Dejavniki uspešnosti mediacije v sodnih sporih
tanja sekirnik
Okrožno sodišče v Ljubljani, Slovenija
roberto biloslavo
Univerza na Primorskem, Slovenija
V	Službi za alternativno reševanje sporov na Okrožnem sodišču v Ljubljani se zaradi velikega upada uspešnosti mediacijskih postopkov poraja vprašanje, kateri dejavniki vplivajo na uspešnost mediacijskih postopkov. S ciljem prepoznati dejavnike, ki pomembno vplivajo na uspešnost mediacijskih postopkov, je bila izvedena kvalitativna raziskava na vzorcu devetih mediatorjev.
V	raziskavi smo ugotovili, da mediatorji med dejavnike, ki pomembno vplivajo na uspešnost mediacijskih postopkov, uvršcajo nacin izvedbe mediacijskega postopka, fazo, v kateri naj se spor rešuje z mediacijo, vlogo sodnika v fazi napotitve na mediacijo, primernost zadeve za mediacijo, možnost izbire mediatorja, tehnike mediiranja, izvajanje locenih srecanj in placljivost mediacijskega postopka. V skladu z ugotovitvami raziskave v sklepu predlagamo nekaj ukrepov.
Ključne besede: alternativno reševanje sporov, mediacija, pogajanja, poravnava, konciliacija
Danes imajo sodišca možnost, da strankam za reševanje njihovih sporov ponudijo alternativne postopke. Kadar govorimo o alternativnem reševanju sporov (ars), imamo v mislih razlicne postopke za razreševanje problema, pri katerih stranke, ki so v sporu, poskušajo tega rešiti same, s pomocjo nevtralnega, posebej usposobljenega posrednika.
Domaci (Šetinc Tekavc 2002; Razdrih 2006; Kukec 2005) in tuji (Uzelac in dr. 2004; Strasser in Randolph 2004; Shuker 2003) avtorji se strinjajo, da imajo alternative oblastvenim postopkom reševanja sporov dolgo tradicijo. Že v starem veku so jih uporabljali Sumerci, Egipcani, Babilonci, Grki in Rimljani. ars je zamrl šele z nastankom mest, ko so ljudje cedalje pogosteje posegali po formalnih metodah reševanja sporov.
Sodišca so se razvila mnogo pozneje in ars s pomocjo mediacije, kot ga poznamo danes, je pravzaprav vracanje k prvotnim nacinom reševanja sporov. Po besedah Shukerjeve (2003, 5) si pri prvobitnih
Uvod
družbah izposojamo koncepte in tehnike ter uporabljamo njihove metode. Čeprav pravimo, da so metode nove in napredne, so pravzaprav že prastare.
V	zadnjem desetletju prejšnjega tisoCletja in v zaCetku prvega desetletja tega stoletja je podroCje reševanja sporov doživelo velike spremembe in razvoj. Uzelac in dr. (2004) pravijo, da prebivalstvo vse pogosteje rešuje spore s pomoCjo sodnega sistema, vendar so-dišCa le s težavo rešujejo toliko sporov, Cas sojenja se podaljšuje in stroški višajo. Zato so bile v sodstvu potrebne spremembe in prilagajanja. ŠetinC TekavCeva (2002) pripisuje te spremembe predvsem vplivu gibanja Alternative Dispute Resolution v zda, ki pa se pojavlja tudi v evropskih državah.
V	Sloveniji so na Okrožnem sodišCu v Ljubljani (v nadaljevanju os v lj) leta 2001 zaCeli izvajati sodišCu pridruženo mediaCijo, ki je eden od metod ars. Cilji so bili omogoCiti strankam razliCne možnosti premagovanja sporov, olajšati izvrševanje praviCe do sodnega varstva in sojenja v razumnem roku, ponuditi strankam hitrejše, Cenejše in njihovim interesom bolj prilagojene rešitve, poveCati zadovoljstvo strank in pooblašCenCev s sodno storitvijo ter zmanjšati števila sodnih zaostankov.
V	Clanku najprej predstavimo nekaj osnovnih opredelitev v okviru ars in metod, ki jih v okviru ars uporabljajo po svetu in pri nas. Nato opišemo mediaCijo kot posebno obliko ars, ki se je še posebno v zadnjem obdobju uveljavila v praksi. Temu sledi predstavitev empirične raziskave, ki je bila opravljena z mediatorji na os v lj in pri kateri smo z vsebinsko analizo poglobljenih intervjujev ugotovili, kaj po mnenju mediatorjev vpliva na uspešnost mediaCije in s kakšnimi ukrepi bi proCes mediaCije lahko izboljšali.
Opredelitev pojma alternativno reševanje sporov
ars je skupek postopkov, ki so alternativa pravdanju, torej sodnemu odloCanju. To so postopki, pri katerih stranke, ki so v sporu, poskušajo spor rešiti s pomoCjo nevtralnega, posebej usposobljenega posrednika.
Po besedah Sekirnikove (2003, 3) metode ars v modernem Casu pomenijo kakršen koli formalen ali polformalen postopek poleg sodnega, ki ga je mogoCe uporabiti za reševanje razliCnih sporov ne glede na to, v kateri fazi je spor oziroma ali je v zvezi z njim že sprožen sodni postopek. GaliC (2002, 51) pa meni, da se alternativno reševanje sporov danes v Sloveniji pogosto poudarja predvsem v zvezi s Ciljem zmanjšati sodne zaostanke in razbremeniti sodišCa ter da
spodbujanje teh oblik pomeni krepiti zavest, da je mirna, sporazumna rešitev spora pravna vrednota.
Temeljne razlike med ars in sodnim odloCanjem so v subjektu, predmetu, poteku, rezultatu in posledicah postopka.
•	Subjekt postopka. V sodnem postopku so glavni akterji odvetniki in sodniki, pri ars pa so v ospredju stranke. Mediator v nasprotju s položajem sodnika nima nobenih pristojnosti za odloCanje, njegova naloga je, da strankama pomaga do njima najugodnejše rešitve.
