mi iiiiiiiiilii min ii m 771^1 8Ih ? S 77? Sežana dz-sp 0 KRAS 2013 908(497.4Kras) 0170717,122/123 COBISS a Alternators and St J AtternateursetOčl Generatoren und Sl Altenatori e Motoril Am Letrika Drivingmnovation 2012 / 2013 r jSaredimo «1 revo s srčki! danost ' hj/iiiLi hi konji Čaji iz zelišč in sadežev e,ller Nabiranje, p,j iAdti !» Humanistična perspe izobraževanja nadarji talentiranih učencev Sola po meri časa - ! številka 153 letnik XXI cena 11.99 EUR Janez Kebe išar'/Ju jdi Zaman CERKNIŠKO jezero in ljudje OB njem .novna šola i Slovenskem =okus zobraževanja in evalvacije strokovnih delavcev*^ v šolstvu kakovost; Hf.rra— Hidria AET kakovostno vino. /»Širi Din.1: Od priprave tiskarna GMFIK4 SOČk www.grafika-soca.si —1^— Slovenijo poznam J iUSSiSS kot lasten žep -.......................... • 218 topografskih zemljevidov • 65 mestnih načrtov . • 45 tematskih kart - ■ • •• VJ L/V/IllV/VI V/ V V111VVWU UtJLUUU V^JL £> ovenije m HH veliki atlas - več kot 600 strani velikega formata (21 x 30 cm) z veliko ekipo priznanih strokovnjakov z vrhunskimi fotografijami slovenskih fotografov po izboru Arneja Hodaliča s QR-kodami, ki vodijo do dodatnih spletnih vsebin Za več informacij poskenirajte QR-kodo. Najhitreje do knjige: © v knjigarnah © www.emka.si O 080 12 05 © pri zastopnikih © CAVE GROTTE JAMA HOHLE I Svetovna Znamenitost Postojnska jama, Jamska cesta 30, 6230 Postojna www.postojnska-jama.eu GPS: 45 46 19 N, 14 12 43 E POSTOJNSKAJAMA CAVE-GROTTE-HOHLE Slika na naslovnici: Pogled na prenovljeno Nanetovo hišo v Matavunu. Fotografija: Borut Lozej, 2012. Revija Kras Telefon revije Kras: 05/766 02 90 Telefon odgovorne urednice: 041 914 921 E-mail: revijakras@siol.net Kras je revija o Krasu, ohranjanju njegove kulturne in naravne dediščine, o zgodovini, kulturi, gospodarstvu in dejavnostih ljudi tega prostora. Revijo Kras izdaja Mediacarso, d.o.o., Sveto 39,6223 Komen. Glavni urednik: Lev R. Lisjak Odgovorna urednica: Ida V. Rebolj Oblikovanje: Lev R. Lisjak L Naslov uredništva: Sveto 39,6223 Komen Maloprodajna cena z 8,5 % DDV _ enojne številke 4 €, dvojne številke 8 €. Naročnina za šest zaporednih številk s poštno dostavo na naročnikov naslov v Sloveniji 32 €, na naročnikov naslov tujini 45 €. Transakcijski račun pri Novi Ljubljanski banki, podružnici Ljubljana-Center, Trg republike 2,1000 Ljubljana: 0201-0008-9675-302 1 IBAN Mediacarso, d.o.o.: SI560201000089675302 SVVIFT coda: U BA Sl 2X Nenaročenih rokopisov in fotografij ter drugega slikovnega gradiva uredništvo ne vrača. Ponatis ali kakršnokoli povzemanje, kopiranje ali preslikavanje objavljenih prispevkov ali njihovih delov iz revije Kras je prepovedano brez pisnega dovoljenja odgovorne urednice in brez popolne navedbe uporabljenega vira. Mednarodna standardna serijska številka: 'SSN 1318-3257 Tisk Grafika Soča, d.o.o., Nova Gorica FEBRUAR 2013, št. 122-123 Uredništvo VOJKO ČOK O ŽELEZNIH NAČELIH BANKE 4 Tjaša Komac GOSPODARSTVO IN DRUŽBA O Iztok Ilich PRIMOŽ TRUBAR V TRSTU IN NA GORIŠKEM F 0 Stanislav Južnič KRAŠEVEC GOSPODARI V BRUSLJU 74 Pavel Vidau VAS BANI IN NJENI ŽUPANI - II 20 Borut Juvanec HIŠKA KOT EKSPERIMENTALNI OBJEKT 24 Eda Belingar OBNOVA NANETOVE HIŠE V MATAVUNU - RAZKOŠJE NOTRANJOSTI 30 Brane Gasparini TERANOVA ZGODBA DANES 16 Zoltan Jan OTROCI SVOJEGA IN NAŠEGA ČASA -1. del 40 Ivan Vogrič AŠKERČEVA OBLETNICA IN NJEGOVI JADRANSKI BISERI 46 Miran Košuta KAKOR RDEČA RAKETA... 48 Jolka Milič O PREVAJALSKIH DILEMAH >0 Ivan Vogrič LOVRO ŽVAB, LEVSTIKOV PRIJATELJ Silva Matos TIHI BISER 56 Pavla Jarc KULTURNI DOM NOVA GORICA VSTOPIL V NOVO SEZONO J8 Pavla Jarc DNEVI STARE GLASBE V SVETEM 60 Nataša Lapanja Jazbec ČAROBNI VEČER 61 Špela Habič JAVORNIKI IN NJIHOVE NARAVNE VREDNOTE 63 Mirjam Frankovič Franetič VELIKI JAVORNIK 68 Robert Fonda O DELOVANJU KULTURNIH DRUŠTEV V LOKVI 70 Karel Rustja ŽELEZNIŠKE VODNE POSTAJE NA PIVŠKEM 74 Borut Peric, Stanka Šebela ZNANSTVENE RAZISKAVE V TURISTIČNIH JAMAH 76 Prvi nadzornik Banke Koper, d.d. VOJKO COK 0 ŽELEZNIH NAČELIH BANKE " m m. t '1 SP s IN ji-i g . ^ ' S predsednikom nadzornega sveta Banke Koper, d.d., Vojkom Čokom smo se pogovarjali prvič v letu 2003*. Takrat smo v uvodu v pogovor zapisali, da je takratni predsednik njene uprave doma iz Flavij pri Škofijah. Da je univerzitetni diplomirani ekonomist in da je svojo poklicno pot začel v Luki Koper, kjer je opravljal vodilne naloge. Da je bil predsednik poslovodnega odbora Cimosa. In da je bil od leta 1982 predsednik poslovodnega odbora Splošne banke Koper ter od leta 1994 predsednik uprave Banke Koper, d.d. To banko, ki je po velikosti 6. banka v Sloveniji, je vodil enaindvajset let. Takrat smo se pogovarjali predvsem o mestu in vlogi banke Koper v slovenskem prostoru in na Primorskem s posebnim poudarkom na slovenski obali in Krasu z Brkini. Pogovor za tokratno izdajo revije Kras predstavlja ugotovitve, poglede, mnenja in predloge gospoda Vojka Čoka v luči sedanjih gospodarskih in družbenih razmer v Sloveniji, posebej na obali ter na Krasu pa tudi po svetu. Utemeljil je filozofijo in vrednote Banke Koper, d.d., ki je povezana v mednarodno bančno skupino Intesa Sanpaolo in zakaj je ta bančna skupina 6. junija 2012 že drugo leto zapored prejela Eu-romoneyevo priznanje za najboljšo banko v Italiji. Predstavil je, kako banka uresničuje svoje poslovne cilje v sedanjem zelo neugodnem gospodarskem in socialnem okolju Slovenije in kako se banka sooča s hiranjem slovenskega gospodarstva. Razvil je svoje videnje, katere gospodarske dejavnosti imajo na slovenski obali in v njenem zaledju stvarne razvojne možnosti glede na sedanje in napovedane danosti tega prostora, pa tudi to, kakšen potencial za nadaljnji razvoj vidi na Krasu v Sloveniji in v Italiji. Mladi generaciji, ki se šola in usposablja za novi, prihajajoči čas, pa tudi tistim mladim, ki že prevzemajo vajeti gospodarskega, socialnega in družbenega življenja v Sloveniji, je priporočil, kako naj ravnajo za oživitev gospodarske rasti in za odpravo posledic neustreznih odločite politike v zadnjih letih. In na koncu pogovora je kot bralec revije Kras od začetka njenega izhajanja, od februarja 1994, tudi povedal svoje mnenje o njej. Banka Koper uresničuje svoje poslovne cilje tudi v sedanjem času, ki zagotovo ni prijazen Nobena gospodarska družba ne more delovati zunaj časa in prostora, četudi nista vedno po njeni meri. V času krize je to še posebej zahtevno, vendar druge alternative ni. Tako mora tudi Banka Koper uresničevanje svojega poslanstva prilagajati poslovnemu in družbenemu okolju, v katerem deluje. Temeljni cilj vsake gospodarske družbe je njena dolgoročna dohodkovna uspešnost. To se dosega na trgu v odnosih s komitenti in je seštevek poslovnih odnosov s posameznim komitentom. Tega se Banka Koper zaveda in na tem temelji oblikovanje njene poslovne politike in način njenega izvajanja, pri čemer je komitent osrednja točka. Temeljnega cilja svojega poslanstva in vrednot, ki jo pri tem vodijo, banka zaradi same krize torej ne spreminja in predstavljajo stalnice v njem poslovanju.. O sedanjem kriznem času govorimo, kakor da bi nam ga kdo vsilil, čeprav je v resnici odraz našega ravnanja v preteklosti. Tako kot vsaka sedanjost. Če se hočemo izvleči iz sedanjih razmer, si moramo najprej odkrito odgovoriti na vprašanje, zakaj smo se znašli v neugodnih razmerah. Se posebej je to vprašanje zanimivo za Obalo in Kras, kjer prevladujoča gospodarska struktura ni tako izrazito podvržena gospodarski krizi ali bolje reečeno njenim direktnim posledicam, kot je to na nekaterih drugih območjih Slovenije. Zaradi medsebojne povezanosti in s tem soodvisnosti pa vpliva krize ne moremo zaustaviti na mejah naše regije. Če imamo resen namen in če smo resnično državotvorni ter odgovorni, bomo zagotovo ugotovili, kje so vzroki in kakšna ravnanja so nas privedla v sedanji nezavidljiv položaj. Težav v Sloveniji niso povzročile, na primer, šivilje Mure; pa tudi ne zidarji Primorja. Za sedanje razmere pri nas so predvsem odgovorni tisti, ki so imeli v rokah oblast in moč, pa temu niso bili dorasli ali so to zlorabljali. Te ljudi najdemo zlasti med politiki, managerji in v organih nadzora. Pogosto se za sedanje težave izgovarjajo na zakonodajo, svetovno krizo, kreditni krč in podobne zunanje vzroke, kar je delno celo res, vendar pa se istočasno pozablja, da nobena zakonodaja ni učinkovita, če jo ne upoštevamo, da banka ne more kreditirati kreditno nesposobnih ali če se celo na najbolj kričeča znamenja krize ne odzivamo ustrezno. Vse to pa je v naši moči! Namesto, da bi reagirali na osnovi trendov, čakamo, da se zgodi zdrs in kličemo na pomoč državo, ki jo sicer načelno odrivamo celo s področij, na katerih je njena prisotnost že po naravi nujna in potrebna. Vseskozi se trudimo biti prava banka in se obnašali v skladu z našim poslanstvom Temeljno poslanstvo vsakega gospodarskega subjekta je ustvarjanje dodane vrednosti. To velja seveda tudi za Banko Koper, ki dodano vrednost ustvarja z bančnim poslovanjem. To predstavlja jedro njenega poslanstva in temu ustrezno se banka ravna pri svojem delovanju. Če poenostavim, je to predvsem z zbiranjem ter posojanjem denarja. In kadar bančnik sprejema denar v upravljanje, sprejema tudi obveznost do tistega, ki mu svoj denar zaupa, se pravi, v banko ga vloži z namenom, da ga plemeniti. K temu so bančniki zavezani po zakonu in etičnih načelih. In ne pozabimo: to so naši prihranki. Profesionalna dolžnost je, da jih banka z veliko skrbnostjo posoja tistemu, ki bo posojilo lahko vračal skupaj z dogovorjenimi obrestmi. To pa je najbolj zanesljivo, če ga posodi sposobnemu posojilojemalcu za dobre programe, kar je tudi v interesu banke. To je pravzaprav jedro bančne aktivnosti. Banka Koper ima za to visoko usposobljeno osebje, ki preverja in spremlja boniteto posojilojemalcev in njihove poslovne načrte. Gre za sistematičen pristop, ki ga nenehno nadgrajuje. To se izvaja v oblikah nenehnega izobraževanja zaposlenih v banki, razvijanja novih produktov, izboljševanja poslovnih procesov itn., kar dokazuje, da banka ne deluje kampanjsko. In razumljivo je, da so v času gospodarske krize merila presoje, ki jih banke uporabljajo, še dodatno izostrena. Ugotavljamo, da bančni in finančni trg taka naša ravnanja ocenjujeta pozitivno. Tako jih ocenjujejo tudi najuglednejše svetovne bonitetne agencije, ki Banko Koper uvrščajo po bonitetnih kazalcih v sam vrh ocenjevanih slovenskih bank. Kljub temu pa včasih nekateri komitenti in posledično tudi javnost taka ravnanja sprejemjo kot omejevanje, češ da se banka umika, da noče dajati posojil in podobno. Če pa razmišljamo objektivno in dolgoročno, sta taka presoja in previdnost pri odobravanju posojil tudi v interesu komitentov, saj jim s tem pomagata, da se izognejo pastem, ki bi jim lahko povzročile velike probleme. Ne nazadnje o tem veliko in verodostojno pove današnja gospodarska situacija. Splošna kritika, ki pri tem leti na banke, ima sicer svoje temelje, vendar je prepogosto priročno in za mnoge všečno sredstvo za preusmerjanje množične pozornosti od drugih vzrokov. Taka poslovna politika nekaterim ne ustreza. Zato na vaše vprašanje, kako banka Koper uresničuje cilje svoje poslovne politike v sedanjem času, v katerem se sooča s hiranjem moči našega gospodarstva, odgovarjam: z bolečino! Hiranje moči gospodarstva je - žal - resnično in je posledica tega, da trošimo več, kot ustvarimo, in posledica negospodarnega investiranja. Odgovor na vprašanje, zakaj je tako, pa je že druga zgodba. Vendar zgodba druge plati iste medalje! Ni nastala čez noč, ampak je nastajala daljše obdobje, v katerem smo negativne trende sicer zaznavali, a smo jih zaradi kratkoročnih parcialnih interesov podcenjevali in se do njih nojevsko obnašali. Lahko smo se izmikali neprijetnim, a razumnim ravnanjem, lahko smo z njimi odlašali, ne moremo pa ubežati njihovim posledicam, to je računom, ki nam grenijo življenje. No, resnici na ljubo je treba poudariti, da to ni samo naša, slovenska značilnost. Problem pa je, da pri poravnavanju teh računov nimamo vsi enakih možnosti, niti nismo vsi v enakem položaju. Tistim, ki so s presežki, nastalimi v času konjukture, skrbneje gospodarili, je v času krize lažje. Zal med njimi ni Slovenije, niti ni Obale in ne Krasa! Bančna skupina Intesa Sanpaolo predstavlja razmeroma mlado bančno strukturo Bančna skupina Intesa Sanpaolo je razmeroma mlada, a je sestavljena iz bank s sto in večletno tradicijo. Banke so se vanjo povezale zaradi želje in potrebe po nadaljnjem razvoju in prilagajanju novim razmeram na globa-liziranem trgu, ki so zajele tudi finančni sektor. Tradicija te bančne skupine torej izhaja iz tradicije njenih članic. To so bile banke, v katerih je prevladovala konservativna poslovna politika, da se niso pustile zapeljati na primer vprašljivim finančnim produktom in nepreglednemu financiranju. Tudi za to zavzema ta skupina po številnih bonitetnih kazalcih in trži poziciji najvišja mesta na mednarodnih bančnih lestvicah. Prevladujočo oziroma močno tržno pozicijo pa imajo tudi njene hčerinske banke v številnih državah Srednje in Jugovzhodne Evrope ter v Egiptu. Bonitetna politika naše bančne skupine temelji na sprejemanju razumnih in obvladljivih tveganj ob spoštovanju visokih etičnih norm. Te zavezujejo vse članice skupine, tudi Banko Koper, v kateri smo imeli in spoštovali podobne visoke etične norme že pred vstopom v skupino. Visoke etične norme pa ne zavezujejo le bank kot institucij, ampak zavezujejo tudi njene organe in njeno osebje oziroma prav vsakega zaposlenega. Zato nam vstop v to bančno skupino s tega vidika ni predstavljal dodatnega bremena. Znašli smo se v okolju, ki nam s poslovnega in etičnega vidika ustreza. Članstvo v tako močni skupini nam omogoča tudi lažji dostop do mednarodnih finančnih trgov, hitrejše zagotavljanje konkurenčnih produktov, racionalnejše uvajanje preverjenih učinkovitejših poslovnih procesov in druge prednosti, ki jih velika in dobro organizirana korporacija lahko nudi. In prav te prednosti želimo deliti z našimi poslovnimi partnerji, saj s tem krepimo našo in njihovo tržno pozicijo, iz katere črpamo moč za ustvarjanje dodane vrednosti. Vztrajamo pri železnih načelih, ki pomenijo obvladovanje tveganj in učinkovite ter racionalne poslovne procese Zaradi povečanih specifičnih tveganj, ki so jim izpostavljeni bančni sektor in njegove naraščajoče mednarodne prepletenosti, postajajo razvoj in uvajanje ustreznih poslovnih procesov z vgrajenimi varnostnimi zaporami nujni, strokovno in stroškovno pa vse bolj zahtevni. Z neorganiziranim pristopom je lahko ogrožena tudi odzivnost banke. Ta pa je za komitente pogosto njena nepogrešljiva referenca. Učinkoviti, racionalni, varni in prijazni poslovni procesi so v interesu ne le banke, ampak tudi njenih komitentov. Banka Koper je bila že v preteklosti poznana, da je prednjačila z uvajanjem kakovostnih novosti. Naj omenim kartični sistem Activa, ki je opravil pionirsko delo pri uvajanju kartičnega poslovanja v Sloveniji, in družbo Finor kot model uspešnega aktivnega vključevanje banke v prestrukturiranje podjetij, ki so v prvih letih po osamosvojitvi, nekatera tudi prej, zašla v težave. Z razširitvijo poslovne mreže po vsej državi in z nenehnim uvajanjem novih storitev je obvladovanje tvegaj s sistemsko izdelanimi poslovnimi procesi prednost, ki banki ohranja odzivnost in racionalnost v odnosih do komitentov. Tudi na ta način banka vzpostavlja in krepi odnose z njimi. Pozitivni odzivi okolja so najboljši dokaz, da je izbrana pot prava.. In kdaj je banka uspešna? Omenil sem, da je banka gospodarski subjekt in da mora zato ustvarjati dodano vrednos. Seveda ob upoštevanju zakonskih in etičnih norm. Če to zmore, je uspešna in je prava banka. Če tega poslanstva - ustvarjanja dodane vrednosti - ne uresničuje, potem pač ni uspešna. Tega ne morejo nadomestiti niti siceršnje visoke etične norme obnašanja, ki so - preprosto povedano - nekakšni prometni znaki, po katerih se moraš ravnati na osnovi ozaveščenosti in ne zakonske prisile! Seveda je to zelo pragmatično razumevanje uspešnosti, ki pa je v Banki Koper vendarle opredeljena širše. Sestavni del definicije uspeha je namreč, poleg dodane vrednosti, tudi odgovoren odnos do okolja, v katerem banka deluje, ki pa največkrat ni nujno merljiv s klasičnimi finančnimi kazalci.. Tudi to je vodilo pri oblikovanju poslovne politike Banke Koper. Ta je usmerjena v širitev poslovanja na celotno območje Slovenije. Želi biti domača banka ne le na Obali, na Krasu in Notranjskem, torej na njenem zgodovinskem domicilnem območju, ampak tudi na Goriškem, v osrednji Sloveniji, na Štajerskem, Koroškem, v Prekmurju, Dolenjskem..., skratka povsod, kjer je prisotna s svojo ponudbo. Vendar to počne preudarno, brez nesorazmernih tveganj in z nenehnim analiziranjem ter spremljanjem relevantnih dogodkov v tem prostoru, saj je Slovenija za banko vendarle velik sistem, ki je zaradi naraščajoče medsebojne prepletenosti vse bolj občutljiv na razmere in spremembe v svetu. Banka Koper deluje torej kot vseslovenska banka, ki je prijazna do poslovnega okolja, zavedajoč se, da samo v odnosih z njim lahko obstaja in se razvija. Seveda pa banka ne želi vzpostavljati poslovnih odnosov za vsako ceno. Kajti, če bi, na primer, zaradi slabih posojil zašla v težave in ne bi mogla pozitivno poslovati, bi bilo nekorektno do vseh tistih komitentov, ki izpolnjujejo do banke svoje obveznosti in banki s tem ob svoji rasti in razvoju omogočajo uresničevanje njenega poslanstva - posojati denar ob sprejemljivih posojilnih pogojih. Če nekdo ne vrača sposojenega denarja, trpi likvidnost banke, prizadeti so delničarji, posredno pa so lahko prizadeti tudi poslovni partnerji, ki želijo poslovati z ugledno in stabilno banko. Sestavni del poslovne politike Banke Koper, ki presega zgolj zneskovno izračunljivo donosnost, je tudi sofinanciranje projektov posebnega družbenega pomena, kot so proizvodnja obnovljivih in zelenih virov energije, podjetniških iniciativ, spodbujanje inovacij in raziskav itn. Ne nazadnje sodeluje banka tudi pri sponzorskih in donatorskih akcijah. Pomembna pa je tudi njena skrb za dobro počutje njenih zaposlenih., kije mnogo širša od obveznosti iz sindikalne pogodbe. Skratka: uspešnost banke merimo z zadovoljstvom delničarjev, zaposlenih, poslovnih partnerjev in tudi širšega okolja. Rezultati rednih anket, ki jih opravljajo specializirane zunanje institucije, kažejo, da je ugled Banke Koper v vzponu. Na slovenski obali in v njenem zaledju so perspektivne predvsem tiste gospodarske dejavnosti, ki bodo temeljile na kakovosti, ne na količinah Slovenska Istra in Kras sta doživela v obdobju po drugi svetovni vojni velik razvojni preboj. Iz gospodarsko šibkega, precej avtohtonega gospodarske območja se je v nekaj desetletjih razvila ena najmočnejših in uspešnih regij v Sloveniji. Paleta razvijajočih se gospodarskih panog je bila široka: od kmetijsko-živilske in prehrambne industrije, logističnih dejavnosti, kovinsko-predelovalne, kemične in motorne industrije, turizma, gradbeništva in trgovine do celo lesne industrije. Mnoga podjetja so bila uspešna tudi na svetovnem trgu. Sedanja slika o gospodarskem položaju tega prostora pa kaže precej žalostno podobo in dokazuje, da tudi najboljši vsakokratni gospodarski uspehi niso garancija za bodočnost, ampak so kvečjemu le boljše izhodišče, ki pa ga z nesmotrnim gospodarjenjem lahko zapravimo. In prav to spoznanje mora biti večna iztočnica tako pri tekočem upravljanju, kot tudi pri snovanju načrtov za bodočnost. Gospodarska in družbena infrastruktura, ki je na našem območju zaradi nerazvitosti v preteklosti dolgo časa hromila gospodarsko rast, danes ne predstavlja previsoke ovire. Nasprotno! Obstoječe stanje na področju gospodarske infrastrukture in družbenih dejavnosti nudi dobro oporo gospodarskemu razvoju. Zato je storjene napake, zaradi katerih je bilo v zadnjih letih zapravljenega veliko gospodarskega potenciala, možno v doglednem času popraviti. Z vidika nadaljnjega razvoja bi moral biti poudarek na tistih gospodarskih dejavnostih, v katerih je mogoče povezati znanje in naravne danosti. Primorska univerza in druge visokošolske institucije na eni strani in prometno geografski položaj našega prostora, njegove podnebne razmere ter okrepljene podjetniške iniciative in obstoječe izkušnje na drugi strani so pri tem lahko močna dolgoročna opora nadaljnjemu razvoju, ki bo temeljil na kakovosti, ne na količinah. Glede na naše fizične resurse in glede na našo vpetost v mednarodne povezave bodo za nas odločilni tudi pravočasno zaznavanje in razumevanje svetovnih razvojnih trendov in naša sposobnost, biti njihov učinkoviti sledilec. Če bomo zmogli biti, vsaj v nekaterih razvojnih nišah, še njihov nosilec, bo razvojna pot sicer zahtevnejša, vendar še uspešnejša. To namreč zmoremo! Ta naloga ni pretežka. Zmogli smo še težje naloge! Škoda je, da mladi generaciji daje naša generacija nespodbudna sporočila Vprašujete, kaj svetujem mladi generaciji, ki se šola