„Vrli Slovenci: Prava vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do zveličanske narodne omike.'1 A. M. Slomšek.
lakaja vsak drugi četrtek. Naročniki „Slov, Gospodarja“ ga dobivajo »astonj. Posebej naročen velja s poštnino vred eno krono xa celo leto. Posamezne številke veljajo 4 k. — Naročnina se pošilja na upravništvo „Našega Doma“ v tiskarni sv. Cirila v Maribora. — Za oznanila se plačuje od navadne vrstice (petiti.
če se enkrat natisne, po 15 h, dvakrat 25 h, trikrat 95 h.
Premalo podjetni.
Premalo podjetni smo, tako govorijo Slovenci sami o sebi. Bogate rude imamo, izkoriščajo jih tujci. Vodnih moči imamo v izobilju, izrabljajo jih tujci. Mnogoštevilne pridelke imamo, bogatijo se ž njimi tujci. Tujci tu in tujci tam, kdor pride k nam, vsakemu se boljše godi kot domačinu. Slovenci le tožimo in tarnamo, da se nam slabo gpdi, da smo premala podjetni . . . . De storimo pa nič.
Odložimo uloge tarnajočih Mink s kislimi obrazi in poprimimo se dela! Toda kako naj postanejo naši priprosti kmečki mladeniči podjetni ? Navedimo nekaj vzgledov! Po vinorodnih krajih so si mnogi mladeniči pridobili lepo bogastvo s trsnicami za nasajanje vinogradov z amerikansko trto. Obiskali so vinarsko šolo in pozneje doma poskusili srečo. Kadar obrodi drevje, je vse polno nemškutarskih mešetarjev za sadje. Dokler ne bo zadrug, bodo mešetarji imeli zaslužek pri kmetih. Toda ali bi ne Diogli tega zaslužka vtakniti v žep naši Diladeniči in možje. Poizvedite tvrdko, ki kupuje v naših krajih. Oe ne morete drugod izvedeti, obrnite se na naše potovalne učitelje! V Mariboru se bogatijo trgovci z perutnino in jajci. Vse skoraj izvažajo! Znani Zupanc v Prihovi je velikansko
Samo, prvi kralj slovanski.
(Sestavil Šestan.)
Rad na tvojo, hrabri Samo, bi pokleknil črno jamo, prat poljubil, ki pod njo hrabro ti leži telo.
Simon Jenko.
Da! rad bi tudi jaz, veliki Samo, s pesnikom pokleknil na tvojo gomilo ter ti naslikal žalostne razmere in gorje, ki je prišlo nad nas uboge tvoje potomce. Ead bi si pri tebi olajšal srce, polno tuge, srda nad vnebovpijočimi krivicami ki.nam jih povzročajo dan na dan naši kruti' sovragi. Samo, ti bi me razumel ! Toda bolje je, da ti ne kalim sladkega miru', saj pravi
Kakor svoje jaz gorje, , ; vsak gojje naj svoje nosi.
Da pravično presojamo vrednost mnogobrojnih zaslug prvega slovanskega kralja za nas, se moramo najprej seznaniti z zgodovino Slovanov posebno Slovencev pred njegovim nastopom.
Kakor nam poročajo najzanesljivejši zgodovinarji, so se naselili Slovenci po
obogatel s to trgovino! če si blizu železnice, poskusi svojo srečo! Stopi v zvezo s kako tvrdko, poizvedi za pogoje in podjetno naprej! Z lesno trgovino se je bavilo do zadnjega časa le nekaj bogatašev. Če imaš nekoliko kapitala, začni tudi ti. Veliko živine se izvaža iz naših krajev. Tuji ljudje imajo to trgovino v rokah. Zakaj bi si Slovenec ne ogledal nekoliko te trgovine natančneje in sam začel?
Seveda je treba previdno začeti in ne slepo prijeti za delo. Pretubtaj in preštudiraj dobro na vse strani zadevo, kateri se hočeš posvetiti! A ko vidiš jasno pot pred seboj, tedaj pa s korajžo naprej, če je tudi ob poti mnogokaj, kar straši. Z malo-srčnostjoše dober, nadarjen vojskovodja ne dobi zmage, s pogumom pa so že slabi vojskovodje prodirali! Danes divja boj za obstanek, v tem boju zmaguje pogumnejši in podjetnejši. Slovenci moramo biti na naši zemlji zmagovalci na vsej črti, zato krepko udarimo naprej!
Mladinska organizacija.
Benediške mladeniškezveze pustna veselica se je 5. in 12' febr. jako lepo izvršila. Prvikrat je navduševal mladenič Fr. Caf tovariše svoje za pravo ljubezen do domovine in do dela, v kate-
našib deželah v drugi polovici šestega stoletja med letom 568—595. Na jugu so jim bili sosedi Langobardi na vzhodu Obri, na severu bratska naroda Čehi in Moravci, ki so že v drugi polovici petega stoletja posedli svojo sedanjo domovino, na zahodu pa so mejili Slovenci na Bavarce. Ti so bili početkom njihovi najnevarnejši sosedi. Že 1. 595. napade bavarski vojvoda Ta-silo I. Slovence, jih premaga ter se vrne domov z velikim plenom. Naslednje leto spet preplove s svojimi bojevniki njihove pokrajine, jih ropa in pustoši. Ali plačilo mu ne izostane. Slovenci «e zavežejo z Obri ter porazijo požigalca popolnoma. Od tedaj' smo imeli mir do 1. 611; tedaj pa podivja Tasilov sin Garibaldi in naskoči Agunt, mestece na Tirolskem; ali premagan in osramočen ga je moral popustiti. Toda tega- ne prenese Garibaldi. Nabere vojakov in s pomnoženo močjo plane na zmagovalce ter jih zapodi čez mejo.
Na vzhodu so stanovali Obri na sedanjem Ogrskem. Zveza, sklenjena s tem narodom je postajala dan na dan prhlejša. Obri, podivjan narod, niso hoteli Slovence ni v obče Slovane poznati kot svoje za-
rem počiva narodova sreča. Drugikrat je jedrnato prednašal potovalni učitelj gospod P ir ha n o amerikanskih nasad h, kaplan Gomilšek je opisal prvega slovenskega kralja Sama, mladenič Ferd. G e r a t i č pa je deklamoval šaljivo podučno pesmico „Proklete grablje“. Veseloigro „Čevljar“ so naši mladeniči res izvrstno predstavljali. Smeha ni bilo ne konca ne kraja. Zlasti se je odlikoval Blaže (Ant. Zemljič) se svojim dovršenim nastopom, da so ga vsi občudovali. Tudi vsi drugi igralci so bili popolnoma na svojem mestu, kakor doktor Lopnik (Fr. Caf,) sluga Tonček (Ferdinand Geratič), baron Stradež (Fr. Roškar), mojster Opeka (Fr. Ceti) in Valentin (Peter Cetl). Čast našim mladim junakom, ki so nam pripravili tako izborno zabavo, katere so se udeležili tudi sosedje od vseh strani mnogoštevilno, zlasti Lenarčanje,Troji-čanje, Antonjevčani in Urbančani. Hvala vam! Po drugi predstavi se je vršil sestanek benediških in antonjeviških mladeničev z navdušenimi govori. Govorili so mladeniči Fr. Roškar in Fr. Caf, Lovrenčič in Holc ter Lasbaher in Gomilšek. Bilo je nad vse lepo. Bog blagoslovi plemeniti trud naših mladeničev za Boga, Marijo in domovino!
„Dekliška Žveza“ bralnega društva pri Sv. liju v Slov. gor. se je ustanovila dne 12. svečana. Bil je to
veznike, ampak so se začeli obnašati prot| njim kakor nasproti podložnikom. Slovan' so se začeli bati za svojo prostost in so mislili na to, kako bi se znebili sitnih Obrov. Ali to ni šlo z lahka, ker Slovani prvič sedaj niso imeli nobenega zaveznika, drugič so bili vedno nesložnejši.
Iz tega žalostnega položaja reši svoje brate mož, katerega domovina je bila ob Labi, najbrže v tistih slovanskih pokrajinah, ki so bile pod frankovsko oblastjo. Gotovo je, daje bil Slovan. Ime mu je Samo. Leta 622. pride j o svojih poslih — nekateri zgodovinarji trdijo, da je bil trgovec — na Češko. Tukaj vidi, kako kruto in neusmiljeno ravnajo Obri s slovanskimi narodi. Sklene torej, da jih oprosti nenasičenega soseda. Posreči se mu, da nabere precejšnje število vojakov pri raznih plemenih. S temi napade 1. 623 Obre ter jih prisili, da zapustijo slovanske dežele.
Hvaležni narod izvoli svojega rešitelja za kralja. Od zdaj je njegova najsrčnejša želja, da ustanovi samostojno slovansko državo, kar se mu tudi posreči. Središče porojene države je Češko. Na severu se
Sklep uredništva je v ponedeljek opoldne
res dan veselja, da, nepozabljiv dan za šentiljska dekleta. Bilo nas je zbranih kakih petdeset. Po prisrčnem pozdravu gosp. duh. voditelja je voditelj „Mladeniške zveze“ prebral in razložil pravila, kar smo poslušale z naj večjim zanimanjem. Saj smo zdaj videle, da se vendar enkrat uresničijo naše najsrčnejše želje. Vršila se je potem volitev in so bile izvoljene v odbor: Micika Žebot, voditeljica in Micika Štelcer nje namestnica; Micika Kren, tajnica in Micika Lenhart nje namestnica; Micika Reich, blagajničarka; Leniča Haue in Rozika Lene, odbornice; namestnice pa so: Trezika Hamer in Rozika Lorber. Zapisalo se je takoj v Zvezo okoli 40 deklic. Navdušenje je bilo veliko; kazalo se je v krasnih govorih. Pismeno so nas pozdravila benediška dekleta; jareninska „Zveza“ pa je poslala na zborovanje troje vrlih deklet. Predsednica Rojsova je v vznesenih besedah pozdravila mlado posestrimo. Res občudovali smo njen nastop, in da so nam tudi njene lepe besede segle v srca, pričalo je glasno pritrjevanje in burno ploskanje. Pa kdo bi mogel povedati vse lepe in navduševalne besede, ki so jih govorila tudi domača dekleta, posebno pa Micika Štelcerjeva, Žebotova in Krenova! Skoro bi pozabile na dom, tako veselo je bilo Če je morebiti tudi katera prišla na zborovanje nekako hladna bolj iz radovednosti, domu se je vsaka vračala s srcem polnim gorečnosti, ki je pripravljeno storiti vse za Boga in domovino. S srčno željo, da bi ta prva gorečnost tudi ostala in da bi nas zmiraj družila tako lepa vez edinosti kakor danes, smo se poslovile od prvega poučnega zborovanja, kjer bomo nadaljevale svoje s tolikim navdušenjem pričeto delo. Vrla dekleta, res nepozabljiv nam mora biti dan 12. svečana, ko smo se nekako duševno prerodile k novemu delavnemu življenju po :epem geslu: Z Bogom in Marijo za slovensko domovino ! Le vrlo naprej!