•	Predmet postopka. To so pri ars želje, interesi, potrebe in konflikti strank, ne pa pravice.
•	Potek postopka. Sodni postopek je toCno strukturiran, pravila so formalizirana. Postopki ars so manj formalni in nestrukturirani, pravila so fleksibilna, brez formalnih zaslišanj, obsežne pisne dokumentacije ali dokaznih pravil. Stranke imajo v mediaciji, v nasprotju s sodnim postopkom, popoln nadzor nad pravili in rezultatom postopka.
•	Rezultati postopka. Sodba je rezultat sodnega postopka, pri ars je rezultat rešitev, ki je za obe stranki sprejemljiva.
•	Posledice postopka. Sodni postopki so usmerjeni v odnos zmagovalca in poraženca, ki onemogocca kakršne koli plodne odnose v prihodnje. Nasprotno pa je sporazum, sklenjen v postopku ars, usmerjen v prihodnost. Postopek ars gradi na iskanju rešitve, s katero bosta obe stranki lahko shajali tudi v prihodnje.
Ko govorimo o ars, imamo v mislih razlicne postopke, pri katerih sprte stranke poskušajo spor rešiti same, s pomočjo nevtralnega, posebej usposobljenega posrednika.
metode alternativnega reševanja sporov
Metode ars so: mediacija, arbitraža, mediacija-arbitraža, zgodnja nevtralna ocena, obvezna nezavezujoca arbitraža, poravnalni narok, sumarna porotna obravnava, varuh clovekovih pravic, mini sojenje, zasebni sodnik in drugo.
Na slovenskih sodišcih se za reševanje sporov najpogosteje uporabljajo mediacija, arbitraža in poravnalni narok. Strankam v sporu so ponudili1 tudi zgodnjo nevtralno oceno, vendar so ta program zaradi nezanimanja opustili. Vse druge metode ars pa se v Sloveniji ne izvajajo.
Uporaba metod ars v Sloveniji ni omejena samo na reševanje sporov na slovenskih sodišcih, ampak se rešujejo tudi spori zunaj sodišč
V Sloveniji metode ars vedno pogosteje in uspešneje uporabljajo za reševanje družinskih, sosedskih in drugih civilnih sporov, konflikte, ki nastanejo v šoli, v naselju, na delovnem mestu, med organizacijami in tudi za reševanje gospodarskih sporov in sporov, povezanih z avtorsko pravico. Na sodišču in tudi zunaj sodišča se največkrat in najuspešneje uporablja mediacija.
pravna podlaga
Državni zbor Republike Slovenije je na seji 23. maja 2008 sprejel Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (zmcgz). V nekaterih zakonih pa je mediacija že predvidena kot nacin rešitve, na primer avtorskih sporov.
Pravna podlaga za izvajanje mediacije sta tudi dolocilo prvega odstavka 11. clena Zakona o pravdnem postopku (zpp) in 271. clen zpp. Pomembna je tudi novela zpp, in sicer tretji odstavek 306. clena. Še pomembnejša pa je dolocba 5. odstavka 305.b clena zpp.
V Evropskem parlamentu in Svetu Evropske unije se oblikuje besedilo za sprejetje direktive o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah, o cemer je Evropska komisija leta 2002 sprejela zeleno knjigo, leta 2004 pa kodeks dobrega ravnanja pri civilni poravnavi. Direktiva zahteva, da države clanice spodbujajo razvijanje prostovoljnih kodeksov ravnanja mediatorjev in drugih ucinkovitih mehanizmov nadzora kakovosti za zagotavljanje storitev mediacije ter podpirajo izobraževanje mediatorjev za ucinkovito vodenje mediacije.
Mediacija
O mediaciji obstaja danes veliko strokovnih in znanstvenih razprav, stališc in definicij pa tudi clankov iz prakse. Enotne definicije pojma mediacija pa ni.
Shukerjeva (2003, 4) poudarja, da je mediacija dobra izbira, saj nadomešca delo sodnikov in tako odpravlja sodne zaostanke, ker je cenejša od postopkov na sodišcu in predvsem ker je bolj prijazna do uporabnikov. Galic (2002, 11) pa meni, daje spodbujanje razumevanja za mirno rešitev spora kot pravne vrednote nujno in zaželeno.
Po besedah Pušenjakove in Čamernikove (2005) izraz mediacija opredeljuje metodo ars, saj gre za prostovoljni in izvensodni proces reševanja sporov. Dolinarjeva (2006,10-11) pa pravi, da poskuša mediacija razkriti želje, potrebe, vrednote in skrbi udeležencev v sporu, z razkrivanjem interesov, ki so po navadi precej širši od pozicij oziroma stališc:, pa je mogoce najti kreativno rešitev, ki bo v prid obema strankama.
os v lj je mediacijo opredelil kot neformalen, neobvezujoc, zaupen postopek, v katerem nevtralna tretja oseba - mediator z dogovarjanji in pogajanji pomaga strankam pri iskanju sporazumne rešitve spora. Neformalno srecanje strank z mediatorjem se po navadi zacne s predstavitvijo pogleda vsake stranke na zadevo. Mediator se s strankami pogovarja na skupnih ali locenih srecanjih. Ko stranke podpišejo sporazum pred sodnikom, ima ta enako moc kot sodba.
Na podlagi razlicnih definicij lahko povzamemo, da je mediacija posebna oblika ars, s katero stranke rešujejo lasten konflikt pod vodstvom neodvisne tretje osebe, mediatorja. V procesu išcejo rešitev, ki bi bila v interes obema strankama. Mediatorjeva naloga je, da vzpostavi komunikacijo med strankama tako, da sta se sposobni posvetovati druga z drugo, sam pa ne daje rešitev in ne izraža svojega mnenja o zadevi, ampak pomaga strankama poiskati njune interese na podlagi izmenjanih informacij. Cilj mediacije ni odkriti resnice, ampak doseci dobre medsebojne odnose, sporazumno rešitev spora in nadaljnje sodelovanje med strankama.