in usposablja za novi, prihajajoči čas, pa tudi tistim, ki že prevzemajo vajeti gospodarskega, socialnega in družbenega življenja v Sloveniji? Za sedanjo gospodarsko in finančno krizo, generalno gledano, ni vzrok pomanjkanje znanja, ampak je vzrok njegova zloraba. Številne špekulacije, ki jih danes vsi obsojamo in za katere smo vedeli, da so napačne in škodljive že takrat, ko so nastajale, so najboljši dokaz za to. Vehementno nespoštovanje zakonodaje in razmah neetičnega ravnanja ob neučinkovitem pravnem sistemu so bili zanje plodna tla. Zagotavljanje dejanske namesto platonske odgovornosti, več zdravega razuma v naših ravnanjih in opuščanje pravne in organizacijske latovščine ter spoštovanje človekovega dostojanstva so načela in vrednote na večni poti, ki vodi do razmer, ko bodo naša sporočila mladi generaciji spodbu-dnejša... Mladim priporočam, naj iz teh izhodišč kritično spremljajo in analizirajo, kakšne napake je naredila v zadnjih dvajsetih letih naša generacija. In če bodo iz tega znali potegniti določene zaključke, se bodo obvarovali pred njihovim ponavljanjem, ki je zaradi človeške narave včasih celo zelo mikavno. Tu mislim predvsem na neobvladljiv individualizem in na sicer prirojeno željo po materialnih dobrinah, ki je lahko gonilo rasti, tudi razvoja, če pa prerase v neobvladljiv pohlep, lahko povzroči velika gospodarska in družbena neravnotežja, kakršnim smo priče v sedanjem času. Čeprav je kariernih priložnosti za mlade danes manj, kot jih je bilo v bližnji preteklosti, vendarle obstajajo. Res pa je, da je pri tem potrebne več vztrajnosti, več energije in predvsem iskanje rezultatov na daljši rok. Obstaja vrsta institucij v obliki razvojnih inkubatorjev in agencij, s pomočjo katerih lahko mladi na osnovi lastnega interesa in znanja trasirajo svojo eksistenčno in kariemo pot. Zal pa ne vsi! V zadnjem času je vse več govora o tisočih mladih, ki veliko lažje pridejo do znanja kot pa do delovnega mesta. Zato zapuščajo Slovenijo, saj v njej ne vidijo perspektive... Prav je, da mladi postavijo pred državo zahteve, da se tudi za njih ustvarjajo pogoji za življenjsko in karierno pot v Sloveniji. Ne nazadnje je to del našega skupnega interesa, saj se ni mogoče sprijazniti z dejstvom, da na tak način postaja Slovenija neke vrste spalno naselje. Seveda pa morajo k temu tudi sami prispevati s svojim kritičnim odnosom do lastne odgovornosti. Prepričan sem, da so tega sposobni. Revijo Kras spremljam od njenega začetka Marsikaj preberem v reviji Kras. Predvsem me pritegnejo članki oziroma vsebine, ki pomenijo promocijo našega Krasa. Vaša revija se trudi obravnavane in predstavljene vsebine ter priložnosti Krasa vsaditi v zavest bralcev. S tem tlakuje dolgoročno in trajno pot spoštovanja in navezave na to specifično pokrajino. Občudujem vašo žilavost ter vztrajnost pri ustvarjanju revije Kras in da uspevate tudi v teh zahtevnih razmerah vzdrževati njeno strokovno raven, aktualnost in prijaznost do bralcev. In ker imate te tri konceptualne nosilne stebre revije uravnovešene, je revija Kras ugledna in berljiva. Očitno je, da je namenjena širši javnosti - ne zgolj n.pr. založbam in knjižnicam - in seveda tudi promociji Krasa kot pomembne slovenske pokrajine ter tržaškega in goriškega prostora v Italiji. S tem tudi prispeva k prepoznavnosti Slovenije, ki ima po svojih geoloških in dragih značilnostih veliko krasa. In, ne nazadnje, prav je, da revija Kras obravnava Slovenski, Tržaški ter Goriški Kras kot geografsko, kulturno pa tudi gospodarsko celoto. * Glej revijo Kras št. 60, str. 14-17,2003! 2. Simpozij Zadružbe kraške banke iz glasila ZKB "SKUPAJ" Tjaša Komac Utrinek z okrogle mize o trenutnem stanju podjetništva - z leve na desno: moderator novinar Paolo Possama, tržaški župan Roberto Cosolini, izvršni direktor družbe General Evoludja v polnem teku - poti nazaj ni! Soočiti se moramo s spremembami, ki jih doživljata finančno-gospodarski svet in s tem družba, ki še išče svojo pravo podobo. Kakšno je trenutno stanje in kakšna bo v prihodnosti vloga gospodarstva, družbe in skrbi za okolje? Prav o tem so, z namenom, da prispevajo k razvoju, razpravljali udeleženci drugega simpozija Zadružne kraške banke, ki so se v sredo, 17. oktobra, zbrali v slavnostni dvorani vladne palače v Trstu. Posvet se je, po uvodnem pozdravu gostitelja, tržaškega prefekta Alessandra Giacchettija, pričel z zanimivim predavanjem redne profesorice na Oddelku za Management beneške Univerze Ca' Foscari, Chiare Mio. Predavateljica je v svojem posegu nazorno, jedrnato in s številnimi ilustracijami iz vsakdanjega življenja prikazala, da je gospodarstvo družbeni in ne matematični model, ter opozorila, da se moramo tega vse bolj zavedati. Najprej pa, in to je bilo tudi prvo sporočilo predavanja, moramo prenehati negodovati, da smo v krizi. Negativen prizvok besede nas namreč ohromi in ne dovoli, da bi reagirali produktivno. Kljub temu, da sta trenutna svetovna gospodarska in družbena situacija v nezavidljivem položaju, ne smemo pozabiti, da so spremembe stalnica v življenju človeka in zgodovini človeštva in, kot je dejala predavateljica: »Tudi izum elektrike je pahnil v krizo proizvajalce sveč,« a družba se je prilagodila in svet se je vrtel dalje. Pri tem si seveda ne moremo delati utvar, da se bo preobrazba zgodila čez noč. Vsa spreminjanja namreč potrebujejo svoj čas in seveda trud, napor, ki ga danes vse preveč obravnavamo kot nekaj nujno slabega, neživljenjskega. Trenutni kapitalistični model, ki ga je profesorica Mio ponazorila s ključnimi besedami rast-trg-do-bicek, bi moral v čim krajšem času nadomestiti model, katerega ključni pojmi so razvoj-skupnost-vrednost. Nova Čargo Terminal Claudio Grim, predsedenik družbe KB 1909 Boris Peric, profesorica Chiara Mio in predsednik Zadružne kraške banke Sergij Stancich. ;C~ il ■j - J J liHi i , 1 "L, m p~*m * I? Predsednik ZKB Sergij Stancich je ocenil, da gospodarstvo in družba lahko z roko v roki delujeta z dančništvom in da je poznanemu načelu 3 E - enakosti, ekonomije in ekologije treba dodati še četrtega, to je etiko. Vse fotografije: FOTOKROMA, Trst - m ZKB e 1908 c redite cooperativo del carso zadružna Kraška banka paradigma bi tako preusmerila pozornost na nove vrednote, ki bi pognale krožni tok v pravo smer, in premaknile gospodarsko-družbeno stanje na novo razvojno stopnjo. Kot osnovni sestavini za realizacijo prof. Mio navaja večjo odgovornost - to pogreša predvsem pri podjetnikih, saj so jo, po njenih besedah, doslej prelagali na banke - in dobro politiko (tehtnejše politične odločitve). Tematike, ki jih je zaobjela predavateljica, so bile odlično izhodišče za okroglo mizo, na kateri so sodelovali predsednik ZKB Sergij Stancich, župan občine Trst Roberto Cosolini, izvršni direktor družbe General Čargo Terminal Claudio G rim, prof. Chiara Mio ter predsednik uprave goriške delniške družbe KB 1909 Boris Peric. Pod spretno moderatorsko taktirko Paola Possamaia, odgovornega urednika dnevnika II Picco-lo, so spregovorili o trenutnem stanju podjetništva, ki bo po Peričevih besedah v prihodnosti igralo drugačno vlogo (lik upravitelja se vse bolj uveljavlja in izpodriva lik podjetnika) ter o prihodnosti Trsta, ki jo gostje vidijo predvsem v turizmu, kvalitetnejšem koriščenju naravnih geografskih pogojev mesta in njegove okolice, prof. Chiara Mio pa je podčrtala, da mora Trst staviti na odličnost, kar nujno zahteva večjo odločnost pri izbirah, čemu dati prednost. Predsednik ZKB Sergij Stancich se z besedami profesorice Mio, da podjetniki ne prevzemajo odgovornosti, ni strinjal, saj so ga izkušnje prepričale o nasprotnem, o Zadružni kraški banki pa dejal, da je ves čas skrbno opravljala svojo vlogo in dosegala dobre rezultate. Podčrtal je tudi, da razvoj, za razliko od rasti, pomeni posvetiti pozornost tistim, ki pridejo za nami. Ocenil je, da gospodarstvo in družba v prihodnje lahko delujeta z roko v roki z bančništvom, vendar so pri tem potrebna dobro definirana pravila, ki morajo upoštevati tako imenovano načelo 3E - enakosti (pravičnosti), ekonomije in ekologije, in dodaja še četrtega, to je etiko, na katero se je po njegovem mnenju doslej prepogosto pozabljalo. Uspešen posvet, ki se ga je udeležilo lepo število podjetnikov in upraviteljev, je z zaključno mislijo sklenil moderator okrogle mize. Pred družabno pogostitvijo pa so organizatorji prefektu Alessandru Gia-cchettiju, ki je konec meseca oktobra odšel v pokoj, v zahvalo za njegovo delovanje v prid teritorija poklonili tudi darilo - simbolno skulpturo Pavla Hrovatina, ki je v kraški kamen ujel morje in sonce. Tjaša Komac, sodelavka glasila Zadružne kraške banke »Skupaj« RAZNIK 31. oktober - praznik reformacije PRIMOŽ TRUBAR V TRSTU IN NA GORIŠKEM Dan reformacije je precej nenavaden praznik. Kot da bi ga prijemali z orokavičenimi rokami: povzdigujemo ga, a hkrati ne pustimo, da bi se nas zares dotaknil. Je in ni. Je vsem v veselje dela prost dan, ne pa tudi državni praznik! Zato, ker 31. oktober, ki ga praznujemo od leta 1992 naprej, ne obeležuje nastanka prvih slovenskih knjig, temveč obuja spomin na ta dan leta 1517, ko je menih in teolog Martin Luter na vrata dvorne cerkve v severnonemškem VVittenbergu - kjer sta Jurij Dalmatin in Adam Bohorič konec leta 1583 tiskala Biblijo in Zimske urice - izobesil 95 tez z zahtevami za reformiranje cerkve in z njimi do temeljev pretresel krščansko Evropo. Zadnji oktober torej ostaja dela (službe in šole) prost dan, kot nalašč za razmislek o možeh, ki so nam dali prve knjige in knjižni jezik, predvsem pa o Primožu Trubarju, ki je svoje rojake tudi prvi imenoval lubi Slovenci. Če si kdo v teh raztrganih časih še more in zna, ne le po uradni dolžnosti, vzeti čas za poglobljeno premišljevanje!? Tudi katoliška prenova, ki je bila ponekod že na pohodu, bi Slovencem prej ali slej zagotovo dala knjige v njihovem jeziku - tak znanilec je bil leta 1574 prevod Katekizma Petra Kanizija - vendar so bili Trubar in njegovi prvi. Čeprav tudi ne predvsem iz ljubezni do svojih neukih rojakov, temveč zaradi uresničevanja ciljev reformacije, ki so ji pripadali. V knjigah, ki jih je omogočila Gutenbergova iznajdba, so namreč videli v prvi vrsti moderno in učinkovito orožje za širjenje svojih naukov. Pri tem v resnici tudi ni šlo toliko za »pravo« vero, ki naj se ohranja in širi med ljudstvom, kot za oblast nad njim. Fevdalno in duhovno, neposredno in v povezavi s posvetno cesarsko in kraljevsko oblastjo. In kadar gre tako rekoč za vse, za moč in oblast že na tem, ne šele na onem svetu, so rokavice le še v napoto. Razvnel se je spopad brez sledu krščanske milosti, ki je v desetletjih krvavih vojnih pohodov, ponekod sočasno s kmečkimi upori in turškimi vpadi, opustošil velik del Evrope. Ker nobena stran ni mogla zmagati, je spor nazadnje umiril politični konsenz pod geslom cuius re-gio, illieius religio - čigar oblast, tega tudi vera, sprejet leta 1555 v Augsburgu. Čeprav je preganjanje in preseljevanje ter neusmiljeno uničevanje lastnine, tudi cerkva in pokopališč pripadnikov nasprotne strani, ki so se po sporazumu morali umakniti ali sprejeti »edino pravo«, eno ali drugo vero, trajalo še več let, je bil zahodni in srednji del stare celine trajno razdeljen med privržence katoliškega Rima in različnih reformiranih cerkva. Spet Fran Berneker: Trubar, 1910. ‘a/ _ zaradi oblasti in miru na tem in ne na onem svetu. Ko je naposled utihnilo orožje, je bilo treba povsod začeti na novo. Tudi katoličani so, hočeš nočeš, še dobro stoletje, le s posebnim dovoljenjem, potem ko so iztrgali domoljubni Dalmatinov uvod, jemali v roke Sveto pismo v njegovem prevodu. Seveda so si mogli pomagati samo s tistimi nekaj desetimi Biblijami - od 1500 natisnjenih -ki niso končale na grmadah zaslepljene gorečnosti. Stoletja so minila, a pritajeno nelagodje je ostalo. Piscu prvih slovenskih knjig javno niso odrekali velike zasluge za slovenstvo, vendar najbrž še lep čas ne bi dobil zasluženega spomenika v prestolnici naroda, ki mu je dal knjižni jezik in ime, če za to ne bi poskrbel župan Ivan Hribar. Ker v mestnem svetu ob takih in drugačnih, glasnih in še bolj neizrečenih zadržkih ni mogel pričakovati soglasja, se je sam dogovoril s kiparjem Franom Bernekerjem, da dostojno upodobi našega prvega reformatorja. Leta 1910 so spomenik tudi postavili - vendar ne v središču, ampak na takratnem obrobju prestolnice, in tudi brez slovesnega odkritja. Najbrž zato, da ne bi preveč buril duhov ... Tudi to pove marsikaj o iskrenosti občudovanja zapuščine Primoža Trubarja, tako do kraja, predanega izpolnjevanju naloge, ki si jo je zadal, da si do zadnjega ni privoščil počitka. Neprenehoma je bil na poti, kar v 16. stoletju s konjem in vozom ni bilo tako preprosto in samoumevno, kot je danes. Potoval je zato, da bi se čim več naučil, zato, ker so ga povabili, da bi ga spoznali in prisluhnili njegovim pridigam, in ne enkrat tudi zato, da si je rešil glavo. Pot ga je največkrat peljala na sever, v Nemčijo, kjer je pisal in tiskal svoje knjige, in nazaj, v Ljubljano, kjer je bil prvič pridigar, drugič kanonik in tretjič superintendant, torej najvišji predstavnik reformirane cerkve na Kranjskem. Toda leta 1565 je moral znova bežati na.Nemško, od koder se ni več vrnil. AZNIK OUl NEL ISŠfpREDICAVA IN TEDESCO. SLOVENO E ITALIANO Tti JE LETA 1563 PRIDIGAL V NEMŠČINI. SLOVENŠČINI IN ITALIJANŠČINI PRIMOŽ TRUBAR 1508 - 1586 HIER PREDIGTE IM JAHRE 1563 AUF DEUTSCH. SLOWENISCH UND ITALIENISCH OČE SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI PADRE DELLA LETTERATURA SLOVENA VATER DER SLOWENISCHEN LITERATUR ► O teh Trubarjevih potih po današnji Avstriji in Nemčiji so znane in večkrat navedene mnoge podrobnosti, manj pa se omenja njegovo šolanje v Trstu in pridigarske prigode na Goriškem. V Trstu je komaj osemnajstletni Raščan dobil dom pa tudi imenitno versko in teološko izobrazbo v družinski hiši škofa in razgledanega diplomata Petra Bonoma, ki mu niso bile tuje s severa prihajajoče ideje o nujnih spremembah v ureditvi katoliške Cerkve. Učeni škof je na svojega učenca prav tako vplival z mislijo, da je tudi slovenski jezik, ki je prevladoval v okolici Trsta, nič manj kot italijanski ali nemški vreden trajnega zapisa in natisa v knjigah. Z Bonomovo pomočjo je Trubar šel študirat na Dunaju, po vrnitvi leta 1530 v Trst, pa ga je škof posvetil za duhovnika in poslal za vikarja v Laško. V naslednjih letih se je Primož Trubar vedno bolj odkrito zavzemal za vrnitev k »čistemu evangeliju« in pridigal zoper fanatične sekte in praznoverje ter po Lutrovem zgledu tudi proti odpustkom, papeževi oblasti in celibatu. V Ljubljani je našel več somišljenikov, ko se je znova vrnil v Trst, kjer je postal Bonomov osebni tajnik in pridigar v predmestjih s slovenskim prebivalstvom, pa je bil že trden zagovornik prenove in vrnitve Cerkve k besedi, zapisani v Svetem pismu. Po vrnitvi v Ljubljano so se razmere že toliko spremenile, da je moral 1548 zbežati na Nemško, kjer se je z vsemi močmi lotil pisanja in izdajanja slovenskih knjig. Sodeloval je tudi pri utemeljevanju hrvaškega knjižnega jezika in tiskanju knjig v glagolici, kar naše sosede prav tako spravlja v zadrego in ta dejstva najraje zamolčijo. Štirinajst let pozneje, ko so ga znova povabili v Ljubljano, se je Trubar posvetil urejanju šolstva in širjenju protestantske misli na Kranjskem. Decembra 1563 ga je na povabilo goriškega glavarja grofa Jurija Thurna pot za dva tedna zanesla tudi na Goriško. Ker mu tamkajšnja duhovščina, ki je, drugače kot glavar in sploh večji del plemstva, nasprotovala reformaciji, v Gorici ni pustila v cerkev, je pridigal - v slovenščini, italijanščini in nemščini - v hiši plemiča Hanibala Ecka na koncu Raštela, o čemer priča spominska plošča na pročelju hiše na današnjem Stolnem trgu. V teh dneh je pridigal tudi v kapeli v parku pred Thurnovim gradom Rubije; na ta dogodek v Sovodnjah spominjata Trubarjeva ulica in spomenik pri vhodu v grad. Ko se je na osličku vračal proti Ljubljani, se je ustavil še v Svetem (danes Vipavskem) Križu, kjer so mu celo dovolili pridigati v cerkvi. »Zbrala se je vsa Vipavska dolina in mnogo duhovnikov,« je opisal tisto nedeljsko popoldne, »in nihče ni ugovarjal, celo duhovnikom je pridiga ugajala ...« Pa ni bilo tako, kajti goriški župnik Matej Mrcina se je čez Trubarjeve pridigarske nastope pritožil pri cesarju Ferdinandu, ki je reformatorjem odtlej prepove- Eckova hiša v Gorici s Trubarjevo spominsko ploščo na pročelju. Trubarjev spomenik pred vhodom v grad Rubije v Sovodnjah. dal vsakršno delovanje na Goriškem. Grofu Thurnu pa se je zoper ravnanje »usmiljenja vrednih in zaslepljenih ljudi« v Gorici in okolici pritožil tudi njegov gost Trubar: »Bog vsemogočni, posebej vaša milost in jaz, pa tudi vsi, ki so bili pri mojih pridigah, vedo, da si nismo zaslužili take zamere, temveč so nam jo zagodli hudič in njegovi antikristusovski pajdaši iz zavisti in mržnje, ki jo gojijo proti božjemu Sinu in njegovi ljubi besedi. To je gotovo znamenje, da pripadamo tudi Kristusovemu kraljestvu, ker nas hudič tako ogroža z lažmi in ubojem ©Mg Trubarjev mlin na Rašici. ■'•'S:, ' •Tg'. fl Trubarjeva prizadevanja na Gorišken niso bila uspešna, delovanje med rojaki na Tržaškem pa je sploh prekril prah pozabe. Vendar so se takrat tudi dnevi, ki mu jih je bilo še dano preživeti doma med »lubimi Slovenci«, že iztekali. Njegovo »služenje Božji besedi za slovensko besedo, za slovenski jezik in posledično za konstituiranje slovenskega naroda kot naroda slovenske besede,« se je, kot je Trubarjev pomen označil sociolog in religiolog dr. Marko Kerševan, končalo 21 let pozneje v nemškem Derendingenu, kjer je tudi pokopan. Iztok Ilich, publicist, urednik - Ljubljana, Štanjel Vse fotografije: Iztok Ilich Opisujemo pot od trnja k zvezdam (in nazaj) kraške rodovine Kobenclov; v gorišče smo postavili njihovi zaključni pokolenji v senci bruseljskega ministra Janeza Karla Filipa Kobencla. Prvovrstna bruseljska knjižnica in umetniška zbirka kraškega graščaka Janeza Karla Filipa Kobencla sta stopnjevali njegov ugled med novotarijami prekucuškega sveta njega dni. Janez Karl Filip Kobend knjig ni čital, saj se mu je zdelo za malo; v ta namen si je raje najel pomočnike, vključno s svojim lastnim nečakom. Sodobno branje je botrovalo njegovim uspehom na predvečer francoske prekucije, ko je razgledanost dodobra pogojevala pravilne politične ali gospodarske posege. Njegove slikarije so postale temelj peterburškega Ermitaža, utemeljil je sodobno belgijsko Akademijo in bržkone postoril več odmevnega kot katerikoli Kraševec od blizu in od daleč. Med številnimi Kraševci, ki so se v različnih časih in v različnih okoliščinah uveljavljali v Bruslju, se je gotovo najbolj izkazal grof Janez Karl Filip Kobencl, ki je bil rojen sredi julijske vročine pred tremi stoletji v mogočni rodovini, ki je več stoletij gospodarila s številnimi kraškimi graščinami - začenši s kraškim Prošekom (Pro-secco). Njegov uspeh bo vsekakor dobro služil zanamcem kot primer, kako naj se v velikem svetu uveljavi potomec z burjo bičanega Krasa. Kobencli so se namreč za razliko od mnogih svojih kraških kolegov od nekdaj radi in s ponosom razglašali za - Slovence. Diplomati Kobencli Krištof Kobencl (Christof, Cristoforo), soprog Anne pl. Luegg (Predjamske), dedinje slovitega kranjskega Robina Hooda Erazma Predjamskega, se je z Benečani boril z ramo ob rami svojega sosednjega primorskega plemiča, bodočega vipavskega diplomata Žige Herbersteina. Soproga Žigovega očeta Lenarta Herbersteina je bila sestra Erazma Predjamskega, Barbara pl. Lueg; tako so si bili soborci Herbersteini in Kobencli v svojevrstnem svaštvu. Najstarejši Lenartov sinje bil ded J. Keplerjevega prijatelja Sigmunda Friderika Herbersteina - Jurij Herberstein; za nevesto si je izbral Marga-rethe von Rotthal (Kottal). Vnuk Barbarine nečakinje in nečak Janeza Kobencla, jezuit Rafael Kobencl, je pozneje postal rektor Univerze v Gradcu. Tako so bili vodilni štajerski protestanti Herbersteini v tesnem sorodstvu s katoliki Kobencli v prevratnem času evropskih verskih vojn. Lenartov tretji sin je bil med našimi najslavnejših diplomati: v Vipavi rojeni Žiga Herberstein. Sin Jurija Giinther Herberstein je šel po stopinjah strica Žige kot poslanec cesarja Karla V. v Moskvi in pri poljskem kralju Sigmundu na Poljskem v Danzigu (Gdansk); žal je padel v bitki pri Tokaju 27.9.1527. Kraševci Kobencli so v diplomatskih vodah kmalu prav malo zaostajali za svojimi sorodniki Herbersteini. Zgodba o političnih uspehih Kobenclov se začne s slavo, ki jo je njega dni požel Krištofov sin Janez Kobencl (Ivan * 1530; t 1594), eden izmed prvih graditeljev štanjelskega dvorca. Dedni maršal Kranjske in Dalmacije baron Janez Turjaški (t 1580) s Sumberka leta 1554 ter baron Jurij Turjaški (t okoli 1565) leta 1556 sta bila sošolca Janeza Kobencla, pozneje slovitega katoliškega diplomata za razliko od tedaj protestantskih Turjaških. Zdi se, da je prav zvesto vztrajanje v cesarjevi katoliški veri tlakovalo pot navzgor zgodnjih