PLANINSKI VESTNIKi
poenostavitve načrta, saj nam dejanski presek ne bi povedal kaj dosti. Zadnja leta je tudi na to področje priskočil na pomoč računalnik. Tako obstaja v Sloveniji program, ki izpelje vse izračune In nato tudi risanje objekta povsem sam. Izjemno pomemben je računalnik predvsem pri velikih objektih. Načrt Skalar-jevega brezna je izdelan kot kombinacija klasičnega in računalniškega načina risanja.
Jamo je potrebno tudi z besedami opisati, ji točno določiti lego, opisati dostop do nje, podati podatke o potrebni opremi, o možnih nadaljevanjih, skratka, potrebno je opisati vse, kar opaziš v jami — od tega, da smo v jami videli več netopirjev do geoloških In drugih podatkov. Ce hočemo najti res globoko jamo, moramo pred tem nujno pregledati nešteto vhodov. Tako se dela na Kaninu, Rogu, Jelovici, Pršivcu ...
JAME IN BREZNA SO SE BOLJ 0GR02EN A KOT ZEMELJSKA POVRŠINA
ZAVAROVANJE PRED ČLOVEKOM — ZA ČLOVEKA
RADENKO LAZAR EVI Č
V reviji »Zaštita prirode«, glasilu Republiškega zavoda za varstvo narave SR Srbije, /e v 39. številki izšel daljši prispevek dr, Radenka Laza revi6a, znanstvenega svetnika inštituta za gozdarstvo in lesno industrijo iz Beograda, pod naslovom »Varstvo speleoioških objektov", čeprav se uredništvo Planinskega vestnika z vsemi navedbami in ugovotitvami v tem prispevku ne strinja, pač glede na jamarsko in speleološko prakso v Sloveniji, članek v skrajšani obliki pon a tis kujem o, predvsem še zaradi opisa praktičnih primerov, do kakršnih v naši republiki še ni prišlo. Varuhi našega podzemlja moramo biti tudi planinci, saj pogosto hodimo po svojih kraških hribih mimo vhodov v brezna, kot-iiče in še druge kraške oblike, značilne
za visokogorski kras. (Op. ur.)
* * *
Zanimanje za podzemske kraške oblike (jame, brezna itd.) se neprestano veča, in sicer tako v strokovnih kot tudi drugih družbenih strukturah. Povečano zanimanje za spoznavanje podzemskega sveta vse bolj ogroža ta svet In njegove zamotane ekološke sisteme, kar včasih pripelje do njihovega popolnega razpada. Dogaja se isto kot v »nadzemeljskem svetu«, le s to razliko, da ogrožanje podzemskega sveta nima ekonomskih motivov In opravičil, ampak je predvsem posledica neznanja in malomarnosti.
Človek je uničil stotine in tisoče živalskih in rastlinskih vrst, spremenil videz in 1i-ztčnogeografske značilnosti številnih predelov, pri čemer to ni bila vedno stihija ali objestnost, temveč gospodarska nuja In zakonit pojav na določeni ravni civilizacijskega razvoja, neusmiljen boj za obstanek. Obžalujemo lahko te Izgubljene vrednote, vendar tega ne moremo obsojat!, 436 ker je bil alternativa človek.
Niti eden od teh razlogov ne velja, ko govorimo o podzemskih speleoioških objektih, vsaj za zdaj. Zato je logično, da je treba podzemskim kraškim oblikam posvetiti posebno pozornost, ker tod ne gre za spopad gospodarskih interesov. Spodobilo bi se — vsaj zaradi spoštovanja —, da ohranimo »hišo«, v kateri se je tisočletja človeštvo pripravljalo na svoj skok proti zvezdam, iz carstva teme v carstvo svetlobe in velikanskih dosežkov. Izmed speleoioških objektov so najpomembnejše jame in brezna. Razlika med njimi je velikanska, posebno še kar zadeva njihovo funkcijo: prve so pomenile dom in življenje, druge propad v prepad in smrt. Prav tako so velike razlike glede stopnje in vrste njihove ogroženosti. Kar zadeva varstvo, je treba ločiti med tremi skupinami jam: znane, novo odkrite in urejene jame.