Mladeniška zveza benediška je imela v novem letu svoj prvi podučni shod v nedeljo, 29. jan. Govor duh. vodi-
pridružijo Samu Srbi, a na jugu so njegovi zavezniki Slovenci.
Združitev slovanskih plemen pa je v oči bodla frankovskega kralja Dagoberta. Zatorej prevdarja in tuhta, kako bi ložje uničil mlado državo.
Njegovi želji najbolj ugodijo bavarski poslanci. Ti so namreč 1. 629. Dagoberta poprosili pomoči zoper Slovence, s katerimi so živeli v vednih bojih, kakor smo že omenili. Ali to še ni dovolj velik vzrok, da napade slovanskega kralja. Kakor volk na svoj plen preži odzdaj Dagobert na vsako priložnost, da bi pričel vojno.
Ko je tedaj zvedel, da so Slovani napadli in ubili več frankovskih trgovcev, ki so bili najbrž samo le vohuni, zahteva od kralja Samo zadoščenja. Poslanec Siharij naznani Samu zahteve svojega kralja. Samo ga mirno posluša in ko dokonča poslanik svoj govor, mu reče, da rad ustreže kraljevi zahtevi, a le pod tem pogojem, če tudi Nemci poravnajo vse krivice, ki so jih storili Slovanom. Ta moški odgovor tako razkači poslanca, da imenuje Sama in njegovo ljudstvo „paganske pse“. Samo požene ošabneža čez mejo.
Razžaljenje poslanika je pa za Dagoberta dovolj velik vzrok, da prične vojno.
Z veliko vojsko udari na Slovane. Da jih prej in lažje pogubi, spunta zoper nje Langobarde in Alemane. Med tem, ko so
telja nas je mladeniče opominjal, da se poprimimo resnega dela za bodočnost. Knjižnica našega bralnega društva se letos obogati zlasti s strokovnimi knjigami zgodovinske, socijalne in gospodarske stroke, tako se bodemo lahko učili iz njih, kar katerega veseli Zgodovinskega in zemljepisnega znanja je treba vsaj nekoliko vsakemu mladeniču. Vzgledi iz zgodovine najbolj navdušujejo. Naša čitalnica dobi tudi več zemljepisnih kart, da si bomo lahko pomnožili svoje zemljepisno znanje. Posebno važno je za našo bodočnost naše gospodarstvo. Da si ga povzdignemo, moramo postati dobri sadjarji, vinorejci in živinorejci ter umni poljedelci. V roke torej knjige, ki razpravljajo o vsem tem. Prav zanimiva so bila vprašanja v vprašalni škatlji. Odgovor je pojasnil tuje besede: torpedovke, garancija, epidemija, potem kako se toča nareja, zakaj so večkrat papeži prokleli n. pr. Napoleona, Viktorja Emanuela. Pri odgovarjanju je bilo mnogo pouka pa tudi zabave. Mladeniška zveza je lahko zadovoljna s prirejeno puštao veselico. Igra „Čevljar“, dvakrat predstavljana kaj izvrstno od naših mladeničev, je vse udeležence domače in tuje jako zadovoljila. Posebno veseli smo bili obiska mladeničev antonjevške zveze, ki krepko tekmujejo z nami v delu za izobrazbo in narod. — Drugi poučni shod'bomo imeli v nedeljo, 26. febr. Mladeniči, udeležite se ga vsi! Na vzporedu so same zanimive reči.
„Dekliška zveza“ pri Sv. Benediktu v Slov. gor. je imela prvi poučni shod za 1. 1905, 1. januarja. Marija Landergot je brala iz „Vrle gospodinje“ o snažnosti; duhovni voditelj pa so dodali različne pripombe ter vzpodbujali dekleta, naj se zanimajo za „Čebelico“, ki je dosegla za naše razmere res lep uspeh. Drugi poučni shod je bil 22. jan., obenem občni zbor dekliške zveze; udeležba je bila polnoštevilna. Amalija Letnik je poročala, da je imela zveza 1. 1904 članic 75, poučnih shodov pa 13. Na teh so bili go-
se ti veselili zmage, je bila Dagobertova vojska pri Wogastiburgu (630) tako pobita, da jih je le malo ubežalo usodi in naznanilo svojcem nesrečo. Prihodnje leto je Dagobert zopet poskusil napad, ali moral je pobegniti še z večjimi izgubami.
Samova slava je rastla, toda ne le njegova slava, ampak tudi slovanska država je razprostirala svoje peruti bolj in boli čez slovanska plemena.
Naj večji obseg je dosegla ob Samovi smrti 1. 658. Raztezala se je od zelenih Krkonoš do obali Jadranskega morja, po katerem so tedaj plule slovanske jadrnice.
Samo je zapustil 35 otrok, ti pa so živeli v vednih domačih prepirih ter tako pripomogli sovražnim narodom, da so ložje razdjali trudapolno delo Samovo. Res v kratkem času se je raze vela nadebudna slovanska država, toda kmalu so ji začele pešati moči in nenadoma je napočil dan njenega pogina.
Kar sovražniki niso mogli doseči, to je povzročila nesloga, ki je posebno vkoreui-njena med slovanskimi narodi. Nad njenimi razvalinami pa je še dolgo plaval Samov duh ter bodril in navduševal posamezne slovanske zveze, naj osvobode in združijo bratske narode.
Toda njegove ognjevite besede niso našle pri knezih odmeva in vrnil se jepla-kajoč v raj k svojim očetom.
vori sledeče vsebine: 1. Čitajmo dobre knjige in časnike. 2. Kako delujmo za svoj in narodni napredek. 3. Kdor je varčen je značajen, pošten in zadovoljen. 4. Pogumne Blejke. 5. Prosjak iz nebes. 6. Radgončanke rešijo mesto Radgono. 7. V ljubezni do vere in naroda počiva moč Slovencev. 8. Snaga je potrebna deklici, gospodinji. 9. Vpliv dobre gospodinje na družine. 10. Življenje in delovanje prve slovenske pisateljice Josipine Turnogradske Tomanove. 11. Redoljubnost vrle gospodinje. 12. Lepo petje bodi veselje deklet. 13. Pošteno življenje bodi prva skrb vsake deklice, druga izobrazba duha. Govorili so č. g. duhovni voditelj osemkrat, po dvakrat Roza Dokl in Amalija Letnik; o pogumnih Blejkah nam je pripovedovala Amalija Klobasa. Z deklamacijami so po večkrat nastopile A. Klobasa in Letnik ter Liza Lorbek. Prelepo je zveza proslavila Marijin jubilej s štirikratno izvrstno predstavo Marijine igre „Dve materi“. Posebna zasluga naše zveze je: ustanovitev ženske podružnice družbe sv. Cirila in Metoda. A. Letnik je v slavnostnem govoru pojasnjevala namen te družbe, opisala njene dosedanje uspehe in njeno važnost za naš narodni obstanek. Zaključila se je ustanovna slavnost s krasno igro „Dve Materi“ v korist te družbe. Pri nepozabnem dekliškem Marijinem shodu lenarške dekanije pri Sv. Trojici je Roza Dokl pozdravila vsa dekleta, A. Klobasajo v slavnostnem govoru povdarjala, da moramo biti zveste hčerke Marijine, zveste hčerke Slovenije. Imenitno nalogo žene in deklice v našem narodnem življenju je opisovala A. Letnik; Matilda Tomažič pa je v sklepnem govoru opominjala dekleta k stanovitnosti v delu za čednost in lastno izobrazbo ter za blagor mile domovine. Po tem zanimivem poročilu jejbilo izvoljeno sledeče voditeljstvo za 1905: Amalija Letnik, voditeljica in knjižničarka, Roza Dokl, namestnica, Matilda Tomažič, tajnica, Marija Landergot, blagajničarka, Antonija Zimič, Marija Horvat, Liza Lorbek, Frančiška Črnko, Liza Kralj in Cecilija Škrobar, odbornice. Potem nam je priporočala Am. Letnik tri čednosti, potrebne vsaki mladenki: ponižnost, poštenost in pobožnost. Le ponižna, poštena in pobožna deklica bo v resnici srečna, osrečila bo tudi druge, ter bo čast in ponos domovine slovenske. Iz tega se vidi, da naša dekliška zveza ni spala, temveč da je delala vztrajno po svojih načelih. Oklenite se je torej vsa poštena dekleta, da doseže naša dekliška zveza v tem letu še lepši uspeh, in vzbudi vsa ona dekleta, ki v narodnem življenju spe spanje — pravičnega!
Sv. Jurij ob Ščavnici. Nekoliko pozno, vendar gotovo! Zveza je priredila tekom leta osem poučnih shodov in predavanj, pri katerih so nastopali mladeniči kot govorniki in deklamatorji. Vsebina govorov je bila kaj mnogolična, kajti zraven gospodarskih in poučnih ni manjkalo navdušenih govorov, v katerih smo se navduševali za naj dražje narodne svetinje Tako smo se dotaknili raznih predmetov, katere znati je dandanes neizogibno potrebno. Kar pa nam je bilo nejasno, to pa so nam naš duhovni voditelj g. Fr. Štuhec drage volje obširno razjasnili, za kar jim bodi tem potom najiskrenejša zahvala. Dalje se je zveza udeležila vseh drugih predavanj, ki so se tukaj sem in tje vršila. V preteklem letu je zveza priredila dve veselici in sicer : Dne 6. januarja skupno z ,Dekliško zvezo1
jgro: „Požigalčeva hči“, in dne 23. okt. igro „Doktor Hribar“. Pri veselicah so pridno sodelovali udje zveze kot igralci, pevci in tamburaši. V sosedstvo je priredila zveza dva izleta in sicer v Gornjo Radgono. Udeležila se je tudi po svojih odposlancih vseslovenskega mladeniškega shoda na Brezji. — S tem je očrtano nakratko delovanje naše zveze v pretečenem letu. Marsikdo bo rekel, ni veliko, res ni mnogo, za pašo faro veliko premalo. Pa v tolažbo nam je pregovor: „Iz malega raste veliko“. Kajti s tem, česar nismo storili, se ne moremo ponašati, da pa bo prihodnje poročilo obširneje, za to pa skrbite vi fantje, da pridno obiskujete zvezine shode in predavanja. Čitajte marljivo knjige in časopise, ki jih ima naše bralno društvo na razpolago.