plemičev Kobenclov, ki se je med drugim družil tudi z ljubljanskim škofom Petrom Seebachom. Domača kraška slovenščina je Janezu Kobenclu pomagala pri sporazumevanju z Rusi, podobno kot Žigi Herbersteinu, Gabrijelu Gruberju in poznejšim rodovom Kobenclov. Nadvojvoda Karel je Janeza Kobencla imenoval za svojega kanclerja; nato mu je privoščil dobrobiti goriškega, gradiščanskega in leta 1592 kranjskega deželnega glavarja. Janez je nekoliko nenavadnemu cesarju Rudolfu zvesto in uspešno služil skoraj dve desetletji in na praškem dvoru sodeloval s številnimi cesarjevimi varovanci; ob znanstvenikih se ja tam seveda drenjal še marsikateri nebodigatreba. Kraševec Rafael Kobencl med rimskimi matematiki in njegov rod Zgodba o učenjakih Kobenclih se začne z vzponom Janezovega nečaka Janeza Rafaela Kobencla (* 1571; t 1627), nečaka Janeza Kobencla. Rojen je bil v Predjami, kot se pritika klenemu Kraševcu. Rafaelov dunajski profesor fizike je bil leta 1592 angleški jezuit Guilgelmus (VVilliam) VVright (* 1562 York; SJ1581 Rim; 11639 London), kije predaval tudi na novo ustanovljeni jezuitski graški univerzi. Na rimskem kolegiju v Rimu je Rafael svoje znanje poglobil pri Grienbergerju, ki je od leta 1580 predaval matematiko na Dunaju kot študent teologije. Po uskoški usmrtitvi vicedoma Jožefa pl. Ra-batta v Senju na Silvestrovo 31.12.1601 je deželni vice-dom postal (Janez) Filip Kobencl, brat Janeza Rafaela. Leta 1607 je postal deželni baron in leta 1608 vicedom v Gorici. Kraševci Kobencli so njega dni torej zajemali oblast z veliko žlico, obenem pa so bili med prvimi dobrotniki ljubljanskih in goriških jezuitov. Kobencli so bili v svaštvu z ribniškimi in primorskimi graščaki. Prepirljivi Jurij Andrej Trilek je bil zadnji gospodar Podkraja in Ribnice iz svojega rodu. Ribnico je kupil njegov ded Andrej, ki jo je pred letom 1672 zapustil sinu Janezu Frideriku pl. Trii eku. Andrej je bil poročen s Ano Katarino Kobencl, hčerjo Janeza Gašperja Kobencla (* okoli 1595). Grof Jurij Andrej Trilek se je poročil s Suzano Felicito grofico Gallenberg. Ta mu je rodila le Ano Katarino, ki je bila vnukinja mrzlega bratranca in obenem prva nevesta Ludvika Gundaker-ja grofa Kobencla (* 1678), brata grofa Janeza Gašperja Kobencla (* 1664) in vnuka Janeza Gašperja Kobencla (* okoli 1595). Njej je zapustil Belo Peč in Podkraj. Tako so Kobencli zagospodarili v 18. stoletju tudi Ribnici. Družine Kobencl, Coronini in Strassoldo so bile tesno povezane, saj je predsednik goriške kmetijske družbe Ivan Krstnik Coronini iz šempeterske veje poročil Eleonoro grofico Strassoldo. Njun sin, stotnik Ivan Krstnik Coronini, je prav ob prihodu izgnanih Bo-urbonov v Gorico leta 1836 odšel na Dunaj in prevzel vojaško vzgojo šestletnega cesarjeviča Franca Jožefa. Kromberško vejo Coroninijev je ob priselitvi Bourbonov v Coroninijevo goriško palačo na Grafen-bergu vodil petdesetletni član gospodarske zbornice državnega zbora Mihael grof Coronini-Cronberg, ki je v zakon vzel Zofijo grofico Fangan. Bil je pravnuk Kasan-dre grofice Kobencl, poročene z grofom Janezom Karlom Coroninijem-Cronbergom. Ko je po smrti zadnjega Kasandrinega nečaka Janeza Ludvika in njegovega bratranca Janeza Filipa 30.8.1810 rod Kobenclov izumrl po moški veji, je kromberški grof Mihael Coronini podedovali obširno posest Kobenclov na Notranjskem. Mihaelov ded Rudolf Antonio Maria Coronini je do leta 1752 študiral na deset let prej ustanovljenem Terezijanišču pri matematiku in zgodovinarju Erasmu-su Frolichu. Leta 1756 je Rudolf Coronini sodeloval pri geometrijskih meritvah za določitev meje med habsburško monarhijo in Benetkami po Boškovičevih metodah; sestavili so zemljevid z Gorico in Trstom, ki je bil ponatisnjen leta 1759. Leta 1772 je študent iz Gradišča Girolamo Pisanelli privezal k svojim izpitnim tezam na višjih jezuitskih študijih v Gorici knjižico Rudolfa Coro-ninija Fasti Goritiensis (Fastorum Goritiensium liber I.: cum adnotat. Historico-geneaiogicis), ki je prvič ugledala beli dan na Dunaju pri Kurtzbocku leta 1769. Latinsko poezijo je za Coroninijevo dunajsko izdajo predelal Froli-chov učenec, nekdanji jezuit Johann Michael Denis ob pomoči izkušenega Andreasa Friza (* 28.7.1711 Barcelona; SJ 14.10.1726 Dunaj; t novembra 1790 v Gorici). Rudolf Coronini je ob ustanovitvi Arcadia romano-sonziata 8.9.1780 postal njen član z akademskim imenom Libanio Crissanteo skupaj s Petrom Antonom Codellijem, z nek- Kraševec Janez Karl Filip Kobencl v »ta kmašnem« oblačilu. Gvido(n) Kobencl (Guodobald Cobenzl, * 1716; f 1797), mlajši brat Janeza Karla Filipa Kobencla. v t Rubensova Venera z Marsom, naslikana okrog leta 1614, v nekdanji Kobendovi, danes peterburški zbirki Ermitaža. Rembrandt v nekdanji Kobendovi, danes peterburški zbirki Ermitaža. TftHSmt* ■ "rr-' c. , 586 Ss ms.... danjim jezuitskim študentom in članom rimske Arcadije Giuseppejem Colettijem ter s svojim stricem Gvidom Kobenclom. Seveda je starejši stric Rudolfa Coroninija, Janez Karl Filip Kobenzl, hranil Rudolfova dela v svoji bruseljski knjižnici. Učeni ministrov brat Gvido Kobencl Janez Gašper Kobencl je bil pravnuk Rafaelovega brata Janeza Filipa Kobencla. Gospodaril je v Jami pri Postojni, Logatcu, Planini pri Rakeku in v Ribnici. Prva žena Julienna Perpetua Bucelini grofica Reichen-berg (Bucellini, Buzzeline) je Janezu Gašperju povila več hčera; najstarejša Marija Carola si je izbrala nunsko kuto, druga, Margareta Anna (* 1698), pa seje omožila z dunajskim španskim ministrom baronom Ludolphom Luirdtom Ripperda (+ 1739), sinom razvpitega španskega zunanjega ministra Johna VVilliama barona Ru-pperda (* 1684; t 1737). Zna biti, da je usodni »da« še kdaj obžalovala. Janez Karl Filip Kobencl in Gvido Kobencl sta bila sinova Janeza Gašperja (* 1664) iz njegovega drugega zakona z grofico Charlotte-Sophie de Rindsmaul-Frauheim (t 1756). Janez Gašper Kobencl je v letih od 1729 do 1731 postal vitez zlatega runa, tako kot pozneje njegov sin in vnuka. Bil je vzgojitelj poznejšega cesarja Franca Lotarinškega, kar seveda nikakor ni bilo od muh. Leta 1747 se je Gvido Kobencl preselil iz Ljubljane v Gorico, kjer sta bili njegovi starejši polsestri Ka-sandra in Marija Elizabeta bogato poročeni z grofoma Coronini in Edling. Gvido je kot prvi predsednik pomagal leta 1780 ustanoviti Accademia gli Arcadi romano--sonziaci, ki je takoj postala uradna podružnica rimskih Arkadijcev; tajnik akademije je bil Giuseppe de Coletti (* 1744 Rim; t januar 1815 Trst) iz florentinske družine, nekdanji vojak in goriški tiskar. Coletti je začel 2.7.1784 izdajati Osservatore Triestino; pri urednikovanju je vztrajal skozi vso Napoleonovo dobo, dokler ni omahnil za vekomaj. Gvido Kobencl je imel zveze s številnimi izobraženci. Bianchini mu je leta 1753 pisal o podzemnem toku kraške reke Timave; vmes je nadvse upravičeno izpostavljal Gvidovo "poznavanje znanosti fizike in matematike". V drugem pismu Gvidu Kobenclu je Bianchini 4.2.1754 v Vidmu (Udine) opisal izvir in podzemni tok Timave, katere povezavo z reko Reka (Recca) pod površjem je že leta 1702 devinski benediktinec Pi-etro Imperati opisal bolonjskemu naravoslovcu Ulis-su Aldrovandu. Bianchini je Gvidu Kobenclu poročal predvsem o zemljepisnih posebnostih; poleg votlin blizu Timave se je obregnil še ob Nil in druga pomembna vodovja. Bianchini je sprva menil, da je reka pod Ko-benclovim Predjamskim gradom povezana s podzemnim tokom Timave; načrtno je preiskal jamo Carso, da bi našel podzemno vodno povezavo s Cerkniškim jezerom. Obiskal je številne kraške jame in končno ugotovil, da pod zemljo v Timavo teče le Reka (Recca), kar je privzel tudi Gabrijel Gruber. Gruber je dognal, da dovolj pitna voda Timava dobi čuden okus, ko se med podzemnimi potmi meša z zemljo in morjem; tudi on je pismo poslal grofu Gvidu Kobenclu v Gorico. Kobencli v Bruslju - podporniki znanosti in umetnosti Kobencli so obdržali velik vpliv v goriškem kolegiju še stoletje po Rafaelovi smrti. Cesar Leopold I. je podelil grofovski naslov Janezu Filipu in Jakobu Ludviku Kobenclu, vnukoma Rafaelovega brata Filipa Ko-bencla. Kobencli so poskrbeli, da so v Gorici predavali pomembni znanstveniki, kot sta bila Thullner ali Prešeren. Leta 1710 je Goričan Antonio Girolamo Brignoli izdal izpitne teze goriškega profesorja fizike Prešerna o svetniku Janezu Nepomuku; posvetil jih je glavarju mesta Gorica od 1704, uradno od 1713 Janezu Gašperju Kobenclu, sinu goriškega glavarja (kapetana) od 1697 Janeza Filipa Kobencla. Prešeren je predaval filozofijo v Trstu leta 1707 in 1708, naslednji dve leti pa v Gorici. Janeza Gašperja sin Janez Karl Filip Koben-cl je študiral na univerzi v Leidnu v času pozne slave tamkajšnjega rektorja Boerhaava; nato je obiskoval še univerzo VViirzburg do leta 1730, ko je postal komornik cesarja Karla VI. in se je kot pravi lahkoživec izobrazil med potovanji do leta 1733. Svobodnjaško pohajanje je dopolnila dunajska poroka z Marie-Therese de Palffy Erdody (* 1719; 125.12.1771), hčerko grofice Marie Mar-garethe Stubenberg (t 28.5.1724) in grofa Karla Paula Palffy Erdody (* 1697; 11774). Ta je bil dne 5.7.1754 imenovan za feldmaršala, kar seveda ni bilo od muh. Janez Karl Filip Kobencl je z vajeno roko gospodaril na večinoma kraških gradovih Prošek, Štanjel (sv. Daniel), Jama, Ribnica, Planina, Šteberg, Logatec, Lože (Leitenburg), Isernico, Sivigliano in Flambruzzo pri Rivignanu na pol poti med Trstom in Benetkami in z drugimi. Zavoljo tastovega ogrskega ugleda je nosil tudi veliki križ reda Sv. Štefana (Saint-Etienne). Po cesaričinem nalogu (1751-1759) je postal vitez zlatega runa skupaj s pariškim veleposlanikom Georgom Adamom Starhembergom; enaka prestižna argonavtska naslova sta pozneje nosila še Janez Karl Filip, Kobenclov sin od leta 1798, in nečak od leta 1792. Janez Karl Filip Kobencl je leta 1738 postal pooblaščeni minister za Loreno, dedno deželo soproga Marije Terezije Franca Lotarinškega, ki ga je svoj čas vzgajal oče Janeza Karla Filipa Kobencla. Kraševec Janez Karl Filip Kobencl, prvi doslej znani slovenski prostozidar, ki se je pridružil loži v Zur Sonne Bayreuthu leta 1741, to je desetletje po tem, ko so v Haagu v ložo sprejeli Franca Lotarinškega. Po očetu je Janez Karl Filip Kobencl gotovo podedoval nekaj knjig, večino svoje knjižnice pa je vendarle kupil, med drugim pri normandijskem knjigarnarju Charlesu Fontaineju (* 1724; t 1802), kije leta 1742 ustanovil knjigarno v Mannheimu. Ni se branil niti v usnje vezanih lepotic Johanna-Franza Varrentrappa (* 1706; t 1786), ki je leta 1731 svojo knjigarno ustanovil v Frankfurtu na Maini in je petičnemu 18 SLAVNE OSEBNOSTI KRASA Kraševcu Kobenclu med 14.1.1747 in 18.12.1752 dostavil 291 knjig, med njimi 130 v nemškem jeziku. Pooblaščeni minister za Habsburško Nizozemsko v približnih mejah sodobne Belgije z Luksemburgom je bil poznejši kancler VVenzel Anton Kaunitz-Ri-etberg (1744-1746), dokler ga nista nadomestila grof Karl Bathyani (Bačani, 1748-1749) in markiz de Botta--Adorno (1749-1753). V odsotnosti Karla Lotarinškega je 15.9.1753 položaj prevzel naš slavni Kraševec Janez Karl Filip Kobencl, knjižnico pa si je usposobil naslednje leto. Leta 1754 je načrtoval razvoj proizvodnje papirja v Habsburški Nizozemski; k sodelovanju je privabil Johanna-Franza Varrentrappa, ki mu je po nemških deželah brez pravega uspeha iskal primernega inženirja, usposobljenega za postavljanje mlinov za papir. Triindvajsetega aprila 1758 je v Bruslju Janez Karl Filip Kobencl bogato omožil svojo hčer Marijo Eleonoro (* 1736; t 25.12.1771); za zeta si je privoščil Frangoisa Maximiliena de la VVoistine (t 1770). Janez Karl Filip Kobencl je imel ducat otrok, vendar jih je le pol preživelo otroštvo: Therese (* 1739), poročena s Philipom--Rigerjem-Josephom de Varick; Ludvik (* 1753 Bruselj); Mozartova učenka Marie Karoline Charlotte (* 1755; t 1812), poročena leta 1778 s Chretien-Charles-Marie-Joseph de Thiennes. Kraševec Janez Karl Filip Kobencl je urno širil svoj vpliv v Bruslju, njegova beseda pa je nekaj veljala tudi na cesarskem Dunaju. Dne 29. 5. 1767 je predsednik Karlovega zasebnega sveta grof Patrice Francois de Neny (Patrick Mac Neny, * 1716; + 1784) prenesel Kobenclu željo antwerpenskega tiskarja Jana Baptista Verdussena III. (* 1698; 11773), naj bi Kobencl ob pričakovani prepovedi jezuitov pridobil jezuitsko bruseljsko knjižnico, baje najlepšo na svetu. Verdussen je prav dobro vedel, o čem teče beseda, saj je ob številnih inkuna-bulah hranil slike Petra Paula Rubensa in Antoona van Dycka; bil je tudi član Kobenclove bruseljske literarne družbe, ki je po Kobenclovi smrti prerasla v cesarsko--kraljevo akademijo. Kobencl je takoj odpisal in ponudbo sprejel; zase si je seveda zagotovil krasno umetnino Antoon van Dycka. Kobencl ni imel velikega vpliva na pogajanja s Francozi po sedemletni vojni, zato pa je vodil zunanje zadeve habsburške Nizozemske, še posebno potem, ko je v odsotnosti guvernerja vladal sam. Kaunitz ne bi mogel niti z lučjo pri belem dnevu nikoli najti primernejšega ministra Kobenclovega kova; naš vrli Kraševec je bral francoske filozofe, uporabljal teorije janzenista Zegera Bernharda van Espena (* 1646; t 1728) in Espe-novega študenta Justina Febroniusa (Jean-Nicolas de Hontheim, * 1701; 11791). Kobenclova pisma so napolnila 250 zvezkov, saj je začenjal z delom ob petih zjutraj v slogu kraških kmetov; na svojih bruseljskih sprejemih je dajal gostom na pokušino tedaj komaj znani ananas in vsakovrstne priboljške. Janez Karl Filip Kobencl nikakor ni shajal s Karlom Lotarinškim ali sinom irskega priseljenca Nenyem, čeravno jima je veliko pisal; Janez Karl Filip Kobencl je bil borih nekaj tednov starejši od Karla Lotarinškega, a njuna značaja je ločil prepad. Kobencl je zastopal ideje kanclerja Kaunitza o centralizaciji donosne cesarske loterije in enotnem uradne, pospeševanju industrij kemije in porcelana. Septembra 1764 sta se Kaunitz in Kobencl sprla s Karlom Lotarinškim glede Brabanta. Fizik Ruder Boškovič pa je bil nekako prijatelj kar obema sprtima velikašema, Karlu Lotarinškemu in Kraševcu Kobenclu. Med Karlovim obiskom Dunaja je Kobencl nekoliko nepremišljeno prepovedal uvoz holandske soli, nakar se je cena soli v Habsburški Nizozemski podvojila in domala sprožila oboroženo vstajo. Karl seveda ni odobraval Kobenclovih zasoljenih ukrepov, kar je njun boj za oblast privedlo do gorišča; Karl se je deloma umaknil iz politike, dokler ni jetika vzela mero prostodušnemu Kobenclu dne 27. 1. 1770. Ko je Kobencla nadomestil knez Georg Adam Starhemberg (* 1724 London; 11807 Dunaj) iz visokega plemstva, se je Karl Lotarinški znova lotil politike kot poveljnik armade, čeravno je domala vse svoje bitke žalostno izgubil. Leta 1759 je Janez Karl Filip Kobencl pisal bruseljskemu nunciju Milančanu markizu Johannu Karlu Molinariju (* 1715; t 1763) v prid ogroženim jezuitom. Dne 10. 5. 1762 je Kobencl pisal jezuitskemu provinci-alu Flandrije-Belgije v Bruslju, J.B. Tyberghienu, da bo sprejel vse jezuitske begunce iz Francije, kot je v resnici blagohotno naredil pet mesecev pozneje. 8. 10. 1763 je Janez Karl Filip Kobencl v Bruslju podpisal angleško pismo jezuitom v kolegij mesta Liege. Dne 17. 6. 1763 je Generalni Guverner Karl Lotarinški, katerega spovednik je bil mengeški jezuit Vajkard Hallerstein, dodal francosko pismo v podporo jezuitski posesti v St. Omersu in preselitvi jezuitov iz Francije v Habsburško Nizozemsko po ukazih propaganda fide. Če bi Kobencl živel dlje, bi gotovo omilil razmeroma grobo preganjanje jezuitov v Habsburški Nizozemski ob prepovedi jezuitskega reda leta 1773. Kobenclov naslednik Starhemberg nikakor ni bil tako prijazen podpornik jezuitov ob razglasitvi prepovedi jezuitskega reda dne 16. 8. 1773 v Rimu, ki jo je cesarica potrdila 2. 9. 1773. Starhemberg je Jožef II. prijazno čislal; postavil ga je na Kobenclov stolček čeravno Starhemberg ni blestel v družbi na Kobenclov kraški način. Umetnine Kraševca Kobencla krasijo prestolnični Bruselj Janez Karl Filip Kobencl je poskušal ustanoviti nizozemski "filozofski" časopis po vzoru na Roussea-ujevega Journal Encyclopedique, čeravno Rousseauja ni maral; žal so dunajske oblasti izpodkopale Kobenclova prizadevanja. V Bruslju je utemeljil brezplačno šolo risanja in dajal denar številnim domačim umetnikom; tako je priskrbel podporo v Rimu in Neaplju bruseljskemu slikarju Antoine-Alexandre Cardonu (* 1739 Bruselj; t 1828 Bruselj). Pokril je tiskarske stroške zgodovinske knjige Roberta Macquereau de Valenciennesa, ki jo je uredil hebraist in bibliograf Jean-Noel Paquot (* 1722; t 1803) s častnim zapisom Kobenclovega imena v uvodu. ■ . . ■ > . mm t m-s: ; ; ^ V .4» vV" 1 Gvidov sin grof Janez Filip Kobencl si je dal posvetiti nemški dunajski prevod Eulerjeve latinske razprave o kometih iz leta 1744, ki ga je leta 1781 na Dunaju pripravil jurist, diplomat, arhitekt, astronom in matematik Janez Krstnik baron Paccassi (Johann Baptist, * 1758 Gorica; t 1818 Dunaj). Janez Karl Filip Kobencl je podpiral številne bruseljske slikarje, njegov nečak Janez Filip Kobencl pa je podporo razširil še na domače umetnike. Kot zaščitnik dunajske akademije upodabljajočih umetnosti (.Akademie der bildenden Kiinste) med letoma 1796-1810 Janez Filip Kobencl ni ravno vneto pomagal v Breznici pri Radovljici rojenemu krajinarju Lovru Janši (* 1749; 11812), bratu čebelarja Antona Janše (* 1743; t 1773); s polno žlico pa je podpiral klasicistično slikanje sina goriškega krojača, Franca Kavčiča (Caucig, * 1755 Gorica; 11818 Dunaj). V svojem kabinetu v hotelu Mastaing je Janez Karl Filip Kobencl zbiral beli porcelan in slike. Med letoma 1760-1761 je njegov mladi nadebudni nečak Janez Filip Kobencl sestavil katalog risb, razporejen po umetnikih in njihovih šolah, in poskrbel za njihovo ureditev po nakupu zbirke Borremans izza smrti volilnega kneza Kolna Clemensa Augusta bavarskega (* 1700; t 6. 2. 1761). Umetelni risar Janez Filip Kobencl se je sam sebi v poznejših spominih zdel dobro usposobljen za samostojno kataloško delo, ki je še danes ohranjeno v Ermitažu in so ga uporabljali, dokler ni car Pavel I. leta 1797 izpeljal nov popis. Bogato galerijo umetnin je po gmotnem polomu Janeza Karla Filipa Kobencla po zdrahah s prepovedjo uvoza soli kupil ruski haaški ambasador Dmitri (Mihailovič) Galitzin (* 1721; 1 1793) za carico Katarino II. leta 1768; postala je njena prva zbirka s 3760 ločenimi listi in albumom z 230 risbami kot osnova sodobnega peterburškega Ermitaža. Med Janez Karl Filip Koben-clovimi več kot 6000 risbami je bilo poleg flamskih mojstrov vključno z van Dyckom tudi nekaj Holandcev vključno z Rembrandtom; manj je bilo Nemcev z Albrechtom Diirerjem na čelu, med italijanskimi slikarji je bil Castiglione. Umetelno zbirko je zaokrožalo 42 francoskih skic. Med nekoč Kobenclovimi risbami je bila tudi Rubensova Venera z Adonisom; blestele so umetnine Da Vincija, Titiena, Cranacha, Davida Teniersa mlajšega (* 1610; t 1690) in Kobenclu najljubšega Rubensa. Vsekakor ga ni bilo in ga ne bo Kraševca pod Soncem, ki bi na enem kupu zbral toliko lepote, kot se je to njega dni posrečilo sposobnemu Kobenclu. Nadaljevanje in konec v naslednji izdaji revije Kras! Prof. dr. Stanislav Južnič, slovenski in ameriški državljan, rojen v San Franciscu v ZDA, v službi je na Univerzi Oklahoma. Flamec Jan Brueghel sin (* 1601; 11678) s »Pokrajino in ločitvijo Tobije od matere«, narisano okoli leta 1630; nekoč v Kobenclovi, sedaj v peterburški zbirki Ermitaža. »Amor« v upodobitvi Flamca Abrahama Van Diepenbecka (* 1599; 11675) iz zbirke Kraševca Kobencla, ki je pozneje romala v ruski Ermitaž. Drugi prispevek za revijo Kras o županih moje vasi m v-. rn VAS BANI IN NJENI ŽUPANI-II SisB Pavel Vidau V nadaljevanju zgodbe o vaških županih pri Banih* na Krasu v Italiji lahko tukaj spoznate naslednjih pet županov in težave, ki so nastajale v času njihovega županovanja. Predno pa nadaljujem, seje treba vprašati, kako so ti župani sploh bili postavljeni? Kdo jih je predlagal, kdo je poročal magistratu? In, ko so bili izvoljeni, kdo je o tem obvestil vaščane, pa tudi, kako so razni odloki mestnih oblasti prišli do vaščanov? ----- Kot je razvidno iz dokumentov, so se takratni vaški župani podpisovali s križcem, ker so bili nepismeni. Kar ni čudno, saj v tistem času ni bilo redne šole, kjer bi se ljudje naučili pisati in brati. Za posredniško delo med oblastjo in ljudmi na vasi je morala biti zanesljiva, poštena, predvsem pa pismena oseba. In to je bilo poverjeno, o tem je kar nekaj dokumentov, župniku, ki je moral imeti v vasi za sogovornika osebo, kateri je lahko zaupal, kar so mu sporočale mestne oblasti. Obenem pa magistratu prenašati probleme, želje in odločitve, ki so bile sprejete v vasi. Tako je poleg svojega poslanstva kot duhovnik imel kar nekaj dela tudi s posvetnimi zadevami. Za izbiro župana je moral najprej sklicati predstavnike vasi, oni so morali predlagati tri kandidate; izbrana imena pa je nato župnik posredoval magistratu. Po predhodnem posvetovanju in prejetih obvestilih so nato odločili, kdo izmed treh je najbolj primeren za župana. Ime izbranega so sporočili župniku, ki je potem izbrano osebo za župana predstavil vaški skupnosti. Ena izmed takih listin ima datum 20.6.1821, na kateri so predstavljene terne, to je po tri osebe za imenovanje župana iz vasi Opchina (Opčine), Banne (Bani), Contovello (Kon-tovel) in S. Croce (Sv. Križ) 1. Dokument komisije za rabote, z datumom 2.9.1799, kaže na pritožbo magistratu, da prihaja malo ljudi na obvezne rabote, zato naj ta poskrbi in sprejme ustrezne ukrepe, če je treba tudi s policijo, da se zagotovi število delavcev; in to za naslednji teden. Kot piše v nadaljevanju, »so se ta teden delavci opravičevali, da so orali, kakor ponavadi v tem letnem času...