Temeljna nacela mediacijskega postopka
Mediacijski postopek je neformalen, vendar mora kljub temu potekati po temeljnih nacelih, ki so njemu lastna. Ko stranki podpišeta soglasje, da bosta sodelovali v mediacijskem postopku, soglašata tudi, da sprejemata temeljna nacela postopka, ki so opisana v nadaljevanju.
•	Načelo neformalnosti postopka. Postopki mediacije so manj formalni kot sodni postopki. Procesna pravila so prilagodljiva, brez formalnih zaslišanj, obsežne pisne dokumentacije ali dokaznih pravil.
•	Načelo zaupnosti. Zagotavlja, da vse, kar je izreceno ali predloženo v pisni obliki v okviru postopka mediacije, ostaja zaupne narave med postopkom in po koncanem postopku tako v razmerju mediator - stranka kot tudi v razmerju mediator - sodnik in v odnosu do javnosti.
•	Načelo prostovoljnosti. Pomeni, da stranka oziroma odvetnik in mediator lahko vsak trenutek umakneta soglasje in zadeva se odstopi nazaj v reševanje sodecemu sodniku.
•	Načelo ekonomičnosti postopka. V postopku mediacije vsi udeleženci pazijo, da se porabi cim manj casa in denarja za dosego želenega rezultata.
•	Načelo učinkovitosti in sooblikovanja postopka. Stranki v medi-aciji sami predlagata rešitev spora oziroma pot do ucinkovitega
reševanja. Skupaj predhodno pripravita dokumentaCijo in dobita informaCije, ki so pomembne za rešitev spora.
•	Načelo neodvisnosti mediatorja. Mediator je neodvisen, nikomur ni odgovoren, Ce ne doseže poravnave.
•	Načelo enakopravnosti strank v postopku. Stranki morata imeti enake možnosti sodelovanja v postopku, za kar mora skrbeti mediator.
•	Načelo zakonitosti. Stranki in mediator morajo upoštevati kon-gentne predpise.
•	Načelo materialne resnice. V postopku mediaCije ni pomembna ugotovitev popolnega dejanskega stanja, temveC dejstva, ki so pomembna za stranke, da nato sklenejo poravnavo.
•	Načelo pomoči prava nevešči stranki. Pomeni, daje dolžnost mediatorja strokovna pomoC obema strankama pri predoCitvi na-Cina in možnosti reševanja spora.
•	Načelo vesti in poštenja. Mediator mora paziti, da stranki ne iz-korišCata svojih praviC tako, da bi škodovali druga drugi. Prav tako mora prepreCiti stranki, da bi »lovili informaCije«.
•	Načelo nepristranskosti mediatorja. Mediator ne sme opravljati funkCije mediatorja v sperifiCni zadevi, Ce obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti oziroma objektivnosti.
•	Načelo pravne nevezanosti. Stranki na sporazum, ki sta ga dosegli s katero od metod ars, niso vezane, razen Ce se ne dogovorijo drugaCe.
prednosti mediacije
Za najveCjo prednost mediaCije se je izkazalo zadovoljstvo strank. Po besedah Steelmana, Goerdta in MCMillana (2000) imajo stranke in njihovi odvetniki mediaCijo v Civilnih zadevah za zelo ugodno, zadovoljivo, pomirjajoCo in bolj zaželeno kot sodni proCes. Prav tako menijo, da je mediaCija zlasti primerna, kadar želijo stranke še naprej ohraniti dober odnos, kadar je kreativna rešitev zaželena in kadar je rešitev spora na sodišCu negotova in nezanesljiva. GaliC (2004) meni, da je sporazumna rešitev spora v mnogih primerih sprejemljivejša kot odloCitev sodišCa ter omogoCa obširnejše in stabilnejše rešitve spora med strankami.
Prednosti mediaCijskega postopka so, kot izhaja iz tuje literature in tudi iz prakse na slovenskih sodišCih, predvsem: hitrost reševanja spora, zaupnost, prihranek stroškov, reševanje vseh odprtih vprašanj, boljše razumevanje zadeve, zmanjšanje sovražnosti med strankama, prilagodljivost, možnosti sodelovanja strank.
mediator in komediator
Glede definicije mediatorja se avtorji (Kobal 2006; Reece in Brandt 2005; Šetinc Tekavc 2002; Herrman 2006; Sekirnik 2003; Dolinar 2006) strinjajo, da je to tretja nevtralna oseba, ki strankam v sporu pomaga doseci sporazum, ki rešuje njihov spor ter na novo ureja razmerje med njimi, kakor tudi njihove pravice in obveznosti. Strankam pomaga vzpostaviti pogajanja, da se njihov spor reši sporazumno. Spodbuja komunikacijo med njimi, pomaga pri identifikaciji spornih vprašanj in jim sploh pomaga rešiti sporno razmerje, ne da bi vsiljeval svojo rešitev. S svojo navzocnostjo pri pogajanjih in z uporabo mediacijskih tehnik ustvari ustrezno dinamiko komunikacije, medsebojnega sodelovanja strank in tako prispeva k rešitvi spora.
Pri os v lj so mediatorji razdeljeni v kategorije, in sicer mediator drugega kroga, mediator prvega kroga, mediator - mentor, mediator - ocenjevalec in mediator - trener. Kategorizacije pove, za katero podrocje mediacij je posamezen mediator specializiran, njegove izkušnje ter število opravljenih usposabljanj.
Lastnosti, ki jih potrebujejo mediatorji - imajo jih tudi slovenski mediatorji -, so po besedah Herrmanove (2006, 28) ustvarjalnost, sposobnost zgraditi zaupanje, odpreti komunikacijo in vzpostaviti kooperativno sodelovanje med strankami. Dolinarjeva (2006, 17) dodaja še poštenost, realnost, pozitiven odnos, nepristranskost, nevtralnost, sposobnost vživljanja v ccustva drugih, potrpežljivost, domišljijo, samospoštovanje, samozavest, smisel za humor ter dovzetnost za drugacnost. Ristinova (2006, 22) meni, da je najpomembnejša lastnost mediatorja ta, da se zna vživeti v drugega, ne da bi pri tem zdrsnil v njegovo custvo, kar imenujemo sočutje.