—	Dne 15. januarja t. 1. je imela zveza pvoje letno zborovanje. V vodstvo so bili izvoljeni sledeči mladeniči: Janez Golnar, voditelj, Ivo Košar, voditeljev namestnik, Franc Horvat, tajnik, Fr. Holc, blagajnik.
—	V nedeljo, dne 12. t. mes. je priredila mladeniška zveza veselico z gledališko igro, petjem in tamburanjem v prostorih gospe Trstenjakove. Fantje so uprizorili igro »Kmet Herod“, v kateri so nastopili naši stari znanci in tudi svoje uloge dobro rešili. Vmes so nastopili pevci pod izvrstnim vodstvom g. V. Kocbeka, ter nas razveseljevali 8 svojim lepim petjem. Da tudi tamburaši mso hoteli zaostati, se samo ob sebi razume. Dd sosedov so nas počastili vrli Antonjevčani, za kar njim vsa čast! Po igri je bila zvečer tombola požarne hrambe v Dragotincih z mnogobrojnim! dobitki, ki se je prav izborno obnesla.
Slovensko katoliško vseuči-liščno društvo „Danic a“ na Dunaju Je poskrbelo, da imajo dunajski Slovenci ^^j vsak mesec enkrat slovensko popol-ansko službo božjo. Te službe božje sta se udeležila enkrat tudi dva člana liberalnega vseučiliščnega društva „Slovenija“. Ko pa so to zvedeli njiju tovariši, pikali so jiju tako dolgo in se radi tega zločina, da sta sta k slovenski službi božji, iz njiju norče-jali, da jima je stališče postalo skoro neznosno. Kakor se v domovini dele mladeniči med katoliško-narodne in med večali manj proti veri besneče liberalce, tako je tudi med vseučiliščno mladino. Katoliško misleči Slovenski vseučiliščniki imajo dve društvi, »Danico“ na Dunaju, „Zarjo“ pa v Gradcu, Kateri obe prav lepo napredujeta.
Rusko-japonska vojska.
Dne 8. t. m. je preteklo leto, odkai f Ynela v Vzhodni Aziji vojska med I m Japonci. Ker je bila Rusija na voj Japonci popolnoma nepripravljena, z tudi ni imela v Vzhodni Aziji nobene mo posadke. Japonci pa, ki so se že deset tajno pripravljali na to vojsko, so ve mga mogli od začetka pritiskati s ...JO. Seveda so bile male ruske čete .jene se umakniti, skušale so le sovi m a kolikor mogoče zadržavati. Ko bi v tem času hitro in z nekol mojimi udarci ugonobili malo rusko č< v..0 "L se bili polastili cele južne Ma 80 Pa to napako, da so oblegat trdnjavo Port Artur, ki jih je
*VaJa P0.1 Ieta in jim tudi ugonol totisoč vojakov. Ostali del japonske arm;
*a\d?UriJVpa ni bil tako močen, da gonobil rusko armado, ki je vrhu t
vedno bolj in bolj rastla. Cim močnejša pa je bila ruska armada, tem uspešnejše se je ustavljala japonskemu pritisku. Tako je ruska armada pri prehodu reke Jalu na meji Mandžurije koncem marca zadržavala Japonce skoraj celi mesec. Ko je prišla japonska armada v gorovje, preko katerega se pride iz doline reke Jalu v dolino reke Taiszeho in Hunho, zadrževala jih je zopet ruska armada, kije imele zasedene preleze tega gorovja, skoro dva meseca. Med tem ko so Japonci tako počasi v Mandžurijo prodirali, je pa zbral Kuropatkin veliko armado, ki pa še vedno ni bila večja kot japonska, kajti oddaljenost od evropske Rusije, odkoder se pošiljajo čete, je dvakrat tako velika, kakor je Evropa široka. S to armado se je ustavil Kuropatkin Japoncem pri Ljaojanu dne 30. avg. 1. L, da poskusi, kako močni so Japonci. Bitka je trajala štiri dni, nakar so se Rusi umaknili proti Mukdenu. Ta bitka je Japonce tako oslabela, da so rabili za 70 km dolgo pot celi mesec. Morali so namreč nadomestiti svoje velikanske izgube predno so nadaljevali svojo pot. Ta mesec je porabil Kuropatkin, da je svojo armade okrepil z došlimi četami ter se je vnovič postavil Japoncem nasproti južno od Mukdena. Ta bitka je trajala deset dni, od 8.—-18. okt. Tukaj ni bil nobeden premagan. Rusi in Japonci so ostali na svojih stališčih. Iz celega bojevanja je razvidno, kako je vedno bolj rastla ruska moč, dokler ni slednjič ustavila Japonce južno od Mukdena. Tukaj si stojita armadi že od srede oktobra v svojih stališčih, katere sta močno utrdila, nasproti. Rusi so postali koncem decembra številnejši. Ob novem letu pa je padla trdnjava Port Artur in od tam došle japonske čete so zopet ojačile Japonce. Sedaj bi bil lahko napal japonski vrhovni poveljnik, maršal Oyama, toda čutil se je preslabega, ker je Kuropatkin ravno tako močen, če že ni njegova armada večja. Zadržaval pa ga je tudi od tega napada neznosni mraz v januarju. Sedaj ko ima Kuropatkin premoč nad Japonci, oglašajo se različni listi ter pravijo, da Kuropatkin nima korajže in si ne upa začeti bitke. To je neumno pisarjenje. Kuropatkin ve, da mu vsak dan odlaganja prinaša nove četa in naredi njegovo armado številnejšo, med tem ko je pa dobil maršal Oyama iz Japonske že vse, kar more nositi puško. Kuropatkin torej nima vzroka hiteti z odločilno bitko, nasprotno — njemu je le ljubo, da Oyama ne začne. Sedaj pošilja Kuropatkin pridno poizvedovalne čete, da ga vedno pouče o stanju japonske armade. Vse praske, ki se torej sedaj vrše, so le med poizvedovalnimi četami. Velika bitka se ne more prej začeti, dokler ne mine hud mraz.
Na morju so imeli Rusi v minolem letu naj hujše zgube. Že pri prvem zavratnem napadu na luko Port Artur dne 8. febr. min. 1. so jim bile poškodovane najboljše ladje. Ko se je pa Port Artur udal, uničili so Rusi sami vse ladje. Od prvega tihomorskega brodovja (brodovje se imenuje po Tihem morju), ki je sestalo iz najboljših ladij, so izgubili Rusi večino. Nekaj jih je ušlo v nepristranske luke, odkoder jih dobijo po končani vojski nazaj, nekaj jih je pa v Vladivostoku. Sedaj je na potu v Vzhodno Azijo baltiško brodovje, ali kakor se bo imenovalo, drugo tihomorsko brodovje (ker je namenjeno za Tiho morje), ki pa čaka pri Madagaskarju blizo Afrike na ojačenja, ki so že na potu, ali pa so
šele sedaj odšla iz domovine. Kedaj bo celo brodovje zbrano, se ne ve, pred koncem marca pa gotovo ne. Upamo, da bo drugo tihomorsko brodovje imelo več sreče, nego prvo.
Pod ledom ni ledd.
Nekaj za perice.
Deklice, ki hočejo biti kedaj dobre gospodinje, morajo poleg tega, da vejo kruh dobro speči in nešteto drugih opravil opravljati, še tudi znati prati. Zato jih matere jemljejo s seboj k vodi, da se zraven njih nauče dobro prati in žehtati ter tako sčasoma same vejo poskrbeti, da se opere, kar je pri hiši nečednega, zlasti če je nedelja ali praznik pred durmi. To pove prav lepo tudi neka pesem, katere začetek se glasi: „Mati!“ zakliče pridno dekliče:
„Hitro vstanite; ker prat se mudi!“
Za take nevtragljive perice imamo sedanjemu zimskemu času primerno nalogo, o kateri naj razmišljajo, če so kaj bistroumne, namreč: Zakaj zmrzne v mlaki ali ribniku voda samo na površini in se naredi zgoraj samo ledena skorja? Zakaj pa ne zmrzne vsa voda?
Menda je ni perice, tudi med našimi slovenskimi pericami začetnicami ne, ki bi prišla v zimi k mlaki prat, pa bi našla vso z ledom pokrito, bi se takoj žalostna vrnila domov, češ danes je mlaka zamrznjena, torej ne morem prati, ker ni vode; ampak vsaka umna perica si tukaj ve pomagati, saj ji je znano, da v mlaki ni sam led, temveč, da je pod ledom tudi še voda; treba je torej samo led s pračo ali s čimur drugim pre-kljukati, da se prikaže voda, in pranje se lahko začne. Ti torej veš, da je pod ledom voda; pa zdaj te mi vprašamo, kar smo že prej označili, kako da se vsa voda ne iz-premeni v led. Morda ti kratko na to odgovoriš: hm, pač vendar zato, ker led, ki je zrastel na površju, ne pusti, da bi prodrl mraz, prišedši od zunaj, dalje v globino. Pač res; mi smo zadovoljni s tvojim odgovorom; pa da bo stvar, ki je še vendar malo bolj zamotana, nego se nam zdi na prvi hip, dognana na vse strani, in tvoj odgovor, perica, potrjen, se hočemo bolj natanko baviti s tem vprašanjem, morda storimo pericam in vsem našim prijateljem uslugo, če se lotimo sami te naloge.