« Leta 1802 se je pojavila okrožnica za vse župane vasi in okrajev; navezuje se na pritožbo zgoraj navedene komisije iz leta 1799. Z njo se zapoveduje županom, naj na običajni način razglasijo to okrožnico sovaščanom. Po splošni obrazložitvi tega dekreta, ki govori o možnosti odplačila za neopravljene rabote v znesku 15 kron za ročno delo in 51 kron za voz z namenom, kot piše, da se oprosti ljudi težavnega dela na cestah. V naslednjih točkah so zapisali, »... da morajo v dveh obrokih, ki zapadejo v aprilu in novembru, plačati od leta 1800 naprej za neopravljene rabote.« 2... Lahko si samo mislimo, kako težko so ljudje odplačevali te obroke pri svoji revščini, ki je vladala tisti čas po vaseh! O revščini in življenju v tistem času je bilo napisano že v zapisu o banovskih mlekaricah v reviji Kras (Pavel Vidau: »Mlekarstvo - pomemben vir družinskega proračuna«, št. 97/98, december 2009, str. 30-32!). Zato ni čudno, da se je zaradi velikega pomanjkanja osnovnih reči za preživetje pričelo med ljudmi širiti nezadovoljstvo. Tako najdemo listino, ki govori, da prebivalci Banov sprašujejo za povišanje porcij kruha za delavce. Poleg tega se tudi župani pritožujejo zaradi nizkih plač; želijo namreč, da se jim te povišajo, ker porabijo veliko časa in strgajo čevlje, da seznanijo vse vaščane z odloki, ki jih pošilja mestna oblast. Kakšna je bila tedanja družba, kaže tudi listina iz leta 1806, ki določa celo kazni z udarci s palico - do 25 udarcev za določene prekrške! Pojav napetosti v družbi je klical po spremembi, ki se je pričela uresničevati sredi 19. stoletja; po eni strani s prebujanjem narodne zavesti ljudi, po drugi strani z obveznim šolanjem za vse otroke. To je privedlo k prebujanju družbene ozaveščenosti tudi preprostega človeka. Kupoprodajna pogodba (13.2.1806), ki sta jo sklenila veleposestnik Tomaž Ustia (Tomaso Ustia), ki je imel v vasi mandrijo in poletni dvorec, ter domačin, razkriva župana Ivana Bana 3, ki je kupil 3071,4 kvadratnih klafter (1 kvadratna klaftra = 3,59 m2) zemljišča za kmetovanje, od tega 1100,3 kvadratnih klafter orne zemlje. V tej pogodbi je naveden (Giovanni Ban di Busel / fu primo suppano di detta villa di Busel) kot prvi župan Banov. Vendar naj bralca spomnim, kot je zapisano že v prvem delu te zgodbe, da so bili pred njim že štirje župani... Glede imena vasi smo tudi videli, da se je vas v preteklosti imenovala Busel, enkrat z enim, drugič z dvema »s«: kakor se je pač odločil tisti, ki je pisal kakšno pogodbo. Glede navedbe »prvi župan vasi« tu lahko samo ugibamo. Ni jasno, kaj je želel Ustia v tej pogodbi s tem, da je kupca imenoval kot prvega župana vasi. Morda ga je želel zaradi vzajemne naklonjenosti in obojestranske koristi (bil je samski in že prileten) s tem nagraditi kot prvega moža v vasi? Pereči problem pomanjkanja drv za kurjavo, ki se je že dolgo pojavljal na Tržaškem, je Kras zaradi pretiranega izsekavanja dreves in zaradi paše drobnice spremenil v pravo kamnito pustinjo. Na takšno stanje so se mestne oblasti odzvale z listino št. 357 iz leta 1807. Naslovljena je vsem županom vasi in okrajev. V njej jim naročajo, naj prepovejo sovaščanom ruvanje štorov in korenin dreves na javnih in na zasebnih površinah. Kdor se tega ne bo držal, bo kazensko odgovarjal, kot predvideva zakon. V letu 1807 so opravili tudi popis govedi na celotnem tržaškem območju, tako po vaseh kakor tudi po okrajih v neposredni bližini mesta... Zanimivo je, koliko govedi je še bilo tistega leta v mestnih okrajih. V Sv. Mariji Magdaleni zgornji je bilo 18 volov in 24 krav. V Sv. Mariji Magdaleni spodnji pa je bilo 40 volov in 65 krav... Pri Banih je bilo, kot je navedeno za vsako domačijo posebej, v tistem času 12 volov in 20 krav 4... Na celotnem območju Tržaške so tedaj zabeležili 614 volov in 716 krav, skupno torej 1330 govedi. Če malo poglobimo pogled v tisti čas, se nam najprej kaže širitev Napoleonove oblasti po Evropi, ki je poleg nastanka Ilirskih provinc leta 1809 prinesla tudi precej sprememb. Odpravila je cehe, uvedla enakost vseh državljanov pred zakonom, versko strpnost, obdavčenje vseh po enotnih merilih, vojaško obveznost, moderno sodstvo in upravo itn. Sprejete so bile tudi nekatere reforme v kmetovo korist. Niso pa odpravile fevdalizma in zato niso pridobile zase niti kmeta niti fevdalca. V drugi polovici leta 1813, v času splošnega propadanja Napoleonove Evrope, najdemo zanimiv manifest, ki ga je izdala začasna avstrijska Cesarsko Kraljeva vlada Ilirika. V zgoščeni obliki poskušam predstaviti njegovo vsebino, ki se nanaša na dajatve podložnikov posameznim območnim posestnikom; in dalje francoska oblast, ki je vladala v teh provincah, saj Kupoprodajna pogodba -Tomaso Ustia - Ivan Ban (zasebni arhiv Roži Fran kovic). Popis govedi v vasi in njeni lastniki. , '* V' *-■/ /•“ ‘FtUm.r . ■ r' v- urr/~r . /** : f-’* . . .. £’• •: ■ »Aj I GODOVINA i: 'bO && /i^.,------£ A/L, Al q A-e lKrr->f-%f- &_*». ^ ' — .—1. --K^ 4— -&^u. \ 7^/r^ 4f~r: ^^,yT'~ ^/iCjU^ •**" £ 2Z fi./ Novoizvoljeni župani -v zaporedju šesti je Rok Persinovičza Bane. fr M T/V/p "-^ r-£l~:k3L,^ jt^L. (L*—j. Z-,^. Lf dL^d*. h z. f*- f—^rf fo~ ‘ju-„ &, ■ „ Vyr...(L, 'V.V.., , .t1-,:' .<ž2dU. 2f. ' .^iZ.%^. ^ -4- flJl Vnovič predlagan za župana Ivan Ban. m M. "'^‘"l ■'<'t vX—<«-'-'tVv ~x ijs^vJfZ^Llo --- t7r~ "v>^ A^o^* jyZ,L *X~U£yr*~<> s*.L«wL~y U„--y * r. •c“"^'‘' ‘- *-*«»'«£. h!X.uX»^^X«.w«.~y , ■~yy’*■'**> /CUvw^t Je-.'Kxfc_. &_t»f i «_—» a£/c «-iy^-'-^~^’ : ~~ ..v />. ™ fo^-) ,-r—, /)*yyy.0 Z— - -■* ^ —/)«—«1—/ji*. c~ Ti...J* „ tr,- I „|U.LU. C>.~ §62 *jt» »r^v* . ,U- — L- C_.it*. ._i._ je podložnikom odpustila petino dajatev, ki so jo morali dajati območnim gospodarjem. Toda, ne zaradi tega in niti ne zaradi poznejšega ukrepa pa ni bil odpravljen fevdalni sistem. Nasprotno! Držal se je opustitve omenjenih dajatev, obenem pa predvidel represivne ukrepe proti tistim, ki bi se tem dajatvam upirali, kakor dokazuje dekret, sprejet 11. avgusta 1813 in objavljen vsem v vednost z javnimi glasili v Ljubljani, 19. novembra 1813. V listini z datumom 30. maj 1814, ki je vabila na svečano zaobljubo po izvolitvi novih županov vasi in okrajev, je zapisan za Bane kot župan 37-letni (Roc-co Persinovich) Rok Persinovič, ki je bil izbran izmed treh predstavljenih kandidatov. Vas je predlagala za župansko mesto 37-letnega Roka Persinoviča, 48-letnega Ivana Bana in 54-letnega Tomaža Možino. Izbran je bil najmlajši.5 Ponovno se pojavi ime Ivan Ban v nekem dokumentu z datumom 6. december 1817 zaradi sodnega postopka. Spor se je vlekel že daljši čas med Banovci in gospodom Cronnestom, lastnikom zemljišča oziroma gozdiča na Skorklji, čez katerega je vodila pot, ki so jo Banovci uporabljali pri vsakodnevni hoji v Trst in na obdelovana zemljišča v bližini mesta. Kakor vidimo v nekem drugem dokumentu z datumom 7. marec 1818, so banovskega župana pri tej pravdi podprli še župani Bazovice, Gropade, Opčin, Orleka, Padrič in Trebč. Vsak župan je imel s seboj še eno zapriseženo pričo... Očitno so to cesto uporabljali tudi drugi prebivalci iz okoliških vasi, ki so vsak dan hodili v mesto. Ivana Bana najdemo tudi v dokumentu skupaj z Blažem Banom in Matijem Vidauom, v katerem ga vaščani predlagajo magistratu za ponovno izvolitev za župana. V dokumentu so zapisali, da ga želijo za župana zaradi njegovih sposobnosti pri izpolnjevanju svojih obveznosti (31.5.1821).6 Ime Ivan Ban je tudi v listini - prošnji za ples v vasi (23. avgusta 1821). Mestna oblast je zapisala v odgovoru, naj bo ples samo v nedeljo in naj se ne prične prej, predno se ne končajo verski obredi. In naj župan ples nadzoruje s svojo odgovornostjo ter skupaj s stražarji, da ne bi nastali izgredi. V tistem času je skozi vas potekala pomembna pot, ki so jo uporabljali poleg domačinov tudi prebivalci iz drugih vasi pri prevažanju svojih pridelkov in proizvodov v Trst. Tako najdemo v dokumentih iz leta 1829 zapisano, da so morali popravljati cesto, ki je vodila skozi Bane in Ferluge v Trst. V protokolu iz leta 1831 zasledimo ime naslednjega župana z imenom Matija Ban. Pozneje v listini št. 5666 iz leta 1835 preberemo, da so vaščani zaradi njegove ostavke predstavili tri nove kandidate na županovo mesto. To so bili Rok Ban, Nikolaj Persinovič in Rok Persinovič. Izbran je bil Rok Ban 1. V listini, s katero mestna oblast javlja župniku Jakobu Černetu (1823-1836) na Opčinah o izbranem kandidatu za župana pri Banih, beremo: »... Na Vaš predlog iz dne 16. maja tega leta, obveščamo, da (Rocco Ban) Rok Ban je prisegel kot župan vasi Bani...«. Zanimivo je tudi besedilo prisege: »Vi Rok Ban od Mateja pri Banih prisegate Bogu vsemogočnemu, da boste zvest in ubogljiv vzvišenemu cesarju in kralju Ferdinandu, da boste izvajal z vso vnemo, poštenostjo in natančnostjo, ki Vam je bila zaupana kot županu Banov in tega območja, da boste z vso dolžnostjo in pokorščino sledil odredbam, kijih boste prejel od Vaših nadrejenih... Kar mi je bilo prečitano in razloženo sem dobro razumel, prisegam in obljubim, da bom zvesto izpolnjeval, tako naj mi Bog pomaga. Trst, 16. junij 1835« <-:<- . k a -atoL.. -s *■$> > ~r —sC 7 /<■> <5£™ s>^..„,y <*.«.-«« *t£) a / »n« ■>/ «a»-<^•' i^,y ____ .T> y U./C^r<,>£^ -v5y ,,,..vr„) .££.Xyjr~' -p£->~s J„:j = Zy X//.- iL&uŽŽ' -.-t"-1 "*YI ------ 2.-^ , . y--^ —- \ £-£C Z-.,v ^ 1 „/Z-2,'Z. a Zv -«y, ' fZ//. ^ ^ Z <** r=& $2>S 5«ra^r --St /tok Ban - prisega za novoizvoljenega župana. •m i s* I ~ d— Roza Frankovičje starejša vaščanka Banov z dobrim spominom, načitana in že dolga leta sledi dogodkom v vasi. Je daljnja sorodnica nekdanjega župana v Banih Ivana Bana. Avtorju prispevkov o županih v vasi Bani je pomagala, da bralcem revije Kras lahko predstavlja kupoprodajno pogodbo med Tomasom Ustio (Tomas Ustia) in Ivanom Banom. Kronist vasi Bani Pavel Vidau Pavel Vidau je domačin vasi Bani od svojega rojstva - od leta 1938. Njegov rod izhaja z Opčin. Prvi Vidau pri Banih se je pojavil leta 1790. Bil je to Matija Vidau, (Pahor, Samo: Ondile čez Stari vrh - Nastanek in starejša zgodovina Banov). Po več različnih poklicih se je Pavel Vidau ustalil pri železnici ter v tej dejavnosti služboval 25 let - do svoje upokojitve leta 1993... Kot kronist vasi Bani je začel ob razstavi banovskih tramvajarjev, ki je sovpadala s stoletnico tramvaja Opčine - Trst in jo je priredilo SKD Grad. Takrat ga je uredništvo revije Kras spodbudilo, da je napisal za njene bralce nekaj o tej razstavi... S člankom v tej izdaji revije Kras ima kronist vasi Bani na Tržaškem Pavel Vidau v njej objavljenih naslednjih 12 prispevkov v skupnem obsegu 38 strani. Vidau, Pavel;2002: Banovski tramvajerji-tramviarji- Kras,št. 54-55, str. 24-27 Vidau, Pavel; 2009: Mlekarstvo - pomemben vir družinskega proračuna - Izgublja se spomin na nekdanje čase v Banih pri Opčinah,- Kras, št. 97-98, str. 30-32 Vidau, Pavel; 2011: Ostanki pastirskih hišk pri Banih na Tržaškem (in pogovor z graditeljem pastirskih hišk Vojkom Ražemom.- Kras,, št. 114-115, str. 10-13 Vidau, Pavel; 2006: Pogled v dogajanje tistega časa - Stoletnica društvenega dogajanja pri Banih, Opčine,- Kras, št. 76, str. 26-28 Vidau, Pavel; 2007: Prelomno leto 2006 za vas Bani -Razširimo obzorja čez tesno vaško in tržaško obzidje.- Kras, št. 82, str. 32-33a Vidau, Pave; 2012: Pridne roke prednikov so Kras spremenila v »Gaj« - Kako so pogozdovali gole površine okrog vasi Bani,- Kras, št. 107-108, str. 42-47 Vidau, Pavel; 2005:Tovarna naravnega ledu pri Banih - Ledeničarstvo na Krasu.- Kras, št. 68, srter. 48-50 Vidau, Pavel; 2009: Vodni viri pri Banih- Kras, št. 93-94, str. 32-34 Vidau, Pavel; 2012: Vas Bani in njeni župani -1. del.- Kras, št. 120-121, str. 21-22 Vidau, Pavel; 2012: Vas Bani in njeni župani - 2. del,- Kras, št. 122, str. 14-17 Vidau, Pavel, 2003: Vsaka vas ima svoj glas in vsaka hiša svojen ime- Kras, št. 57, str. 26-27 Vidau, Pavel; 2006:270 let cerkve sv Florijana v Banih,- Kras, št. 73, str. 14-15 Opombe * Revija Kras št. 120-121, september, 2012, str. 21-22 ^ Župnik De Jurco Matija (1797-1823) predstavi tri imena kandidatov za župana 2 Okrožnica magistrata št. 772 vsem županom vasi in okrajev - 26.06.1802 Kupoprodajna pogodba med veleposestnikom Tomasom Ustia in županom Ivanom Banom -13.02.1806 4 Popis govedi in njeni lastniki leta 1807 5 Novoizvoljeni župan Rok Persinovič, šesti po vrsti - 31.5.1821 6 Ponovno predlagan za župana - Ivan Ban - 31.5.1821 7 Rok Ban prisega za novega župana -16.6.1835 Viri in literatura Artač, Ivan: Opčine - zgodovinski oris župnije Frankovič, Roza: Zasebni arhiv Generalni občinski arhiv Krajevni leksikon Slovencev v Italiji - 1990, Trst Ondile čez Stari vrh - SKD Grad, Bani Revija Kras, št. 97/98 Župnijski arhiv, Opčine Pavel Vidau - kronist vasi Bani, Italija Hiška je vernakularna arhitektura: taka, v kateri so graditelji dobili znanje z dediščino, ki so jo oplemenitili s svojimi izkušnjami, z željami, z možnostmi. Prav zato je ta arhitektura tako posebna. Preprosta, majhna, neopazna. A nikakor ni nepomembna, saj jo srečujemo vsak dan, na vsakem koraku. Predvsem je uporabna. Znanost ima pri tem bolj malo. A, ko jo hočemo razumeti, pridemo do presenetljivih rezultatov. Grajena je namreč v predvidenem redu. Ne po receptih, ki bi poenotili oblike in rešitve, pač pa v bistvu - v konstrukciji. Tukaj je red nujen in matematično dokazljiv. Le nekaj primerov: kozolec je grajen v kvadratu z njegovo diagonalo (povedano drugače: s kvadratnim korenom iz dve); podobno je s čebelnjakom (pri njem je kvadrat razdeljen na tri tretjine); hiška, grajena v korbelingu (ki ga - zanimivo - nepoznavalci, četudi se s kamnitimi konstrukcijami ukvarjajo, niti ne poznajo), uporablja enakostranični trikotnik (pravzaprav le njegovo višino, ki je kvadratni koren iz tri polovic). In znanost. Kje je ta? Matematika izvaja, razlaga in dokazuje povsem eksaktne postopke. Kvadratni koren iz dve je tako preprost, tako temeljna matematika, da z znanostjo skoraj nima stika. A dokazi so tu in matematika jih dokazuje. Kaj pa preprosti graditelj? Ali je poznal koren iz dve in koren iz tri? Ne, zagotovo ne! A vendarle zna vsak drvar, tesar ali mizar iz okroglega debla iztesati največji pravokotnik, ki je v krogu seveda kvadrat. Kvadrat je konstrukcijsko nedvomno najuporabnejši, istočasno pa predstavlja v krogu največji izkoristek. Ampak, ali je to kaj drugega kot včrtani kvadrat v krogu, z osnovnico in s svojo diagonalo? Kvadratni koren iz dve! Hiška je bolj zahtevna, a po znanstveni obdelavi nekaj sto hišk po svetu (začel sem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja z 52 primeri, v katerih sem našel odstopanje od kvadratnega korena iz tri polovic le v slabem odstotku in pol) sem dokazal, da je notranja višina korbelinga prav višina enakostraničnega trikotnika, če ga vrišem v sredino obeh zidov (kjer predstavlja polovica zidu konstrukcijo, pol pa okvir). Kvadratni koren iz tri polovic. In najlepše šele prihaja: tri enako dolge palice, ki jih je preprosto odrezati v naravi, predstavljajo pastirčkom enostavno igro. In edini geometrijski lik, ki ga s tremi enako dolgimi palicami lahko sestavimo, je enakostranični trikotnik. Z znanjem geometrije ali brez nje. In njegova višina je koren iz tri polovic. Ne glede na to, ali je konstrukcija sestavljana 'po občutku' ali z izračunom matematike: koren iz tri v hiški obstaja. Resnici na ljubo je treba povedati, da je konstrukcija zares eksaktna v zatočiščih, ki so grajena s ploščatimi, enakomerno debelimi kamni. Naša hiška ni grajena z oblikovanim, morda klesanim kamnom, pač pa je grajena z naravnim kamnom, kakršnega je naredi- la narava, zbral, izbral in vgradil pa umen človek. Naše hiške so tesno povezane z okoliščinami, ki jih nudi narava: ob kamnu, pod kamnom. Umni graditelj se je prilagajal in je izkoristil vse naravne danosti. Genialno! Hiška v Kobilarni Lipica Projekt Kras 2011 poteka pod pokroviteljstom UNESCO, SAZU - Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Univerze v Ljubljani - Fakultete za arhitekturo in družbe Mediacarso - revija Kras. Gradnjo je omogočila Kobilarna Lipica, medijski pokrovitelj je revija Kras, dostop kamna je omogočila Luka Koper. Projekt 'hiška v Lipici' smo zasnovali na Fakulteti za arhitekturo: mentorja sva bila doc. Domen Zupančič in prof. Borut Juvanec, mojstri Boris Čok iz Lokve, Vojko Ražem iz italijanske Bazovice ter Dušan Okorn iz Sežane. Stike s Kobilarno je prijazno vodila arhitekta Nataša Kolenc. Ekipa je bila sestavljena iz devetnajstih študentov; sedemnajst jih je bilo iz Portugalske, Španije, Nemčije, Belgije in to iz osmih univerz. Sodelovanje je potekalo v okviru programa Erasmus Evropske unije. Objekt je bil zasnovan kot značilna hiška na odprtem prostoru, kvadratnega tlorisa in okrogle notranjosti, v tehniki suhega zidu, brez veziva. (Slikašt. 1) V tlorisu se vidi zasnova zidu: notranja konstrukcija in zunanji obod. Konstrukcija nosi, obod pokriva in služi kot protiutež konstrukcije, ki teče v višino kot sklop horizontalnih plasti kamna. Vsaka naslednja plast previseva v notranjost, vse do temenskega kamna, na katerem sedi zaključni kamen - kot poudarek prostora na strehi. Hiška je postavljena v osi vhoda hotela Maestoso, skrita za gozdičem in nad vrtačo, na drugi strani pa je ograda za koze. Kolegica Kolenčeva je našla prav imenitno lokacijo. Ker pa stoji hiška tudi ob otroškem igrišču, je dobila zaradi varnosti izrazit rob strehe, da otroci ne bi plezali nanjo. Varnost otrok je bila tudi ključna skrb pri snovanju tega objekta: petnajst ton kamna se vendar ne sme podreti. Pri tem smo po postavitvi dobili kar nekaj odgovorov, na katere nismo prej niti pomislili. Direktor Rumpf je v zahvali zapisal, da so že naslednje jutro našli v njej očeta z malčkom, ki sta malicala v njej. Še bolj izrazita je bila skrb neznanih gradbenikov, ki so tako zračnik kot dimnik zapolnili s kamnom. Skrbelo jih je, da ne bo v notranjost pihalo. Informacijo o potrebnih odprtinah bomo namestili, skrb in skoraj tehnična popolnost neznanca pa prav presenečata. Hiška je postavljena kot eksperimentalni objekt, kar pomeni, da nam bo ob skrbnem spremljanju obnašanja hiške v času marsikaj povedalo. Pri tem nas Slika 1: Tloris je zasnovan kot pravilni kvadrat, ki muz diagonalami določimo osrednjo točko, okrog katere zaokrožimo konstrukcijsko plast kamna. Teoretično je tako tloris sestav kvadrata z včrtanim krogom, ki mu očrtamo kvadrat, zavrten za 45 stopinj. Hiška na Krasu je grajena iz najdenih kamnov, ki niso lomljeni, niso ravni in ploščati in zato nimajo eksaktnih oblik. Ob naravnem kamnu izrablja zunanje okoliščine, predvsem kamne, skale, naklonine, previse. Zato hiška ni tako 'pravilno' grajena, kot so grajene nekatere druge. (Lokev2009) Hiška pri Kobjeglavi sicer nima temenskega kamna, a je sicer povsem ohranila svojo konstrukcijo (to je rezultat bližine vasi). Levo pred vhodom je zapognjen zidec, ki varuje vhod pred naletom vetra. 26 PROJEKT KRAS 2011 + 2.27 m + 1.88 m + 1.18 in + l.o3 m rncr a(b/c ) r\> ■ r mm f;: Slika 2: Najbolj izrazite razlike pričakujemo v pogledih: zato smo postavili kot primerjalne elemente širino pogleda ter višine, ki jih kontroliramo z diagonalami, ki bodo najeksaktneje izrazile morebitne distorzije. Slika 3: Pomembne so predvsem gabaritne razsežnosti: strma, globina in pa višine. Tukaj smo predvideli najpomembnejšo, notranjo višino prostora, zunanje višine vrat, roba strehe in celotno višino. Za temperaturo in vlažnost zraka so predvidene tri točke: na metru višine v notranjosti hiške, v hiški ob klopi pri tleh ter zunanji podatki na višini enega metra, oddaljeno 50 cm od zahodne stene (da se izognemo sončnim žarkom na južni in na vzhodni strani - najizrazitejša uporaba hišk je bila seveda zjutraj). kJJLB Slika 4: Shema tabele je razdeljena na dva elementa: na izmere razsežnosti in na temperaturo z vlažnostjo. Pri naslednjih meritvah bo vpisana nova dimenzija s procentom razlike (izvorne dimenzije z zadnjo). In enako bo s temperaturami ter z vlažnostjo. A DIMENZIJE meritev 1 avgust 2ol2___2 april 2ol3 1/2% 3 avgust 2ol3 243 (268/265) 234 (265/262) 230 (256/265) 233 (257/262) 1 vhod 103 2 S rob str 116 3 zunaj 188/227 4 znotraj 172 B TEMPERATURA 5 znotraj zg 6 znotr spo C VLAŽNOST % zeo/sm) % 5 znotraj zg 6 znotr spo •v* _> 'rti mmr •- * wr&.