in kliče k sodelovanju različne stroke, od naravoslovnih in tehničnih, do družboslov- nih in humanističnih. Dr. Anton Prosen s Fakultete za arhitek- turo, gradbeništvo in geodezijo v svoji raz- širjeni disertaciji nakazuje nekaj zanimivih rešitev. V šestih poglavjih, kolikor jih delo obse- ga, nam najprej predstavi pomen in metode planiranja pri urejanju prostora, nato nas popelje na kratek sprehod po zgodovini nastajanja slovenske agrarne krajine, temu pa sledi prikaz zakonskih in strokovnih rešitev s poudarkom na bavarskih izkuš- njah, upoštevajoč značilnosti in posebnosti slovenskega prostora. Težišče dela predstavlja četrto poglavje, kjer so podani temelji za sonaravno ureja- nje kmetijskega prostora. Avtor podaja eko- loški koncept varstva narave za različne naravne sisteme, predstavi pa tudi metode nege krajine in možnost preverjanja pose- GDK: 945.25 gov v prostor. Ob tem bi si gozd morda zasluži l nekoliko več pozornosti, saj navse- zadnje pokriva več kot polovico sloven- skega prostora. V petem poglavju obrav- nava vprašanje prenove in razvoja vasi, tako z gospodarskega kot tudi ekološkega stališča in zaokrožuje delo z vtisom per- spektiv pri bodočem urejanju slovenskega kmetijskega prostora. Delo dr. Prosena je tudi pomemben pri- spevek k bogatenju slovenskega strokov- nega jezika na tem področju, saj je v njem zbranih in prvič poslovenjenih mnogo stro- kovnih izrazov. Vsekakor si zasluži, da ga vzamejo v roke tudi pripadniki stroke, ki se ponaša s pionirstvom na področju sonarav- nosti. Tudi gozdar lahko izve marsikaj no- vega o urejanju prostora ob upoštevanju naravne in kulturne dedišči ne, ali, kot pravi avtor sam, »S spoštovanjem do preteklosti in z mislijo na prihodnje rodove«. Alenka Korenjak Učitelji biologije OŠ Janka Ribiča, Veržej Učna pot ob mrtvici reke Mure Oblikovno privlačna knjižica prihaja iz tistega dela Slovenije, ki ga Slovenci ne poznamo prav dobro in jo zato še posebno toplo pozdravljam. Enako naklonjeno spre- jemam dejstvo, da so se avtorji v prvi vrsti podpisali s skupnim nazivom, ki poleg po- trebe po tovrstnem izdelku kaže in nas opominja na določeno pripadnost, za katero v času modnega vzpona managerjev in »vstopanja v Evropo« preradi pozabljamo. Škoda je nameniti knjižico »le•• učiteljem biologije. Ponudimo jo lahko predvsem in tudi njim, prav gotovo pa bi na pot z radovedna pozornostjo stopil i posamezniki različnih ciljnih skupin, če bi le vedeli zanjo. Avtorji bi tako ob nekaterih razširitvah vse- bine predstavljali oporno točko volje in zna- nja o nekem prostoru in času ter tako vzpostavili komunikacijo s širšim interesnim okoljem, kar je nedvomno eden od name- 286 Gozd V 52, 1994 nov in funkcij izobraženca, da ne rečem učitelja. Učna pot je predstavljena v devetnajstih fotografijah skupaj z naslovnico in s pre- gledno karto (kateri manjka oznaka merila). Opremljena je z znakom poti in opisana na dvaindvajsetih straneh na osnovi vsebin učnega načrta za 5. in 6. razred osnovne šole. V knjižici pogrešam razlago znaka in formalno osebno izkaznico poti (dolžina, nadmorska višina, smer, . . . ). Glede na to, da poimenovanje poti navaja reko in enega od redkejših biotopov, bi pričakovala geo- grafsko opredelitev Mure in definicijo vsaj mrtvice, če ne že naštetja drugih redkih biotopov, ki jih ob njej lahko najdemo (logi, gaji, ... ). Nekateri so bili nedavno tega predstavljeni v Gei. Ne vem, ali je knjižica oziroma učna pot strogo biološka. Širitev vsebine bi bila sicer dobrodošla, čeprav ni nujna. Knjižice nekaterih gozdnih učnih poti (Panovec pri Novi Gorici, Predtrški gozd pri Radovljici, Šmarnogorska Grmada, Rakov Škocjan, Jesenkova pot na Rožniku, Bol- lenk na Pohorju, Svečina-Kopica,.· .. ), ki so bile postavljene večinoma v sedemdesetih letih in so dostopne (najmanj) v Gozdarski knjižnici' v Ljubljani, bi lahko služile za širitev tematike. Precej prostora v knjižici je namenjenega opisu drevesnih vrst. Tudi zato jo predstavljam gozdarski strokovni javnosti. Priporočljivo bi bilo vse opremiti s skicami kot nekatere že so in dodati infor- macijo o uporabnosti posameznega lesa IN MEMORIAM GDK: 902.1 Viljem Kindler 1912-1994 V četrtek 26. 5. 1994 nas je za vedno zapustil eden najbolj znanih in spoštovanih ljudi Ilirske Bistrice - Viljem Kindler. Nje- gova bogata in zanimiva življenjska pot je od rane mladosti, tako rekoč od zibeli, vezana na gozd in naravo. ter razlikah v ekologiji posamezne vrste. Glede na to, da se podpisana ukvarjam s propadanjem gozdov, mi seveda manjka opozorilo na tovrstne probleme v gozdu - tudi ob Muri. Tudi s posluhom za posamezne bisere naše dežele, ki jih opazujejo naši otroci, lahko pokažemo svojo raven sposobnosti za življenje v času in prostoru, ki ga živimo, zato učni poti in njenim avtorjem na pot z veseljem in spoštovanjem tudi tale zapis. Nevenka Bogataj Življenjska pot Viljema Kindlerja se je začela 14. 2. 1912 v gozdarski naselbini Leskova dolina sredi snežniških gozdov. Tako kot njegov ded in oče se je tudi Viljem zapisal gozdarskemu poklicu, ki ga je nad- vse uspešno opravljal do leta 1969, ko se je kot višji gozdarski tehnik upokojil. Pred vojno je služboval kot revirni gozdar na snežniškem veleposestvu Schonburg - Waldenburg. Med vojno je leta 1943 preži- vel nemško ofenzivo na Mašunu in požig gozdne pristave. Po vojni ga je poklicna pot kot gozdarskega strokovnjaka vodila prak- tično po vseh primorskih gozdovih, večino strokovnega dela pa je opravljal v snežni- ških gozdovih. Ljubiteljsko se je ukvarjal z raziskovanjem preteklosti in izbrskal pozabi marsikatero zanimivost iz zgodovine snež- niških gozdov. Napisal je knjigo "zgodovin- ski paberki o srednjeveških gradovih ob zgornjem toku Velike vode in nekaterih drugih bližnjih gradovih«. Konec šestdesetih let, t. i. tretje obdobje Viljema je vezano na intenzivno hortikul- turno dejavnost. Z ozkim krogom zanese- njakov, ki jih je zbral okrog sebe, je začel urejati zanemarjene in nepozidane mestne površine. Z njemu lastno voljo in zagnanos- tjo so na smetiščih in mlakužah nastali GozdV 52, 1994 287