V postopku mediacije lahko sodeluje tudi komediator, ki je strokovnjak z drugo vrsto izobrazbe (na primer psiholog, ekonomist) in s prakticnimi izkušnjami na tem podrocju.
Po mnenju Bircheve (2005, 38) se je potreba po komediatorju pojavila pri veccjih in bolj zahtevnih sporih. S tem se delno strinjata tudi Anglade in Tackaberry (2004, 268), ki pravita, naj mediacijo vodi le en mediator, razen ce se stranke strinjajo, jih je lahko vec.
faze mediacijskega postopka
Postopek mediacije se lahko zaccne v zgodnji ali v pozni fazi reševanja sporov. Lahko se rešuje posamezen spor med strankama ali pa tudi vec sporov.
Avtorji (na primer Betetto 2001; Barker 1997; Anglade in Tacka-
berry 2004; Šetinc Tekavc 2002; Strasser in Randolph 2004) v teoriji razlicno delijo mediacijo na vec faz, ki niso vedno zaporedne, nekatere pa se v kakšnem postopku sploh ne pojavijo. Faze so predstavljene v nadaljevanju.
•	Pridobitev soglasja strank. Na os v lj sodnik na željo stranke ali na lastno pobudo oceni, da je zadeva primerna za mediacijo, ter odredi, da se zadeva dodeli v mediacijo. Zaradi pomanjkanja znanja so stranke do mediacije nezaupljive in dvomijo o njenem uspehu. Prav tako tudi odvetniki pogosto niso pouceni o mediaciji in zato stranki niso sposobni svetovati.
•	Dogovor o mediaciji. Če obe stranki soglašata z mediacijo, se to šteje kot dogovor strank o zacetku mediacije. Doloci se mediator po vrstnem redu in specializaciji. V tujini je praksa, navajata Di-vic (2005, 27) in Conway (2005, 33), da stranki prejmeta seznam mediatorjev, s katerega izbereta mediatorja.
•	Priprava na srečanje. Za mediatorja priprava pomeni, da preveri, ali so vse stranke soglašale z mediacijo, izoblikuje svoje mnenje o primernosti zadeve za mediacijo, preveri, ali morda ne obstaja konflikt interesov za njegovo izlocitev. Če ni zadržkov, mora mediator prouciti mediacijski spis ter v vsakem spisu imeti svoj opomnik o najpomembnejših dejstvih, vprašanja o problemih (Kukec 2005, 1593). Sledi odlocitev mediatorja, kakšna naj bo casovna dinamika postopka, ter doloccitev termina za sreccanje s strankami. Sharman (1993, 18) meni, da bi se na srecanje morale aktivno pripraviti tudi stranke, vendar po navadi tega ne storijo.
•	Srečanje mediatorja s strankami. Prvi vtis je zelo pomemben, meni Sharman (1993, 36), kajti to, kako stranke spoznajo mediatorja, vpliva na potek srecanja. Mediator sprejme stranke s pozdravom, stiskom roke ter predstavi sebe in svojo funkcijo. Nato jim razloži, kaj se z mediacijo doseže, pove jim vse o mediaciji, obrazloži placilo, temeljna nacela, kdo so udeleženci, strankam pove njihove pravice in obveznosti, vlogo mediatorja ter pojasni odvetnikom, da v postopku mediacije aktivneje sodelujejo stranke. Po uvodnem nagovoru vsi navzoci podpišejo izjavo o zaupnosti, ki pomeni, da nobena informacija iz postopka mediacije ne bo posredovana tretjim osebam brez soglasja strank.
•	Ugotavljanje dejstev. Namen faze je, da imata obe stranki enake informacije in vesta, katera vprašanja so med njima sporna. Ugotavljanje dejstev se lahko izvaja na locenih in skupnih sre-canjih strank. Mediator poizveduje o interesih, skrbeh in željah
strank, ki se skrivajo za njihovimi stališci, ter ugotovi srž spora, ki pogosto navzven ni takoj opazna.
•	Reševanje problemov. Je osrednja faza mediacije, faza reševanja spora med strankama. Mediator ima sposobnost, da med strankama spodbudi pogajanja, jih znova in znova usmerja k njihovim ciljem in jima s tem pomaga najti rešitev. Ce stranki že »normalno« komunicirata, mora mediator samo še pomagati usmerjati proces k doseganju soglasij, ostalo bosta naredili stranki sami. Ce pa se stranki ne ujameta v komunikaciji, ce so sporocila poslana oziroma sprejeta drugace, kot bi morala biti, mora mediator zgraditi njun odnos. Najprej mora stranki pripraviti do tega, da sodelujeta, nato najti tocke, ki so strankama skupne, in šele potem bo komunikacija stekla. Za reševanje sporov je tudi zelo pomembno, da stranki poznata tako svoje želje kot tudi želje nasprotnika. Ko ugotovita, kaj je srž njunega spora, predlagata skupaj ali vsaka zase mogoce rešitve, ki bi najbolje izpolnile njune interese. Nato skupaj z mediatorjem opredelijo vse mogoce rešitve spora, jih ovrednotijo ter oblikujejo rešitev, s katero bosta stranki lahko živeli še v prihodnje. Ta pa mora biti realna, poštena ter dejansko in pravno izvedljiva. Naloga mediatorja je, da spodbudi pogajanja, jih znova in znova usmerja k njunim ciljem in jima s tem pomaga najti rešitev.
•	Koneč. Mediacija je uspešno koncana, ko stranki rešita sporno razmerje in dosežeta sporazum. Vendar se medaicija lahko konca tudi neuspešno. To se po navadi zgodi takrat, ko stranke nimajo jasnih pricakovanj, niso pripravljene na sklepanje kompromisov in medsebojna pogajanja. Kljub temu pa Galic (2004, 50) pravi, da mediacija, tudi ce ni uspešna in stranke ne dosežejo poravnave, pozitivno vpliva na stranke.
