164
Ljudske knjižnice ali bukvarnice.
Na nebu sijejo veče in manjše zvezdice. Lučica pri lucici veže čarobno nebo razsvitljeno.
Bila je trna v naši predragi domovini. Unele so se krasne zvezde na nebu domačem: čitavnice v glavnih slovenskih mestih. Pokriva še tu in tam kak oblak vstajajoče druge sestrice, ki ga bodo predrle in zasijale v slogi s svojimi sestricami.
Te poglavitne čitavnice — zvezde veče — se mi zdijo kakor močne držice v mreži razsvitljenja narodnega, ktero mora zamigljati žareče od mnogih drugih manjih zvezdic — ljudskih knjižnic.
Davno sem že ta nasvet ali to željo hotel izustiti — in srčno me veseli, da naprava neobhodno potrebnih ljudskih ali o bčinskih, ali farnih, ali selških knjižnic so že drugi rodoljubje nasvetovali v vseh naših poglavitnih slovenskih časnikih. *)
*) Iz „Novic" nam je znano, da pri mnogih farah so že pred več leti ustanovljali   take bukvarnice,   kjer   so   farani   ob nedeljah
Mi smo zaostali, se ve da ne po lastni nemarnosti, temveč po hudi osodi.
Treba je, da začnemo na vseh straneh zbirati vse svoje moči, če se hočemo rešiti iz tmine, in lastno, narodno izobraziti.
Premišljevati moramo, ktere predstva nam zamorejo pomagati, in kako, da se zamorejo pridobiti in zbrati za naš tako dolgo zapušeni narod.
Narod naš mora se zavediti, spoznati po svojem rodu, po svoji žlahti, po svojih močeh, po svojem poklicu, po svoji zgodovini. Narod naš mora zvediti, kaj človeštvo na svetu premišljuje, kako v poljodelstvu, obrtništvu, v vedah in umah napreduje, kaj je dozdaj z duhom in z drugimi močmi dovršilo.   Dozdaj je našemu narodu skoraj vse zakrito.
Al to ni strašna osoda obsojenca, kteri mora biti ločen od najdražjih božjih darov in blaga človeškega?
Narodu našemu se mora podati pravi poduk, se mora prižgati pravo razjasnjenje brez škodljivih veš, ki pri drugih narodih švigajo kakor prave razsvitljivke, pa so le zapeljivke.
Narod naš je radoveden, neizrečeno prebrisane glave, in hrepeni po znanstvu in novicah o tej ali uni zadevi.
Kaj  mu je tedaj treba?
Prave, zdrave trezne dušne hrane.
Slovstvo naše ni še bogato, — al če Bog da in se rodoljubno se poprimemo pisanja v mnogovrstnih zadevah, hoče se množiti. Dozdaj je naše slovstvo tudi nespačeno; poštenost in čistost slovstva našega moramo skrbno varovati , da se nam ne pokvari naše pobožno in dobro ljudstvo.
Zamoremo že zdaj podati mnogo bukev zanimivega in podučnega zapopadka našemu narodu, — in vsak dan bode to lože, bolj  ko se bode naraševalo število čitateljev.
Posebno željo zastran novih knjig imamo do naših zgodovinskih pisateljev, da naj pojasnejo zgodovino Slo-vencov in Slovanov, da naj pokažejo, kako da smo vsi enega debla razne vejice, kako da smo mi zaostali v raz-cvetenju, in da zdaj v dobrem, toplem pomladanskem solncu moramo svoje brstke pognati, razcvetati, da zamoremo z drugimi sad omike roditi v slavo in korist majke slave in v spolnjenje nam od Večnega naložene naloge.
Na dalje naj se spisujejo povestice zanimive iz slovenske in sploh slovanske zgodovine v probudo našega ljudstva.
Piše naj se dalje še o tem in drugem raznem predmetu, — saj še toliko nerodovitne zemlje leži na polju našega slovstva.
Vse naj se pa piše razumljivo in v narodnem duhu. Jedro naj več velja kakor lupina.
Ker pa že s tem, kar imamo, zamoremo za potrebo založiti knjižnice male, začnimo nemudoma jih ustanovljati.
Celi narod naš naj se razdeli v take društva , naj se vdeleži pri tacih knjižicah. Kar je posamnemu nemogoče zavolj prevelikih stroškov, bode složenim in združenim lože, — in budila se bode tudi uzajemnost in bratstvo med rojaki, ki moramo jeden drugega kolikor mogoče podpirati. Bra-tovska ljubezen naj popravlja, kar je škodovala tuja sila.
Take knjižnice naj si preskrbe naše rodoljubne časopise, ki se vestno in neprenehoma trudijo za naše blagostanje, in knjige domače ter počasi tudi od drugih naših bratov slovanskih, posebno na jugu.
Bukvice naj gredo od rok do rok. Ce eden kaj ne razume, naj praša bolj zvedenega. Bolj zvedeni in prebrisani podstopijo naj se ljudomilega dela, da uče svoje so-občane brati in pisati.
Pokažimo,   da   zamoremo   posebno  napeti svoje  dušne
prebrane bukvice nazaj nosili, pa druge dobivali. Spominjamo se, da smo na Dobrovi poleg Ljubljane sami z veseljem ogledovali tako knjižnico. Naj gosp. Tomanov opomin pripomore še več k temu lepemu in važnemu početju ljudske omike po vsem Slovenskem!                                                                          Vred.
165
sile in da prava ljubezen vlada med nami. V tem bode rastla edinost in sloga, — v slogi pa le dozoreti zamorcjo veče djanja.
Zato dragi, mili rodoljubje, blage duše! zastavite Vaše delo za važne, prevažne pripomočke narodnega izobraženja. Zbirajte po občinah (županijah ali srenjah) ali po farah, ali posamesnih selih ljudi skupaj, da si z zjedinjeno močjo napravljajo knjižnice, v kterih naj se nasrkajo dobrega medli iz dobrih narodnih knjig.
Kakor se vnema na nebu nebrojno zvezdic ko svitla mreža celo nebo vspenjajoča , tako naj se zbudi v našem narodu knjižnica pri knjižnici, ki bodo prave luči narodnega razjasnjenja.
Dragi bratje, poprimimo ta nasvet, — zadnji čas je. Češki narod nam je priča, kako obilen sad donašajo take knjižnice. V Čehih imajo že 20 — 30 let take čitavnice, kterih se zdaj že šteje na stove.
Kakor pa zvezdogled vsako novo zasledno zvezdo radostno oznani celemu svetu, tako naj se tudi naznanuje porod te ali une nove ustanovljene bukvarnice. Radostni jo bodemo pozdravili in se zahvaljevali njih ustanoviteljem.
Zato naj ne bode prošnja naša, da naj se nemudoma ustanovljujejo ljudske knjižnice,  glas   upijočega v puščavi!
V Radoljci 30. aprila.                     Dr. Lovro Toman.