Znana resnica je, da toplota reči razteza, mraz pa jih krči in stiska. O njej je prepričan kovač; zato pribije na kolo v ognju razbeljeno šinjo, da ne postane rahla in ne odpade, kar bi se gotovo zgodilo, če bi bila kdaj pozneje bolj zagreta, nego ko jo kovač pribija. Živo srebro v toplomeru se tudi raztegne po cevi, če ga deneš v toplejši kraj; ravno po tem, kako živo srebro v toplomeru raste ali pada, merimo toploto in mraz. Kakor pa je z železom in živim srebrom, tako je tudi z drugimi tvarinami, tako tudi z vodo. Tudi vodo toplota razteza, mraz pa jo stiska. Za našo nalogo je potrebno, da govorimo o mrazu in njegovem vplivu na vodo.
Mraz, ki ohlaja vodo na površini, jo ob - enem tudi stiska in zgostuje, tako da zdaj ista količina vode zavzema manj prostora, to se pravi: prostor, ki ga je prej vsega izpolnjevala n. pr. le ena kaplja, postane vsled mrazovega pritiska na njo za ravno toliko navanj, za kolikor se je skrčila kaplja, ter lahko privzame še zdaj drugo kapljico.
Tako ima zdaj ravno isti prostorček več vode nego pred ohlajenjem, ima torej tudi večjo težo, vsled česar se voda pogreza proti dnu; zbog svoje večje teže (ker je bolj mrzla) kane počasi vsa voda iz površine na dno; če bi bila pobarvana, bi tudi videli, kako pada. Nekaj sličnega se pripeti, če vlijemo vodo na olje; kmalu se voda spravi na dno, olje pa plava zgoraj, ker je ležje. Voda, ki je bila prej na dnu in je še manj ohlajena, torej tudi manj gosta in težka, se mora umakniti ohlajeni, ter splava na kvišku, dokler se tudi ta ne ohladi in zopet ne pade. Tako preseljevanje traja tako dolgo, dokler nima vsa voda enake toplote. Ce so v zraku štiri stopinje (4°) Celzijevega toplomera, jih ima tudi voda toliko. Ravno pri 4° toplote je voda najbolj stisnjena, najbolj gosta in težka; tedaj je že precej mrzla; kajti že v vodi s 13°, torej z 9 stopinjami več, se ni preveč prijetno kopati.
Kaj pa, če je mraz še večji in ohlajena voda niti nima več 4° toplote. Tedaj se na vodi godi neka čudna izprememba : voda se ne krči in stiska več, kakor do sedaj pri oblajenju, ampak nasprotno; voda se zopet razširja in raste, ob enem pa tudi zopet pojema njena teža, zato zdaj tudi ne pada več, temveč ostane vedno ista na površini. Dočim živo srebro v toplomerovi cevi pada niže in niže, se voda širi in gre narazen, posebno pa še takrat, ko se začne spreminjati v led in je srebro na toplomeru padlo do ničle. Zdaj, če bi se led krčil v mrazu, bi postal primeroma težji od vode in bi padel na dno; ker pa je lahek, ostane zgoraj; seveda kg leda tehta ravnotoliko, kakor kg vode, kaj ne, pač pa liter leda ne toliko, kakor liter vode; razlika sicer ni bogve kako velika in je pri živem srebru n. pr. mnogo večja, ker je bolj občutljivo do mraza in toplote ter rajši pleše dol in gor; pa tolika je ta razlika, da led če vedno plavati kakor raca na vodi in noče pod vodo. To pa je zelo modro vrejeno v stvarstvu božjem, če pomislimo, kake neljube posledice bi to imelo, če bi bil led težji od vode; kakor hitro bi ga malo zrastlo na vodi, bi takoj padel na dno; tukaj bi se ga zmiraj več in več nabralo, ker bi voda zgoraj sproti zmrzovala in padala, dokler bi se od spodaj navzgor ne naložilo vse polno ledu, to je, dokler bi mlaka ne bila sam led. Tega bi še poletno solnce ne moglo razpustiti; sv. Matija bi sekal led, če bi tudi v pasjih dnevih obhajali njegov god; le za nekaj prstov bi mogoče stalo vode nad ledom. To bi bili hudi časi; tedaj bi se pač perice kislo držale, ker bi si morale vedno sproti v kotlu taliti led, kadar bi hotele prati; kaj bi bilo z ribami in drugimi povodnimi živalmi?
Zdaj pa, ko led nima tolike teže kakor voda, ostane lepo zgoraj in še celo kot skrbni varuh brani, da voda globlje ne zmrzne; on jo ohrani še za silo toplo, ker je slabi prevodnik mraza. Ni torej tako popolnoma brezpomembna pravljica, katero smo slišali kot otroci iz ust svoje matere, da si Rusi stavijo svoje hiše iz ledenih plošč; ker v zatišju ledene hiše, če bi drugih ne imeli, bi jim bilo skoraj res topleje nego na planem, kjer razsaja strašen mraz pri njih; če bi se le dale ledene plošče klesati, zdaj v vojski bi jim dobro služili ledeni šotori, samo kaj bi bilo, če bi si zakurili v njih?!
V dokaz, da se voda res širi, če zmr-
zuje, se spomnimo, če smo pustili kdaj steklenico napolnjeno z vodo in dobro zamašeno v noči na mrazu. Kaj smo videli drugo jutro? steklenica je poknila; od česa? Voda, ki je prešla v led se je raztegnila in je potrebovala prostora in ker ga ni bilo, je zlomila steklenico.
Napolnimo močno železno krogljo z vodo, jo dobro zamašimo in jo postavimo v najhujši mraz, ki si ga moremo misliti! Voda ne zmrzne, ker nima prostora, kamor bi se raztegnila; kamenček, ki smo ga z vodo spustili v krogljo, se kota znotraj, v ledu bi se ne mogel. Izderimo pa zamašek, kar hitro bo curil iz kroglje ne več voda ampak led, ki je nastal v tistem hipu, ko je dobil prostor. Na podlagi tega dejstva drobi led tudi kamenje, če je bila voda v jamah in razpoklinah; iz istega razloga se led razpušča, če ga drgnemo.
Oddahnimo si! Naloga je torej vsestransko rešena; razložili smo si, zakaj led ne gre na dno; spoznali smo tudi, kako modro in koristno je za vse stvarstvo, da je led ložji od vode, kako ugodno zlasti za vas, perice; zato se zlasti ve tega čudesa v naravi hvaležno spominjajte!
Len uhar.
Razne novice in druge reči.
Naše misli. Ta teden pa se dobro začne, vskliknil je hudodelnik, ko so ga v ponedeljek peljali pod vešala, da ga obesijo. Štajerčevemu pesniku Muršecu in od njega zapeljanemu Šeguli ne bo treba tako vsklik-niti, kajti žarek cesarske milosti je posijal na njiju in ju rešil vešal. Oba sta pomi-loščena, a Muršec mora mesto smrti na ve-šalah počakati svojo naravno smrt v ječi, Šegula pa bo sedel tamkaj samo dvajset let. Ker smo že pri morilcih, poglejmo še na Rusko! Zadnji petek, dne 17. februvarja so v Moskvi umorili velikega kneza Sergija. Pod njegov voz so vrgli zlikovci bombo, ki se je razstrelila ter raznesla voz in razkosala kneza Sergija v drobne kosce. Ta čin so izvršili nihilisti, to so ljudje, ki ne verujejo ne v nebesa ne v pekel ter hočejo prevreči z umori in nasiljem ves sedanji red v človeški družbi. Napadalca baje že imajo, a ruska policija noče o njegovi osebi nič na-tančnejega povedati. Avstrija se pridno zavaruje proti Italiji. Mesto Šibenik v Dalmaciji bo dobilo trdnjavo in tudi Trst bo dobil nove utrdbe. Vsaka država zavaruje svoje meje proti sovražnikom. Slovenci smo dobili ob nemški meji tudi novo trdnjavo, ki bo branila našo domovino. V Št. liju nad Mariborom se je ustanovila v bralnem društvu dekliška zveza. Naj procvita! Novo močno narodno posadko pa dobimo na Škalah. Bralno društvo je potrjeno in bo začelo delovati. Ali ne gremo naprej? Z veseljem slišimo, da je po nekaterih krajih število vpisanih Mohorjanov že večje kot lani. Vsi slovensko pisani časniki so prinesli oklic za družbo sv. Mohorja, samo ptujski Štajerc ne. Največ se menda toži na Spodnjem Štajerskem ptujski očka Ornig. Zdaj ima kar tri tožbe, kakor slišimo. Mi pa nimamo nobene, kar je za slovenski list na Štajerskem gotovo veliko veselje. V tem veselju sklenemo!
V ptujskem okraju so ljudje začeli spoznavati, da jih politika ptujskih meščanov vodi na kriva pota. Komaj so prišli ptujski meščani v okrajnem zastopu do večine, že so občutno zvišali okrajne doklade. Marsi-
kateri kmet ne bo mogel več zmagovati visokih davkov in bo prišel na boben. Meščani pa se še posebno veselijo, ko pridejo v okrajnem šolskem svetu do večine. Že sedaj obetajo, da bodo dali zidati v okraju nemške šole. Potem bodo kmetje zidali nova šolska poslopja in plačevali, da bodo sivo gledali! V ptujski okolici se je vsled tega začelo že celo med onimi kmeti, ki so se doslej klanjali ptujskim mogotcem, jasniti in nevoljno pravijo: „Gospod Ornig, Strašil, Slavič in drugi, pustite nas kmete pri miru, skrbite za svoje obrti, Ornig za svoje žemlje, Strašil za šnops in Šlavič za redilni prašek za prašiče, ostanite pri svojih trgovinah, ne vmešavajte se v naše reči, kakor se mi ne v vaše!“ Da bi bili vsi kmetje že prej takega mnenja, bi jim ne trebalo sedaj tlake delati meščanom!
