Celjski zbornik 1973—1974 knjižnica GiWI Kb ioo CELJSKI ZBORNIK 1973-1974 CELJE 1974 Slika na ovitku: Akad. slikar Peter Krivec: Stara hiša na Paškem Kozjaku (risba s tušem) UDK 911.3:312 (497.12-11) CELJSKI ZBORNIK 1973-1974 MILAN NATEK RAST ŠTEVILA PREBIVALSTVA NA CELJSKEM OBMOČJU V DESETLETJU 1961—1971 Z dinamičnim gospodarskim in družbenim utripom, kakršna sta bila značilna tudi za zadnje desetletje pri nas, nastajajo nova družbena, socialna in gospodarska protislovja. V njih se rojeva tista vzročno pogojena gibalna sila, ki daje lahko ob pomanjkljivih ali celo ob nezavestno usmer-jajočih in vodenih tokovih vsakdanjega gospodarskega in družbeno-social-nega življenja zelo enostransko, le trenutnim oziroma sočasnim potrebam koristne in zadovoljujoče rešitve. Neposreden odmev takšnih rešitev se kaže v pokrajinski fiziognomiji, v spremembah in dopolnitvah, to je v bogatenju ali pa v siromašenju njenih najbolj osnovnih struktur. Z drugimi besedami to pomeni, da ob takšnih in podobnih razvojnih težnjah prihaja do vse močnejše polarizacije med posameznimi pokrajinskimi jedri ter njihovimi neposrednimi zaledji. In prav v tem je zakoreninjena prostorska diferenciacija posameznih področij, ki jim daje ob neenakomerni skrbi za hkraten in skladen razvoj njenih vodilnih, to je v pokrajini temelječih ter iz nje izvirajočih prostorsko relevantnih dejavnikov, svojevrstno obeležje. Zategadelj moramo za poznavanje svojstvenih potez posameznih področij iskati vzroke v njihovem »razvojnem procesu«, v nastajanju, oblikovanju in »pretapljanju« njihovih najosnovnejših, to je vodilnih komponent bodisi gospodarskega, socialnega, družbeno-političnega ali pa čisto geografskega porekla. Neizpodbitno je namreč spoznanje, da je potrebno na vlogo in pomen posameznih prvin »geografskega okolja« gledati v luči njihovega sočasnega medsebojnega dopolnjevanja ali nasprotovanja. To pomeni, da se v množici najbolj poglavitnih komponent »družbeno-gospodarskega prostora« (t. j. geografskega okolja) nekatere izmed njih dopolnjujejo, kar krepi njihovo vlogo in njihov učinek na razvoj posameznih pojavov v prostoru. Zato moramo v kompleksu najrazličnejših pojavov v prostoru poiskati tiste z najbolj dominantnimi potezami, ki so tudi največ prispevale k določeni stopnji in strukturi razvitosti posameznega področja. Na drugi strani pa je potrebno, da poznamo tudi »preostale«, danes na videz manj pomembne, morda že kar »zakrnele« komponente prostorske stvarnosti, katere pa so v »svojem času« odigrale pomembno vlogo pri oblikovanju pokrajinske fiziognomije. Poznavanje njihove geneze in strukture je lahko pomembno tudi zato, ker bodo morda že jutri stopile samostojno ali v neposrednem sklopu z nekaterimi današnjimi najbolj pomembnimi in dejavnimi komponentami k oblikovanju novih oblik in kvalitet prostorske stvarnosti. Prav zategadelj se mi zdi povsem upravičena želja in zahteva po stalnem vrednotenju prirodnih in družbenih prvin geografskega okolja. K temu nas navsezadnje sili tudi težnja, da bi jih smotrno izrabili in da bi vključili posamezne regionalne ali lokalne potenciale v splošni okvir celotnega narodnega ali državnega gospodarskega prostora. Spričo spoznanja, da predstavlja prebivalstvena komponenta geografskega okolja enega najpomembnejših in najbolj dejavnih sopreobliko-valcev in preurejevalcev našega prostora, bomo pričujoči prispevek namenili prikazu nekaterih njenih prvin. Čeprav je naš osnovni namen, da prikažemo spremembe v rasti števila prebivalstva v zadnjem desetletju (od 1961. do 1971. leta), pa se mi zdi pri tem vendarle potrebno opozoriti tudi na obe glavni komponenti, ki sta odločilno posegali v večanje ali v zmanjševanje števila prebivalstva po posameznih področjih. Prav na podlagi poznavanja vrednosti bodisi prirodnega (naravnega) prirastka prebivalstva bodisi selitvenega salda bomo mogli zaznati in opredeliti privlačnost in posredno tudi gospodarsko moč posameznega predela ali v okviru same celjske regije ali pa celjske regije kot celote v okviru slovenskega gospodarskega prostora. Celjska regija, ki se v zadnjem času z najrazličnejšimi družbenopolitičnimi in gospodarskimi dogovori vse bolj vidno uveljavlja tudi v republiškem merilu, zajema osem občin1. V mejah tega prostora, ki zajema 11,7% vsega slovenskega ozemlja znotraj jugoslovanskih meja2, bomo raziskali dinamiko prebivalstvenega prirastka med zadnjima popisoma. Razumljivo je, da se v prirastku ne bomo poglabljali v prenekatere vzroke in ne v posledice, ki so pogojevale in usmerjale prebivalstveni razvoj na celjskem področju v tem obdobju, temveč se bomo omejili na prikaz vrednosti posameznih komponent prebivalstvene rasti. S tem namreč nikakor ne zanikujemo potrebe in ne pomena, da bi se soočili s temeljnimi vzroki in posledicami obstoječega gospodarskega in družbeno-socialnega stanja, ki neposredno vplivajo ali pa vsaj soodločajo pri oblikovanju prebivalstvene politike na določenem prostoru. Mnenja smo namreč, da nam je nakazana pot celo neobhodno potrebna za boljše, pravilnejše in sploh za tehtnejše prikazovanje sprememb v prebivalstvenih pojavih ter v nakazovanju njihovih procesov. Navkljub vsemu smo vendarle prepričani, da nam bo mogel pričujoči pregled le nekaterih najbolj markantnih pojavov demografskega porekla nuditi vsaj površinski pregled nad stanjem števila prebivalstva na celjskem področju. Zaradi tega mislimo, da ta prispevek lahko pomeni le uvod v poznavanje kompleksne problematike prebivalstva celjske regije in da z njim želimo že sedaj opozoriti na nekatere pereče pojave in probleme. Naslednja uvodna pripomba se nanaša na obseg teritorija, za katerega bomo prikazali rast števila prebivalstva. Za osnovno izhodišče smo si izbrali celotno področje celjske regije, ki v svojem obsegu zajema osem občin. Menimo pa, da nam prikaz zastavljene problematike po posameznih občinah ne bi mogel razkriti tistih obstoječih prostorskih razlik, ki tako karakteristično opredeljujejo posamezna območja v okviru celotne regije bodisi v obsegu poedine občine. Kajti prikazovanje prebivalstvene rasti zgolj po posameznih občinah bi nam vse preveč zabrisalo dejansko podobo kakovostnih in strukturalnih razlik, ki jih pogojujejo tudi prenekateri čisto lokalno utemeljeni činitelji. Prav zato bi nam lahko prikaz po občinah, ki bi odražal le poprečne, to je namišljene ali računsko postavljene in ugotovljene vrednosti obravnavanih pojavov v procesu, povsem zabrisal ali pa vsaj zameglil podobo pomembnih prostorskih razlik med njimi. V povsem drugačni in v spremeljivejši obliki pa se nam pokažejo rezultati prikazovanja nekaterih drugih vrednostnih pojavov po občinah še predvsem takrat, kadar obravnavamo celotno ozemlje naše republike. Z nakazanimi utemeljitvami in zaradi številnih drugih razlogov smo se odločili, da se bomo v tem prispevku naslonili na manjše teritorialne enote, ki obstajajo po naših občinah, to je na matične (krajevne) urade. Te institucije obstajajo v večini občin na celjskem področju; danes sta brez njih samo občini Celje in Žalec. Zaradi enotnega kriterija in da bi mogli podati kolikor toliko verno sliko o spremembah prebivalstvene podobe obravnavane regije, smo se odločili, da bomo na predelu Sp. Savinjske doline in celjske občine »obudili« iz pozabe območja nekdanjih, to je zadnjih matičnih uradov pred ukinitvijo. Na osnovi že publiciranega gradiva nam je uspelo rekonstruirati obseg matičnih okolišev, kakršni so obstajali v letu 19663. Za prikaz in razmejitev obsežnosti matičnih okolišev v drugih šestih občinah celjske regije pa smo se naslonili na ustrezno gradivo iz novejšega obdobja4. Tudi prikazovanje nekaterih demografskih pojavov iz najnovejšega obdobja po matičnih okoliših lahko vzbudi določene ugovore. Ti bi bili še najbolj upravičeni v primerih, kadar bi skušali s kvalitativnimi vrednostnimi znaki med seboj primerjati okoliše posameznih matičnih uradov. To velja še toliko bolj v primerih, kjer so matični okoliši nastali kot umetne tvorbe (npr. na območju Sp. Savinjske doline) in ko se pri njihovi teritorialni razmejitvi ni upoštevala katerakoli starejša upravna, socialna, prosvetna, cerkvena ali še drugačna razdelitev. Kljub vsem tem pomislekom pa matični okoliši vendarle predstavljajo — pa naj si bodo kakršni koli že — dovolj solidno osnovo za prikazovanje in razčlenjevanje podatkov prebivalstvene rasti. Ob vsem prej zapisanem je treba dodati še naslednjo pripombo. Čeprav sta področji žalske in celjske občine v povprečju dokaj močno razviti, pa nam podrobnejša razčlenitev najrazličnejših gospodarskih, socialnih in prebivalstvenih struktur vendarle pokaže na precejšnjo hetero-genost njunega prostora. Tudi zato bo obravnava nekaterih sodobnih demografskih pojavov na teh dveh področjih po nekdanjih, danes že »preživelih« matičnih okoliših razbila varljivo občinsko poprečje in pred nami bodo mogli zaživeti razločki, ki jih pogojujejo številne posebnosti krajevnega značaja. In ne zadnji razlog, na podlagi katerega smo se tudi na področju celjske občine odločili, da za omenjeni prikaz »rekonstruiramo stare matične okoliše«, je v stopnji urbaniziranosti tega gospodarsko najbolj razvitega prostora. Po rekonstrukciji nekdanjega matičnega okoliša Celje smo ugotovili, da je v letu 1971 živelo na njegovem območju 38.174 ljudi, to je 65,8 % od celotnega števila prebivalstva celjske občine. Prav zanj je nadalje značilno, da je poleg nekaterih obrobnih naselij zajemal celotno sedanje območje mesta. Po zadnjem popisu prebivalstva ugotavljamo, da v tem matičnem okolišu, ki vključuje mesto Celje, živi na mestnem območju kar 95,8 % njegovega prebivalstva. Prav zato nam bo ta rekonstruirani celjski matični okoliš marsikdaj služil za odlično primerjavo med drugimi območji, ki imajo neprimerno večji delež kmečkega prebivalstva in so ponavadi tudi brez mestnega prebivalstva. Tako smo nakazali in obrazložili vsaj nekatere razloge in pobudnike, ki so nam narekovali, da smo se za sedanji prikaz prebivalstvene problematike na celjskem področju odločili na osnovi sprememb in procesov, ki so zajeli in sooblikovali demografsko podobo posameznim matičnim okolišem. Res pa je tudi, da zaradi nekaterih preobsežnih, nehomogeno sestavljenih matičnih okolišev, kakršne srečujemo na obravnavanem področju, ne bo mogoče vedno in povsod dovolj nazorno zaznati in ne prikazati vsaj nekaterih najbolj tipičnih pojavov in procesov, ki so značilni za posamezna območja. Kljub temu pa smo vendarle prepričani, da nam bo uporabljena shema teritorialne razčlenitve dovolj jasno pokazala ali pa nas bo vsaj opozorila na specifične pojave v procesu rasti števila prebivalstva v preteklem desetletju. I. PRIRODNI PRIRASTEK PREBIVALSTVA V DESETLETJU 1961. DO 1970. LETA Razmerja med rodnostjo ali nataliteto in umrljivostjo ali mortaliteto nam pokažejo na gibanje vrednosti prirodnega (naravnega) prirastka prebivalstva. Kajti prav v prirodnem prirastku temelji eden izmed dveh dejavnikov, ki neposredno vplivata na spremembe števila prebivalstva določenega območja. Zdi se mi zelo potrebno in koristno, da poskusim tudi za celotno celjsko področje prikazati vrednost prirodnega prirastka njegovega prebivalstva. To je še toliko bolj potrebno, ako skušamo z razčlenitvami prikazati: s kolikšnim deležem je prirodni prirastek določenega predela zastopan pri spremembi celotnega števila prebivalstva in kolikšni sta bili pri tem vloga in vrednost selitvenega gibanja prebivalstva. Pripomniti moramo, da na tistih področjih, kjer je prirodni prirastek najpomembnejši ali celo edini in odločujoči dejavnik pri rasti števila prebivalstva, ponavadi prevladuje visok delež avtohtonega in kmečkega prebivalstva. Za vsa gospodarsko razvitejša področja pa je značilno, da poleg presežka rojstev nad smrtnimi primeri vpliva na intenzivnejši, včasih že kar na skokoviti prirastek števila prebivalstva še znaten presežek priseljencev nad od-seljenci. Poleg tega je za razvitejša središča in področja značilna visoka stopnja deagrariziranega prebivalstva, velik delež v mestih ali pa vsaj v urbanih naseljih živečega prebivalstva. — Potemtakem je samo v teh dveh komponentah — v prirodnem prirastku ter v selitveni bilanci — zajeta in izražena rast števila prebivalstva na slehernem področju. a) Število rojstev in stopnje rodnosti v desetletju 1961—1970 Na podlagi uradnih virov demografske statistike Zavoda SR Slovenije za statistiko5 ugotavljamo, da je bila stopnja rodnosti na celjskem področju v desetletju 1961-70 le za spoznanje nad splošnim slovenskim poprečjem! Podrobnejši vpogled v razčlenitev celjske regije po posameznih območjih občin pa nam pokaže, da so med njimi tudi v pogledu nata-litete omembe vredne razlike. Najvišjo nataliteto smo ugotovili v Velenjski kotlini pa na območju konjiške občine; v poprečju z najnižjo vrednostjo pa so se uveljavila naselja v celjski občini ter v Zgornji Savinjski dolini. Ze v nakazani in najbolj splošni shemi so razlike v stopnji natalitete med občinami celjske regije omembe vredne. Podoba je, da rodnost na obravnavanem področju pojenjuje od središč neagrarnih dejavnosti proti predelom, kjer sta kmetijstvo in izseljevanje mladega prebivalstva med najbolj značilnimi sodobnimi preoblikovalci kulturne pokrajine. TABELA 1. Število rojstev in stopnja rodnosti po občinah celjske regije v desetletju 1961—19705a Indeks rasti Na 1000 števila prebival- rojstev cev v le- 1966_ tih 1961 1970 do 1970 - 1961— 1965 Celje 4.674 17,54 4.527 15,84 16,99 96,85 Laško 1.704 18,63 1.551 16,87 17,79 91,02 Mozirje 1.326 17,45 1.232 16,12 16,79 92,91 Slov. Konjice 1.859 20,09 1.802 19,08 19,54 96,93 Šentjur pri C. 1.574 18.47 1.459 17,15 17,81 92,69 Šmarje pri J. 2.820 18,15 2.642 17,14 17,70 93,68 Velenje 2.566 21,35 2.636 19,22 20,29 102,72 Žalec 2.859 18,00 2.777 16,87 17,44 97,13 Celjska regija 19.382 18,53 18.629 17,10 17,91 96,11 SR Slovenija 147.438 18,22 144.592 17,00 17,59 98,06 Petletje 1961—1965 Petletje 1966—1970 Občina -, na 1000 .. na 1000 število , . , število , . , prebival. prebival. Mnogo večje razlike v nataliteti, kot smo jih spoznali med občinami, obstajajo med posameznimi matičnimi okoliši celjske regije. Četudi so med matičnimi okoliši kar precejšnje razlike v njihovem obsegu, pa vendarle menim, da bomo mogli prav na osnovi njihovega prikaza spoznati številne in značilne posebnosti v vrednotenju posameznih demografskih pojavov na celjskem področju. S tem se nam bodo razblinili tisti poprečki, ki so karakteristični za celotna območja posameznih občin, v okviru katerih pa se skriva vse polno manjših predelov s čisto svojstvenimi demografskimi, socialnimi in gospodarskimi značilnostmi. Pregled stopnje natalitete po matičnih okoliših celjske regije nam pokaže, da je bila najvišja rodnost na območju nekdanjega matičnega urada Frankolovo (25,22 %o). Ta je kar za 41% presegla poprečno vrednost za celjsko regijo in je bila tudi za 43,4 % nad slovenskim poprečkom. Značilno je, da so imele tudi Breze v laški občini v preteklem desetletju izredno visoko nataliteto, ki je znašala okrog 23 rojstev na 1.000 prebivalcev. Še v nekaterih drugih predelih je stopnja rodnosti za osmino in več presegla poprečje v celjski regiji, kar pomeni, da je znašala več kot 20 %o. V tej skupini območij srečamo poleg velenjskega in zreškega matičnega okoliša še šmartinskega (ob Paki), polzelskega in rogaškega. To pomeni, da je bila v minulem desetletju visoka rodnost v predelih, kamor je bil usmerjen tudi močan dotok mladega prebivalstva (Velenje) pa tudi v nekaterih manjših središčih neagrarnih dejavnosti z močnim industrijskim zaledjem (Šmartno ob Paki, Zreče, Rogatec, Polzela). Pri vsem tem je izredno presenetljivo, da je imel visoko nataliteto tudi matični okoliš Breze nad Laškim. Kajti za območje Brez ni značilno samo to, da je imel najvišjo rodnost v laški občini, temveč predvsem dejstvo, da ta predel še vedno sodi med najbolj kmetijska področja v celjski regiji. To naj nam osvetlijo naslednje številke: Od leta 1961 do 1971 se je število kmetijskega prebivalstva v predelu matičnega urada Breze zmanjšalo za 28,6%, medtem ko se je delež kmetijskega prebivalstva znižal od 75,1 na 56,3 %. Poleg tega ugotavljamo še drugo — najnižjo — skrajnost v stopnji rodnosti na celjskem področju. Prav karakteristično je, da so območja z najnižjo nataliteto na obrobju celjske regije bodisi v njenem vzhodnem bodisi na zahodnem območju. Ugotovljeno je, da je v obravnavanem desetletju stopnja rodnosti za 10 ali več odstotkov zaostajala za področnim poprečkom na območjih petih matičnih okolišev, in sicer: Bistrica ob Sotli, kjer je bila sploh najnižja rodnost v celjski regiji (12,9 %o), dalje sledijo še Pristava, Solčava in Nazarje ter Prebold v Sp. Savinjski dolini (15,6 %o). V vseh teh okvirnih navedbah se poraja vprašanje, katera ekonomska ali socialna struktura prebivalstva odločilno vpliva na stopnjo rodnosti? Še pred desetletjem in nekaj več je veljalo splošno naziranje, da s stopnjo deagrarizacije upada nataliteta prebivalstva. Povedano je bilo izpričano v primerih, da so na podeželju in na kmetijah živele številčno močnejša gospodinjstva in družine kot pa v mestih ali v industrijskih naseljih. Zato smo tudi skušali dognati, kakšna je današnja funkcijska od- visnost stopnje rodnosti od deleža agrarnega prebivalstva. Izračun kore-lacije na celjsko področje nam je pokazal, da med tema dvema pojavoma danes ni tesnejše povezanosti (r = + 0,07767!). To pomeni, da v sami stopnji deagrariziranosti našega prebivalstva še ne moremo iskati osnovnega usmerjevalca in pobudnika, ki bi odločal o večji ali manjši rodnosti. Podoba je, na kar nas opozarjajo tudi statistični podatki, da na število rojstev in na stopnjo natalitete vpliva cela vrsta dejavnikov (socialni, gospodarski, psihološki, kulturnoprosvetni itd.), med katerimi ne smemo prezreti še kompleksa čisto lokalnih dejavnikov. TABELA 2. Stopnje rodnosti, umrljivosti in prirodnega prirastka prebivalstva po skupinah deagrariziranosti matičnih okolišev celjske regije v desetletju 1961—1970 Delež (%) Na 1.000 prebivalcev Indeks rasti števila kmetijskega prebivalstva rojenih umrlih prirodr.i prirastek rojstev umrlih prirodnega prirastka do 5,0% 16,23 8,13 8,10 99,96 115,78 86,26 5,1—15,0% 18,86 7,92 10,94 106,72 122,15 96,82 15,1—27,5% 17,77 10,59 7,18 94,29 111,13 73,84 27,6—40,0 % 18,77 10,98 7,79 97,63 105,06 88,01 40,1—60,0 % 19,08 12,49 6,59 87,18 105,21 60,45 60,1 % in več 16,11 12,61 3,50 88,93 96,83 65,07 Celjska regija 17,90 10,30 7,60 96,11 109,06 80,91 Z razvrstitvijo matičnih okolišev celjske regije po skupinah deagra- riziranosti njihovega prebivalstva dobimo podobno sliko, kakršna je značilna za celotno ozemlje SR Slovenije6. Pokaže se namreč, da imajo praviloma najnižjo stopnjo rodnosti območja z najvišjim in z najnižjim deležem kmetijskega prebivalstva. Z večanjem odstotka agrarnega prebivalstva rahlo narašča število rojstev na 1.000 prebivalcev. V tabeli 2 nas preseneti skupina matičnih okolišev, ki ima 5,1 do 15 % kmetijskega prebivalstva in kjer je sorazmerno visoka stopnja natalitete (18,86 %o)7. Toda vzrok za to je predvsem v tem, da je v to skupino uvrščeno tudi Velenje, za katerega je značilna visoka stopnja rodnosti (21,03 %o). Nasploh postajajo industrijska središča z močnim doselitvenim dotokom prebivalstva nova žarišča prebi-valstvene reprodukcije. Za vsa naša najbolj kmetijska področja pa je vedno bolj značilno, da postajajo prava depopulacijska območja. Tamkajšnje mlado prebivalstvo v domačem kraju ali v njegovi najbližji okolici ne najde najbolj ustreznega zaslužka z zaposlitvijo izven domače kmetije. Zato mladi ljudje še vedno zapuščajo kmetije in se naseljujejo v bližini industrijskih ali mestnih središč, ki jim nudijo večje in boljše materialne možnosti za vsakdanje življenje. Prav zato je značilno, da se prebivalstvo na naših najmanj de-agrariziranih območjih hitro stara, s čemer je zmanjšana tudi njegova reproduktivna sposobnost8. Zastavlja se nam vprašanje: Ali rodnost tudi na celjskem področju pojenjuje in na območju katerih okolišev je ta proces danes najbolj akuten? V drugi polovici preteklega desetletja (1966-70) se je rodnost v Sloveniji — seveda v primerjavi z obdobjem 1961-65 — zmanjšala za 6,7 %r na celjskem področju pa kar za 7,7% (gl- tabelo 1). To pomeni, da se na obravnavanem področju kažejo nekatere težnje, ki pospešujejo za spoznanje hitrejše upadanje števila rojstev na enoto prebivalstva kot pa na celotnem slovenskem ozemlju. Ker pa je bila v minulem desetletju stopnja rodnosti na celjskem področju nekoliko višja od slovenskega poprečka in v kolikor se bo proces upadanja natalitete pri nas nadaljeval še v prihodnje z že zastavljenim tempom, potem smemo pričakovati, da se bo stopnja rodnosti v celjski regiji že v tekočem desetletju izravnala in celo padla pod slovensko poprečje. Med občinami celjske regije je rodnost v drugi polovici preteklega desetletja najbolj upadla v velenjski, celjski in v laški občini (za okrog 10%). Najnižjo stopnjo zmanjšanja rodnosti pa so zaznamovala naselja v konjiški, šmarski ter v žalski občini (za okrog 6%). Ne zmanjšuje pa se samo relativna vrednost natalitete, temveč tudi njena absolutna vrednost. V SR Sloveniji se je število rojstev v letih 1966-70 z ozirom na obdobje 1961-65 zmanjšalo za 1,9%, v celjski regiji pa kar za 3,9% (prim. tabelo 1). Samo na območju velenjske občine se je število rojstev v drugi polovici preteklega desetletja povečalo (+ 2,72%), na območjih vseh drugih občin celjske regije pa se je zmanjšalo. Največji padec je zaznati v laški, mozirski, šentjurski ter v šmarski občini (od 6,3 do 9%). Čeprav je dandanes upadanje števila rojstev po naših naseljih in s tem v zvezi po okoliših matičnih uradov splošno zaznaven pojav, pa smo navkljub temu ugotovili, da imamo tu in tam še vedno območja, kjer se je v zadnjem petletju minulega desetletja število rojstev povečalo. Najizrazitejši primer je vsekakor matični okoliš Velenja, kjer se je v letih 1966-70 rodilo kar za 15,24% več otrok kot v letih 1961 do 1965. Prav tako viden porast števila rojstev so zabeležili na območjih polzelskega (9,95%), škofjevaškega (9,6%) in konjiškega matičnega okoliša. Manjši prirastek (pod 5%) ali pa stagnacija sta značilna za Rogaško Slatino, Strmec pri Vojniku, Nazarje, Ponikvo, Radeče, za Mozirje in Rečico ob Savinji. V vseh drugih, to je v 32 matičnih okoliših celjske regije pa se je število rojstev v zadnjem petletju prejšnjega desetletja — v primerjavi z enakim časovnim razdobjem od 1961-65 — precej zmanjšalo. Najbolj zaznaven upad števila rojstev smo ugotovili na območju Vitanja, Solčave, Jurkloštra, Loke pri Žusmu, Dobrne in Gornjega grada. V navedenih matičnih okoliših se je število rojstev v tem času zmanjšalo od 20 do 32,5 %! Tudi v Rimskih Toplicah, na Frankolovem, na Planini pri Sevnici ter v Šoštanju se je v letih 1966-70 rodilo od 15 do 20% manj otrok kot pa v obdobju 1961-65. Tudi pregled podatkov v tabeli 2 nam plastično prikaže pojemanje števila rojstev po stopnjah deagrariziranosti matičnih okolišev na celjskem področju. Podoba je, da rojstva pojenjujejo z višanjem deleža kme- tijskega prebivalstva. Še v naseljih z manj kot dvajsetino kmetijskega prebivalstva je zaznati rahlo stagnacijo v številu rojstev, za okoliše, ki imajo več kot četrtino v kmetijstvu temelječega prebivalstva, pa je značilna pojemajoča moč rodnosti tamkajšnjega prebivalstva. Samo v tistih območjih, ki imajo še od 5,1 do 15% agrarnega prebivalstva, se je število rojstev v tem času povečalo za več kot eno dvajsetino (6,7%). K temu je potrebno pripomniti, da je prav za ta območja karakteristično tudi to, da se je število njihovega prebivalstva od leta 1961 do 1971 tudi najmočneje povečalo in sicer kar za 25,15 % (v naseljih do 95 % deagrariziranega prebivalstva za 23 %), pa tudi število kmečkega prebivalstva se je v njih v tem desetletju zmanjšalo za 36,3 %• Tudi v vseh teh spremembah je ponovno potrjena ugotovitev, da se s koncentracijo prebivalstva, to je z njegovim doseljevanjem v mesta ali v obmestna naselja ter v industrijske kraje, v današnjih dneh povečuje — absolutno ali relativno vzeto — njegova reproduktivna sposobnost. Brez dvoma pa moramo — globalno vzeto —■ v gospodarski usmerjenosti ter v njegovi moči iskati enega izmed temeljnih nosilcev regionalne razporejenosti prebivalstva, njegove biološke in mehanske rasti, ki navsezadnje le sloni na vertikalni in prostorski gibljivosti prebivalstva. b) Število umrlih in stopnje umrljivosti v desetletju 1961—1970 Z umrljivostjo se neposredno uravnava biološka rast števila prebivalstva. Povsem razumljivo je, da tudi na stopnjo ali intenziteto umrljivosti — podobno kot na vrednost natalitete — vpliva cela vrsta dejavnikov. Zato smo upravičeni trditi, da je tudi stopnja mortalitete odvisna od družbeno-gospodarskih, socialnih v ožjem pomenu besede ter še od prenekaterih drugih demogeografskih struktur določenega področja. V preteklem desetletju je bila za celjsko regijo značilna za spoznanje višja stopnja umrljivosti, kot je ta v poprečju znašala na Slovenskem v mejah Jugoslavije (prim. tabelo 3). Ker je stopnja umrljivosti odvisna, kot smo že prej omenili, od številnih dejavnikov, ki pa so lahko tudi čisto lokalnega značaja, potem ni presenetljiva in ne slučajna tolikšna raznolikost, kakršno ugotavljamo na področjih celjske regije. Naravno je, da imata danes gospodarsko in družbeno najbolj razviti občini — Celje in Velenje — tudi najnižjo stopnjo mortalitete. Ta je za 17% oziroma 24% pod področnim poprečkom. Izredno visoko stopnjo umrljivosti pa so imela naselja v šmarski, žalski, mozirski ter v šentjurski in v laški občini, katerih vrednost je od 14 % do 26% presegala ustrezni slovenski popreček. Podobne razlike, kakršne smo razkrili v stopnji natalitete med posameznimi matičnimi okoliši, ugotavljamo tudi pri umrljivosti. Najvišja umrljivost (preračunano na 1.000 prebivalcev) v minulem desetletju je značilna za naselja bistriškega (14,74 %o) in šmarskega matičnega okoliša (14,34 %o). Le za spoznanje nižja je bila na območjih matičnih uradov Fran-kolovo (13,76 %o), Vransko (13,48 %o), Pristava, Rečica ob Savinji, Breze, Loka pri Zusmu, Slivnica pri Celju, Polzela in Prebold (od 13,12 do 12,68 °/oo). TABELA 3. Število umrlih in stopnje umrljivosti po občinah celjske regije v desetletju 1961—1970 Občina Obdobje 1961-65 na 1000 število prebivalcev Obdobje 1966-70 na 1000 število prebivalcev Na 1000 prebivalcev 'Jetni po-preček 1961 do 1970) Indeks rasti števila umrlih 1966-70 1961-65 Celje 2.176 8,16 2.501 8,76 8,63 114,93 Laško 1.002 10,95 1.048 11,39 11,20 104,59 Mozirje 826 10,87 905 11,84 11,36 109,56 Slov. Konjice 931 10,06 975 10,32 10,17 104,72 Šentjur pri C. 955 11,21 977 11,48 11,35 102,30 Šmarje pri J. 1.930 12,42 1.899 12,32 12,41 98,39 Velenje 933 7,76 1.082 7,89 7,86 115,96 Žalec 1.712 10,40 2.027 12,31 11,57 118,39 Celjska regija 10.465 10,00 11.414 10,47 10,30 109,06 SR Slovenija 77.631 9,59 85.377 10,03 9,82 109,97 Na drugi strani pa je tudi v celjski regiji nekaj matičnih okolišev, na območju katerih je bila v preteklem desetletju umrljivost izredno nizka. Najnižjo smo zabeležili na območju velenjskega matičnega okoliša (6,65 %o). Z nekoliko višjo stopnjo mortalitete izstopajo še naselja na območjih naslednjih matičnih uradov: Celje (8,13 %o), Škofja vas (8,34 %o) in Zreče (8,51 %o). Prikazani primeri nas nedvoumno opozarjajo na precejšnjo neizena-čenost stopnje umrljivosti po posameznih območjih celjske regije. Najnižja umrljivost je značilna predvsem za tista območja, kamor se je prebivalstvo izredno močno doseljevalo. Kakor je že splošno poznano, je v selitveni tok vključeno predvsem mlajše prebivalstvo. Zato se na vseh močnejših doselitvenih področjih spreminja ne le socialna in gospodarska struktura prebivalstva, temveč tudi njegova starostna sestava. S priseljenci se prebivalstvo na doselitvenih območjih (ponavadi) pomlaja, to je izboljšuje se njegova starostna struktura, medtem ko so odselitvena področja podvržena sorazmerno hitrejšemu staranju njihovega prebivalstva. Prav zato srečujemo v nekaterih izrazito kmetijskih območjih, kjer število prebivalstva iz leta v leto pada, izredno visoko stopnjo umrljivosti. V nasprotju z njimi pa prebivalstvo v mestnih središčih ter v njihovem neposrednem zaledju, zaradi močnega doseljevanja, hitro narašča in njihova starostna sestava se relativno tudi pomlajuje. Prav zato je danes na teh območjih tako majhna umrljivost, katero znatno bolj kot na podeželju zmanjšujejo še najrazličnejši socialni in zdravstveno-varstveni ukrepi. Prikazane ugotovitve o različni stopnji umrljivosti na celjskem področju, ki so vsaj posredno pogojene z deležem agrarnega prebivalstva, nam zelo nazorno potrjujejo tudi podatki, ki so razčlenjeni v tabeli 2. Z naraščanjem deleža kmetijskega prebivalstva se praviloma povečuje tudi intenziteta umrljivosti. Pri tem se prepričamo, da je bila manjša morta-liteta na tistih območjih, ki so imela od 5 do 15% kmetijskega prebivalstva, za več kot 57 % več pa v predelih, ki so imeli več kot 40 % agrarnega prebivalstva. Proces tako imenovanega izumiranja podeželja, ko je namreč stopnja umrljivosti kmečkega prebivalstva višja kot pri deagrariziranem, ni značilen samo za celjsko regijo, temveč smo ga ugotovili na vsem slovenskem prostoru9. Ob tem je vendarle potrebno povedati, da smo tudi s takšno primerjavo spoznali, da je umrljivost na celjskem področju nad ustreznimi koeficienti slovenskega poprečja. Na primer: mortaliteta je v področjih z več kot 60 % kmetijskega prebivalstva znašala 11,7 °/oo, v predelih celjske regije z enako stopnjo deagrariziranega prebivalstva pa 12,61 %o. Vse te razlike v stopnji umrljivosti, ki so brez dvoma posledica konkretnega gospodarskega stanja ter družbenih, socialnih in drugih razmer, ki prevladujejo na posameznem območju, kakor tudi stopnje razvitosti njihovega neposrednega gravitacijskega jedra, so našle svoj odmev v posebnostih regionalnega razvoja. Ker pa je človek oziroma celotno prebivalstvo vsakega posameznega predela osnovni in glavni nosilec vsega nadaljnjega razvoja, zato smemo ne samo v izumiranju temveč tudi v naglem ostarevanju podeželskega, to je predvsem kmetijskega prebivalstva iskati korenine njegovega počasnejšega razvoja ali celo stagnacije. Vzroke, ki pospešujejo in usmerjajo stopnjo natalitete na razvitejših in na zaostalih področjih, najdemo tudi med dejavniki, ki vplivajo na umrljivost našega prebivalstva. Ob tem se mi zdi vredno poudariti, da je delež kmetijskega prebivalstva oziroma stopnja njegove deagrariziranosti med zelo značilnimi kazalci splošne razvitosti določenega področja. Zato nam morejo podatki v tabeli 2 vsaj posredno služiti tudi za prikaz razvitosti poedinih matičnih okolišev na celjskem področju, obenem pa moremo prav z njimi opredeliti osnovno demografsko dinamiko. V celotnem slovenskem merilu velja praviloma spoznanje, da s stopnjo gospodarske in družbene razvitosti pojenjuje stopnja umrljivosti. V desetletju 1961-70 je v najmanj razvitih predelih SR Slovenije umrljivost znašala 11,6 %o, v srednje razvitih 10,2 %o, a v najbolj razvitih občinah le še 8,5 %o. Podobne vrednosti, le da so glede na razvitost celjske regije še nekoliko bolj modificirane in ekstremno uveljavljene, najdemo tudi v naši preglednici štev. 2. Podobno kot smo pri pregledu natalitete nesporno ugotovili, da njena intenziteta polagoma pojema, pa moramo za stopnjo mortalitete in za število umrlih zapisati, da se nenehno zvišujeta. To z drugimi besedami pomeni, da s takšnim divergentnim gibanjem obeh osnovnih komponent pojenjuje biološka rast našega prebivalstva (zmanjšuje se naravni ali pri-rodni prirastek!). Podrobna razčlenitev zbranih podatkov nam pokaže, da se je število umrlih na področjih celjske regije v zadnjem petletju prejšnjega desetletja povečalo za 9,06 %, kar pa je še vedno nekaj manj, kot znaša poprečni slovenski prirastek (9,97 %)• Ob zviševanju števila umrlega prebivalstva na celjskem področju se kažeta dva zelo različna procesa: a) na področjih depopulacije ali stagnacije števila prebivalstva se s tem neposredno zviša tudi stopnja umrljivosti (preračunano na enoto prebivalstva, ponavadi na 1.000 ljudi); b) prav tako ugotavljamo, da se tudi v gospodarsko močno razvitih, to je v doselitvenih območjih, zvišuje stopnja umrljivosti. S temi spremembami, posebno pa še spričo spoznanja, da istočasno padata tudi število rojstev in stopnja rodnosti, prihaja še toliko bolj do veljave proces staranja prebivalstva na vsem slovenskem ozemlju. In prav zato menimo, da smemo le v močnejši prostorski mobilnosti našega prebivalstva iskati zagotovila, da prebivalstvo v prenekaterem predelu ne bo prehitro ostarelo. Kajti v ostareli strukturi prebivalstva ne smemo in ne moremo iskati pobudnikov za kakršnekoli radikalnejše posege v preusmeritev obstoječih oblik družbeno-gospodarskega življenja. Zato je predvsem s stališča prihodnosti in njenih danes le še navidezno očrtanih oblik življenja koristno pospeševati in racionalno usmerjati vse glavne tokove prebivalstvenih selitev. 2e podatki v večkrat omenjeni tabeli (štev. 3) nam pokažejo, da je imela samo občina Šmarje pri Jelšah v drugi polovici prejšnjega desetletja manjše število umrlih kot pa v prvi polovici (1961-65). Prav zategadelj je na njenem področju poprečna stopnja mortalitete padla od 12,42 %o na 12,32 °/oo (ali za 0,75%). V vseh drugih občinah celjske regije pa sta tako mortaliteta kot število umrlih v tem času porasla. Na vsem obravnavanem področju je število umrlih najmočneje poraslo na območju Spodnje Savinjske doline (18,4%), Velenjske kotline (16%) ter v celjski občini (14,9%). Za dvajsetino več umrlih je bilo še v laški in konjiški občini, skoraj za eno desetino pa še v Zgornji Savinjski dolini. Neposredno s tem v zvezi nas zanima, kako so prikazane spremembe vplivale na stopnjo umrljivosti na obravnavanem prostoru. Tudi ta se je najmočneje dvignila na območju žalske občine (18,4%), za polovico manj pa še v naseljih mozirske občine (9,1 %). V letih 1966-70 se je indeks umrlih na 1.000 prebivalcev — v primerjavi z obdobjem 1961-65 — na območju celjske občine dvignil za 7,3 %, v laški občini za 3,9 %, v konjiški za 2,7%, v šentjurski za 2,1% ter na območju velenjske občine za 1,6%. Pregled rasti števila umrlih po matičnih okoliših v celjski regiji nam pokaže nadvse pestro podobo. Število umrlih se je v drugi polovici prejšnjega stoletja v primerjavi s prvo polovico najbolj povečalo na območjih naslednjih matičnih uradov: Prebold (41,5%), Dobrna (31,5%), Velenje (30,4%), Nazarje (26,4%), Šmartno v Rožni dolini (25,6%), Skofja vas (25,2%), Polzela (22%), Frankolovo, Štore, Loka pri Zusmu, Rečica ob Savinji (po okrog 19%) itd. Precejšnje pa je tudi število matičnih okolišev, v katerih se je število umrlega prebivalstva v obravnavanem obdobju zmanjšalo. Tako na primer je imel matični urad Rogaška Slatina v letih 1966-70 kar za 15% manj smrtnih primerov kot v letih 1961-65. Za desetino manj jih je bilo tudi na območju Jurkloštra, Gornjega grada in Kozjega, za eno dvanajstino znaša padec v naseljih nekdanjega matičnega urada Strmec. Število umrlih se je zmanjšalo za 5 % in manj še v naslednjih matičnih okoliših celjske regije: Breze, Šmartno ob Paki, Loče pri Poljčanah, Luče, Slivnica pri Celju itd. Nobenih vidnejših sprememb v številu smrtnih primerov pa nismo zabeležili na območju tehle matičnih uradov: Vitanje, Ponikva pri Gro-belnem, Bistrica ob Sotli, Pristava, Vransko ter še v nekaterih drugih. Tudi pregled ustreznih podatkov v tabeli 2 nam potrjuje že prej izrečeno spoznanje, namreč da se je v obdobju 1966-70, v primerjavi z enakim časovnim obdobjem v prvi polovici minulega desetletja, število umrlih povečalo na območjih, ki imajo večji odstotek nekmetijskega prebivalstva. Toda v naseljih, ki imajo v poprečju še nad tri petine agrarnega prebivalstva, se je število umrlih vsaj za nekoliko zmanjšalo. Zanimiva je še primerjava s stanjem na celotnem slovenskem ozemlju v Jugoslaviji. V nasprotju s celjsko regijo je v poprečju za slovenske občine z nad 60% kmetijskega prebivalstva značilno, da so imele v drugi polovici obravnavanega desetletja večje število umrlega prebivalstva kot pa v prvi polovici (7,3 %). Sicer pa tudi za celotno SR Slovenijo velja pravilo, ki sloni na primerjavi stopnje deagrariziranosti, da se je število umrlih v letih 1966-70 povečalo glede na razdobje 1961-65. Med stopnjo rodnosti in deležem kmetijskega prebivalstva na celjskem področju nismo ugotovili ustreznega soodnosa, pri pregledu morta-litete pa ugotavljamo med njima pravo funkcijsko povezavo. Izračunali smo, da znaša korelacija med stopnjo umrljivosti in odstotkom kmetijskega prebivalstva kar + 0,61625. Čeprav moramo v tem primeru govoriti, da med obema pojavoma obstaja še srednje velika funkcijska povezanost, pa nas kljub temu opozarja, da z naraščanjem deleža agrarnega prebivalstva narašča tudi stopnja umrljivosti prebivalstva na celjskem področju Vse te navedbe in še druge spremembe nas pripeljejo do naslednjega spoznanja: Samo po sebi je umevno, da s priseljevanjem prebivalstva na določeno območje, s čemer prihaja do njegove koncentracije, narašča tudi število umrlega prebivalstva, ne pa tudi stopnja mortalitete. Za prene-kateri odselitveni predel, kjer se je v zadnjem desetletju močno povečala stopnja mortalitete, je značilna ali stagnacija ali pa celo zmanjšanje števila umrlega prebivalstva. V obeh teh dveh skrajnostih se oblikuje prebi-valstveni potencial na posameznem predelu celjske regije. Čisto naravno se nam zdi, da prikazane razmere s svojstvenimi procesi niso najbolj vzpodbudne za nadaljnjo rast števila prebivalstva na področjih celjskega predela. 2e dosedanji pregled razčlenjenega gradiva nam je pokazal, da prihaja zlasti v najnovejšem obdobju do izrazitejše koncentracije prebivalstva le v manjšem številu jeder, ki so jih izoblikovale neagrarne dejavnosti. Vprašanje pa je, ali so ta jedra nekmetijskih gospodarskih panog in infrastrukturnih dejavnosti dovolj močna, da bodo mogla tudi v prihodnje s svojimi vplivi vključiti ves prebivalstveni potencial, ki se poraja in preoblikuje na celotnem področju celjske regije. 2 Celjski zbornik 17 0/ /oc CELJE RODNOST LAŠKO 1961 1964 1967 1970 MOZIRJE SLOV. KONJICE Gibanje stopnje natalitete in mortalitete v občinah Celje, Laško, Mozirje in Slovenske Konjice v desetletju 1961—1970 (preračunano na 1000 prebivalcev). ŠENTJUR PRI CELJU ŠMARJE PRI JELŠAH o/ o/oo VELENJE ŽALEC 2* 19 c) Prirodni prirastek prebivalstva v desetletju 1961—1970 Z razliko med številom rojstev in številom rojstev umrlih prikazujemo prirodni ali naravni prirastek prebivalstva. Ako ne bi bilo selitev pa tudi če bi bilo število priseljencev na določeno področje enako številu izseljencev s tega predela, tedaj bi bila rast števila prebivalstva na tem področju neposredno odvisna samo od prirodnega prirastka. Tudi intenziteto ali stopnjo prirodnega prirastka ponavadi prikazujemo z relativnimi vrednostmi, to je z letnim številom na 1.000 prebivalcev. Omeniti moramo še, da je vrednost prirodnega prirastka lahko pozitivna (kjer število rojstev presega število smrtnih primerov) ali negativna (umrljivost je višja od rodnosti). Za celjsko regijo v okviru slovenskega prostora je značilno, da je imela v desetletju 1961—1970 za 2,32 % nižji prirodni prirastek, kot je znašala njegova poprečna vrednost na celotnem ozemlju naše republike. Prav v tem podatku se nam razkrije spoznanje, da bi prebivalstvo na celjskem področju naraščalo počasneje, ako bi bila ta rast odvisna samo od prirodne rasti njegovega prebivalstva. TABELA 4. Prirodni prirastek prebivalstva po občinah celjske regije v desetletju 1961—1970 Občina Obdobje 1966—1970 Obdobje na 1000 število prebi- število valcev 1961- na 1000 prebivalcev 1965 Letni po-precek na 1000 prebivalcev (1961-70) Indeks rasti števila prirodnega prirastka 1966-70 1961-65 Celje 2.498 9,38 2.026 7,08 8,36 81,10 Laško 702 7,68 503 5,48 6,59 71,65 Mozirje 500 6,58 330 4,28 5,45 66,00 Slov. Konjice 928 10,03 827 8,76 9,37 89,11 Šentjur pri C. 619 7,26 482 5,67 6,46 77,86 Šmarje pri Jel. 890 5,73 743 4,82 5,29 83,48 Velenje 1.633 13,59 1.554 11,33 12,43 85,16 Žalec 1.147 7,60 750 4,56 5,87 65,38 Celjska regija 8.917 8,53 7.215 6,63 7,60 80,91 SR Slovenija 69.807 8,63 59.215 6,97 7,77 84,82 Pregled stopnje prirodnega prirastka po občinah celjske regije nam pokaže izredno neizenačenost med posameznimi predeli. Kar samo ob sebi je razumljivo, da je prirodni prirastek v poprečju najvišji na območju velenjske občine. Kajti na njenem področju se je v zadnjem desetletju, za katerega podajamo demografsko bilanco celjske regije, izoblikovalo izredno močno in vitalno populacijko središče, ki s svojimi posrednimi učinki vpliva daleč naokrog. Tudi konjiška in celjska občina imata nad-poprečno visoko stopnjo prirodnega prirastka, na vseh drugih območjih pa je že pod področnim poprečjem. Presenetljivo je, da ima poleg šmarske občine tudi celotna Savinjska dolina najnižji prirodni prirastek, ki je od 22 do 30 % pod regijskim poprečkom oziroma zaostaja od 26 do 32 % za slovenskim nivojem. Ali drugače zapisano: v desetletju 1961-70 je prirodni prirastek v Velenjski kotlini kar dvakratno presegal njegovo vrednost na območju šmarske, mozirske in žalske občine. Se občutnejše razlike v vrednosti prirodnega prirastka, kakršne smo lahko ugotovili med občinami celjske regije, se nam nakazujejo po matičnih okoliših. Samo na območju štirih matičnih uradov je prirodni prirastek presegal vrednost 10 %o; najvišjo smo odkrili na območju velenjskega matičnega urada, in sicer 14,38 %o, nekaj nižjega pa še na področjih zreškega (12,72 %o), frankolovsko (ll,46%o) in vitanjskega matičnega urada (10,60 %o). Veliko je število matičnih okolišev, kjer je bil prirodni prirastek v minulem desetletju nižji od 6 °/oo. Pri tem velja še posebej opozoriti na okoliš bistriškega matičnega urada, kjer so smrti presegale število rojstev v obravnavanem desetletju. Potemtakem ima prirodni prirastek na tem področju negativno vrednost, in sicer —l,9°/oo. Zelo nizki vrednosti sta značilni še za Pristavo (1,98 %o) in Prebold (2,91 %o!) v Savinjski dolini. Tudi v Zgornji Savinjski dolini imajo nekateri predeli izredno nizke vrednosti prirodnega prirastka. To so območja matičnih uradov Nazarje (3,70 °/oo), Rečica ob Savinji (3,94 %o) in Ljubno ob Savinji (4,55 %o)- Tudi za nekdanji okoliš matičnega urada Vransko, ki je zajemal celotni jugozahodni predel Spodnje Savinjske doline, je karakteristična nizka vrednost presežka rojstev nad umrlimi (4,12 °/oo). Ne preseneča nas, da je njegova vrednost tudi na območju matičnega urada Jurklošter (4,34 %o) in Kozje (4,39 %o) le za spoznanje višja od omenjenih. Kajti na vseh navedenih področjih je še vedno izredno visok odstotek agrarnega prebivalstva. Toda v sklopu matičnih okolišev z nizko vrednostjo prirodnega prirastka najdemo tudi Radeče! Kljub temu, da je za ta okoliš značilna izredno visoka stopnja deagrariziranega prebivalstva (ima namreč le še 10,28 °/oo kmetijskega življa), pa znaša prirodni prirastek le 5,20 %o (rodnost 16,54 %o, umrljivost 11,34 %o). V matičnem okolišu Loka pri 2usmu je bila stopnja prirodne rasti prebivalstva 5 oseb na 1.000 prebivalcev. Tudi šmarski okoliš je imel v obravnavanem desetletju nizko vrednost presežka v stopnji rodnosti nad umrljivostjo, kar je znašalo 5,21 °/oo, in le za spoznanje višja je bila na Solčavskem (5,52 %o) ter na Ponikvi pri Grobelnem (5,93 %o). Posamezni primeri pri nas sicer opozarjajo, da se na področjih s prevlado kmetijskega prebivalstva pojavlja sorazmerno nizka stopnja biološke rasti števila prebivalstva. Takšno naziranje pa more sloneti le na posameznih primerih in ne more biti splošno uveljavljeno. Kajti tudi izračun korelacije med poprečnim deležem agrarnega prebivalstva in stopnjo prirodnega prirastka po območjih matičnih uradov na celjskem področju nam je pokazal, da je med tema dvema pojavoma nizka oziroma le zmerna soodvisnost (—0,40480). Čeprav ne moremo govoriti o kakršnikoli močnejši funkcijski povezanosti med deagrarizacijo in prirodnim prirastkom prebivalstva, nam je izračun nakazal kljub temu globalni proces: z večanjem deleža deagrariziranega prebivalstva rahlo narašča vrednost oziroma stopnja prirodnega prirastka. Na podobne pojave oziroma na soroden proces nas opozarjajo tudi v tabeli 2 razčlenjeni podatki. Najbolj deagrarizirano območje v celjski regiji — nekdanji matični okoliš Celje — je imel v preteklem desetletju 8,10 %o prirodnega prirastka na leto. Najvišja vrednost je bila značilna za predele, ki so imeli od 5,1 do 15% kmetijskega prebivalstva (10,94°/oo), v vseh drugih področjih, ki so imela že nad četrtino agrarnega življa, pa je stopnja prirodnega prirastka naglo pojemala. V matičnih okoliših z nad 60% kmetijskega prebivalstva je znašala že samo 3,5 °/oo v desetletju 1961-70! —■ Podobno gibanje — za katerega so značilna nihanja v vrednosti prirodnega prirastka — smo zasledovali tudi pri analizi prebivalstva v celotnem republiškem okviru10. Tudi za celjsko regijo je namreč značilno, da vrednost prirodnega prirastka rahlo, a stalno pojenjuje. Ako za primerjavo vzamemo dve časovno enaki obdobji, in sicer 1961—1965 in 1966—1970, spoznamo, da je bila v drugem desetletju stopnja prirodnega prirastka v celjski regiji za 22, 3 % nižja kot v prvem. Podoben pojav je značilen za celotno ozemlje naše republike. V tem času se je namreč vrednost stopnje prirodnega prirastka v Sloveniji zmanjšala, a vendarle samo za 19,3% (primerjajte še podatke v tabeli 4). Razčlenitev po posameznih občinah nam pokaže, da se vrednost prirodnega prirastka prebivalstva v drugi polovici prejšnjega desetletja — v primerjavi s prvim petletjem — ni povečala v nobeni občini na celjskem področju, temveč je za vse značilna manjša ali večja stopnja padca. Število prirodnega prirastka se je najbolj znižalo v Zgornji ter v Spodnji Savinjski dolini (za okrog 34 %!) ter v laški občini (29,3 %). Nekoliko manjše znižanje je karakteristično za območje šentjurske (22,1 %), celjske (18,9%), šmarske (16,5%) in velenjske občine (14,8%). Najmanj pa se je prirodni prirastek po naših računih znižal na območju konjiške občine. Vse nakazane spremembe so našle neposreden odmev v rasti števila prirodnega prirastka prebivalstva po matičnih okoliših celjske regije. Samo na območjih sedmih matičnih uradov je bil prirodni prirastek v letih 1966-70 večji kot v petletju pred tem; v vseh drugih pa ugotavljamo večji ali manjši padec. V tem času je prirodni prirastek največ porastel na območju matičnega urada Rogaška Slatina, in sicer kar za 34,1 %, pa tudi Strmec pri Vojniku ima še precejšen napredek (27,9%). V vseh ostalih petih matičnih okoliših se je število prirodnega prirastka prebivalstva povečalo že za manj kot eno desetino (Velenje 8,9 %. SI. Konjice 8,4 %, Ponikva pri Grobelnem 2,9%, Slivnica pri Celju 2,8% in Loče pri Poljčanah 2,3%). Potemtakem spoznamo, da so samo tri občine v celjski regiji (Laško, Mozirje in Žalec) brez matičnega urada, kjer bi se v drugi polovici obravnavanega desetletja povečal presežek števila rojstev nad umrlimi. Precej svojstveno podobo v tem pogledu imata na celjskem področju matična okoliša Bistrica ob Sotli in Prebold. V obeh primerih je namreč število umrlih presegalo število rojstev. Morda je to za območje Prebolda le izjemna in trenutna posebnost, ki smo jo zaznali za petletje 1966-70, medtem ko je na območju bistriškega matičnega okoliša ta pojav trajnejšega pomena. Ze v obdobju 1961-65 je namreč za ta matični urad značilna negativna vrednost prirodnega prirastka (— 15 ljudi), ki se je v drugi polovici preteklega desetletja celo podvojila (—30 oseb). Zato moremo govoriti, da prav na bistriškem področju prihaja do prave depopu-lacije, to je do izumiranja domačega prebivalstva. Tudi za rekonstruirani preboldski matični okoliš je značilno, da je imel v letih 1966-70 negativni prirodni prirastek (—4 osebe). Vendar ta vrednost v celotnem desetletju ne pride do veljave, saj je v prvi polovici prejšnjega desetletja znašal prirodni prirastek še + 154 oseb. Kljub vsemu pa vendarle menim, da nam oba navedena primera nudita napotke, da bi se v bodoče globlje posvetili proučitvi vzrokov in posledic depopulacij-skega procesa na nekaterih najbolj tipičnih predelih našega področja. V vseh drugih, to je v 34 matičnih okoliših celjske regije je bil prirodni prirastek prebivalstva v letih 1966-70 nižji kot pa v razdobju 1961-65. Najmočnejše znižanje ugotavljamo na območju matičnega okoliša Loka pri Žusmu (od 38 na 5 oseb ali za —86,8%). Za več kot polovico se je prirodni prirastek zmanjšal še v naslednjih matičnih okoliših: Solčava (od 30 na 11 oseb ali za — 70 %), Dobrna (od 126 na 49 oseb ali za 61,1 %), Jur-klošter (—55,2%, t. j. od 43 na 19 oseb), Pristava (od 72 na 33 ljudi ali za —54,2%), Šmarje pri Jelšah (—54,3% ali od 258 na 118 oseb) in Vitanje (od 188 na 90 ljudi ali za —52,9 odstotkov). Na področju šestih matičnih uradov se je v tem času presežek rojstev nad umrlimi zmanjšal med 40 in 50 % (Ljubno ob Savinji — 49,4 %, Rečica ob Savinji — 45,6 %, Rimske Toplice —42%, Planina pri Sevnici —43,3%, Nazarje —40,4%, Frankolovo — 49 %), v vseh drugih, ki jih v tem pregledu še nismo omenili, znaša zmanjšanje prirodnega prirastka že manj kot dve petini. Celotni pregled osnovnega statističnega gradiva in primerjava ustreznih diagramov nam nehote pokažeta, da je tudi celjska regija kot celota, kakor so tudi njeni posamezni predeli, podvržena procesu zmanjševanja biološke rasti števila prebivalstva. To se mi zdi še toliko bolj potrebno poudariti, ker naše področje tudi v tem pogledu zaostaja za splošnim slovenskim poprečkom. Ako je bila v letih 1961-65 celjska regija za 1,06% pod slovenskim poprečkom stopnje prirodnega prirastka, potem je k temu neobhodno potrebno in koristno dodati, da je v obdobju 1966-70 zaostajala za njim že za 4,74 %! Že prej smo podčrtali, da je današnja reprodukcija prebivalstva prenesena s podeželja na gospodarsko najbolj razvita področja, katerih sodobni družbeno-ekonomski utrip sloni na razvejanih nekmetijskih gospodarskih in infrastrukturnih dejavnostih. Prav zato postaja naše podeželje tudi v pogledu prebivalstvenega naraščanja jedro stagnacijskih in depopulacijskih pojavov in procesov. Tudi pri tem se velja še posebej sklicevati na razčlenjene podatke v tabeli 2. Kajti tudi v njih dobimo odločno potrdilo za prejšnjo ugotovitev. Z večanjem deleža kmetijskega prebivalstva pojema namreč vrednost pri-rodnega prirastka od začetka proti koncu obravnavanega desetletja. Podobne pojave v procesu zmanjševanja reprodukcijske sposobnosti prebivalstva smo ugotovili tudi na celotnem ozemlju naše republike11, seveda z nekaterimi modifikacijami. V območjih od 5% agrarnega prebivalstva se je prirodni prirastek v obdobju 1966-70, glede na leta 1961-65, povečal v SR Sloveniji za 5 % (v celjski regiji pa se je znižal za — 13,7 %; v oklepaju bom navajal podatke za celjsko regijo); v občinah od 5 do 15 % kmetijskega prebivalstva znaša padec prirodne rasti —13,2% (—3,2%) in le za odstotek višji je v občinah, ki imajo od 15,1 do 27,5 % kmetijskega prebivalstva (—26,2%). Občine z deležem od 60 do 72,5 % deagrariziranega prebivalstva so imele za 28,8% znižani presežek rojstev nad umrljivostjo (—12%), v območjih od 40 do 60% kmetijskega prebivalstva pa se je vrednost prirodnega prirastka znižala za 25,6 % (— 39,5 % v celjski regiji), v najbolj agrarnih predelih, kjer je bilo še nad 60 % v kmetijstvu temelječega prebivalstva, pa se je prirodni prirastek znižal za dobro tretjino (35% v SRS, oziroma 34,9% v celjski regiji). Pregled prirodnega prirastka prebivalstva na celjskem področju nam je predočil mnoge razlike, ki so brez dvoma posredno ali celo neposredno pogojene z družbenim in gospodarskim stanjem posameznega območja. Res pa je tudi, da moramo vzroke za biološko rast našega prebivalstva oziroma za njegovo reprodukcijo iskati tudi v številnih civilizacijskih posegih, ki neposredno vplivajo na zmanjšano rodnost in na samo stagnacijo umrljivosti12. Pri tem še posebej velja poudariti, da stopnja rodnosti pri nas v zadnjih petdesetih letih nenehno pojenjuje (npr. leta 1921 je znašala 30,0 °/oo, leta 1970 le še 15,9 %o), seveda z vsemi vmesnimi nihanji. Tudi stopnja umrljivosti je na Slovenskem v vsem tem času pojemala, in sicer vse do leta 1961, ko je dosegla najnižjo vrednost (8,8 %o, leta 1921 je znašala še 21,2 %o), odtlej naprej pa polagoma narašča (1969. leta je morta-liteta znašala 10,8 °/oo, 1970. leta le 10,1 %o). Neposredno s tem v zvezi je pojemanje, ali bolje rečeno, znatno nihanje vrednosti prirodnega prirastka našega prebivalstva. Ta je bila na Slovenskem najvišja v desetletju po prvi svetovni vojni, kakor tudi v desetletju 1950—1959. Res pa je tudi, da tako nizke vrednosti prirodnega prirastka, kakršna je značilna za zadnja tri leta, ne poznamo na Slovenskem v vseh zadnjih petdesetih letih13. II. RAST ŠTEVILA PREBIVALSTVA V DESETLETJU 1961—1971 S pregledom in z razčlenitvijo prirodnega prirastka prebivalstva oziroma s proučitvijo njegovih komponent — rodnosti in umrljivosti na celjskem področju, smo spoznali enega izmed obeh dejavnikov, ki neposredno vplivata na končno rast števila prebivalstva. Res je, da je danes prirodni prirastek na vseh gospodarsko zaostalih in pretežno agrarnih predelih najpomembnejši, ako ne že edini odločujoči dejavnik, ki neposredno vpliva na pozitivno (ponekod tudi na negativno) rast števila prebivalstva. Kljub temu pa je potrebno, da v obseg našega prikaza vključimo še drugo osnovno prvino, ki vpliva na koncentracijo prebivalstva ali na pojemanje gostote obljudenosti. Zato bomo v kratkem orisu podali tudi podobo selitev oziroma selitvenih tokov na področju celjske regije. a) Selitve v desetletju 1961—1970 Brez dvoma smemo tudi v prebivalstvenih selitvah iskati enega izmed pomembnih regulatorjev rasti števila prebivalstva. Čeprav nimamo na voljo vseh ustreznih podatkov, s katerimi bi mogli za posamezna področja matičnih uradov oziroma njihovih okolišev začrtati osnovne tokove in smeri selitev14, bomo skušali s podatki za območja posameznih občin podati vsaj shematski prikaz in oris prebivalstvenega gibanja v celjski regiji v preteklem desetletju15. Najprej nas seveda zanima selitvena dinamika, ki je karakteristična za celotno področje celjske regije. Na podlagi uradnih statističnih virov ugotavljamo, da znaša poprečna vrednost bruto seli t e v na celotnem celjskem področju letno 44,8 %o, kar je skoraj za osmino pod republiškim nivojem (50,8 %o). 2e ta osnovna primerjava nas nehote opozarja, da preseljevanje ljudi na celjskem področju znatno zaostaja za poprečno mobilnostjo prebivalstva na Slovenskem16. Splošna gospodarska razvitost in intenziteta ekonomskega razvoja sta danes med osnovnimi gonilnimi silami, ki sprožajo in vzpodbujajo ter usmerjajo selitve našega prebivalstva. Ker pa je današnji osnovni gospodarski potencial zakoreninjen v mestih in v vseh močnejših središčih neagrarnih dejavnosti (t. j. v industrijskih ali v rudarskih ter v drugih naseljih), so postala prav ta dominantna jedra, ki privlačujejo in odtegujejo drugim, slabotnejšim (lokalnim) središčem, predvsem pa še podeželju prepotrebno človeško delovno moč, izredno močna gravitacijska žarišča. Na osnovi podrobnejše proučitve smo ugotovili, da s stopnjo gospodarske razvitosti in urbanizi-ranosti posamezne občine naraščajo tudi selitve našega prebivalstva. Ob vsem tem ne moremo in ne smemo zanemariti spoznanja, da je tudi za naša gospodarsko najbolj razvita območja na Slovenskem značilna izredno visoka vrednost bruto selitev, kjer pa izseljevanje zelo močno presega priseljevanja na ta območja18. V okviru obravnavane regije je imela občina Velenje (54,4 %0) najvišjo vrednost bruto selitev v minulem desetletju. Njej sledi gospodarsko in družbeno močno razvita in razgibana celjska občina (48,5 %o), toda že na naslednjem mestu je nerazvita občina Šentjur pri Celju (47,5 oseb na 1.000 prebivalcev na leto). Vrednost bruto selitev je znašala v Spodnji Savinjski dolini 45,8 °/oo, na območju laške občine pa 43,5 %o, a v šmarski občini 40,9 %o. Po teh naših kriterijih je bilo prebivalstvo na področju konjiške (36,6 °/oo) in mozirske občine (30,5 %o) med najmanj mobilnimi na celotnem celjskem področju. Precej drugačna podoba se nam ponuja, ako skušamo tudi selitve razčleniti po obeh osnovnih komponentah. V pogledu doseljevanja v občine celjske regije se pokaže, da je bila vrednost imigracije v pretek- lem desetletju nižja (22,5 °/oo), kot pa je znašala njena poprečna letna stopnja za celotno republiško ozemlje (26,1 °/oo). V naši regiji so bile najinten-zivnejše priselitve prebivalstva usmerjene na ožje območje Velenjske kotline (32 %o), nadalje še na področje celjske (27,4 %o) in žalske občine (23,1 %o). Stopnja priseljevanja v vse druge občine obravnavanega predela pa je bila že pod regijskim poprečkom: Šentjur pri Celju (20,6%o), Laško (19,4 °/oo), Šmarje pri Jelšah (17,1 %o), Slovenske Konjice (16,3 %o) in Mozirje (12,7 %o). To nam kaže, da je za priseljence bodisi iz drugih slovenskih občin, iz drugih republik ali bodisi iz tujine med vsemi najmanj privlačna Zgornja Savinjska dolina, saj je v preteklem desetletju prišlo v poprečju le 127 priseljencev letno na 10.000 prebivalcev. Podrobnejša razčlenitev ustreznih podatkov (gl. tabelo 5) nam pokaže tudi regionalno strukturo priseljencev na posamezna območja celjske regije. Za ta predel Slovenije je namreč očitno, da je med doseljenci kar 84,3 % imigrantov z območij drugih slovenskih občin (po-preček za SR Slovenijo znaša le 80,7%), a ostali delež odpade na priseljence iz drugih republik Jugoslavije (15%; v SRS 18,2%) ter iz tujine (0,8% oziroma 1,05% v SRS). Vsa ta osnovna spoznanja nas nehote opozarjajo na to, da je celjska regija zaradi številnih specifičnih lastnosti, kar navsezadnje pogojuje njen gospodarski potencial, za ljudi iz drugih (izven slovenskih) predelov Jugoslavije manj privlačna kot pa Slovenija kot celota. Prav zato, ker so za naše področje najpomembnejše le medobčinske selitve znotraj celjske regije oziroma priseljevanje z drugih slovenskih področij, na obravnavanem področju ne prihaja do intenzivnejšega stapljanja in prepletanja ljudi različnih narodnosti, njihovih navad in kultur itd. Natančnejši vpogled v regionalno strukturo priseljencev nam pokaže, da je med priseljenci na območju šmarske občine nenavadno visok delež priseljencev iz drugih republik (22 %) in samo 77,2 % jih je iz (ostalih) slovenskih občin. To nas navsezadnje ne preseneča, ako poznamo lego in položaj te občine v okviru slovenskega oziroma jugoslovanskega prostora. K temu je potrebno pripomniti, da v vsej novejši zgodovini nacionalna meja na Sotli ni nikdar predstavljala kakršnekoli ločnice v vsakdanjem življenju obmejnega prebivalstva. Trditi smemo, da je mejna Sotla vseskozi povezovala obe narodnosti in prav zategadelj je še danes na tem območju izredno močno preseljevanje in medsebojno »mešanje« prebivalstva19. Med priseljenci v celjsko občino je bilo v preteklem desetletju 80,4 % ljudi iz dragih slovenskih občin in skoraj ena petina iz drugih predelov Jugoslavije (18,95%), v Velenjsko kotlino jih je prišlo 15,7% iz drugih republik in 83,7 iz Slovenije. Tudi med priseljenci v Spodnjo Savinjsko dolino jih je bilo 85,1 % iz Slovenije in 13,4 % iz drugih predelov Jugoslavije, v Zgornjo Savinjsko dolino 89 % iz slovenskih občin in slaba desetina iz vzhodnih in južnih predelov države. Na območju šentjurske in konjiške občine pa sta najvišja deleža domačih doseljencev (okrog 94 %) in najnižja odstotka priseljencev iz neslovenskih predelov Jugoslavije (5,3 oziroma 5,8%). Kljub sorazmerno močnemu priseljevanju pa na drugi strani spoznavamo, da je za občine celjske regije značilna tudi močna stopnja izseljevanja njenega prebivalstva. Povedati moramo, da tudi izseljevanje iz celjske regije zaostaja za splošnim slovenskim poprečjem, kjer je prišlo na 1000 prebivalcev kar 24,68 izseljencev. Najizrazitejše izseljevanje je bilo iz predelov šentjurske (26,9 %o) in laške občine (24,1 %o) in le nekoliko za njima zaostaja območje šmarske občine (23,8 °/oo). V minulem desetletju se je iz Spodnje Savinjske doline izselilo letno po 22,7 oseb na 1.000 prebivalcev, iz Velenjske kotline 22,4 osebe, iz naselij celjske občine je letno odšlo po 21,1 ljudi na 1.000 prebivalcev, iz konjiške občine 20,3, a najmanj iz Zgornje Savinjske doline, kjer je poprečna letna stopnja znašala 17, 8 %o. Podobno kot so se nam pri priseljevanju v občine celjske regije pokazale nekatere razlike v regionalni podobi priseljencev, ugotavljamo sorodne razločke pri razčlenitvenem pregledu izseljencev. Skoraj devet desetin izseljencev iz obravnavanih občin se je naselilo na območjih drugih občin na Slovenskem (v oklepaju navajam ustrezne vrednosti za SR Slovenijo: 85,7 %), slaba desetina se jih je napotila (vrnila) v druge republike Jugoslavije (10,48%) in 2,04% (3,85%) jih je emigriralo v tujino, Skupna bilanca preseljevanja ljudi na celjskem področju je ta, da je celjska regija kot celota z njimi pridobila 488 prebivalcev, kar dà poprečni letni presežek priseljencev nad odseljenci + 0,2 °/oo (v SR Sloveniji + 1,43 °/oo!). Pri tem je potrebno takoj opozoriti, da je to le poprečna vrednost, ki velja za celotno celjsko področje. Kajti prav v okviru tega področja so samo območja treh občin, ki v preteklem desetletju izkazujejo pozitivno selitveno bilanco, v vseh drugih (petih) občinah pa izseljevanje za več ali manj presega vrednosti doselitev. Relativno TABELA 5. Struktura selitev po občinah celjskega področja v desetletju 1961—1970 „,_ „. Selitve med občinami republikami Selitve s tujino Selitve skupaj Obema SR Slovenije v Jug0slaviji P O SS P O SS P O SS P O SS Celje 12.187 10.057 + 2.130 2.874 1.524 + 1.350 101 107 — 6 15.162 11.688 + 3.474 Laško 3.239 4.203 — 964 282 199 + 83 42 27 + 15 3.563 4.429 - 866 Mozirje 1.712 2.563 — 851 179 100 + 79 32 42 — 10 1.923 2.705 — 782 Slov. Konjice 2.849 3.628 — 779 177 149 + 28 22 16 + 5 3.048 3.793 — 745 Šentjur Dri Celju 3.280 4.392 — 1.112 18S 98 + 88 27 62 _ 35 3.493 4.552 _ 1.059 Šmarje pri Jelšah 4.082 6.240 — 2.158 1.165 809 + 356 40 329 _ 289 5.287 7.378 _ 2.091 Velenje 6.736 4.875 + 1.861 1.265 509 + 756 43 247 — 204 8.044 5.631 + 2.413 Žalec 6.296 6.667 — 371 1.032 453 + 579 73 137 - 64 7.401 7.257 + 144 Celjska regija 40.381 42.625 — 2.244 7.160 3.841 + 3.319 380 967 - 587 47.921 47.433 + 488 Opomba: P = priselitve, O = odselitve, SS = selitveni saldo najvišjo vrednost selitvenega salda smo izračunali za območje velenjske občine, in sicer + 9,6 %o, precej nižji je že v celjski občini (+6,3%o), medtem ko je v Spodnji Savinjski dolini že komaj zaznaven (+0,4%o). Največjo oziroma najvišjo stopnjo negativne vrednosti selitvene bilance imajo naše najmanj razvite občine: Šmarje pri Jelšah (—6,7 %o), Šentjur pri Celju (—6,3 %o), Mozirje (—5,1 %o) pa tudi za laško (—4,7 °/oo) in konjiško občino (—4 °/oo) je še značilna močna prevlada izseljencev nad priselitvami. Prav tako nas zanima, kako so na primer regional ni tokovi selitev našega prebivalstva vplivali na vrednost selitvene bilance. Za celotno obravnavano področje je namreč karakteristično, da ima v selitvah s tujino negativni selitveni saldo (—■ 0,27 %o; SR Slovenija celo —0,68 %o). Ako je danes opazna splošna težnja po izseljevanju v tujino, pa vendarle tudi ugotovimo, da imata občini Laško in Slovenske Konjice pozitivni migracijski saldo s selitvami v druge države. Presenetljivo je, da je bila šmarska občina z izseljevanjem v tujino najbolj prizadeta (—0,9 %o)., pa tudi velenjska občina ne zaostaja mnogo za njo (—0,81 %o). Pri vseh drugih občinah v celjski regiji je presežek izselitev nad priselitvami iz tujine neznatnejši, razen morda pri občini Žalec, kjer znaša — 0,2 %o. Za nas je nadalje kar presenetljiva ugotovitev, da ima celjska regija v selitvah z drugimi republikami pozitivno bilanco, ki znaša + l,6°/oo, kar pa je še vedno pod slovenskim poprečkom (+ 2,17 %a). V vseh občinah celjskega področja prevladuje priseljevanje iz drugih predelov države nad odselitvami na njihova območja. Z medrepubliškimi selitvami so relativno največ pridobili: Velenjska kotlina (po + 3 °/oo na leto), celjska občina (+2,4 %o) in Spodnja Savinjska dolina (+l,8%o). Tudi šmarska občina ima v selitvah z drugimi republikami Jugoslavije pozitivno migracijsko bilanco (+ 1,2 °/oo), medtem ko je ta še v vseh drugih občinah celjske regije manj pomembna (znaša okrog + 0,5 %o; najnižjo smo izračunali za občino SI. Konjice, in sicer + 0,1 %o). Te ugotovitve nam ponovno potrjujejo nekdanje domneve, namreč da tudi število prebivalstva celjske regije zaradi selitev z drugimi republikami v državi hitreje narašča oziroma počasneje upada kakor pa, če bi bila njegova dinamika rasti neposredno odvisna samo od selitev v okviru domače republike. Tudi pregled rezultatov oziroma pomembnosti »notranjih selitev«, to je med občinami celjske regije z drugimi občinami v SR Sloveniji, nam je pokazal, da prihaja med »domačimi« migranti že do izrazitejše polarizacije. Kajti v slitvah s slovenskimi občinami imata samo področje celjske (+ 3,3 °/oo) in velenjske občine (+ 7,4 %o) pozitivno migracijsko bilanco, v vseh drugih se je že uveljavilo močnejše izseljevanje. Tudi za celjsko regijo kot celoto je značilno, da je imela v desetletju 1961-70 v medobčinskih selitvah (seveda v okviru SR Slovenije) primanjkljaj (—2.244 oseb), ki je v poprečju znašal letno 11 ljudi na 10.000 prebivalcev. To pomeni, da ljudje iz celjske regije beže v druge slovenske pokrajine, kjer se jim morda ponujajo ugodnejši življenjski in delovni pogoji. Največji presežek izselitev nad priselitvami iz slovenskih občin sta imeli šmarska (—7 °/oo) in šentjurska občina (—6,6 %o), pa tudi za mozirsko (—5,6 %o) in laško (—5,3 %0) ter konjiško občino (—4,2 %o) je značilna relativno nizka vrednost migracijskega sklada. Tudi Spodnja Savinjska dolina je z medobčinskimi selitvami na področju Slovenije izgubila več svojih občanov, kot jih je prejela od drugod (—1,2 %o)-°. Pregled selitvene dinamike in osnovnih smeri selitvenih tokov na celjskem področju nam more navsezadnje tudi pojasniti privlačnost obravnavanega predela bodisi za odseljence iz drugih slovenskih občin bodisi za prebivalstvo iz drugih republik Jugoslavije. Čeprav smo s prikazanim pregledom dobili le vpogled v selitveno dinamiko na nivoju posamezne občine, pa teh ugotovitev nikakor ne moremo in ne smemo posploševati za vsa območja oziroma za celotna področja posameznih občin, ki jih vključuje celjska regija. Neizpodbitno je namreč, da so zapisane ugotovitve in spoznanja le poprečne vrednosti zelo heterogeno sestavljenih predelov naših komun. Ako bi imeli na voljo ustrezne podatke za manjše teritorialne enote, bi prav gotovo pred nami zaživela selitvena dinamika še v večji raznolikosti, kot pa smo jo mogli prikazati in spoznati le s poprečnimi vrednostmi za posamezne občine. Trditi smemo, da tudi v poprečno najrazvitejših občinah celjske regije, kakršni sta na primer Celje in Velenje, obstajajo posamezna območja, kjer se domače prebivalstvo otepa s številnimi nadlogami, ki jih prinašata hitra deagrarizacija in urbanizacija podeželja. S takih področij navadno domače prebivalstvo beži in zapušča domača ognjišča. Takšno nezavidljivo okolje, kakršnih res ni malo na celjskem področju, tudi ni privlačno za močnejši dotok priseljencev iz drugih, ponavadi iz gospodarsko in družbeno še manj razvitih predelov. Prav zategadelj vse bolj dokumentirano ugotavljamo, da je prebivalstvo na odselitvenih področjih podvrženo staranju, s čemer se rapidno zmanjšuje tudi njegova delovna storilnost in sposobnost. Zato prihaja na emigracijskih področjih že do pravega izumiranja gospodarstva in kulturne pokrajine21. b) Rast števila prebivalstva v desetletju 1961—1971 S podrobnejšim vpogledom v obe komponenti, ki neposredno vplivata na rast števila prebivalstva, smo se mogli seznaniti z gibanjem njunih vrednosti v obravnavanem desetletju. Ako bi bila rast števila prebivalstva v naši regiji odvisna samo od njegovega lastnega prirodnega prirastka oziroma od lastne reprodukcijske stopnje in od njegovega pretakanja iz manj razvitih v razvitejša območja naših občin, potem bi se število našega prebivalstva povečalo le za vrednost prirodnega prirastka. Med zadnjima dvema popisoma prebivalstva, to je od leta 1961 do 1971, se je število prebivalstva v celjski regiji povečalo za 17.389 oseb ali za 8,544%. Takoj pa je potrebno pripomniti, da je bila poprečna stopnja rasti števila prebivalstva v Sloveniji celo za spoznanje nižja in je znašala 8,521 %. Od prirastka števila prebivalstva v celjski regiji odpade kar 92,8% (ali 16.132 oseb) na prirodni prirastek in le 7,2% ali 1.257 oseb na presežek priselitev nad odselitvami. Rast števila prebivalstva po občinah celjskega področja je bila v zadnjem desetletju zelo raznolika. Število prebivalstva se je najmočneje povečalo na območju velenjske občine (30,5%), za polovico manjši prirastek ima celjska občina (15,3%). V vseh drugih občinah celjske regije poprečni prirastek prebivalstva že zaostaja za področnim poprečkom; med temi območji se je število prebivalstva še najmočneje povečalo v Spodnji Savinjski dolini ter na območju konjiške občine. Hkrati pa je za vse štiri ostale občine celjske regije značilno, da je bilo število njihovega prebivalstva v zadnjem desetletju podvrženo ali stagnaciji ali počasnemu zmanjševanju; prirastek se je gibal v mejah od — 1,6 % do +1,4 %. TABELA 6. Spremembe v številu prebivalstva, prirodni prirastek in migracijski saldo po občinah celjske regije v desetletju 1961—1971 Število prebivalstva Prirodni Selitvena od 1961 bilanca do 1971 Občina 1961 1971 lllUCK-S rasti 1971:61 prirastek (1961-70) Število na 1.000 prebi- valcev Celje 50.308 57.994 115,27 4.524 + 3.162 + 5,33 Laško 18.163 18.421 101,42 1.205 — 947 — 5,17 Mozirje 15.160 15.332 101,13 830 — 658 — 4,31 Slovenske Konjice 18.351 19.106 104,11 1.755 — 1.000 — 5,33 Šentjur pri Celju 17.063 16.980 99,51 1.101 — 1.184 — 6,95 Šmarje pri J. 31.098 30.608 98,42 1.633 — 2.123 — 6,88 Velenje 22.245 29.024 130,47 3.187 + 3.592 + 14,01 Žalec 31.152 33.464 107,42 1.897 + 415 + 1,28 Celjska regija 203.540 220.929 108,54 16.132 + 1.257 + 0,59 Kakor obstajajo številna gospodarska in družbena nasprotja in razlike med posameznimi matičnimi okoliši celjske regije, tako spoznavamo, da so med njimi ogromne razlike tudi v rasti števila prebivalstva. Število prebivalstva se je v zadnjem desetletju zmanjšalo kar v sedemnajstih matičnih okoliših22. Res je, da je za vsa ta območja značilen v poprečju še izredno visok odstotek agrarnega prebivalstva (1961. leta 54,7%, 1971. leta 41,8%), vendar smemo zapisati, da je samo v zadnjem desetletju de-agrarizacija zajela kar 7.370 ljudi iz teh predelov. Pod njenim vplivom se je v teh 17 matičnih okoliših število kmetijskega prebivalstva zmanjšalo za 27,6 %, medtem ko se je celotno število njihovega prebivalstva znižalo za 5,3 %. Pod vplivom teh sprememb se je zastopnost prebivalstva v omenjenih matičnih okoliših v celokupnem prebivalstvu celjske regije zmanjšala, in sicer od 24 % v letu 1961 na 21 % v letu 1971. Med navedenimi območji se je število prebivalstva najmočneje zmanjšalo v matičnih okoliših Jurklošter (—13%), Solčava (—12,6%), Loka pri Zusmu (—12,4%) ter na Bistrici ob Sotli (—11,6%). Skoraj za desetino se je znižalo število ljudi na območju matičnega urada Vitanje in Kozje, v Pristavi za — 8 %, a za nekaj manj še na Planini pri Sevnici ter na področju Slivnice pri Celju (okrog —6,5%). V nasprotju z omenjenimi okoliši pa ugotavljamo, da se je število prebivalstva povečalo za več, kot pa znaša poprečni prirastek za celotno regijo samo v šestih matičnih okoliših. Vsekakor najintenzivnejšo rast je zabeležil velenjski okoliš s 53,8 %. Samo za dobro petino se je število prebivalstva povečalo na območju nekdanjega matičnega urada Celje (22,8%), v ostalih štirih predelih pa za eno desetino ali le malenkost več (SI. Konjice, Šentjur pri Celju, Žalec in Vojnik — od + 11,4 do + 9,77 %). TABELA 7. Rast števila prebivalstva po stopnjah deagrariziranosti matičnih okolišev v celjski regiji v desetletju 1961—1971 Število prebivalstva Prirodni prirastek Selitvena bilanca Delež kmetijskega 1961 1971 indeks število na 1.000 število na 1.000 prebivalstva rasti prebi- valcev 1971:61 valcev prebi- do 5,0 % 31.081 38.176 122,83 2.807 8,10 + 4.288 + 12,38 5,1 do 15,0% 25.624 32.075 125,18 3,157 10,94 + 3.294 + 11,41 15,1 do 27,5% 59.783 64.447 107,80 4.459 7,18 + 205 + 0,33 27,6 do 40,0% 42.517 43.713 102,81 3.358 7,79 — 2.163 — 5,01 40,1 do 60,0% 27.075 26.498 97,87 1.765 6,59 — 2.342 — 8,74 60,1% in več 17.460 16.021 91,76 586 3,50 — 2.025 — 12,09 Celjska regija 203.540 220.929 108,54 16.132 7,60 + 1.257 + 0,59 Ne smemo prezreti dejstva, da s stopnjo deagrariziranosti posameznih območij narašča intenziteta rasti števila prebivalstva. Tisti matični okoliši na področju celjske regije, ki imajo visok delež urbaniziranega in industrializiranega prebivalstva, so pokazali tudi v zadnjem desetletju znaten napredek v rasti števila prebivalstva. V nasprotju z njimi pa za pretežno kmetijska območja ugotavljamo, da so še vedno v procesu izumiranja. Prepričani smo, da tega procesa ne morejo zavreti niti sodobne, na ekonomski računici temelječe oblike kmetovanja na zemlji niti ne najsodobnejše prometne poti, v kolikor ne bi sočasno z njihovo uveljavitvijo spremenili oziroma sanirali obstoječih razmer na našem podeželju. Ako je bil proces razslojevanja našega podeželja v petdesetih letih tega stoletja marsikje tudi umetno pospeševan, ko so ponekod bile tudi s silo pretrgane tradicionalne korenine med podeželskim prebivalstvom in kmečko zemljo, pa moramo ugotavljati danes, da ga v prenekaterem okolju sili naprej čista gospodarska računica. Zato v naših najbolj agrarnih predelih domači, iz kmečke zemlje izvirajoči viri ne morejo več pospeševati ali uresničevati vsakdanjega ritma življenja. Viri za njihovo sočasno vživljanje in preobrazbo čedalje bolj prihajajo iz zaposlitve v nekmetijskih dejavnostih, ki so se naselile in razvile v bolj ali v manj oddaljenih središčih. Gornje trditve moremo najbolj nazorno dokumentirati s številčnimi podatki (prim. tabelo 7!). Za celjsko regijo velja spoznanje, da z večanjem deleža kmetijskega prebivalstva rapidno pojenjuje intenziteta rasti celokupnega števila prebivalstva v zadnjem desetletju. Na območjih, ki so imela v poprečju nad 40,1 % in manj kot 60% kmetijskega prebivalstva, se je število prebivalstva zmanjšalo za —2,1 % v desetletju 1961-71. Toda na tistih območjih matičnih uradov, kjer je stopnja deagrariziranosti sorazmerno najnižja (več kot 60% kmetijskega prebivalstva), se je število prebivalstva v poprečju zmanjšalo že za —8,24%! Najmočnejši prirastek smo v obravnavanem desetletju ugotovili na območjih, ki imajo od 5 do 15% oziroma pod 5% kmetijskega življa. S konkretnimi primeri smo lahko ponovno potrdili že večkrat poudarjene ugotovitve, kako pomembna da sta za današnje prebivalstveno naraščanje industrija in druge neagrarne dejavnosti ter stopnja deagrariziranosti našega podeželja. Zato ni presenetljivo, da zelo hitro naraščajo mesta in prenekatera obmestna naselja ter industrijska središča. V njih se namreč krepijo in naraščajo neagrarne dejavnosti, kar nudi »domačinom« in okoliškemu in priseljenemu prebivalstvu nove možnosti raznolike zaposlitve in boljšega zaslužka. V nasprotju z njimi pa je prebivalstvo v odročnih krajih, ako se njegovo število še ni zmanjšalo, prav gotovo podvrženo že nekajletni stagnaciji. To pomeni, da se prav s teh naselij iz leta v leto odseljuje pretežna večina vsakoletne vrednosti prirodnega prirastka. Tudi izračun korelacije med deležem kmetijskega prebivalstva in stopnjo rasti števila prebivalstva po matičnih okoliših celjske regije je pokazal, da med tema dvema pojavoma obstaja sorazmerno velika soodvisnost (—0,73883). Z drugimi besedami to pomeni, da je stopnja rasti števila prebivalstva v premem sorazmerju z deležem nekmetijskega življa. Čim višji odstotek kmetijskega prebivalstva je značilen za poedini okoliš, tem manjši bo prirastek prebivalstva na tem prostoru. Ako danes doživljajo pri nas najintenzivnejši gospodarski razvoj skoraj vse nekmetijske dejavnosti, potem je popolnoma naravno, da podeželsko prebivalstvo stalno išče ugodnejše možnosti, da bi se zaposlilo izven domače kmetije. V zadnjih desetih letih se je število kmetijskega prebivalstva v celjski regiji zmanjšalo za 18.301 osebo, to je za 28,08%. S tem se je znižal delež agrarnega prebivalstva v regiji od 32,02% (1961. leta) na 21,21 % v letu 1971. Ob tem je zanimivo vedeti, da se število kmetijskega prebivalstva v minulem desetletju ni povečalo na območju nobenega matičnega urada celjske regije. Naravno se nam zdi, da so najvišjo stopnjo transfera kmetijskega prebivalstva doživela naša najbolj kmetijska območja. Na predelu nekdanjega celjskega matičnega urada je kmetijstvo izgubljalo v poprečju po 7 ljudi na 10.000 prebivalcev letno, v predelih s 5,1 do 15 % kmetijskega prebivalstva pa ta prehod znaša že 45,2 osebi na 10.000 ljudi. Še višjo stopnjo transfera agrarnega prebivalstva v druge dejavnosti zasledimo v območjih s 15,1 do 27,5% kmetijskega življa (17,19 %o) in v predelih od 27,6 do 60% kmetijskega prebivalstva (11,45 do 11,80 °/oo). V naj- bolj kmetijskih območjih celjske regije (do 40% deagrariziranega prebivalstva) je v zadnjem desetletju odšlo iz kmetijstva v druge dejavnosti letno po 19 ljudi na 1.000 prebivalcev. Pojav opuščanja zaposlitev v kmetijstvu pa ni vedno in povsod vezan na izseljevanje deagrariziranega prebivalstva. Trditi smemo, da se ponavadi precejšen del »novih industrijskih« delavcev izseli iz svojega rojstnega kraja in si poišče najbolj ugodno bivališče v bližini kraja nove zaposlitve. Toda znaten delež bivših kmečkih ljudi z zaposlitvijo v industriji ne pretrga vseh vezi s svojo domačijo, na katero ga vežejo bodisi dom in družina bodisi košček zemlje. Zato so se mnogi z zaposlitvijo izven domače kmetije vključili v vsakodnevni selitveni tok, ki jih vodi od doma do delovnega mesta in nazaj. In prav zaradi vse bolj številnih dnevnih migrantov se naglo spreminja tudi prebivalstvena struktura na našem podeželju. Ne samo število, temveč tudi delež kmetijskega prebivalstva praviloma kar povsod pojemata. c) Vpliv in pomen prirodnega prirastka in selitvene bilance na rast števila prebivalstva v desetletju 1961—1971 Po računski ugotovitvi, za koliko se je povečalo število prebivalstva celjske regije v zadnjih desetih letih, smo spoznali in zapisali, da je k temu napredovanju največ prispeval prirodni prirastek, kakršen se je izoblikoval na območjih celjskega predela. Prav zato nas še posebej zanima, kakšne pa so regionalne razlike v deležu, ki ga imata prirodni prirastek in selitvena bilanca na rast števila našega prebivalstva. V ta namen smo se odločili, da na osnovi vrednosti prirodnega prirastka prikažemo selitveno bilanco po obravnavanih področjih (matičnih okoliših). Ta nam bo namreč šele pokazala, za kolikšen del vrednosti prirodnega prirastka se je število prebivalstva določenega predela (okoliša) dejansko povečalo, obenem pa nas bo opozorila za najmarkantnejša jedra izseljevanja oziroma priseljevanja. Za takšen posreden izračun selitvenega salda smo se odločili po metodi, ki je bila že uporabljena v objavljenem prispevku o Dobro vi j ah24. Na osnovi sprejete metode posrednega ugotavljanja selitvenega salda spoznavamo, da so selitve sorazmerno malo pripomogle k rasti števila prebivalstva v naši regiji. Potemtakem je bil prirodni prirastek tista osnovna vzmet, ki je skupaj s selitvami reguliral potek prebivalstvenega gibanja. Ako smo pri pregledu rasti števila prebivalstva ugotovili, da se je to v šestih občinah celjske regije povečalo, pa na osnovi omenjenega izračuna spoznavamo, da se je kar iz petih občin izselil vsaj del naravnega prirastka (prim. tudi podatke v tabeli 6!). Samo prebivalstvo občine Celje (+ 3.162 oseb), Velenje (+ 3.592 oseb) in Žalec (+ 415 oseb) je v zadnjem desetletju naraslo močneje, kot pa je znašala vrednost njihovega prirodnega prirastka. Toda samo v velenjski občini je celokupni presežek priselitev nad odselitvami višji (za 11,3%), kot znaša vrednost prirodnega prirastka »domačega« prebivalstva (3.187 oseb). Potemtakem je k prebival-stveni rasti Velenjske kotline selitveni saldo prispeval okrog 53 %, pri- 3 Celjski zbornik 33 rodni prirastek pa 47 %. Na področju celjske občine je to razmerje 41 : 59%, v Spodnji Savinjski dolini pa 18 : 82%! V vseh drugih občinah celjske regije je število prebivalstva naraščalo samo pod vplivom določenega deleža prirodnega prirastka. Še več! V vseh petih občinah zaradi močnega izseljevanja ni mogla priti do polne veljave celotna vrednost prirodnega prirastka. Povsod tam, kjer se je od leta 1961 do 1971 število prebivalstva zmanjšalo, je negativna selitvena bilanca presegla vrednost prirodnega prirastka (npr. Šentjur pri Celju in Šmarje pri Jelšah). Z območja šentjurske občine znaša presežek odselitev nad priselitvami za 7,5 % več, kot pa je znašala vrednost prirodnega prirastka, a v občini Šmarje pri Jelšah celo za 30 %. Prebivalstvo konjiške občine se je v obravnavanem desetletju povečalo za 43 % svojega prirodnega prirastka, a 57 % se ga je izselilo; v laški občini je naraslo za 21,4 %, izselilo pa 78,6 %, v Zgornji Savinjski dolini je prebivalstvo v preteklem desetletju naraslo za 172 oseb, to je za 20,7 % pri- TABELA 8. Zbirni pregled osnovnih prebivalstvenih oznak po matičnih okoliših celjske regije za desetletje 1961—1971 Migracijski saldo Število ras 1 Prirodni na 1.000 Matični okoliš prebivalstva bistva RoJstva Umrh pri- število prebi-1961 1971 1971 rastek valcev ~~196T~ (letno) Celje 31.081 38.176 122,82 5.623 2.816 2.807 + 4.288 + 12,38 Strmec 2.213 2.132 96,33 356 217 139 — 220 — 10,12 Dobrna 2.036 2.041 100,24 388 213 175 — 170 — 8,33 Šmartno v R. d. 1.558 1.668 107,06 332 176 156 — 46 — 2,85 Štore 5.667 5.650 99,70 937 437 500 — 517 — 9,13 Frankolovo 1.482 1.568 105,80 385 175 210 — 124 — 8,12 Škof j a vas 3.018 3.188 105,63 522 259 263 — 93 — 2,99 Vojnik 3.253 3.571 109,77 658 384 274 + 44 + 1,28 Breze 1.452 1.383 95,24 326 185 141 .—. 210 — 14,80 Jurklošter 1.519 1.321 86,96 232 170 62 — 260 — 18,30 Laško 8.111 8.470 104,42 1.481 898 583 — 224 — 2,70 Radeče 5.353 5.417 101,19 891 611 280 — 216 — 4,01 Rimske Toplice 1.728 1.830 105,90 325 186 139 — 37 — 2,07 Gornji grad 2.678 2.685 100,26 454 293 161 — 154 — 5,74 Ljubno ob Sav. 2.786 2.839 101,90 454 326 128 — 75 — 2,66 Luč e 1.817 1.807 99,44 322 203 119 — 129 - 7,11 Mozirje 2.893 3.045 105,25 565 345 220 — 68 — 2,29 Nazarje 2.022 2.038 100,79 281 206 75 .— 59 — 2,90 Rečica ob Savinji 2.210 2.259 102,21 380 292 88 — 39 — 1,74 Solčava 754 659 87,40 105 66 39 — 134 — 18,95 Loče pri Poljčanah Slov. Konjice 4.162 7.913 4.152 8.819 99,75 111,44 810 1.588 449 919 352 669 + 362 237 + 8,70 2,83 Vitanje 2.754 2.490 90,41 511 233 278 — 542 — 20,67 Zreče 3.522 3.645 103,49 761 305 456 — 333 — 9,29 Drami j e 1.511 1.482 98,08 287 174 113 — 142 — 9,49 Loka pri Zusmu 918 804 87,58 155 112 43 _ 157 _ 18,23 Planina pri Sevnici 3.117 2.911 93,39 501 313 188 _ 394 _ 13,07 Ponikva pri Grobelnem 2.395 2.326 97,11 402 262 140 _ 209 —. 8,85 Slivnica pri Celju 3.605 3.378 93,70 663 448 215 _ 442 __ 7,62 Šentjur pri Celju 5.517 6.079 110,78 1.025 623 402 + 160 + 2,75 Bistrica ob Sotli 2.657 2.349 88,40 324 369 — 45 263 10,50 Kozje 4.705 4.288 91,13 745 548 197 — 614 — 13,65 Pristava 5.529 5.090 92,06 802 697 105 — 544 — 10,24 Rogatec 3.808 3.814 100,15 764 403 361 — 355 — 9,31 Rogaška Slatina 7.273 7.737 106,37 1.416 777 639 _ 175 _ 2.33 Šmarje pri Jelšah 7.126 7.330 102,86 1.411 1.035 376 — 172 — 2,37 Šmartno ob Paki 2.183 2.367 108,42 459 233 226 42 1,84 Šoštanj 8.476 8.837 104,25 1.650 803 847 — 486 — 5,61 Velenje 11.586 17.820 153,80 3.093 979 2.114 + 4.120 + 28,02 Polzela 6.365 6.897 108,35 1.329 848 481 + 51 + 0,76 Prebold 5.026 5.259 104,63 802 652 150 + 83 -t- 1,63 Vransko 4.207 4.131 98,19 734 562 172 — 248 — 5,94 Žalec 15.554 17.177 110,43 2.771 1.677 1.094 + 529 + 3,23 rodnega prirastka, medtem ko se je 658 ljudi izselilo, to je 80,3 % vrednosti naravnega prirastka. Na osnovi dobljenih podatkov smo izračunali tudi intenziteto selitev oziroma stopnjo selitvenega salda. Ta je bil najvišji v velenjski občini, kjer so priselitve kar za 14 ljudi na 1.000 prebivalcev presegale letno število odselitev. Za preteklo desetletje znaša v občini Celje selitveni saldo + 5,83 ljudi na 1.000 prebivalcev, v občini Žalec pa + 1,28 %o. Enakomernejša je stopnja presežka odselitev nad številom priseljencev in se giblje v občinah celjske regije od —4,31 %o (Mozirje) do največ —6,88 %o (Šmarje pri Jelšah). Pri pregledu in razčlenitvi selitev na celjskem področju, katerega smo razgrnili v prejšnjem poglavju, zaradi pomanjkljivega osnovnega 3« 35 statističnega gradiva nismo mogli prikazati ne selitvene dinamike in ne migracijskega salda po območjih posameznih matičnih uradov. Šele z načinom posrednega izračuna vpliva selitev na rast števila prebivalstva se nam ponuja priložnost, da po matičnih okoliših prikažemo tudi vrednost selitvenega salda. Prav v tem pogledu se nam odkrivajo številne zanimive posebnosti, ki so po našem naziranju odraz preteklih, predvsem pa današnjih gospodarskih razmer določenega predela. Za prikaz teh pojavov se bomo naslonili na sintetični tabelarični pregled (gl. tabelo 8). Na prvi pogled je kar presenetljivo, da se je v celotni celjski regiji samo na območjih osmih matičnih uradov število prebivalstva povečalo za več, kot pa je znašala vrednost prirodnega prirastka v zadnjem desetletju. To so območja tehle matičnih okolišev: Celje, kjer je prirodni prirastek k rasti števila prebivalstva v obravnavanem desetletju prispeval 39,7%, preostali pa odpade na priseljence; v prirastku prebivalstva velenjskega matičnega okoliša so priseljenci udeleženi s 66 %, a 34 % odpade na večvrednost prirodnega prirastka. Pri vseh ostalih šestih matičnih okoliših je prirodni prirastek »domačega« prebivalstva prispeval že več kot dve tretjini k splošnemu napredku števila prebivalstva in že manj kot ena tretjina odpade na vrednost pozitivne selitvene bilance. V podrobnostih je odstotek selitvenega presežka, ki je vplival na rast, števila prebivalstva naslednji: Prebold 35,6%, Žalec 32,5%, Šentjur pri Celju 28,5%, Slovenske Konjice 26,2%, Vojnik 13,8% in Polzela 9,6%. V vseh drugih matičnih okoliših, kar jih je vključenih v občine celjske regije, se je število prebivalstva v obravnavanem desetletju povečalo za nekaj manj, kot pa bi se lahko na osnovi vrednosti prirodnega prirastka. Seveda moramo zaradi različne intenzitete rasti števila prebivalstva po teh matičnih okoliših razlikovati več podskupin. a^ Devet matičnih okolišev smo uvrstili v podskupino, za katero je značilno, da se je od leta 1961 do 1971 število njihovega prebivalstva povečalo; prebivalstveni prirastek znaša več kot 50% vrednosti prirodnega prirastka. To so območja naslednjih matičnih uradov: Šmartno ob Paki (število prebivalstva se je povečalo za 81,5% vrednosti prirodnega prirastka), Rimske Toplice (78,5%), Rogaška Slatina (72,6%), Šmartno v Rožni dolini (70,5%), Mozirje (69%), Škofja vas (64,6%), Laško (61,6 %>), Rečica ob Savinji (55,7%) in Šmarje pri Jelšah (54,3%). a2) Tudi v drugo podskupino smo uvrstili devet matičnih uradov. Zanje je karakteristično, da v zadnjem desetletju zaznamujejo prirastek v številu prebivalstva, vendar je njegov napredek že manjši od polovične vrednosti naravnega prirastka z njihovih območij. To pomeni, da se je s teh matičnih okolišev izselilo omembe vredno število ljudi; negativni migracijski saldo presega že več kot za 50% vrednosti prirodnega prirastka. V to podskupino sodijo naslednji matični uradi: Šoštanj (njegovo prebivalstvo se je povečalo za 42,6% vrednosti prirodnega prirastka), Ljubno ob Savinji (41,4%), Frankolovo (41%), Zreče (27%), Radeče (22,9°/o), Nazarje (21,3%), Gornji grad (4,3%), Dobrna (2,9%) in Rogatec (1,7%). V celoti nam preostane še sedemnajst matičnih okolišev, za katere je značilno, da so s selitvami v zadnjem desetletju izgubili več ljudi, kot je znašala vrednost prebivalstvene reprodukcije na njihovih območjih. Iz tega sledi, da se je poleg celotne vrednosti prirodnega prirastka izselil še del prebivalstva, ki je še v letu 1961 prebival na območju teh matičnih uradov. Tudi v tej skupini bomo po intenziteti izseljevanja oziroma po vrednosti selitvenega salda glede na vrednost prirodnega prirastka — ločili več podskupin. bj Na območjih sedmih matičnih okolišev znaša negativna selitvena bilanca v desetletju 1961-71 skoraj poldrugo vrednost prirodnega prirastka iz tega obdobja. V to podskupino uvrščamo matične okoliše: Loče pri Poljčanah (indeks negativne selitvene bilance znaša nasproti prirodnemu prirastku 102,84, kar pomeni, da se je izselilo za 2,84 odstotkov več ljudi, kot je znašala vrednost prebivalstvene reprodukcije), Štore (103,4), Luče (108,4), Dramlje (125,7), Vransko (144,2), Breze (148,9) in Ponikva pri Gro-belnem (149,3). b2) Za dvoje območij matičnih uradov v celjski regiji smo ugotovili, da je vrednost negativne selitvene bilance od 51 do 100% presegla vrednost prirodnega prirastka prebivalstva. To je značilno za matični okoliš Strmec pri Vojniku (158,3) in Vitanje (194,96). bs) V posebno podskupino smo uvrstili tista območja matičnih uradov v celjski regiji, kjer je negativna selitvena bilanca za več kot 100% presegla prirodni prirastek. Takšne značilnosti veljajo za naslednje matične urade: Slivnica pri Celju (kjer negativni migracijski saldo za 105,6 % presega vrednost prebivalstvene reprodukcije), Planina pri Sevnici (109,6%), Kozje (211,7%), Solčava (243,6%), Loka pri Zusmu (265,1 %), Jurklošter (319,4%) in Pristava (418,1 %). c) V posebno podskupino moramo uvrstiti okoliš matičnega urada Bistrica ob Sotli. Zanj je namreč poleg izrazite depopulacije (negativna vrednost naravnega prirastka) značilno tudi močno izseljevanje. S tega predela se je v zadnjih desetih letih izselilo 263 ljudi več, kot pa se jih je semkaj naselilo, medtem ko se je v istem razdobju število prebivalstva zmanjšalo za 308 oseb. Zdi se mi primerno, da stopnjo izselitev označimo še z drugim relativnim kazalcem. Tudi v tem primeru je zelo umestno, da prikažemo, kolikšna je pravzaprav vrednost selitvene bilance na 1.000 prebivalcev. Kajti tudi na ta način se nam bodo izluščila posamezna jedra z različnimi stopnjami zmanjšanja števila prebivalstva, ki se javljajo kot posledica močnega izseljevanja. Pregled po matičnih okoliših nam pokaže, da je bila intenziteta izseljevanja najmočnejša na območju matičnega okoliša Vitanje. Razlika med večjim številom izselitev in manjšim številom doselitev na to območje znaša letno po 20,7 oseb na 1.000 prebivalcev. Njemu sledijo okoliši naslednjih matičnih uradov: Solčava (—18,95 %o na leto), Jurklošter (—18,3 promile) in Loka pri Žusmu (— 18,23 %o). V naslednjo skupino smemo uvrstiti območja, kjer je znašal letni migracijski saldo v poprečju od — 10 do — 15 oseb na tisoč prebivalcev. V tej skupini so okoliši naslednjih matičnih uradov: Breze, Kozje, Planina nad Sevnico, Bistrica ob Sotli, Pristava in Strmec. V posebno skupino uvrščajo 13 matičnih okolišev, kjer je poprečna letna stopnja migracijskega salda znašala od —5,1 do — 10 %o, na območjih dvanajstih matičnih uradov pa se je gibala v mejah od —0,1 do —5 %o. Pozitivni migracijski saldo je imelo v preteklem desetletju samo osem matičnih okolišev na vsem celjskem področju: v šestih se je njegova vrednost gibala med +0,1 do + 5 %o (Vojnik, SI. Konjice, Šentjur pri Celju, Polzela, Prebold in Žalec), a v dveh je letni popreček presegal + 10 %o (Velenje in Celje; podrobnosti primerjajte v tabeli 8). Pregled vrednosti migracijskega salda po stopnjah deagrariziranosti matičnih uradov na področju celjske regije nam v glavnem potrdi že večkrat omenjena dognanja, da so namreč kmetijski predeli močna žarišča izseljevanja, medtem ko so območja deagriziranega prebivalstva (t. j. mesta in industrijska naselja) močna jedra najrazličnejših priselitev. Vse to nam dovolj prepričljivo ilustrirajo ustrezni podatki, ki smo jih podali v tabeli 7. Iz njih je mogoče razbrati, da so v matičnih okoliših, ki imajo še do 15 % kmetijskega prebivalstva, k rasti števila prebivalstva prispevale selitve v poprečju nekaj nad 56 %, preostali prirastek gre na račun biološke rasti prebivalstva. Podrobnejša razčlenitev nam pokaže naslednjo podobo: v matičnih okoliših s 95 % in več deagrariziranega prebivalstva sta na rast števila prebivalstva vplivala celotni prirodni prirastek iz obdobja 1961—1970 in pozitivni migracijski saldo, ki je v letnem poprečju znašal 12,38 oseb na 1.000 prebivalcev. Ali še drugače prikazano: Na teh območjih je v celokupnem povečanju števila prebivalstva zastopan migracijski saldo v poprečju s 60,5 % in le za spoznanje nižji je v skupini, ki ima od 5 do 15 % kmetijskega prebivalstva (51,1 %). Toda že v tistih matičnih okoliših, kjer je od 15 do 27,5 % kmetijskega prebivalstva, je na rast števila prebivalstva prirodni prirastek vplival s 96,6%, in le 4,4% odpadejo na presežek priseljencev nad odseljenci. Od leta 1961 do 1971 se je število prebivalstva v območjih, ki imajo od 27,6 do 40 % agrarnega prebivalstva tudi povečalo. Zanje pa je že karakteristično, da je na rast prebivalstva vplival le del vrednosti prirodnega prirastka (35,6%), skoraj dve tretjini se ga je že izselilo (64,6 %). Toda za območja z več kot 40 % kmetijskega življa je značilno, da se je njihovo prebivalstvo med zadnjima popisoma zmanjšalo, kar pomeni, da je negativna migracijska bilanca že presegla vrednost prirodnega prirastka. V območjih, ki imajo od 40 do 60 % agrarnega prebivalstva, znaša negativni migracijski saldo 33 % vrednosti naravnega prirastka (1,33:1), v okoliših z manj kot 40% deagrariziranega prebivalstva pa je presežek odselitev nad doselitvami skoraj za 246 % večji od vrednosti prirodnega prirastka med tamkajšnjim prebivalstvom (3,46 : 1). Podrobnejši vpogled v strukturo rasti števila prebivalstva nam je dokaj nazorno predočil, da na področjih z višjo stopnjo deagrariziranosti že znatno vplivajo na rast števila prebivalstva tudi priselitve. Za naša najbolj kmetijska področja, ki so ponavadi tudi prometno osamljena, je značilno, da število njihovega prebivalstva ni podvrženo le stagnaciji, temveč celo zmanjševanju. Pogoje za takšno stanje moramo iskati v tem, da se je iz njih izselilo precej več ljudi, kot je znašala vrednost prirodnega prirastka, ali pa je to značilno za območja s šibkejšim selitvenim tokom na eni strani in z negativnim prirodnim prirastkom na drugi strani. Posledice nakazanih procesov se javljajo v staranju podeželskih območij, s čimer so zapisana počasnemu izumiranju. Kajti neizpodbitno je, da se v selitveni tok vključuje mlajše prebivalstvo. Zavoljo tega je neposredno prizadeta starostna struktura prebivalcev na odselitvenih predelih, kjer prihaja vse pogosteje do porušenja obstoječega biološkega ravnotežja v demografskih strukturah. Čeprav se je v zadnjih desetletjih poprečna stopnja doživetja dvignila, to je zvišala se je poprečna starost umrlih (moški od 56,9 leta v obdobju 1955-59 na 60,2 leti v letih od 1965-69; pri ženskah v istem razdobju od 62,9 na 67,2 leti)25, pa moramo zaradi ostarelosti našega prebivalstva pričakovati, da bo ta vrednost v prihodnjih letih stagnirala ali pa se bo zelo počasi dvigala. S tem bodo najbolj prizadeta naša najbolj tipična podeželska območja, kjer je zaradi nizke rodnosti in relativno visoke umrljivosti že danes čutiti prve znake stagnacije. Posreden indikator omenjenega procesa se kaže v vse bolj pogostnem ukinjanju podeželskih osnovnih šol. Med glavnimi vzroki takšnih, ponekod zelo nepriljubljenih posegov ponavadi navajajo premajhno število šoloobveznih otrok na območjih posameznih šolskih okolišev. SKLEP Čeprav smo si v prispevku zastavili za osnovni cilj, da spoznamo in ovrednotimo obe osnovni komponenti rasti števila prebivalstva, pa smo se vendarle mogli soočiti s številnimi in raznovrstnimi pojavnimi oblikami, ki neposredno vplivajo na vrednost prirodnega prirastka prebivalstva ali migracijskega salda. Ponovno je prišlo do izraza spoznanje, da smemo v stopnji deagrariziranosti posameznega okoliša iskati tudi njegovo današnjo ekonomsko moč in da ta neposredno vpliva na spremembo in sestavo prenekaterih prebivalstvenih struktur. Res je, da sta od stopnje gospodarske razvitosti določenega območja neposredno odvisna rast ali nazadovanje števila prebivalstva. Vendar je potrebno, da ob takšnem, marsikdaj presplošnem spoznanju, prikažemo tudi pomembnost in vpliv, ki ga imata nanju bodisi prirodni prirastek bodisi selitvena bilanca. Čeprav se v sestavku nismo vedno in povsod poglabljali ne v vzroke različnih prostorsko pogojenih vrednosti obeh najpomembnejših komponent prebivalstvene rasti kakor tudi ne v posledice ugotovljenih regionalnih struktur rasti števila prebivalstva, pa smo vendarle spoznali posamezne prostorske razsežnosti in vrednosti poedinih pojavov. In prav te ugotovitve in ta spoznanja nam dajejo nove vzpodbude in napotke za nadaljnje delo, s katerim naj bi prodrli v samo bistvo prostorsko diferenciranih pojavov, v nastanek procesov ter v njihove vzroke in v sočasne učinke, ki jih takšni procesi vzbujajo in porajajo v kulturni pokrajini. Podoba je, da je zelo primerno in umestno, da smo pri razčlenitvah vseh komponent prebivalstvene rasti na področju celjske regije te komponente osvetlili še z različnih primerjalnih vidikov. Na eni strani je koristno, da smo z različnimi primerjavami spoznali položaj celjskega področja v okviru celotnega slovenskega prostora, kakor tudi njegove številne posebnosti, ki na zunaj izražajo njegovo moč in njegovo »lastno« — notranjo sestavo, na drugi strani pa nas lahko opozarjajo na številne svojstvene poteze. Razčlenitev vrednosti posameznih pojavov nam je pokazala, da je celjsko področje zelo heterogenega sestava, kar smo lahko spoznali pri opredeljevanju posameznih vrednosti po občinah. Podrobnejša razčlenitev sestavin prirodnega prirastka, migracijskega salda ali rasti števila prebivalstva na območju posamezne občine, kar smo dosegli z obravnavo oziroma s prikazom podatkov po teritorijih matičnih (krajevnih) uradov, pa nam je zelo nazorno pokazala, kako iluzorne in varljive so poprečne, s statističnimi metodami ugotovljene oziroma pridobljene vrednosti, ki jih ponavadi prikazujemo po občinah. Na območju sleherne občine so številni predeli, za katere so značilne prenekatere posebnosti, ki izvirajo iz »njihovega« geografskega okolja. Čeprav se prav dobro zavedamo, da je bila v marsikaterem pogledu, ko imamo opravka z zelo obsežnim matičnim okolišem, ki v svoj obseg vključuje več različnih predelov s specifičnimi pojavi in procesi (npr. Šmarje pri Jelšah, Žalec, Velenje, Rogaška Slatina, Slov. Konjice, Laško, Slivnica pri Celju, Šentjur pri Celju itd.), prav zaradi »statističnih poprečij« zabrisana heterogenost v vrednosti posameznih pojavov. Toda navkljub vsemu je pred nami zaživela pestra raznolikost posameznih predelov s specifičnimi prebival-stvenimi obeležji, ki jim dajejo z drugimi krajevnimi posebnostmi še prav posebno veljavo. Tudi v sklepnem pregledu oziroma v povzetku ne smemo prezreti ugotovitve, da je namreč prenekatero območje na celjskem področju zapisano počasnemu izumiranju. Predvsem velja ta ugotovitev za vsa tista območja, ki imajo še vedno sorazmerno visok delež kmetijskega prebivalstva. Kajti prav za tipične kmetijske predele je značilna nizka vrednost prirodnega prirastka in dokaj močan presežek odselitev nad priselitvami, kar destimulativno vpliva na rast števila prebivalstva. Ob tem je potrebno ponoviti ugotovitev, da je za vsa naša kmetijska področja značilna gospodarska in družbena nerazvitost! To pa je že razlog več, ki pospešuje odseljevanje mladega in najbolj vitalnega prebivalstva v druga, razvitejša področja. Prav tako ne smemo mimo spoznanja, da smo skoraj na območju sleherne občine, ki so vključene v celjsko regijo, zasledili posamezna območja, ki so imela vsaj rahlo nakazane težnje po izseljevanju svojega (lastnega) prebivalstva. Res je, da je takih primerov neprimerno manj na področju Velenjske kotline ali Spodnje Savinjske doline, toda prav izrazito se pojavijo že na območju celjske in konjiške občine, da sploh ne omenjamo vseh drugih občin v obravnavani regiji. Sklenjeno in obsežno področje močnega izseljevanja smo ugotovili v celotni Zgornji Savinjski dolini, na južnem in zahodnem obrobju Velenjske kotline, v zahodnem predelu Spodnje Savinjske doline, na celotnem področju laške in šmarske ter na pretežnem območju šentjurske in konjiške občine. Pri tem velja še prav posebej poudariti, da je jedro močnega izseljevanja prebivalstva pomaknjeno prav na področje laške, šentjurske in šmarske občine, kjer še prav posebej izstopajo območja matičnih uradov Jurklošter, Loka pri Žusmu, Breze, Planina nad Sevnico, Kozje, Pristava, Bistrica ob Sotli itd. Prav tako ne smemo prezreti vitanjskega matičnega okoliša, ki zajema naselja ob zgornji Hudinji, saj je bilo prav zanj značilno naj intenzivnejše izseljevanje na vsem celjskem področju. Vsekakor smemo prav na Kozjanskem iskati v poprečju najobsežnejši sklenjeni prostor recentnega izseljevanja pa tudi najintenzivnejše poprečne vrednosti negativnega selitvenega salda. Seveda bi nam podrobnejša obravnava podatkov, pri kateri bi se naslonili na območja posameznih naselij ali katastrskih občin, odkrila še večja nasprotja med njimi, kot smo jih mogli ugotoviti in spoznati pri pregledu po matičnih okoliših. Kajti v večini naselij na Kozjanskem je število prebivalstva v zadnjih desetih letih bolj ali manj upadlo. Pri podani ugotovitvi je treba vsekakor pripomniti, da tod prevladujejo sorazmerno majhna naselja, ki so neposreden nasledek zgodovinskih in geografskih značilnosti tamkajšnjega okolja. Ne smemo prezreti spoznanja, da se je število prebivalstva v celjski regiji v naseljih, ki so v letu 1971 štela do 200 ljudi, samo v zadnjem desetletju zmanjšalo v poprečju za 4 %, medtem ko je za naselja, ki so pri zadnjem popisu prebivalstva štela med 200 in 500 ljudi, značilna že stagnacija v rasti števila prebivalstva (+ 1,25%). V vseh večjih naseljih, to je v krajih z nad 500 prebivalci pa se je število prebivalstva od leta 1961 do 1971 povečalo skoraj za eno četrtino. Navedena spoznanja nas dokaj nazorno opozorjajo, kako so danes manjša in stran od glavnih in živahnih prometnic stoječa naselja podvržena počasnemu, a nenehnemu izumiranju. Samo mesta in industrijski kraji in vsa druga pomembnejša naselja okrog njih postajajo iz leta v leto močnejša žarišča in pribežališča podeželskega prebivalstva. Popolnoma upravičeno si smemo postaviti vprašanje: kdaj bo doseženo ravnotežje med razvitejšimi oziroma neagrarnimi območji in podeželskimi predeli? In kakšno gostoto obljudenosti nam bo takšno »ravnotežje« prineslo? Kdaj se bo umiril oziroma izravnal selitveni gradient med razvitimi in nerazvitimi predeli na območju celjske regije? Zastavljena vprašanja nam porajajo številna ugibanja in predvidevanja z najrazličnejšimi domnevami. Te pa bodo ostajale vse dotlej, dokler se ne bomo z dokumentarnimi razčlenitvami približali poreklu in osnovnim gibalnim silam teh pojavov in njihovim procesom. Potemtakem lahko pričujoči prispevek predstavlja samo uvodno razglabljanje in spoznanje prostorskih realitet, katerih osnovna problematika in dinamika sta neposredno zapisani v prebival-stvenem razvoju. OPOMBE, VIRI IN LITERATURA 1 S. ILESIČ: Slovenske pokrajine (Geografska regionalizacija Slovenije). Geografski vestnik, XLIV, str. 9—31, Ljubljana 1972; prim. str. 14—15 in karto 2. F. GRADIŠNIK, ml.: Dosedanji regionalno-ekonomski razvoj ter model možnega in verjetnega dolgoročnega razvoja celjske občine do leta 1986. Celjski zbornik 1971-72, str. 63—143, Celje 1972; gl. str. 65—74. 2 F. GRADIŠNIK, o. c., str. 69. 3 Obseg matičnih okolišev v občini Celje in Žalec smo rekonstruirali na osnovi publikacije: Imenik naselij, občin, matičnih uradov, pošt in sodišč SR Slovenije ter seznam občin SFRJ. Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana 1966. 4 Imenik naselij, občin, mest, matičnih uradov, pošt in sodišč SR Slovenije ter seznam občin SFRJ. Zavod SR Slovenije za statistiko, Ljubljana, novembra 1972. 5 Osnovni podatki za izračun natalitete, mortalitete in prirodnega prirastka prebivalstva so povzeti iz rokopisnega gradiva Zavoda SR Slovenije za statistiko v Ljubljani ter iz dokumentacije Inštituta za geografijo univerze v Ljubljani. Podatke o številu umrlih po naseljih oziroma po matičnih okoliših za leto 1962, ki jih v ustrezni obliki ni mogoče dobiti na Zavodu SRS za statistiko v Ljubljani, so nam posredovali matični (krajevni) uradi s celotnega področja celjske regije. Zato tudi na tem mestu vsem vodjem krajevnih oziroma matičnih uradov naša topla zahvala. 5a Tabele 1, 3 in 4 so sestavljene na podlagi publiciranih podatkov, zato se število rojstev oziroma smrtnih primerov tu in tam čisto ne ujemajo s podatki, ki smo jih dobili iz rokopisnega gradiva Zavoda SRS za statistiko. Statistični podatki po občinah SR Slovenije 1965. Zvezek V., Ljubljana, septembra 1966. Statistični podatki po občinah SR Slovenije 1971. Zvezek IX., Ljubljana aprila 1971. 6 M. NATEK: Uticaj deagrarizacije na prirodno i migracijsko kretanje stanovništva u SR Sloveniji u periodu od 1961 do 1970 godine. Zbornik na jugo-slovenskiot simpozium na problemite na selskite naselbi i zemjodelskoto proiz-vodstvo, str. 61—75, Skopje 1972. 7 Matični okoliši po stopnji deagrariziranosti prebivalstva: do 5% kmetijskega prebivalstva: Celje; 5,1 do J5% kmet. preb.: Radeče, Škofja vas, Štore in Velenje; 15,1 do 27,5% agi. preb.: Laško, Nazarje, Prebold, Rimske Toplice, Slov. Konjice, Šentjur pri Celju, Šmartno ob Paki, Šoštanj, Vojnik, Žalec; 27,6 do 40% kmet. preb.: Dobrna, Gornji grad, Ljubno ob Savinji, Loče, Luče, Mozirje, Polzela, Rečica ob Savinji, Rogaška Slatina, Rogatec, Solčava, Strmec in Zreče; 40,1 do 60% kmetijskega prebivalstva: Dramlje, Frankolovo, Jurklošter, Loka pri Zusmu, Ponikva pri Grobelnem, Slivnica pri Celju, Šmarje pri Jelšah, Šmartno v Rožni dolini, Vitanje, Vransko; 60% in več kmetijskega prebivalstva: Bistrica ob Sotli, Breze, Kozje, Planina pri Sevnvici in Pristava. 8 V. KLEMENClC: Geografsko opredeljivanje i problemi socialno ugroženih područja na primeru Slovenije. Zbornik na jugoslovenskiot simpozium za problemite na selskite naselbi i zemjodelskoto proizvodstvo, str. 33—39, Skopje 1972. 9 M. NATEK, o. c„ str. 66. 10 Prav tam, str. 65 in 66. 11 Prav tam, str. 67. 12 I. GAMS: Rodnost, rodoljubnost in standard. Prostor in čas, IV., štev. 1—2, str. 97—100, Ljubljana 1972. 13 Statistični letopis SR Slovenije 1972. Ljubljana 1972, prim. stran 54 do 55. 14 Zbrano gradivo Zavoda SR Slovenije za statistiko nam nudi vpogled v naslednje selitve prebivalstva pri nas: a) selitve v okviru naselja, to je sprememba bivališča, b) selitve med posameznimi naselji v okviru iste občine; c) selitve med občinami SR Slovenije; č) selitve z drugimi republikami v Jugoslaviji in d) selitve s tujino. Pripomniti pa moramo, da so nam navedeni podatki bodisi v tiskani bodisi v rokopisni obliki dostopni le za obseg celotne občine. Kakršnokoli preraču- navanje in prirejanje teh podatkov za manjše teritorialne enote, to je za področja matičnih okolišev, je praktično skoraj neizvedljivo. 