ZNANE JAME
V to skupino spadajo jame, ki imajo enega ali več vhodov In ki jih domačini poznajo bodisi v celoti bodisi samo njihove vhodne dele, najpogosteje do tja, do koder sega dnevna svetloba. Ponekod poznajo domačini samo vhode, drugod, na primer v Srbiji, pozna prebivalstvo do vseh podrobnosti vse okoliške jame, celo nekatere njihove dele, v katere je mogoče priti samo z jamarsko opremo. Poleg tega pozna tamkajšnje prebivalstvo tudi nekatere jame, katerih lokacije skriva pred tujci, skrbno zakriva vhode, »za vsak primer« molči o legah, ta skrivnost pa se prenaša Iz roda v rod. Sicer pa spodmote pred vhodi v jame uporabljajo predvsem pastirji kot staje za živali. Izredno poznavanje jam v vzhodni Srbiji je posledica iskanja zlata, s čimer je v precejšnji meri obremenjeno tamkajšnje prebivalstvo, saj so tod zlatonosne reke (Pek, Tlmok Itd.) in rudniki te drage kovine.
PLANINSKI VESTNIKi
Jamarji odkrijejo lakgne lepote, nova podzemska odkritja pa pogoslo spodbudijo vandalske pohode po podzemlju, na katerih obiskovalci uničijo vse Jamsko okrasje
Strokovnjaki-speleologi različno dobro poznajo speleološke objekte. V nekaterih predelih, na primer v Sloveniji, jamarji poznajo največji del speleoioškega fonda in ponekod še celo več jam kot krajevno prebivalstvo, v drugih predeiih pa se to razmerje spremeni v škodo jamarjev. Večina speleoloških objektov, ki so jamarjem znani, je preiskana in o njih obstaja določena dokumentacija, za nekatere pa je znana samo lokacija. V nekaterih republikah obstajajo centralni katastri, na primer v Sloveniji, drugod pa le delni. Znane jame so biie stoletja pod človekovim udarom in so zato vse v različni meri poškodovane, uničene. Poškodbe so najpogosteje mehanske, redkeje kemične, vendar je v glavnem Je redkokje ogrožen obstoječi naravni ekosistem. Pod mehanskimi poškodbami razumemo lomljenje kapnikov, najpogosteje vitkih stalagmitov in nižjih stalaktitov. Ljudje so to škodo najpogosteje naredili iz objestnosti in neznanja. Polomljen jamski nakit so potem najpogosteje pustili v jami. Najbolj so poškodovane lahko dostopne jame v bližini naselij in pašnikov. Z razvojem turizma in »spominkarstva« pa jamski nakit ljudje vse pogosteje odnašajo — tako tistega, ki so ga našli na tleh, kot
onega, ki so ga sami polomili. Nekatere jame so tako popolnoma »očiščene«. Izmed bolj znanih jam je utrpela največjo škodo Ceremošnja pri Kučevu, ker so se zgodaj odločili, da jo bodo uredili (Ista 1953), šele veliko pozneje pa so jo v resnici uredili za turistične obiske (leta 1980).
KAKO ZAPRETI JAMO?
Kemične poškodbe so bile najpogosteje povzročene zaradi kurjenja ognjev pred jamskimi vhodi ali v vhodnih dvoranah in zaradi kurjenja smolnatih bakel in v novejšem času sežiganja avtomobilskih gum, kar daje dolgotrajno in dovolj močno svetlobo za ogled jame.
Posebno so ogrožene aktivne ponorne jame, predvsem zaradi onesnaženih in zastrupljenih vod&, ki pritečejo iz industrijskih obratov in naselij. Takšno usodo so doživele tudi ene od naših In svetovno najbolj znanih jam — Škocjanske jame. Stanje je zdaj nekoliko boljše, kot je bilo pred nekaj leti, vendar še vedno ni zadovoljivo.