Štajerčevi pristaši v luknji. Cela procesija Štajerčevih pristašev iz Domove, Pacinj in Velo vijeka jc stala zadnji teden pred mariborskim okrožnim sodiščem. Njihov zagovornik je bil protestant in hud nasprotnik Slovencev dr. Ernst Mravljak, brat znanega Mravljaka iz Št. Lenarta v Slov. goricah. Tožil pa je Štajerčeve junake državni pravdnik in sicer zaradi tega, ker so pri zadnjih občinskih volitvah kupovali glasove (po 1 krono!) za denar in pijačo. Nekateri so se res dali podkupiti. Kašo bodo sedaj vsled tega pihali: Markež 14 dni, Anžel, Kranjc, Toplak, Bezjak, Fuks po 1 teden, Kostanjevec, Tili in Repič po 5 dni. Kašo bodo vsakemu zabelili z enim strogim postom. Dober tek! Slovenskim kmetom pa odpira ta obravnava zopet oči, kam dovede tudi poštene ljudi hujskanje ptujskega lističa! Ječa, to je zadnja štacija za vse, ki se podvržejo vodstvu ptujskih nemčurjev. A ta obravnava nam je tudi jasno pokazala, kako si Štajerčevi pristaši pridobivajo občinske zastope. Z denarjem in s pijačo! To je zares „napredno“, kajti do-sedaj taka sredstva med našim ljudstvom niso bila v navadi!
Nemci proti sidmarki. Sidmarka je nemško društvo, ki ima nalogo, nakupiti vsako slovensko posestvo, ki je na prodaj, ter je spraviti v roke nemških oseb. Seveda za to je treba mnogo denarja in društvo berači neprenehoma med Nemci. Predkratkim pa je dobilo društvo od velike nemške občine Egenberg pri Gradcu dolg nos. Večina občinskih očetov je izjavila, da takemu društvu ne da nič. Prav je tako, med narodi je itak napetost, za to pa ni treba podpirati društev, katerih namen je, povečati sovraštvo med narodi!
Ormoška nemška šola. Med otroci nemške šole v Ormožu ne vlada na ulici najlepše vedenje. Zopet poročajo nemški časniki, da se otroci te šole nasproti starejšim osebam nespodobno vedejo. Pametni kmetski stariši pa pošljejo za to svoje otroke tudi le na okoliško šolo, kjer se otroci dobro slovenski in nemški nauče in kjer se tudi izven šole ne slišijo pritožbe o otrokih.
Žganje in „Štajerc“. Dne 10. febr. t. 1. je umoril v Senčaku župnija Sv. Lovrenc v Slov. gor. 18 letni sin Janez Arnuš svojega 47 letnega očeta. Oče, znan „šnopsar“ in preklinjevalec, je posebno rad govoril čez duhovnike in „Marijine družbe“. Našli pa so tudi pri preiskavi v njegovi sobici celo kopico „Štajerca“. Jabolko ne pade daleč od debla!
Sv. Peter na Medvedovem selu. Tukaj je umrla dne 6. t. m. Terezija Hajnšek. Zadnjo sv. popotnico je sprejela od doma-
Sega č. gospoda župnika prejšnji dan. Bila je v bolnišnici v Mariboru sedem tednov, a ker ni ozdravela, jo je njen oče pripeljal zopet domov, kjer je vse voljno prestala. Bila je v 12. letu starosti, pobožna in prav pridna šolarica. Prvo sv. obhajilo je sprejela slovesno pri čč. usmiljenih sestrah v Mariboru od č. gospoda kaplana sv. Magdalene. To je bil dan poroke z Jezusom. Pogreb je bil 8. t. m. Krsta je bila belo pobarvana in z lepimi venci okinčana; nosile so jo tudi nedolžne součenke. G. žnpnik Janez Sparhakl, g. nadučitelj Vekoslav Strmšek z učiteljstvom in vsi učenci ter mnogo drugih ljudij so jo spremljali na mirodvor. Pri pogrebu je zapel gospod nadučitelj z učitelji in učenci nagrobnico; bilo je genljivo za sošolce, starise in brata. Zemljica ji bila lahka!
Od Sv. Petra na Medvedovem sein se nam piše: 3. številka „Štajerca“ si je med drugimi tudi našega č. g. župnika privoščila. Sram te bodi, grdi dopisun! Vsa tvoja peklenska zlobnost se razvidi iz tega, ker omenjaš župnikovo kuharico, pa širnemu »vetu ne poveš, da je ona sedemdesetletna »estra župnikova. Tudi g. župnik bi radi imeli pomočnika, ali škofijstvo jim ga ne more poslati ; pa saj taki ljudje, kakor je dopisnn in njegovi prijatelji, sploh nobenega duhovnika vredni nisol
Marija Nazaret. Mlada Marijina družba v Nazarjih je zgubila svojo prvo družbenico, 17letno Apolonijo Čulk. Bila je deklica tihega in mirnega značaja ter zelo pobožnoga in čistega srca. Zadnja je stopila v Marijino družbo, ker ji prej domače razmere tega niso dopustile, a prva je šla v večnost vživat plačilo. Blizu 120 družbenic je prišlo dve do tri ure daleč, da so spremile svojo tovaršico k večnemu počitku. Na grobu je družbeni voditelj o. Elekt opozoril družbenice na vzorno življenje pokojne ter jih opominjal, naj ostanejo zveste obljubam, katere so naredile stopivše v družbo. Blaga pokojnica naj počiva v miru, žalostnega očeta pa naj tolaži Bog!
• *
Koroške misli Danes mora pisati eden 'zmed naših ureduikovičev koroške misli. Dragi nam sotrudnik, ki jih je dosedaj pisal, »e za to številko m oglasil. Mi živimo radi njega v velikih Strahih. Kakor se menda vsi spominjate, vabil je omenjeni sotrudnik v zadnjih koroških mislih vse koroške Slovence na boj s celovškim lintverjem ! Kaj če se je naš sotrudnik sam spravil na lintverja? Kaj če ga je lintver brcnil s svojo silovito krepko taco ali ga z mogočnim repom pogladil malo po hrbtu? Potem, potem odpustimo našemu sotrudniku, da se ni oglasil za to številko, ker potem gotovo leži kje v bolniški postelji in bridko zdihuje po ljubem zdravju. Še danes bomo začeli na vse strani poizvedovati o njem in v prihodnji številki vam bomo javili, kako in kaj je bilo. Do tedaj pa: Slovenske koroške pozdrave!
Sv. Štefan pri Velikovca. Jeden del nase fare, Šmartin in Rute je všolan na Zelinje. Tako je hodil tudi sin nekega našega kmeta, zavednega krščanskega slovenskega moža tje v šolo. Pa hotel je oče med letom sina vzeti iz želinjske šole in Sa dati v slovensko šolo v Št. Rupert. Gre k želiujskemu nadučitelju in ga prosi za odpustno spričevalo. In nadučitelj pravi: Po postavi sicer ni dovoljeno, da bi otrok vstopil v drugo šolo. Izpustim pa ga vendar,
a samo tedaj, ako otroka daš v nemško šolo v Velikovec. Bog ne daj, da bi ga dal v Št. Rupert, tedaj ga ne izpustim.“ Kmet se je res udal in otroka vpisal v Velikovec. Iz navedenega se res vidi, kako divje se sovraži naša znana, dobra šentruperska šola. Vse, laž in sedaj tudi krivica mora služiti, da dosežejo nasprotniki svoj namen. Pravica, kje si?
Sv. Jurij na Vinogradih. V soboto, dne 4. svečana smo imeli pri nas nenavaden pogreb. V šentjurski spodnji cerkvi pod glavnim altarjem ima znana Kristalnikova grofovska rodbina svoje grobišče. In semkaj je bilo omenjeno soboto prepeljano truplo grofice Odalije Kristalnik, ki je v Gradcu dne 1. svečana umrla in sedaj počiva ob strani svojega moža. Pogreba se je udeležilo še precej ljudi, prišli so tudi ožji sorodniki in znanci. Sedanji lastnik grofovskih velikih posestev grof Oskar Kristalnik, znan radi svojega slovenskega in krščanskega prepričanja, je podaril lepo svoto, da se razdeli med uboge. — Prosili smo že lani, da dobimo za naš okraj prepotrebno poštno nabiralnico, ki bi naj imela zvezo s tru-šenjsko pošto. Upamo, da jo dobimo. — Letos januarja enkrat se je spomnil nekdo v tisti znani celovški „Bauernzeitungi“, ki nas krščanskih Slovencev prav nič ne mara, tudi Šentjurčanov. Zakaj pa? Naš izvrstni slovenski poslanec g. Grafenauer je oktobra lanskega leta predlagal, da se preloži občinska cesta iz Šmarjete v Št. Jurij doli na rinjah in da naj tudi dežela prispeva svoj del. Dežela je obljubila in je pripravljena dati tretjino, dve tretjini pa naj spravijo skupaj občina in Šentjurčani. Občina ima preveč dolgov (že vemo zakaj) zato noče dati ničesar, Šentjurčani pa radi raznih nesreč, slabe letine in strašne toče tudi ne zmogo vsega zmagati. Zato so se izrekli, da obeh tretjin ne morejo plačati in naj občina da tudi svoj del. V Št. Jurju ima vendar važenberška občina naj večje posestnike in davkoplačevalce. Kadar so bile volitve, so vsakokrat Šentjurčani kakor žrebelj držali in volili z liberalci, seveda ne vsi. In mislili smo, da nam bodo pri občini vsaj pravični, če nam drugače ne gredo na roke. A bridko smo se varali in vrezali in tudi za ušesa zapisali, da ne pozabimo. Bodo že prišle še enkrat volitve. To pa omenim samo mimogrede. Sedaj pa prikobaca dopisnik lažnjive Bauernzeitunge in pravi, da je v g. Grafenauer na lastno roko proti volji Šentjurčanov prosil za preložitev naše ceste, To je ostudna laž. Do 30 naših velikih in malih posestnikov se je podpisalo na prošnji, katero je v našem imenu predložil v deželnem zboru gospod Grafenauer. Tako je in nič drugače! Piše tudi možakar, da morda dobimo v Št. Jurju Ciril in Metodovo šolo, kakor je v Št. Rupertu. Oj, da bi le moglo priti tako daleč. Tedaj bi vsaj naši otroci bili v drugačnih učiteljskih rokah, kakor so sedaj. A to so žalibog prazne sanje.