15 Statistični podatki po občinah SR Slovenije 1965., Zvezek V., Ljubljana, september 1966. Statistični podatki po občinah SR Slovenije 1971. Zvezek IX, Liubliana aprila 1971. 16 V. KLEMENČIČ: Prostorska diferenciacija Slovenije po selitveni mobilnosti prebivalstva. Geografski zbornik, XII, str. 137—220, Ljubljana 1971. 17 M. NATEK: Selitvena dinamika v SR Sloveniji v letih 1959—1968. Geografski obzornik, XVIII, štev. 1—2, str. 1—11, Ljubljana 1971. 18 M. NATEK: Uticaj privredne razvijenosti na selidbena kretanja stanov-ništva u SR Sloveniji u periodu 1961—1970 godine. Referat na jugoslovanskem posvetovanju o prebivalstvu, Ohrid, 20,—23. 4. 1973. M. NATEK: citirano pod 17; str. 2. 19 Glejte opombo pod 18. 20 Primerjajte tudi nekatere osnovne značilnosti selitev na Slovenskem iz zadnjega obdobja, ki so prikazane v člankih: M. HROVAT: Migracije prebivalstva 1971. Prikazi in študije, XIX, štev. 1, str. 3—19, Ljubljana 1973. M. HROVAT: Migracije prebivalstva v razdobju 1960—1971. Prikazi in študije, XIX, štev. 1, str. 20—54, Ljubljana 1973. 21 V. KLEMENČIČ: 1972, str. 35—36. A. SORE: Geografija nekaterih delov celjske makroregije, Celjski zbornik 1969 — posebna izdaja, Celje 1969. Prim. str. 25—26, 94, 99, 112—113 in 116—119. M. ZGONIK: Proces deagrarizacije v Dravski dolini in njena prostorska razčlenjenost. Geografski obzornik, XVI, štev. 3—4, str. 6—11, Ljubljana 1969. M. ZGONIK: Proces deagrarizacije v hribovitih območjih Dravske doline. Natisnjeno v knjigi »Siti in lačni Slovenci«, str. 136 do 154. Maribor 1969. 22 Od leta 1961 do 1971 se je število prebivalstva znižalo^ v območjih naslednjih matičnih uradov celjske regije: Bistrica ob Sotli, Breze, Dramlje, Jurklo-šter, Kozje, Loče, Loka pri Zusmu, Luče, Planina pri Sevnici, Ponikva pri Grobel-nem, Pristava, Slivnica pri Celju, Soločava, Strmec, Store, Vitanje in Vransko. 23 Vladimir in Vera KOKOLE: Urbanizacija podeželja v Sloveniji. Geografski vestnik, XLI, str. 3—23, Ljubljana 1969. 24 M. NATEK: Zemlja in človek po Dobrovljah. Celjski zbornik 1962, str 36—82, Celje 1962; prim. strani 67—71. 25 Statistični letopis SR Slovenije 1972. Ljubljana 1972, gl. stran 63. S u m m a r y THE GROWTH OF THE NUMBER OF POPULATION IN THE REGION OF CELJE DÜRING THE 1961—1971 DECADE The paper studies the growth of the number of population in the Celje region1 which comprises 8 communes along the Savinja and the upper Sotla, i. e. on the area of ,Savinjsko-zgornjesotelska Slovenija'. In the degree of its economic and general social development this macro-region shows a highly heterogeneous composition. The area contains communes ranging from highly developed ones (Celje, Velenje), via averagely developed ones (Laško, Slov. Konjice, Žalec), to a large, one-piece region of Kozjansko, which is one of the most underdeveloped parts of Slovenia (in the commune of Šmarje pri Jelšah, and that of Šentjur pri Celju). The first part of the article brings a detailed survey of the structure of the natural increase. The survey contains the figures for the number of births and the natality rate — which is during the 1961—1971 decade on the territory of the Celje macroregion by 1.9 percent higher than that of the SR Slovenia (17.9% as compared to the 17.6 %o in SR Slovenia). Mortality rate on the territory of the Celje region (10.3 °/oo) is likewise slightly above the Slovene average (9.8 %o). These figures show that over the decade under consideration the degree of naturai increase in the Celje region (7.6 %o) was below the average for the SR Slovenia (7.77 %o). The second part of the article brings first the main trends of the mi-gration of population according to the communes of the region of Celje. It is found that the predominant part of the territory under consideration is marked by emigration. Second, the article brings the figures of the growth of population from 1961 to 1971. During this period the population on the territory of the Celje region has grown by 8.54 percent, with the corresponding figure for the SR Slovenia being 8.52 percent. The basic aim of the study is to bring out the significance of the naturai increase and migration balance for the growth of the number of population. The author has been interested in what percentage the growth of the number of population was influenced by the naturai increase and in what degree by the migrations. The calculation was made on the basic of a simple method: general censuses taken in 1961 and in 1971 give the figures for the population in the region, while the figures concerning the naturai increase of population have also been known to the author. On this basis it was possible for each particular area (the entire region, commune, central area) to calculate the value of the migration balance. On the basis of that the author emphasizes that during the 1961—1971 decade it was the naturai increase which contributed 92.8 percent (or: 16.132 per-sons) and the migrations which contributed only 7.2 percent (or: 1.257 persons) to the growth of the number of population. It should be noted that the problems under discussion are treated from the following angles of comparison: a) the region of Celje within the framework of the SR Slovenia; b) the position of tbe communes within the framework of the entire Celje region; c) the communes are divided up into smaller teritorial units, so-called central areas, and the problems are discussed also on this level; and d) the material is additionaly discus-sed from the point of view of the de-agrarisation of the individuai central areas. The concluding part brings detailed surveys of areas of emigration and imigration in the Celje region. The author finds that the most recent demogeographical processes have considerably contributed towards the extinction of the population of the most underdeveloped parts. And along-side with this we witness a decay and withering away of the cultural landscape. CELJSKI ZBORNIK 1973-1974 UDK 911.3:312 (497.12 — 116) : 338 DR. ANTON SORE NOVEJŠA POPULACIJSKA IN EKONOMSKA GIBANJA V VELENJSKI KOTLINI l. Velenjsko kotlino obdajajo na severu iz triadnih apnencev in dolomitov sestavljeni hribi: Paški Kozjak (1063 m), Stropnica (860 m), Vo-demlja (780 m), Ljubela (778 m), Lom (884 m) in drugi; prištevamo jih k vzhodnim odrastkom Karavank. Na zahodu zapirajo kotlino Golte z Golčko planino in Boskovcem (1590 m), ki spadajo k Savinjskim Alpam, prav tako tudi nižji hrbti Skorna, apniška Gora Oljka (734 m) in Ponikvanska planota (400 do 500 m) na jugu. Za nastanek Velenjske kotline sta bili odločilni predvsem zemeljski prelomnici, razhajajoči se pri Smrekovcu (1569 m). Zgornja poteka na severni strani Loma in Ljubele, ob njej je razkrit širši pas tonalita. Spodnja, mlajša prelomnica se drži Belih vod, Šoštanja, Velenja in se nadaljuje proti Vojniku; v reliefu se odraža v strmih pobočjih goric in hribov, ki zapirajo kotlino z južne strani. V oligocenu in miocenu je prišlo do močnih tektonskih premikov, v grezajoče površje je segal zaliv Panonskega morja, v katerem so se odlagali razni sedimenti, razkriti v večji meri severno in južno od Paškega Kozjaka. Oligocen je pomemben za nas tudi zaradi smrekovškega vulka-nizma, ki je zapustil med Šaleško dolino in Savinjsko dolino eruptivne kamenine in usedline: groh, andezit. V mlajšem pliocenu je kotlino zalivalo jezero, iz te dobe je lignit. Grezanje kotlinskega dna je moralo biti enakomerno in počasno, kar sklepamo po izredni debelini premogovnih plasti, zlasti na področju Družmirja (117 m). Proti severu in jugu se debelina premoga manjša. Krovnino sestavljajo lapor, gline z vložki proda in peska, peščena glina, sivica in pesek različne kakovosti, ki so jih nanašale v jezero vode s hribovitega zaledja in ga tako postopoma zapolnile. Dolinsko dno se proti obrobju dviga v stopničastih terasah, razrezanih po pahljačasto razporejenih pritokih Pake. Zaradi slabo propustnih nanosov je dolinsko dno marsikje zamočvirjeno. Prodna tla so bliže strugi Pake. Iz laporja in peščenjakov sestavljene strmine so pogosto plazovite in niso primerne za gradnjo in obdelavo. V zvezi s tektoniko so termalni mineralni izviri v Topolščici. Področje velenjske občine je v šesti potresni coni. Od zemeljskega bogastva je razen premoga omeniti še več kamnolomov apnenca in peskolom v Paki. Tipični pojav v liziognomiji Šaleške doline so ugreznine z jezeri. Največ površja (37 %) pripada višinam 500 m do 700 m, sledijo višine 400 do 500 m (31 %), hribovit svet od 700 m do 1000 m (14%). višinam do 400 m pripada dobra desetina, nad 1000 m pa polovico manj. Pretežni del Velenjske kotline spada v tako imenovani klimatski rajon vzhodne, srednje Slovenije (18).* Temperaturni podatki se nanašajo na vremensko postajo Velenje (386 m n. m.). Pred mrzlimi vplivi severa varuje kotlino že znano hribovito obrobje. Bolj odprta in prehodna je v po-dolžni jugovzhodni smeri proti Celjski kotlini. Očite so fenološke razlike med nižjo, južno, bolj zgodnjo Savinjsko dolino ter višjo severno in bolj zaprto Šaleško dolino. Srednja mesečna in letna temperatura zraka v Velenju 1931—1960 januar februar marec april maj junij julij avgust — 2,0° C —0,2° C 3,5° C 8,7° C 13,2° C 16,7° C 18,7° C 17,7» C september oktober november december letna temperatura 14,2° C 9,0° C 3,9° C 0,0° C 8,6° C V Velenju je januarja za spoznanje topleje kot v Celju, v juliju pa je za pol stopinje bolj hladno. Februar je v obeh krajih enak, vsi ostali meseci so v Velenju hladnejši kot v Celju. Podobno kot v sosednjih zaprtih kotlinah je tudi v Velenjski pozimi opazen toplinski obrat med višjimi prisojnimi legami in mokrotnim meglenim dolinskim dnom. Paški Koz-jak je za 680 m višji, zato so srednje mesečne temperature precej nižje, (januar — 4,4° C, julij 16,3 C°, srednja letna temperatura 5,8° C). Za kmetijstvo je koristen podatek, da traja temperatura nad 0° C v Velenju 302 dni, na Paškem Kozjaku pa samo 266 dni. Temperatura nad 10° C traja v Velenju 168 dni, na Paškem Kozjaku 126 dni, v Celju pa v obeh primerih 5 dni več kot v Velenju. Velenje sprejme (1931—1960) poprečno 1103 mm padavin na leto. Najbolj namočena meseca sta oktober (118 mm) in junij (128 mm), najbolj suh pa je marec (51 mm). Zimski meseci so na splošno najbolj suhi (186 mm), nato množina padavin spomladi narašča (230 mm), doseže višek poleti (364 mm), nakar jeseni znova nekoliko pojema (323 mm). Poprečno je v Velenju 106,3 padavinskih dni, med njimi je 29 snežnih. Slana je bolj pogosta v Celju kot v Velenju (37,4 dni) za kmetijske pridelke pa je najbolj nevarna aprila in maja (poprečno 4,6 dni oziroma 0,9 dni). Po številu oblačnih dni prednjači zima (poprečno 37,3 dni), sledijo jesen, pomlad in poletje (20,5 dni). Nevihte s točo se pojavljajo v toplejših mesecih, sicer pa ni bistvenih razlik v primerjavi s Celjem. Prevladujoča vetrova sta se-verozahodnik in vzhodnik. ' Prva številka v oklepajih opozarja na zaporedno številko v seznamu literature, naslednja pa pomeni stran v citiranem delu. Glavni potok Šaleške doline je Paka. V zgornjem toku se mora prebijati skozi slikovito apniško tesen Hudo luknjo, kjer sprejme kraški pritok Ponikvo. Njen nadaljnji tok od Šaleka do Šoštanja je reguliran in ne povzroča več poplav (katastrofa 1933 in 1954). Z desne strani se stekajo v Pako Sopota z Lepenjo, Velunja, Bečovnica s Strmino in Klančnico, Toplica in Šentflorjanščica. Levi pritok Trebušnico so skozi Velenje regulirali in pokrili. Hudourniške potoke so na najbolj izpostavljenih mestih vsaj delno regulirali, oziroma jim utrdili bregove. Za Pako je značilen mešan pluvio-nivalen režim. Preskrba z dobro pitno vodo je med najpomembnejšimi uspehi mnogih naselij v dolini in v hribovitem zaledju v zadnjih dveh desetletjih. V vseh hišah še nimajo vodovoda in si pomagajo s štepihom, odprtimi vodnjaki, ponekod tudi s strešnico. Marsikje so se skupine gospodarjev odločile za lasten vodovod, zajezili so izvire in napeljali vodo v hiše in v hleve. Taki lokalni gravitacijski ali črpalni vodovodi so v mnogih vaseh, ponekod tudi po dva in več. Večja naselja v občini se oskrbujejo z vodo iz skupinskih vodovodov. Velenjski vodovod zajema vodo iz izvirov pod Paškim Kozjakom, Stropnico in Pečovniškim vrhom (793 m), torej v Paki, zlasti pred Hudo luknjo (zajetje Toplice 65 l/s). Skupna zmogljivost vodovoda je 104 l/s in oskrbuje 99% vseh prebivalcev na njegovem območju; vode že primanjkuje. Pri porabi vode sta široka potrošnja in industrija enakovredni. Šo-štanjski vodovod se napaja iz zajetij v Belih vodah in iz izvirov na Maze-jevih travnikih pod Lomom (13 l/s). Preskrbo s tehnološko vodo bo potrebno reševati kompleksno za vso Šaleško dolino in v povezavi s pitno vodo ter z odvodom in čiščenjem odplak. Urbanisti predvidevajo, da bo v Velenju ob koncu tisočletja 32.000 ljudi, ti naj bi ob normalni potrošnji (500 litrov na prebivalca na dan) porabili 16 milijonov litrov pitne vode na dan. Leta 2000 bi moralo torej priteči 185 litrov vode na sekundo. Rezerve pitne vode še niso podrobno proučene, računajo pa na nekatere že znane izvire. Industrija ne bi smela za tehnološke namene odvzemati že tako pičle zaloge pitne vode, zmogljivost Pake pa je v tem pogledu omejena. Kaže, da je izkoriščanje vode iz bližnjih ugrezninskih jezer, kamor naj bi speljali Lepenjo, Sopoto in morda tudi Velunjo, cenejša in ugodnejša rešitev. Prst v Velenjski kotlini je močno heterogena. Na triadnih apnencih in dolomitih Radojča in Lopatnika se je razvila rjava prst rendzina. Tla so humozna, tekstura je glinasto ali meljasto ilovnata, struktura je grudi-časta, reakcija je slabo kisla ali nevtralna. Hribovito površje pokrivajo mešani gozdovi. Prav tam in na Paškem Kozjaku, v Ljubeli in Cirkovcah je razširjena rjava prst s plitvim humoznim horizontom. Za zgornji horizont je značilna glinasto ilovnata tekstura, za B horizont pa obratna. Vlažna prst je precej plastična, suha je, trda in se težko drobi. Pokrivajo jo gozdovi, po ozkih dolinah in planotah pa travniki in pašniki. V okolici Velenja, Podkraja in proti Andražu je na eruptivnih silikatnih kameninah nastala rjava kisla prst. Na senčnih bregovih jo pora- 4 Celjski zbornik 49 ščajo gozdovi, na oblastih goricah in na prisojnih pobočjih hribov so njive, sadovnjaki in vinogradi. Humozni horizont je dokaj plitev, spodnji B horizont je grudičast in vsebuje še dovolj organskih snovi. Na pliocenskih usedlinah v okolici Velenja je mestoma opaziti pobočni psevdoglej. Poleti trpijo nagnjena tla sušo, mokra pa so mastna in zbita. Gozdna tla so bolj kisla kot obdelana. Prst je srednje bogata z bazičnimi snovmi. V zgornjem horizontu je precej humusa, ki z globino hitro upada (19). Ob potoku Paki pri Velenju in Pesju je na kvartarnih rečnih nanosih globoka rjavo meljasta ilovnata prst. Matično podlago tvorijo prodne plei-stocenske odkladnine, vrhnja plast je mlajšega izvora. Tla so zgoraj rahla in propustna za vodo, z globino postajajo bolj zbita. Humosni sloj je dokaj globok. Razmerje med vlago in zrakom je ugodno, reakcija je kisla do nevtralna. Za dolino Pake in za stranske podaljške je značilen še glej na aluvialnih nanosih. Pronicanje vode v notranjost je otežkočeno, zato so po dežju tla močno navlažena. Rahel je le razmeroma plitev zgornji sloj, ki je dokaj humozen, spodnji oglejani horizonti so kompaktni. V prsti je precej bazičnih snovi. Trenutno so ta tla najbolj primerna za travnike (19). Ko spremljamo mogočen ekonomski razvoj Šaleške doline in njene okolice in opazujemo spremembe v fiziognomiji pokrajine, v miselnosti ljudi, v načinu življenja, ko občudujemo ustvarjalno silo pridnih domačinov, njihove ambicije in skrb za še boljšo prihodnost doraščajoče generacije, se komaj zavemo, da je preteklo le četrt stoletja od vojnega pu-stošenja. Prvo povojno ljudsko štetje leta 1948 je prikazalo na območju občine Velenje 15.843 ljudi. Nato je število prebivalstva stalno naraščalo in sicer v obdobju od leta 1948 do 1953 za 17,9%, od 1953 do 1961 za 25,7 % in od 1961 do 1971 za 25,7%; v triindvajsetih letih se je torej število prebivalstva povečalo za 82,9%. Po zadnjem popisu prebivalstva živi v velenjski občini 28.977 ljudi, to je dvakrat več kot pred sto leti (1869. 1.). Po štetju leta 1953 je naraščalo število prebivalstva v vseh treh matičnih okoliših občine, le da se je v velenjskem podvojilo, v šmartinskem se je povečalo za naravni prirast, v šoštanjskem pa kaže določene znake stagnacije. Vsa naselja niso imela enakega demografskega utripanja. Ložnica in Silova na južnem bregovitem obrobju, kjer je malo primernih tal za intenzivnejše obdelovanje, kjer prevladujejo kisle prsti in marsikje mo-krotni travniki, že ves čas po osvoboditvi populacijsko nazadujejo. Enako velja za hribovit svet samotnih kmetij v Belih vodah, Zavodnjah in Ple-šivcu. Les in mesna govedoreja ne potrebujeta toliko rok kot ekstenzivno poljedeljstvo. Mladi na težki, skopi zemlji nimajo več obstanka. Gospodarska politika polpreteklosti tudi ni kaj prida vzpodbujala naprednejših oblik kmetovanja. Industrija v obeh dolinskih mestih in udobnejše življenje v sodobnih stanovanjih sta vabili mladino v dolino. Razkorak med mestom in hribovitim zaledjem se v zadnjih letih nekoliko zmanjšuje z novimi cestami, s katerimi se manjšajo razdalje in širi dnevna migracija. Bližina delovišča ni bila povsod na prvem mestu, saj so ugodne prometne zveze in omogačajo bivanje na deželi, ki ima tudi mnoge pozitivne strani. Tako lahko tolmačimo populacijsko rast razen v Velenju, Ravnah, pri Sv. Florjanu in celo na kmetijah Paškega Kozjaka. Središčno funkcijo v tej populacijski dinamiki sta imela Velenje in Šoštanj, širjenje Šoštanja omejuje eksploatacija premoga, Velenje pa ima še dokajšnje rezerve na vzhodnem koncu doline. Število prebivalstva se je v Velenju od leta 1948 do 1971 povečalo šestkrat, v Šoštanju pa le za 70 %. Velenju najbližji naselji Konovo in Šalek sta se domala že strnili z mestom. Na Konovem je prebivalstvo naraslo za več kot štirikrat, v Šaleku pa skoraj za polovico, vendar bo Šalek v prihodnjih letih v skladu z zazidalnim načrtom v novi soseski sprejemal mnoge nove stanovalce. Odkar individualna gradnja stanovanj v ožjem delu mesta Šoštanja, v Družmirju in Prelogah ni mogoča, so postale zanimive Gabrke izven izkop-nega področja, a tudi Lokovica. Med kraji, ki so v povojnih letih populacijsko precej kolebali, je omeniti predvsem Hrastovec, ki je kakor sosednje Škale ves čas preživel s premogovnikom. Ugreznine, ki so porušile staro središče Škal, so se sedaj pojavile pred pragom Hrastovca, pod gradom Turnom, do koder se je razlilo jezero. Pod Ljubelo, Vodemljo in Presuko so v poldrugem desetletju zrasle v dolinicah in po pobočjih ter slemenih goric mnoge delavske hiše. Za Škalske Cirkovce je naraščanje oziroma upadanje števila prebivalstva karakteristično že nad sto let, vendar je bilo kolebanje bolj blago. Tudi delež rudarjev in delavcev je bil nižji kot v naseljih blizu premogovnika. Šmartinske Cirkovce med Smodivnikom (923 m) in Stropnico že od leta 1900, s krajšim presledkom v šestdesetih letih, neprestano nazadujejo; morda bi to dokaj zapuščeno in prometno odmaknjeno razloženo naselje s podaljšano cesto doživelo preporod. Naravni prirastek prebivalstva se je gibal v občini od 17,7% v letu 1955 in 8,5 % v letu 1969, ko je bil najnižji, a se je že naslednje leto znova dvignil na 10,2%. Srednji koeficient naravnega prirastka (1955 do 1970) je znašal 14,6%, selitveni pa za promilo manj, toda z znatno večjimi kole-banji med posameznimi leti. Ker je bil pozitiven migracijski saldo skoraj enakovreden prirodnemu prirastu, si oglejmo še nekaj podrobnih podatkov za občino Velenje (1955—1970) (10). Leto Selitveni prirast Leto Selitveni prirast 1955 389 oseb 1963 462 oseb 1956 252 oseb 1964 381 oseb 1957 347 oseb 1965 256 oseb 1958 26 oseb 1966 621 oseb 1959 243 oseb 1967 6 oseb 1960 440 oseb 1968 70 oseb 1961 419 oseb 1969 206 oseb 1962 317 oseb 1970 148 oseb 4* 51 V petnajstih letih se je v občino priselilo 4583 oseb več, kot se jih je odselilo, to pa je dobra šestina vsega prebivalstva v občini ob zadnjem popisu. In če upoštevamo, da so se doseljevali iz drugih občin Slovenije in Jugoslavije predvsem mladi ljudje obeh spolov, potem je razumljivo, da je migracija imela pomlajevalni pomen, ki se zrcali v naravnem prirastku. Priseljevanje je bistveno vplivalo na splošno rast števila prebivalstva posebno v letih 1960—1966, nato pa je naglo opešalo, hkrati z njim pa se je občutno znižal prirodni prirastek. (13) Stopnja natalitete je bila leta 1965 in 1967 (22,0% in 20,5%) višja kot v Sloveniji in Jugoslaviji, dve leti zatem je bila nižja (16,7%), dočim je bila mortaliteta vedno precej nižja (13). Poprečno pride v občini na 1 km2 159 ljudi. Seveda obstajajo razlike med hribovitim in nižinskim svetom, med kmetijskimi in industrijskimi kraji. Tako znaša gostota v katastrskih občinah Šentvid pri Zavodnjah, Bele vode, Zavodnje komaj 7,1 do 27,5. Gostoto pod 50 ali 50 ljudi na km2 imajo še katastrske občine: Bevče, Cirkovce, Lipje (del), Plešivec, Veliki vrh in Ložnica; povečini prevladuje tu hribovit, razgrapan svet. V veliki katastrski občini Velenje pride na 1 km2 1034,7 ljudi, v katastrski občini Šoštanj pa 904,2 prebivalca. Na četrtini občinskega ozemlja znaša gostota 100 do 200 ljudi na km2. Razdelitev prebivalstva po spolu vpliva na sklepanje zakonske zveze in če upoštevamo pri tem še starost, tudi na biološko reprodupcijo in posredno na gospodarsko usmerjenost kraja in možnosti zaposlitve. Delež moških je naraščal (od leta 1953 do 1969) od 47,6 na 49,2, tako, da je v občini domala že ustvarjeno spolno ravnotežje (13). Od leta 1953 do 1965 je delež čistega aktivnega prebivalstva nazadoval, nasprotno pa se je dvigal odstotek vzdrževanega prebivalstva (za 2,5). Po podatkih RAD službe za leto 1971 je bilo v občini zaposlenih skupno 14.104 ljudi, to je za 41 % več kot pred šestimi leti (10). Brez dvoma je porast zaposlenih pripisati predvsem razširjeni industrijski dejavnosti v Velenju. In kako so zaposlene žene oziroma dekleta? V družbenem sektorju dela okrog 36 % žena, v gospodarskih delovnih organizacijah predstavljajo tretjino, v negospodarskih, ki so po številu zaposlenih mnogo šibkejše, pa polovico. Koliko zaposlenih žena je odvisno tudi od splošne razvitosti kraja, od življenjske ravni prebivalstva, od urejenosti otroškega varstva, od sodobnega gospodinjstva, od notranje družinske razdelitve dela, zlasti v mešanih gospodinjstvih. Vedno manj je takih naselij in domov, od koder ne bi nihče odhajal na delo v Velenje ali Šoštanj. Zaposlitev zahteva tudi gotovo znanje, izobrazbo. Močno naraščanje števila prebivalstva kot posledica splošne družbene in gospodarske rasti v občini je narekovalo povečano skrb in materialna vlaganja v šolstvo. V stari Jugoslaviji sta bili v Velenju dve šolski zgradbi: manjša enonad-stropna z otroškim vrtcem in pritlično, iz grajskih hlevov prezidano poslopje. Tako je bilo še vrsto let po osvoboditvi. Od leta 1954 dalje so pozidali in opremili devet osnovnih šol in sicer tri velike zgradbe za popolne osnovne šole v Velenju in eno v Šmartnem ob Paki ter manjše podružnične šole v Skalcah, Arnačah, Ravnah, Belih vodah in Paki. Razširili in temeljito obnovili so obe osnovni šoli v Šoštanju in podružnično šolo v Pesju. Nadalje so obnovili še podružnične šole v Zavodnjah, Plešivcu, Skornu, Cirkovcih in v Topolščici. Postavili so novo zgradbo za rudarski šolski center oziroma gimnazijo in internat, medtem ko so za posebno šolo preuredili stanovanjsko hišo. Glasbena šola ima svoje prostore v kulturnem domu. S takšno pozitivno bilanco se verjetno ne more pohvaliti mnogo občin (10). Število šoloobveznih otrok v zadnjih petih letih ni bistveno variralo. Za predšolske otroke so uredili v večjih krajih otroške vrtce, vendar je otrok več, kot je prostora v starejših in novih zgradbah. Rudarski šolski center obsega tehniško šolo z radarskim in elektro odsekom ter poklicno šolo rudarske, kovinarske in elektrostroke. Zavzemajo se, da bi odprli še druge odseke srednje tehniške šole, saj se morajo mnogi voziti na strojni in gradbeni oddelek v Celje. Gimnazija je mlada ustanova. Ekonomska srednja šola je v Celju in Slovenjem Gradcu. Predvidevajo združitev rudarskega šolskega centra in gimnazije v enoten izobraževalni šolski center, saj rudarski šolski center po obsegu in dejavnosti daleč presega svoj naziv. V šolskem letu 1970/71 je iz velenjske občine obiskovalo višje in visoke šole skupno 39 študentov. V ospredju so bile družbene in tehniške vede. Omeniti je še zelo razvejano dejavnost delavske univerze (10). Zaposleni po dejavnosti (RAD 1970. 1.) v občini Velenje (10) Zaposleni Indeks prebivalci 1965-70 L. 1971 Industrija od tega rudarstvo kmetijstvo gozdarstvo gradbeništvo promet trgovina gostinstvo obrt komunala gospodarstvo skupaj 7.404 3.463 145 46 745 245 452 217 238 199 9.690 124 87 81 45 176 81 104 111 54 111 117 11.891 9.502 (sk. z rudarstvom) 0 6 35 784 243 688 204 198 231 šolstvo prosveta in kultura zdravstvo socialno varstvo državni organi in pravosodje finance in krediti socialno zavarovanje družbene organizacije ostale družbene službe negospodarstvo skupaj 121 1.780 1.188 19 325 50 106 47 13 10 22 družbeni sektor skupaj zasebni sektor skupaj zaposleni v občini skupaj 118 154 120 13.671 433 14.104 Osrednja knjižnica je dobila v Velenju samostojno zgradbo. Domala na vsakega tretjega občana pride en radijski sprejemnik, televizijski pa na vsakega šestega. Njihovo število se je v petih letih pošestorilo in razširilo iz mestnih hiš tudi v bolj oddaljene vasi in domove z mesečnim zaslužkom. Poprečno vsak deseti občan bere Delo, Ljubljanski dnevnik ali Večer. Njihovi naročniki so še vedno v večjih krajih, kamor dnevno prihaja pošta. (10) Iz indeksa zaposlenih (1965—1970) po gospodarskih področjih je razvidno, da so največji porast dosegli v industriji, medtem, ko je rudarstvo, glede na splošne gospodarske razmere v tej panogi v Jugoslaviji in posebej še v zvezi z likvidacijo energokemičnega kombinata Šoštanj, zaostalo. Močan vzpon pri gradbeništvu je bolj relativne kot absolutne narave. Obe gospodarski panogi sta tudi v letu 1971 močno napredovali, industrija z rudarstvom za več kot petino. Po sektorjih dejavnosti je bilo (1. 1970) 40 % zaposlenih v sekundarnih dejavnostih, 31 % v primarni in malo manj v terciarni (10). Konec leta 1971 je bilo v velenjski občini brezposelnih skupno 343 oseb, med njimi so bile povečini ženske. Največ je bilo nekvalificiranih in polkvalificiranih moči. Velika podjetja si običajno preskrbijo delovno silo mimo zavoda za zaposlovanje. Po zadnjem popisu prebivalstva je bilo na začasnem delu v tujini iz občine skupno 392 oseb, največ iz Velenja, Šoštanja, Topolščice, Pesja, Raven in Skal (114 do 15 oseb). Odhajali so mladi nekvalificirani delavci in ženske s posredovanjem zavoda, včasih pa kar na svojo roko. Gradbeno podjetje VEGRAD ima delovišče tudi v tujini, zato njihovi člani redno odhajajo na delo v tujino. V okviru zavoda za zaposlovanje so pred leti dobila dekleta delo v Zahodni Nemčiji v tovarni ribjih konzerv. Novih organiziranih sezonskih odhodov iz velenjske občine v zamejstvo ni več, ker lahko vsak dobi delo doma. Med prijavljenimi je precej takih žena in deklet, ki bi rade zamenjale svoj poklic zaradi neugodnega delovnega časa in se zaposlile v tovarni. (4). Dnevne migracije delavcev iz širše okolice predvojno gospodarstvo tega področja skoraj ni poznalo, saj sta bili v dolini le dve večji podjetji: velenjski premogovnik in šoštanjska usnjarna. Število redno zaposlenih je takrat zelo variiralo, zato je bilo celo med rudarji malo pravih prole-tarcev. Obsežen razvoj gospodarskih in negospodarskih dejavnosti je sprožil široko razpredeno dnevno migracijo. Tako je leta 1970 prihajalo iz občine Žalec 405 oseb, iz slovenjgraške občine 366, iz mozirske 232, iz celjske 142, skupno 1.145 ljudi. Po nepopolnih podatkih prihaja leta 1972 na delo v velenjsko občino že okrog 3.000 ljudi, v druge občine pa odhaja komaj okrog 100 ljudi. (10). Iz presežka emigrantov oziroma imigrantov v posameznih krajih dobimo neto migracijo. Izračunali so, da je znašala neto migracija zaposlenih v občini Velenje (marca 1970) 39,8% zaposlenih, ki stalno živijo na območju občine. Na osnovi koncentracije delovnih mest in prebivalstva predpostavljajo, da je dnevno premikanje zaposlenih v središčne kraje občine še mnogo večje, saj je v Velenju in Šoštanju 97 % vseh delovnih mest. (13). Neto migracija za posamezna naselja v občini je naslednja (marec 1970). (13). Naselje Število zaposlenih iz naselja Število delovnih mest Število dnevnih emigrantov (—), imigrantov (+) Velenje 4.410 7.661 + 3.251 Šoštanj 1.255 1.919 + 664 Topolščica 398 165 — 233 Skupaj 6.222 9.952 + 3.730 Ostala naselja: Število dnevnih emigrantov (—), imigrantov (+). Arnače — 53 Podgorje — 51 Bele vode — 67 Podkraj — 145 Bevče — 80 Preloge — 40 Družmirje — 139 Ravne — 274 Gabrke — 194 Rečica ob Paki — 93 Hrastovec — 113 Silova — 33 Kavče — 82 Skorno — 44 Konovo — 182 Skorno pri Šoštanju — 109 Laze — 100 Sv. Florjan — 114 Lokovica — 192 Šalek — 194 Lopatnik (del) — 25 Šentvid — 16 Ložnica — 26 Skale — 243 Paka pri Velenju — 179 Škalske Cirkovce — 33 Paški Kozjak — 40 Šmartinske Cirkovce — 33 Pesje — 305 Zavodnje — 49 Plešivec — 106 Skupaj —3.963 V letu 1971 se v velenjsko občino ni priselilo toliko ljudi kot prejšnja leta. Podatki za matični okoliš Velenje, ki je v demografskem oziru še vedno najbolj dinamičen, nam povedo, da je največ prijavljencev (40 %) prišlo iz sosednjih občin: iz slovenjgraške, žalske, celjske, ravenske in razmeroma malo iz mozirske. Mislinjska dolina in Paški Kozjak sta vodilni emigracijski področji za Velenje. Dotok deklet iz slovenjgraške občine se je nekoliko unesel, odkar so v bivši usnjarni v Slovenj Gradcu zaposlili okrog 80 žensk pri izdelovanju gumirane žime za avtomobile. Nekoliko nižji delež priseljencev (39 %) je izhajal iz drugih občin Slovenije, iz Obsotelja, Haloz, okolice Ptuja, iz rudarskega Zasavja in iz Dravske doline. Petina prijav se nanaša na osebe iz drugih republik, iz rudarskih okolišev vzhodne in zahodne Bosne, iz Medžimurja, Hrvatskega Zagorja in od drugod. Prijavljali so se posamič ali kot družina in se naselili največ v Velenju, manj v Skalah, Pesju, Lazah in Šaleku. Usmerjenost odjavljenih je bila podobna, le da se je v druge republike odselilo precej manj oseb, največ v večja mesta. Enako velja za večje kraje Slovenije, kamor so se selile družine in samske osebe, Dobra polovica odjavljenih se je preselila v sosednje občine, zlasti v žalsko in celjsko. Med akutnimi problemi v občini navajajo na zavodu za zaposlovanje pomanjkanje strokovnih kadrov, premalo je poklicnih in srednjih šol raznih smeri. Po končani osnovni šoli leta 1970/71 se je v Velenju odločilo 85 % učencev (od skupno 442) za srednje in poklicne šole (domala pol na pol), drugi so ostali na kmetijah oziroma so se zaposlili, nekateri pa se v času popisa še niso odločili. Fantje so se v večjem številu vpisali na poklicne šole, dekleta pa v srednje šole. Med mladimi mesti v Sloveniji bi težko našli primerjavo z Velenjem. Po zunanjem videzu, po urbanski zasnovi bi mu bila podobna Nova Gorica, katere vzpon pa je drugačne narave. Tako za sociologa kot za geografa je zanimiva aklimatizacija priseljencev, sožitje priseljencev, razslojevanje po času priselitve in socialni strukturi itd. Podatke povzemamo iz študije inštituta za sociologijo in filozofijo pri univerzi v Ljubljani: Ljudje v novem mestu Velenju 1965, I. del. Med izhodiščnimi determinantami se postavlja časovna integracija priseljencev iz različnih krajev z različnimi življenjskimi navadami in potrebami. Fizična distanca je pogojena z urbanističnim načrtom novega naselja in stanovanja ter povezana s starim krajem in prostorom bivanja. Upoštevati je treba tip stanovanjskih stavb: bloki, stolpnice, enodružinske hiše, rekreacijske objekte, zelenice, vrtove itd. Prostorska bližina stanovanja ima v Velenju večji pomen pri vzpostavljanju prijateljskih odnosov v prvih dveh letih po doselitvi, nato postaja pomembnejši faktor zbliževanje na delovnem mestu. Anketa je pokazala potrebo po načrtnem uvajanju priseljencev v novo stanovanjsko sredino. Polovica anketiranih priseljencev je odgovorila, da so imeli že pred preselitvijo v Velenju sorodnike, znance, prijatelje. Od skupno 494 anketiranih priseljencev jih je polovica iz krajev, oddaljenih več kot 50 km, tretjina jih je iz krajev nad 10 do 50 km stran od Velenja in 17,5% takih, ki so se priselili iz do 10 km oddaljenih okoliških naselij. Vsak drugi priseljenec je imel, predno se je odločil za Velenje, kake stike z novim krajem. Prejšnji stiki z Velenjčani skrajšajo potrebni čas za njihovo integracijo v mestno skupnost po preselitvi. Večina vprašanih bi rada stanovala v enodružinski hiši, Velenjčani torej ne čutijo problema osamljenosti, ampak nasprotno težijo k umiku v mirno zavetje lastnega doma. Ljudje, ki so se preselili iz majhnih podeželskih kmečkih krajev navadno vzdržujejo tesnejše odnose s sorodniki, medtem ko število prijateljev močneje upada po dveh letih in pol. Sorodniške vezi so za nove meščane, navajene na lasten droben kmetijski pridelek, tudi bolj koristne, saj jim omogočajo npr. cenejšo ozimnico. Splošna ugotovitev je, da se Velenjčani v svojih prijateljskih in sosedskih odnosih družijo pretežno po principu enaki z enakimi. To velja npr. za starostne kategorije, izobrazbeni nivo, za položajno lestvico v službi, pri čemer je očitna težnja povezovanja navzgor in navzdol. Druženje sosedov se ravna tudi po poklicu in številu otrok (7, 15—45). Ko opazujemo samotne kmetije na Graški gori, v Plešivcu, Šmartin-skih Cirkovcih, Zgornjih Ravnah, ponekod v Zavodnjah, Šentvidu, Belih vodah, na Paškem Kozjaku in še kje, se nam zdi, da se je čas tu prebudil šele pred kratkim. Ob koncu vojne so okupatorjevi kvislingi na umiku proti severu požgali marsikatero kmečko poslopje. Nekaj hiš so si ljudje z velikimi žrtvami obnovili, ali pozidali nadomestne. Ponekod imajo pripravljeno že opeko, ki naj bi zamenjala iz kamna in lesa zgrajene, dotrajane koče. Do nedavna je bil prevoz težkega gradbenega materiala zaradi slabih cest zelo naporen in zamuden. Pogosto srečamo v teh krajih dvokol-nico, gare, volovsko vprego. Ce so imeli na voljo blizu doma glino, so doma modelirali zidno opeko, strešnike pa so pri večini izdelovali doma iz cementa in peska. Še pred leti so prevladovale slamnate strehe, sedaj so že prave izjeme, prav tako šikli, čeprav zatrjujejo redki stari domači mojstri, da lesene strehe držijo tudi trideset let. Dimne kuhinje so se obdržale le še v bolj odmaknjenih kočah. Mladi si želijo imeti vsaj del tistega stanovanjskega udobja, kot ga ima delavska družina. Dekleta se nerada odločajo za hribovske kmetije, za garaško delo na polju, v hlevu in kuhinji. V dolini je večkje poleg hleva garaža, v višjih legah se uveljavljajo motorna kolesa. Tudi tam, kjer so si postavili nove stavbe, se tip kmečkega doma v gruči ni spremenil, saj ga pogojuje konfiguracija tal in izkoriščanje kmetijske površine. Nov element v kmečki pokrajini so trenutno še manj številne zidane, lesene oziroma kombinirane počitniške hiše različnih velikosti in oblik. Višinski pasovi Število naselij Delež prebivalstva 1. 1948 Delež prebivalstva 1. 1971 Upadanje oziroma naraščanje prebivalstva v % 301—400 401—500 501—600 601—700 701—800 801—900 901—1000 1001—1100 18 13 4 3 2 2 55,3 24,3 12,1 3,6 3,4 1,3 73,2 16,5 6,6 1,6 1,3 0,8 + 17,9 — 7,8 — 5,5 — 2,0 — 2.1 — 0,5 Skupno 301—1100 42 100% 100% ±17,9 Koncentracija domov se veča s prehodom s hribov na nižja ploščata slemena goric, ki obrobljajo dolino. S Plešivca ali Loma je lep pogled na Ravne, na niz novih razloženih delavskih hiš med kmečkimi domovi. Začenja se pri zaselku Pristava in nadaljuje po Gorici skoraj do Šoštanja; lastniki so pogosto bližnji sorodniki kmečkih posestnikov. Sožitje kmetov, polkmetov in delavcev je značilno tudi za Skale. Na obeh straneh Sopote od kamnoloma do jezera se na položnih prisojnih ježah vrste delavske hiše, medtem ko je dolinsko dno še v njivah in travnikih, pripadajočih višje ležečim kmetijam. Tudi ob Klančnici so zaoblena slemena še vedno domena kmetov, nižje terase nad pritokom ob cesti so v zadnjih letih poselili delavci in nameščenci. Ozka dolina Šentflorjanščice je povečini senčna in izpostavljena hudourniškim vodam, kljub temu so si delavci tu zgradili svoje domove v obliki malih vrstnih zaselkov, višje police še vedno držijo kmetje. V Topolščici je očita simbioza med novimi urban-skimi hišami ob cesti, zlasti v bližini zdravilišča, in kmetijami na gozdnih krčevinah teras. Tudi v Lokovici, Podgorju, Podkraju in še kje so kmečki domovi vedno bolj v manjšini. Od 42 naselij v občini jih je 18 v nižini, to je v nadmorski višini do 400 m. Od leta 1948 do 1971 se je delež prebivalcev v nižinskih naseljih v relaciji do ostalih višinskih pasov povečal za 17,9%. Nekoliko preseneča upadanje števila prebivalcev v višinskem pasu 400 m do 500 m, ki je v Šaleški dolini precej razširjen. Višine seveda niso glavna ovira pri naselitvi. Verjetno se bo višinska lestvica v bližnji prihodnosti nekoliko popravila v korist višinskega pasu, saj se sedanja gradnja in zazidalni načrti obračajo na obrobne gorice in doline npr. Konovo, Šalek, Bevče, Pohrastnik. Kakšen jè delež prebivalstva po velikostnih razredih krajev je razvidno iz naslednje tabele. Velikost naselij Delež krajev Delež prebivalcev (19711 Skupno število naselij: 42 100 100 do 100 prebivalcev 7,1 0,8 101 — 200 19,0 3,6 201 — 300 24,6 8,0 301 — 400 16,5 8,0 401 — 500 11,7 7,4 501 — 1.000 11,7 11,1 1.001 — 2.000 4,6 7,5 2.001 — 3.000 — — 3.001 — 4.000 2,4 12,3 4.001 — 5.000 — — 5.001 — 10.000 — — nad 10.000 2,4 41,3 Prevladujejo mala naselja s 100 do 400 prebivalci, kar je glede na razgiban gričevnat in hribovit svet razumljivo. Prav tako je očitna središčna funkcija Velenja, manj Šoštanja (v obeh krajih prebiva 53 % vseg-t prebivalstva), medtem ko je Šmartno ob Paki izrazito le v okviru tamkajšnjega krajevnega urada. V tej razporeditvi ne ločimo npr., koliko malih zaselkov se skriva pod skupnim krajevnim imenom. V Ravnah živi 1.022 ljudi, obsegajo pa naselja: Pristavo, Ravne, Vas in del Lajš. Topol-šica združuje del Lajš, Metleče, Strmino, Topolšico in Topolšico zdravilišče, kjer živi skupno 1.117 ljudi. Takih primerov je seveda več. Naselja Štev. naseljenih hiš Število gospodinjstev (10) 1963 1970 ± 1961 1971 ± Arnače 45 38 Bele vode 77 60 Bevče 50 51 Družmirje 91 93 Gabrke 101 112 Gavce 49 62 Gorenje 28 28 Hrastovec 58 57 Kavče 48 50 Konovo 30 95 Laze 57 64 Lokovica 104 139 Lopatnik (del) 9 11 Ložnica 19 21 Mali vrh 62 64 Paška vas 38 44 Paški Kozjak 22 22 Pesje 110 160 Plešivec 73 75 Podgora 46 53 Podgorje 32 34 Ravne 184 201 Podkraj p. Velenju 76 88 Preloge 24 23 Rečica ob Paki 69 75 Silova 30 31 Skorno 45 48 Skorn p. Šoštanju 66 65 Slatina 34 35 Sv. Florjan p. Š. 62 78 Šalek 75 64 Šentvid p. Z. 19 16 Škale 123 136 Škalske Cirkovce 30 27 Šmartinske Cirkovce 23 22 Šmartno ob Paki 68 85 Šoštanj 397 394 Topolšica 217 223 Velenje 677 877 Veliki vrh 49 50 Zavodnje 70 63 Paka pri Velenju 81 89 — 7 62 65 + 3 -—• 17 79 65 — 14 + 1 65 62 — 3 + 2 163 155 — 8 + 11 132 149 + 17 + 13 58 69 + 11 0 51 44 .—. 7 — 1 95 91 — 4 + 2 57 65 + 3 + 65 58 134 + 76 + 7 70 79 + 9 + 35 165 165 0 + 2 16 20 + 4 + 2 19 23 + 4 + 2 69 73 + 4 + 6 39 52 + 13 0 35 30 5 + 50 244 257 + 13 + 2 99 102 + 3 + 7 53 61 + 8 + 2 51 50 1 + 11 244 239 —. 5 + 12 96 109 + 13 — 1 38 36 2 + 6 74 84 + 10 + 1 36 43 + 7 + 3 58 59 + 1 — 1 75 83 + 8 + 1 36 39 + 3 + 16 83 108 + 25 •— 11 146 128 — 18 — 3 18 20 + 2 + 13 191 188 3 — 3 35 34 — 1 —- 1 27 25 _ 2 + 17 103 136 + 33 — 3 949 1.309 + 360 + 6 443 350 93 + 200 2.012 4.058 + 2.046 + 1 58 53 — 5 — 7 65 68 + 3 + 8 133 143 + 10 Če primerjamo naselja po naraščanju oziroma po upadanju števila naseljenih hiš in gospodinjstev, lahko med aktivnimi naselji opazimo predvsem Velenje, Konovo in Pesje. Šoštanj se v zadnjem razdobju že iz danih vzrokov ni širil. Manjše stare hiše so nadomestili z večstanovanjskimi. V Belih vodah so opustili precej dotrajanih na pol lesenih koč, podobno je bilo v Zavodnjah in v Arnačah. Naraščanje števila gospodinjstev je pri mnogih naseljih z individualnimi hišami dokaj uglašeno z novo grad- njo, so pa ludi precejšnje divergence, predvsem v krajih z večstanovanj-skimi zgradbami. Upoštevati pa je tudi časovno razliko popisa stanovanjskih hiš in gospodinjstev. Razmerje med naseljenimi hišami in stanovanji nam pokaže pričakovane rezultate. Razumljivo je, da je v mestih popreček stanovanj na eno hišo znatno večji kot v podeželskih, pretežno kmečkih naseljih. V Velenju pride poprečno 3,5 stanovanj na eno stanovanjsko hišo, v Šoštanju 3,3, v Šmartinskih Cirkovcih 1,3, v Belih vodah 1,2, na Velikem vrhu 1,1, v centru Velenja in Šoštanju bi bil popreček vsekakor še mnogo višji. V občini Velenje je leta 1969 primanjkovalo okrog 600 stanovanj, v naslednjem letu že 661. Razmerje med družbeno in zasebno gradnjo je bilo 75 : 25 v korist zasebne gradnje (13). Od leta 1945 do 1965 je bilo v občini zgrajeno skupno 2.604 stanovanj. Po tem letu je število novih stanovanj v družbenem sektorju močno kolebalo (8 do 202), dočim je bilo v zasebnem sektorju bolj uravnovešeno (med 102 in 181); leta 1971 so zgradili skupno 322 novih stanovanj. Skoraj 2/3 vseh stanovanj v občini so pozidali po zadnji vojni, več kot tretjino v zadnjem desetletju; na Velenje odpade dobra polovica vseh novih stanovanj. Velika večina stanovanj ima elektriko in vodovod, brez kopalnice so ostala stara stanovanja, predvsem na podeželju. Dve tietjini stanovanj je dvosobnih in trosobnih, četrtina je enosobnih, ostala imajo štiri in več sob. Poprečna površina stanovanja na eno osebo je pri dobrih dveh petinah stanovanj v občini nad 15 m2 (10). Naj dodamo še, da je le 38% stanovanj v družbeni lasti. Med Šalekom in Bevčami že urejajo prostor za novo stanovanjsko sosesko Podhrastnik (predvidene površineza novo stanovanjsko naselje zahodno od Šoštanja). Iz urbanističnega programa je razvidno, da bi po srednje rastočem trendu gospodarstva v občini Velenje potrebovali letno najmanj 350 stanovanj, kar bi znašalo v obdobju 1971 do 1975 nad 1.750 novih stanovanj. In kje je prostor za gradnjo stanovanj? Po zazidalnem načrtu je predvidenih med Starim Velenjem in Kidričevo cesto pri Nami 1.551 stanovanj. Možno je tudi zgraditi nekaj objektov s ca. 100 stanovanji na obstoječi zazidavi, tako da je do leta 1975 še dovolj prostora za blokovno gradnjo. Zasebni graditelji imajo na voljo parcele za različne tipe stavb tako na Konovem in v Selu, kjer stanovanjska soseska še ni izpolnjena in je zlasti v nižini še dovolj prostora za komunalne objekte in stanovanja. Parcele so na razpolago tudi za velenjskim gradom, predvsem pa med Šalekom, Bevčami in Celjsko cesto. Projekt Šalek-Bevče je že izdelan in predvideva naselje za ca. 10.000 ljudi. Tu že gradijo v terasni, vrstni in individualni zazidavi. Za Šoštanjčane in Družmirčane so pripravili prostor na sotočju med Šentflorjanščico in Toplico. Stanovanjsko sosesko so poimenovali po kmetiji na Gorici — Pohrastnik. V nekaj letih je pod kmetijo na severni strani zrasel nov zaselek, na razpolago pa je še 241 gradbenih parcel za individualne in vrstne hiše ter za vse potrebne komunalne objekte. Družmirje je namreč sredi eksploatacijskega terena in se bo predvidoma že do leta 1976 pogreznil večji del vasi in deloma jugovzhodna stran naseljene Šoštanjske gorice. Splošno orientacijo gospodarske moči občine Velenje nam pokaže korelacija s SR Slovenijo. Tako npr. velenjska občina prednjači v narod- nem dohodku na prebivalca (leta 1968 — občina Velenje 11.440 din, SR Slovenija 9.228 din), po dvakrat manjšem deležu kmečkega prebivalstva, po večjem deležu zaposlenih v družbenem sektorju, po vrednosti osnovnih sredstev na prebivalca, kakor tudi po precej večjem deležu prebivalstva centralnega naselja. Družbeni proizvod je v času od leta 1964 do 1968 naraščal letno poprečno za 20%, kar je nad slovenskim poprečjem (13). Delež družbenega proizvoda kmetijstva in gozdarstva je v občini nižji kot v Sloveniji in še vedno nazaduje, delež industrije in rudarstva v občini pa presega delež družbenega proizvoda industrije v Sloveniji. V terciarnih dejavnostih je slovenski delež družbenega proizvoda znatno višji kot občinski, čeprav se tudi tu v trgovini in gostinstvu v zadnjih letih izboljšuje. V letu 1969 sta industrija in rudarstvo ustvarila tri četrtine družbenega produkta, trgovina 7%, gradbeništvo 6%, kmetijstvo 5,4% itd. (13). Najpomembnejša industrijska podjetja s sedežem v občini, ki zastopajo energetiko, kovinsko in elektro industrijo, kemično industrijo, lesno in usnjarsko industrijo so: Elektrarna Šoštanj, Rudnik lignita Velenje, Gorenje — Tovarna gospodinjske opreme Velenje, Industrija plastike —• Po-lypex Šoštanj, Gorenje TGO Velenje — obrat Lesna Šoštanj in Tovarna usnja Šoštanj. TE Šoštanj je v elektro gospodarstvu Jugoslavije med najmočnejšimi proizvajalci električne energije; zaposluje 390 oseb (1. 1972). Zmogljivost celotne TE je 410 MW. Zanjo govorijo bogata ležišča lignita in ugodna lega za transport električne energije do največjih porabnikov. Poprečno porabijo za proizvodnjo 1 kWh 1,2 kg premoga. TE Šoštanj prevzame dobri dve tretjini nakopanega velenjskega premoga. Hkrati s proizvodnjo električne energije (936.082 MWh v letu 1971) nudi tudi toplotno energijo za ogrevanje Novega Velenja, elektrarniškega naselja v Šoštanju, tovarne Gorenje, rudniške obrate in obrate EFE; staro toplarno v Velenju so zaradi neekonomičnosti lani ukinili, v njenih prostorih izdelujejo sedaj plastične trakove za embalažo. Rudnik lignita Velenje je doživljal v preteklem desetletju kritične trenutke svojega razvoja. Prehodna splošna kriza v uporabi trdih goriv na eni strani in ponesrečen poizkus energokemičnega kombinata na drugi strani sta imela za posledico recesijo tako v dvigu proizvodnje kot v pridobivanju mladih rudarjev. Izgradnja tretje faze TE Šoštanj in obetajoča četrta faza sta umirila trend premogovnika. V začetku leta 1972 je delalo v rudniku 3.683 ljudi, od tega 232 žensk (10). V primerjavi z letom 1965 je število zaposlenih upadlo za 7,3 %. V prvi polovici letošnjega leta (1972) je primanjkovalo 133 moči. Za rudarski poklic v bližnji okolici ni več pravega zanimanja, zato se uprava rudnika neposredno obrača po delovno silo v druge rudarske pokrajine Jugoslavije, zlasti v Bosno. Proizvodnja premoga se že nekaj let giblje med tri do tri in pol milijona ton (leta 1972 — 3,700.000 ton). Zmogljivost premogovnika je z ozi-dom na izvozni jašek in 265 delovnih dni 3,200.000 ton. Da zadostijo večjemu povpraševanju, delajo več dni. Ozko grlo preloškega jaška so odpravili z novim nadkopom v Pesju in tako bodo lahko dvignili proizvodnjo na predvidene 4,5 milijona ton v letu 1975. Ostali premog ca. 600.000 do Rudniški nadkop v Pesju. 700.000 ton prevažajo po cesti v St. Andra na avstrijsko Koroško (300.000 ton), ali pa po železnici v ljubljansko toplarno, v tovarno papirja v Krško in za širšo potrošnjo. Manjše količine ksilita pošiljajo v Italijo in celo na Norveško. Velenjski lignit ekonomsko ne prenese daljšega prevoza, saj vsebuje 42 % vlage, 12 % pepela in 2 % žvepla. Prav tako se ne bi izplačalo zasipavanje izkopov, zato so nujna posledica ugreznine, po katerih lahko sledimo jamskim delom. Če se krovnina posede pod horizont talne vode, ali če se v ugreznini izliva potok, nastane jezero. Težišče sedanje proizvodnje je pod Ležnom in v Skalah, v soseščini Turističnega jezera. Pod Avstroogrsko in staro Jugoslavijo so sicer že kopali okoli Skal, vendar so bili pri tem precej površni in so pustili še mnogo premoga. Srednjeročni načrt rudnika predvideva izkoriščanje premoga na področju Pesja in Družmirja. Pod Družmirjem bodo začeli kopati okrog leta 1975. Na odkopnem področju v Družmirju bodo do leta 1985 odstranili 124 stanovanjskih in drugih objektov. Med njimi je 20% kmetij, 16% polkmetij, večina pa je delavskih hiš. Tudi v Pesjem naj bi z rušenjem varnostnega stebra odstranili 51 hiš in drugih zgradb. Futuristi nam Šaleško dolin predstavljajo s prostranim umetnim jezerom od Konovega na vzhodu, mimo Skal čez Ležen, mimo Gabrk do Gorice in Šoštanja na zahodu ter ob potoku Paki nazaj do Lilijskega griča in Stare vasi. Tovarna gospodinjske opreme Gorenje v Velenju ima svoj skromen začetek v istoimenski vasi, kjer so sprva izdelovali mline in mlatilnice, potem so se preusmerili na peči. Še leta 1953 je delalo v podjetju samo 11 ljudi. Leta 1964 so zgradili lastne tovarniške zgradbe v Velenju. Izreden posluh za tržišče je pospeševal proizvodnjo in pestril register proizvodov gospodinjske opreme. Široko razpredena proizvodnja kooperacija, sodobna industrijska oprema in delovni proces, mlad visokokvalificirani strokovni kader, primerna stimulacija dela itd. so dejavniki, ki uvrščajo Gorenje med največje tovrstne tovarne v Evropi. Leta 1972 je v Gorenju delalo 4756 ljudi, od tega polovica žensk (indeks 1965:1972 663). Najbolj znani proizvodi združenega podjetja (Velenje, Mozirje, Muta, Slovenj Gradec, Subotica) so: razne vrste štedilnikov, hladilniki, pralni stroji, televizijski sprejemniki, kuhinjski elementi, mali kuhinjski aparati, elektromotorji, poljedelsko orodje vseh vrst, v prihodnjem letu tudi traktorji. Zraven o-srednjega obrata v Velenju izdelujejo kuhinjsko opremo in lesno embalažo, v obratu Lesna Šoštanj, ki je prav tako v sestavi Gorenja, pa stavbno pohištvo in lesno volno. Kemično industrijo predstavlja Polypex Šoštanj, kjer dela 203 ljudi, skoraj tri četrtine žensk. Njihovi proizvodi so pohištveno okovje, zaponke, sanitarna plastika in gumbi. Šoštanjska usnjarna je najstarejše industrijsko podjetje v Šaleški dolini in je v hudi konkurenci z mnogimi enakimi podjetji v zadnjih dvajsetih letih preživljala razne krize. Število delavcev se je precej spreminjalo. Sedaj (1972) dela v tovarni 495 ljudi, od tega 173 žensk. Pomanjkanje govejih kož in slaba prodaja podplatnega usnja sta narekovala preusmeritev na predelavo svinjskih kož in na tehnično sodelovanje z vrhniško tovarno. Posebno mesto zasluži rudarski šolski center, ki zaposluje 893 delavcev (218 žensk) in razen svojega šolskega dela opravlja z več 100 redno zaposlenimi tudi proizvodno delo, razne polizdelke za industrijo. Omenimo naj še Toper Celje, obrat Šoštanj. Pomemben je predvsem zato, ker daje kruh 98 ljudem, skoraj samim ženskam, izdelovalkam srajc. Storitvena obrt zaostaja za naraščajočimi potrebami v obeh mestih, medtem ko po vaseh izginjajo še tisti redki obrtniki, ki so bili prej. Obrtne delavnice so domala vse v zasebnih rokah. V kakšnem odnosu sta si industrija z rudarstvom in kmetijstvo v velenjski občini in kakšni so njihovi trendi, je razvidno tudi iz tega, da so se povečale ekonomske investicije v industriji in rudarstvu od 58,9 % v letu 1964 na 80,2% v letu 1968, v kmetijstvu in gozdarstvu pa v istem obdobju samo od 1,0% na 1,3% (v SR Sloveniji leta 1968 industrija in rudarstvo 96,5%, kmetijstvo in gozdarstvo 6%) (13). Od skupne zemljiške površine odpade (leta 1969) na obdelovalna tla dobra tretjina (34%), na gozd več kot polovica (56%), na pašnike (7%) in na nerodovitna zemljišča (3 %) pa desetina. Obdelovalna površina se je samo v štirih letih (1965 do 1969) zmanjšala za 1 %. Njive so se v devetnajstih letih (1951—1970) v vseh katastrskih občinah skrčile za okrog 1011 ha. Najbolj so omejili njive v katastrskih občina Bele vode (za 172 ha), Topolšica (100 ha), Ravne (95 ha), Zavodnje (76 ha) in Plešivec (70 ha), to so pretežno hribovski kraji, kjer je premalo rok za obdelovanje težke zemlje. Še danes se dobro držita v tem pogledu katastrski občini Skorno in Veliki vrh. Na račun njiv in vrtov so se marsikje povečali travniki, skupno je njihova površina narasla (1951—1970) za 461 ha. Samo v katastrskih občinah Podkraj, Šentvid, Skale in Šoštanj je travnikov manj kot pred leti, razen tega je treba upoštevati še močan delež sadovnjakov, ki ga prej v katastru niso posebej označevali. Izrazito upadajoča obdelovalna površina so vinogradi. V vseh katastrskih občinah, kjer je pridelek vina več pomenil, so vinograde v precejšnji meri prepustili deloma travnikom, še bolj pa pašnikom ali hosti. Za prav toliko kot so se zmanjšali vinogradi, so se v enem obdobju povečali sadovnjaki (za 1 %). Največ sadovnjakov je v katastrskih občinah Velenje, sledijo Škale, Topol-šica, Laze, Lokovica itd. Še bolj kot njive so po letu 1951 omejili pašnike (za 1561 ha), kar na prvi pogled preseneča. Slabe pašnike so opustili predvsem v katastrskih občinah Bele vode, Plešivec, Ravne in Sv. Vid, precej manj v katastrskih občinah Lipje, Zavodnje, Cirkovce in Hrastovec. Nekdaj so goniil govedo in konje čez poletje na skupne zadružne pašnike okoli Smrekovca, nad Belimi Vodami, v zadnjem času jih je kmetijska zadruga dala v zakup tamkajšnji krajevni skupnosti za pašo. Manjkajočo pašno površino je prerasel gozd, saj se je njegov delež v štirih letih (od 1965 do 1969) povečal za 2%, v devetnajstih letih pa skupno za okroglo 2100 ha (5). Gozd se razrašča v istih katastrskih občinah kot pašniki, pa tudi v Ravnah in v Velenju. Na ceste, železnice, vodovje odpade razmeroma skromna površina, razen v katastrskih občinah Velenje, Šoštanj in Topolšica, Paka ne preseže 20 ha. V zadnjih dveh desetletjih se je najbolj povečala na področju mesta Velenje, kjer so vzporedno s tem spreminjali zlasti njivske in travniške površine v stavbišča (40 ha). V drugih katastrskih občinah so stav-bišča zasegla dosti manj kmetijskih tal, pri večini manj kot pol hektara. Delež kmečkega prebivalstva iz leta v leto naglo pada, tako je v petih letih (1965—1970) zdrknil odstotek od 13,2 na 10,7. Posebno na oddaljenih hribovskih kmetijah ostajajo ostareli ljudje sami brez naslednikov. Na območju občine je 1250 kmečkih gospodarstev, od tega je le polovica čistih kmetij. Na osnovi skromne ankete kmetijskega obrata Šoštanj poseduje čista kmetija 4 do 10 ha obdelovalne zemlje in 7,5 glav živine. Poprečno pride na 1 delovno moč 3,5 ha obdelovalne površine. Anketirane domačije so po njihovi sodbi za 20% nad ostalimi tako po številu glav živine, po delovnih močeh, mehanizaciji, po uporabi umetnih gnojil, kvaliteti semen in krmilnih koncentratov. Dobra petina vse površine v velenjski občini pripada družbenemu sektorju. V družbenem sektorju največ pomenijo travniki, nato njive in vrtovi. V zasebni proizvodnji je vrstni red površine enak, le njihov delež je različen. V družbenem sektorju so (v obdobju 1965—1970) investirali največ v hmeljišča, ki enako kot pri zasebnikih zagotavljajo relativno najbolj zanesljiv dohodek. Ostale obdelovane površine so usmerili na krmske rastline in na žita zaradi kolobarja. Pomembnejši postajajo nasadi ribeza, pospešuje jih zadruga tako v lastni proizvodnji kot pri kooperantih. Ne- 5 Celjski zbornik 65 jasen kncept agrarno političnega razvoja se je razumljivo odražal v obeh sektorjih. Na splošno je bil hektarski donos poljščin v letu 1971 dokaj ugoden. Poraba umetnih gnojil se je v minulih letih gibala nad republiškim poprečkom (v velenjski občini leta 1971 — 190 kg na ha). Komaj desetino zasebnih žitnih polj so posejali s kvalitetnimi semeni žit, pšenice, še v večji meri velja to za koruzo in krompir. Domač pridelek sadja bi lahko bil mnogo večji, boljši in letina zanesljivejša, če bi staro sadno drevje posekali in zasadili mlado drevje boljših sort ter ga sproti redno škropili in zaščitili pred raznimi boleznimi in škodljivci. Lastniki enodružinskih hiš celo v samem mestu sadijo niz-kodebelno sadje in cvetje ter tako združujejo lepo s koristnim. Slabše sorte sadja, predvsem jabolj in hrušk, še vedno veliko predelajo v sadjevec in žganje. Posamezniki, npr. v Šentilju, so se resno o-prijeli sadjarstva in cvetličarstva ter s sadikami in pridelkom uspešno trgujejo v široki okolici. Malokje so vinograde obnovili z žlahtnim trsom v obliki žičnih nasadov, pač pa se precej širijo brajde blizu hiš in gospodarskih poslopij. V Podkraju imajo vinograde posestniki iz okolice, celo iz Javorja. Živinoreja je najpomembnejša kmetijska panoga v Šaleški dolini. Njena proizvodnja je v preteklih letih precej padla zaradi nestabilnega trga in omejevanja krmilnih površin na zazidalnem območju. Pogodbena proizvodnja mleka in mesa pri zasebnikih je po letu 1970 znova zaživela. Domač pridelek je takrat kril samo dobro petino mesnih potreb v občini in polovico iskanega mleka. Precej mleka prodajo kmetje direktno potrošnikom. Kmetijski obrat Šoštanj je zbral leta 1971 v organizirani proizvodnji 5772 hI mleka. Poprečna molznost krave se giblje v mejah republiškega poprečja (1900 1 na kravo na leto). Za večjo proizvodnjo bi bilo potrebno uvajanje čiste pasme. Priporočajo sivo-rjavo govedo, ki predstavlja samo četrtino skupnega števila, ostalo so povečini razni križanci. Med relativno naprednejšimi živinorejskimi kraji so Zavodnje in del Šen-tiljske kotline, Veliki vrh, deloma Škale in Skorno. Na dnu Šentiljske kotline so mokrotni travniki, leglo metiljavosti, na Paškem Kozjaku in v Paki pridelajo slabo krmo, v Ravnah redijo mesno živino kot nekdaj, predvsem težke vole, mleko zbira v občini 12 odkupnih postaj. V Belih vodah še ni mlečne postaje. Občinska skupščina je sklenila, da bo delno subvencionirala stroške za prevoz mleka iz oddaljenih postaj. Prašiče redijo povečini samo za dom, reja za prodajo se jim glede na cene krmil in mesa ne izplača. S čebelami se ukvarjajo marsikje bolj za rekreacijo kot za dohodek, precej čebelarjev je v Ravnah. Zasebni kmetovalec je bil do nedavna pri obnovi svojega gospodarstva prepuščen samemu sebi, kajti kreditni pogoji zadruge so bili težki. Največ so si nabavljali drobno kmetijsko opremo (kosilnice), v zadnjem času tudi traktorje. Število traktorjev je naraslo od 10 (leta 1965) na 132 (leta 1971). Kmetijski obrat je namensko določil šestdesetim kmetijam kredit. Ponujena pomoč je kljub izdatni finančni soudeležbi kmetov pre- majhna za usmeritev v intenzivnejšo živinorejo, predvsem višinskih kmetij. V petih letih naj bi popolnoma preusmerili 9% čistih kmetij. Precej je bilo nerealnih obetov okrog velikega steklenega ogrevanega rastlinjaka. Zemljišče nekdanje šaleške vrtnarije so namenili otroškemu igrišču, rekreacijskim in športnim objektom. Kmetje v dolini so zgubljali zemljo, okoliški za tako dejavnost niso bili dovlj ekonomsko in strokovno sposobni, razen tega vrtnarstvo potrebuje mnogo delovnih moči, teh pa je vedno manj. Upoštevanja vredna je tudi konkurenca iz južnih republik, le-te klimatsko prehitevajo naše kraje. Kmečko delavski meščani so še nekaj let po preselitvi vrtnarili na dolgo roko pri sorodnikih; v Šoštanju izven starega centra je še sedaj dovolj zasebnih vrtov z zelenjavo za sproti. Kmetijski obrat odkupuje od zasebnih kmetovalcev predvsem jabolka, krompir in ribez ter v manjših količinah še nekatere druge proizvode. Gozd pokriva 56,4 % vsega površja v občini. Še bolj razveseljiva je ugotovitev, da se od leta 1951 do 1970 površina na splošno ni skrčila, ampak je narasla skoraj za četrtino. Zaradi ugrezanja so gozd v znatnejši meri posekali v katastrski občini Škale in v Družmirju, precejšen pas so skrčili tudi na Velikem Kožlju pri Velenju. Morda so prav gozdovi po goricah in hribih in mestoma celo na dolinskem dnu posebna mikavnost Šaleške doline. Nad tri četrtine gozdov je v zasebni lasti. Skupno je gozda v čestih sestojih nad dve petini (42,7 %), tako v čistih kot v mešanih sestojih dominirajo iglavci. Prevladujejo gozdovi od 61 do 80 let starosti, večino od njih uvrščajo med enodobne gozdove. Letni etat v gospodarski enoti zasebnih gozdov Velenje je znašal (leta 1965) 1,27% od lesne zaloge in je bil znatno večji pri iglavcih. Nove ceste na Paški Koz-jak, Plešivec in Graško goro, iz Belih vod na Sleme pri Šentvidu, ob po-virju Velunje, na Lom, na Ljubelo, iz Cirkovc na Graško goro, iz Lo-kovine čez Veliki vrh v Šmartno ob Paki in drugod odpirajo boljše pogoje za spravljanje lesa, so pa hkrati turistično zelo zanimive, saj nas vodijo skozi najlepše kraje hribovite okolice. Večji del podeželskih cest so zgradili oziroma modernizirali občani sami s prostovoljnimi prispevki in delom. Ker je iglavcev več kot listavcev, se njihovo razmerje odraža tudi v letnem poseku. Lesna predelovalna industrija ima v občini dovolj surovin za nadaljnji razvoj. Večina lesnega poseka (leta 1971) je bila namenjena tehnični predelavi, ostalo je bil odpadek in drva (14,4%) (10). Izkoriščanje gozda in prodaja lesa je mnogim hribovskim kmetijam osnovni vir zaslužka. Trgovina komaj dohaja naraščajoče število prebivalstva in njihove potrebe. Poprečno pride v drobni trgovini na enega občana manj prostora kot v Sloveniji (leta 1970), pa vendar je narodni dohodek na prebivalca v velenjski občini višji kot v republiki. Z obsežnimi novimi specializiranimi trgovskimi prostori se je stanje v zadnjih štirih letih občutno izboljšalo. Mreža gostinskih obratov se je sicer precej razširila in številčno o-krepila predvsem v zasebnem sektorju. Toda v občini je samo en hotel, 5: 67 en pension, dvoje gostišč s prenočišči, tri planinske postojanke (Sleme, Smrekovec, Paški Kozjak), eno turistično naselje itd. Skupno je 143 sob s petintridesetimi ležišči, od tega jih je v planinskih kočah skoraj polovica, ena petina v hotelu Paka (10). Gostinska mreža v občini je pod republiškim nivojem in zaostaja v razvoju. Število tujih gostov v zadnjih letih počasi upada, v primerjavi z domačimi jih je komaj tretjina. Enako razmerje velja tudi za prenočitve. Velenjsko jezero je pred leti v vročih dneh privabljalo iz sosednjih krajev precej kopalcev, čeprav je voda kalna. Za kopanje je sedaj primernejše zaprto in odprto velenjsko kopališče z ogrevano vodo in šoštanjski letni ogrevani bazen ter termalno kopališče v Topolšici. Zabavna in športna igrišča, prijeten zrak ob iglastem gozdu ter restavracija ob jezeru so trenutne privlačnosti turističnega naselja ob jezeru v neposredn bližini grezajočega se sveta. Na Paškem Kozjaku so gozdnati in pašniški predeli ugodni za zimski šport in letni oddih. Prvi korak k realizaciji je planinska cesta do zgornjih kmetij. Kmečki turizem bo imel lepe možnosti tudi v Belih vodah, Zavodnjah, na Graški gori, v Plešivcu, Šentvidu, Skornu, a se te gospodarske dejavnosti doslej še nihče ni lotil. Planinska koča na Slemenu bo prav zaživela šele, ko bodo redno oskrbovali cesto med Črno in Šoštanjem, tako pa snežni zameti še spomladi onemogočajo dostop. Tudi naravnih in zgodovinskih znamenitosti ne manjka. Za pospeševanje turizma bi bilo potrebno več organiziranega dela in solidne reklame. Velenjsko kotlino povezuje s Celjsko železniška progra in ceste: ob Pirešici proti vzhodnemu delu Spodnje Savinjske doline, ob Ložnici v o-srednji del in ob Paki na severovzhodni del Spodnje Savinjske doline in v Zgornjo Savinjsko dolino. Skrajni dve sta asfaltirani, srednja prečnica pa samo do Arnač. Računajo, da bo predvidena skrajna severna varianta avto ceste Celje—Ljubljana skozi Savinjsko dolino v prid tudi Šaleški dolini, saj jo bo približala za nekaj kilometrov. S sosednjo Slovenjgraško kotlino je po letu 1968, ko so zaradi gospodarske nerentabilnosti odstranili železniške tire, edina vez asfaltirana cesta ob Paki skozi kanjon pri Hudi luknji. V turističnem pogledu je ta bližnjica s Koroške na Štajersko zelo interesantna, a za težji tovorni promet preozka, vijugava in zaradi tega počasna. Šaleški dolini manjka hitra cesta; pač pa so v zadnjem desetletju zgradili vrsto novih cest, ali pa so stare modernizirali tako, da ni večjega naselja, kamor ne bi mogli z motornimi vozili. Število motornih vozil se je v zadnjih šestih letih skoraj petkrat povečalo, tako da je leta 1971 prišlo eno motorno kolo na 3,9 ljudi. Od skupnega števila motornih vozil je polovica osebnih avtomobilov. (10). Za nujne poslovne obiske na večje razdalje se vedno bolj uveljavljajo aero taksiji in slovenjgraško letališče. Sedaj pripravljajo lastno malo letališče za tovrstne usluge v Lajšah v nižini Bečovnice. VIRI IN LITERATURA 1. Občinska skupščina Velenje, oddelek za splošne zadeve in gospodarstvo. 2. Trgovsko in proizvodno podjetje ERA Velenje, obrat kmetijstvo Šoštanj. 3. Uprava rudnika Velenje, TE Šoštanj, tovarna usnja Šoštanj, TGO Gorenje, Velenje. 4. Komunalni zavod za zaposlovanje Velenje. 5. Perspektivni razvoj kmetijstva za razdobje 1971—1975, Šoštanj 1971. 6. »Informacije«, komunalni zavod za zaposlovanje Velenje 1972. 7. Ljudje v novem mestu Velenje 1965. Institut za sociologijo in filozofijo pri univerzi v Ljubljani I. in II. del. 8. Šaleški rudar, letnik 1968, 1969, 1970, 1971. 9. I. Stopar.: Program za spomeniško obnovo velenjskega gradu Celjski zbornik 1969—1970. 10. Statistični podatki v občini Velenje, Skupščina občine Velenje, aprila 1972. 11. Popis stanovništva 1953, knjiga IX. 12. Popis stanovništva 1961, knjiga X. in XV. 13. Urbanistični program občine Velenje. Projektivni biro Velenje 1969. 14. A. Sore: Šaleška dolina, Geografski vestnik Ljubljana 1955—1956. 15. A. Sore: Nova velika dela v šaleški dolini, Geografski vestnik Ljubljana 1960. 16. A. Sore: Velenjska kotlina včeraj in danes. Celje 1963. 17. S. Ilešič: Klimatska območja Jugoslavije. Geografski obzornik 1. 1970, št. 3, 4. 18. I. Gams: Prispevek h klimatografski delitvi Slovenije. Geografski obzornik 1. 1972, št. 1. 19. Inštitut za tla in prehrano rastlin biotehniške fakultete v Ljubljani. Tla ■— sekcija Celje 2. Ljubljana 1967. 20. I. Rakovec: O mastodontih iz Šaleške doline. Razprave XI. SAZU odd. za prirodoslovne vede, Ljubljana 1968. 21. M. Hamrla: Geologija širše okolice velenjskega premogovnika, I. in II. Geološki zavod Ljubljana 1953. 22. D. Meze: Kvartarni sedimenti in njih izraba v porečju Pake nad Gorenjem. SAZU Ljubljana 1962. Tipkopis. S u m m a r Y SOME FACTS CONCERNING THE RECENT POPULATIONAL AND ECONOMIC DEVELOPMENT OF THE VELENJE BASIN The Velenje basin is encircled in the north by the high limestone plateaus — the spurs of Karavanke, and in the west and in the south again by predominantly limestone mountains and lower plateaus — by the footohills of the Savinja Alps. The basin had been formed in oligomiocene, along two tectionic lines of which the younger one, the Šoštanj line, was really decisive. The both started at Smrekovec where there was in the lower miocene an active volcano, which has left plenty of traces in eruptive rocks and in sediments. In the middle pliocene the valley was filled in whith a lake, from which period there remained strata of lignite, thick 100 metres and more. The bottom consists mostly of loam and mari, while the top parts consist in the east 100 metres thick — and in the west ca. 300 metres thick — strata of mari, loam, clay, gravel, and sand, which where gradually deposited into the lake by the waters from the mountainous hinterland and eventually filled up the lake. The tectonic shifts in the past account for the thermal mineral springs at Topolšica. The largest part of the Velenje basin belongs to the climatic region of east and centrai Slovenia. In its south-eastern direction the Velenje basin is rather more open towards and trafficwise connected with the Celje basin; the are obvious phenological differences between the warmer and elarier Lower Savinja Valley and the Salek Valley. (Velenje: ave-rage January temperature — —2.0 degr. Cent, average July temperature — 18.7 degr. Cent.) Paški Kozjak is situated 680 metres higher, and therefore here the medium month temperatures are lower for ca. 2.5 degr. Cent. The temperature above the freezing point lasts in Velenje for 302 days in a year, which is 5 days less than in Celje. The annual amount of rainfall in Velenje (for the 1931—1960 period) is 1103 mm, while in the mountainous surroundings the corresponding figure is higher for at least 100 to at most 300 mm; June and October are the month with relatievly highest monthly amounts of rainfall. Velenje has an average of 106.3 days with precipi-tation, of which 29 days are days when it snows. Frost is more freguent in Celje than in Velenje (37.4 days per year). The mountain torrents flow into the river Paka, which has a plivual-nival regime. Düring the last two decades many Settlements both in the valley and in the mountainous parts have provided themselves with water supply. Velenje is provided with the water that is gathered below Paški Kozjak, Stropnica, and Pečovniški vrh, while Šoštanj is supplied with the water from the sources at Bele vode and under Lom. A further expansion of the two towns will reguire new sources of drinking and technological water; a plan for utilizing the water of the Ponikva has already been prepared. The soil is highly heterogenuous. On the limestone ground predominate various kinds of brown loamy soils with varying degrees of humus mixture, parmeability to air, and productiveness. On the eruptive Silicate rocks there has developed brown and acid soil. On the quaternary flu-vial sediments along the Paka we find deep brown loamy soil. In the post-war years the number of inhabitants has been in a con-tinuoous growth; from 1948 to 1953 the population had grown by 17.9 %, from 1953 to 1961 by 25.7 %, and from 1961 to 1971 by 25.7 %; accordingly over a period of 23 years the population had grown by 82.9 %. According to the latest census the commune of Velenje has 28.977 inhabitants, which is twice as much as one hundred years ago. Settlements in the valley and particulary the two towns have increased considerably at the expense of the depopulation of the mountainous farms where young people do not find a prospective in working on the farm. The number of inhabitants of Velenje was in 1971 six times that of 1948, while in Šoštanj over the same period the population had grown only by 70 %• The average naturai increase was 14.6% while the migrational increase was lower by 1 per mill. Since the people coming here from other communes and other Yugoslav republics were mostly younger persons, the migration had a reju-venating influence on the age-structure of the population. Emigration was at its strongest in the years from 1960 to 1966. In the commune of Velenje, the average number of inhabitants per Square kilometre is 159, but there are course noticeable differences between agrairan and industriai places. The percentage of employed inhabitants has recently grown quite rapidly, above ali due to the j'obs in secondary activities. In the post-war period severa lnew school buildings have been built, while the other have been expanded and renovated. Velenje has also built a modem building for the public library. Practically there comes one radio set per three inhabitants, and one TV set per six inhabitants. Approximately 300 people daily travel from the neighbouring communes to work in Velenje or Šoštanj. As regards the astablishing of friendly contacts with the newly immigrated inhabitants, in the first period after the arrivai the spatial proximity of flats was very important, while later on getitng to know one another in the job has become significant. Most of the immigrated inhabitants had prior to their arrivai in Velenje ac-quintances, friends, or relatives here. In the valley (from 300 to 400 me-tres high above sea level) live almost three quarters of the total population. In spite of the rapid construction of socially owned flats and an even more rapid building of pravate flats, in 1971 the commune of Velenje was 661 flats short. Further building of new flats is planned for the new part of the town and for the area of Selo—Bevče; besides an area for some 10,000 inhabitants, Šalek—Bevče; is being organized in respect of public Utilities. For the inhabitants of Šoštanj and Družmirje an area at the confluence of the Šentflorjanski potok and the Toplica, Pohrastnik, is being prepared. In correlation with the Socialist Republic of Slovenia, the commune of Velenje is singled out in the national per capita income (1968) by a two-times lower participating share of the agrarian population and by a higher participating share of those employed in the socially-owned sector. The thermoelectric plant ŠOŠTANJ (730 amployed) has a generating ca-paclty of 410 MW and is the main consumer of the coal from the Velenje coal-mine. THE VELENJE COAL-MINE (3700 employed), with its new opencast working and the transport belt a Pesje, has fine prospectives for further expansion. Mining under Družmirje and unde the old part of Pesje, is planned, and therefore the locai population will have to be moved to flats in new areas. The factory GORENJE had had its first modest beginning in the village of Gorenje, Only in 1953 the firm employed only 11 workers; afterwards the firm was moved to Velenje and since 1965 the firm has been constructing new factory buildings and rapidly started to organize the production of cookers, refrigerators, washing machines, television sets, kitchen furniture, etc. In 1972 the factory employed 4756 people, half of them wo-men. FACTORY OF LEATHERWARE ŠOŠTANJ (495 employed) produces outsole leather as well as various kinds of surface leather. The shortage of cattle hides is forcing the factory to orient towards a production of pigskin. Chemical industry is represented by POLYPEX (203 employed, mostly wo-men) produces metal fittings for forniture, buckles, buttons etc. The number of craftsmen and the amount of work done by them lag behind the increasing needs of the two towns. The percentage of farming population is decreasing with each successive year (in 1970 it was 10.7%). Cultivated surfaces occupy one third of the total area; one halp of it is taken up by forests, while pastures and non-productive surfaces occupy one tenth of the entire area. Cultivated surfaces are being graduallv reduced to glassland, and grassland in turn to forests. In the land register unit of Velenje, building grounds have taken up a considerable part of fields and meadows. Agrarian production in the private sector is handicapped by the unclear owerall agrarian po-licy and by a to small social help to re-orient the farms into a more up-to-date intensive livestock breeding. The orchards have grown old and do not give quality fruit for the market. The vineyards that have not yet been abondoned have mostly hybride sorts of vine. The range of the existing shops can hardly meet the demands ol the fast growing population. The network of catering establishments has been strengthened mostly owing to the private sector. Over the last six years the number of cars has become five times bigger; in 1971 t.here was one motor-cycle per 3.9 inhabitants. UDK 634.0.2 (497.12—116) CELJSKI ZBORNIK 1973-1974 ALOJZ MUŠIC NOVINE IN NOVINSKI GOZDOVI Posvečeno spominu zaslužnega gozdarja inž. Antona Šivica Socialno gospodarski odraz davne in nedavne preteklosti alpskih pokrajin so »novine« ali »požari«. Razen nekaj osamljenih primerov pri nas ne napravljajo več novin. Te pa ostajajo zanimivost, ne samo kot značilen relikt preteklosti, ampak tudi kot latentna težnja gorskega kmeta, ki lahko oživi v časih stiske za živež in pašo. V vojni je razen gozda — kot zaščitnika — izrednega pomena tudi oskrba s kruhom iz najbližjih rok, od delavnih kmetij v gorskih gozdnih predelih. Tozadevne izkušnje iz NOB so prepričljive. Opuščanje novin pri nas je posledica globoke družbeno ekonomske preobrazbe dežele. Nagli industrijski razvoj izvablja in veže naše kmečke delovne moči posebno iz hribovitih krajev, s tem jih odteguje kmetijstvu. Ker so novine v posebnih gorskih razmerah produktivno vezale odvečne delovne moči, zato se v sedanjih pogojih opuščajo. Za njimi pa ostajajo — kot žive priče — novinski gozdovi in grmišča. Njih melioracija je ena izmed pomembnejših nalog naprednega gozdnega gospodarstva. Obogatitev obstoječih raztresenih virov in izročil o novinah je možna predvsem v luči zgodovine. S privolitvijo prof. Pavla Sivica, sina strokovnega pisca, pokojnega višjega gozdarskega inšpektorja dipl. inž. Antona Sivica, si štejem v častno oddolžitev, uvrstiti v pričujoči svoj sestavek začetna tri poglavja iz njegovega neobjavljenega rokopisa z nekaterimi okrajšavami in dopolnili, ne da bi s tem njegov spis kakorkoli utrpel na dovršeni stvarnosti in klenem slogu. S tem izpolnjujem željo inž. Sivica, ki jo je izrekel leta 1960 v pismu uredniku Gozdarskega vestnika. Takrat smo se namreč dogovarjali o objavi tega spisa v omenjenem strokovnem glasilu, vendar tedaj iz raznih razlogov ni prišlo do natisa. V pojasnilo navajam iz omenjenega pisma odlomke, ki se nanašajo na to. Ljubljana, 19. junija 1960 Spoštovani tov. urednik! Prečital sem Mušičev članek o novinah idr., ki ga v prigibu vračam. Kar se novin samih tiče, je članek premalo koncentriran, tako da si nepoučeni bralec ne more o novinah ustvariti prave slike. Zato predlagam in prosim, da bi kot nekak uvod objavili najprej moj članek o novinah, ki sem ga sestavil leta 1954. V njem sem posebno opozoril na naše pisatelje, ki so opisali novine, čeprav ne iz gozdarskega vidika. Slednje sem skušal prikazati jaz v na-pomenutem članku. Članek priložen. / . Tov. Mušič bi na to mogel navezati detajle s terena, ki jih bodeluje v svoji razpravi. (I. del). Dobro bi bilo vedeti, kaj bo povedal v 11. delu. Po mojem mnenju bi mogel v II. delu opisati sedanje stanje in staviti predloge, kako naj bo z novinami v bodoče. Opora: izvršena taksacija gozdov. Glede vsebine I. dela pripominjam sledeče: Na prvi strani omenja Mušič primorski in notranjski Kras. K temu bi pripomnil, da sem Kras obdelal izčrpno v razpravah z naslovi: »Pogozdovanje Krasa v Primorju in na Notranjskem«, »Zgodovina tehnike pogozdovanja Krasa«, »Kartotečni izkaz čez 500 razprav, člankov, vesli o Krasu«. (Rokopisi iz leta 1957, dopolnjeni leta 1958). — Ako se navaja Kras, naj bi se navedli tudi moji rokopisi, ki bi marsikoga zanimali. Ima jih Odsek za ekonomiko Gospodarskega Instituta. Za objavo v G. v. so te razprave preobširne. V ostale detajle, ki so zanimivi, se ne morem spuščati. Šivic s. r. Pozneje sem svoj članek predelal in dopolnil tudi v smislu želja, ki jih je izrekel inž. Šivic v citiranem pismu. V tej objavi v Celjskem zborniku je njegov del uvrščen kot I. poglavje. I. KAJ SO NOVINE IN KAKO JIH NAPRAVLJAJO »Novine« ali »požari« so zemljišča, pripravljena in porabljena na poseben način. Napravljajo jih po nekaterih hribovitih predelih na površinah obraslih z mladim lesom. Za ta zemljišča, v davčnem katastru uvrščena večinoma med pašnike, je tipična obrast sive jelše, v višjih legah tudi zelene jelše, na zelo vlažnih mestih tudi črne jelše, a na bolj degradiranih ali plitkih, kamenitih tleh breze — s primesjo trepetlike, leske, ive in raznega grmičevja. Cesto se tod naselijo smreke, v manjši meri tudi javori, redkeje jelke in bori. Vsa ta obrast ima ponekod značaj mladega gozda.* Vsakih 10—15 let, včasih tudi v krajšem razdobju, posekajo to obrast na golo, nizko pri tleh. Posamezne površine takih posekov v nižjih do srednje visokih legah redoma niso večje od polovice hektarja, v višjih legah pa so navadno večje, tudi po več hektarjev skupaj, predvsem zaradi povečanja pašnih površin — zato ločimo novine v poljedelske in pašne — po poglavitni njihovi svrhi. * To je tipična začetna — vidna — obrast. V naslednji je že prevladujoča smreka, če ji je uspel prodor skozi opisano nizko goščo mehkih in trdih listavcev. Dokončna gozdna obrast je v tem slučaju smrekova. Vsa gozdna obrast na novinah, nastala z naletom lahkega semena, je razen v obdobju živinske paše, prepuščena več ali manj sebi. Torej je dokončna podoba gozdne obrasti rezultat boja za obstanek posameznih kategorij rastlinskih oziroma drevesnih vrst — v posebnih pogojih, ki so v večini slučajev ugodni za smreko. Z drvarjenjem ali trebljenjem listnatega drevja se je večala smrekova obrast. Seveda na tistih opuščenih novinah, kjer ni bilo smrekove nasemenitve ali pa je smrekov mlaj podlegel plevelnemu oziroma grmiščnemu sloju, ostanejo v končni fazi samo grmi-šča. Pretvorba teh v gospodarske gozdove spada v melioracijsko področje gojenja gozdov. (Mušič) Samorastni smrekov mlad sestoj (Fotogr. GG Celje). V nižinskih legah, kjer uspeva ajda, posekajo lesovje tri tedne »pred kresom«, okoli 24. julija, v višinskih legah pa kake tri tedne pred »Veliko gospojnico«, okoli 15. avgusta. Posekani material po vsej poseki enakomerno razgrnejo ali ga zlože »v postate«, to je v pasovih od 6—10 m širine, potem počakajo kake tri tedne, da se nekoliko presuši. Nato ga sežgejo. Požigajo ob suhem vremenu, kadar ni vetra, najraje proti poldnevu, ali pa požiganje začno ob vetru, ki ima nasprotno smer od »bol-tanja«, to je vlačenja ognja navzdol. Ogenj se širi polagoma čimbolj. Po nagnjenih pobočjih požigajo od zgoraj navzdol. Ogenj vodijo s pomočjo dolgih drogov s pritrjenim železnim kavljem (»krevelj«) tako, da goreče vejevje vlačijo navzdol med niže ležeče vejevje. Da ogenj ne more preskočiti v sosednje gozdove, popalijo previdno najprej primerno širok pas ob meji. Po končanem požiganju morajo stražiti toliko časa, dokler ogenj popolnoma ne pogasne. Preostale nepogorele ostanke lesa spravijo na kupe in jih tudi požgo. Po tem »požaru« ostane po vsej površini lesni pepel. Potem ko se je zemlja ohladila, požarno ploskev z motiko prekopljejo in jo posejejo v nižjih legah z ajdo, v višinskih pa z ržjo ali pšenico, ponekod tudi z ovsem idr. Uporaba pluga ni mogoča, ker so tla preprežena s koreninami posekanega drevja in grmovja ter s štori, ponekod tudi preplitka, mestoma kamenita ali pa tudi prestrma. Na silikatnih tleh — »na črni ali ržen kamen« — sejejo rž, na apnenčastih tleh — »na beli kamen« — pa pšenico. Koder so pridelali ajdo, po žetvi ajde jeseni vsejejo rž. Drugo leto običajno zopet posejejo žito, poprej pa po vsej površini sežgo strniščno slamo. Pridelek je na novinah prvega leta prav dober, mnogo boljši kakor na njivah v dotičnem hribovju. Drugoletni pridelek pa je že slabši, v tretjem letu pa prav slab. Po zadnji žetvi izkoriščajo novine za pašo. Čestokrat zadnji setvi primešajo tudi deteljo, da s tem napravijo nekak prehod k paši. Sčasoma se novina zopet obraste z jelšjem itd. tako gosto, da mora paša prenehati. Ko je obrast godna za zopetni posek, se paralelno izkoriščanje v poljedelske in pašne namene obnavlja — kolobarna doba ali menjalno gospodarjenje. Ko je prenehalo poljedelsko izkoriščanje novine, poiščejo primeren prostor za drugo, novo novino. Tako potujejo z novinami po posestvu iz kraja v kraj. Na Mrzlem vrhu (1060 m n. m., k. o. Ter) žgo novino (Fotogr. dr. M. Wrabèr — 1959) Zakaj so napravljali novine in kako dolgo že so v navadi Kjer je v hribih malo obdelovalne zemlje, so morali kmetje in bajtarji porabiti zemljišča prehodno v poljedelske namene —- bodisi na položnih ali tudi strmih pobočjih. Redke stalne njive so tod slabo gnojene, izrabljene, izprane. Bili so pa tudi taki kmetje v hribih, ki pravih njiv sploh niso imeli, posebno v območjih bivših občin Ljubno in Luče. Ti kmetje so pridelovali žito samo na novinah zato, ker za tako pridobivanje ni treba hlevskega gnoja. Z gnojem pa v teh krajih bolj slabo gospodarijo. Ponekod je stala živina v hlevu globoko v gnoju. Podobni razlogi za napravljanje novm so bili tudi v Koprivni, v predelih pod Peco in po nekaterih drugih, od lesnih tržišč in železnice oddaljenih krajih, kjer je bil transport lesa dražji, kot je bil les vreden. Prof. dr. Fran Kotnik je leta 1911 opisal napravljanje novin v »Času« pod naslovom: »Nov'ne žgati — nov'ne kopati«. Navedel je, da posekajo po ko- roških krajih grmovje spomladi ali poleti in potem čakajo do jeseni, da se posekano vejevje dobro posuši. Potem ga zažgo. Nato prekopljejo svet, na katerem so sežgali suhljad. Potem posejejo ozimino ter ogradijo ves posejani kraj s plotom, da živina ne dela škode. Po Koprivni in pod Peco pa ne posekajo samo grmovja, ampak kar cele predele gozda. Manjše drevje posekajo, debelejše smreke pa samo oklestijo. Ko ozimino drugo leto požanjejo, sveta več ne prekopljejo. Na njem zraste trava in tako nastajajo pašniki. Za drugo leto pa že poiščejo drug kraj, ki ga požgo. Iz članka »Nosačija«, ki ga je objavil Jože Gradišnik v »Tovarišu* (1953), pa seznamo, da pripravljajo kmetje v Topli in Koprivni novine tako, da v gozdnih predelih posekajo hosto. Pustijo pa nekaj brezovih debel, da jim prihodnje leto ob času žetve služijo za ostrvi žitnih kop ali slogov. V ostalem ni razlike od navedb dr. Kotnikovih. Na novini posejano žito zraste kmalu za ped visoko. Takrat spustijo v žito trop ovac, da ga popasejo do korenin. Zito potem lepše raste in bolje obrodi. Ko je klasje zrelo, požanjejo žito in ga zložijo na še stoječa ožgana brezova debla, na katerih se potem suši in čaka do pozne jeseni. Po žetvi teh no-vin ne prekopavajo več, temveč si v hosti poiščejo novih. Stare novine zaraste trava in služi potem za pašnik. Nadalje je opisal napravljanje novin dr. Fran Mišic v »Tovarišu« (1951) pod naslovom: »Požigalništvo v Gornji Savinjski dolini«. Med drugim navaja, da žitnih snopov ne mladijo v mlatilnici, temveč jih »plev-šajo« ali »štrajhajo« na močnih deskah tako, da ostanejo slamna stebla cela, nezlomljena. Iz dolgih, močnejših stebel vežejo snope, porabne za kritje streh na hišah in gospodarskih poslopjih. Ljudje v prizadetih krajih trde, da je gospodarjenje z novinami že zelo stara navada. Po dr. A. Dopschu sega primitivno poljedelstvo s požiganjem gozdov že v dobo preseljevanja narodov, v čase, ko so prvotno slovanski narodi, pozneje pa germanski kolonisti poseljevali vzhodne alpske pokrajine (Štajersko, Koroško, južne dele Nižje in Gornje Avstrijske ter Salzburško). To požiganje je pomenilo krčenje gozda in gospodarstvo najekstenzivnejše vrste, obstoječe v tem, da so leto za letom del pragozda požgali, nato v pepel sejali in prihodnje leto, dalje potujoč, zopet nov kos gozda na isti način vpepelili in ga obdelali. V nadaljnjem opisuje požiganje gozdov na Gornjem Štajerskem, ki je podobno našemu, opisanemu. Poudarja, da na strmih pobočjih deževje odplavlja pepel in zrahljano zemljo od skalnatih tal in da je potem na takih prostorih za dolgo dobo onemogočena vsakršna gozdna kultura. Tudi tedaj, ko je prišel v rabo primitiven lesen plug (ralo, drevo), — kar je bilo že pred 8. stoletjem — se je požiganje gozdov še vedno pojavljajo, čeprav v manjši meri in bolj po strmih pobočjih, koder je bilo težko napraviti stalne njive. Razvoj slovenskega gospodarstva je temeljito zgodovinsko obdelal dr. Bogo Grafenauer na str. 436—467 svojega dela: »Ustoličenje koroških vojvod in država Karantanskih Slovencev«, Ljubljana 1952. Razpravlja tudi o obdelovanju zemlje s pomočjo požiganja gozdov. Očividno je, da je bilo v dobi, ko je imel les v krajih, močno oddaljenih od komunikacij, prav majhno vrednost, veliko več novin, kot jih je bilo pozneje. Porast cen lesa je povzročil, da so namesto opuščenih nastali skoro čisti smrekovi gozdovi. Zvišanje cen lesa je omogočilo gozdnim kmetom, da so mogli večji del potrebnih živil nabaviti z iztržkom za prodani les. Čim pa je nastalo pomanjkanje živil, npr. med vojno, so mlade sestoje v navedenih krajih zopet v večjem obsegu pretvarjali v novine. Škode od novin in oblastveni ukrepi Novine neugodno vplivajo na obseg in razvoj poplav v območju hudourniških voda. To velja seveda glede takih novin, ki so na strmih pobočjih in na plitvih tleh, posebno tedaj, ko se še niso obrasle. Hudi nalivi odplavljajo zemljo in grušč. Nastajajo tudi zemeljski usadi. Zemlja in grušč prihajata po hudournikih v doline, kjer zasipavata poljedelska zemljišča. Ako pri požiganju ni dovolj ljudi in pozornosti, lahko ogenj iz novine preskoči v soseden gozd ter povzroči velike gozdne požare. Cesto se je opazilo, da je ob robu gozda, ki meji na novino, nekaj gozdnega drevja osmojenega, ki ga je bilo treba posekati, da se ni razplodil gozdni mrčes. Vsekakor je tudi velika narodnogospodarska škoda za mlado jelševino in smrekovino, ki propadeta pri napravljanju novin. Leta 1851 za alpske dežele bivše Avstrije ustanovljeno gozdarsko društvo je razpravljalo na svojem občnem zboru leta 1852 v Celovcu m. dr. tudi o ukrepih zoper takrat močno razširjeno požiganje gozdov, ki se je izvajalo po gotovem turnusu zaradi začasnega pridelovanja žita na popaljenih prostorih. Od zborovalcev je večina nastopila za odpravo ,po-žigalništva', nekateri pa so poudarjali, da imajo posestniki pravico do požiganja, sklicujoč se tudi na to, da je npr. na Štajerskem požiganje dovoljeno, dalje da ima kmet v hribih večji hasek od novin kakor od gozdov, da ponekod kmet niti ne bi mogel živeti brez novin, da bi oblastvena prepoved ne bila učinkovita itd. Končni predlog, da naj se požiganje in uničevanje mladih smrekovih sestojev splošno prepove, v izjemnih primerih pa veže na oblastveno dovoljenje, je bil odstopljen posebni komisiji strokovnjakov, da ga prouči in o svojih zaključkih poroča na občnem zboru v prihodnjem letu. Kako se je zadeva iztekla, ni bilo moč ugotoviti zaradi pomanjkanja virov. Leta 1892 je okrajno glavarstvo v Celju zaradi novin v gornjegraj-skih predelih povabilo vse tamošnje občinske uprave in jim zabičalo, da morajo pri požigih paziti, da ne preskoči ogenj v gozdove. Ker se morajo osmojena drevesa posekati, se gozdni sestoji od leta do leta zmanjšujejo. Iz tega poziva sklepamo, da takrat napravljanje novin na Štajerskem ni bilo prepovedano. Avstrijski gozdni zakon, uveljavljen leta 1853, vsebuje v poglavju o gozdnih požarih (§ 44—49) določilo, da se ne sme kuriti v gozdu in ob robu gozda. Jugoslovanski zakon o gozdovih, uveljavljen leta 1930, predpisuje (§ 40—47), da se v gozdu ne sme kuriti in da se ob suši lahko za-brani kurjenje v razdalji 50 m od gozda, na Krasu pa 100 m od gozda. Kljub predpisom teh dveh zakonov in vsakoletnim razglasom glede preprečevanja gozdnih požarov, napravljanje novin ni prenehalo. Velika škoda, ki jo je povzročila Savinja tekom let s svojim hudourniškimi pritoki (posebno huda poplava je bila leta 1926), je dala povod, da je okrajno glavarstvo v Gornjem gradu leta 1934 razglasilo vsem občinam, da so »požari« nedopustni glede na predpise gozdnega zakona. Okrajni glavarstvi v Prevaljah in Slovenjem Gradcu sta izdali istega leta podoben razglas. Ti ukrepi pa se niso mogli uveljaviti, ker so zadeli na odpor prizadetih posestnikov in občin. Občina v Ljubnem je leta 1934 v svoji vlogi na Okrajno glavarstvo v Gornjem gradu prosila, da naj prepovedi »požarov« ne vzdržuje, ker bi bil sicer obstanek kmeta skrajno ogrožen. Tej prošnji so se pridružile tudi občine Solčava, Luče, Nova Štifta, Mozirje-okolica, Rečica ob Savinji in Bočna. V prošnjah so občine med drugim navajale, da je bilo pred 60—80 leti mnogo več »požarov« (novin) in da so bile takrat graščinske planine povsem gole, dočim so sedaj zaraščene z gozdom. Vendar takrat kljub novinam ni bilo posebno hudih poplav. Ako se novine več ne dovolijo, bodo hribovski kmetje ob kruh in streho. Zaradi akcije proti novinam in pritožbi proti prepovedi teh je Kmetijski oddelek bivše banske uprave v jeseni 1934 pozval vsa okrajna glavarstva, da naj podajo njihovi kmetijski referenti izjavo, ali je pridelovanje žita na »požarih« potrebno ali ne. Na to se je kmetijski referent v Gornjem gradu izrazil proti prepovedi novin. Predlagal je, naj se prepoved omeji le na one novine, ki niso zares potrebne. Kmetijska referenta v Slovenjem Gradcu in v Kamniku sta podala podobno izjavo. Da overi potrebo novin, pa tudi razloge pritožnikov, je Gozdarski odsek bivše banske uprave poslal leta 193,5 dva gozdarska izvedenca v Savinjsko dolino. Zaslišala sta zastopnike občin Mozirje trg in okolica, Ljubno, Solčava, Gornji grad trg in okolica ter Bočna. Zastopniki Ljubnega in Solčave so izjavili, da kmet in bajtar brez novin ne moreta shajati. Ostale občine so zatrjevale, da so novine nekaterim hribovskim kmetom res potrebne. Po omenjenih ugotovitvah je Gozdarski odsek bivše banske uprave leta 1936 predlagal v zvezi s svojim referatom o ukrepih, potrebnih za ublažitev razdiralne sile reke Savinje in njenih pritokov, glede novin samih naslednje: Splošna prepoved novin se ne more vzdržati, ker so te nekaterim samotnim kmetijam v hribovitih krajih življenjsko potrebne. Splošni varstveni in kulturni oziri pa zahtevajo, da se podvržejo novine posebni evidenci in stalnemu nadzoru občeupravnih oblastev — po detajlnih predlogih (a—e)." Do izvedbe tozadevnih predlogov pa ni prišlo, ker so se skušali najprej odpraviti razni hujši nedostatki glede premočnega izkoriščanja gozdov v Savinjski dolini. Ko so leta 1939 pričele priprave za vojaško obrambo, ni bilo mogoče urediti vprašanja novin, niti ne započeti akcije za sestavo zadevnega katastra. Zasedba dežele po nemškem okupatorju je onemogočila vsakršno nadaljnje delovanje za ureditev pereče zadeve. * Teh predlogov tu ne navajam, ker niso več aktualni in ker so precej obsežni. Kje je bilo pri nas najbolj razširjeno gospodarjenje z novinami in kje se je to ohranilo najdlje (po Mušiču) Najbolj je bilo razširjeno napravljanje novin na razčlenjenih pobočjih gornjega toka reke Savinje in njenega pritoka Drete (v prejšnjem gor-njegrajskem okraju), najintenzivnejše pa je bilo tod na silikatnih tleh. Tudi na apnenčevi podlogi z debelejšo zemljo (ilovico) — bliže vencu Savinjskih Alp — so napravljali novine, toda v mnogo manjšem obsegu. Zelo so bile novine razširjene tudi na območju nekdanjih občin Črna, Ko-privna in Mežica, to je v povirju Meže, največ na silikatnih tleh, na pre-perini tonalita in glinastega škriljavca. V bivšem slovenjgraškem okraju so napravljali novine v območju bivših občin Topolšica in Podgorje, najintenzivnejše v predelih Smrekovec, Kloše in Veluna, zopet na silikatnih tleh. V manjših obsegih so napravljali novine na zapadnem Pohorju in Kozjaku, in to v nižjih legah strmih pobočij k. o. Gradišče, Legen, Danijel, Ojstrica, Velka, Javnik itd.; tudi tod na silikatnih tleh. »V bivšem okraju Laško je bilo žganje novin še v 13. stoletju močno razširjeno, posebno na strmih pobočjih in po grapah, kjer si s plugom ne bi mogli pomagati« (3). Novine so se pojavljale še marsikje po hribovju nekraške Slovenije, posebno na Jezerskem in vzdolž Karavank, vse do sedanje tro-meje. »Divje so žgali novine in krčili laze in rovte v XVI. in XVII. stoletju podložniki raznih gospoščin v deželnoknežjem Štangarskem gozdu pri Litiji« (4). Novine so se ohranile pri nas najdlje v gornjesavinjskem območju in v povirju gornje Meže — na meji avstrijske Koroške. Na Krasu ni bilo novin. Kraška tla niso prenesla požiganja. Kjerkoli so iztrebljali gozdno obrast z namenom, da razširijo pašnike in obdelovalni svet, je neizbežno prišlo do opustošenja tal, do povečanja kraških goličav. Novinski svet okrog Primoža nad Ljubnim — danes večinoma odrasli smrekovi gozdovi (Fotogr. dr. M. VVraber — 1959) 6 Celjski zbornik 81 ZGODOVINSKA SLIKA GORNJESAVINJSKEGA NOVINSKEGA SVETA Posest gospoščine Gornji grad je obsegala skoraj celo Gornjesavinj-sko dolino — brez mozirskega okoliša. Bavarski plemenitaš, Dyebald Cha-ger je podelil to posestvo leta 1140 oglejskemu patriarhu Peregrinu. Ta je dal največji del obdelanega sveta menihom hkrati ustanovljenega benediktinskega samostana v Gornjem gradu. Polja ob Savinji in Dreti — takratno vso kultiviranost zemlje — so obdelovali tlačani »nevoljniki«, nadzorovali so jih gospoščinski služabniki — »ministerijalci«,* ki so prejeli za plačilo nekaj kmetij. Menihi so povečevali svoje dohodke s tem, da so naseljevali podložne kmete v gozdovih. Na krčevinah naseljeni tlačani so postali svobodni, dajali so davščine v naturi ali v denarju. Po ustanovni listini samostana je bilo dovoljeno menihom na ozemlju gor-njegrajskega posestva graditi mline in krčiti gozdove »kolikor so le mogli«, ter s krčenjem gozdov in naseljevanjem podložnikov razširjati meje donosnega sveta. Vse novine so prešle v posest samostana (7). Patriarh si je namreč pridržal neobdelani svet — gozdove; te pa je obljubil menihom s posvetilom: čim več kmetov bodo naselili po gozdovih, tem večji del posestva postane njihov. Od leta 1140 do 1268 je naraslo prebivalstvo tega področja od 800 na 2150 duš. Okrog leta 1440 jih je bilo že okoli 4900. Naturalne dajatve, zlasti žitne, so uvrstile gospoščino gornjegrajskega posestva med izvoznike žita na Kranjsko in Primorsko. (Med Oglejem in Savinjsko dolino ter Koroško je zacvetela trgovina — menjava žita, živine, oglja, lesa idr. za vino, sol, svilo idr.). Nadaljevalo se je tradicionalno oddajanje njiv, travnikov in pašnikov v najem. Kajti prebivalstvo se je hitro množilo in je imelo vedno premalo zemlje za svoje preživljanje. Za živinorejo so bili potrebni vedno novi pašniki; te so pridobivali s širjenjem novin (5, 6). Življenje je postajalo za podložno ljudstvo čedalje težje. Namesto napredka so prišle nadenj zapovrstjo nadloge. Kuga, lakota, turški vpadi, kmečki punti itd. so izredčili prebivalstvo. V nadaljnjih 380 letih se to ni niti podvojilo. Kakor so poprej težili ljudje iz dolin v hribovje za no-vinami, so se poslej mnogi selili v trge, kjer se je porajala obrt. Ker pa v Gornjesavinjski dolini ni bilo industrijskega razvoja, je bilo pojemanje novin le začasno. Seznam dohodkov in davčni zapisnik gornjegrajske graščine iz leta 1600 — tedaj že v posesti ljubljanske škofije — že navaja desetine od splavov in žag. Slednjih je bilo največ okrog Ljubnega, takratnega središča gornjegrajske obrti in trgovine z lesom. Ker je videla v gozdovih čedalje večji vir dohodkov, je jela gospo-ščina opuščati oddajanje pašnikov v najem. Posledica tega je bilo preraščanje gozdov v pašnike. Vendar so ji bile še dolgo glavni vir dohodkov desetine. O racionalnem gospodarjenju z gozdovi je moč govoriti šele * Fevdalec Chager je podaril oglejski Cerkvi tudi svoje ministerijalce. OKRAJ MARlBOK TvcMKU^ KONJSKI 5MIHEL prlmoz lepa NJIVA sv."radeguhda RAOUHA UUBIJA savi ha PODVEZA POLJANE ÀRNICA [RLCIC* "RADMIRJ^ FLORJAN MONE* PODVOLOVJEk kokarjeI PUSTO V BOCHA /)4£fA j ŠMARTNO 06 dreti POLJE TlROSEK • SOSTA H J PODROČJE KOMUNE MOZIRJE M 1■ 200 000 VRANSKO LIGEHDA Meja òrcdn/efeSke poeaj/ gospOKM tSorniirjrod Pregledna karta področja sedanje občine Mozirje s katastrskimi občinami; s pikčasto črto je označena vzhodna meja srednjeveške posesti gospoščine Gornji grad. s krajem XVIII. stoletja. Saj je gospoščina prodajala — po svetovanjih in posredovanjih svojih .lovcev' — cele komplekse gozdov podložnikom, ki so spravljali les s planin k reki, na posekah pa žgali, pasli živino ali sejali žito. Le težko se je sprijaznila gospoščina s terezijanskimi in jo-žefinskimi agrarnimi reformami. Z abolicijo (odpravo tlake) leta 1787 je bila višina naturalne tlake spremenjena v dajatve v denarju. Leta 1798 so bile ukinjene tudi druge naturalne dajatve podložnikov. Ostala je le še žitna in vinska desetina — (prvotni davčni kataster še navaja vinograde na nekaterih toplejših legah okrog Ljubnega i. dr. Za vinogradi so ostala degradirana zemljišča, ki jih je s časom prerasel gozd). Gospoščina se je protivila navedenim naprednim reformam in se je še dolgo zavzemala za obnovo nekdanjih naturalnih dajatev, posebno žitnih. Znaten delež žitnega pridelka so dajale tudi takrat novine. Z naraščajočo površino gozdov zaradi postopnega zaraščanja pašnikov in z omejevanjem paše v gospoščinskih gozdovih se je napravljanje novin omejevalo vedno bolj na izhodiščne površine, bilo pa je to v gornjesavinj-skem ljudstvu že globoko zakoreninjeno. Razmerje med gosposko in podložniki je bilo zaradi omejevanja paše stalno napeto. Dolgotrajen je bil spor zaradi »koplevnika«, kmetove dajatve gospoščini, kot odškodnine za sečnjo lesa in drv v gospoščinskih gozdovih, za napravljanje novin in pašo živine. Koplevniško vprašanje je uredila šele kmetska odveza leta 1848, s tem da je tako imenovane ko-plevniške površine dodelila deloma gospoščini, deloma kmetom. Splavarstvo je pripomoglo, da je postalo gozdarstvo s časom glavna pridobitna panoga gornjesavinjskega območja. Močan je bil odpor proti spreminjanju pašnikov v gozd le v visokih, planinskih legah, kjer je bila živinoreja glavni vir dohodkov — za kmeta. Seveda tudi o racionalnem pašništvu ni moglo biti govora, dokler so pašnike razširjali predvsem z novinami, se pravi, da uživalci pašnikov niso vodili računa o trajnem njih vzdrževanju. S tem, da gospoščina ni več oddajala pašnikov in travnikov v najem, je dajala prednost gozdu. Zaradi skrajno ekstenzivnega pašnega gospodarjenja na zmanjševanih površinah je naglo nazadovala živinoreja. Posledica tega je bilo primanjkovanje hlevskega gnoja za obdelovanje zemlje (slabih njiv). Tedaj so se življenske prilike gorskih kmetov in področnega prebivalstva nasploh zelo poslabšale. Pri takem stanju je postajala težnja po napravljanju novin zopet močnejša. V prevratnih mesecih leta 1848 so izkoristili kmetje in podložniki sproščeno stanje, divje so sekali gozdove in žgali novine. Pri kmetih je namreč prevladovali naziranje, da so vse stare pravice graščine že ob veljavo. Podložniki pa so mislili, da so gozdovi že njihovi. Tudi gosposka je v tej zmedi in negotovosti hitela s sečnjo, da ne bi ostala prikrajšana. S cesarskim patentom zakona o zemljiški odvezi se namreč odpravijo brez odškodnine vse pravice in vsi dohodki, ki izvirajo iz osebnega podlož-ništva. Da bi prenehali spori iz gozdnih služnostnih pravic (pašnih, dr-varskih i. dr.), je bila s patentom iz 1. 1853 uvedena ureditev vseh odnosov med zemljiško gosposko in kmeti. To vprašanje je bilo urejeno v Gornjesavinjski dolini tako, da so kmetom dodelili gozd v glavnem v niž- jih predelih, višinski strnjeni predeli pa so ostali graščinski. S prepovedjo gozdne paše po avstrijskem gozdnem zakonu iz 1. 1852 je postajalo preraščanje gozdov v pašnike še mnogo večje. Glavni namen tega zakona je bilo obvarovanje in obnavljanje gozdov — zaradi vedno večjega njih izkoriščanja. Kajti pohlepnost v tistih časih je bila tako neobrzdana, da je spričo zmede v lastniških odnosih pretila nevarnost uničenja gozdov. V gornjesavinjskem območju, to je na področju sedanje občine Mozirje, je po sedanjih cenitvah prerastel gozd okoli 7300 ha pašnikov (8). Proces zaraščanja pašnikov pa traja dalje. Naslednji demografski statistični podatki —(9)— pokažejo hitro napredujočo notranjo migracijo s tega področja: Leto popisa Število prebivalstva V mejah 1869 1921 1951 14420 14213 15578 sedanje občine Mozirje 1961 15160, od teh odpade na kmete 39% V planinski, prejšnji občini Solčava, je padlo število prebivalcev od 776 leta 1921 na 733 leta 1951 in 754 leta 1961. POVZETNI PRIKAZ OPTIMALNIH POGOJEV ZA ŠIRJENJE NOVIN Kot se menjajo časi, se je od stoletja do stoletja spreminjala tudi intenzivnost napravljanja novin. Počenši z nomadsko primitivnim poljedelstvom predzgodovinskih naselnikov se je ta stopnjevala po eni strani z naraščanjem prebivalstva v pogojih srednjeveškega gospodarsko tehničnega mrtvila oziroma z naseljevanjem podložnih kmetov na gozdnih posekah in pustotah, po drugi strani pa z razrvanostjo splošnih razmer, v prevratnih časih ali z ogroženostjo človekovega bitja. To intenzivnost naj bi prikazala valovita krivulja, katere vrhunske točke vpadajo: 1. v dobo na prehodu iz nomadskega v poljedelsko gospodarjenje; 2. v dobo na prehodu od naturalnega v denarno gospodarstvo; 3. v čase pred množičnim izseljevanjem v NOVI SVET — Ameriko, v alpskih pokrajinah še sredi XV. stoletja, v časih 'lakote, kuge in vojske'; 4. v čase od odprave tlake do izpeljave zemljiške odveze — 1787 do 1848; 5. v dobo razcveta kapitalizma. Vzporedno z razvojem tega je rastla revščina na kmetih. Sila koncentracije kapitala in nihanj : visokih konjunktur in cikličnih kriz — z depresijami v blagovnem prometu, z brezposelnostjo, z upadanjem kupne moči širokih množic — prizadene kmeta dvakratno; 6. v leta prve svetovne vojne; 7. v razdobje gospodarskih kriz med obema vojnama, ko sta bili brezposelnost proletariata nasploh in prezadolženost kmetov na vrhuncu, to je v desetletju pred drugo svetovno vojno; 8. v leta druge svetovne vojne. Gospodarjenje z novinami je doseglo vrhunec v srednjem veku, ko je bilo ključni sistem alpsko-gorskega pašništva in poljedelstva (žitarstva). Razpadanje tega sistema je trajalo krajevno zelo različno dolgo. Najdlje se je ohranil v zaprtih predelih, oddaljenih od komunikacij. Ostanki in nasledki tega gospodarskega sistema so opisani in orisani izčrpno v tem sestavku. GORNJESAVINJSKI NOVINSKI SVET V LUCI ZEMLJIŠKEGA KATASTRA Marsikje na novinskih področjih je bilo pri ostvarjanju davčnega katastra v obdobju 1820—1830 težko ločiti gozdni svet od negozdnega. Razen dejanskega stanja so morali geometri upoštevati tudi takratne gospodarske in lastninske težnje ter potrebe zemljiških posestnikov in uživalcev. Gozdne parcele so se omejevale bodisi na skrajno absolutna gozdna tla* ali na nedostopne — neodprte gozdne predele, v glavnem graščinske. Na novinskih področjih so enostavno —• z arondacijo— zajeli celotne novin-ske površine in jih označili kot pašnik. V takih, tudi zelo velikih pašni-ških parcelah pa najdemo v katastralni mapi tu in tam vključene (enkla-virane) tudi prav majhne gozdne parcele. V naravi se prepričamo, da so bile te parcele izločene za gozd, ker so bile za pašnik nemogoče, bodisi zaradi hude skalovitosti in prepadnosti nevarne za živino ali zaradi same lege — v mrzlih jarkih ter osojnih kotih. Take parcele so bile v naravi že od nekdaj gozd in kot take so jih vnesli v mapo. V dobi pospešene živinoreje in pridelovanja žita na novinah so kazali novinski predeli sliko pustošenja in nereda, stanje, ki večinoma ni bilo podobno ne gozdu ne pašniku: grmišča sive odnosno zelene jelše, izmenjajoča se neenolična obrast breze, leske itd., raztresene jase razne velikosti in oblike, porasle z visoko in gosto praprotjo, nato bujno robidje in malinje, ter zopet požarne njive pod žitom, ponekod travnati lazi, ki vijugasto prekinjajo smrekov gozd — od jarka do vrba, nato zopet grmišča v nastajanju in v njih štvilne gazi pašne živine, a vmes smrekov mlaj v skupinicah ter skupine že izrasle mešane gozdne obrasti, in zopet odrasel smrekov sestoj ... Spričo takega spremenljivega in bežnega stanja res ni bilo moč drugačno opredeljevanje kultur, kakor je prikazano v prvotnih katastrskih operatih iz leta 1825 —(10). Za večino katastrskih občin gornjesavinjskega območja navajajo zbirniki kultur poleg običajnih kultur še »grmišča« (Gestrüpp). Za k. o. v izrazitih novinskih predelih, kakor so Konjski vrh, Krnica, Savina, Primož, Ter idr., navajajo še problematične .prehodne' kulture: »pašnike z gozdnim drevjem«, »pašnike z grmovjem«, »travnike z grmovjem« in »požarne njive pod žitom« (Rott-äcker). •Absolutna gozdna tla so tista, ki so sposobna samo za gozd. Naslednja razpredelnica posreduje dinamiko preraščanja gozdov v pašnike ali povečanje gozdnih površin na račun obdelovalnih in pašniških površin — v razdobju od 1825 do 1959 —- za glavne katastrske občine gornjesavinjskega novinskega področja. Stanje Po katastru Dejansko 1. 