Drug primer je Cadžava pečina, ena od Resanovačkih petin v okolici Bosanskega Grahova. V jamo so stoletja dolgo hodili pastirji in krajani z bakljami, pastirji so kurili ognje v vhodnem spodmolu, za Božič in Veliko noč pa so tam vrteli ražnje. Zato je jama skupaj z jamskim nakitom črna in sajasta kot dimnik, kot dimnikarji pa so bili tudi jamarji, ko so natančneje izmerili to jamo.
Morebiti se zdi nenavadno, vendar je uničevanje in odnašanje jamskega okrasja premo sorazmerno z jamskimi raziskavami in odkritji. To posebno velja za predele, kjer so jame tabu in kjer se jih še vedno bojijo. Toda brž ko jamarska skupina jamo razišče, številnih domačinov ni več strah jamske teme, otresejo se predsodkov In praznoverja ter v skupinah obiskujejo jamo, tedaj pa kdo ve zakaj lomijo jamski rakit.
Kaj naj bi naredili, da bi učinkovito zavarovali znane jame? To je prazaprav težko, ker objestnežev ne zaustavijo niti težka kovinska vrata, stalni čuvaji pa so Izredno draga rešitev. Tukaj očitno pomaga samo prosvetljavanje že od mladih nog, kar pa je seveda dolgotrajna naloga. Ta trenutek znanih jam nI mogoče učinkovito zavarovati pred uničevanjem.
NOVO ODKRITE JAME
Ker novo odkrite jame zbujajo kar največje zanimanje okolja, so še bolj ogrožene kot znane jame. To je mogoče videti v Man-dini pečini pri Zlotu, ki so jo odkrili leta 1076, in sicer z ročnim orodjem in razstrelivom.
Takoj ko so vhod dovolj razširili, so jamo zaprli s kovinskimi vrati, imenovali pa so jo po Vladimirju Mandiču-Mandl, speleo- 437
PLANINSKI VESTNIKi
logu iz Valjeva, ki je izgubil življenje na Durmitorju leta 1972. Vendar so ključavnico ljudje kmalu razbili in neznani »raziskovalci« — »lovci na zlato« so v jamo prinesli visoko okleščeno bukev, ki so jo prenašali po jami In jim je služila kot lestev, s pomočjo katere so »raziskali« vsak kotiček tega podzemlja. Pri tem so poškodovali veliko jamskega nakita in naposled odnesli najlepši stalagmit v jami, Diamantno iglo, ki naj bi bila jamski zaščitni znak in simbol. Vse to so naredili ne glede na to, da je bila jama za obiskovalce vedno zaprta.
Na podlagi te grenke izkušnje pridemo do absurdnega zaključka, da ne bi smeli odkrivati novih jam, če ni pogojev, da bi jih takoj učinkovito zavarovali, se pravi uredili za turistične obiske ali jim dodelili stalnega čuvaja. Če pa bi jih že odkrili in ni pogojev, da bi jih zavarovali, bi jih bilo treba v čim krajšem času raziskati, nato pa vhod zapreti z velikimi skalnimi bloki, ki bi razorožili vsakega novega »raziskovalca«. Takšen ukrep je upravičen tudi s stališča zavarovanja obstoječega ekosi-stema. Ta ukrep so uspešno preizkusili ob odkritju novega vhoda v Rajkovo pečino pri Majdanpeku, Ko so jamo nehali raziskovati, so vhod zadelali s približno dvema kubikoma skalnih blokov in tako je bila jama zavarovana od avgusta 1974 do marca 1975, ko so jo začeli turistično urejati.