& I m -Tsbtr \ najbolj zanima konstrukcija sama: trdnost, posedki, morda sprememba oblik, distorzija. Zato smo postavili nekaj ključnih razsežnosti, ki bi nam lahko ob spremljanju v času povedale vse tisto, kar so nam dedje pozabili povedati, kar se ni ohranilo, a lahko z znanstvenimi dognanji nadoknadimo danes. (Slika št. 2) Razen konstrukcije same nas zanimajo pogoji, ki jih hiška ustvarja. Hiška je bila postavljena z namenom, da ščiti pastirčke na paši: v hladnih jutrih in v vročih dneh, predvsem pa pred burjo. Zato smo postavili tri ključne točke, kjer bomo v izbranih intervalih merili temperaturo v objektu in zunaj njega: v različnih letnih časih. Zal ni mogoče meriti notranjih pogojev pri ognju, saj so tako čas in trajanje kot velikost ognja odvisni od potreb, okoliščin in dosegljivosti kurjave. To pa so žal tako spreminjajoči se podatki, da jih v znanstvenem delu ni mogoče resno obdelati, še manj primerjati. (Slika št. 3) Primerjalni podatki so umeščeni v tabelo z začetnimi podatki dimenzij (vse dolžine so označene kot širina z obema diagonalama, da lahko kontroliramo neortogonalne spremembe, predvsem posedke). Pri poznejših podatkih bomo vnašali nove podatke in odnos novega podatka do izvornega (kot ulomek oziroma izračunano spremembo v odstotkih). (Slikašt. 4) Sprotna znanstvena obdelava podatkov bo sporočala o praktični vrednosti hiške: v konstrukciji in v uporabi. Tega dela doslej ni opravil še nihče. Kolikor bomo uspeli primerjati ponavljajoča se merjenja, bomo prišli do uporabnih rezultatov čez nekaj let. O tekočih, vmesnih rezultatih, poročamo v reviji Kras. In kakšen je pravzaprav smisel vsega tega početja? Zakaj to delamo in čemu bodo rezultati služili? Definicija arhitekture je: arhitektura je sestav potreb, možnosti in vplivov okolja ter zmožnosti graditelja. ;; ^ (dostopov, poti, cest in dostopnost konjev do kala, paše in hipodroma) bi bilo treba pokazati obiskovalcem. Na področju Kobilarne imajo veliko različnih konstrukcij v kamnu, med katerimi je nedvomno najpomembnejša ledenica, ki jo nameravamo v okviru Fakultete za arhitekturo posneti, rekonstruirati v najvernejšo izvorno postavitev (seveda pa je uresničitev tega projekta odvisna od finančnih možnosti države, Kobilarne Lipica in lokalne uprave - pri čemer bo predvsem pomembno) razumevanje vodilnih ljudi, ki je bilo do zdaj na nekaterih področjih kar veliko!). Vodilni v Kobilarni so ocenili, da bi bila hiška imeniten objekt, ki bi ga vključili v delo mladine: kot delo, spremljanje na fakulteti, kot objekt Potrebe Pri hiški gre predvsem za potrebo pastirčkov, ki so rabili zaščito. Narava je dala kamen in umni graditelji so ga znali sestaviti v objekt s tistim, kar so imeli na voljo: kamen in zgolj in samo kamen! Kobilarna Lipica ima tudi turistične dejavnosti: na njenem področju je kar nekaj kultunih objektov, ki so bili postavljeni iz potreb. Urbana zasnova je plod strokovnjakov svojega časa, ki se je tudi spreminjala. Belo prebeljene ograde so, na primer, plod polpreteklega časa, a so postale nezamenljiv del celote tudi danes. Sam urbani sistem objektov, odnosov med njimi in predvsem poti Slika 5: Osnovni načrt z vsemi potrebnimi tehničnimi podatki. Vnesene so razsežnosti, višinske kote in nujni opisi detajlov. Analize (predvsem proporcijska) so poseben projekt pri zasnovi načrtovanja. Slovenska hiška ima prefinjen način odvajanja dima: kontroliran dovod zraka uvaja svež zrak do ognja skozi odprtine vrat, dim pa lahko izhaja takoj nad ognjem. Tako se ustvari preko odprtine vrat (ki so vedno odprta) toplotno zaveso, ki ščiti notranjost tako pred vetrom kot pred vdorom mraza. Malone genialno! za vzbujanje fantazije otročkov, za igranje, predvsem pa kot prikaz kulture. Prav slednje je najpomembnejše: navsezadnje najdemo najbližje hiške streljaj od travnikov kobilarne, še pred Vilenico. Hiški na prostoru Kobilarne Lipica ni posnetek, ne kopija, pač pa je nov objekt, ki je bil projektiran po načelih, ki so jih razvili naši dedje in uporabljali pastirčki po vsem kraškem svetu, ne le po Krasu! Hkrati kaže objekt našo kulturo, dediščino in pripoveduje o zgodovini, ki jo vnaša v današnji čas. Hiške v naravi namreč nikakor niso primerne za množični turizem: na srečo so še za strokovnjake težko dostopne in jih težko najdemo. S primerno predstavitvijo (table, kratki opisi, brošure, knjige s pričevanji o življenju in uporabi) bo ta hiška lep primer predstavitve nekakega živega muzeja krasa, ki smo ga zastavili na konferenci o Projektu Kras 2011. Postavitev Španski kolega Miguel Garcia Lison se je pred leti pohvalil, da je njegova 'barraca' edino kamniti zatočišče, ki je zgrajeno po načrtih in je delo arhitekta. No, zdaj to ni več edini objekt; tudi mi ga imamo. In ponosen sem na to. Zasnova sledi dediščini in nekaj tisoč primerom po svetu ter nekaj deset posnetkom v okolici in na vsem Krasu, tostran in onstran meje. Izdelani so tehnični načrti v merilu 1:50 (tlorisi, pogledi, prerezi) s teoretskimi izhodišči konstrukcije, predvsem korbelinga s pomočjo kvadratnega korena iz tri polovic. Načrti so izdelani na Fakulteti za arhitekturo. (Slika št. 5) Delo s študenti - še posebej pohvalno je, da je bilo toliko tujcev (z nekaj grenkega priokusa nad manjšim zanimanjem domačih) - je potekalo tako, da so se mladi ljudje učili dela. Ne bom pozabil, kako so se nekateri med njimi prvič srečali s samokolnico. Na objektu se vidi njihovo delo tudi konkretno: ker smo imeli tri mojstre, ki so skrbeli vsak za svoj zid, so četrtega - ki so ga zlagali študentje - le nadzorovali. A težko je kar naprej zavračati pridne delavce, ki želijo aktivno sestavljati zid. Vzhodna stena hiške je zaradi grajena študentov iz vidno manjšega kamna kot ostale tri stene: študentje so nosili pač lažje in manjše kamne. Vaja dela mojstra, smo rekli. Drugič bo bolje... Za Univerzo v Ljubljani je postavitev eksperimentalnega objekta pomembna reč: tako veže prakso s teorijo. Študentje so dokazali, da delo, tudi fizično, ni tak bav ba, kot je videti na prvi pogled... Dobro smo se imeli, čeprav sem bil kar malo presenečen, ko sem Portugalca pred šolo naložil v avto - s kitaro. Nismo se samo dobro imeli; delali smo in nekaj smo tudi naredili. Kontrola Za strokovno delo je obnašanje konstrukcije ključnega pomena. Le sprotna kontrola in spremljanje morebitnih sprememb lahko usmerja znanstveno delo pri novih postavitvah in pri rekonstrukcijah obstoječih. Pomaga pri razumevanju konstrukcije in pri postopkih, ki so jih naši predniki uporabljali, šele danes pa Povsem nova hiška v Lipid dan po zgraditvi. Sedaj, ko se je trava že zarasla, je sploh ne opazimo. To je največja odlika dobre arhitekture: vedno je videti manjša, kot je. razumemo, zakaj. Bistvo je razumevanje delovanja. Žal pa bodo rezultati spremljanja znani šele čez nekaj let. Ampak tudi mladi strokovnjaki morajo imeti delo: še sreča, da jih je kar nekaj, ki zavzeto nadaljujejo delo. Znanstvena obdelava Gre predvsem za sistemske postopke, ki jih uporabljamo pri odkrivanju, preučevanju, inventarizaciji, dokumentiranju in projektiranju - tudi pri rekonstrukcijah. Znanstveno delo je pri tem fizično majhno, a zato tem večje pri uresničevanju teorije.Dokaz o potrebnosti, o možnosti in o umnosti graditeljev pa govori o definiciji arhitekture, ki sem jo omenil na začetku. Za univerze - ne le za ljubljansko - bodo rezultati neizmernega pomena. Teoretična izhodišča in izvedbe, ki jih predstavljamo na kongresih, objave v znanstvenih revijah predstavljajo znanstveno misel in njeno izvedbo v najboljši luči in predstavljajo Slovenijo kot deželo, Kras pa kot pomemben element v kulturi kamna. Informacije o gradnji hiške v Kobilarni Lipica, o delavnici v okviru projekta Kras 2011 so bile z izčrpnim grafičnim gradivom objavljene na spletu, ki obravnava gradnjo kamnitih konstrukcij v suho: Francija: pierreseche.com/nouvetles du monde 2012 1 Hrvaška: dramdid.oiv/radionica-lipica 2012 Kolega Tiago Cabrita iz Coimbre (Portugalska) je objavil zanimiv prispevek o delu na delavnici. Dosegljiv je na naslovu: vimeo.com/41413185 kot 'Hishka on vimeo' 2. maja 2012. Splača se ga pogledati v dokaz, da je delo tudi užitek, in to celo z rezultati. Hiška v Kobilarni Lipica je primer dobrega sodelovanja znanosti s prakso, s potrebami uporabnika in z znanjem mojstrov, z nadaljevanjem kulture in z razvijanjem dediščine, s promocijo krasa in Krasa, z odpiranjem in odstiranjem naše kulturne dediščine svetu, predvsem pa je to - kot sem napisal v knjigi »Arhitektura Slovenije 5, kraški svet« poklon kamnu, poklon Krasu in kraškemu človeku. Predvsem kraškemu človeku, ki je iz mrtvega kamna zgradil živo arhitekturo. Prof. dr. Borut Juvanec, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani Domačijo Nanetovih s hišno številko 8 v Matavunu, njihovo preteklost, sedanjost in prihodnost je Darja Kranjc, etnologinja in kulturna antropologinja v Javnem zavodu Park Škocjanske jame, slikovito orisala že v slovensko-angleški jubilejni 113. številki revije Kras, posvečeni 25. letom vpisa Škocjanskih jam v Unescov seznam svetovne dediščine in 15. letom Parka Škocjanske jame. Tokrat nekoliko obširneje pišem o rekonstrukciji in obnovi osrednje hiše večje premožnejše domačije iz začetka 19. stoletja z obsežnimi kmetijskimi gospodarskimi poslopji in z mlinom ob reki Reki. Hiša je sprva služila kot bivališče družini, z menjavo lastnikov pa se je prilagajala povpraševanju in tako postala tudi gostilna s sobami za goste in sanatorij za tuberkulozne bolnike. Sobe so oddajali še po drugi vojni vse do takrat, ko je hišo v letu 2006 odkupil upravljavec Parka Škocjanske jame Javni zavod Park Škocjanske jame, Slovenija in jo preuredil v Promocijsko kongresni center, ki je do sedaj gostil najrazličnejše dogodke tako na lokalni kot tudi svetovni ravni. Rekonstrukcija hiše je predstavljala svojevrsten konservatorski in restavratorski izziv. Ker imamo konservatorji redko priložnost izvesti predhodne raziskave na objektu samem, so se tudi v tem primeru nezapisani podatki o hišnem razvoju razkrivali z opravljanjem gradbenih del. Na najstarejši katastrski mapi iz prve četrtine 19. stoletja, s katero razpolagamo, je osrednje stanovanjsko poslopje že zarisano. Tedaj je imelo ob levi del južne fasade prislonjen nekakšen prizidek. Na reambulirani mapi iz leta 1872 tega prizidka ni več, ob levi del severne fasade pa je že zarisan kuhinjski prizidek, ki je bil v višini pritličja in v osrednjem delu nadstropja. Nazadnje je imel enokapno, proti dvorišču padajočo korčno - Kuhinja pred obnovo, med obnovo in po obnovi. Podrlo se je steno, kije ločevala nekdanjo točilnico od kuhinje in je na prvi fotografiji še vidna. Fotografije: Darja Kranjc, 2007; Eda Belingar, 2010, in Borut Lozej, 2012. streho. Spremembe so se na stavbi zgodile med letoma 1864 in 1872, kajti obstaja fotografija s prikazom prejšnjega stanja. Vhodna fasada takrat še ni imela balkonč-ka nad vhodnimi vrati, pa tudi streha je bila nekoliko drugače oblikovana - po vsej južni strani strehe se je vlekla velika frčada, nadzidek. Zadnji lastnik je pogojeval prodajo objekta Javnemu zavodu Park Škocjanske jame z odstranitvijo prizidka, saj je želel na njegovemu mestu urediti parkirišča za goste apartmajev, ki so nameščeni v nekdanji hiši za hlapce. Tako je bil prizidek leta 2007 odstranjen. V pritličju je ostala odprta, s polkrožno zaključenim lokom premeščena odprtina med kuhinjo in prizidkom. Tudi mapa iz leta 1911 kaže identično stanje. Večji poseg je hiša doživela še leta 1959, ko je bil ob levi del vzhodne fasade dodan prizidek s sanitarijami. Zanimivo pa je, da ni v nobenem katastru zaslediti zarisa spahnjence ob vzhodni fasadi, ki so jo po pripovedovanju prejšnjega lastnika odstranili leta 1958. Na mapi iz leta 1872 se na vrtu pojavi zaris lope ter na vzhodni strani vrta zaris balinišča, balin plača. Oba sta zarisana tudi na naslednji mapi iz leta 1911. Osnovno vodilo pri obnovah objektov kulturne dediščine je ohranjanje pristnosti, avtentičnosti vseh njihovih sestavin, tudi ometov in opleskov. Žal je bilo v primeru hiše Matavun 8 obstoječe omete s poslikavami zaradi njihovega slabega stanja nemogoče ohranjati v celoti, saj so se že ob sondiranju beležev, pozneje ob el ilel :f-l 'A začetku prenovitvenih del pokazali jasni znaki propada tako ometov, beležev kot tudi poslikav. Kljub temu smo poskušali najkvalitetnejše elemente v čim večji meri ohraniti oziroma dopolniti, pri vseh ostalih pa se poslu-žili rekonstrukcije. Ob odstranitvi ometov smo ugotovili, da je bil prednji del objekta v širini dveh okenskih osi, ki gledata na vrt, prvotno sezidan kot velika enocelična nadstropna enota. Nosilne stene veže so na zunanje nosilne stene le prislonjene. Ohranjeni so bili še vmesni omet in beleži prvotnega prostora. Ves zadnji del s stopniščem je bil prizidan in se je na to osnovno celico spet samo prislonil. V notranjosti hiše je pred pričetkom del restavrator mag. Andrej Jazbec ob pomoči sodelavcev v jeseni leta 2008 in začetku leta 2009 opravil sondiranje stropnih in stenskih beležev ter poslikav. Opravljeno je bilo sondiranje in dokumentiranje posameznih bolj zanimivih in bolje ohranjenih plasti dekorativnih poslikav. V vsakem prostoru je bila narejena stratigrafija beležev. Vse stropne konstrukcije hiše so bile lesene, obbite z nasekanimi letvami, ki so jih na koncu ometali. Poslikave so bile narejene v »secco« tehniki, beleži pa naneseni na suh omet oziroma na starejše beleže. V posameznih prostorih je bilo ugotovljenih po deset in več plasti beležev. Vsi prostori, razen kuhinje in nekaj drugih utilitarnih prostorov, so bili okrašeni z bogatimi dekorativnimi poslikavami. V vsakem prostoru je bilo odkritih več plasti dekorativnih poslikav. Gre predvsem za značilno stensko dekoracijo iz druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja. Poslikave lahko delimo na tiste iz obdobja pred prvo svetovno vojno, na tiste iz obdobja med prvo in drugo svetovno vojno ter na tiste po drugi svetovni vojni. Kvaliteta poslikav s časom upada. Tako so praviloma najkvalitetnajše in zanimivejše starejše plasti poslikav (Jazbec, Poročilo o sondiranju in grafična rekonstrukcija dekorativnih stenskih poslikav v notranjščini, 2009). V juliju 2010 so se pričela nujno potrebna rekonstrukcijska gradbena dela po projektih Silvije Kajzer, univ. dipl. inž. arhitekture, in se nadaljevala še vse v naslednje leto. Izkazalo se je, da je bil objekt v kaj slabem gradbeno statičnem stanju. Prekrilo se je streho, na novo so pozidali in ometali dimnike ter strešne napušče po vzoru izvornih, profiliran je bil polkrožno zaključen na prednji in stranskih dveh fasadah, na zadnji fasadi pa so ponovno vgradili kamnite skrle in kamnit strešni žleb. V kuhinji so pozidali hišni štedilnik, v nadstropju pa v eni izmed sob na novo pozidali lončeno peč. Iz obstoječih kamnitih skrl so na novo položili tlak v veži pritličja in v kleti, kjer je bil dopolnjen z manjkajočimi skrlami. Namestili so novo stavbno pohištvo, izdelano po vzoru izvornega. Izvajalec stavbno mizarskih del, ki je tudi restavriral obstoječa glavna vhodna vrata z nadsvetlobo v vežo, se je še posebej potrudil. Sledilo je restavriranje stropne poslikave v salonu, snemanje in restavriranje najkvalitetnejših fragmentov v prostorih, kjer je bilo treba narediti nove strope ter I' I Bogato poslikana, sedaj Maričina soba. Fotografija: Borut Lozej, 2012. mm Bogato poslikana, sedaj Maričina soba. Fotografija: Borut Lozej, 20 72. Sondaže sten ene izmed sob v nadstropju, sedaj Ankičine sobe, pred pričetkom gradbenih del. Fotografija: Eda Belingar (2010). Računalniška rekonstrukcija istega vzorca. Soba z zaključenimi poslikavami sten, s ponovno nameščeno Vir: Jazbec, Poročilo o sondiranju in grafična rekonstrukcija rozeto na strop in opremljena s pohištvom, dekorativnih stenskih poslikav v notranjščini, 2009. Fotografija: Borut Lozej, 2012. jih ponovno namestiti. Sledila je končna izvedba ostalih restavratorskih in slikopleskarskih del. Ta so bila opravljena izključno s takimi materiali in tehnikami, kot so jih uporabljali mojstri v času, ko so nastala. Posebna pozornost je bila posvečena iskanju receptur in postopkov ter pripravljanju barv, potrebnih za poslikave in apnene beleže. Mojstri slikopleskarji z vodjo ekipe Tomažem Jamškom so opleske naredili s starim gašenim apnom, nanesenim s pleskarskim čopičem v treh nanosih, pri čemer so vsak prostor opleskali z drugačnim barvnim odtenkom. Razen v dveh predavalnicah v pritličju, kjer je bila ponovljena le barva sten, so bile v vseh prostorih poslikane celotne dekoracije. Zanimivejše plasti poslikav in tiste poslikave, o katerih je bilo najdenih dovolj podatkov, so bile predhodno grafično rekonstruirane. Izdelani načrt opreme objekta je upošteval vse predhodne raziskave, ki so bile izhodišče za ambientalne postavitve v določenih prostorih in novo namembnost objekta. V skladu z njim je bilo pred začetkom obnovitvenih del opravljeno snemanje kvalitetnejših delov dekorativnih poslikav, ki so bile v nadaljevanju restavrirane v delavnici in ponovno vgrajene v strope. Pri večini poslikav so bile stene prekrite s stiliziranimi, ponavljajočimi se rastlinskimi vzorci, narejenimi z matricami iz povoščenega papirja. Ker je tak okras cenejši nadomestek za tekstilne stenske tapete, ni presenetljivo, da je večina vzorcev izhajala iz tekstilnega dekorja. Nekateri vzorci so večbarvni, tudi tribarvni. Poslikave ob dnu sten zaključuje večinoma enobarven vodoraven zaključek, zgoraj pa prek črt in pasov, od katerih so nekateri okrašeni z dekorativnimi vzorci, prehajajo v strop. Zgornje območje iz pasov in črt, ki je ponekod široko tudi sedemdeset in več centimetrov, imitira arhitekturni venec, ki pošteno posega v strop. Ponekod je podobna dekoracija tudi v vogalih stropa. Okenske špalete so bile ponekod okrašene z marmoracijami. Stropi so enobarvni, v sredini okrašeni z rozeto iz dekorativnih vzorcev. To je splošen opis sheme, ki v posameznih primerih nekoliko odstopa. Plasti se sicer druga od druge razlikujejo tudi od prostora do prostora glede na nje^ govo reprezentančnost. V starejših plasteh, datiranih domnevno malo pred sredino 19. stoletja, je prisoten na stropih tudi ročno izdelan rastlinski okras. Sondaže rastlinskega okrasja stropov, ki so bili sneti, restavrirani in vrnjeni na prvotno mesto. Ostalo dekorativno poslikavo po stropu in stenah se je rekonstruiralo. Fotografija: Andrej Jazbec, 2008. V nekdanji ta veliki sobi v pritličju, nekdanji jedilnici, v kateri so ob posebnih priložnostih tudi plesali in ki je bila najbolj bogato okrašena, pa je v prvi plasti na stropu slabo ohranjena figuralna poslikava Minerve, upodobljena s svojimi klasičnimi atributi perjanico na šlemu, sulico in sovo. V istem prostoru, sicer v drugi plasti, pa sta bili znotraj bogato členjene stropne dekoracije v naslikanih okrasnih okvirjih upodobljeni dve romantično občuteni krajini, od katerih je ohranjena ena. Veži in stopnišče so bile največkrat okrašene skromneje, kot so bile okrašene sobe, vendar tudi tod najdemo zanimivo dekorativno poslikavo sten. Vzorec je tribarven, na stenah pa se v osemkotnih poljih izmenjujeta dva motiva, krajini z hišami in gorami v ozadju. Posamični slikopleskar, ki je nekdaj dekoriral notranjščino hiše, je največkrat poslikal vse prostore in ga je bilo tako mogoče slediti, če je bila poslikava v zadostni meri ohranjena. Problem so bili stropi, ki so bili ponekod delno ali v celoti nadomeščeni, ter beleži, ki so se luščili ali so se že odluščili. Vsekakor so v hiši vedno delali kvalitetni mojstri, kar se vidi tudi po tem, da se v enajstih poslikanih prostorih, če ne štejemo hodnikov, ni ponovila nobena matrica, kar se rado zgodi v kmečkih hišah s tremi ali s štirimi dekoriranimi prostori. V objektu se je ohranila in restavrirala originalna poslikava stropa salona v prvem nadstropju. Utrjeni so bili omet in leseni nosilec, odstranjeni poznejši beleži s površine poslikave, nujno je bilo utrjevanje barvne plasti poslikave, retuša poškodb v barvni plasti, pri Sneta in že restavrirana ena izmed dveh krajin v restavratorski delavnici. Na hrbtno stran poslikave se je namestilo plast malte ter tri plasti armirne gaze, podobno kot ob snemanju na prednjo stran poslikave. Sledilo je čiščenje beležev in preslikav ter umazanije, nato pa lepljenje na novo, prej pripravljeno podlago, ki sedaj nosi poslikavo, za kar so uporabili tenke in lahke aluminijaste plošče. Tako pripravljeno poslikavo so po končanih gradbenih delih z vijaki namestili na prvotna mesta v stropih, stike pa zapolnili z apneno malto. Sledilo je retuširanje iste krajine po namestitvi na stropu nekdanjega salona v pritličju. Fotografiji: Eda Belingar, 2011. Originalni fragment poslikave stropa je po slikopleskarski rekonstrukciji stenskih in stropnih dekoracij postal del rekonstruiranih poslikav prostorov. Ta velika soba in sosednja soba pod stopniščem po končanih delih, ko je nekdanjo predelno steno med njima nadomestila zložljiva stena.