•	Pisanje sporazuma. Ob koncu uspešne mediacije stranki zapišeta sporazum, ki ga lahko sestavi mediator sam ali pa s strankama, ki aktivno sodelujeta. Besedilo sporazuma mora biti jasno, razumljivo in naj ne bi potrebovalo dodatne razlage.
Empirična raziskava
opredelitev problema
V Sloveniji so postopek mediacije prvic uvedli na os v lj leta 2001. Pogoj, da bo poskusni projekt sodišcu pridružene mediacije tudi dejansko zaživel, je bil zahteva po vsaj 40-odstotni uspešnosti media-cijskih postopkov. To zahtevo so vsi programi do leta 2005 uspešno dosegali, za leto 2006 pa statisticni podatki kažejo - kar je razvidno
preglednica 1 StatistiCni podatki o številu uspešno rešenih mediaCij na os v lj po
vrstah zadev v letih 2001-2006
Vrsta mediaCije	2001	2002	2003	2004	2005	2006
Civilne zadeve	52	104	147	122	132	66
	(49-5%)	(58,1%)	(52,1%)	(47-9%)	(40,6%)	(30,3%)
Družinske zadeve		!4	49	62	95	150
		(51,9%)	(70%)	(74.7%)	(70,4%)	(70,8%)
Gospodarske zadeve			26	69	52	203
			(43,3%)	(41,8%)	(40%)	(54%)
Povzeto po Sekirnik 2007.
tudi iz pregledniCe 1 -, da je uspešnost Civilnih mediaCijskih postopkov pod zahtevano mejo.
Tako nizka uspešnost Civilnih sporov je bila za vodstvo Službe za ars na os v lj opozorilni znak za razmislek o smiselnosti nadaljnjega izvajanja programa mediaCij v Civilnih sporih. Velik upad uspešnosti pravdnih mediaCij pa tudi poraja vprašanje, kje so vzroki za neuspeh mediaCijskega postopka.
To vprašanje je toliko bolj pomembno, Ce vemo, da so v tuji in do-maCi strokovni literaturi dejavniki uspešnosti mediaCijskih postopkov že bili opisani (Barker 1997; Betetto 2001; Conway 2005; Herr-man 2006; KukeC 2005; Madonik 2001; Razdrih 2006; Steelman, Go-erdt in MCMillan 2000; Strasser in Randolph 2004; Zalar 2001), pa vendar so bili ukrepi, sprejeti na os v lj za izboljšanje uspešnosti mediaCije, ki so sledili tem opisom, neuspešni. Predvidevamo torej, da obstaja razkorak med tem, kar govori in piše stroka, in tem, kar se dogaja v praksi. Zato smo izvedli kvalitativno raziskavo in s poglobljenimi intervjuji identifiCirali dejavnike uspešnosti oziroma neuspešnosti mediaCijskih postopkov.
metodologija in cilj raziskave
Kvalitativna raziskava je bila narejena na vzorcu devetih nakljuCno izbranih mediatorjev glede na vrsto zadeve, s katero se ti ukvarjajo. Izvedeni so bili poglobljeni intervjuji s tremi mediatorji, ki opravljajo mediaCijo v Civilnih sporih, s tremi mediatorji, ki opravljajo mediaCijo v družinskih sporih, in s tremi mediatorji, ki opravljajo mediaCijo v gospodarskih sporih. Intervjuji so bili izvedeni med 5. marcem in 6. aprilom 2007 ter so v povpreCju trajali 40 minut. Posneti so bili na digitalni diktafon, nato pa prepisani. Veljavnost raziskave je bila zagotovljena s triangulaCijo virov. Za obdelavo podatkov je bila uporabljena metoda analize vsebine.
Osnovni Cilj raziskave je identifiCirati dejavnike, ki po mnenju v
raziskavi udeleženih mediatorjev pomembno vplivajo na uspešnost oziroma neuspešnost mediacijskih postopkov, jih analizirati in ugotoviti, kakšno vlogo jim udeleženci pripisujejo za uspešnost posameznih zadev.
analiza in interpretacija
Z intervjujem smo želeli dobiti vpogled v izvajanje mediacij v dolo-ccenem sporu. Zlasti so nas zanimali potek mediacije, vplivi na potek mediacije in prelomni trenutek, ki odloca o uspehu mediacije. Po opravljenih intervjujih so bili ti prepisani in tako pripravljene podatke smo obdelali z metodo analize vsebine.
Vplivi priprave na mediacijsko sreCanje
Vsi intervjuvani mediatorji se strinjajo, da je priprava na mediacijsko srecanje zelo pomembna. Prav tako soglašajo tudi, da se pripravljajo na vsako mediacijsko srecanje vedno enako, saj kot pravi eden od družinskih mediatorjev, ne morejo predvideti, kakšen bo rezultat mediacije. Eden od družinskih mediatorjev je celo izpostavil, da je po njegovih izkušnjah razplet mediacije nasproten od pricakovanja.
Vsi mediatorji zelo dobro prouajo spis. Vsi gospodarski mediatorji in tudi dva civilna so še izpostavili, da pregledajo aktualno zakonodajo, prav tako vsi gospodarski mediatorji prouajo sodno prakso. Eden od civilni mediatorjev pa se - ce katerega podrocja ne pozna dovolj - posvetuje z drugimi mediatorji. (Cisto nasprotje so družinski mediatorji, saj nihce ne pregledala aktualne zakonodaje, sodne prakse ali se posvetuje s kolegi. En civilni in en družinski mediator sta izpostavila, da si po pregledu spisa vedno naredita oporne tocke, ki so jima v pomoc pri postopku. To zagovarja tudi Kukec (2005, 1593), ki meni, da je treba imeti v vsakem spisu opomnik o najpomembnejših dejstvih. Eden od gospodarskih mediatorjev pa je izpostavil, da bi bilo treba temeljito razmisliti o tem, kakšna rešitev bi bila za obe stranki še sprejemljiva oziroma kje obe stranki vidita korist.