1959 Katastrska občina . >cfl -a 3 N o leto njive travniki pašniki, planine gozd ostalo nerodovitno SKUPAJ gozd novine za gozd Skup. gozd. površina O o hektarjev Florijan 1825 1959 148 105 85 102 55 76 818 810 15 21 1121 1114 774 64 838 Lenart -tì !U M cn 1825 1959 115 90 119 115 211 174 875 942 16 17 1336 1338 1061 57 1118 Šmiklavž 'fi M o O 1825 1959 199 172 207 201 695 554 983 1126 16 45 2100 2098 1587 12 1599 Tirosek 1825 1959 3 143 157 140 551 199 749 951 11 34 1471 1467 1106 7 1113 Pri mož 1825 1959 189 174 101 106 905 575 483 818 38 44 1716 1717 1035 144 1179 Savina o C Ä 3 1825 1959 144 151 56 72 629 323 313 616 39 19 1181 1181 789 68 857 Ter H-l 1825 1959 357 325 232 285 592 1073 2880 2386 50 47 4111 4116 3387 250 3637 Konjski vrh 1825 1959 103 209 75 96 991 836 1094 1424 319 18 2582 2583 1830 128 1958 Krnica 1825 1959 156 154 75 88 1011 596 289 699 23 19 1554 1556 1033 222 1255 Podveža O >U 3 KJ 1825 1959 61 115 36 47 1797 1320 1923 1649 20 700 3837 3831 2246 21 2267 Podvolovljek 1825 1959 128 97 79 98 169 461 1755 1488 18 19 2149 2163 2202 51 2253 Raduha 1825 1959 136 132 54 43 448 374 346 435 26 20 1010 1004 628 83 711 Solčava rd > rt) 1825 1959 115 119 220 229 1046 1072 2995 2149 816 1624 5192 5193 3422 116 3538 Sv. Duh ■U ~o m 1825 1959 158 114 127 122 1024 767 2460 2095 1232 1947 5001 5045 3301 51 3352 Pripomba: Za stanje leta 1825 je stara ploskovna mera pretvorjena v novo. * Katastrski podatki za leto 1825 so iz katastrskih operatov pri Državnem arhivu LR Slovenije, za leto 1959 pa od Katastrskega urada v Šoštanju. Dejansko površino gozdov v Gornjesavinjski dolini je ugotovil Biro za urejevanje gozdov pri Gozdnem gospodarstvu Celje v letih 1958—1960. Iz teh prvotnih katastrskih operatov ie razvidna vsa razsežnost takratnega sveta. Tako je bilo v k. o. Ter: čistih pašnikov 217 ha, grmišč 60 ha, pašnikov z grmovjem 218 ha, pašnikov z gozdnim drevjem 63 ha, pašnikov s sadnim drevjem 34 ha. Požarnih njiv pod žitom kataster pri tej k. o. ne navaja, navaja jih pa k. o. Konjski vrh 121 ha, k. o. Tirosek 180 ha, k. o. Podveža 60 ha in Solčava 49 ha. Zanimivo je, da navaja prvotni kataster za k. o. Tirosek samo 3 ha pravih njiv, zato pa kar 180 ha »požarnih njiv«. Največ grmišč navaja ta kataster pri k. o. Primož = 773 ha, Savina = 293 ha, Podveža = 147 ha in Podvolovljek = 83 ha. Za dejansko povečano gozdno površino se zmanjšuje predvsem paš-niška površina. Obstoječi pašniki so čez 50 % nevzdrževani, to je neči-ščeni, negnojeni, nekultivirani. Nerodovitni svet se je — po katastru — povečal od leta 1825 do 1959: v k. o. Podveža za 660 ha, Solčava za 802 ha, Novinski svet na Konjskem vrhu nad Ljubnim — pod samim vrhom mlada gozdna obrast novine (Fotogr. dr. M. Wraber — 1959) Sv. Duh za 707 ha. Površina golega skalovja, grušča in melišč se je tedaj povečala po eroziji — deloma tudi zaradi novin na apnenčevih tleh. Navedene k. o. segajo namreč že v alpski venec. V istem razdobju se nerodovitna površina ni povečala na silikatnih hribinah. Na teh pokaže kataster ponekje celo zmanjšanje nerodovitne površine, tako v k. o. Konjski vrh kar za 300 ha. Na za novine ustreznejših tleh torej ni bilo povečanja nerodovitne površine. Nekoč je bilo vse v plotovih. S plotom so oddelili pašnik od poljedelskega in travniškega sveta, ogradili so posebej vsako z žitom posejano novino. Zagrajen je bil cel gozd. Tudi za posestno ali uživalčevo mejo je plot. Po ostankih plotov se vidi, da niso štedili z lesom. To zagrajeva- nje priča o vitalnosti in neutrudni delavnosti naših prednikov. Treba je bilo poskrbeti, da se živina ni izgubljala v gozdovih in da ni uhajala v škodo na obdelovalni svet. Zavarovati ga je bilo treba tudi pred divjadjo. Še v časih urbarjev je bila razmejitev zemljiških deležev med upravičence oziroma kmete označena s plotovi. Tako so tudi ob osnovanju davčnega katastra določali meje gozdnih parcel marsikje kar po plotu. Česti pa so bili primeri, da kmetje niso prestavili plota na novo označene posestne meje, in zato še danes ni redkost, da en mejaš hasnuje gozd, drugi pa plačuje zanj davek, tudi že več ko 100 let. Ob uvedbi davčnega katastra je bilo gozdarstvo za Gornjegrajsko posestvo — ljubljanske škofije — že zelo pomembna pridobitna panoga, medtem ko je bil v gospodarstvu gorskih kmetij še glavni poudarek na živinoreji. Šele po letu 1848, ko so postali kmetje individualni lastniki zemlje, in s porastom trgovine z lesom, se je vrednotenje gozda za kmeta temeljito spremenilo. Za gorskega kmeta, zlasti alpskega in pohorskega, je ležala v gozdu več kot nekaka »eksistenčna rezerva« (11). Vzporedno s postopnim upadanjem živinoreje — zaradi zmanjševanja pašnih površin in krmske baze nasploh — je v teku zadnjih 100 let nazadovalo tudi prebivalstvo. Niso redki primeri, da je gozd prerasel cele kmetije; slabe kmetije niso zdržale novih pogojev gospodarjenja in so propadle. Sledila sta občutna padca v živinoreji: prvo kmalu po prvi svetovni vojni — zaradi konkurenčnih cen goveje živine in drobnice oziroma zatrpanosti trga s tem blagom, drugi pa po drugi svetovni vojni — zaradi fluktuacije kmetijskih delovnih moči v industrijo in mesta. Gospodarska kriza v daljšem obdobju pred zadnjo vojno je najhuje prizadela oddaljene gorske kmetije. Zadolževanje kmetov je postalo splošno in je šlo v nedogled. Lesni trgovec je plačal n. pr. kmetu pod Olševo (na meji avstrijske Koroške) za 1 m3 smrekovega lesa na panju povprečno Din 20 — v letih 1934 do 1938. Kmečki gozdovi so se hitro praznili, a kmetje se niso izkopali iz dolgov. Ko je izpraznil gozd, si kmet ni mogel drugače pomagati kot s povečanim napravljanjem novin. Delovna sila za to ni bila problem. V trumah so prihajali brezposelni rudarji in drugi delavci, ki so radi prijeli za sekiro in motiko, samo da so se najedli in napili. V tistih časih gospodarske krize so gozdni posestniki v teh predelih izrabili vsak*'» gozdno »frato« — poseko za začasno pridelovanje žita (»fra-tarjenje — na požganicah«). Po določilih takrat veljavnega zakona o gozdovih je moiala biti poseka pogozdena najdlje v 3 letih po izvršeni sečnji. Novine pa so napravljali na pašniških zemljiščih, po večini že obraslih z gozdom. Za takrat veljavni zakon o gozdovih je bilo merodajno stanje po zemljiški knjigi oziroma davčnem katastru, a ne po naravi, kot je to po sedanjem državnem gozdnem zakonu. Katastrsko stanje pa je ostajalo daleč za dejanskim, saj je bilo to z malimi izjemami — spremembami še iz časov vladarja Franca I. V opisano nedavno obdobje tedaj spada poslednji vrhunec v napravljanju novin. STRNJENA GEOGRAFSKA OPREDELITEV KLASIČNEGA NOVINSKEGA SVETA NA GORNJESAVINJSKEM Na široko okrog Ljubnega, Luč in Solčave — na obeh straneh Savinje, se razprostira eno izmed najbolj klasičnih novinskih področij — v večjem delu na silikatno usedlinski hribini* z globokimi jarki, razčlenjenimi strmimi pobočji in mehko zaoblenimi hrbti do višine nekaj nad 1000 m n. m. Na levem bregu Savinje zajema to področje široki spodnji del k. o. Raduha, Konjski vrh, Sv. Primož in Ter, na desnem bregu Savinje pa zajame k. o. Krnico in k. o. Savino v celoti, se prevali na zahod — v Zadrečko stran — preko k. o. Sv. Florijan in Sv. Lenart, odkoder se povzpne v alpske k. o. Podvolovljek, k. o. Podveža, severno pa k. o. Solčava in Sv. Duh. Višinski pašniki in gozdovi — na levi Raduha (Fotogr. J. Mušič — 1957) Izmed starih krajevnih imen v novinsko najzanimivejši k. o. Savina (10) so najznačilnejša: »Pustota« (od pare. št. 1—237), »Trbiški graben« (od pare. št. 238—574) in »Zački hrib« (od pare. št. 575—960). V predelu »Pustota« leži na vzvišeni polici najstarejša kmetija p. d. »Gornji Požež-nik«. Tod je bilo nekoč vse v novinah. V predelu »Trbiški graben« so segali »trebeži« — novine v vratolomne strmine. Zaobleni »Zački hrib« pa prikliče v spomin žake žita z novin, ki so jih imeli daleč nositi do prve vozne poti. Na razsežnem hrbtu z najvišjo točko — koto — »Mlačkim vrhom« (1067 m n. m.) so »požare« hitreje obnavljali — zaradi paše. Kakor * Miocenske grohaste usedline erupcijske dobe Smrekovca — po Friderika Teller-u, 1898. Pašna novina v višinskem predelu (Fotogr. GG Celje) že samo ime pove, je odtod prihajalo leto za letom na gumna raznih go-spodarj ev veliko žita. Večinoma degradirana peščeno zgoščena tla pričajo o premočnem sežiganju in paši velikih čred. PRIMER NEKOČ MOČNE KMETIJE GORNJESAVINJSKEGA NOVINSKEGA PODROČJA Lepo zaokrožena Oprčanova kmetija, nekako v sredini k. o. Savina, na razširjeni rebri med Trbiškim in Malim Erjavčevim grabnom, z najvišjo točko ok. 750 n. m., lahko služi za primer proučevanja. Prvotna gozdna združba jelke in bukve na silikatnih tleh se je le mestoma ohranila na nekaterih gozdnih parcelah, kjer je bilo napravljanje novin zaradi ska-lovitosti in prepadnosti nemogoče. Sestoji na gozdnih parcelah so večidel raznodobni — prebiralni, dočim so gozdovi na novinskem svetu smrekovi enodobne strukture, večinoma naravni. Le v krajih, kjer so se opuščene novine zaraščale z robidjem in srobotjem, najdemo umetne smrekove sestoje ali skupine (nastale s sajenjem). Podobno velja za druge kmetije tega področja. To posestvo s površino 50 ha ima po zemljiškem katastru 11 ha gozdne in 31 ha pašniške površine. Od slednje je pod gozdom 23 ha, 6 ha pa je grmišča, izločenega za gozd. Obdelane zemlje s travnikom vred je 8 ha, nekako toliko kot nekoč. Dejansko je sedaj negozdnega sveta 10 ha. Posestvo je imelo v starih časih 29 ha novinskega sveta. Iz starosti gozdnih delov lahko sklepamo, kdaj in v kakšnem časovnem zaporedju so žgali novine. Za zadnje v bivši Jugoslaviji in med zadnjo vojno so že iskali najbolj zemljate in prisojne kraje. Na »novinskem rezervatu« kmetije so žgali novine v lazih različne velikosti in oblike — pod 0.5 ha, raztreseno v zavetju smrekovih sestojev, nastalih iz novin. Tod so služile novine predvsem pridelovanju žita. Drugačna je slika na odprtem novinskem svetu v višjih legah. Tam so požigali predvsem zaradi paše, na velikih površinah po več hektarjev skupaj, v širino. Kjer je količkaj ustrezala zemlja, so jih seveda izkoristili tudi za žitni pridelek. Lepo odraščajočim, sklenjenim smrekovim sestojem so se izognili pri požiganju. Na zahodni meji posestva je grmišče s površino ok. 5 ha nastalo iz novine, žgane med zadnjo vojno. Iz goščave tega silita mestoma smreka in javor. S spremembo tega grmišča v gozd na celi površini se je kmet strinjal brez pomislekov, ker ima namen meliorirati obstoječe travnike in pašnike. Hlevi Oprčanove domačije, kakor vseh večjih kmetij na novinskem področju, so izredne velikosti, zgrajeni še v časih, ko niso varčevali z lesom in ko je bila živinoreja poglavitna ter vseskozi perspektivna panoga. Tudi na »pustotah«* so bili, hlevi in ovčje staje. Danes ima ta kmetija 4 krave in nekaj ovac. Letni dan stika živina po zaraščenih nekdanjih pašnikih, a ker ne najde paše, jo često srečamo ob poteh in gozdnih robeh. Svoje čase je bilo za delo na novinah ljudi na pretek. Prihajali so celo iz drugih dežel. Najtežje je bilo nositi žito iz strmih novin na gumno. Poti ni bilo. Moški so nosili na plečih in hrbtu tudi čez 60 kg z vrvjo povezanega snopja, ženske pa na glavi skrižem zloženo snopje, težko tudi čez 20 kg. Pri pripravljanju in žganju novin so bili sosedje drug drugemu v pomoč. »Požar« pa je prekopala in posejala navadno družina sama. Po težkih in neodložnih delih na kmetih praznično jedo. Naravno. Delo traja od zore do trdega mraka. In ker je bilo delo na novinah praobičajno, je bilo kronano še posebno praznično. Zato ni čudno, da so se ljudje — mlado in staro — radi odzvali klicu novin iz leta v leto. Mladi moški rod na Oprčanovem je pokosila vojna. Starši so se pod težo dela kmalu izčrpali. Sedaj gospodari na tej kmetiji domača hči z zetom, prej delavcem-bajtarjem. Je to mož, ki od ljubezni do grude in reda na njej ne pozna oddiha. Dela v potu svojega obraza in života herkulskih mišic, vedoč, da ne more računati z zmeno, z močmi, ki jih ni in jim ni povratka. Obstoj višinskih kmetij je pereč in težaven problem, ki ga ni moč reševati samo z davčno razbremenitvijo in občasnimi premijami živinorejcem. Gorske kmetije naj bi bile močne živinorejske celice. To bo moč postopno doseči — samo z vlaganjem večjih družbenih sredstev. Ker gor- ' »Pustote« so neobdelana, opuščena zemljišča, nerazdeljena odnosno neod-dana v najem; po fevdalnem pravu pripadajoča deželnemu knezu. Pustote so tudi zasilni hlevi in ovčje staje na pašnikih (pastirske pustote) ter zapuščene stavbe —(2), skratka zapuščen svet. ODDELEK■ H5 O pere a novo, K. o. Sov/ no h1=1: i0000 Oprčanova kmetija v k. o. Savina (preris iz katastrske mape v pomanj-šanem merilu 1:10 000) LEGENDA De/onsko stanje kultur: A*-A A a. L a. n/ive, travniki, pašniki gozd, na gozd. pore. gozd na posn. pare. grmišče no pajn. Dorc. izkrcen gozd Oddelek meji na- gozd no gozd. pare. obraslo no paša p travnik ske kmetije povsod mejijo na gospodarski gozd, je ena izmed kompleksnih nalog tudi njih povezanje na obstoječo transportno omrežje z dobrimi komunikacijami. Uskladitev potreb živinoreje in gozdarstva je možna in nujna. Sedanje stanje v gorskem gospodarskem prostoru daleč ni zadovoljivo in ni spodbudno. Zato je družba dolžna nadoknaditi zamujeno in za trajno popraviti stanje. Vsako zamujeno leto je kakor izgubljeno. Ob pogledu na prostrane smrekove gozdove Gornje Savinjske doline in onkraj Olševe ter Smrekovca se spominjamo »novin« ali »požarov«. Grmišča, ki jih še vidimo tu in tam pa bodo izginila že v nekaj desetletjih. Vse, kar je zakoreninjeno v naših krajih in ljudeh, je zanimivo. Tako ostanejo zanimivost tudi »novine«. VIRI 1. Ing. Anton Šivic: Neobjavljeni članek »Novine«, napisan leta 1954 — Ljubljana. 2. Kotnikov zbornik, Celje 1956: Drago Predan: »Požarjenje« in France Kotnik: »Pustote«. 3. Dr. Fran Vatovec: »K starejši upravni in gospodarski zgodovini laškega okraja«, Ljubljana 1927. 4. A Müllner: »Das Waldwesen in Krain« — 1902. 5. Časopis za zgodovino in narodopisje VIII/1910 (Avgust Stegenšek: O najstarejši zgodovini gornjegrajskega okraja) in XXXIII/1938 (Franjo Baš: Doneski k zgodovini Gornjegrajskega). 6. Rajko Vrečer: »Savinjska dolina«, Celje 1930. 7. Ignac Orožen: »Das Benediktiner — Stift Oberburg« — 1876. 8. Celjski zbornik, 1959: Ing. Milan Dečko: »Preraščanje gozdov v pašnike v gornjesavinjski dolini«. 9. Publikacije o ljudskih štetjih, pri Zavodu za statistiko — LR S Ljubljana. 10. Državni arhiv LR Slovenije, Ljubljana. 11. Prof. dr. Anton Melik: »Slovenija I« — 1963. Zusammenfassung NEUBRÜCHE UND NEUBRUCH- WÄLDER In vorliegender Abhandlung werden Neubrüche ausführlich besprochen. Obwohl sie durch schnelle Industrialisierung des Landes an Bedeutung eingebüsst haben oder derzeit eingestellt wurden, verbleiben die Neubrüche interessant — nicht nur als charakteristisches Überbleibsel von grauer bis zur jüngsten Vergangenheit, sondern auch als latente Bestrebung des Gebirgsbauern, die in der Zeit der Not wach wird. Der beste Beweis dafür ist der Zustand während des Krieges. Die Intensität der Verwendung der Neubrüche ändert sich im Sinne des jeweiligen geschichtlichen Wandeins. Dies veranschaulichen die Kulminationspunkte einer rastlosen Kurve, die die Zeitabschnitte der schwierigen Übergänge und Umwandlungen widerspiegeln. Als eindeutiges Beispiel dafür diene die dokumentarische Darstellung des Autors über den Bereich der Neubrüche im oberen Savinja-Tal. Nebst den demographischen und sonstigen statistischen Daten liegen auch Angaben aus dem Grundkataster vor, zuletzt über einen typischen mittelgroßen Bauernhof dieses Bereiches. Die auffälligen Folgeerscheinungen der Neubrüche sind charakteristische Gestrüppe und reine Fichtenbestände. Die ersten werden entweder zur Weide oder in Nutzwald umgewandelt. Auf der gegenwärtigen Stufe des sozial-ökonomischen Umbaues, insbesondere im alpinen Raum Sloweniens, ist das Dasein hochgelegener Bauernbesitze zu einem schwerwiegenden aktuellen Problem geworden, dessen komplexe Lösung auf lange Sicht grössere gesellschaftliche Mittel in Anspruch nehmen würde. Anderseits werden die Fichtenbestände durch intensivere Bewirtschaftung ertragsreicher. ÜDK 634.0.233 (497.12—116) CELJSKI ZBORNIK 1973-1974 DUŠAN KOSUTNIK PROPADANJE VEGETACIJE V OKOLICI CELJA IN POSKUS PONOVNE OZELENITVE Pogled na okolico Celja, zlasti še v smeri proti Štoram in Blagovni je porazen. Hirajoči gozdovi, opuščene njive in travniki, vse to polagoma prehaja v podivjane stepe modre stožke. To je do 1,5 m visoka, neuporabna vrsta trave, ki je spomladi vzrok neskončnim požarom v okolici; ti uničujejo še tisto, kar je za industrijo ostalo. Odpadki pirita, ki sta jih raznašala voda in veter, so obarvali pokrajino v smeri proti Blagovni v vijoličastem odtenku. Ce naj verjamemo, da se bo to nehalo, pa nam vzbuja skrb ogromen depo za odpadke pri proizvodnji titanovega belila. Neurejeno smetišče je bilo vzrok, da je zgorelo ca. 10 ha gozda. Povsod se kaže neizmerna umazanija, ki jo hirajoča narava ne more več razkrajati ali pa prerasti in. skriti. Slike iz preteklosti pa so kazale prav idilično pokrajino. Ta na svoji mikavnosti ni še ničesar izgubila tudi potem, ko je bila speljana proga in ko so se pognali kvišku prvi tovarniški dimniki. Biološko ravnotežje se je sprva rušilo še neopazno. Le človek, ki bi dobro poznal zakone narave, bi lahko predvidel, kam bo nenačrtna industrializacija pripeljala. Toda kdo bi tedaj takega zanesenjaka poslušal? Industrija je bila na svojem velikem pohodu. Kdorkoli bi skušal otežiti njen razvoj, pa čeprav zaradi nje same, ne bi uspel. Še danes, ko so posledice jasno vidne in ko poznamo uničenje z drugih ogroženih območij, se industriji silno previdno postavljajo omejitve pri tehnoloških postopkih. Tako je gozd v našem okolju skozi desetletja propadal tam, kjer je ljudem najbolj potreben, to je na svojem obrobju, ob najbolj gosto naseljenih in industrializiranih mestnih predelih. Ogoleli so gozdovi nad Te-harjem, opusteli so gozdovi od Štor do Jožefovega hriba in isto bi se skorajda zgodilo tudi z gozdovi, ki so v zaledju mestnega parka in s tistimi, ki obkrožajo celjski grad. V korist ljudem bi se morali odpovedati preveč čisti ekonomski računici. Žal tu človek najprej odpove. Tako industrija in nenačrtna urbanizacija še dalje širita okoli nas kulturno stepo, ki je ravno v celjskem primeru prerasla že vse razumne meje. Proti njej se bosta javnost in gozdar težko borila vse dotlej, dokler bo tisti, ki usmerja tehnološki in gospodarski razvoj, popoln laik na ekološkem področju. Šele 7 Celjski zbornik 97 tedaj, ko bomo znali in hoteli uskladiti naravne možnosti z gospodarskim razvojem, bomo lahko govorili o trajni zaščiti naravnega okolja. Vse druge rešitve so le delne, včasih tudi kratkotrajne. Ne morem se znebiti vtisa, da se odločamo za take rešitve velikokrat tudi zato, da si nekako pomirimo vest. Vsak posameznik bi se moral čutiti odgovornega za svoje okolje in to ne le doma ali na kakem sestanku, ampak tudi na svojem delovnem mestu. Seveda danes ni več sporna ugotovitev, da si človek žaga vejo na kateri sedi, da je uničevanje narave zavzelo že tak obseg, da lahko v končni fazi ogrozi tudi obstoj človeštva. Težave nastopijo takrat, ko se skušamo tej grožnji upreti. To zahteva nove tehnološke postopke v indu- Krošnje gozdnega drevja v okolici Štor se suše striji, zahtevajo se čistilne naprave, sredstva za obnovo gozdov, skratka denar. Osebno potrošnjo bi morali omejiti na račun splošne. Pri denarju pa se prične oklevanje. Toda razmere danes ves industrializirani svet silijo v to, da vedno bolj razmišljajo tudi o izdatkih za varstvo okolja. Bogatejši ukrepe že izvajajo, revnejši še bolj razmišljajo in govorijo. Pri nas je »Prirodoslovno društvo Slovenije« izdalo »Zeleno knjigo« o ogroženosti okolja pri nas. Omenjam jo zato, ker je v njej Celje vedno zastopano, žal v negativnem smislu. Upam pa, da je knjiga bila tista, ki je le nekoliko pospešila tudi zanimanje oblastnih organov za okolico Celja. Ne morem reči, da doslej ni bilo nič narejenega, le izhodišča so bila drugačna. Komisije, ki so raziskovale poškodbe po plinu, so reševale predvsem neposredne spore med kmetijci in gozdarji ter Cinkarno. Reševale so odškodnino, niso se pa spuščale v odpravo vzrokov ali celo v sanacijo okolja. Tudi okoli leta 1966 oživljena »Komisija za sanacijo onesnaženega zraka in vode« se je zadovoljila s tem, da je naročila meritve onesnaženosti, bila seznanjena z rezultati in potem je njeno delo zamrlo. Vzrok je jasen. Cinkarna je delala s polno močjo in ni ga bilo, ki bi to delo preusmeril. Dokler pa so prihajale v zrak nezmanjšane količine žvepla in fluora, se ni dalo ničesar storiti. Šele po ukinitvi topilnice cinka v letu 1970, se je dalo zopet pomisliti na obnovitev vegetacije. Gotovo je odpadel močan vir emisij plinov, čeprav še danes ne vemo točno, kolikšno je dejansko to zmanjšanje kvalitativno in kvantitativno. Pri tem me s precejšnjo skepso navdaja spoznanje, da do ukinitve topilnice ni prišlo zaradi spoznanja pristojnih, da je takšna vrsta proizvodnje škodljiva tako za okolje, kot za človeka. Močna so bila prizadevanja, da se ta proizvodnja ohrani za vsako ceno. Šele neizprosni ekonomski zakoni so bili dejansko tisti, ki so nas rešili enega virov onesnaženega zraka nad Celjem. To je tudi vzpodbudilo Gozdno gospodarstvo Celje, da je pristopilo k sofinanciranju raziskav »Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo« v Ljubljani, na temo, o poškodbah po industrijskih plinih v gozdovih Slovenije. Leta 1971 je SOB Celje z 5000 din omogočila Inštitutu tudi praktične poskuse v okolici Celja. Tema »Ozelenjevanje po industrijskem dimu nastalih go-ličav v okolici Celja« je zahtevna, draga in dolgotrajna. Do neke mere bi lahko rekli, da je vsaj v naših razmerah pionirska. Zato so odobrena finančna sredstva kmalu pošla in rezultat je bil seveda temu primerno skromen. Da ne bi za nas Celjane gotovo zelo zanimivo delo zastalo v celoti ali celo propadlo, je Gozdno gospodarstvo Celje z delom nadaljevalo. Zaradi skromnih finančnih sredstev, je bilo sodelovanje z znanstvenimi ustanovami omejeno. To kontinuiteto del bi radi obdržali do takrat, ko bodo zopet sredstva in pogoji za obširnejše delo. V članku bi rad prikazal številne dejavnike, ki bodo vplivali na uspeh tega dela. Napačno je namreč močno razširjeno mnenje, da je propadlo le drevje in da bo z uspešno pogozditvijo vse rešeno. Pozabljamo, da je bila uničena in spremenjena tudi mikrofavna in mikroflora. Spremembe je doživela tudi sestava zemlje in povečala se je zakisanost. Vse to pa je imelo za posledico tudi spremembo rastlinskih združb. Na zemljišču so se naselile estetsko in gospodarsko manj vredne združbe, ki pa bolje prenašajo ekstremne rastiščne pogoje. Tudi nadaljnega razvoja industrije in s tem pogojene emisije strupenih plinov ne poznamo. Vse to nam otežuje izbiro drevesnih vrst, pripravo zemljišč in sploh določitev obsega del. To navajam zato, da bi opozoril na možnost delnih neuspehov. Opustitev topilnice cinka je navdala ljudi s precejšnjim optimizmom. Družbeni delavci v KS Aljažev hrib, ki je bila po plinih najbolj ogroženo območje, so se z veliko vnemo vrgli na delo. Vključili so tudi dijake celjskih šol. Namen je bil dvojen. Poceniti delo in seznaniti mladino z vso težavnostjo pri obnovi vegetacije. Nam je povsem razumljiva njihova želja, da bi njihovo okolje čim prej dobilo normalen videz. Po svojih močeh smo jim pri tem pomagali. Žal se pri tem bolj zavedamo vseh težav in neznank, ki nas še čakajo. Verjetno bo dosti več dela in stroškov, kot si sedaj mi- 7' 99 slimo. Vendar pa tudi manjši neuspehi ne bi smeli vzeti poleta tej akciji. Pomagati bi morala tudi širša skupnost, predvsem s pritiskom na industrijo, da emisij plinov ne povečuje čez dopustne meje. Priroda sicer pozna odpornejše drevesne vrste, ne pozna pa dreves, ki bi bila odporna tudi proti večjim množinam plina. Področje, na katerem se sedaj ukvarjamo s ponovnim pogozdovanjem, je nekoč že bil gozd in to vzoren gozd. Sredi prejšnjega stoletja so pogozdili nekdanjo celjsko gmajno na Jožefovem hribu in mesto je dobilo ca. 25 ha smrekovega gozda, ki so ga prepredli s sprehajalnimi potmi, skratka idealen kraj za rekreacijo tudi v današnjem smislu. Leta 1873 ustanovljena Cinkarna, sprva ni vplivala na okolico. Ko je bil konec prejšnjega stoletja v Celju gozdarski kongres, so si ogledali tudi navedeni gozd in o poškodbah ni bilo govora. Uničenje je prinesla šele I. svetovna vojna. Slabša ruda in večja produkcija sta napravila svoje. Gozd je kmalu propadel. Krog uničenih gozdov se je pričel širiti. Leta 1950 je govora o 500 ha ogroženih gozdov. V letih 1958—60 je bilo pogozdeno precejšnje območje v neposredni okolici Celja pa tudi dalje proti Blagovni. Uporabljen je bil rdeči in črni bor, hrast, javor, topola in kostanj. V nekaj letih so vse kulture propadle. Delo gozdarjev žal ni bilo usklajeno z razvojem industrije. Ravno v teh letih se je proizvodnja cinka močno dvignila in s tem tudi emisija plinov. Zato smo vsa pogozdovanja v ogroženem območju popolnoma ustavili. Leta 1970 se je število ogroženih gozdov povečalo že na 2000 ha. Upajmo, da je bila to skrajna meja uničenja. Rešiti je bilo potrebno tudi vprašanje, kdo je povzročitelj teh poškodb. Vse kaže na delovanje žveplovega dioksida in fluora. Dejstvo, da je bilo v Celju več emitentov teh plinov, je vedno otežkočalo določitev glavnega krivca. Izgovarjali so se drug na drugega. Največ očitkov je vedno letelo na Cinkarno. V letu 1956 je GG Celje tožilo Cinkarno za škodo na uničenih gozdovih. Sodišče je določilo biologa in kemika kot sodna izvedenca. Njuno soglasno mnenje, ki ga je potrdilo tudi sodišče je bilo, da je glavni emitent škodljivih plinov Cinkarna. Tako je bil za nas ta problem rešen. Zanimiva je analiza tehnološkega postopka Cinkarne, ki je bila na sodišču podana v elaboratu. Iz nje lahko razberemo, koliko se je z ukinitvijo pražarne in topilnice spremenila tudi količina in struktura plinov. Tako je iz elaborata razvidno, da je bila emisija žvepla iz pražarne leta 1945 1300 ton. Do leta 1961 je narasla na 7248 ton, potem pa je po rekonstrukciji padla na 400 ton letno. Povečala pa se je v tem času proizvodnja žveplene kisline. Pri tej proizvodnji je izkoristek žvepla ca. 98 %. Ostalo žveplo gre deloma v zrak. Izračun je pokazal za leto 1965 že ca. 1600 ton. To omenjam zato, ker je po ukinitvi pražarne proizvodnja žveplene kisline še ostala in z njo tudi žvepleni dioksid, ki uhaja v zrak. Močne poškodbe so kazale tudi na prisotnost fluora. Ta se je sproščal v pražarni in pri proizvodnji umetnih gnojil. Proizvodnja umetnih gnojil je ostala in z njo tudi del fluora, ki se sprošča v ozračju. Zal ne vemo perspektive te proizvodnje. Ali jo bodo polagoma opustili ali razširili. Previdnost pri pogozdovanju je torej več kot umestna. Emisije iz starih obratov naj bi bile zaradi zmanjšane proizvodnje in zaščite omejene na takšne količine, ki ne bi mogle bistveno škodovati. Izjeme nastajajo tedaj, ko odpovedo filtri. Kako je ta zaščita šele v povojih, nam kaže primer titanovega dioksida. Proizvodnja je bila zaščitena v glavnem z dvema filtroma. Vodni filter lovi delce kisline, ki se razprše, ko delujejo z žvepleno kislino na rudo, električni pa zadrži žveplo in fluor, ki nastajata pri toplotni obdelavi. Nesreča na filtrih nam je pokazala, da je zaščita še pomanjkljiva. Veliko vprašanje je seveda tudi, kolikšna je ta neškodljiva emisija plinov. Podatkov o količini plinov pri normalni proizvodnji ni. Ravno tako ne za primer, ko nastane okvara. Že primerjava rastlin na vrtnariji pri pokopališču z enakimi rastlinami v matični vrtnariji v Medlogu jasno kaže, da nastopajo že znatne poškodbe. Vrtnarijo sem vzel kot primer zato, ker vzgoja rastlin ne traja dolgo in se izključijo možnosti vpliva poškodb iz prejšnjih let, kot je to pri gozdnem drevju. Tudi zakisanost tal zaradi vsakoletne obdelave ne more biti vzrok slabšega uspevanja. V splošnem je zelo težko zajeti vse emisije kemične industrije. Zato se v zadnjem času kemična industrija iz evropskih držav seli v tiste, ki še nimajo urejene zakonodaje o varstvu ozračja ali pa je ne izvajajo. Na kratko bi omenil še rezultate meritev ozračja v Celju. Te meritve so opravili v letih 1967—68 in so njihovi rezultati že zastareli. Vendar pa nam le pokažejo kvaliteto ozračja, v katerem smo živeli dolgo vrsto let. Merili so 24-urno povprečje SO». Maksimum je bil 2,1 mg SO» v 1 m3 zraka. Za ilustracijo navajam maksimalne količine S02 plinov, kot jih dovoljujejo predpisi v drugih evropskih deželah. Tako zahod dovoljuje 0,40 mg/m3, na vzhodu pa celo samo 0,15 mg/m3. Značilna za Celje je bila tudi sorazmerno visoka koncentracija S02 plinov v poletnem času, ko nanjo ne vplivajo kurišča v privatnih stavbah in ko se zaradi močnega vertikalnega gibanja zraka plini hitro razprše. Zal meritve niso zajele fluora in jih tudi po preusmeritvi proizvodnje niso nadaljevali. Zanimivo je tudi vprašanje, kako to, da vsaj v evropskem razmerju skromna industrija, kot je celjska, povzroča tako močno onečiščenje zraka. Vzrok so neugodne podnebne razmere. Za Celje in za skoraj celotno Slovenijo so značilna šibka strujanja zraka in veliko število meglenih dni. Tako je v Celju kar v 42% opazovalnih dni vladalo brezvetrje, 118 dni v letu pa smo imeli meglo. Poprečna hitrost vetra je bila 1 m/sek. V primerjavo navajam podatke za Porurje. Tu ni bilo dneva brez vetra, megle ne poznajo, poprečna hitrost vetra pa znaša 5—6 m/sek. Ker klimatskih razmer ne moremo spremeniti, bi se morali z industrijo prilagoditi tem razmeram. Pri poskusih ozelenitve je važno ugotavljanje strupenih snovi v ozračju in s tem tudi v rastlini. V ozračju ugotavljamo pline z meritvami ali posredno iz tehnološkega postopka. V sami rastlini ugotovimo prisotnost strupenih snovi s kemično analizo posušenega rastlinskega tkiva. Pomagamo si lahko tudi z mikroskopiranjem poškodovanih tkiv. Za praktika na terenu ti načini ne pridejo v poštev. Pomagamo si z analizo makroskopskih poškodb na rastlinah. Pri tem pa moramo biti zelo previdni, ker so poškodbe po plinu velikokrat podobne poškodbam, ki nastanejo zaradi suše. Zato moramo poznati delovanje SO» na rastlino. V poletnih mesecih poteka v rastlini proces asimilacije, doteka skozi odprte listne reže zrak, z njim pa tudi SOä. Voda, ki doteka iz korenin, se z žveplovo-dikom veže v kislino, ki prodira dalje proti robu lista. Pri tem pa pride do poškodb tkiva. Najprej razpade listno zelenilo. Listi obledijo in hitreje odpadejo. Posledica so slabša asimilacija, manjši prirastek, slabši listi in poganjki. Listi hitreje odpadejo, vlek vode iz korenin je slabši. Sušiti se prično vrhovi dreves in konci vej. Končno propade celo drevo. Tudi sicer trpi največ drevje na grebenih, kjer je bolj izpostavljeno plinom in suši. Obratno je delovanje najslabše v zaprtih dolinah, ki so že po naravi vlažne, jutranja pritalna toplotna inverzija pa otežkoča pristop plinom, ker povzroča gibanje zraka navzgor. S padavinami prehajajo plini tudi v tla in povzročajo zakisanje zemlje, vzporedno pa se spremene tudi rastlinske združbe. Za plinsko območje je značilen množičen pojav penušnika (Cerdaminopsis crenate), ki ga ljudje imenujejo kar plinovka. Poškodbe so najbolj značilne v bližini vira emisije, nato pa se znaki manjšajo in slabe. Na velikost poškodb vpliva tudi smer stalnih vetrov in konfiguracija terena. Okoli vira emisije si slede pojavi, tako kot če se vzpenjamo na gore, le v obratnem vrstnem redu. Ob samem viru imamo pas brez vegetacije. Sledi pas odmiranja. Tu se najodpornejše zeli ohranijo po kotanjah in zavetjih. Sledi pas trave in hirajočega drevja. Še dalje je pas odmiranja drevja. To drevje lahko primerjamo z viharniki ob zgornji drevesni meji. Temu sledi še nekak mejni pas vpliva plinov. V Celju zaradi visokih dimnikov prvih dveh pasov skoraj nismo našli. Pač pa so lepo razvidni ostali trije pasovi. Naša poskusna ploskev leži v tretjem pasu, to je v pasu, kjer nam je ohranjenega nekaj hirajočega grmovja, v kotanjah in zaščitenih mestih pa tudi hrast in akacija. Same poškodbe se pri različnih vrstah rastlin različno kažejo. Na iglicah in listih se pojavijo odmrli deli, ki se rjavo pobarvajo in so od zelenega dela lista ločeni še s temnejšim robom. Te pege imenujemo nekroze. Oblika teh nekroz je značilna za posamezne vrste rastlin, pa tudi za način delovanja plina. Občasen močan izpust plina povzroči akutne poškodbe, trajna, šibkejša emisija pa kronične. Akutne posledice plina se pri enokaličnicah kažejo predvsem v odmiranju vrhnjih šilastih delov lista. Pri dvokaličnicah, kamor spada naše listnato gozdno drevje, se kaže vpliv plina na več načinov. Pri tistih s širokimi in ne preveč narezanimi listi, kot so breza, jelša, bukev, nastopijo nekroze v obliki peg med listnimi žilami. Te pege se lahko v smeri lista združijo in dobimo vzorec v obliki ribje kosti. Ta je zlasti značilen za bukev. Pri rastlinah z narezanimi listi, kot so krvomočnice ali javor, se širijo poškodbe od vršičkov proti sredini lista. Pri metuljnicah opažamo predvsem poškodbe robov lista. Tako pri akaciji opazimo nekroze na robu lističev, vendar pod vrhom in se šele kasneje razširijo na sam vrh listja. Mlado listje je dosti bolj občutljivo. Pri mladih listih pride pri vseh vrstah do robnih nekroz. Močna emisija plinov med samo rastjo pa ima za posledico izmaličenje lista. Pri iglavcih se pojavijo poškodbe pretežno na koncih iglic. Pri bora in jelki je ločnica med zdravim in poškodovanim delom iglice najbolj vidna. Pri smreki in macesnu so nekrotične lise tudi po ostalem delu iglice. Če nastopi izpust plina, ko so poganjki še mladi, porumene in porjave v celoti. Iglice odpadejo. Navadno se že v istem letu pojavijo novi poganjki, ki pa so dosti šibkejši. Še težje je okularno definirati kronične poškodbe listja. Predvsem je opazno pomanjkanje listnega zelenila. Listi oblede. Od jeseni porume-nelih listov se ločijo po tem, da je porumenitev neenakomerna. Običajno predčasno odpadejo. Velikokrat nastopijo akutne in kronične poškodbe istočasno. Ta primer smo opažali tudi pri nas v Celju. Poleg splošne obledelosti in slabe razvitosti listja smo opažali tudi vse prej navedene nekrotične poškodbe listja in iglic. Vse to je toliko oslabilo drevo in oteževalo oskrbo z vodo, da so se pričele sušiti vrhnje veje. Nato so se osušili vsi vršički vej. Navadno se je drevesa lotila še gniloba in je shiralo. Preostane nam še, da si ogledamo delovanje fluora, ki je tudi prisoten v celjski atmosferi. V proizvodnem procesu ga izločajo med drugim kemične tovarne, tovarne superfosfata, metalurgija in emajlirnice -— torej industrija, ki je v Celju močno zastopana. Fluor je od vseh vrst emisij za rastline najbolj strupen. Delovanje je še predmet proučevanja v industrijskih deželah in vse posledice delovanja še niso v celoti raziskane. Poškodbe so močno odvisne od časa emisije, od vlage v zraku in tudi od rezistenčnosti posamezne rastline. Rastline so dosti bolj občutljive na fluor, ki ga prejemajo iz zraka, kot na tistega, ki ga prekomerno prejemajo iz tal. Najbolj občutljivo je listje srednje starosti. Nekroze so močne in se pojavijo najprej na konici lista in po robovih. Ko poškodovano tkivo odpade, je listje tako kot bi bilo nagrizeno. Pri iglavcih pa iglice najprej posivijo in šele nato porjave. Fluor deluje tudi na plodove, ki so manjši in brez semen. Zmanjša se tudi fotosinteza in oslabi rast rastlin. Zato že manjše količine fluora, ki še ne povzroče nekroz, zaradi zmanjšane fotosinteze oslabe rastlino. Za celjske razmere zelo zanimiva in nevarna pa je ugotovitev (dr. Berge), da postane sicer neškodljiva količina SOs v zraku ob prisotnosti neznatnih količin fluora za rastlino zelo toksična in da povzroči znatne poškodbe. Kot gozdar sem lahko podal kemične in biokemične procese le v bolj splošnih obrisih. Upam, da je razvidna raznolikost delovanja onesnažene atmosfere. Poškodbe so v veliki meri odvisne od trenutne koncentracije in sestave plinov, od klime in atmosferskih razmer, konfiguracije tal, jako-sti in pogostosti vetrov, kvalitete tal in odpornosti rastlin. Teoretične in praktične raziskave v industrijsko razvitih deželah so zelo obsežne. Pri nas v Celju so te raziskave omejene le na ozračje in še to le občasno. Tudi metoda enodnevnih poprečij, ki so jo pri nas uporabljali, ni primerna za ugotavljanje poškodb na rastlinah. Predvsem pa so vsi rezultati zastareli. Pri praktičnem delu, ki sta ga pričela »Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo« iz Ljubljane in »Gozdno gospodarstvo Celje«, smo se lahko oslanjali dejansko le na splošna zagotovila, da so se emisije plinov zmanjšale. Praktično nam je to potrjevala fruktifikacija drevja tudi v okolici Celja. Poskus ozelenitve je bil zato nujno dokaj prakticističen. Kot poskusna ploskev je bil izbran dokaj izpostavljen predel na severovzhodnem pobočju Aljaževega hriba. Nekdanji gozd je že davno propadel. Le v južni in zahodni zaščitni legi sta se ohranili skupini hrastovih dreves. Na vsej ploskvi so vidni ostanki nekdanjih brezuspešnih pogozdovanj. Nekdanjo gozdno podrast je popolnoma spodrinila trava — trstikasta stožka (Molinia Pod propadajočim gozdom v Čretu se bujno razvija stepa stožke arundinacea), ki je prilagojena spremenjenemu rastišču in dobro prenaša plin. Inštitut za gozdno in lesno industrijo se je pri svojem delu omejil predvsem na ugotavljanje odpornosti posameznih vrst drevja na sedanjo emisijo plinov. V izbor je vzel nekaj že iz tujih poskusov poznanih odpornih drevesnih vrst, kot so rdeči hrast, črna jelša, breza, trepetljika, črni bor, pančičeva omorika in za primerjavo še lipo, javor, navadni macesen in rdeči bor. Manipulacija s sadikami je bila zelo previdna, saditev pa skrbna, klasična, v jamice. Odgnalo je ca. 90 % sadik, Ker je iz tujih izkušenj poznano, da velika količina kalija v tleh veča odpornost rastlin proti plinskim poškodbam, smo za dodatno gnojenje uporabljali NPK v razmerju 8—16—22. Skupno z umetnim gnojem smo dodajali apno in humus. Kljub skrbni negi smo opažali, da so po ca. 2 mesecih pričele sadike slabeti. To je veljalo predvsem za macesen in rdeči hrast, Čeprav je bilo delovanje plina opazno, mu nismo mogli pripisati celotne škode. Najbolje se je v tej fazi obnesla črna jelša. Vzdržala je tudi breza, od iglavcev pa pančičeva omorika in črni bor. V tej fazi je delo Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo zastalo, ker je zmanjkalo finančnih virov. Gozdno gospodarstvo Celje je izdvojilo še dodatno nekaj sredstev, s katerimi smo nasad vzdrževali. V naslednjem letu se je Gozdno gospodarstvo povezalo s KS Aljažev hrib, ki je pokazalo velik interes za to, da se pogozdovanje nadaljuje. Obvezala se je, organizirati mladino za pomoč pri delu. To nam je bilo v pomoč in vzpodbudo. Čeprav poskus Inštituta ni v celoti uspel, smo iz njega lahko izluščili dokaj koristnih zaključkov. Predvsem v prvi fazi snovanja nasadov ne smemo iskati edinega sovražnika le v primarni emisiji plinov. Boriti se bomo morali v veliki meri tudi s posledicami prejšnje emisije, to je s spremenjenimi rastiščnimi pogoji. Ko so gozdovi v okolici Celja propadali, se je postopno vedno bolj rahljal sklep krošenj. Sončni žarki so vedno močneje prodirali do tal. Drevje ni moglo več v takšni meri, kot je to v normalnem gozdu, uravnavati zakisanosti. Temu je še doprinašal SOa, ki je z deževnico prehajal v zemljo. Gozdna podrast, navajena polsence in zaščite krošenj, je pričela izginjati. Spremenjeni rastiščni pogoji so dajali vedno več možnosti v konkurenčni borbi stožki. Ta trava je običajna v teh predelih, vendar se v normalno razvitih gozdovih ne more prekomerno razmnožiti. V celjskih pogojih pa je postopoma popolnoma prevladala. V bodoče bo predstavljala, poleg še obstoječih emisij plina, glavno oviro za pogozditev naše okolice. Zraste do višine 1,5 m in s svojimi močnimi koreninami zaduši vse ostalo rastlinje. Iz ruskih raziskav je znano, da gozdne trave delujejo tudi toksično na svojo okolico. Največ teh strupenih snovi izloča deževnica iz nepokošene suhe trave. V zemlji pri določeni koncentraciji zavirajo kalitev drevesnega semenja in zavirajo tudi razvoj sadik. Ravno stož-ka pa ostaja vsako jesen nepokošena. Ta trava namreč ni primerna za krmo, poleg tega pa se še težko kosi. Suha trava, ki spomladi na debelo prekriva pobočja, pa ob spomladanski suši predstavlja silno vnetljiv material. Te travnate stepe so se v naši okolici že močno razširile in so vzrok neštetim požarom, ki nastanejo zaradi nepazljivosti in še pogosteje iz mladostne objestnosti. Ti požari niso le nadlega gasilcem, ampak uničijo tudi vse sadike, ki so se uspele obdržati v travi. Medtem, ko trava po požaru zopet odžene in ozeleni, vse gozdno mladje propade. Tudi to je vzrok za nenehno širitev travišč. Tako smo prišli do zaključka, da je poleg zmanjšanja emisije plinov in izbire primerne drevesne vrste ključ do uspešne pogozditve tudi uničenje stožke in agromeliorativni ukrepi, ki naj bi težili predvsem k zmanjševanju zakisanosti tal. Gozdno gospodarstvo je zato pritegnilo k sodelovanju strokovnjake »Hmeljarskega inštituta« iz Žalca, ki bi naj pomagali izdelati metodologijo za melioracijo tal in zatiranje stožke. Naši poskusi potekajo na gozdnih tleh, kjer vsa ta leta človek ni poskušal z obdelavo ali gnojenjem zaustaviti degradacije tal in rastlinskih združb. Poljedelska zemljišča, deloma pa tudi travniki, ki so se redno apnila in gnojila, niso tako propadla. Tu sadnja drevja, vsaj v prvi fazi, ne predstavlja takšne težave. Toda to spada bolj v domeno vrtnarstva. Analiza gozdne zemlje, ki je bila izdelana, je pokazala močno kislo reakcijo. Ph se je gibal od 3,5 v zgornjem humoznem sloju, do vrednosti 4 v globini 40 cm. Tako močna zakisanost ima za posledico poslabšanje fizikalnih lastnosti zemlje. Osnovna kamenina, andezitni groh, že sama vpliva na tvorbo kislih tal. Delovanje S02 pa je zakisanost še povečalo. Takšna tla so slabo rodovitna. Normalno bi morala biti za uspešen razvoj listavcev in te bomo pretežno sadili, reakcija okoli vrednosti 5 do 5,5. Pri praktičnem delu smo melioracijo tal izvršili le tam, kjer smo nameravali v naslednjem letu posaditi sadike. Na enem hektaru smo nasadili 2500 sadik. Delo smo izvršili s pomočjo mladine celjskih srednjih šol. Odgrnili smo po ca. 1 m2 ruše in odstranili travo s koreninami vred. Zemljo smo prekopali do globine 30 cm in pomešali z umetnim gnojilom (NPK 8—16—22) in apnom. Tako prekopano zemljo smo pustili preko zime dobro premrzniti, da so se izboljšale tudi njene fizikalne lastnosti. Reakcija tal se je znatno popravila. V tako pripravljeno zemljo smo spomladi posadili močne sadike, vzete pretežno iz naravnega mlaja skupno z rušo. Tudi konkurenca trave je bila zaradi obdelave zemlje za nekaj časa izločena. Nadalje smo zavirali rast trave s herbicidi (gramoxon, dalapon). Naš cilj je, trajno zmanjšati konkurenco trave in tudi onemogočiti, da bi zrasla toliko, da bi spomladi predstavljala nevarnost za požare. Trajno bomo to dosegli šele takrat, ko se bodo krošnje posajenih sadik strnile do te mere, da bo njihova senca onemogočila travo. Do tedaj bo potrebno s herbicidi uničevati travo. Prešli bomo na delo pretežno z danaponom in to v obliki granulata. Dalapon je namreč za mikrofauno in živali najmanj škodljiv. Dolgotrajno delo s herbicidi namreč poleg koristi prinaša tudi nevarnosti za biocenozo. Zal tu ni druge izbire. V zadnji fazi dela bo potrebno prenesti pod drevje tudi nekaj gozdnega humusa, da oživimo uničeno gozdno vegetacijo in mikrofavno. Uspeh saditve in poznejše vzdrževanje nasada po zgoraj naštetih načelih je bil zadovoljiv. Sadili smo predvsem brezo, črno jelšo, javor in nekaj rdečega hrasta. V bodoče bomo skušali pripravo tal bolj mehanizirati, ker je kopanje korenin trave zelo mučen posel. Naši poskusi so omejeni na sorazmerno malo ploskev, vsaj v primerjavi s površino uničenih gozdov okoli Celja. Tu bi si radi nabrali izkušnje, da ne bi napak prenašali na večje površine. Predvsem bo ureditev večjih površin gozdov na plinskem področju silno draga. Ker gozdarstvo ni zakrivilo sedanje škode, meni, da je naredilo več kot svojo dolžnost, če omogoči raziskave in izdela način in metodo obnove teh gozdov. Zato bo tudi skušalo ponovno vzpostaviti sodelovanje z »Inštitutom za gozdno in lesno gospodarstvo«. Današnje raziskave na področju onesnaženja so v industrializiranem svetu že tako intenzivne, da jih lahko v celoti spremlja, analizira in aplicira le specializirana znanstvena ustanova. Seveda bomo pri tem postopoma širili obseg sedaj pogozdenih površin. Vsako večje delo pa bi zahtevalo angažiranje družbene skupnosti. Predvsem si ne morem predstavljati uspešnega dela brez stalne kontrole ozračja in tehnologije na tistih obratih, ki so za onesnaženje ozračja najbolj nevarni. Zavarovani bi morali biti pred nenadnimi izbruhi strupenih snovi v ozračje. Kajti tudi kratkotrajna, a močna emisija lahko povzroči nepopravljivo škodo. Dokler to ni rešeno, je vsako pogozdovanje v večjem obsegu dvomljivo. Gozdarstvo ima pri tem že slabe izkušnje. Točno bi morali poznati tudi urbanistični razvoj. Nesmiselno bi bilo vlagati sredstva v predele, kjer bo morda čez nekaj let zraslo naselje. Kot zaključek bi na kratko podal še sliko obstoječih gozdov okoli Celja in smer njihovega razvoja. Gozdove severno od Celja ogroža bolj nenačrtna urbanizacija kot pa industrija. Po emisijah plina so bili ogroženi predvsem gozdovi na severnih pobočjih Anskega vrha, Miklavžkega hriba, Starega gradu pa vse do Resevne. Najbolj pa so gozdovi propadali na valovitem svetu proti Blagovni. Vpliv plina se je čutil vse do Grobel-nega. Tudi če predvidevamo, da so se emisije močno zmanjšale, se to na gozdovih ne bo takoj odrazilo. Poškodovano drevje bo še dalje hiralo in propadalo. To opažamo na vsem območju, kjer moramo še vedno v nezmanjšanem obsegu sekati propadajoče drevje. V bolj oddaljenih predelih, kjer se je mlaj pod zaščito krošenj še uspel razvijati, bo ta ščasoma nadomestil propadajoče drevje. Tam pa, kjer je bil sklop krošenj toliko razrahljan, da se mlaj ni očuval, se bo še dalje širila stepa trstikaste stož-ke. Požari bodo še pospeševali ta razvoj. Žal je ravno v neposredni celjski okolici to čest pojav. Zaustaviti ta proces ne bo lahka naloga. Skrb za zdravje ljudi bi morala biti tista gonilna sila, ki bi nas silila, da si vsaj do neke znosne mere uredimo svoje okolje. LITERATURA IN VIRI Van Haut: Farbtafelatlas über Schwefeldioxid. — Wirkungen an Pflanzen. Dr. Helmut Berge: Handbuch der Pflanzenkrankheiten. — Die nichtparasitären Krankheiten. Razna poročila Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije (inž. Marjan Šolar). Zusammenfassung DER VERFALL DER VEGETATION IN DER UMGEBUNG VON CELJE UND DIE MASSNAHMEN ZUR BEHEBUNG DER SCHÄDEN Die herrliche Landschaft in der Umgebung von Celje hat sich in den letzten Jahrzehnten sehr verändert. Die unkontrollierte Industrialisierung hatte eine starke Luftverunreinigung zur Folge. Das biologische Gleichgewicht wurde zerstört. Das verursachte Vegetationsschäden in der weiten Umgebung der Stadt. Der Wald wurde am stärksten dort vernichtet, wo man ihn als Erholungsort am meisten braucht — das heißt am Stadtrand. Die Verunreinigung der Luft geschieht durch Immissionen der Industrie, deren Abgase als phytotoxischen Bestandteil Schwefeldioxid und Fluor enthalten. Celje hat eine stark entwickelte chemische Industrie und die wird für den meisten Schaden verantwortlich gemacht. Die Waldschäden erstrecken sich auf ein Gebiet von rund 200 ha Wald. Die größte Quelle der SOa Immissionen war der Schmelzbetrieb der chemischen Fabrik »Cinkarna«. Der Betrieb wurde wegen finanzieller Schwierigkeiten eingestellt. Vor der Einstellung des Betriebes hat man beim Messen die größte Immissionskonzentration von 2,1 mg SO, in 1 cm3 festgestellt. Leider wurden die Messungen eingestellt, so daß uns die Gasmenge, die sich noch heute in der Luft befindet, unbekannt ist. Dennoch wurden Versuche gemacht die Umgebung von Celje wieder aufzuforsten. Diese undankbare Aufgabe wurde dem »Inštitut za gozdarstvo in lesno industrijo« aus Ljubljana zugeteilt. Das Institut arbeitete mit »Gozdno gospodarstvo Celje« zusammen. Wegen sehr knapper Geldmittel sind auch diese Versuche auf nur kleine Landteile beschränkt. Die ersten Versuche galten den Resistenzunterschieden und der Immissionsempfindlichkeit verschiedener Holzarten. Absolut »rauchharte« höhere Pflanzen sind leider nur Utopie. Vegetationsschäden sind nur durch Auswurfbegrenzung der phytotoxischen Stoffe zu vermeiden. Bei unseren Forschungen ergab sich die Erle als die widerstandsfähigste Baumsorte. Die Entwaldung und die Einwirkung der Schwefeldioxide hat aber auch zur Veränderung der Pflanzengesellschaften und Bodeneigenschaften geführt. Das hatte eine starke Entwicklung der Molinia arundinacea in der Umgebung von Celje zur Folge. Die Aufforstung wird nur dann gelingen, wenn ein Weg gefunden wird die Molinia arundinacea erfolgreich bekämpfen zu können. Alle unsere Versuche werden jetzt in dieser Richtung unternommen. Das verbliebene Altgras ist eine ständige Brandgefahr und das Gras ein heftiger Konkurrent der Waldpflanzen. Die Gesamtsanierung der Pllanzengesellschaften und der Bodeneigenschaften wird eine kostspielige Aufgabe sein. Sie ist aber der einzige Weg unseren Mitbürgern wieder bessere Erholungsmöglichkeiten zu verschaffen. Die notwendige Voraussetzung dafür ist aber, daß die Gasimmissionen ständig kontrolliert werden und im Übertretungsfalle alle Maßnahmen getroffen werden. UDK 343.7 (497.12—11) CELJSKI ZBORNIK 1973-1974 IVAN BELE O KAZNIVIH DEJANJIH V GOSPODARSTVU NA CELJSKEM OBMOČJU I. UVODNA POJASNILA Svel za notranjo politiko in splošne zadeve občine Celje je na seji dne 13. marca 1972 sklenil, da se naj izdela poročilo o gospodarskem kriminalu, ki bi ga v drugi polovici leta obravnavala tudi občinska skupščina. S sklepom je bilo določeno, da bo poročilo izdelalo občinsko javno tožilstvo v Celju, upoštevajoč pri tem gradivo, ki ga bosta predložila občinsko sodišče v Celju in UJV Celje. Ze iz teh skopih podatkov o sklepu sveta lahko sklepamo, da poročilo ne bo zajelo celotne problematike, ker pri sestavi ne sodelujejo vsi organi, ki se na območju Celja ukvarjajo z zatiranjem kriminala. Med organe, katerih naloga je odkrivanje kaznivih dejanj, prištevamo poleg organov za notranje zadeve tudi razne inšpekcije, o katerih se zlasti v zadnjem času govori, da so prav na tem področju svojega dela premalo učinkovite. Največjo praznino pa bo v poročilu povzročilo to, da pri sestavi ne sodelujejo okrožni pravosodni organi, ki v kazenskem postopku obravnavajo najhujša kazniva dejanja. Ta praznina je posledica določb zakonov o organizaciji pravosodnih organov, ki nalagajo dolžnost poročanja pred občinskimi skupščinami le občinskim pravosodnim organom. Zaradi takih zakonitih določil okrožni pravosodni organi ne nastopajo samostojno pred nobenim predstavniškim telesom, s čimer je javnost njihovega dela nedvomno okrnjena. V zvezi z obravnavanjem kriminala v predstavniških telesih pa se taka opredelitev dolžnosti poročanja pokaže kot nelogična, ker vzbuja vtis, da občinske skupščine lahko zanimajo le lažja kazniva dejanja iz pristojnosti občinskih pravosodnih organov. Nakazano praznino bomo v poročilu delno izpolnili s podatki, ki jih je občinsko javno tožilstvo dobilo na razpolago pri okrožnem javnem tožilstvu v Celju. Na začetku je treba opozoriti, da se kriminala iz občine Celje statistično na primerni strokovni ravni ne da obdelati. Zvezni zavod za statistiko namreč šele pripravlja načrt o enotnem zbiranju in analizi podatkov s področja statistike kriminala. Za zdaj imamo samo statistike, ki jih vodijo na podlagi lastnih evidenc in za svoje lastne potrebe organi za no- tranje zadeve, javna tožilstva in sodišča. Te statistike se vodijo po različnih kriterijih in niso med seboj usklajene, zato z njimi tudi ni mogoče zasledovati določene mase kriminala skozi vse faze postopka od odkrivanja pa do pravnomočne sodbe. V kolikor bo v tem poročilu treba uporabiti določene statistične podatke, se bomo posluževali v glavnem statistike javnega tožilstva, pri kateri se pojavlja manj pridržkov, kot pri drugih statistikah. Podatki organov za notranje zadeve so namreč v pravnem pogledu najmanj zanesljivi, ker pojavi iz faze odkrivanja dobijo pravo pravno označbo šele v kazenskem postopku pred sodiščem. Osnovna slabost podatkov iz sodne statistike pa je njihova relativna »zastarelost«, ker se evidentirajo ob zaključku kazenskega postopka in so torej najbolj odmaknjeni od časa storitve kaznivega dejanja. Podatki javnega tožilstva pa so nekaka zlata sredina tako glede pravilne časovne in pravne opredeljenosti pojavov. Vsi organi, ki so sodelovali pri sestavi poročila, vodijo svoje evidence in statistike za celoten teritorij, na katerem delujejo. Ta teritorij je pri vseh večji od občine Celje, v kateri imajo ti trije organi svoj sedež. Tako obsega krajevna pristojnost občinskega sodišča Celje tri občine, občinskega javnega tožilstva osem občin (bivši okraj Celje), UJV Celje pa enajst občin. Vsak organ bi za posamezno občino moral iskati posebej podatke po svojih evidencah, kar pa je zelo zamudno delo, zlasti zato, ker je kriminal tak pojav, ki ga je treba zasledovati in proučevati več let. Vprašamo pa se lahko o smiselnosti takšnega zamudnega dela, ker imamo o podatkih o kriminalu na območju ene občine opravka s statističnim problemom »malih številk«, pri katerih ni mogoče razlikovati pravila od naključja. Kriminal je svojevrsten pojav v družbi, ki ne pozna občinskih meja. Kadar govorimo o kaznivih dejanjih v gospodarstvu, njihovih pojavnih oblikah in o njihovi družbeni nevarnosti, nima pač nobenega smisla omejevati se na dogodke, ki so se zgodili na razmeroma majhnem občinskem območju. V poročilu smo zajeli vsa bistvena opažanja treh organov, ki imajo sedež v Celju, iz njihovega delovanja pri zatiranju kaznivih dejanj v gospodarstvu na širšem območju njihove krajevne pristojnosti. Seveda pa bomo povsod, kjer je to le mogoče in potrebno, posebej poudarili značilnosti območja občine Celje. II. RAZLAGA POJMOV V poročilu se bomo izogibali izrazu »gospodarski kriminal«, ki se v strokovnih razpravah različno interpretira. Nekateri s tem izrazom označujejo vsako tako ravnanje v zvezi s gospodarstvom, ki je po zakonih kaznivo, to pa so poleg kaznivih dejanj še gospodarski prestopki in prekrški. Materije v takem obsegu v poročilu ni mogoče obdelati, ker pri njegovi sestavi niso sodelovali organi, ki se ukvarjajo z odkrivanjem, pregonom ali sojenjem gospodarskih prestopkov in prekrškov. Vsebini tega poročila zato vsekakor bolj ustreza izraz »kazniva dejanja v gospodarstvu«. Z izrazom označujemo vsa tista dejanja, ki so v kazenskem za- koniku določena kot kazniva dejanja zato, da bi se tudi s kazenskimi sankcijami zaščitilo gospodarstvo pred družbi nevarnimi napadi. Upoštevati pa je treba, da je gospodarstvo najpogosteje napadeno s tatvinami, vlomnimi tatvinami in drugimi premoženjskimi delikti, ki se na enak način lahko storijo tudi proti zasebnemu premoženju. Če bi se torej hoteli ukvarjati s problematiko najpogostejših kaznivih dejanj v gospodarstvu, bi se morali osredotočiti predvsem na probleme fizične in tehnične zaščite objektov in drugih dobrin gospodarstva. Taki problemi niso nobena posebnost naše družbeno ekonomske ureditve. Posebnosti, katerim moramo v naši družbi stalno posvečati pozornost, se kažejo le pri tistih kaznivih dejanjih, ki jih je mogoče storiti samo proti družbenemu premoženju v okviru izvajanja gospodarske dejavnosti. Tudi v tem poročilu se bomo omejili samo na ta ožji pojem »kaznivih dejanj v gospodarstvu«. Pripomniti pa je treba, da tudi v okviru tega ožjega pojma zajemamo z besedo »gospodarstvo« vsa področja upravljanja ter razpolaganja z družbenim premoženjem (tudi npr. upravo, javne finance, devizno in bančno poslovanje itd.). III. DRUŽBENA NEVARNOST KAZNIVIH DEJANJ V GOSPODARSTVU Napačno je gledati družbeno nevarnost kaznivih dejanj v gospodarstvu samo v povzročeni premoženjski škodi in sicer tudi v primeru, če sumimo, da pride pred sodišče le razmeroma majhen del takšne škode. Kazniva dejanja v gospodarstvu so nevarna za družbeno lastnino zato, ker napadajo to lastnino kot temeljno socialistično proizvodno razmerje in jo spreminjajo v proizvodno razmerje, ki ustreza pojmu zasebne lastnine nad proizvajalnimi sredstvi. V tem pogledu je najnevarnejše prilaščanje družbenega premoženja s strani vodilnih oseb v delovnih organizacijah, ker s svojim ravnanjem najbolj intenzivno razkrajajo družbeno disciplino. Večkrat se kdo vpraša, kako je sploh mogoče, da se ob samoupravljanj u v delovnih organizacijah še vedno pojavljajo kazniva dejanja. Odgovor nam dajo konkretni primeri, ki kažejo, da se je v sredinah, kjer je prišlo do kaznivih dejanj, tudi samoupravljanje deformiralo. Čim višjo funkcijo ima pri vodenju delovne organizacije storilec kaznivega dejanja, tem večja je v tej delovni organizaciji možnost odklona samoupravljanja od temeljnih ustavnih principov. Največji odklon doživi samoupravljanje tedaj, če si samovolja posameznikov povsem podredi odločanje samoupravnih organov. Deformacije samoupravljanja se jasno pokažejo tedaj, ko se bodisi že ob odkrivanju, bodisi ob kazenskem postopku vsi samoupravni organi in celo politične organizacije v delovni organizaciji angažirajo v tej smeri, da bi obdolženo odgovorno osebo branili pred ukrepi pristojnih organov. Taki primeri se tudi v Celju še dogajajo, ni pa se še nikoli zgodilo, da bi samoupravni organi in politične organizacije branili pred obdolžitvijo kakšnega navadnega delavca. V obtožbah in v kazenskih obsodilnih sodbah je zajeta le tista premoženjska korist, za katere je mogoče dokazati, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Gradivo, zbrano v kazenskem postopku, pa večkrat kaže, da je s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist neznatna v primerjavi s privilegiji, ki jih je delovna organizacija posamezniku povsem legalno priznavala. Opažamo, da se danes vodilni delavci lotijo storitve kaznivega dejanja šele tedaj, ko nekih izjemnih koristi ne morejo pridobiti na legalni način preko odločitve samoupravnih organov. Samoupravni organi v delovnih organizacijah dostikrat odobravajo posameznikom določene koristi tako, da s tem kršijo določila zakonov in lastnih splošnih aktov. Se v teku kazenskega postopka obdolženci dosežejo, da jim odločitev samoupravnega organa naknadno odobri korist, ki so si jo protipravno pridobili s storitvijo kaznivega dejanja. Pri takšnih naknadnih odobritvah seveda vedno ostane odprto vprašanje o nasprotju med formo in vsebino samoupravnega odločanja. Med kazniva dejanja v gospodarstvu uvrščamo tudi nekatere škodljive posege posameznikov, s katerimi se na protipravni način pridobiva premoženjska korist. Taka kazniva dejanja so davčne zatajitve, nedovoljena trgovina, kupčevanje z zlatim denarjem, tujo valuto itd., ki jih danes lahko v celoti izenačimo s pojavom neupravičenega bogatenja. Sklepamo lahko, da je družbena nevarnost kaznivega dejanja v gospodarstvu predvsem v tem, da napadajo temeljna načela naše ureditve, in sicer zlasti družbeno lastnino, samoupravljanje in delitev dohodka po delu. S temi napadi se povzroča predvsem moralna škoda, ker ljudje začno dvomiti v veljavnost, sprejetih temeljnih načel socializma. Borba proti kaznivim dejanjem v gospodarstvu ima tako izrazit značaj razrednega boja. IV. PROBLEMI ZAKONODAJE Laiki večkrat označujejo kot kazniva dejanja vse škodljive pojave v gospodarstvu, dodajajo pa še trditve, češ da pristojni organi nočejo dovolj energično ukrepati. Zaradi takih trditev je treba na kratko pojasniti, kaj je zakonodajalec doslej v kazenskem zakoniku označil kot kazniva dejanja. Kazniva dejanja v gospodarstvu so zajeta v 19. in 24. poglavju kazenskega zakonika (KZ). Zanimivo je, da so družbi najbolj nevarna kazniva dejanja v gospodarstvu, kot na primer zloraba uradnega položaja iz koristoljubnosti, goljufija v službi, sprejemanje in dajanje podkupnine itd., uvrščena v 24. poglavju KZ, ki nosi naslov »Kazniva dejanja zoper uradno dolžnost«. Do tega je prišlo tako, da je bil ob noveli KZ, ki je začela veljati leta 1960, dejanski stan kaznivih dejanj, ki so jih v administrativnem obdobju lahko storile le uradne osebe, prenesen tudi na odgovorne osebe v delovnih organizacijah. Od leta 1960 oziroma pravilneje že od leta 1959, ko je bila novela KZ sprejeta, se je v naši družbi in posebej v gospodarstvu že veliko spremenilo. Poleg pozitivnih sprememb so si skozi razne praznine v sistemu pravnih predpisov utrli pot razni družbeno škodljivi pojavi, ki so bistveno drugačni od tistih v administrativnem obdobju. Tako se pokaže, da zlasti pri kaznivih dejanjih v gospodarstvu ob splošnem burnem družbenem razvoju togost kazenske zako- nodaje ni oportuna. Danes v obdobju razvitega samoupravljanja v kazenskem zakoniku še nimamo rešenega vprašanja kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, storjena z odločitvami kolektivnih samoupravnih organov. Ker še ni določeno, ali naj kazenska odgovornost temelji na principu individualne ali na principu kolektivne odgovornosti, za zdaj za odločitve, v katerih je videti znake zlorabe ali drugih kaznivih dejanj, pač nihče ne odgovarja. Še več, kolektivno odločanje samoupravnih organov je kulisa, za katero se posamezniki skrivajo pred kazensko odgovornostjo. Zastarelost KZ je videti tudi v nekaterih opisih dejanskih stanov kaznivih dejanj. Tako npr. po I. in III. odstavku člena 314a KZ stori kaznivo dejanje goljufije v službi odgovorna oseba delovne organizacije, ki »z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, s krivim obračunom ali kako drugače spravi v zmoto državni organ ali ustanovo, da kaj nezakonito izplača«. Duh administrativnega obdobja, ki je poznal banke, zavode itd. — kot državne ustanove, je tukaj evidenten. Sodna praksa je sicer šla preko tega in kot tako kaznivo dejanje označuje tudi goljufanje z dnevnicami v delovni organizaciji in podobno, vendar pa kljub temu zakon zaradi zastarelega besedila nima takšnega učinka, kot bi ga lahko imel v borbi proti raznim sodobnim oblikam goljufanja lastne delovne organizacije. Drugi primer zastarelosti je kaznivo dejanje zlorabe pooblastil v gospodarstvu po členu 213c KZ, ki ga lahko stori odgovorna oseba gospodarske organizacije med drugim tudi tako, da »z namenom, da bi pridobila protipravno premoženjsko korist za gospodarsko organizacijo, v kateri je zaposlena . .. , s krivimi bilancami, cenitvami ali inventuro ali s kakšnim drugim lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejstev protipravno pridobi od skupnosti sredstva«. Taka oblika zlorabe pooblastil v gospodarstvu je bila aktualna v času, ko so bili na splošno razširjeni regresi, v sedanjem času pa bi bilo primerneje, če bi se lahko kazensko preganjalo načrtno izmikanje družbenim dajatvam ali neupravičeno pridobivanje nekaterih gospodarskih prednosti (npr. retencijske kvote). Podobnih zastarelih določil je v kazenskem zakoniku še več. Nekatere bomo kasneje še omenili. Uporaba določil KZ je večkrat vezana na druge zakone in predpise, zato je uveljavljanje kazenske odgovornosti odvisno tudi od popolnosti in družbene ustreznosti teh predpisov. Tako npr. do leta 1969, ko se je na podlagi davčnih predpisov lahko na široko uporabljalo pavšalno obdavčevanje, kaznivih dejanj davčnih zatajitev takorekoč ni bilo. Znano pa je, da so si prav v obdobju širokega pavšalnega obdavčevanja posamezniki pridobili znaten kapital. Pri presoji, ali je po določilih kazenskega zakonika podana proti-pravnost, neupravičenost, zloraba pooblastil itd., je pogosto treba upoštevati tudi splošne akte delovnih organizacij. Moramo reči, da ima interna zakonodaja delovnih organizacij veliko praznin, skozi katere se neko družbi nevarno ravnanje lahko izmakne kazenski odgovornosti. Praznine v splošnih aktih delovnih organizacij so včasih celo namerno ustvarjene, največkrat pa so posledica premajhne družbeno politične angažiranosti in primitivne pravne razgledanosti sestavljalcev teh aktov. Tako je na pod- 8 Celjski zbornik 113 lagi nekaterih splošnih aktov, v katerih posamezna pooblastila niso jasno opredeljena, težko ugotavljati, ali je posameznik »zlorabil svoj položaj ali pravice«. Komisija skupščine občine Celje za pregled statutov in drugih splošnih aktov je lahko opazila v statutih splošno tendenco poobla-ščanja posameznikov za samostojno razpolaganje s čim večjimi vrednostmi. Take tendence se upravičujeio z večjo poslovnostjo, kar je ena stran medalje, druga — moralna stran pa pride na dan, kadar moramo npr. ob nerazumno dragih reklamah ugibati, zakaj so bile naročene: ali zaradi podpiranja nekega športnega kluba, s katerim pooblaščeni referent sim-patizira, ali pa zaradi tega, ker si je ta referent delil provizijo z akvizi-terjem reklamnega podjetja. Pooblastila posameznikov se tudi redko pogojujejo z mnenjem strokovnjakov, če takih omejitev pooblastila ni in če pri nastali večji premoženjski škodi ni mogoče ugotoviti drugega vzroka, razen nesposobnosti pooblaščenca, potem se temu pooblaščencu pač ne more očitati naklepa za očitno nevestno poslovanje po členu 213 KZ ali sklenitev škodljive pogodbe po členu 217 KZ. Pravne praznine v predpisih vseh vrst torej omogočajo, da pod udar kazenske odgovornosti ne pridejo številni škodljivi pojavi z gospodarskega področja, ki so enako družbi nevarni, kot dejanja, katera so v zakonu že določena kot kazniva dejanja. Vzroki kaznivih dejanj v gospodarstvu Pravih vzrokov za izvrševanje kaznivih dejanj se natančno ne more ugotoviti. Strokovnjaki — kriminologi zato raje govorijo o tako imenovanih »kriminogenih faktorjih«, ki pospešujejo izvrševanje kaznivih dejanj. Taki faktorji so številni, delimo pa jih v dve vrsti: na tiste, ki izvirajo iz osebnosti storilca, in na tiste, ki izvirajo iz vplivov okolja na storilca. Kar zadeva prve, subjektivne faktorje, nas pri kaznivih dejanjih v gospodarstvu zanima predvsem to, kar je specifično v primerjavi z ostalim kriminalom. Z izjemo storilcev poneverb pri storilcih kaznivih dejanj v gospodarstvu praviloma ne naletimo na mentalno inferiornost ali kakšno drugačno vrsto zaostalosti v razvoju osebnosti, kar je sicer splošen pojav pri navadnih tatovih in storilcih drugih kaznivih dejanj zoper tuje premoženje. Egocentričnost je splošna značilnost kriminalcev, storilci kaznivih dejanj v gospodarstvu pa kažejo posebne poteze take asocialnosti, ki je v kapitalističnem sistemu značilna za predstavnike vladajočega razreda. Storilec kakršnegakoli drugega kaznivega dejanja si kroji posebne, družbenim normam nasprotne poglede na svet samo zase, v lastno opravičilo, storilec kaznivega dejanja v gospodarstvu pa svoje, družbeni ureditvi nasprotne poglede širi na druge, zato da bi svoje ravnanje opravičil pred širšo javnostjo. Storilec kaznivega dejanja v gospodarstvu noče konflikta z družbo, hoče pa si družbo podrediti in v njej uživati ugled. Za zdaj še niso raziskane psihične komponente posebnosti storilcev kaznivih dejanj v gospodarstvu, katerim se večkrat tudi pravi »kriminalci z belim ovratnikom«. Rezultati takih raziskav bi bili koristni tako za kazensko sodstvo, kakor tudi za kadrovanje delovnih organizacij. Med vplivi okolja moramo pri kaznivih dejanjih v gospodarstvu praviloma izločiti težke socialne razmere, ki sicer na splošno pospešujejo kriminal. Izjema so poneverbe, ki po vseh svojih značilnostih sodijo bolj med tako imenovan klasični kriminal, kot med kazniva dejanja v gospodarstvu. Kazniva dejanja v gospodarstvu se porajajo predvsem v takem okolju, kjer je izrazit poudarek na gospodarskem razvoju in dvigu blagostanja posameznikov. Take razmere postanejo »kriminogeni faktor«, če jih spremlja mentaliteta, po kateri se ocenjuje osebnost ljudi, moralne vrline in druge nematerialne vrednote z merili trga materialnih dobrin. V ožjih sredinah, kot so delovne organizacije, pa izvrševanje kaznivih dejanj v gospodarstvu pospešujejo pojavi tehnokratizma, familiarnosti, kulta osebnih zaslug in druge deformacije samoupravljanja. Če v občini Celje računamo na nadaljnji pospešeni gospodarski razvoj, moramo pri tem tudi računati, da bodo ta razvoj še naprej spremljala kazniva dejanja in razni drugi družbi škodljivi pojavi. Naša naloga je, da istočasno z gospodarskim razvojem izpopolnjujemo zaščitne mehanizme, s katerimi lahko kazniva dejanja in druga družbi škodljiva dejanja sproti registriramo ter diskvalificiramo. V poročilih UJV in občinskega sodišča je navedeno, da je pogost vzrok kaznivih dejanj v gospodarstvu slaba notranja kontrola v delovnih organizacijah. Konstatacija je v bistvu pravilna, napačna je le oznaka, da gre za vzroke kriminala. Notranja kontrola ne more biti pospeševalec kaznivih dejanj, pač pa je lahko preventivni ukrep, ki pa ni učinkovit. Na splošno lahko ugotovimo, da se je služba notranje kontrole doslej obnesla le v ukrepanju proti tatovom, vlomilcem in delno tudi proti lastnim nepoštenim delavcem, ne pa tudi proti drugim storilcem kaznivih dejanj v gospodarstvu. Do tega je prišlo zato, ker službo notranje kontrole v glavnem preprosto izenačujejo s službo fizičnega varovanja objektov in ostalega premoženja, ali pa se ji kvečjemu še dajejo neke pristojnosti v zvezi z inventurami ali v zvezi z delom posameznih komisij pri razčiščevanju določenih zadev. Pri formiranju službe notranje kontrole skratka ni poudarka na tem, da je delo te službe tudi del funkcije samoupravljanja. Če bi službo notranje kontrole pojmovali kot del funkcije samoupravljanja, potem bi se ta služba morala ukvarjati zlasti z nadzorom tistih delovnih mest v delovnih organizacijah, kjer lahko zloraba zaupanih pravic in dolžnosti povzroči največjo škodo. Trenutno je položaj notranje kontrole obrnjen na glavo, ker je ta služba podrejena prav tistim, ki bi jih morala najbolj kontrolirati. Pri obravnavanju posameznih kazenskih zadev tudi ugotavljamo, da imajo delovne organizacije poprečno slabo organizirane notranje evidence o svojem poslovanju, zlasti pa so pomanjkljive evidence o materialnem poslovanju. Predstavniki delovnih organizacij se pred sodiščem izgovarjajo, češ da se izpolnjevanje internih evidenc pač ne izplača. Vse delovne organizacije niti ne vložijo odškodninskih zahtevkov, čeprav se jih k temu direktno poziva. Ker je storitev kaznivega dejanja v gospodarstvu običajno le nadaljevanje nekih drugih škodljivih pojavov, bi se izvrševanje teh kaznivih 8' 115 dejanj znatno omejilo, če bi se v delovnih organizacijah učinkovito uveljavljale vse vrste odgovornosti, (odgovornost za kršitev delovnih dolžnosti, odgovornost za neizpolnjevanje zaupanih funkcij in materialna odgovornost za premoženjske škode). V. KVANTITETA IN STRUKTURA KAZNIVIH DEJANJ V GOSPODARSTVU Za dejansko število izvršenih kaznivih dejanj v gospodarstvu žal nikoli ne vemo. Pri teh kaznivih dejanjih je namreč situacija drugačna kot pri večini ostalega kriminala, ker oškodovanci praviloma sami naznanijo kazniva dejanja in so tudi zainteresirani na tem, da se storilec odkrije. Do razlik proti ostalemu kriminalu prihaja tudi že zaradi tega, ker pri nekaterih kaznivih dejanjih v gospodarstvu ni konkretnih oškodovancev. Delovne organizacije pa tudi tedaj, ko so s kaznivim dejanjem konkretno oškodovane, ne vložijo vedno kazenske ovadbe. Podatki o številu zadev kaznivih dejanj v gospodarstvu iz posameznega obdobja nam za zdaj torej prikazujejo bolj aktivnost organov odkrivanja kot pa dejansko število izvršenih kaznivih dejanj. Iz poročila občinskega sodišča v Celju razberemo, da v masi celotnega kriminala, ki ga vsako leto obravnava to sodišče, odpade na kazniva dejanja v gospodarstvu le 4 do 5%. Enaki odstotki verjetno veljajo za vsa druga sodišča s širšega celjskega območja. Tudi če bi se odstotki podvojili ali potrojili, kazniva dejanja v gospodarstvu za sodišča ne bi bila problem zaradi svoje številčnosti, temveč predvsem zaradi svoje kompliciranosti, o čemer bo govora še kasneje. Kriminal je družbeni pojav, ki ga je treba po statističnih podatkih zasledovati vedno skozi daljša obdobja. Podatki obeh javnih tožilstev o obtoženih kaznivih dejanjih s širšega celjskega območja pred sodiščem, dajejo takšno podobo: 1967 1968 1969 1970 1971 Skupaj Od tega ok. pris. XIX. poglavje KZ: k. d. zoper uradno dolžnost 71 66 58 40 53 288 22 XXIV. poglavje KZ: k. d. zoper uradno dolžnost 32 65 51 57 34 239 35 Skupaj k. d. v gospodarstvu 103 131 109 97 87 527 57 (10) % Od tega okrožna pristojnost 9 5 15 16 12 57 Iz navedenih statističnih podatkov lahko najprej sklepamo, da je od leta 1968 dalje število obtoženih kaznivih dejanj v gospodarstvu stalno upadalo. Nekateri pripisujejo to pripadanju učinkovanja novele zakonika o kazenskem postopku (ZKP) iz leta 1967, ki je razširila odgovornost obdolžencev v kazenskem postopku, prenesla kazensko preiskavo v celoti na sodišča, dejavnost organov za notranje zadeve pa skrčila samo na fazo odkrivanja pred formalno uvedbo kazenskega postopka. Zanimivo je, da pri najhujših dejanjih v gospodarstvu iz okrožne pristojnosti (po zakonu so to kazniva dejanja, kjer premoženjska korist presega 10.000 din) upadanje ni tako izrazito. Vseh teh hujših kaznivih dejanj je povprečno vedno samo 10%, kar velja tudi za leto 1967, ko novela ZKP še ni veljala. To kaže, da spremembe procesnih določil na odkrivanje kaznivih dejanj v gospodarstvu verjetno niso imele večjega učinka. Razpolagamo s podatki, da je bilo v okviru SR Slovenije in cele SFRJ v letu 1970 znatno manj, v letu 1971 pa znatno več obtožb za kazniva dejanja v gospodarstvu kot v preteklih letih. Morda bi bila situacija na celjskem območju takšna, če ne bi občinsko javno tožilstvo v Celju imelo zaradi težav s kadri prav v letu 1971 izredno velikega zaostanka pri vlaganju obtožb. Podatke o kaznivih dejanjih v gospodarstvu v ožjem smislu je zanimivo primerjati tudi s podatki o drugih premoženjskih deliktih (tatvine, vlomne tatvine, goljufije, zatajitve itd.), storjenih na škodo družbenega premoženja. Število teh premoženjskih deliktov po vloženih obtožbah daje takšno podobo: 1967 1968 1969 1970 1971 Skupaj Del XX. poglavja KZ k. d. zoper družbeno premoženje 184 159 153 195 239 930 Od tega okrožna pristojnost 53 42 59 74 91 319 (34%) Vidimo torej, da tako imenovani klasični kriminal na škodo družbenega premoženja od leta 1969, ko je bil zabeležen nekolikšen upad, zelo hitro narašča. To velja tako za lažja kazniva dejanja iz občinske pristojnosti, kot za hujša kazniva dejanja iz okrožne pristojnosti, za katera pa tukaj odpade kar 34 %■ Premoženjska škoda, povzročena s kaznivimi dejanji v gospodarstvu in premoženjskimi delikti na škodo družbenega premoženja, je znašala v 1.000.— din: 1967 169 1968 335 1969 442 1970 394 1972 526 Skupaj 1.866 Skupna zaznamovana škoda za vse območje bivšega celjskega okraja sicer ni velika, ne smemo pa zanemariti, da ta škoda raste znatno hitreje kot število kaznivih dejanj. Ce strnemo vse podatke, pridemo do sklepa, da bomo pri enakih možnostih odkrivanja imeli v bodoče vedno več hujših kaznivih dejanj. Med odgovornimi osebami, ki so storile obtožena kazniva dejanja v gospodarstvu, je bilo 1,5 % direktorjev, 16,5 % drugih vodilnih delavcev in 82 % ostalih oseb, katerim je v določenem obsegu zaupano razpolaganje z družbenim premoženjem. Ob upoštevanju teh podatkov so neutemeljena vsa natolcevanja o gonjah proti direktorjem. Po pogostosti si kazniva dejanja v gospodarstvu, šteto v vseh obtožbah od 1969 do 1971, sledijo v takem razporedju: člen 322 — poneverba (113), člen 226 — nedovoljena trgovina (79), člen 319 — ponareditev uradnih listin (40), člen 314a — zloraba uradnega položaja iz koristoljubnosti (31), člen 323 — neupravičena uporaba (20), člen 234 — kupčevanje z zlatim denarjem, tujo valuto itd. (19), člen 235 — davčna zatajitev (17), člen 213 — nevestno gospodarsko poslovanje (12), člen 325 — jemanje podkupnine (12), člen 314 — zloraba uradnega položaja s pridobitvijo premoženjske koristi (9), člen 326 — dajanje podkupnine (8), člen 255 — grabež (4). V označenem petletnem obdobju pa so bila največ enkrat ali dvakrat obtožena kazniva dejanja: člen 217 — sklenitev škodljive pogodbe in oviranje zunanje trgovinskega posla, člen 218 — izdaja in neupravičena pridobitev poslovne skrivnosti, člen 226b — neupravičena zaposlitev tuje delovne sile, člen 227 — kršitev predpisov o cenah, člen 232a — izdaja in izročitev nekritega čeka v promet, člen 318a — goljufija v službi. V vseh petih letih pa ni bilo obtoženo nobeno kaznivo dejanje po členu: 213a — povzročitev prisilne likvidacije, 213b — oškodovanju upnikov, 213c — zloraba pooblastil v gospodarstvu, 225 — preslepitev kupcev itd. Med kaznivimi dejanji, ki so bila redko obtožena ali sploh niso bila obtožena, smo našteli le tista, ki se verjetno pogosto dogajajo, vendar se ne odkrivajo in zato tudi ne preganjajo. V kazenskem zakoniku so namreč določena tudi taka kazniva dejanja v gospodarstvu, za katera pa lahko mirno rečemo, da se na širšem celjskem območju očitno tudi ne dogajajo (n. pr. člen 221 — ponarejanje denarja). Nekatera izmed naštetih kaznivih dejanj se ne preganjajo zato, ker kazenski zakonik ni več skladen z ureditvijo tistih gospodarskih razmerij, ki bi jih moral ščititi. Po noveli kazenskega zakonika iz leta 1959 so bili sprejeti številni zakoni z gospodarskega področja, v katerih so bila vpisana le kot gospodarski prekršek ali prestopek le taka ravnanja, ki so v kazenskem zakoniku že bila predvidena kot kazniva dejanja. Praksa kazenskega pregona se je zlasti v primerih, ko odgovorna oseba krši zakon samo v korist delovne organizacije, pri istovrstnih zakonitih določbah raje odločila za pregon gospodarskega prestopka. Vedno pa so bile preganjane samo kot gospodarski prestopek tiste kršitve, do katerih je prišlo z odločitvijo kolektivnih samoupravnih organov. Takšne preusmeritve od pregona kaznivega dejanja na pregon gospodarskih prestopkov pravosodnim organom pač ne moremo zameriti, ker so se lotili nečesa, kar bi moral storiti že zakonodajalec, namreč usklajevanja raznih zakonov in kolikor toliko razumljivega vsebinskega razmejevanja med kaznivimi dejanji, gospodarskimi prestopki in prekrški. VI. POSEBNA PROBLEMATIKA NEKATERIH KAZNIVIH DEJANJ V GOSPODARSTVU Vsako kaznivo dejanje v gospodarstvu se v določenem času na določenem območju pojavlja v specifičnih oblikah. Opisovanje pojavnih oblik vseh kaznivih dejanj bi bilo preobsežno, zato se bomo omejili le na tista, ki so ta čas na tem območju aktualna. Nevestno gospodarsko poslovanje po členu 213 KZ je kaznivo dejanje, ki je značilno za obdobje konsulidacije socialističnega načina gospodarjenja z družbeno lastnino. Z razvitim samoupravljanjem, z razvito notranjo organizacijo poslovanja v delovnih organizacijah, z zaposlovanjem strokovnih kadrov in z vpeljanim sistemom vseh vrst odgovornosti bi morale biti temu kaznivemu dejanju spodrezane korenine. Od premoženjskih škod, povzročenih z naklepnim, očitno nevestnim gospodarskim poslovanjem, kar je po zakonu kaznivo dejanje, je treba razlikovati škodo, ki nastane zaradi normalnega gospodarskega tveganja in zato ne morejo biti predmet kazenske odgovornosti. V zadnjem času so bile za nevestno gospodarsko poslovanje obtožene in obsojene predvsem odgovorne osebe na nivojih poslovodij ali upravnikov trgovin, gostišč itd., ki so odmaknjene od kontrole matičnih podjetij, samostojno vodile poslovalnice v splošnem neredu v očitnem nasprotju z delom »dobrega gospodarja«. V nekaterih primerih obtožb za kazniva dejanja po členu 213 KZ so zajete tudi poneverbe, ki pa jih zaradi pomankljive dokumentacije ni bilo mogoče dokazati. Kazniva dejanja nedovoljene trgovine po členu 226 KZ se od časov »črne borze« dalje še vedno trdovratno ponavljajo in se sproti prilagajajo razmeram na trgu. Ta kazniva dejanja omogočajo predvsem neskla-danja med ponudbo in povpraševanjem ter vse tiste konjunkturne okoliščine, ki tudi družbeni trgovini prinašajo nesorazmerni dobiček. Predmeti nedovoljene trgovine se stalno spreminjajo: v bližnji preteklosti so zasebniki na veliko trgovali z uvoženimi avtomobili in drugimi industrijskimi izdelki iz inozemstva, sedaj pa postajajo zopet privlačen predmet za preprodajalce kmetijski pridelki. V podeželskih občinah, kjer še prevladuje kmetijska proizvodnja, se delovne organizacije in zadruge pritožujejo, da jim prekupčevalci z živino, lesom in sadjem itd. onemogočajo organiziran odkup. Iz poročila UJV Celje je razvidno, da je za občino Celje značilna dejavnost prekupčevalcev z grozdjem in vinom. Tako zasebniki v Celju vsako leto brez nadzora preprodajo najmanj 120.000 litrov vina. Organi za notranje zadeve imajo sicer zbrane številne podatke o zasebnih preprodajalcih, vendar pa se ob svojih pomanjkljivih kadrovskih zmogljivostih usmerjajo le na raziskovanje težjih organiziranih oblik, kjer se nedovoljena trgovina razpleta po številnih kanalih po teritoriju cele republike, če že ne cele SFRJ in celo drugih držav. Odkrivanje nedovoljene trgovine bi sodilo zlasti v delokrog tržne inšpekcije, ki pa v taki dejavnosti tudi v Celju ni bila učinkovita, kar je deloma treba pripisati premajhnemu številu inšpektorjev, neustrezni organiziranosti dela in preobremenjenosti inšpektorjev s pregledi v delovnih organizacijah. Nedovoljeno trgovino red- no spremljajo še razni drugi škodljivi pojavi, kot n. pr. ogrožanje zdravja s pokvarjenimi živili, prenašanje živalskih bolezni, nedovoljene sečnje v gozdovih in tako dalje, s tega vidika bi se za odkrivanje nedovoljene trgovine morale zanimati takorekoč vse občinske inšpekcije. Problem kazenskih postopkov za kazniva dejanja nedovoljene trgovine pa je v tem, da se storilca običajno zasači samo pri posameznem poslu, dokazati pa mu je treba trajnejše ukvarjanje s trgovanjem ali vsaj nakup blaga v večji količini ali v večji vrednosti z namenom preprodaje. Ovadbe za kazniva dejanja davčne zatajitve po členu 235 KZ so bile pred tremi leti še prava redkost, vlagali pa so jih samo organi za notranje zadeve. Te ovadbe je bilo treba redno še pred uvedbo kazenskega postopka poslati davčnim upravam zato, da so izdale odločbo o odmeri davka, na podlagi katere se je nato lahko ugotavljala višina davčne obveznosti. Okrožno javno tožilstvo še sedaj ne more uvesti kazenskega postopka po petih ovadbah za velike davčne zatajitve, ki že od leta 1969 dalje kljub urgencam pri davčnih upravah še vedno čakajo za zaključek postopka za odmero davka. Na številnih posvetovanjih o davčni problematiki je končno le bilo sprejeto stališče, da tudi odkrivanje davčnih zatajitev sodi v delokrog davčnih uprav. Večja angažiranost davčnih uprav je razvidna iz podatka, da se je samo v letu 1971 obtožilo 12 davčnih zatajitev, medtem ko je bilo v štirih letih popreje obtoženih 5 takih kaznivih dejanj. Podatke moramo korigirati z ugotovitvijo, da se je večja učinkovitost pri odkrivanju davčnih zatajitev pravzaprav pokazala le pri davčni upravi občine Celje, ki je tudi najbolj solidno zasedena, najbolje je organizirana ter je v okviru občinske uprave primerno samostojna. Kvaliteta ovadb te davčne uprave se kaže v tem, da pri zbiranju podatkov posveča posebna pozornost centralnemu problemu v dokazovanju davčnih zatajitev, namreč temu, da je treba dokazati ne samo neprijavljen dohodek, temveč tudi namen zavezanca izogniti se davčni obveznosti. Znano je, da se kazenskemu pregonu za davčne zatajitve še vedno uspešno izmikajo tisti, ki skrivajo svoje dohodke in svoje premoženje na raznih območjih. Proti takim davčnim zatajitvam bi se lahko učinkovito nastopalo le na višjem nivoju sodelovanja vseh davčnih uprav. S kazenskim pregonom pa ni mogoče nastopati proti neprijavljenemu izvajanju raznih zasebnih gospodarskih dejavnosti. V sodni praksi se je namreč uveljavilo stališče, da nosilec neprijavljene gospodarske dejavnosti še ni davčni zavezanec in zato ne more storiti davčne zatajitve, hkrati pa tudi praviloma ne stori nedovoljene trgovine, ker si zaslužka ne pridobiva samo z golo preprodajo. Proti neprijavljenemu izvajanju zasebne dejavnosti se torej lahko učinkovito nastopa le z ukrepi upravnih organov in kaznovanjem za prekrške. Med kaznivimi dejanji v gospodarstvu štejemo v družbi za najnevarnejše zlorabe uradnega položaja iz koristoljubnosti po členu 314a KZ. Družbena nevarnost izhaja iz položaja storilcev, ki so praviloma zaposleni na najodgovornejših delovnih mestih v delovnih organizacijah. Zlorabe uradnega položaja so redko rezultat delovanja samo ene osebe, večinoma gre za povezavo več oseb, ki so lahko zaposlene tudi v različnih delovnih organizacijah. V zadnjem času opažamo, da odgovorne osebe »pri vrhu« v delovni organizaciji izvršujejo zlorabo v korist nadrejenih, ki se pa sami izmikajo kazenski odgovornosti z izgovorom, da niso vedeli za protipravni izvor pridobljene koristi. Za premoženjske koristi, pridobljene z zlorabo, se pogosto zahteva predhodna ali naknadna odobritev kolektivnih samoupravnih organov. Samoupravni organi so dejansko solidarni s tistimi zlorabami, s katerimi se istočasno pridobi korist storilcu in delovni organizaciji. Tak primer zlorab so zajetna izplačila trgovskim potnikom in drugim osebam v obliki povračanja materialnih stroškov, čeprav gre v bistvu za izplačilo osebnih dohodkov. Na ta način se delovna organizacija izogne plačilu prispevkov iz osebnih dohodkov, posameznik pa plačilu davka na dohodek. Samoupravni organi tudi ne nasprotujejo odločno zlorabam, s katerimi delovna organizacija sicer nič ne pridobi, vendar tudi nič ne izgubi, ker škodo trpi širša družbena skupnost. Tak primer so prodaje gradbenega materiala brez zaračunavanja prometnega davka, ki se storijo predvsem v gradbenih podjetjih tako, da se skupaj s prodanim gradbenim materialom lažno zaračuna nepomembni znesek za opravljena gradbena dela in tako prikaže prodaja kot gradbena storitev. Proti osebam, ki se z nakupom materiala po nižji ceni okoriščajo, ni mogoče uveljavljati kazenske ali materialne odgovornosti, lahko pa se uporabi politična odgovornost, če gre za člane ZK ali nosilce javnih funkcij. V zadnjem času je za zlorabe nasploh značilno, da se nanašajo predvsem na ustvarjanje koristi s pridobivanjem nepremičnin. Nepremičnine se nabavljajo tudi s krediti, ki si jih posamezniki neupravičeno pridobijo z zlorabami v raznih oblikah od pre-koračevanja zakonitih predpisov ali določil splošnih aktov delovnih organizacij o odobravanju kreditov pa vse do samovoljnega zadrževanja računov. Sodna praksa kreditov, ki so bili pridobljeni z zlorabo, ne šteje za premoženjsko korist, zato kaznivo dejanje po členu 314a KZ v takih primerih ni podano. Zlorabe te vrste se zato kazensko preganjajo z uporabo drugih določil kazenskega zakonika, ki pa v celoti ne zajame družbene nevarnosti tega pojava. Evidentno je namreč, da so se s krediti neupravičeno povečevale socialne razlike, poleg tega pa so iz gospodarstva z njimi odtekla znatna sredstva v zasebno razpolaganje. Pri zlorabah po členu 314a KZ moramo končno še poudariti, da se načini storitve stalno menjavajo in prilagajajo spremembam v predpisih in spremembah v gospodarskem dogajanju, zato jih je tudi težko odkrivati. Ponareditve uradnih listin po členu 319 KZ so kazniva dejanja, s katerimi se običajno skuša kriti neko drugo kaznivo dejanje, gospodarski prestopki, prekršek ali kakršenkoli drug protipravni posel. Prej smo navedli, da je bilo v 5 letih obtoženih skupaj 40 kaznivih dejanj po členu 319 KZ, kar pa ni popoln podatek, ker prikazuje samo primere, kjer je šlo za ponareditve listin brez steka nekih drugih kaznivih dejanj. Odgovorne osebe delovnih organizacij izdajajo drugim na njihovo željo listine z neresnično vsebino brez posebnih moralnih zadržkov, če taka listina ne more direktno škodovati delovni organizaciji. Pred sodiščem se je uveljavilo stališče, da se tudi vnašanje neresničnih podatkov v zaključne račune delovnih organizacij šteje za kaznivo dejanje po členu 319 KZ. Z neresničnimi zaključnimi računi se predvsem lastnim samoupravnim organom in organom izven delovne organizacije prikazuje neresnično finančno stanje, kar onemogoča pravilne gospodarske odločitve. Nerealno prikazovanje vrednosti zalog, nedokončane proizvodnje ali drugih obratnih sredstev je zapeljalo že marsikatero delovno organizacijo k nerealnim izplačilom osebnih dohodkov, ki so jo pahnili v nepopravljive izgube. Iz ponareditev uradnih listin posredno torej le nastaja velika premoženjska škoda, zato bi bilo treba ta kazniva dejanja še ostreje preganjati. Pravosodni organi pa često dobijo v roke uradne listine, v katere neresnični podatki niso bili vnešeni naklepoma, ampak iz malomarnosti, kar sicer ni kaznivo dejanje, vendar pa le povzroča določeno škodo, ker listina postane neuporabna za dokaz v pravnem prometu. Zlasti je prizadeta poslovna disciplina pri sestavljanju raznih naročilnic, delovnih nalogov, dobavnic, prevzemnic, skladiščnih listov in celo faktur. Ze večkrat se je zgodilo, da so bile delovne organizacije oškodovane za cele kamione blaga samo zato, ker se delavcu, ki je blago izdal, ni ljubilo preveriti in vpisati v ustrezno rubriko listine pri izdaji številk vozila in osebne podatke voznika. Poneverbe po členu 322 KZ so najpogostejša kazniva dejanja v gospodarstvu. Delovne organizacije prav pri poneverbah vložijo največ ovadb, pa tudi organi odkrivanja imajo pri teh kaznivih dejanjih največ uspeha. Poneverbe se storijo v glavnem na primitiven način, tako da jih ob dobro organiziranem poslovanju ni mogoče skrivati. Tudi storilci poneverb so zelo primitivne osebnosti, med njimi je največ avtobusnih sprevodnikov, poštnih uslužbencev, prodajalcev v trgovinah, natakarjev, blagajnikov hišnih svetov, skladiščnikov itd. V povprečju so zneski, s katerimi se storilci poneverb okoristijo, razmeroma nizki in redkokdaj presežejo 10.000 din, zaradi česar se poneverbe v glavnem obravnavajo pred občinskimi sodišči. Zanimivo je tudi, da vedno več poneverb storijo mladi ljudje in sicer večinoma že pri prvi zaposlitvi, še v preizkusni dobi. To pojasnjujemo s tem, da začetnike že takoj pustijo delati brez kontrole, kar pri primitivnih osebnostih daje vtis, da njihovega prisvajanja nihče ne bo opazil. Storilci poneverb večjega obsega so poslovodje in upravniki trgovin, gostišč itd., katerim pa je prilastitev težje dokazovati, ker običajno sami vodijo celotno materialno in finančno poslovanje in tako imajo možnost po svoje krojiti podatke v poslovnih evidencah. V delovnih rganiza-cijah začnejo sumiti posameznike za poneverbo šele tedaj, ko nastane nepojasnjen primanjkljaj, pred tem pa nikogar ne moti, če ima n. pr. nek poslovodja visok standard, ki vpadljivo presega njegove dohodke. Razlog za poostreno kontrolo bi morali biti tudi pojavi inventurnih viškov, ki so že zgovorni signal o tem, da pri poslovanju nekaj ni v redu, in da se pojavlja možnost prisvajanja. Poneverb v delovnih organizacijah bi bilo prav gotovo manj, če bi se pred postavitvijo na delovna mesta, na katerih imajo zaposleni možnost določenega razpolaganja z denarjem ali premičnimi stvarmi, preverjala poštenost kandidatov. V letu 1971 je storil najhujšo poneverbo, ki je prerasla v grabež po členu 255 KZ, poslovodja prodajalne TOPER iz Celja, ki si je prilastil 120.000 din in pobegnil v inozemstvo. Ta primer zgovorno kaže, kam privede lahkomiselna zaupljivost pri zaposlo- vanju in pomanjkanje kontrole na delovnem mestu, na katerem posameznik posluje z visokimi vsotami denarja. V letu 1970 in 1971 ni bilo nobene pritožbe za kaznivi dejanji jemanja podkupnine po členu 325 KZ in dajanja podkupnine po členu 326 KZ. Ta kazniva dejanja se sploh ne odkrivajo, čeprav vlada splošno mnenje, da se dejansko pogosto izvršujejo. Vzroke za težave pri odkrivanju si lahko predstavlj amo; pomislimo, da se podkupnina daje in sprejema v kon-spiraciji med štirimi očmi in da ne pusti to nobenih zunanjih sledov. Nekateri mislijo, da bi se podkupovanje lažje odkrivalo in kazensko preganjalo, če bi lahko bilo kaznivo samo jemanje, ne pa tudi dajanje podkupnine. Takšna sprememba zakonitih določil pa ne bi bila primerna, ker bi se na račun dvomljive efektnosti pri odkrivanju opustilo stališče, da je tudi dajanje podkupnine nemoralno. V poročilu UJV Celje je navedeno, da ob sedanji zasedbi organov za notranje zadeve in ob njihovih sedanjih pooblastilih pri odkrivanju podkupnin tudi v bodoče ni pričakovati boljših rezultatov. V borbi proti podkupovanju pa bi nedvomno dosegli neke rezultate, če bi energično nastopili proti raznim dvomljivim poslom, s katerimi se podkupnina lahko skrije. Dvomljivi so mnogi zunanji trgovinski posli, pri katerih je očitno, da bi se z drugim zunanjim partnerjem lahko sklenili pod ugodnejšimi pogoji. Na notranjem trgu se sluti podkupovanje v primeru, ko isto gradbeno podjetje gradi delovni organizaciji investicijski objekt, odgovorni osebi te delovne organizacije pa zasebno gradnjo, ki končno izpade zelo poceni. Podkupovanje se skriva tudi za velikimi reprezentančnimi razpolaganji in za priznavanjem velikih materialnih stroškov trgovskim potnikom. Zabeležili smo že primer, da je delovna organizacija legalno odobrila dajanje podkupnine s sklepom samoupravnega organa, po katerem se je priznavala provizija vsakemu naročniku njihovega blaga, čeprav je šlo pri tem za odgovorno osebo druge delovne organizacije, ki je po službeni dolžnosti morala izdati naročilo. Podkupnine je mogoče slutiti ne pa tudi dokazati za raznimi zlorabami, ponareditvami uradnih listin in drugimi kaznivimi dejanji, ki jih odgovorne osebe delovnih organizacij brez nekega jasnega motiva storijo v korist tretjih oseb. Sicer pa v členih 325 in 326 KZ ni izčrpano vse, kar danes razumemo pod pojmom korupcije. Dajanje ali jemanje podkupnine je v zakonu kaznivo le, če se daje neka korist v zvezi z določenim uradnim dejanjem; v poslovnem življenju pa se danes dajejo darila in razne ugodnosti za vzdrževanje dobrih zvez, za pridobivanje poslovne naklonjenosti med predstavniki posameznih delovnih organizacij itd. Tako pride do medsebojnih obdarovanj v razmeroma ozkem sloju komercialistov, ki poceni pridejo do dobrin, za katere morajo drugi odšteti precejšnje denarce. Živahno obdarovanje, ki seveda nikoli ne gre iz lastnega žepa, se čuti zlasti ob novem letu, ko si izmenjujejo poleg reklamnih izdelkov cele kolekcije dragih pijač, kristalnih izdelkov, gospodinjskih strojčkov in podobno. S takimi darili poskušajo zasipati tudi uradne osebe v državnih organih, ki občutijo to kot nadlegovanje, seveda če tudi pri njih še ni otopel občutek službene etike. VII. ODKRIVANJE KAZNIVIH DEJANJ V skupni količini ovadb za kazniva dejanja v gospodarstvu, ki sta jih prejeli v zadnjih petih letih obe javni tožilstvi v Celju, se kot prijavitelji pojavljajo organi za notranje zadeve v 87%, delovne organizacije v 10%, inšpekcije v 2 % in občani v enem odstotku. Večje breme odkrivanja torej še vedno leži na organih za notranje zadeve, ki bi bili lahko še bolj učinkoviti, če ne bi imeli težkega problema nezasedenosti delovnih mest. Ustreznih delavcev namreč primanjkuje tako v strokovni službi UJV Celje, ki se prvenstveno ukvarja z odkrivanjem kaznivih dejanj v gospodarstvu, kot tudi na postajah milice, ki prav tako poleg ostalih dolžnosti lahko raziskuje lažja tovrstna dejanja. Udeležba občinskih inšpekcij pri odkrivanju kaznivih dejanj v gospodarstvu je očitno premajhna. Upoštevati je treba, da je odkrivanje cele vrste takih kaznivih dejanj posebej tesno povezano z dejavnostjo inšpekcij in so to prav tista kazniva dejanja, za katere smo ugotavljali, da se verjetno pogosto izvršujejo, vendar pa se redko kazensko preganjajo. Poleg splošnih slabosti inšpekcij, kot so nezadostna zasedba, slaba organiziranost, preobremenjenost z drugim delom itd. pa se pri odkrivanju kaznivih dejanj tudi ugotavlja, da — inšpekcije pri dosedanjih pooblastilih na tem področju ne morejo biti enakovredne organom odkrivanja (ne morejo n. pr. pregledovati vseh prostorov, zaseči vseh listin, na raznih mestih itd.). Inšpekcije bi se ob sedanjih zakonitih in dejanskih možnostih, ki ustrezajo le njihovi preventivni funkciji in kvečjemu še odkrivanju gospodarskih prestopkov, lahko učinkovito angažirale pri odkrivanju kaznivih dejanj samo v tesni povezavi z organi za notranje zadeve. V členu 137 ZKP je določena dolžnost delovnih organizacij, da naznanjajo kazniva dejanja in pomagajo pri zbiranju dokazov. Delovne organizacije izpolnjujejo to dolžnost tako, da naznanjajo tatvine, vlomne tatvine, poneverbe, neupravičene uporabe in kvečjemu še ponareditve uradnih listin, skratka kazniva dejanja, ki jih na njihovo škodo storijo zunanje osebe ali pa tisti lastni delavci, katerih pooblastila za razpolaganje z družbenim premoženjem niso velika. Vsa kazniva dejanja vodilnih delavcev odkrijejo z lastno dejavnostjo organi odkrivanja, pri tem pa se ne more reči, da prej zanje v delovni organizaciji nihče ni vedel. V delovnih organizacijah se večkrat branijo, češ da utegne odkritje kaznivih dejanj škodovati njihovemu ugledu in poslovnim stikom. Tako modrovanje je kratkovidno in neiskreno, ker ga kasneje pred sodiščem nihče več ne ponavlja v tem smislu, da naj bi se škoda na ugledu upoštevala kot posebna obte-ževalna okoliščina pri odmeri kazni. Bistvo takšnega modrovanja je v tem, da se določen krog ljudi solidarizira z malverzacijami na škodo lastne delovne organizacije ali cele družbene skupnosti. Ljudje, ki se s kaznivim dejanjem solidarizirajo, pa večkrat organizirano povzročajo težave organom odkrivanja pri zbiranju dokazov. V členu 138 ZKP je določeno, da občani morajo naznaniti kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. V zvezi s kaznivimi dejanji v gospodarstvu lahko delovne organizacije predvidijo v splošnem aktu opustitev take dolžnosti kot kršitev delovne dolžnosti. Seveda pa pri tem ne bi smelo priti do demagoškega posploševanja, ker je jasno, da navaden delavec o zlorabah odgovornih oseb ne ve dosti konkretnega, mnogo pa lahko vedo delavci iz računovodstva in drugih strokovnih služb. Organi odkrivanja prejmejo iz delovnih organizacij večkrat razne anonimke, ki niso vedno izraz zlobe ali drugih negativnih karakternih potez. Za anonimnostjo se lahko skriva upravičena bojazen pred samovoljnostjo, ki redno spremlja hujša kazniva dejanja v gospodarstvu in ki posameznika dejansko napravi nemočnega za javno nastopanje proti raznim nepravilnostim. VIII. PROBLEMI KAZENSKEGA POSTOPKA Pravosodnim organom se očita, da v borbi proti kaznivim dejanjem v gospodarstvu niso učinkoviti zato, ker je kazenski postopek prepočasen. V zvezi s takimi očitki pa je treba najprej razjasniti, zakaj kazenski postopek ni hitrejši in koliko hitrejši bi sploh lahko bil. Pred sodiščem je postopek zbiranja, izvajanja in ocenjevanja dokazov najbolj obsežen prav v zadevah kaznivih dejanj v gospodarstvu. Vsota pridobljene koristi in povzročene škode je redoma sestavljena iz cele vrste manjših postavk, ki jih je treba posebej ugotavljati. Najhujša kazniva dejanja so storjena danes na področju komerciale v gospodarstvu, ker je mreža zelo prepletena in je zato treba zbirati dokaze na raznih območjih in večjih delovnih organizacijah. Postopek dokazovanja pa se lahko tudi izredno komplicira, ker je dokazna vrednost obeh temeljnih vrst dokazov, to je izjav oseb in listin, zelo spremenljiva. Tudi pismena dokumentacija je slab dokaz, ker se lahko iz nekompletnosti ali vsebinskih votlin oz. praznin interpretira po različnih načinih. Za zadeve kaznivih dejanj v gospodarstvu je na sploh značilno, da zaslišane osebe pred sodiščem preklicujejo izjave, ki so jih podale v fazi odkrivanja in celo spreminjajo na glavni obravnavi izpovedbe, ki so jih podale v kazenski preiskavi. Realno je treba namreč računati s tem, da kot priče nastopajo osebe, ki so živele v ozkem delovnem okolju s storilcem, kar nedvomno slabo vpliva na verodostojnost njihovih izpovedb. V zadevah kaznivih dejanj v gospodarstvu si obdolženci, ki so praviloma dobro situirani, redno najemajo zagovornika in potem izkoristijo vse pravice obrambe v kazenskem postopku. Pravice obrambe so pozitivna pridobitev našega kazenskega postopka in jih je treba spoštovati, res pa je, da se kazenske zadeve, v katerih se take pravice v celoti izkoriščajo, znatno bolj zavlečejo, kot ostale zadeve. Zadeve kaznivih dejanj v gospodarstvu lahko uspešno rešuje tisti javni tožilec ali sodnik, ki ima široko pravno znanje na kazenskem in gospodarskem področju, ki vsaj delno obvlada finančno stroko, ki je družbeno politično razgledan in ki se tudi v zasebnem življenju ravna po načelih socialistične družbe. Delo na teh zadevah zahteva tudi več truda, samoiniciativnosti in pronicljivosti kot delo na drugih zadevah. Uspešnost kazenskega postopka v zadevah kaznivih dejanj v gospodarstvu je torej tesno povezana s splšonim problemom, kako dobiti kvalitetne kadre za delo v pravosodju. Ustaljeni sistem ocenjevanja uspešnosti dela sodnikov, ki temelji izključno na kvantitativnih normah rešenih zadev, ne deluje stimulativno na delu kaznivih dejanj v gospodarstvu, ker se z drugimi manj zahtevnimi zadevami hitreje in lažje prikaže večji delovni efekt. Kazenski postopek je hiter in učinkovit, če dosežemo, da kazen čimprej sledi storitvi kaznivega dejanja. Kaj takega je najtežje doseči prav pri kaznivih dejanjih v gospodarstvu, ki se v primerjavi s telesnimi poškodbami, prometnimi delikti in drugimi kaznivimi dejanji takozvanega klasičnega kriminala odkrijejo šele v razmeroma daljšem času po storitvi. Tudi hitrost postopka v tem smislu, da bi kazen čimprej sledila odkritju kaznivega dejanja, je v zadevah kaznivih dejanj v gospodarstvu najtežje doseči prav zaradi njihove posebne kompliciranosti. Iz poročila občinskega sodišča v Celju se razbere, da trajajo kazenski postopki do zaključka preiskave do pretežno 3 mesece, do sodbe na prvi stopnji pa povprečno 6 mesecev. V teh povprečjih pa niso zajete posamezne zadeve, v katerih se kazenski postopek zavleče za dalj časa bodisi iz objektivnih vzrokov (ker npr. obdolženci ali pomembne priče niso dosegljivi) bodisi zaradi neupravičenega odlaganja s strani delavcev javnih tožilstev ali na sodišču. Podatki o trajanju kazenskega postopka pred okrožnim sodiščem niso točno znani, zato lahko posredujemo površno ugotovitev, da se ti postopki z izjemo končajo v enem letu. Upoštevati pa je treba, da so zadeve v okrožni pristojnosti vedno bolj komplicirane in obsežne kot v občinski pristojnosti. XIV. KAZNOVALNA POLITIKA V javnosti se v zadnjem času pogosto slišijo kritike, da je kaznovalna politika sodišč, zlasti pri obsodbah za kazniva dejanja v gospodarstvu, preveč blaga. Pri tem pa se žal tehtnim in utemeljenim kritikam razgledanih ljudi glasno pridružujejo tudi tisti dejavniki, ki imajo sploh nesprejemljive poglede na kaznovanje. Nesprejemljivo je videti v kaznovanju možnost za maščevanje, pa čeprav bi šlo za maščevanje družbe nad posameznikom, ki je storil kaznivo dejanje. Kazenski zakonik v svojem tretjem členu, v katerem so določeni elementi namena kaznovanja, med temi elementi ne omenja maščevanja, v drugih določilih pa maščevanje celo označuje kot zavržen motiv. Kaznovanje tudi ne sme pomeniti zastraševanja, katerega se je vedno posluževala tista oblast, ki se je čutila nemočno in ogroženo pred nasprotnimi vplivi. Bistvo zastraševanja je v tem, da mora posameznik trpeti tudi za tisto, česar sam ni storil. Kazen mora vplivati na storilca in druge s svojo sorazmernostjo in pravičnostjo, ki je dosežena s tem, če pri odmeri kazni upoštevamo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki izhajajo iz osebnosti storilca in iz učinkovanja storjenega kaznivega dejanja v zunanjem svetu. Kazen je skratka sorazmerna in pravična tedaj, če se individualizira. Pri odmeri kazni storilcem kaznivih dejanj v gospodarstvu pa naletimo na nekatere splošne napake pri individualizaciji kazni. Zaradi rutinskega dela na velikem številu po- dobnih zadev pride do napake, da se pri odmeri kazni za raznovrstna kazniva dejanja vse olajševalne in obteževalne okoliščine zreducirajo na nekaj stereotipnih dejstev, kar vodi k prevelikemu izenačevanju v kaznovanju. Tako se npr. pri pogojni obsodbi upošteva nekaznovanost v enaki meri pri navadni zatajitvi po členu 254 KZ, kjer gre v bistvu za hujši primer kršitve dvostranskega civilno pravnega razmerja, ki je enkratne narave, in pri davčni zatajitvi po členu 235 KZ, v kateri pa se izraža splošen odpor storilca proti kakršnikoli materialni obveznosti do družbe. Druga napaka se stori tako, da se pri obsodbi izolira storjeno kaznivo dejanje v gospodarstvu od splošnih razmer v ožjem okolju, v katerem je bilo to kaznivo dejanje storjeno in od storilčevega siceršnega obnašanja v tem okolju. Tako se ob prikazovanju odgovornih oseb delovnih organizacij zanemarijo deformacije samoupravljanja in drugi negativni pojavi, ki so pravzaprav v tesni zvezi s storitvijo kaznivega dejanja. Seveda pa je tako izoliranje storjenega kaznivega dejanja lahko tudi v škodo storilcu, ki je sicer pozitivno deloval v svojem okolju. Tretja pogosta napaka pri odmeri kazni pa se zagreši, če se stopnja družbene nevarnosti ugotavlja samo po višini materialne škode, ne pa tudi po povzročeni moralno politični škodi, ki je večinoma bolj pomembna. Najbolj pogosta pa je napaka, da se osebnost storilca ocenjuje samo po njegovem zunanjem videzu. Pri takem ocenjevanju so videti storilci kaznivih dejanj v gospodarstvu v nasprotju z ostalimi kriminalci kot urejene in razgledane osebnosti, katerim po površni oceni pač ni potrebna neka posebna prevzgoja. Če se nekoliko poglobimo v osebnost takega storilca, pa pod zunanjim videzom odkrijemo širok spekter asocialnih tendenc, ki so nemoralne prav z vidika naše socialistične družbene ureditve in ki narekujejo ostrejše kaznovanje storilca tudi zaradi njegove prevzgoje. Kaznovalno politiko sodišč v določenem območju bi lahko temeljito analizirali le tako, da ne bi gledali samo na višino izrečenih kazni, temveč tudi na okoliščine, ki so se pri teh kaznih upoštevale. Takih podatkov za naše območje seveda nimamo. Pri občinskih sodiščih se kazni za kazniva dejanja v gospodarstvu sučejo okrog minimuma z zakonom zagroženih kazni. Po svoji višini so te kazni v povprečju enake kaznim za premoženjske delikte, kar se pojasnjuje s tem, da je med kaznivimi dejanji največ poneverb, ki se po sveh svojih značilnostih močno približujejo tatvinam in drugim oblikam tako imenovanega klasičnega kriminala. Pri takem pojasnilu pa se poraja pomislek, da se družbena nevarnost različnih kaznivih dejanj le preveč izenačuje zaradi neustreznih primerjav samo na podlagi višine povzročene materialne škode. Iz poročila občinskega sodišča v Celju tudi razberemo, da so bila pri treh četrtinah vseh obsodilnih sodb za kazniva dejanja v gospodarstvu uporabljena določila o pogojni obsodbi. Pri takem podatku pa se zopet porodi pomislek, da se morda osebnost storilcev teh kaznivih dejanj površno ocenjuje in da se v preveliki meri izolirajo kazniva dejanja od konkretnih razmer v okolju, v katerem so bila storjena. Včasih se slišijo tudi namigovanja, češ da se storilci hujših kaznivih dejanj v gospodarstvu mileje kaznujejo kot storilci lažjih kaznivih dejanj. Podatkov za oceno kaznovalne politike za hujša kazniva dejanja, ki se obravnavajo v okrožni pristojnosti, sicer nimamo, vendar pa lahko trdimo, da namigovanja ne morejo biti utemeljena, ker pri hujših kaznivih dejanjih že po samem zakonu ni možno tolikšno omiljevanje kazni in tako obsežna uporaba določil o pogojni obsodbi kot pri lažjih kaznivih dejanjih. Sicer pa namigovanja verjetno tudi izvirajo iz neumestnih primerjav izrečenih kazni v posameznih zadevah, o katerih je bila javnost le enostransko obveščena. Na koncu naj navedemo, da je kaznovanje le ena izmed komponent učinkovitosti v borbi proti kaznivim dejanjem v gospodarstvu. Ostale komponente so še: razviti sistem družbene samozaščite, preventivno zatiranje specifičnih kriminogenih faktorjev, popolno in hitro odkrivanje kaznivih dejanj in hiter kazenski postopek. Po svoje lahko na vsako izmed teh komponent vpliva tudi občinska skupščina. J 28 UDK 368.42/43 (497.12) DR. ALEKSANDER HRAŠOVEC DVA POMEMBNA MEJNIKA V SOCIALNEM ZAVAROVANJU KMETOV Prvi januar 1973 je za slovenske kmete zelo pomemben mejnik. Od tega dne dalje: — so pravice iz zdravstvenega varstva med delavci in kmeti izenačene; — so začeli kmetje uživati pravice iz svojega pokojninskega zavarovanja. V obeh primerih gre za kmete-zavarovance, ki jih natančneje opredeljuje 16. člen zakona o zdravstvenem zavarovanju in o obveznih oblikah zdravstvenega varstva; praktično gre za kmete-zasebnike in njihove družinske člane. I. IZENAČENO ZDRAVSTVENO VARSTVO 1. Izenačevanje pravic in združitev skupnosti Zdravstveno zavarovanje kmetov je uvedel zvezni zakon leta 1959; Slovenija je to podrobneje uredila s posebnim zakonom tako, da so kmetje dobili s 1. aprilom 1960 pravico do zdravstvenega zavarovanja. Od svoje ustanovitve pa do 31. decembra 1972 je bilo kmečko zavarovanje samostojno, njegovi zavarovanci so imeli bistveno manjše pravice od delavskih, V organizacijskem pogledu se je to zavarovanje prilagajalo našemu družbeno-političnemu razvoju, poglabljalo se je njegovo samoupravljanje, v zadnjih letih so v njegovih samoupravnih organih odločali le zavaro-vanci-kmetje sami. Bistvena značilnost preteklega obdobja je tudi, da so to zavarovanje ves čas, v eni ali drugi obliki, tudi sofinancirale družbe-politične skupnosti (občine, republika). O teh problemih sem podrobneje pisal v Celjskem zborniku leta 1967. Kot posebne značilnosti sem navedel, da je starostna struktura kmečkih gospodarjev izredno neugodna (1/3 starih več kot 65 let) in da je ekonomski potencial naših kmetij še slabši (1/2 ima katastrski dohodek nižji od 2.000,00 din). Zato se je stalno postavljalo vprašanje »statusa kmeta«, kar bi praktično pomenilo uradno 9 Celjski zbornik ugotovljeno diferenciacijo med tistimi, ki so gospodarsko dovolj močni, da živijo iz dohodkov svoje kmetije, in tistimi, ki morajo imeti dopolnilne vire za svoje preživljanje. Zato se je zdravstveno zavarovanje kmetov sofinanciralo iz različnih virov, delno iz proračunov za »socialno šibkejše kmete«, delno iz višjih prispevkov gospodarsko močnejših kmetov, ki so ves čas plačevali višje prispevke, kot jih je pokazal solidarnostni račun, delno pa iz davkov na zemljo delavcev-kmetov, to je polproletarcev, kot temu pravimo. V novomeški skupnosti zdravstvenega zavarovanja so decembra 1971 na referendumu izglasovali združitev skupnosti delavcev in kmetov in s tem izenačeno zdravstveno varstvo. Enake želje in težnje so se pojavile tudi v drugih naših skupnostih zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji. Ker pa predpisuje zakon, da se »morajo o združitvi izjaviti zavarovanci na referendumu«, smo v vsej Sloveniji (razen v Novem mestu) dne 19. in 20. novembra 1972 izvedli tak referendum. Rezultati so bili nad pričakovanjem, saj je ogromna večina zavarovancev glasovala pozitivno, čeprav so se delavci zavestno odločali za dodatne obremenitve svojih osebnih dohodkov. Tako se je pokazal izreden čut naših ljudi za solidarnost in socialno pravičnost. V celjski skupnosti, ki združuje delavce in kmete iz občin Brežice, Celje, Laško, Mozirje, Sevnica, Slovenske Konjice, Šentjur, Šmarje pri Jelšah in Žalec, so bili rezultati takile: —delavsko zavarovanje Občina Vpisani Glasovalo % GlaS0Jal° o/0 Gla®°™10 % vaio - ne- z ™ veljavno Brežice 8.181 7.760 94,85 7.232 88,39 454 5,54 495 Celje 39.596 33.722 85,16 28.850 72,86 4.203 10,61 6.543 Laško 6.943 6.250 90,01 5,342 76,94 732 10,54 869 Mozirje 5.202 4.478 86,08 3.661 70,37 751 14,43 790 Sevnica 6.133 5.719 93,24 4.933 80,43 694 11,31 506 Slov. Konj. 6.726 6.197 92,13 5.110 75,97 945 14,04 672 Šentjur 3.671 3.388 92,29 3.039 82,78 328 8,93 306 Šmarje 7.611 7.133 93,71 6.697 87,99 376 4,94 540 Žalec 13.092 12.407 94,76 11.213 85,64 974 7,43 937 SKUPAJ 97.155 87.054 39,60 76.077 78,30 9.457 9,73 11.657 — kmečko zavarovanje Brežice 3.211 3.088 96,16 3.014 93,86 55 1,71 142 Celje 1.644 1.508 91,72 1.467 89,23 27 1,64 150 Laško 1.110 1.011 91,08 986 88,81 19 1,71 105 Mozirje 1.260 1.094 86,82 1.080 85,71 12 0,95 168 Sevnica 1.883 1.814 96,33 1.736 92,19 61 3,23 86 Slov. Konj. 1.618 1.430 88,38 1.394 86,15 30 1,85 194 Šentjur 2.489 2.348 94,33 2.276 91,44 59 2,37 154 Šmarje 4.879 4.421 90,81 4.355 89,26 73 1,49 451 Žalec 2.570 2.467 95,99 2.426 94,39 30 1,15 114 SKUPAJ 20.664 19.191 92,87 18.734 90,66 366 1,77 1.564 V delavskem zavarovanju so glasovali delavci v delovnem razmerju, voljeni funkcionarji, upokojenci (starostni, invalidski in družinski), samostojni poklici in začasno nezaposleni, ki so prijavljeni pri zavodih za zaposlovanje. V kmečkem zavarovanju pa so glasovali vsi lastniki in solastniki, zakupniki in uživalci kmečkih zemljišč (kjer sta mož in žena solastnika, sta lahko glasovala oba), zato je število kmečkih glasovalcev višje od tistega, ki ga običajno izkazujemo v rubriki »kmečka gospodarstva«. Rezultati referenduma in poprejšnja soglasja občinskih skupščin v naši skupnosti, so bili pravni temelj, na podlagi katerega sta skupščini delavcev in kmetov na skupni seji dne 18. decembra 1972 izenačili pravice obeh kategorij zavarovancev in obe skupnosti združili. Skupnost posluje od 1. januarja 1973 dalje pod imenom: Skupnost zdravstvenega zavarovanja Celje. 