- Fotografija: Borut Lozej, 2012. Vhodna veža po končanju del. Za dva sklepnika nad portaloma notranjega kamnitega stopnišča v pritličju so restavratorji izdelali kalup in po njem naredili odlitka ter ju namestili na prvotno mesto. V originalu sta bila narejena iz štukature. Fotografija: Eda Belingar, 2012. Fragment z atributi boginje Minerve je bil prilepljen na novo podlago z aluminijastim okvirjem in tako prezentiran kot samostojna prenosna slika,- Fotografija: Borut Lozej, 2012. Vrt z novo lopo omogoča prijetno druženje pod krošnjami murv. Fotografija: Borut Lozej, 2012. Med opremo ima posebno vrednost hladilna omara, nameščena v kletnem hramu, ki so jo v letih delovanja gostilne uporabljali kot hladilnik,- Fotografija: Borut Lozej, 2012. čemer je bilo treba rekonstruirati celoten venec vzdolž leve stene salona. (Jazbec, Poročilo o sondiranju in grafična rekonstrukcija dekorativnih stenskih poslikav v notranjščini, 2009). Obnovljen je tudi hrm, nekdanja shramba za vino z močnim podpornim slopom v prostoru. Posebno mesto zavzema hladilna omara nekdanje gostilne z dvema komorama za shranjevanje mesa in piva. V vmesni prostor so v kositrno posodo postavili kos ledu, ki je hladil shranjena živila. Obenem je bila urejena tudi zunanjščina stavbe same ter njena okolica. Fasadni ometi so bili obnovljeni z vsemi detajli, s profiliranim polkrožno zaključenim strešnim vencem na prednji fasadi in na stranskih dveh fasadah, s profilirano izstopajočimi okvirji oken, z delilnim zidcem ter s talnim zidcem. Vse v ometu. Vsi na objektu uporabljeni ometi in vsa malta so apneni. Na mestu nekdanje lope je pozidana nadstrešnica. Okrog vrta ob stiku s cesto je na novo pozidan kamniti zid, ob poti proti Mahorčičevi jami pa je bilo treba obstoječi zid ponekod popraviti. Na preostali nižji del zidu med vrtom in dvoriščem pred hišo je bila nameščena kovana ograja in postavljena so bila vrata po vzoru izvornih vrat. Z ohranitvijo kosov originalne poslikave in z rekonstrukcijo ter s končno namestitvijo restavriranih originalnih in dopolnjenih, tako stilnih kot sodobnih kosov notranje opreme, je po mojem mnenju v veliki meri poustvarjeno nekdanje vzdušje v hiši, kar je bil tudi namen vseh, ki smo pri prenovi Nanetove hiše št. 8 v Matavunu sodelovali. Viri in literatura Belingar, Eda; 2008: Matavun - Domačija Matavun 8, Konservatorsko restavratorski program,- Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica Jazbec, Andrej; 2009: Domačija Matavun 8, Poročilo o sondiranju in grafična rekonstrukcija dekorativnih stenskih poslikav v notranjščini,- Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica Jazbec, Andrej; 2010: Matavun - Domačija Matavun 8, Restavratorski program in predračun, Program restavratorskih del.- Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica Belingar, Eda; Jamšek, Tomaž; Jazbec, Andrej; Kajzer, Silvija; 2012; Raz(s)krite poslikave Nanetove hiše, Škocjan, Javni zavod Park Škocjanske jame, Slovenija Eda Belingar univ. dipl. etnologinja in prof. sociologije Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Nova Gorica, Delpinova 16, Nova Gorica Tcrt iU’ Za Kras je trta bistvenega pomena JERANOVA ŽtiODBA DANES r Brane Gasparini Ozrimo se samo malo nazaj v leto, ki se počasi izteka! Kako težko smo letos pričakali jesen. S strahom in s tesnobo v srcu smo čakali, kakšne »darove« nam bo ta jesen prinesla. Suša nas je tokrat izredno močno pestila in odnesla je velik del pridelka. Tudi trti se ni godilo prav nič dobro in za Kras je trta bistvenega pomena. Vse drugo, kar rdeča zemlja da, za Kraševce ne pomeni veliko. Razen trte in njenih darov... Tako je leto za letom, jesen za jesenjo.Le trta ostaja po svojem pomenu tam, kjer je vedno bila - prva in edina! Kakorkoli že, zdaj smo si oddahnili. Strahovi, da bo grozdja malo in da bo slabo, so izpuhteli. Muhasta narava je ob koncu le poskrbela, da tudi letos nismo razočarani nad tem, kar nam je obrodilo. Količine niso velike, a kakovost je dobra. In še bolj smo veseli tega, da tudi naš pivec -potrošnik ne bo razočaran nad vinom letnika 2012, ki ga bo pil. Modni trendi danes Krila in bluze, nedrčki in hlačke, čeveljčki in klobuki in vse ostalo, kar damo nase, paradirajo na modnih brveh Pariza in Milana. Kako je pa kaj z vini? Ali se na podoben način predstavljajo? Ali na podoben način nagovarjajo kupce, da se ti odločijo za bela ali rdeča, za suha ali sladka, za eko, bio ali integrirana, slovenska ali španska? S takimi ali drugačnimi kvasovkami, iz lesenih sodov ali iz cistern? Kdo bi vedel!? Kdo usmerja naš izbor trsnih cepljenk, ko jih sadimo, gojimo, negujemo, pridelamo grozdje in na koncu še vino? Imamo modne oblikovalce ali ustvarjalce za vino? Ima bog prste vmes? Je kaj drugega, kar vpliva na pridelavo takega ali drugačnega grozdja in potem na njegovo predelavo v vino? Kraševci bodo rekli: Pa kaj zdaj »nakladaš« o nečem, kar nas sploh ne zanima! Mi pridelujemo TERAN in pika! Pa je res vse tako enostavno? Tudi tu na Krasu? Za marsikoga že, za večino pa najbrž ni. Vsi tisti, ki se z vinom ukvarjajo že daljši čas, bodo zagotovo potrdili, da so bila v zadnjih tridesetih letih zagotovo vsaj tri različna obdobja pri pridelavi in prodaji vina. Do leta 1984 sta pridelava in prodaja terana cveteli. Sledila je moda belih vin in trajala tja do srede 90-tih let, ko so tudi Kraševci intenzivno sadili bele sorte. Od tistega časa pa do približno leta 2010 smo zopet veliko bolje prodajali rdeča vina - terana žal ne več tako zelo uspešno kot pred letom 1984! Kaj pa zdaj? Bela vina znova počasi pridobivajo na pomenu. Smo presenečeni? Je to sploh res? Kaj to pomeni za teran in za Kras? Veliko, veliko vprašanj. Se več odgovorov. Način našega življenja se je v zadnjih dvajsetih letih izredno spremenil. Velika večina ljudi ni več odvisna od fizičnega dela, od obdelave zemlje, ali vsaj ne v celoti. Vozimo se v službe, veliko sedimo, manj se gibljemo in jemo manj kalorično hrano. Pijemo pa, zanimivo, bolj všečne, dišeče, a tudi bolj kalorične pijače! In na žalost čedalje manj vina. Obenem je zadnje desetletje postreglo z dobrimi vinskimi letinami, zlasti pa večkrat tudi z alkoholno močnimi. Nasprotno od tega, kar Ministrstvo za zdravje zahteva oziroma priporoča, ko govorimo o alkoholnih pijačah v povezavi z zdravjem. Enako velja za povečano strogost in kaznovalno politiko, ko smo na cesti... To kar sem zapisal nazadnje, usmerja potrošnika k lažjim, povečini belim vinom.Tudi zato Štajerska bela vina pridobivajo na pomenu. So večinoma lažja, dišeča in sveža. Imajo vse tisto, kar potrošnik danes išče. To je torej moda, to je trend, to je danes popularno v Sloveniji. Tudi po svetu je precej podobno. 'r W Spremembe pri pridelovalcih terana Smo na Krasu zaznali te spremembe pivskih navad? Nam kaj pomenijo? Se moramo kaj prilagoditi? Pravzaprav se pri teranu ni veliko spremenilo. Le pridelavi grozdja in njegovi predelavi v vino posvečamo veliko več pozornosti in truda. Torej boljša kakovost grozdja in s tem posledično tudi vina. Na ta način smo celo v skladu z modnimi trendi: lepi sadni-dišeči terani, brez pretirane agresivnosti v ustih. Z nižjimi kislinami in tanini ter z zelo zmernimi alkoholi! To terani danes ponujajo potrošnikom. Mala »napakica« ostaja: vina so še vedno »črna«, kot se to za terane spodobi. In to zvesti potrošniki od njega tudi pričakujejo. Drugi se obračajo po vetru in so se odločili za bela vina. Ko pa pogovor nanese na teran, se izgovarjajo, da je teran »težek«. Obenem pa te težkosti ne znajo pojasniti. Veliko smo za takšno mnenje krivi pridelovalci terana, ker ne znamo dovolj prepričljivo pojasniti dejstvo, da je teran danes precej bolj prijetno in veliko lažje vino, kot ga imajo v mislih nekateri pivci. Celo precej lažje od tistih danes opevanih lažjih belih vin! Promocija terana - da ali ne? V zadnjih desetih do dvanajstih letih se je teran solidno prodajalo, a se mu je refošk po kakovosti približal in ga prodajno prekosil. Velike potrebe po oglaševanju terana kljub temu ni bilo. Nekaj smo za to počeli v zadrugi Vinakras, nekaj so postorili večji zasebni vinogradniki sami, nekaj pa tudi Konzorcij pridelovalcev terana TNP. In to je bilo večinoma vse! Skromno, skromno, skromno... A teran se je tudi brez promocije solidno tržilo. Sedaj prehajamo v obdobje, ko ni več tako. Ljudje na teran kar nekam pozabljajo. Ne, ni izginil iz zavesti Slovencev, le prodaja se ga čedalje manj! Razen redkih srečnežev to velika večina pridelovalcev čuti na svoji koži. Da bi upadanje prodaje terana spremenili v ponovno rast njegove prodaje, smo skupaj letos naredili nekaj resnično pravih korakov: - na Ljubljanskem gradu smo predstavili Kras in Brkine; - v gostilni As v Ljubljani smo predstavili Konzorcij pridelovalcev terana; - boljše smo se predstavili na Prazniku terana in pršuta v Dutovljah; - predstavili smo konzorcijske terane. S takšnimi prizadevanji je treba nadaljevati in: - spodbuditi raziskave o zdravilni učinkovitosti terana - učinkoviteje izpeljati skupne predstavitve; - razširiti skupne predstavitve na Maribor, Trst, Celovec, Videm, Gorico,... - označiti na vseh dostopnih poteh na Kras, da vodijo na območje, kjer je doma teran; - bolj zavzeto pisati in objavljati promocijske in druge prispevke za medije; - bistveno več narediti na izobraževanju mladih o teranu in o vinih nasploh; - bolj se povezati z lokalnimi skupnostmi za večjo skupno promocijo terana in Krasa; - bolj se povezati s kraškimi gostinci in vztrajati, da se doma čim več ponuja teran; - v zavesti Slovencev okrepiti miselno navezo teran + pršut = Kras. Našteto in še kaj drugega bo ohranilo naš teran v odlični kakovostni in prodajni kondiciji! Zakaj je bil teran dober včeraj, je dober danes in bo dober tudi jutri? Teran včeraj Je bistveno pripomogel k odlični presnovi mastnih in visoko kaloričnih jedi, ki so jih uživali naši predniki. Ob enolični vsakodnevni prehrani je deloval kot čudežni pripomoček in ohranjal Kraševce pri dobrem zdravju in jim omogočal dolgo življenje. Teran danes Kljub spremenjenim življenjskim in prehranjevalnim navadam teran dodaja našemu telesu tiste sesta- vine, ki mu pomagajo ne samo pri dobri presnovi užite hrane, temveč mu daje tudi življenjsko moč ter spodbuja človekov optimizem in dobro počutje. Ob vseh takšnih in drugačnih »umetnih« pijačah, ki se ponujajo, daje teran pivcem občutek pristnosti, domačnosti in jih veže na kraško rdečo zemljo. Enako velja za Kraševca, ki slovi, da je trmast, klen, trdoživ in še zlasti pošten. To poštenost kupci čutijo in cenijo, zato so teranu zvesti. Teran jutri Mora ohraniti osnovne značilnosti vina, ki ga poznamo. Mora zadržati čustveno povezavo, ki ga veže na njegove pivce, in ohraniti mora čustveno povezavo, ki jo imajo pivci terana s Krasom. Pošteno pridelano vino poštenega Kraševca naj ostane za vedno vsem v zavesti! Kakovost terana mora tudi v bodoče rasti ob najmanjših posegih za zdravje grozdja in vina. Bodočim generacijam mora teran ostati sinonim ali sopomenka za nekaj, kar jih veže na dom, na Slovenijo in kar s ponosom lahko ponudijo komurkoli in kjerkoli po svetu... Teran tukaj, na tej zemlji, za zmeraj! Branimir Gasparini, vodja prodaje vin - VINAKRAS Sežana MINISTER ZA ZDRAVJE OPOZARJA: PREKOMERNO PITJE ALKOHOLA ŠKODUJE ZDRAVJU!” Vinakrasz.o.o. Sežana, Sejmiška pot 1a. 62 SIMFONIJA S KRASA >QJ in SONATA malvazija sauvignon NOVO V IZBRANIH TRGOVINAH in 03 1— 03 C VINAKRAS SEŽANA 40 OBLETNICA Punčka Maja, Račko In Lija OTROCI SVOJEGA IN NAŠEGA ČASA -1. DEL Na pragu petdesetletnice smrti pisatelja Bogomirja Magajne, rojenega leta 1904 v vasi Gornje Vreme pri Divači Zoltan Jan Kosovelova knjižnica Sežana je 27. marca 2012 priredila v sodelovanju z bralnim društvom Slovenije in Primorske že 8. literarno srečanje, posvečeno delu dr. Bogomirja Magajne. Med dolgo tradicijo simpozijev o delu Bogomirja Magajne so raziskovalci večkrat obravnavali strukturo njegovih del za mlade bralce, nekateri študenti pa sojo analizirali tudi v svojih diplomskih delih, kot je razvidno iz bibliografije na koncu prispevka. Kljub temu ne bo odveč dodaten razmislek o vlogi časovnega kolerata, ki odpira zanimiva vprašanja. Ponuja nam možnost, da opazujemo, kako in katere snovne sestavine so zaznamovane z realnim časom, v katerem so nastale, in kako dolgo obstajajo v meta-svetu in ohranjajo izpovedno moč. Namesto literarnozgodovinskega uvoda Preglednica življenja in dela dr. Bogomirja Magajne 1904 Pisatelj se je rodil 13. januarja v vasi Gornje Vreme blizu Divače, nedaleč od današnje italijansko-slovenske meje in Trsta. Doma so bili lastniki srednje kmetije, ki jo je po smrti staršev prevzel brat France, nekdanji emigrant v Ameriki in tudi pisatelj. Ena izmed sester (Danica) se je kmalu po 1. svetovni vojni odselila v ZDA, druga (Pavla) je ostala na domačiji, za katero vzorno skrbi njen sin in pisatelj nečak Ivko Spetič, todi sam literat. Pisateljeva starša - France in Marija (r. Ambrožič) - sta umrla kmalu po osvoboditvi (1946). Prve štiri razrede je Magajna obiskoval v Vremskem Britofu, nato pa je nadaljeval šolanje v Ljubljani. 1918 Prva ohranjena pisateljeva objava je izšla v dijaškem rokopisnem listu Plamen, ki je izhajal v dijaškem domu Marijanišče. V njem je sodeloval tudi še po maturi, do leta 1924. Uredil je letnike XII, (1921/22) in XIII, (1922/23). V glasilu je objavil tudi okrog 80 likovnih prilog in ilustracij. Janez Menart poroča (Naša žena, 1954, št. 1, str. 15 -16), da je pred tem objavil tudi v internatskem nižje-šolskem glasilu Gaj, prvi pisateljevi poskusi pa naj bi segali še v otroštvo, ko je kot pastir pričel pisati pesmice, verzificiral je celo roman Pod svobodnim soncem... Po prvi svetovni vojni so prišle Gornje Vreme pod Italijo, pisatelj je bil ločen od doma, kjer se je oglašal le ob počitnicah. 1922 Magajna je objavil nekaj prispevkov v zagrebški reviji Luč, ^■1 (ii 1 im-n ? uti) še isto leto je objavil Pesem bolne deklice v Kosovelovi reviji Lepa Vida. S Kosovelovo skupino je ohranjal vezi še dolgo časa. Naslednja leta se je oglašal v osrednjih slovenskih revijah: Mladika, Križ na Gori, Dom in svet, Modra ptica, Ženski svet, Zdravniški vestnik. 1923 Maturiral je na ljubljanski Klasični gimnaziji in se vpisal na medicinsko fakulteto. Kasneje je nadaljeval in dokončal medicinske študije v Zagrebu, kar je pustilo precejšnje sledi v njegovem literarnem ustvarjanju. Delal je tudi v različnih društvih, kot npr. v Borbi, kasneje pa v Slovenskem društvu. 1925 Z Voduškom je sodeloval pri organizaciji Križa na gori. Revija Mladika je objavila ciklus novel Ljudje od morja, med katerimi so nekatera zelo kvalitetna dela, kot npr. Tito, Devinski ribič. 1927 Italijanske oblasti so ga obsodile v odsotnosti kot dezerterja, ker se ni odzval pozivu na odslužitev vojaškega roka. Od takrat ni mogel domov niti na počitnice, ker bi ga italijanske oblasti zaprle. Obsodba se mu je maščevala ob okupaciji 1941. leta. 1929 Josip Vidmar je ocenil njegovo delo v članku Literarni pregled II (Ljubljanski zvon 1929, str. 719). 1930 Magajna je dokončal študij medicine ter od septembra do oktobra 1931 služil vojaški rok v jugoslovanski vojski kot zdravnik kaplar djak. Vojaški zdravnik je bil v različnih krajih. Pomembno je bilo njegovo službovanje v Sarajevu, kjer je dokončal roman Gornje mesto, ter v Logatcu, kjer je nastala njegova zbirka novel Graničarji. Iz teh življenjskih doživetij je črpal snov za nekatere svoje novele. Izšel je njegov knjižni prvenec Primorske novele (Mohorjeva družba). 1931 Pričel je prakticirati v različnih oddelkih Splošne bolnišnice v Ljubljani in sicer v ženski bolnišnici ter v Slajmarjevem domu. Tam je delal tri leta; najprej leto dni kot volonter (prostovoljec brez plače). Stalne zaposlitve ni dobil polnih pet let. V reviji Mladika je izšel njegov "generacijski roman" iz študentskega življenja v Zagrebu - Gornje mesto, ki je doživel relativno velik odmev in je bil kasneje še večkrat ponatisnjen. 1932 Pri Mohorjevi družbi sta izšli dve knjigi: zbirka novel Bratje in sestre ter roman Gornje mesto. V revijalnem tisku je pričel objavljati zgodbe o Račku. 1933 Začel je intenzivno delati na področju zdravstvene prosvete. Posamezne takšne objave opazimo že v prejšnjih letih (npr. Kofein v kavi, Narodni gospodar 1932, str. 59), to leto pa je postal priljubljen predavatelj pri Modri ptici, Našem rodu, Naši radosti, Ženskem svetu. To delo je nadaljeval tudi med NOB kot urednik Partizanskega zdravstvenega vestnika, še posebej pa se je to delo razmahnilo po osvoboditvi, ko je poleg predavanj na radiu vrsto let pisal v Kotiček za zdravje v Kmečkem glasu ter v rubriko Naše zdravje v Naši ženi. Eno leto je imel podobno rubriko tudi v Ljubljanskem dnevniku. Poleg objavljenih odgovorov je po lastni izjavi "razposlal na domove na tisoče pisem"... Hujša oblika sladkorne bolezni mu v drugi polovici petdesetih let onemogoči tovrstno dejavnost. V javnosti je iz- šla njegova prva mladinska knjiga Brkonja Čeljustnih (Mladinska matica), ki jo Josip Vidmar ostro zavrnil v Sodobnosti. Izšli so prvi prevodi Magajnovih del v srbohrvaščino in češčino. 1934 Mohorjeva družba je izdala zbirko novel Graničarji, v kateri srečamo zanimive motive iz vojaškega življenja ter upodobitev različnih likov jugoslovanskih narodov. 1935 Pričel je službovati v psihiatrični bolnišnici na Studencu pri Ljubljani pod vodstvom dr. Serka, dr. Kamina, dr. Kanonija. Štiri leta je delal kot uradni pripravnik. V tej ustanovi je ostal zaposlen vse življenje in iz tega sveta je črpa snov za nekatere svoje najboljše novele. 1937 Izšla je njegova druga mladinska knjiga Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču (Mohorjeva družba). Pod psevdonimom Bogo Vremec je objavil v Gorici zbirko novel Le hrepenenja, ki jo je založila Unione Editorale Goriziana (zaradi fašizma preimenovana Goriška Matica) v knjižni zbirki Luč. 1938 V začetku leta je opravi v Zagrebu strokovni izpit in postal zdravnik sekundarij, nato več kot pet let ni napredoval. Delal je v moških oddelkih. Konec septembra bi moral oditi na začasno službovanje v Novo Celje, vendar je bil tik pred odhodom odlok preklican. 1940 Predstojniki so ocenili Magajnovo delo v preteklem letu z oceno prav dobro, kar pa ni pospešilo njegove kariere. Pripravljal se je na specialistični izpit, ki ga zaradi vojne ni opravljal. Založba literarnega kluba je objavila Magajnovo najboljšo novelistično zbirko Zaznamovani, v kateri se pojavlja tudi snov iz sveta duševnih bolnikov. 1941 Postal je predsednik terenskega odbora OF v psihiatrični bolnišnici. 1942 Kot dezerterja italijanske vojske so ga 18. maja aretirale okupatorske oblasti ter ga v Trstu obsodile na leto dni zapora in na pet let odvzema državljanskih pravic. Odgnan je bil v različne kraje v Italiji: E ste, Firence, Poggio Imperiale, Pistoia, Buriano pri Volterri. Nekaj mesecev je delal kot bolničar kaznjenec v bolnišnici v Firencah, nato je bil vključen v 306. in 305. "specialni delovni bataljon", v katerem je skrivaj deloval kot pro-pagator in organizator OF. 1943 Okrog 10. septembra je dezertiral iz italijanske vojske s skupino primorskih fantov. Peš so prišli iz srednje Italije in se pridružili snežniški brigadi. Ustanovil je bolnišnico na Snežniku, delal je tudi v različnih drugih partizanskih ambulantah in bolnišnicah: Mašun, Leskova dolina, Stari trg. Decembra so ga poklicali v sanitetni oddelek Glavnega štaba NOV in POS; dobil je čin kapetana in postal član KPJ. Knjigarnar Jože Žužek je izdal v okupirani Ljubljani dve Magajnovi knjigi: Oživeli obrazi ter mladinsko delo Račko in Lija. 1944 V sanitarnem oddelku Glavnega štaba je vodil odsek za propagando in kulturo ter pričel urejati Partizanski zdravstveni vestnik. V juniju je postal zdravnik 20., potem pa 14. zaščitne brigade Glavnega štaba. Pozimi je bil odlikovan s kolajno za hrabrost. Po osvoboditvi je prejel še red bratstva in enotnosti II. stopnje, red za zasluge za narod III. stopnje, red dela Il.stopnje. 1945 Petega maja je bil premeščen v Slovenski narodnoosvobodilni svet in imenovan za delegata Bolnišnice za duševne bolezni Ljubljana - Studenec. Sodeloval je v Slovenskem zborniku, objavil vrsto člankov v reviji Priroda, človek in zdravje, ki jo jo pomagal ustanoviti in ji dal tudi naslov. 1946 Vodil je Bolnišnico za duševne bolezni, pozneje pa 3. in 4. ženski oddelek. Nadaljeval je z objavljanjem poljudnih člankov o zdravstveni vzgoji v Kmečkem glasu, Babiškem vestniku in seveda v Priroda, človek in zdravje. V teh letih je deloval tudi kot mentor mladih literatov ter sodeloval pri različnih literarnih večerih na "terenu". V osnovnošolskih berilih so se pojavljala njegova dela: Deček, Brkonja Celjustnik, Vinograd itn. Omenja ga tudi Zgodovina slovenskega slovstva za višje razrede srednjih šol (Gorica). 1947 Od tedaj je vodil zdravljenje z insulinom ter je bil eden izmed prvih in redkih strokovnjakov za to zahtevno terapevtsko metodo pri nas. Ministrstvo za zdravstvo mu je podelilo naslov zdravnika specialista. 