Vpliv interesa strank in njihove kooperativnosti
na uspešnost mediacije Intervjuvani mediatorji menijo, da je interes strank in odvetnikov pogosto razlicen. Mocno so to izpostavili dva civilna mediatorja in en družinski, saj na podlagi izkušenj menijo, da so nekateri odvetniki mediaciji naklonjeni, drugi pa ne, in glede na svoj odnos do media-cije tudi svetujejo stranki v njeno korist ali pa v njeno škodo. Civilna mediatorja prav tako ugotavljata, da kadar odvetniki niso naklonjeni mediaciji, je naceloma neuspešna, in nasprotno. Le eden od civilnih
mediatorjev in en gospodarski mediator zatrjujeta, da imata z odvetniki zelo dobre izkušnje.
Po mnenju intervjuvanih mediatorjev so za uspešno mediacijo od-locilni interesi strank. V družinskih zadevah je pomembno, ali si stranki, tako tožena kot tožeca, sploh želita spremeniti zdajšnje stanje oziroma ali sta se že pripravljeni s tem problemom soociti in ga rešiti. V gospodarskih sporih pa želijo stranke spor cim prej rešiti in poslovati naprej. V civilnih zadevah, ker niso vezane na mocna cu-stva in poslovne odnose, je najvecji problem, ker stranke težko preidejo fazo zamere in nerealnih pricakovanj, predvsem takrat, kadar jim tudi odvetniki ne priporocajo popušcanja.
Intervjuvani mediatorji menijo, da je kooperativnost strank mocno odvisna od odvetnikov, kajti ce sodeluje odvetnik, sodelujejo tudi stranke, in nasprotno. Če stranke želijo spor rešiti, je kooperativnost na splošno dobra, cce spora ne želijo rešiti, pa zelo slaba.
Vpliv uporabe različnih tehnik za ugotavljanje dejstev
na uspešnost mediacije in točka preloma
Intervjuvani mediatorji se strinjajo, da je treba obvladati tehnike. Kar dva od treh civilnih mediatorjev sta priznala, da o tehnikah ne razmišljata oziroma da se znanja v zvezi s tehnikami rahlo razhajajo.
Vsi družinski mediatorji se odlocajo za locena srecanja, prav tako locena srecanja uporablja en gospodarski mediator, medtem ko se jih eden izogiba, saj meni, da so priporocljiva v družinskih medi-acijah, tam, kjer se pojavijo napetost, živcnost, prizadetost, užalje-nost idr. Civilni mediator vecinoma uporablja tehnike razglabljanja o utemeljenosti zahtevka in strankama izpostavlja dosežke, ki sta jih že dosegli. Dva civilna mediatorja sta poudarila, da uporabljata tehniko aktivnega poslušanja. Vsi civilni mediatorji ter en družinski in dva gospodarska mediatorja uporabljajo tudi tehniko predocanja. Gospodarski mediatorji uporabljajo tehniko odprtega sojenja. Dva družinska mediatorja uporabljata tehniko približevanja in spodbujanja strank, da same išcejo rešitve. Eden od družinskih mediatorjev uporablja tehniko lupljenja cebule in pravi, da se postopoma od zunanjih plasti prodira v notranjost in ugotovi, kaj je pravzaprav srž problema.
Intervjuvani mediatorji zacnejo v primeru nagibanja k neuspehu uporabljati psihološke metode. Pravijo, daje kriticna tocka tam, kjer se stranke ne strinjajo in ne najdejo skupnega jezika. Dva družinska in dva gospodarska mediatorja pa so menili, da je kriticna tocka odvetnik.
Vplivi na koneč mediačije
Vsi mediatorji (civilni, družinski in gospodarski) koncajo uspešno mediacijo z zapisom sporazuma. Mediacija se po besedah Butala (2003,1) uspešno konca, ko stranki rešita sporno razmerje in v celoti ali vsaj deloma dosežeta sporazum. Neuspešno pa intervjuvani mediatorji koncajo mediacijo, kadar stranke same tako želijo oziroma ce vidijo, da mediacija ne napreduje, da se odnos med strankami poslabšuje, ali ce opazijo, da so se za mediacijo odlocili iz špekulativ-nih namenov. Družinski mediator navaja, da stranke pri neuspešni mediaciji ne vedo, kaj si pravzaprav želijo in predvsem kako si spor želijo rešiti. Nejasna pricakovanja in nepripravljenost na sklepanje kompromisov je tudi po besedah Kociprove (2003, 54) eden glavnih razlogov za neuspešno koncano mediacijo. En gospodarski mediator v primeru špekulacije stranke na to opozori, in ce ne zaleže, mediacijo konca kot neuspešno.
Dejavniki, ki po mnenju intervjuvanih mediatorjev
najbolj vplivajo na rezultat mediačije
Eden od civilnih mediatorjev meni, da na razplet vsake mediacije vpliva nekaj drugega, predvsem pa teža samega konflikta ter kako dolgo spor že traja. Dva civilna, en družinski in en gospodarski mediator menijo, da je glavni dejavnik, ki vpliva na rezultat, prav mediator, ki ne sme biti vsiljiv, sprejeti mora stranki takšni, kot sta, ju razumeti, jima svetovati ter pomagati, da razumeta druga drugo in dosežeta sporazum, ki je za obe sprejemljiv. Dva mediatorja sta spet izpostavila kooperativnost in naklonjenost odvetnikov za mediacijo. Civilni mediator pravi, da se odvetniki vedejo, kot da so na sodni obravnavi, in pozabljajo, da je tukaj mesto za stranke. Po en civilni, en družinski in en gospodarski mediator so prepricani, da je rezultat odvisen od pripravljenosti in interesa strank samih za rešitev spora. En družinski mediator pa je preprican, da je za uspešnost mediacije najpomembnejša navzocnost strank.
Analiza poteka mediačijskega srečanja
Intervjuvani mediatorji vodijo mediacijo zelo šolsko, kot so se naucili na izobraževanju za mediatorje. Vsi poudarjajo, da je potek mediacije ne glede na uspeh vedno enak. Najprej imajo uvodni nagovor, povzamejo ugotovitve, ki izhajajo iz listin, nato preidejo na ugotavljanje jedra problema, potem dajo besedo strankam, da opišejo spor ter povedo svoje želje, ce je potrebno, izvedejo locena srecanja. Na koncu zbližajo stališca in izoblikujejo sporazum.