2. Pravice zavarovancev Tako teorija kot praksa ločita v zdravstvenem zavarovanju dve skupini pravic: — zdravstveno varstvo; —- denarna nadomestila in dajatve. Posebej moram poudariti, da je v tem primeru šlo le za izenačenje pravic pri zdravstvenem varstvu, ne pa tudi pri denarnih nadomestilih in dajatvah. Tako so se torej izenačile pravice delavcev in kmetov iz zdravstvenega varstva v primeru bolezni in poškodbe, ki obsegajo: — zdravniške preglede, zdravljenje bolnikov, medicinsko rehabilitacijo in druge vrste medicinske pomoči v zdravstvenih zavodih, če to nujno zahteva zdravstveno stanje, pa tudi na bolnikovem domu; — zdravila, pomožni material, namenjen za uporabo zdravil in sanitetni material, če je potreben za zdravljenje; — zdravljenje zobnih bolezni; — zobotehnično pomoč in zobna protetična sredstva; — proteze, ortopedske in druge pripomočke ter pomožne in sanitarne priprave; •—• zdravljenje v naravnih zdraviliščih, ki uporabljajo naravne zdravilne faktorje, vendar le kot nadaljevanje ali nadomestilo bolnišničnega zdravljenja; — povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenega varstva. To dajatev štejemo v zdravstveno varstvo, ker gre le za potovanja (prevoze) v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenega varstva. Način in pogoji, pod katerimi gredo kmečkim zavarovancem te pravice, so enaki kot za delavce in so določeni v posebnem pravilniku, o katerem pa v okviru sestavka ne bom podrobneje razpravljal. Razumljivo pa je, da je po združitvi tudi tako imenovana participacija, to je neposredni prispevek zavarovanca pri uveljavljanju zdravstvenega varstva za kmete, izenačen s prispevki delavcev. 9' 131 3. Obveznosti zavarovancev in sofinanciranje Razumljivo je, da zahteva razširitev pravic (zlasti pri bolnišničnem zdravljenju) tudi več denarja. Zato je bilo pri odločanju na referendumu tudi zelo pomembno vprašanje, kje in kako bomo ta denar zbrali. Dosedanje oblike sofinanciranja kmečkega zavarovanja so se izkazale za nezadostne. Zato so ob referendumu delavci odločali istočasno tudi o zvišanju svojih prispevkov. Podrobnosti o finančni konstrukciji ne bom navajal, tu naj le omenim, da smo se v naši skupnosti odločili, da bomo za leto 1973 potrebna sredstva zbrali iz prispevkov, ki se zvišajo za: — 0,45 % na prispevno stopnjo delavcev, — 0,10% na prispevke družbeno političnih skupnosti. — Kmetom pa se je zvišal prispevek za toliko, kolikor se bo zvišal delavcem nominalni osebni dohodek (12,5%, kar je pomenilo za 1,5% zvišano stopnjo prispevka od katastrskega čistega dohodka in za 10,00 din zvišani letni pavšalni prispevek na gospodarstvo). Ostali viri financiranja in sofinanciranja se niso spreminjali. Podrobnosti so razvidne v virih, ki jih navajam na koncu sestavka. 4. Nekaj številčnih podatkov Ko sem pripravljal ta sestavek, sem našel nekatere izredno zanimive podatke o gibanju števila zavarovancev, tako iz delavskega kot iz kmečkega zavarovanja. Menim, da je primerno, če jih v okviru tega sestavka objavim. Dobro se zavedam, da bi mi le poglobljena analiza dala pravico do kakršnihkoli sklepov. Vendar pa številke potrjujejo tisto, kar vse premalo upoštevamo pri svojem vsakodnevnem delu in odločanju. Doživljali smo svoj povojni razvoj, migracijo kmečkega prebivalstva v mesta, zaposlovanje novih delavcev v industriji, skoraj bi lahko rekli: pred lastnimi očmi smo se razvijali iz agrarne v industrijsko državo. Primerjave s stanjem pred vojno so tvegane zlasti zaradi teritorialnih sprememb (priključitev Primorske); po vojni pa so absolutno realne, saj teritorialnih sprememb za Slovenijo kot celoto ni bilo. Zanimivi so podatki o gibanju števila aktivnih zavarovancev, to se pravi delavcev v delovnem razmerju, razvidni v tabeli na str. 133. 2e bežen pogled na tabelo nam pokaže, da je število delavcev izredno naraslo, pri pozornejšem primerjanju podatkov pa se pokažeta dve značilnosti: — naraščanje stagnira ob reformi, to je med leti 1965 do 1969; — število zaposlenih žena narašča še intenzivneje in hitreje kot število zaposlenih moških. Zal pri nas ni mogoče dobiti točnih podatkov o naših državljanih, ki so zaposleni v tujini. Ocenjujemo, da je iz Slovenije na delu v inozemstvu 60.000 do 80.000 delavcev. Evidence socialnega zavarovanja so namreč skrajno pomanjkljive, ker se prijavijo le tisti, ki zase ali svoje družinske člane potrebujejo zdravstveno varstvo v Jugoslaviji. To se pravi, da samskih delavcev, delavcev, katerih zakonec je zaposlen v Jugoslaviji Gibanje števila aktivnih zavarovancev Leto Moških Žensk Skupaj °/o žena 1940 140.378 1945 68.063 29.001 97.064 29,9 1946 82.680 34.545 117.228 29,5 1947 123.309 51.475 174.784 29,5 1948 136.089 65.590 201.679 32,5 1949 149.984 75.179 225.163 33,4 1950 212.212 108.246 320.458 33,8 1951 194.452 101.790 296.242 34,4 1952 189.955 91.435 281.390 32,5 1953 207.312 96.303 303.615 31,7 1954 229.799 109.301 339.100 32,2 1955 245.320 122.650 367.970 33,3 1956 247.992 129.834 377.826 34,4 1957 260.383 138.723 399.106 34,8 1958 276.234 150.103 426.337 35,2 1959 289.670 158.882 448.552 35,4 1960 303.188 171.071 474.239 36,1 1961 314.000 181.291 495.291 36,6 1962 318.235 187.442 505.677 37,1 1963 328.251 195.717 523.968 37,4 1964 343.832 210.593 554.424 38,0 1965 343.719 217.872 561.591 38,8 1966 335.228 216.685 551.913 39,3 1967 339.321 217.302 556.623 39,0 1968 343.411 219.907 563.318 39,0 1969 350.693 229.573 580.266 39,6 1970 362.048 242.605 604.653 40,1 1971 378.160 257.741 635.901 40,5 1972 388.122 271.575 659.697 41,1 in sam tu zavarovan (po njem pa tudi njuni otroci), in delavcev, ki so morda zaprosili za tuje državljanstvo ali pa delajo v državah, s katerimi nimamo konvencij, pri nas nimamo evidentiranih. Upoštevajoč vsa ta dejstva šele lahko presojamo podatek, da je pri nas evidentiranih v letu 1972 le 18.703 oseb kot »zavarovancev po konvencijah«. Zato je gornja ocena verjetno zelo realna. Seveda pa je gibanje števila kmečkih zavarovancev bistveno drugačno in potrjuje znane ugotovitve o migraciji, razslojevanju in podobno. Številke, ki jih lahko zasledujemo šele od leta 1962, to je po uvedbi zavarovanja, so za Slovenijo takele: Kmetje-zavezanci (kmetije) g Zavarovane osebe j" j , -g Borcev za -g Let° Skupaj B°r«v Borcev za -g Borcev sev. mejo "g ^ J NOV sev. mejo £ r ' NOV n 1962 120.894 100 382.956 100 1963 119.477 98,8 375.767 98,1 1964 117.084 96,8 360.082 94,0 1965 117.031 8.276 96,8 359.240 27.517 93,8 1966 110.700 13.366 91,6 344.176 45.035 89,9 1967 106.352 11.282 88,0 335.075 29.334 87,5 1968 100.515 10.202 83,1 303.235 28.843 79,2 1969 97.622 10.420 80,0 293.377 28.816 76,1 1970 94.190 10.657 500 77,9 273.012 28.551 959 71,3 1971 90.524 10.635 696 74,9 255.609 27.961 1.270 66,7 1972 88.523 10.764 660 73,2 244.392 26.903 1.245 63,8 2e bežen pogled na tabelo nam pokaže: — število kmečkih gospodarstev vztrajno in sorazmerno hitro pada,-(v 10 letih indeks 73,2); -— še znatno hitreje pa pada število zavarovanih oseb (v 10 letih indeks 63,8). Ne sme pa nas motiti porast števila kmetov-borcev NOV od 1965 na 1966. Takrat so namreč ti borci in njihovi družinski člani dobili večje ugodnosti od ostalih zavarovancev, zato si jih je veliko šele takrat uredilo svoj status. Ista ugotovitev velja za leti 1970 in 1971 za borce za severno mejo (koroški borci). Nič drugačna ni ugotovitev za celjsko regijo, le da so podatki primerljivi šele od leta 1965, ker ie takrat prišlo do teritorialnih sprememb (Krško in Velenje), pozneje pa gre ves čas za isti teritorij. Podatki so takile: Kmetje-zavezanci (kmetije) « Zavarovane osebe « . . ^ Borcev za * Let° Skupaj B5>r«v Borcev za -a sk ■ Borcev sev. mejo -g r NOV sev. mejo Ü * ' NOV i 1965 19.658 1.222 100 63.418 4.786 100 1966 19.009 1.739 96,7 61.062 6.670 96,3 1967 17.241 1.975 87,7 56.191 6.847 88,6 1968 16.574 1.940 84,3 54.351 6.645 85,7 1969 16.221 1.839 71 82,5 51.481 6.416 204 81,2 1970 15.888 1.921 120 80,8 49.578 5.555 251 78,2 1971 14.645 1.978 158 74,5 45.879 5.498 296 72,3 1972 14.134 1.980 151 71,9 43.732 5.209 277 68,5 Pregled po posameznih občinah naše regije pa pokaže po štetju spomladi leta 1973 tole sliko: Občina Kmetje-zavezanci Skupaj Borci NOV se v. mejo .. „ . J Kmetje-zavarovanci Borci za ' Brežice 2.472 162 42 5.694 Celje 1.138 121 14 3.246 Laško 756 145 2 2.624 Mozirje 919 316 13 3.542 Sevnica 1.252 185 15 3.901 Slov. Konjice 1.075 158 9 4.306 Šentjur 1.583 216 7 4.889 Šmarje 3.180 295 30 9.794 Žalec 1.759 93 19 4.988 SKUPAJ 14.134 1.980 151 42.984 Manjšo diferenco med podatkoma o zavarovanih osebah v obeh tabelah je pripisati temu, da gre v prvem primeru za povprečje v letu 1972, v drugem pa za rezultat štetja v marcu 1973. Sicer pa lahko vidimo, da gre v naši skupnosti za enaka gibanja kot v Sloveniji, le da smo pri nas dosegli skoraj enake rezultate v 8 letih kot drugje v Sloveniji v 10 letih. II. KMEČKE POKOJNINE Po nekaj let trajajočih razpravah (primerjaj Celjski zbornik 1969), je bil končno 29. marca 1972 objavljen republiški zakon o starostnem zavarovanju kmetov, ki je začel reševati to zamotano vprašanje. Nesporno je, da gre za začetek, ker ob rešitvah, ki jih prinaša zakon, zlasti ob višini pokojnine, ki je za zdaj predvidena (250,00 din mesečno), in ob dejstvu, da je lahko uživalec pokojnine le ena oseba v družini, ne moremo govoriti drugače, kot da gre za začetne rešitve. Glavne značilnosti zakona so: 1. Pokojninsko zavarovanje kmetov je obvezno in temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti kmetov samih in družbeno-političnih skupnosti (občine, republike) pri kritju stroškov in zagotavljanju pravic iz zavarovanja. Tu se pokaže, da je bila resnična trditev, ki sem jo postavil v že citiranem sestavku, da kmetje sami, brez družbene pomoči, ne morejo kriti obveznosti, ki iz tega zavarovanja izvirajo. Tega ne zmorejo zaradi izredno neugodne starostne strukture in zaradi šibke gospodarske osnove večine naših kmetij. 2. Posamezni kmetiji oziroma kmečkemu gospodartsvu pripada le ena pokojnina. To pomeni, da »izčrpa« pravico do pokojnine tisti, ki prvi izpolni pogoje zanjo, četudi je na primer zakonec solastnik posestva. Zakon sicer predvideva tudi družinsko pokojnino, ki pa praktično gre le vdovi ali vdovcu, ki ni bil solastnik posestva, zlasti ker je za družinsko pokojnino predvidena ista vstopna starost, kot za osebno (starostno). 3. Pogoji, pod katerimi pridobi zavarovanec pravico do pokojnine: — vstopna starost je 65 let (moški in ženske enako), to pa je 5 let več za moške in 10 let več za ženske kot v delavskem zavarovanju; 60-let-na meja je predvidena za borce NOV; — upokojenec mora ob upokojitvi izročiti posestvo osebi, ki postane s prevzemom kmečki zavarovanec, torej »čisti kmet«, ali pa se mora prevzemnik zavezati, da bo plačeval še naprej prispevke za starostno zavarovanje kmetov; -—• upokojenec mora ob upokojitvi imeti vsaj 5 let lastnost zavarovanca in najmanj 10 let opravljati v zadnjih 20 letih »kmetijsko dejavnost«; — pravico ima tudi prevžitkar, ki ob upokojitvi izpolnjuje pogoje za pokojnino. 4. Višina je — gre pač za začetek — izredno nizka (250,00 din); predvidene pa so poznejše valorizacije. 5. Višina je za vse enaka, temu je prilagojen tudi sistem prispevkov. Predviden je tako imenovani enotni prispevek na kmetijo, ki mora po zakonu predstavljati 75 % letnega zneska stroškov na kmetijo in tako imenovani prispevek v odstotku od odmerne osnove (katastrski čisti dohodek oziroma vrednost posekanega lesa na panju — glej člen 27 in naslednje zakone, citirane v opombah). Za leto 1973 je določen enotni prispevek v znesku 732,00 din na kmetijo, odstotni pa z 4,9% na osnovo. 6. Za vso Slovenijo je ustanovljena enotna samoupravna interesna skupnost, ki je organizirana enako kot druge naše skupnosti in ima enake organe. 7. Glede financiranja je načelno rečeno, da zagotavljajo potrebna sredstva kmetje-zavarovanci in družbeno politične skupnosti, ki morajo prispevati tako imenovano računsko razliko, razliko med odmerjenim prispevkom in dolžnim zneskom ter izpad dohodkov sklada (člen 42—49 zakona, citiranega v opombah). 8. Nekaj številčnih podatkov za celjsko regijo. Do 31. maja je bilo na celjski podružnici službe skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja 2.222 zahtevkov za pokojnino. Do istega dne je bilo priznanih 1.105 pokojnin (od tega 1.021 starostnih, 72 prevžitkarskih, 12 borčevskih; odklonjenih pa je bilo 15 zahtevkov). Ker gre za nerazčiščeno vprašanje pri tako imenovanih starih prevžitkarjih, je na dan, ko zaključujemo ta rokopis, število nerešenih zahtevkov sorazmerno visoko. Mislim, da bomo lahko dali kakršno koli oceno šele, ko bo zakon veljal vsaj eno leto, zlasti ker moramo upoštevati dejstvo, da je šlo v prvih mesecih letošnjega leta za nekatere administrativne in organizacijske težave in je zato do konca maja vloženih relativno malo zahtevkov. SKLEPNE MISLI Po večletnih izkušnjah, ki sem jih dobil pri svojem delu, sem opazil, da se vsaka družbeno ekonomska sprememba izredno hitro odrazi pri nas v socialnem zavarovanju. Pri nas se pokažejo družbeno politične spre- membe in ekonomska gibanja, mi najhitreje občutimo reakcijo ljudi na dogajanja v družbi. Veliko pišemo in govorimo o našem hitrem razvoju in napredku, mi pa opazimo vse dobre in slabe strani vsakega ukrepa, žal pa te posledice vse premalo razčlenjujemo in se kot celota vse premalo učimo na teh naših ugotovitvah. Če se bo ob teh napisanih vrsticah kdo resno zamislil, sem dosegel svoj namen. VIRI IN OPOMBE 1. Zakon o zdravstvenem zavarovanju in o obveznih oblikah zdravstvenega varstva (Ur. 1. SRS, št. 26/70 in 51/71). 2. Zakon o uvedbi zdravstvenega zavarovanja kmetijskih proizvajalcev (Ur. 1. FLRJ, št. 27/59). 3. Zakon o zdravstvenem zavarovanju kmetijskih proizvajalcev (Ur. 1. LRS, št. 38/59). 4. Sklep o razpisu referenduma itd. Novo mesto (Ur. 1. SRS, št. 41/71). 5. Materijal komisije za izvedbo referenduma v skupnosti zdravstvenega zavarovanja Celje, ki je v arhivu te skupnosti. 6. Sklep o razglasitvi izida referenduma o izenačitvi zdravstvenega varstva delavcev in kmetov (Ur. 1. SRS, št. 53/72). 7. Sklep o združitvi skupnosti zdravstvenega zavarovanja delavcev Celje in skupnosti zdravstvenega zavarovanja kmetov Celje v skupnost zdravstvenega zavarovanja Celje (Ur. 1. SRS, št. 53/72). 8. Statut skupnosti zdravstvenega zavarovanja delavcev Celje (Ur. 1. SRS, št. 43/70). 9. Statut skupnosti zdravstvenega zavarovanja kmetov Celje (Ur. 1. SRS, št. 43/70), ki velja po združitvi samo še v nekaterih svojih določilih (členih). 10. Pravilnik o postopku, pogojih in načinu, kako uveljavljajo pri skupnosti zdravstvenega zavarovanja delavcev Celje zavarovane osebe svoje pravice do zdravstvenega varstva (Ur. 1. SRS, št. 46/70), ki velja po združitvi tudi za kmete. 11. Sklepi skupščine skupnosti zdravstvenega zavarovanja delavcev Celje o soudeležbi (participaciji), standardih in rokih trajanja za zobno protetiko, očesne pripomočke, ušesne pripomočke, indikacijah in kontraindikacijah za kopališko klimatsko zdravljenje in podobno; vsi so objavljeni v Uradnem listu SRS, št. 46/70) in veljajo po združitvi tudi za kmete. 12. Resolucija o družbeno ekonomski politiki in razvoju SR Slovenije ter neposrednih nalogah v letu 1973 (Ur. 1. SRS, št. 54/72). 13. Različni sklepi skupščine skupnosti zdravstvenega zavarovanja Celje za financiranje skupnosti za leto 1973, objavljeni v Ur. 1. SRS, št. 10/73 in 12/73. 14. Statistični podatki 1972 —- Zveza skupnosti zdravstvenega zavarovanja SR Slovenije; Ljubljana, marec 1973. 15. Analiza poslovanja skupnosti zdravstvenega zavarovanja v letu 1972, Ljubljana, maja 1973. 16. Zakon o starostnem zavarovanju kmetov (Ur. 1. SRS, št. 13/72). 17. Statistični podatki v arhivu Zavoda za socialno zavarovanje v Celju. 18. Statistični podatki v rahivu Službe skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja — podružnica Celje. 19. Letna poročila skupnosti zdravstvenega zavarovanja delavcev Celje od leta 1957 do 1973. 20. Letna poročila skupnosti zdravstvenega zavarovanja kmetov Celje od leta 1962 do 1973. Zusammenfassung ZWEI BEDEUTENDE WENDEPUNKTE IN DER SOZIALVERSICHERUNG DER BAUERN Der Verfasser stellt in seinem Artikel zunächst fest, dass der 1. Jänner 1973 für die slowenischen Bauern ein überaus bedeutender Wendepunkt ist, da von diesem Tag an die die Krankenversicherung betreffenden Rechte der Bauern jenen der Arbeiter gleichgestellt sind. Gleichzeitig wurde ihnen auch das Recht auf Altersrente zuerkannt. Im Bereich des Bezirkes Celje wurden für die Gleichstellung der diesbezüglichen Rechte der Bauern und Arbeiter, sowie für die Vereinigung beider Krankenversicherungsgemeinschaften 90,66 % Stimmen bäuerlicher Wähler und 78.30 % Stimmen von Arbeitern abgegeben. Die Gleichstellung der Krankenversicherungsrechte betrifft vor allem das Recht auf Gesundheitsschutz (ohne Krankengelder). Die erforderlichen finanziellen Mittel werden teilweise von den Arbeitern (erhöhte Beiträge) und teilweise von den Gemeinden und den Bauern selbst erstellt. Ab 1. Jänner 1973 wurde auch mit der Auszahlung der ersten Altersrenten begonnen. Die Bauern sind zur Rentenversicherung verpflichtet. Das Recht auf Altersrente wird bei Erreichung des 65. Lebensjahres zu-mindestens 10 Jahre lang ausgeübt wurden und dass der landwirtschaftliche Besitz anlässlich der Pensionierung an die Nackommen übergeben wurde. Aus den Tabellen sind die zahlenmässigen Angaben für ganz Slowenien und für den Bereich des Bezirks Celje ersichtlich, sowie auch die entsprechenden Finanzierungsquellen. UDK 616,831.9—002 (497—12) DR. MILKO BEDJANIC PETINDVAJSET LET KLOPNEGA MENINGOENCEFALITISA V SRS (s posebnim ozirom na ozemlje, ki gravitira na Infekcijsko kliniko v Ljubljani) Pred 25 leti smo pri nas prvič registrirali pojav nove bolezni, ki se je pozneje izkazala kot klopni meningoencefalitis (1). Ob tej priložnosti bi rad podal kratek pregled tega obdobja, predvsem zato, da ta ali ona reč ne bi šla v pozabo. Prvo, kar nas zanima, je vprašanje, ali je obstajalo naravno žarišče te bolezni pri nas že pred zadnjo vojno ali ne. Za to, da žarišča pred vojno ni bilo, govori nekaj dejstev: V okolici Dunaja, kjer bolezen obstaja že dolgo, je tudi že dolgo znana, saj je že leta 1931 izšla o tej bolezni monografija primarija dr. Schnei-derja v Neunkirchenu, manjšem mestu kakih 40 km južno od Dunaja. Etio-logija takrat še ni bila znana, bolezen sama pa dobro. Da pri nas klopnega meningoencefalitisa ni bilo, izhaja že iz dejstva, da ga nihče ni opazil. V tem smislu so tudi izjave naših eminentnih internistov, pokojnih profesorjev Tavčarja in Merčuna, in vendar meningoencefalitis ni takšen, da bi ga kar spregledal. Virusnih meningitisov izgleda, da sploh ni bilo veliko. Izjema je epidemija seroznega meningitisa 1. 1938 v okolici Litije. Takrat so v Litiji postavili posebno zasilno bolnišnico. Točnejših podatkov o tej epidemiji ni, vsekakor je etiologija ostala nepojasnjena. Kmalu po koncu vojne, že leta 1946, so se pri nas začeli pojavljati se-rozni meningitisi, pri katerih je postalo že 1947 jasno, da gre kakor po kliniki, tako po epidemiologiji za nekaj povsem novega in do takrat neznanega. Leta 1947 se je pojavil novi meningoencefalitis v naslednjih krajih oz. v njihovi okolici: Črnomelj Domžale Gorenja vas (Šk. L.) Gozd (Kamnik) Grosuplje Huje (Kranj) Iška vas Ljubljana z okolico Primskovo Medvode Sodražica Javornik Stranje (Kamnik) Kor. Bela Šenčur Podpeč Škof j a Loka Poljane (Šk. L.) Žirovnica Preddvor V letu 1948 so se temu spisku pridružili še naslednji kraji: Cerklje Duplje (Kranj) Godič (Kamnik) Grahovo Kočevje Komenda Logatec Mengeš Potoki (Jesenice) Predoslje Ravne (Postojna) Smlednik Stara Vrhnika Stražišče (Kranj) Spitalič (Kamnik) Tržič Velike Lašče Vrhnika S tem je bilo orisano endemično ozemlje, zaenkrat na področju Infekcijske klinike v Ljubljani; to ozemlje se v nadaljnjih letih ni bistveno spremenilo. Res, da sta prišla v 25 letih dva bolnika iz Tolminskega (1963 in 1972), po eden iz Vinice (1963), Boh. Bistrice (1972) in Bovca (1951), vendar je to neznaten pojav sporadičnih primerov izven endemičnega področja. Kraji z meningoencefalitisom v letu 1972: Boh. Bistrica Cerklje Cerknica Cerkno Dobrova Domžale Golnik Kamnik z okolico Kočevje Kranj z okolico Ljubljana z okolico Logatec Mengeš Podbrezje Polhovgradec Sodražica Šenčur Škofja Loka Tolmin Trbovlje Tržič Vrhnika Zabnica Železniki Odkar ga poznamo pri nas, se klopni meningoencefalitis pojavlja z nihajočo intenziteto na približno istem ozemlju. To pomeni, da k nam ni prišel po počasnem širjenju per continuitatem; V tem primeru bi se širjenje naravnega žarišča nadaljevalo tudi pozneje. Po temu, kar vemo, je nastala infestacija našega terena skoraj naenkrat, verjetno zato, ker se je takrat zgodilo nekaj prav posebnega. V letih 1944 in 1945 se je vzhodna fronta približala endemičnim krajem okrog Dunaja in jih tudi prešla. Zdi se mi zelo verjetno, da je ta okolnost povzročila nenavadno migracijo ptic proti jugu in zapadu. Ptice lahko raznašajo infekcijo tudi na takšno daljavo, za druge živali bi to bilo skrajno neverjetno. Zlasti Cehi pripisujejo pticam v vzdrževanju infekcijskega ciklusa pri klopih velik pomen. V zgodnji pomladi se držijo ptice raje v raznem grmovju blizu tal kakor pa v brezlistnih krošnjah dreves in so tako v dosegu Ixodesa. Tako nekako si moramo tolmačiti tudi nastanek raztresenih žarišč v Dalmaciji. Poleg enovitega endemičnega področja, ki zajema razen zgoraj omenjenih krajev predele zapadno od Celja in Maribora, sega na ozemlje SRS Slovenije v Prekmurju del velikega panonskega naravnega žarišča iz sosednje Madžarske. Na Hrvaškem najdemo klopni meningoencefalitis v severnih predelih. V Srbiji, Bosni in Hercegovini ter v Makedoniji te bolezni doslej niso našli. Etiologija meningoencefalitisa je bila leta 1947 seveda še povsem neznana. Nevtrofilna levkocitoza, ki odlikuje glavno fazo bolezni, nas je stalno zavajala v iskanje bakterialne etiologije. Ko je Gsell ugotovil, da bolezni mladih svinjarjev ne povzroča nek virus temveč leptospira, je bilo naravno, da smo iskali tudi v tej smeri. Na doslej nepojasnjen način smo iz nekega laboratorija v letu 1949 dobili potrdilo za leptospirozno teorijo, to je, visoke in dinamične titre reakcije aglutinacije-lize leptospir. Tako je skozi sezono 1949 klopni meningoencefalitis veljal za leptospiroz-nega. Ker smo torej živeli v deželi leptospiroz, je naš mikrobiološki inštitut uvedel v svoj repertoar reakcijo aglutinacije-lize leptospir. Bili smo zelo razočarani, ker so izvidi bili vseskozi negativni. Negativni so bili tudi kontrolni izvidi v Zagrebu in pri samem Gsellu v St. Gallenu v Švici. S tem je bil potem hitro konec leptospir in etiologija meningoencefalitisa je bila zopet neznana. Znano pa je bilo, da je to dvofazna, strogo sezonska in strogo endemična bolezen, ki je vezana na pogoje podeželskega življenja, da prizadene v glavnem odrasle in da je med bolniki več moških kot žensk. Šele leto 1953 je prineslo pojasnitev. V tem letu je bilo izredno veliko meningoencefalitisa. Iz skupine 18 mladih delavk gozdnega podjetja Silva iz Stahovice, ki so čistile mlade gozdne nasade blizu Kamniške Bistrice, jih je v enem tednu zbolelo za meningoencefalitisom kar devet. Ker so te ženske stanovale v različnih krajih in so si nosile hrano in tudi pijačo od doma, je bilo edino skupno, kar jih je družilo, njihovo delovno mesto, mladi gozd. Takrat je naša pokojna dr. Slava Rus pri sprejemu opazila, da ima bolnica iz te skupine vse polno klopov in je pomislila na etiološko zvezo. Tedaj se je aktivirala tudi naša epidemiološka služba in uspela je tudi izolacija virusa iz hemokulture pri bolniku v prodromalnem stadiju bolezni. S tem je postala etiologija jasna, izvedeli smo, da gre za virus soroden louping-illu in ruskemu pomladansko-poletnemu encefali-tisu iz skupine Arbo B. Arbovirusi, ki jih v zadnjem času začenjajo imenovati tudi Togavi-ruse, so zelo heterogena skupina virusov, ki jih zaenkrat druži samo dejstvo, da se razmnožujejo v vretenčarjih in v astropodih. Po določenih lastnostih virusov delimo Arboviruse v skupine A, B in C. Naš virus sodi v skupino B, v kateri sta poleg encefalitičnih klopnih virusov posebno znamenita virusa rumene mrzlice in denge. Po metodi agar-gel-precipitacije razlikujemo po Clarku v skupini encefalitogenih virusov, ki jih prenašajo klopi, viruse louping-ill, ruski pomladansko-poletni encefalitis, hemoragično vročico Omsk, indijski Kyasanur forest disease in viruse, ki so bili izolirani v raznih delih Evrope: na Češkoslovaškem, v Sloveniji in v Avstriji. Vsi ti virusi so antigensko tako zelo sorodni, da jih lahko smatramo za subtipe enega virusa. Pridružujemo se Blaškoviču, ki meni, da je naziv »centralnoevropski« za naš virus neprimeren, ker se ta virus najde tako v severu, kakor v jugu in vzhodu Evrope. V glavnem bi morali razlikovati vzhodni tip, to je ruski pomla-dansko-poletni enofazni in pa zapadni, evropski tip, za katerega je značilen d v o f a z n i potek bolezni. Ugotovljeno je, da se ljudje lahko okužijo na tri načine: z vgrizom klopa, z uživanjem neprekuhanega mleka okužene živali, predvsem koze, in z vdihavanjem kužnega materiala. Slednji način je ugotovljen za laboratorijske infekcije; lahko se zgodi, da se okuži, kdor vdihava na primer pri delu v hlevu prah, v katerem so posušeni iztrebki klopov. Serološke preiskve pri ljudeh, ki živijo v bližini naravnih žarišč infekcije, so pokazale, da mora biti tiha infekcija zelo razširjena. Z 20 leti imajo protitelesa številni ljudje, ki niso bili klinično bolni. V Avstriji so raziskali (2) svoje znamenito naravno žarišče pri Neunkirchenu. S pomočjo reakcije inhibicije hemaglutinacije so našli na endemičnem področju prekuženost 14 % celotnega prebivalstva. Pri tej raziskavi se je pokazalo, da zboli okrog 8 % okuženih. To nakazuje velik odstotek latentnih infekcij, v primerjavi z enteričnimi virusi pa je 8 % kar veliko. Večjih raziskav te vrste pri nas nimamo; iz epidemioloških dogajanj pa lahko sklepamo na prekuženost, ki nastaja v najbolj prizadetih krajih. Kamniške planine, ki so bile prvi veliki center bolezni, to danes niso več. Verjetno je kriva prekuženost, da se centri selijo in da danes prevladuje štajerska stran za-padno od Celja in Maribora. Uvedba serologije, v kateri se je izkazala reakcija vezave komple-menta kot izredno zanesljiv indikator recentne infekcije, je omogočila točno razmejitev klopnega meningoencefalitisa od drugih podobnih bolezni in tako pripomogla do čvrstih temeljev tudi v klinični diagnozi bolezni. V tej zvezi je zanimivo, da pravzaprav nikjer niso ugotovili podobnih značilnosti, kot jih imajo pri nas za patognomične za prvo fazo bolezni, temveč imajo prvo fazo za povsem neznačilne prodrome. Ravno dobro poznavanje prve faze je pri nas omogočilo toliko izolacij virusa v hemokul-turi. Kar imajo drugod izolacij virusa, je skoraj vse post mortem in tega seveda ni veliko. Pri sorazmerno nizki smrtnosti bolezni — 1 % — je razumljivo, da ni veliko točnejših izvidov iz patološke histologije centralnega živčevja. V kolikor pa takšni izvidi obstajajo (3), kažejo histološko sliko, ki se na majhnem področju ne razlikuje signifikantno od poliomielitisa, v celotni porazdelitvi okvar centralnega živčevja pa vendar pokaže toliko razlik, da je mogoča histološka razmejitev teh dveh, sicer klinično dokaj podobnih bolezni. Zdravljenje klopnega meningoencefalitisa je tudi danes zgolj simp-tomatsko. Naloge, ki so v zvezi s klopnim meningoencefalitisom še pred nami, obsegajo poleg študija epidemiologije in patologije uvedbo aktivne imu-nizacije ogroženih skupin prebivalstva in iskanje drugih oblik profilakse ter temeljito raziskavo posledic, ki jih zapušča bolezen. SLOVSTVO 1 M. Bedjanič, Zbornik I. kongresa lekara FNRJ, 86-88, 1949. 3 E. Groll in sodel., Archiv f. d. ges. Virusforschg. XV, 2, 152—158 1965. 3 K. Jellinger, W. Kovač : Path. Microbiol. 23: 375—392, 1960. UD K 616.831.9—002 (497.12—11) DR. JANKO LEŠNlCAR DVAJSET LET KLOPNEGA MENINGOENCEFALITISA NA CELJSKEM OBMOČJU V poletnih mesecih leta 1953 smo sprejeli na infekcijski oddelek bolnišnice v Celju 91 bolnikov, pri katerih smo po poteku, klinični sliki in po epidemioloških okolnostih ugotovili novo infekcijsko obolenje. Dotlej ga pri bolnikih s področja, ki gravitira k celjski bolnišnici še nismo srečali. V ospredju tega novega infekcijskega obolenja so bili simptomi seroznega meningitisa, v nekaterih primerih pa tudi simptomi encefalitisa. Primeri obolenja so vzbudili tolikšno pozornost, da smo ponovno premotrili epidemiološke okolnosti, anamnezo, klinično sliko in potek benignih seroznih meningitisov, ki smo jih na našem oddelku zdravili v prejšnjih letih, a je ostala njihova etiologija nepojasnjena. Pri tem smo ugotovili, da segajo prvi pojavi takih obolenj na našem teritoriju v poletje 1952, ko smo zdravili na našem oddelku 6 tovrstnih bolnikov. Zaradi množice seroznih meningitisov, ki se pojavljajo večinoma kot spremni simptom nekaterih infekcijskih obolenj, smo iz naše kazuistike že tedaj izločili serozne menin-gitise, ki so spremljali virusna obolenja (morbilli, varicella, rubella, Parotitis epidemica), s serohematološkimi preiskavami pa smo izločili toksični serozni meningitis salmonelozne in leptospirozne etiologije. Študij klinično precej enotne slike teh 97 bolnikov, posebno pa epidemiološke okolnosti, po katerih je pripadalo od celokupnega pojava obolenj — 64 bolnikov v letu 1952 in v letu 1953 — istemu teritoriju v severovzhodnem vznožju Savinjskih Alp, in primerjava naših izsledkov z izsledki ljubljanske skupine so nas pripeljali do zaključka, da gre na teritoriju celjske okolice za pojav povsem novega obolenja, ki ga dotlej nismo poznali in ki ima po večini enotno etiologijo. Na področju klinike za nalezljive bolezni v Ljubljani so že od leta 1946 naprej opazovali pogoste pojave tovrstne oblike seroznega meningitisa. Prof. dr. Bedjanič je poročal o obolenju že leta 1948. na I. Kongresu lekara Jugoslavije v Beogradu. Tudi na ljubljanskem področju je v letu 1953 izbruhnila velika epidemija te bolezni. Tedaj sta bili nadrobno proučena klinika in epidemiologija te bolezni (Bedjanič in sodelavci 1955, Kmet in sodelavci 1955). Meningoencephalitis ac. ARBO na ctljsktm področju od Itta 1953 -1972. Leta 1952 smo v naši bolnišnici ugotovili prvih 6 bolnikov z opisanim kliničnim sindromom meningoencefalitisa. Štirje od teh bolnikov so izhajali iz teritorija, na katerem smo v letu 1953 ugotovili kar 60 takih primerov (od celotnega števila 91). Gre za severovzhodne obronke Savinjskih Alp (Nova Štifta, Gornji grad, Bočna, Luče, Mozirje). Drugo žarišče v letu 1953, ki je zaseglo 17 bolnikov, leži severozapadno in severno od Celja (Velenje, Dobrna, Šmartno v Rožni dolini, Vojnik, Vitanje, Slov. Konjice). Drugi primeri so bili raztreseni v celjski okolici, pretežno v Sp. Savinjski dolini. Severna meja teh področij je bila meja, kjer se bolezen v Sloveniji ni več javljala. Ta meja je bila ostro začrtana. V Savinjskih Alpah je naše najintenzivnejše okuženo žarišče strnjeno prehajalo v najbolj okuženo žarišče ljubljanske okolice v Kamniški Bistrici. Po poklicu so bili bolniki večinoma starejši ljudje, gozdni delavci ali pa ljudje, ki so imeli v kritičnem času inkubacije opravek v gozdu. Posebno pomemben je epidemiološki podatek: 60 % bolnikov je navajalo, da so imeli klopa. Po študiju in po primerjavi epidemioloških okoliščin in klinične slike tega obolenja s podobnimi obolenji v Evropi in izven Evrope (louping-ill — škotski ovčji encefalitis, ruski pomladansko-poletni encefalitis, češki en-cefalitis) smo domnevali, da gre na našem teritoriju za obolenje, čigar povzročitelj je podoben povzročitelju enega izmed teh encefalitisov. 2e med epidemijo seroznega meningitisa leta 1953 nam je bilo znano poročilo Ceha Hloucala, objavljeno v Schweiz, med. Wschr. št. 4/53. Ta je Meningoencephalitis ac. ARBO na celjskem področju leta 1953 poročal, da povzroča identično obolenje na Češkem in Moravskem virus, ki ga prenašajo klopi. Da bi ugotovili etiologijo obolenja, smo leta 1953 serume bolnikov pošiljali v preiskavo v virološki laboratorij CHZ Srbije Milovanovicu in v mikrobiološki inštitut medicinske visoke šole v Zagrebu Vesenjakovi. Naša domneva glede etiologije obolenja je bila potrjena, ko je bil v virološkem laboratoriju v Zagrebu (Vesenjak in sodelavci 1955) v juliju 1953 izoliran virus iz krvi bolnika, ki je bil po klinični sliki spoznan kot primer endemskega meningoencefalitisa. Bolnik se je zdravil na Infekcijski kliniki v Ljubljani in je bil doma v bližini Kamnika, tj. v neposredni bližini najintenzivneje okuženega našega teritorija v Gornji Savinjski dolini. Izolirani virus je pokazal vse lastnosti encefalitičnega virusa in je bil po svojih bioloških in seroloških lastnostih opredeljen kot povzročitelj epidemije meningoencefalitisa. Po reakciji nevtralizacije je bilo ugotovljeno (Ver-linde), da izolirani virus šteje v skupino »louping-ill«, da je zelo soroden virusu ruskega pomladno-poletnega encefalitisa in češkemu tipu. Gre za bolezni, ki jih širijo med živalmi razni artropodi, ne da bi sami pri tem obolevali (Arthropod-Borne viruses ARBO). Milovanovič nas je v letu 1953 obvestil, da po preiskavah opravljenih v virološkem laboratoriju v Londonu, serozni meningitis na našem teritoriju povzroča virus, ki je zelo soroden povzročitelju louping-illa. O tem smo poročali v našem letnem poročilu 1953. 10 Celjski zbornik 14 e Reakcije vezave komplementa (RVK) z izoliranim virusom so v letu 1953 v štirih primerih uspele pri naših bolnikih v dokazilnem titru. To nam je potrdilo, da je etiologija skupine meningoencefalitisov Gornje Savinjske doline enotna. Ista reakcija je bila v kasnejših letih v številnih primerih pozitivna. Leta 1955 je Grinschgl iz Graza opisal epidemijo obolenja z enakimi bolezenskimi znaki v letih 1953 in 1954 na Štajerskem, že leto pred tem pa Laseh iz Beljaka epidemijo istega obolenja v istih letih na Koroškem. Virus tega obolenja je bil izoliran iz krvi bolnika, ki se je zdravil v Grazu, v oddelku za bakteriologijo in eksperimentalno patologijo nizozemskega inštituta za preventivno medicino v Leidenu (Verlinde 1956). Deblo virusa, ki je bilo izolirano pri bolniku iz Graza, je dobilo naziv »Graz«, deblo virusa izoliranovZagrebu pa »Slovenija«. Verlinde (1956), ter Pond in Russ(1955) iz Washingtona so ugotovili, da sta obe debli virusa identični, kar odgovarja enaki bolezenski sliki virusov na Koroškem, Štajerskem in v Sloveniji. Ker kažejo rusko pomladno-poletni encefalitis, škotski in češki ence-falitis nepopolno identičnost, so pa zelo podobni bolezenski sliki meningo-encefalitisa na Koroškem, Štajerskem in Sloveniji, je dobil naš encefalitis naziv centralnoevropski encefalitis CEE (Verlinde 1956). Lastnosti debla virusa »Slovenija« in debla »Graz« so dokazale, da naša bolezen pripada veliki grupi transmisivnih virusnih encefalitisov. Meningoencephalitis ac.ARBO na celjskem področju od leta 1953-1957 Škotski, ruski in češki encefalitis prenašajo klopi, iz katerih so bili ponovno izolirani soji virusa z istimi lastnostmi, kot jih imajo soji izolirani iz krvi bolnikov. Po analogiji s škotskim, ruskim in češkim encefalitisom ter po epidemiološkem podatku, da ca. 60 % naših bolnikov z meningoence-falitisom navaja klopov vbod, smo tudi pri nas imeli klope za glavne pre-našalce virusa. Ta domneva je bila potrjena, ko je bil v mikrobiološkem laboratoriju v Ljubljani v letu 1955 (Likar 1956) iz klopa izoliran povzročitelj. V higienskem inštitutu univerze v Grazu je Jettmarju prav tako uspelo iz klopa izolirati nevrotropni virus (Verlinde 1956). Po reakciji nev-tralizacije je ugotovljeno, da sta obe debli virusa izolirani iz klopa, sorodni in identični z debli virusov »Graz« in »Slovenija«, ki sta bili izolirani iz krvi bolnikov (Verlinde 1956). V poletju 1953 je presenetila naše področje še epidemija poliomieli-tis ac. ant. tip Heine-Medin. V teku poletnih mesecev smo sprejeli na infekcijski oddelek v Celju 60 bolnikov. Po klinično-epidemioloških kriterijih smo v letu 1953 in kasneje vse do leta 1958 uvrstili v skupino meningoencefalitis ARBO vse bolnike s seroznim meningitisom in encefalitisom, ki je omejen na tremor in nistagmus. Bolnike z izraženimi parezami in paralizami smo uvrstili k poliomielitisu tipa Heine-Medin. Nedvomno je ostalo zunaj skupine meningoencefalitis ARBO določeno število bolnikov s parezami in paralizami, ki smo jih zaradi pomanjkanja serološke diagnostike šteli k poliomielitisu. Kmalu nam je postalo jasno, da je eksaktna diagnoza ali diferencialna diagnoza virusnih infekcij CŽ možna le z laboratorij- Meningoencephalitis ac. ARBO na celjskem področju od leta 1958-1962 . 10» 147 skimi metodami. Klinično smo imeli opravka z obolenji, ki so si mnogokrat preveč podobna, da bi bila mogoča natančna klinična diagnoza. Do leta 1958 je bila diagnoza pri tej bolezni potrjena le s kliničnimi in epidemiološkimi podatki, izjemoma tudi s serološkimi preiskavami. Šele leta 1959 je prešla serološka diagnostika pri teh primerih v rutinsko uporabo. Preiskave je opravljal virusni laboratorij CHZ v Ljubljani pod vodstvom Junga. Po tem letu so serološke oz. virološke preiskave sestavni del v diagnostiki infekcij C2. Ta postopek je s tem bistveno pripomogel k raz-svetlitvi etiologije sindroma meningoencefalomielitisa. To je bilo zelo pomembno zlasti do leta 1960, ko je bil na terenu še poliomielitis tipa Heine-Medin. Od leta 1959 smo izločili iz obsežne grupe meningoencefalitisov z gotovostjo (s serološko diagnostiko) skoraj vse meningoencefalitis ARBO, parotidni meningoencefalitis in poliomielitis. Od tedaj nam je postalo jasno, da moramo pri meningoencefalitisu ARBO tudi pri nas računati z določenim številom paralitičnih primerov. Tako zasledimo v letnem poročilu infekcijskega oddelka v Celju za leto 1960 navedbo: »Pet bolnikov z meningoencefalitis ARBO je bilo zaradi napredujočih ohromelosti okončin in nevarnosti, da nastopijo paralize respiratornega mišičja, premeščenih na infekcijsko kliniko v Ljubljano. Ni dvoma, da smo v letih pred letom 1959 imeli tudi paralitične primere meningoencefalitis ARBO, vendar pa smo jih napotili v respiracijski center v Ljubljani z diagnozo »poliomyelitis«. Meningoencephalitis ac. ARBO na celjskem področju od leta 1963-1967. V letu 1960 zasledimo v našem poročilu tudi naslednjo navedbo: »Obolenje je strogo endemično, vezano na ozemlje v Gornji Savinjski dolini. Ta predel leži na severovzhodnih obronkih Savinjskih Alp (Gornji grad, Bočna, Ljubno, Luče, Mozirje). Bolezen je torej intenzivno vezana na določen predel celjske okolice, kjer se je pojavilo v letih 1952 do 1959 največje število takšnih bolnikov. V zadnjem letu, to je v letu 1960, smo opazili, da se to endemsko žarišče širi bolj proti severovzhodu: proti Velenju, v okolico Slovenj Gradca in proti Dravogradu. Redki primeri so raztreseni v celjski okolici, pretežno v Sp. Savinjski dolini«, V zadnjem desetletju pa smo zasledili endemična žarišča v neposredni okolici Celja, Slov. Konjic in Rog. Slatine. Z našim gradivom o »klopnem meningoencefalitisu« smo v letu 1955 v domači in tuji medicinski literaturi prispevali k razjasnitvi klinike, epidemiologije in etiologije meningoencefalitisa v Sloveniji. Naša opažanja so se strinjala z opažanji o bolezenski sliki in epidemiologiji te bolezni na področju klinike za nalezljive bolezni v Ljubljani. Razširila in dopolnila so dotlej znane podatke o tej bolezni pri nas. Prvo študijo k vsestranski razjasnitvi te bolezni smo priobčili 1955 leta v »Zdravstvenem vestniku« (Lešničar 1955) in v medicinskem tedniku »Die Medizinische«, ki izhaja v Stuttgartu (Lešničar 1955). Te študije temeljijo na izsledkih iz leta 1953 in 1954. Klinično-epidemiološke podatke o »klopnem meningoencefalitisu« smo dopolnili leta 1957 in 1960 z nadaljnjimi ugotovitvami o kliniki, epidemiologiji in etiologiji endemskega meningitisa v Sloveniji. Razpravi sta izšli v Celjskem zborniku (Lešničar 1957 in 1960). V kasnejših letih smo študirali primerjavo klinike in serologije pri meningoencefalitisu ARBO. Naš prispevek smo pridružili razpravi Bedjaniča, Junga in sodel. (1946) v »Zdravstvenem vestniku«. V isti številki ZV smo objavili tudi samostojno študijo z naslovom »Primerjava klinike in serologije pri klopnem meningoencefalitisu v letu 1963«. (Lešničar 1964). O istem vprašanju smo poročali na IV. Internacionalnem kongresu za infekcijsko patologijo v Münchnu leta 1966 (Lešničar 1967) in v Wiener Med. Wschr. (Lešničar 1966). V zadnjih dveh prispevkih smo obravnavali vrednost RVK za diagnozo meningoencefalitis ARBO na osnovi materiala iz let 1963 do 1965. V naših razpravah o primerjavi klinike in serologije pri klopnem meningoencefalitisu smo navedli, da je mogoče večino meningoencefalitisov tipa ARBO razvrstiti v to skupino že samo po klinično-epidemioloških kriterijih. Vendar pa je treba poudariti, da je serološki diagnostični pripomoček tudi danes zelo dragocen pri diferencionalno-diagnostičnem postopku, če določamo meningoencefalitise, pri katerih sta klinika in epidemiologija neznačilni in ne pripomoreta k opredelitvi obolenja. Zlasti pa je ta pripomoček dragocen za določanje etiologije paretičnih in paralitičnih primerov. Leta 1970 je Hofmann iz Higienskega inštituta na Dunaju sporočil, da je po eksperimentalni ugotovitvi vbod klopov moškega spola kratkotrajen Meningoencephalitis ac.ARBO na celjskem področju od leta 1967-1972- in neboleč, zato ga je lahko prezreti. Nasprotno pa ličinke, nimfe in klopi ženskega spola sesajo kri dalje časa, zato njihov vbod lažje in bolje vidimo. Če torej pri bolniku z meningoencefalitis ARBO ne registriramo vboda klopa, tedaj menimo, da je povzročitelj transmisije infekcije klop moškega spola. Tako se zdi danes, da so klinika, epidemiologija in etiologija meningoencefalitis ac. ARBO razjasnjene. Do danes smo zdravili na infekcijskem oddelku celjske bolnice ca. 950 tovrstnih bolnikov, Diagnostika ne povzroča nikakih težav, obstaja pa odprto vprašanje terapije pri težkih encefalitičnih paretičnih in paralitičnih primerih, ki se končajo tudi smrtno. Odprto je vprašanje profilakse meningoencefalitisa. Odpira pa se še tretje vprašanje: Dosedanja dela o kliniki meningoencefalitis ARBO obravnavajo le akutne oblike virusne infekcije. Ze v zgodnjih šestedesetih letih smo zasledili v patologiji našega področja nov pojav, ki je nedvomno v zvezi z infekcijo z nevrotropnim virusom, povzročiteljem našega klopnega meningoencefalitisa. Odprlo se je vprašanje subakutnih in kroničnih oblik meningoencefalitisa ARBO. V teh letih, posebno pa zadnja leta se zdravstveni službi in invalidskim komisijam zaradi težav različne kvalitete in kvantitete priglašajo prebolevniki z meningoencefalitisom ac. ARBO, ki so bili po prebolelem meningoencefalitisu zdravi odpuščeni iz bolnice. Te težave nastajajo, ker Meningoencephalitis ac. ARBO na infekcijskem oddelku v Celju v letih od 1952-1972 k--.'.tr. ...Av/Zi y /)t/ it ai.. » ,) . ,1r/.^ ysAy/A y/*y/Ay/A 1952 » M 55 56 57 58 59 60 61 62 6) 6<, 65 66 67 68 69 70 71 72 obolenje prehaja v subakutno ali kronično obliko bolezni. Te oblike postajajo manifestne šele nekaj mesecev ali let po akutni ataki meningoencefa-litisa (sekundarne, subakutne ali kronične oblike meningoencefalitisa ARBO). K temu je treba dodati, da smo zasledili v zadnjih letih večje število bolnikov z nevrološko simptomatiko, ki spominja na subakutno ali kronično obliko meningoencefalitisa ARBO in to pri osebah, ki niso prebolele klinično vidne akutne oblike virusne infekcije ali pa take atake zaradi svoje neznačilnosti niso zaznane. Bolniki štejejo v endemično področje klopnega encefalitisa (primarna, subakutna ali kronična oblika meningoencefalitisa ARBO). Pod oznako »primarno subakutni in kronični meningoencefalitis ARBO« razumemo obolenje z nevrološko simptomatiko. Pride kradoma, brez klinično zaznavne akutne faze virusne infekcije. Stanje je še bolj zamotano zato, ker ekvivalent akutne faze pri infekciji s tovrstnim virusom lahko poteka z nekarakterističnimi znaki, podobnimi kakor pri gripi. Meningitične znake je torej možno prezreti. Mnogo enostavnejša je diagnoza sekundarno subakutnih in kroničnih oblik obolenja. Pri tej so navzoči subjektivni in objektivni znaki meningoencefalitisa s patološkim lik-vorjem. Klinične značilnosti subakutnih in kroničnih oblik meningoencefalitis ARBO predstavljata dva sindroma. Najčešče: a) Encefalitične oblike, ki se manifestirajo kot psevdone-vrastenični sindrom. Grobi nevrološki izpadi so pri teh oblikah redki. Redkejše: b) Amiotrofično-paretična stanja s pretežno prizadetostjo zgornjih okončin. Pri tej obliki so pretežno prizadete motorične ganglijske celice medule spinalis. Pojav subakutnih in kroničnih oblik meningoencelalitis ARBO je vzbudil naše veliko zanimanje. V letih 1966-67 smo pripravili načrt za obsežne preiskave na tem področju. V tem delu so nas vzpodbujale že oprav-sjene preiskave Kolära, (1962) iz Olomuca. Pomanjkanje materialnih sredstev pa je onemogočilo naše delo. Študij ca. 500 izpolnjenih anket prebo-levnikov klopnega-meningoencelalitisa našega področja nam nudi dragocene napotke za delo. Navedeno nas navaja k temu, da je današnje raziskave treba usmeriti k proučevanju primarnih in sekundarnih subakutnih in kroničnih oblik meningoencelalitisa ARBO. Rezultati študije utegnejo piikazati, da bo treba revidirali dosedanji tretman akutne laze meningoencelalitis ARBO. Gre zato, da se prepreči prehod obolenja v subakutno ali kronično obliko s sekvelami, ki povzročajo delno ali popolno invalidnost. Rezultati subtilnejših seroloških preiskav lahko pokažejo njihovo pomembnost v diagnostiki primarnih subakutnih in kroničnih oblik meningoencelalitis ARBO, oz. lahko nakažejo možnost, kako odkriti te domnevno atipične oblike bolezni na endemskem področju. Šele te ugotovitve lahko odkrijejo resnično razširjenost oz. razmah te bolezni in pokažejo pravo vrednost vakcinacije prebivalstva na ende-mičnem področju proti tovrstni infekciji. LITERATURA Bedjanič M.: Meningitis serosa. Zbornik I. kongresa lekara FNRJ, 86—88, 1949. Bedjanič M., S. Rus., J. Kmet, J. Vesenjak-Zmijanac: Virus meningo-encephalit.is in Slovenia. Clinical Observations. Bull. World Health Org. 12, 1955, 503—512. Bedjanič M., M. Jung, J. Vesenjak-Hirjan, J. Kmet, J. Lešničar, M. Matjašič, F. Jung, D. Tovornik, B. Snoj: Epidemiološki, klinični in laboratorijski študij klopnega meningoencefalitisa v Sloveniji v letih 1960—1963. Zdrav. Vestn., 33, 1964, 245—253. Grinschgl G.: Zentraleuropäische Enzephalomyelitis. Wiener med. Wschr, 105, 1955, 1042. Hloucal L.: Zeckenencephalitis in Böhmen und Mähren. Schweiz, med. Wschr. No. 4, 1953, 78—81. Hofmann H.: Zur Infektion mit Frühsommer-Meningoencephalitis-(FSME) Virus durch Zecken. Wiener klin. Wschr. 82, 1970, 180—181. Kmet J., J. Vesenjak-Zmijanac, M. Bedjanič, S. Rus: Virus meningo-encephalitis in Slovenia. Epidemiological Observations. Bull. World Health Org., 12, 1955, 491—501. Kolär O.: Zur Frage der subakuten und chronischen Verlaufsformen der zentraleuropäischen Zeckenzephalomyelitis. Z. ärztl, Fortbild. 56, 1962, 850—855. Lasch F.: Die Frühsommer-Meningo-Enzephalitis in Kärnten, Wiener klin. Wschr. 66, 1954, 436. Lešničar J.: Prispevek h kliniki, epidemiologiji in etiologiji endemskega meningoencefalitisa v Sloveniji. Zdrav. Vestn. 24, 1955, 66—72. Lešničar J.: Ein Beitrag zur Klinik, Epidemiologie und Ätiologie der endemischen Meningoenzephalitis in Slowenien, Medizinische Nr. 47: (1955) 1643—1645. Lešničar J.: Centralnoevropski meningoencefalitis (CEE) v celjski okolici. Celjski zbornik, 1957, 3—15. Lešničar J.: Prispevek h kliniki, epidemiologiji in etiologiji endemskega meningoencefalitisa v Sloveniji. Celjski zbornik, 1960, 57—72. Lešničar J.: Primerjava klinike in serologije pri klopnem meningoencefalitisu v letu 1963. Zdrav. Vestn. 33, 1964, 255—259. Lešničar J.: Vergleiche zwischen Klinik und Serologie bei der Arbo-Meningoence-phalitis. Wiener med. Wschr., 116, 1966, 279—280. Lešničar J.: über den Wert der Komplementbindungsreaktion für die Diagnose der sog. Zeckenmeningitis. Untersuchungen in den Jahren 1963—1965. Infektionskrankheiten: IV. Internationaler Kongress für Infektionskrankheiten. 1967, 447—450. Likar M., Kmet J.: Virus meningo-encephalitis in Slovenia. 4. Isolation of the virus from the ticks Ixodes ricinus. Bull. World Health Org., 15, 1956, 275. Pond W. L., Russ S. B.: Serological aspects of virus meningoencephalitis; a study of the reactions of two viruses isolated during the 1953 epidemics in Slovenia and Austria. Bull. World Health Org. 12, 1955, 591. Vesenjak-Zmijanac J., M. Bedjanič, S. Rus, J. Kmet: Virus meningo-encephalitis in Slovenia. Bull. World Health Org., 12, 1955, 513—520. Verlinde J. D.: Virus-Enzephalitis in Mitteleuropa. Münch, med. Wschr., 98, 1956, 1029. UD K 616.831.9—002 DR. ALENKA RADŠEL-MEDVEŠCEK KRONIČNI KLOPNI MENINGOENCEFALITIS Vsaka virusna infekcija centralnega živčnega sistema lahko povzroči akutno in kronično možgansko bolezen. V skupino kroničnih virusnih bolezni centralnega živčnega sistema šteje Cumakov (1972) tudi kronične možganske bolezni, za katere predpostavljamo virusno etiologijo in nekatere kronične možganske bolezni, ki nastanejo zaradi persistence virusov v možganskih celicah. Leta 1940 je Čumakov iz bolnikovih možganov izoliral virus KE (klopnega meningoencefalitisa) eno leto, leta 1944 pa 1,5 leta po akutni fazi bolezni. Kraminska s sodelavci (1972) pa je izolirala virus KE iz krvi in možganov bolnikov celo 13 in 17 let po akutni fazi bolezni. Ta dejstva so spodbudila ruske raziskovalce, da so začeli intenzivno raziskovati kronične možganske bolezni. Sapoval (1972) je ugotovil kronične oblike KE v vseh področjih sovjetske države. Pojavlja se različno pogosto. V nekaterih predelih v 1 do 3 % vseh bolnikov, ki so preboleli KE, v drugih področjih pa celo pri 40 /o vseh bolnikov. Tolikšne razlike v pojavljanju kroničnih oblik si Sapoval (1972) razlaga tako, da eni avtorji štejejo vse kronične nevrološke bolezni, če nastanejo v endemičnem področju h KE, drugi pa le bolnike, ki so za gotovo preboleli KE. Kronične oblike KE se javljajo v vseh starostnih skupinah, pogosteje pa pri mladini in pri otrocih. Klinična simptomatika se javlja pri kroničnih oblikah nekaj tednov, mesecev in celo nekaj let po akutni fazi bolezni. Javlja se predvsem pri bolnikih, ki so preboleli zelo težko akutno fazo bolezni. Za nastanek kro-ničnosti ima poseben pomen lastnost posameznega virusnega seva in imunološko stanje človekovega organizma ter njegove reaktivne lastnosti. Faktorji, ki predisponirajo nastanek kroničnih oblik, so različni interku-rentni infekti, na primer prehlad, fizične travme, psihične travme, psihična preutrujenost, morebitni operativni posegi, (npr. abortus), alkohol, zgodnja fizioterapija in še drugi faktorji. Klinična slika kroničnih oblik je različna. Med akutno in kronično fazo bolezni je nekaj prehodnih oblik. Sapoval (1972) razlikuje: subkronič- no, recidivno in progredientno obliko. Umanski (1972) deli progredientno obliko na zgodnjo progredientno obliko, pri kateri se prične klinična simptomatika neposredno ali pa v prvih 6 mesecih po akutni fazi bolezni, in na pozno progredientno obliko, ki se začne po končani akutni fazi bolezni, bodisi že po delnem ali celo popolnem ozdravljenju. Po klinični sliki, ne glede na čas pojavljanja, razlikuje Šapoval (1972); 1. poliomielitično obliko, kjer je patološki proces pretežno lokalizi-ran v zadnjih rogovih medule spinalis, 2. polioencefalomietično obliko (bulbospinalno), 3. polioencefalitično obliko, 4. sindrom amiotrofične skleroze, 5. sindrom parkinsonizma, 6. sindrom možganske skorje, 7. sindrom Koževnikove epilepsije s progresivnim potekom. Klinična simptomatika kroničnih oblik naj bi nastala zaradi prolon- girane dejavnosti virusa KE, ki lahko persistira v možganih, občasno pa pride do ponovnih viremij in zaradi tega do remitirajočih znakov bolezni, ki je zanje značilen predvsem polimorfizem. Kraminska s sodelavci (1972) je opazovala kolebanje titra specifičnih protiteles s padcem celo do 0 in s ponovnim porastom tudi pri bolnikih, pri katerih je izolirala virus KE iz krvi, likvorja in iz možgan. Serološka diagnostika torej ni zanesljiva. Ugotovila pa je, da pozitivna reakcija vezave komplementna za virus KE v likvorju že v nizkih titrih govori za infekcijo z virusom KE. Umanski (1972) je ugotovil, da uporaba sodobnih metod zdravljenja v aktuni fazi bolezni vodi do zmanjšanja in celo do kupiranja napredujočih oblik. Avtor je imel dobre uspehe z vakcinoterapijo in s kortikosteroidi. Dobre uspehe ponovnih aplikacij vakcinoterapije je dokazal celo pri poznih napredujočih oblikah KE. Protas (1972) je obdelal 49 bolnikov s kronično obliko KE. Pri večini bolnikov je bila izražena simetrična amiotrofija s piramidno in periferno prizadetostjo, z znaki vnetnega avtomatizma. Predvsem so bili prizadeti periferni nevroni, paralize so bile asimetrične, pojavljale so se fibrilacije v atrofiranih mišicah. Praviloma se je tri leta po začetku bolezni razvila tetrapareza, čez nedoločen čas pa pri nekaterih bolnikih bulbarni znaki. Ti bolniki so eksitirali. Pri 3 bolnikih pa je avtor opazoval stagnacijo in celo regresijo bolezni. Vsi ti bolniki so v anamnezi navajali tipičen akutni stadij bolezni. V krvi in likvorju teh bolnikov je avtor pri nekaterih našel specifična protitelesa za virus KE, pri nekaterih pa protiteles s ponovnimi preiskavami ni mogel dokazati. Brandt s sodelavci (1972) je obdelal 48 bolnikov, ki so preboleli KE in pri katerih se je razvila kronična progredientna oblika bolezni. Vsi ti bolniki so imeli izredno težek akutni potek bolezni in nato dolgo rekon-valescenco. Pri večini teh bolnikov je Brandt ugotovil razne predisponira-joče faktorje, tako eksogene in endogene. Pri bolnikih, pri katerih je v akutni fazi bolezni prevladoval encefa-litični sindrom, se je običajno razvila zgodnja progresivna bolezen s sin- dromom Koževnikove epilepsije, zatem pa se je proces zgodaj stabiliziral. V skupini bolnikov s poliomielitičnim sindromom je progresivni atrofični proces nastopil v poznejšem obdobju. Pri serološki obdelavi bolnikov avtorju ni uspelo dokazati protiteles, specifičnih za KE, niti pri kroničnih recidivnih niti primarno persistentnih oblikah. Kraminska, Zivojapina in Mejerova (1972) so virološko obdelale 5 bolnikov s progredientno obliko KE. V klinični sliki teh bolnikov je bil izražen predvsem hiperkinetični sindrom. Za bolezni je bil značilen poli-morfizem in ti bolniki so se zdravili pod različnimi diagnozami. Bolnica P. je prebolela KE z recidivnim potekom. Zdravila se je pod različnimi diagnozami: epidemični encefalitis, multipla skleroza, hepato-lentikularna degeneracija. Virus KE sev 803 je avtorica izolirala iz lik-vorja bolnice 17 let po akutni fazi bolezni, vendar se ni pojavila humo-ralna imunost. Šele 21 let po začetku bolezni so se v bolničini krvi pojavila specifična protitelesa za virus KE. Bolnica A. je prebolela KE, po katerem se je kmalu pojavila Kožev-nikova epilepsija. Virus KE sev 1448 so avtorice izolirale iz likvorja 108 dni po začetku bolezni. Pri tej bolnici so med boleznijo ugotovile kole-banje titrov hemaglutinacije in inhibicije od padca na 0 do ponovnega naraščanja. Bolnik R. je prebolel hiperkinetično obliko KE. Zdravili so ga pod diagnozami tetanija, kronični encefalitis, histerična nevroza. Virus KE sev 3 je Kraminska izolirala iz krvi 2 leti po začetku bolezni, dokazala pa je hkrati tudi protitelesa nevtralizacije. Pri bolniku Z. se je po akutni fazi bolezni pojavila Koževnikova epilepsija. Kmalu so nastopili še bulbarni znaki in bolezen se je končala letalno. Virus KE sev 41 so avtorice izolirale iz krvi 7 mesecev po začetku bolezni. Reakcija vezave komplementa je bila pozitivna v razmerju 1:20 v krvi in 1:2 v likvorju. Bolnik L. je prebolel KE v obliki progresivnega polioencefalitisa s Koževnikovo epilepsijo. Virus KE sev 592 so avtorice izolirale iz likvorja 11 mesecev po začetku bolezni. Sočasno so dokazale tudi specifična protitelesa za virus KE v krvi in v likvorju. Po mnenju Kraminske (1972) vsi navedeni primeri dokazujejo, da je 1. pri kroničnih progredientnih oblikah KE možna izolacija virusa še 17 let po začetku bolezni; 2. pri kroničnem progredientnem poteku KE, predvsem pri hiperkine-tičnih oblikah predpostavljamo danes persistenco virusa v možganih z občasnimi ponovnimi viremijami, zaradi česar nastopajo v klinični sliki re-mitirajoči znaki bolezni s poliomorfizmom, in kolebanje titrov specifičnih protiteles s padcem celo do 0 in s ponovnim naraščanjem; 3. v endemičnih žariščih KE je pri kroničnih nevroloških boleznih nejasne etiologije nujna pogostna serološka obdelava, pri poslabšanjih bolezni ne glede na njeno trajanje pa še virološki pregled krvi in likvorja za virus KE. Reakcija vezave komplementa za virus KE v likvorju že v nizkih titrih govori za infekcijo z virusom KE. Vsa ta spoznanja zadnjih let kot je izolacija virusa KE iz krvi, lik-vorja in možgan bolnikov tudi 17 let po začetku bolezni, izolacija virusa ošpic iz možganov bolnikov s subakutnim sklerozirajočim panencefaliti-som 8 do 12 let po prebolelih ošpicah, izolacija virusa pri bolezni kuru in pri Creutzfeld-Jakobovem sindromu, pa zahtevajo od nas načrtno organizirano in sistematično proučevanje kroničnih encefalitisov. Z virološkimi in imunološkimi metodami nam bo morda uspelo razjasniti etiologijo in patogenezo kroničnih encefalitisov. LITERATURA Brandt L. R., V. N. Kovalenko, E. A. Cokol, I. A. Celjutina: O roli nekateryh endo-gennyh i ekzogennyh faktorov v razvitii progredientnogo tečenija klešče-vogo encefalita. Aktualnye problemy virusologii i profilaktiki virusnyh za-bolevanij. Moskva 1972, 221, (ciril.) Cumakov M. P.: Nekaterye itogi i perspektivy issledovanij prirody hroničeskih form encefalitov. Aktualnye problemy virusologii i profilaktiki virusnyh za-bolevanij. Moskva 1972, 217 (ciril.) Kraminskaja N. N., R. R. Zivoljapina, R. A. Mejerova: Opyt virusologičeskogo izučenija giperkinetičeskih form kleščevogo encefalita s progredientnym te-čenem. Aktualnye problemy virusologii i profilaktiki virusnyh zabolevanij. Moskva 1972, 224 (ciril.) Protas I. I.: K diagnostike hroničeskih form kleščevogo encefalita v Belorussii. Aktualnye problemy virusologii i profilaktiki virusnyh zabolevanij. Moskva 1972, 220 (ciril.) Sapoval A. N.: O hroničeskih formah kleščevogo encefalita. Aktualnye problemy virusologii i profilaktiki virusnyh zabolevanij. Moskva 1972, 218 (ciril.) Umanskij K. G.: Osnovnye problemy kliniki i terapii progredientnyh form kleščevogo encefalita. Aktualnye problemy virusologii i profilaktiki virusnyh zabolevanij. Moskva 1972, 219 (ciril.) S u m m a r y CHRONIC TICK MENINGOENCEPHALITIS In the article chronic forms of tick meningoencephalitis are describ-ed. The views of authors on chronic tick meningoencephalitis are sum-marized. Due to some data it can be possible, that the virus after the acute attack of illnes may in the latent form in its hust and may later cause recurrences and various clinical neurological simptoms. These authors recommend to tke the virological samples of all patients with chronic neurological illnesses living in the endemie areas. UDK 616.831.9—002 (497.12) DR. DANICA TOVORNIK O NARAVNIH ŽARIŠČIH KLOPNEGA MENINGOENCEFALITISA V SLOVENIJI V letu 1955 je bila prvič klinično, epidemiološko in virološko definirana grupacija obolenj s klopnim meningoencefalitisom v okolici Kamnika (Bedjanič in sodelavci 1955, Kmet in sodelavci 1955, Vesenjak-Zmija-nac in sodelavci 1955) ter okrog Celja (Lešničar 1955). 2e takoj so postavili hipotezo, po kateri naj bi pravkar ugotovljeni nevrovirus cirkuliral v enzootičnih žariščih, verjetno med glodalci in klopi, analogno z ruskim spomladansko-poletnim encefalitisom. Ze v naslednjem letu so prvikrat izolirali virus iz klopa Ixodes ricinus L. in s tem potrdili hipotezo o narav-no-žariščnem značaju klopnega meningoencefalitisa v Sloveniji (Likar in Kmet 1956). Tem prvim temeljnim uspehom je sledilo ekipno raziskovalno delo, ki je imelo namen, da osvetli problem z ekološkega aspekta. Ekologijo definiramo kot interrelacijo med živimi organizmi in njihovim okoljem. Tudi bolezen, va našem primeru klopni meningoencefalitis (KME), ima svoje naravno okolje, enako kot vsaka organska vrsta. Vemo, da je večina trans-misivnih bolezni lokaliziranih v krajih, imenovanih naravna žarišča infekcije. Po definiciji Pavlovskega, v skladu z njegovo znano doktrino nidalitete, je naravno žarišče historično pogojen, visoko integriran kompleks živali gostiteljev, rastlin in fizikalnega okolja, ki v njem cirkulira patogeni agens. Bistvo je, da smatramo tega za enakovredno komponento ostalim členom biocenoze, pa odtod tudi oznake arbovirusne biocenoze, inficirane biocenoze oziroma arbovirusnega ekosistema. Slednji združuje ves živi in neživi svet na nekem področju, biotop in ustrezno biocenozo. Arbovirusni ekosistem zadobi še širši obseg v poseljeni pokrajini, kjer postane ena njegovih komponent človek s svojimi socialno ekonomskimi problemi. S tem v zvezi naj omenim gozdno domačijo, ki je pogosten vzrok za intenziviranje žariščnih kompleksov, predvsem v alpski pokrajini. Pri študiju bolezni z naravnim žariščem je bistvena preučitev organizmov, ki infektivni agens producirajo in hranijo v sebi ter ga razsejejo v svojo okolico. Takšno pojmovanje je voda na mlin ekološke parazitologije, seveda pa istočasno prodre do bistva bolezni. Ko so bila opažena prva obolenja v Sloveniji, ni bilo nikakršnih tak-sonomskih in ne bioloških podatkov o osnovnih živalskih skupinah, vključenih v ciklus virusa v naravnih žariščih. Zato je bilo potrebno čimprej obdelati poleg bionomije klopov tudi sistematiko raznih hematofagnih artropodov, ki jih imajo v strokovni literaturi za soprenašalce virusa. Obravnavane so bile zato skupine kot so: Trombiculidae (Daniel in Brelih 1959), Parasitiformes (Mrciak in Tovornik 1959, 1966), Aphaniptera (Rosic-ky in Carnelutti 1959), Tabanidae (Danielova 1961), mimogrede še sinan-tropne muhe (Gregor in Povolny 1959). Istočasno se je pričel organiziran študij malih gozdnih sesalcev, ptic in reptilov ter vseh njihovih parazitov (Tovornik in Brelih 1972). Na ta način smo vnesli množico podatkov v zoo-geografsko karto Slovenije ter istočasno opredelili sicer še ne vse, a le mnoge živalske faktorje, vključene v žariščni kompleks. Glavna težnja v našem delu je ekološka. V prvi vrsti preučujemo vzajemne odnose ikso-dinih klopov ter njihovega zunanjega okolja pretežno v tistih biotipih, kjer pride naš človek najčešče v stik z virusom. Faktorji zunanjega sveta, ki so važni za razvoj in življenje klopa, so namreč istočasno tudi odločilni za obstoj infektivnega agensa v istem okolju. V ta namen smo kartografirali infestacije endemskih gozdnih področij, študirali gozdne formacije, kjer klopi žive, korelirali gostoto populacije klopa z nadmorsko višino, študirali infestacijo domače živine, fluk-tuacijo klopa v gozdnih biotopih. Na ozemlju cele Slovenije je ugotovljena distribucija vseh vrst klopov, ki je influirana z oddaljenostjo pokrajine od morske obale. V predelih, kjer visoko gorstvo zapira pot sredozemskemu klimatskemu vplivu, se konča tudi distribucija južnejših vrst klopov v Sloveniji, do zdaj ugotovljenih, Deimacentor margiriatus Sulz., Rhipicepha-lus sanguineus (Latr.), Hyalomma marginatura Koch, Haemaphysalis punctata Can. et Fanz. ter Ixodes ricinus L. Severno od te meje nastopa strnjeno le še L. ricinus v gozdnih in grmiščnih ekosistemih. Ta klop je zelo agresiven in neizbirčen pri iskanju gostitelja, kar ga napravi za glavnega artropodskega diseminatorja virusa med prebivalstvo. Navzoč je v vseh znanih žariščih v kontinentalnih predelih Jugoslavije, ob morju pa ga ponekod nadomesti zelo sorodni Ixodes gibbosus Nutt., iz katerega smo tudi že izolirali virus klopnega encefalitisa (Sarmova in sodelavci 1972). To je bila prva izolacija virusa iz klopa na jugoslovanskem jadranskem območju. S tem je dokončno potrjen obstoj naravnih žarišč tudi na kraškem dalmatinskem svetu. Prva komponenta pri raziskovanju naravnega žarišča je vsekakor sezonska dinamika klopov. Povem naj le, da je v kontinentalnih predelih Slovenije karakterističen za navadnega klopa dvofazni potek sezonske fluktuacije z vrhom v aprilu ali maju in kasneje v septembru. V mediteranskih predelih pa ima fluktuacijska krivulja en sam vrh v zimskih mesecih. V tem obdobju se aktivirajo larve, nimfe in adulti tega klopa. Obdobje, ki ga obsegajo krivulje sezonske aktivnosti navadnega klopa, smatramo za obdobje normalne cirkulacije virusa v žariščih, ki se manifestirajo v humano populacijo. Vzajemna odvisnost med številom bolnikov in dinamiko klopov je potrjena v nekaterih tujih deželah s statističnim izračunom (Radda in sod. 1963). Človeški primeri obolevanj sledijo tudi v Sloveniji z nekaj tedensko zakasnitvijo krivulji sezonske aktivnosti klopov. V mediteranskih predelih v Jugoslaviji so redki sporadični primeri v poznem jesenskem obdobju, nekaj tednov po karakterističnem invazijskem valu jesenskih vrst klopov, ki smo jih determinirali za I. ricinus, I. gibbosus, H. punctata in D. marginatus. Aktivnost klopov je direktno odvisna od temperaturnega stanja okolja. Ta okoliščina je tudi važna z epidemiološkega stališča. Takoj namreč, ko je v kakem predelu dosežena spodnja kritična meja temperaturne vrednosti za aktivnost klopa, oživi nevarnost žarišča. Spodnja kritična meje vrednosti za njihovo aktivnost je v kontinentalnih predelih v temperaturnem intervalu med 5° C in 7° C. Spomladi ko se aktivirajo prvi individui prezimele lanske generacije, nihajo temperature okrog omenjene pražne vrednosti in je zato razumljivo, da se spomladi klop prej aktivira na prisojnih mestih, posebno, če so še druge razmere ugodnejše za njegov razvoj in življenje. Populacija navadnega klopa doseže na takih mestih tudi prej nivo maksimalne gostote. Vpliv ekspozicije terena je najbolj zaznaven na kraških mediteranskih terenih, kjer področja niso porasla z gozdovi. Vendar pa je ekspozicija važen faktor tudi v kontinentalnih predelih Slovenije. Tukaj so južno eksponirana pobočja in doline, ki se iztekajo proti jugu, v intenzivnosti infekcije na prvem mestu. Klopi se nakopičijo na nekaterih mestih v gozdu, drugod jih pa ni. To so kraji, ki so za življenje ugodnejši zaradi mikroreliefa, gostiteljev, ugodnih tal, sestave vegetacije, kontaktnih con oziroma ekotonov na stiku raznih tipov vegetacije ali dveh površinskih oblik itd. To spet pripovedujem zato, ker so v gozdu z nakopičenjem klopa in njegovih gostiteljev dani ugodnejši pogoji tudi za obstoj in cirkulacijo virusa v takem terenu. To so elementarna žarišča, centri infekcije, kjer se more virus zadrževati dalje kot drugod. Ob neugodnih razmerah, ob suši, poplavah, ostaja bio-cenoza v takem kraju manj okrnjena kot drugod po okolici in je tak kraj rezervoar za ponovno razrast in prodor vseh členov biocenoze, vključno virusa, v neposredno in oddaljenejšo okolico. Nekateri mali gozdni sesalci, posebno samci, imajo veliko akcijsko območje. To se prekriva z radijem gibanja miši iz sosednjih predelov. Na tak način se razširja virus kontaktno v najbližjo okolico elementarnega žarišča. So pa še druga pota, kjer imajo svojo vlogo veliki sesalci, predvsem pa so važne ptice. To je način prenašanja virusa tudi v zelo oddaljene kraje, celo iz kontinenta na kontinent. Zdi se, da imajo važno vlogo predvsem klopi, ki jih raznesejo ptice. Klopi morejo biti izjemoma virofozni. Zato iščejo mnogi recentni raziskovalci tesno zvezo med geografsko oddaljenimi žarišči in potmi selitve evropskih oziroma azijskih ptic. Znana so izčrpna in velikopotezna tovrstna raziskovanja ameriškega strokovnjaka Hoogstraala (1963). V enem od svojih elaboratov poroča o preiskavi 32 086 ptičev se-lilcev na poti iz Azije in Vzhodne Evrope v tropsko Afriko. Od vseh jih je bilo 31 434 infestiranih s klopi, to je praktično skoraj vsi. Vse vrste, ki jih je determiniral na pticah, Ixodes pari Leach, I. ricinus, H. punctata, Haemaphysalis sulcata Can. et Fanz., H. marginatum, smo registrirali tudi 11 Celjski zbornik 161 v Jugoslaviji. Iz teh ptic in iz njihovih klopov je uspel izolirati preko 20 sevov patogenih virusov, na jesen, ko so priletele ptice do Egipta. Evropski raziskovalci so dodali omenjenemu seznamu inficiranih klopov še vrsti Ixodes aiboricola P. Sch. et Schi, in Haemaphysalis concinna Koch (Sixl in Nosek 1972). Vsi smatrajo, da so jesenske selitve ptic najvažnejše za razširjanje že obstoječih žarišč v neki pokrajini in za ustvarjanje novih. Ob času selitve, konec oktobra, so ptice s klopi še močno infestirane in razsejavajo klope z domačih biotopov proti jugu. Ptice, ki prilete na naše ozemlje s severa, prinesejo večinoma klopa I. ricinus, ki pomeni tudi v naših krajih jedro infestacije. Spomladi pa, ko se vračajo s prezimovališč v kraje gnezdenja, moremo točno ugotoviti v Slovenijo zanesene klope, ker vrst kot so na primer H. punctata in H. marginatura, ki smo jih našli na pticah, v srednji Sloveniji sploh ni. Skupno smo determinirali do sedaj na pticah 8 vrst klopov, od njih nekatere specifične samo za ptice ter celo eno afriško vrsto. Vesenjakova (1967) ugotavlja ob opazovanju gostote obolevanj v Jugoslaviji, da je največ primerov vzdolž selilnih poti ptic, italijansko-špan-ske poti, ki poteka ob obrobju Alp v Sloveniji ter ob jadransko-tunizijski poti, ki je vzdolž Dalmacije. S tem v zvezi naj omenim eno od dalmatinskih žarišč klopnega encefalitisa. Važno je, da se tu ustavljajo ptiči selilci iz severnejših predelov Evrope, iz Nemčije, Finske, Poljske, Češkoslovaške, Madžarske, tudi iz Sovjetske zveze. Zagrebški ornitolog Rucner je registriral pozimi velike jate ptic, kot so Fringilla coelebs, Turdus pilaris, Turdus viscivorus. Te se preletavajo po otoku ter iščejo hrano po tleh in okrog napajališč za živino. Izmenjava parazitov med gosti s severa in domačo favno je torej najverjetnejša v krajih z intenzivno koncentracijo živali, kjer moramo tudi najprej pričakovati predajanje ev. prinešenega patogenega agensa v domačo biocenozo. Ne smemo pa pozabiti bistva. Virus KME je član biocenoz v nekaterih predelih palearktične regije, kjer so prisotni osnovni pogoji za eksistenco žarišča. Takšni predeli so v velikem delu Evrope in je področje z manifestnimi infekcijami med prebivalstvom razširjeno od južne Finske in Švedske, zapadne Rusije, Nemčije v Srednjo Evropo in Podonavje. Glavnina žariščnega področja obsega v Sloveniji dolinsko dno Ljubljanske in Celjske kotline ter njihovo nižje hribovito obrobje. Od tu se razširja v gorsko pokrajino vzdolž dolin večjih rek, vzporedno s panonskimi hrastovimi gozdovi. Znano je namreč, da so naravna žarišča v Srednji Evropa vezana v prvi vrsti na cono toplih formacij širokolistnega evropskega gozda. Aktivne inficirane biocenoze prodro najdlje proti zapadu v alpski svet po dolini Save. Ob severozahodnem robu Kranjskega polja se to območje odsekano zaključi v zelo aktivni žariščni coni. Ta pojav bi se dal uskladiti z lokalnim podnebjem, ki ima tukaj le še rahel kontinentalni pridah. To se vidi po panonski gozdni združbi hrastov in belega gabra, ki se srečuje na Radovljiškem polju in v Blejski kotlini samo še v krpah. Prav v tem območju pa ponehava aktivnost žarišč, ki se manifestirajo vsa leta po vojni le še s posameznimi bolniki. Vendar pa se more žarišče po alpskih dolinah dvigniti v hribe precej visoko. Edinole enkrat je bil v dolini Kamniške Bistrice testiran teren z lovom mikromamalij od vznožja doline do najvišjih predelov Grintovca in Kočne (Bardos in sod. 1959, Rosicky in sod. I960). Ugotovljen je bil stik sesalcev z virusom do 1000 metrov nadmorske višine, višje ne. Klope I. ricinus in Ixodes trianguliceps Bir. pa smo našli še v višini nad 2000 metri. Rastlinske združbe, to je fitocenoze, v katerih žive rezervoarne živali, vektorji in ev. infektivni agens, so indikatorji za zahteve, ki jih imajo ti organizmi do svojega okolja. Marsikje so napravili natančne fitoce-nološke popise endemičnega področja. Češkoslovaški avtorji (Rosicky in Hejny 1962) so prišli do zaključka, da so formacije močvirnih gozdov v kombinaciji s hrastovimi gozdovi vzrok za obstoj inicialnega elementarnega žarišča. V Avstriji (Wencl 1965) pa kljub intenzivnemu fitocenološkemu kartiranju niso uspeli najti signifikantne korelacije med rastlinskimi asociacijami in nakopičenjem inficiranih klopov. Spektrum gozdnih združb v endemičnem teritoriju je namreč v Avstriji tako kot pri nas, zelo obsežen. Kolikor smo fitocenološko testirali žariščno področje, smo opazili, da je za ravninsko in nižjo gričevnato pokrajino najznačilnejši gozd hrastov in belega gabra (Ouerco-Carpinetum), ki pomeni mesta z intenzivno koncentracijo vertebratov in klopov tudi v reduciranih ostankih. Združba karbonatnega alpskega predgorja v toplih legah je gozd Ostryo-Fagetum (črni gaber-bukev), ki sega do višine 700 in 800 metrov. Temu gozdnemu tipu smo pripisali žariščne lastnosti, ker raste na prisojnih legah predgorij in je bogat z vrstami grmovnega in zeliščnega sloja. Tudi v dinarskih dolinah, v Cerkniški in Ribniško-kočevski, se ujema naj intenzivneje inficirano področje z gozdno združbo Ostryo-Fagetum (Zupančič 1969). Ta gozdna združba poteka v ribniško-kočevskem področju od Pij ave Gorice na Lašče, Ortnek, ob Mali Gori pri Ribnici in dalje proti Kočevju in Kolpi. Na cerkniškem področju pa teče od Begunj preko Cerknice, obkroža severno obrobje jezera in sega do Starega trga, to je povsod tam, kjer so registrirani pacienti. Gozd plemenitih listavcev, velikega jesena in gorskega javorja (Aceri-Fraxinetum), ki je karakteristična združba močvirnih tal, je fragmentno razširjena v vsem endemičnem teritoriju. Omenim naj le še subasociacijo vlažnih tal Querco-Carpinetum alnetum glutinosae, to je gozd hrasta in belega gabra z jelšo, v okolici Šenčurja pri Kranju, ki je bila dolga leta zelo aktivno inficirano področje. Eksaktna fitocenološka opredelitev žariščnih področij je v Sloveniji še neobdelan problem, ki pa se vidi dokaj važen. Prebivalci endemičnega teritorija označujejo namreč za trajno inficirane zelo različne gozdne tipe, ki so v skladu z ekstremno geografsko variabilnostjo naše pokrajine številni. Rosicky (1967) ugotavlja, da so glavni pogoji za ustvarjanje biocenoz, to je fitocenoz v neki pokrajini sledeči: 1) ista geološka struktura, 2) isti zgodovinsko-geološki razvoj, 3) ista klima v vseh delih pokrajine v njenem razvoju. To definicijo moremo nespremenjeno aplicirati na naše ende-mično področje in je tudi v popolnem skladu s Pavlovskega teorijo nida-litete, ki smatra žarišča za področja, ki so se formirala v dolgi dobi zemeljskega razvoja. il» 163 Glavni del inficiranega ozemlja v Sloveniji je alpsko in dinarsko področje. To ozemlje se je dvignilo iz morja na prehodu iz krede v terciarno dobo kot ozek pas kopnega, stisnjen med dve morji, Panonsko na severu, Jadransko na jugu. Zalivi Panonskega morja so segali v ozkih dolgih pasovih globoko v alpsko-dinarsko kopno. Dediči teh zalivov so porečja večjih rek. Eden takih zalivov je segal npr. po toku Save do Radovljiško-belj-ske kotline, drugi v Savinjsko dolino. Tudi dinarska polja, Cerkniško in Ribniško-kočevsko, sta bila v geološki preteklosti navadni rečni dolini, kar opazimo še danes po normalnem rečnem reliefu obeh pokrajin. Njihov odtočni sistem je gravitiral v panonsko obrobje. Hidrografsko dediščino Panonskega morja je na prehodu v kvartar, ko je morje popolnoma splahnelo, prevzela Donava s svojimi pritoki, ko se je postopoma podaljševala za umikajočimi se morji, najprej v območju Panonske kotline, potem dalje proti Črnem morju (Melik 1963). Inficirana dinarsko-kraška polja in alpske doline so bila pod klimatskim in vegetacijskim vplivom panonskega obrobja torej že od vsega začetka. Vsa doslej znana, zelo aktivna žariščna področja, ki iradiirajo v humano populacijo v alpskem in dinarskem predelu Slovenije, imamo za evolucijsko enoten teritorij. To je istočasno tudi skrajni jugozapadni del skupnega evropskega endemičnega področja, ki ga proti jugu in zapadu omejuje in konča visoko gorstvo. Ta teritorij ima ustaljene, evolucijsko potrjene biocenoze, ki vključujejo kot eno svojih komponent tudi patogeni agens KME. V skupni jugoslovansko-češkoslova-ški ekspediciji so ugotovili, da je virus adaptiran v Sloveniji na krtico Pitymys multiplex, ki je na Češkoslovaškem kljub intenzivnemu virolo-škemu delu niso nikdar našli inficirane. Ta pojav je imel Bardos (1959) za enega od dokazov, da je virus prilagojen biocenozam v slovenski pokrajini že dolgo vrsto let. Menimo, da ni mogoče, da bi le ptice zanašale virus v nek tuj habitat, kjer bi se v kratkem času tako namnožil, posebno še zato, ker so bolezen povsod v Evropi v glavnem registrirali šele po drugi vojni.. Znano je, da žarišča klopnih encefalitisov ugašajo in se spet rojevajo. Eno takih re-centnih ugašajočih žarišč na širšem teritoriju je v Vzhodni Nemčiji, kjer Sinnecker (1973) poroča o takem pojavu v zvezi z morebitnimi spremembami virulence virusa na omenjenem področju. Zdi se, da je le potrebna analitična obdelava naravnih žarišč tudi z virološkega aspekta in da bi bili prispevki k ekologiji virusa na čim širšem teritoriju Slovenije zelo važni. V Sloveniji je namreč vsakoletna obolevnost prebivalstva dovolj visoka in je to kar tehten razlog za nadaljnje raziskave v naravnih žariščih na našem ozemlju. LITERATURA Bardos, V., B. Rosicky, J. Vesenjak-Hirjan, 1959: Notes on a study of the ecology of the virus of tick-borne encephalitis in the Slovenian Alps (Yugoslavia). J. Hyg. Microb. Immunol., 3, 162—167 Bedjanič, M., S. Rus, J. Kmet, J. Vesenjak-Zmijanac, 1955: Virus meningo-ence-phalitis in Slovenia. 2. Clinical observations. Bull. Wld. Hlth. Org., 12, 503—512 Daniel, M., S. Brelih, 1959: The chiggar larvee of the familly Trombiculidae (Acari) — parasites upon small mammals in Slovenia. Acta Soc. Zool. Bohemo-slov. 23(4), 358—375 Danielova, V., 1961: Contribution à la connaissance des Tabanides de Slovenie et Croatie. Češkoslovenska parasitologie, 6—1, 97—112 Hoogstraal, H., M. Kaiser, M. Traylor, E. Guindy, S. Gaber, 1963: Ticks (Ixodidae) on birds migrating from Europe and Asia to Africa 1959—61. Bull. Wld. Hlth. Org., 28, 235—262 Kmet, J., J. Vesenjak-Zmijanac, M. Bedjanič, S. Rus, 1955: Virus meningo-ence-phalitis in Slovenia. 1. Epidemiological observations. Bull. Wld. Hlth. Org., 12, 491—501 Lešničar, J., 1955: Ein Beitrag zur Klinik, Epidemiologie und Äthiologie der endemischen Meningoencephalitis in Slowenien. Die Medizinische, Nr. 47, 1843— 1845 Likar, M., J. Kmet, 1956: Virus meningo-encephalitis in Slovenia. 4. Isolation of the virus from the tick Ixodes ricinus. Bull. Wld. Hlth. Org., 15, 275—279 Melik, A., 1963. Slovenija. 1. Geografski opis. Ed. Slovenska Matica, Ljubljana Mrciak, M., D. Tovornik, 1959: Prispevek s poznaniu roztočov (Parasitilormes) z. drobnych cicavcov v Kamniških Alpach (Jugoslavia). Ceskoslovenska parasitologie, 6—1, 179—193 Mrciak, M., D Tovornik, 1966: A contribution to the fauna of mites (Acari) from the territory of Slovenia (Yugoslavia). Acta F. R. N. Univ. Comen. Zool., 13, 117—139 Radda, A., J. Loew, G. Pretzmann, 1963: Untersuchugnen in einem Naturherd der Frühsommer-Meningoencephalitis (FSME) in Niederösterreich. 2. Mitteilung: Virusisolierungsversuche aus Arthropoden und Kleinsäugern. Zbl. Bakt., I. Orig., 190, 281—298 Rosicky, B., 1967: Natural foci of diseases. Iz: Aidan Cockburn: Infectous diseases, Illinois, U. S. A., 1—19 Rosicky, B., J. Carnelutti, 1959: Prispevek k poznanii fauni blech (Aphaniptera) Slovinska. Ceskoslovenska parasitologie, 6—2, 135—160 Rosicky, B., S. Hejny, 1962: Structure of elementary foci of tick-borne encepha-phalitis and the possibilities of their indication by certain phytocoenoses. Proc. of a Symp. held at Smolenice, 1960, 420—422 Rosicky, B., D. Tovornik, S. Brelih, M. Daniel, J. Nosek, O. Mačička, 1961: Zur Bionomie der Zecke Ixodes ricinus L. in Naturherd der Zeckenencephalitis in den Steiner Alpen (Kamniške Alpe-Slovenija). Ceskoslovenska parasitologie, 8, 306—323 Sarmanova, E., S., J. Vesenjak-Hirjan, M. V. Bičkova, D. Tovornik, 1972: Videlenie virusa kleščevogo encefalita iz klščei I. gibbosus Nutt., sobranih zimoj na ostrove Brač v Jugoslavii. V: Aktualnie problemi virusologii i profilaktiki virusnih zabolovanii, 255—256 Sinnecker, H., 1973: Arbeitskolloquium über Naturherde von Infektionskrankheiten in Zentraleuropa. 16. 4.—19. 4. 1973, Illmitz, Austria Sixl, W., J. Nosek, 1972: Zur medizinischen Bedeutung der Zecken Österreichs. Mitt. Abt. Zool. Landesmus., Joanneum, 1/2, 29—50 Tovornik, D., S. Brelih, 1971: Angaben über einige Zeckenarten aus Jugoslawischen Gebieten des Adriabereiches. Und Symposium on Medicai and Veterinari Acaroentomology, Gdansk, 21—23 October 1971, Abstracts, Polish parasi-tological society, pp 44 Vesenjak-Hirjan, J„ 1967. Arboviruses in Yugoslavia. Wld. Hlth. Org. Conference of the Investigators of Arboviruses in South-Europe and Mediterranean. Rome, 5—8th December 1967 Vesenjak-Zmijanac, J., M. Bedjanič, S. Rus, J. Kmet, 1955: Virus meningo-ence-phalitis in Slovenia. 3. Isolation of the causative agent. Bull. Wld. Hlth. Org., 12, 513—520 Wencl, J., 1965: Zur Frage der Frühsommer-Meningoencephalitis (FSME) in Österreich. Mitteilungen der Forstlichen Bundes-Versuchsanstalt, Mariabrunn, 67, 1—88 Zupančič, M., 1969: Vegetacijska podoba okolice Cerkniškega jezera, 93—107. V: Življenje in delo ljudske tehnike Slovenije. Vestnik izvršnega odbora Sveta ljudske tehnike Slovenije UDK 616—002.5 : 362.103 (497.12—11) DR. AVGUST HRIBOVŠEK RAZVOJ IN POTEK BOJA PROTI TUBERULOZÌ V CELJU IN OKOLICI ICmalu po koncu prve svetovne vojne se je sprožil v Sloveniji organiziran boj proti tuberkulozi, ki je tedaj bila na prvem mestu med vzroki umiranja. V Celju je bil ustanovljen protituberkulozni dispanzer že leta 1924. Ledino je pričel orati dr. Ivan Drobnič, za njim pa prim. dr. Ivan Raišp, šef internega oddelka celjske bolnišnice. Dispanzer je imel prostore v stari bolnišnici skupaj z nekaterimi drugimi preventivnimi ustanovami, kakor šolsko polikliniko, ambulatorijem za spolne bolezni, posvetovalnico za matere in dojenčke. Leta 1932 so se vse te ustanove preselile v posebno stavbo, ki je bila prirejena za zdravstvene namene in je dobila zato ime Zdravstveni dom. Iz ohranjenih skromnih podatkov o delovanju protituberkuloznega dispanzerja nam je znano samo število pregledov oziroma obiskov v dispanzerju, ki so bili opravljeni brez rentgena. Podrobnejših ugotovitev nimamo, vendar mislim, da smemo glede na takratno domnevano epidemiološko situacijo oceniti, da je med temi pregledanimi bila vsaj četrtina tuberkuloznih bolnikov. Pregledov pa je bilo leta 1924 — 475, leta 1928 •— 1.210 in leta 1931 — 1.572. Leta 1932 se je pričelo na dispanzerju zdravljenje s pnevmotoraksom, toda še vedno brez rentgenskega pregleda. Apliciranih je bilo tega leta 34 insuflacij. Leta 1934 je dispanzer končno dobil rtg aparat in že prvo leto je imel pregledanih 638 oseb. Ze naslednje leto se je obisk podvojil, v letu 1936 je bilo 1.308 pregledov in 436 insuflacij pnevmotoraksa. Takih protituberkuloznih ustanov je bilo v tistih časih zelo malo. Zato so obsegale velika področja. Celjski dispanzer je deloval za predel od Zgornje Savinjske doline do Sotle in od Pohorja do Save. Do leta 1936 je vodil dispanzer internist prim. dr. Raišp poleg svojega rednega dela v bolnišnici; tega leta pa je prevzel vodstvo dispanzerja stalni dispanzerski zdravnik ftiziolog dr. Stjepan Ivič, ki je prišel iz Topolšice. Na dispanzerju je delal do vojne leta 1941. Podatkov o delu dispanzerja v teh letih nimamo. Prav tako tudi za vojna leta ne, ker je bila večina dokumentacije uničena pri bombardiranju leta 1944, ko je bil del stavbe zdravstvenega doma polno zadet. Znano je, da je dispanzer delal trikrat tedensko in da je razširil v letih 1938—1939 svojo dejavnost še na rudnik Velenje in sicer po želji krajevnih interesentov. Higienski zavod je okrog leta 1930 postavil v Rogatcu nov zdravstveni dom enakega tipa kakor v Lukovici in Cerkljah. Krajevna protitu-berkulozna liga v Rogatcu je na pobudo župana Gajserja omogočila ustanovitev protituberkuloznega dispanzerja, ki je imel svoje prostore v zdravstvenem domu, vodil ga je dr. Ivič, ordiniral je dvakrat mesečno. Leta 1938 je bratovska skladnica v Pesjem pri Velenju uredila v svojem ambulatoriju prostore za protituberkulozno delo med rudarji. Tudi tu je ordiniral dr. Ivič, menda enkrat tedensko. O delu teh ustanov ni nobenih podatkov. Med vojno so protituberkulozno dejavnost opravljali nemški zdravniki. (Kakor rečeno o delu dispanzerja v tem času ni podatkov, ker so dokumenti bili uničeni). Znano je, da so na bolniško zdravljenje pošiljali bolnike v avstrijska zdravilišča pa tudi v bolnišnico v Gradec, na dispanzerju pa je bil pnevmotoraks metoda zdravljenja. Kakor sem že omenil, je bil zdravstveni dom bombardiran in pri tem uničen velik del zdravstvene dokumentacije, drugi del pa se je uničil po koncu vojne, v glavnem pač kot švabski papir . Po osvoboditvi, oziroma po odhodu nemških zdravnikov je prav kmalu začel delovati v zmanjšanem obsegu tudi protituberkulozni dispanzer. To je bilo nujno, kajti vračali so se naši bolniki iz štajerskih zdravilišč, seveda pa tudi ambulantnega dela ni manjkalo. V zasilno prirejenih prostorih na pol uničenega zdravstvenega doma je opravljal omenjeno ambulantno delo dispanzerja, to je rentgenske preglede in insuflacije mestni fizik dr. Ivan Podpečan. Na ta način je bilo preskrbljeno za one bolnike, ki niso rabili bolniške postelje. Težje je bilo oskrbeti hudo bolne tuberkulozne bolnike, ker je bolniško zdravljenje na celjskem področju bilo mogoče samo v bolnišnici, kjer pa je manjkalo postelj za vse vrste bolnikov. Topolšica je bila vojaška bolnišnica, drugod pa še ni bilo nobenega določenega zdravilišča. V republiškem ministrstvu za narodno zdravje so ob koncu vojne imeli izdelan program razvoja protituberkulozne dejavnosti in napravljen je bil razpored zdravnikov ftiziologov na delovna mesta. Po sili razmer in po dejanskih možnostih se je program spreminjal. Za večja mesta v protituberkulozni dispanzerski mreži so bili predvideni ftiziologi, drugod pa priučeni praktiki. Za delovno mesto v Celju je bil določen ftiziolog, zato je mestni fizik dr. Ivan Podpečan delal v dispanzerju le do prihoda ftiziologa, to je do konca leta 1945. Z letom 1946 je pričel delati v dispanzerju dr. Avgust Hribovšek. Ministrstvo je naročilo, da mora poleg celjskega dispanzerja voditi še dispanzer v Trbovljah, ki ga je že vodil od oktobra 1945 in ki je tudi med vojno deloval. Prav tako je bilo naročeno, da se obnovi delo v dispanzerju v Rogatcu. V programu je bila tudi ustanovitev oddelka za tuberkulozne bolnike v celjski bolnišnici. Med obema vojnama je bilo zatiranje tuberkuloze deloma zadeva humanitarnih ustanov — Rdečega križa in protituberkulozne lige, ki je vzdrževala nekatere dispanzerje — deloma pa socialnega zavarovanja delavcev, ki je prav tako vzdrževalo nekatere dispanzerje. Protituberkulozna liga je bila humanitarno društvo, katerega članstvo je s članarinami in prostovoljnimi prispevki poleg drugih del sezidalo celo bolniški oddelek za tuberkulozne v mariborski splošni bolnišnici. Pregledi na dispanzerjih so bili brezplačni, zdravljenje v državnih in banovinskih bolnišnicah je bilo po zakonu brezplačno samo za odprto tuberkulozo; v zdraviliščih je vsak bolnik sam plačal oskrbo, če ni bil član kakšne bolniške blagajne, prav tako pa so se v zdraviliščih posebej obračunavala zdravila in operacije. Cas zdravljenja je bil omejen. Po drugi vojni je iniciativo v zatiranju tuberkuloze prevzela država oziroma družba, ki je s široko zasnovano zdravstveno propagando, z ustanavljanjem novih dispanzerjev in specialnih bolnišnic začela odločen in uspešen boj proti tuberkulozi. Zdravljenje vseh tuberkuloznih bolnikov je postalo brezplačno in sicer neomejen čas trajanja. Na področju od Zgornje Savinjske doline do Sotle je dosedaj deloval samo dispanzer v Celju, v spodnjem Posavju pa v Brežicah. V zasilnih prostorih napol podrte stavbe je dispanzer imel na voljo prastar tip rentgenskega aparata in za ves teren eno samo medicinsko sestro. Do leta 1948 je bila stavba popravljena in tako urejeni prostori za dispanzer v pritličju. Dispanzer je imel čakalnico, rentgenski kabinet, prostor za dajanje pnevmotoraksa in sprejemnico. Kmalu se je pokazalo, da so vsi ti prostori premajhni za naraščajoči obisk, kakor tudi za vse večjo dispanzersko dokumentacijo, ki jo je bilo komaj mogoče še pregledno urejati. Velika povodenj leta 1954 je uničila skoraj vso kartoteko, vso ostalo leseno opremo pa močno poškodovala. Z denarno pomočjo Instituta na Golniku in od drugod smo kupili nove kartotečne omare in dobili drug rentgenski aparat. Dispanzersko dokumentacijo nam je uspelo deloma prepisati s poškodovanih in zablatenih listov, velik del pa smo morali zavreči, ker so bili podatki popolnoma zabrisani. V teh tesnih prostorih je dispanzer deloval do leta 1958, ko se je lahko skupaj z drugimi preventivnimi ustanovami preselil v novo stavbo zdravstvenega doma, kjer je pritličje enega trakta urejeno za protituber-kulozni dispanzer. Ta trakt smo še pred vselitvijo nekoliko preuredili, ker prostori niso priročno razporejeni. Leta 1961 je dispanzer dobil stabilni radiofotografski aparat (fluorograf) tipa ODELCA, s čimer se je delo številčno povečalo in strokovno izboljšalo, obenem pa je bila to razbremenitev zdravnika pri diaskopiranju, za pregledovance pa zmanjšana količina obsevanja. Tista leta je imel dispanzer tudi spirograf za malo preiskavo respi-ratorne pljučne funkcije, ki nam ga je dala v začasno rabo ambulanta Cinkarne. Ponovno smo to dejavnost lahko vpeljali šele leta 1969, ko je dispanzer odkupil enak aparat v Novem Celju. Spirometrija omogoči natančnejše ugotavljanje delovne sposobnosti oziroma nezmožnosti pri raznih kroničnih pljučnih bolnikih, ki jih na celjskem področju ni malo. RAZŠIRITEV DISPANZERSKE MREŽE V CELJSKI OKOLICI Od številnih nujnih nalog zdravstvene službe, ki jih je bilo treba po končani vojni pospešeno reševati, je bil vsekakor boj proti tuberkulozi ena od prvih nalog. Da bi bilo mogoče zatirati tuberkulozo čim hitreje in uspešnejše, je bilo treba oživiti in razširiti osnovno mrežo protituberku-loznega boja, to je dispanzerje, katerih naloga je iskati tuberkulozne bolnike in (drugo stopnjo) odpreti čim več bolnišnic oziroma zdravilišč, kjer bo mogoče vse tuberkulozne bolnike zdraviti ali izolirati. Za to nalogo so bila določena že pred vojno obstoječa in sedaj ponovno usposobljena zdravilišča, ki so jih kasneje preimenovali v specialne bolnišnice in sicer Golnik, Topolšica, na novo je bilo določeno Novo Celje, poleg teh pa še drugod po Sloveniji osnovani ali zidani novi bolniški oddelki za tuberkulozne bolnike pri že obstoječih bolnišnicah, (Slivniško Pohorje, Novo mesto, Ormož, Pohorski dvor, Sežana) Ankaran in Valdotra za kostno tbc. Po razvojnem programu, ki sem ga že omenil, je bil tudi v celjski bolnišnici določen nov oddelek za zdravljenje in izolacijo tuberkuloznih bolnikov. Iz mnogih subjektivnih in objektivnih vzrokov pa je ta pljučni oddelek bil odprt šele jeseni leta 1948. Bil je sicer nov, ne pa v novih prostorih, temveč v starih zasilno prirejenih sobah stare bolniške stavbe. Menda je bilo usojeno protituberkulozni dejavnosti v Celju, da mora delati v starih prostorih in s staro aparaturo. V teh sobah, ki so bile tekom let postopoma lepše urejene, je pljučni oddelek delal vse do ukinitve konec leta 1958. Osnovno mrežo boja proti tuberkulozi v Savinjski dolini in Zasavju sta sestavljala dispanzerja v Celju in Trbovljah, ki sta oba delala tudi med vojno. Po končani vojni je bila dejavnost obeh dispanzerjev kmalu oživljena, kar je že omenjeno. V Trbovljah je začel delati v dispanzerju dr. Virgil Krasnik, že v oktobru 1945 je delo prevzel dr. Avgust Hri-bovšek in ga vodil do aprila leta 1951. Oba dispanzerja sta med vojno obdržala slovenski srednji medicinski kader, ki je po vojni lahko skoraj takoj nadaljeval svoje delo. Trboveljski dispanzer je delal v tako imenovani izolirnici. Tu je bilo v prvem nadstropju v majhnih sobah 13 praznih postelj, ki smo jih uporabili leta 1946 za najtežje tuberkulozne bolnike, kajti na posteljo v zdraviliščih je bilo treba čakati tudi po več mesecev. Na ta način je bilo združeno na enem mestu iskanje in zdravljenje najtežjih bolnikov v takrat močno okuženih revirjih. V Celju je po odhodu nemških zdravnikov prevzel dispanzersko delo dr. Ivan Podpečan do konca leta 1945. V decembru 1945 je bil postavljen za šefa protituberkuloznega dispanzerja dr. Avgust Hribovšek. Med letom 1946 so ftiziologi v Topolšici, ki je bila tedaj vojaško zdravilišče, pričeli delati v novo ustanovljenem dispanzerju v Šoštanju kot nasledniku prejšnjega v Pesjem. Svoje delovanje je šoštanjski dispanzer v kratkem razširil tudi na Zgornjo Savinjsko dolino. Iz geografskih vzrokov je moral biti osnovan dispanzer v Mozirju pod vodstvom zdravnikov iz Topolšice. Ta se je preselil kasneje v Nazarje. Šoštanjski dispanzer se je čez nekaj let preselil iz stare graščine v Velenje v novi zdravstveni dom. Oba dispanzerja sta še danes pod vodstvom zdravnikov iz Topolšice. Obnoviti je bilo treba tudi v šmarskem okraju protituberkulozno delo, za kar je ministrstvo zadolžilo ftiziologa iz Celja. Šmarski okraj ali sedaj občina spada med revne in zdravstveno zaostale predele Slovenije. Tuberkuloza je bila posebno pri kamenarjih, ki so bili domači obrtniki, in med steklarji močno razširjena. V celem okraju je edina javna zdravstvena ustanova bil zdravstveni dom v Rogatcu v lastni stavbi z elektriko in vodovodom. Zato ni bilo mogoče postaviti dispanzerja drugam kakor le tja, kar pa je na robu okraja oziroma občine. Dispanzer v tej stavbi ni mogel imeti lastnih prostorov. Delal je lahko le v prostorih splošne ambulante in zato je bila mogoča ordinacija samo enkrat tedensko. Seveda je vsa dispanzerska dokumentacija delila prostor z vso drugo dokumentacijo. Jasno je, da je delo v takih razmerah bilo izredno omejeno. Dispanzer v Rogatcu je obnovil svoje delo v maju 1946. Več kot 20 let po vojni se je dispanzerski zdravnik trudil, da bi dobil druge ustrezne prostore ali v predvideni novi stavbi za zdravstvo v Rog. Slatini ali pa v novi stavbi v Šmarju. Pristanka odločujočih se ni dalo doseči ne za eno ne za drugo. Z ustanovitvijo regionalnega zdravstvenega doma oziroma z integracijo obstoječih domov je šele bilo mogoče prestaviti dispanzer iz Rogatca v Šmarje, kjer je nova stavba za zdravstveno službo. Na žalost je tudi ta dispanzer oziroma pnevmoftiziološka ambulanta samo gost v tujih prostorih. Kljub novima dispanzerjema v Mozirju in Šoštanju ter obnovljenemu v Rogatcu je področje celjskega dispanzerja bilo še vedno eno od največjih zlasti še zato, ker je za celo področje bil en sam ftiziolog. Zato je ministrstvo v Ljubljani določilo, da se za Spodnjo Savinjsko dolino ustanovi nov dispanzer. Za sedež novega dispanzerja je bil izbran Žalec zaradi bližine novega zdravilišča za tuberkulozo Novo Celje. V letu 1952 je ta dispanzer začel delovati za teren zahodno od Celja s ca. 30.000 prebivalci. Po tej delitvi je celjski protituberkulozni dispanzer še obdržal za svoje področje občine Celje, Slov. Konjice, Laško, Šentjur pri Celju in kozjanski del občine Šmarje. Na tistem velikem področju, ki je takoj po vojni spadalo pod celjski dispanzer je v nekaj letih delovalo več novih dispanzerjev in eden obnovljen. V Zasavju in Posavju pa sta delovala dispanzerja v Trbovljah in Brežicah. Vsak dispanzer je bil popolnoma samostojna enota s svojo lastno dokumentacijo in statistiko vse do ustanovitve regionalnega zdravstvenega doma. Tekom let so dispanzerji doživljali razne organizacijske spremembe, vse z namenom, izboljšati boj proti tuberkulozi in olajšati statistično podajanje o tuberkulozni epidemiji. Institut za tuberkulozo na Golniku je bil po vojni nekaj let edina tovrstna ustanova v državi. V Sloveniji je institut preko ministrstva za narodno zdravje vodil tudi kadrovske in organizacijske zadeve v proti-tuberkulozni službi in ne samo strokovne. Leta 1950 je tako razdelil dispanzerje v Sloveniji v skupine, oziroma, to je bila razdelitev protituber-kulozne službe na področja, ki je vsako obsegalo več dispanzerjev pod vodstvom centralnega dispanzerja. To so bila ljubljansko, mariborsko, celjsko, novomeško, primorsko in gorenjsko področje. Naloga centralnega dispanzerja je bila skrb za enotno strokovno delo, zbiranje statističnih poročil in pomoč enotam v organizacijskih težavah. Celjski protituberkulozni dispanzer je tako postal centralni za dispanzerje v Mozirju, Šoštanju, Trbovljah in Žalcu. Dispanzer v Rogatcu je spadal v okraj Poljčane in zato v področje mariborskega centralnega dispanzerja. Razdelitev dispanzerjev v skupine s centralnim na čelu je trajala, dokler ni bila spremenjena administrativna delitev Slovenije v okraje. Naloga protituberkuloznih dispanzerjev je mnogo širša kakor samo iskanje in zdravljenje tuberkuloznih bolnikov. Bolezen ima namreč tudi socialne korenine kajti nastanek in širjenje tuberkuloze je odvisno od mnogih socialnih faktorjev. Treba je bilo pomagati bolnikom v stanovanjskih, službenih in neštetih drugih osebnih ali družinskih zadevah. V ta namen je bila pri centralnih pa tudi pri nekaterih drugih dispanzerjih osnovana tako imenovana (okrajna) komisija za borbo proti tuberkulozi. Sestavljena je bila iz zdravstvenih delavcev dispanzerja, članov RK, zastopnika socialnega zavarovanja, okraja, sindikata itd. Tudi v Celju je delovala taka komisija več let in je v okviru svojih možnosti pomagala bolnikom in svojcem v stanovanjskih težavah, pri zaposlitvi, delitvi razne gmotne pomoči. Nekajkrat pa je komisija posredovala tudi v prid dispanzerjem, ki so bili v finančnih ali drugih težavah. Centralni dispanzerji in okrajne komisije so delali, dokler so trajali okraji. Z ukinitvijo okrajev in ustanovitvijo občin je vsak dispanzer postal sestavni del občinskega zdravstvenega doma. Sedaj je namreč bilo postavljeno načelo, naj ima vsaka občina, ki šteje vsaj 30.000 prebivalcev svoj protituberkulozni dispanzer v sestavi ZD, vendar so pri tem odločali še drugi oziri npr. zemljepisni položaj. Zato je ostal v Nazarjah dispanzer za Zgornjo Savinjsko dolino, čeprav je na njegovem področju samo ca. 15.000 prebivalcev. Na drugi strani pa je dispanzer v Celju obsegal še naprej tudi občine Slov. Konjice, Laško, Šentjur pri Celju, ker te občine niso zadosti velike, da bi imele svoj dispanzer, ne oziraje se na dejstvo, da je tudi dispanzerskih zdravnikov ftiziologov premalo. Taka razdelitev je ostala do zadnje administrativne spremembe, ko so bili integrirani občinski zdravstveni zavodi v en regionalni zdravstveni dom. Vse te razmeroma pogoste organizacijske spremembe v mreži proti-tuberkuloznih ustanov njihovega dela niso bistveno motile. Ze okrog leta 1960 so se pokazali očitni uspehi intenzivnega dela dispanzerjev in specialnih bolnišnic. Število tuberkuloznih bolnikov je nazadovalo, prav tako tudi število umrlih za tuberkulozo. Seveda so bili uspehi doseženi v veliki meri zaradi novih zdravil, ki so prihajala po letu 1950 drugo za drugim v uporabo. V boju proti tuberkulozi moramo priznati tudi zasluge veterinarjev, ki so tekom let s tuberkulinskim preizkusom izločali bolno govedo iz zadružnih in zasebnih hlevov. Na ta način je bilo onemogočeno okuže-nje ljudi z govejo tuberkulozo in obratno. Epidemija tuberkuloze je bila zaustavljena z združenim delom. Ker se je manjšalo število tuberkuloznih bolnikov, je bilo mogoče postopoma krčiti bolniške ustanove za tuberkulozne. Prva so bila ukinjena nekatera okrevališča, npr. Predvor, Petrovo brdo, Gozd Martuljk itd., ki so bila namenjena predvsem tuberkuloznim rekonvalescentom pa tudi onim, ki so že ponovno delali, da se jim bolezen ne povrne. Za njimi so prišli na vrsto nekateri pljučni oddelki v splošnih bolnišnicah in ftiziološka klinika v Ljubljani. Dispanzersko delo se zaradi krčenja tuberkulozne epidemije ni prav nič zmanjšalo, pač pa je postajalo vse bolj natančno in zahtevno, kajti z upadanjem tuberkuloze so postajale očitne druge pljučne bolezni. Te smo prej manj skrbno obravnavali pač zaradi prvenstvenega dela s tuberkulozo, deloma pa tudi zato, ker se pojavljajo v naraščajočem številu npr. pljučni rak in kronični bronhialni katar pri starih in mladih zaradi onesnaženja okolja. Zato je zaradi spremenjene vsebine dela, kajti način je ostal enak, bilo potrebno spremeniti oziroma dopolniti dispanzerski naziv. Boj proti tuberkulozi je samo še ena od njegovih nalog. Zato se je dispanzer preimenoval iz protituberkuloznega v dispanzer za pljučne bolezni in tuberkulozo. Z novo organizacijo zdravstvenega varstva občanov so bili ustanovljeni regionalni zdravstveni domovi, ki jih sestavljajo prejšnji občinski zdravstveni domovi, vendar za vsako regijo en sam dom. Ta združitev je bila potrebna iz strokovnih in finančnih razlogov. V svojem sestavu imajo razne vrste služb med temi tudi pnevmoftiziološko službo ali po slovensko službo za pljučne bolezni in tubekulozo. Ta služba opravlja eno od obveznih oblik zdravstvenega varstva občanov, in sicer: odkrivanje, zdravljenje in preprečevanje tuberkuloze, zlasti pljučne, obenem pa tudi odkrivanje rakavih bolezni v prsih in kot neobvezno obliko varstva odkrivanje in zdravljenje kroničnih (nespecifičnih) pljučnih bolezni. Obvezna oblika zdravstvenega varstva je v pnev-moftiziološki službi po svojem obsegu še natančnejše določena. Za izvajanje nalog, ki izhajajo iz predpisov, ima pnevmoftiziološka služba zdravstvenega doma dispanzer za pljučne bolezni in tuberkulozo. Ta je en sam v enem zdravstvenem domu, sestavljajo pa ga delovne enote, ki so razmeščene po terenu. V celjskem regionalnem zdravstvenem domu je osrednja enota v Celju s podaljškom v Slov. Konjicah, druge enote pa so v Brežicah s podaljškom v Sevnici, v Šmarju in v Žalcu. Kadrovska zasedba in delo dispanzerja po vojni Pri opisu razvoja dispanzerske mreže je bilo povedano, da je po vojni imel celjski dispanzer silno obsežen teren. V dispanzerju sta delala en zdravnik in ena sestra in sicer nekaj mesecev sestra Vida Zinauer, ki jo je zamenjala sr. Pavla Jazbinšek. Ta je bila nekaj let sama za vse notranje in zunanje terensko delo. Leta 1949 je nastopila službo v dispanzerju druga med. sestra Dana Žagar, administratorka pa je bila že prej dodeljena za razbremenitev sestre pri pisarniškem delu. Takoj po vojni je bilo veliko pomanjkanje zdravstvenega kadra, tudi srednjega. Zato so dispanzerji, zlasti oni z obsežnim terenom, komaj opravljali hitro naraščajoče delo. To je bil tudi vzrok, da je v nekaterih kampanjskih akcijah sodelovala splošna zdravstvena služba. Ze okrog leta 1950 pa so se vrzeli v kadrovski zasedbi pričele polniti, tako da je vsak dispanzer imel vsaj eno stalno sestro. Celjski dispanzer je tedaj dobil tretjo medicinsko sestro Bogdano Sevšek, ki je bila določena predvsem za delo v tedaj ustanovljenem centralnem dispanzerju. Druga svetovna vojna je povzročila močno naraščanje tuberkuloze v mnogih državah in tudi pri nas. Zato je svetovna zdravstvena organizacija začela v naši državi v letih 1947 do 1949 izvajati zaščitno cepljenje proti tuberkulozi. V ostalih republikah je to delo opravljala posebna skupina zdravstvenih delavcev iz Danske. Pri nas v Sloveniji smo to kampanjsko akcijo izvedli sami, to je vsi terenski zdravstveni delavci. S tu-berkulinom so bili testirani vsi letniki od 6. do 20. leta, edino v mestu Maribor je bilo testirano vse prebivalstvo. Za uvod in pripravo te akcije je dispanzersko osebje imelo številna predavanja na terenu. V Celju je bila prirejena še posebna razstava o tuberkulozi z obilnim propagandnim materialom in strokovno razlago. O delu in rezultatih množičnega testiranja in besežiranja je slovensko ministrstvo za zdravje izdalo svoje posebno poročilo. Poleg te akcije so večje zdravstvene ustanove kakor zdravstveni dom in bolnišnice izvedle še številne delovne ekskurzije na teren; to je bilo večkrat na Kozjansko in drugam. Pri teh delovnih ekskurzijah je vedno sodelovalo dispanzersko osebje z mobilnim rtg aparatom. Zdravstveno prosvetno delo so opravljali vsi člani dispanzerja več let zelo obširno in intenzivno, posebno s sodelovanjem Rdečega križa. Pri tako obsežnem dispanzerskem delu s skromno kadrovsko zasedbo so bili vsi dispanzerski delavci močno obremenjeni, trpela pa je ena od glavnih dispanzerskih preventivnih dejavnosti, in sicer monovalentna pa-tronaža. Tako veliko zahtev in nalog, kakršne je zdravstveno stanje prebivalstva prva leta po vojni zastavljalo preventivni dispanzerski dejavnosti, ni zmogla patronaža nikjer v Sloveniji. Republiško vodstvo RK je zato svetovalo dispanzerjem, naj pritegnejo k svojemu delu prostovoljne delavke — članice RK, ki naj opravijo za to delo ustrezen tečaj. Redko kje je ta akcija kaj prida uspela, pri nas ni. Priglasilo se je sicer več oseb, vendar niso bile ali zadosti bistre ali primerne starosti. Osebe, ki bi resnično lahko koristile, so bile že vse zaposlene. Seveda tudi naporno in odgovorno delo ni bilo prav nič privlačno, kajti bilo bi zelo skromno honorirano. V nekaterih zahodnih državah je protituberkulozna dejavnost bila posebno dobro organizirana in razvita. Tod so organizirali posebne ustanove, ki so skrbele zlasti za one tuberkulozne osebe, ki so se po zdravljenju zaposlile. Te ustanove so bile tako imenovani dnevni in nočni sa-natoriji. V dnevnih sanatorijih so bile tudi kuhinja za boljšo prehrano tuberkuloznih in bivališča za prosti čas, v nočnih sanatorijih so bila na voljo prenočišča za samske osebe, ki niso doma imele svojih ležišč ali sob. Tudi v Sloveniji je bila izražena želja, da se v večjih krajih zlasti tam, kjer je mnogo bolnikov delavcev, organizira vsaj dnevno zavetišče s kuhinjo. Nočnih zavetišč pri tedanjem pomanjkanju stanovanj nikakor ne bi bilo mogoče urediti, dasi bi bila zelo potrebna. V Celju smo poskušali ustanoviti dnevno zavetišče s kuhinjo za naše bolnike in okrevance, ki so se zaposlili; toda nikjer nismo mogli najti ne ustreznih prostorov, pa tudi ne finančne podpore pri nobenem forumu. Kolikor mi je znano, je menza za tuberkulozne bolnike delovala več let samo v Ljubljani in to s podporo Ljudskega odbora, ko pa je bila podpora ukinjena, je tudi menza morala nehati delovati. Med tem se je dispanzerska zasedba s srednjim medicinskim kadrom boljšala, ker so že prihajale iz številnih šol mlade sestre. Na našem dispanzerju so delale do leta 1954 po tri sestre, nato dolga leta po štiri, zadnjih nekaj let pa pet sester. Seveda so se v teh letih menjavale, poleg že prej omenjenih so delale še naslednje sestre: Olga Oblak, Sonja Kosovel, Tamara Ščerba, Zofija Petek, Alja Fazarinc, Brigita Prezelj, Jožica Gorišek, Štefka Jakopič, Viktorija Plazar, kot administratorka je na dispanzerju delala več let Emilija Pečovnik nato pa Pavla Cizelj. Odkar obstaja v Celju srednja šola za zdravstvene delavce, prihajajo učenke te šole v dispanzer na prakso. Prva leta je bilo v učnem programu tudi tuberkuloza in predavanja o dispanzerski dejavnosti. Ta predavanja je imel dispanzerski zdravnik, ki je v ta namen sestavil za šolo tudi posebna skripta. Posebej je treba povedati, da delo v dispanzerju s tuberkuloznimi bolniki ni brez nevarnosti okužbe. Od srednjega kadra so tri osebe zbolele za tuberkulozo, tako da so se morale dalj časa zdraviti in nato sta dve odšli na drugo delovno mesto. Medicinske sestre so opravljale notranje delo, po dve pa sta poleg tega hodili dva do trikrat tedensko na patronažne obiske, to je obiske bolnikov in družin na njihovem domu. Patronažni obiski so naporno in zamudno delo, zlasti tam, kjer so naselja raztresena po hribih. V prvih letih po vojni so sestre dobile za obiske kolesa, kasneje smo od časa do časa dobili terenski avto Zavoda za zdravstveno varstvo. Institut nam je leta 1952 odstopil poseben avto za patronažno delo, s katerim je bilo mogoče redno obiskovati bolnike tudi v najbolj oddaljenih krajih našega področja, npr. na Kozjanskem ali na Pohorju. Dobro patronažno delo se je odražalo na rednih in številnih kontrolnih pregledih bolnikov ter nji- hovih svojcev. Bolniki pa so zaradi obiskov čutili boljšo skrb dispanzerja za njihovo zdravje in so te obiske imeli prav radi. Sestre so pri teh obiskih spoznavale socialno, higiensko in ekonomsko stanje bolnikov in zato mnogo lažje pomagale v različnih težavah. Avto smo potrebovali tudi pri kontrolnih pregledih po fluorografskih akcijah, kar smo v letu 1954 in 1958 opravljali s pomočjo mobilnega rtg aparata kar na terenu. Zaradi tega avta smo imeli stalne težave z upravo zdravstvenega doma, ki je kar naprej tožila nad visokimi prevoznimi stroški, ni pa znala ceniti koristi patronažnih obiskov. Zaradi patronaže so se z leti pojavile druge nevšečnosti. Poleg pro-tituberkulozne patronaže, ki je bila v zdravstvu prva svoje vrste, so tudi druge veje preventivnega zdravstva razvijale ali želele razviti svojo pa-tronažo. Taka skupna potreba je v zahodnih državah rodila tako imenovano polivalentno patronažo. Izraz monovalentna patronaža pomeni to dejavnost samo za eno vrsto preventivnega zdravstva, polivalentna pa za vse tiste vrste zdravstva, ki se ukvarjajo tudi s preventivo. V polivalentni patronaži medicinska sestra opravlja obiske za vse vrste preventivnega zdravstva, poleg protituberkuloznega še otroško, šolsko itd. V Sloveniji je bila leta 1964 deloma po zgledu v zahodnih državah deloma iz resničnih, toda šele porajajočih se potrebah ukinjena monovalentna patronaža in uvedena polivalentna. Zato so bili ustanovljeni v zdravstvenih domovih patronažni centri, to je posebna služba preventivnega zdravstvenega varstva, ki jo opravljajo medicinske sestre. Vsaka sestra patronažnega centra ima svoj del terena, na katerem opravlja vse obiske za vso preventivo in deloma tudi za kurativo. Vsak zdravstveni dom ima svoj patronažni center. V Celju je patronažni center takoj v začetku pokazal svoje slabosti, bilo je namreč premalo sester za redne potrebe preventivnega zdravstva. Naš protituberkulozni dispanzer je bil z ukinitvijo monovalentne patronaže močno prizadet, kajti novi patronažni center je prevzel naše obiske samo za teren občine Celje, medtem ko je dispanzerska patronaža zajemala celotno dispanzersko področje štirih občin in pol. Seveda je v skladu z uredbo o občinskih zdravstvenih domovih organiziral vsak zdravstveni dom svoj patronažni center. V vseh zdravstvenih domovih našega dispanzerskega področja so bili patronažni centri številčno slabi, da niso mogli biti kos vsem potrebam oziroma zahtevam zdravstvene službe. Protituberkulozni dispanzer je stalno iskal povezavo s temi centri v področnih občinah, vendar ni bilo mogoče doseči sodelovanja. Verjetno se to ni dalo deloma zaradi premajhnega zanimanja terenskih zdravnikov za naše bolnike, deloma pa zaradi prevelike samostojnosti občinskih zdravstvenih domov. Razlika se je namreč pokazala v tem, da je zdravstveni dom v Celju imel v svojem sestavu vse oblike zdravstvenega varstva, preventivne in kurativne ter je tako služil z njimi tudi potrebam okoliških občin oziroma občinskih zdravstvenih zavodov, ki niso imeli vseh. V finančnem pogledu so bili zdravstveni domovi enakopravni tako kakor da ima vsak občinski zdravstveni dom razvite vse predpisane oblike zdravstvenega varstva. Tako je po ustanovitvi patronažnih centrov naenkrat močno padlo število obiskov na terenu našega dispanzerja. Edino sedanja pnevmoftiziološka ambulanta v Rogatcu oziroma Šmarju je zaradi posebnih terenskih razmer obdržala monovalentno patronažo. Medicinske sestre dispanzerja so po ukinitvi monovalentne patro-naže opravljale samo notranje delo, od zunanjega pa je dispanzer zadržal cepljenje proti tuberkulozi, ki so ga sestre opravljale v tistih občinah, kjer so zdravstveni domovi pristali na plačilo teh preventivnih storitev. To stanje je trajalo do integracije občinskih zdravstvenih domov v en regionalni zdravstveni dom. Zdravniško delo v dispanzerju v Celju in Rogatcu je opravljal skoraj ves čas samo en zdravnik, ki je od oktobra 1945 do konca marca 1951 vodil tudi dispanzer v Trbovljah in še od maja 1946 do konca leta 1968 vodil dispanzer v Rogatcu. Vmes je organiziral in vodil od jeseni 1948 do konca leta 1958 tudi pljučni oddelek celjske bolnišnice z 49 ležišči. Tega leta je bil pljučni oddelek ukinjen. V letih 1957—1959 je enkrat tedensko delal v dispanzerju prim. dr. Ivan Kopač. Leta 1960 je nastopila službo kot drugi dispanzerski zdravnik specialistka dr. Nada Marchetti, ki je delala do 31. 