Logično bi bilo, da so urejene jame hkrati tudi najbolje zavarovane. Vendar ni vedno tako. Ko je jama urejena v turistične In
Čeprav vemo ...
drugačne namene, je manjša nevarnost pred mehanskimi poškodbami v njej, razen ob poti, vendar je povečana nevarnost, da se bodo porušila tamkajšnja razmerja, se pravi poseben in skrajno občutljiv ekosistem. Poudariti je treba, da so novi vplivi še nevarnejši za speleološk) sistem kot so mehanske poškodbe jamskega nakita.
Ko jamo turistično uredijo, lahko to različno vpliva na dotedanje naravne pogoje;
•	lahko ureditev nima nikakršnih vplivov in ne spremeni naravnega okolja, kar je najpogosteje pri veiikih in hidrološko aktivnih jamah {Postojnska jama, škocjanske jame);
•	ureditev ima lahko velike škodljive posledice, kar velja predvsem za manjše in hidrološko neaktivne jame; v Resavski pečini se je, na primer, po turistični otvoritvi temperatura zraka povečala za dve do tri stopinje, relativna vlažnost zraka pa se je zmanjšala za 20 do 25 odstotkov, kar je v jami povzročilo veliko škodo;
•	ureditev lahko celo izboljša razmere ali popravi zrahljane naravne pogoje (Lazare-va pečina, Vernjlkica, Ceremošnja). Spremembe naravnih pogojev nastanejo v urejenih jamah predvsem zato, ker urejevalci ne poznajo dovolj jamskih sistemov, njihovih posebnosti ter izredno krhkega in dinamičnega ravnovesja med vsemi tamkajšnjimi dejavniki. Zato jamske objekte projektirajo in urejajo brez posluha, hkrati z okoljem na površju zemlje in z objekti, ki jih je zgradil človek. Najpogosteje so speleološki objekti ogroženi zaradi neustrezne ureditve vhoda in izhoda (če ima
PLANINSKI VESTNIKi
jama dva vhoda ali pa drugega umetno naredijo) ter neustrezne izbire In postavljanja svetil.
POPOLNOMA DEGRADIRANI JAMI
Za ilustracijo naj navedemo Resavsko pečino fn Vernjikico.
Resavska pečina Je prva urejena jama v Srbiji (leta 1972). Projekt za turistično ureditev jame je izdelal Energoprojekt iz Beograda, investitor in upravljalec pa je bila gostinska organizacija iz Velike Piane. Pri ureditvi te jame so naredHI obe omenjeni napaki: neprimerno so projektirali vhod in Izhod ter neustrezno postavili svetila. Preden so jo začeli turistično urejati, je imela jama en sam vhod, ko pa so jo urejali, so zvrtali še eno odprtino, izhod, kar je povzročilo velikanske škodljive posledice. Po jami so razpostavili klasične luči — žarnice z žarečo nitko, pri katerih je svetlobni učinek manjši od toplotnega. Ker so luči bolj ogrevale kot osvetljevale (na več mestih je bilo steklo, ki je pokrivalo reflektorje, zaradi vročine deformirano ali je popokalo), je prišlo do zvišanja temperature in zaradi tega do zmanjšanja relative vlage zraka v jami. Posledica tega je bilo sušenje jamskega nakita, tam. kjer je bilo več tekoče in curljajoče vode, pa so voda, toplota in svetloba povzročili rast alg, mahu, praproti In drugih nižjih rastlin. Zelene rastline so se pojavile celo na stenah in nakitu, ki je bilo do deset metrov daleč od osvetljenih kapnikov, Če je bil reflektor tako usmerjen. Sušenje kapnikov, prekinjen proces odlaganja karbonatnih snovi, pojav zelenih rastlin, velika temperaturna nihanja med letom in celo erozija zaradi mraza v vhodnem delu jame in v Koralnem kanalu, to so procesi, ki so degradirali ta ekosistem in ga pripeljali do propada. Da bi zavarovali jamski ekosistem in zmanjšali stroške, mora biti luč v jami razdeljena na sektorje. V Resavskl pečini je bilo sicer sedem sektorjev, ki jih je bilo mogoče prižigati in ugašati, ko so šli obiskovalci mimo, medtem ko so bili drugi deli jame temni, vendar je bila taka napeljava že zdavnaj pokvarjena, tako da je med vsakim obiskom jame morala goreti vsa jamska razsvetljava, kar je trajalo 30 do 40 minut, te razsvetljave pa je bilo za več kot sto kilovatov. To je seveda vplivalo na ogrevanje jame in na rast zelenih rastlin; jama je bila popolnoma izsušena in brez življenja in kapniki so delovali kot kulise, tako da je bilo vse skupaj videti, kot da bi bilo umetno narejeno. Na pobudo delovne organizacije za trgovino, gostinstvo in turizem » P ro I eter-Resavska pečina« sem Izdelal projekt za rekonstrukcijo osvetlitve, ki so jo opravili februarja leta 1987. Flourescenčne in halo-genske luči so postavili po jami smotrneje,
popravili so spet sektorske prek!r>jeva1oe — in jama spet postaja stara Resavska pečina.