Primernost zadev za mediacijo in dejavniki, ki vplivajo na stranke
in odvetnike, da se odlomijo za mediacijo
Vecina intervjuvanih mediatorjev je prepricana, da so vsi spori primerni za mediacijo. Absolutno primerne zadeve se enemu civilnemu mediatorju zdijo družinske in dedne ter tiste, kjer je sodna praksa ustaljena, in poudarja, da se je treba zavedati, da se v družinskih zadevah postopek ne konca na sodišccu, ampak da življenje dejansko tecce naprej. Neprimerne pa se mu zdijo zadeve, kjer gre za pravna vprašanja oziroma kjer še sodna praksa ni ustaljena in kjer ljudje niso pripravljeni nicc popušcati. En gospodarski mediator meni, da za mediacijo niso primerni spori, v katerih kot ena stranka nastopa država. Drugi pa dodaja, da prav tako niso primerne velike, kompleksne in težke zadeve.
Na vprašanje, kaj mediatorji menijo, da stranke oziroma njihove zastopnike preprica, da soglašajo z mediacijo, sta dva civilna, dva gospodarska in vsi družinski mediatorji odgovorili, da sam postopek, ki je bolj prijazen do strank kot sodni postopek, saj se stranke lahko same dogovorijo za rešitev, s katero rešijo vsa sporna vprašanja. Prav tako dva civilna, dva gospodarska in vsi družinski mediatorji menijo, da jih preprica brezplaccnost postopka. Veccina mediatorjev meni, da je eden glavnih razlogov hitrost postopka.
Vpliv prvega stika s stranko Prvi stik s stranko je po mnenju intervjuvanih mediatorjev izjemno pomemben, kajti cce se stranke na zacetku sprostijo, se nato tudi veliko laže dogovarjajo in tudi poišccejo skupne rešitve. Intervjuvani mediatorji imajo zelo razliccen prvi stik s stranko, vsi pa želijo stranke cim bolj sprostiti in jih tako pripraviti na boljše sodelovanje v postopku.
Predlogi sprememb za večji uspeh mediacijskih postopkov
Glede sprememb, ki bi prispevale k veccji uspešnosti, so vsi civilni mediatorji ter en družinski in en gospodarski mediator izpostavili dodatno izobraževanje. Prav tako so civilni in gospodarski mediatorji omenili vecjo informiranost odvetnikov in strank o mediaciji. Eden od civilnih mediatorjev je predlagal placilo predpriprave mediatorja na mediacijo. Prav tako je en gospodarski mediator izpostavil pla-cljivost mediacij za stranke. Dva mediatorja sta predlagala možnost medaicijskega postopka že pred vložitvijo tožbe na sodišce. Predlog družinskega mediatorja pa je obvezna navzocnost strank. En gospodarski mediator pomembno vlogo pripisuje cim prejšnjemu odstopu zadeve v postopek mediacije.
Sklep in priporočila
Pri ars je treba upoštevati, da so prednosti številne - ne le v razbremenitvi sodišC, ampak da poravnava pogosto omogoCa boljšo, trajnejšo in Celovitejšo rešitev spora ter ohranitev dobrega odnosa med strankami. MediaCija kot ena od metod ars pa ima še to prednost, da je neformalna, neobvezujoCa, predvsem pa je zaupna in omogoCa strankam reševanje sporov na loCenih sreCanjih.
Na podlagi izvedenih intervjujev in opravljene analize lahko ugotovimo, da se teorija in praksa razhajata glede dejavnikov uspešnosti mediaCijskih postopkov (ob upoštevanju omejitev raziskave). Te razlike se kažejo v naCinu izvedbe mediaCijskega postopka, v fazi, v kateri naj se spor rešuje z mediaCijo, v vlogi sodnika v fazi napotitve na mediaCijo, v primernosti zadeve za mediaCijo, v možnosti izbire mediatorja, v mediatorju, v tehniki mediiranja, v izvajanju loCenih sre-Canj in v plaCljivosti mediaCijskega postopka. Praksa na os v lj je, da se vsem strankam v Civilnih in gospodarskih postopkih takoj ponudi možnost mediaCije, brez presoje o njihovi primernosti, v družinskih pa le, Ce sodnik presodi, da je zadeva primerna za mediaCijo. Vendar je nato od volje strank odvisno, ali bodo ta postopek tudi uporabile, ker je zanje prostovoljen.
Teorija priporoCa Cimprejšnje reševanje spora z mediaCijo, vendar strankam hkrati nalaga obvezen poskus tovrstnega reševanja sporov. Prav tako teorija zagovarja, da se mediaCija ne ponudi v zadevah, za katere po presoji sodnika ni primerna. Veliko razhajanje je pri izbiri mediatorja. Na os v lj stranke ne morejo izbirati mediatorja, v tujini (na primer v Italiji, na Nizozemskem, Hrvaškem, v Nem-Ciji) pa je to praksa. Dejstvo je tudi, da ima veCina mediatorjev na os v lj opravljen le osnovni teCaj za mediatorje, zato ne poznajo in ne morejo uporabljati razliCnih tehnik mediiranja, za katere teorija pravi, da so eden najvplivnejših dejavnikov uspešnosti. Prav tako teorija zelo poudarja izvajanje loCenih sreCanj, mediatorji na os v lj pa jih ne uporabljajo vedno. Iz teorije izhaja, da naj bi bila media-Cija za stranke plaCljiva, saj v nasprotnem primeru obstaja možnost, da bodo stranke in tudi odvetniki ravnali neresno. Na os v lj pa je mediaCija brezplaCna.