8. 1963, nakar je ostal za vse dispanzersko delo zopet en sam zdravnik. Ko je bilo ukinjeno Novo Celje kot ustanova za zdravljenje pljučnih bolezni sta prešla v dispanzersko službo zdravnika te bolnišnice in sicer dr. Marta Plavec-Zuraj v Celje, dr. Adam Medvešček pa vodi pnevmoftiziološko ambulanto v Žalcu. Dispanzersko delo sta pričela z letom 1970. Dispanzer za pljučne bolezni in tuberkulozo Zdravstvenega doma Celje ima delovne enote: Celje z dvema zdravnikoma za Celje in ambulanto v Šmarju, delovno enoto v Brežicah z enim zdravnikom in sicer prim. dr. Brie in delovna enota v Žalcu z enim zdravnikom. V celjski regiji je za zdravljenje pljučnih bolnikov ostala Topolšica, ki je priključena k Splošni bolnišnici v Celju. Pnevmoftiziološko službo v občinah Mozirje in Velenje opravljajo ftizio-logi iz Topolšice. Za boljše razumevanje in ponazoritev dispanzerskega dela opravljenega v letu 1946—1970 sta priloženi tabeli z nekaterimi statističnimi podatki iz dispanzerjev v Celju in Rogatcu. Razlogi za navedbo statističnih podatkov dispanzerja v Rogatcu so: Po svoji lokalizaciji je ta dispanzer lahko zajel samo del šmarske občine (prej okraja) in sicer ob železnici od Šmarja do Rogatca oziroma republiške meje. Južni del, to je Obsotelje, je imelo in še ima dobre zveze s Celjem in je zato spadalo k delovnemu področju celjskega dispanzerja. Tako so prebivalci ene občine razdeljeni na dve dispanzerski območji. Drugi razlog je ta, da je oba dispanzerja vodil do konca leta 1968 isti zdravnik. V letu 1969 dispanzer v Rogatcu ni imel zdravnika, od julija 1970 pa dela dr. Marta Plavec-Zuraj v pnevmoftiziološki ambulanti Šmarje, ki je prej delovala kot dispanzer v Rogatcu. V tem dispanzerju je vsa leta opravljala dispanzersko delo samo po ena sestra in sicer sestra Metelko, nato sestra Geršak, od leta 1952 pa sestra Lea Kunej. 12 Celjski zbornik J 77 Območje celjskega dispanzerja je zajemalo v letu 1948, šteto po sedanjih občinah, 131.500 prebivalcev in v občini Šmarje 32.600, od teh ca. 2/3 v področju dispanzerja Rogatec. V letu 1953 je občina Žalec že imela svoj dispanzer in tako je odvzeto celjskemu dispanzerju ca. 30.000 prebivalcev. Delovni čas dispanzerja v Celju je bil do leta 1951 4-krat tedensko, nato do leta 1960 5-krat tedensko dopoldne, med leti 1960—1963 6-krat dopoldne in 3-krat popoldne; zadnja leta so ordinacije 5-krat tedensko. V Rogatcu je vsa leta delal dispanzer samo po 1-krat tedensko. V tabelah niso vpisani podatki koliko je bilo opravljenega laboratorijskega dela npr. sedimentacije, sputumi itd. kakor tudi niso šteta radio-grafiranja, ker bi to bilo preobširno. V prvem stolpcu tabele so vpisani vsi rentgenski pregledi redni kakor tudi serijski. Od leta 1963 dalje pa so v Celju serijski pregledi zajeti v tabeli o številu fluorografiranih. V drugem stolpcu so vnesena absolutna števila v teku leta odkritih in od drugod prijavljenih tuberkuloznih bolnikov: to je vseh pljučnih in izvenpljučnih primerov tuberkuloze. Tako so vpisani samo podatki o inci-denci ne pa o prevalenci ali o številu registriranih bolnikov ob koncu leta. Več let namreč dispanzersko statistično letno poročilo ni zahtevalo podatkov o prevalenci. Incidenca pa kaže osnovno delo dispanzerjev. V tej rubriki in naslednjih treh je iz padajočega števila razvidno pojemanje tuberkulozne epidemije. Za leti 1948 in 1949 ni podatkov o umrlih za tbc na celjskem področju. Te številke zelo variirajo, ker dispanzer ni bil redno obveščen o smrti vseh za tuberkulozo umrlih na svojem področju. Učinek zdravljenja z antibiotiki je viden v stolpcu s podatki o ko-lapsni terapiji (insuflacije — dopolnitve pneumotoraksa in pneumoperi-toneja). Prva leta močno narašča ta način zdravljenja tuberkuloze vzporedno z večjim številom najdenih in zdravljenih bolnikov. Ko je bilo mogoče dobivati nova zdravila v zadostni količini, postaja kolapsna terapija vse manj potrebna in z letom 1960 na dispanzerju preneha. Podobno kažejo podatki o punkcijah, to je izpraznitvah vnetnega izcedka ali gnoja iz prsne votline. V zadnjih letih so punkcije opravljali samo še v diagnostične namene. Terensko sestrsko delo, to je patronaža, je bila obširno opisana že prej in podatki v stolpcu ne potrebujejo posebnega pojasnila. Kar zadeva cepljenje proti tuberkulozi, je treba pojasniti, da je po zakonu obvezno za vse novorojenčke, nato za nekatere razrede osnovnih in srednjih šol, za nabornike in za zdrave osebe iz tuberkuloznih družin. Novorojenčki so cepljeni v porodnišnicah, ostala cepljenja pa opravljajo dispanzerji, razen vojaških to je nabornikov. Množično cepljenje proti tuberkulozi je bilo prvič izvedeno leta 1949. Kasnejši podatki se nanašajo v glavnem na cepljenje v šolah v Celju in okolici, deloma pa v šolah drugih občin dispanzerskega območja. Po letu 1962 pa je v drugih občinah bilo mogoče samo še izjemoma opraviti zaščitno cepljenje predvsem zaradi nejasnosti, kdo naj storitve plača. Po letu 1952 je dispanzerska obveznost cepljenja zajemala nekaj let tudi vojaške nabornike. V tabeli dispanzerja v Rogatcu je pri podatkih o cepljenju večkrat navedeno samo število cepljenih ne pa tudi testiranih, ker so se zadevni podatki izgubili. Fluorografske akcije ali radiofotografiranje prebivalstva ie bilo v okraju Celje 1. 1954 in 1. 1958, kasneje pa po občinah vsako četrto leto. V celjski občini iz nekih nejasnih razlogov ni bilo take akcije leta 1962, tako da je bila po letu 1958 naslednja šele leta 1965 in nato 1969. Druge občine in tudi mnoga posamezna podjetja so bila v tem času večkrat radiofoto-grafirana. Po vsaki akciji je bilo treba ca. 5 % fluorografiranih kontrolirati na dispanzerju. Treba je omeniti, da je prva taka akcija leta 1954 zajela vse prebivalstvo nad 15 let starosti, druga nad 18 let starosti, ostale pa od 24. leta starosti navzgor in sicer zato, ker je tuberkuloza med mladimi hitreje pojemala kakor med ostarelimi. V tabeli za Celje je od leta 1963 dalje vpisano število fluorografiranih na dispanzerskem aparatu. Leta 1965 je na tem aparatu bilo slikanih tudi 8.000 oseb kot del množične akcije v občini. Ta akcija in enaka v letu 1969 je v občini zajela preko 31.000 oseb. Za občino Šmarje oz. dispanzer v Rogatcu ni natančnih podatkov o številu fluorografiranih, ki se je tam izvršilo vsako četrto leto. Bilo pa je vsakič fluorografiranih okrog 9.000 oseb. O kadrovski zasedbi je bilo vse povedano v poročilu. Na preglede v dispanzer v Rogatcu kakor tudi na dopolnitve pnevma-toraksa so prihajali bolniki tudi iz sosednjih predelov Hrvatske. Povedano je že, da statistična poročila prvih let niso zahtevala podatkov, koliko tuberkuloznih bolnikov ima dispanzer registriranih. To se pravi, ni bila navedena prevalenca. V kasnejših letih, to je po letu 1955 je statistika zahtevala že tudi število registriranih bolnikov ob koncu leta. Zato je mogoče šele po teh letih dati podatke ne samo o incidenci tuberkuloze, kar je v tabelah v ustreznem stolpcu navedeno, temveč tudi o prevalenci. Za primer je leta 1958 bilo v območju celjskega dispanzerja evidentirano in registrirano najvišje število tuberkuloznih bolnikov v vseh letih po vojni in sicer 889, od teh je bilo pljučnih bolnikov 794 na ca. 103.000 prebivalcev celjskega dispanzerja. Istega leta je dispanzer Rogatec imel registriranih 186 bolnikov od teh samo pljučnih 167 na ca. 22.000 prebivalcev dispanzerskega področja. Dispanzer v Žalcu, katerega področje je prva leta spadalo v območje celjskega dispanzerja, je leta 1958 imel registriranih 213 tuberkuloznih bolnikov, od teh 172 pljučnih na ca. 32.000 prebivalcev. Leta 1961 je celjski dispanzer imel registriranih 674 bolnikov na ca. 110.000 prebivalcev, rogaški dispanzer 207 bolnikov na 22.000 prebivalcev in žalski dispanzer 158 bolnikov, od teh pljučnih 158 na ca. 32.000 prebivalcev. Leta 1965 je celjski dispanzer registriral 497 bolnikov, od tega pljučnih 459 na 116.000 prebivalcev, rogaški dispanzer 195 bolnikov, od tega 12» 179 DELO DISPANZERJA CELJE 1946—1970 Leto Število j. ,___• odkritih diaskopij , . 1 J bolnikov Število Število umrlih Število insu-flacij punkcije Patronažni obiski Cepljenje BCG Fluoro- - graf zdravniki stal. hon Osebje sestre admin. OPOMBE 1946 3.859 184 12 421 1 224 _ _ __ 1 _ 1 1947 6.097 259 ? 607 12 400 _ — — 1 — 1 1948 11.037 241 ? 1.357 71 270 — — — 1 — 1 1949 17.260 218 33 2.168 126 — 28.431 17.774 — 1 — 2 1950 14.622 255 52 2.278 242 404 — — — 1 — 3 1951 18.544 318 63 2.599 317 791 ■— — — 1 — 3 1952 14.639 229 50 2.411 276 809 8.294 3.541 — 1 — 3 1953 13.982 282 42 1.818 167 765 2.107 390 — 1 — 3 1954 14.789 340 45 975 148 482 — — 71.847 1 — 3 1955 16.375 259 38 933 75 884 4.812 1.889 .— 1 — 3 1956 16.656 274 60 515 65 534 1.762 1.053 — 1 — 3 1957 14.210 185 48 139 23 1.101 2.607 1.873 — 1 — 3 1958 15.994 307 24 35 9 970 2.360 768 107.989 1 1 4 1959 17.059 173 26 14 7 1.200 6.371 3.333 .— 1 1 4 1960 20.009 188 36 15 6 1.236 7.368 3.158 i— 2 .— 5 1961 19.429 166 30 — 7 286 5.597 1.918 — 2 — 4 1962 19.245 189 26 — 26 244 1.730 912 — 2 — 4 1963 18.219 249 30 —■ 18 646 5.262 2.205 11.689 2/1 — 4 1964 16.619 202 33 — 15 129 6.914 4.812 4.531 1 — 4 1965 12.469 198 25 — 19 105 1.356 839 7.557 1 — 4 1966 8.626 161 15 — 11 39 2.030 944 8.652 1 — 4 1967 8.956 156 15 — 16 180 5.493 1.674 9.188 1 .— 4 1968 8.453 142 16 — 12 90 2.449 1.113 9.840 1 — 4 1969 9.716 126 12 — 14 167 5.342 3.485 11.309 1 — 4 1970 12.219 137 27 — 16 139 6.051 3.955 10.563 2 — 5 Okrajno ceplj. množic akcija Golnik fluorografira v okr. Golnik fluorografira v okr. Dr. Marchetti dela Začetek polivalentne Fluorograf. 8000 v Fluorograf v obč. Celje DELO DISPANZERJA ROGATEC 1946—1968 Število Število Število Število Osebje Leto odkritih insu-flacij punkcije faironazm cepljenje Fluoro- qraf zdravniki sestre OPOMBE stal. hon. stal. diaskopij bolnikov umrlih obiski testi BCG 194G 793 12 32 26 0 42 0 1 1 sr. Metelko 1947 1.515 33 9 108 4 130 — 1 i sr. Metelko 1948 1.225 21 8 66 4 57 — \ 1 sr. Metelko 1949 1950 1.944 1.818 25 42 5 13 173 186 10 73 227 Celje Celje i « glej podatke pri Celju za testiranje i i 1951 1.824 32 14 250 3 222 — — 1 1 sr. Kunej 1952 2.747 42 15 397 34 204 — -— 1 1 1953 2.210 35 16 268 19 189 — .— 1 1 1954 3.644 78 10 110 11 365 — — okraj Celje 1 1 1955 2.745 47 12 113 9 377 — — 1 1 1956 2.449 31 16 74 10 504 — 1.058 1 1 1957 2.907 31 5 37 — 617 — 238 1 1 1958 2.968 51 14 — 3 557 — 171 okraj Celje 1 1 1959 2.839 55 21 — 1 588 —- 977 1 1 1960 3.320 35 6 — 3 582 489 1 1 1961 3.198 31 13 — 2 702 1.341 495 1 1 1962 3.375 35 12 — ■— 650 346 73 občina Šmarje 1 1 1963 3.125 41 7 — — 626 1.075 693 1 1 1964 3.210 36 7 — — 720 574 1 1 1965 2.499 22 8 — — 890 1.334 757 1 1 1966 2.200 20 7 — — 1.340 1.128 828 občina Šmarje 1 1 1967 1.919 33 3 — — 1.335 1.213 865 1 1 1968 1.763 16 3 — — 1.197 990 677 1 1 1969 — 1 pljučnih 178 na 22.000 prebivalcev in žalski dispanzer 176, od tega pljučnih 143 na 32.000 prebivalcev. Leta 1968 ima celjski dispanzer 359 bolnikov, od tega pljučnih 316 registriranih na 116.000 prebivalcev, rogaški dispanzer pa 75, od teh 64 pljučnih bolnikov na ca. 20.000 prebivalcev, žalski dispanzer ima registriranih 167, od teh pljučnih bolnikov 144. Ti podatki so dopolnilo k obema tabelama, na katerih je prikazano v številkah glavno delo dispanzerja v Celju in Rogatcu od leta 1946 do 1970. Na podlagi ohranjenih skromnih zapisov o boju proti tuberkulozi pred vojno, kakor tudi o razvoju tega boja pred vojno in po vojni sem poskušal v pričujočem spisu orisati eno vrsto dejavnosti zdravstvene službe. Obenem je s tem prikazan tudi uspeh tega boja proti nekdaj najbolj razširjeni in smrtonosni bolezni med našim ljudstvom. UDK 940.547.5 (497.12—118) STANE MRVIC PARTIZANSKA SANITETA NA KOZJANSKEM Tu je omahnil človek, tam je končal potem, ko je obvezal tisoč težkih ran, in je pesem svobodi pel, ko je pod zemljo pai, le da dočaka tisoč drugih veliki dan. Tone Seliškar Politično in vojaško vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja se je dobro zavedalo, da bo neizprosen boj proti okupatorju zahteval mnogo žrtev. Zato je hkrati z ustanavljanjem prvih uporniških skupin začelo tudi že z organizacijo zdravstvene službe. Kot njen zametek na Slovenskem lahko štejemo Zdravniški matični odbor OF v Ljubljani, ki si je že ob ustanovitvi junija 1941 zadal odgovorne naloge: s politično propagandnim delom pridobiti za narodnoosvobodilno gibanje čim več zdravstvenih delavcev, vzgojiti čim več bolničarjev, organizirati zdravljenje ranjenih in bolnih partizanov ter ilegalcev po privatnih domovih in bolnišnicah, skrivanje le-teh v zdravstvenih ustanovah ter reševanje teh iz zaporov in jetniških oddelkov splošnih bolnišnic. Pričeli so tudi že ustanavljati kirurške ekipe za delo na terenu, pošiljali so zdravstveno osebje in zdravstvene potrebščine v enote. Začetki partizanske sanitete zunaj Ljubljane so bili skromni. Prve ranjence in bolnike so skrivali pri zanesljivih ljudeh, kjer so jih skrivaj zdravili zavedni zdravniki. Prihod skupine petnajstih zdravnikov v partizane konec maja 1942 ter ustanovitev prve Slovenske centralne vojne partizanske bolnišnice (SCVPB) 16. maja 1942 na Delač hribu sta pomenila nov korak v razvoju sanitetne službe. Partizansko zdravstvo je v skritih bolnišnicah nudilo ranjencem mirno in varno zavetje ter razbremenjevalo vojaške enote, da so lahko svobodneje manevrirale; ranjeni in oboleli pa so se hitreje vračali v bojne enote. Med vojno se je v približno stotih slovenskih partizanskih bolnišnicah zdravilo okrog 11.000 ranjencev in bolnikov. Najboljša obramba partizanskih bolnišnic je bila pač najstrožja kon-spiracija. Prostore za njihovo izgradnjo so izbrali na skritih, težko dostopnih terenih, navadno blizu studencev, ki niso bili označeni na zemljevidih. V njih so kurili brez dima, sprejemali so le zanesljivo zdravstveno osebje, dohode v objekte so, kolikor se je le dalo, prikrili, najraje kar po potoku Za bolnišnico je obvezno lahko vedelo le malo ljudi; tako je bila možnost razkritja najmanjša. Vojaške enote so ranjence oddajale na javkah, na katerih jih je prevzemalo bolnišnično osebje. Na poti v bolnišnico so ranjencem običajno zavezali oči. Če pa je že kdo pobegnil iz postojanke, so ranjence takoj premestili na varen kraj in bolnišnico za določen čas raje opustili. Zdravstveno osebje je organiziralo tudi svojo obveščevalno in stražarsko službo. Konspirativnosti, vojaški obrambi, obveščevalni službi in prizadevnosti osebja gre zasluga, da je sovražnik v vsem vojnem obdobju odkril le nekaj ranjencev. Partizanska sanitetna služba je organizirala tudi zdravstveno službo v vojaških enotah, administrativno povezovala bolniške postojanke v bloke centralnih bolnišnic ter preprečevala nalezljive bQlezni v vojaških enotah in zaledju. To nalogo je začel izpolnjevati konec leta 1943 ustanovljeni sanitetni oddelek Glavnega štaba NOV in PO Slovenije s sekcijami za trupno saniteto, bolnišnice, epidemiološko in higiensko, apotekarsko, za zobozdravstvo, evakuacijo ranjencev, veterinarsko, za saniteto vojnega zaledja, povezavo s civilno saniteto, zdravstveno prosvetno, glavnega kirurga, sanitetni ekonomat in ortopedsko delavnico ter tehnične delavnice. Razvoj partizanske sanitete sta vsekakor pospešila kapitulacija Italije in velik polet NOB v drugi polovici leta 1943, čeprav ni bilo mogoče ustvariti enakih pogojev in razvoja hkrati v vsej Sloveniji zaradi objektivnih in specifičnih razmer v posameznih pokrajinah. Partizanska saniteta na Kozjanskem se je razvijala skladno z razvojem NOB na tem področju od najpreprostejših oblik, kot je skrivanje ranjencev po samotnih kmetijah in bunkerjih, pa vse do dobro organizirane vojaške sanitetne službe. Tudi na Kozjanskem je partizanska saniteta častno opravila svoje naloge. Kljub pomanjkanju zdravstvenega osebja in drugim ovirani se je od poletja 1944 dalje razvijala do take stopnje, da je dohitela razvoj drugih slovenskih pokrajin. Dobro organiziranost in visoko strokovno raven te službe na Kozjanskem potrjuje predvsem dejstvo, da sovražnik ni niti ene postojanke odkril in uničil ter da je bila umrljivost ranjencev kar najmanjša. Pričujoči zapis je nastal z namenom, da bi čim bolj osvetlili in spoznali tudi to dejavnost NOB na Kozjanskem, saj je širši javnosti skorajda neznana. Viri o partizanski saniteti na Kozjanskem, posebno za prvo obdobje do prihoda XIV. divizije na Štajersko, so zelo skopi, več dokumentarnega gradiva je ohranjenega za obdobje od poletja 1944 do osvoboditve. Večino arhivskega gradiva hrani arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, nekaj ga je v arhivu Muzeja revolucije Celje in arhivu Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru. Tudi literatura o partizanski saniteti na Kozjanskem je skromna, saj je poleg nekaj spominskih zapisov po časopisih in drugih publikacijah pisal o tem le dr. Metod Mikuž v knjigi »Oris partizanske sanitete na Slovenskem.« S tem zapisom še ni bilo mogoče do podrobnosti prikazati popoln pregled sanitetne dejavnosti na Kozjanskem. Predvsem ni bilo mogoče ugotoviti nekaj krajev, kjer so stali manjši in pomožni objekti, niti ne kaj več o apotekah ter o kanalih, po katerih se je Kozjansko preskrbovalo s sanitetnim materialom. Skopi so tudi podatki o zobozdravstvu ter o zdravljenju civilnega prebivalstva. Vseeno pa se bo bralec kljub pomanjkljivostim lahko seznanil z vso veličino, organizacijo, napori, iznajdljivostjo, požrtvovalnostjo ter globoko humanostjo partizanske sanitetne službe na Kozjanskem. Kozjansko se razprostira med rekami Savo, Sotlo in Savinjo ter na severu do železniške proge Celje—Rogaška Slatina. Vsa pomembnejša mestna in tržna naselja so le ob robovih tega ozemlja v dolinah Save, Sotle in Savinje, osrednji del pa je precej gozdnat in naseljen s kmečkim prebivalstvom. V geografskem središču se dvigujejo tudi najvišji vrhovi, ki dosežejo okoli tisoč metrov višine. Ravno v teh hribih je bilo skozi vsa štiri leta žarišče partizanstva. Od tu so kozjanski partizani s svojimi akcijami vznemirjali okupatorjevo oblast prav do neposredne okolice Celja, Rogaške Slatine, Sevnice, Brežic in Krškega. Tudi na Kozjanskem je bila pot do zmage dolga in krvava. Prva partizanska enota na skrajnem severnem robu Kozjanskega ozemlja je bila Celjska četa, ustanovljena 20. julija 1941 na Resevni pri Šentjurju, ki jo je vodil komandir Franjo Vrunč-Buzdo, dotedanji sekretar okrožnega komiteja KPS v Celju. Po prvi sabotažni akciji v noči na 4. avgust, ko je požgala kozolec na Catrovem posestvu v Bukovem žlaku pri Celju, kjer so Nemci imeli vskladiščene pridelke in poljedeljske stroje, je četa nameravala napasti orožniško postajo v Slivnici, vendar je sovražnik zajel ob ogledu kraja ranjenega komandirja Vrunča, kmalu zatem pa presenetil četo na Javorniku, pri čemer se je poškodoval njen drugi komandir Peter Stante-Skala. Celjska četa s tretjim komandirjem Vilčem Šlandrom se je zatem odpravila proti Bohorju, v spopadu pri Planini ubila vodjo orožniške postaje in se umaknila proti Šentrupertu, kjer je del čete, s komandirjem Šlandrom pet borcev, po izdaji propadel 27. avgusta 1941 v spopadu s sovražnikom v gorečem Zavškovem mlinu. Prav tako je propadel zaradi izdaje tudi poizkus preživelih borcev v začetku oktobra 1941, da bi ustanovili novo četo; večino prostovoljcev iz celjskega okoliša so nacisti ustrelili kot talce, podobno kot so to storiti že konec julija tudi s krško partizansko skupino. Na jugovzhodnem delu Kozjanskega sta bivša španska borca Dušan Kveder-Tomaž kot komandir in Rudi Janhuba kot politkomisar 28. oktobra 1941 ustanovila Brežiško četo, ki je ob ustanovitvi štela osemnajst borcev, večidel domačinov iz okoliša Brežic in Rajhenburga (Brestanice). Četa je osvobodila politične zapornike iz sevniških zaporov, uničevala okupatorjeva skladišča, minirala železniško progo ter uničila nekaj izdajalcev. Dne 28. novembra 1941 je sovražnik obkolil četo v Kunejevem hramu na Gor-janah pri Podsredi: v ostrem spopadu so padli štirje borci, enajst pa so jih ujeli ter večino njih ustrelili konec decembra 1941 v Mariboru.1 Ko je šef civilne uprave v Spodnji Štajerski dr. Sigfried Uiberreither 20. oktobra 1941 izdal razglas o preselitvi zasavskega in posavskega obmejnega prebivalstva v Nemčijo, je CK KPS, da bi preprečil izseljevanje, na nemški razglas odgovoril s pospešenimi pripravami za ljudsko vstajo na prizadetem ozemlju. Štajerskemu partizanskemu bataljonu, ki bi se prestavil na ogroženo območje iz Savinjske doline, naj bi se pridružila Brežiška četa, v južni predel pa naj bi vpadle dolenjske partizanske čete, združene v Dolenjski bataljon. Medtem ko je na Dolenjskem prišlo le do koncentracije novomeške skupine in Mokronoške čete ter napada na Bučko, je Štajerski bataljon pričel svoj pohod na Kozjansko iz Griž pri Celju v noči na 29. oktober pod vodstvom komandanta Franca Rozmana-Staneta ter se je 1. novembra že spopadel blizu Slivnice s sovražnikom. Ob preboju iz obkolitve je izgubil pet borcev, se usmeril proti Bohorju, potem pa se stalno zasledovan v hudih zimskih razmerah in brez zvez na terenu vrnil v Savinjsko dolino, kjer se je izčrpani bataljon razdelil na manjše skupine za prezimovanje. Med pohodom Štajerskega bataljona je zaradi izdaje propadla tudi skupina okrog političnega organizatorja Janeza Pečnika, ki je bil po nalogu OK KPS Celje pripravljal teren za vstajo in prihod bataljona.2 Da bi novi PK KPS za Štajersko na pomlad 1942 pospešil razvoj NOG na Kozjanskem, je tja prestavil svoj sedež in se je poslej zadrževal na Kozjanskem do konca avgusta 1942. Hkrati so ustanovili tudi OK KPS za Kozjansko, katerega sekretarka je postala izkušena revolucionarka Tončka Cečeva-Roza. Aprila 1942 je prispela iz I. štajerskega bataljona na Kozjansko sku-nipa petih borcev z Jankom Skvarčem-Modrasom in Pavlom Balohom-Petrom, v maju 1942 pa z Antonom Vratanarjem-Antoneskom še skupina sedmih borcev. Iz obeh skupin je nastala Kozjanska četa, ki je poleti 1942 izvedla vrsto uspešnih akcij. Njen polet in okrepljeno politično delo kozjanskih aktivistov pa so prekinili dogodki v noči na 28. avgust 1942 pri Topolovem nad Zagorjem, ko je zaradi izdaje sovražnik izvedel za kraj sestanka vojaških in političnih delavcev, razbil Kozjansko četo in poleg drugih zajel tudi ranjeno sekretarko okrožnega komiteja KPS za Kozjansko Tončko Cečevo.3 Ob reorganizaciji slovenske partizanske vojske spomladi 1942 je Glavno poveljstvo predvidevalo ustanovitev IV. grupe odredov s Ptujskim, Haloškim in Kozjanskim odredom, k čemur naj bi pripomogla predvsem II. grupa odredov po prihodu na Štajersko. Spričo zapoznelega pohoda II. grupe je Glavno poveljstvo poslalo avgusta 1942 z Dolenjskega preko Hrvaškega na Kozjansko četo 20 partizanov (komandir Branko, politkomi-sar Janko Žagar-Iztok), ki naj bi skupno s Kozjansko četo predstavljala jedro IV. grupe. Sovražnik pa je to četo razbil deloma že na Hrvaškem in dokončno ob njenem prihodu na Kozjansko sredi septembra 1942.4 Sredi septembra so na Dobrovljah na zboru II. grupe odredov ustanovili Kozjanski bataljon, ki sta ga sestavljali dve četi iz II. grupe odredov, kot tretjo četo pa so predvideli Antoneskovo skupino borcev, ki je bila 28. avgusta skoraj popolnoma uničena. Z Dobrovelj se je novo usta- novljeni bataljon odpravil pod vodstvom Franca Mazovca-Rista in polit-komisarja Jožeta Babiča-Vojteha na Kozjansko. Ker so Nemci začeli bataljon takoj po prihodu na Kozjansko vztrajno preganjati, se je štab odločil za razdelitev. Ena četa z bataljonskim štabom je ostala v okolišu Veternika in si tam uredila zimski tabor, druga pa je nadaljevala pohod proti Bizelj-skemu ter se utrdila na področju med Pišecami in Sromljami. Po hudih začetnih izgubah je jeseni 1942 število njenih borcev znova narastlo in je bilo tudi njeno dejavnost čutiti tja do Brežic vse do 18. februarja 1943, ko sta jo policija in vermanšaft obkolila in jo skoraj popolnoma uničila: padlo je štirinajst borcev, sedem je bilo ujetih, pel pa se jih je rešilo. Preostali borci Kozjanskega bataljona so s pogostimi akcijami spomladi in poleti 1943 skušali maščevati padle tovariše. Sledili so si napadi na nemški policijski kamion na cesti Sevnica—Planina, na vermane v Šentvidu pri Planini, skupino orožnikov iz Koprivnice, rudnik Globoko ter pogoste rekvizicije pri Kočevarjih. V bataljonu je bilo tudi vedno več borcev-domačinov, tako da je decembra 1943 štel že okoli BO do 65 mož. Pred koncem leta 1943 sta Kozjanski in I. bataljon Zagorskega odreda napadla postojanko v Bistrici ob Sotli; napad pa je le delno uspel in je pri umiku padel komandant Janko Skvarča-Modras, v večurni borbi na Preski 20. decembra pa še politkomisar Joško Planinc-Kostja. V noči na 7. februar 1944 je pri Sedlarjevem prekoračila Sotlo XIV. divizija. Njen pohod prek Kozjanskega je potekal med neprestanimi spopadi s sovražnikom in v izredno neugodnih vremenskih razmerah. Njene ranjence so prevzeli v oskrbo kozjanski partizani. Spričo ugodnega razvoja NOB na pomlad 1944 so tudi na Kozjanskem nad vasjo Silovec pri Sromljah ustanovili Kozjanski odred, ki je v poletnih mesecih razvil široko ofenzivno dejavnost in kljub hudemu pritisku dosegel več lepih zmag. Konec poletja je na Kozjanskem že nastalo obsežno osvobojeno ozemlje, kjer se je razvila ljudska oblast in bogato kulturno življenje. Ker so Nemci hoteli zaščititi važne prometne poti na obrobju Kozjanskega in zavarovali nemške naseljence, so v začetku decembra 1944 pričeli z veliko ofenzivo proti osvobojenemu ozemlju. Partizanske vojaške enote so se ji s spretnim manevriranjem brez večjih izgub izogibale, civilno prebivalstvo pa je ob sovražnikovem vdoru zelo trpelo. Kozjansko so preplavili vojaški oddelki vseh barv: policija, esesovci, vojska, ustaši in drugi, ki so požigali, streljali prebivalce in jih odganjali v taborišča. Spomladi 1945 pa je tudi ta predel po štirih letih hude in krvave borbe dočakal svobodo.5 Partizanska saniteta na Kozjanskem se je razvijala vzporedno z razvojem narodnoosvobodilnega gibanja. Kljub težavam je imela zdravstvena služba tudi na tem predelu slovenske zemlje vse tiste razvojne stopnje partizanskega zdravstva, ki so bile za dobo NOB tako značilne in edinstvene v zgodovini vojaške medicine sploh, od skrivanja prvih ranjencev v preprostih bunkerjih na samotnih kmetijah in v gozdovih, do organiziranja pravih, za takratne razmere velikih bolnišnic, kjer so ranjenci in bolniki našli udobje in dobro nego na visoki strokovni ravni. Tudi na Kozjanskem se je partizanska saniteta znašla pred vrsto težav, predvsem zaradi pomanjkanja večjih gozdnih predelov, primernih za izgradnjo zakon-spiriranih sanitetnih objektov, in pomanjkanja strokovnega kadra, predvsem zdravnikov. V razvoju sanitetne službe na Kozjanskem sta bili dve različni obdobji. V prvem obdobju, do prihoda XIV. divizije na Štajersko, je bila slabo organizirana, primitivna in na nizki strokovni ravni, v drugem obdobju, od pomladi 1944 do osvoboditve, pa se je spričo dobre organiziranosti razvijala v smislu sodobne vojaške medicine. Do prihoda XIV. divizije so podatki o saniteti zelo skopi, saj prve partizanske enote na Kozjanskem v letih 1941—1942 še niso imele urejene sanitetne službe. Po potrebi so partizani iskali pomoč tudi pri najbližjih slovenskih zdravnikih na terenu. V začetku avgusta 1941 je npr. dr. Svetina iz Šentjurja pri Celju zdravil bolna partizana Celjske čete Hermino Seničar in Karla Vovka, poslal celo partizanskega sodelavca k celjskemu lekarnarju Tončiču po zdravila in mu tudi sporočil, za kaj jih potrebuje.6 Politično in vojaško vodstvo NOG se je vseskozi zavedalo pomem-nosti sanitetne službe in se je v ta namen povezovalo z zdravstvenim osebjem, organiziralo pa tudi zbiranje sanitetnega materiala. Komandir Celjske čete Peter Stante-Skala, hudo poškodovan ob preboju iz obkoljenega taborišča v Langerjevih pečeh na Javorniku sredi avgusta 1941, se je zdravil pri zanesljivih kmetih. V novembru 1941, na brežiškem pohodu, je ranjenec Pongrac Raček-Matevž hodil z enoto in so zanj skrbeli tovariši, huje ranjeni Peter Šprajc-Slavc je ostal čez zimo na zdravljenju pri kmetu Valentinu Lahu v Spodnjem Žegarju pri Prevorju, onemogli Jože Farčnik-Jelovšek pa se je prebil v okolico Celja in se tam pozdravil pri partizanskih sodelavcih.7 Prve bunkerje za partizanske ranjence in bolnike so gradili večinoma na samotnih kmetijah in so bili zelo preprosti in nehigienski, običajno v svinjaku ali hlevu, prikriti z odpadki in drugo navlako. Zdravljenje v takih razmerah je potekalo počasi, vendar je ranjenec dobival vsaj hrano ter se je počutil varnega, pa čeprav ob laični domači zdravstveni negi. Prve bunkerje je slikovito opisal dr. Ivan Kopač-Pauček: ». .. Nikoli ne bom pozabil teh naših prvih bolnic v najstrašnejših dneh naše borbe za Štajersko. Bili so temačni kotički na podstrešjih samotnih, revnih kmečkih hiš, skrbno zakriti z vsakovrstno hišno navlako in deskami, v katerih so pritajeno dihali po trije ali štirje težji ranjenci. Nekajkrat so bile to temne luknje v slami na podu ali v hlevu blizu jasel v obliki bunkerja iz desk, prikritega pod slamo in gnojem. Ponekod si videl to našo ,bolnico' v svinjaku ali čebelnjaku pa tudi v kleti. Vsi ti kotički, ki so skrivali v sebi po več ranjencev, so bili tako skrbno zakamuflirani, da niti najbistrej-še oko ni zapazilo kaj sumljivega. Te naše prve .bolnice' je gradil narod sam in narod sam je skrival skrite ranjence pred sovražnikom, da jih ne dobi v svoje kremplje . . .«8 Nov korak v razvoju partizanske sanitete je bil prvi pravi gozdni bunker, ki so ga zgradili novembra 1943 med vasema Puste Ložice in Ple- šivec.9 Bi] je preprosto grajen, brez pravega zračenja ter precej vlažen. V njem je bilo prostora za približno dvajset oseb in so ga uporabljali hkrati kot spalnico, kuhinjo in skladišče. V bunkerju so se zdravili najprej ranjenci iz Kozjanskega bataljona, bila pa je tudi skrivališče za terenske aktiviste med nemškimi hajkami. Prvotnemu namenu, kot zasilna bolnišnica, je pričel služiti februarja 1944, ko je po prihodu XIV. udarne divizije na Bohor le-ta predala Kozjanskemu bataljonu v oskrbo petnajst hudo ranjenih partizanov.10 Sredi marca 1944 je sporočil sanitetni odsek IV. operativne cone štabu Kozjanskega bataljona, da je sprejel sanitetni raport za prvo polovico februarja 1944, in vprašal, kako se zdravi 16 ranjencev, ki jih je na Kozjanskem pustila XIV. divizija, in kaj je s tremi bolničarji, ki so ostali pri ranjencih.11 Ranjenci so v bolnišnici kar dobro okrevali, vendar pa bi jih sovražnik skoraj zajel, ko so Nemci ujeli domačina, vodnika XIV. divizije, in ga pridobili za sodelovanje. Ker se je vrnil na Bohor in poizvedoval za bolnišnico, zatem pa izginil in so za njim poslani bataljonski obveščevalci ugotovili, da se je izgubila sled za njim pri Senovem, so takoj razselili ranjence po gozdu, vstran od bunkerja. Partizani so tam blizu postavili zasedo z dvema strojnicama. In res je naslednje jutro skupina policistov najprej od daleč odvrgla bombo proti bolnišnici, se ji približala, vtem pa jih je tudi že partizanska zaseda pregnala.12 Za postavitev nove bolnišnice je bataljonski štab določil Ivana Do-berška-Janka in Marka Gerjeviča-Tineta. Preiskala sta vso južno stran Bohorja in se odločila za skalnato jamo, ki je merila v premeru kakih petnajst metrov, predvsem zato, ker bi tudi ob najhujših nalivih ostala suha. Od Zajsel, majhnega zaselka na južnem pobočju Bohorja, je bila oddaljena približno pol ure hoda. Jamo so najprej dobro očistili in tla poravnali, tako da so uredili prostor za približno trideset ranjencev. Preko jame so podrli bližnjo mogočno bukev, da je primerno odsekana služila za strešno sleme. Na vsako stran debla so pribili roženice, prek njih pritrdili bukovo kolje in streho prekrili še z dvajsetimi velikimi rženimi škopi, ki jim jih je pripeljal Ivan Zupane. Na streho in v okoliš so nanosili precej suhega listja. Pred vhodom v bolnišnico so imeli veliko skalo, sam vhod pa so zadelali še z dračjem. V bolnišnico so vselili ranjence iz izdanega bunkerja. Kuhala jim je »Zajselska« Micka, za hrano pa so skrbeli okoliški kmetje. Kljub temu, da je sovražnik večkrat hodil okrog nje v razdalji 20 do 30 metrov, izredno dobro prikrite postojanke ni nikoli odkril in je delovala do osvoboditve Planine 17. avgusta 1944.13 Vsem, ki so v tem bunkerju iskali pomoč, bosta gotovo ostala v trajnem in neljubem spominu dva dogodka. Nekega majskega dne so Nemci postavili v bližino strojnico in z njo kako uro obstreljevali okoliš. Večina ranjencev je ostala popolnoma tiha in nepremična, dva pa so morali na silo umiriti, da nista pobegnila in s tem izdala postojanke. Kmalu po tem dogodku je sovražnik z minometi obstreljeval področje v smeri bolnišnice. Tedaj se je izkazal ameriški pilot »Pepi« — Charles S. Lanier, ro- jen v Los Angelesu, radiotelegrafist iz avionske baze v Foggii v Italiji, ki so ga bili 18. marca 1944 sestrelili nad Bohorjem in se je hudo ranjen zdravil v bolnišnici od 19. marca do ozdravitve. Na ustno harmoniko je namreč med najhujšim obstreljevanjem pričel igrati črnske pesmi, da bi ob njih pozabili na nevarnost, ki jim je grozila od zunaj.14 Partizanska saniteta na Kozjanskem se je pričela še hitreje razvijati in dobivati organizirano obliko spomladi leta 1944, ko je prišel na Kozjansko sanitetni referent Kozjanskega odreda dr. Adolf Drolc. Rodil se je v Zagorju ob Savi, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. Gimnazijo je končal v Mariboru, študij medicine pa v Beogradu Po prihodu v partizane je dr. Drolc bil nekaj časa v Kamniško-zasavskem odredu, konec aprila 1944 pa ga je sanitetni referent IV. operativne cone dr. Stane Pire na njegovo željo poslal na Kozjansko za sanitetnega referenta Kozjanskega odreda. Z izredno vztrajnostjo in voljo je v naslednjih mesecih kljub velikim težavam organiziral pravo vojaško sanitetno službo in vzgojil dober bolničarski kader za vojaške enote in druge potrebe. Pod njegovim vodstvom je sanitetna služba dosegla tako visoko stopnjo organiziranosti in strokovnosti, da se je izenačila z ono v drugih slovenskih pokrajinah. Glavna organizatorja partizanske sanitete na Kozjanskem dr. Adolf Drolc in dr. Stanko Pogrujc Maja 1944 je bilo na Kozjanskem 17 bolnikov, od tega osem težjih in negibljivih v bunkerju, drugi lažji ranjenci pa so bili v pokretnici. Zdravstveno stanje bolnikov se je hitro popravljalo in so pokretnico lahko kmalu opustili, ker so vsi lažji bolniki že okrevali. Medtem ko je bilo raznovrstne hrane dovolj, je primanjkovalo le nekaj sanitetnega materiala. V juniju so sanitetno osebje Kozjanskega odreda sestavljali: sanitetni referent dr. Adolf Drolc, pomočnik sanitetnega referenta, štirje bolničarji in šest bolničark.15 Ker se je sanitetni referent Kozjanskega odreda dr. Drolc zavedal težav spričo pomanjkanja strokovnega zdravstvenega kadra, je pričel pripravljati sanitetni tečaj za bolničarje in bolničarke. Posebno pozornost je posvečal higienskim razmeram v enotah. Uspehe je bilo kmalu opaziti, saj sta se ušivost in garjavost zelo zmanjšali.16 Junija je bilo v bolnišnici enajst ranjencev, odpustili so jih pet, na novo sprejeli pa tri, eden pa je umrl zaradi tetanusa. Tudi v juniju je bilo dovolj hrane, ker so si pripravili zalogo za dva meseca vnaprej. Ker se je izkazalo, da obstoječa bolnišnica ne bo zadostovala, in tudi kraj ni ustrezal tako zaradi možne dekonspiracije kot tudi iz higienskih razlogov, so konec junija ali prve dni julija začeli iskati nov prostor za postavitev nadzemne bolnišnice, ki bi bila hkrati primernejša od podzemne. Pri tem pa so ugotovili, da je bil največji gozdni sestav na Kozjanskem, Bohor, ne samo zaradi valovite lege in trohnečega lesa nezdrav za ranjence, ampak tudi kot središče narodnoosvobodilnega boja na Kozjanskem preveč obljuden, kajti tam je imelo svoj sedež tudi več ustanov kot npr.: tehnike, gospodarske komisije itd. Poleg številnih partizanskih akcij je vse to seveda privabljalo sovražnika v pogoste in natančne hajke. Zaradi tega so se po daljšem iskanju odločili za zdrav in dobro prikrit kraj nad jurkloštrskim, oziroma Nemškim grabnom pod Rudenikom in je bila bolnišnica v začetku julija že pod streho. Lesena stavba-baraka je bila v zemlji le z zadnjo stranjo, merila je po dolgem 8 do 10 metrov, v širino 3 metre, sprejela pa je lahko 30 težkih ranjencev. Njeno prvotno konspi-rativno ime »Prihvatnica X« so kasneje preimenovali v »R 7«. V baraki so bila ležišča ločena, tako da je imel vsak ranjenec dovolj prostora. Osebje in previjališče sta bila v posebnem prostoru. V bližini so zgradili bunker, v katerega so lahko spravili živeža za tri mesece. V oddaljenosti približno sto metrov so določili prostor za pokopališče. Javka za bolnišnico je bila na Preski pri gozdarski koči. Upravnik nove bolnišnice je postal Ivan Marn, v njej pa sta delala še Jaka Kuhar in Alojz Tantinato-Rozman.17 Stanje sanitetne službe v bataljonih Kozjanskega odreda je bilo zadovoljivo. Bataljoni so še posebej skrbeli za nabavo sanitetnega materiala, zato ga je bilo dovolj, primanjkovalo je le antitetaničnih injekcij. Bataljoni in terenske organizacije OF so organizirali tudi vrsto kanalov za nabavo sanitetnih potrebščin predvsem iz Zagreba, Celja in Maribora. Nekaj zdravil in potrebščin so dobivali celo iz Gradca in z Dunaja. O teh kanalih je le malo znanega, ker so delovali v strogi ilegalnosti; terenci se često niso poznali med seboj, pogosto pa tudi niso vedeli, kaj prenašajo. Ko se je po ustanovitvi kozjanskega odreda in vedno pogostejših akcijah povečala tudi potreba po sanitetnem materialu in tisto, kar so nabrali sodelavci OF, ni več zadostovalo, so politični delavci sredi maja 1944 organizirali veliko akcijo za nabavo sanitetnega materiala v Sevnici. Po sestanku Ivana Doberška-Janka z odborom OF Prešna Loka, katerega član Franc Kozinc-Kosec je dobro poznal lekarnarja in sodelavca OF Nikolo Žuviča iz Sevnice, so se podrobneje domenili za akcijo v sevniški lekarni. Potem ko je Zuvič naslednji dan na razgovoru v Prešni Loki obljubil, da bo pripravil sanitetni material, je bilo le od aktivistov odvisno, kako ga bodo spravili iz Sevnice. Na posvetovanju z drznim aktivistom Vanjo iz Lončarjevega dola, ki je dobro poznal razmere v Sevnici, so se odločili, da bodo material odpeljali iz mesta opoldne kar z vozom. Dopoldne, na dan akcije, je Vanja v Sevnici obvestil lekarnarja in organiziral aktiviste za stražo in pomoč pri natovarjanju. Na dvorišču ob lekarni so zatem voz hitro naložili z zaboji in zavitke prekrili s senom, Vanja in voznica Micka, ki je bila sicer pri Kozinčevih v pomoč pri kmečkih delih, sta ga pa nato srečno odpeljala proti Lončarjevemu dolu. Material so najprej spravili v Kozinčevo zidanico, po obvestilu odrednega štaba pa so naslednji večer borci I. bataljona prenesli dragoceni tovor naprej proti Bohorju.18 Kot že omenjeno je sanitetni referent Kozjanskega odreda dr. Adolf Drolc zaradi pomanjkanja strokovnega kadra organiziral sanitetni tečaj, ki se ga je med 27. junijem in 5. julijem udeležilo šest partizank. Pri zaključnem izpitu so tečajnice pokazale dovoljno mero znanja. Ker s tem tečajem še niso rešili kadrovske problematike, so med 17. in 24. julijem organizirali nov tečaj z devetimi udeleženkami. Na tečajih so obdelovali in praktično preizkušali snov iz prve pomoči, poleg tega pa so bolničarke seznanili še z osnovnimi poglavji iz anatomije in fiziologije človeka. Julija je sanitetna služba na Kozjanskem že dosegla precejšnjo stopnjo organiziranosti. Poleg sanitetnega relerenta dr. Adolfa Drolca je odred razpolagal že s sedmimi bolničarji in devetimi četnimi bolničarkami. Odredni bolničar je bil Julij Repše.19 V bolnišnici je deloval Ivan Šiška, ki je bil kot bolničar XIV. divizije ostal pri ranjenih sotovariših na Kozjanskem, njegov pomočnik pa je bil Jakob Kulovec, ki je kot ranjenec XIV. divizije ostal v bolnišnici na okrevanju. V I. bataljonu Kozjanskega odreda je bil bolničar Jože Uršič, eden najstarejših partizanov v odredu, ki je po poškodbi na očesu moral zapustiti mitraljez in je postal zelo vesten bolničar. V II. bataljonu je bil absolvent sanitetne šole pri Glavnem štabu Franc Belicijan, v III. bataljonu pa Konstantin Suša, ki je končal štiri semestre medicine. V delavskem bataljonu je bil za bolničarja Ivan Jazbec, v bataljonu novincev pa Stanko Jenko, ki je imel en semester medicine. Četne bolničarke so bile: Žandar Marija, Odlazek Saša, Herman Gizela, Brinovec Anka, Hudarin Ivanka, Kelhar Fani, Vodišek Marija, Di-mec Sonja in Jekar Fani. Sanitetni referent je zdravstvenemu osebju posvetil posebno pozornost, da bi ga strokovno čim bolj usposobil. Z vsemi bolničarji in bolničarkami se je sestajal trikrat mesečno, da je z njimi obravnaval vsa mo- goča vprašanja sanitetne službe, predelovali pa so tudi snov iz »Partizanskega vestnika« in »Ranjenca«.20 Sanitetni referent si je tudi zelo prizadeval za uspešen razvoj bolnišnične službe. Glavni poudarek je bil vseskozi na čim popolnejši konspira-ciji. Javko za bolnišnico so določili pri približno uro hoda oddaljeni gozdarski koči na Preski. Tam je stalno dežural kdo od bolniškega osebja. Bolnike oziroma ranjence so sprejemali in transportirali v bolnišnico samo ponoči in sicer od desetih zvečer do štirih zjutraj. Prenos od javke do bolnišnice so opravljali samo člani bolniškega osebja, vsakemu drugemu so dostop do bolnišnice onemogočili. Tudi pošto so zbirali na enem mestu, da jo je zatem zanesljiv in stalen kurir odnašal v bolnišnico ter tako tudi kurirji TV postaj niso vedeli za njen položaj. Zaradi težavnega in nevarnega transporta iz vseh kozjanskih predelov v edino bolnišnico, so se odločili julija 1944 za izgradnjo še dveh pomožnih bolnišnic, ene za ranjence vzhodnega in druge na zahodnem območju Kozjanskega.21 V glavni bolnišnici je bilo tedaj devet ranjencev, od teh šest negibljivih. Bila je dobro založena z živežem, saj ga je imela v posebnem bunkerju vskladiščenega za dva meseca vnaprej. V pomožni bolnišnici na zahodnem odseku je deloval en bolničar ter sta bila julija v njej dva ranjenca, v bolnišnici na vzhodnem odseku pa je bilo konec julija pet ranjencev, ki jih je oskrboval tudi en bolničar. Da bi oskrbo ranjencev še izboljšali, negibljivim in hudim ranjencem pa posvetili še večjo pozornost, so avgusta ranjence ločili. Medtem ko so težki in negibljivi ranjenci ostali v glavni bolnišnici, so gibljive in lažje ranjence namestili v neko opuščeno hišo v bližini Zgornjega Voluša nad kmetom Horjakom, na dobro skritem kraju, oddaljenem od vseh poti in ob gozdu. Tako je nastala rekonvalescentna postojanka, v katero so sprejemali lažje ranjence ter bolne in onemogle iz bataljonov. S tem so tudi razbremenili enote in povečali njihovo gibljivost.28 Avgusta so za potrebe zdravstvene službe na Kozjanskem ustanovili še terensko apoteko »Skala«. Zgradili so jo na jurkloštrski strani Voluša, v strmem bregu kakih 50 metrov nad potjo od jurkloštrske graščine proti Volušu. »Skala« je bila v napol podzemeljskem bunkerju, tesno obloženem z deskami in dobro zavarovanem pred vremenskimi neprilikami. V ta bunker — lekarno, se je potem stekal ves sanitetni material po raznih kanalih iz Celja, Zagreba, Brežic, Dunaja, Gradca in od drugod.23 Apoteko je vodil Feliks Preskar, ki je imel že precej izkušenj v apotekarstvu, saj je pred prihodom v partizane pet let delal kot laborant v sevniški lekarni. On je hkrati tudi organiziral kanale za nabavo zdravil in drugega sanitetnega materiala. Zaradi čedalje večje aktivnosti Kozjanskega odreda in njegove številčne rasti je še naprej primanjkovalo strokovno usposobljenega sanitetnega osebja. Zato so 4. avgusta pričeli s četrtim sanitetnim tečajem, ki se ga je udeležilo deset partizank. Neizprosen boj s sovražnikom je zahteval žrtve tudi med zdravstvenim osebjem. Dne 17. avgusta 1944 so 13 Celjski zbornik 193 v borbi na Njivicah Nemci ranili in ujeli bolničarko I. bataljona Milko Gorjup ter jo po strahovitem mučenju napol mrtvo vrgli v gorečo hišo. Dne 10. septembra je sanitetna služba na Kozjanskem dobila dragoceno okrepitev. V partizane je prišel dr. Stanko Pogrujc in postal pomočnik sanitetnega referenta. Pred vojno je bil zdravnik v Ptuju in Mariboru, septembra 1941 se je povezal z organizacijo OF ter aktivistom pošiljal sanitetne potrebščine. Ko je januarja 1942 moral zapustiti Maribor, se je zaposlil kot privatni zdravnik v Kozjem, se tam povezal z partizanskim sodelavcem in sekretarjem krajevnega odbora OF veterinarjem dr. Francem Moserjem, ki so ga nacisti dne 4. novembra 1942 v Mariboru ustrelili kot talca. Dr. Pogrujc je vstopil v partizane 10. septembra 1944, deloval najprej kot pomočnik sanitetnega referenta Kozjanskega odreda, od oktobra naprej pa kot pomočnik sanitetnega referenta Kozjanskega vojnega področja, se pravi dr. Adolfa Drolca. Zaradi slabega zdravja in težke gibljivosti je postal decembra 1944 upravnik največje bolnišnice na Kozjanskem »R 9«.24 Konec poletja in v začetku jeseni leta 1944, ko je na Kozjanskem nastalo obsežno osvobojeno ozemlje, je tudi organiziranost sanitetne službe dosegla svoj vrhunec. V začetku oktobra so ustanovili sanitetno službo Kozjanskega vojnega področja, ki je zajemala zdravstvene ustanove od bolnišnic in apoteke do ambulant pri komandah mest in vseh higienskih ustanov. Sanitetni referent Kozjanskega vojnega področja je bil dr. Adolf Drolc, njegov pomočnik dr. Stanko Pogrujc, sanitetni referent Kozjanskega odreda pa bolničar Julij Repše. Pri komandah mest Planina in Jurklošter so ustanovili ambulanti, v kateri so sprejemali lažje obolele in tiste, ki so jih transportirali naprej v bolnišnico. V ambulantah je običajno delala bolničarka, ki je razpolagala tudi s prenosno ambulantno apoteko. Oktobra je sanitetna služba ustanovila tudi lasten ekonomat, ki je oskrboval vse zdravstvene ustanove z živežem in drugimi potrebščinami. Ekonomat s sedežem na Zgornjem Volušu je imel par konj in težak voz za prevoz sanitetnega mate-irala, za druge potrebe pa lahek enovprežen voziček. Zdravstvena služba na Kozjanskem je posvetila posebno pozornost tudi higieni v partizanskih enotah in ustanovah ter s tem vnaprej preprečevala okužbe in epidemije nalezljivih bolezni. Bolničarke so prejele stroga navodila glede nadziranja higiene v enotah in pri posameznikih. Borcem so morali prati perilo najmanj enkrat tedensko, prepovedano je bilo tudi nositi dolge lase, in če so dopuščale razmere, so se morali borci umivati vsak dan. Sanitetna služba je poskrbela tudi za to, da so kuhali kakovostno in raznovrstno hrano. Poleg glavne bolnišnice, ki je do oktobra nosila konspirativno ime »Prihvatnica X«, zatem pa »R 7« in je sprejemala le težke, negibljive ranjence, je sanitetna služba Kozjanskega vojnega področja v začetku oktobra razpolagala še z rekonvalescentno postojanko. Vse tiste, ki zaradi izčrpanosti ali bolezni niso bili sposobni za enote za krajši čas, so spravljali v tako imenovano rekonvalescentno četo. Za glavno bolnišnico so določili tudi novo javko v Slavišji vasi, ki je bila od Marofa pri Jurkloštru Graditelj partizanskih bolnišnic na Kozjanskem Blanko Defar-Striček oddaljena pol ure. Javka zanjo je bila na seniku na Preski, to je na jasi sredi gozda, ki jo je bilo videti iz Slavišje vasi.25 Hkrati z velikim poletom NOG na Kozjanskem so se pred sanitetno službo postavljale nove, še odgovornejše naloge, na katere se je bilo treba pripravljati. Ker bi za primer večjih akcij lahko primanjkovalo prostora v bolnišnici s tedaj že sorazmerno premajhno kapaciteto, so se oktobra odločili za izgradnjo dveh večjih in dobro skritih nadzemnih postojank. Pri eni teh postojank naj bi postavili tudi kirurški oddelek, kajti po posebnem kanalu z Dunaja so zbrali že kar precej potrebnega instrumenta-rija. Kakor je bil kirurški oddelek nujno potreben, tako je glavno oviro zopet predstavljalo pomanjkanje strokovnjaka — kirurga, še posebno potem, ko se niso uspešno končali dogovori s predvojnim brežiškim zdravnikom dr. Glušičem v Gradcu.26 13' 295 Nalogo, zgraditi na Kozjanskem dve novi veliki postojanki, je štab IV. operativne cone v Zgornji Savinjski dolini poveril Branku Defarju — Stričku.27 Ob odhodu na Kozjansko si je Defar izbral za sodelavca izkušenega rudarja Franca Kramžarja iz Hrastnika. S pripravami za postavitev postojank so pričeli septembra 1944. Najprej si je Defar odbral med borci Kozjanskega odreda dvanajst mož in jih razdelil na dve gradbeni skupini. Med moštvom je poiskal predvsem praktične in odločne ljudi, po njegovi izjavi naj ne bi bili levi ampak lisice, in sicer vešče raznih del kot npr. priučene krovce, tesarje in podobne obrtne samouke. Eno gradbeno skupino šestih mož je vodil Defar, drugo pa Franc Zaje. V začetku oktobra sta skupini odšli na delo; Franc Zaje nad Fužine pri Planini, Defar pa na Voluš. Primerno orodje so dobili pri kmetu Horjaku, ki je imel pri hiši mizarsko delavnico. Branko Defar-Striček je iskal prostor za novo bolniško postojanko, ki naj bi imela 80 ležišč, najprej na vrhu Voluške gore. Ker pa so bile tamkajšnje vodne mlake vrisane na vojaških kartah, iz izkušenj pa je vedel, da bo sovražnik iskal bolnišnico najprej ob vodi, se je po preiskavi vzhodnega predela Voluške gore odločil za primerno skrit prostor v gozdnatem sestavu »Dreikultura«. Tisti kraj je bil na zelo strmem in na gosto poraslem smrekovem pobočju, v njegovi bližini ni bilo nobenih poti, razen krožne poti okoli Voluške gore, ki je povezovala okoliške zaselke in so jo kasneje lahko uspešno izkoriščali za prenašanje ranjencev, ker je bilo potrebno prikriti samo njen odcep do bolnišnice. Edina pomanjkljivost izbranega kraja je bila v tem, da ga je bilo videti daleč naokoli. Vendar pa je bila po drugi strani verjetno prav v tem tudi odlična rešitev, saj nihče ne bi pričakoval, da bi bila na tako opaznem kraju partizanska bolnišnica. Nevarno in neprijetno bi lahko bilo le zaradi dima, ki bi podnevi in v jasnih nočeh lahko izdajal njeno lego. To so potem rešili tako, da so dim s celim sistemom rovov in vejevja ter zmakanjem cevi tako razredčili, da ga skoraj ni bilo več opaziti. Seveda so tudi pazili, da so kurili le z olupljenimi in izsušenimi drvmi. Bolnišnico so gradili podobno kot vse druge partizanske bolnišnice. Najprej so izkopali in izravnali zgornjo stran pobočja. Da ne bi bilo treba preveč kopati, so na spodnji strani v dolžini barake položili ob dve smreki nekaj hlodov ter jih utrdili s posebno rudarsko tehniko, imenovano »na šor«. S tem so pripravili raven prostor, na katerega so postavili barako iz neolupljenih okroglic, z enostransko rahlo nagnjeno streho, pokrito z deskami in strešno lepenko. Vso zgradbo so prekrili še s primernim materialom, da so io dodobra skrili. Bolniška baraka je merila devetkrat šest metrov in so jo opremili z dvojnimi pogradi. Tem nasproti so postavili tri enojne pograde za najtežje ranjence, nad nje pa vgradili zastekleno okno. V podaljšku barake so dogradili še majhno brunarico v velikosti dva in pol metra v kvadrat in v njej uredili za takratne razmere lično in dobro opremljeno operacijsko sobo. Poleg teh zgradb so napravili še barako v izmeri sedemkrat tri in pol metra za zdravstveno osebje in zemeljski bunker za zaloge živeža. Precej nižje pod postojanko so izkopali še dva dobro prikrita bunkerja, v katera bi lahko v nevarnosti preselili negibljive ranjence. Bolnišnični objekt na »Dreikulturi« na Voluški gori, poimenovan za »R 9«, je bila največja in najbolje opremljena bolnišnica na Kozjanskem. Gradili so jo približno en mesec in je bila v novembru že pripravljena za sprejem približno 60 bolnikov oziroma ranjencev z zahodnega predela Kozjanskega. Glavna javka za bolnišnico je bila pri kmetu Jerčinu v zaselku Pojarje.28 Istočasno kot Defarjeva gradbena skupina je tudi druga skupina pod vodstvom Franca Zajca gradila postojanko »R 8« nad Fužinami pri Planini za ranjence z vzhodnega Kozjanskega predela.29 Bolniška baraka je merila osemkrat šest metrov, ob njej pa je bila brunarica za osebje v velikosti petkrat štiri metre. Uredili so še poseben prostor za previjanje in manjše operacije ter oddelek za nalezljive bolezni s šestimi ležišči. Tudi tu so zgradili poseben bunker za primer nevarnosti, celotno postojanko pa so odlično zamaskirali tako, da je kljub neugodnem terenu sovražnik nikakor ne bi mogel odkriti.30 Najvišjo stopnjo organiziranosti je partizansko zdravstvo na Kozjanskem doseglo novembra 1944 pod vodstvom sanitetnega referenta dr. Adolfa Drolca in dr. Stanka Pogrujca, ki pa se je tedaj zaradi bolehnosti ukvarjal večinoma le s pregledovanjem nabornikov za partizansko vojsko in v glavnem deloval kot hišni zdravnik v bolnišnici »R 9«. Vso higiensko službo je vodila higieničarka, ki je poleg drugega nadzorovala tudi raz-uševanja pri komandah mest in delovnih četah. Bolnike in ranjence so v bolniških postojankah pregledovali dvakrat tedensko, v ambulanti vojnega področja vsak dan, pri ambulantah komand mesta pa dvakrat tedensko. Vse čete ali druge enote so imele po eno bolničarko ali bolničarja, pri vsaki komandi mesta so določili še dva partizana v skupino za pomoč pri razuševanju. Sestava zdravstvenega osebja se ves čas ni bistveno spreminjala. V bolnišnici »R 7«, namenjeni za najtežje in negibljive ranjence, je bil glavni bolničar Ivan Šiška in njegov pomočnik Jakob Kulovec, v »R 8« je bil bolničar Jože Uršič, ki je opravil bolničarski tečaj na Kozjanskem, njegova pomočnica pa Marija Klemenčenko. V rekonvalescentni postojanki, ki je dobila konspirativno ime »R 10« sta bili bolničarki Anka Brinovec in Saša Odlazek in v rekonvalescentni četi bolničar Stane Jazbec. Pri Komandi kozjanskega vojnega področja so vodili sanitetno službo sanitetni referent, njegov pomočnik in higieničarka Rita Papo-Nada, ki so jo bili na Kozjansko poslali iz štaba IV. operativne cone. Bolničarsko službo za zaledno vojaško oblast na kozjanskem področju je opravljal Julij Repše, partizanske straže v okviru komand mest pa je oskrboval Albin Haler. Tudi pri komandah mest so imeli po eno bolničarko, in sicer pri Komandi mesta Jurklošter Angelo Osek, pri Komandi mesta Planina Fani Pristojnik, Kozje Marijo Sepec, Sv. Jurij Anico Fevžer, Rogatec Vero Vašer in Sevnica Maro Rauter, medtem ko je bila pri tehnični četi Jurklošter bolničarka Gizela Herman in pri delavski četi Lesično Alojzija Stahl. Zdravstveno osebje se je tudi v tem obdobju vsaj enkrat ali dvakrat mesečno sestajalo in obravnavalo skupne zadeve ter članke iz »Ranjenca«. Organizirali so tudi nadaljnje sanitetne tečaje; v novembru se je končal že peti. Na tečajih so se poleg anatomije, fizologije in higiene največ ukvarjali s praktičnim delom. Pri komandah mest so imeli tako imenovana srbska bureta za raz-uševanje moštva. Razuševali so redno dvakrat mesečno, bolničarke pa so morale skrbeti, da so redno prali perilo in so se borci redno vsakodnevno umivali. Velike skrbi in probleme je bilo treba reševati tudi za-stran obleke in obutve v enotah, kajti pred bližnjo zimo je bilo okrog 60 % moštva nezadostno obutih in oblečenih. Nekoliko boljše je bilo stanje glede prehrane, ki je je bilo dovolj in izdatne, le da je bila enolična, s preveč mesa in premalo zelenjave. Tudi prostore, v katerih so bile dalj časa nastanjene enote, so vsak teden pregledali in skrbeli, da so slamo za ležanje menjavali. Da bi higieno v enotah in med civilnim prebivalstvom še izboljšali, je sanitetsko osebje izdelalo celo načrt za izgradnjo večje kopalnice s šestimi tuši in parno kopeljo. Poleg nje naj bi postavili tudi večjo razuše-valnico, v kateri bi lahko naenkrat razušili celo manjšo enoto. Ta akcija je bila toliko bolj upravičena, ker sta bili na vsem Kozjanskem sicer le dve hišni kopalnici, ena pri Komandi mesta Planina in druga v Jurkloštru. T ^jH^ysoi*.. J^l MNt; A Qu«. li A t SA __ W Sfai. t. S,9" v . v r-; - : v* A*. \ m. U «V* VIL m H srn m V». W y I/ ».It /. /, - jà m LH. m v* t V ^ito. j» TrMtmrnm. a. d. ii<. ,-L k-} lir /• / m / \V.ft- i /. 1 / m M. Seznam ranjencev iz partizanske bolnišnice na Kozjanskem Do uresničitve teh načrtov pa ni prišlo, ker so to preprečili nadaljnji dogodki.31 Življenje in zdravljenje ranjencev v bolnišnicah je potekalo organizirano in disciplinirano. Predvsem si je vodstvo postojanke prizadevalo, da bi čas zdravljenja čim koristneje porabili. Ko so novodošlega bolnika seznanili s hišnim redom, se je moral zavezati, da ga bo vedno izpolnjeval. Javno izobešeni hišni red v bolnišnici so običajno prebirali vsako soboto v prisotnosti vseh bolnikov in osebja. V postojankah so vstajali ob sedmih zjutraj, ob nedeljah in praznikih pa ob pol osmih, medtem ko je bilo spanje oziroma popoln mir ob desetih zvečer. Hrano so običajno delili trikrat na dan: zajtrk ob pol osmih, kosilo ob enih in večerjo ob sedmih. Nočni dežurni bolničar je moral do vizit ob devetih zjutraj in šestih popoldne urediti ležišča, umiti bolnike ter jim izmeriti temperaturo, jo vpisati v temperaturno tablo ter počistiti postojanko. Ranjence so previjali v razmaku od enega do petih dni, kakor je pač bilo potrebno glede na rano. Obleke, odeje, obveze itd. so lahko prali na prostem sajno ob deževnem ali oblačnem vremenu, v jasnih dneh pa v zaprtem prostoru, pač iz previdnosti zaradi dima in sopare. Na postojankah je bilo prepovedano žvižganje, glasno govorjenje in petje. Žaganje, sekanje in druga hrupna opravila so dovoljevali le proti večeru. Še posebej ob nevarnosti je moral zavladati popoln mir, prenehali so z vsakim delom, govorili so lahko le polglasno ali šepetaje, kuhali pa samo ponoči ali pa sploh ne. Ranjenec je bil po okrevanju dolžan pomagati pri postrežbi drugih bolnikov. V postojanki niso smeli uporabljati imen bližnjih vasi, hribov ali voda, da okrevanec kasneje ne bi mogel kaj izdati, kolikor bi ga sovražnik zajel. Osebje si je zato tudi pogosto izmišljevalo lažna imena za orientacijske točke v okolišu.3a Od vsakega ranjenca, ki je zapuščal postojanko, so se na dostojen in prisrčen način poslovili, tako da je vsakemu ranjencu ostalo bivanje v bolnišnici v najlepšem spominu. Tudi glede transportov ranjenih do javke za bolnišnico so veljala točno določena pravila. Transport je morala spremljati izkušena bolničarka z najpotrebnejšimi obvezili in zdravili. Eden od spremljevalcev je med transportom skrbel za intendanco, seveda kar se le da neopazno, da ne bi pri tem trpela konspiracija. Z ranjenci se pod nobenim pogojem niso smeli ustavljati v vaseh in hišah. Kolikor je kdo med potjo umrl, je bilo treba poskrbeti za dostojen pogreb, za grob pa sta morala vedeti dva člana iz spremstva. Zapuščino umrlega so vzeli s seboj, da bi jo kasneje predali njegovim sorodnikom. Če pa razmere niso dopuščale pokopa, so morali obvestiti terence, da bi ti kasneje izvršili pokop pod istimi pogoji. Vsaka enota je morala sestaviti skupino zanesljivih ljudi, ki je prenašala ranjence zadnjo uro pred javko. Za bolnišnično javko so v enoti vedeli le trije funkcionarji, ki so bili obenem tudi vodniki transportov.33 Zaradi sistematičnosti dela in da ne bi prišlo do nesoglasij med osebjem v bolniških postojankah, je bilo delo vsakega posameznika strogo opredeljeno. Postojanko sta vodila politkomisar in vodja ali komandir ter so jima bili podrejeni vsi na postojanki. Vsakih štirinajst dni je komisar sklical sestanek vsega vodilnega osebja, da so se pomenili o tekočih zadevah, hkrati pa je vodil tudi celotno politično delo. Moral je aktivno sodelovati pri vseh razgovorih in posameznike kot celoto navajati k pravilni politični presoji. Skrbel je za mitinge, zabavo in razvedrilo ranjencev, pazil na pravilen odnos bolnikov do osebja in vodstva ter skupno z vodjo oddelka urejal prehrambene zadeve, skrbel za čistočo, določal delo, reševal pošto, seznanjal vse s tekočo literaturo itd. Vodja oddelka je moral vsak dan ob določeni uri opraviti vizito, skrbel je za strokovno delo in nego bolnikov, določal pogostost previjanja, dietno prehrano, priboljške in nadziral delo bolničarjev. S komisarjem je sestavljal delovni načrt postojanke za teden dni naprej in razdelitev dela vpisoval v raportno knjigo. S komisarjem in intendantom je sestavljal jedilne liste za teden dni vnaprej. Poleg tega je moral voditi evidenco sanitetnega materiala, skrbeti za higieno postojanke, bolnikov in osebja. Intendantovo delo je bila kontrola živil, skrb za skladišča, nadziranje kuharja in kuhinje, v primeru nevarnosti pa je moral evakuirati hrano in opremo. Vsak teden je moral kuharju predložiti jedilni list in mu odmeriti pripadajočo količino živil. Vodja delovne skupine je skrbel za vsa tekoča dela. Kamufler je imel nalogo neprestano skrbeti za kamuflažo postojanke in okolice, saj je bila prav konspiracija pogosto edina obramba postojanke. Vodja kuhinje ali prvi kuhar je skrbel za pravilno delovanje kuhinje.34 Življenje na postojankah je bilo kljub globoki konspiraciji zelo živahno in razgibano. Vodstva postojank so si prizadevala, da bi ranjenci čim bolje izkoristili zdravljenje v bolnišnici in da bi bil ta čas zanje tudi prava politična šola. Postojanke so imele lastne partijske celice ter so redno prejemale tekočo literaturo in radio-vestnike, imele pa so tudi majhne knjižnice z leposlovno literaturo. Organizirali so mitinge, proslave in literarne večere. Tako so na primer imeli novembra 1944 na »R 8« dva literarna večera, posvečena Ivanu Cankarju in sovjetski literaturi. Na rednih političnih urah so obravnavali raznovrstno tematiko. V postojanki »R 10« so imeli na primer 25. marca 1945 predavanje in razgovor o kraljih, branje radio poročil in komentar, 26. marca dopoldne branje radio poročil in popoldne razpravo »Naša in bivša jugoslovanska vojska«, 27. marca »Maršal Tito kot človek in vojskovodja« (življenjepis) ter radio poročila, 28, marca »Pomen in uspehi naše vojske — Osvoboditev Srbije, Črne gore, dalmatinske obale, Like in drugih ozemelj«, 29. marca »Borba z londonsko reakcijo za priznanje NOB« ter »Politični razvoj od leta 1941 naprej«, 30. marca »OF in njen pomen« in 31. marca »Komunistična partija« (po referatu Moše Pij ade o zgodovini KPJ). Največja ovira za še uspešnejši razvoj sanitetne službe na Kozjanskem je bilo vsekakor pomanjkanje zdravnikov. Razen organizatorja celotne sanitete dr. Drolca in hišnega zdravnika na »R 9« dr. Pogrujca ter dr. Franca Pungerčnika na terenu, ni bilo zdravnikov. Sicer so poskušali, da bi s prostovoljno mobilizacijo na terenu pridobili nove zdravnike, ven- dar v tem prizadevanju niso uspeli. Predvsem so pogrešali kirurga, ki bi lahko reševal na primer obstreljene v trebuh. Ker tudi sicer na Kozjanskem ni bilo dovolj civilnih legalnih zdravnikov, je morala partizanska sanitetna službo mimo lastnih težav organizirati še ambulanto za civilno prebivalstvo, v kateri so ordinirali sanitetni referent, njegov pomočnik ali pa kdo od bolničarjev. Zdravstvenemu osebju so precej pomagali odbori Rdečega križa, ki so jih bili ustanavljali jeseni 1944 na vsem kozjanskem področju. Ko je sovražnik 10. decembra 1944 začel z ofenzivo proti osvobojenemu ozemlju, je bila ta zadnja ofenziva v zimi 1944/45 tako kot za celotno narodnoosvobodilno gibanje na Kozjanskem tudi za partizansko sani-teto ena najhujših preizkušenj. Na srečo je le-ta prav v začetku ofenzive dosegla tako visoko stopnjo organiziranosti, da je razpolagala kar s štirimi sorazmerno dobro urejenimi in zakonspiriranimi postojankami, R 7, R 8, R 9 in R 10, ki so bile zmožne nuditi vso oskrbo najmanj 150 ranjencem, v skrajni sili pa še večjemu številu. Zaradi sovražnikovega zadrževanja in nasilja na dotedanjem osvobojenem ozemlju se je partizanska zdravstvena služba znašla v sila .neugodnih razmerah. Medtem ko je običajno »mirnodobno« delovanje prenehalo, so se bolnišnice spričo številnih ogorčenih bojev na celotnem ozemlju Kozjanskega polnile s čedalje večjim številom ranjencev. V poročilu o delu v času od 1. decembra 1944 do 31. marca 1945 je dr. Drolc zapisal: »Z decembrsko ofenzivo sovražnika, predvsem ustašev, na naš sektor je tako politično kot vojaško delo na Kozjanskem dobilo povsem drugo lice in je imelo globok vtis tudi na saniteto samo. Prej smo živeli mesece in mesece v najlepšem miru, gradili postojanke in dobavljali sanitetni material in hrano, z 10. decembrom pa je vse odpovedalo. Morali smo se zabiti in smo le s težavo vzdrževali zvezo med eno in drugo postojanko. Eno najbolj važnih vprašanj v tem času pa je bil transport ranjencev, in to številnih, kajti na sektorju, ki je prej veljal kot svoboden, je operiralo včasih nad 2000 sovražnikov .. .«35 Bolnišnice so imele največ težav glede konspiracije, kajti mnogo ljudi je le vedelo, kje približno so bile skrite. Ogromne težave pa so nastopile tudi pri nabavljanju in donašanju živeža, saj kljub obilnim zalogam bolnikom niso mogli nuditi skozi daljše obdobje raznovrstno in ustrezno hrano. Ogrožena je bila tudi preskrba s sanitetnim materialom, ker je sovražnik tik ob apoteki »Skala« postavil zasedo, tako da je bil dostop do nje povsem nemogoč. Na srečo je bilo nekaj sanitetnih potrebščin vskladiščenih tudi zunaj terenske apoteke. Ko se je Kozjanski odred med ofenzivo prebil na bolj oddaljeno področje, je sanitetni referent dr. Drolc 24. decembra 1944 postavil javke za sprejem ranjencev v Pemšah nad Jurkloštrom, Velikih Grahovšah, Hrastju nad Žusmom, pri Ojstrici na Bohorju, Mrzli planini nad Sevnico in Padežu nad Sevnico. Sanitetna služba je hudo zimsko ofenzivo dobro prestala kljub na videz nerešljivim težavam, predvsem zaradi izredne požrtvovalnosti in ogromnih naporov vsega zdravstvenega osebja. Okupator ni zajel niti Bolnišnica R-9 na vzhodnem pobočju Voluške gore enega ranjenca, pa čeprav so se postojanke pogosto znašle povsem v bližini sovražnikovih oporišč. Bolnišnica »R 7« je bila skozi ves december dobesedno natrpana s težkimi in negibljivimi ranjenci le dvanajst minut hoda od močne sovražnikove postojanke, iz katere so stalno patruljirali po okolišu. Kaže, da sovražnik ni odkril bolniških objektov predvsem zaradi nenadkriljive iznajdljivosti osebja. Lep primer take iznajdljivosti je bila zvijača, s katero so odvrnili sovražnikovo pozornost od bolnišnice »R 9«. Sovražnik je sicer vedel, da mora biti partizanska bolnišnica nekje na območju Voluške gore in jo je že tudi nekaj dni pred začetkom zimske ofenzive načrtno iskal, vendar je partizanska obveščevalna služba vodstvo bolnišnice še pravi čas na to opozorila. V stiski se je osebje bolnišnice odločilo za svojevrstno prevaro. Vrh Voluške gore so namreč ob mlakah, vrisanih v vojaške zemljevide, na hitro postavili lažno bolnišnico v upanju, da se bo sovražnik zadovoljil z njenim odkritjem, saj je bila po njegovem le ob kaki vodi. Iz zavezniških padal so torej v bližini mlak postavili nekaj šotorov, v njih iz smrekovih vej naredili ležišča, jih celo prekrili z nekaj odejami, zgradili navidezno ognjišče s pepelom in ogorki, prinešenimi iz »R 9«, v prirejeni latrini pa ustvarili videz, ko da so jo dolgo časa uporabljali. Končno so vso neuporabno opremo iz prave bolnišnice, odsluženo posodo, cunje, nekaj starih okrvavljenih obvez in po- dobno v neredu razmetali okrog šotorov in ognjišča, na bližnjo bukev pa obesili še velik kos govejega mesa. Iz te lažne bolnišnice so zatem zgazili široko sled na že omenjeno krožno pot okoli Voluške gore, medtem ko so sledi proti »R 9« kar najskrbneje prikrili. Lažna bolnišnica je v resnici vzbujala vtis, da so jo tamkajšnji ranjenci v paničnem begu zapustili in se podali na krožno pot okoli Voluške gore, kjer pa se je sled za njimi izgubila. Med napetim pričakovanjem so v »R 9« uvedli strogo pripravljenost. Vsi so s tesnobo čakali, ali bo prevara uspela ali ne. Nemci so medtem lažno bolnišnico res odkrili, nasedli partizanski zvijači in jo popolnoma uničili: požgali šotore, prestrelili posodo, porušili ognjišče, odnesli tudi meso z bukve, zatem pa se pognali po shojeni sledi za dozdevnimi ranjenci. Partizanska prevara je popolnoma uspela in »R 9« je lahko nato med vso ofenzivo nemoteno delovala.36 V gozdarski koči na Preski je sovražnik dne 22. decembra odkril javko za »R 7« in jo zažgal. Pri tem ni bilo človeških žrtev in je sovražnik odkril le nekaj živeža. Ker v bližini ni bilo drugega primernega objekta, si je bolnišnica kasneje zgradila novo javko •— zasilni bunker v gozdu. Ker se ob pričetku ofenzive osebje in ranjenci v postojanki »R 10«, nameščeni sicer v leseni zgradbi ob robu gozda ter na osamljenem kraju, niso več počutili varne, so se raje prestavili v gozd in si tam postavili šotore. Tako so se po srečnem naključju rešili rekonvalescenti in osebje, Bolnišnica R-10 na zahodnem pobočju Voluške gore kajti sovražnik je postojanko dne 26. decembra odkril in jo popolnoma uničil. Zaradi hude zime in zlasti povečanih potreb se je vodstvo odločilo za gradnjo nove bolnišnice za rekonvalescente in lažje bolnike. Tako sta se v začetku januarja 1945 Defarjeva in Zajčeva gradbena ekipa že združili in pričeli graditi. Prostor za novo bolnišnico »R 10« so našli na zahodnem pobočju Voluške gore, in sicer v zelo gostem mladem smrečju visoko na strmem pobočju Kočovca pod vrhom Velike Špice. Zanj so se odločili predvsem zaradi bližnjega potočka, prek katerega je potekala krožna pot okoli Voluške gore. S tem je odpadlo običajno maskiranje dohoda do bolnišnice, ker so se s shojene krožne poti lahko približali postojanki kar po potoku. To pa je bilo posebno dragoceno v zimskem obdobju. Postojanko »R 10« so gradili v hudem mrazu in visokem snegu ter sredi sovražne ofenzive. Gradbena skupina je bila prisiljena prenočevati kar na prostem pod kopami smrečja. Vsem težavam navkljub so bolnišnico dogradili že januarja 1945, tako da je lahko sprejela one rekonvalescente izpod šotorov. Postojanko so podobno kot »R 9« zgradili iz neolupljenih brun, notranje stene pa so obdali s papirno prevleko, ki jim jo je posredovala Micka Trupej. Za notranjo opremo je večidel poskrbel znani sodelavec kmet Horjak. V bolnišnici, ki sta jo sestavljali bolniška baraka in baraka za osebje s kuhinjo, je bilo prostora za 25 do 30 ranjencev.87 Konec decembra 1944 so se pojavile nove težave in nevarnosti, ker je s postojanke »R 8« dezertiral in se predal sovražniku njen kamufler. Seveda so se morali takoj odločiti za evakuacijo in so s skorajda nadčloveškimi napori vse ranjence preselili v postojanko »R 9«. Nadaljnja nevarnost je nastala dne 19. januarja 1945, ko je odšla transportna četa po živež v bunker in zabredla v nemško zasedo, pri čemer sta dva borca padla, eden je bil hudo ranjen, enega pa je sovražnik ujel živega. Prav ta pa je vedel za postojanko »R 7« in so zato iz previdnosti še isto noč evakuirali vse ranjence v »R 9«. Izpraznjeno postojanko so opustili za tri tedne in ker je ujeti partizan ni izdal, so jo zatem ponovno zasedli. Medtem ko so kozjanske bolnišnice veliko ofenzivo srečno prestale, se je njihov ekonomat s stalnim zadrževanjem na terenu in neutrudnim zbiranjem živeža in opreme boril s precejšnjimi težavami. Sovražnik ga je končno 25. februarja 1945 izsledil in napadel. Medtem ko se je osebje rešilo, je padlo v sovražnikove roke par konj, vol, perilo, obleka itd. Pojavljati pa so se začele tudi čedalje bolj občutne težave v preskrbi z zdravili, ker so vsi kanali za nabavo sanitetnih potrebščin postopoma odpovedovali, poleg tega pa so sredi zime ujeli še vodjo terenske apoteke Feliksa Preslcarja. Iz previdnosti so apoteko raje takoj izpraznili in so spričo velike nevarnosti del sanitetnega materiala poskrili kar po snegu, tako da ga je precej propadlo. Vendar pa se je Feliks Preskar hrabro zadržal in ni ničesar izdal. Na Kozjanskem so se dalj časa pripravljali tudi na ustanovitev zobne ambulante. Z velikimi napori so zanjo z vseh strani zbrali potrebni instru- Glavna lekarna za Kozjansko na Voluški gori, zgrajena spomladi 1945 mentarij — pričetek ofenzive pa je to namero preprečil. Ko so Nemci sredi noči 22. januarja 1945 napadli del sanitetnega osebja v neki vasi, se je tehnik, zavezan za čuvanje zobotehničnih potrebščin z vsem tem predal sovražniku. S pravo partizansko vztrajnostjo so sicer nadaljevali z zbiranjem novega instrumentarija, ne glede na to, da še niso imeli na voljo primernega strokovnjaka. Do ustanovitve zobne ambulante vseeno ni prišlo. Ponovna nevarnost razkritja je nastala konec marca 1945, ko se je neki domačin predal sovražniku in izdal teren z zdravstvenimi postojankami. Tedaj so huje ranjene poskrili v podzemeljske bunkerje, druge pa razmestili v manjših skupinah po gozdovih.38 Spomladi leta 1945 se je tudi stanje v partizanski saniteti normaliziralo. Sanitetna služba Kozjanskega vojnega področja se je preimenovala v Upravo bloka postojank — sektor Kozje ter ponovno odprla vse štiri postojanke: R 7, R 8, R 9 in R 10. Tedaj so ozemlje IV. operativne cone razdelili na petnajst področij; Kozjansko je kot prvo področje obsegalo ozemlje med Sotlo, Savo, Savinjo in železnico Celje—Grobelno do Rogaške Slatine.39 Večjo nevarnost za sanitetno službo je spomladi 1945 predstavljal le prihod slovenskih četniških enot na Kozjansko; te so zatem precej natančno preiskovale teren. Tedaj so tudi na območju sanitete uvedli lastno obveščevalno službo. Sestavljali so jo trije glavni obveščevalci, ki so s :svojo organizacijo dvakrat dnevno pregledali celotno področje. Spomladi 1945 so poleg vodilnega organizatorja dr. Adolfa Drolca sestavljali sanitetno osebje na Kozjanskem: Ekonomat: ekonom Milan Ivane, pomočnik ekonoma Miha Kostanj-šek, knjigovodja Viktor Preskar, administratorka Elizabeta Preskar, čevljar Jože Manfreda, mesar Anton Drobne, perica Milka Cornik, kuharica Anica Povalej ter pomožno osebje: Franc Šantej, Ernest Suhadolčan, Štefan Kunic, Leopold Kozole, Leopold Ban, Bruno Plauštajner, Maks Seničar, Jože Bevec, Karol Cizej in Ema Bučar. Gradbena skupina: vodja Franc Zaje in pomožno osebje: Jože Volovšek, Franc Vaselj, Karel Starkelj, Anton Strnad, Anton Zemljak, Anton Šuler ter mizar Martin Kuhar. »R 7«: komandir in bolničar Ivan Šiška, komisar Avgust Marn, kuhar Jakob Pekovšek in kurir Jožef Koželj. »R 8«: komisar in komandir Miha Molan, bolničar Jože Uršič, bolničarka Marija Klemenko, intendant in kamufler Jože Seničar, kurir Ivan Kozole in kuharica Marija Finžgar. »R 9«: komandir Franc Kramžer, komisar Ivan Oso, zdravnik dr. Stanko Pogrujc, bolničar Milan Ritonja, pomožna bolničarka Fani Vrečko, kuharica Jožica Pajduh, intendant Jernej Funkelj, kurir Anton Klanžer ter pomožni moči Valentin Sajko in Valentina Sajko. »R 10«: komandir Mihael Horjak, komisar Ivan Fijavž, bolničarka Anka Brinovec, kamufler in intendant Anton Božič, kuhar Janez Levičar ter kurir Martin Avsec. Apoteko je vodil ing. Jože Prelovnik. Obveščevalec je bil Franc Gač-nik, kurirji so bili Viktor Zdovc, Alojz Fantinato, Rudolf Guček in Anton Leva, administratorka pa Vida Benetek.40 Naj ne bo odveč omeniti tudi prehrano v Kozjanskih bolnišnicah. Cele skupine ekonomov in intendantov ter drugih so noč in dan bile na poti, da so lahko zagotovili kolikor toliko redno prehrano bolnikom in zdravstvenemu osebju. Koliko prizadevanja in naporov je bilo potrebnih samo za prenos velikih količin živeža do težko dostopnih bolnišnic! In kako požrtvovalen je bil kozjanski kmet, ko je sredi vojnega vrveža, ko mu je tudi okupator po svoji strani odvzemal živež, poleg prehranjevanja partizanskih vojaških enot in političnih ustanov, še s posebno prizadetostjo skrbel za ranjence. Hrane v bolnišničnih postojankah na Kozjanskem je bilo vedno dovolj, večidel tudi kakovostne, pa čeprav je običajno primajkovalo tega ali onega živila in skoraj vedno tudi zelenjave, medtem ko je bilo mesa vedno dovolj na zalogi. To po svoje dokazujeta tudi izvlečka iz jedilnikov bolnišnic »R 9« in »R 8«. V » R 9« je bila od 17. do 24. decembra 1944 za zajtrk ves čas juha in žganci in enkrat čaj in žganci, za malico izmenoma jabolka in hruške, za kosilo trikrat meso s krompirjem, dvakrat fižol, po enkrat pa jabolka in hruške ter meso s fižolom, za popoldansko malico zopet izmenoma hruške in jabolka ter za večerjo enkrat čaj in žganci, štirikrat obara z žganci, enkrat krompir ter ričet z mesom in fižolom. V postojanki »R 8« so imeli v obdobju od 29. decembra 1944 do 4. januarja 1945 za zajtrk trikrat kavo in zabeljene žgance, štirikrat pa kavo s kruhom, za malico surovo ali kuhano sadje s prepečencem ali pa sam kruh, za kosilo vsak dan juho in meso ter krompir s prikuho, za večerjo pa petkrat krompirjevo juho z mesom, po enkrat pa krompirjeve svaljke in mesno juho z žličniki ter vsakokrat še čaj. Po veliki zimski ofenzivi je v bolnišnicah začelo primanjkovati predvsem kruha in soli in se je prehrana precej poslabšala. Dne 6. maja 1945 je upravnik bloka bolnišnic poslal Okrožnemu odboru OF Kozje dopis z naslednjo vsebino: ». . . Iz jedilnih listov naših postojank bi lahko razbrali, da je bila prehrana v njih neprimerno slabša kot marsikje na terenu . . . samo fižol, v najboljšem primeru včasih krompir in krušna moka ... Ne želim, da bi bil kdo iz prehranjevalnih odborov kdaj težko ranjen, dobro pa bi bilo, da bi se tak tovariš na licu mesta prepričal o vseh dobrotah, ki jih je deležen težki ranjenec na Kozjanskem . . ,«41 Sanitetne ustanove so tudi zadnje mesece pred osvoboditvijo delovale v težkih okoliščinah. Vojaške enote so se v zaključnih operacijah prestavile drugam in tako je sanitetna služba zopet ostala brez vojaške zaščite. Kozjansko pa so prav v teh zadnjih mesecih strahovale ustaške in četniške enote ter poleg drugega tudi vztrajno iskale partizanske bolnišnice. Zavedajoč se te nevarnosti je dr. Drolc prizadeto prosil vojsko za zaščito. Še 7. maja 1945 je pisal štabu Kozjanskega odreda: ». . . Znano vam je, da je saniteta ravno na Kozjanskem vršila svojo nalogo stoprocentno in da vam je lajšala delo s tem, ko je vse nepokretne tovariše prevzemala v svojo oskrbo. Brez pretiravanja lahko rečemo, da smo rešili na stotine življenj, ki bi bila v nasprotnem primeru izpostavljena gotovi smrti. Po tolikšnem delu oziroma uspehu se nam zdi primerno, da tudi mi zahtevamo pomoč od vas ... mi je bilo obljubljeno, da boste poslali na naš sektor oboroženo silo, ki bi naredila konec belogardističnemu divjanju. Po dolgem času se je pojavil res oddelek vojske, ki pa je bil dosti prešibak, da bi bil kos sovražni premoči. . . zaželenega uspeha pa le ni bilo, ker belogar-distična drhal še bolj divja po terenu ... Da je delo v takih prilikah skoro nemogoče, si lahko predstavljate. Treba nam je donašati s terena hrano, spravljati ranjence v postojanke, zaščite pa nimamo nobene . . . Nujna posledica je, da pošljete na naš sektor oboroženo silo, ki bo končno veljavno obračunala z belo gardo in nam omogočila normalno delo .. ,«42 Civilno prebivalstvo, organizirano v različnih množičnih organizacijah, je z veliko prizadevnostjo in na razne načine skrbelo za ranjence. Predvsem so zbirali hrano, razne priboljške, obleko, obutev in drugo ter vse to pošiljali v bolnišnice s paketi. Posamezniki in skupine so pošiljali ranjencem tudi pisma, v katerih so jih hrabrili, jim zaželeli čimprejšnje okrevanje in kar najboljše počutje. Ranjencem je bila taka pozornost v veliko moralno podporo in vzpodbudo; vedeli so, da niso pozabljeni in v breme tistih, ki so jih oskrbovali. V enem od zahvalnih pisem ranjencev iz bolnišnice »R 9« Okrajnemu komiteju SKOJ Planina-Sevnica je polit-komisar zapisal: »V imenu ranjencev se za poslane stvari in za bodrilne besede v pismih iskreno zahvaljujem. Kako je to vplivalo na ranjence, ne morem popisati, vem le to, ko sem prebiral vrstice, se je od radosti marsikateremu orosilo oko. Nismo sami, so izjavili, vidimo, da z nami živi in sočustvuje tudi vsa mladina in SKOJ Kozjanskega okrožja. Zato nam ni žal krvi, ki smo jo prelili za svobodo in boljše življenje delovnega ljudstva in naše ljube domovine Slovenije .. ,«43 Po težko dočakani osvoboditvi se je sanitetna služba pripravila na opustitev gozdnih postojank. Nastalo je nevzdržno stanje. Vse je bilo v znamenju zmage in svobode, evakuacija ranjencev v prave bolnišnice pa se je prelagala iz dneva v dan. Po terenu so se klatile razne sovražne tolpe, ki so ropale in morile. Upravnik bloka postojank je 18. maja 1945 sporočil štabu Kozjanskega odreda: »Na dopis 18. 5. 1945, v katerem nam sporočaš, da se evakuacija naših postojank preloži na 22. t. m., in ne kakor je bilo obljubljeno za 19. t. m., ti moram sporočiti, da nam je v okoliščinah, v kakršnih se naše postojanke trenutno nahajajo, nemogoče čakati določeni termin, temveč morate evakuacijo izvršiti takoj. Sektor, na katerem se nahajajo naše postojanke, je stalno ogrožen od ustaških band, zaščite pa nimamo absolutno nobene .. . Navezani smo izključno sami nase ter smo bili prisiljeni eno postojanko že evakuirati, ostale pa bomo v teku jutrišnjega dne. Za vse morebitne posledice absolutno ne moremo nositi nikake odgovornosti... Če vam je takojšnja evakuacija vsega nemogoča, evakuirajte vsaj ranjence, material pa lahko počaka zadeponiran v Jur-kloštru . . ,«.44 V naslednjih dneh so ranjence zbrali najprej v Jurkloštru, kjer jim je prebivalstvo pripravilo prisrčen poslovilni miting, zatem pa so jih prepeljali prek Rimskih Toplic in Celja v vojno bolnišnico Topolšico pri Šoštanju. Koliko ranjencev je bilo, ni natančno znano, bilo pa jih je gotovo 50 do 60. Za evakuacijo so namreč potrebovali dva rešilna avtomobila za ležeče ranjence, en avtobus pa za lažje in gibljive. Po približni oceni se je v kozjanskih bolnišnicah zdravilo vsega okrog tristo lažjih in težjih ranjencev. Partizanska saniteta na Kozjanskem je bila povezana tudi z zdravstveno službo na sosednjih predelih. Na drameljsko-konjiškem sektorju ali sektorju »Zima« je od julija 1944 dalje deloval organizator dr. Gabrijel Hrušovar. Na tistem značilnem prehodnem ozemlju med Pohorjem in Kozjanskim se večje partizanske vojaške enote navadno niso zadrževale dalj časa. Kolikor pa so se tam pojavile, so se morale navadno kaj kmalu spopasti s sovražnikom, ki je imel v okolišu nekaj močnejših postojank. Dr. Hrušovar se je odločil za gradnjo gozdnih podzemskih bunkerjev, kar je po njegovi presoji še najbolj ustrezalo razmeram na tamkajšnjem terenu. Prvi bunker so zgradili v Šahti, to je v razsežnem gozdu pod Dob-jem pri Dramljah. Njegovo izgradnjo je organizirala sekretarka Milica Gabrovec-Lenka ob sodelovanju borcev Bračičeve brigade, terenski aktivisti pa so ga opremili s pogradi, sanitetnim materialom in štedilnikom. Ob vhodu je bil bunker visok dober meter, v širino je meril dva metra, v dolžino pa štiri. Z naklonom hriba se je po dolžini dvigala tudi višina strehe, tako da so lahko na zadnjem koncu bunkerja postavili dva pograda enega nad drugim. Ker so to prvo bolnišnico gradili poleti in v suhem vremenu, je enostavna, z deskami in prek njih z zemljo prekrita streha ob prvem jesen- skem dežju prepuščala vlago in tega kljub prizadevanju niso mogli preprečiti. In ker se je po bližnji okolici razvedelo, da je v Šahti partizanska bolnišnica, so jeseni 1944 pričeli graditi novi bunker na Tolstem vrhu nad Konjicami. Za tisti prostor so vedeli le gozdni lastnik, sanitetno osebje in terenci, ki so bunker gradili ter kasneje ostali kot nosači ranjencev na postojanki. Bolnišnica je imela ločeno kuhinjo in prostor za zdravniško delo. Bila je tako dobro prikrita, da je Nemci niso odkrili, ko so spomladi leta 1945 hodili po njeni strehi. Ob vhodu je bil bunker visok manj kot meter, dolg je bil osem metrov in širok tri metre. Na treh vrstah pogradov so lahko namestili 20 do 25 ranjencev. Stene in streho v tem bunkerju so izolirali z dvema vrstama desk. Vhod v bunker so zapirali s ploščadjo, na videz povsem izenačeno z okoljem. Dim so po posebnih ceveh speljali v votlo drevo, da se je počasi izgubljal v ozračje. Ker velikost bunkerja ni zadostovala, so pri Juriju Grašiču na Starih Slemenih nad Zičkim samostanom izkopali votlino z vhodom iz hleva. Prostora je bilo za osem ljudi, ki pa so lahko samo ležali ali sedeli in bili brez dnevne svetlobe. Bil pa je tako dobro skrit, da bi ga lahko odkrili le prek izdaje. Spomladi 1945 so pričeli graditi še bunker v bližini Loč in večjo postojanko v gozdu nad Dobjim, ki pa so jo dogradili šele po osvoboditvi. V vseh omenjenih postojankah se je od julija 1944 do osvoboditve zdravilo okoli 120 borcev v glavnem iz Bračičeve, Tomšičeve in Šercerjeve brigade ter nekaj kurirjev in terencev.45 Na sosednjem kozjanskem območju je delovala še partizanska bolnišnica na Boču, ki jo je upravljal dr. Stane First. Nadalje je v dokumentaciji zaslediti tudi postojanko »R 6«, za katero pa ni moč ugotoviti, kje je bila. Delovala je le kratek čas jeseni 1944 kot pomožna bolnišnica XIV. divizije ter so po njenem razkritju ranjence evakuirali v kozjanske bolnišnice.46 Kljub velikim težavam je partizanska saniteta na Kozjanskem častno opravila svojo globoko humano nalogo in rešila mnogo življenj. Kljub pomanjkanju zdravnikov in drugim tamkajšnjim neugodnim razmeram se je v kratkem času razvila od najpreprostejših oblik zdravljenja po skritih bunkerjih do visoko organizirane in strokovno usposobljene vojaške sanitetne službe, ki je bila vseskozi pripravljena na naloge, ki jih je pred njo postavljalo narodnoosvobodilno gibanje. Dobro prikrite nadzemne bolnišnice, ki so jih bili postavili požrtvovalni in nadvse iznajdljivi graditelji-partizani, so nudile ranjencem za takratne razmere še kar ugodne pogoje zdravljenja. O visoki stopnji organiziranosti kozjanske sanitete pričajo končno tudi podatki, da je v bolnišnicah umrlo le nekaj ranjencev ter da sovražnik ni zajel niti enega ranjenca. Da je partizanska zdravstvena služba lahko tako uspešno delovala, pa se je treba zahvaliti tudi zavestnemu in požrtvovalnemu kozjanskemu človeku, ki je še posebno za ranjence dajal, kar je le zmogel. 14 Celjski zbornik 209 Narodnoosvobodilno obdobje bo ostalo kot najveličastnejše v zgodovini slovenskega naroda. Sledovi za partizansko saniteto počasi izginjajo, bolnišnice so razpadle, tu in tam je videti še kak zdavnaj porasli zemeljski vdor na kraju, kjer so se skrivale. Škoda, da njih lega ni vsaj označena. OPOMBE 1 Stanko Škaler, Kozjanski odred, Celje 1967 (navajam: Škaler, Kozjanski odred). 2 Lojze Požun, Revirska četa leta 1941, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana, 1961, št. 1—2 (navajam: Požun, Revirska četa). 3 Škaler, Kozjanski odred. 4 Lojze Požun, Druga grupa odredov, Celje, 1967. 5 Škaler, Kozjanski odred. 6 Franjo Fijavž, Delo KP in OF na področju OK KPS Celje v dobi od aprila 1941 do maja 1942, Ljubljana, 1962, rokopis v Muzeju revolucije Celje (MRC) ; Stane Terčak, Ali je bila II. celjska četa? Letopis Muzeja narodne osvoboditve LRS I, Ljubljana, 1957. 7 Požun, Revirska četa. 8 Dr. Ivan Kopač-Pauček, Saniteta na sektorju S, Hronike o radu sanitetne službe u narodnooslobodilačkom ratu 1941—1945, zvezek IX., Beograd, 1967. 9 Po Škalerju je bil ta bunker na hribu Plešivec nad Dobrovim, Stane Terčak pa ga omenja nad Pustimi Ložicami (Stane Terčak, Kozjansko v NOB, kratek pregled, rokopis v MRC). 10 Glede števila ranjencev, ki jih je pustila XIV. divizija, so podatki različni. Lado Ambrožič-Novljan navaja v Pohodu štirinajste (Knjižnica NOV in POS, Nova Gorica, 1967), da je XIV. divizija pustila na Bohorju petnajst hudo ranjenih partizanov, od teh devet iz Šercerjeve brigade, dva iz Tomšičeve, dva iz Brači-čeve, enega iz štaba divizije in enega neznanega, ter da so trije od njih umrli. Škaler v Kozjanskem odredu govori o 16 ranjencih. 11 Dr. Metod Mikuž, Oris partizanske sanitete na Slovenskem, Ljubljana, 1967 (navajam: Mikuž, Partizanska saniteta). Dr. Adolf Drolc pa je poročal štabu IV. operativne cone o štirinajstih ranjencih (Izvirnik v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani —• navajam: IZDG). 12 Škaler, Kozjanski odred. 13 Ivan Doberšek-Janko, Bolnica Zajsele na Bohorju, Iz naše krvi, Celje, 1955. 14 Poročilo sanitetnega referenta Kozjanskega vojnega področja referentu za bolnice pri sanitetnem oddelku IV. operativne cone, 31. X. 1944, ÌZDG; poročilo sanitet. ref. štaba KO ref. za bolnice pri štabu IV., 20. IX. 1944 IZDG. 15 Mesečno por. za junij 1944 sanitet. ref. KO. 16 Mesečno por. sanitet. ref. KO sanitet. odseku IV. 2. VI. 1944 IZDG. 17 Izjava Julija Repšeta, 8. IV. 1960, MRC. 18 Pavle Baloh, Po poteh revolucije, Ljubljana, 1966. 19 Julij Repše, doma iz Jagnjenice pri Radečah, je bil v bivši Jugoslaviji dve leti bolničar v vojaški bolnici v Beogradu. Med nemško okupacijo je delal v ra-deški papirnici, proti koncu leta 1943 pa so ga mobilizirali v nemško vojsko, kjer je bil po opravljenem tečaju prav tako bolničar. Ko je prišel po šestih mesecih domov na dopust, se je v povezavi s sevniškimi aktivisti v začetku junija 1944 pridružil partizanom ter postal bolničar v Kozjanskem odredu. 20 Mesečno por. sanitet. ref. KO sanitet. odseku IV. o. c., 5. VIII. 1944, IZDG. 21 Iz razpoložljivega gradiva ni bilo mogoče ugotoviti položaja obeh pomožnih bolnišnic. Zagotovo sta bili podzemni in z majhno kapaciteto. Verjetno je bila bolnišnica na vzhodnem predelu nekje v okolici Bizeljskega, na zahodnem pa nekje na področju Voluša. Po izgradnji nadaljnjih bolnišnic — R 8 in R 9 so pomožni bolnišnici kmalu opustili. 22 Lokacija rekonvalescentne postojanke iz dokumentov ni razvidna. Lego te postojanke je označil Branko Defar-Striček (ustna izjava). 23 Angela Zdolšek, Partizanske bolnišnice na Štajerskem, rokopis, MRC. 24 Življenjepis dr. Stanka Pogrujca, Maribor, 27. XI. 1949, fotokopija MRC. 25 Mesečno por. sanitet. ref. Kozjanskega vojnega področja sanitet. odseku IV. o. c., 1. XI. 1944; dopis sanitet. ref. KO komisarjem I., II. in III. bataljona 4. VIII. 1944, IZDG. 26 Mesečno por. sanitet. ref. Kozj. vojnega področja sanitet. odseku IV. o. c., 1. XI. 1944, IZDG. 27 Branko Defar-Striček, rojen 30. VI. 1920 v Višnji gori, doma iz Stare cerkve, Slovenska vas, se je vključil v partizane aprila 1942, bil kmalu zatem hudo ranjen in se zdravil v partizanski bolnišnici na Gorjancih. Zaradi izrednega zanimanja za zdravljenje je postal bolničar in spreten graditelj partizanskih bolnišnic na Dolenjskem. Spomladi 1944 je prostovoljno odšel na Štajersko, kjer je zdravil v bolnišnicah, predvsem na Moravškem. Po osvoboditvi Zgornje Savinjske doline je postal komandir sanitetne šole pri štabu IV. operativne cone. Na Kozjanskem je najprej z gradbeno ekipo postavil postojanko R 9 na Voluški gori, zatem pa ostal v njej kot komandir in bolničar, hkrati pa je bil eden glavnih organizatorjev za postavljanje in oskrbovanje kozjanskih bolniških objektov. Spomladi 1945 so ga postavili kot aktivista OF za načelnika narodne zaščite v okraju Laško. (Izjava Branka Defarja, Blatni vrh — Marof pri Jurkloštru, jesen 1972, MRC in drugi podatki). 28 Izjava Branka Defarja-Strička, MRC. 29 Bolnišnico R 8 je lokaliziral nad Fužinami pri Planini Branko Defar-Striček po izjavah njenega graditelja Franca Zajca. 30 Poročilo sanitet. ref. komandi Kozj. voj. področja, 27. XI. 1944 IZDG. 31 Mesečni sanitetni in higienski raport Komande kozjanskega vojnega področja za mesec november 1944, IZDG. 32 Izvirnik hišnega reda postojank, IZDG. 33 Dopis sanitet. ref. KO komisarjem I., II. in III. bataljona 4. VII. 1944, IZDG. 34 Okrožnica uprave Slovenskih centralnih vojnih partizanskih bolnišnic (SCVPB) vsem vodstvom postojank SCVPB, 25. I. 1944, IZDG. 35 Poročilo Uprave bloka postojank-sektor Kozje sanitet. odd. vojne oblasti IV. o. c. JA o delu od 1. XII. 1944 do 31. III. 1945, 25. IV. 1945, IZDG. 36 Izjava Branka Defarja-Strička, MRC. 37 Prav tam. 38 Glej op. 35. 39 Mikuž, Oris partizanske sanitete. 40 Dopis sanitet ref. Kom. kozj. voj. pod. Komandi kozj. voj. podr. ■— poverjeniku za personalne zadeve, 23. III. 1945, IZDG. 41 Mikuž, Oris partizanske sanitete. 