Iz važenberške občine. Na želinjski dvorazredni šoli že nad 26 let deluje prej kot učitelj, sedaj kot nadučitelj g. Janez Kulnik. Mož je poštenega slovenskega očeta in verne slovenske matere sin. Kakor pa je že navada pri nas na Koroškem, tako tudi naš nadučitelj sovraži vse, kar nosi slovensko in krščansko ime. Da je velik prijatelj „Štajerca“, ve vsakdo v okolici. Da bi pa on bil tako nepreviden, da pošilja ptujsko grdo golazen po otrocih starišem na dom, tega bi si ne mislili. A
ne samo „Štajerca“, temveč njegovo vredno sestro lažnjivo „Bauernzeitung-o“ pošilja na nekatere po otrocih, četudi mu je znano, da je to prepovedano. „Mir“ in „Naš Dom“ seveda ne najdeta iste milosti, kakor liberalne, protiverske bodisi v slovenskem ali nemškem jeziku pisane cunje. Veste kaj, g. Kulnik ?! Modrim se prištevate, povsod, kjer niti treba ni, imate zraven svoj nos. Kakor nam, tako je tudi Vam kot občinskemu odborniku znano, da pri naši važen-berški občini gre navzdol. Računi pravijo zopet, da se bodo morali vsaj za deset procentov radi starih dolgov in nerodnosti zopet zvišati občinske doklade. To je velik udarec in nesreča za našega kmeta, ki že itak bridko občuti lansko točo in slabo letino.. Pokažite pri občini svojo modrost in ljubezen do kmeta, katero povsod, posebno še pri volitvah — seveda samo na jeziku — kažete in pomagate jim spraviti občinski voz na gladko stezo. Občinski odborniki in ljudje vam bodo hvaležni. Tam brusite jezik in delajte, kjer je na mestu; ne bode se vam potem treba pritoževati, da vas ljudstvo ne ljubi in ne spoštuje.
Crnčeče pri Dholiei. Cenjeni gospod urednik, gotovo boste radovedni, kako se kaj imamo tukaj pri nas na Dholiei. Imeli smo pač letošnjo zimo malo snega, pa toliko več mraza, tako da mi je črnilo zmrznilo, da vam nisem mogel poročati novic. Toda sedaj mraz že ponehuje in vsak dan nas solnce že dalje ogreva s svojimi toplimi žarki, tako da tukajšnji hajlovski bratje skoraj oslepe, pa le zaradi tega, ker vidijo že precej veliko slovensko-narodnih kravat, trakov itd. Teh se tako prestrašijo, da se poštenemu človeku res smilijo ti revčki, ko se tako hudo repenčijo. Mi zavedni slovenski mladeniči bodemo pa že poskrbeli, da bo slovenske barve vedno več med nami, potem pa naj hajlovci od jeze počijo in naj potem še to pamet, katere imajo že itak preklicano malo, zgubijo. Ako pa jim ni povolji, jim svetujem, naj gredo v rajh, in akoravno bi potem pri sv. maši ne podpirali od zunaj cerkve, nič ne de, vsaj ne bo pohujšanja. In če bi ravno ne bi prišli se kazat pred cerkev, kako da so „lepi“, jih tudi ne bi nikdar pogrešali. Toda treba bi pač bilo večkrat, da bi jim kdo vrat in ušesa umil; komu, bom povedal po priložnosti !
Slovensko izobraževalno društvo za Rožek priredi v nedeljo, dne 26. t. m. svoj občni zbor pri Rutarju v Dolinčicah ob 3. uri pop. po sledečem vsporedu: Pozdrav predsednika, poročilo tajnika, poročilo blagajnika, volitev odbora. Kot govornika nastopita gg. dr. Ehrlich in Kržišnik iz Celovca. Prvi govori o splošnem zavarovanju kmetskega delavstva, drugi pa o narodnosti in veri. Med vsporedom igrajo domači tamburaši in poje šentjakobski pevski zbor. K obilni udeležbi vabi odbor.
Št. Peter pri Grabštanju. V nedeljo, dne 25. t. m. popoldan smo pokopali vdovo g. Trezo Kulnik, p. d. Hudelistinjo v Starem Dvoru, staro 52 let. Udeležba pogrebcev je bila velikanska, takega pogreba še menda niso imeli v Št. Petru, se je obče govorilo. K obilni udeležbi je deloma pripomogel ugoden čas, t. j. nedelja, a deloma tudi to, da je bila rajna precej na okrog znana. Brez otrok je zapustila štiri posestva. — Drugi dan v ponedeljek, dne 30. m. m. pa smo spremili k zadnjemu počitku njeno sosedko vdovo Marijo Vestričnik, p. d. Kovačevo mater v Starem Dvoru.
Umrla je po kratki bolezni. V soboto, dne 21. m. mes. v osmini Imena Jezusovega prejela je še sama v domači farni cerkvi sv. zakramente, ne sluteč, da je to zadnjo-krat. V ponedeljek je obolela, v soboto okoli devetih zjutraj pa je preminula v 64. letu. Pogreba je vodil ob asistenci domačega duhovna preč. gosp Andrej Biser, dekan grabstanjski, novo imenovani kapiteljski dekan v staroslavni Gospi Sveti. Rajnima naj sveti večna luč!
Spodnji Dravograd. Jeden izmed istih gospodičev na našem kolodvoru, ki znajo netaktno puhati tobak na procesije s Sv. Rešnjim Telesom in prirejati plese v zaključenem adventnem času, se je zbal dne 16. svečana Boga. Šel je črneški župnik odtod na spoved. Ko se je bližal z Najsvetejšim dravskemu mostu, pride nasproti železniški uradnik z znakom rumene brade. Pokrivala svoje častne glave sneti ni hotel — kar stori vsakdo — kdor omiko in spodobnost pozna. Čuteč se vendar v zadregi, ušel je in napravil velik ovink okoli Miklavčeve hiše, iskaje zgrešeno pot v gostilno na „Pošti“ v Dravogradu. Ali ga je nemara prisililo k begu čutilo: Domine, non sum dignus! Merodajne kroge pa vprašamo, kako dolgo še nameravajo pripuščati taka obsodbe vredna početja?
Hranilnica in posojilnica v Spodnjem Dravogradu priredi dne 6. marca 1.1. svoj letni občni zbor v „Narodnem domu“ ob 1 uri popoldne s sledečim redom: 1. Poročilo o letnem delovanju in reviziji posojilnice. 2. Odobritev letnega računa. 3. Sklepi o čistem dobičku. 4. Volitev odbora. 5. Slučajnosti. — Po nezadostnem številu zadružnikov sklepa se eno uro pozneje brezpogojno. K obilni udeležbi vabi odbor.
Duhovniške zadeve. Kanonične vizitacije se bodo vršile letos po tem-le redu: Dne 27. aprila na Križni gori, 3. maja v Št. Rupertu pri Celovcu, 4. v Ludmanjah, 6. v Medgorju, 7. v Galiciji, 8. Št. Vid v Podjunski dolini, 9. v Žitarivasi, 10. v Kotljah, 14. v Št. Andražu v Labudski dolini, 12. v Him-melau (tonsura et minores), 13. v Reichen-felsu, 14. v Rojah, 15. v Poljanah, 16. v Krčanjah, 17. na Djekšah, 18. v Löllingu, 20. v Št. Urbanu, 21. v Trgu, 22. v Ausser-tenchenu, 23. v Arijah, 24. v Dobrepoljah, 25. v Milštatu, 3. junija v Ločah, 4. v Beljaku (mestna župnija), 5. v Kameringu, 6. v Malteinu, 7. v Kremsbriickenu, 8. v Tref-flingu, 17. v Piswegu, 18. v Brežah.
*	S|J
*
Smrt ruskega ogleduha. Kako je umrl neki junaški ruski ogleduh, o tem pretresljivo poroča neki list. Moža so dobili med japonskimi četami; priznal je, da je bil Kuropatkinov ogleduh, ter bil obsojen na smrt. Akoravno so besede sodnika Hamana globoko zadele Rusa Rijabova, vendar njegov obraz ni kazal nikake prepadenosti. Ko je bilo končano, je dejal jako razločno: „Jaz sem zadovoljen!“ Malo dni potem so ga imeli ustreliti. Rijabov je stal ob nekem drevesu v ozki dolinici, ki so jo mejile od vseh strani visoke skalne stene. Štirje vojaki so stopili nasproti njemu. Navzoči so bili sodniki, da nadzorujejo izvršitev obsodbe. Poleg njih se je zbralo še več radovednih vojakov in civilistov, ki so hoteli videti, kako umira Rus. Obsojenca je pozval poročnik Fugita, naj poklekne ob drevesu. Z njegovih rok so mu vzeli vezi. „Smem li moliti k svojemu Bogu?“ je vprašal klečeči poročnika. Ta mu je radevolje dovolil in
Rus je molil jako goreče. „Ste li oženjeni?“ je vprašal sodnik. „Da, imam ženo in dva mala otroka.“ Sedaj so se zatresle njegove ustne, njegov glas se je tresel in debele solze so privrele iz njegovih oči. Misli na družino so bile preveč tudi za njegove železne živce. Tudi jaz sem se komaj ubranil solz. Celo orožniki so gledali na svoje obuvalo, kakor bi se sramovali svoje mehkobe. Hamano je prijel Rusa za roke in dejal: „V mojih očeh ste eden najsrčnejših Rusov. Jaz vas občudujem in obžalujem trdo usodo, ki vam krajša življenje. Če hočete napraviti oporoko, hočem jaz vašo voljo sporočiti vaši družini“. Te besede so ganile vjetnika do solz. Potem se premaga in reče: „Od časa, ko sem bil vjet, sem bil pripravljen na to usodo. Svoji družini nimam ničesar zapustiti, upam pa, da bode vlada za njo skrbela. Zahvaljujem se vam za sočutje in sedaj sem pripravljen stopiti pred svojega stvarnika.“ Hamana je stisnil vjetniku roko ter se oddaljil. Orožnik je vjetniku zavezal oči. Mlad častnik je dal z mečem znamenje. Trikrat so počile puške in konec je bilo. Zdravnik je hitel k padlemu in naznanil smrt. Tako je umrl Rijabov za svojega carja.
Sam si je pel nagrobnico. V Korku na Irskem je umrl neki trgovec, ki si je sam pel nagrobnico. Na krovu njegove krste je bil postavljen fonograf, ki je po končanih molitvah pričel peti, in pogrebci so zaslišali krasni bariton dragega pokojnika. Pokojnikovi prijatelji so bili silno ginjeni ter so sklenili shraniti fonograf rajnega prijatelja, da ob obletnici smrti zopet slišijo njegov glas.