1952 Pri Mladinski knjigi je objavil izbor mladinskih del V deželi pravljic in sanj. 1953 Pri založbi Lipa v Kopru je izšla njegova zbirka novel s partizansko tematiko Odmev korakov. Pisatelja je omenil Stanko Janež v Pregledu zgodovine jugoslovanske književnosti. 1954 Postal je predsednik založniškega sveta založbe Lipa v Kopru in ga vodil do svoje smrti 1963. Precej je bil zaposlen z ocenjevanjem rokopisov. Ob njegovi petdesetletnici se je pojavila vrsta člankov. V knjižnici Sinjega galeba je izšla druga izdaja Račka in Lije, ki se bistveno razlikuje od prve. 1955 Založba Obzorja je izdala v zbirki Pravljica knjižico O zlatem klasu, zlatem gnezdu in biseru. V Kopru je izišla zbirka novel Zgodbe o lepih ženah. 1956 Mladinska knjiga je izdala v knjižici Pionirskega lista drugo izdajo Brkonje Celjustnika, ki se nekoliko razlikuje od prve izdaje. Kritike (predvsem Mitja Mejak) revalorizirajo pravljico, ki jo je ob prvi izdaji odklonil Josip Vidmar. 1957 Pisatelj je zaprosi za naslov primarija. Pri Cankarjevi založbi je izšel ponatis romana Gornje mesto, založba Lipa je izdala zbirko novel Na Bregovih srca, Mladinska knjiga pa je izdala Povestice o Punčki Maji. Pisatelja upošteva priročnik Ko je ko (Beograd). 1958 O pisatelju piše Anton Slodnjak v Geschichteder-Slovenischen Literatur (Berlin), naslednje leto je pisatelj vključen v Enciklopedijo Leksikografskega zavoda v Zagrebu, nato piše o njem Bruno Meriggi v Storia della litteratura slovena (Milano 1961), upoštevajo ga Dizionario universale della Letteratura contemporanea (Milano 1961), Enciklopedija Jugoslavije (Zagreb 1962) ter drugi priročniki in literarne zgodovine. 1963 Po večletnem bolehanju je pisatelj umrl 27. marca. Slovenska javnost se je od njega poslovila kot od priznanega pisatelja ter uglednega zdravnika. Osrednji slovenski časniki so objavili vrsto nekrologov. Čez dve leti je založba Lipa izdala izbor pisateljevega dela v knjigi Življenje in sanje. Uredil in spremno besedo zanj je napisal France Vodnik, temeljito bibliografijo pa je pripravil Marijan Brecelj. Težave pri razumevanju besedila Vsak pripovedovalec prej ali slej presenečen ugotovi, da mali sprejemniki ne poznajo pomena tega ali onega poimenovanja samoumevnega in splošno znanega pojava ali predmeta. Po drugi strani pa poslušalci oziroma bralci poznajo pomen besed, ki se pojavljajo izključno v pravljičnem svetu in jih v današnjem realnem življenju ni. Na tej ravni je treba opozoriti tudi na nekatere ohlapne ubeseditve, ki se pojavljajo v Magajnovih delih in bi lahko ovirale razumevanje. Omenimo le dve. V Povesticah o punčki Maji postane stric Marko invalid, ko je »priletela mina in mu raztrgala noge«, čeprav topovskemu izstrelku navadno pravimo granata, mina pa je eksplozivno telo, ki ga postavimo za miniranje (razstrelitev) objektov, le izjemoma pa so to tudi izstrelki minometa, kar ve vsak, ki je odslužil obvezni vojaški rok in povrh preživel še drugo svetovno vojno. V Ananasu pa se zamorec gromko zasmeji ter »odtrga z močno desnico ananas in mu ga stisne v naročje,« čeprav od snopa odtrgamo kvečjemu banane, dokaj bodeči ananas pa raste posamično in v naročju ni posebno prijeten, pretovarjamo pa ga v večjih ali manjših zabojih, morda v vrečah, ne nosimo pa ananasov kot snope banan. Ko sta Račko in Lija, resda v sanjah, in ko Račka nosi mesečina, v gosteh pri Pozejdonu pod vodo v potapljaški opremi, so jima pod vodo nimfe »natakale iz srebrnih vrčev oranžade in limonade«. Pisatelja ne gre obtoževati, da ni ločil med granatami in minami, med bananami in ananasi, so se mu pa večkrat zapisali podobni spodrsljaji tudi v drugih delih. Morda to niti ni najbolj pomembno, saj zaradi drugih razsežnosti sporočila takšnih formulacij niti opazimo ne. Pomembnejša je zgodba in doživljanje junaka. Zaradi tega tudi dialektizmi, arhaizmi in manj znane besede ne ovirajo razumevanja in doživljanja literarnega dela, če se le ne pojavljajo prepogosto. Določene časovne značilnosti, kot so na primer poimenovanja in ogovarjanja z gospod ali s tovariš, izraz tovariš - v pomenu učitelj, gospod - v pomenu duhovnik ipd. navadno spreminjamo pri ponatisih, posebno v berilih, ki večinoma nimajo opomb in posegi v izvirno avtorsko besedilo niso zabeleženi. Literarna veda je že ugotovila, da so takšne, na videz drobne prilagoditve v šolskih berilih znamenje pomenljivega odnosa do literature. Na to se navezujejo še pomembnejše motivne značilnosti, med katere spadajo pojavi, ki so bili do nedav- nega samoumevne oblike družbenega življenja, ki jih čez čas malokateri mladi bralec ali poslušalec še pozna, npr. pionirsko organizacijo, skojevce, udarniško delo, zborovanja in mitinge, shode, zlete, samoupravljanje, delegatski sistem, samoupravne interesne skupnosti; v določenem obdobju so bila manj znana tudi romanja, procesije in drugi katoliški obredi itn. Nekateri pojavi imajo danes povsem drugačno konotacijo, kot jo imajo ob prvi objavi, oziroma nastanku: kolesarjenje, vožnja z vlakom, avtomobilom, avtobusom, tramvajem predstavljajo danes nekaj drugega, kot so predstavljali v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Razbiranje takšnih snovnih sestavin zahteva znanje o splošni in kulturni zgodovini, ki ga mladi bralci praviloma nimajo, zato lahko pomembno vplivajo na razumevanje in na sposobnost vživljanja v leposlovno delo. Zanima nas torej, kako se v luči teh zakonitosti kažeta Magajnovi deli Povestice o punčki Maji in zbirka zgodb Račko in Lija. Nastajanje Magajnovih del za mlade bralce Ciklično sestavljena Magajnova dela za mlade bralce povezujejo pripovedovalec, isti nastopajoči junaki in okolje dogajanja vsaj v okvirni zgodbi, ki praviloma vsebuje največ korelatov s časom nastanka. Vsaka zgodba je lahko samostojna in jo je mogoče brati tudi nepovezano z ostalimi. Odprta zunanja zgradba pisatelju omogoči, da posamezne zgodbe objavlja tudi samostojno v različni (mladinski) periodiki. Posamezna dela je lahko tudi poljudno širil ali ožil z dodajanjem oziroma izpuščanjem posameznih zgodb. Na 3. literarnem srečanju - simpoziju o Bogomirju Magajni je 23. februarja 2006 Silvo Fatur poročal o čestitki, ki so jo objavili v Slovenskem Jadranu 15. januarja 1954. Pisatelju jo je za petdesetletnico napisal devetletni pionir Vladko iz Valdoltre, ki mu je njihov družinski prijatelj stric Bajbaj (to je seveda Bogomir Magajna) med zdravljenjem v ljubljanski kliniki obljubil, da bo napisal posebno pravljico prav zanj. In res je kmalu izšla povestica Punčka Maja in dedek Mraz s posvetilom »Ladkotu iz Valdoltre«. Vodi pa to dodajanje in izpuščanje zgodb tudi k zahtevnejšim vprašanjem. Druga izdaja Račka in Lije (1954) se namreč bistveno razlikuje od prve (1943), iz katere je izpuščena ena zgodba (Legenda o Jezusu v cirkusu), dodanih pa je več novih (Ananas, ki se je morda spomnimo iz osnovnošolskih beril, Račko potapljač, Izanami, Račko padalec, Pravljica o morski roži, Račko gornik). Čeprav med petimi dodanimi vsaj dve izstopata iz običajne poetike socialnega realizma, se Magajnovim knjigam pozna vzdušje časa, v katerem so izšle. Sredi petdesetih let, ko so se zaostrili odnosi med rimskokato- liško cerkvijo in Jugoslavijo, ko so zapirali duhovnike in ukinili praznovanje božiča in drugih verskih praznikov, je bilo povsem nepredstavljivo, da bi pri državni založbi izšlo mladinsko delo, v katerih bi bili religiozni rekviziti. Spremenila pa so se tudi drobnejša znamenja polpreteklega časa, kot npr. že omenjeno ogovarjanje s tovarišem namesto z gospodom. Danes se - na žalost -postavlja podobno vprašanje: ali bo treba po izbruhu demokracije spet spremeniti tovariša invalida Marka v gospoda invalida Marka. No, pisatelj je bil slučajno ali zavestno dovolj moder, da ga je poimenoval za strica Marka, saj triletna punčka ne more biti politično tako osveščena, da bi uporabljala nagovore, ki so bili primerni v določenem povojnem obdobju. Mrgoli pa tovarišev in tovarišic v Račku in Liji, ki je namenjena bralcem druge starostne stopnje, torej takratnim (Titovim) pionirjem, ki že morajo poznati razliko med gospodi in tovariši in se ne bodo zmotili v nagovarjanju, če so lepo vzgojeni. V zgodbi Račko - zdravnik nastopa osemletna tovarišica, pa tovariš kolega zdravnik, tovariši so otroci v vlogi odraslih itn. Sicer pa je zelo socrealističen celoten prizor v ambulanti, kjer v istem prostoru ordinirata splošni zdravnik in nekaj podobnega kot zobozdravnica, ki skupno občudujeta lepo raščenega pionirja, up in ponos novih socialističnih časov. Mora sleči srajco, čeprav je prišel v ambulanto zaradi zobobola, v istem prostoru pa ordinirata dva zdravnika, kar je bilo v povojnih letih, ko je nastajala mreža zdravstvenih domov, povsem samoumevno tudi na obrobju Ljubljane na Opekarski cesti. Kljub razrahljani zunanji zgradbi mladinskih del in usedlinam časa nastanka so vsa prežeta z globljo izpovedjo, ki izhaja iz pretanjenega poznavanja otroškega sveta. Predvsem se pisatelj zaveda, da otrok živi v posebnem svetu. To ni pomanjšan svet odraslih in predstavlja za otroka vrsto problemov, ki mu otežujejo vključevanje vanj. Odraščanje in metamorfoze v odrasle so pogosta in hvaležna tema mladinske književnosti. V svetu odraslih Bogomira Magajne otrok srečuje in odkriva čudovite stvari: zobozdravnico, ki izruje boleči zob, pogumnega vrvohodca, ki hodi visoko nad ljudmi, potapljača, ki pozna skrivnostni svet pod morjem itn. Poleg teh resničnostnih prizorov pa imamo tudi povsem fantazijske pripovedi (npr. Pravljica o Turmalinu, Pravljica o lutki Lepuški) ali pa interpretacijo motivov klasičnih pravljic in drugih povedk (O Sneguljčici, Račko - kralj Matjaž) ali pa zgodbo o socialni krivici in predanem tovarištvu med otroki, ki bo bralca, oziroma poslušalca osvestila (Ananas). Odpirajo se nova obzorja, v katera junak in naslovnik hočeta vstopiti in postati enakovredna junaku, s katerim se istovetita in ga občudujeta. Pri tem junak pomeša pojme in konkretne stvari. Ko ga zobozdravnica odreši zobobola, doma z Lij o poustvari doživetje in prijateljčku Binčetu tudi sam z navadnimi kleščami izpuli zob, ki k sreči ni zdrav, mora pa si neprostovoljni pacient krvaveča usta splakniti z vodo, v kateri je razredčeno črnilo, ki je podobne barve kot tinktura. Zgodba je povsem verjetna, doživljajsko blizu otroka in odraslega, pa še nevsiljivo vzgojna je, saj po načelu, vilice, škarje nož, niso zate mali mož!, opozarja, da svet odraslih ni samo tisto, kar vidi mladi bralec, in da vsega ni mogoče brezglavo posnemati. Ko otroci prestopijo usodno tanko črto, ki ločuje igro od resničnega življenja, postane igra resničnost z vsemi posledicami. Iluzija igre je razbita, zob je resnično izd rt, kri resnično teče, obleka je raztrgana, tiger je spet Tinče, razbojnik je spet prijatelj z ulice. Kralja Matjaža lahko obiščeš le v sanjah, na poti čez barje na Krim pa se izgubiš in noč te ujame, da te morajo iskati vsi Trnovčani. Vse tiste čudovite stvari iz sveta odraslih ali domišljije, ki so jih na videz obvladovali, so se jim spet izmaknile iz njihovega dosega. Vendar pisatelj ohrani topel humor do takšne mere, da prekrije resnost in celo tragičnost zapletov. Seveda so podobni doživljaji, nesporazumi in celo nezgode zelo pogoste v vsakdanjem življenju, le pravega vzroka prevečkrat ne znamo poiskati, razumeti in pojasniti. Zgodbici pa daje posebno vrednost prepričljivost, toplina in prisrčnost, s katero je orisan Račko, ki jih sicer dobi po ta zadnji, a nam ga je žal, saj mu sploh nismo zamerili maltretiranja prijatelja in drugih nevarnosti, v katere spravlja sebe in prijatelje. Pa še ponižan je pred Lij o, tako da pisatelj posredno pokaže krutost in krivičnost telesne kazni brez moraliziranja in sodobnega sklicevanja na Deklaracijo o otrokovih pravicah. Pisatelj doseže katarzo, ko se pod oknom oglasi Lija in Račku posredno, a spontano pove, da ga občuduje, oziroma, da med njima vzhaja otroška ljubezen: »Račko, vidiš, zato sem ti prinesla potice. Jaz te imam rada, čeprav sem mnogo starejša kot ti in hodim že v tretji razred!« Vsi vemo za ta pojav, a se ga malokrat spomnimo, v tem delu pa je ena izmed rdečih niti, ki povezujejo posamezne zgodbe v cikel. Kot v večini Magajnovih mladinskih del se pojavljajo zgodbe v zgodbah. V tem ciklu je po enakem principu, a z zelo različno vsebino, zgrajenih domala polovica zgodb. Pri Račku in Liji imajo zgodbe okvir, v katerem nas pisatelj postavi v situacijo, ki motivira pripoved strica Jake. Ta se neposredno veže na doživljaje Račka in Lije, bodisi da njuni pripetljaji sprožijo stričevo pripoved ali pa povzročijo njuno novo dogodivščino. Račku in Liji pa tudi ostalim otrokom iz soseščine pripoveduje stric takšne zgodbe, kot jih navadno pripovedujemo odrasli malim poslušalcem: pripetljaje iz svojega otroštva in spomine na lastna življenjska izkustva, mnogokrat jih povemo kot pravljice, da ne bi bili preveč osebni. Tako poslušajo Pravljico o lutki Lepuški, ki pa danes gotovo ne bi bila iz pravega čebeljega voska, pač pa iz takšne ali drugačne plastične mase. Sneguljčica je živela v Trstu in ji je bilo ime Irma, vendar je treba opozoriti, da ima Trst zelo različne konotacije. Različno predstavo zbuja glede na to, ali imamo v mislih predvojni velemestni Trst, Svobodno tržaško ozemlje po drugi svetovni vojni, čase prvih nakupov s prepustnicami po videmskem sporazumu, množične nakupe na Ponte Rossu v osemdesetih letih ali današnje mesto upokojencev v tretjem tisočletju. Tisti mladi bralec, ki je doživljal pravljične nakupe v bogatem kapitalističnem Trstu, bo verjetno Magajnovo pripoved lahko sprejemal le kot čisto fikcijo ali pa bo imel težave z usklajevanjem predstav. A če sodim po svojih izkušnjah, lahko ugotovim, da so te zgodbice kljub temu tako prepričljive, da omogočajo recepcijo mimetičnega sveta, ne glede na bralčevo predstavo o Trstu. Bibliografija £' fleežtffzcr£, 0&>4, /r **» < r W#^L ^ 'ta^ , 4^>'z 2ft^Ay'p^p^e^K -*t*l -*-*»06*1 č** '■^■UfO rP. /*-&’<'?A*s£dq. p ^Ldist. /ie0&*re&f/*s~S* <*+*/ '■• -^Z*& p4&c6*** c>č£ocS, JfsO*^** *— *+t*s &P ^ '****i^ŽS ^<44*^1:. ^čtJi^' -^tr +~* '*-t*Je'f'r 't^^MZ-^( IZ z^^1. A /”** e+*-0- a^/ez- «• <5*zz- 8*^0/^, 04Z /i^c^t^sO V4*£' -+***-*.■£■ r ^t>*as m s ftijkj« ni A »Mie [ntrV .veso . Uetes 22SP=-Ž|Si&&: ‘ - -■S-St. i:! USSSlBf. IFi T eedmrnl citer ;» iled.ie toverlloi ii SBJSl ,v.~u :-;nxnre..tjrrr:r ££sr,f3S. i aetjll k «11,B lv.ro. loMtl o* r »i. .. ;.-im «n : SC j. -v :;• ■ ■-:» :» $r*l«re Ir.ftr* : »-sl. : •.:. -r«j .- rnl.m aln 1» < • . 'Ha :.cre«e. »«. J J- lj«, rrltUIl!# Mt •• j-.vMU la lite W vj Ir--. = »=t»e I|nl>al> i«, #» tatn. i - : ■>». i- "... -1 tet. - r EO. : rt t« '1W -.-TjC.Ee »t rti. I ■ :V;i' . ... ..-.2, , ,en *,M$ - te -t ue »ra. Ji4« t* »retine rodile *• =.<=). le d»n neJ Sle 'olj potre »ni. »reko ljudi, e. ,.s vie »reulCu reietlll. rut /’ /=&*»■ Zapisnik seje odbora ljudske prosvete, 19. november 1952; zasebni arhiv. Pogodba med Prosvetnim društvom »Tabor« in Kvintetom V. 5. Avsenik, 8. december 1957; zasebni arhiv. Krtntet brata V. 3. Avsenik Ljubljana, Levstikova St.14 —------------------------Ljubljana, ....................<57. P 0 0 0 D B A •n.«.« „i o, kvintetom brata V. 3. Avsenik, za dan (\-. ZrTffZUrZbl. I. Kvintet brata V. S. Avsenik se obvezuje s 1/ Aa bo igraj. £%^>rlr*&ttyl . plesu, veselici, ki Jo prireja .MtP.: ... v čas u .od Jkffu. do , 6 solisti . fftfti rzvffff.. /ftlZrT. .7^ rt«, , Vsako Z1*9**) I eventualno podaljšanje ne spada v pogodbene obveznosti, kar stranki v slučaju potrebe reSuJeta na licu mesta z ustmenim dogovorom. z t ry 2>y)a bo lttcdpl tamoert so sodelovanje^ solistov s pričetkom ob /rt1#url,./- ~7~ / II. Prireditelj ./777?:. &**?*??.. *. i .... se obvezuje: 1/ da izplača po Ijpnčanl prireditvi - plesu, vesellol, nettp honorar, v znesku . Din, netto honorar za konoert 2/ da nudi članom skupine hrano ln olj/ičo, po potrebi ter/povrpe stroSke prevoza na relaciji: . l/h . flf. T.. ................s prevoznlrb sredstvom : X.Z&k.''/?&:. kar znaSa : T din. fx 3/ Da pripravi prostor za godbo v neposrednem stiku s pleslSčem, dvignjen 1 m ploSčlne 2 x 5 o, 4/ da preskrbi pravilno ozvočenje na mestu plesišča. III. če v slučaju slabega vremena ali druge višje sile / vls maior / ansambel ni bil pravočasno obveščen,‘da prireditev odpade ln Je isti prišel na mesto, Je prireditelj dolžan, da povrne samo režijske stroške. V primeru, da Je že začeta prireditev prekinjena - brez krivde ansambla - do polovice dogovorjenih ur, je prireditelj dolžan Izplačati So * honorarja, po polovici dogovorjenih ur - pa celoten honorar. IV. Pogodba se avtomatično razveljavi, če bi Radio Ljubljana eventualno programiral na Isti dan svoj konoert, snemanje, televizijo ali radi naših gostovanj v Inozemstvu. V. Prireditelj Je dolžan, da nam lpodplsanl izvod te pogodbe vrne na gornji naslov v roku dni. V nasprot- nem primeru ni ansambel dolžan Izpolniti svojih obvez. Obe stranki sta z gornjim dogovorom sporazumni. Za Kvlnt<3yi-t4r5Ri. Avsenik: Prireditelj : ss^š-rn^JU v'~w cev (25 moških, 17 žensk): 18 je bilo delavcev, 8 kmetov, 14 uslužbencev in 2 dijaka. Dramski odsek je štel 13 (8, 5), pevski zbor 20 (12, 8), orkester 5 in folklorna skupina 4 člane. V sezoni je bilo v okviru Prosvetnega društva »Tabor« v tem obdobju organiziranih 10 prireditev, katerim je skupno prisostvovalo 2250 obiskovalcev. Med drugimi je dvakrat (8. decembra 1957 in 1. januarja 1958) v Lokvi gostoval Kvintet bratov Vilko in Slavko Avsenik s solisti Francem Korenom, Danico Filipčič in Franom Milčinskim-Ježkom. V naslednji sezoni 1958-59 je dramski odsek štel 17 (9, 8) in pevski zbor 25 (16, 9) članov. Prosvetno društvo »Tabor« je organiziralo 7 prireditev, od tega je bilo 6 predstav dramskega odseka in en koncert. Vseh obiskovalcev je bilo 1457. Podobno je društvo delovalo tudi v sezonah 1959-1960 in 1960-1961. Imelo je dramski odsek, ki je štel 23 oziroma 22 članov (8 oziroma 7, 15), od tega 14 oziroma 16 (7 oziroma 8, 7 oziroma 8) pionirjev, pevski zbor z 20 člani (12 oziroma 13, 8 oziroma 7) in folklorno skupino, ki jo je sestavljalo 8 žensk. Tudi v obdobju med 1. septembrom 1961 in 31. avgustom 1962 so dramska sekcija, pevski zbor in folklorna skupina delovali v približno enaki zasedbi. Dodatno je bila ustanovljena klubska skupina, ki je štela 3 (2, 1) člane. Dramska sekcija je štela 21 (9, 12) članov in pevski zbor 20 (13, 7) članov. Pisni viri Fonda, Robert: Zasebna rodoslovna zbirka.- povzetek matičnih knjig župnije Lokev Pogodba Prosvetnega društva »Tabor« o ustanovitvi lokavskega orkestra - 7. februar 1957 zasebni arhiv Povzetki časopisnih člankov-Spletna digitalna knjižnica Slovenije (DUB): Statistični popisni listi za kulturno-prosvetna društva (1957-1962).- zasebni arhiv Šček, Virgilij: Lokavske starine Zapisniki sej KNOO Lokev; 15.12.1945-28.2.1947,- ARS Ljubljana Zapisniki sej Prosvetnega društva »Tabor« Lokev, 1952-1958.- zasebni arhiv Opombe 1 Avgust Praprotnik (1845-1913) seje rodil v Sv. Juriju pri Kranju (danes Šenčur), očetu Jakobu (1803-1874), šolskemu učitelju in cerkovniku, rojenemu v Podbrezjah pri Naklem, ter materi Mariji, rojeni Golob, hčeri Antona Goloba in Helene Sitar iz Sv. Jurija. V letih 1867-1869 je poučeval v Begunjah pri Cerknici. V Lokev je prišel leta 1873, kjer je na učiteljskem mestu nasledil Ivana Tostija (1803-1891), ki se je bil tedaj upokojil. 9. februarja 1874 se je poročil z Jožefo Muha (1841-1916), hčerjo lokavskega posestnika in gostilničarja Antona Muhe (1814-1878) in njegove žene Jožefe Mahorčič (1819-1888) »Bezkove« iz Naklega. Imela sta 5 otrok: Augusta ml.t, Edvarda, Emo, Avgusta (Slavoja) ml. in Paulino. 2 Z ustanovitvijo družbe so obeležili 1000-letnico smrti sv. Metoda, škofa velikomoravskega.Velikomoravska je bila v 9. stoletju veliko kraljestvo, ki ga je ustanovil slovanski knez Svetopolk in tja poklical brata Konstantina (ta seje ob vstopu v samostan preimenoval v Cirila) in Metoda, doma iz Soluna v Grčiji, da bi Slovanom oznanjala krščansko vero. Ciril in Metod sta govorila staroslovenski jezik, zato se domneva, da je bil to njun materin jezik. 3 Franz Xavier Nagi (26. november 1855, Dunaj - 4. februar 1913, Dunaj) je bil avstrijski rimskokatoliški duhovnik, škof, nadškof in kardinal. 14. julija 1878 je prejel duhovniški posvečenje in bil 26. marca 1902 imenovan za tržaško-koprskega škofa. Na tem položaju je ostal do 1. januarja 1910, ko je bil imenovan za pomočnika dunajskega nadškofa; 19. januarja 1910 je postal naslovni nadškof Tyrusa in 5. avgusta 1911 dunajski nadškof (metropolit). Istega leta, 27. novembra 1910, je bil povzdignjen v kardinala S. Marco. (povzeto po VVikipedia) 4 Matevž Černe (1818-1892) je bil lokavski gostilničar, kije imel svojo gostilno tam, kjer je bila pozneje gostilna »Pri Grči«. Rojen je bil v Tomaju. V Lokev je prišel leta 1845, ko se je poročil z Marijo Mahorčič »Bezkovo« iz Lokve in nasledil gostilno njenih staršev. 3 Lastnik gostilne »Pri Grči« Jožef Mljač (1880-1924) je leta 1924 naredil samomor. 6 Danes je tam picerija »Ambasador«. 