42 Dopis upravnika bloka postojank — sektor Kozje štabu KO, 7. V. 1945, IZDG. 43 Pismo ranjencev R 9 Okrajnemu komiteju SKOJ Planina-Sevnica, 9. V. 1945, IZDG. 44 Dopis upravnika bloka postojank — sektor Kozje štabu KO, 18. V. 1945, IZDG. 45 Dr. Gabrijel Hrušovar-Drago, Partizanska saniteta na drameljsko-konji-škem sektorju, izjava, MRC. 46 Desetdnevno poročilo sanitet. ref. Kozjan. voj. področja, 11. XI. 1944 IZDG. 14» 211 Zusammenfassung DAS PARTISANENSANITÄTSWESEN IN KOZJANSKO Das Partisanensanitätswesen in Kozjansko hat sich parallel mit dem Volksbefreiungskampf entwickelt. Trotz Schwierigkeiten hatte der Gesundheitsdienst auch in diesem Teil der slowenischen Erde alle jene Entwicklungsstufen des Partisanensanitätswesens, die für die Zeit des Befreiungskampfes bei uns so charakteristisch und in der Geschichte des Militärsanitätswesens überhaupt einmalig waren. In der Entwicklung des Sanitätsdienstes in Kozjansko gab es zwei verschiedene Perioden. In der ersten Periode, also bis zur Ankunft der XIV. Division in die Steiermark, war das Sanitätswesen improvisiert, primitiv und fachlich auf geringem Niveau. In der zweiten Periode, vom Frühjahr 1944 bis zur Befreiung, entwickelte es sich aber infolge guter Organisation im Sinne des modernen Militärssanitätswesens. Bis zur Ankunft der XIV. Division sind die Angaben über das Sanitätswesen sehr spärlich, da der Sanitätsdienst in den ersten Partisaneneinheiten in Kozjansko in den Jahren 1941—1942 noch nicht organisiert war. Im Notfall suchten die Partisanen Hilfe bei den in den Nähe lebenden slowenischen Ärzten. Die Verwundeten wurden mitgeführt oder bei zuverlässigen Bauern in primitiven Bunkern versteckt, wo sie von den Bauern gepflegt wurden. Einen Fortschritt machte die Entwicklung des Sanitätsdienstes mit der Errichtung des ersten richtigen Waldbunkers im November 1943 oberhalb der Dörfer Puste Ložice und Plešivec. Hier wurden zuerst Verwundete aus dem Kozjanski Bataillon gepflegt, im Februar 1944 aber wurden die Verwundeten der XIV. Division hiergebracht. Da der Bunker für die Betreuung von Verwundeten nicht geeignet war und die Gefahr der Entdeckung drohte, wurde schon im Frühling 1944 in der Nähe von Zajsele ein neues unterirdisches Krankenhaus mit einer Kapazität von 25 bis 30 Verwundeten erbaut. Ende April 1944 kam nach Kozjansko Dr. Adolf Drolc, der trotz großer Schwierigkeiten ein richtiges Militärsanitätswesen zu organisieren begann. Im Sommer 1944 wurden mehrere Sanitätskurse organisiert, die eine größere Zahl von Krankenpflegern für Militäreinheiten heranbildeten und so dem außerordentlich großen Mangel an Sanitätspersonal abhalfen. Die Verwundeten wurden schon im Sommer 1944 abgesondert. Für schwerkranke Patienten wurde ein neues oberirdisches Krankenhaus in Jurklo-šterski graben erbaut, leicht verwundete Patienten wurden aber in einem Krankenhaus für Rekonvaleszenten untergebracht. Im September 1944 kam nach Kozjansko der Erbauer von Krankenhäusern Branko Defar-Striček, der den Bau von zwei großen Stationen mit den Tarnnamen R 8 und R 9 organisierte. Die erste war oberhalb von Fužine, die zweite aber am Abhang der Voluška gora. Die ersten Verwundeten wurden Anfang November aufgenommen. Im Herbst 1944 erreichte die Organisation des Sanitätsdienstes ihren Höhepunkt. In Kozjansko gab es zu dieser Zeit vier gut getarnte Stationen und zwar R 7, R 8, R 9 und R 10. Außerdem wurden Ambulanzen bei den militärischen Behörden der Städte und eine Ambulanz für die Zivilbevölkerung organisiert. Auch strenge hygienische Maßnahmen wurden durchgeführt. Die schwere Winteroffensive 1944—1945 haben die Sanitätsanstalten gut überstanden, da es dem Feinde nicht gelang die Objekte zu zerstören und auch kein Verwundeter in ihre Hände fiel. Im Frühjahr 1945 normalisierte sich die Lage und alle vier Stationen, das heißt R 7, R 8, R 9 und R 10, nahmen ihre Arbeit wieder auf. Die einzige Gefahr für die Stationen waren Banden von Domobranci, die das Terrain unsicher machten, aber die ausgezeichnete Konspiration war auch jetzt die einzige und stärkste Waffe der Stationen. Nach der Befreiung wurden die Verwundeten aus den Stationen in Kozjansko evakuiert und in das Militärkrankenhaus Topolšica verlegt. Nach ungefährer Schätzung waren in diesen Krankenhäusern über 300 Verwundete in ärztlicher Behandlung. TJDK 75.052 (497.12—115 : 45) DR. STANISLAW SZYMANSKI CELJSKI STROP Celjski strop' v »stari grofiji«2 očitno ne zavzema zadnjega mesta med spomeniki in to ne samo v merilu Slovenije. Naslikan v prvi polovici 17. stoletja, prekrit verjetno v 19., morda celo že 18. stoletju je bil dolgo časa, prav do leta 1927 nedostopen občudovalcem in neznan ljubiteljem starin. Ko so ga odkrili in restavrirali, je dočakal tudi pomembno, čeprav edino strokovno obdelavo. Ta edini med umetnostnimi zgodovinarji, ki se mu je posvetil, je bil tedanji vodja spomeniškega urada za Slovenijo v Ljubljani, od leta 1937 pa profesor tamkajšnje univerze dr. France Stele. O stropu je leta 1929 objavil temeljito študijo, katere druga izdaja je izšla leta 1969.3 Po letu 1929 se strop sporadično omenja v raznih publikacijah.4 Sporočila o stropu so našla odmev tudi v znanstveni literaturi izven Jugoslavije. Prof. Vojeslav Mole, ki je na Poljskem napisal zgodovino umetnosti Južnih Slovanov, je označil Celjski strop kot prvi primer baročnega iluzionizma v Sloveniji; strop ostaja po mnenju tega avtorja sicer dolgo časa osamljen, vendar nam lahko skupaj z drugimi importiranimi deli italijanskega slikarstva služi kot ilustracija velikega preobrata, ki je nastajal v tem času na področju umetnostnega okusa in njegovih sprememb.5 * Kljub poglobljenemu študiju Celjskega stropa doslej ni uspelo natančneje določiti datuma njegovega nastanka6, niti dognati njegovega avtorja.7 Opirajoč se na dosedanje ugotovitve in študijska dognanja Fr. Steleta8 in povzemajoč njegovo zamisel, se bomo torej povrnili k tema dvema vprašanjema. Sledeč njegovim dognanjem bomo skušali dodati nekaj lastnih spoznanj in predložiti še bolj natančno smer iskanja tako glede avtorjeve delavnice kakor tudi glede nastanka slikarije. Če začnemo pri vprašanju avtorstva, je treba pomisliti na umetniško koncepcijo stropa, na njegovo arhitektoniko in stilne značilnosti, ki nam omogočajo predstaviti samosvojo posebnost spomenika in s tem natančnejšo časovno opredelitev njegovega nastanka. Ravni strop v veliki dvorani v prvem nadstropju — piano nobile — v »stari grofiji« v skupni dolžini 14,45 m in v širini 9,87 m (sestavljen iz štirih po velikosti enakih sestavnih elementov) je mojster slikarsko razdelil na enajst pravokotnih polj. Deset obrobnih tvori nekako bordura ali okvir največjemu centralnemu polju z merami 8,50 X 6 m. Velikost vogalnih polj znaša 2,40 X 1,83 m, v sredini krajših stranic velikega pravokot-nika se nahaja na vsaki strani po eno polje v velikosti 6 X 2,40 m; med vogalnima poljema ležita ob daljših stranicah na vsaki strani po dve polji z merami 4,15 X 1,83 m. Vogalna polja vežejo z ostalimi štiri pozlačene rozete. Letve, ki razmejujejo ta polja in so obenem nekaka njihova nosilna konstrukcija, krasi bela vitica, naslikana na modrem polju. Okoli celote teče barvna imitacija balustrad, ki podpirajo celoto. Vsa polja so naslikana zelo dekorativno. Centralno polje prikazuje iluzionistično arhitekturo z dvema do tremi nadstropji, ki se zaključuje v venec v obliki stiliziranega malteškega križa in hkrati očrtuje modrino neba. Ta arhitektura se z glavnimi konstrukcijskimi elementi, ki tečejo preko polja v diagonalah, opira s svojo gmoto na vogale, kakor da jo nosijo giganti, naslikani na štirih malih vogalnih poljih stropa. Na dveh krajših pravokotnih poljih, ležečih med temi giganti, vidimo dve antični bojni sceni, na ostalih dveh daljših pa štiri žanrske prizore, ki simbolizirajo štiri letne čase, po dva na vsaki strani. Celota je naslikana s tempera barvami v bolj temnih, zadržanih barvnih tonih, čeprav se z naturalističnimi barvami zelo približujejo tematiki slehernega prizora. Opazovalčev pogled bolj pritegujejo posamezni deli kot pa celota upodobitve. * Kot je bilo že omenjeno, celjski strop po vsej verjetnosti ni delo domače slovenske ustvarjalnosti, čeprav je nastal na slovenskih tleh; na tem ozemlju predstavlja importiran, epizodičen in enkraten pojav. Tu velja jasno poudariti, da so take slikarije nastajale v umetnostnem duhu povsem drugega časa kot pa stavba »stare grofije«, da je moralo oba dogodka ločiti daljše časovno obdobje, in končno tudi, da sta morala pri obeh naročilih participirati dva različna umetnostna okusa naročnikov, verjetno gre pri tem za dve generaciji. Ce natančneje pregledamo datume, je to več kot verjetno, kajti novi lastnik Celja v letu 1580, ta »strah Turkov« Jobst Josef Thum in Valsassina je umrl brez otrok že devet let po položitvi temeljnega kamna za »staro grofijo« in po vsej verjetnosti pred začetkom slikarskih del na stropu (o čemer pričajo tudi oblikovne značilnosti stropa). Svojo posest je zapustil nečaku (sinu že pokojnega Ahaca), Johannu Ludwigu (1579—1635)9, čigar podobo vidimo po vsej verjetnosti med osebami, naslikanimi na stropu v njegovem centralnem delu proti oknu, v sredi nad balustrado prvega, iluzionističnega nadstropja. Ko razpravlja France Stele o umetniških vrednotah spomenika, ugotavlja, da mora biti njegov slikar človek, ki je bil šolan v umetnosti, na katero so vplivale Benetke, in da ga je mogel slikati od leta 1580, ko so začeli graditi »staro grofijo«, do začetkov 17. stoletja. Avtor pri tem ne navaja domnevne gornje meje. Pač pa slikarja, poznavalca umetnosti južne Evrope, prišteva — pravilno — med mojstre iz Zgornje Italije. Glede prodiranja umetniških vplivov iz Italije do slovenskih pokrajin je treba pomisliti, da ima središče, kjer je ta spomenik nastal, tranzitni karakter. Ta prehodna lega Celja v odnosu do Zgornje Italije, na katero opozarja France Stele, dopušča, da se omejimo glede možnosti različnih smeri importa, in olajšuje kontinuiteto nadaljnjih raziskav. Opirajoč se torej na prodorno in pravilno oceno glede na oblikovno genealogijo celjskih slik, bi bilo vendarle treba zastaviti vprašanja, ki gredo dalje in bolj v podrobnosti, in sicer, katero med središči Severne Italije in nato kateri od tedanjih tam živečih slikarjev bi mogel biti avtor stropa, oziroma kateri delavnici Severne Italije je Celjski strop umetniško najbolj soroden in najbližji. Ko razjasnimo prejšnje, bi morali odgovoriti na zadnje vprašanje: v katerem momentu življenja ali ustvarjalnosti domnevnega avtorja in tedaj tudi, v katerem koledarskem letu je nastalo celjsko delo. V nadaljnjem raziskovanju se moramo povrniti k stilnim zvezam stropa z oblikovnimi lastnostmi tedanjih umetniških del. Najprej zbude pozornost (to je ugotovil že France Stele) bassanov-ski štirje letni časi in dva po Tempestinem bakrorezu naslikana zgodovinska prizora iz preteklosti antičnega Rima ter pravtako iz grafičnega vira izhajajoče štiri postave gigantov po predlogi Goltziusovih bakrorezov. Kolikor so mogli Tempestini bakrorezi in Goltziusove grafike svobodno potovati po vsej Evropi, zlasti po tranzitnih poteh in le naključno priti v Celje, toliko lahko dobro poznanje Bassanovega načina predvidevamo ne kot posredno na podlagi grafik, temveč kot avtopsijno, neposredno srečanje avtorja Celjskega stropa z delavnico tega zanimivega slikarja in to kot stik z izvorom v njegovem rodnem kraju in v njegovi delavnici v Bassanu, saj leži ta kraj nekako »ob poti« iz Celja do izbranega področja Zgornje Italije. Mojster Celjskega stropa je prevzel, čeprav po svoje, na prav tako živ način Florentinsko idejo gledanja centralne partije dali sotto in su. Pri tem pa se ta partija stropa kljub povzemanju, skorajda kopiranju detajlov, kakor so: obešanje preprog preko ograj balustrad, ki ga često uporabljajo v slikarstvu Severne Italije in Benetk ob koncu 15. stoletja, uvedba pava, razvrstitev oseb itd., dovolj izrazito razlikuje od florentinskega načina. Pri tem izraža individualne razlike in lastni, neponovljivi slikarjev stil. Goltziusove vogalne slike pa bolj opozarjajo na vcljo avtorja, da uporablja grafični vzorec v ustroju notranjščine, kakor pa da bi ga poznal. Tu se lahko čudimo edinole povrnitvi južnega elementa, ki se je presnoval na severu in se pojavi na meji obeh predelov Evrope. Giganti dihajo v drugačnem ozračju kot bassanovske žanrske scene. Za pravilno interpretacijo celote je treba pomisliti tudi na poslikano konstrukcijo, ki nosi celotno slikarijo. Leseni stropi so bili tedaj v navadi v gorskih gradovih brennerskega predela v soseščini Bassana kakor tudi na Tirolskem in celo na Poljskem. Izrazito severni, skorajda holandski, je okrasni element arhitektonske dekoracije, a v določenem smislu tudi koncepcija iluzionistične arhitekture, povzeta verjetno iz delavnice grafik ali bakrorezov Vredemana Vriesa. Smelost njene slikarske realizacije pa vendar diha v notranjosti z lahkotnostjo in poletom italijanskega duha in to z gotovostjo v smislu Vignola. Toda če slikar dosledno interpretira arhitektonsko gmoto kot dekoracijo, tedaj noče ali ne more razumeti kompozicije kapitelov na njenih stebrih. Zanimivo so prikazane tudi naše in na poljski način spodstrižene frizure moških. Prav tako so v načelu v duhu juga slikani elementi iluzionistične arhitekture v srednjem delu kakor tudi pokrajina s štafažo na žanrskih bassanovskih scenah. Vse to se v kompoziciji stropa ne bije med seboj, četudi se renesansa prepleta z barokom in sever z jugom, to pa obenem skupno išče posredno razrešitev zlate sredine. Pri tem učinkuje eklekticizem kot svoje vrste lokalni manierizem in poudarja individualne značilnosti slikarjeve delavnice. Analiza in primerjava ikonografskih, ikonologičnih in oblikovnih elementov stropa z umetniškimi deli na prelomu 16. in 17. stoletja nam vsiljuje misel, da je avtor celjskega dela mogel poznati iz avtopsije, in situ, tako Bassanovo delavnico kakor tudi kasetne načine slikanja stropov v fevdalnih rezidencah, ki so zlasti številne v brennerskem predelu. Poznanje ostalih umetniških koncepcij je moglo izhajati, kot je bilo že omenjeno, iz posredovanja tedaj zelo razširjene grafike, zlasti bakroreza. Pravkar navedene pripombe dopuščajo, da se pri iskanju avtorja celjskega spomenika napotimo predvsem v Zgornjo Italijo preko Bassana, kraja, ki ima na jugu za soseda Benetke, na zahodu pa Trident. Trident je ležal prav ob tranzitni poti, ki je vodila iz Padove ali iz Benetk in Verone čez Rovereto, Bressanone (Brixen), Innsbruck, Hall in dalje na severovzhod ali na severozahod. Zaradi takega položaja so se mogle tam križati vse oblikovne značilnosti, ki jih vidimo na Celjskem stropu. Da so obstajale neke vezi, ki so povezovale Trident, Alto Adige in Tirolsko, zato ne govore le po kroju sorodne ljudske noše ali sporadični osebni kontakti, ampak tudi to, da sta bili tedaj obe pokrajini podrejeni monarhiji Habsburžanov. Najbolj prepričljivo pa nas nagovarja k temu, da iščemo sledove, ali ni morda avtor Celjskega stropa prej bival v teh krajih, rodbina tedanjih lastnikov in graditeljev palače in naročnikov slikarije, rodbina, ki se je preselila v Slovenijo z nemško italijanskega obmejnega ozemlja nad jezerom Como, torej s tega predela Evrope. Grofa Jobst Josef Thum in Val-sassina kakor tudi njegov nečak Johann Ludwig, katerega podobo si prizadevamo odkriti med portretiranimi osebami na stropu, sta pripadala stari rodovini, ki je že od davna imela tam svojo posest. To pa ni brez pomena za genealogijo slik Celjskega stropa in za odkrivanje neposredne smeri, od koder je pripotoval slikar. Ce bi nam uspelo pobliže določiti starost naročnika, ki ga vidimo naslikanega do pasu v sredini krajše stranice slikarije, med zidovi, ki se dvigajo v nadstropje v iluzionistični arhitekturi, tedaj bi mogli približno označiti tudi leto nastanka stropa. Datum naročnikove smrti bolj konkretno kot doslej začrtuje meje, kdaj je delo nastalo, in ga mnogo natančneje precizira. Preden preidemo na raziskovanje o slikarju, bi bilo treba opozoriti še na eno zadevo in sicer na karakteristični ustroj arhitektonike celjskega dela. Če pobliže in natančneje analiziramo poslikani strop v Celju, lahko pridemo končno do protislovnega sklepa, da koncepcija in njegova plastična zgradba nista nastali spontano in na prvi pogled, da se kljub dozdevni idejni enotnosti skrivata v njegovih oblikovnih zasnovah dve tendenci in nekako dve umetniški struji. To ne ovrže domneve, da je končna rešitev kompozicije dozorevala dokaj hitro, dasi v etapah in v času, ko se je uresničevala prvotna koncepcija. Prvo fazo dozorevanja končne koncepcije bi mogli imenovati »konstrukcijsko« — za razliko od druge »slikarske«. V kolikor se zdi, da v celotni kompoziciji centralni element, to je iluzionistična arhitektura ne podlega spremembam in je v obeh zasnovah identična, v toliko njen okvir, obrobek ali »bordura« odražata prav to postopnost. Opirajoč se na tradicijo in na verjetno domače nagnjenje lahko dopuščamo, da je ta element prvotno moral biti »kaseten«, to se pravi slikan tako, da bo posnemal organično kasetno konstrukcijo, vidno tudi v zgornjih partijah iluzionistične arhitekture v centralnem delu. Ta prvotni kasetni model bi popolnoma ustrezal stilnim oblikam zgradbine arhitekture. V drugi dobi in v docela drugem duhu kot arhitektura pa je nastala slikarija; tudi naročnik je bil drug. Suha renesančna razumskost s svojo delitvijo na regularne elemente različnih velikosti in njih geometrično discipliniranje nista več ustrezala sodobnim zahtevam. Slikar jih je torej obogatil z dodatki, jih zdinamiziral, izposojajoč si njihove motive in to, kakor je videti, iz različnih virov. Na ta način je strop postal bolj živ ne le vsebinsko temveč tudi oblikovno; postal ni samo bolj slikarski v primerjavi z risbarskimi kasetami prejšnje verzije ampak bogatejši, bolj razpoloženjski in bolj baročen v primerjavi s prejšnjim renesančnim pojmovanjem. Prvotno idejo bi mogli zrekonstruirati na način, ki je viden na sliki št. 4, realizirano idejo pa predstavlja shematična risba št. 5. Če ju primerjamo med seboj, bi lahko racionalizem prve zamenjali z bolj emocionalnim odnosom do dela v drugi. Ni nujno, da bi obdobje dozorevanja teh sprememb v koncepciji trajalo dolgo, kajti v vrsti partij na stropu je opazna naglica izvedbe in kakor da problem ni do kraja premišljen — vsaj v prvem momentu. Na več mestih se zdi, da se iz vrhnje, poznejše plasti prebija nekakšen osnutek te prvotne starejše zamisli. Vrsta elementov, kakor npr. tisti mož s čudno fiziognomijo v desnem kotu — domnevni slikarjev avtoportret — je preprosto taka, kot bi bila dodana pozneje, ko je bila celotna slikarija končana. Toda še bolj kakor to gradivo, zbrano z raznih strani Evrope, ali ta eklekticizem, značilen za dobo, lahko začudi prodornega interpretatorja stropa njegova mozaična kompozicija; prav taka in ne drugačna sestava teh in ne drugačnih elementov celote; celote, ki se kljub nekakim navideznim protislovjem in raznorodnostim vendar ne bije sama s seboj, ne kazi kompozicije in ne tvori naključne kakofonije oblik, vsebine, barv ali občutij, ampak nasprotno: tvori prav harmonično celovitost in iz vsega nekako slučajnega gradiva sestavlja preštudirano in konsekventno strukturo, organizira individualno, logično in neponovljivo slikarsko koncepcijo. Sredi tega dokaj naključnega sestava najbolj priteguje pozornost centralni element, ki je najbolj samostojen, originalen in novatorski. Opira se na vogale, na simbolične gigante, a ob stranicah na šestero deloma žanrskih, deloma bojnih prizorov. Toda kakor se tu mitologija prepleta s sodobno resničnostjo, tako se v centralni podobi ob sicer iluzionistično a vendarle zemsko sceno življenja v palači postavlja jasno polje v obliki stiliziranega križa, nebesna sfera, ki zavzema središče celotne kompozicije. Prav v izvedbi celote kakor tudi posameznih njenih delov je vidna odločnost baročne koncepcije, čeprav še ne povsem proste usedlin iz časov renesanse in manirizma. Na ta dokaj umeten način se uglašuje in natura-lizira sestav različnih elementov. Težki in nizki strop se predvsem zaradi svojega centralnega dela dviguje v višine, se podaljšuje, postaja jasnejši in lahkotnejši, poleg tega pa s svojo svetlo jasnino daje vtis, kot da gre za naravni izvor svetlobe. Strop je bil verjetno »oprt« na stenske slike, ki so ga dopolnjevale, in je skupaj z njimi predstavljal organičen del notranjščine, da bi jo preoblikoval s pomočjo tradicionalnih izraznih sredstev, vendar na način, ki je bil tedaj že novodoben. Baročna koncepcija celotne izvedbe tu odločno prevladuje nad še tradicionalnimi elementi renesanse. Konstrukcijo celote, ki temelji na spoju posameznih elementov, je slikar razreševal na več ravneh. Prva med njimi, realistična, povezana s slikanimi konstrukcijskimi elementi, ima vodoravni sistem in se izrazito loči od iluzionističnih arhitektonskih motivov, ki jim je mojster dal navpično, vertikalno smer. Tretja cona, površinsko najmanjša, ki zajema delček neizmernega, kozmičnega neba, pa predstavlja sintezo obeh prejšnjih rešitev. * Razglabljanje o sistemu in kompoziciji ali o arhitektoniki slik, o sistemu oblikovnih elementov in motivov mora v zadnji konsekvenci privesti do tega, da se spomnimo anonimnega tvorca in da si prizadevamo odkriti avtentičnega izvajalca. Na poslikanem stropu in v njegovem historiatu je dosti značilnosti in elementov, ki nam pomagajo odkriti splošno smer, od koder je mogel pripotovati naš gotovo ne lokalni slikar. Argumenti tičijo navsezadnje, kot smo videli, tudi izven same slikarije, v stvarnosti tedanjega življenja, v njegovih tedanjih dogajanjih. Slikar je dobro poznal in to iz avtopsije, umetniške tokove, kar govori za potovalni stil njegovega življenja, stil, ki je bil v tistih časih dokaj v navadi, In čeprav slikarju niso bile tuje umetniške težnje tako s severa kakor z juga, je moral biti najmočneje povezan, kakor pravilno sodi France Stele, z vplivnim območjem Zgornje Italije in zlasti Benetk ter njihove soseščine, z ozemljem, ki je rodilo delavnico Bassanov. Toda ne v Benetkah, ne v Firenzah kakor tudi ne na podnožju Monte Grappa ne srečamo slikarja, čigar delo bi v čemerkoli spominjalo na umetniške odlike Celjskega stropa, slikarja, ki bi mogel dopotovati v slovensko Celje. Omenjena središča pa so imela vse pogoje za to, da bi mogla biti ne sicer zibelka, v kateri so se rodile mojstrove umetnine, pač pa etapne, torej vmesne postaje na poti ne samo iz severne temveč iz najbolj proti severu ležeče Italije v smeri na tranzitno področje, na katerem se nahaja edinstveni Celjski strop. Ce torej pomislimo na to: — da izhaja naročnik iznad jezera Como, kjer je bil Val Sassina njegov rodni kraj, torej s področja, ležečega zahodno od Tridenta, ki ima za sosede Benetke, Firenze in Verono (glej zemljevid na sliki št. 13); — da je slikar lahko poznal delavnico Bassanov (zlasti Leandra, čigar cikel meseci je mogel služiti za vzor celjskim štirim letnim časom), — je moral prebivati nekje v bližini, ne preveč daleč od njih. Ce imamo v mislih, da je mogla vrsta ikonografskih in oblikovnih elementov izhajati iz umetnosti brennerskega predela in če je lahko poznal tokove v slikarstvu sosednjih delavnic iz Benetk, Verone ali celo Firenc, bi bilo najbrž treba mojstra iskati v takih središčih, kot so Verona, Rovereto, Trident, Bolzano, Bressanone ali celo že v nemških, npr. v Innsbrucku. * Ce je umetnost tega severnega predela, germansko gotska in tradicionalna, v tem času ostajala predvsem pod vplivom dveh središč: Benetk in Verone, v nekem smislu pa tudi Tridenta, sta se italijansko mestece Alto Adige in benečanski Trident hkrati dovolj očitno germanizirala. Triden-tinski zbor je imel močan vpliv na prej nekoliko konservativne alpske doline, pri tem je oživil staro severno gotsko umetnost ter močno deloval v prid renesanse in zlasti tedaj v teh krajih prodirajočega baroka. Ozemlje od Innsbrucka do Rovereta se je delilo na dve škofiji: bressanonsko in tri-dentsko; zadnja je tvorila samostojno cerkveno kneževino pod mogočnim vplivom Habsburžanov. Neposredna njihova oblast je segala na del bres-sanonske (briksenške) škofije in na celotno Južno Tirolsko. Tam so se dogajali večni etnični spori. Predele severno od Brennerja so naseljevali Germani, pretežno Tirolci, Tridentinsko pa Italijani, toda med njima ležeči Alto Adige in Južno Tirolsko, ozemlje skoraj od Tridenta do Brennerja, je poselila mešanica Tedescov (Nemcev) z Italijani. Od slovanskih naseljencev so se ohranili le neznatni sledovi.12 Trčenja kultur, ki so mogla dobiti zunanji odraz na Celjskem stropu, so bila tukaj silnejša, kot na drugih območjih tedanje Evrope. Glavna središča kulturnega življenja alpskih dolin v soseščini Brennerja so bile tri prestolnice: Trident in Brixen za cerkveno administracijo ter Innsbruck za posvetno. Poseben pomen je v 16. stoletju dosegel Trident. Veliko zaslug za to, da je mesto dobilo značaj sodobne in italijanske zunanjosti, ima škof Bernardo II von Cles (1514—1539), po čigar »clesinski« renesansi se je ta regija razlikovala od drugih s svojimi drugorodnimi elementi srednjeveškega severa. Posebno hvaležen teren za dejavnosti obrtnikov in umetnikov je postalo mesto na prelomu 16. in 17. stoletja, ko je po tridentinskem zboru v letih 1600—1620 posvečal umetnosti veliko pozornost škof Carlo Gaudenzio Madruzzi. Možnosti za umetniško življenje pa so se v Tridentu nekoliko poslabšale, ko je bil leta 1620 povabljen k soupravljanju škofije mladi škofov nečak, dotlej pomožni škof, Carlo Emanuel, ki je praktično v imenu strica v času njegove odsotnosti v Tridentu upravljal škofijo. Boril se je proti vplivom umetnosti s severa, tako kakor se je nekaj pozneje kancler Wilhelm Binner upiral vplivom juga, ki so za Claudia Medici prihajali v ne preveč oddaljeni svetni Innsbruck.13 Na poti v Celje, preko Bassana k severnoitalijanskim krajem na zahod, recimo do Val Sassina, od koder so neposredno izhajali posestniki, investitorji palače in stropa, grofi Thurni, bi se kazalo ustaviti predvsem v prav tedaj slovečem Tridentu. V njem res ne najdemo dokumentov, ki bi pričali o odselitvi kateregakoli slikarja do dokaj oddaljenih slovenskih dežel, najdemo pa namesto tega mojstre, katerih izbrana umetniška dela imajo dosti potez, skupnih vrednotam, ki jih opazimo na Celjskem stropu, torej bi glede na to lahko bili po naročilu grofa Thurna iz Val Sassine izvajalci slikarskih del v celjski »stari grofiji«. Katere bolj konkretne podrobnosti bi mogle vezati Celjski strop s spomeniki v Tridentu in kateri od tridentinskih mojstrov bi mogel pripo-tovati v Celje? Na Celjskem stropu najbolj pade v oči njegova arhitektonika celotnega sistema, zlasti pa iluzionizem centralne partije. Ustrezen primer podobnega sistema najdemo na eni izmed risb dunajske zbirke Albertina. To je bil verjetno projekt gotovo podobne dekoracije stropa, toda ne za Tri-dent pač pa za škofijsko palačo v sosednem Bressanonu (Brixenu).14 Na podlagi vseh podatkov bi ga lahko datirali šele v drugo polovico četrtega desetletja 17. stoletja. V primerjavi s celjskim je umetniško bolj dozorel in zgodovinsko bolj napreden. V vsakem primeru lahko sklepamo, da je ideja obeh stropov izšla če že ne iz iste delavnice pa vsaj iz istega umetniškega izvora ali kroga tedanjega slikarstva, (gl. si. 7) Z delavnico istega slikarja se veže tudi »bassanovska« podoba Obiska Treh kraljev v zbirkah na Hradčanih v Pragi.15 Prav tako kakor prizori Celjskega stropa izraža tudi praška podoba isto bassanovsko vzdušje in isti način splošnega interpretiranja tematike, kakor tudi razreševanja kompozicije ter končno tudi risbe in kolorita. (gl. si. 8) Prav tako je v posameznih partijah Celjskega stropa dokaj pogosto vidno ne vedno konsekventno prepletanje umetniških vplivov severa z drugorodnimi elementi juga in vice versa. To specifično individualno mešanje elementov s svojevrstno prevleko ali nalaganjem dveh različnih tendenc druge na drugo, dveh umetniških občutij, ki so nekako tuja tako predelom Tirolske ali Alto Adige, Tridenta, kakor tudi slovenskim deželam, podpira misel (tako se vsaj zdi), da je bil slikar v obeh središčih bolj nostrilicirana in aklimatizirana oseba na teh zanj tujih terenih, ne pa tamkajšnji avtohtoni rojak. Avtoportret tega slikarja poznamo končno v eni izmed oseb na Celjskem stropu. Nekam zanemarjenega, z razmršenimi lasmi, z odvihanim tNJ Co lOVE RE PEUALUN, ) /61IMNO• o] («Aotraìfi* capo Dyv o UT Oralav IH h / J>A«.CO J 1 / /Mi/A 9J , |TWENTO b OÙ iyo-1621 % %/ILLA LA^ARIM ■{"rove reto \) 1621 'BRENTONICO qohica coMg ?BAStANO V E RONA JADRANSKO ^ MoajG PABOVA • Kraji, kjer so dela M. Teofilowicza ® Kraji, kjer je živel M. Teofilowicz o Sedanji kraji >■ Smeri slikarjevih potovanj * Kraji, kjer se je slikar verjetno mudil le kratek čas Zemljevid Avstrije in sosednjih dežel v prvi polovici 17. stoletja vrisanimi mesti, kjer je prebival M. Teofilowicz in kjer so ohranjena njegova dela SALZBURG 1624 - I 62.5 1626*- I 636 C £ LOVEC C O^OLO » -"LECjNO MALE 'tassu ovratnikom na srajci ga vidimo upodobljenega do pasu v desnem kotu nad vhodom v dvorano. Vrhu tega močno spominja na enega od portretov tega časa, ki jih hrani muzej Ferdinandeum v Innsbrucku, čeprav gre tu že za nekega starejšega moža.16 Škoda le, da je bila celjska upodobitev nekoliko poškodovana od časa in skažena s konservatorskimi posegi, (gl. si. 3) Če torej sprejmemo stilne zveze s projektom stropa za škofijsko palačo iz istega časovnega razdobja v Bressanonu (Brixenu) in če opozorimo na podobnost ene od oseb na osrednjem, iluzionističnem delu stropa z enim od avtoportretov slikarjev te deželne palače in iz tega časovnega obdobja, gotovo ne bo preveč tvegano, če sprejmemo domnevo, da je slikar prišel v Celje prav iz teh krajev in da je slikar bil tam prebivajoči prišlek z nad Visle Marcin Teofilowicz. 2e več let je bil domač v krajih od Rovereta pa do Innsbrucka, a nekaj časa je prebival celo v Salzburgu in se tedaj za krajši čas zadržal v Gradcu.17 To je mojster, ki mu pripisujemo tudi praško sliko kakor tudi projekt stropa za Bressanone; dva njegova avtoportreta iz različnih življenjskih let sta ohranjena v muzeju Ferdinandeum v Innsbrucku. (gl. si. 11 in 12) V končnem pretresu ne najdemo argumentov, ki bi govorili pro,ti zvezi Marcina Teofilowicza s Celjem, nasprotno, vse kaže na to, da je prav on lahko tvorec stropa v »stari grofiji«. Predložena domneva je toliko bolj prepričljiva, ker ne najdemo možnosti, da bi pripisali slike kakemu drugemu potujočemu slikarju, še manj pa avtohtonemu celjskemu domačinu. * O slikarju Marcinu Teofilowiczu kljub temu, da obstaja o njem dovolj bogata literatura, še nismo vedeli vsega.18 Skoraj nesporno je, da se je rodil okoli leta 1750 na historičnem poljskem ozemlju, verjetno nekje pod Wroclawom, v Lwowu ali morda v okolici Krakowa. V Krakowu je bil slikarski učenec pri Marcinu Koberu. V zgodovinskih virih zasledimo, da je tam prebival še leta 1595, že v letu 1600 pa ga srečamo v letni rezidenci tridentinskega škofa v sosednjem Perginu, ki leži prav ob poti Trident, Bassano, Benetke. Ko je bil kot umetnik v službi pri škofu Carlu Madruz-ziju, je v teku dvajsetih let izdelal vrsto slik, zlasti oltarskih za okoliške kraje na ozemlju škofije: Arco, Calavino, Campann, Cembra, Cogolo, Male, Madruzzo, Ora, Riva, Spormaggiore, Tassulo, Trydent, Vezzano, Villa La-garina in Zambana. V letu 1621 za kratek čas izgine sled za njim. Eden od avtorjev meni, da je tedaj verjetno prebival v Gradcu. Leta 1623 najdemo slikarja v Salzburgu, kjer je zapustil nekaj zanimivih del. Leta 1626 je Marcin Teofilowicz prišel v Innsbruck in se za daljši čas vezal na dvor Leopolda V. in njegove žene Claudie Medici. Stanoval je v njuni poletni rezidenci Ruhelust in je imel pomočnika za izdelovanje svojih umetniških naročil. Zaradi svojega položaja dvorjanika je lahko navezoval vrsto poznanstev in umetniških stikov tako s slikarji kakor z meceni umetnosti, ki so prebivali na obeh straneh Alp. Eden od teh ljubiteljev Philipp Hain-hofer, umetniški posrednik pomorjanskega kneza v Szczecinu, Filipa II, je zapustil v popisu svojega potovanja na jug celo opis slikarjeve delavnice, m^iiiiinimiiiiiiiMM,,,,,,,,,,,,,,,,,,;^,,^»«^; SI. 1 Poslikani strop v glavni dvorani Stare grofije v Celju (Fotogr. Viktor Berk) SI. 2 Domnevni portret grofa Johanna Ludwiga Thurna na Celjskem stropu (Fotogr. V. Berk) SI. 3 Domnevni avtoportret. slikarja M. Teofilowicza na Celjskem stropu (Fotogr. V. Berk) SI. 4 Risba prvotne kasetne kompozicije Celjskega stropa SI. 5 Risba uresničene kompozicije Celjskega stropa (narisal Matej Sternen) SI. 7 Marcin Teofilowicz: Načrt za poslikani strop v škofijski palači v Bressanonu (Kolorirana risba, ohranjena v nacionalni biblioteki na Dunaju) SI. 8 Marcin Teofilowicz: Poklon Treh kraljev (Praha) SI. 9 Marcin Teofilo cz: Marijino vnebovzetje v tridentinski cerkvi Santa M ia Maggiore ... io Marciti leofilowicz: Iluzion.stična slikanja na oboku knežje kapele pri frančiškanskem samostanu v Innsbrucku SI. 11 Marcin Teofilowicz: Lastni portret iz konca 16. stoletja (Tirolski deželni muzej v Innsbrucku) SI. 12 Marcin Teofilowicz. Lastni portret iz leta 1631 (Tirolski deželni muzej v Innsbrucku) ■ANNO DRI j p- jj. m~A Mar. teofìio v kateri so bila umetnostnemu zgodovinarju neznana dela nizozemske umetnosti in portreti, pripravljeni, da jih pošljejo v Florenco. Knezova smrt leta 1632 in poslabšanje gospodarskega položaja na dvoru, boj kanclerja Wilhelma Binnera proti tujim vplivom v Innsbrucku, nato še požar v rezidenci, kjer je bil uničen ves slikarjev imetek, so močno oslabili umetnikov položaj. To ga je nagnilo, da je navezal kontakte z novim središčem. V Innsbrucku ga najdemo še 11. februarja 1637. leta, toda kmalu je zapustil to mesto in se naselil pri Wilhelmu Welsbergu, škofu mirnega Bressanona (Brixen). V Bressanonu je tudi končal zadnja slikarska dela visoke vrednosti, med njimi gotovo projekt za strop v škofijski rezidenci. Svoje premoženje je mojster v testametnu določil za razne dobrodelne namene. Umrl je v škofijski palači v Bressanonu 25. januarja 1639. leta. Pokopali so ga na pokopališču pri tamkajšnji stolnici. * Ko v mislih zasledujemo potek slikarjevega življenja in njegova popotovanja, moramo opozoriti na važno vrzel, ki sovpada s časom domnevnega obiska Marcina Teofiiowicza v habsburškem Gradcu, točneje na leta 1622—1623. Če se hočemo opreti na zvezo stropa v Celju z delavnico tega mojstra, bi bilo treba prav v ta leta datirati nastanek tega dela. Naše domneve in verjetnost o zvezi Celjskega stropa z delavnico mojstra Teofiiowicza v tem času lahko izpričajo v sedanji etapi študij samo domnevni ikonografski elementi, zlasti elementi iluzionističnega dela in prav tako približno enaka starost domnevnega avtorja slikarije in njenega naročnika (1759—1635). Posebne vrste, rekli bi »nervoznost« pri slikanju stropa je lahko razumljiva, če pomislimo, da na leto 1622 pade zmaga cesarja Ferdinanda nad protestantizmom, Čehi in Matijem Thurnom ter mir v Nikolsburgu. Ta dejstva gotovo niso mogla ostati brez vpliva na značaj in izdelavo spomenika. Nadaljnje študije bodo verjetno tu postavljene domneve in sklepe potrdile. * Glavno umetniško delo Marcina Teofiiowicza predstavljajo religiozne tabelne slike, ki so oblikovno že v dozorevaj očem baroku, vendar še močno zakoreninjene v renesansi. Po vsebini jih je slikar praviloma delil v dve skupini: nabožno in posvetno. V tem pregledu predstavljajo nekatere njegove slike iz Salzburga izjemo in s svojo arhitektoniko nekoliko spominjajo na izbrane partije Celjskega stropa. Najbolj značilna za slikarja pa je Madona s svetniki tipa Santa Conversatione. Izrazito posvetni značaj slik Celjskega stropa brez kakršnih koli religioznih akcentov si je treba razlagati ne le s posvetnim karakterjem notranjščine temveč tudi s protestantsko veroizpovedjo tedanjega lastnika »stare grofije« Johanna Ludwiga Thurna in Valssasina. Marcinu Teofilowiczu tudi ni bilo tuje izdelovanje stenskih slik, na katere želimo glede na takšen karakter stropa posebej opozoriti. V obdob- 15 Celjski zbornik 225 ju slikarstva te vrste zavzema naš mojster na ozemlju Tridenta Alto Adige in Tirolske eno od vidnih mest in je vsekakor v tem delu Evrope prav gotovo novator na tem polju. Res je bila že leta 1587 v delu G. B. Armeninija »Dei veri precetti della pittura« podrobneje obdelana umetnostna ideologija dveh dekoracij-skih sistemov10, toda na svojem terenu je Marcin Teofilowicz vsaj njun glavni reprezentant in realizator. Prvi sistem, rimski, je prilagodil slikarske partije konstrukcijskim razdelitvam in sestavam arhitekture, tako da je razdelil površino, določeno za okrasitev, na vrsto zaprtih polj geometričnih oblik, ki jih obdajajo plastični okviri, najpogosteje iz štukature. Pri tem ti okviri ne služijo le za razmejitev slikarskih elementov, ampak jih vežejo z elementi arhitekture. Drugi sistem, gornjeitalijanski, ki je najprej prišel do izraza v dekorativnih delih Correggia, je dopuščal neposredno povezanost slike z arhitekturo in je tako zavrgel kakršno koli posredovanje plastike. Očitna je torej težnja, da se pokrijejo celotne ploskve, zlasti na obokih, s slikarijami, sčasoma pa s slikanjem dopolnjujejo celo konstrukcijske elemente. To vodi v konsekvenci do vedno bolj zapletenih iluzionističnih stilizacij, ki imitirajo fantastično arhitekturo izključno na slikarski način.20 Med deli Marcina Teofilowicza so z umetnostnozgodovinskega vidika najzanimivejša: — stenska slikarije na correggiovski način v tridentinski cerkvi Santa Maria Maggiore, kjer je avtor s prizorom Marijinega vnebovzetja izpolnil polkrožni obok v prezbiteriju nad oltarjem, ter — v nekem smislu »rimski« sestav slikarskih elementov v knežji kapeli pri frančiškanskem samostanu v Innsbrucku. V obeh primerih slikar smelo odpira pred gledalcem prostranstvo neba, čeprav dosega to v vsakem primeru na drugačen način. V Innsbrucku se čudovito prilagaja arhitektonski razdelitvi notranjščine, zlasti kupole, ki je razdeljena na posamezna uokvirjena polja. V Tridentu pa celotno površino oboka krasi enovita slikarska kompozicija, kakor da bi se zgledoval nad beneškim (še ploskim) Tintorettovim Paradižem, ki pokriva globino dvorane del Maggior Consiglio. S to različno smelo kompozicijo v obeh primerih je pokazal slikar ne le to, da obvlada različne sodobne stile slikanja obokov, temveč tudi, da jih skuša prav tako pionirsko realizirati na svojem terenu, (gl. si. 9 in 10.) Izhodiščni in temeljni dekoracijski motiv stropa v Celju je vendarle morala biti že v rimski umetnosti znana kaseta. Ta dekoracijski element se je nekdaj razvil na podlagi lesene konstrukcije. Z njo niso pokrivali le ravnih stropov, temveč tudi oboke v kupolah in to predvsem od časov Brunelesca tja do 17. stoletja. Toda že v 15. stoletju je kaseta izgubila prvotno obliko kvadrata in prevzela obliko pravokotnika, mnogokotnika, kroga, nazadnje celo ovala. Prvo spojitev kasetnega sistema s figuralnim slikarstvom je bržkone izpeljal Rafael v kupoli kapele Chigi v Santa Maria del Popolo v Rimu. Iz Rafaelove šole so se razvile tri smeri poznejšega stropnega slikarstva, od katerih prva, ki jo nekako nevede posnemajo v Celju, vodi do izključno slikarske dekoracije (imenovane včasih pompe-janska), druga do izključno plastične, tretja pa združuje obe koncepciji v en sistem. Toda prav v času nastajanja Celjskega stropa prihaja do izraza nov način gledanja na stropno slikarstvo. Slika na stropu preneha biti stenska slika, prevrnjena iz navpične lege v vodoravno, torej quadro riportato, temveč postane podoba nekakega resničnega prizora, ki ga ne gledamo od strani, ampak od spodaj, dal sotto in su. Na celjskem spomeniku se oba načina še medsebojno dopolnjujeta; prihaja do njune medsebojne konfrontacije. Bassanovske kompozicije štirih letnih časov in antična bojna prizora, povzeta po Tempesti, predstavljajo stari tip pojmovanja obočnega slikarstva, centralna slika in štirje giganti na vogalih pa so izraz nove dobe v umetnosti slikanja stropov. In prav ta osrednja slika in štirje giganti pričajo o avantgardnem značaju umetnosti našega slikarja in o zgodovinski vlogi Celjskega stropa. Na Celjskem stropu je zajetih tudi več potez iz tvornosti Paola Vero-nesa, ki je ustvaril tip nekonstrukcijskega, glede na slikarske rešitve izredno bogatega stropa ter s tem privedel benečanski način slikanja obokov do najvišjih dekoracijskih možnosti. Čeprav mojster Celjskega stropa drži slikarske partije v okvirih (celo naslikanih) kaset, jih vendar zastira s tretjim dekoracijskim elementom, z iluzijsko naslikano tkanino, in na ta način zabrisuje meje med kasetnim okvirom in med pozneje naneseno sliko. Če je že to razširjajoče se iluzionistično kasetno stropno slikarstvo upoštevalo predvsem figuralne predstave, toliko bolj je novatorski v tedanjem slikarstvu drugi —• celjski — iluzionizem, ki prinaša v zgodovino prikazovanje perspektivično gledane arhitekture s fiktivnimi slikarskimi sredstvi. Dolga je pot od prvih poskusov na tem področju, ki jih je naredil Annibale Carraccio, do popolne umetniške rešitve pri Pietru de Cortone. Na tej poti bi vsekakor našli mesto tudi za našega slikarja, a njegov delež bo toliko pomebnejši, ker je bila prav Tirolska pozneje domovina cele vrste delavnic tega iluzionizma. Ta struja se je sčasoma širila vedno bolj na sever od Alp, a kakor kaže primer Celja, tudi v njihovih vzhodnih predelih. Ne bo pretirano, če v našem mojstru vidimo enega prvih slikarjev, morda celo prvega med njimi, ki so v alpskem svetu, povezujočem sever z jugom, dokaj zgodaj obdelovali baročno gledanje di sotto in su. Zanimiv primer predstavljajo prav slike iz Tridenta, ki kažejo individualni razvoj slikarjeve koncepcije, ali pa glede na možnosti močno omejeni poskus realizacije iluzionizma v knežji kapeli Habsburžanov v Innsbrucku, pa tudi sijajno celjsko delo, to je strop v »stari grofiji«. V vrsti fragmentov, zlasti v centralnem delu te kompozicije, si slikar ne prizadeva toliko za patetično baročno razgibanost oseb kolikor predvsem za globino per-spektivičnega pogleda na iluzionistični sliki, na sliki, ki na njej prevladujejo elementi arhitekture. Če so koncepcije Teofilowiczevih cerkvenih slik na obokih v Tri-dentu in Innsbrucku nekaj srednjega med omenjenima skrajnima rešitvama, pa predstavljata prav celjski primer pozneje pa tudi projekt za Bressanone nekakšno paralelno ustvarjalnost glede na sicer slikarju neznano idejo, ki je izražena v predstavi Guercinove Aurore iz leta 1621 v palači Casino Ludovici v Rimu. Nekoliko manj pa so sorodna delom Pietra Beret-tinija da Cortona v veliki dvorani palače Barberini prav tam iz let 1614— 1634, ali morda bolj delom Alessandra Varotarija, imenovanega Padova- 15« 227 nino (1590—1650), avtorja brezkrvnega posnemanja Tiziana v ovalu stropa Incurabili Akademije v Benetkah iz let 1636—1637. V razvoju iluzionističnega slikarstva in individualne ustvarjalnosti Marcina Teofilowicza v tem obdobju bi bil Celjski strop v skupnem dosežku nekaj srednjega med rešitvami v Tridentu in v Innsbrucku, vsekakor pa je to izvrsten uvod k poznejšemu — verjetno ne uresničenemu — še bolj baročnemu stropu v škofijski rezidenci v Bressanonu. * Marcin Teofilowicz je živel v prelomnem obdobju zahajajoče renesanse v Italiji. Ta prehod je že dolgo iskal rešitev v dveh smereh. Prva, ki jo predstavljajo Rafael, Michelangelo, Tizian in Correggio, je izrazito težila preko zgodnjega baroka k pravemu baroku. Druga, naslonjena na delavnice manj pomembnih slikarjev, kakor so Bocchiacco, Mazzalino, Veneto in drugi, si je prizadevalo oživiti gotsko ustvarjanje. Med oba skrajna tabora bi mogli uvrstiti znanilce krize: Pantorma, Rossa, Boccafuma, Bra-mantina in Gaudencija, ki so postali prvi tvorci manierizma.21 Teh umetniških razcepov pa niso doživljali tereni, kjer je delal mojster Celjskega stropa. Živel je nekako na njihovem obrobju, čeprav mu odmevi teh bojev — in to glasni — niso bili neznani. Doživljal jih ni le v svoji ustvarjalnosti ampak tudi v osebnem življenju. Zato mu je pripadla vloga, da je v svojih delih družil protislovne umetniške smeri različnih terenov ali odbiral nekatere izmed tendenc. Taka situacija je mogla v umetniku razviti edini, sicer eklektični ali vendar lastni stil, ki ga je dokaj težko označiti in oceniti, a je originalen in razmeroma lahko opazljiv. Celjski strop je tipičen izraz odnosa njegovega ustvarjalca do tedanjih smeri v umetnosti. S trudom torej (to velja za vse eklektično delavno umetniško življenje slikarja) je mogoče povezati vse elemente v eno sklenjeno in individualno toda konsekventno celoto. Posamezne partije stropa, kakor tudi posamezne etape v življenju ali posamezna slikarjeva dela se namreč v njegovi globalni ustvarjalnosti dovolj močno razlikujejo med seboj. Zelo težko bi jih bilo združiti v eno in zares organično likovno strukturo, če ne bi bilo med njimi specifične, neponovljive, samo mojstru Marcinu lastne individualne povezanosti. V celotnem slikarjevem življenju in v vrsti njegovih del, a tudi v Celjskem stropu zasledimo neenakomerno raven, vidimo nekakšne dvige in upadanje poleta, originalnost in eklekticizem, napredovanja in vračanja, obdobja povečanega delovnega tempa poleg zastojev in resignacije, pasivnosti. Na Celjskem stropu so neenakomernosti toliko močneje zretu-širane, ker se je slikar, ko je zapustil škofijski dvor v Tridentu, počutil močno potrtega in izgubljenega in to ne le v umetniškem pogledu temveč tudi osebno. Rad se je vračal k tradiciji pa tudi pridno iskal novosti in ko je začutil, da mu manjkajo, je zasledoval novatorska dognanja drugih. Da bi obogatil svojo umetnost po obliki in po vsebini in da bi bil sodoben umetnik, je želel črpati gradivo in inspiracijo če le mogoče iz vseh virov. Posebno izrazito se javlja ta tendenca tedaj v celjskem obdobju. Ko si je prisvajal dognanja drugih, je slikar vendar moral biti sam svoj, da bi si izdelal svoj lastni individualni stil življenja in umetniškega ustvarjanja; to je bilo vendar njegova ambicija in smisel njegovega osamljenega življenja. Celjski strop je, kot se zdi, zato eden najbolj tipičnih dokumentov eklektičnega a hkrati individualnega stila ustvarjanja, ki je karakteristično za Marcina Teofiiowicza: izpolnil naj bi vrzel na življenjski poti in v delu slikarja, in sicer ne le v ožjem pomenu besede. Tudi v umetnosti dobe je to akcent, ki jasno zapira prehojeno pot in že napoveduje nove spremembe. OPOMBE 1 Za ljubeznivo naklonjenost, s katero mi je bilo omogočeno, da sem se seznanil s spomenikom, in za pozneje izkazano pomoč pri iskanju študijskega gradiva izreka avtor prisrčno zahvalo ravnateljstvu muzeja v Celju, prav posebno še kustosinji muzeja Mileni Moškon. 2 Jože Curk: Stara grofija. Celjski zbornik 1958, str. 184—206. 3 France Stele: Celjski strop. Celje 1929, druga izdaja Celje 1969. 4 Narodna galerija, Ljubljana: Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem I 1968 (Katalog) str. 50, 174; J. Curk o. c. in drugi. 5 Vojeslav Mole: Sztuka Slowian poludniowych, Wroclaw 1962, str. 258, repr. na str. 257. -— Gl. tudi slovensko izdajo pod naslovom Umetnost Južnih Slovanov, Ljubljana 1965, str. 370—371, repr. na str. 373. 6 J. Curk o. c. str. 198—199 sugerira leta 1595—1603; Katalog o. c. (gl. op. 4) navaja okoli leta 1600. 7 Katalog o. c. str. 50 dopušča slikarja tujega rodu, ne italijanskega, toda poznavalca italijanske umetnosti. 8 Avtor monografije o stropu Fr. Stele je oprl svoje študije med drugim na naslednjo literaturo: Hans Posse: Das Deckenfresko des Pietro da Cortona in Palazzo Barberini und die Deckenmalerei in Rom v Jahrbuch der Preussischen Kunstsammlungen, 40. zv., Berlin 1919, str. 93—118 in 126—173; Ludwig Zottman: Zur Kunst der Bassam, Strassburg, Heitz 1908; G. Gerola: Bassano (in tam citirana lokalna literatura) v Bulletinu muzeja v Bassanu (G. Gerola, G. B. Cerdellini in M. Tua); J. Dostal: Slike nekdaj na Kranjskem, zdaj v Lichtensteinovi galeriji. ZUZ II, str. 25 i. si.; O. Hirschmann: Hendrick Goltzius, v zbirki Meister der Graphik, zv. VII Leipzig 1919, in lastno delo: Fr. Stele: Valvasorjev krog in njegovo grafično delo v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo IX/1928, str. 18. 9 Constant von Wurzbach: Biographisches Lexikon des Kaiserthums Österreich, bd. 45, Wien 1882, str. 93—124." 10 Josef Weingartner: Die Kunstdenkmäller in Südtirol, Bd. I., Oberes Eis-acktal, Pustertal, Ladinien, Wien 1923, str. 383; odkrije grb Celja (Zilli) v cerkvi v Peracliu iz leta 1525. 11 Jaromir Maumann: Obražarba Pražskeho Hrada, Praha 1964, str. 70—73. 12 H. J. Biedermann: Die Nationalitäten in Tirol, Stuttgart 1886. 13 Heinrich Hammer: Die Entwicklung der Kunst in Tirol, München b. d.; A. Morassi: Storia della pittura nella Venezia Tridentina, Milano 1930; Hans Semper (herausgegeben von Josef Ringler): Die Kunst in Tirol, Innsbruck 1948; nedavno je J. Ringler pripravil za tisk delo o baročnem slikarstvu na Tirolskem. Mnogo gradiva o razvoju likovne kulture na Tirolskem in v njegovi najbližji soseščini objavljajo založbe: Studi Trentini Storiche, Archivio per Alto Adige, Veröffentlichungen des Museums Ferdinandeum, Schiern, Schiern Schriften, Tiroler Heimatblätter, Cultura Atesina. 14 G. Aurenhammer: Die Handzeichnungen des 17. Jahrhunderts in Österreich, Wien 1958, str. 24; Recenzija tega dela: Nicolo Rasmo v Cultura Atesina, XI/1957, pripomba 104 ne najde argumenta, da bi bil ta projekt v zvezi z delavnico M. Teofilowicza. Palača, za katero je bil projektiran polihromirani obok, je bila prizidana po načrtu arhitekta Alberta Lucchesa v letu 1595. 15 S. Szymariski: Zródta i pocz^tki dzialalnošci Marcina Teofilowicza v Rocz-nik Historii Sztuki t. IV, Wroclaw 1964, str. 125; Isti Martino Teofilo Polacco — pittore, Trento 1965, str. 47—47. 16 S. Szymanski: Zródla o. c., str. 156; isti: Martino Teofilo, o. c., reprodukcija na ovoju. 17 S. Szymanski: Zródla o. c., str. 164. Da je slikar pred bivanjem v Salzburgu (1624—1626) obiskal Gradec, se zdi da podpira podobnost konstrukcijske kompozicije na sliki Marije med svetniki s sliko z istim imenom Giovanna de Pommis iz leta 1602, ki se nahaja v Gradcu. 18 Poleg dolge tradicije o tem obdobju, o čemer priča veliko število bibliografskih enot literature, so se še posebno zanimali za slikarja zlasti Albert lig (1885), Mathias Bersohn (1889), Rudolf Bock (1891), Josef Neuwirth (1896), Heinrich Hammer (1912), Fiora Quaresima (1937), Giuseppe Fiocco (1949). Izčrpen seznam literature o tej temi je sestavil avtor te študije v delu Martino Teofilo Polacco — pittore, Trento 1965, str. 36—41. 19 G. B. Armenini: De veri precetti della pittura, Ravenna 1587; Primerjaj tudi G. B. Lomazzo: Trattato del'arte pittura, diviso in VII libri, nei quali si contiene tutta la teoria e la pratica di essa pittura, Milano 1584; isti: Idea del tempio della pittura, Milano 1590. 20 N. Pevsner: Barockmalerei in den romanischen Ländern. Die italienische Malerei vom Ende der Renaissance bis zum ausgehenden Rococo, v Handbuch der Kunstwissenschaft, 1928; A. Dresdner: Die Entstehung der Kunstkritik in Zusammenhang der Geschichte des europäischen Kunstlebens, München 1915. 21 N. Pevsner, o. c., str. 40. Iz poljščine prevedel Anton Aškerc Streszczenie CELTJSKI STROP Strop Starej Grofii w Celje posiada nie tylko lokalne znaczenie dia kultury artystycznej i sztuki epoki, w której powstal. Przesloni^ty w koncu XVIII lub w XIX wieku nie zdobil wn^trza starej budowli przez czas dluzszy i nie byl przedmiotem zainteresowah historycznych, na które zasluguje. Odkryty w r. 1927 doczekal siq wnikli-wej publikacji opracowanej przez F. Stelé. Autorowi temu nie udalo sìq jednak ustalié nazwiska twórcy malowidla i ušcišlič daty jego powstania; poczgtek wieku XVII miai byč okresem czasu, w którym ono powstalo. Nawiqzujgc do jego opisu zabytku i analizy artystycznej ukierun-kowywujqcej dalsze poszukiwania za twórcq w górnej Itaiii, autor niniej-szego Studium usiluje dopatrzec si$ écisleiszych powi^zan artystycznych oraz odnaležč twórcy stropu mi^dzy Val Sassina, skad wywodzila sìq rodzina ówczesnych posesorów Starej Grofii oraz — i to glównie — okolicami Trydentu, przez który prowadzila droga z nad Como do Celje, — a wìqc w terenie, przez który nie tylko wiód tranzyt w Pólnocy na Poludnie i vice versa, ale i gdzie mocno w tym czasie ulegano wplywom sztuki Wenecji. Szereg faktów, a wiec eklektyzm catorci malowidla zdradzajqcego nie tylko mieszanie sìq elementów renesansu ž manieryzmem i protoba-rokiem oraz Pólnocy z Poludniem, ale i takich szczególów jak »bassanow-skie« rozwiazanie »Czterech por roku« plafonu, przypomninajqce jeden z obrazów malarza zwiazanego ze stolicq biskupia w Trydencie, analogie roz-wiqzan artystycznych plafonu do kompozycji analogicznego elementu pa-lacu biskupiego w Bressanone (Brixen), domniemany pobyt jednego z tam-tejszych malarzy w Graz, a przede wszystkim podobienstwo portretowe jed-nej z postaci wyst^puj^cej w plafonie do jednego z autoportretów malar-skich tego okresu czasu w Innsbrucku, pozwala wysunqc propozycj^ przy-pisywania autorstwa plafonu twórcy, który nie byl wprawdzie rodowitym Wìochem, ale malarstwo wloskie w róznych jego odcieniach opanowat došč dobrze. Mògi nim byc Marcin Teofilowicz — Polak, który jako jeszcze uczen Marcina Kobera notowany byl w okolicach Krakowa w 1595 roku, ale od 1600 roku zwi^zany byt przez lat dwadziescia z mece-natem biskupa Trydentu Carla Gaudencja Madruzzi. Prac tego malarza wiele znajduje sìq w okolicach Trydentu, sk^d po przej^ciu faktycznych rz^dów diecezjq przez mlodocianego sufragana, bratanka ordynariusza, Carla Emanuela Madruzzi, okolo r. 1622 malarz przez Graz, Salzburg dotarl do Innsbrucka, aby po kilkuletnim tam pobycie dokonač zywota w r. 1639 na dworze biskupim w Bressanone (Brixen). Obok wielu prac stalugowych malarza, na uwag^ zasluguje jego do-robek scienno-sklepieniowy w Trydencie i Innsbrucku oraz projekt dia malowidel plafonu dia odrestaurowanego palacu biskupiego w Bressanone. Luka w zyciorysie oraz przemiany w indywidualriym stylu i twórczo-šci malarza pozwalajq przyjqc, že Marcin Teofilowicz wykonywal plafon celijski w latach 1622—1623. W ogölnym tle rozwoju sztuki europejskiej celijski strop — aczkol-wiek prowincjonalny — wydaje sìq byc jednym z najbardziej typowych dokumentów eklektycznego, ale równoczeénie indywidualnego stylu twór-czošci charakterystycznej dia Marcina Teofilowicza, —- wypelniac mialby luk^ w biegu zycia i pracy malarza, nie tylko w sposób mechaniczny; jest w jego zyciu i zyciu sztuki epoki akcentem wyra^nie zamykajqcym prze-byta juž drog^ i zapowiadajqcym nowe jakieš przemiany i rozwi^zania. Riassunto IL SOFFITTO DI CELJE (»CELJSKI STROP«) Il soffitto dipinto della sala centrale del palazzo denominato »Stara Grofija« (Vecchio palazzo dei Conti) di Celje non ha per la cultura artistica e l'arte dell'epoca in cui fu eseguito un significato meramente locale. Ricoperto verso la fine del sec. XVII o nel sec. XVIII, non adornava l'interno del vecchio palazzo rinascimentale e non fu nemmeno oggetto di studi storici, anche se li avrebbe meritati. Quando, nel 1927, fu nuovamente rimesso in evidenza, si meritò una pubblicazione eccezionale, opera di France Stelè, il quale, però, non riusci ad individuare l'autore, né la data precisa dell'esecuzione dell'opera, ponendo la sua origine agli inizi del '600. Allacciandosi alla descrizione dello Stelè e all'analisi artistica, che fa ricercare il pittore nel Nord Italia, l'autore di questo studio cerca di approfondire i legami artistici e di identificare le ascendenze stilistiche dell'autore del soffitto nell'ambiente della Val Sassina — da dove proviene la lamiglia degli allora proprietari della »Stara Grofija« — e, soprattutto, nel circondario di Trento, dove non solo passava la via di transito da Nord per il Sud e viceversa, ma si sentiva in quel tempo un forte influsso dell'arte veneziana. L'autore del saggio rileva una serie di fatti: anzitutto l'eclettismo della pittura che mette in evidenza non solo l'intrecciarsi di elementi rinascimentali col manierismo ed il primo barocco, come pure del Nord col Sud, ma anche le singolarità, come quella di tipo »bassanese« nella raffigurazione delle »quattro stagioni dell'anno« sul soffitto, che ricorda una delle opere del pittore il quale aveva rapporti con la sede vescovile di Trento; la somiglianza di alcune soluzioni artistiche sul soffitto di Celje con la composizione di elementi analoghi nel Palazzo vescovile di Bressanone; un probabile soggiorno di uno degli artisti di questa città a Graz; e soprattutto la somiglianza di una delle figure del soffitto di Celje con uno degli autoritratti della stessa epoca del pittore a Innsbruck. Questi rilievi ci permettono di avanzare l'ipotesi che l'esecuzione del soffitto potrebbe essere attribuita ad un artista, che non fu di origine italiana, ma che conosceva a perfezione la pittura italiana in tutti i suoi dettagli. Questi potrebbe essere Marcin Teofilowicz, polacco, che è citato nei dintorni di Krakow (Cracovia) come discepolo di Martin Kober nell' anno 1595, e fu poi per ben vent'anni, dal 1600 in poi, legato al mecenate Carlo Gaudenzio Madruzzi, vescovo di Trento. Nei dintorni di Trento si trova un gran numero di opere di questo pittore. Quando il fino allora giovane vescovo ausiliario Carlo Emanuele Madruzzi, nipote di Gaudenzio Madruzzi, assunse il governo della diocesi, il pittore verso il 1622, passando per Graz e Salzburg (Salisburgo), andò ad Innsbruck, ove, dopo alcuni anni di permanenza in questa città, morì nel Palazzo vescovile di Bressanone, nell'anno 1639. La lacuna nella biografia del pittore ed i cambiamenti del suo stile personale lasciano supporre che Marcin Teofilowicz dipinse il soffitto di Celje (»Celjski strop«) negli anni 1622 e 1623. Nello sviluppo dell'arte europea, il »Celjski strop«, sebbene di fattura provinciale, potrebbe rappresentare uno dei più tipici documenti di eclettismo, e, nello stesso tempo, un individuale stile creativo, tipico di Marcin Teofilowicz. In tal modo verrebbe colmata la lacuna nella vita di questo pittore, e non soltanto nel significato stretto della parola. L'opera sia nella vita dell'autore che nell'arte di quest'epoca costituisce un fatto rilevante che segna le fine del cammino percorso e preannunzia cambiamenti e altre soluzioni. Zusammenfassung DIE DECKE IN DER ALTEN GRAFEI IN CELJE Die bemalte Decke des Mittelsaales in der alten Grafei in Celje ist für die bildende Kunst und Kultur der Epoche, in der sie entstanden ist, nicht nur von lokaler Bedeutung. Die Decke, die am Ende des 18. oder im 19. Jahrhundert verdeckt wurde, konnte längere Zeit hindurch nicht zur Verschönerung des Inneren des alten Baues dienen und war auch kein Gegenstand historischer Interessen, die sie verdient. Wieder aufgedeckt im Jahre 1927 wurde sie dann in der von Francé Stelé verfaßten Publikation eingehend erörtert. Dem Verfasser gelang es jedoch nicht den Schöpfer und die Entstehungszeit der Malerei genauer zu bestimmen. Das Werk soll am Anfang des 17. Jahrhunderts entstanden sein. Anknüpfend an Stelés Beschreibung und die künstlerische Analyse, die auf das weitere Suchen nach dem Schöpfer der Decke in Oberitalien hinweist, ist der Verfasser dieser Studie bestrebt in künstlerische Beziehungen tiefer einzudringen und den Schöpfer zwischen Val Sassina, dem Stammsitz der Familie der damaligen Besitzer der alten Grafei, und der Umgebung von Trento (Trient) zu entdecken. Durch Trento führte nicht nur der Transitweg von Norden nach Süden und umgekehrt, sondern war zu jener Zeit der Einfluß der venezianischen Kunst dort stark spürbar. Eine Reihe von Tatsachen, wie der Eklektizismus der ganzen Malerei, der sich nicht nur in der Verflechtung von Renaissanceelementen mit Manierismus und Frühbarock und des Nordens mit dem Süden widerspiegelt, sondern auch in solchen Einzelheiten wie die in der Manier Bas-sanos gemalten »vier Jahreszeiten« an der Decke, die an eines der Bilder des in Beziehung mit dem Bischofssitz von Trento stehenden Malers erinnern, die Ähnlichkeit der künstlerischen Gestaltung an der Decke mit der Komposition ähnlicher Elemente im Bischofspalast zu Bressanone (Brixen), der vermutliche Aufenthalt eines der dortigen Maler in Graz, vor allem aber die Porträtähnlichkeit einer der Personen an der Decke mit einem der Selbstbildnisse des Malers aus jener Zeit in Innsbruck, ermöglicht uns die Behauptung aufzustellen, daß die Decke von Celje von einem Künstler bemalt wurde, welcher von Geburt zwar kein Italiener war, die italienische Malerei aber in allen ihren Nuancen gut genug beherrschte. Das könnte der Pole Marcin Teofilowicz sein, der noch als Schüler von Martin Kober im Jahre 1595 in der Umgebung von Krakow erwähnt wird, vom Jahre 1600 an aber zwanzig Jahre hindurch mit dem Mäzenatentum des Bischofs von Trento, Carl Gaudentius Madruzzi, in Verbindung stand. Viele Werke dieses Malers findet man in der Umgebung von Trento. Von da kam der Maler, nachdem der junge Weihbischof Carlo Emanuele Madruzzi, der Neffe des Ordinarius, das Bistum übernommen hatte, um das Jahr 1622 herum über Graz und Salzburg bis Innsbruck, um nach mehrjährigem Aufenthalt dort sein Leben im Jahre 1639 im Bischofspalast zu Bressanone zu beschließen. Die Lücke in der Lebensgeschichte des Malers und die Änderungen im individuellen Stil seiner schöpferischen Kraft lassen vermuten, daß Marcin Teofilowicz die Decke von Celje in den Jahren 1622—1623 bemalte. In der gesamten Entwicklung der europäischen Kunst ist die Decke von Celje, obwohl provinziell, möglicherweise eines der typischsten Dokumente des eklektischen und gleichzeitig individuellen für Marcin Teo-filowiczs Schaffen charakteristischen Stils. Er sollte die Lücke im Leben und Schaffen des Malers nicht nur im wortwörtlichen Sinne ausfüllen. In seinem Leben und im Leben der Kunst jener Zeit ist das ein Akzent, der den zurückgelegten Weg deutlich beschließt und neue Änderungen und Lösungen voraussagt. UDK 728.81 (497.21—115) (091) IVAN STOPAR GRAD CELJE Zelja, da se v starem jedru gradu Celje uredi nov, sodoben gostinski objekt, je narekovala potrebo, da ponovno preverimo našo vednost o tem objektu in preciziramo izhodišča, ki jih bo moral investitor upoštevati. Pri tem se je pokazalo, da so bile naše dosedanje predstave o tem spomeniku statične in navidezno dokončne. Metoda, s katero so posamični raziskovalci skušali opredeliti vrednost gradu in njegovih sestavin, je vse preveč temeljila na opisovanju vidnega stanja. Pri tem je zanemarila izpo-vednost razpoložljivih virov ali pa ni znala do kraja oceniti in kritično ovrednotiti njihove govorice. Starejšim raziskovalcem niso bili na voljo precizni tehnični posnetki, ob katerih bi preverjali svoja spoznanja, pa tudi obseg dosegljivih virov, na katere so se mogli nasloniti, je bil omejen. Tako njihovo pionirsko delo že samo po sebi kliče po dopolnitvah. Rezultati raziskav, ki jih je v zadnjih letih na gradu opravil Zavod za spomeniško varstvo Celje, so opravičili pričakovanja in omogočili, da so bila postavljena trdna izhodišča za sanacijski program in program funkcionalne ureditve objekta. Študijsko delo, ki je bilo opravljeno neposredno na terenu, bo predmet posebne obravnave, prav tako pa se bomo tokrat morali odpovedati obravnavi objavljenih in neobjavljenih arhivskih virov, starejšega fotodokumentarnega gradiva ter analizi posamičnih grajskih sestavin in njihove problematike. Omejili se bomo na analizo temeljne literature o gradu ter starejše slikovne in tehnične dokumentacije. Nekaj že doslej znanega gradiva bomo pri tem skušali na novo ovrednotiti, obenem pa bomo pritegnili v obravnavo nekaj virov, ki so teže dostopni ali pa so bili doslej sploh neznani. Toda kljub ozko zastavljeni nalogi bo ostalo še dovolj vprašanj odprtih in jih bo moralo rešiti šele nadaljnje preučevanje gradiva. Na nekatera takšna vprašanja bomo v naših razmišljanjih sproti opozarjali, saj je eden izmed ciljev, ki smo si jih zastavili, potegniti črto ločnico med znanim in neznanim, med ugotovljenimi dejstvi in hipotezami. Poglejmo si najprej današnjo podobo razvaline (slika 1), h kateri se bomo pozneje ob preverjanju gradiva nenehno vračali. Opis povzemamo v nekoliko skrajšani obliki po avtorjevem vodniku Stari grad nad Celjem, ki je izšel leta 1972 kot 32. zvezek zbirke Kulturni in naravni spomeniki Slovenije pri založbi Obzorja v Mariboru. OPIS GRAJSKIH SESTAVIN (SI. 1.) Gradu se lahko približamo z več strani. Najbolj znana je avtomobilska pot, ki se mu v blagih strminah približa z vzhoda. Tik pred grajskim kompleksom se cesta še enkrat vzpne v klanec in že smo na parkirnem prostoru. Tu je bil nekdaj globok obrambni jarek (b), ki je opasoval grad in se končal šele tik pred prepadnimi stenami skalne kope, na kateri počiva grajsko jedro. Pred njim so še ohranjeni ostajiki mogočnega okopa. Ta je bil sprva pač še dodatno utrjen s palisadami ali kakšno drugo oviro, ki naj bi morebitnemu napadalcu otežkočila dostop do gradu. Pot nas pripelje naravnost do vhoda, ki je bil nekdaj zavarovan s polkrožno izoblikovanim branikom ali barbakanom (c). Tu je bil nameščen vzdižni mostič čez jarek, ki so ga ob nevarnosti lahko potegnili navzgor; danes so vrata zavarovana s preprostimi železnimi vratnicami. Ko stopimo skoznje, se znajdemo v majhnem, tesnem prostoru, ki je bil prej obokan in nad katerim se je vzdigoval obrambni stolpič (d). Odtod so imeli branilci dostop do lesenih obrambnih hodnikov v vzhodnem (f) in južnem med-zidju (e), ki jih danes ni več, skoraj do svoje prvotne višine pa je še ohranjeno zunanje obrambno obzidje z ostanki strelnih lin. Notranje obzidje je ohranjeno samo desno od vhodnih vrat v svojem vzhodnem delu, kjer se predgradje (h) zoži v peterokotno ploščad, iznad katere se je nekdaj vzdigoval mogočen stolp (j). Na južni strani so levo od vhoda vidni samo še temelji notranjega obzidja: bilo je precej visoko, saj je lahko opravljalo svojo obrambno nalogo samo, če je po višini presegalo zunanje obzidje. Obrambno jedro predgradja je predstavljal bergfrid ■— Friderikov stolp (g). Postavili so ga na delno umetno narejeni vzpetini, tako da se je že s svojo izbrano lego uveljavil kot dominanta v prostoru. V osnovi je kvadraten, stene pa so debele približno poltretji meter. Njegove stranice so različno dolge. Visok je 23 m in je imel nekdaj štiri nadstropja. Danes je njegova notranjost dostopna skozi pritlični vhod, narejen šele leta 1932, od koder držijo železobetonske stopnice na njegov vrh; prej je bil vhod v prvem nadstropju, tako da stolp v pritličju praktično ni imel nobene ranljive točke. Ta vrata so danes zazidana, vendar je vratna odprtina v notranjosti še lepo vidna. V nižjih nadstropjih so imeli skladišča za orožje in drugo opremo, vrhnje nadstropje pa je bilo prirejeno za prebivanje. To lepo razberemo iz ohranjenih lin. V pritličju jih sploh ni, v prvem nadstropju so majhne in ozke, tako da prepuščajo le najbolj potrebno svetlobo, v vrhnjem pa se razširijo v velike okenske odprtine s še vedno ohranjenimi kamnitimi klopmi v ostenju. Na vrhu stolpa, zavarovanem z obnovljeno zidno krono in nekdaj pokritem s strmo streho, je bila včasih trdna ploščad, na katero so postavljali topove. Premeščali so jih lahko z ene strani na drugo, kakor se je pač pokazala potreba. Stolp je na vzhodni in južni strani obdajalo nekdaj še posebno obzidje, čigar temelji so bili ugotovljeni ob raziskavah jeseni leta 1971, najbrž pa je bil podobno zavarovan tudi na zahodni strani, od koder je tedaj tekel prečni zaporni zid. Ta se je na južnem koncu spojil z notranjim obzidjem in delil predgradje na vzhodno in zahodno polovico. Ostanek tega zidu (k) je viden desno od poti, ki drži proti grajskemu jedru. Opremljen je bil z lesenimi obrambnimi hodniki in povezan s celotnim obrambnim sistemom. V vzhodnem predgradju, ki ga pravkar zapuščamo, so bila nekdaj pač manj pomembna gospodarska poslopja, medtem ko so bili pomembnejši gospodarski in vojaški objekti razporejeni v bolje zavarovani zahodni polovici predgradja (i), ki se konča pri notranjem jarku (n). Na prvenstveno vojaško naravo kažejo ostanki stolpiča (m) ob severnem obzidju blizu velikega stolpa, medtem ko pri ohranjenih stenah stavbe ob južnem notranjem obzidju za zdaj še ne moremo zatrdno reči, ali gre za ostanke obrambnega stolpa ali kake druge večje stavbe. Le za skoraj nevidne temelje stavbe na severni strani ob notranjem jarku lahko precej zanesljivo trdimo, da sodijo k nekdanji konjušnici (1), ki jo stari viri posebej omenjajo. Pomembnost zahodnega predgradja za notranje življenje gradu je očitna. Sredi prostora je namreč globok vodnjak, ki je grajsko služinčad in vojaščino oskrboval z vodo. Njegov kamniti venec z letnico 1589 ni prvoten, ampak so ga leta 1906, ko so obnavljali grajske razvaline, prinesli iz nekdanjega Jožefovega dvora na Dolgem polju pri Celju. Po zemeljskem nasipu, ki drži čez notranji jarek, in po novejših stopnicah pridemo v notranji grad, kjer je nekdaj prebivala grajska gospoda. Pot nas pelje mimo krepkega obrambnega zidu, ob katerem se na severni strani vzdiguje močan stolp (o), proti grajskejnu jedru. Tik pred nami so mogočne stene stanovanjskega stolpa (v), mi pa stopimo mimo njega skozi ozek prehod v južno medzidje (r) in od tod skozi vrzel v steni osrednjega, prvotnega gradu ob nekdanjem Andrejevem stolpu (x) na notranje grajsko dvorišče (u). To je danes preprost, v osnovi četverokoten prostor s cisterno na sredi. Desno od vhoda še vidimo debelo zidovje stanovanjskega stolpa, na levi je sodobno gostišče, pozidano deloma na temeljih starega palacija (z). Vstop v gostišče drži skozi novi stolpasti prizidek, ki hkrati rabi za povezavo gostinskih prostorov. Ti so zasegli samo del razpoložljivega prostora, saj je ves severni del nekdanjega palacija odprt kot razgledna ploščad oziroma gostinski vrt. PREGLED LITERATURE Literatura o celjskem gradu kot stavbnem objektu je skromna. Res se že sredi 19. stoletja pojavijo pisci, ki ga skušajo opisati in vzbuditi zanj zanimanje (Puff, Seidl, Hormayr-Sartori), a vsa ta prizadevanja so roman- tično obarvana in nudijo kaj malo oprijemljivih dejstev. Prej ali slej pristanejo avtorji pri zgodovinskih podatkih o celjskih grofih in njihovi tragični usodi. Le tu in tam naletimo v teh spisih na kakšen uporaben drobec. Tako nam R. G. Puli v svojem sestavku »Die Burg der Grafen von Cilli«, ki je v treh zaporednih nadaljevanjih izšel v časopisu Carinthia v št. 24, 25 in 26 iz 1. 1839, pove, da je 1. 1838 zgrmel precejšen del palacija s strahovitim truščem v Savinjo in da so Friderikov stolp spodkopali pri iskanju »zakladov«. Domneva tudi, da so bili nekdaj vzhodno od Friderikovega stolpa hlevi in druga poslopja, ki »tvorijo med ostanki dvojnega obzidja trikotnik«. Odprto ostane vprašanje, ali je Puff v vzhodnem predgradju res videl ostanke stavb, zanimivo pa je, da opozarja na dvojno obzidje, ki ga omenjajo nekateri poznejši pisci. Omenja do polovice spodkopano severno steno Friderikovega stolpa; spodkopal naj bi jo brezumni lastnik, da bi tako sesul stolp. Lastnika obtožuje, da je z gradu pobral kvadre in železne predmete. Seidl je v svojih opisih povsem nestvaren in če odštejemo njegovo globalno naštevanje grajskih sestavin, naletimo kvečjemu še na mesta, kjer npr. ob nekem zrušenem oboku na severni strani grajskega jedra ugiba o možnosti obstoja podzemeljskega hodnika. (J. G. Seidl: Wanderungen durch Tirol und Steiermark II. Erste Wanderung: Cilli — Marburg. Burg Obercilli. Leipzig 1840.) Ne kaže, da bi literaturo podrobneje obravnavali. Našteta je v Schlossarjevem bibliografskem priročniku »Die Literatur der Steiermark«, ki je izšel v Gradcu 1. 1914. Izognili se bomo tudi obravnavanju tistih zgodovinskih del, ki opisujejo pretežno zgodovino rodu celjskih grofov in njihovih zemljiških posesti (Gubo, Pirchegger), ali pa v zvezi z gradom in njegovo preteklostjo povzemajo že izrečena mnenja. (Janko Orožen: Zgodovina Celja in okolice, Celje 1971, str. 293—295. Avtor v glavnem povzema Curkove ugotovitve o stavbni zgodovini gradu.) Kajpak tudi ta dela včasih prinašajo podatke, ki jih bo potrebno pri monografski obdelavi gradu upoštevati, k njegovi stavbnozgodovinski podobi pa bistveno ne prispevajo. V naslednjih odstavkih bomo skušali po kronološkem zaporedju ovrednotiti tisto literaturo, ki je z našega vidika pomembna. Janisch J.: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark 1/2, Gradec 1875. Poglavje Cilli Alt, str. 85 sq. Avtor nas v daljšem sestavku seznanja z zgodovino rodu celjskih grofov, omenja pa tudi nekaj stavbnozgodovinsko pomembnih podrobnosti. Medtem ko je na desni strani med zunanjim in notranjim obzidjem rasel oves, so se na levi kazali ostanki častitljivih razvalin. Grajsko jedro je ločeno od predgradja z globoko grapo, ki se zdi, da je bila prekrita z oboki, njeni najspodnejši deli na jugu pa so rabili za podzemeljske ječe (sie scheint mit Gewölben überdeckt gewesen zu sein, deren unterste Theile gegen Süden wohl Verliesse gewesen sein mögen). Preko obokov zlezemo v prostran labirint razdejanih stanovanjskih stavb. V nadaljevanju razmišlja o izviru imena Friderikov stolp. Je imenovan tako po Celjanu Frideriku II. ali po cesarju Frideriku, ki se je sem zatekel pred Vitovčevimi trumami? Vzhodno od stolpa naj bi bili ostanki hlevov in podobnih stavb; ti ostanki tvorijo med razvalinami dvojnih sten trikotnik, ki se na vzhodu spet konča pri ostankih mogočnega Frideriko-vega stolpa (sie bilden zwischen den Trümmern doppelter Mauern ein Dreieck, das gegen Osten abermals in den Resten des gewaltigen Friedrichsturmes endet...). Podatek je Janisch skoraj dobesedno povzel iz Puffa, le da je mogočni peterokotni stolp na vzhodu pomotoma zamenjal za Fride-rikovega. Na koncu našteje Janisch grajske oskrbnike v razdobju 1461— 1546. Ignac Orožen: Das Bisthum und die Diözese Lavant, Ulfe. Das Dekanat Cilli, str. 146 sq. Celje 1880. Po kratkem zgodovinskem orisu preide avtor na novejšo usodo gradu po 1. 1750. Takrat je trdnjavo Celje in gospoščino Novo Celje odkupil od deželnoknežje posesti grof Anton Gaisruck ter dal za oboje gospoščino Neukirchen am Steinfeld v Avstriji in 25.000 fl. v denarju. Nato navaja urbarialni podatek iz 1. 1751: »Die Vöste Cilli ist derzeit ganz in Verfall gerathen und nur noch das alte Gemäuer und Rudera vorhanden.« Dne 28. oktobra 1802 je od erarske mase grofa Vincenca Gaisrucka kupil razvalino kmet Andrej Gorišek. V posesti te rodbine je ostala do 1. aprila 1846, ko jo je po posredovanju Johanna Lichteneggerja, okoliškega komisarja v Blagovni, odkupil od Antona Goriška za 620 fl grof Matthias Konstantin von Wickenburg, guverner Štajerske in jo prepustil štajerski deželi. V poglavju »Die Benefizien in der Stadtpfarre Cilli« omenja na str. 215, da je dobil beneficij sv. Andreja na Gornjem Celju nadžupnik Poly-dorus von Montagnana (1569, 1576), ki ga je izročil jezuitskemu kolegiju v Ljubljani za vzdrževanje revnih študentov. Pozneje je nadvojvoda Ferdinand, štajerski vojvoda in celjski grof, podelil kaplanijo sv. Andreja (na gradu?) duhovniku Remigiusu Dominicusu. Na str. 217 navaja Orožen vizitacijski protokol iz 1. 1545, v katerem piše: »Die Capplaney im Gschloss ober Zilli zu Sannt Anndree. Fundator waiss man nit. Lehensherr ist die Rom. Khn. Mt. Confirmator zu Cilli«. V letih 1543—1560 se omenja Jorg Hennentantz kot kaplan ustanove sv. Andreja v gradu Celje. V cenitvi iz 1. 1543 se omenjajo razni podložniki Andrejevega oltarja v gradu Gornje Celje. Piper Otto: österreichische Burgen VI. Poglavje Obercilli. Dunaj 1908. Sestavek predstavlja prvi poskus, opisati grad kot arhitekturno tvorbo in analizirati funkcije njegovih sestavin. Opis se prične s pešpotjo, ki s severne strani obkroži vrh grajskega hriba in se po nekdanjem vzhodnem zunanjem jarku približa vhodu. Pri naštevanju grajskih sestavin opozori Piper na nekaj značilnosti, ki jih bomo posebej obravnavali pri analizi starih tlorisov, tako na dvojno obzidje z ostanki zunanje bastije na severni strani vzhodnega dela predgradja, dalje na evinger ob Friderikovem stolpu, na prečni zid, ki je delil predgradje v dve polovici ipd. Opazil je tudi nepravilno četverokotno zasnovo bergfrida. Za dostop iz predgradja v grajsko jedro je bilo po njegovem treba premagati troje vrat: prva v zidu, ki je zamejeval jarek na vzhodu, druga onkraj jarka in tretja v cvingerju pred grajskim jedrom. Posebno po- membna je ugotovitev, da sta ožji stranici stanovanjskega stolpa zloženi. Piper meni, da so ju okrepili s približno meter debelim zidom, ki pa nima naravnega konca (»Wie man nur von Westen aus sieht, ist auf den beiden Schmalseiten an die Mauer aussen eine ungefähr Im dicke Verstärkung angefügt, ohne dass die so verstärkte Mauer dahin einen glatten Abschluss hatte«); sodi, da je tu bržčas odpadlo zidovje. Obenem opaža, da je notranja stena pozidana iz lomljencev, ki ne teko v legah, z uporabo opečnega drobirja (»aus nicht lagerhaften Bruchsteinen, inwendig mit Verwendung von Ziegelbrocken«). Ko potem omenja še obnovljeni doprsni zid na zahodnem koncu grajskega jedra in ko se kritično dotakne načina, kako so obnovili zidno krono na Friderikovem stolpu, preide na splošne zgodovinske podatke o preteklosti gradu. A. Gubo: Wiederherstellung des Schlosses Ober-Cilli und die Stadtburg im 16. Jahrhundert. Beilage des Grazer Tagblattes, Graz 1910, p. 15 in 23. Sestavek na kratko povzema vsebino aktov iz Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu, ki govore o obnovitvenih delih na gradu Celje v letih 1565—1579. Dne 23. oktobra 1565 poroča vicedom baron Ludwig pi. Ungnad dolnje-avstrijski vladi, da je preteklega leta slabo vreme, namreč hud veter in obilen sneg, povzročilo na gradu Celje občutno škodo. Močno so bile prizadete strehe, hodniki, stopnice in obzidje, branišča so udrta. Poroča o strohnelem lesu na hodnikih, ostrešju in stavbah, o strohnelih podih itd Uničen je tudi estrih. Popravila so potrebni mostovi, stopnice, črpalke in hlevi, razdrta je pot, ki drži iz mesta skozi vinograde na grad. Upravnik Gali pi. Gallenberg že ne stanuje več v gradu. Leta 1567 so pričeli z obnovo. Les so pretežno dobili iz gornjegraj-skih škofijskih gozdov. Pod gradom so postavili opekarnico, ki so jo pozneje spremenili v pristavo. Daniel Nastinger je bil imenovan za stavbnega nadzornika. Stavbni mojster je bil Francesco Debugan (!) iz Kranjske. Na novo so uredili most v grad. Na zunanjem dvorišču proti mestu so namesto starega, poškodovanega obzidja napravili novo z branišči in strelnimi linami. Ob zunanjem vhodu so namesto malega stolpa postavili štirioglat stolp z obokanimi stenami v notranjosti. Na velikem stolpu so vstavili ogelnike, štiri pode in streho pa so obnovili s hrastovino. »Prednji« ali »lažni stolp« s »stražarnico« proti Savinji so spravili v red. Na velikem stolpu so bili na vrhu trije štuki z zlomljenimi ratišči, dva iz časa nadvojvode Ferdinanda pa sta bila na skalah proti mestu, a sta imela strohnela ratišča in kolesa. Mali stolp pri konjskem hlevu so utrdili z železnimi vezmi in sponami. Popravili so hodnike na obzidju ter očistili in uredili zunanjo cisterno. Znotraj gradu so pozidali dve novi izbi s pečmi in okni, ki ju je s hrastovino pokrit hodnik povezoval z dvorano — palačo. Vrhnji podprti pod je dobil nove tramove. Pri notranji cisterni so utrdili žlebove za deževnico. Leta 1579 dela še niso bila pri kraju. Zidarska in steklarska dela niso bila opravljena, na hodnikih je manjkal tlak, dimniki niso bili v redu. V 16 Celjski zbornik 241 izbi za posle poleg dvorane je bil pod še vedno segnit, ob cisterni na notranjem dvorišču pa še niso namestili tlaka in kamnitega venca. V nadaljevanju govori Gubo o obnovitvenih delih na spodnjem celjskem gradu. Ker so originalni akti dokaj zajetni, članka tu ne moremo podrobneje razčlenjevati. Taka ocena bo potrebna ob kritični izdaji zadevnih virov, ki je v pripravi. Jože Curk: Grad Gornje Celje. Celjski zbornik 1957. Sestavek predstavlja prvi resni znanstveni poskus, opisati grad in njegove sestavine z vsemi stavbnozgodovinskimi podrobnostmi. Na začetku nas avtor seznani z osnovnimi historičnimi premisami, ki so pogojevale nastanek stavbe, potlej rekonstruira njen obrambni sistem, nato pa analizira posamične stavbne sestavine. Pri tem se opira predvsem na podroben dokumentaren opis ohranjenih elementov, upošteva pa tudi Gubo-jev povzetek arhivskih dokumentov, ki zadevajo obnovitvena dela na gradu v letih 1565—1579. Na koncu spregovori še o zgodovini vzdrževanja gradu. Njegove temeljne ugotovitve so naslednje: Nastanek prvega celjskega gradu — stolpa, lahko stavimo v čas od 1123—1140, ko se omenja savinjski mejni grof Gunther. Pozidali so ga najverjetneje furlanski mojstri, njegovo zunanjost pa si moremo predstavljati po analognih primerih v Cretežu pri Mokronogu, Kranclu nad Škof j o Loko in Keblju na Pohorju. Friderik I. je stari, stanovanjsko primitivni, v bojih za njegovo posest poškodovani vovbrški grad odstranil ali vsaj tako pre-zidal, da ni ostalo od njega nič ohranjenega. Stavbna zgodovina današnjega gradu se začenja šele z nastopom Žovnečanov in ga lahko bolj določno datiramo po letih 1331—1333, dobe nastajanja pa nikakor ne smemo raztegniti predaleč v 14. stoletje. 15. in 16. stoletje sta grad bolj vzdrževala kot dopolnjevala. Današnji grajski organizem kaže enoten koncept. Njegovo osnovo tvori grandiozen načrt, katerega so poznejše prezidave in dozidave samo spopolnjevale . .. celjski grad je nastal iz osnove po enotnem načrtu, kakršnega ne kaže noben drug slovenski grad . . . Gradnja te velike arhitektonske tvorbe je gotovo trajala vsaj nekaj decenijev in jo lahko razdelimo v več etap, ki jih lahko opredelimo kar po vrsti vladajočih grofov. Curkov tekst ostaja zaradi mnogih preciznih opažanj temeljno delo, mimo katerega ne bo mogel noben raziskovalec stavbne zgodovine celjskega gradu, zlasti še, ker so strokovno nepretehtani posegi zadnjih dveh decenijev zabrisali že prenekatero stavbno-zgodovinsko pričevalno podrobnost. Da njegova teza o enotnem nastanku gradu ne drži, je pri tem postranskega pomena. PRETRES UPODOBITEV Grad Celje so pogosto upodabljali. S svojo silhueto se je tako tesno povezal s predstavo mesta, da se mu skoraj noben upodabljalec mestne vedute ni mogel izogniti. Seveda pa je grafike in slikarje pritezal grad predvsem kot učinkovito kompozicijsko ozadje mestne vedute, zato na upodobitvah le redko srečamo stavbnozgodovinsko zgovorne detajle. Po drugi strani je s svojo mogočnostjo buril domišljijo in tako niso redke upodobitve, ki so prej fantazijske kot realne. Pri tem so samostojne upodobitve gradu malone izjemne. Če odštejemo Klobučaričevo skico iz začetka 17. stoletja, šele sredi 19. stoletja, torej četrt tisočletja pozneje, naletimo na prve samostojne upodobitve objekta in še nekaj decenijev je moralo preteči do prvih skic, ki žele dokumentarno ponazoriti posamične grajske sestavine. Ni naš namen, da bi se podrobneje mudili pri vseh starejših upodobitvah gradu. Skušali jih bomo sicer po vrsti nanizati in ovrednotiti, ustavili pa se bomo le pri pomembnejših, z željo, da opredelimo njihovo pri-čevalno vrednost. Gornja časovna meja bo pri tem začetek 20. stoletja, saj imamo iz tega časa že prve fotografije stavbe, katerih objektivnost je daleč večja od najboljših starejših grafičnih ali slikarskih upodobitev. Razen tega je to tudi že čas, ko doživi grad svojo prvo temeljito obnovo; ta je dala stavbnemu organizmu tako močan pečat, da so ostali stavbno-zgodovinsko zgovorni samo še detajli, kakršnih na risanih ali slikanih vedutah praviloma nikoli ne srečamo — zazna jih samo oko strokovnjaka, ki se posebej ukvarja s specifično problematiko grajskih arhitektur. Razumljivo je, da smo pri našem izboru grajskih vedut dali večji poudarek upodobitvam iz 17. in 18. stoletja, ko je grad še stal in je zato tudi njihova dokumentarna vrednost večja. Ko se je grad po letu 1750 pričel spreminjati v razvaline, postajajo tudi njegove upodobitve vse bolj shematične. Če odštejemo vedute, kjer je grad komaj kaj več kot poanta v pokrajinskem okviru, ostanejo le redke samostojne upodobitve, vredne podrobnejše analize. Kljub temu ne bo odveč, če upodobitve gradu v 19. stoletju, ki jih ne bomo posebej obravnavali, tu vsaj naštejemo in tako bodočim raziskovalcem posredujemo razvid nad zbranim gradivom. Runk — Ziegler: Grad Celje na akvareliranem bakrorezu Celja iz ok. 1. 1798. Iz Stöcklove suite. Pokrajinski muzej v Celju. Navarra (?): Grad Celje na upodobitvi mesta z okolico. Gvaš iz ok. 1. 1820. Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Wolf — Kunike: Grajske razvaline na litografiji Celja iz ok. 1. 1825. Iz Kunikejeve suite. Pokrajinski muzej v Celju. Johann Wachtl: Grajske razvaline na litografiji Celja z iglo iz ok. 1. 1830. Iz stare Kaiserjeve suite. Študijska knjižnica v Celju. W. Pobuda: Grajske razvaline na jeklorezu Celja iz 1. 1839. Iz Schmidlove knjige »Das Herzogthum Steiermark«. Wonsidler — Folwarezny: Razvaline gradu Celje. Litografija z iglo iz ok. 1. 1840. Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Mayer — Hinchliff: Grad Celje. Jeklorez iz 1. 1840. Iz Seidlove knjige: »Wanderungen durch Tyrol und Steiermark«. Neznani avtor: Razvaline gradu na kolorirani litografiji Celja iz 1. 1841. Stenski koledar. Študijska knjižnica v Celju. Josef Kuwasseg: Razvaline gradu na litografiji Celja iz ok. 1. 1845. Iz Lamplove suite. Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Neznani avtor: Razvalina gradu na litografiji Celja iz ok. 1. 1845. Iz nove Kaiserjeve suite. Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Neznani avtor: Grad Celje na podobici sv. Maksimilijana. Jeklorez iz 1. 1847. Objavljeno v knjižici: »Drobtinice za novo leto 1847«. J. Kuwasseg — J. F. Kaiser: Grad Celje na litografiji Celja iz ok. 1. 1847. Pisemska glava. Zasebna last. Neznani avtor: Razvaline starega Celja. Litografija iz ok. 1. 1850. Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Chapuy: Razvaline gradu nad celjskim predmestjem. Jeklorez, 1860. 1856. Iz Mandlove knjige »Die Staatsbahn von Wien bis Triest«. Chapuy: Razvaline gradu nad celjskim predmestjem. Lesorez, 1860. Iz knjige: »Von Wien nach Triest«. Josef Kuwasseg: Mesto in grad Celje. Lesorez, ok. 1860. Iz Tagespost suite. Študijska knjižnica Celje. Josef Martini: Celje z mestnim parkom in gradom. Akvarel, 1862. Pokrajinski muzej Celje. Karl Reichert: Kopija Vischerjevega bakroreza z gradom. Kamnotisk, 1863. Reichertova suita. Študijska knjižnica Celje. Karl Reichert: Pogled na grad Celje. Kamnotisk, 1863. Reichertova suita. Študijska knjižnica Celje. Neznani avtor: Severno predmestje Celja z gradom. Lesorez, 1879. Iz knjige: »Die Länder Österreich — Ungarns in Wort und Bild«. I. I. K.: Kapucinska cerkev z gradom Celje. Tisk, 1882. Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Neznani avtor: Breg z gradom. Lesorez — tisk, 1883. Štajerski deželni arhiv v Gradcu. J. Weber: Breg ob Savinji z gradom. Tisk, 1884. Iz »Europeische Wanderbücher, Nr. 65—67, p. 51. A. Kasimir: Razvalina gradu Celje. Tisk, 1890. Iz Knittlove knjige: Cilli. Pri naštevanju starih upodobitev celjskega gradu smo se tako pri gornjem pregledu manj pomembnih vedut kot pozneje pri razčlembi dokumentarno zgovornejših enot omejili le na najpotrebnejše podatke. Pri tem navedbi avtorja ne sledi naslov upodobitve, ampak njena oznaka. Prav tako smo se izognili razglabljanjem o eventualno spornih avtorjih ali o času nastanka posamičnih vedut. Vsi ti podatki so objavljeni v razpravi: Ivan Stopar, Stare celjske vedute, CZN 1973, str. 263—300. Štev. 1. (SI. 2) I. K.: Zastavonoša pred gradom Celje. Lesorez. Odtisnjen v knjigi J. Köbel: Wappen des Heiligen Römischen Reiches Deutscher Nation. Frankfurt am Mein 1543. Reprodukcija je objavljena na naslovnem listu knjige G. May: Cilli. Stadt, Landschaft, Geschichte. Celje 1943. Gre za prvo upodobitev gradu Celje, ki pa je povsem fantazijska. Lesorezcu je šlo le za dekorativno ozadje kompozicije, za ponazoritev gradu kot takega, ne za upodobitev konkretnega objekta. Štev. 2. (SI. 3) Janez Klobučarič (Johannes Clobucciarich): Zemljevidna skica Celja z gradom iz ok. I. 1603. Štajerski deželni arhiv v Gradcu, Meillerakten 25a, list št. 86, prednja stran. Neobjavljena. Grad je na skici upodobljen krokijsko z oznako »castel d cilla« pri pogledu s severozahoda. Razločiti je mogoče grajsko jedro s palacijem, obzidje in Friderikov stolp. Dokumentarna pričevalnost je minimalna. Štev. 3. (SI. 3) Janez Klobučarič: Skica Celja z gradom. Risba s tušem iz okoli leta 1603. Štajerski deželni arhiv v Gradcu, Meillerakten 25a, list št. 50, hrbtna stran. Risbo je objavil dr. Fritz Popelka v svoji knjigi »Die Landesaufnahme Innerösterreichs von Johannes Clobucciarich, 1601—1605«. Gradec 1924, Skico gradu po tej predlogi je objavil Jože Curk v svojem sestavku »Grad Gornje Celje«, Celjski zbornik 1957, in se nanjo pri opisu nekdanje podobe gradu nekajkrat sklicuje. Klobučaričeva risba je shematična in v detajlih nezanesljiva, posreduje pa dovolj korektno sliko o nekdanji podobi gradu. Grad je upodobljen pri pogledu z juga, tako da je na levi grajsko jedro, na desni pa predgradje s Friderikovim stolpom in pomožnimi objekti. Grajsko jedro tvori mogočni stanovanjski stolp, prekrit s piramidasto (!) kapo, visoko notranje obzidje, na katerega se naslanja večnadstropni Andrejev stolp ter s sedlasto (!) streho pokriti palacij. Obdaja ga mogočno obzidje z dvema okroglima bastijama, ki nista pokriti. Leva, torej skrajna zahodna, je nekoliko višja od obzidja in ima na vrhu po vsej priliki krono z nadzidki, osrednja bastija pred Andrejevim stolpom pa je nekoliko nižja, brez nadzidkov in z dvema visokima linama. Obzidje se vzhodno od grajskega jedra ob notranjem jarku ostro zalomi navzven. Tu sta na skici dva večnadstropna stolpa. V stolpu ob zalomu, prekritem s piramidasto streho, prepoznamo nekdanji notranji vhodni stolp nad jarkom, pri prav tako s piramidasto kapo pokritem stolpu v ozadju, ki se navidezno prislanja k stanovanjskemu stolpu in ki je na skici narisan levo od vhodnega stolpa, pa prepoznamo stolp v medzidju ob notranjem jarku. Line na obeh stolpih so shematične. Desni del skice obvladuje mogočni, sredi predgradnja stoječi Friderikov stolp, prekrit s šotorasto streho. Levo od njega razberemo dve stavbi. Prva je nizka, razpotegnjena, njeno sleme pa teče vzporedno z obzidjem. Druga, nekoliko bolj odmaknjena od Friderikovega stolpa, je visoka, stol-pasta, pokrita s strmo piramidasto streho, z dvema linama v vrhnjem nadstropju. V njej prepoznamo objekt, ki se sredi zahodnega dela predgradja prislanja k severnemu obzidju in katerega temeljni zidovi so še ohranjeni. Vprašanje nizke vzdolžne stavbe med obema stolpoma ostaja za zdaj odprto, saj o njej na zemljišču ni nobenih sledov. Nekaj vprašanj puščajo odprtih tudi objekti ob južnem obzidju v zahodnem delu predgradja. Je stolp s piramidasto kapo in dvema linama v vrhnjem nadstropju vzhodno od grajskega jarka, ki je na skici direktno pripet na obzidje, varoval dostop preko jarka v notranji grad ali je bil del zunanjega utrdbenega sistema? V prvem primeru je na skici upodobljen stolp, ki je zanesljivo stal vzhodno od notranjega jarka in se naslanjal na notranji obroč obzidja v predgradju. Skozenj je držal dostop na zidan mostovž, ki je bil vpet s svojim obočnim lokom na opornik sredi grajskega jarka. V drugem primeru gre za stolp, ki je domnevno stal na skrajni zahodni točki južnega medzidja, kjer se je zunanje obzidje pripelo na notranjega in čigar obstoj zaenkrat ni dokazan. Na skici se prislanja k stolpu pritlična stavba podolgovatega tlorisa, nakazana samo s črto slemena. Tudi ta stavba tlorisno zaenkrat še ni ugotovljena, gre pa nedvomno za eno izmed pomožnih poslopij, ki so se v zahodnem delu predgradja naslanjala na notranje obzidje. Desno od nje, pod Friderikovim stolpom, je še ena podolgovata stavba, krita z običajno dvokapnico, katere sleme prav tako poteka vzporedno z obzidjem. Ta stavba je za nadstropje višja od prejšnje, gre pa po vsej priliki za objekt, katerega temelji ob južnem obzidju so deloma še ohranjeni in s svojo kvadratno osnovo vzbujajo vtis, da gre za ostanek stolpa, ki je s svojo pozicijo predstavljal del dobro premišljenega notranjega fortifikacijskega sistema za taktično obrambo predgradja. Primerjava s situacijo na terenu (obstoj okna v zidu zahodno od »stolpa«) potrjuje Klobučaričevo skico; ne gre za obrambni stolp, marveč za stavbo, ki je rabila kot gospodarsko poslopje ali prebivališče poslov in posadke. Curkova interpretacija, da gre pri tem za stavbo, ki je stala v vzhodni polovici predgradja nekoliko jugovzhodno od Friderikovega stolpa (prim. Celjski zbornik 1957, str. 121), nima nobene podlage. Orientacijsko jo je Curk vrisal tudi v svoj grajski tloris. Preostaneta nam še dva stolpa na desni strani Klobučaričeve skice, katerih identičnost tudi ni povsem evidentna. Visoki, sorazmerno močni stolp s strmo sedlasto streho na skrajni desni utegne biti nekdanji vhodni stolp, manjši stolp v ozadju levo od njega, prekrit s šotorasto streho, pa lahko interpretiramo bodisi kot peterokotno bastijo na skrajnem vzhodnem koncu gradu ali pa kot obrambni stolpič ob severnem obzidju na vzhodni strani predgradja, katerega obstoj pa za zdaj ni dokazan. Štev. 4. (SI. 5) Neznani avtor: Grad Celje s severa. Rjavobela fotografija izgubljenega originala, ki je nastal najbrž v drugi polovici 19. stoletja po neki predlogi iz prve polovice 17. stoletja. Fotografijo hrani Pokrajinski muzej v Celju. Objavila sta jo Andreas Gubo v svoji knjigi »Geschichte der Stadt Cilli« na str. 161 in Jože Curk v svojem sestavku »Grad Gornje Celje«. Curk datira njen nastanek v konec 17. stoletja. Grad je tu tako kot pri Klobučariču predmet samostojne upodobitve, vendar so vse stavbne sestavine, tako kot pozneje pri Vischerju, naslikane skrajno shematično. Stolpi na primer, ki so bili izpričano štirioglati, so na sliki nekajkrat dobili okroglo obliko. Fantazijsko deluje tudi zasnova grajskega jedra, kar je bodisi rezultat površnega avtorjevega opazovanja ali pa zavestne želje po večji likovni razgibanosti in učinkovitosti. Levo, vzhodno polovico gradu na sliki obvladuje Friderikov stolp, desno, zahodno pa skupina stavb v grajskem jedru. Friderikov stolp je naslikan kot trinadstropna stavba brez strehe z zidno krono na vrhu. Na prednji strani stolpa sta v prvem nadstropju dve okenski odprtini, v drugem nadstropju ena in v tretjem nadstropju spet dve. Enako število lin je nakazanih tudi v perspektivično zoženi zahodni steni stolpa. Zidna krona ima na severni strani pet zob, na zahodni pa njihovega števila ni mogoče razbrati. Vrh stolpa je nameščen drog s plapolajočo zastavo. Razlike med sliko in dejanskim stanjem so očitne. Friderikov stolp ima v prvem nad- stropju le dve manjši, ozki, pravokotni lini, v drugem nadstropju eno lino in v tretjem nadstropju okno, vrh zidu pa zidno krono, ki je imela le tri nadzidke (primerjaj Haasovo risbo stolpa). Naša upodobitev je poleg znane Vischerjeve zavedla tudi Curka, ki meni, da je imel stolp prvotno pet lin (str. 123). Grajsko jedro, ki je bilo v resnici preprosto, je na upodobitvi nenavadno razčlenjeno. Levo je stanovanjski stolp, k njemu pa se prislanja stolpasta štirioglata stavba s po tremi okni v vsaki od treh etaž. Gre tu za obrambni stolp v skrajnem zahodnem delu severnega medzidja? Preseneča njegova nenavadna čokatost oziroma širina, predvsem pa dejstvo, da je tik pred njim v obzidju naslikan še en stolp, tokrat okrogle oblike, saj po tem, kar o gradu doslej vemo, tu ni bilo dveh stolpov. Za tema dvema stolpoma je na sliki nekoliko nižje poslopje, ki povezuje stanovanjski stolp s palacijem. Zdi se, da je avtor južni arkadni trakt notranjega dvorišča tretiral kot stavbo. Situacija palacija v glavnem ustreza dejanskemu stanju, pri stavbi pa, ki se z desne prislanja k palaciju, najbrž lahko prepoznamo izstopajoči del palacija, ki je danes ohranjen le še v temeljih in ki je nekdaj stal južno od skalne zajede, ki teče pod palacijem. Stolpe v obzidju si bomo pogledali po vrsti. Skrajni levi ponazarja peterokotno bastijo na vzhodnem koncu gradu, štirikotni stolp v ozadju levo od Friderikovega stolpa pa je nekdanji vhodni stolp. Okrogli stolp v severnem obzidju desno od Friderikovega stolpa je najbrž nekdanji severni vhodni stolp, stolp v ozadju desno od njega pa je v svojih temeljih še vedno ohranjen ob notranji strani severnega obzidja v zahodnem delu predgradja. Naslednja dva stolpa sta na videz nekoliko bolj problematična, ker gre očitno za zamenjavo med mogočnim stolpom v notranjem medzidju zahodno od notranjega jarka in stolpičem, ki je varoval dostop na mostovž preko jarka ob južnem notranjem obzidju. Prvi je bil čokat in visok, drugi se nam kaže na starih upodobitvah manjši. Ce ju v mislih zamenjamo, bi njuna situacija na veduti ustrezala dejanskemu stanju. Tik ob stanovanjskem stolpu je naposled vhodni stolp, ki je varoval dostop v notranji grad. Vprašanje stolpa v obzidju severno od grajskega jedra, ki smo ga že omenili, moramo za zdaj pustiti odprto, stolp na skrajni desni pa očitno predstavlja mogočno bastijo, ki je stala na skrajnem zahodnem koncu grajskega kompleksa. Preseneča, da je upodobljen s stož-často streho, ki na tem stolpu celo pri starejši Klobučaričevi skici manjka. Ga je avtor zavestno opremil s kapo in mu tako enako kot drugim stolpom v ospredju dal podobo, ki se mu je zdela sodobnejša in bolj slikovita? Se je ravnal po istih nagibih, kot pri oblikovanju zidne krone z nadzidki, kakršne obzidje tedaj že zdavnaj ni več imelo? Ce dopustimo možnost, da je pri tem skušal grad v podobi »rekonstruirati« (na razvaljenih delih zidovja so se tedaj morda dejansko kazali nadzidki, ki jih je imelo obzidje pred renesančnimi posegi, ko so ga za skoraj dva metra povišali), ostane še vedno odprto vprašanje nedvomno sekundarno vrisanega stolpiča v ozadju grajskega jedra z značilno baročno kapo in izvešeno zastavo. Zdi se, da je nekdo okoli leta 1700, torej že po nastanku Vischer-jevega bakroreza in preden so grad opustili, vrisal na starejšo veduto te- danjo podobo Andrejevega stolpa. Obstoj nekakšne nepokrite okrogle ba-stije ob jarku, ki je vrisan odločno preveč desno, bo potrebno še raziskati. Štev. 5. (SI. 6) Neznani avtor: Grad Celje z juga. Pendant vedute štev. 4. Datacija in nahajališče originala ista. Objava doslej ni evidentirana. Grad je upodobljen v rahlem zasuku, tako da so deloma razvidne tudi zahodne fasade objektov. Na levi polovici slike dominira na notranji grad, na desni Friderikov stolp. Stolp na levi strani stanovanjskega kompleksa v grajskem jedru utegne biti identičen s stolpom, ki je južno od skalne zajede v zahodnem delu gradu prislonjen k palaciju in ki je na skrajnem desnem delu zasnove viden tudi na sliki št. 4. Njegov obstoj je dokumentiran tudi na tlorisu Otta Pipra iz 1. 1908, na starejšem tlorisu Karla Haasa iz 1. 1862 pa je rahlo nakazan. Na mlajših tlorisih ga ni, pa tudi na terenu ni razviden. Na vzhodnem delu stanovanjskega kompleksa je stanovanjski stolp, oblikovan kot stavba s kvadratno osnovo. Vmesno fronto med obema stolpoma tvori visok zid, za katerim se na levi skriva palacii, na desni pa manjši pravokotni prizidek, ki je bil lociran v jugovzhodnem kotu notranjega dvorišča in katerega temelji so danes zasuti. Spredaj se ob to fronto prislanja in deloma zajeda vanjo nekoliko iznad slemena leve in desne fronte zidovja segajoči Andrejev stolp, za njim pa se kaže streha stolpiča v severnem medzidju. Vsi stolpi so kriti s šoto-rasto, fronta levo in desno od Andrejevega stolpa pa s sedlasto streho. Število oken ne ustreza dejanskemu stanju; včasih so vrisana namesto manjših lin ali pa celo povsem ad hoc. Visoki Friderikov stolp je tudi tu brez strehe, line pa so vrisane nekoliko ustrezneje, saj vsaj v pritličju manjkajo. Zidna krona ima na južni strani štiri nadzidke, na zahodni pa šest. Kar zadeva obzidje s stolpi, veljajo omejitve, ki smo jih omenili pri opisu slike št. 4. Zidna krona z nadzidki je bila tedaj nemara samo na nekaterih krajih vidna, sicer pa zazidana, vendar jo je slikar upodobil povsod. Okrogli sta bili samo obe renesančni bastiji jugozahodno in južno od grajskega jedra, vsem drugim stolpom pa je avtor samovoljno dal okroglo obliko. Stolp, ki je na sliki lociran južno od stanovanjskega stolpa, je tu očitno zamenjal nekdanjo stražarnico ob vhodu v notranji grad, vhodni stolp manjka, naslednji stolp v zunanjem obzidju (šteto od leve proti desni) je morda stal v kotu, kjer se zunanji obroč obzidja v pred-gradju stika z notranjim obročem, stolp v ozadju, nekoliko levo od njega in povezan s posebnim obzidjem pa bi bil potemtakem stolp pred grajskim jarkom, ki je varoval dostop na mostovž. Stolp, ki deloma zakriva južno steno Friderikovega stolpa, je najbrž stal v medzidju nekako tam, kjer se je na južni obrambni zid pripel prečni zid, ki je razpolavljal predgradje, stolp na skrajni desni je vhodni stolp, izza njega v ozadju pa se verjetno kaže vrh mogočne vzhodne bastije. Vsi stolpi so pokriti s stožčastimi kapami razen zahodne bastije, ki ima tu le zidno krono, medtem ko je na sliki št. 4 pokrita. Posebno pozornost zasluži še izpostavljeni zid na zahodnem delu gradu, ki v velikem loku obkroža najbolj izpostavljeni del grajskega jedra in ki je upodobljen tudi pri Vischerju. Zid je nekoliko nižji od obzidja in prav tako opremljen z zidno krono. Zid, ki je opiral topovsko ploščad, na terenu ni razviden, vendar je njegov nekdanji obstoj možen. Stev. 6. Vischer — Trost: Grad Celje na zemljevidu Štajerske iz 1. 1678. Bakrorez. Veduta je bila objavljena v avtorjevi razpravi: Grajski objekti z območja slovenske Štajerske na Vischerjevem zemljevidu iz 1. 1678 v Celjskem zborniku 1971—1972 na str. 379. (Izšla je tudi kot poseben odtis.) Pogled na grad je isti kot pri veduti št. 5, le da so tu sprjčo majhnega formata grajske sestavine obravnavane zelo shematično. Stanovanjsko jedro je nakazano z dvema stolpoma in pozidanim vmesnim delom, Friderikov stolp pa je že na skrajni desni strani upodobitve in sklepa veduto. Od stolpov v zunanjem obzidju so nakazani samo trije. Skrajni zahodni, renesančna bastija torej, je tu v nasprotju s poznejšim Vischerjevim bakrorezom še pokrita. Zanimivo vprašanje postavlja upodobitev stolpa za obzidjem med stanovanjskim jedrom in bergfridom. Je stena, ki smo jo pri prejšnji upodobitvi tretirali kot notranji obrambni zid, dejansko zidani mostovž, ki je nekdaj držal preko jarka? Zid je tu opremljen s strelnimi linami in pokrit, pri prejšnji upodobitvi pa tudi pri poznejšem Vischerjevem bakrorezu iz osemdesetih let 17. stoletja pa je opremljen z zidno krono. Štev. 7. (SI. 7) G. M. Vischer: Celjski grad na lavirani perorisbi Celja iz ok. 1. 1685. Veduta je verjetno rabila za predlogo Vischerjevemu bakrorezu Celja iz ok. 1. 1686. Hrani jo Štajerski deželni arhiv v Gradcu in je bila že večkrat objavljena. Veduto gradu bi lahko označili kot varianto upodobitve št. 5. Od nje se razlikuje samo v nebistvenih podrobnostih. Strehe upodobljenih objektov so nekoliko nižje, obzidana topovska ploščad na skrajnem zahodnem delu grajskega kompleksa nima tako izrazito okrogle oblike, line so manj poudarjene in manj številne. Pri stolpiču ob notranjem grajskem jarku, ki je držal na mostovž, je težko reči, ali se naslanja na obzidje ali na — kar je verjetneje ■— pokriti zidani mostovž. Na razkritem bergfridu se je že razraslo zelenje, ki ga na omenjeni upodobitvi ni. Štev. 8 (SI. 8) G. M. Vischer: Celjski grad na bakrorezu Celja iz ok. 1. 1686. V drugi tehniki izvedena inačica upodobitve štev. 6 in obenem najbolj popularna, največkrat objavljena upodobitev celjskega gradu. Štev. 9. J. B. Huster: Celjski grad na upodobitvi Celja, izvedeni v tehniki oljne tempere na glajenem ometu. Upodobitev, ki jo hrani Pokrajinski muzej v Celju, je v tako slabem stanju, da na njej ni mogoče razbrati nobenih podrobnosti niti detajla z gradom ni mogoče uspešno fotografirati. Slika je nastala leta 1696. Štev. 10 (SI. 9) Neznani Šlezijec: Celjski grad na skici Celja iz 1. 1713. Skica je izdelana s črnilom ter predstavlja eno izmed številnih risb, ki jih je avtor na svojem popotovanju po Spodnjem Štajerskem vrisal v svojo skicirko. Ski-cirko hrani Gornjeavstrijski deželni arhiv v Linzu ob Donavi. Grad Celje je v spremnem besedilu k skici označen kot »das wagen-spergische geschloss«. Upodobljen je povsem shematično pri pogledu s severa, tako da pride do izraza samo njegova značilna dvodelnost: Friderikov stolp s predgradjem na levi strani skice in grupa stanovanjskih stavb v grajskem jedru na njeni desni strani. Obzidje z zidno krono fungira samo kot vezni člen med tema poglavitnima grajskima sestavinama. Preseneča, da je Friderikov stolp na skici spet pokrit. Štev. 11. Grad na podobici sv. Maksimilijana iz prve polovice 18. stoletja. Podobica je ohranjena v dveh primerkih. Prvega hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu, drugega pa Pokrajinski muzej v Celju. Grad je upodobljen v ozadju mesta pri pogledu s severa. Koncipiran je spričo neznatnega formata zgolj shematično. Ker je bergfrid videti pokrit, se je bakrorezec pri njegovem upodabljanju verjetno posluževal starejše predloge. Obstaja pa tudi možnost, da so stolp, ki je bil ob koncu 17. stol. razkrit, medtem ponovno pokrili, na kar bi kazale druge vedute iz tega časa. Štev. 12. J. Holzel: Grad Celje na perspektivični upodobitvi mesta z okolico iz l 1750. Reinhofnova kopija izgubljenega originala iz 1. 1831, ki jo hrani Pokrajinski muzej v Celju. Tudi tu je grad upodobljen pri pogledu s severa. Kljub shematičnosti lahko z vedute razberemo nekatere zanimive podrobnosti. Friderikov stolp, s sorazmeroma korektno vrisanimi linami, je ponovno pokrit s šotorsko streho, grajsko jedro pa je členjeno realno in razvidno. Obvladujeta ga mogočni stanovanjski stolp na levi in palacij na desni strani, spredaj pa ga varuje še visok stolpič, ki je v temeljih na skrajnem zahodnem koncu severnega medzidja še vedno ohranjen. Kot novum nas na upodobitvi preseneti vhod, nameščen v steni, ki je na severni strani zamejevala notranje grajsko dvorišče. Ker je ta stena hkrati ostanek obzidja prvotnega gradu, utegne Hötzlova slika predstavljati dokument, ki postavlja pod vprašaj domnevo o prvotnem dostopu na grajsko dvorišče skozi stolp v medzidju, ki se zdi izpričan z zazidanimi vrati v njegovi vzhodni steni. Hötzlova slika je tudi edina, kjer so zabeležena vrata v notranjem grajskem jarku ob takoimenovani Pelikanovi poti, pa tudi edina, ki se zdi, da potrjuje Pi-prov načrt grajskega tlorisa, kolikor zadeva potek zidov v vzhodnem delu predgradja. Kot smo opozorili že pri analizi Piprovega teksta in tlorisa, naj bi vzhodni del predgradja, ki se je končal ob prečnem zidu pri Fride-rikovem stolpu, opasovalo na severu dvojno obzidje. Zunanji obrambni zid naj bi bil ob bergfridu v ostrem kotu spojen z notranjim obrambnim obzidjem. Od tu naj bi tekel proti vzhodu, kjer bi se končal s peterokrako basti-jo, ki ima na naši veduti zidno krono, ni pa pokrita. Tudi po tej veduti sodeč naj bi obe obzidji tvorili znotraj nekakšen ozek trikoten cvinger, hkrati pa naj bi bilo zunanje obzidje dokaj nižje od notranjega. Obstoj tega dobro utrjenega cvingerja bo potrebno terensko še preveriti. V zvezi s stolpi nam veduta ponuja nekaj presenečenj. Ob Frideri-rikovem stolpu ni sledu o nekdanjem severnem vhodnem stolpu, ki je bil tedaj nemara že porušen, pa tudi ne o malem stolpiču ob konjušnici na severni strani zahodnega dela predgradja. Mogočni stolp v medzidju zahodno od notranjega jarka, ki še danes stoji, se je spremenil v neznatno hišico, zahodno od palacija pa spet naletimo na bastijo z zidno krono, ki smo jo opazili že na sliki gradu štev. 4 in o katere obstoju za zdaj še nimamo nobenih preverjenih dokazov. Zdi se, kot bi bila ta bastija pendant eni izmed obeh mnogokotnih bastij na skrajnem vzhodnem delu gradu, katerih notranja je na vseh starejših upodobitvah gradu risana še kot stolp, tu pa je prav tako že brez strehe in opremljena le z zidno krono. Stev. 13. (SI. 10) J. Hötzel: Grad Celje na perspektivistični upodobitvi mesta z okolico iz 1. 1750. Akvarelna kopija neznanega kopista iz 1. 1853, ki jo hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Kopija odstopa od obravnavane Reinhofnove kopije samo v tako neznatnih podrobnostih, kot je gostota poraščenosti zemljišča ali način oblikovanja drevesnih kron, v podajanju arhitekturnih podrobnosti pa sta kopiji identični. Štev. 14. (SI. 11) J. E. de Cenoni: Grad na prospektu Celja iz ok. 1. 1750. Lavirana perorisba, ki jo hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Grad, ki je na veduti označen kot »stari«, je upodobljen povsem shematično. Nakazan je kompleks stanovanjskih objektov v grajskem jedru, poleg njega je pokriti Friderikov stolp, obzidje pa že manjka. Dokumentarna vrednost upodobitve je minimalna. Štev. 15. (SI. 12) F. Jungblut: Grad Celje na izgubljenem akvarelu perspektivične upodobitve mesta. Akvarel je bil nekdaj bržčas v danes izgubljeni župnijski kroniki in predstavlja kopijo originala, ki naj bi po nekaterih virih izviral iz 1. 1775, utegnil pa je biti celo starejši, saj so vsi objekti na gradu še pokriti. Grad je upodobljen pri pogledu s severa. Njegove osnovne arhitekturne sestavine so na sliki dovolj razločno nakazane: stanovanjsko jedro s stanovanjskim stolpom, palacijem in stolpom v severnem obzidju, dalje obrambni stolp v medzidju nad notranjim grajskim jarkom, še pokriti, a nekam nenavadno visoki Friderikov stolp ter nepokrita bastija na skrajnem vzhodnem koncu grajske zasnove. Obzidje je tudi tu okrašeno z nad-zidki in zdi se celo, da lahko razberemo ostanke bastije ob palaciju ter morda vhod na notranje grajsko dvorišče v notranjem zidu severnega med-zidja ob stanovanjskem stolpu. Odprtina pa je naslikana tako neizrazito, da bi lahko predstavljala tudi okno. Štev. 16. (SI. 13) Neznani avtor: Grad Celje na sliki sv. Florijana iz ok. 1. 1784. Slika je izdelana v olju na platnu in visi v celjski opatijski cerkvi. Razloček med to in prejšnjo upodobitvijo je na prvi pogled očiten. Grad je tu ne le že razkrit, marveč že skoraj povsem spremenjen v razva- lino. Podrobnosti so komaj razvidne. Pred nekoliko čudno oblikovanim grajskim jedrom se zdi, da na skrajnem zahodnem koncu še slutimo ostanke nekdanje bastije, na skrajnem vzhodnem delu zasnove pa razbiramo ostanke peterokotnega stolpa, ki s svojo višino še vedno presega bližnje obzidje. Slika je predvsem dokument o naglem razpadanju gradu v drugi polovici 18. stol. Stev. 17. (SI. 14) Navarra (?): Razvaline gradu Celje na panoramski upodobitvi. Gvaš, ki je nastal okoli 1. 1820, hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Grad je tu prvič, odkar se je bil spremenil v razvalino, upodobljen z juga. Naslikan je s precejšnje oddaljenosti, saj je slikar razen struge Savinje upodobil na veduti poleg grajskega hriba tudi Miklavški hrib na nasprotni strani reke. Razvaline so naslikane skrbno in slikovito, med upodobljenimi arhitekturnimi sestavinami pa nas pritegne samo vhodni stolp nad notranjim grajskim stolpom, ki je videti ohranjen še do svoje prvotne višine. Štev. 18. (SI. 15) Vincenc Gurnik: Krajina s starim gradom. Olje na platnu, 1842. Zasebna last. Pogled na grad s severa. Friderikov stolp je še v celoti ohranjen, stanovanjski stolp je načet v severovzhodnem vogalu, palacij pa je že močno razvaljen. Ker je objekt upodobljen s precejšnje oddaljenosti, na njem ni videti podrobnosti, čeprav se zdi, da je slikar težil po čim večji avtentičnosti. Štev. 19. (SI. 16) Mayer-Dietz: Grad Celje. Jeklorez. Iz almanaha »Aurora« za leto 1844. Pogled iz predgradja proti palaciju. Predgradje s skupino ljudi v ospredju je že močno poraščeno. Grajski jarek je videti na pol zasut, za njim se vzdiguje skoraj do svoje prvotne višine ohranjeni notranji obrambni zid, ki ga na vsaki strani flankira po en stolp. Zidu, ki je na zahodni strani opiral jarek, ni videti, ker je zasut. V ozadju se izza ruševin obrambnega obroča kaže stanovanjski stolp. Kljub relativno vešči risbi so arhitekturni detajli precej shematično nakazani. V notranjem obrambnem zidu je videti še ohranjena, a restavrirana vrata, niz majhnih odprtin tik pod vrhnjim robom pa si lahko razlagamo kot ležišča tramov, ki so nosili z obeh strani oprti obrambni hodnik. Vzhodna stena stolpa v medzidju na desni ob obrambnem jarku je videti še cela, večja odprtina spodaj pa je verjetno ostanek vrat, ki so držala iz stolpa na obzidje — to je, že močno načeto, upodobljeno na desni strani slike. Ostanke levega stolpa, ki je varoval dostop v grajsko jedro, je nekoliko teže opredeliti. Zid, obrnjen proti gledalcu, je lahko samo ostanek nekdanje severne stene, saj se je vzhodna stena verjetno prva odluščila od celote in se zrušila v jarek. To mnenje potrjuje zlasti nekoliko mlajša Goldensteinova slika, ki kaže grad z iste strani, pa tudi značilna izpodjeda v zidu na levi: vhodna stena nad jarkom bi pač morala kazati sledove velikih vhodnih vrat, ki so se zapirala z vzdižnim mostom. Še ohranjeno okno na vrhu je potemtakem rabilo za dostop k obrambnemu hodniku na zunanjem obzidju grajskega jedra. Problematičen pa ostaja tudi stik tega stolpa z notranjim obzidjem, ki v resnici ni imelo poševnine, kakršno kaže slika, temno vmesno polje pa že izpolnjuje južni obrambni zid s cinami, ki z zahodnim notranjim obrambnim zidom nikoli ni bil neposredno povezan, Stanovanjski stolp v ozadju kaže šilasti zalom obočne konstrukcije velikega okna v nadstropju, nad njim v vrhnjem nadstropju pa troje oken. Levo okno je pravokotno, srednje je sklenjeno s polkrožnim lokom, desno je slabše razvidno, a kaže sorodnosti s srednjim oknom. Poznejša rastavracija, ki je vsa tri okna oblikovno izenačila, je bila torej precej nekritična. Stolp ima še ohranjene ogelnike, na vrhu pa so dovolj razločno nakazani ostanki stare zidne krone. Štev. 20. (SI. 17) Neznani avtor: Stari grad Celje. Litografia s tonskim tiskom. Iz stenskega koledarja za 1. 