Čevljarje iščejo. Rusko vojno ministrstvo je sklenilo najeti 1200 čevljarjev, katere odpošlje na bojišče k posameznim oddelkom. Čevljaiji dobe po 100 rubljev na mesec in prosto podčastniško hrano.
Milosrčnost v nemški vladarski rodbini. Nemški listi poročajo: Koje nedavno nemška cesarica obiskala svojega sina, prestolonaslednika v Potsdamu, pravil ji je o veliki nesreči, da je bil njegov najljubši pes, ki ga je cesarica zelo rada imela, povožen. Med vožnjo ha kolodvor je potem cesarica izstopila iz voza ter so ji morali na progi pokazati mesto, kjer je izdihnil preljubljeni pes „Packan“. — Neki delavski list umestno pripomnja: Da bi bila nemška cesarica ali kdo drugi iz rodbine Hohenzollernov kdaj poizvedovala, kako je z usodo 200.000 rudarjev ob Ruhri, o tem ni ničesar znanega.
Novo zdravilo zoper influenco rabijo v zapadni Švici. Prišli so po naključju do njega. Ko je začela leta 1890 prvič raz-sajkti influenca, zbolelo je v Madretschu v treh tovarnah zelo mnogo delavcev. V četrti tovarni, kjer se je delalo s terpentinom, pa niso imeli niti enega bolnika. Od tedaj so začeli tudi po hišah nastavljati terpentin, da je izhlapeval, in bolezen ni prišla v hišo. V ta namen se postavi krožnik z vodo pomešanega terpentina na peč, da polagoma izhlapeva ter ga ljudje na ta način vdihavajo. Seveda se mora začeti rabiti to sredstvo še o pravem času, preden je kdo že bolan v hiši.
Zagoneten slučaj.
(Novela od F. Amstronga. — Iz hrvatak. I. V. Starogoraki).
Po nekem obedu se podamo na verando, ! da se nekoliko pomenimo. Moj prijatelj 1
Štev. 4.
----------------------- -----------;;--
James in jaz si zapaliva smodke, gospa Elly pa je vezala počasi neko umetno vezilo.
„Sedaj pa, dragi moj James, pripoveduj, kako se je tvoje življenje hipoma preme-nilo“, sem započel pogovor. „Pred tremi letmi sem te pustil kot zdravnika brez bolnikov, neoženjenega, prostega, kakor ptič v zraku. Na vsak način te je srečno naključje privedlo, da so se ti izpolnile tvoje želje in načrti o mastnih nagradah, ko si izvrševal zdravniške študije v Harley-Streetu. Kdo je bil ta vpliven bolnik, ki je ozdravel, da so se okolščine tvojega življenja obrnile tako dobro?“
James se nasmehne. — »Brav dobro govoriš“, odvrne. „Nu, to ti je taka pri-povest, katero umeje moja soproga zanimiveje pripovedovati, kakor jaz. Ker ravno njej moram biti hvaležen, da se je vse tako dogodilo.“
„James pretiruje mojo zaslugo pri tej stvari“, se je branila gospa Elly.
„Potem pa pripoveduj, da bom vedel razsoditi“, sem rekel.
James začne pripovedovati.
„Gotovo se spominjaš, kako sem se že od početka zanimal za texikologijo.* Ko sem prišel iz bolnišnice, v kateri sem se natančno seznanil o tem predmetu, sem napisal za list „Lancet“ razpravo o delovanju stanovitih, manj poznanih iztočnih strupov. Tri dni po tem, ko je izšel moj članek, dobim na svojo veliko začudenje brzojavko sledeče vsebine: „Ravno prečital vaš članek v „Lancetu.“ Zelo bi me veselilo, da bi danes z menoj obedovali. Voz vas počaka na kolodvoru. — Disbury.“
„Disbury? Lord Disbury na Elton Tower-son?“ sem kriknil začudeno.
„Da, ravno ta. Mesto je oddaljeno tri ure vožnje, a obedovati na Elton Towersu znači, ostati tam čez noč. Preostajalo mi je še ravno toliko časa, da sem lahko spravil svoj ročni kovček, se poslovil pri moji zaročenki, ter ji javil to novost.
Ko sem prišel v dvor, me odpelje jeden sluga v mojo sobo in javi, da njegova visokost seda k jedi ob sedmih.
Čas do sedmih porabim, da si popravim obleko. Ob sedmih vstopi sluga in me odvede v obednico. Pri topli peči je sedel star gospod, s kakor sneg belo brado in njegovo lice se mi je zdelo smrtno bledo.
Pristopim k njemu, ter ga primem za proženo mi roko. Bila je ledena in slaba; zdelo se je, kot bi prsti ne mogli napraviti najmanjega pritiska.
„Veseli me, da ste prišli, Mr. Richmond“, reče on s slabim glasom. „Izvolite sesti; Johnson nosite jedila.“
Obed je bil izvrsten, in ker sem se radi dolge vožnje ogladil, sem se pošteno najedel, dočim lord ni niti pokusil. Težko di-haje se je naslonil na stol, oči pa vprl v praznoto. Skušal sem, da započnem razgovor, ko pa sem videl, da dobivam le kratke odgovore, sem obmolknil sam. On je izgledal potrt duševno in telesno.
Moj položaj ni bil zelo ugoden, in oddahnil sem si, ko sva sedla po obedu k peči.
„Mylord“, rečem, koje odšel sluga, „ne vem prav, ali me hočete kot zdravnika vprašati za svet, radi vašega stanja...“
„Dobrovem!“ mi seže v besedo. „Prosim, poslušajte me. Pred tremi meseci sem bil tako svež in tako zdrav, kakor je sploh mogoče v moji dobi. Danes sem — kakor
* Teiiltologija je nauk o itrupih.
vidite — telesna podrtina. Carter, moj domači zdravnik, hoče s silo dokazati, da je to naravno propadanje, začetek starosti. On je neumen. Človek ne propade tako naglo, v par tednih; stvar mi je bila zagonetna, dokler ne dobim danes v roke vaše razprave. Dr. Richmond, ako bi vi moj žalosten položaj vzeli za vaša tajna razmotri-vanja, bi mi ne mogli vzbuditi večje hvaležnosti do vas.“
Govoril je pretrgano, kakor bi mu govorjenje delalo težkočo.
„Mylord“, ga vprašam presenečeno, „kaj mislite s tem?“
„Evo, kakor je nad nama nebo, tako trdno sem prepričan, da me počasi zastrupljajo“, odvrne svečano.
„Prosim, dovolite“, rečem in ga primem za roko. Moje pregledavanje in vprašanja potrde njegovo sumnjo. On je v resnici bolehal radi delovanja neke strupene tekočine, o kateri sem razpravljal v mojem članku.
Bil je, kakor bi Čital z mojega obraza. pToraj je vendar resnica?“ reče. „Ali da bi jaz to prej znal. Grozno! Ko sem v moji sumnji jel večkrat kemično preiskati dele jedi in pijače, nisem našel nič sumljivega. — čudno! — Vražja stvar! Prav dobro vem, da me nekdo v moji bližini ubija počasi, a jaz nisem v stanu se braniti. Toliko, da ne zblaznim ... Bojim se, da bi jedel... ue upam si piti... Prosim vas, rešite me iz klešč prekletega ubijalca! “
»Umirite se, mylord!“ začnem tolažiti. »V vašem sedanjem položaju škoduje vsako vznemirjenje. Ali mi zaupate in pustite vso stvar meni.“
Moje govorjenje ga je umirilo. Z glavo pokima in se zruši na stol. Jaz pozvonim.
. „Prosim, mylord, dajte pripraviti voz. Želim se takoj odpeljati v bližnjo lekarno.“
Sluga pride in takoj dobi ukaze. Za uekaj hipov sem se že peljal v pol milje oddaljeno mesto.
. Sluga je bil zgovoren. Pripovedoval mi J®» da je mylord zadnji dve leti živel kakor puščavnik.
»Ko je še živela stara gospa in dokler O’ gospica Flora odšla iz hiše, je bilo vse drugačno“, je pripovedoval. „Gospica Flora Je bila edino dete in je pobegnila s stotnikom Dugardom. Stari gospod je bil preveč dober... njen beg mu je ranil srce, ker ni nikdar maral tega stotnika. Znal je dobro, da je ta stotnik pravi postopač, 'časi prideta sedaj na obisk, nu, odkar je u®r^a stara gospa, sta hodila bolj redko... zadnjikrat sta bila pred tremi meseci...
Začel sem razmišljevati to povest kočijaža.
Našel sem starega gospoda, kakor sem ga pustil, ter mu dal takoj zdravila.
„Ako sem prav pogodil, je to zdravilo protistrup“, rečem. „Nu, povedati vam moram odkrito, da tega zdravila ne moremo rabiti dolgo. Strup kakor zločinca moramo dobiti. A sedaj izvolite iti počivat.“
S pomočjo sluge ga spremim v njegovo sobo in ga spravim v posteljo, kjer je kmalu globoko zaspal.
Vrnem se nazaj v svojo sobo in počnem razmišljati. Stari sluga je hotel zakurili in J e rabil sila dolgo. Nehote ga pogledam in opazim, kako me pogleduje z neko bojaznijo.
„Stanje lorda ni povsem najboljšo, Johnson“, rečem.