Podobno je bilo tudi v Vernjiklci, eni od Zlotskih pečin, ki je bila popolnoma degradirana, potem ko so poleg naravnega uredili še en vhod v jamo, zaradi česar so bile v jami velikanske temperaturne razlike med poletjem in zimo in hudi prepihi, veter pa je odnašal vodno paro in zniževal relativno vlažnost, tako da so kapniki popolnoma nehali rasti. Ko so spet nekako upostavili naravno stanje, se je mikroklima spet začela spreminjati,
ZAVAROVANJE BREZEN
Brezna so v glavnem navpični jamski objekti, kamor najpogosteje ni mogoče priti brez posebne jamarske opreme in ustreznega znanja. Njihovo odstopanje od vertikale je lahko različno, poleg tega pa so lahko najrazličneje kombinirana z vodoravnimi rovi in dvoranami. Brezna so imela v zgodovini neslavno vlogo in so okoliškemu prebivalstvu vfi-vala strah v kosti. V breznih kot objektih eksekuoije se je končalo veliko človeških življenj, posebno Še v vojnih vihrah in še posebno v drugi svetovni vojni. V breznih so končali tudi samomorilci, brezna skrivajo skrivnosti sosedskih obračunov, V brezna mečejo poginule domače živali in vse drugo, kar je odveč kmečkemu gospodinjstvu.
Zato so brezna najbolj onesnaženi jamski objekti, ki jih je včasih zaradi tega prav težko raziskati. Še huje pa je, da so zaradi tega ogrožene podzemske vode, ki tečejo na dnu brezen ali še globlje, kar ogroža prebivalstvo, ki uporablja izvirno vodo, za katero ne vedo, od kod priteka. Kot je mogoče videti, razumemo pod varstvom brezen predvsem varovanje pred onesnaževanjem oziroma varstvo kakovosti vode in šele potem takšno zavarovanje, da v jamski prepad ne bi mogli pasti ljudje in živali. To je bistvena razlika med varovanjem jam in brezen. Varstvo brezen naj bi bilo zasnovano na vzgojnih in administrativnih ukrepih in v široki akciji, ki naj bi se začela že pri otrocih v zgodnji mladosti. Tiste pa, ki bi se pregrešiti proti tej elementarni logiki, bi morali strogo kaznovati. Jame in brezna bi morali torej zavarovati pred človekom — za človeka,
(Zaitlta prlrode)
Na septembrski se)I livtinega odbora Planinske zveze Slovenije so določili članarino PZS za tiste, ki Je letos Se niso plačali. Kdor Jo bo plačal oktobra, bo znašala za člane 80 000, za mladince 40 000 In za pionirje 20 000 dinarjev, zadnja dva meseca v letu pa utegne biti ie vitja. SIcer pa Je veČina planincev lakolntako članarino že zdavnaj poravnala.