1848. Avstrijska nacionalna biblioteka na Dunaju. Grad je samostojno upodobljen pri pogledu s severozahoda. Levo, nekoliko v ozadju, je Friderikov stolp, desno nad pečinami razpadajoči pa-lacijski del gradu. Okolica razvaline je porasla z drevjem in grmičevjem. Pričevalna vrednost je minimalna, saj na upodobitvi manjkajo vse podrobnosti. Štev. 21. (SI. 18) Karl Haas: Razvaline gradu Celje. Risba s svinčnikom, 1862. Štajer-jerski deželni arhiv v Gradcu. Gre v bistvu za dve skici na istem listu papirja. Na levi je z veliko pozornostjo narisan Friderikov stolp, na desni v ozadju pa je krokijsko ujeta silhueta gradu pri pogledu z juga. Pozornost zasluži risba Frideriko-vega stolpa, saj jo je risal vešč strokovnjak, ki je težil po čimvečji dokumentarni pričevalnosti. Ostanki zidov na desni strani kompozicije sodijo k stavbi, ki se je naslanjala na južni obrambni zid v predgradju. Ta objekt Haasa očitno ni preveč zanimal, saj je skiciral le njegove obrise, nekatere takrat še vidne arhitekturne detajle pa je pustil vnemar. Drugače je pri stolpu, ki ga je narisal pri pogledu z vzhoda. Tu so zabeleženi vsi pomembni detajli. Stolp je ohranjen do svoje prvotne višine, ogelniki v spodnjih dveh tretjinah mu že manjkajo, na vrhu pa ima še svojo zidno krono s tremi nadzidki. Tik pod krono sta dve večji okni, nadstropje pod njima pa ima dve ozki pokončni lini. Velika odprtina v steni, ki se kaže iznad drevesnih krošenj, so nekdanja vrata, ki jim pa že manjka obklesana kam-nitna obroba in kajpak tudi vratnice. Do njih drži sled nekdanjega stopnišča, dve luknji nad njimi sta morda sled nekdanjih odprtin za verige vzdiž-nega mostu, luknji levo pa sta morda naključni ali vsaj za zdaj še nerazložljivi. Primerjava z današnjo podobo stolpa pokaže veliko zanesljivost risbe. Štev. 22. (SI. 19) Kurz v. Goldenstein: Palacij gradu Celje. Akvarelirana perorisba, 1867. Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Goldensteinov akvarel kaže pogled na grajsko jedro z vzhoda. Kompozicijsko je pretehtan in razpoloženjsko ubran, v detajlih pa le omejeno zanesljiv. Severni del notranjega grajskega jarka je povsem zasut. Preko njega se vije pot iz predgradja proti notranjemu gradu, ki se tik pred notranjim obzidjem razcepi na dva kraka. Desni drži skozi prehod v notranjem obzidju v severno medzidje, levi obide ta zid in drži v južno medzidje. Sledov zunanjega obzidja ob jarku ni videti. Notranji zid je členjen podobno, kot na Mayer-Dietzovem jeklorezu iz leta 1844, le da je njegov levi, južni del že razvaljen. Prehod ima očitno še naravno obliko, levo od njega je manjša lina, na vrhu pa so sledovi ležišč, v katerih so počivali oporni tramovi obrambnega hodnika. Ležišča so zatrdno naslikana previsoko, pa tudi zid je v primerjavi z dejanskim stanjem močno skrajšan. Stolp v medzidju na skrajni desni strani slike ima veliko predrtino v južni steni ter dve večji v vzhodni steni. Pri spodnji gre za bržčas že omenjeni prehod na obrambni hodnik ob severnem obzidju, gornja je narisana občutno prevelika, lini tik pod vrhom stolpa pa sploh manjkata. Južna stena vhodnega stolpa nad grajskim jarkom na vrhu še kaže nadzidke, severna pa je ohranjena le do svoje polovične višine, tako da njen vrhnji del z vrati v nadstropju, ki so pri Mayer-Dietzu še vidne, tu že manjka. Čemu naj bi služile konzole v tej steni, ki jih z drugih upodobitev ne poznamo, za zdaj ni jasno. Prav tako je težko razložljiv zid, ki se kaže izza te stene in ki je za polovico nižji od južnega zidu stolpa. Gre za steno stražarnice? Iz te perspektive je bil pogled nanjo komaj možen. Da pa gre za podaljšek južne stene stolpa, je še manj verjetno, saj arhivalno izpričani vzdižni most ob tem stolpu ni potreboval zidane stene, na katero bi se opiral. Vzhodna stena stanovanjskega stolpa v ozadju je risana precej korektno. Tudi tu opazimo, da je levo okno v vrhnji vrsti pravokotno, medtem ko sta desni dve polkrožno sklenjeni, ob velikem oknu sredi stene pa je na levi manjša izluščena lina s polkrožnim sklepom. Primerjava z današnjim stanjem nam pokaže, da gre za ostanek romanskega okna, ki so ga v gotski dobi zazidali. Polnilni zid se je med razpadanjem zidu izluščil, ob restavraciji stene pa so okno spet zazidali in pustili vidno samo veliko odprtino gotskega okna. Na stolpu pa so še ohranjeni ogelniki. Preveriti bo torej treba, če se nemara še vedno ne skrivajo pod cementno prevleko iz časa restavracije, ki tudi imitira ogelnike, saj gradu v drugi polovici 19. stoletja niso več razdirali. Zanimivo problematiko odpirajo ostanki stavb v ospredju na levi strani slike. Gre za objekte ob notranjem obzidju v zahodni polovici pred-gradnja, ki so razen stolpastega fragmenta danes dokumentirani le še s starimi vedutami. Stena v ozadju, ki se preveša čez rob notranjega jarka, je južna stena stolpa, ki je držal na mostovž. Del te stene je še ohranjen, povsem pa so izginili sledovi stene, ki je na sliki upodobljena pred njo in ki je bila nesporno z njo paralelna. Žal jo drevje na sliki precej zakriva, kljub temu pa se zdi, da na njej poleg precej velikega okna v nadstropju lahko razberemo tudi ozka vrata v pritličju, ki so držala v notranjost stolpa. Še več. Ohranjena je videti celo kamnitna obroba portala. Fragment stene čisto v ospredju sodi k stavbi, ki po danes ohranjenih zidovih vzbuja videz stolpa, a smo jo že na Klobučaričevi skici prepoznali kot enonad-stropno stavbo podolgovatega tlorisa, ki je verjetno služila kot bivališče za posadko ali služinčad. Štev. 23. (SI. 20) Kurz. v. Goldenstein: Pogled iz grajskega jedra proti Friderikovemu stolpu. Akvarel, 1867. Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Vizura je zajeta z notranjega grajskega dvorišča, tako da je na desni upodobljen stanovanjski stolp, na levi pa severno medzidje s Frideriko-vim stolpom v ozadju. Stanovanjski stolp kaže v svoji prednji, zahodni steni veliko zajedo, ki sega od vrha do tal, in podobno zajedo v severni steni, tako, da je v tem kotu od stolpa ohranjen samo skromen vogal. Številne odprtine v zahodni steni so slikane približno in jih podrobno ne kaže razčlenjevati. Pozornost zaslužita morda samo manjši okni tik ob levem robu ohranjene stene, saj gre tu za tisti del zidu, ki se je pozneje sesul in na poznejših vedutah oziroma fotografijah ni več dokumentiran. Spodnje od obeh je pravokotno, vrhnje pa je polkrožno sklenjeno. Odprtine v zadnji, vzhodni notranji steni stolpa so neadekvatne, njen vrhnji rob z ostanki nadzidkov pa je mnogo bolj deruten kot na prejšnji Goldensteinovi sliki, ki kaže pogled na to steno z vzhoda. Slikarju je šlo očitno za večjo slikovitost, pa je razbrazdanost stene še poudaril. V levem delu slike je v ospredju tedaj še nezazidani prehod v zapornem zidu severnega medzidja, za njim, nekoliko levo od njega, pa se kažejo ostanki stolpa v vzhodnem medzidju. Tudi tu so okenske odprtine oblikovane precej ad hoc. Zanimivejše je samo medzidje ali natančneje severno obzidje grajskega jedra. Iz obzidja štrlijo na sredi tri po vsem videzu kamnite konzole, nad njimi pa sta še dve temni kvadratni lisi. Če ne gre za avtorjevo fantazijo, gre za ostanke nekdanjega obrambnega hodnika. Pri tem so konzole rabile za oporo že pri hodniku na prvotno nižjem obzidju. Ko so pozneje obzidje povišali in hodnik prestavili više, so na te konzole lahko oprli tramove. Ti so nosili vodoravne lege, zasidrane v ležiščih tik pod zidno krono, ki so na akvarelu nakazana s temnima lisama. Friderikov stolp v ozadju je v proporcih korekten, odprtine v njegovi zahodni steni pa ustrezajo samo po številu in deloma po svoji razvrstitvi. Le vhod v nadstropju je nekoliko bolj poudarjen. Pri linah v severni steni stolpa niti razvrstitev lin ni ustrezna, dovolj adekvatno pa je upodobljena zidna krona. Štev. 24. Püttner — Closs: Razvaline gradu Celje. Lesorez, 1878. Iz knjige: Unser Vaterland in Wort und Bild. III. knjiga. Pogled s severozahoda na razvaline gradu, ki se na levi vzdigujejo iznad skalnatih pečin. Poudarjena je romantična razvaljenost zidovja, podrobnosti so nezanesljive. Štev. 25. (SI. 21) A. Kasimir: Razvaline Gornjega Celja. Knjižna ilustracija iz knjige M. Knittl: Cilli, 1890. Grad je kot samostojna veduta vkomponiran v večjo veduto Celja. Upodobljen je s severovzhoda. Razvidna je njegova značilna zasnova, sicer pa je risba shematična. Štev. 26. (SI. 22) O. Ubbelohde: Razvaline Gornjega Celja. Knjižna ilustracija uvodnega teksta v zborniku: Den Deutschen Oesterreichs, 1896. Grad je upodobljen s severovzhoda. Značilnosti upodobitve so iste kot pri Kasimiru. Štev. 27. (SI. 23) Otto Piper: Razvaline gradu Celje. Knjižna ilustracija sestavka Ober-cilli iz avtorjeve knjige österreichische Burgen VI. 1908. Grad je upodobljen s severovzhoda. Značilnosti upodobitve so iste kot pri Kasimiru. Štev. 28. (SI. 24) Otto Piper: Pogled na grajsko jedro z vzhoda. Knjižna ilustracija sestavka Obercilli iz avtorjeve knjige österreichische Burgen VI., 1908. V ospredju je grmovje, ki je preraslo zasuti notranji grajski jarek. Na levi spodaj je del zunanjega obrambnega zidu grajskega jedra ob jarku, za njim del južne stene vhodnega stolpa. V drugem planu je notranji obrambni zid z veliko vhodno odprtino in že povsem razvaljeno zidno krono, desno od njega stolp v medzidju. Njegov spodnji del je poraščen, odprtine na njegovi vzhodni strani pod vrhom pa ustrezajo dejanskemu stanju. Stanovanjski stolp v ozadju kaže svojo vhodno steno. Zidna krona je močno načeta, od oken v zgornji vrsti sta ohranjeni le še desni dve. Levo okno ima že sesuto preklado, tako da njegova nekdanja oblika ni več razvidna. Ob velikem oknu v prvem nadstropju j£ na levi strani v zidu večja odprtina, ostanek nekdanjega romanskega okna. Ogelni kamni na vidnem delu stolpa niso izluščeni. Štev. 29. (Sli. 25) Otto Piper: Stanovanjski stolp z zahoda. Knjižna ilustracija sestavka Obercilli iz avtorjeve knjige österreichische Burgen VI., 1908. Zahodna stena, odprta proti notranjemu grajskemu dvorišču, je v svojem severnem delu povsem razvaljena, manjka pa tudi že njen jugozahodni vogal, saj se tu odpira globoka zev proti južnemu medzidju. Pritlični vhod v stolp je videti precej zasut, okna v vseh treh etažah pa so še dovolj dobro ohranjena. Desno od obeh vrhnjih oken je v steni vidna tudi visoka vertikalna odprtina, ki je še ohranjena, a zaenkrat še ne poznamo njene prvotne funkcije. V levem delu ohranjenega zidu je z dvema rahlima vertikalnima črtama nakazan dimnik kamina, desno pa je s poševno šrafuro nakazana sled nekdanjih stopnic. Vzhodna stena stanovanjskega stolpa, ki se kaže v ozadju, je močno razdrapana in porasla, nekdanje cine na vrhu zidu pa so že skoraj povsem zabrisane. V desem kotu ospredja je cisterna, ki je bila takrat še pokrita. SI. 4. Janez Klobučarič: Skica gradu Celje (ok. 1603) 1t" J1 SI. 6. Neznani avtor: Grad Celje z juga (prva pol. 17. stol.) SI. 7. G. M. Vischer: Celjski grad na risbi Celja (ok. 1685) SI. 8. G. M. Vischer: Celjski grad na bakrorezu Celja (ok. 1686) SI. 9. Neznani Šlezijec: Grad na skici Celja (1713) SI. 10. J. Hötzel: Grad Celje na upodobitvi mesta (1750—1853) SI. 12. Jungblut: Grad Celje na izgubljenem akvarelu (druga polovica 18. stol.) SI. 14. Navarra (?): Razvaline gradu Celje (ok. 1820) SI. 15. Vincenc Gurriik: Krajina s starim gradom (1842) SI. 16. Maver — Dietz: Grad Celje (1844) SI. 17. Neznani avtor: Stari grad Celje (1848) SI. 18. Karl Haas: Razvaline gradu Celje (1862) SI. 20. Kurz v. Goldstein: Pogled iz grajskega jedra proti Friderikovem stolpu (1867) SI. 23. Otto Piper: Razvaline gradu Celje (1908) SI. 25. Otto Piper: Stanovanjski stolp z zahoda (1908) SI. 26. Karl Haas: Grajski tloris (1862) SI. 27. Otto Piper: Grajski tloris (1908) t fTCiwx- titjx. i^^vtvytwnd» „öb*a. (Si.iV\." >1.\.- A ' i-, - -, ' A f ; U rubai CimyoJt» .PlvCtfcrv f^v^;«. Olh/^ 11nnt}ji\ tlwälc»i . MjIttiCitf Sl. 28. Ludwig Wessely: Grajski tloris f 1909) Li luv HA'ÌZC ~ ,< VV1 t. 4 - £ " SI. 29. Ludwig Wessely: Skica zastrešenja stanovanjskega stolpa (1909) O I l "U U t t O II 4' |l I U II ar uvóri i i ( i t —- 0(H'i-Ci 11 i*. SI. 32. Izvedbeni načrt, iz ok. 1909 SI. 33. Obrambni stolp ob notranjem jarku (1909) t < < t- • A V / „ C SI. 34. Notranjščina stolpa ob notranjem jarku (1909) SI. 35. Južna stena vhodnega stolpa v grajskem jedru (1909) SI. 33. Obrambni stolp ob notranjem jarku (1909) SI. 34. Notranjščina stolpa ob notranjem jerku (1909) SI. 35. Južna stena vhodnega stolpa v grajskem jedru (1909) SI. 37. Jugozahodni vogal Andrejevega stolpa (1909) SI. 38. Jugozahodni vogal grajskega jedra (1909) SI. 40. Friderikov stolp z zahoda (1909) SI. 41. Jože Curk: Grajski tloris (1957) 05297134 PRETRES TEHNIČNE DOKUMENTACIJE Tehnična dokumentacija o gradu Celje je sorazmerno obsežna. Razsežnost objekta in njegova povezanost z vzponom, rastjo in zatonom najmogočnejše fevdalne rodbine na slovenskih tleh je privabila številne raziskovalce, ki so bodisi skušali odkriti skrivnost njegove nekdanje podobe ali pa so njegove ostanke skušali obvarovati propada in ohraniti. Ce ne štejemo katastrskih situacij, je bil grad Celje že v obdobju do prve svetovne vojne kar štirikrat tlorisno dokumentiran, dva izmed teh načrtov pa spremljajo tudi risbe grajskih arhitekturnih detajlov. Zlasti starejši načrti so kljub mnogim pomanjkljivostim dokumentarno zgovorni, saj vsebujejo elemente, ki jih današnji raziskovalec ne sme prezreti. Načrti iz našega stoletja pa so pomembni, ker nam pomagajo razločevati pristne sestavine od nepristnih, ki so ob strokovno pomanjkljivih adaptacijskih posegih v zadnjih desetletjih marsikje že skoraj povsem zabrisale prvotni značaj objekta. Naš namen je, da kritično pretresemo ohranjene načrte in pretehtamo njihovo pričevalno vrednost. 1. Karl Haas: Grajski tloris (SI. 26) Prvi tlorisni posnetek gradu Celje je izdelal graški deželni arheolog oziroma konservator Karl Haas leta 1862. Narisan je s svinčnikom na listu papirja formata 27 X 40 cm in izvira iz tako imenovane Haasove zbirke, ki jo hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Na listu je levo zgoraj s tušem napisana oznaka Alt Cilli, desno zgoraj pa je s svičnikom napisano Cilli. Posnetek je datiran po analogiji s Haasovo risbo Friderikovega stolpa. Grad je na risbi le približno orientiran. Gre za tipično terensko skico, ki naj predoči splošno situacijo in kjer je avtor razmerja med posamičnimi sestavinami verjetno premeril le s koraki, obenem pa se je naslonil na katastrsko situacijo. Dejanskemu stanju se najbolj približa desni del skice, na katerem je narisano predgradje. Tu ni prezrta nobena bistvena podrobnost. Pri vhodu je pripisana oznaka »jetziger Eingang«, kar pomeni, da je Haas predpostavljal možnost obstoja nekega drugega, prvotnejšega dostopa. Tu je v tlorisu zabeležen tudi barbakan pred vhodnim stolpom, prečni zid pa, ki je nekdaj delil predgradje v dve polovici, ima tu še stik z južnim notranjim obzidjem predgradja. Zid, ki je na vzhodni strani zamejeval notranji grajski jarek, je sklenjen, ni pa jasno, kaj naj bi pomenil zalom v njegovem severnem delu, ki ga v resnici ni. Verjetno je tako ob naslonu na katastrsko situacijo, podobno kot pozneje Wessely, naznačiti temelje pritlične stavbe, ki se je na vzhodu prislanjala k jarku in katerih vrhnj* del so samovoljno odstranili pred nekaj leti, kamenje pa porabili za obnovo plašča jugovzhodnega notranjega obrambnega zidu. Risba grajskega jedra, ki je izvlečena z močnejšimi črtami, je bolj zamotana in nekoliko problematična. Pot je tedaj držala direktno preko jarka ter skozi medzidje med dvema obzidjema, nekoliko desno od današnje poti, skozi odprtino v notranjem zidu, ki je ob poznejši restavraciji dobila obliko vrat (verjetno nekdanja potema). Južni del obzidja, kjer je bil nekdaj vhodni stolp v grajsko jedro, je bil tedaj bržčas zasut in zato na tere- 17 Celjski zbornik 257 nu nerazviden. Ob stanovanjskem stolpu sta naznačena oba zaporna zida, ki sta varovala dostopa v severno in južno medzidje. Ob južnem zapornem zidu je poleg večjega prostora, ki verjetno označuje v tlorisu še vedno dobro ohranjeno stražarnico, narisan manjši prostor, ki ga ni mogoče identificirati. Ob jugozahodnem vogalu stanovanjskega stolpa je narisan še en zaporni zid, ki ga ni na nobenem poznejšem tlorisu, medtem ko polkrožna bastija južno od današnjega vhoda na notranje grajsko dvorišče manjka. Ob Andrejev stolp se na skici prislanja poslopje kvadratnega tlorisa, ki ga ni mogoče identificirati, na skrajnem zahodnem koncu grajskega jedra pa so vrisani nastavki nekih zidov, ki se verjetno izgubljajo v grušču. Skraj-nja zahodna bastija se z ravnim obrambnim zidom direktno pripne na zahodno steno palacija. Risba je pomembna predvsem kot najstarejši dokument, ki govori o stanju gradu pred adaptacijskimi posegi. Nekatere netočnosti gredo na rovaš dejstva, da je bil zahodni del grajskega jedra tedaj močno deruten in pretežno zasut, ob siceršnji natančnosti Haasovih risb pa vendar silijo k razmisleku. Z izkopavanji bo potrebno preveriti zlasti obstoj zapornega zidu ob jugozahodnem vogalu stanovanjskega stolpa, kjer ni verjetno, da gre za risarjevo napako, prav tako pa situacijo v skrajnjem jugozahodnem delu kompleksa, ki so ga razni adaptacijski posegi najbolj prizadeli in kjei je veliko vprašanj še vedno odprtih. 2. Otto Piper: Grajski tloris (SI. 27) Tloris gradu je nastal okoli leta 1907. V merilu 1:2000 ga je izdelal znani raziskovalec avstrijskih gradov Otto Piper in ga leta 1908 objavil v VI. zvezku svoje znamenite serije »Oesterreichische Burgen«. Že na prvi pogled je očitno, da je tloris mnogo bolj shematičen kot Haasov, zlasti pa je neadekvaten v risbi detajlov. Neustrezna je celo splošna situacija, saj so smeri neba zasukane malone za 90°. Kljub temu pa opozarja na nekatere podrobnosti, ki jih Piper v spremnem besedilu tudi podrobneje razčleni. V prvem delu predgradja je na severni strani na-značeno dvojno obzidje, ki se na skrajnem vzhodnem delu konča z dvema bastionoma. Opis se glasi: »Gegen die Wegbiegung sind die beiden hinter — und übereinanderliegenden vieleckigen Bastionen m und n gerichtet und gegen Südosten erstreckt sich dann hinter einem (jetzt flachen) Graben der Zwinger z ... übrigens ist die äussere Bastion n gegen den Innenraum nur noch niedrig und schon sehr zerfallen. Danach wie auch nach der Lage der beiden Mauern f und h zueinander hat man wohl zweiffellos später vorgezogen, da an Stelle der weiteren Umfassung die engere herzustellen. Die erstere hat auch von der Burg aus gar keinen Zugang.« (Tam, kjer se pot ovije, sta postavljeni obe peterokotni bastiji m in n, ki ležita druga za — in nad drugo, proti jugovzhodu pa se potlej za zdaj izravnanim jarkom razprostira medzidje z .. . Razen tega je zunanja bastija n navznoter le še nizka in je že zelo razvaljena. Spričo tega in glede na medsebojno lego obeh zidov f in h, so se pozneje nedvomno odločili, da namesto širšega obodnega zidovja uredijo tesnejše obzidje. Prvo iz gradu tudi sploh nima nobenega dostopa.) O tem drugem, zunanjem obzidju drugje v načrtih ni sledu, pa tudi preverjanje na terenu je ostalo neuspešno — morda zaradi hude porašče-nosti zemljišča. Vendar pa ni kazno, da bi bilo Piperjevo pripovedovanje, podkrepljeno z načrtom, izvito iz trte. Če je ta zid z bastijonom res obstajal, so njegove vidne ostanke odstranili ob kakšnem popravilu notranjega, še danes ohranjenega zidu. Zunanji zid je bil vsekakor mlajši od notranjega in je morda nastal vzporedno z južnim zunanjim obzidjem. Domneva, da so ga opustili z namenom, da bi grajski prostor zožili, ima pa vendar svojo podlago. Ob zatonu poznega srednjega veka podobni poizkusi najbrž niso bili redki, za grad Celje pa o tem obstajajo celo arhivski dokumenti. Kar zadeva vhod, ki ga Piper ni našel, obstaja možnost, da je bil nameščen bodisi v notranjem zidu, kjer je ob kakšnem popravilu zidovja v novejši dobi izginila sled, ali pa v vozlišču zidov, ki se kažejo izpod ruše za obzidjem severno od Friderikovega stolpa in ki s potrebnimi izkopavanji še niso bili preverjeni. Na drugo zanimivo podrobnost opozori Piper pri opisu Friderikovega stolpa. »Der Berchfrit war gegen die Angriffsseite noch von einen Wehrhaften Zwinger Umgeben, dessen Mauer, sich an die nordöstliche Ringmauer anschliessend, gegenüber ihre Fortsetzung in einer Quermauer, r, fand, die hier jedenfalls mit einem Tore die Vorburg an günstigster, seitlich wohlverteidigter Stelle in zwei Abschnitte teilte. Dem Gelände nach könnte der Zwinger auch im Westen durch eine Mauer ganz geschlossen gewesen sein, doch ist davon jedenfalls nichts mehr zu sehen.« (Bergfrid je bil na napadalčevi strani obdan še z hranljivim cvingerjem, katerega stena, ki se je pripenjala na severovzhodno obzidje, se je na nasprotni strani nadaljevala v prečni steni r, ki je tu vsekakor na najbolj primernem in od strani dobro hranjenem mestu delila predgradje v dve polovici. Sodeč po zemljišču je bil cvinger lahko tudi na zahodu z zidom povsem sklenjen, vendar tega vsekakor ni več opaziti.) O cvingerju, o katerem na poznejših načrtih ni več sledu, govore tudi arhivske listine iz let 1565—1579. Ugotovljen je bil ob sondiranju poleti 1971. O tem bomo spregovorili na ustreznem mestu. Tako kot pri Haasu je tudi pri Piperju tloris grajskega jedra najbolj problematičen in najmanj zanesljiv. Ob prehodu čez notranji jarek je opozoriti na podaljšani zid notranjega obzidnega obroča južnega dela pred-gradja, ki sega nad sam jarek. Ta zid je danes popravljen, tako da imamo v Piprovi tlorisni skici edini tehnični dokument, ki potrjuje obstoj oboč-nega loka, ki je nosil zidani mostovž, premoščal vhodni del jarka in držal na vzdižni most. Opornik, na katerem je obočni lok počival, je bil ugotovljen šele ob zadnjih meritvah grajskega tlorisa in manjka na vseh starejših tlorisih. Tekstualno podpira tezo o obstoju zidanega mostovža z obočnim lokom Janischev tekst, čeprav interpretira obstoj obokov kot ostanek podzemeljskih ječ. Onstran notranjega jarka je na Piprovem načrtu viden jugovzhodni vogal vhodnega stolpa, ki je na drugih načrtih zabrisan, pri Curkovem pa že rekonstruiran. Njegove temelje še slutimo izza novejšega parapet-nega zidca, ki danes na tem mestu omejuje grajsko pot. Skrajni zahodni del notranjega grajskega kompleksa je na načrtu preveč provizoričen, da bi raziskovalcu nudil uporabna izhodišča. 3. Ludwig Wessely: Grajski tloris in poskus rekonstrukcije nekaterih objektov (SI. 28) Načrt je izdelan v merilu 1:720 na prosojnem papirju formata 33,3X54,2 cm in ima naslov: »Plan der Burgruine Ober Cilli vergrössert nach Massgabe der Catastr. Mappe nebst Angabe der Stellen für die vorzunehmenden Erhaltungsarbeiten.« (Načrt grajske razvaline Gornje Celje, povečan po merah katastrske mape z oznako mest, na katerih je opraviti obnovitvena dela.) Risba je izdelana s tušem, zidovje je šrafirano s črnim svinčnikom, za popravilo predvidena mesta so označena rdeče. V desnem spodnjem vogalu je avtorjeva signatura, izpisana s tušem, v levem spodnjem vogalu pa je močno zabrisan podpis konservatorja Riedla z datumom 18. 5. 1909 (?), izpisan s svinčnikom. Načrt hrani Zavod za spomeniško varstvo v Celju. Tloris je le približno orientiran, tako da je lega gradu prilagojena formatu lista. Posamične grajske sestavine so tekstualno označene: Vor-thor (prednja vhodna vrata), Ringmauer (obzidje), Bollwerk (obrambni zid), Burgfreihof (odprto grajsko dvorišče), Vorburg (predgradje), Zwinger (evinger, medzidje), Burghof (grajsko dvorišče), Pallas (palacij), Auserer Burggraben (zunanji grajski jarek). Ob grajskem vhodu, ob peterokotnem stolpu na skrajnem vzhodnem koncu gradu, ob Friderikovem stolpu, ob obzidju vzhodno od notranjega jarka in ob spoju južnega zunanjega obrambnega zidu ob notranjem jarku z notranjim obrambnim zidom je oznaka Einstieg — vhod. Zid je bil torej tedaj na teh mestih povsod tako načet, da so bili možni prehodi v grajski kompleks. Kolikor zadeva vzhodni del gradu, je tloris relativno zanesljiv, grajsko jedro pa je narisano hudo približno. Z malimi latinskimi črkami so zaznamovani poškodovani deli zidu, potrebni popravila, z grškimi črkami pa derutni vogali. Črka u oziroma številka za njo označuje približno dolžino prizadetega dela zidovja. Ob vodnjaku v predgradju je še podatek o njegovi globini 60 klafter oziroma 114 m, ob obodu grajskega kompleksa pa so imensko navedeni lastniki zadevnih zemljiških parcel Oblak, Mayer, šolske sestre itn. Elementov, ki bi opozarjali na danes eventualno zabrisane situacijske podrobnosti, načrt ne vsebuje. Zdi se, da lahko za sestavni del tega načrta štejemo tudi tri risbe na listih formata 30,7 X 21 cm. Vse tri so izdelane s tušem in imajo v spodnjem desnem kotu oznako: Stadtbauamt Cilli, den 31. Mai 1909. Der Stadt — Ingenieur Lud. Wessely. Hrani jih Zavod za spomeniško varstvo v Celju. Prvi list ima v levem zgornjem oglu oznako: Skizze Beilage (D). Ad Kostenanschlag lit. II. vom 31. Mai 1909 sub lit. E. Naslov lista se glasi: Projektskizze zur teilweisen Bedachung der Hochburg (E) der Burgruine »Ober Cilli« bei gleichzeitiger Wahrung der natürl. Ruineform u. der ursprüngl. Gestalt nach Massgabe des Lichtbildes »Cilli im Jahre 1700«. (Projektna skica za delno zastrešenje velikega stolpa E v razvalini gradu Gornje Celje ob istočasnem varovanju naravne oblike razvaline in prvotne podobe, po merilu fotografije »Celje v letu 1700«.) (SI. 29). Skica kaže pogled na severozahodni vogal stanovanjskega stolpa v grajskem jedru. Dovolj avtentično je prikazano stanje razvaline, do kraja derutna severna stena stolpa in napol podrta zahodna stena. Dostop v kletne prostore in kaminska vratca so zasuta. Ostenja še niso plombirana, stopničasto zalomljeni opornik ob jugozahodnem vogalu stolpa pa je samo projektiran, saj so ga pozneje pozidali tako, da so v zidu obnovili izhode na dvoriščni hodnik. Teh izhodov tu ni videti, so pa v svoji tedanji obliki lepo razvidni na fotografiji Joh. Martina Lenza z dne 20. maja 1906, ki jo hrani Zavod za spomeniško varstvo v Celju. V zvezi s predvideno obnovo stolpa, ki v tej obliki ni bila nikoli izvedena, velja opozoriti na predvideno etapnost zastrešitve ter na predvideno izravnavo zidne krone na vzhodni fronti objekta. Zdi se, da so pri poznejši sanaciji stolpa, ki ni upoštevala Wesselyjevega projekta, krono dejansko znižali. Drugi list ima v levem zgornjem oglu oznako: Ad Kostenanschag lit. II. vom 31. Mai 1909 sub lit. C. Naslov lista se glasi: Projektskizze zur Bedachung des Friedrichsturmes der Burgruine »Ober Cilli« (C) bei gleichzeitiger Wahrung der ursprüngl. Gestalt nach Massgabe des Lichtbildes »Cilli im Jahre 1750«. (Projektna skica za zastrešenje Friderikovega stolpa C grajske razvaline »Gornje Celje« ob istočasnem varovanju prvotne podobe po merilu fotografije »Celje v letu 1750«.) (SI. 30) Skica kaže pogled na Friderikov stolp z južne strani, tako, da je v projekciji vidna tudi njegova vzhodna stena. Zidna krona je že popravljena, okrašeni vogali v spodnjem delu stolpa pa so še nedotaknjeni. Problematični ostajata dve lini tik pod zidno krono vzhodne stene, kjer je v resnici samo eno večje okno. Nova streha je zamišljena kot preprosta piramida z neustrezno majhnim naklonom. Tretji, zadnji list je brez oznake, ima pa naslov: Projektskizze des Söller's (H) der Bergruine »Ober Cilli«. (Projektna skica stolpa H na razvalini gradu Gornje Celje.) (SI. 31) Gre za stolp v severnem delu medzidja pred grajskim jedrom ob notranjem obrambnem jarku. Skica ga kaže pri pogledu s severovzhoda, v ozadju pa je nakazan notranji obrambni zid ob stanovanjskem stolpu s silhueto vzhodnega stolpiča nad obrambnim jarkom. Avtentični deli zidu so narisani shematično in brez vseh takrat vidnih stavbnih detajlov. V nadzidanem delu sta projektirani dve polkrožno sklenjeni okni, streha pa naj bi bila šotoraste oblike. V svojem zapisu o zgodovini vzdrževanja gradu interpretira Curk na str. 148 to skico pomotoma kot vzhodni stolp. Naštete skice so interesantne predvsem zaradi dokumentarne pri-čevalnosti o stanju gradu pred odločilnimi obnovitvenimi posegi v letih pred I. svetovno vojno in po njej. Oznake E za veliki stanovanjski stolp, C za Friderikov stolp in H za stolp v medzidju na tlorisu sicer manjkajo, zato pa sta prvi dve oznaki vrisani na kopiji načrta, ki je bila izdelana za stavbnega mojstra in o kateri bomo še spregovorili. Oznaka H za stolp v medzidju pa tudi na tem načrtu manjka. Odprto ostane vprašanje o slikovnih predlogah, ki so bile Wesselyju na voljo in s katerimi je utemeljil svoje rekonstrukcijske projekte. Pri fotografiji »Celje v letu 1700«, ki jo navaja pri stanovanjskem stolpu, gre morda za fotografijo izgubljenega akvarela, ki naj bi nastal po predlogi iz prve polovice 17. stol., pri fotografiji »Celje v letu 1750« pa nedvomno za Reinhofnovo reprodukcijo Hötzlove kolorirane perorisbe iz 1. 1831, izdelane po izgubljenem baročnem originalu, ki jo hrani Pokrajinski muzej v Celju. Opisani dokumenti so prišli v posest Zavoda za spomeniško varstvo v Celju kot zapuščina nekdanjega referata za spomeniško varstvo pri takratnem Okrajnem ljudskem odboru Celje. Ustrezna besedila oziroma predračuni, ki so bila sestavni del dokumentacije in na katera se nekateri listi sklicujejo, so v zapuščini manjkala. 4. Izvedbeni načrti iz ok. 1. 1909 (si. 32) Tlorisni načrt je izdelan s svinčnikom na navadnem listu papirja 21 X 33,9 cm. Je v istem merilu kot Wesselyjev načrt in ima zgoraj naslov: Situationsplan der Burgruine »Ober — Cilli«. V zgornjem desnem robu je s peresom napisano Baumeister, kar pomeni, da gre za izvod, namenjen stavbnemu mojstru. Oprema načrta je enaka kot pri Wesselyju, v izvedbi pa se zlasti pri risbi grajskega jedra kažejo nekateri razločki. Celotna situacija tega dela gradu je tu nekoliko bolje razčlenjena, vendar še vedno ni dovolj zanesljiva. Prečni zid, ki deli predgradje v dve polovici, je tu tako kot pri prejšnjem načrtu še spojen z južnim notranjim obzidjem pregradja, kot nov moment pa nastopa v notranjem grajskem dvorišču predelni zid, ki povezuje stanovanjski stolp s palacijem in ki deli dvorišče na dve neenaki polovici. Kot so pokazala izkopavanja v letu 1955, o katerih poroča Curk na str. 133, gre za napačno interpretacijo ostankov zidov ob obeh omenjenih stavbah. Južna stena palacija je na načrtu podaljšana do severozahodnega obrambnega zidu, s katerim se stika. Tu gre najbrž podobno kot prej za nepreverjeno podmeno. Na načrtu so z rdečilom naznačena mesta, predvidena za popravilo. Opremljena so tudi s številkami, ki se nanašajo na priložene skice z detajlnimi napotki za izvedbo popravil. Ker so na načrtu označena mesta, ki na datiranih Wesselyjevih risbah še niso bila popravljena, nam to pomaga pri okvirni dataciji nastanka teh dokumentov. Priloženih skic je osem. Številke 1 in 2, 3 in 4 ter 5 in 6 so naslikane po dve in dve na enem listu papirja, skici št. 7 in 8 pa sta vsaka na svojem listu. Listi so dvojni, formata 29,2X21 cm. Na naslovnem listu, ki je sicer prazen, je sekundarno s svinčnikom napisana letnica 1908, pod njo pa je vprašaj. Risbe so označene s tekočimi zaporednimi številkami. Izdelane so s črnim tušem, popravljeni oziroma rekonstruirani deli zidu pa so naznačeni z rdečilom. Fig. 1. Pogled na obrambni stolp ob notranjem grajskem jarku (si. 33) Obrambni stolp je upodobljen z jugovzhoda, tako da kaže gledalcu svojo vzhodno in južno steno. Na desni ob njem je že dokaj razvaljeno obzidje, ki teče nad grajskim jarkom, levo pa se pripenja nanj močno derutni notranji obrambni zid pred stanovanjskim stolpom, katerega obrisi so nakazani v ozadju. Zid levo spredaj je teže določljiv, verjetno pa gre za del obzidja ob današnjih stopnicah, ki je na zahodni strani zamejeval jarek. Na vsaki steni stolpa je spodaj po ena velika odprtina, na vzhodni steni pa se kažeta še dve pravokotni okenci in nad njima dve okrogli lini. Vse odprtine so risane precej ad hoc. Vrh stolpa je močno načet in rdeče šrafiran, torej predviden za plombiranje. Ogelniki v spodnjem delu stolpa manjkajo, v zgornjem pa so še ohranjeni. V notranjem obrambnem zidu levo od stolpa zeva velika odprtina. Podrobna primerjava skice z današnjim stolpom je zaradi porašče-nosti objekta z bršljanom močno otežkočena. Ob poznejši restavraciji so odprtino v južni steni stolpa zapolnili ter namestili v njej vrata in okno. Odprtino v njegovi vzhodni steni so restavrirali kot okno. Razporeditev lin v vrhnjih nadstropjih ni natančna, saj so npr. navidezno okrogle line na skici ob restavraciji dobile obliko pravokotnih okenc s segmentnima lokoma na vrhu. Ogelniki v spodnjem delu stolpa še vedno manjkajo, južna stena pa je očitno v še večji meri razvaljena kot je bila takrat. Odprtina v notranjem zidu je restavrirana kot vhod, veliko okno v stanovanjskem stolpu pa že ima današnjo obliko. Fig. 2. Pogled skozi vrzel v notranjem obrambnem zidu proti notranjščini stolpa v medzidju pri notranjem jarku. (si. 34) Viden je del vzhodne stene in perspektivično skrajšana južna stena stolpa. Južna stena je brez odprtin, v vzhodni pa sta dve nekoliko večji, skoraj okrogli odprtini ter luknja, v kateri je bil nekoč zasidran nosilni tram. Na obeh stenah je s črtami nakazana višina nadstropij. Vrzel v obrambnem zidu v ospredju slike je v spodnjem delu rdeče obarvana — predvidena za izravnavo. Tu je bil nekdaj vhod v stolp, manjši utor v vrhu zidu desno od vrzeli pa verjetno kaže na nekdanje cine. Današnja podoba vedute ni bistveno drugačna, le odprtine v zidu so delno rekonstruirane kot okna, vrhnji del zidovja pa je tako na stolpu kot na obzidju še bolj okrušen. Fig. 3. Pogled na južno steno nekdanjega vhodnega stolpa v grajskem jedru (SI. 35) Stena je upodobljena z notranje strani, ki jo vidi obiskovalec gradu, ko se povzpne po stopnicah iz jarka. Tik ob njej v ospredju na levi, je nizki parapetni zid, ki so ga pozidali ob nekdanjem vhodu, da bi zavarovali pot. Levi, vzhodni del stene je previsno odkrhnjen ■— manjkajoči del je skupaj z vzhodno steno, s katero se je stikal, že zgrmel v globino jarka. Ozka reža v desnem delu risbe s polkrožno rekonstruiranim vrhnjim sklepom kaže originalno ostenje samo v pritličnem delu zidu na zahodni strani, sega pa tik do horizontalne črte, ki nakazuje lego poda med prvim in drugim nadstropjem. Rega je prvotno verjetno rabila za spuščanje padne mreže. Skica predvideva sanacijo jugovzhodnega vogala stolpa s pozidavo stopničasto zalomljenega opornika. Fotografija današnjega stanja kaže, da restavracija zidu ni bila izvedena povsem po načrtu, saj je rega namesto predvidenega polkrožnega sklepa dobila ravnega. Ob pozidavi opornika, ki ni stopničast, so očitno odstranili previsni del starega, avtentičnega zidu. Ležišča tramov za pod v prvem nadstropju so ostala nedotaknjena, saniran pa je zob, na katerem je počival pod drugega nadstropja. Fig 4. Pogled v notranjiščino objekta ob južnem notranjem obrambnem zidu v zahodni polovici predgradja. (SI. 36) Južna stena objekta, naslonjena na notranje obzidje, je ohranjena do višine enega nadstropja, vzhodna je le za spoznanje nižja, od zahodne pa je videti le nastavek in nekoliko višje temelje. Desno od nastavka je v južni steni globoka zajeda, ki sega od vrha pa skoraj do tal. Zdi se, da je ob tem delu južne stene drevo, ki zakriva njeno podobo. Načrt predvideva izvedbo obočnih lokov nad vrhnjima, verjetno okenskima odprtinama v južni in vzhodni stranici objekta ter rekonstrukcijo okna v reži desno od njegove zahodne stranice. Današnja podoba stanja kaže obnovljeno okno v nadstropju južne stene, vzhodna stranica pa je za približno tretjino nižja od tedanje, tako da del z okensko odprtino že manjka. Izveden je tudi obočni lok nad rekonstruiranim oknom v reži, zahodna stranica objekta pa je pozidana v obliki opornika. Koliko je bila rekonstrukcija okna v reži utemeljena, je zaenkrat težko reči; če je bila, to pomeni, da pri objektu ne gre za ostanke nekdanjega notranjega obrambnega stolpiča, marveč za ostanke večje, tlorisno zleknjene stavbe, za katero se zdi, da jo lahko razberemo tudi iz Klobučaričeve skice gradu iz ok. 1. 1603. Fig. 5. Pogled na jugozahodni vogal Andrejevega stolpa. (SI. 37) Zahodna stena stolpa je na risbi kompaktna in se naslanja na prav tako kompaktno južno steno grajskega jedra, južna stena pa je v svoji desni polovici skoraj do tal razvaljena. V pritličju južne stene grajskega jedra je odprt prehod, zahodna stena Andrejevega stolpa je brez odprtin, v južni je tik pod vrhom videti spodnji levi del ostenja nekega okna. Vogal ima v spodnjih dveh tretjinah odstranjene ogelnike. Sanacijski načrt predvideva pozidavo vogala ter opornika ob fragmentarni južni steni. Andrejev stolp je danes v svoji masi rekonstruiran, mesto prvotnih kamnitih ogelnikov pa so zavzeli betonski bloki. Sledov opornika, ki naj bi ga pozidali ob južni steni, ni videti. Vhod v notranjost gradu ob Andrejevem stolpu je rekonstruiran tik ob zahodni steni stolpa, medtem ko je na skici približno za širino vhoda odmaknjen od vogala. O pravokotnem oknu v zahodni steni stolpa, o katerem govori Curk na str. 130 citiranega spisa, ni sledu. Prav tako na skici ni videti, da gre pri fragmentu ostenja vrhnjega okna v južinem zidu za »rob visokega zašiljenega okna«, o katerem govori na istem mestu in v katerem v današnji steni tudi ni nobenega sledu. Fig. 6. Jugozahodni vogal grajskega jedra. (SI. 38) V ospredju je fragment zahodne stene nekdanjega palacija z dvema manjšima okenskima odprtinama in očitno že saniranim levim delom ostenja. Na desni se v spodnjem delu navezuje na fragment južnega zidu palacija, na levem delu pa je prvotni zid očitno zamenjal nizek parapetni zid nad obokom, ki premošča skalno zajedo. Tudi fragment severnega pa-lacijevega zidu, ki se kaže levo v ozadju, ima že saniran zahodni del ostenja. Kot poseg se predvideva samo postavitev klopi ob vznožju zahodne stene, ki je na skici rdeče obarvana. Današnja podoba tega dela gradu je zaradi pozidave restavracije v južnem delu palacija leta 1955 precej spremenjena, čeprav so fragmenti nekdanjega obodnega zidovja palacija še ohrajeni. Restavracijo so namreč z notranje strani naslonili ob stari zid, tega pa na robovih prekrili s pločevino. Velika polkrožna okna v zahodni steni palacija so nastala šele pred nekaj leti po načrtih arhitekta Janka Hartmana. Današnjega nizkega zidu pred palacijem, ki ograjuje manjši pravokotni prostor, na skici še ni videti. Pozidali so ga šele pozneje, vendar na starih temeljih. Fig. 7. Severna stena stanovanjskega stolpa. (SI. 39) Stanovanjski stolp je prikazan s severne, zunanje strani, tako da se skozi vrzel v njem nakazuje tudi notranja vzhodna stena stanovanjskega stolpa z oknom v vrhnjem nadstropju. Severna stena je fragmentarno ohranjena, ogelniki v njenem severovzhodnem delu v spodnjih dveh tretjinah manjkajo, vrzel v njej pa sega od vrha, kjer je še ohranjeno vzhodno ostenje nekdanje okenske hiše z obstensko klopjo, pa skoraj vse do tal, tako, da tvori v severozahodnem vogalu stolpa mogočen zob. Levo od stolpa je sedaj odprti dostop v severno medzidje skozi zaporni zid. Načrt predvideva pozidavo ostenja severne stene v obliki opornika ter ureditev derutnega severovzhodnega vogala. Današnja situacija je precej spremenjena, saj so v obdobju po zadnji vojni pozidali celotno severno medzidje ob stolpu ter tu namestili deponijo premoga, shrambo in sanitarije, vse skupaj pa prekrili z nizko pultasto streho. Zato tudi ni bilo mogoče izdelati ustreznega primerjalnega fotografskega posnetka. Opornik v vrzeli je pozidan, vendar tako, da je stena izravnavana skoraj do višine ohranjenega severozahodnega vogala stanovanjskega stolpa. L. 1971 so pozidali tudi vrzel v zahodni steni stolpa, ki je nakazana na skici. Fig. 8. Pogled na Friderikov stolp z zahoda. (SI. 40) Stolp je narisan tako, da v projekciji kaže tudi svojo južno steno, v kateri pa niso naznačene obstoječe odprtine. Dostopen je še skozi prvotni vhod v nadstropju, do katerega drže lesene zunanje stopnice. Steno členi dvoje ozkih pravokotnih lin in dvoje polkrožno sklenjenih oken tik pod vrhom zidne krone, ki je že obnovljena. Vogali stolpa so na vseh treh vidnih straneh v spodnjem delu uničeni, na načrtu obarvani rdeče in torej predvideni za obnovo. Današnja podoba stolpa je zaradi novega dostopa v pritličju, zazidanega prvotnega dostopa v nadstropju ter odstranjenih stopnic dokaj bolj pusta. Ogelniki so obnovljeni, srednji nadzidek v zidni kroni pa je povišan do višine stranskih dveh, medtem ko je bil takrat nekoliko nižji. Jože Curk: Grajski tloris (SI. 41) Tloris gradu Jožeta Curka je izdelan v merilu 1:500 in objavljen hkrati z njegovim prispevkom Grad Gornje Celje v Celjskem zborniku 1957 na strani 112. Je pravilno orientiran ter v izmerah zanesljiv, tako da ga lahko štejemo za prvo korektno tlorisno upodobitev celjskega gradu. Zidovje je izvlečeno črno, stavbne sestavine, katerih nastanek postavlja Curk v 16. stoletje, so šrafirane, rekonstruirani deli zidovja so beli. Tloris prikazuje stanje grajskih razvalin pred pozidavo restavracije, rekonstruirani zidovi pa naj ponazorijo prvotno tlorisno podobo gradu. H kompleksni grajski zasnovi iz 14. stoletja naj bi v 16. stoletju prizidali barbakan pred vhodnim stolpom ter manjšo stavbo v jugovzhodnem kotu notranjega grajskega dvorišča. Iz tega časa naj bi bili tudi na slopih počivajoči zidani hodniki, ki so povezovali stanovanjski stolp in palacij. Rekonstruirane so na tlorisu naslednje grajske sestavine: mostovž preko zunanjega grajskega jarka, zahodni zid vzhodnega stolpa, zahodna stena peterokotne bastije na skrajnem vzhodnem delu zidu, tloris poslopja v vzhodnem delu predgradja, štirioglati stolp ob severnem zidu vzhodnega dela predgradja, prečni zid, ki je delil predgradje na dve polovici, stopnice na Friderikovem stolpu, prečni zid med Friderikovim stolpom in severnim obzidjem, južna stena domnevnega poslopja med zalomom severnega obrambnega zidu in stolpičem, severna stena stavbe ob južnem notranjem zidu v zahodni polovici predgradja, stolp ob notranjem grajskem jarku, mostovž preko notranjega grajskega jarka, vzhodna, severna in zahodna stena stolpiča v medzidju pred grajskim jedrom, notranja stena skrajnega zahodnega bastijona ter stavba v jugovzhodnem kotu notranjega grajskega dvorišča obenem s temelji, na katerih so počivali slopi hodnikov na dvorišču. Koliko so bile te rekonstrukcije utemeljene, bo razvidno iz poročila o opravljenih sondah. Kljub tehnični korektnosti tlorisnega načrta nekateri na videz nepomembni detajli niso dovolj precizno posneti in narisani, kar je zavedlo avtorja do neustreznih sklepov v zvezi z nekdanjo podobo gradu in njegovim stavbnim razvojem. Iz poročila o tlorisnih korekturah bo razvidno, kje se je ob natančnem preučevanju objekta pokazala drugačna situacija. Zusammenfassung DIE BURG VON CELJE Die Abhandlung des Verfassers ist der Analyse der Grundliteratur über die Burg von Celje, der älteren Bilddokumentation und der technischen Dokumentation gewidmet. Nach kurzer Beschreibung der Bauelemente der Burg befaßt sich der Verfasser zuerst mit der Analyse der Literatur. Schon ältere Autoren stellten fest, daß die östliche Hälfte der Vorburg einst auch an der Nordseite eine doppelte Umfassungsmauer hatte, welche Otto Piper später genau beschrieb und sogar in seinem Grundriß der Burg eintrug. Da die Spuren dieser Umfassungsmauer nicht mehr sichtbar sind, haben neuere Autoren diese Angaben übersehen. In der älteren Literatur findet man auch Angaben, woraus man schließen kann, daß ein Teil des inneren Burggrabens einst mit einem auf Gewölben ruhenden Gang überbrückt war. Otto Piper verwies unter anderem auch auf den Zwinger beim Friedrichsturm, der in den Archivalien erwähnt wird und dessen Existenz die Sondierarbeiten im Jahre 1971 bestätigten. Wichtige Angaben über das einstige Aussehen der Burg macht der Historiker A. Gubo aus Celje, der in seinem Aufsatz über die Restaurationsarbeiten auf der oberen Burg von Celje im 16. Jahrhundert eine kurze Zusammenfassung der betreffenden Akten veröffentlichte, die im Steiri-rischen Landesarchiv in Graz verwahrt werden. Die Zusammenfassung ist in den Grundelementen verläßlich, obwohl sie von späteren Interpreten manchmal falsch verstanden und übersetzt wurde. Die bisher umfassendste Abhandlung über die Burg von Celje, verfaßt von Jože Curk, ist, was die Beschreibung anbelangt, sehr ausführlich. Die These aber, dass die ganze Burganlage nach einem einzigen grossartigen Bauplan entstand, ist jedoch unhaltbar. Die bildlichen Darstellungen der Burg sind sehr zahlreich, wurden jedoch — außer einigen Ausnahmen — bei den bisherigen Erforschungen der Burg als Material viel zu wenig berücksichtigt. Von den Veduten, welche die Burg in ihrer Gesamtansicht zeigen, sind die Skizze von Klobutscharitsch aus etwa 1603, die Zeichnung bzw. der Kupferstich von Vischer vom Ende des 17. Jahrhunderts und die beiden Darstellungen von einem unbekannten Autor, die bischer ebenso Vischers Zeit zugeschrieben wurden, stammen aber wahrscheinlich noch aus der ersten Hälfte des 17. Jahrhunderts, besonders wichtig. Alle vier bildlichen Darstellungen gewähren uns trotz des zeitgebundenen Schematismus eine gute Einsicht in die einstige Burganlage und werfen Fragen auf, die man noch nicht recht beantworten kann, nämlich die Frage der Bastion bzw. der Kanonenplattform am äußersten westlichen Ende der Burg, die Frage des turmartigen Abschlußes im westlichen Teil des Palatiums, die Frage der Existenz eines Turmes in der südlichen Zwischenmauer an der Berührungsstelle der östlichen und der westlichen Vorburg u. dgl. Von den bildlichen Darstellungen aus dem 19. Jahrhundert sind besonders wichtig die beiden Aquarelle von Goldenstein, die uns zahlreiche Einzelheiten vermitteln, und der Friedrichsturm, eine Zeichnung von Haas. Noch wertvoller as die Ansichten ist die ältere technische Dokumentation. Vor allem aus dem Grudriß der Burg von Haas aus dem Jahre 1862 und dem Grundriß von Piper aus dem jähre 1908 konnte man viele Hienweise auf das einstige Aussehen der Burg feststellen, da die neueren unfachgemäßen Restaurierungsingriffe manche bauhistorisch wichtige Einzelheit auf dem Objekt verwischten, Dasselbe gilt für Wesselys Restaurationspläne einiger Burgelemente und für die Skizzen eines unbekannten Baumeisters, die aus gleichen Anregungen entstanden sind. Diese Skizzen veranschaulichen uns in dokumentarischer Weise den Zustand der Ruinen vor den großen Eingriffen, die mancherorts das ursprüngliche Aussehen der Ruinen völlig veränderten, so daß es manchmal nur an Hand dieser Skizzen möglich ist zu entscheiden, wann wir auf der Burg mit authentischen und wann mit rezenten Elementen zu tun haben. Der im Jahre 1957 enstandene Grundriß von Curk ist von allen erörterten Plänen in Ausmessungen und Proportionen am genauesten, in Einzelheiten jedoch weniger verläßlich. Die ungenaue Behandlung der Baudetails verleitete den Autor zu irrtümlichen Vorstellungen vom einstigen Aussehen der Burg, die in den Rekonstruktionsversuchen einiger Bauelemente ihren Ausdruck fanden. UDK 728.81 (497.12—115) : 930.26 DR. TATJANA BREGANT RAZISKOVANJA NA STAREM GRADU NAD CELJEM 1972. LETA UVOD Stari grad nad Celjem je nedvomno eden od osrednjih grajskih objektov v Sloveniji vsaj za visoki in pozni srednji vek. Takšno izhodišče že samo po sebi narekuje skrb za njegovo ohranitev, predvsem pa za njegovo ustrezno konservacijo in rekonstrukcijo; osnova zanje mora biti ugotovitev zaporednih faz v njegovi rasti. Zlasti v 20. stoletju lahko spremljamo takšne poizkuse1, ki so večkrat domoljubno — romantično obarvani, z namenom, da bi ohranili obstoj zidovja ali da bi mu dali celo neko funkcijo, vse doslej pa so pozabljali na ustrezno strokovno utemeljeno izhodišče. Načrtovana restavracija in rekonstrukcija gradu zahtevata vrsto raziskav, ki imajo namen ugotoviti gradbene faze in njih kronološko zaporedje, obenem pa materialno kulturo tudi v drobnem gradivu. 2e po zidovih nad zemljo in na osnovi raznih arhitektonskih elementov je bilo ugotovljenih devet gradbenih faz2; nekatere so samostojne celote, nastale pri rasti gradu, nekatere pa so bile le dopolnitve in prezidave z značilnimi stilnimi znamenji obdobja, v katerem so nastale. Seveda pa vidno zidovje ne more dati odgovora na vrsto vprašanj brez arheoloških raziskovanj plasti znotraj grajskega kompleksa, še manj pa osvetliti pričakovane starejše horizonte. Zato so tekla v času med 28. VIII. in 3. X. 1972 arheološka raziskovanja na osrednjem delu gradu, ki sta jih finančno omogočili Kulturna skupnost Celje in Kulturna skupnost SR Slovenije. Celotna raziskovalna in restavracijska dela pa so poverjena Zavodu za spomeniško varstvo Celje. RAZISKOVANJA IN UGOTOVITVE Za prva raziskovanja so bili določeni trije areali. Predvsem smo raziskali oba prostora v stanovanjskem stolpu; južnega smo označili kot sektor A, severnega pa kot sektor B. Poleg teh pa je bil raziskan tudi severni obrambni stolp ob palaciju z oznako sektor C (glej prilogo 1). Od- Priloga 1 Tloris današnjega stanja na celjskem gradu. Označeni so odseki kjer so bila izvršena arheološka raziskovanja: ' J A, B, C (1972), C in nasi. (1973 m nasi.) ločitev za raziskavo omenjenih predelov je narekovalo pričakovanje, da zemeljske plasti tu niso doživele bistvenih posegov, ki bi odločilno porušili stratigrafsko lego plasti, zlasti pa povzročili premešavanje drobnega, premičnega kulturnega inventarja v plasteh. Poleg tega pa so analize obstoječega zidovja že pokazale, da je na tem prostoru stala prva in najstarejša zidana arhitektura v obliki stolpastega gradu, ki naj bi po mnenju I. Stoparja nastal v sredini ali drugi polovici 13. stoletja3, historični viri pa so dovoljevali sodbo, da je bil verjetno prvi grajski stolp pozidan že v sredini ali drugi polovici 12. stoletja4. Po Stoparjevih ugotovitvah, zlasti na osnovi analiz obstoječega zidovja, je bil v sredini 13. stoletja pozidan zunanji venec zidovja, ki zapira oba sektorja A in B v debelini ca. 145 cm, in z njim povezano obrambno zidovje, ki zapira severni rob grajskega hriba, katerega del je južna stena obrambnega stolpa (sektor C), na jugu pa je zid zalomljeno zapiral notranje dvorišče palacija vse do pravokotnega kolena ob zahodnih previsnih skalah grajskega hriba5. Ta datacija temelji na zazidanem romanskem oknu v tretji etaži, vidnem v severnem delu vzhodne stene stanovanjskega stolpa. Tako so mnenje o ohranjenosti plasti, navedena analiza zidov ter historični viri narekovali lociranje raziskovanj v omenjena sektorja A in B. Sektor C pa se je prvima dvema priključil kot pogrešljiv v funkcioniranju obstoječega gostišča na gradu in kot prostor, ki naj bi dal prve podatke o funkcioniranju obrambnega sistema na samem grajskem vrtu, katerega datacija je bila postavljena v leta okoli 1300°. Poleg raziskovanj na omenjenih treh sektorjih pa so bila opravljena predvsem očiščevalna dela med zidovi na vzhodni strani ob stanovanjskem stolpu. Ta prostor, označen kot sektor D, pa ni mogel prinesti z drobnim gradivom kakršnih koli podatkov, ker drobno gradivo s tega prostora ni ohranjeno, plasti so bile namreč uničene pri prejšnjih zemeljskih posegih. Tako bomo za ta sektor navezani le na rekonstrukcijo raznih danes vidnih umetno narejenih ravnih ploskev in zasekanin v živo skalo ter na komparacijo z izkopanim gradivom s sosednjih področij, tako morda z gradivom s prostora, ki povezuje sektorja C in D severno od stanovanjskega stolpa in tvori celoto v severnem delu obrambnega sistema na grajskem vrhu. Sektor D bo pomemben predvsem v sklopu proučevanja dohoda na omenjeni severni obrambni sistem, obenem pa je ta prostor, po današnjem mnenju v sredini 14. stoletja, gotovo povezoval sektorja C in G s severnim obrambnim sistemom vzhodnega grajskega kompleksa — predgradja. Raziskovanja sektorja A Južni prostor v stanovanjskem stolpu je s 50 cm širokim kontrolnim profilom, ki teče od vzhoda na zahod, razdeljen v dva odseka in sicer v večji, južni, označen z A1( in manjši severni, označen z A2. Z njim, kot že ime samo pove, smo hoteli za kontrolo ohraniti in situ del plasti, naloženih v vertikali in s tem kontrolirati opazovanja pri horizontalnem snemanju posameznih plasti na celotnem okolišnem prostoru, oziroma v obeh odsekih (glej prilogo 2, 3 in 5). V obravnavi sta zajeta oba odseka istočasno in enakovredno, vendar pa je treba že spočetka poudariti, da so sicer visokosrednjeveške plasti v obeh odsekih enake in se nekoliko ločijo le po debelini, medtem ko v odseku A2 zgodnjesrednjeveške plasti, zlasti starejšega 2. stanovanjskega horizonta, manjkajo, oziroma njegova ugotovljena stavba na ta prostor ni več segala. Tako stanje je povzročila naravna oblika terena — žive skale, ki se od juga proti severu močno dviga in v severnem delu odseka A, doseže v vzhodnem delu 47 cm relativne globine, v zahodnem delu pa na najvišjem mestu celo 32 cm relativne globine7 (glej prilogo 2). Po značaju plasti same lahko ves sloj do globine ca. 70 cm pojmujemo kot ruševinsko nasutino (šut), to je kamenje, mešano z malto, keramiko in opeko, ki je v globini med 50 in 70 cm intenzivneje mešana z večjimi kosi kamenja. Poleg tega opažamo v tem sloju tudi nekaj več opeke (zlasti strešnikov) in nekatere med njimi kažejo sledove ognja. Ta plast gre v odseku At do srednje globine 70 cm, medtem ko v odseku As, zlasti v njegovem severnem predelu, preneha mestoma že v globini 50 cm; v vzhodnem delu tega odseka pa celo že nekoliko prej, zlasti na mestih, kjer sega više živa skala in je ta plast nasutine ležala direktno na njej. Tako je dejansko celotna plast do globine 70 cm ruševina, le da v spodnjem delu (med 50 in 70 cm) tega sloja opažamo več kamenja. Sama sestava plasti dejansko ne govori o kakšni kronološki diferenciaciji, usmerja pa pozornost na neka gradbeniška dogajanja, ki so edina mogla povzročiti navedeno spremembo v sestavu celotnega sloja. Najdeno drobno gradivo Gotsko rebro iz peščenjaka, najdeno v sredini odseka Ai. pa s svojimi razlikami daje možnosti za prvo oceno, detajlnejša analiza gradiva pa bo dala točnejše kronološke opredelitve8. Tu je predvsem zgovorna številna keramika, ki je zelo bogata po oblikah, k njej sodijo tudi najdeni kosi keramičnih pečnic, ki bodo prav tako kronološko oprijemljivi, poleg tega pa je treba v tej vrsti upoštevati zlasti v spodnjem sloju najdene številne strešnike. Med najdenim gradivom je značilno tudi gotsko rebro iz peščenjaka z mestoma ohranjeno belo poslikavo; deloma so preko te poslikave še ohranjeni sledovi rdeče barve. Ležalo pa je točno na globini 50 cm pod površino (ali 155 cm pod 0 točko) v sredini odseka At, oziroma na vrhu spodnjega dela ruševinske plasti, ki je izdatneje mešana s kamenjem in opeko. Po vseh značilnostih sodi najdeno rebro v vrsto poznogotskih arhitektonskih elementov, ki so značilni za naše ozemlje na prelomu med 15. in 16. stoletjem. Vemo, da se pojavljajo v Evropi taki elementi že v 14. stoletju; nastanka našega rebra pa najbrž ne bomo mogli postaviti na prelom med 15. in 16. stoletjem, saj moramo imeti pred očmi moč in pomembnost celjskega gradu v evropskem merilu, zlasti v 14. in prvi polovici 15. stoletja. Tako je zelo verjetna datacija nastanka našega rebra na prehod med 14. in 15. stoletjem ali v prvo polovico 15. stoletja,-zdi se, da bi bila taka datacija razumljiva zaradi zvez celjskih grofov. Je pa še nekaj elementov, ki govore v njen prid. V tej plasti med 50 in 70 cm so bili najdeni številni opečnati strešniki, ki imajo poševno odrezane kav-lje in z njimi sodijo v 14. in 15. stoletje, dalje so spremno gradivo tega sloja tudi štirioglate gotske pečnice, ki sodijo v isti čas. Vsekakor je obravnavani sloj med 50 in 70 cm z vsemi navedenimi najdbami, ki so danes datirane v 14. in 15. stoletje, ruševinski in s tem je že sama po sebi nakazana neka nova gradbena dejavnost, ki je po vsej verjetnosti opravila z okusom, značilnim za gotiko. Ta poseg pa datira sloj nad 50 cm ali točneje plast med 20 in 50 cm, ki je, kot že rečeno, ravno tako ruševinska, le z manj velikega kamenja; ima pa med keramičnim gradivom, ki se po formah loči od onega iz spodnjega sloja, zastopane polihromne glazirane keramične fragmente ter tudi kose glaziranih renesančno značilnih pečnic. Ta vrsta keramike ne nastopa pred koncem 15. stoletja, značilna pa je za 16. stoletje. Tako se zdi, da se je sloj med 50 in 70 cm nehal tvoriti okoli leta 1500 in se obenem kaže v navedenem času kot dokument, ki govori o nekih večjih gradbenih posegih v sklopu gradu9. Kot je bilo že povedano, leži na vrhu te plasti fragment poznogotskega rebra, ki je v ru-ševinskem nasutju in tako v sekundarni legi in je prav tako moral priti v to plast okoli leta 1500. V tem času je že prišel iz funkcije in tako je s to ugotovitvijo postavljeno obdobje njegovega funkcioniranja vsaj v prvo polovico 15. stoletja, verjetno pa že tudi v 14. stoletje, torej v čas neposredno po evropskem pojavu in datiranju takšnih kosov. S tem se nam potrjuje politična in gospodarska moč lastnikov celjskega gradu in njegova vzporednost z evropskimi dogajanji tudi v materialni kulturi. S to ugotovitvijo je podana tudi podlaga za večjo toleranco v datiranju nastanka takšnih kosov v Sloveniji in vsaj za nekatere objekte že pred prehodom med 15. in 16. stoletjem, kot so danes datirani takšni kosi. Ostajajo nam 18 Celjski zbornik 273 še odgovori na vprašanja, kdaj je začela nastajati celotna plast med 50 in 70 cm? Na to vprašanje pa bodo dali odgovor sloji pod njo. Še preden pa se lotimo tega vprašanja, je treba omeniti značilnosti gornjega horizonta ruševinske plasti in sicer sloj med 0 in 20 cm pod površino. Ta plast je vsaj deloma recentnega izvora,, najdeni inventar sodi v naše stoletje in je pretežno produkt raznih restavratorskih posegov, ki so bili izvršeni na gradu. Poudariti pa je treba, da je v tej plasti v celoti najti značilno, zlasti visokosrednjeveško gradivo, ki se v vsem enači z onim iz sloja med 20 in 50 cm. Recentna, zlasti restavratorska dela niso povzročila kakršnih koli ali pa vsaj ne bistvenih ukopavanj v plasti in tako lahko tod najdeno srednjeveško gradivo pojmujemo kot najdbo in situ, še posebej pa štejemo plast pod 10 cm, zlasti pa pod 20 cm globine za intaktno. Celotni obravnavani ruševinski sloj leži na estrihu, ki je ugotovljen na vsej površini sektorja A. Zlasti se je kompaktno ohranil ob zidovih, posebej ob južni in vzhodni steni, deloma pa tudi ob vzhodnem delu severne stene in ob južnem predelu zahodne stene (glej prilogo 2). Poleg tega pa je bil ugotovljen na celotni površini sektorja A, le da je njegova vrhnja plast v osrednjem delu prostora bolj prizadeta in manj kompaktno ohranjena. Nanj smo naleteli v povprečni globini 70 cm pod površino in sicer v severnem delu vzhodne stene na globini 69 cm (ali 174 pod 0 točko), na stičišču vzhodne in južne stene na globini 68 cm (ali 173 cm pod 0 točko), ob južni steni na globini 75 cm (ali 180 cm pod 0 točko) in na stičišču južne in zahodne stene na globini 77 cm (ali 185 pod 0 točko). Kot je iz navedenih podatkov razvidno, je njegova površina dokaj enotna, različna pa je njegova debelina, kar je posledica neravnega horizonta pod estrihom, ki so ga morali različno debelo nasuti, da so dosegli dokaj raven nivo. Estrih sam je izdelan iz dveh plasti in sicer iz podloge, ki je sestavljena iz večjih in manjših kosov kamenja, katerega debelina ne presega 15 cm v premeru, pretežno večino pa sestavljajo kosi kamenja pod 10 cm v premeru ter opeka. Ves ta material je vezala malta. Preko te podloge je bil preliv, sestavljen iz drobnega peska, katerega premer ne presega 4 cm, in čiste malte brez dodatkov zdrobljene opeke. Ta gornji sloj estriha je bil debel do 10 cm. Estrih s podlogo vred je bil v osrednjem delu odseka At in v južnem delu odseka A2 debel povprečno ca 20 cm (70—90 cm pod površino), le v jugozahodnem vogalu nekoliko debelejši (do globine 112 cm pod površino), medtem ko je v severnem delu odseka At segal do globine 85 cm pod površino. V odseku A2, zlasti v severnem delu, kjer živa skala sega znatno više, je bil estrih najtanjši, segal je povsod do nje, njegovi vrhovi pa so šrtleli nad njim v prostor. Zato je na teh mestih ruševinski sloj s keramiko ležal direktno na živi skali. Da je živa skala štrlela nad estrih, dokazujejo njegovi ohranjeni deli okoli skal in zlasti v vzhodnem delu odseka A2, kjer je ob vzhodni steni njegov gornji nivo na relativni globini 69 cm. Ves sloj estriha je brez vsakih keramičnih najdb in prav zaradi tega je bila določljiva njegova površina tudi tam, kjer je bila njegova glazura bolj zdrobljena. Odkritje in določitev razsežnosti estriha, zlasti pa njegova bolj intenzivna ohranjenost ob stenah povezujejo južni del stanovanjskega stolpa (sektor A) tudi po nastanku v celoto. Dosedanje študije o nastajanju stanovanjskega stolpa, ki so temeljile le na analizi ohranjenega zidovja nad zemljo, so dovoljevale domneve, da je najstarejša faza zunanji venec obodnega zidovja, ki zapira oba naša sektorja A in B. Položaj estriha, zlasti pa njegova povezanost z zidovjem, ki ga obdaja, zapira notranji venec zidov v sektorju A v homogeno in tudi po nastanku enotno arhitekturo, ki se izkazuje kot stolpa-sti grad trapezoidne oblike z različnimi notranjimi dolžinami sten (dolžine: vzhodna 5,64 m, zahodna 7,74 m, severna 5,96 m, južna 5,72 m). Samo s to ugotovitvijo — vezanosti estriha s stenami -— pa še nimamo zadostnega dokaza, da je dejansko le južni del (sektor A) stanovanjskega stolpa tudi po nastanku homogena in istočasna celota in tudi prva in obenem najstarejša zidana arhitektura na grajskem vrhu, katere nastanek je po virih datiran v sredino prve polovice 12. stoletja10. Brez drugih dokazov bi bila možna tudi sedanja hipoteza o rasti gradu, ki je predvidevala v najstarejši fazi enotno zunanje zidovje, ki je zapirale oba naša sektorja A in B; njegova funkcija je bila primarno obrambna in šele pri kasnejši adaptaciji ter njegovi funkcionalni spremembi v stanovanjsko arhitekturo bi prišlo do gradnje notranjega venca in do delitve stolpa s prečno steno v dva prostora, sektor A in B. Tej delitvi bi lahko pripisali obravnavani estrih v prostoru A. Za tako hipotezo pa bi morali najti pod sedaj odkritim estrihom še en sloj ali kulturno plast z gradivom, ki bi na kakršenkoli način potrjevalo, da sodi k najstarejši fazi zunanjega venca zidovja in da je faza, ki je delila stolp v dva dela (sedaj označeni A in B) s svojim estrihom prekrila najstarejši horizont. Kot dokaz o kasnejši gradnji notranjega venca bi potem morali odkriti tudi ukopavanja za gradnjo temeljev njegovega zidovja, ki bi tako prebijala horizont, ki je pripadal zunanjemu vencu. Nasprotno pa so raziskovanja nižjih plasti pod estrihom pokazala, da je estrih ležal neposredno na izdatni plasti žganine, mestoma tudi do 15 cm debeli, ki je prekrivala zlasti v vzhodnem delu odseka At zelo dobro ohranjeni nabiti glinasti pod; ta je že sam po svoji strukturi jasno pričal, da sodi k neki stavbi. Izdatna žganina, ki je v celoti prekrivala ta horizont, pa je dokazovala močan požar, njena količina pa izpričevala večje količine lesa (glej prilogo 4). Tako so bili podani prvi dokazi, da so odkrivanja zadela na nek horizont lesene stavbe, ki je že s samim nabitim glinastim podom dokazoval, da gre za način gradnje, ki je starejši od tega, kar nam je prinesla visokosrednjeveška tehnologija pri zidavi najstarejših gradov. Pri številni črni, grobi, s kvarcitnim peskom mešani keramiki z iz-vihanim in gladko odrezanim ustjem, smo že po fakturi in oblikah videli, da smo zadeli na zgodnjesrednjeveški horizont. Številna odkrita keramika je ornamentirana z valovnico, na stenah nekaterih kosov so ohranjene horizontalne linije, ki so posledica vsaj dodelave na lončarskem kolesu, nekaj fragmentov dna pa je imelo na dnu znak, tipičen za zgodnjesrednje-veško lončarstvo. Poleg tega pa so bile pri raziskovanju odkrite jame za navpične kole, ki so nosili lesene stene, —• torej v celoti lesene stavbe, s podom iz močno zbite gline. S tem je bila ob odkritju žganine potrjena domneva, da imamo opravka s stavbo lesene konstrukcije, ki je propadla v požaru. Tako smo ugotovili 1. stanovanjski horizont lesenih stavb, ki ga 18» 275 bomo detaljno opisali in analizirali. Keramično gradivo samo dovoljuje datacijo od 10. do 12. stoletja, spričo uporabe lončarskega vretena pa določa spodnjo mejo vsaj v sredini 10. stoletja11. Z nastopom 12. stoletja, ko se polagoma razvijajo visokosrednjeveške forme, pa keramika takšnih karakteristik pride iz rabe. Ze sama stratigrafija plasti je pokazala, da nad tem 1. stanovanjskim horizontom lesenih stavb, ki je zgoraj omejen z žganino, neposredno leži estrih, torej tudi kronološko neposredno sledi spodnjemu horizontu, in da ta estrih pripada najstarejši ugotovljeni zidani arhitekturi; njen tloris je trapezoiden in je po historičnih virih izpričana v sredini prve polovice 12. stoletja kot stolpasti grad obrambnega značaja. Gradivo iz 1. stanovanjskega horizonta pa to datacijo potrjuje, saj vemo, da se gradivo prejšnjih značilnosti v 12. stoletju preživi. Na samem estrihu pa smo med keramičnim gradivom, značilnim že za visoki srednji vek, še našli nekaj kosov keramike, ki so po obliki in fakturi blizu keramiki 1. stanovanjskega horizonta. Tako imamo tudi s tega vidika oprijemljive dokaze o neposredni razvojni kontinuiteti na tem mestu. Detajlnejša analiza keramičnega gradiva pa bo osvetlila še marsikatero nadrobnost. S stratigrafskimi podatki lege estriha in iz njegovo vezanostjo na stene ter z drobnim gradivom smo dobili dokaz, da je notranji venec zidovja (po sedanji oceni ca 125 cm debeline12) najstarejši in da je dejansko ves naš sektor A stolpasti grad, ki je imel zaradi prilagajanja terenu trapezoidno obliko. Odsek B in zunanji venec zidovja, ki se direktno naslanja na zidovje stolpastega gradu, pa je po nastanku mlajši, o čemer bo govora še kasneje In nazadnje ni odveč ponovno poudariti že večkrat utemeljeno domnevo, kje lahko iščemo najstarejši zidani objekt na grajskem vrhu13. Njegova primarno obrambna funkcija ga je že sama po sebi locirala na edini kolikor toliko dostopni predel, ob vzhodni rob grajskega hriba, kajti z njim je bil zavarovan edini naravni dostop. Tako so raziskovanja obravnavanega terena potrdila njegovo lokacijo, prinesla pa so dopolnitve o njegovih razsežnostih. Če po današnjem poznavanju gradiva skušamo datirati ruševinski sloj med 50 in 70 cm globine, torej najstarejši sloj stolpastega gradu, potem se nam pokaže, da lahko postavimo njegov začetek okoli sredine 12. stoletja (ali kakšen decenij prej), kar se ujema s poročilom v historičnih virih, njegovo vrhnjo časovno mejo pa na konec 15. ali v začetek 16. toletja. Tu imamo tako opravka s približno tri in pol stoletja trajajočim obdobjem, ki pa ga na osnovi arhitektonskih elementov na tem mestu ni mogoče de-tajlneje razčleniti. Skoraj težko je verjeti, da bi pri dokaj intenzivnem življenju v tako dolgem obdobju nastala le 20 cm debela plast, zlasti še, če primerjamo to ugotovitev s slojem med 0 in 50 cm, ki po keramičnem gradivu ne presega 16. stoletja, torej ves sloj pripada enemu samemu stoletju. Zato ni odveč misel na nekontinuirano, predvsem pa na neenakomerno intenzivno nalaganje te plasti skozi vse to sorazmerno dolgo obdobje. Poleg tega moramo imeti pred očmi še samo ruševinsko svojstvo plasti, v kateri ni kakšnih opaznih razlik, ki bi dovoljevale kakršno koli kronološko diferenciacijo ali misel na bolj ali manj intenzivno nalaganje Jugovzhodni vogal v sektorju A: stik med nehomogeno grajenim zidom in stenami stolpastega gradu. v nekem delu tega obdobja. Upati je, da bo detajlnejša analiza keramičnega gradiva, morda tudi s kvantitetnim vrednotenjem značilnega gradiva za posamezna stoletja, pokazala kakšne rezultate. Ob snemanju doslej obravnavanih srednjeveških plasti pa se moramo pomuditi še ob odkritih zidovih, ki obdajajo sektor A. Vse obdajajoče stene so do globine 20 cm pod površino homogeno plastovito zidane in se v ničemer ne ločijo od načina gradnje ostalega, nad današnjo površino vidnega zidu. V tej globini pa smo na vzhodni steni zadeli na ca 15 cm izstopajoči zid, za katerega smo najprej domnevali, da predstavlja podzidek zidu. Ta domneva je bila opuščena že pri kopanju do globine 40 cm zato, ker ostale stene niso izkazale domnevnega podzidka, ampak so se homogeno, kot zgornji deli zidu nadaljevale. Poleg tega pa smo takoj ob na-daljnem odkrivanju ugotovili, da se ta izstopajoči zid močno loči od ostalega po samem načinu gradnje. Razlikoval se je po nehomogenem in ne-plastovitem načinu nalaganja kamnov, tako da si večji in manjši kosi sle- dijo brez kakršnegakoli reda, poleg tega pa fasada tega zidu ni bila gladka kot pri gornjih stenah, ker kamni niso bili oklesani, temveč so kamni raznih velikosti različno izstopali iz linije ali pa so bili yanjo potegnjeni. Skupna z gornjim zidom je bila edinole vezava kamenja z malto (glej profil vzhodnega zidu — priloga 4). Zaradi vseh teh vzrokov je obravnavani zid neraven in po načinu gradnje amorfen. V jugovzhodnem vogalu, v stiku med južno in vzhodno steno smo opazili razpoko, ki se je pojavila na globini 20 cm pod površino, torej na mestu, kjer imamo obravnavani zid. Nastala pa je zato, ker je bila pri gradnji južna stena na ta zid sicer pri-slonjena, vendar te stene niso mogli tesno in neopazno združiti s tem vzhodnim nehomogenim zidom, ker je bilo njegovo lice zaradi načina gradnje neravno. Tako niso pri gradnji južne stene in njenega vogalnega povezovanja z vzhodno steno uporabili načina gradnje z zasekavanjem (šivani zid), kot se je to dogajalo pri kasnejših gradnjah oziroma pri povezovanju po nastanku kronološko različnih zidov, ampak so južno steno na vogalu preprosto naslonili na vzhodni zid. Tako sta že sam način gradnje, posebno pa še jasna nepovezanost južne in vzhodne stene pokazala, da nimamo tod opravka z istočasno gradnjo, ampak z gradnjo iz kronološko različnih obdobij; spričo nevezanega in izrazitega naslona južne stene na vzhodno pa je očitna tudi časovna prioriteta vzhodne stene zidu, ki se je pojavil 20 cm pod današnjo površino. Ostala južna in vzhodna stena nad 20 cm pod današnjo površino, pa sta grajeni enotno z vezanimi vogal- Jugovzhodni vogal v sektorju A: detajl stika med stenami stolpastega gradu in nehomogeno grajenim zidom. Jugovzhodni del sektorja A z ohranjenim estrihom stolpastega gradu v kotu. in v sredini sektorja. Temna lisa predstavlja začetek žganine 1. stanovanjskega horizonta. nimi stiki. K tema se pridružujeta tudi zahodna in severna stena in z ostalima dvema predstavljata celoto. Njihov istočasni nastanek pa je povezan z že obarvanim estrihom, ki se je stikal z vsemi stenami, na vzhodni steni pa se je naslanjal in vezal z nehomogenim starejšim zidom in tako je za časa funkcioniranja horizonta estriha ta starejši zid štrlel v prostor povprečno 15 cm v višini 50 cm. Vse navedene razlike med obema zidovoma v vzhodni steni in nevezani stik med južno steno in nehomogenim vzhodnim zidom dokazujejo kronološko prioriteto tako imenovanega nehomogenega zidu, ki je bil uporabljen kot temelj za gradnjo vzhodne stene stolpastega gradu. O tern, kolikšna je ta njegova časovna prioriteta ter kakšna je bila njegova funkcija in tudi oblika, pa bo govora kasneje. Nadaljna raziskovanja pod horizontom estriha, katerega nastanek moremo z obdajajočimi zidovi postaviti v sredino 12. stoletja, so odkrila že omenjeni 1. stanovanjski horizont z leseno stavbo (glej prilogo 2), ki je spričo debele plasti žganine, ki jo prekriva, nedvomno zgorela. Na sam sloj žganine smo naleteli v sredini severnega dela odseka At ob kontrolnem profilu (glej prilogo 2 in 4) že na globini 85 cm po površino, medtem ko se je po vsej površini odseka At žganina pojavila na okoli 90 cm pod današnjo površino. Ta plast žganine je bila v zahodnem delu odseka At najdebelejša in se je segala do 100 cm pod površino. Proti vzhodnemu delu odseka At se je stanjševala in bila ob samem nehomogenem vzhodnem zidu najtanjša (1—3 cm debela). Plast žganine pa je zajemala tudi južni del odseka A, in na severnem delu tega odseka segala do roba živih skal. Že v vrhnji plasti žganine smo našli fragmente sivo črne zgodnjesrednje-veške keramike, ki pa se je številčno povečala v spodnjem sloju žganine in na sami hodni površini odkrite stavbe. Žganina je prekrivala v vzhodnem delu odseka At izredno dobro ohranjen nabiti glinasti pod, ki se je pojavil na relativni globini 95 cm, bil praktično popolnoma raven, le v vzhodnem delu je imel rahlo vdolbino (97 cm pod površino), ki pa je z gotovostjo nastala šele potem, ko so hišo prenehali uporabljati, oziroma pod pritiskom gornjih slojev. Nabiti glinasti pod hiše je bil izdelan iz čiste rumene gline, ki se nam je tudi v taki barvi ohranila na vsej površini ca 1,10 m od vzhodnega zidu in sicer na prostoru, kjer jo je žganina prekrivala v najtanjšem sloju, medtem ko je bil ostali glinasti pod hiše, ki je segal do vrste vertikalnih kolov, katerih jame smo našli v osrednjem delu odseka A1( močno prežgan, o čemer priča njegova barva, ki je v gornjem delu siva, v spodnjem pa rdeča. Iz teh barv se vidi, da je morala biti vročina zelo močna in se je glinasti pod močno prežgal, potrjuje pa jo debela plast žganine, ki se je nad podom ohranila tudi do 6 cm debela. Celotni nabiti glinasti pod je na zahodu omejevala vrsta šestih navpičnih kolov, od katerih so se nam ohranile jame. Odtisi teh kolov pa so bili vidni tudi ob robu glinastega poda, v katerem so zapustili okrogle zajede, kajti tod se je glinasti pod nanje tesno prilegal. Ohranjene jame kolov niso potekale v popolnoma ravni vrsti, ampak nekoliko usločeno proti zahodu in so delile celotni odsek At v dva dela; v vzhodnega s prej obravnavanim dobro ohranjenim nabitim glinastim podom in v zahodnega, kjer ta pod ni bil tako dobro izdelan, vendar pa očiten, ker se je od njega plast žganine odvajala skoraj v horizontalni liniji v globini okoli 100 cm pod površino. Površina sama pa je bila kak cm rdeče prepečena, kar je pod samim ognjiščem verjetno posledica ognja na njem, po ostali zahodni površini pa se je ta slabše izdelani glinasti pod rdeče ožgal, povprečno 1 cm globoko, zaradi požara na njem. Tako smo z vsemi navedenimi elementi naleteli na stavbo, ki je imela dva prostora, med seboj ločena z osrednjo od severa proti jugu potekajočo vrsto vertikalnih nosilcev, ki so bili nosilci stene, Jugozahodni del sektorja A z ohranjenim estrihom stolpastega gradu. Ob stenah ukop za gradnjo sten, v ospredju žganina 1. stanovanjskega horizonta. Jugozahodni vogal sektorja A na nivoju 1. stanovanjskega horizonta. Vidne so jame za navpične kole, v ozadju estrih stolpastega gradu. Na desni je viden ukop za zahodne stene stolpastega gradu. obenem pa so lahko bili tudi nosilci strešne konstrukcije. Tudi proti zahodu smo lahko obravnavano stavbo omejili. Omejujeta jo dve vrsti jam prav tako vertikalnih kolov. V vsaki vrsti so bili najdeni v odseku A, po trije koli, v odseku A2 pa še po eden, ki nadaljuje vsako od omenjenih linij proti severu vse do roba žive skale, ležišče za zadnji kol pa je bilo celo vsekano vanjo. Posebej se moramo pomuditi ob teh kolih, ki so zelo verjetno zapirali najdeno stavbo proti zahodu. Vsi stojijo v parih drug nasproti drugemu; severna dva sta v razdalji 60 cm, osrednja dva para 50 cm, medtem ko sta južna dva močno oddaljena drug od drugega in sicer za 90 cm. Pri tem se postavlja vprašanje ali so ti koli obdajali steno, ki je bila debela na najtanjšem delu 50 cm, na južnem najširšem ohranjenem delu pa 90 cm. Dvom vzbujata južna dva 90 cm med seboj oddaljena kola; ta dva namreč poleg tega celo izstopata iz linij, ki jih ustvarjajo ostali najdeni koli. Proti 50 cm kompaktni steni, ki bi jo tvorili severni trije pari kolov pa govori še v severnem delu odseka At — in sicer v njegovem zahodnem delu — ohranjeno ognjišče, ki je bilo nepravilne ovalne oblike, vendar dokaj na gosto popločeno z kamenitimi oblicami in kamenitimi večjimi in manjšimi ploščami. To ognjišče je s svojim zahodnim delom že presegalo linijo, ki jo tvorijo notranji trije koli, segalo pa je do zunanje linije, ki jo tvorijo zunanji trije koli. Tako se zdi verjetneje, da je le zunanja linija kolov, tudi z najjužnejšim, ki iz linije nekoliko izstopa proti zahodu, predstavljala zahodno steno stavbe, koli notranje linije pa so po vsej verjetnosti služili le kot nosilci strešne konstrukcije. Domnevo, da je zunanja vrsta kolov nosila zahodno steno stavbe, pa podkrepljujeta dva tesno zahodno od njih najdena velika kamna, ki ležita popolnoma v ravni liniji od severa proti jugu. Neposredno zahodno od njiju pa teren v ravni črti pade za ca 10 cm in sicer na 100 cm pod površino in južno od te točke celo na 105—110 cm pod površino. Tako se kaže rob stavbe, katere notranjščina je bila za ca 10 cm dvignjena od okolnega terena, zunanja linija vertikalnih kolov z obema velikima kamnoma pa predstavlja zahodno steno stavbe. V tako linijo, ki jo tvorijo vsi trije severni zunanji koli z obema velikima kamnoma prav tako v ravni črti in z omenjenim padcem terena neposredno zahodno od njih, pa se dobro vključi tudi najjužnejši zunanji kol, ki je bil na prvi pogled zelo izmaknjen iz linije. Ostaja nam še vprašanje, kakšna je bila ta stena? Obilna žganina, ki je prekrivala ves ta tako imenovani 1. stanovanjski horizont, je nastala z močnim požarom večje količine lesa, ki je moral pripadati tako leseni strešni konstrukciji kot tudi iz lesa izdelanim stenam. Te stene, katerih opora so bili ugotovljeni vertikalni koli, so bile najbrž narejene samo iz prepletenega vejevja. Nimamo nikakršnih sledov, da bi morda bila stena izdelana iz kakšnih horizontalno položenih brun, še manj pa je verjetno, da bi bile stene ob-metane z glino, oziroma zgrajene na način prazgovodovinskih hiš, kajti pri ugotovljenem močnem požaru bi se od njih morali ohraniti vsaj posamezni kosi ožganega hišnega lesa, ki bi dokazovali način gradnje z ilovico obmetanih sten. Za zdaj nam najdeni elementi dovoljujejo le misel na iz prepleta narejeno steno, ki je bila toplotno zavarovana le z listjem, mahom ali podobno organsko tvarjo, s katero so zamašili špranje. Do neke mere bi to domnevo potrjevala tudi ugotovljena notranja stena z osrednjo linijo šestih vertikalnih kolov. Da ti koli niso bili samo osrednji nosilci strešne konstrukcije, ampak tudi armatura prav tako iz prepleta narejene stene, pa dokazuje tudi po razporeditvi drobnega gradiva različna funkcija obeh prostorov, poleg tega pa še posebej različna gradnja hišnih tal, ki se v vzhodnem prostoru izkazujejo z izredno precizno narejenim podom. Drobno gradivo, predvsem keramično, je bilo v veliki količini skoncen-trirano v zahodnem prostoru, najštevilneje ob samem ognjišču in na njem, medtem ko je bilo v vzhodnem prostoru znatno manj teh najdb. V zahodnem prostoru so bile najdene tudi zelo številne živalske kosti, ki so bile mestoma skoncentrirane, celo v manjših kupih, zlasti med obema linijama vertikalnih kolov. Z lego tega drobnega gradiva bi tako imeli še dodaten dokaz, da prostor med obema vrstama kolov ni bila polna stena, sicer bi ostankov keramike, zlasti pa ostankov kosti na tem prostoru ne mogli najti, vsekakor pa ne bi bili tako številni. Zahodno od zunanje linije kolov in obeh vertkalnih kamnov pa so bili keramični in kostni ostanki zelo redki. Iz vsega povedanega se kot zaključek sama po sebi ponuja ugotovitev, da je bil zahodni prostor z ognjiščem in omenjenimi drobnimi najdbami kuhinja, vzhodni prostor z znatno slabše zastopanimi navedenimi najdbami in izredno fino in precizno izdelanim podom pa soba. Tako smo odkrili horizont stanovanja z leseno dvoprostorno stavbo, ki je imela zahodno in vmesno steno izdelano iz lesa — vsaj iz prepletenega šibja, severna stena je delno zastopana s skrajnima severozahodnima jamama za dva vertikalna kola, ki pa sta bila postavljena tako, da je zahodna stena najbrž rahlo zavijala proti severu in nato proti vzhodu, kolikor niso pod puščenim kon- trolnim profilom ohranjene še kakšne jame za navpične kole, ki bi lahko oblikovale prehod med zahodno in severno steno bolj v pravem kotu. Na vsem severnem predelu naše odkrite stavbe in sicer na osrednjem delu odseka A2 pa se nam niso ohranili nikakršni zanesljivi elementi, ki bi izpričevali severno steno, čeprav nekatere zajede v živi skali, ki sega še v notranji rob žganine, kažejo nenaravno obliko in tako možnost, da so te zajede oklepale in služile za ležišča vertikalnim nosilcem. Tudi skrajna vzhodna najdena jama vertikalnega kola, ki je dobro vidna v profilu (glej prilogo 4), ni mogla pripadati kolu nosilcu severne stene, ker je od severne meje žganine, ki je prekrivala celotno stavbo, preveč oddaljena. Ta kol pa izstopa tudi iz linije kolov nosilcev vmesne stene, zato mu za zdaj ni mogoče pripisati neke določene funkcije. Najverjetneje je bil dodatni samostojni podpornik strehe v vzhodnem delu stavbe in tako pred vzhodno steno zadnji v tej funkciji. Danes mu druge funkcije ni mogoče določiti. Iz profila na prilogi 4 je razvidno, da so bili vsi koli enako globoko vkopani in sicer do 25 cm. Isto globino smo mogli ugotoviti tudi pri jamah za ostale kole, nikjer pa nismo mogli zanesljivo odkriti zanje posebej prirejenih ležišč. Ti vertikalni koli so bili deloma podprti le ob straneh, kar se lepo vidi v profilu (priloga 4) zahodnega kola, ki je bil podprt z dvema vertikalno položenima kamnoma. Kot rečeno zanesljivih elementov za severno steno nismo našli, čeprav je njen obstoj več kot logičen. Potekati je morala ob robu žive skale in se kriti s severno mejo žganine v odseku A2. Južna stena pa se nam ni ohranila. Tu se na razdalji ca. 30 cm od južne stene vleče ukop, ki je bil narejen pri gradnji zidu za najstarejši stolpasti grad in ta je uničil ves južni del stavbe 1. stanovanjskega horizonta. Njene dele bomo mogoče še našli južno izven stanovanjskega stolpa oziroma južno od sektorja A, kolikor kasnejši gradbeni posegi za južni grajski utrdbeni sistem teh sledov niso povsem uničili. Ta ukop se v enaki širini vleče prav tako ob vsej zahodni steni stolpa v odseku At in A2. Le na stičišču zahodne in južne stene je ukop nekoliko širši in je zato uničena tudi večja površina, ki je pripadala 1. stanovanjskemu horizontu. Širši ukop ob stičišču obeh sten je razumljiv zaradi potrebe po večjem gibalnem prostoru pri gradnji vogalnega dela zidu. Isto situacijo smo odkrili tudi na stičišču vzhodne in južne stene. Vendar pa je bil tod ukop napravljen le ob vogalnem delu obeh sten, medtem ko so plasti ob vsem ostalem delu vzhodne stene nepoškodovane. Plasti 1. stanovanjskega horizonta se direktno naslanjajo in vežejo na nehomogeno grajeni zid, ki se po načinu gradnje izrazito loči od zidave ostalih sten in tudi od stene nad njim, o čemer smo že govorili. Direktna povezanost plasti 1. stanovanjskega horizonta s tem nehomogeno grajenim zidom jasno kaže, da je ta zid za časa gradnje 1. stanovanjskega horizonta že eksistiral in da se je nabiti glinasti pod v vzhodnem prostoru naslonil neposredno nanj. Tak potek poda hiše in njegova direktna naslonitev na zid kažeta, da je zid služil stavbi tudi kot njena zahodna stena. Nikjer na podu ni bilo opaziti sledov še kakšne vmesne stene, ki bi zapirala stavbo na vzhodu oziroma jo ločevala od tega zidu. Zaradi pomanjkanja dokazov o kakršnihkoli vertikalnih nosilcih se tudi zdi, da je moral vzhodni rob strehe počivati na tem zidu ali vsaj na njegovem robu. Kasneje pri gradnji najstarejšega grajskega objekta pa so ta zid uporabili za temelj vzhodni steni, kar izpričuje, da je moral biti v dobrem stanju in so ga brez kakršnihkoli vidnih popravil uporabili za temelj. Po potrditvi, da je nehomogeni zid na tem prostoru najstarejši zidani objekt in da je očitno zapiral grajski vrh še pred gradnjo prvega zidanega srednjeveškega stolpa in to na najbolj občutljivem mestu ob najlažjem dostopnem, smo začeli pozorneje iskati njegove sledove. Na najnižjem delu vse zunanje vzhodne fasade stanovanjskega stolpa (ob sektorju D — priloga 1) smo opazili, da imamo v južnem delu vzhodne stene srednjeveškega stanovanjskega stolpa ohranjen del zidu, ki je po načinu nalaganja kamenja enak z notranjim nehomogenim zidom. Njegovi sledovi so v južnem delu vzhodne stene ohranjeni do 1 m visoko, medtem ko je v severnem delu vzhodne stene, kjer se živa skala na sektorju D vzdiguje, ta homogeni zid ohranjen še v višini do 0,5 m in mestoma tudi manj visoko, prehajal pa je pred pregrajo, ki v severnem delu sektorja D danes zapira dohod na severni obrambni sistem, izven linije vzhodne stene stanovanjskega stolpa. Od tu dalje je popolnoma uničen. Najverjetneje je bil iztrgan že pri srednjeveškem urejanju dohoda na severni obrambni sistem. Potekal je preko severnega dela sektorja D in tako zapiral skrajni severni možni naravni dostop na sam vrh. Tako rekonstrukcijo njegovega poteka daje podaljšana zamišljena linija, ki je nadaljevanje njegove smeri. Ta nehomogeni zid smo opazili v notranjščini sektorja B in sicer pod njegovo vzhodno steno v višini enega, na nekaterih mestih do višine treh kamnov, ki so tudi tu neenako naloženi brez izrazitih vrst, zlasti pa je dobro viden po neobdelani fasadi, ki je zanj tako značilna. Ta nehomogeni zid je tako na notranji kot na zunanji strani širši od vzhodne stene stanovanjskega stolpa. Vemo pa, da je debelina vse ostale vzhodne stene okoli 275 cm, in zato lahko s prištetjem širine, ki presega vzhodno steno rekonstruiramo debelino nehomogenega zidu na okoli 300 cm. Na jugu oziroma južneje od stanovanjskega stolpa je ta zid danes uničen. Zapirati je moral ves južni prostor od južnega obrambnega sistema. Možno je, da bomo pri raziskovanju južnega dela sektorja D pod današnjo površino nanj še zadeli. Obstoj tega zidu nam po vseh stratigrafskih ugotovitvah jasno kaže, da gre za sedaj najstarejši ohranjeni zid na tem najdišču in da je zapiral ves vzhodni in obenem najobčutljivejši oziroma naravno najslabše zavarovani stolp na grajski vrh. Njegova funkcija je bila obrambna, zagotovljena z njegovo debelino. Zapiral in varoval je za sedaj ugotovljene lesene stavbe, ki so stale v njegovi notranjščini. Do danes ohranjena višina tega zidu je okrnjena z kasnejšimi posegi in je vsaj za sedaj ni mogoče rekonstruirati. Odprto ostaja tudi vprašanje, ali je fortifikacijo predstavljala samo zidana konstrukcija, ali pa je zidani del bil le temelj možni leseni gornji nadgradnji. Neposredno pod 1. stanovanjskim horizontom z ugotovljeno leseno stavbo, ki je pogorela, smo zadeli na takoimenovani 2. stanovanjski horizont z identičnimi konstrukcijskimi karakteristikami (glej prilogo 3 in 4). Ta stanovanjski horizont pa je znatno slabše ohranjen, ker so ga prizadeli gradbeni posegi iz 1. stanovanjskega horizonta. Dobro ohranjeni glinasti pod 1. stanovanjskega horizonta je v vzhodnem delu odseka A[ ležal na kompaktni plasti žganine, debeli ca 5 cm, ki pa se je proti vzhodnemu zidu stanjšala na debelino 2 cm. Pod to plastjo žganine pa smo na globini ca 115 cm pod površino ob vzhodnem delu kontrolnega profila (glej prilogo 4) zadeli na dele kompaktnega, mestoma dobro hranjenega zbitega glinastega hišnega poda. Izredno dobro je bil ohranjen predvsem v vzhodnem sredinskem delu odseka At. V kompaktni obliki z dokaj ravno površino se je pojavil na relativni globini 116 cm. Ves zahodni del tega stanovanjskega horizonta pa je bil uničen zaradi vkopavanj pri gradnji 1. stanovanjskega horizonta. Vkopavanja so bila potrebna predvsem za gradnjo vmesne stene oziroma za postavitev njenih vertikalnih kolov, delno pa tudi za gradnjo zahodne stene. Ta ugotovitev je posebno očitna v samem kontrolnem profilu, in sicer ob vzhodnem vertikalnem kolu, kjer je bil prizadet in prekinjen pod 2. stanovanjskega horizonta. Takšna situacija se nadaljuje ob vsem zahodnem robu vertikalnih kolov vmesne stene, le osrednja dva vertikalna kola te stene sta bila zabita v sam spodnji glinasti pod, ki pa se je raztezal v prvem primeru 6 cm, v drugem pa še 14 cm proti zahodu. Na nivo 2. stanovanjskega horizonta smo naleteli še ob zahodnem delu, ob kontrolnem profilu, kjer je bilo mogoče ugotoviti zbiti glinasti pod v debelini do 3cm; bil je rdeče prežgan in prekrit s plastjo žganine do 4 cm na debelo. Enako se nam je ohranil pod spodnjega stanovanjskega horizonta ob sredinskem zahodnem predelu odseka A1( kjer smo na njegovi površini, na globini 115 cm pod površino, zadeli na ohranjene sledove deske. Ves osrednji prostor v zahodnem delu odseka Alf kjer je morala biti prav tako bolj ali manj kompaktna zbita glinasta hodna površina 2. stanovanjskega horizonta, pa je bil uničen ob ukopavanju pri gradnji 1. stano- Jugovzhodni del sektorja A na nivoju zbitega glinastega poda 2. stanovanjskega horizonta. V ozadju je vidna razpoka med nehomogeno grajenim zidom in južno steno stolpastega gradu. vanjskega horizonta. Kolikšno globino so dosegla ta ukopavanja, ni mogoče točno določiti, eksistira pa element, ki nas približa tudi k temu dogovoru. Podloga glinastemu podu 2. stanovanjskega horizonta je bila rumena glina, mešana z zelo velikim kamenjem, kar je očitno povsod pod ohranjenim podom tega horizonta. V osrednjem, od ukopavanj uničenem predelu pa smo vse do globine 130 cm in mestoma še globlje naleteli na praktično čisto rumeno glino, ki je le ponekod vsebovala kakšen droben kamenček. Tak sestav tu ugotovljene gline je enak izravnalnemu, praktično čistemu glinastemu nasutju, ki je bil podloga hišnemu podu 1. stanovanjskega horizonta, zlasti dobro vidnega v zahodnem predelu odseka ob samem kontrolnem profilu in nad površino, kjer so bili najdeni sledovi deske. Tako nam najbrž meja različnih kamenitih primesi v rumeni glini tudi kaže, da je lahko segal ukop za gradnjo 1. stanovanjskega horizonta do 135 ali 140 cm pod površino oziroma 15 do 20 cm pod nivo 2. stanovanjskega horizonta. Stavba 2. stanovanjskega horizonta se nam je tako ohranila dokaj okrnjena, določljiva pa je po nabitem hišnem podu, dobro ohranjenem v vzhodnem predelu odseka Alf in po parcialno ohranjenih njegovih delih ob zahodnem predelu odseka At. Ves horizont so tudi določevale drobne najdbe — keramika in kosti, ki so bile številne na glinastem podu v vzhodnem delu tega horizonta, številnejše kot na enakem podu 1. stanovanjskega horizonta. Za ta stanovanjski horizont pa nismo mogli nikjer, vsaj zanesljivo ne, ugotoviti jam za vertikalne kole nosilce sten ali ostrešja. Tako je ugotavljanje obsega stavbe na ta način neoprijemljivo. Severna meja naše stavbe pa ni presegla odseka A1( kajti na tem prostoru imamo povsod že živo skalo, obenem pa nikakršnih sledov žganine ali elementov hišnega poda, ki bi pripadali 2. stanovanjskemu horizontu. Zahodni del stavbe, ki je sicer ohranjen zelo okrnjeno, vendar pa dobro viden, je bil prekinjen z ukopom za gradnjo zahodne stene stolpastega gradu. Fragmenti deske, ki smo jih našli v neposredni bližini tega ukopa in so ležali na sami hodni površini 2. stanovanjskega horizonta, so najbrž ostanki vsaj delno z lesom prekritih tal. Nikjer na zahodnem delu te srednjeveške stavbe nimamo vidnih nikakršnih prekinitev ali drugih elementov, ki bi kazali, da se je tudi ta stavba kot stavba 1. stanovanjskega horizonta nehala pred zahodno grajsko steno. Tako je zelo verjetno, da je stavba 2. stanovanjskega horizonta prehajala še na prostor te zahodne grajske stene in morda še preko nje v današnje notranje dvorišče. Zaradi ukopa za gradnjo zidu je bila uničena. Koliko se je razprostirala še na srednje grajsko dvorišče, pa bodo pokazala planirana raziskovanja dvorišča, seveda če je tam niso uničili kakšni drugi terenski posegi. V južnem predelu odseka At pa opažamo zlasti v njegovem vzhodnem delu, da se zbiti in dobro ohranjeni glinasti pod končuje v dokaj ravni liniji, južno od njega pa teren močno pada in sicer na samem robu že za 15 cm (relativna globina 130 cm), v še malo bolj oddaljenem delu pa kar za slabih 30 cm (relativna globina 142 cm — glej prilogo 3). Le na enem mestu in sicer v sredini južnega roba nabitega poda vidimo, da se je izmaknil iz linije, kar pa se je zgodilo najbrž zaradi drsenja terena in z njim tudi dela glinastega poda. Poleg tega ostrega roba na južnem delu poda, ki s to obliko daje vtis., da je tudi notranji rob stavbe, pa opažamo prav v tej liniji tudi vrsto večjih kamnov in med njimi tudi kamenitih plošč, ki so lahko ostanki temelja stene ali pa so na njih lahko tudi sloneli vertikalni koli oziroma so jih ti kamni s strani podpirali. Prav na tem mestu ob kamnih smo lahko ugotovili posamezna mehka mesta, ki so lahko ostanki jam za vertikalne stebre. Vendar pa jih z gotovostjo nismo mogli določiti kot na nivoju 1. stanovanjskega horizonta, ker je tod izravnalna podloga — rumena glina —, mešana z velikim kamenjem, precej nekompaktna in so posamezna mehka mesta lahko le luknje med to glino in kamenjem, ne pa ostanki jam vertikalnih kolov. Preko celotnega terena pa se razteza sloj žganine, ki je priča požara tudi za ta horizont verjetne lesene stavbe. Zganina se je razsula po vsej površini in tudi po okolici. Plast žganine pa je prekinjena tudi z ukopom za postavitev južne stene stolpastega gradu. Ukop za stene najstarejšega zidanega objekta, ki je s svojim estrihom prekril oba zgodnjesrednjeveška stanovanjska horizonta lesenih stavb, je prizadel oba horizonta na vsej zahodni in južni strani za okoli 30 cm in več, ob vogalnih predelih pa je uničena površina še večja. Skozi ves sloj ukopa smo našli več kosov keramike, ki se po vseh osnovnih karakteristikah veže z gradivom neposredno nad estrihom. Ves material v ukopu — pesek mešan z malto, koščki opeke in keramika — se v tem sestavu bistveno loči, tako po barvi kot po kvaliteti, od ostalih slojev, ki so pripadali obema zgodnjesrednjeveškima horizontoma. V jugovzhodnem vogalnem delu, kjer je ukop zelo razširjen, prav zaradi potrebnega večjega maneverskega prostora za gradnjo vogalnega stika, pa vidimo (glej prilogo 3) dva večja kamna, ki pa sta oba ležala v tem za ukop značilnem gradivu. Ostala sta tu od gradnje najstarejšega srednjeveškega stolpa, kar dokazuje njuna lega, nimata torej nikakšne zveze z 2. stanovanjskim zgodnjesrednjeveškim horizontom, čeprav sta praktično v njegovi višini. Tudi 2. stanovanjski horizont se je s svojimi plastmi tesno prilegel na že obravnavani vzhodni nehomogeni zid. Tako razmerje torej dokazuje, da je ta zid, ki je bil dejansko 3 m široko obzidje, varoval lesene stavbe na grajskem vrhu oziroma da je eksistiral še pred gradnjo do sedaj odkritih obeh najstarejših horizontov. Točnega časa njegovega nastanka pa danes še ni mogoče določiti. Drugi stanovanjski horizont ni segal na teren severno od kontrolnega profila oziroma na odsek A,. V isti višini, kot je ugotovljeno v odseku At, se je v odseku A2 raztezala že znatno višja živa skala, med njenimi razpokami pa rdeča glina, ki je naravni preperelinski Sediment in v kulturnem smislu popolnoma sterilna. Preko te rdeče ilovice pa so bili ohranjeni tanki sledovi sivega sloja tako imenovanega prvotnega humusa oziroma prvotne hodne površine. Ta plast je bila izredno dobro vidna po celotni površini odseka At in je izrazita v kontrolnem profilu. S svojo lego izkazuje neravno prvotno hodno površino, kakršno so našli prvi naseljenci tega področja. Zato so tudi različno na debelo naložili na njo prvo umetno oziroma prineseno plast rumene gline, mešane z velikim kamenjem, da bi z njo dobili večje ravne površine, primerne za bivališča. Pod plastjo prvotnega humusa pa je bila med skalami že prej omenjena rdeča enotna glina. Le ti dve poslednji stratigrafski plasti sta naravna tvorba, vsi ostali sloji pa so prirejeni, umetno sestavljeni in človekovo delo. Obe ti plasti so zgodnjesrednjeveški naseljenci pustili intaktni oziroma ju niso nikjer prizadeli z ukopi za gradnjo svojih bivališč. Le vzhodni obrambni zid ju je mestoma prizadel in še to samo na krajih večjih razpok v živi skali, kjer sta se plasti lahko nalagali. Sicer pa je ta zid počival na naravno najbolj dvignjenemu terenu in sicer neposredno na živi skali, odkoder sta se navedeni plasti erodirali in je bila zato živa skala vidna na sami površini. Šele gradnja zahodnega in južnega zidu stolpastega gradu ju je prizadela tako kot oba najstarejša stanovanjska horizonta. Ta dva zidova sta bila uko-pana do žive skale. Zlasti na mestu južne stene, kjer je bila v živi skali večja kotanja, napolnjena z rdečo glino, prekrito z prvotnim humusom, ju je stena uničila. Na prostoru zahodne stene pa je bila živa skala nekoliko višja, vendar še vedno ne tako visoka, da ne bi bila prekrita z navedenima plastema, zato je tudi tu dobro viden narejen ukop. Le severna stena stolpastega gradu je počivala direktno na živi skali, ki je bila za časa gradnje vidna na površini, prav tako kot na prostoru, kjer je bil zgrajen nehomogeni zid. Natančnejša kronološka opredelitev 2. stanovanjskega horizonta je odvisna od analize keramičnega gradiva, kajti le ta bo lahko dala natančnejšo datacijo. Vendar pa osnovne karakteristike keramike 2. stanovanjskega horizonta, vsaj za sedaj, ne kažejo bistvenejše kronološke prioritete pred keramiko 1. stanovanjskega horizonta in se zdi, da tudi 2. stanovanjski horizont ne moremo datirati pred sredino 10. stoletja. Za zdaj se zdi, da sta bila oba stanovanjska horizonta zgrajena in obenem propadla s požarom v dokaj kratkem časovnem razdobju. Raziskovanja sektorja B Sektor B obsega severni prostor v stanovanjskem stolpu (glej prilogo 1 in 3). Tudi ta prostor smo s kontrolnim profilom razdelili v manjši južni, označen kot odsek B,, in večji severni, označen kot odsek B2. Loči ju 50 cm širok kontrolni profil. V severovzhodnem vogalu smo tako ob severni kot ob vzhodni steni že 2 cm pod današnjo površino naleteli na ostanke estriha. Tu se je izkop začel na 15 cm pod 0 točko, estrih pa se je pojavil že na 17 cm pod 0 točko. Prav tako so se dobro ohranjeni deli estriha pojavili ob vzhodni steni na 81 cm pod 0 točko oziroma le 1 cm pod današnjo površino, ki je ohranjena v zahodnem delu kontrolnega profila na 80 cm pod 0 točko. Ostanki estriha pa so se ohranili tudi ob vzhodnem delu južne stene in sicer na globini 100 cm po 0 točko ali 20 cm pod današnjo površino. S temi merami smo lahko ugotovili, da estrih v vzhodnem delu sektorja B pada od severa proti jugu in sicer pade na razdalji 8,40 m za 83 cm. Prav tako površina estriha pada tudi od vzhoda proti zahodu ob severni steni in sicer na razdalji 6,40 m za 37 cm. Enak padec opažamo tudi ob zahodni steni, kjer površina estriha pade na razdalji 4,80 m za 15 cm. Na vsej površini v jugozahodnem vogalu odseka B2 oziroma v vogalu ob kaminu smo našli najbolje ohranjen estrih z izredno kompaktno in tudi gladko površino. Ostanki estriha so bili odkriti tudi v jugozahodnem vogalu odse- Severovzhodni del sektorja B na nivoju estriha. V vzhodni steni je viden nehomogeno grajeni zid. ka B ! na globini 116 cm pod 0 točko ali 40 cm pod današnjo površino. Te mere ob zahodni steni nam tudi kažejo, da pade površina estriha od severa proti jugu za 62 cm. Tako smo lahko ugotovili, da je površina celotnega prostora oziroma severnega prostora stanovanjskega stolpa padala od severa proti jugu in tudi od vzhoda proti zahodu. Nad estrih pa je tako v odseku Bj kot B2 mestoma gledala živa skala in sicer v vzhodnem delu odseka B2 kar za 22 cm, v sredini zahodnega dela odseka B2 za 9 cm in prav tako tudi v severozahodnem delu odseka B2 za 9 cm. Prav tako je živa skala štrlela nad estrih tudi v odseku Bt in sicer v osrednjem in južnem delu za 10 cm oziroma 15 cm, ob kaminu pa prav tako za 15 cm (glej prilogo 5). Zlasti v osrednjem delu odseka B2 smo po vsej površini naleteli na bolj ali manj dobro ohranjene dele estriha, vendar je bila na teh mestih njegova površina precej ranjena, zato bolj krhka in bolj groba. Po ostankih ob vseh zidovih pa se vidi, da je bila površina estriha sorazmerno zaravnana in dokaj gladka, zlasti je to dobro vidno ob jugozahodnem vogalu odseka B2, ob kaminu. Estrih je bil narejen tako v sektorju A iz drobnega peska, mešanega z malto in brez vsakih drugih primesi. Celotna debelina estriha na najbolje ohranjenih predelih ni presegala 10 cm, v osrednjem delu, ker je bila površina že močno načeta, pa je bila njegova debelina komaj še 2 cm, največ pa do 4 cm. V taki sestavi, kot ga je bilo videti na površini, je bil estrih izdelan tudi v vsej svoji debelini. Nikjer torej ni bila zanj narejena kakšna podloga, kot smo mogli ugotoviti za estrih v sektorju A. Ležal pa je mestoma direktno na živi skali, v največjem delu pa na rdeči ilovici, ki je naraven preperelinski sediment in zapolnjuje vdolbine v živi skali. Tako je očitno, da je bil estrih dejansko le kot tanka glazura prelit po naravnem terenu, ki ga niso niti z podlogo zanj 19 Celjski zbornik 289 skušali bolj zravnati. Izravnava je ugotovljena le na dveh mestih in sicer v osrednjem zahodnem delu odseka B2 in v severovzhodnem delu odseka Bt. Tod smo naleteli na ca. 20 cm debelo plast rumene gline, ki je bila v odseku B2 pomešana s kamenjem, v odseku Bj pa sorazmerno čista in je ležala mestoma direktno na živi skali, deloma pa na rdeči ilovici. Vsekakor so s to prineseno rumeno glino zaravnali dve večji neravnini na terenu, preden so celoten prostor prelili z estrihom. To je bil tudi edini poseg, ki je bil narejen zato, da bi bila površina estriha kolikor toliko ravna. Tako se zdi že na osnovi takega značaja estriha zelo verjetna domneva, da ta prostor nikoli ni služil kot izrazit stanovanjski ambient in da so v času njegovega funkcioniranja to nalogo imeli drugi prostori, najverjetneje prostori v višjih etažah. Na njegovih tleh je bilo najdenega tudi sorazmerno malo gradiva, vsega pa so sestavljale keramične najdbe. Med njimi pa je za datacijo izredno pomembna najdena posoda — majhen, bolj nizek lonček z značilno rjavo glazuro, ki je prekrivala le njegovo notranjost in delno rob ustja. Takšna keramika s svinčeno glazuro v notranjosti, ki je pod vplivom železovega oksida postala večidel rjava, je datirana že v 13. stoletje.14 Bila je najdena neposredno na estrihu in to na najbolje ohra-nenem in intaktnem delu ob jugozahodnem vogalu odseka B,. Te vrste posode s takšno glazuro so postale številne na slovenskem ozemlju v 14. stoletju, vendar pa je datacija v drugo polovico 13. stoletja ali na prehod v 14. stoletje verjetnejša spričo začetka nagle rasti in vzpona celjskega gradu v tem času. Nastanek estriha lahko tako postavimo tudi v ta čas, če ne že vsaj v sredino 13. stoletja, za kar bi govorili še nekateri elementi. Po dosedanjih datacijah posameznih gradbenih faz v rasti celjskega gradu15 je ureditev prostora z kaminom (sektor B) postavljena na začetek Severozahodni del sektorja B. Ravne površine so ostanki estriha. Sektor B. V vogalu ob kaminu je vidna plast estriha. Ravne površine v ospredju so ohranjeni estrih. 14. stoletja, kar se dokaj sklada z našimi ugotovitvami, čeprav bomo morali to datacijo pomakniti vsaj za pol stoletja nazaj. Druge dosedanje ugotovitve in mnenja o rasti celjskega gradu pa se nekoliko razhajajo z ugotovitvami arheoloških raziskovanj. Tako razhajanje je razumljivo, saj so dosedanje ugotovitve temeljile le na opazovanju vidnih zidov, ki pa največkrat sami po sebi ne morejo nuditi dovolj oporišč za bližnje kronološke postavitve. Poleg tega pa se je izkazalo, da so s terenskimi raziskovanji prišle na dan tudi plasti, ki sedaj povezujejo obstoječe zidove v drugačnih obsegih, in drobno kulturno gradivo, ki vsako od plasti tudi pobliže datira. S takimi povezovanji so se pojavile tudi zahteve po raznih proučitvah zidov samih in zlasti njihovih stikov, ki so po svojih rezultatih prvim le v potrditev. Kot najstarejša sta sedaj ugotovljena oba stanovanjska horizonta v sektorju A. Vsaj sočasno s starejšim 2. stanovanjskim horizontom, če ne že nekoliko prej, je bilo postavljeno nehomogeno zgrajeno obzidje, ki je stavbe obeh teh dveh po dataciji še zgodnjesrednjeveških horizontov zapiral z vzhodne strani oziroma z najmanj naravno zavarovanega dohoda na grajski vrh. Plasti teh dveh horizontov sta bili v celoti prekriti s prvim zidanim objektom •—• stolpastim gradom — in njegovim estrihom. Viden pa je ostal ob vznožju vzhodne fasade stanovanjskega stolpa le del nehomogenega zidu, ki je bil porabljen kot temelj za njegovo vzhodno steno. Ta vidni del zidu je z zunanje strani zelo neizrazit in je postal določljiv šele z izkopavanji sektorja A, ko se je pojavil pod vzhodno steno na globini 20 cm pod površino. Tod je v jugovzhodnem vogalu ohranjen v višini ca. 1,5 m in temelji na živi skali. Ti dve fazi z obrambnim obzidjem predstavljata naselbino v obliki gradišča tako po zastopani stanovanjski kot po fortifikacijski arhitekturi. 