Razhajanja se pojavljajo predvsem zato, ker je mediaCija v Sloveniji še zelo mlada in se šele uvaja, v tujini pa je že ustaljena, saj jo uporabljajo že vrsto let oziroma desetletij. Vendar Ce dejavniki, ki vplivajo na uspešnost mediaCij, ne bodo upoštevani, je velika možnost, da mediaCija v Sloveniji ne bo zaživela. Da se to ne bi zgodilo, predlagamo, v skladu s pridobljenimi spoznanji iz izvedene raz-
iskave, naslednje ukrepe, ki bi lahko dvignili prag uspešnosti medi-acijskih postopkov na še sprejemljivo raven: i.izvedba osvežilnih in nadaljevalnih izobraževanj za obstojece mediatorje s poudarkom na tehnikah mediiranja in prikazom igranja vlog;
2.	ozavešcanje strank in odvetnikov o pomembnosti mediacije in njenih prednostih;
3.	»pravocasni« odstop zadev v postopek mediacije:
•	gospodarske zadeve naj se takoj rešujejo z mediacijo, saj je za gospodarske subjekte pomembno, da cim prej normalno poslujejo naprej,
•	družinske zadeve naj se ne rešujejo z mediacijo takoj po vložitvi tožbe, saj so custva takrat še zelo mocna in stranke še niso pripravljene na oblikovanje rešitve,
•	v civilnih zadevah naj sodnik po pregledu spisa presodi, kdaj naj se zadeva rešuje v mediaciji;
4.	strankam omogociti izbiro mediatorja;
5.	mediatorji naj pred srecanjem natancno proucijo spis, aktualno zakonodajo, sodno prakso ter razmislijo o rešitvi, ki bi bila sprejemljiva za vse stranke;
6.	mediatorji naj osvojijo nove tehnike mediiranja in pri mediaciji uporabljajo vec razlicnih tehnik ter izvajajo locena srecanja s strankami;
7.	obvezna udeležba strank na mediacijskem srecanju;
8.	uvedba placila za mediacijski postopek.
Opombe
1. Pilotski projekt zgodnje nevtralne ocene je bil izveden na Okrožnem sodišcu v Ljubljani.
Literatura
Anglade, J., in J. Tackaberry, ur. 2004. International dispute resolution.
London: Sweet & Maxwell. Barker, A. 1997. How to hold better meetings. London: Kogan page. Betetto, N. 2001. Pravdnemu postopku pridružena mediacija. Podjetje in
delo 27 (6-7): 1264-1271. Birch, E. 2005. Specialist mediator and co-mediator. Mediation Newsletter 1 (3): 37-39.
Butala, A. 2003. Zakljucno srecanje. Interno gradivo za izobraževanje
mediatorjev, Okrožno sodišce v Ljubljani. Conway, S. 2005. Court-annexed mediation launched nationwide. Mediation Newsletter 1 (3): 33-34.
Divic, T. 2005. Mediation in Croatia. Mediation Newsletter 1 (3): 27-30.
Dolinar, I. 2006. Psihologija komuniciranja: mediacija. Diplomska naloga, B2 izobraževalni center.
Galic, A. 2002. Vloga sodnika pri spodbujanju sodnih poravnav. Zbornik znanstvenih razprav 62:51-74.
-. 2004. Alternative dispute resolution in Slovenia. Slovenian Law
Review 1 (1-2): 41-53.
Herrman, M. S., ur. 2006. The Blackwell handbook of mediation: Bridging theory, research, and practice. Malden, ma, in Oxford: Wiley-Blackwell.
Kobal, M. 2006. Ustanovili društvo mediatorjev. Intervjuvala Slovenska tiskovna agencija. Večer, 6. september.
Kociper, M. 2003. Predobro, da bi bilo res? Manager, december: 52-54.
Kukec, B. 2005. Mediacija v naši sodni praksi. Podjetje in delo 31 (6-7):
1579-1597.
Madonik, B. G. 2001. I hear what you say, but what are you telling me? San Francisco, ca: Jossey-Bass.
Pušenjak, N., in M. Camernik. 2005. Reševanje sporov: psihološki vidiki mediacije. Pamfil, december: 44-47.
Razdrih, A. 2006. Izkušnje mediatorja. Odvetnik 8 (9): 11-13.
Reece, B., in R. L. Brandt. 2005. Effective human relatinos: Personal and organizational applications. Boston, ma: Houghton Mifflin Company.
Ristin, G. 2006. Ni lepšega obcutka, kot da si dva, ki sta bila v sporu, sežeta v roke. Intervjuvala Jasna Tepina. Dnevnik, Nika, 25. oktober.
Sekirnik, T. 2003. Alternativno reševanje gospodarskih sporov s po-mocjo mediacije. Diplomska naloga, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani.
-. 2007. Porocilo o statisticnih podatkih alternativnega reševanja
sporov s pomocjo mediacije pri Okrožnem sodišcu v Ljubljani za leto 2006. Interno gradivo, Okrožno sodišce v Ljubljani.
Sharman, D. 1993. The perfect meeting: all you need to get it right first time. London: Random House Business.
Shuker, N. R. 2003. V mediaciji smo sami svoji sodniki. Intervjuval Uroš Škerl. Delo, Sobotna priloga, 13. september.
Steelman, D. C., J. A. Goerdt in J. E. McMillan. 2000. Caseflow management: the heart of court management in the new millennium. Williamsburg, va: The National Center of State Courts.
Strasser, F., in P. Randolph. 2004. Mediation: a psychological insight into conflict resolution. London: Continuum.
Šetinc Tekavc, M. 2002. Mediacija: sporazumno reševanje sporov v teoriji in praksi. Tržic: Ucila International.
Uzelac, A., V Gotovac, B. Blaževic, S. Šimac, K. Sever, K. Grba in B. Tu-škan. 2004. Mirenje u građanskim, trgovačkim i radnim sporovima. Zagreb: tim.
Zalar, A. 2001. Temeljna nacela alternativnega reševanja sodnih sporov.
Podjetje in delo 27 (6-7): 1228-1240. Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (zmcgz). Uradni
list Republike Slovenije, št. 56/2008. Zakon o pravdnem postopku (zpp-upb3). Uradni list Republike Slovenije, št. 73/2007.