7 Ta seje leta 1953 preimenovala v ZŽD - Zvezo ženskih združenj. Robert Fonda, rodoslovec - Ljubljana Karel Rustja Vedno in povsod si je človek prizadeval preživeti in si ustvariti dovolj dobrin, da bi bilo njegovo življenje vedno boljše. Med tistimi osnovnimi prvinami in dobrinami, ki je nikoli ni bil sposoben ustvariti, pomeni pa osnovo vsemu živemu, je voda. Graditelji železniških prog so morali to upoštevati, saj so parne lokomotive potrebo- vale razmeroma velike količine vode. Voda pokriva dve tretjini zemeljske površine in je vitalen element vseh živih bitij. V različnih pojavnih oblikah je najpomembnejša oblikovalka podobe in življenje planeta. Na njeni gladini se zrcali okolje v vsej svoji barvitosti; njena prosojnost in čistost odsevata naš odnos do narave. Vode so najbolj razprostranjen biotop in nezamenljivo živilo, hkrati pa je naravni vir, ki se ga izkorišča v proizvodnih procesih kot surovina ali kot delovno sredstvo. Voda je nezamenljiv in omejen vir. Vodni sistemi tvorijo z zemljo in ozračjem neločljivo celoto našega planeta. Voda, brezbarvna, v debelejši plasti modrikasta tekočina brez vonja in okusa, predstavlja v kemičnem smislu sicer preprosto snov, a količinsko najpomembnejšo sestavino vsakega organizma in je nujno potrebna za večino biokemičnih reakcij. Voda je osnova vsakega življenja na Zemlji. Opravlja osrednjo vlogo v izmenjavi snovi med organizmi in okoljem. Njena univerzalna lastnost je obnovljivost. Voda na Zemlji je stara približno tri milijarde let. V vodi se je začelo in ohranilo življenje na Zemlji. Pred stoletjem in pol, ko je bila grajena železniška proga Ljubljana-Trst, je bila oskrba s pitno vodo na podeželju vezana na vodnjake in studence z vsemi negativnimi posledicami, ko so suša, zima, onesnaženje, oddaljenost itn. Na tem območju je bila železnica takrat gibalo napredka, saj so bile vse postaje in čuvajnice ob progi oskrbljene z zadostno količino pitne vode ne glede na letni čas. Vodni postaji Postojna in Prestranek Prvotno so na železniški postaji Postojna polnili zalo-govnike parnih lokomotiv z vodo, ki sojo črpali tik pod postajo. Vodnjak in črpališče sta bila na mestu, kjer je sedaj stanovanjska hiša Branka Poljšaka, Pod kolodvorom 6. Tloris črpalne postaje je bil 10,32 x 17,10 m. Poleg strojnice je bilo tudi stanovanje za strojnika. Dimnik je bil visok 14,44 m. Pod strojnico je bil 14,25 m globok vodnjak s premerom 2,21 m (lol' - en seženj in en čevelj). V dnu zidanega vodnjaka je bila zabita še 11,4 m dolga cev v nižje vodonosne plasti zemlje. Pulzator je iz vodnjaka črpal vodo in jo potiskal po ceveh v vodni stolp, ki je bil ob kurilniški lopi nasproti postajnega poslopja. Izdatnost vodnjaka je bila premajhna za potrebe vodne postaje in je v sušnem obdobju v vodni postaji primanjkovalo vode. Takrat so morale parne lokomotive zalogovnike polniti v sosednjih vodnih postajah, to je v Pivki in na Rakeku. Omejevali so tudi dobavo vode stanovanjskim hišam. Posebno hudo je bilo v letih 1903 in 1908. Poleg tega pa so se proti vodnjaku pod postajnim platojem izcejale odpadne in fekalne vode, ki so onesnaževale vodnjak z bacili tifusa. Ker so vodo iz vodne postaje uporabljali tudi v stanovanjskih, službenih in gostinskih prostorih, je večkrat prišlo do okužb s tifusom. Posebno boleče je bilo to leta 1917, ko je bilo v barakah okrog postaje nastanjenih zelo veliko vojakov, na postaji pa se je tudi po več dni zadrževal dvomi vlak s cesarjem Karlom. Trdota vode iz vodnjaka pod železniško postajo je bila 13 oN. Ker vode ni bilo dovolj za vse večje potrebe, so v času italijanske uprave v bregu nad železniško postajo zgradili nov betonski rezervoar (sedaj tam poteka avtocesta). Polnili so ga z vodo, ki je izvirala iz skalnih razpok v Stari vasi, na desni strani proge Ljubljana-Sežana. Betonski rezervoar v hribu nad železniško postajo v Postojni v km 81,511 je lahko sprejel 791 m3 vode. Črpalke so potiskale vodo 98 metrov visoko z nadmorske višine 518 metrov do rezervoarja na višini 616 metrov, od koder je voda gravitacijsko tekla do napajalnikov na višini 567 metrov. Od črpalne postaje v Stari vasi je bil speljan 900 metrov dolg cevovod do železniške proge, kjer se je v 634,955-tem kilometru proge cepil v smer Postojna in v smer Prestranek. Od črpalne postaje do cepišča ob progi so bile položene cevi s premerom 200 mm. Od tod so bile do rezervoarja v Postojni vgrajene cevi z notranjim premerom 160 mm. Druga veja od cepišča do Prestranka pa je imela cevi z notranjim premerom 100 mm. Cevovod med črpalno postajo in vodnim rezervoarjem nad postajo v Postojni je bil dolg 3.760 metrov. Poslopje črpališča v Stari vasi ima tloris 23,9 x 12,1 m. V nadstropju je bilo strojnikovo stanovanje. V pritličju so bili dve pisarni, rezervoarji za gorivo in strojnica z obsežnimi inštalacijami. Osnovo črpališča sta predstavljali dve centrifugalni črpalki z elektromotornim pogonom. Zmogljivost vsake je bila 60 m3 vode v eni uri. Za rezervo je služil dizelski motor z močjo 36 kW (50 KM). Poleg tega so bili v strojnici še kompresor, dve manjši črpalki za prečrpavanje vode iz usedalnika v zbiralnik ter regulacijska in merilna oprema. Ob izviru je bil betonski zbiralnik, ki je bil dolg 33,8 m, 6 m globok in 2 m širok. Italijani so gradnjo črpalne postaje v Stari vasi in obsežne instalacije do Prestranka pričeli graditi leta 1927 in jih končali v dveh letih. Za prostor črpališča so morali odkupiti dele 22-ih parcel. Pozimi so lahko načrpali do 1100 m3 vode dnevno, poleti pa komaj 200 m3 dnevno. Po drugi svetovni vojni je bila instalacija nekaj časa zelo zanemarjena. Posledice slabega vzdrževanja cevovodov niso izostale. Zaradi netesnosti cevovodov je dnevna izguba vode leta 1958 dosegla približno 170 m3, tako da je bila oskrba lokomotiv z vodo nezadostna. Leta 1948 je bila dnevna poraba vode v Postojni 1000 m3 na dan. Ob gradnji avtoceste je bil del vodovodnih instalacij odstranjen. Trdota vode iz Stare vasi je bila približno 14 °N. Postaja Prestranek je imela do začetka prve svetovne vojne le prevozna tira in kratek nakladalni tir. V času italijanske zasedbe so postajo zelo povečali in postavili napajalnik za oskrbo parnih lokomotiv. Veliko je bilo tudi prometa z živino, . H zato so montirali hidrante za napajanje živine. Vodo so dobivali iz črpališča v Stari vasi; v 634,955-tem kilometru so izdelali odcep in ob desni strani proge Postojna-Prestranek napeljali 3.846 metrov dolg vodovod do Prestranka. Na hribčku nad postajo Prestranek so v 75,482-tem km zgradili betonski rezervoar, ki je lahko sprejel 184 m3 vode. Iz rezervoarja je bila speljana vodo- vodna mreža v stanovanjske hiše, postajne objekte, razne ustanove (carina, Dopolavoro, Balilla) hidrante, napajalnik, hleve in vse čuvajnice ob progi. Po vojni vodovoda niso uporabljali, ker je instalacija zelo puščala. Leta 1953 so vodovodne cevi ob progi proti Postojni odkopali in jih prepustili Ljudskemu odboru mestne občine Postojna za gradnjo novega vodovoda Prestranek--Korotan pri Orehku. Na ta vodovod se je leta 1953 priključila železniška postaja Prestranek in leta 1956 so na novo postavili napajalnik za oskrbo parnih lokomotiv z vodo. Vodna postaja Pivka Prvotno je bila vodna postaja Pivka opremljena enako, kot so bile opremljene ostale vodne postaje ob progi Ljubljana--Sežana. Oskrbovala je vse postajne objekte s pitno vodo, na štirih napajalnikih pa so točili vodo v zalogovnike parnih lokomotiv. Pozneje so instalacije predelovali, dopolnjevali in širili, tako da je nastal zapleten sistem črpalk, cevovodov in rezervoarjev, katerega že sicer slabo stanje je še poslabšal potres leta 1956. Z elektrifikacijo proge se je vloga vodne postaje zelo zmanjšala. Ko so odstranili vse napajalnike, je vodna postaja služila samo še za oskrbo postajnih objektov (prečrpavanje) s pitno vodo. Črpalna postaja je bila pod hribom Sv. Primoža v Radohovi vasi. V črpališču sta bila dva stabilna parna kotla, pul-zometer in parni stroj s prigrajeno batno črpalko za vodo. Leta 1951 so tam namestili centrifugalno črpalko z elektromotornim pogonom. Pod samo strojnico je bil 15 m globok vodnjak, iz katerega so črpalne naprave črpale vodo in jo potiskale po cevovodu v vodni zbiralnik na pobočju griča Kerin. Ta vodni zbiralnik lahko sprejme 467 m3 vode. Prebitek vode se je zbiral v odprtem zbiralniku tik pod rezervoarjem, ki je lahko sprejel 5.623 m3 vode. V ta zbiralnik se je ob deževju zbirala tudi deževnica. V bližini tega rezervoarja so leta 1947 zgradili še rezervoar za 68 m3 pitne vode. Iz glavnega rezervoarja in odprtega zbiralnika sta cevovoda vodila vodo do vodne postaje na železniški postaji poleg postajnega poslopja ob prvem tiru. Tam so bili štirje betonski rezervoarji. Vsak je lahko sprejel 10 m3 vode. Iz teh rezervoarjev je voda tekla v napajalnike ob tirih. Mrežo vodovodnih instalacij so zelo razširili med prvo svetovno vojno, ko se je delo na postaji povečalo in je bilo v barakah na postaji veliko vojaštva. Ker je vodnjak v Radohovi vasi poleti presahnil in je tako postaja Pivka ostajala brez vode, so tja poleti dovažali vodo s vagonskimi cisternami iz Ilirske Bistrice. Vodo iz cistern so pretakali v betonski rezervoar ob prvem tiru poleg vodne postaje. Iz tega rezervoarja so vodo prečrpavali v dveh stopnjah: najprej v rezervoarja v prvem nadstropju vodne postaje, od tod pa v rezervoar v hribu nad postajo. Do septembra 1947 se je strojnik v vodno postajo Pivka vozil iz Trsta. Voda iz črpališča Radohova vas je imela trdoto 12,3 °N. Vodni rezervoar nad postajo je prevzel javni vodovod (Komunalno podjetje Postojna), rezervoar ob prvem tiru na postaji pa so leta 1996 zasuli. V vodnem zbiralniku pod rezervoarjem so hoteli leta 1960 zgraditi otroško igrišče. Sedaj ga zasipujejo z odpadki. Zaradi pomanjkanja vode v Pivki so Italijani malo pred drugo svetovno vojno pripravili načrte za podaljšanje vodovoda iz Prestranka do Pivke. Tudi v vodni postaji so bili dva parna kotla in parni stroj s prigrajeno batno črpalko ter centrifugalna črpalka z elektromotornim pogonom. Karel Rustja - železniški zgodovinar 76 KRASOSLOVJE ZNANSTVENE RAZISKAVE V TURISTIČNIH JAMAH Borut Peric, Stanka Šebela Od 13. do 15. septembra 2012 je bil v Parku Škocjanske jame prvi mednarodni kongres z naslovom Znanstvene raziskave v turističnih jamah, ki so ga organizirali Park Škocjanske jame, Grotta Gigante S.A.G./Velika jama v Briščikih, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) in Universita degli studi di Trieste (Dipartimento di Matematica e Geoscienze). Kongresa se je udeležilo 50 sodelujočih iz različnih držav (Brazilija, Francija, Italija, Nemčija, Rusija, Slovenija, Španija, Ukrajina in ZDA). ;8 Mednarodni kongres Pozdravne nagovore so imeli: direktorica Javnega zavoda Park Škocjanske jame dr. Gordana Beltram, direktor Grotta Gigante Alessio Fabricatore ter predstojnik Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU dr. Tadej Slabe. Pravi dan (13. septembra) sta vabljeni predavanji predstavila glavni tajnik Slovenske akademije znanosti in umetnosti akademik dr. Andrej Kranjc (Researches done in Show Caves - historical Overvievv) in dr. Chris Grooves (Karst Hydrology Research in Show Caves of the Mammoth Cave International Biosphere Reserve, Kentucky USA. Drugi dan (14. septembra) sta imela uvodni vabljeni predavanji dr. Franci Gabrovšek (Re-levance and measurements of selected physical quan-tities representing cave environment: examples from Postojna cave and Škocjan cave, Slovenia) in Franco Co-ren (Integrated geophysical and remote sensing studies on Grotta Gigante show cave, Trieste, Italy)) sta imela uvodni vabljeni predavanji drugi dan, to je 14.9.2012. V dveh dneh se je zvrstilo 21 predavateljev in 12 predstavitev posterjev. Prvi dan predavanj smo se seznanili z metodo raziskav podzemeljskih votlin na jugu Italije (ground penetrating radar), z rezultati korozije in/ali odlaganja sige v Križni jami, s pregledom znanstvenih raziskav v francoskih turističnih jamah, z značilnostmi kamnin, v katerih je razvita jama v Rusiji (Kungur Ice cave), z meteorološkimi merjenje v Grotti Gigante ter na površju nad jamo, z ukrepi za preprečevanje poškodbe sigovih jezov v Križni jami zaradi turističnih obiskov, z vplivom obiskovalcev na jamsko okolje, z rezultati večdesetletne-ga spremljanja gibanja nihal v Grotti Gigante ter s spremembami temperature v jami v Braziliji zaradi turizma. Pozdravni nagovor dr. Gordane Beltram, direktorice JZ Park Škocjanske jame. Vabljeno uvodno predavanje dr. Chrisa Groovesa z naslovom '‘Karst Hydrology Research in Show Caves ofthe Mammoth Cave International Biosphere Reserve, Kentucky, USA". |ti S'S K BS#*! Drugi dan predavanj smo poslušali izkušnje z uporabo VVI-FI* v turističnih jamah. Spremljali smo rezultate monitoringa klime in radona v Škocjanskih jamah ter rezultate meritev korozije in odlaganja sige v Grotti Gigante. Mikrobiološki parametri so bili prikazani kot pomembna metoda pri ovrednotenju vpliva obiskovalcev v turističnih jamah. Poslušali smo tudi pregled znanstvenih raziskav iz dveh ruskih jam (Orda in Kungur Ice ca ve). Rezultati monitoringa terestrične favne iz nekaterih turističnih slovenskih jam so pokazali bogato favno kljub turistično precej obremenjenim jamam. Spoznali smo tudi 3D lasersko skeniranje v francoski jami ter «e-learning» kot primer uporabe DTN komunikacij glede na mikrometeorološke meritve v Postojnski jami. Posterji so nam približali raziskave lampenflo-re v Grotti Gigante, meritve seizmičnega šuma in seizmološke meritve v Postojnski jami, Grotto Gigante kot multidisciplinaren podzemeljski laboratorij, primer ureditve jame v Vietnamu za turizem, letalske in zemeljske laserske posnetke nad Grotto Gigante ter v jami, meritve radona v jami Bossea (Italija), meritve radona v Postojnski jami, raziskave voda v turističnih jamah Slovenije, geomorfološke raziskave v jami v Libanonu, sledenje voda od ponora do izvirov (Notranjska Reka), monitoring turističnih jam in analizo marketinga (primer iz Španije), monitoring temperature zraka v Zupanovi jami ter populacijo netopirjev v Avstrijski jami. Predavanja in posterje so spremljale ekskurzije. Trinajstega septembra popoldne smo si ogledali Veliko jamo v Briščikih na Tržaškem Krasu, štirinajstega sep- tembra pa smo si ogledali Škocjanske jame ter se udeležili JAMNARKULT festivala znanstvenih in dokumentarnih filmov v Matavunu. V soboto, 15. septembra, smo si najprej ogledali Notranjski muzej Postojna, kjer nam je kustos mag. Slavko Polak razkazal zbirke. Ob tej priložnosti je predstavnica Velike jame v Briščikih Donatella Cergna izročila literaturo te jame mag. Slavku Polaku ter dr. Trevorju Shavvju, ki kot aktivni zunanji sodelavec Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU vestno raziskuje zgodovino slovenskih turističnih jam. Zahvaljujemo se Notranjskemu muzeju Postojna za prost vstop in odlično vodenje po muzeju. Po ogledu muzeja smo obiskali še Postojnsko jamo, katere brezplačen ogled nam je omogočila družba Postojnska jama d.d., upravi katere se za to tudi zahvaljujemo. V imenu upravljavca jame sta nas pozdravila Ksenija Dvorščak in Peter Štefin. Pred Postojnskojamo smo naredili zaključno fotografijo udeležencev kongresa. S prvim mednarodnim kongresom z naslovom Znanstvene raziskave v turističnih jamah smo želeli upra-vljalce jam, kot tudi znanstvene in strokovne sodelavce opozoriti na pomembnost in ugodnost raziskovanja v turističnih jamah. Pri tem ne gre le za raziskave, usmer- jene v trajnostni razvoj in rabo jam za turistične namene ampak tudi za uporabo že obstoječe infrastrukture v jamah, kot so npr. elektrika, optični kabel, urejene poti in dostopi do jam idr. v znanstvene namene. Z organiziranimi kongresnimi ekskurzijami smo prikazali konkretne primere iz Grotte Gigante/Velike jame v Briščikih, Škocjanskih jam ter Postojnske jame. Mednarodni kongres se je odvijal v Promo-cijsko-kongresnem centru Pr Nanetovh v Parku Škocjanske jame, ekskurzije so bile organizirane v Italiji in Sloveniji. Organizacija in izvedba kongresa je plod sodelovanja slovenskih in italijanskih organizacij ter tako krepitev sosedskih povezav. Ob kongresu smo izdali 37 strani dolg program srečanja, vodnik po ekskurzijah ter povzetke v angleščini. Kongres se je financiral iz kotizacij ter prispevkov glavnih organizatorjev (Park Škocjanske jame, Grotta Gigante S.A.G./Velika jama v Briščikih, ZRC SAZU). * Wi-Fi je oznaka za brezžično internetno povezljivost. Vir: VVikipedija, prosta enciklopedija. Borut Peric, JZ Park Škocjanske jame, Škocjan, Slovenija Dr. Stanka Šebela, Inštitut za raziskovabnje Krasa, ZRC SAZU, Postojna KER NIKOLI NE VES. Novo zdravstveno zavarovanje za TEŽKE BOLEZNI in OPERACIJE Novo zavarovanje za TEŽKE BOLEZNI in OPERACIJE je prvo zdravstveno zavarovanje v Sloveniji, ki vam zagotavlja takojšnje denarno izplačilo ob nastanku težke bolezni, po opravljeni operaciji v bolnišnici ali v primeru smrti. Zavarovanje zagotavlja takojšnje DENARNO IZPLAČILO: ob nastanku težkih bolezni: rak, srčna kap, možganska kap, presaditev določenih notranjih organov, bakterijski meningitis, encefalitis, popolna in trajna odvisnost od tuje pomoči, paraliza, odpoved delovanja ledvic, benigni tumor na možganih, kronično obolenje jeter, kronično obolenje pljuč, embolija pljuč in slepota. Kar 14 težkih bolezni. po opravljeni operaciji v bolnišnici: posegi na očeh, ušesih, nosu, ustih, žrelu, posegi na dojkah, na srčno - žilnem sistemu, amputacije udov, posegi v dermatologiji. Skupaj kar 98 vrst operacij. ob smrti zavarovanca. Ugodnosti in prednosti zavarovanja TEŽKE BOLEZNI in OPERACIJE ✓ takojšnje denarno izplačilo ob najtežjih zdravstvenih dogodkih v življenju, ✓ samostojno zavarovanje za težke bolezni v Sloveniji, ki ni vezano na življenjsko zavarovanje, Z edino zavarovanje, ki nudi finančno varnost tudi v primeru večine operacij v bolnišnici, Z sami se lahko odločite, kako boste porabili izplačano nadomestilo, Z brezplačna ZDRAVSTVENA ASISTENCA AS. S sklenitvijo zdravstvenega zavarovanja ZA TEŽKE BOLEZNI in OPERACIJE boste lažje prebrodili trenutke finančne negotovosti, omilili finančne posledice in si izboljšali kakovost življenja tudi ob takšnih nepričakovanih dogodkih. www.adriatic-slovenica.si AdriaticSlovenica Zavarovalna družba d.d, • Članica Skupine KD Group BANKA MEDNARODNIH RAZSEŽNOSTI. VARNA. OKOLJU PRIJAZNA. USPEŠNA. S. I I S. Banka Koper je del mednarodne bančne skupine Intesa Sanpaolo, ki je prisotna v 40 državah po vsem svetu, z več kot 19 milijonov komitentov in 400-letno tradicijo delovanja. Uspešnost bančne skupine potrjujejo naslednje mednarodne uvrstitve: • Najvarnejša bančna skupina v Sloveniji in visoko na svetovni lestvici najvarnejših bank (Global Finance World's 50 Safest Banks, avgust 2010) • Ena najbolj okoljsko ozaveščenih na svetu saj je visoko na lestvici 100 najbolj »zelenih« organizacij na svetu (Nevvsvveek, oktober 2010) • Banka leta v Zahodni Evropi kar predstavlja najvišji standard odličnosti v bančništvu na podlagi dobrih poslovnih dosežkov v preteklem letu (The Banker, december 2010) °imcE 2010 nnn BANKA KOPER mrnt gledamo naprej. Članica skupine [NTES4 Q SNNB40L0 Park Škocjanske jame, Slovenija Park Škocjanske jame ima tri pomembne nominacije: - Škocjanske jame so bile leta 1986 vpisane v Seznam svetovne kulturne in naravne dediščine pri UNESCU - leta 1999 so bile Škocjanske jame vpisane v Ramsarsko konvencijo kot prvo podzemno mokrišče na svetu - leta 2004 pa je bil Park Škocjanske jame vpisan kot Biosfemo območje Kras tudi v program MAB (Človek in biosfera). V Parku Škocjanske jame vas vabimo na ogled jamskega sistema, muzejskih zbirk, sprehod po učni poti in obisk novega promocijsko-kongresnega centra Pr Nanetovh. INFORMACIJE IN REZERVACIJE: Park Škocjanske jame, Slovenija Škocjan 2, SI - 6215 Divača Tel.: 00386 (0)5 70 82110 Faks: 00386 (0)5 70 82111 E-pošta: psj.info@psj.gov.si www.park-skocjanske-jame.si The area of Škocjan Caves has three remarkable designations: - inscribed on the UNESCO VVorld Heritage List since 1986 - on the List of VVetlands of international importance since 1999 - on the international Network of Biosphere Reserves (MAB) since 2004. INFORMATION AND RESERVATIONS: Park Škocjanske jame, Slovenija Škocjan 2, SI - 6215 Divača Tel.: 00386 (0)5 70 82 110 Fax: 00386 (0)5 70 82111 e-mail: psj.info@psj.gov.si www.park-skocjanske-jame.si The Škocjan Caves Park invites you to: - visit the cave system - explore the park on education trail - visit museurn collections - and the new Promotion and Congress Centre Pr Nanetovh. Si želite take sproščenosti in brezskrbnosti? Potem suoje prihranke zaupajte nam. Prepričani smo namreč, da si zaslužite življenje brez skrbi. To je tudi razlog, zaradi katerega se trudimo, da bi na najboljši način upravljali z vašimi prihranki. Pozorno prisluhnemo vašim željam, zato vam lahko ponudimo take rešitve, ki so hkrati enostavne, varčne in učinkovite. Razlikujemo se tudi v tem! ZKB 1908 credito cooperativo del carso zadružna kraška banka