„Da, žalibog, ni“, odvrne on. „Čez trideset let sem v njegovi službi in v tem asu ni bil nič bolan. Še prejšnja leta je prihajal z lova vesel in jedel'z najboljšim tekom. Ali ko ga vidim sedaj, trga se mi
žalosti srce. On ne je ničesar; zdi se mi, kakor bi se bal jedi.“
„Jaz mislim, da je možitev njegove hčere povzročila to spremembo.“
„Gotovo. Žalostna je ta povest. Ona je bila od mladosti svojevoljna, razposajena deklica in stotnik se je umel s takimi stvari-cami. Nikdar ni imel denarja. Celi svet pravi, da jo je vzel samo radi imetja, katerega bo podedovala. O njem se čuje vse mogoče. On rad igra. Prihaja tudi sem, da iz starca dobi kako svoto. In ko je tu, ne zna, kako bi se delal bolj uljudnega napram starcu. Vendar boli našega gospoda ta ženitev, kakor trn v mesu.“
„Lord se rad bavi z znanostjo?“
„Da, sir! On je večji del dneva v knjižnici in tam zelo mnogo piše. Sila je točen in pazi na red, da se zdi že vsem čudno. Včeraj je odpustil sobarico, ker je pozabila napolniti črnilnik in v držaj vtakniti novo pero.“
Pustil sem starca, da je še nekaj časa govoril, tako, da sem zvedel, kaj sem hotel zvedeti. Nato sem vzel knjigo, sluga pa je odšel iz sobe. Johnson mi je pravil, da je Dugard služil svoj čas v indijski vojski. Premišljeval sem dalje in prišel do uver-jenja, da je Dugard oni lopov. Posebno ako se vzame strup, s kojim se je zastrupljal lord. Šlo mu je dobro na roko, da se je starcu dajal strup počasi in ob času, ko ni bil navzoč. Ali kako? Da mu strup ni bil dajan v jedi, sem dognal s kemično preiskavo. Toraj na kakov način? To je bilo nerešeno vprašanje.
Meni ni bilo mogoče, da bi dalje ostal v hiši, ker bi se moj obisk lahko sumil in lopova obvestil k večji previdnosti. Starec je imel še za nekaj dni protistrupa in toraj varen. Kaj pa potem, ako se ta tajnost ne odkrije?
Globoko zamišljen sem gledal v ogenj, kar se spomnim opazke sluge Johnsona. Ta opazka je delovala na me tako, da sem imel dober načrt.
Drugo jutro se razgovarjam z lordom, ki mi je trdil, da se čuti vsega prerojenega. Za tem ostavim Elton Towers, a za štiri ure potem sem bil pri moji zaročenki in ji povedal svoj načrt. Ona se takoj izjavi za načrt, da mi hoče iti na roko... pa Elly... pripoveduj sedaj ti dalje!“
„Toraj dobro“, se nasmehne mlada gospa. „Jamesov načrt se je sestajal v tem, da prevzamem v dvoru službo odpuščene sobarice. Seveda se mi je zdela ta osnova nekako sumljiva, vendar je prevladala misel, da lahko nekaj pripomorem vspehu svojega zaročnika in da rešim edno življenje. Lord Disbury je bil obveščen o mojem prihodu in tako mi je bil položaj takoj olehkočen.
Mojo ulogo sem igrala izvanredno dobro in nikdo od slug ni sumil ničesar. Moja naloga je bila, da najdem, na kak način pride strup do lorda. In za to sem porabila vso svojo ostroumnost, da rešim to zagonetko. Kmalu se prepričam, da v to stvar ni zapleten nikdo od služinčadi. Ona je bila svojemu gospodarju brez izjeme vdana, a razun tega ni bil nikdo tako pameten, da bi delal kaj takega.
Lord mi je dajal dovolj časa za razmišljanje, a iz tridnevnega bivanja na dvoru nisem mogla pokazati nobenega vspeha.
Četrti dan pride stotnik Dugard na kratek obisk. Soprogo je ostavil v Men toni, ker ji ni najbolje. Njegovo obnašanje napram lordu je bilo podobno dobrikanju psa. Nu, ko je opazoval starega gospoda, kako se komaj
vlači po sobi, tedaj je njegov pogled bil sličen pogledu tigra, kadar vidi svoj plen.
Zvečer ostavi zadovoljen hišo. Ko odide, sreča Johnsona na hodniku.
„Dajte to na pisalno mizo gospoda“, reče smehljaje in mu da malo škatljico. „To so peresa, koja jedino on pri pisanju rabi. Pozabil sem mu je sam izročiti.“
Ta dogodek se mi je zdel tako n. znaten, da še mislila nisem nanj. Drugo jutro, ko sem videla starega lorda, kako seda k pisalni mizi in kako vzame novo pero. Tedaj mi pade nekaj v glavo.
Dolžnost sobarice je bila, da pazi na to, da je bilo na pisalni mizi vedno vse pripravljeno. Nisem pomislila, kako on na take malenkosti pazi in sem pozabila djati v držalo novo pero. Srdito izvleče staro pero in natakne novo iz nove škatlje. Predno ga pomoči v črnilo, oslini pero, da lažje piše. V tem se mi nekaj pojavi v glavi. Skočim k lordu in ga primem za roko.
„Pero! pero!“ sem vzkliknila vsa iz sebe.
On me je samo gledal.
„Kaj hočete s tem povedati“, vpraša naposled.
„Jaz upam, da sem zasledila tajnost in menim, da je pero zastrupljeno“, odvrnem nemirno.
On se strese in spusti pero.
„Vsemogočni Bože!“ je mrmral in bulil v škatljo zraven sebe.
Deset minut za tem je švignila brzojavna vest k Jamesu. Njegovo preiskovanjeje potem dokazalo resničnost moje sumnje. Vsa peresa v škatlji so bila zastrupljena s smrtonosnim strupom, ki je bil brez vsakega okusa. Zelo težko bi bilo priti v okom zločincu. Stari lord je imel navado, da je vsak dan rabil novo pero in jo oslinil; tako jedan na dan jemal nekoliko strupa.
Še tisti večer je pisal lord pismo svojemu zetu, kojega vsebino zna sam Bog.
Nekaj mesecev pozneje je bilo v Parizu izloženo truplo nekega samomorilca, ki je bil popolnoma podoben stotniku Dugardu.
Lord Disbury se je pokazal napram Jamesu, ki ga je rešil iz objema mrzle smrti, v vsakem oziru hvaležen. In ravno njegovi pomoči se je zahvaliti, da so se izpolnile najine sanje. Ali ne, moj dragi?“
„In pa jaz tebi, moja draga“, je rekel smeje prijatelj.
Uatnloa nrednlitva.
Sv. Venčeslj: Hvala aa informacijo, toda ne moremo vseh surovosti „Štajerčevih“ pristašev spraviti v list. — Kljuöarovci pri Ormožu: Že prepozno! Pozdrav I Velika N e-delja: G. Preindl nam je poslal izjavo, da ni pisal v „Štajerca“. Ljavljamo pa tudi, da dopisa o Preindlu nista pisala tamošnja gg. dnhovnika. — Mladenič Fr. Marinič: Lepo, a predolgo, predolgo! — Dornova: Se bo uporabilo! — Mladenič Golob pri Sv. Ruperta: Hvala, a menimo, da bi nič ne pomagalo. Edina pomoč so dobre volitve. Takrat stojte na straži! — Pilštanj: Stavite to zahtevo najprej v( pismeni vlogi na odbor, če ne bo nič izdalo, pa pišite še le v časnik! Rodoljubne pozdrave!
Cepljene trte
na Portalis in sicer: žlabtnina bela, muška-talec, mozleo, ortliber, traminer, Burgunder beli. Burgunder modri, portugizer, rulander, laški rilček, mali rilček, silvanec, najboljše kakovosti, dobro vkoreninjene, prodaja 100 komadov po 20 kron, pri večjem odvzetju pa še ceneje
P. SREBRE, Maribor
Tegetthofova cesta 23.	5 (1—6)
goeoGooeeooooooooooooooooeeoee^
I Delavnica za vsa cerkvena dela ~
se priporoča v izdelovanje

vsakovrstnih kipov, altarjev, križevih potov, božjih l grobov, božičnih jaslic, posrebrenih svečnikov itd. (j)
I Zahtevane fotografije ter načrti (j) . I s povratno pošto.	(j)
■Velik;» zalog»
dovršenih kipov, križev in slik.
Stotine spričeval in pohvalnih pisem na razpolago!
Delavnico z cenjenimi naročili podpirati prosi vdani
Konrad Skaza
St. lJlx>iol&>Ox>ödexi, Tivolsko.

Java Kava
direktno od pridelovalca.
Pošilja se vrečica S 5 kg colnine prosta brez vseh stroškov na vsako
poštno postajo . ......
— aurova:
surova:
Marka Javoflor najfinejša . . fl. 6 65 ^ Javabrazii mešanic».fl. 5‘75
Marka Javoflor fina zelena . fl. 6 20 Kapucinska mešanica, žgana fl. 7*—
Čaj >kg gld.280, gld. 4gld. 5-50.
TURK & DR.
posestnik plantaž na etokn Java. Pošiijatre iz skladišča v luki.
Trst, A.cqviedotto OS.	31 5—12
Naj cenejša prodaj alnioa	-
ur, zlatnine, srebrnine, optičnih predmetov,
—■ godbenih avtomatov, gramofonov =nz:
Dietlng'epja. na.slednUk
T. FEHKEMMACII
MARIBOR,	fllljalka:
Gosposka ulica 25,
Dravska ulica 2.
Kemonter ura iz niklna. . črna jeklena remonter ura srebrna remonter ura , . srebrna verižica »rebrna vratna verižica
14 karat, zlata verižica. .
Vsaka ura je izskušana in natančno nrejena. 50 kr. — Zamenja se stara
gld. 1 80		14 karat, zlati prstau .	.	. gld. 2-90
„ 2 60		14 karat, zlati uhani .	. . „ 1-50
„ 3-40	u	ura na nihalo ....	•	•	,4-20
n	o«	ura z godbo , . . .	
„-•65	a	okrogle kuhinjske ure .	. .	„ 1-65
i „ 8-90		ure budilnice ....	
„ 16-80 » 5’50,		očala		. .	„ —*30
ejena. — Popravljanje ar, zlatnine in zlatnina in drago starinske vrednosti.
veliki ilustrovani cenik na zahtevo brezplačno in franko.
srebrnine
17
ooooooooooooooo
Usnjarna in prodaja usnja
Nik. Györeka nasM.
= v Mariboru =
Grajski trg št. 5 (nasproti grada)
23	priporoča	11—18
priznano najboljše podplate po starem dobrem udelovanju, vsakovrstno usnje, kakor tudi usnje za sedla.
Kože ae po ceni In najboljie ndelojejo.
Za izdelovali je
diplom
za častne občane
po primerno nizki ceni
se priporoča
Tiskarna sv. Cirila
v Mariboru.
Razne
uradne pečate
KUVERTE
priporoča
Tiskarna sv. Cirila v Mariboru