19' 291 Dosedanja proučevanja gradbenih faz, ki so se opirala le na vidno zidovje, so dovoljevala mnenje16, da je najstarejši stolpasti grad predstavljal zunanji venec zidov v debelini ca. 145 do 150 cm, ki oklepa oba naša sektorja A in B ter se nadaljuje v severozahodnem in jugozahodnem vogalu v obrambno zidovje enake debeline, ki je obsegalo in zapiralo celoten grajski vrh. Del tega severnega obzidja je tudi južna stena obrambnega stolpa C, ki je najbrž za fazo mlajši in je bil pozidan sočasno s celotnim severnim okrepljenim obrambnim obzidjem, ki zapira naše sektorje C, G in D. Kot tretja faza in najmlajša v zidavi ali dozidavah tega stanovanjskega stolpa je bil pozidan notranji venec zidov, ki zapira naša sektorja A in B z vmesno steno med njima in kaminom ob zahodni steni sektorja B. Debelina zidov te faze naj bi bila 120 do 125 cm, skupna debelina današnjih sten iz obeh faz pa okoli 270 cm. O dvojnosti vzhodne stene se je bilo mogoče prepričati ob najnovejših delih za izgradnjo prehoda skozi njo, ki je narejen v južnem delu vzhodne stene sektorja B. Takšno je bilo dosedanje naziranje o gradbenih fazah najstarejšega dela gradu, arheološka raizskovanja pa so k temu dodala nekaj korektur v dataciji posameznih faz ter k njihovemu tlorisu in etažnemu obsegu. Z direktno lego najstarejšega estriha na plasti žganine mlajšega 1. stanovanjskega horizonta zgodnjesrednjeveškega gradišča, ki povezuje vse štiri stene v sektorju A, smo dobili obseg in obliko prve zidane arhitekture na tem prostoru. Drobno kulturno (keramično) gradivo, najdeno na njem, pa ga ravno tako direktno razvojno veže na spodnji horizont, ki ga je globalno še mogoče datirati v celotno 12. stoletje. Za še preciznejšo da-tacijo pa je na voljo historični vir, ki nastanek najstarejšega stolpastega gradu datira v sredino prve polovice 12. stoletja. Najstarejši stolpasti grad je tako zajemal površino našega sektorja A in njegovo severno steno je predstavljala do sedaj domnevana predelna stena, ki naj bi nastala šele v tretji gradbeni fazi. Debelina zidov grajskega stolpa je bila 120 do 125 cm, vzhodna stena pa je bila sezidana na notranji polovici obrambnega obzidja gradišča. Taka temeljitev vzhodne stene je razumljiva tudi s statičnega vidika. Ta grajski stolp najbrž ni bil višji od dveh etaž, kar je razvidno iz enotne gradnje vseh štirih njegovih sten, vse do stopničastega zamika na vrhu druge etaže. Stolpasti grad tako predstavlja najstarejšo oziroma prvo zidano gradbeno fazo na grajskem vrhu, glede na najdene priče življenja z dvema horizontoma lesenih stavb pa že tretjo fazo v razvoju življenja na grajskem vrhu. V tej fazi je bil najbrž grajski stolp samostojna utrdba še brez dodatnega obzidja. Šele v zadnji, drugi zidani gradbeni fazi je bilo pozidano obzidje, ki je zapiralo celoten grajski vrh in objemalo oba naša sektorja A in B. To obzidje se je tesno prilegalo vzhodni in južni steni stolpastega gradu, medtem ko ga je proti severu prešlo vse do roba severnih previsnih skal, kjer se je pod pravim kotom obrnilo proti zahodu, tako da danes predstavlja južno steno sektorja G in C. Prav tako se je obzidje nadaljevalo ob južni steni grajskega stolpa proti zahodu, le da tukaj v zalomljeni črti. Debelina tega obzidja je bila 145 do 150 cm, kar je izmerljivo tako na severni kot na južni steni tega obzidja v podaljšku zunaj stanovanajskega stolpa. Vzhodna stena tega obzidja je Severovzhodni del sektorja B, izkopan do žive skale. V vzhodni steni je ohranjen nehomogeno grajeni zid. v vsej svoji dolžini izkoristila za svoj temelj še vzhodno polovico najstarejšega, 3 m debelega nehomogenega zidu, ki je na dnu zunanjega lica vzhodne fasade vidno ohranjen. V tej fazi sektor B proti zahodu še ni bil zazidan, ampak odprt in povezan s celotnim notranjim dvoriščem, ki ga je obdajalo obrambno zidovje druge zidane gradbene faze. Šele v naslednji, tretji fazi zidav ali peti fazi v razvoju življenja na grajskem vrhu je bil sektor B zazidan in prirejen za stanovanje. Do tega je nedvomno privedla večja potreba po stanovanjskem prostoru potem, ko je bil sam grajski vrh že močno utrjen z obzidjem. V tej tretji fazi gradbeni fazi so postavili notranji vzhodni in severni, obzidju tesno se prilegajoči zid, ki je tako v celoti debel 270 cm. Dokaz za tak razvoj je že omenjeno stičišče dveh fasadnih lic, ki je bilo ugotovljeno pri novejšem prebijanju v južnem delu vzhodne stene sektorja B in pa vzhodna stena sektorja B, z zasekami zidana v severno steno stolpastega gradu, kar je izredno dobro vidno v jugovzhodnem vogalu sektorja B, zlasti v prvi etaži. Da bi na novo postavljeno notranjo vzhodno steno v sektorju B dobro učvrstili in vpeli v že obstoječo severno steno stolpastega gradu, so izmenično vsak drug kamen po višini v severni steni grajskega stolpa z izklesanjem zasekali in v tako dobljeno vdolbino vstavili podaljšani kamen vzhodne stene sektorja B. Tako grajeno — šivano — stičišče obeh sten je vidno v prvi in v drugi etaži. V prvi etaži so ti stiki za sedaj le mestoma slabše vidni, kajti za celotno notranjo južno fasado sektorja B še ne vemo z gotovostjo, če ni bila prislo-njena k severni steni stolpastega gradu zidana obloga v debelini ca. 20 cm, ki je bila zgrajena zato, da so na njej počivali leseni tramovi, nosilci poda druge etaže. Tudi severna notranja stena sektorja B je bila tesno prislonje-na ob obstoječe severno obzidje druge zidane faze, kar je prav tako dobro Severovzhodni vogal v sektorju B. Severna in vzhodna stena sta tudi tu enotno grajeni, kamni med seboj upeti vidno z izklesanimi zajedami v severovzhodnem vogalu dvorišča — sektor E. Celotna zahodna stena sektorja B pa je enotno grajena, kar je posebno dobro vidno pri kaminu, ki je enotno grajen z vso steno. Zahodna stena v sektorju B je 265 do 270 cm debela, torej enaka seštevku dvojnega zidu v severni in vzhodni steni. S tem se postavlja vprašanje, čemu je bila potrebna gradnja tako debele zahodne stene. Delni odgovor na to je izgraditev obsežnega kaminskega sistema, še verjetnejši pa v dvigu gradu za eno etažo; po tej fazi je namreč grad imel skupno tri etaže, ki so nedvomno zahtevale večjo nosilnost zidov in zato debeljše stene. Tretjo fazo zidave povezuje v celoto ohranjeni estrih po vsej površini sektorja B, ki smo ga po keramičnih najdbah lahko datirali v sredino ali vsaj v drugo polovico 13. stoletja. Dokument za izgradnjo tretje etaže v tej fazi pa je v vzhodni steni sektorja B ohranjeno zazidano romansko okno, vidno z zunanje strani na severnem delu vzhodne stene stanovanjskega stolpa. V tej gradbeni fazi so tako povezali naš sektor A in B v funkcionalno enoten stanovanjski stolp, ki je spričo treh etaž zahteval močnejše zidove. Zato je bilo potrebno okrepiti tudi zahodno steno stolpastega gradu na debelino okoli 270 cm. To pa so dosegli z nadaljevanjem gradnje monolitne zahodne stene sektorja B proti jugu, vse do južnega obrambnega zidovja druge zidane gradbene faze. Tudi tu se mora ta naša domneva potrditi z zasekavanji v južni Severovzhodni vogal v sektorju B. Severna in vzhodna stena sta tudi tu enotno grajeni, kamni med seboj upeti. obrambni zid. Tega pa v letošnjih raziskovanjih ni bilo mogoče ugotoviti, ker originalni zid na tem mestu nad današnjo površino ni več ohranjen. Do takih potrditev bomo lahko prišli šele z odstranitvijo zemeljskih plasti v jugovzhodnem delu današnjega dvorišča, ko bomo odkrili še originalne zidove. Po vseh dosedanjih ugotovitvah in opazovanjih smo tako prišli do možne datacije za pozidavo sektorja B (3. gradbena faza) v sredino ali vsaj v drugo polovico 13. stoletja. Do tega obdobja je bil ta prostor odprt in povezan z notranjim dvoriščem v obzidju. V isti čas pa sodi tudi pozidava 3. etaže z romanskim oknom v vzhodni steni sektorja B. Tako smo torej mogli potrditi našo že prej izrečeno domnevo, da obe prvi fazi zidave — stolpasti grad in obrambno obzidje — nista mogli biti višji od dveh etaž, kajti obstoječe romansko okno je funkcionalno zvezano in možno šele z ureditvijo sektorja B v stanovanje. Takšno romansko okno v prostem obrambnem obzidju ni smiselno. Vidni zunanji steni stanovanjskega stolpa, južna in vzhodna, sta ometani z malto, ki verjetno skriva sledove etažnih nadzidav zlast imed drugo in tretjo etažo, to je v času, ko so ves naš sektor A in B spremenili v stanovanjski stolp. Tako cezuro je kljub ometu mogoče zaslutiti na zunanji strani vzhodne stene v višini prehoda med 2. in 3. etažo. Ko bomo odluščili ta omet in odkrili stike med obema zidavama, bomo dobili dokončno potrditev za sedanjo domnevo o rasti tega dela gradu. Tako snemanje ometa se nam je izkazalo kot uspešno že pri Jugovzhodni vogal v sektorju B. Vzhodna stena (na levi) je z izmeničnim zasekavanjem (šivani zid) upeta v severno steno stolpastega gradu (na desni), ki se nadaljuje v zidu proti vzhodu. ugotavljanju stikov v jugovzhodnem vogalu sektorja B, kjer je omet dobro prekrival zaseknine v severno steno stolpastega gradu, in v severovzhodnem vogalu sektorja E, kjer je bila situacija enaka. Enotna gradnja sten, vzhodne, severne in zahodne v sektorju B pa je bila potrjena z odlušče-njem ometa v severovzhodnem in severozahodnem vogalu sektorja B, kjer je postala tako vidna enotna in istočasna gradnja vseh treh zidov s tem, da je ob vogalih kamenje istih plasti obeh prizadetih sten stikoma sestavljeno brez zasekavanj. Tretja gradbena faza torej pomeni pridobitev velike stanovanjske površine v treh etažah Obogati se poleg pridobitve velikih površin še z izgradnjo ogrevalnega sistema v obliki kamina. V tem času je moral biti grad že tako utrjen, da so lahko zgradili dohod v stanovanjski stolp v pritličju. Po današnjem stanju lahko ta dohod postavimo v pritličje glede na hodne površine v sektorju A in B. Po odkritju dvorišča, ki bo nedvomno primarna naloga prihodnjih izkopavanj, pa se lahko izkaže, da je ta dohod bil že v drugi etaži (gledano z dvoriščne strani), kolikor bi Pogled z dvorišča na stik med zahodno steno sektorja B (na desni) in severno steno najstarejšega obrambnega obzidja 2. zidane gradbene faze (na levi). Zahodna stena je z izmeničnim zasekavanjem (šivani zid) upeta v steno obzidja. našli na dvoriščnem prostoru za eno etažo nižjo hodno površino. Zdi se, da so dohod v sektor A (današnji dostop) z dvoriščne strani s prebitjem zahodne stene napravili v istem času, ko so prebili prehod skozi severno steno stolpastega gradu oziroma sedaj vmesno steno v stanovanjskem stolpu (stena med sektorjem A in B) Verjetno je, da so ti dve deli izvršili ob istem času, ko so uredili sektor B oziroma istočasno s celotno 3. gradbeno fazo. K tej domnevi nas nagiba način zidanja obeh navedenih vratnih obokov, ki se enačita z zidanim obokom v kaminu in celotno gradnjo kamina. Na koncu razpravljanja o vseh treh gradbenih fazah pa nam ostane še da-tacija nastanka 2. faze — zidave obrambnega obzidja. Ta faza sodi kronološko med prvo in tretjo fazo, torej v čas med sredino prve polovice 12. stoletja in drugo polovico 13. stoletja. Tako imamo na razpolago za njen nastanek oziroma pozidavo najstarejšega obrambnega zidovja dobrih sto let. Že sama eksistenca stolpastega gradu in njegova dodatna obramba z obzidjem bi dopuščala domnevo, da njegovo izgradnjo postavimo bliže izgradnji stolpastega gradu kot pa potem preurejenemu in dograjenemu stanovanjskemu stolpu. K temu problemu se bomo vrnili ob obravnavi sektorja C — severnega obrambnega stolpa in poskusili dokazati, da je taka domneva tudi resnično upravičena. Četrto gradbeno fazo ali šesto v razvoju življenja na grajskem vrhu in obenem dokončno oblikovanje stanovanjskega stolpa, kakršen se nam je danes ohranil, lahko vidimo v pozidavi četrte etaže, ki je zaznamovana z gotskimi značilnostmi. Najbrž se ne bomo veliko zmotili, če sočasno z nastankom te etaže postavimo tudi nastanek najdenega gotskega rebra na relativni globini 50 cm v sektorju A oziroma v odseku A1( za katerega pa še ne vemo, od kod izhaja, v katerem prostoru gradu je bil, saj je v plasti, kjer je bil najden, že v sekundarni legi. Ta četrta gradbena faza zidave je, kot že domnevamo, morala na gradu zajeti večji obseg in tako lahko upamo, da bomo z nadaljevanjem raziskav določili njene razsežnosti in obenem odkrili prvotno nahajališče našega rebra. Raziskovanja sektorja C Raziskava in opredelitev severnega obrambnega stolpa —- sektorja C — je precej otežkočena, ker je ta prostor ločen od prvih dveh raziskanih tako s celotnim ostalim severnim obrambnim sistemom kot z vso današnjo dvoriščno površino. Edino povezavo predstavlja obzidje 2. zidane gradbene faze, ki je bilo obenem južna stena obrambnega stolpa oziroma sektorja C. 2e spočetka je treba poudariti, da bomo za točnejšo kronološko postavitev nastanka tega obrambnega stolpa navezani na drobno keramično in kovinsko gradivo, sekundarno vlogo pa bo imelo proučevanje Nivo zgornjega estriha v vzhodnem delu obrambnega stolpa (sektorja C). Na levi v ospredju je živa skala. Nivo spodnjega estriha v severovzhodnem delu obrambnega stolpa (sektorja C). V ospredju je živa skala. arhitektonskih elementov. Zato bo današnji poizkus kronološke determi-nacije bolj preliminaren, dokler ne bo proučeno drobno kulturno gradivo. Celotna plast do globine 180 cm pod površino je ruševinska nasutina, ki je izredno bogata s keramiko, opeko, malto, vmes je več kosov kamenja. Povsod se vidijo sledovi žganine in enakomerno razsutega oglja, ki postanejo po relativni globini 90 cm številnejši. Plast do globine 80 cm in njeno keramično gradivo bo mogoče proučevati le oblikovno, ker smo v vsej tej plasti našli še recentne produkte, tako npr. kose betona. Pod 80 cm pod površino pa je plast intaktna. Na globini 180 cm pod površino smo naleteli na estrih, ki je posebno dobro ohranjen v vzhodnem delu sektorja B. V severovzhodnem delu pa je nekoliko nagnjen proti severnemu zidu obrambnega stolpa, kjer se je v kompaktni obliki pojavil na globini okoli 200 cm. Po njegovi površini je bila močna plast pepela, nekoliko pomešanega z ogljem. V zahodnem delu sektorja C imamo tudi ohranjene sledove estriha, vendar nikjer v kompaktni obliki. Na tem predelu je določljiv po pomanjkanju keramike, ki je zlasti do globine okoli 220 cm zelo slabo zastopana. Ohranjeni estrih pa je sestavljen iz čiste malte, mešane z drobnim peskom in brez kakršnih koli drugih primesi. V tej globini, oziroma že v globini estriha, pa se pojavlja v južnem delu sektorja C živa skala, ki strmo pada proti Savinji vse do vznožja obrambnega obzidja 2. gradbene faze zidane, na katere najvišjem delu to obzidje temelji. Zidovi, ki obdajajo ta horizont z estrihom, pa niso po nastanku popolnoma enotni. Homogeno in istočasno sta zgrajeni zahodna in severna stena, medtem ko je vzhodna pozneje narejena in se vidi razpoka med njo in severno steno in enaka razpoka tudi med njenim gornjim delom in južno steno, medtem ko se v spodnjem delu naslanja na naglo padajočo živo skalo. Pripomniti je treba, da gornji, pred izkopavanji vidni del vzhodne stene ni originalen, ampak pozidan ob eni od novejših rekonstrukcij grajskih zidov. Zahodna stena pa je v svojem južnem delu zopet in le v gornjem delu vpeta na južni zid, v spodnjem je pa kot vzhodna stena prislonjena na živo skalo. Situacija pod estrihom pa je nekoliko drugačna. Prostor stolpa je bil manjši. Postopoma ga je zoževala živa skala, medtem ko smo na vzhodu pod dobro ohranjenim estrihom naleteli na kompaktno grajen zid. To je bil tudi vzrok, da se je estrih nad njim dobro ohranil, saj mu je nudil trdno podlago. S tem spodnjim zidom, umaknjenim proti zahodu, je bila površina stolpa v horizontu pod estrihom zmanjšana za približno eno petino. V preostalem zahodnem delu stolpa pa je celoten sloj do globine 4,45 m pod površino izrazita ruševinska nasutina, v kateri je sorazmerno mnogo keramičnega gradiva. Taka nehomogena nasutina tudi ni mogla nuditi trdne podlage zahodnemu delu gornjega estriha. Vse do globine 4,45 m se je prostor zmanjševal v smeri sever — jug zaradi poševnega padanja žive skale, ki je vse bolj zoževala spodnji del stolpa. Na globini 4,45 m pa smo po vsej površini zopet zadeli na estrih enake sestave kot gornji, le s to razliko, da je bil po vsej površini stolpa enako ohranjen, vendar nekoliko manj kompakten kot gornji estrih. Vloga tega vzhodnega zidu, ki je zapiral horizont spodnjega estriha proti zahodu, še ni pojasnjena. Njegove vzhodne fasade nismo mogli doseči, ker gre pod vrhnji prizidani zid, ki je verjetno iz časa nastanka zgornjega estriha. V celoti bo treba odstraniti tudi ves zgornji estrih, predvsem pa bo treba za njegovo razjasnitev odpreti sektor G (glej prilogo 1) in tako z vzhodne strani poizkusiti natančneje določiti njegovo vlogo in nastanek. Iz navedenega je razvidno, da imamo zelo malo arhitektonskih elementov, ki bi datirali vse zidove obeh horizontalnih estri-hov, razen za njegovo južno steno, ki sodi v 2. zidano gradbeno fazo. Le povezava zahodne stene obrambnega stolpa oziroma njena naslonitev na južno steno — in sicer v gornjem delu — kaže na kasnejšo datacijo, kot jo lahko prisodimo južni steni. Kakšna pa je ta razlika, na osnovi gradbenih ostalin ni mogoče reči. Severna stena je grajena homogeno z zahodno in sicer celo tako, da so pri gradnji položili preko ogla velik kamen, ki so ga nato zasekali z notranje strani pod kotom 90° ter tako dobili pravokotno oblikovan severozahodni vogal sektorja C. Torej sta zahodna in severna stena po nastanku istočasni. Vzhodna stena pa je bila nad gornjim estrihom očitno pozneje prizidana, kar se vidi po razpoki med njo in severno steno stolpa, in je tako mlajša od severne oziroma zahodne stene stolpa. Po današnjem stanju raziskav še nimamo na razpolago dokazov, ali je bila zgrajena istočasno kot gornji estrih ali pa že nekaj prej. Njen kasnejši nastanek moramo odkloniti, ker je bila direktno povezana z gornjim estrihom oziroma ker je bil ta nanjo neposredno pripet. Tako moramo za nastanek gornjega zidu počakati na izkop sektorja G. Severna stena pa se očitno nadaljuje še naprej proti vzhodu na prostor sektorja G. Za toč-nejšo datacijo zahodne in severne stene in tako tudi za točnejšo ugotovitev izgradnje že ugotovljeno mlajše datirane druge obrambne linije, ki jo predstavlja sektor C in skoraj gotovo tudi sektor G, pa smo navezani na drobno, predvsem keramično gradivo in sicer iz horizonta nad gornjim estrihom, ki je z obema navedenima stenama v direktni povezavi ter tako po svojem nastanku z njima istočasen. Čeprav nismo odkrili temeljev vzhodne stene, ki je bila ugotovljena pod gornjim estrihom, pa je tudi očitno, da je po nastanku vsaj istočasna s spodnjim estrihom, ker se ta nanjo naslanja. Verjetno bo po nastanku sočasna z zahodno in severno steno stolpa C, ker vse tri temeljijo na živi skali, vendar pa moramo za dokončno potrditev počakati, dokler je ne bomo v celoti odkrili. Kot rečeno, smo za datacijo estriha in vseh treh obdajajočih ga sten (severne, vzhodne in zahodne) navezani na keramično ter delno tudi na kovinsko gradivo, predvsem na ono, ki je bilo najdeno neposredno nad spodnjim estrihom. Tu se bomo poslužili splošnih karakteristik gradiva, medtem ko je detajlnejša analiza v pripravi. Splošne tipološke in tehnološke karakteristike keramike nad estrihom se skoraj popolnoma enačijo z značilnostmi, ki jih ima keramično gradivo iz plasti neposredno nad estrihom stolpastega gradu v sektorju A. To nas navaja k okvirni dataciji v 12. stoletje in morda še v prvo polovico 13. stoletja. Po drugi strani pa vemo, da data-cija stolpastega gradu ali 1. zidane gradbene faze sodi v sredino prve polovice 12. stoletja. Tej fazi sledi izgraditev najstarejšega obrambnega obzidja — 2. zidana gradbena faza —, ki je oklepalo stolpasti grad in zapiralo grajski vrh. Ko tretjo zidano gradbeno fazo smo mogli ugotoviti preureditev sektorja A in B v stanovanjski stolp s tremi etažami, ki ga lahko tako po materialu na estrihu sektorja B kot po romanskih arhitektonskih elementih v tretji etaži sektorja B datiramo do sredine ali največ druge polovice 13. stoletja. Tako se nam torej izkaže časovna opredelitev stolpa C na osnovi arhitektonskih elementov po izgradnji najstarejšega obrambnega obzidja 2. zidane gradbene faze, keramično gradivo na spodnjem estrihu pa ga opredeljuje še v 12. stoletje ali še v prvo polovico 13. stoletja. Iz take datacije vidimo, da je celoten severni obrambni sistem — stolp C in najverjetneje tudi sektor G nastal nekje ob prelomu 12. in 13. stoletja in vsekakor pred izgradnjo stanovanjskega stolpa v treh etažah. Tako smo sedaj prišli tudi do točnejše datacije nastanka najstarejšega obrambnega obzidja 2. zidane gradbene faze, ki smo jo pri njegovi obravnavi že datirali bliže stolpastemu gradu kot pa stanovanjskemu stolpu. Starejše je kot stolp C s horizontom spodnjega estriha, ki je datiran na prelom 12. in 13. stoletja (največ do sredine 13. stoletja). Tako je moralo nastati že pred koncem 12. stoletja. Verjetno pa je, da je nastalo obzidje kmalu po postavitvi stolpastega gradu. Za tako domnevo bi govorila potreba po maksimalni utrditvi grajskega stolpa že neposredno jx> njegovi izgradnji. Rast stolpastih gradov v Sloveniji že v 12. stoletju je nedvomno povezana z dokaj razgibanim obdobjem in najbrž ne bi pogrešili, če bi domnevali, da so tudi grajski stolp na celjskem vrhu dodatno utrdili v tem času, torej še v sredini ali vsaj v drugi polovici 12. stoletja. Očitno pa tak fortifikacijski element ni zadoščal, ampak so mu dodali še severni obrambni sistem (sektor C in verjetno tudi sektor G) in tako so dosegli največjo možno utrditev grajskega hriba že ob koncu 12. stoletja ali najpozneje v prvi polovici 13. stoletja. Sele v sredini ali v drugi polovici 13. stoletja pa je prišlo do obsežne izgradnje stanovanjskih prostorov s postavitvijo stanovanjskega stolpa (sektor A in B), ki je prinesel napredek v stanovanjski kulturi. Pri obravnavi sektorja A in B, brez upoštevanja sektorja C, smo fazo stanovanjskega stolpa označili kot 3. zidano gradbeno fazo, ki je sledila 2. fazi izgradnje najstarejšega obzidja. Z raziskavo sektorja C pa moramo označiti za 3. zidano gradbeno fazo postavitev nivoja spodnjega estriha (na relativni globini 4,45 m) s pripadajočimi zidovi in označiti izgradnjo stanovanjskega stolpa kot 4. fazo. Šele nato sledi prej označena 4. zidana gradbena (gotska) faza, ki se tako pomakne na peto mesto v razvoju zidane arhitekture do sedaj raziskanega dela Celjskega gradu. Ce upoštevamo še dve fazi pred gradnjo zidanih objektov, pa po današnjem stanju raziskav lahko govorimo o sedmih fazah, ki označujejo razvoj življenja na grajskem vrhu. Ostaja nam še opredelitev gornjega estriha v stolpu C na globini 180 cm. Za sedaj še nimamo na razpolago nikaršnih arhitektonskih elementov. Verjetno jih lahko pričakujemo ob raziskavi sektorja G. Za sedaj bo mogoče opredeliti estrih le po drobnem inventarju, najdenem na njem. Ni odveč dodati še ugotovitve opazovanj pri izkopu pod spodnjim estrihom v sektorju C. Živa skala se je povsod pojavila takoj pod estrihom. Le v sredini sektorja C je ostala ca. 1 m2 velika površina ali bolje z zemljo zapolnjena kotanja v živi skali. Tu pa smo našli nekaj kosov značilne zgodnjesrednjeveške sivo črne in s kvarcitnim peskom mešane keramike, ki se kronološko enači z najstarejšima stanovanjskima horizontoma iz sektorja A, ki sta ležala neposredno pod estrihom stolpastega gradu. S tako neposredno povezavo plasti v sektorju C oziroma napravo estriha nad sicer skromno, a vendar zelo pomembno plastjo z zgodnjesrednjeveško keramiko, ki se še ni prekrila s kasnejšim gradivom, pa se nam datacija nastanka obrambnega stolpa — sektorja C pomika celo bolj v 12. stoletje, kot pa na začetek ali pa v prvo polovico 13. stoletja. OPOMBE I J. Curk, Grad Gornje Celje, Celjski zbornik, Celje 1957, 146 ss; I. Stopar, Stari grad nad Celjem, 32. zvezek zbirke vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Ljubljana 1972. 2 I. Stopar, 1. c. 3 I. Stopar, 1. c., 10. 4 J. Curk, 1. c., 106 — in tam navedena literatura. 5 I. Stopar, 1. c., 10 in tloris z gradbenimi fazami na str. 21. 6 I. Stopar, 1. c., 11. 7 Relativne višine so merjene od obeh točk na kontrolnem profilu; v sektorju A sta na vzhodu 105cm, na zahodu 108 cm pod 0 točko. V sektorju B pa na vzhodu 80 cm, na zahodu pa 76 cm pod 0 točko. 0 točka je najvišja idealna točka na terenu, od katere so merjene vse višine; ta točka bo služila kot izhodišče tudi za meritve v bodočih izkopavanjih. 8 Detajlnejša analiza keramičnega gradiva je v pripravi, izvršila pa jo bo Irena Rajterič-Sivec. 9 S tem problemom v zvezi bi bila potrebna temeljita proučitev historičnih virov, ki bi morda konkretno govorili o takšnih posegih na gradu in tako potrdili ali pa korigirali arheološke izsledke. 10 J. Curk, 1. c., 106. II R. Ložar, Staroslovansko in srednjeveško lončarstvo v Sloveniji, Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 20, 1939, 191 ss. 21 J. Stopar, 1. c., 21. 13 J. Curk, 1. c., I. Stopar, 1. c. 14 R. Ložar, 1. c., 219. 15 I. Stopar, 1. c., 3 ss in str. 21. 10 I. Stopar, 1. c. 21. 17 J. Curk, 1. c.; I. Stopar, 1. c. ■— oba avtorja sta o njej že detajlneje spregovorila. Zusammenfassung FORSCHUNGSARBEITEN AUF STARI GRAD IN CELJE IM JAHRE 1972 Die Forschungsarbeiten auf Stari Grad in Celje begannen am 28. 8 1972 und dauerten bis zum 3. 10. 1972 an. Erforscht wurden die beiden Räume des Wohnturms, wobei der südliche als Sektor A und der nördliche als Sektor B bezeichnet wird. Außerdem wurde auch der nördliche Wehrturm am Palatium erforscht, der als Sektor C bezeichnet wird. Die geplante Restaurierung und Rekonstruktion von Stari Grad erfordern eine Reihe von Nachforschungen und haben zum Ziel, die Bauphasen und deren chronologische Reihenfolge, zugleich aber auch die materielle Kultur des kleineren Materials festzustellen. Historisch gesehen ist das zweifellos eines der wesentlichen Burgobjekte auf dem slowenischen Gebiet, mindestens für das hohe und späte Mittelalter. Schon an den Mauern über der Erde und an der Basis verschiedener architektonischer Elemente wurden neun Bauphasen festgestellt, wobei einige selbständige Einheiten darstellen, die beim Wachsen und Erweitern der Burg entstanden sind, andere hingegen sind nur Ergänzungen und Umbauten mit den Stilelementen der jeweiligen Epoche. Das sichtbare Gemäuer kann freilich keine Antwort geben auf eine Reihe von Fragen, ohne daß Schichten innerhalb des Burgkomplexes archäologisch erforscht würden, noch weniger können sie die erwarteten älteren Horizonte aus den Zeiten vor den ersten hochmittelalterlichen Bauarbeiten erhellen. Die Erforschung der Erdschichten erbrachte auch einige Korrekturen hinsichtlich der Reihenfolge und Dimensionen der ältesten gemauerten Objekte auf dem Gipfel des Burgbergs selbst, außerdem wurden dabei auch zwei ältere, noch frühmittelalterliche Bauphasen entdeckt, die vor dem Bau der ersten Turmburg entstanden, deren Existenz durch Quellen in der Mitte des 12. Jahrhunderts bekundet ist. Nach den Eigenschaften des keramischen Bestands gehören die beiden frühmittelalterlichen Phasen ins 10. und 11. Jahrhundert. Forschungen haben ergeben, daß der südliche Teil des Wohnturms, der trapezoide Form hat, die älteste gemauerte Architektur und die erste Turmburg in diesem Raum darstellt. Alle vier Mauern waren 70 bis 90 cm unter der heutigen Oberfläche durch einen sehr gut erhaltenen Estrich verbunden, der zugleich die erste Bodenfläche bildet. Die Entstehung der Turmburg stellt die erste gemauerte Bauphase dar, sogar bereits die dritte Phase in der Entwicklung des Lebens auf dem Schloßberg, wenn man die beiden Horizonte der hölzernen Gabäude mit einbezieht. Unmittelbar unter dem Estrich befand sich eine bis zu 10 cm starke Schicht verbrannten Materials, darunter ein Fußboden aus gestampftem Ton, der besonders im östlichen Teil stark verbrannt und außerordentlich kompakt erhalten war. In diesem Horizont wurden Gruben für Pfeiler — Träger des Holzbaus — gefunden, dessen westliche Mauer unmittelbar an der westlichen Mauer des erwähnten gemauerten Burgturms verlief. Der Gesamtraum des Holzbaus wurde durch eine Reihe hölzerner Pfeiler in zwei Teile aufgegliedert, wobei der west- liehe, wie sich aus Funden ergab (zahlreiche Keramiken und Tierknochen und eine höher gelegene Feuerstelle im nördlichen Abschnitt), höchstwahrscheinlich die Küche war, der östliche mit dem starken Fußboden aus gestampftem Ton mit weniger zahlreichen Funden, vornehmlich Knochen, höchstwahrscheinlich ein Zimmer darstellen. Unter diesem sogenannten 1. Wohnhorizont wurde der 2. Wohnhorizont entdeckt, der stellenweise einen ebenso gut erhaltenen Erdfußboden hatte. Das Niveau dieses Horizonts wurde vor allem im westlichen Teil durch Aushebungen zur Errichtung der Pfeiler der ersten Wohnhorizonts ziemlich vernichtet. Die beiden Horizonte der Holzbauten trennte eine Schicht von Verbranntem, was beweist, daß die beiden hölzernen Gebäude dem Feuer zum Opfer gefallen waren. Die beiden angeführten Wohnhorizonte bzw. ihre Schichten berühren unmittelbar die nicht homogen gebaute Mauer aus großen, unbearbeiteten, durch Mörtel verbundenen Steinen, die 3 m stark war und am östlichen Rand des Schloßbergs verlief und einen gemauerten Schutzwall darstellt, der vor dem Bau des ältesten gemauerten Objekts und mindestens noch in der Zeit des zweiten bzw. jetzt als ältesten festgestellten Horizonts der Holzbauten errichtet worden war. Für den gemauerten Turm aus der ersten Hälfte des 12. Jahrhunderts diente dieser Wall als Fundament für die östliche Turmmauer, während die südliche und westliche Mauer durch die beiden Horizonte der Holzbauten bis zum festen Felsen eingegraben war. Die Nordwand des Turms ruhte auf einem höheren Felsen, wohin die beiden erwähnten Wohnhorizonte nicht reichten. Unter den beiden Wohnhorizonten der Holzbauten sind wir auf eine gräuliche humushaltige Schicht gestoßen, die den ursprünglichen Humus bzw. die Bodenfläche vor dem Bau aller Objekte an diesem Ort darstellt. Die Schicht 50 bis 70 cm über dem Estrich im Wohnturm ist Trümmeraufschutt, der überwiegend aus Stein, Keramik und Ziegel besteht. Dieser Aufschutt weist in seiner Zusammensetzung keine wesentlichen Unterschiede auf, diese sind jedoch in dem darin enthaltenen keramischen Material sichtbar, das entwicklungsmäßig eine Spannweite vom Ende des 12. Jahrhunderts bis in das 16. Jahrhundert hinein aufweist. Eine derartige chronologische Aufgliederung ist stratigrafisch fundiert, eine Detailanalyse des kleineren Materials wird gerade angefertigt. Die oberste Schicht (0 bis 15 cm) ist überwiegend Re-zent-Produkt, das jedoch bereits mit der spätesten hier festgestellten hochmittelalterlichen Keramik vermischt ist. In dieser Aufschuttschicht wurde 50 cm unter der heutigen Oberfläche eine gotische Rippe — bereits in sekundärer Lage — gefunden. Bei der heutigen Kenntnis derartigen Materials in Slowenien ist ihre Entstehung wegen der Formeigenschaften ins Ende des 15. oder zu Beginn des 16. Jahrhunderts gesetzt worden. Diese Datierung wird man als Entstehungstermin korrigieren müssen, denn sie lag in einer Schicht, die nach ihrem Material vor allem für das 14. Jahrhundert und zum Teil für das 15. Jahrhundert charakteristisch ist. So gestaltete architektonische Elemente tauchen in Europa bereits im 14. Jahrhundert auf. Nach seiner Lage in der Trümmerschicht des für die Gotik charakteristischen Materials und dazu noch im Hinblick auf Macht und Bedeutung der Burg von Celje im europäischen Rahmen dürfen wir dieses 20 Celjski zbornik 305 Stück entstehungsgemäß nicht in das Ende des 15. oder den Anfang des 16. Jahrhunderts setzen, sondern mindestens auf den Ubergang vom 14. zum 15. Jahrhundert oder in den Anfang des 15. Jahrhunderts. Bei der Wende vom 15. zum 16. Jahrhundert kam dieses Stück bereits in die Trümmerschicht, also aus dem Gebrauch, denn die Schicht, die unmittelbar darüber liegt (50 bis 20 cm unter der Oberfläche) trägt im Material die Eigenschaften des 16. Jahrhunderts. Im nördlichen Wehrturm, als Sektor C bezeichnet, können wir die Schicht bis zu 50 cm unter der Oberfläche als Rezent-Schicht bezeichnen, die mindestens z. T. beim Einebnen und Bedecken der Oberfläche für den heutigen Aussichtsturm entstand. Die Schicht war trotzdem reich an mittelalterlicher Keramik und wird nach abgeschlossenen Studien typologisch erfaßbar sein. Auf der ganzen Turmfläche befindet sich in einer Tiefe von 180 bis 200 cm ein sehr gut erhaltener Estrich, an seiner östlichen Hälfte war auch eine mehrere Zentimeter starke Schicht Asche. Die ganze Schicht zeichnet sich bis in diese Tiefe durch außerordentlich reiche Keramik aus; im übrigen handelt es sich eindeutig um Trümmerschutt. Unter dem Estrich haben wir im östlichen Drittel des Turms eine kompakte Mauer festgestellt, die in dieser Lage den Raum im Turm um ein Drittel verkleinerte. Die Mauer selbst konnte nicht erforscht werden, noch konnte ihre Ostfassade entdeckt werden, wiel diese an der Westfassade der östlichen oberen Turmmauer liegt. Nachforschungen an diesem Ort werden noch aus östlicher Richtung fortgesetzt werden müssen, bzw. aus der Richtung des Wehrkomplexes, der sich östlich vom behandelten Wehrturm fortsetzt. In den beiden westlichen Dritteln dieses Wehrturms liegt unter dem Estrich eine eindeutige Trümmerraul schutt-Schicht, die vor allem reich ist an Keramik, die bis zu einer Tiefe von 4,45 m reicht, wo wieder ein Estrich auftaucht, der jedoch weniger kompakt ist als der obere. Die Datierungen der angeführten Schichten im Turm hängt überwiegend von einer Analyse des kleineren Materials ab, die erst noch angefertigt wird. Das Material zeigt jedoch, daß der untere Estrich im Wehrturm (Sektor C) der Datierung nach der Schicht über dem Estrich in Sektor A sehr nahe ist, und so würde seine Entstehung noch in die zweite Hälfte des 12. Jahrhunderts gehören und höchstens noch in die erste Hälfte des 13. Jahrhunderts. Solch eine chronologische Einordnung wird ihm neben der Keramik auch durch seine Lage zugesichert. Er stößt an einen Teil der ältesten Wehrmauer im Norden, die den obersten Teil der Burg selbst abschloß und im Osten auch die älteste Turmburg der ersten gemauerten Bauphase umfaßte. In der zweiten gemauerten Bauphase entstand die angeführte älteste Mauer und erst danach die zusätzliche Befestigung des äußersten nördlichen Burgbereichs durch den Wehrturm — Sektor C -—, der zugleich die dritte gemauerte Bauphase darstellt und dem Material nach ins Ende des 12. oder noch in die erste Hälfte des 13. Jahrhunderts gehört. Die älteste Burgmauer entstand somit unmittelbar nach dem Ausbau der Turmburg oder um die Mitte oder in der zweiten Hälfte des 12. Jahrhunderts. Das gesamte 12. Jahrhundert und wahrscheinlich noch die erste Hälfte des 13. Jahrhunderts kann als Zeitalter starker Befestigung der Burg von Celje aufgefaßt werden. Erst um die Mitte und in der zweiten Hälfte des 13. Jahrhunderts ist die Bautätigkeit dem aufmerksamen Ausbau von Wohnobjekten gewidmet. In dieser Zeit wurde noch Sektor B mit einer Innenmauer versehen, so daß zur Wehrmauer der zweiten gemauerten Bauphase im Osten und Norden noch eine Mauer hinzugefügt wurde, während im Westen Sektor B durch eine Mauer abgeschlossen war, in der ein Kamin eingebaut war. In dieser nun bereits vierten gemauerten Bauphase umfaßte der Wohnturm bereits drei Etagen mit dem erhaltenen, in späterer Zeit zugemauerten romanischen Fenster in der dritten Etage, das in der östlichen Fassade des Burgturms sichtbar ist. Diese Bauphase ist außerdem durch die gefundene Keramik auf dem Estrich am Kamin zeitlich zu bestimmen; diese Keramik trägt die Eigenschaften der zweiten Hälfte des 13. Jahrhunderts. Die vierte gemauerte Bauphase kann demnach in die zweite Hälfte des 13. Jahrhunderts gesetzt werden. Im jetzt erforschten Raum stellt sie aber die letzte oder 5. gemauerte Bauphase dar, die mit Berücksichtigung der beiden frühmittelalterlichen Horizonte noch aus der Zeit vor dem Bau der ersten gemauerten Objekte auf dem Schloßberg bereits die 7. Phase in der Entwicklung des Lebens auf der Burg von Celje bedeutet. Zu ihr gehört die Errichtung der vierten Etage im Wohnturm mit den Elementen, die gotisch charakteristisch sind. In diese Zeit gehört auch das erhaltene Fragment der gotischen Rippe, das in der Aufschuttschicht von Sektor A gefunden wurde, wo es sich bereits in sekundärer Lage befindet. Nach den festgestellten Elementen im Material, das unmittelbar darüber lag, sieht man, daß das Rippenstück um die Wende vom 15. zum 16. Jahrhundert oder gar irn ersten Jahrzehnt das 16. Jahrhunderts in diese Schicht gelangte. Wo aber seine ursprüngliche Stelle bzw. der Raum war, den es schmückte, der auch der gotischen Phase angehören muß, das wird sich aus der weiteren Erforschung der Burg von Celje ergeben. UDK 930.26 : 7.933.1 (497.12—111) LOJZE BOLTA STAROKRŠČANSKI BAZILIKI V POZNO ANTIČNI NASELBINI NA RIFNIKU (Rezultati izkopavanj v letih 1971/72) Poznoantično naselbino na Rifniku je prvi začel sistematično raziskovati pok. Walter Schmid v letih 1941-43. O najdbah je objavil več krajših identičnih poročil v različnih dnevnih časopisih in strokovnih revijah.1 Skupno s poročilom je objavil tudi načrt izkopanih objektov (si. 1). V letih 1962-63 smo odkrili prve metre 221 m dolgega obrambnega zidu poznoantične naselbine. Ta poteka po položni jugozahodni strani in preprečuje nezaželen dostop na naselbino. Zid je v sredini okrepljen s stražarnico vel. 3,50 X 5,30 m. Postavljena je izven zidu tako, da je severna stena obenem stena obrambnega zidu.2 Podoben obrambni zid poznamo tudi v Teurnii.3 Ne moremo se torej strinjati z Walterjem Schmidom, ki smatra, da je ta »obrambni nasip« bil postavljen že v prazgodovini in ga datira v 5. stol. oz. 4. stol. pr. n. št.4 Odkriti sta bili tudi še dve novi hiši.5 Zidovi teh dveh so neprimerno slabše ohranjeni kakor zidovi ostalih stavb (si. 2). Potem, ko smo v letih 1969/70 očistili objekte V—VIII po Schmido-vem načrtu, smo objekt X prihranili za konec naših raziskovanj. Odkrite in očiščene zidove objektov V, VI, delno VII in IX smo tudi delno obnovili in zaplombirali s cementno malto. V letih 1971/72 pa smo se lotili še odkrivanja na najvišji točki naselbine. Dela smo se lotili z določeno skepso, ker smo se zavedali, da je bil teren vsaj delno že prekopan. Obstajala je nevarnost, da bodo delno odkriti zidovi, ki so od leta 1943 ostali popolnoma nezaščiteni, že popolnoma uničeni. Uspeh izkopavanj na tem mestu nas je pa toliko bolj privlačil, ker tudi Schmidt posveča temu objektu največ pozornosti. Pravi, da se od ostalih loči že po tlorisu. Skoraj kvadratni stavbi (8 X 8,30 m) s 3,20 m širokim predprostorom sta bila kasneje na severni in južni strani prizidana še dva prostora. Po kosih zidca (Gesims) iz peščenca, ornamentiranega s štirilistnimi rozetami, sklepa Schmid, da je to germanski način gradnje. Orr lin.Hitätthrhr. Wo!! des 5. und 4. Jchrhnn cfert.t vor der Zeitwende fst schraffiert. Die ho'tstnttischen Hauser (Crimdrissc J (>is IV) gehören der zweiten Hälfte des 1. Jahrlau-«en.f* »w der Zeitwende on. Dir Häver V bts X fcüden das osmotische Dor/, dos von den Oitffntm in den Jahren fjis SC< !>esieddt u-ar: VI, VII, Vili sinrf n:chrr<(umiße IM»«.", V das (tirnrcrtiye' Cef .<«<• -de» T«;i/«rs, IX die Bfl«'«fube, X das ■Hcf/enhbitx mit čhcrra^tcri-ti '-Ii-gerntt!Mischeiii ^trchitefciursclwn'wck. SI. t. Schmidov načrt poznoantične naselbine na Rifniku Prizidek na severni strani je, po Schmidu, mogoče ogrevati.6 V poročilu, ki bo sledilo, se bomo omejili samo na rezultate, ki smo jih dosedaj lahko ugotovili na mestu Schmidove stavbe X. Pripomniti moram, da tudi to poročilo ne more biti še dokončno, ker izkopavanja še niso zaključena. Rezultati raziskovanj zahodno od dosedaj odkopanega terena lahko celotno sliko še bistveno spremenijo in dopolnijo. Izkopavanja zadnjih dveh let so nas pripeljala do zaključka, da je bil objekt na najvišji točki naselbine pod Schmidovim vodstvom le delno odkrit. Že danes pa lahko rečemo, da v tem primeru ne gre za en objekt, temveč najmanj za štiri (si. 3). ANTIČNA IN POZNOANTICNA NASELBINA RIFNIK M 1:200 ') i ID- G«ADB MATERIAL RAMEN t , 1 ZIO GRAB8 MATERIAL: KAMtN. IVtCJI Dft POBKOOOVAN : V* URMOVJE NOB G02DA PI POLlCON&KA TOČKA OOlilNA OB/IDJA 221M \ ... \ L Ti ir SI. 2. Načrt poznoantične naselbine ob zaključku izkopavanj leta 1971. Vidna j stražarnica, dve na novo odkriti hiši in delno odkriti baziliki STAROKRäCANSKI BAZILIKI m : K 1972 A APSIDA P PREZB1TERU OP ORATORHJM POPULI S SEPTUM N NARTEKS V VHOD B 8APT1STERU »I - 1 FAZA GRADNJE - 2. ■ SI. 3. Tloris starokrščanskih bazilik (starejša je narisana s temnejšo črto, mlajša, pozneje prizidana pa s svetlejšo) Objekt št. 1 (si. 4) Leži v smeri vzhod—zahod. V osnovi je pravokotne oblike. Zaradi konfiguracije tal tloris rahlo odstopa od idealnega pravokotnika. Podolžni zid je na severni strani dolg 15 m, na južni pa 15,90 m. Manjše razlike nastanejo zato tudi pri vzhodnem in zahodnem zidu. Medtem ko meri vzhodni zid 8 m, meri zahodni le 7,25 m. Zid je bil od notranje in zunanje strani ometan, sledi malte so ponekod še vedno ohranjene. Na posameznih mestih je bilo treba prostor krčiti kar v živo skalo. Neravne ploskve, ki se jih ni dalo zravnati drugače, so zravnali z debelejšo plastjo malte. To je bilo posebno očitno na severni strani južne stene. Pa tudi na severni strani severne stene je to še danes dobro opazno (si. 4). Debelina zidu je 0,80 m, v temeljih je zid ca. 15—20 cm ojačan (si. 5). Na isti sliki opazimo še neko drugo zanimivost našega objekta. Zaradi pomanjkanja ravnih tal so teren na vzhodni strani zravnali z nasutjem. V ta namen so nanosili zemljo s celotnega platoja, tudi od tam, kjer je bila si. 4. Ladja večje bazilike. Delno sta vidna tudi narteks in glavni vhod v baziliko. prazgodovinska naselbina. Le tako lahko razumemo, da je v tej nasuti plasti več fragmentov prazgodovinske keramike. Tla v prostoru so iz razmeroma dobrega estriha, ki pa je uničen le v sredini, kar pa je verjetno posledica prejšnjih izkopavanj. Zanimiv je prostor v severo-zahodnem vogalu stavbe. Severni in zahodni zid oklepa tanjši, 0,45 m debel zid, v radiusu od 2,12 m do 2,36 m. Tudi v tem prostoru je tlak izredno dobro ohranjen. Čemu je ta prostor služil, je danes težko reči, ker za zdaj ničesar podobnega ne poznamo (si. 6). Zahodni zid je tanjši od severnega in južnega zidu stavbe. Debelina tega zidu je le 0,60 m do 0,64 m. V temelju tega zidu pa je v severo-zahod-nem vogalu vzidana antična ara, ki smo jo pa dvignili in postavili v neposredni bližini. Posvečena je boginji Aquoniji. Napis se glasi: SI. 5. Severovzhodni vogal večje bazilike. Viden je širši temelj. Aquon(i) Abascantu(s) L(uci) T (?) P(?) s(ervus) v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito) (si. 7). Nivo v prostoru pred stavbo je bil mnogo nižji, zato je v prostor z zahodne strani speljanih 5 stopnic. Te so bile sicer že porušene, razen spodnje, ki je bila ohranjena in situ. Elementi ostalih so pa ležali v neposredni bližini. Zato smo jih lahko rekonstruirali. Manjka samo zgornja stopnica. Fragmenti te so bili tako poškodovani, da jih nismo mogli z gotovostjo sestaviti. Osem metrov od zahodnega zidu proti vzhodu je približno 12—15 cm visoka stopnica ali prag. Poteka po vsej širini prostora od severne do SI. 6. Ladja večje bazilike s prostorom za javno pokoro v severozahodnem vogalu južne stene. Ob severnem zidu tudi v tem nekoliko dvignjenem prostoru odkrijemo razmeroma dobro ohranjen tlak. V dvignjenem delu prostora je 1,55 m od severnega zidu in v dolžini 1,35 m ohranjen 0,45 m debel zid. Prostora ob zidu proti jugu pa ni bilo mogoče več odkrivati, ker so ga delno uničile korenine dreves, delno pa se pojavlja že siva skala. V severnem zidu je 10,35 m od severno-zahodnega vogala še stranski vhod v stavbo. Širok je 1 m, tlak se ca. 40 cm nadaljuje v vhodni del vrat, naslednjih 30 cm pa je 5 cm dvignjenih. Teh 30 cm je prag podboja. V bližini smo našli železno ključavnico. Od stranskega vhoda dalje pa začnejo naravna tla že razmeroma strmo padati. Zgornji rob zidu na vzhodni strani je za 1,50 m nižji od višine tlaka. Ze zgoraj sem omenil, da so višinsko razliko zravnali z nasutjem. V celotnem objektu ni bilo skoraj nobenih drobnih najdb. Omenimo naj le nekaj fragmentov keramike v jugozahodnem vogalu in fragment antičnega nagrobnika, ki je ležal ob prehodu iz nižje ležečega v višje ležeči prostor. Ohranjeni sta dve vrsti in tretje polovica. Ohranjeni del napisa se glasi: Atemeriae Ategnati f(iliae) ux(ori an(norum) XXXX. (si. 8). Na tem mestu naj bi razmišljali o funkciji te in naslednjih stavb. Omenil bi le to, da nimamo opravka s stanovanjsko stavbo. Očitno gre, v tem in naslednjem primeru, za sakralni objekt. Govorimo lahko o sta- SI. 7. Akvoniji posvečena ara, ki jo je po zaobljubi postavil Abaskant. rokrščanski baziliki, ali bolj točno cerkvici, kjer gre za enoladijski prostor. Ugovori so možni in do neke mere razumljivi. Našli nismo niti enega stebra, dalje niti enega kapitela. Možno je, da vsega tega ni bilo, ali pa je bilo pa se je kasneje uporabilo ob kakšni priliki za gradbeni material. Ni pa izključeno, da bi bili podobni predmeti odkriti in odpeljani v toku Schmidovih izkopavanj. On v svojem poročilu omenja posamezne arhitekturne elemente z ornamentiko, značilno za Germane.7 Kaj bi to bilo, si težko predstavljamo, ker gradiva, ki je bilo izkopano v letih 1941-43, ne poznamo. Omenili bi le, da smo pri vhodu na zahodni strani med ruševinami našli fragment iz peščenca (si. 9). Dolžina ohranjene stranice meri 27 cm. SI. 8. Del nagrobnika Atemerije, Ategnatove hčerke SI. 9. Fragmentiran kos ograje ali okna s križem Ornament je napravljen v obliki križa. Vzidan je bil verjetno nad glavnim vhodom. V ruševinah pred glavnim vhodom smo našli tudi številne kose pe-ščenca, ki so služili za podboje pri vratih. Ker smo našli nekaj podobnih kamnov tudi na drugih mestih, lahko sklepamo, da so tudi okna imela kamnite podboje. Vsega skupaj smo našli 46 kosov, za katere vemo, da so elementi podbojev vrat, oz. oken. Objekt št. 2. Rekli smo že, ugotovil je že Schmid, da je zgoraj opisanemu objektu na severni strani prizidan še en objekt. O dodatni dozidavi nas prepriča stik obeh zidov na zahodni strani (si. 10). Preseneča tudi debelina prizida-nega zidu na vzhodni strani. Debelina zidu objekta 1. je 0,85 m, dočim je debelina prizidanega zidu 1,10 m (si. 11). Zid je na robovih skrbno izdelan, sredina zidu pa je le površno zapolnjena. Severna stena tega prizidanega objekta teče neprekinjeno v dolžini 19,50 m. Tu se zid obrne proti jugu. Pri 14,75 m pa zapre prostor prečni zid, ki se zveže z jugo-zahodnim vogalom zidu objekta 1 (si. 12). V zidu na zahodni strani je glavni vhod v stavbo. Do vhoda vodijo stopnice. Tudi pri jugozahodnem vogalu objekta 1 je prizidan 3,30 m dolg zid, ki zapre prostor pred obema vhodoma. Na sliki 10 se lepo vidi, da sta na jugo-zahodnem vogalu objekta 1 kasneje prizidana še dva zida; ta, ki sem ga že omenil in teče proti zahodu, drugi pa teče proti jugu. SI. 10. Manjša bazilika in del večje bazilike (pogled proti vzhodu) SI. 11. Severovzhodni vogal večje bazilike. Viden je stik prizidane manjše cerkvice. Širina objekta 2 je 4 m na vzhodni in 4,15 m na zahodni strani. V sredini pa je stena še nekoliko zožena in meri le 3,90 m. Razlike nastanejo, ker so se graditelji tudi v tem primeru morali do neke mere prilagoditi terenu. 7 m na južni, odnosno 7,20 m na severni strani od zahodne stene je v tleh 8 cm globok in 13—15 cm širok žleb, v katerem so bili ostanki zoglenelega lesa. Očitno gre v tem primeru za leseno ograjo, ki je delila zahodni del stavbe od vzhodnega. Tlak je v obeh prostorih dobro ohranjen. Višinska razlika med tlakom na zahodnem prostoru in tlakom v vzhodnem prostoru je 10 cm. V jugozahodnem vogalu je tlak uničen. Na obeh straneh, južni in zahodni, je v višini, do koder sega stenski omet, kotni zidec, ki je nosil desko (?), ki je pokrivala zaradi vlage nastalo odprtino. Če imamo pred očmi, da imamo opraviti s sakralnim objektom, kar smo že zgoraj omenili, bomo razumeli, da je prostor velikosti okroglo 7 X 4 m ladja cerkvice. V jugozahodnem vogalu, ki je bil napravljen tako, da je voda lahko odtekala, je bil verjetno sakrarij, ki je bil v V. in VI. stol. običajno še pri vhodu v cerkev. Pri prehodu iz ladje v prezbiterij je služila za stopnico rimska ara z napisom: Aqvoni sacr(um) C Stat(?) Masclvs et Pvblic(ius) Januar(ius) v(otum) s (olverunt) l(ibentes m(erito). Ara je bila najdena v sekundarni legi. To je gotovo. Teže pa je ugotoviti, če je tudi prvotnemu namenu služila na naselbini na Rifniku, ali pa je bila na naselbino prenesena iz doline. Za drugo možnost govori predvsem zgoraj omenjena ara, ki smo jo našli v temelju objekta 1. Omenim naj še okoliščino, da sta naši ari za zdaj edini, ki sta posvečeni Aquoniji. Očitno gre v tem primeru za rečno božanstvo lokalnega značaja. Prezbiterij je na desni strani še enkrat predeljen. Pregraja, konstrukcijsko podobna oni, ki loči ladjo od prezbiterija, poteka od zgoraj omenjene do stranskega vhoda. Od južne stene cerkvice, ki je istočasno severna stena večje cerkvice, je oddaljena 0,70 m. Tako pridobljen prostor je služil kot schola cantorum (si. 13). SI. 12. Jugozahodni vogal večje bazilike. Lepo so vidni zidovi, ki so vogalu prizidani. V levem spodnjem vogalu je viden baptisterij SI. 13. Prezbiterij manjše bazilike V sredini prezbiterija je ostala sled, kjer je stala oltarna miza. Na koncu prezbiterija je ob južnem zidu 10,50 m od zahodnega vogala 1,17 m širok vhod. Pri vhodu smo našli tudi ključavnico in žeblje, s katerimi so bili pritrjeni podboji. Ob severni zid pa je prislonjena »apsida«, velika 1,60 m X 1,40 m. Prostor za »apsido« je okoli 20 cm nižji. Tlak v tem prostoru je nekoliko slabši kakor tlak v ladji in prezbiteriju. Za »apsido« smo našli fragmentirano kovinsko patero z masivnim, ploščatim 12 cm dolgim držajem. Posoda je bila že prej enkrat poškodovana in razmeroma površno popravljena. Opasana je bila s tankim obročem, ki je bil pritrjen z zakovicami. V neposredni bližini patere smo našli še nekaj fragmentov keramike, stekla in bakren novec Justinijana I. (527-565). Po napisu na reversu lahko sklepamo, da je bil novec kovan leta 541 (si. 14). Skupno z Justinijano-vim triensom in Klefovim srebrnikom, ki smo ju našli na poznoantičnem grobišču, je to eden najmlajših predmetov na naselbini. V ladji manjše cerkvice ni bilo drugih najdb kakor samo fragmenti okenskega stekla. Tudi v prezbiteriju smo našli samo elemente od vrat, ki sem jih že zgoraj omenil. Na koncu bi pripomnil, da nismo v prizidani cerkvici nikjer našli ostankov ogrevalnih naprav, kakor trdi Schmid v svojem poročilu.8 Pred obema cerkvicama je bil 2,70 m do 3,30 m širok, pokrit pred-prostor. Tla tega predprostora so približno 80 cm nižja od tal v obeh cerkvah. Višinsko razliko so premostili s stopnicami (si. 15). Na južni strani predprostora smo odkrili temelje nekega objekta okroglega tlorisa. Ca. 21 Celjski zbornik 321 0,90m debel zid obdaja osrednji prostor, ki meri 0,70 m v premeru. Objekt je odmaknjen 0,70 m od zahodnega zidu večje cerkve, 0,40 m od zidu na južni strani ter 0,10 m do 0,20 m od zahodnega zidu predprostora. Med kamni so ohranjeni sledovi malte. SI. 15. Pogled na skupni narteks in oba vhoda s stopnicami x^XslsLi-; SI. 16. Poznoantični lonček, odkrit v severozahodnem vogalu narteksa V severozahodnem vogalu predprostora smo našli 3 različne kose keramike: 1 lonček z navzven zavihanim zgornjim robom. Črno žgana glina je močno mešana s kremencem. Višina 7 cm, inv. 488 (si. 16). 1 precej globoka skodela s horizontalno navzven zavihanim zgornjim robom Črno žgana glina je mešana s kremencem. Višina 7,5 cm, inv. št. 487. 1 vrček z ročajem. Zgornji rob odbit. Na ramenu je vidna sled plitve valovnice. Velikost: ohranjena višina 12 cm, inv. št. 486. Podoben lonček so našli tudi na poznoantični naselbini v Teurnii.n Na južni strani objekta 1, oz. večje cerkvice je prizidan še eden prostor, ki pa še ni v celoti raziskan. En zid je prizidan na jugozahodnem vogalu. Debel je 0,70 m, prostor je dolg 6,35 m, širina pa znaša ca. 4,50 m. V tem prostoru smo našli novec Hadrijana in razmeroma dobro ohranjen novec Faustine st. Izven tega prostora pa tudi zelo dobro ohranjen novec Avre-lijana. Drugih posebnih najdb tu ni bilo. Objekt št. 3 (glej si. 12). Južno od narteksa in zahodno od zgoraj opisanega južnega prizidka imamo še en prostor v velikosti 4,30 m X 2,90 m na severni, odn. 3,20 m na južni strani. Na dnu tega prostora je bil tlak, ki je razmeroma dobro ohranjen, čezenj pa so bili položeni leseni trami, deb. 11 X 13cm. Na te trame pa je bil položen lesen pod (si. 17). 21" 323 SI. 17. Prostor južno od narteksa z ostanki tramov za lesena tla V prostoru smo našli žrmlje, novec Konstantina Gala in fragment koščenega glavnika. Na podlagi zgoraj omenjenih novcev lahko začasno našo naselbino datiramo v čas od srede II. do druge pol. VI. stol. n. št. V letu 1973 bomo nadaljevali z odkrivanjem na zahodni strani bazilike, tj. prostor med narteksom in »lončarjevo hišo«. »Lončarjeva hiša« je stavba V. na Schmidovem načrtu. Razen tega nameravamo rekonstruirati vhodna vrata na fasadi večje bazilike z originalnimi kosi, ki smo jih našli v neposredni bližini. OPOMBE 1 Walter Schmid, Aufdeckung einer altgermanischen Siedlung. Tagespost 3. 10. 1943. Isti, Das ostgotischen Dorf in Reichenegg bei Cilli, Marburgerzeitung 21. 8. 1943. Isti Germanen Erbe julij, avgust 1943. 2 Vera Kolšek, Rifnik v antiki, Celjski zbornik 196.5, str. 281—294. 3 Rudolf Egger, Ausgrabungen in Norikum, J. öAI XVII. 1914. Beiblatt, str. 27- --28, si. 131. 4 Glej opombo 1. 5 Glej opombo 2. 6 Glej opombo 1. 7 Glej opombo 1. 8 Glej opombo 1. 9 Rudolf Egger, Ausgrabungen in Norikum, J. öAI XVII. 1914. Beiblatt, str. 30, si. 16. UD K 758 (497.12—113) MILENA MOŠKON DVE NEOBJAVLJENI VEDUTI KRAJEV OB SPODNJEM TOKU SAVINJE Po ohranjenih vedutah celjskega področja iz sredine preteklega stoletja lahko sklepamo, da je ob zgraditvi železniške proge vzbujal posebno pozornost tudi svet med Zidanim mostom in Celjem. Večina vedut iz teh krajev, ki so bile realizirane v grafikah, je služila zlasti ilustriranju turističnih izdaj, ki so opozarjale na lepote in zanimivosti, katere je ljudem približalo hitro potovanje z železnico.1 Poleg številnih grafičnih in drugih vedut hrani celjski muzej tudi dve oljnati sliki2 — z upodobitvijo Zidanega mostu in predela v Gračnici. Naročnik za obe sliki ni poznan, prav tako ni znano, kje sta se sliki nahajali, preden sta prišli v muzej. Slika z motivom Zidanega mosta (o. pl., 51 X 79 cm, sign. 1. sp. B. Fidler 1849, inv. št. S/64, rest. Štefan Hauko) je upodobljena z desnega brega Save ob pritoku Savinje s pogledom na most in naselji ob njem ter hribovito pokrajino nad bregovoma Savinje. Slikar je upošteval takratna dogajanja — ljudi pred hišo, ob progi, na mostu in pod njim, perice onkraj mosta ob Savinji, lokomotivo z vagoni v bližini kurilnice, prevoznike s konji in delavce med kamnitimi bloki. Prikazal je tudi tipičnost arhitekture delavskih naselij in kristalno čistost obeh rek. Druga slika (o. pl. 61 X 86,5 cm, sign. d. sp. Bernhardt Fiedler p 1849, inv. št. S/294, rest. Štefan Hauko) predstavlja pokrajino ob Savinji, med Zidanim mostom in Rimskimi Toplicami — v naselju Gračnica, ob vznožju Gomile in Kačjega vrha. Tu sta vidni dve domačiji, vodna drča za spravljanje lesa, lesena provizorična poslopja opekarne ob železniški progi in druge stavbe. Z desne strani od Zidanega mosta pelje tovorni vlak, na Savinji krmarita splavarja, na desnem bregu pa lovi ribič z mrežo. Obe sliki imata posebno dokumentarno vrednost, saj nazorno dopolnjujeta zgodovinske dogodke za situacijo v Zidanem mostu ob dograditvi železniškega mostu čez Savinjo in v času prvih voženj iz Ljubljane do Celja.3 Dragocena je tudi upodobitev opekarne v Gračnici, ki je začela obratovati okoli leta 1840. V njej so izdelovali opeko za dograjevanje zdraviliških stavb v Rimskih Toplicah.4 Skoraj na istem mestu obratuje Bernhard Fiedler: Opekarna v Gračnici (o. pl., 1849) Tovarna lesne galanterije v Gračnici leta 1973 (Fotograf. V. Berk) danes Lesna galanterija Gračnica. (Glej sliko, ki jo je fotograf posnel tako rekoč z istega mesta, s katerega je leta 1849 slikal Fiedler.) Avtor slik je Bernhard Fiedler,5 znan predvsem kot slikar vedut iz raznih krajev in dežel. Rojen je bil 21. 11. 1816 v Berlinu in se je tam tudi šolal. Kasneje je predvsem dosti potoval — v Italijo, Dalmacijo, Grčijo, Turčijo, Palestino in Egipt. Od leta 1860 do svoje smrti leta 1904 pa je imel stalno bivališče v Trstu. Bil je častni član beneške akademije. Poleg drugega je izdelal dosti slik po naročilu za avstrijski carski dvor. Narisal je več vedut primorskih mest od Pule do Boke Kotorske.6 Njegova dela hranijo v galerijah v Berlinu, na Dunaju, Frankfurtu, Kölnu, Trstu in drugod.7 Doslej niso znani podrobnejši podatki o slikarjevem bivanju v okolici Celja, leta 1849. Med drugim ga lahko navezujemo predvsem na naročilo Umetnostnega zavoda avstrijskega Lloyda v Trstu, ki je bil založnik izdaj, pri katerih je Fiedler sodeloval predvsem s skicami za izdelavo jeklorezov. Za to založbo je naredil več vedut iz pokrajine ob železniški progi Zidani most—Celje, in sicer: pogled na Laško, Zdravilišče Rimske Toplice ter njegovo okolico, na skalnat svet pred mostom ob izlivu Grač-nice v Savinjo in Zidani most.1 Če primerjamo sliko Zidanega mosta z jeklorezom,8 opazimo, da imata obravnavi isto izhodišče, le da so na jeklorezu opuščeni nekateri detajli, zlasti posamezne skupine ljudi. Iz tega bi lahko sklepali, da je tudi skica za jeklorez lahko nastala že leta 1849. Drugega motiva z opekarno v Gračnici slikar ni izvedel v jeklorezu, pač pa je v tej tehniki upodobil pogled na most nad izlivom Gračnice, kar je bilo v neposredni bližini opekarne.1 Možno je, da je dobil Fiedler za izdelavo obeh oljnatih slik posebno naročilo ki naj bi imelo svoj pomen v zvezi z dogodki ob prvih vožnjah iz Ljubljane do Celja.9 Obe sliki predstavljata z umetnostnega stališča kvalitetno slikarsko delo svoje dobe, obravnavano v širših površinah ter usklajenih svetlobnih in barvnih elementih, dokaj svobodnimi potezami čopiča, ki skoraj nadvladajo osnovno risarsko obravnavo. Slikar je skušal dati obema motivoma tiste slikarske vrednote, ki opozarjajo na zanimivosti in privlačnosti slikovite pokrajine, katere je bilo vredno že takrat tudi v resnici doživeti. OPOMBE 1 Seidl—Mandl: Die Staatsbahn von Wien bis Triest mit ihren Umgebungen, Triest 1856, str. 232 + priložena jekloreza. 2 Točneje proučeni šele ob restavraciji leta 1972. 3 Ivan Mohorič: Zgodovina železnic na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 4 Orožen—Felicijan: Kratka gospodarska zgodovina Celja in okolice, Celje 1952, str. 37. ö Thieme—Becker: Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler, XI. str. 53/. 6 Marjana Schneider: Vedute XIX. stol. u grafici, Zagreb 1968, str. 45 in 178. 7 Catalogo della Galleria d'arte moderna, Trieste 1933 — XI, str. 91. 8 Milena Moškon: Upodobitve naselij in stavb s celjskega področja, Celjski zbornik 1968, str. 25. Fiedlerjev jeklorez je objavljen v Seidlovi knjigi iz leta 1856 (gl. op. 1.), reproduciran pa tudi v knjigi Ivana Mohoriča Zgodovina železnic na Slovenskem (gl. op. 3) na str. 22. 9 Ignac Orožen: Celska kronika, v Celi 1854, str. 214. UDK 808.63 (497.12—11) FRANCE JESENOVEC KRATEK ORIS POGOVORNEGA JEZIKA V CELJU IN OKOLICI UVOD 7 ^nano nam je, da govorimo Slovenci kar štiri vrste svojega jezika, in sicer: knjižni jezik, ki ga imenujemo tudi zborni govor, dalje tako imenovani pogovorni jezik, narečje in žargon ali sleng. Zborni govor je najvišja, najlepša in hkrati najpravilnejša oblika slovenskega govora, saj ga natanko določata sedaj veljavna slovnica in njena pravorečna pravila, pismeni knjižni jezik pa poleg tega še utrjena pravopisna pravila. Ta vzvišeni govor je obenem nekak slavnostni govor in je obvezen za vse, ki nastopajo pred občinstvom, pred gledalci in pred poslušalci, torej ga moramo govoriti v šolah vseh stopenj, na gledaliških odrih, pri javnih govorih in predavanjih, v radiu in na televiziji itd. In prav ta zborni govor je tisti jezik, ki nas druži in povezuje v tisto skupnost, ki jo imenujemo slovenski narod. Narečje je naš prvi govor, ki ga govori vsak doma od detinskih let dalje. Nasprotno pa je žargon najnižja in obenem najslabša oblika našega govora in ie seveda lastna le posameznim sredinam in skupinam v slovenski družbi. Tako na primer poznamo dijaški, obrtniški, športni žargon itd. V vsakem od omenjenih žargonov so posebno značilni svojevrstni poulični, banalni in trivialni izrazi in tem podobna rekla ali fraze. Tako imenovani pogovorni jezik pa je slovenski govor, ki je nekje v sredini med zbornim govorom in narečjem. Ko namreč pride naš otrok v šolo, pride takoj v tesen stik z zbornim govorom in s pismenim knjižnim jezikom in ta dva vsakega otroka vse bolj in bolj trgata od njegovega narečja, ki ga je prinesel s sabo od doma, od domače družine, vendar ga popolnoma ne moreta nikdar odtrgati. Tako se vsak naš človek v šolah izobrazi in postane slovenski inteligent, ki se je že povsem seznanil z zbornim govorom in ga, kakor smo rekli zgoraj, mora govoriti, kadar koli nastopa pred kakim občinstvom, pa najsi je doma iz Ljubljane, Celja, Maribora, Črnomlja, Murske Sobote, z Jesenic ali iz Kopra. Kadar pa ta iz- * Pričujoči članek je posnetek mojega referata na seminarju za slovenski knjižni jezik v Celju z dne 25. septembra 1971. obraženec ne nastopa pred občinstvom, marveč se pogovarja prosto in zasebno, ali kadar kramlja s tovariši kjer koli privatno, takrat sme vsak govoriti svobodneje, s precejšnjimi posebnostmi in glasovi ter oblikami iz svojega narečja -— to pa je tisti pogovorni jezik, ki ga hočemo v našem članku nadrobneje prikazati. Na ta in tak slovenski govor smo postali Slovenci pozorni šele pred kratkim, pred dvema desetletjema, kar ni nič čudnega, saj ta naš govor šele nastaja. Zatorej tudi še ni utrjen in najbrž še precej dolgo ne bo, a vendar že poskušamo določiti zanj vsaj nekaj pravil in oznak. POGOVORNI JEZIK Tako je že pred sedemnajstimi leti v reviji Jezik in slovstvo I, str. 165 prof. Anton Bajec izrazil željo in zahtevo, »da moramo pač pogovorni jezik v neki obliki utrditi in ustanoviti zanj pravila. To je seveda treba storiti tudi za druge pokrajine slovenske zemlje, ne pa samo za Ljubljano, zlasti za Štajerce in Gorenjce«. To željo in zahtevo je izpolnil prof. Jože Toporišič v Slavistični reviji št. 18, str. 57—70, s tem, da je utrdil pravila za splošno-slovenski pogovorni jezik, ki je bliže zbornemu govoru, obenem pa tudi že za ljubljanski pogovorni jezik, ki ima po njegovem mnenju »na splošno iste glasovne značilnosti kakor splošnoslovenski pogovorni jezik, ima pa tudi še svoje posebnosti«. Po vsem tem čaka naše sloveniste še obširna naloga, da orišemo pokrajinske pogovorne inačice, ki so zunaj Ljubljane in hkrati bliže geografskim narečjem ali dialektom. Tako naj bi pričujoči članek skušal naslikati podobo pokrajinske pogovorne inačice v celjskem okrožju, torej osrednje-štajerski pogovorni jezik. Čeprav je razumljivo, da je dolga vrsta jezikovnih pojavov v celjski pogovorni inačici skupna pojavom v splošnosloven-skem pogovornem jeziku, hočem poleg osrednještajerskih navesti tudi skupne jezikovne pojave, da bi bila podoba celjskega pogovornega jezika čim popolnejša. Spregovoriti hočem obširneje o glasoslovju, o mestu poudarka in o oblikoslovnih značilnostih celjske inačice pogovornega jezika, nekaj malega pa tudi o skladnji in slogu ter o besedišču osrednještajer-skega pogovornega jezika. Samoglasniki 1. Drugotno poudarjeni poglasnik se je razvil in vokaliziral v dolgi široki è, tako da govorimo pès, dèS, kès, mègla, tèma, stèza. 2. Stari cirkumflektirani o in novoakutirani o sta se v osrednještajer-skem narečju razvila v dvoglasnik ou — boygi, prousim, kar je vsaj deloma mogoče slišati tudi v našem pogovornem jeziku, na splošno pa se je ta dvoglasnik gotovo pod vplivom zbornega jezika vrnil v monoftong o — bogi, prosim. To velja predvsem za mesto Celje in njegovo neposredno okolico. 3. Samoglasniški r je prešel v zelo široki är — värt, kärt, àrdeè ipd. 4. Samoglasnik o je v zlogu za poudarkom pri samostalnikih večinoma ostal — mleko, kosilo, kopito, medtem ko je v pridevnikih in deležnikih že prešel v u ali pa je popolnoma izginil; zato slišiš izgovor hitro, hitru, m'je paršel; prej me je zebl, zdei m je pa vroč. 5. Pojav moderne vokalne redukcije je v naši pogovorni inačici znan v prav takem obsegu kakor v splošnem slovenskem pogovornem jeziku, kajti tudi pri nas so izginili kratki nepoudarjeni i, u in é, medtem ko so kratko poudarjeni i, u in e prešli mimo poglasnika v kratki široki è. Tako je na primer ta kratki i povsem izginil na koncu besed: v nedoločniku: delat, tärpet. värtet se v velelniku: nes! pros! v množini moškega spola pri deležniku na -1 — smo naredi, smo nesl, smo kupval v končnicah -ami, -emi, -imi, to je v orodniku množine: z rokam, z nogam, z gospem, z goslim ipd. v pogosto rabljenih prislovih: snoč, dost, najrajš tud itd. v dajalniku in mestniku ednine pri osebnih zaimkih: men, teb, seb, pri men, m' je, t' je v določni obliki pri pridevniku s kazalnim zaimkom ta: ta mlad, ta star, ta zelen, ta debu . . . Enak pojav opazimo sredi besed: v deležnikih na -lo, -li in -la: si vziglna, so se zmotle, je prosla, je usahnlo, je naredla, so naredle, je bla, so ble v pomanjševalni priponi -ica: rošca, bošca, ripca itd. Kratko poudarjena i in u sta deloma prešla v kratki široki è, deloma pa sta ostala nereducirana, zato je slišati: kruh in kreh, kup in kep, nič in neč. V besedicah brez poudarka ali enklitikah: pri, si in bi navadno končni -i ostane: pri nas, si biy, bi day. Edninske oblike v deležnikih na -al, -el, -si in -il večinoma vse preidejo v u, le -il lahko ostane na stopnji iy: je ukazu, je vedu, je vidu, je ukradu, je nesu, je hodu, toda — je ubiu, je govoriy. Za redukcijo kratkega jata naj navedem: vidu, vidla, lepga. Podobno velja za kratki u: varjem, varvat, kupvat itd. V osnovi besed pa tudi kratki u ostane: ubit, drugod, ujet. Iz drugotnega polglasnika razviti e, ki v zbornem govoru seveda v odvisnih sklonih izpada, v naši pogovorni inačici večinoma ostaja: Fran-čeka, Slomšeka, pesa, deža. V dvoglasnikih ai in ay vlada nihanje, saj pri nas v pogovornem jeziku lahko slišiš ai, ei in celo i, prav tako au inoy: tako govorimo zdaj in zdej, tukaj in tukej in celo tuki, pray redkeje prou. Podobno nihanje vlada tudi pri vezniku da in de. Soglasniki 1. Mehki 1' je otrdel v srednji 1, medtem ko je končniški mehki 1' seveda ostal kot lj: lubim, ludi, zemla, zele, toda s soljo, z živaljo. 2. Mehki nj, ki je v štajerskih narečjih prešel v j, je deloma vdrl tudi v našo pogovorno inačico, tako da je med izobraženci v Celju slišati tudi oblike: svija, zastoj, sukjič, jiva, jega; namesto svinja, zastonj, suknjič, njiva in njega. 3. Skupini čre- in žre- sta ostali nespremenjeni, zato slišiš v našem pogovornem jeziku: črešnja, črez, žrebelj in čreve. 4. Zlitje šč v š utegneš slišati zlasti v zahodnem delu naše pogovorne inačice: apniše, mravliše, besediše itd. 5. Tu in tam naletiš v celjskem pogovornem jeziku na protezo v-: vura, voken, vosu, Voglajna. 6. Na Štajerskem je ostala asimilacija ali prilikovanje dl v 1 v deležniku pri ženskem in srednjem spolu in v množini: je pala, je jela, je bòia, toda v pogovornem jeziku je pod vplivom zbornega govora in po analogiji ali naliki sedanjiške osnove znova zavladalo neasimilirano dio in dia: je padla, je jedla, je bodla. 7. Končni zveneči zapornik -g je seveda oslabel v nezveneči pripor-nik -h: Boh, na drugi strani pa tudi v nezveneči zapornik -k: Bok, polek, kar in kakor pišejo naši dijaki celo v šolskih nalogah, tedaj v pismenem knjižnem jeziku. Oblikoslovje Čeprav so oblikoslovne značilnosti našega pogovornega jezika v celjskem okrožju v glavnem prikazane že z glasoslovnimi posebnostmi, jih zaradi popolnejše podobe in strnjenosti moram še posebej navesti. 1. Končnica -ah v mestniku množine ženske -a- sklanjatve je pri nas prešla pod vplivom moškega in srednjega spola v -ih, tako da v pogovornem jeziku zelo pogosto slišiš oblike: na stopnicih, v Grižih, v Brešcih, na Teharjih ipd. 2. Množinski samostalniki srednje sklanjatve izkazujejo popolno izenačenje v podobnih samostalnikih ženske -a- sklanjatve: vrate, jetre, črejve, tle, uste ipd. in te in take oblike pišejo naši dijaki celo v šolskih nalogah in referatih. 3. Tu in tam sega ta feminizacija srednjega spola tudi v ednino, tako da pri nas sklanjajo na primer: japka, japke — jajčka, jajčke ipd. 4. Samostalniki nekdanje dolge -ü- sklanjatve z današnjim imenoval-nikom na -ev dobivajo pod vplivom narečja v pogovornem jeziku nov imenovalnik s končnico -va in s tem popolnoma prehajajo v žensko -a-sklanjatev in zato sklanjajo v pogovornem jeziku: cerkva, cerkve — pot-kva, potkve — retkva, retkve — bukva, bukve itd. 5. Samostalniki srednjega spola so se v dvojini uravnali po števnikih dva in dve, tako da slišiš v pogovornem jeziku oblike: dva teleta, dva okna, dve deklete ipd. 6. V imenovalniku množine je pri moškem spolu skoraj dosledno zavladala le oblika na -i, zato redko slišiš obliko na -ovi, še redkeje pa obliko na -je, tako da je v pogovornem jeziku v rabi le oblika na -i: brati namesto bratje, gosti namesto gostje, kmeti namesto kmetje, vouki namesto volkovi, sini namesto sinovi, zobi namesto zobje ipd. 7. Moški samostalniki na -o se sklanjajo le s prirastkom -t: sinko, sinkota; Janko, Jankota; Marko, Markota ipd. 8. Pri pridevniku »bolan« se je oblika iz moškega spola vnesla tudi v ženski in srednji spol in prav tako v množinske oblike: bolana, bolani, bolane, kar lahko beremo tudi v dijaških nalogah, torej v pismenem knjižnem jeziku in v zbornem govoru. 9. Iz narečja je v našo pogovorno inačico vdrl imenovalnik hčer namesto hči in narobe, zato lahko slišimo oblike: našo hči, in nasprotno: naša hčer. 10. Celjski pogovorni jezik ne pozna več preglasa o v e za mehkimi soglasniki v imenovalniku in tožilniku srednjega spola pri pridevnikih, zaimkih in deležnikih. Zato govorijo — dijaki pa tudi pišejo — oblike: tujo mesto, našo dekle, mojo bogastvo, celo ali vso mesto, vso slovensko leposlovje ipd. 11. Oziralni zaimek »ki« je našemu pogovornemu jeziku skorajda neznan, saj na splošno govorijo daljšo obliko »kateri«: naš oče, kateri. . ., naša hčer, katera . .., knjige, katere .. . 12. V ženskem in srednjem spolu ne slišiš več dvojinskih oblik iz zbornega govora, marveč le analogne množinske oblike: dve ženske, dve deklete, dve japke itd. 13. Kazalni zaimek iz narečja z reduplikacijo: toti, tota, toto — se pod vplivom zborne izreke vrača v ta, ta, to, tako da v pogovornem jeziku samo še redko slišiš obliki toti ali teti. 14. V dvojini se je pri glagolu izoblikovala tako imenovana kontaminirana oblika »sma«, in sicer iz dvojinske oblike »sva« in množinske »smo«: sma slišale, grema u Celje, berema knjigo, midva sma naredla, hočma . . . 15. Po tematskih glagolih so se uravnale tudi oblike iz atematskih v drugi osebi množine in zato izgubile svoj s: date, vete, grete. 16. Pri glagolih na -či je v nedoločniku na novo pristopil -t: hočem rečt, nočem pečt, ne morem tečt. 17. V trpnopreteklem deležniku se je pod vplivom narečja posplošila oblika na -t tudi v primerih, v katerih pozna zborna izreka samo oblike na -n. Tako se je analogno po »podrt« izoblikovala oblika »naret« namesto narejen. 18. Ker je drugotni ali sekundarni poglasnik v sedanjiku namesto v a na Štajerskem prešel v e, utegnemo v naši pogovorni inačici slišati tako narečni e kakor tudi zborni a, na primer: vzemem in vzamem, genem in ganem, dehnem in dahnem, pehnem in pahnem, vnemem in vnamem. 19. V tretji osebi sedanjika v množini pozna celjski pogovorni jezik samo mlajše oblike na -ejo in -ijo: noge me bolijo, vrate nesejo. 20. Prav tako v tretji osebi množine pozna naš pogovorni jezik pri atematskih glagolih samo mlajše oblike na -jo, a ne več na -do. Na primer: vejo in ne vedo, dajo in ne dado, grejo in ne gredo, povejo in ne povedo. 21. Neskrčen je ostal sedanjik pri glagolu vreti, zato se glasi: že vre-je. Po vrejem se je uravnaval tudi plevem in je prešel v plejem. Posebnosti v mestu poudarka v besedah 1. V našem pogovornem nedoločniku je mesto poudarka tam, kjer je v deležniku preteklega časa na -1: nosit, pisat, krenit, morit, tärpet, Samoglasnika e in o sta pa v njem kratka in široka: nèst, bòst. 2. V velelniku je mesto poudarka ostalo deloma nepremično: nès! — nèste! ostàn! — ostante; mólte! zbèrte! 3. Zelo pogost je pri nas preskok poudarka za en zlog proti koncu besede. Na primer: znamènje, kamenje, delavec, kladivo, koliko, toliko. 4. V deležniku preteklega časa na -1 je v moškem spolu ostal poudarek vseskozi na zadnjem zlogu, pa naj gre za preproste ali pa za sestavljene oblike: je bežau, je držal, je moučau, je govoriu, je zbuditj, je te-säu, je narediu, je opustiu, je hotèu ipd. 5. V celjskem pogovornem jeziku je deloma znan preskok poudarka za en zlog proti začetku besede, tako da utegneš slišati dvojne oblike: otrök in otrok, pošten in pošten, bogät in bogat, širok in širok, se pop-nèm in se pòpnem, otpre in òtpre. 6. Med poudarne dublete sodijo tudi: deklé in dèkle, zobè in zòbe, prasé in pràse. 7. V osrednještajerskem narečju izkazujejo preskok poudarka proti začetku besede tudi trizložnice: pristava, mòtika in mòtka, toda v pogovornem jeziku utegneš slišati samo obliko Pristava. Nekaj besed iz skladnje in stilistike 1. V celjskem pogovornem jeziku je zelo pogosta zamenjava oziralne členice »kadar« z vprašalno »keda«. Prim.: Zmeraj, keda sem paršu u gosti, so me dòbor postrègl. 2. Neprehodni glagol vstati je postal povratni: »se vstanem«, »sem se vstala«. 3. Splošnoštajerski zamenjani besedni red ob prislovu »še« je seveda «nan tudi našemu pogovornemu jeziku: »še pa niso paršl.« 4. Pogosto je slišati podvojeni protivni veznik: vendar tetga pa nisma znale. 5. Nenavadno pogosto govorijo v celjskem okrožju protivni veznik »vendar«, m sicer tam, kjer v zbornem govoru rajši govorimo krajši protivni veznik a ali pa. Poleg tega pa utegneš slišati v pogovornem jeziku tudi nenavadni besedni red: Vendar stavka je minila, Vendar ko je . . . Vendar udal se nisem. 6. Pri osebnem zaimku za tretjo osebo se je množinski tožilnik »nje:, uravnal po rodilniku njih, tako da v celjskem pogovornem jeziku zmerom govorijo njih namesto nje, na njih namesto nanje, za njih namesto zanje. Prav take oblike prehajajo na Štajerskem vedno pogosteje tudi v zborno izreko in celo v pismeni knjižni jezik. Prim.: Rajši ti njih, da ne bojo oni tebe, Na njih ni treba čakati. 7. Pridevniško povedkovo določilo se v celjskem pogovornem jeziku zelo pogosto rabi v določni obliki, redkeje v nedoločni. Prim.: Kak je naš peb bogi, Da ne bom predolgi itd. Besedišče 1. Krajevni prislov tja je preko ta s privesno členico i prešel v tal, tako da slišiš sedaj: ta gor poleg taj gor, ta dol poleg tai dol. Prislov tam pa se zelo pogosto rabi tudi na vprašanje kam: grem tam. 2. Soodnosna prislova iz zaimka kako — tako sta po preskoku poudarka na prvi zlog izgubila -o ali -u, tako da ima pogovorni jezik obliki kak — tak. 3. Nazadnje naj naštejem še nekaj prav značilnih besed in besednih zvez iz celjske pogovorne inačice: daleč se je kakor na Štajerskem sploh skrčilo v dauč, čakajte v čajte, pazduha v pàsha, paska; poleg teden slišiš tudi v pogovornem jeziku — ne samo v narečju! — keden, dalje je značilen vzklik »pje«! Pestünja se govori s poudarkom na u; pogosteje se govori čui kakor poslušaj! Dalje je znan vzklik »je bela« ali pa »je bela cesta«. Predmetno vprašalni zaimek »kaj« pa se je zamenjal z osebno vpra-šalnim »koga«? Prim.: kóga si naredila? namesto: kaj si naredila? Zaključek Zavedam se, da prikazana podoba pogovornega jezika v Celju in okolici nikakor ni popolna, saj sploh ne more biti, če je ta oblika našega govora šele v nastajanju. Težko se je dovolj jasno in nedvoumno odmakniti od obeh mejnikov pogovornega jezika, na eni strani od zbornega govora, na drugi pa od narečja, saj teh meja do danes še nismo natančneje določili. Pa je tudi utemeljeno vprašanje, kdaj jih bo mogoče postaviti. Iz povedanega sledi, da sem v pričujočem članku skušal nakazati, kaj že vdira v naš pogovorni jezik iz tukajšnjega narečja, pa ne samo v pogovorni jezik, marveč tudi v zborni govor in celò v pismeni knjižni jezik. Ce pa nekateri glasovi, nekatere oblike in rekla ali fraze vdirajo celò v zborni govor, je tembolj gotovo, da so bili ti glasovi in te oblike najprej last pogovornega jezika. Po vsem povedanem nas tedaj čaka najbližja naloga, da čimprej in čim natančneje razmejimo pogovorni jezik od narečij, v našem primeru od osrednještajerskega narečja. UD K 914.971.2 + 949.712 JANKO OROŽEN PAŠKI KOZ.JAK Zemljepisni in zgodovinski oris ZEMLJEPISNE OSNOVE Paški Kozjak je gorski masiv, ki zavzema osrednje mesto v severovzhodni Sloveniji. Po višini nekoliko zaostaja za sosednimi masivi: Pohorje dosega v Črnem vrhu 1543 m, Uršlja gora 1696 m, Smrekovec 1569 m, Boskovec 1590 m. Basališče v Paškem Kozjaku je sicer visoko s.amo 1273 m, toda na vzhodu in jugu nima tekmeca. Zato se masiv na teh straneh vidi iz velike daljave. Razen tega ima na severu, zahodu in vzhodu zelo vidne meje. To mu daje posebno izrazitost. Paški Kozjak pripada gorski skupini Karavank, ki se v obliki ozkega pasu vlečejo od zahoda proti vzhodu in se pri tem znižujejo. Osrednji del Paškega Kozjaka napravlja vtis mogočne gube, ki je podolžno razklana v dve slemeni. Severno sleme je popolnoma enotno. Začenja se ob Hudinji pod Vitanjem in se v rahlem, proti severu vzbočenem loku dviga do najvišje točke, Basališča (1273 m). Odtod se neenakomerno spušča do sv. Jo-šta (1063 m), nato pa se hitro dvigne na Špik (1100 m). S Špika se z ozkim grebenom strmo spušča proti dolini Pake. Greben, imenovan Kozji hriber, loči severno stran masiva od zahodnega in je pokrajinsko izredno pomemben. Tako na severni kakor na južni strani se približno v sredini naslanja nanj razgibana planota. Na obeh, sicer po nastanku različnih planotah se je razvilo ljudsko življenje. Južno izmed obeh slemen je erozijsko delovanje vode razdelilo v več vrhov, ki v višini zaostajajo za točkami v severnem slemenu. Ti vrhovi so: Visoko (988 m), Slapniški vrh (1062 m), Smolnik (1008 m), Podgora (1111 m). Med Visokim in Slapniškim vrhom je zveza popolnoma presekana, med Slapniškim vrhom in Smolnikom je pa še ostala tako močna, da je tu med severnim in južnim slemenom nastala zelo lepa, toda suha gorska dolina z ravnim dnom in zaobljenim prehodom v pobočju. Dolino še danes označujejo kot Les, čeprav so gozd v njej že davno iztrebili. Kljub usmerjenosti od zahoda proti vzhodu ima Paški Kozjak odrastke, in sicer ob zahodnem koncu na južni in severni, ob vzhodnem koncu pa samo na južni strani. 22 Celjski zbornik 337 Paški Kozjak z Basališčem v ozadju Na zahodni strani je Visoko osnova za odrastek v južni smeri, v njem so Hobetov vrh, Ramšakov vrh (Radeč ali Rodojč — Radovič — 971 m) in Vinska gora z najvišjo točko v Temnjaku (814 m). Pri sedlu med Visokim in Hobetovim vrhom se začenja razpoka, ki poteka sprva vzporedno z obema osnovnima slemenoma proti vzhodu, nato polagoma prehaja proti jugu in se pri tem poglablja, izprva položno, nato pa z enkratno večjo strmino. Sleme na južni strani razpoke je v resnici tretje vzporedno sleme Paškega Kozjaka, je pa znatno nižje, čeprav je tudi strmo. V njem sta vzpetosti Trojnski vrh na zahodni in Zlodejev vrh na vzhodni strani. Razpoka je širša v zahodnem — gornjem delu. Tu je nastalo naselje Parovž. V vzhodnem delu prehaja razpoka v ozko sotesko, ki se je od nekdaj imenovala Zlodejev graben, v novejši dobi so ji pa nedomačini nadeli ime Hudičev graben. Severno pobočje Parovža in Zlodejevega grabna se usmerja proti Špiku, Siapniškem vrhu in Smolniku ter se imenuje Strmec. Za južno pobočje navaja franciscejska mapa iz leta 1825 ime Ložič. Na pobočju je lovska koča. Pri koči se začenja strma tajinstvena gozdnata Tajna, ki sega do Hobetovega vrha in Ramšaka. Med. Trojnskim in Zlodejevim vrhom je plitko in široko sedlo, Vraška reber ali Vračjek, ki vodi proti Klancu in Dobrni. Razpoka Parovža in Zlodejevega grabna se obrača proti južni smeri, ker zadeva ob jugovzhodni konec glavnega dvojnega slemena. Zahodni del glavnega slemena se strmo spušča proti že omenjenima razgibanima planotama na severni in zahodni strani. Severno planoto so potoki, ki teko proit severu, razsekali v tri slemena, usmerjena proti po-dolju, ki loči Paški Kozjak od Pohorja. Ta slemena imajo vidnejše točke tik nad podoljem: Lošperk (702 m), Janški vrh (871 m), Irštenj (848 m) in Pečovnikov vrh (793 m). Lošperk je sicer najnižji med njimi, vendar ima značaj sedla, ki veže Kozjak s Pohorjem, tvori pa tudi razvodje v podolju. Zahodna stran je vsaj na videz podobna severni, je pa krajša. Na severni strani sega do navedenega Kozjega hriberja. Južna stran je manj izrazita. Vendar lahko kot mejo smatramo črto od Ramšakovega vrha in njegovega manj izrazitega nadaljevanja do Dobrača (710 m), ki je tik nad Pako. Med obema mejnima črtama, Kozji hriber in Ramšakov vrh — Dobrač, je razgibana planota. Vendar se niti prve niti druge mejne črte ne drži neposredno Med njo in Kozjim hribom je strmo podolje, ki mu pravijo »dolič«, začenja se visoko pod Špikom in se spodaj nad rebrijo ob Paki izravna v mičen dol. Ob njem je še drug, krajši in manj izrazit dolič. Ob obeh doličih vodi navzgor znamenita nova kozjaška cesta. Podobno podolje je tudi ob črti Ramšakov vrh — Dobrač. Vendar ima vseskozi blažje oblike, začenja se pri sedlu med Visokim in Hobetovim vrhom ter se nadaljuje preko rebri, čeprav v zoženi obliki, prav do Pake. To podolje se imenuje Loke in ima toliko pripravnega sveta, da je v njem nastalo več kmetij. Med obema podoljema je razgibana planota, ki se strmo rebrijo spušča proti Paki. Kdor gleda proti Kozjaku z velenjske strani, se mu dozdeva, da vidi tik nad dolino razen Dobrača še drug izrazit hrib, Jesenik (687 m). Toda od zgoraj gledano, vrha ni. V tem pogledu imamo nekaj podobnega kakor v Savski dolini nad Hrastnikom, Trbovljami in Zagorjem, kjer se nam zdi, da so na južni strani doline strmi hribi, v resnici pa imamo pod seboj samo razsekano pobočje, ki prehaja zgoraj v planoto. Geološki nastanek Gubanje Paškega Kozjaka je spremljalo istočasno ugrezanje .na jugu in severu ter pokanje na vzhodu in zahodu. Na južni strani se je ugrezanje vršilo v kotu med Vinsko goro — Ramšakovim vrhom in Trojnskim ■—• Zlodejevim vrhom, na severni strani pa vzdolž sedanjega glavnega slemena, vendar je tu ob sedanjem podolju na meji proti Pohorju nastala podolžna apneniška stena. Sleme se je stop-njema dvigalo iz morja. Valovje je imelo čas, da je izravnavalo vrhove in ustvarilo na pobočjih bolj ali manj ravne, večje in manjše planote. Izravnano teme ima že Basališče. Zavzemata ga lepa travnata Ostrica in sosedna Danja. V nižjih legah je takih večjih ali manjših planot še več. Spomin na upadajoče morje so še sledovi peščenjakov in tankih peščenih laporjev, ki so se odkladali iz morske vode. Danes so primerna podlaga za razvoj rastlinstva in za nastanek domačij. Istočasno so vode, ki so se iztekale v morje, zasipale udor na južni kakor na severni strani. Na južni strani je tako nastala osnova za sedanje Dobrnsko podolje. Na severni strani se je pa zasul globok udor med glavnim slemenom in navedenim apneniškim zidom vzdolž kozjaško-pohorskega podolja. Tekoče vode so razsekale apneniški zid in oblikovale Pečovniški vrh, Irštenj in Jan-ški vrh. Ker so ti vrhovi iz tršega gradiva kakor zasuta planota za njimi, jih vodni vplivi niso v tolikšni meri znižali in so tudi z notranje strani videti kot hribi. V vzhodnem delu, pri Vitanju, se je pa apneniški zid porušil. Terciarne odkladnine segajo tu od glavnega slemena do podolja, samo tik nad Vitanjem je ostala apneniška ost, na kateri je nastal vitanjski Stari grad. Plasti, ki so zasule oba udora, pripadajo na severu staremu terciaru ter jih označujemo kot soteške plasti. Te plasti veljajo v splošnem kot nositeljice rjavega premoga. Planota na zahodni strani je apneniška, sicer se je svet samo znižal in je njegovo površino daljšo dobo izravnavalo morje. Nato je sledilo delovanje tekočih voda. Ta planota s pobočjem do vrha je po prvotnem ljudskem pojmovanju pravi Kozjak. Tercijarni zasuti svet na jugu ter na severu se masi Paškega Kozjaka prilega in jo pokrajinsko dopolnjuje. Je torej njegovo prigorje. Meje in vodovje Meja Paškega Kozjaka (z vključenim prigorjem) je jasna. Na jugu jo dela brazda, po kateri tečeta Dobrnica in njen pritok, prihajajoč od Zlateš-kega klanca v Hostah. Na severu ima isto vlogo Kozjaško-pohorska brazda, ki jo Lošperški preval deli v dva dela. Po vzhodnem teče Jesenica, ki se pri Vitanju izliva v Hudinjo. Pa zahodnem pa najprej Polenik, nato Paka, v katero se Polenik izliva. Vzhodna in zahodna meja sta itak jasni: ozka prelomnica Hudinje tu in Pake tam. Najdaljši potok, ki prihaja iz notranjosti Paškega Kozjaka, je Dobrnica. Nastaja iz dveh tokov: iz Kačnika, ki izvira pod Špikom nad dolinskim kotom Parovža in iz kratkega Šumečkega potočka, ki prihaja na dan vzhodneje, med Strmcem in Brdcami. Dobrnica sprejema pri Dobrni To-pliški potok in se pod Strmcem izliva v Hudinjo. Razen nje dobiva Hudinja s paške strani: potoček, prihajajoč iz Čreskove in z Velike ravni, ki mu dodaja nekaj vode Vrbnica, Trebuhinjski potok, ki prihaja na severni strani glavnega slemena izpod Trebuhinje, preseče tesno sotesko Žimpret med glavnim slemenom in vitanjskim Starim gradom ter se samo nekoliko niže izliva v Hudinjo. Zanimiv in bogat studenec s hladno pitno vodo poleti in toplo pozimi, imenovan tudi Zimpret, so leta 1968 zajeli za vitanjski vodovod. Na severni strani prihaja izpred glavnega slemena več potokov. Največja sta Glažutarica in Bajtnarica, ki se izlivata v Pako, preden ta zahodno smer zamenja z južno-jugozahodno. Manjši potočki teko tudi v Je-senico. Površinske plasti in izraba tal Paski Kozjak sestoji v zgornjih plasteh iz triadnega apnenca, v spodnjih pa iz dolomita. Manj je starejših paleozoičnih permskih in karbonskih plasti, te so v splošnem najniže, zlasti na jugovzhodni strani pogorja. Med apnencem in dolomitom je znatna razlika. Apnenec rad prepe-reva. V razpokah se nabira voda, ki kamen razjeda in ustvarja kraške oblike: vrtače, žlebiče in za Paški Kozjak tako značilne »dole« in »doliče«. Za kmetijstvo so ugodne vrtače, v katerih se nabira rodovitna prst. Vendar so večinoma majhne in bolj pripravne za gozdove. Dolomit se pa zaradi preperevanja drobi na kose, ki često prehajajo že kar v pesek. Če ni pobočje prestrmo, raste na njem razen resja in skromnega grmičevja vsaj trava. Kjer je lega ugodnejša, nastane iz peska polagoma drobna pre-perelina, ki pa je plitka in bolj suha ko na apnencih. Po nepropustni podlagi voda hitro odteče. Na takih tleh so predvsem gozdovi. Med apnencem in dolomitom se pa pojavljajo plasti skrilavcev, la-pornih skrilavcev in peščenjakov, ki hitro preperevajo in dajejo dovolj prsti za rast rastlin. Paški Kozjak pretežno obrašča gozd. Prav na samem temenu so travnate planote, deloma tudi niže, tako v Lesu, kjer se je gozd umaknil gorskim travnikom; kjer se je nabralo dovolj rodovitne prsti, le tam so se pojavile domačije z njivami in travniki. Gozd je na vseh pobočjih Sestoji so deloma še prvotni, sestoječi iz bukve in jelke. Največ jih je na apnencu v najvišjem pasu. V naslednjem nižjem pasu pravladujejo bukve in bori. Na dolomitu si slede gozdovi smreke in bukve; gabra in bora; hrasta in gabra, javorja in jelše. Pod krošnjami gozdnih dreves je bogat podrast, sestoječ iz zelišč, cvetnic in raznovrstnega grmičevja. V smeri od zgoraj navzdol si slede: gozdna bekica, planinšček, borovničevje, mahovje; bela bekica, goli lepen, trpežni golšec, grint, mlečnice, rumena mrtva kopriva, kadulja, dišeča perla, gozdna vijolica, zajčji lapuh, gozdni šaš, škrlatna zajčica, kislica, skržolica; mokovec, jerebika, mali jesen, alpski negnoj, kokoševec, me-denika; dren, dobrovita, šmarna hrušica, čistilna krhlika, kalina, krvavo-rdeča krvomočnica, kosmuljek, navadna solznica, škrlatnordeča deteljica, okroglolistni golšec, jelenski silj, košeničica, pomladanska resa. NASELJENOST V LUCI ZGODOVINE Čeprav je pretežno gozdnat, je bil Paški Kozjak že davno naseljen. O prazgodovinski dobi govori sicer skromna najdba, ki so jo našli nekje na vrhu. Nekaj prazgodovinskih predmetov so odkrili tudi v okolici Vitanja. Najdbe iz rimske dobe so pa že kar številne in značilne. Razen na Dobrni in v Strmcu (Novi cerkvi) so prišle na dan zlasti v Vitanju in njegovi okolici. Skozi Vitanje je vodila važna cesta, ki je vezala Celje (Ce-lejo) s sedanjim Starim trgom pri Slovenjem Gradcu (Collatio), z Globas-nico v Podjuni (Juenno) in z glavnim mestom noriške province, Virunu-mom na Gosposvetskem polju. V Vitanju je bila verjetno rimska postaja Upellae. Tu najdeni nagrobni spomeniki so vzidani v župnijski cerkvi. Nad Vitanjem sta blizu cerkvice sv. Vida v Beškovnikovi kapeli vzidana nagrobnika dveh rimskih vojakov, o katerih domnevajo, da sta stražila sužnje, ki so v bližini lomili pohorski marmor. Ob cesti, ki vodi v zapadno smer, so na sedlu pri Lošpergu odkrili več rimskih ostankov. Še bliže Vitanju so pri gradnji ceste zadeli na rimski spomenik. Naslednja stoletja o preteklosti molče. O dobi slovanske samostojnosti pa imamo po mnenju Davorina Trstenjaka dvoje, troje značilnih pričevanj. Na pohorski strani sta nedaleč od Vitanja Spodnji in Zgornji Svarožnik. A Svarog je bil staroslovanski bog sonca in toplote. Omenjena cerkvev sv. Vida bi utegnila biti naslednica Svetovidovega svetišča. Tudi o dobi, ko so Slovenci prišli pod frankovsko-nemško oblast, zgodovina za 200 let molči. Leta 980 se Paški Kozjak prvič posredno omenja. Tega leta je cesar Oton II. podelil Otonu I., mejnemu grofu Savinjske marke, 20 kmetij med Dobričem, Stenico (vzhodnim nadaljevanjem Kozjaka) in Breznim (na samem Paškem Kozjaku). Sledili sta še dve darovnici, ki sta pomnožili posest Viljema I. in Viljema II. na področju Savinje, Save, Sotle in Mirne. Ko je grofica Hema, Viljema I. vdova, po smrti moža in sina ostala sama, je v pričakovanju smrti svojo veliko posest razdelila. Južni in srednji del posesti (ob srednji in spodnji Savinji) je namenila svojim sorodnikom, širok pas na severu, ki je segal od Šaleške doline preko Vitanja, Šentjurja in Bizeljskega v dolino Mirne na Dolenjskem, je pa poklonila ženskemu samostanu, ki ga je ustanovila v Krki na Koroškem (1042). Po njeni smrti je solnograški nadškof s to posestjo podprl krško škofijo, ki jo je ustanovil leta 1072. Krški škof je na važnih točkah pridobljene posesti zgradil ali dal zgraditi vrsto gradov, v katerih so sedeli njegovi ministeriali in gospodarili podrejenim kmetom. Ministeriali so se kot fevdniki polagoma okrepili m se začeli smatrati za gospodarje v upravo in varstvo jim izročene posesti. Med njimi so bili tudi mogočni gospodje, npr. Celjski grofje. Konec srednjega veka ali samo nekoliko pozneje se je že velik del posesti izvil škofom iz rok. Sorazmerno dolgo so se zaradi vinogradov držali v Mokronogu in na Bizeljskem, a najdalje v Vitanju, ki so ga z že močno zmanjšano gospoščino prodali leta 1783. Stari vitanjski grad je bil na vzpetini nasproti Paškemu Kozjaku. Leta 1201 ga je hud potres tako razmajal, da se je stolp porušil in pokopal pod seboj ministeriala Hartroda in 7 drugih ljudi. Grad so obnovili. Leta 1443 ga je razdejal celjski vojskovodja Jan Vitovec. Zopet so ga obnovili, a končno pustili propasti. Razvaline se po sedanjem lastniku imenujejo Krajnikov grad. Drug grad je nastal nekoliko pod trgom na vzhodni strani na vzpetini, ki je odcepljena od Stenice. Bil je naseljen še v XVIII. stoletju. Njegove razvaline na izredno strmih skalah še danes vzbujajo veliko pozornost. Po sedanjem lastniku jih označujejo kot Goležev grad. Toda že leta 1404 je bila v trgu manjša graščinica (curia episcopalis = školijski dvor), v kateri se je mudil škof, kadar je prišel v Vitanje. Tu je bil vsaj pozneje sedež gospoščinske uprave. Graščina, sorazmerno majhna, toda zanimiva, stoji še danes. Prvi kupec gospoščine, Marija Jožef baron Dienersberg, jo je imel v posesti samo dve leti. Nato je hitro šla iz rok v roke. Šele fužinar Jožef Steinauer jo je trajno zadržal. Posest je v celoti merila 1471 oralov, od tega je bilo 1395 oralov gozda. Po zakonu o kmetiški odvezi iz leta 1848 graščina ni več imela pod-ložnikov, niti ne sodne in upravne oblasti. Steinauerju je leta 1868 kot posestnica sledila hči Terezija Mulej (Mulley). Za njeno hčerko Luizo je postal lastnik neki Ramsauer. Po posredovanju Češke pozemkove (zemljiške) banke je bila leta 1917 posest razprodana. Zemljišča so pokupili kmetje, graščino pa pozneje Kušar. Razen vitanjske gospoščine so bile do leta 1848 fevdalni gospodarji kmetij na vitanjski strani še nekatere druge gospoščine: Dobrnica, Legen pri Slovenjem Gradcu, Konjice, Jamnik pri Konjicah, Rabensberg ali Lanšperk pri Šmartnem v Rožni dolini, nadžupnija v Strmcu (Novi cerkvi) Lemberg in posestvo Russ, priključeno gospoščini v Lembergu, toda njim so pripadale samo posamezne kmetije. Na dobrnski strani so bili fevdalni gospodarji kmetij- gospoščine Lemberg, Rabensberg — Lanšperk, Dobrna, Dobrnica, posamezne kmetije so imeli tudi: nadžupnija v Strmcu in gospoščine Zalog, Tabor pri Voj-niku, Zalog pri Arji vasi, Turn v Šaleški dolini in Vodriž pri Graški gori. Fevdalni gospodarji na velenjski strani so pa bili: Velenje, Šalek, Gorica, Bevška Dobrava, Legen in Hartenstein pri Slovenjem Gradcu, župnija Vitanje, Dobrnica, Lemberg, Zalog. Sredi XVIII. stoletja državni oblasti že ni več zadoščal stik s prebivalstvom preko graščinskih gospoščin. Vojne potrebe so zahtevale neposreden stik. Da bi imeli boljšo kontrolo nad vojnimi obvezniki, so uvedli tako imenovane števne občine z oštevilčenimi hišami (1771). Leta 1784 so pa zaradi boljšega nadzora nad zemljiško posestjo in možnosti pravilnej-šega obdavčenja uvédli tako imenovane katastrske občine, ki so jih pozneje imenovali tudi davčne občine. Paški Kozjak je bil redko naseljen, zato so na njem uvedli razmeroma velika katastrske občine, ki so vse v redu segale od vrha do vznožja. Skoraj vso južno stran z manjšim delom pobočja ob soteski Hudinje so združili v katastrski občini Sv. Jošt. Dobila je ime po cerkvi sv. Jošta, ki je na zahodnem delu glavnega slemena. Le majhen del je pripadal katastrski občini Čreškova. Na vitanjski strani so ustanovili katastrsko občino Brezen, ki je zajela vzhodni del planote na vrhu, pobočje nad sotesko Hudinje, terciarni svet v ozadju Vitanja in pobočje nad njim. Ime je ta katastrska občina dobila po Breznu, ki ima strnjeno jedro jugozahodno ob Basališču, sicer je pa raztresen. Iz vsega zapadnega dela severnega pobočja z rastresenim naseljem Globoko so napravili katastrsko občino Kozjak. Med Breznom in Kozjakom je nastala katastrska občina Spodnji Dolič. Vse zapadno pobočje, t. j. pravi prvotni Kozjak, so z Lipjem in Lopatnikom združili v katastrski občini Lipje. Lipje samo je daleč na jugu, med Bevškim in Vinsko goro, na severni strani ceste Vinska gora—Velenje. Trg Vitanje in vas Vitanje z župno cerkvijo so združili v katastrski občini Vitanje. Leta 1850 so na osnovi provizoričnega občinskega zakona ustanovili moderne občine, kakršne so se v bistvu ohranile do druge svetovne vojne. Pri tem so katastrsko občino Sv. Jošt priključili občini Dobrna, ki je dobila še tudi katastrske občine: Dobrno, Klanec in Zavrh. Iz katastrskih občin Brezen, Kozjak in Spodnji Dolič so napravili tri občine, ki so se prav tako imenovale. Katastrsko občine Lipje so pa priključili občini St. Janž na Vinski gori, ki je štela v celoti štiri katastrske občine, kajti obsegala je tudi: Št. Janž, Prelsko in Črnovo. Taka upravna razdelitev je ostala do stare Jugoslavije. Ko je leta 1930 začela pritiskati huda svetovna gospodarska kriza, je vodstvo države menilo, da bi večje občine laže premagovale krizo kakor majhne. Tako je leta 1933 izšel nov občinski zakon. Na osnovi tega zakona so Brezen, Spodnji Dolič in še Hudinjo, Ljubnico, Pako in Stenico priključili k Vitanju, občino Kozjak k Mislinji, medtem ko sta že itak veliki občini Št. Janž na Vinski gori (s katastrskimi občinam Lipje, Št. Janž, Prel-ska in Črnova) ter Dobrna (s katastrskmi občinami Dobrna, Klanec, Sv. Jošt in Zavrh) ostali nespremenjeni. Kmetje na Kozjaku so skušali prebresti krizo s povečano prodajo lesa, pri čemer so gozdovi često preveč trpeli, posameznikom se pa le ni posrečilo, da bi bili rešili kmetije. Ko je prišla najtežja krizt naše zgodovine, doba druge svetovne vojne, je ta ali oni mislil, da bi mu bilo pod sovražnikom bolje. Toda sovražnik je prinašal najhušje gorje in grožnjo, da bo uničil naš narod in naš rod. Ze v avgstu 1941 se je v Šaleški dolini začel organizirati odpor, odročni Kozjak je bil tedaj še ob strani. Za uspešen odpor je bila potrebna terenska organizacija, a te v kozjaških hribih ni bilo mogoče v kratkem času izvesti. Vendar so partizani okrog 9. septembra 1942 po akciji v Za-veršah na zahodni strani Pake prišli prvič na Kozjak. Zima leta 1944 je Paški Kozjak v polnem obsegu vključila v borbo. Prihajala je XIV. divizija. Prav v času, ko se je divizija bližala Kozjaku, so SS-ovci pripeljali iz celjskih zaporov 100 talcev in jih na trati ob cesti postrelili. To je bilo 14. februarja. Ta dan je XIV. divizija, ki je medtem že prestala hude borbe, zlasti ob prehodu čez Gračnico med Jurkloštrom in Rimskimi Toplicami, prešla Voglajno v Opoki, vzhodno od Štor. Dne 15. februarja je imela hude-borbe pri razvalinah starega lindeškega gradu. Zvečer je pri Socki prešla Hudinjo in se povzpela na Paški Kozjak. Dne 16. februarja je divizija želela počivati, vendar so se že začele borbe. Okupatorski komandant polkovnik Treck je zbral skupino, ki je bila po številu trikrat močnejša od partizanov. Dne 17. februarja je skušal partizane obkoliti. Šercerjeva brigada se je borila z Nemci na vrhu Koz-jaka, Bračičeva in Tomšičeva brigada pa na zapadu, pod Sv. Joštom in pri Klincu. Obroč se je že sklepal, a divizija ga je prebila. Udarila je na severno stran. Dne 18. februarja se je skušala v Spodnjem Doliču prebiti na Pohorje. Toda našla je prehod zaprt. Le štirje bataljoni so se pretolkli skozi zaporo. Glavnina divizije se je z vsemi ranjenci in komoro vrnila na Paški Kozjak. Umik z ranjenci in komoro v visokem snegu in ob ostrem mrazu je bil izredno težak. Na čistini med Glažarjem in Miklavžem, zadnjima kmetoma pod Basališčem, so Nemci napadli. Partizani so sovražnika odbili, rešili so ranjence, izgubili so komoro. Povzpeli so se na Basališče. Vse to je bilo 18. februarja. Preko noči so se Nemci porazgubili po saminah. XIV. divizija se je pa zbrala in odšla proti Brdcam. Dne 19. februarja zjutraj je sovražnik napadel pri Podpečanu v Zgornjih Brdcah. Divizija se je v hudih borbah umikala mimo Dobovičnika" proti zapadu. V noči med 19. in 20. februarjem je pri Jurku in Hobetu pod visokim snegom prebila obroč in se spustila proti Paki." Na te borbe opozarja obiskovalca Paškega Kozjaka 5 napisnih plošč. Ena je na Štravsovi (p. d. Krivčevi) hiši v Brdcah. Z nje zvemo, da je dne 15. in 16. februarja padlo v okolici 13 borcev. Druga je na Visokem. Ta nam pove, da je na tem mestu v noči od 18. na 19. februar XIV. divizija prebila okupatorjev obroč in se pomaknila čez Pako. Tretja je nad cerkvijo sv. Jošta ob Špiku. Spominja nas na srdite borbe med 17. in 19. februarjem. Dve plošči (ena je pri Jurku in ena pri cerkvi) veljata spominu na dva padla borca neznanega imena. Z vrha se je divizija po strminah spustila v dolino in 20. februarja v zgodnjih jutranjih urah prekoračila Pako in progo pod železniško postajo Paka. Še istega dne je preko Plešiv-ca prešla na Graško goro, kjer je imela 21. februarja hude borbe. Dne 22. februarja se je borila pri Ravnah nad Šoštanjem. Nemški pritisk je popuščal. Naslednji dan 23. februarja, je divizija počivala med Zavodnjami in Št. Vidom nad Šoštanjem. Vendar se je prikradla nemška patrulja do hiše, kjer je bil pesnik Kajuh, vodja kulturniške skupine, s tovariši. Kajuh je po nesreči padel. Divizija se je nato napotila proti Goltem, Kamnu in * Ta kmetija se v spisih napačno navaja kot Dobaričnik (po napačnem zapisu imena na specialki). " Sedelce pod Visokim z dvema kmetijama, kjer je XIV. divizija prebila sovražni obroč, se že zaradi lege ne more imenovati Podvin; zaselek s tem imenom je pod Vinsko goro in je del naselja Pirešica. Rastkami. Bile so še borbe. Toda 26. februarja jo Nemci nehali napadati. Govorili so, da so divizijo uničili. Utrpela je zares polovico borcev in vso komoro, vendar je bila zarodek za velik razmah. Njene enote so se kasneje večkrat ustavile na Paškem Kozjaku. Pri Glažarju v gozdu je bila skrita bolnica. Pri Jurku pod Visokim in pri Ramšaku v spodnjem delu Globokega sta bili obveščevalni postaji. Posebno hude izgube je divizija prizadela Nemcem 5. februarja 1945. V tem času so se enote XIV. divizije zadrževale na Paškem Kozjaku tudi zato, ker so zavezniški avioni tu odmetavali material. Ko so Nemci že kapitulirali, so bile v Globoki med Kozjakom in Do-ličem hude borbe z umikajočimi se ustaši. Na prejšnje in te borbe spominja lep spomenik, ki ga je Zveza borcev postavila na lepi vzpetini tik nad Ramšakovo domačijo. Napis nam pove vse. Glasi si: Tu je pokopanih 13 borcev 14. divizije in 24. borcev 17. in 51. divizije NOV Jugoslavije. Prvi so padli v strašni zimi 1944. leta, drugi v maju 1945. leta v zadnjih borbah za našo svobodo. Slava junakom, ki so pokazali, kako se je treba boriti za domovino. Partizani so napadli tudi na vitanjski strani. Julija 1944 so dvakrat vdrli v trg. Dne 2. maja 1945 je Šercerjeva brigada znova udarila na Vitanje in Nemce pregnala iz trga in okolice. NASELJA Za novejša zgodovinska obdobja, zlasti od konca 18. stoletja dalje moramo govoriti o naseljenosti in prebivalcih tega ozemlja v okviru katastrskih občin, ki so pri nas najstarejše podeželje združujoče organizacije. Katastrska občina Sv. Jošt je bila, kakor sem že navedel, del bivše občine Dobrna. Ta katastrska občina je leta 1910 štela 420, leta 1931 pa 440 prebivalcev, kar je glede na njeno velikost izredno malo. V vsej katastrski občini so bili samo štirje majhni zaselki, ostalo prebivalstvo je živelo na samotnih kmetijah. P ar o v ž. Iz Dobrne nas ob Dobrnci v prvih letih stare Jugoslavije zgrajena okrajna cesta mimo graščine Dobrnice najhitreje privede v osrčje Paškega Kozjaka. Dobrnica prihaja iz tesne soteske Zlodejevega grabna, ki so ga v novejši dobi začeli označevati kot Hudičev graben. Ob vhodu v Zlodejev graben je še poslopje, kjer je v polpretekli dobi koval daleč naokrog sloveči Grabenski kovač Vanovšek. Danes se ne ču-jejo več udarci kladiva, kajti sinovi so se razšli. Tudi mlini že počivajo in čakajo popolnega konca. So ob Kačniku in Šumečniku. Ob sotočju se dolinsko dno dvigne in razširi, tako da so mogle nastati štiri stare kmetije z imeni: Parovšek, Felicijan, Šunk, Jožef. Kmetije so še tako blizu druga drugi, da lahko govorimo o zaselku — Parovžu, Jožef je že čisto v kotu. Kačnik v bregu nad njim je že precej oddaljen. Tri kmetije so bile v fevdalni dobi podložne Dobrnici, Šunkova in Kačnikova sta bili lemberški. Na Parožnikovem so Antonu Pareškemu (»Pareschy«) sledili trije Parežniki, tem po priženitvi trije Avberški in en Fijavž (1946). Od Parož-nikovega se je leta 1871 odcepil znani Rošerjev (»Zlodejev«) mlin. Na Felicijanovem so Blažu Slapniku (1752) sledili dva Felicijana in ena Felicijanka, tej pa Podpečani (1935). Na Jožefovem so Jožefu Pareškemu do danes sledili štirje Felicijani. Na Kačnikovem srečamo za Kačniki Pušnike in Leopolda Lednika, lesnega trgovca (1907). Na Šunkovem sta za Antonom Sunkom Pareškim (1752) gospodarila Štefan Grušovnik in Anton Šunko, leta 1814 so sledili Čerenaki, ki so na kmetiji še danes. Parovžu se pripisujeta tudi dve kmetiji na južni strani doline: Vrač-jekovo na sedlu proti Klancu in Trojnšekovo na južni strani Trojnskega vrha. Obe kmetiji sta bili podložni Lembergu. Na Vračjekovem je Valentinu Vrašniku (1752) sledilo 5 Lešnikov, tem pa po priženitvi Žužki (1925). Na Trojnškovem srečamo najprej Krajnce, nato pa Očarke, Golčerje, Mastnake in Rednake (1936). Kačnikovo je že na severnem pobočju. Razen tega se štejeta k Parovžu še tudi kmetiji Spodnjega in Zgornjega Okrožnika. Obe sta na Okrožci. Na kmetiji Spodnjega Okrožnika gospodarijo Okrožniki vsaj že od leta 1752. V fevdalni dobi je bila kmetija podložna Dobrnici. Na kmetiji Zgornjega Okrožnika so Okrožnikom leta 1932 sledili Skoki. Ta kmetija pa je bila podložna Lembergu. Strmec je pobočje na severni strani Parovža. Dostop je ob Šumeč-nikovem potoku (skozi Rjavko) in mimo Kačnika. Jurkovo, pod Sv. Joštom. Jurkom so leta 1925 po poroki sledili Ram-šaki. Kmetijica je bila podložna Lanšperku — Rabensbergu. Špeharjevo. Leta 1788 je od lemberške graščine kupil svet Matija Ulrik in ustanovil kmetijico. Sledili so Dobovičniki (1791), ki gospodarijo tu do danes. Sosed Špeharjev je Zgornji Marčič. Svet je leta 1794 od Lemberga kupil Jurij Črep in ustanovil kmetijico. Orepom so leta 1954 sledili Bra-čiči. Rebernikovo, kmetija v Rebri, Rebernikom (1752) so kot lastniki sledili Dobovičniki, a tem Pušniki (1793). Kmetija ie bila podložna Lembergu. Škodovnikovo. Izza srede XVIII. stoletja so gospodarili na kmetiji Vasleti, tem so leta 1931 sledili Mešli. Kmetija pod Sv. Joštom je bila podložna Lanšperku — Rabensbergu. Pripoveduje se, da so nekje na tej kmetiji zakopani zlatniki. Slapnikovo. Grobelniki so bili na kmetiji že okrog leta 1800. Kmetija je bila podložna Vodrižu. Južno od kmetije je Slapniški vrh. Vzhodno od Slapniškega vrha je Maršnak. Prvi znani gospodarji so bili Vrhovniki, toda že v XVIII. stoletju so jim sledili Maršnaki ali Ma-lišnaki. Kmetija je bila podložna Dobrnici. Vzhodno od Slapnika je Papež. Nikolaju Papežu (1752) je sledil Matija Dobovičnik, za njim so gospodarili Grobelniki do leta 1926, ko si jo je pridobil lesni trgovec Lednik. Kmetija je bila podložna Dobrnici. Jugovzhodno od Maršnaka je Pušnik — Mešlovo. To kmetijo so za Pušniki prevzeli Mešli leta 1914. Bila je podložna Dobrnici. Na Spodnjem Dobovičnikovem so Dobovičnikom sledili Golčerji (0.1 820). Kmetija, Spodnja Dobovica, je bila podložna Dobrnici. Sv. Jošt (zdaj označevan tudi kot Kozjak) je najbolj znano naselje na Kozjaku. Nahaja se tik pred Špikom na nekoliko izglobljenem delu samega temena in sestoji iz cerkve, župnišča, mežnarije, šole in ene hiše. Sedanja cerkev je bila zgrajena leta 1883. Prvotna cerkev je bila izprva podružnica Dobrne. Samostojna kuracije iz leta 1787. Otroke so duhovniki začeli poučevati leta 1844. Redna šola je nastala leta 1894. Šolsko poslopje je iz leta 1900. L e s je lepa, dolga gorska dolina med Basališčem na severni in Slap-niškim vrhom in Smolnikom na južni strani. Do konca XVIII. stoletja si je vso dolino lastila lemberška gospoščina. V letih 1787 do 1789 je Les prodala štirim gorjancem, ki so si ustanovili skromne domačije. Te so: Flerinačeva, Zgankova, Štukljeva in Zgornja Arnejčeva. Na Flerinačevem so Florjana Pečniku sledili Cirkovniki in tem Ra-kovniki (1927). Kozjak (nekdanji Sv. Jošt na Kozjaku) Na Žgankovem sta Tomažu Krašeku (ki se navaja tudi kot Žgank 1787) sledila dva Zganka. Leta 1852 si je pridobil kmetijici Gašper Cir-kovnik in njemu so sledili Spegli (Spegu). Na Štrukljevem gospodarijo Hrastevni od 1789 do danes. Na kmetiji Zgornjega Arnejca so bili najprej Pačniki, nato Pesjaki, Jakopi, Kamerniki, Bračiči. Čisto na kraju je bila kmetijica Žerjav —■ Mago, ki je prav tako nastala na lemberškem gospoščinskem svetu. Ustanovil jo je Lovrenc Ver-šelak (1790). Nadaljnji lastniki: Žerjavi (1824), Golčerji (1894), Jakobi (1921), Bračiči (1925). Nekaj sveta je imela v Lesu tudi dobrniška gospo-ščina. Na njem so se pred kmetiško odvezo naselili Sešli, ki so jim sledili Spegli (1904). B r d c e. Gornje samotne kmetije. Jurij — Zgornji Marčič, prvi pod Lesom. Kmetijo je leta 1794 ustanovil Jurij Črep. Sele leta 1954 so Črepom sledili Bračiči. Tanačevo. Podpečani so bili na kmetiji že v XVIII. stoletju. Kmetija je bila podložna Lembergu. Južno od kmetije je Podgora. Zaselek Brdce. Zaselek treh kmetov, ki so znatno niže, med Krivče-vim in Kovačevim vrhom. Kmetije so znane izza terezijanskega katastra (1752), bile so podložne Lembergu. Krivčevo. Krivcem so leta 1935 po priženitvi sledili Stravsi. Tanclovo. Tanclovo ime je nosil prvi znani lastnik Anton (1752). Sledili so mu Krivci. Nato so gospodarili na kmetiji Pučniki (1898) in za njimi Cvikli. Narodenovo. Narodenom (1753) so sledili Vanovški (1805), rod Za Grušovcem (1864), Koprivniki (1887), Skoki (1898) in Banovški (1939). Samotne kmetije zapadno od zaselka Tri lemberške,- Pečnik — Jamniškovo. Prvotni lastniki Pečniki. Leta 1752 je bil lastnik Pavel Gmajner. Sledili so Jamniki. Grušovnikovo. Grušovniki so bili na kmetiji že leta 1752. Leta 1797 so sledili Operčkali. Vse tri kmetije so bile podložne lemberški gospoščini. Leta 1890 je prvo in leta 1891 drugo kupil lemberški graščak dr. Edmund Langer, leta 1904 pa tretjo njegov naslednik Hubert Galle. Ohranila sta se samo dva starejša odcepka: Kolarik — Slapernikovo (Zgornji Bem) in Jamnišek — Orlič — Mavh — Stravs — Podpečan — Špegel-Dobovičnikovo (prvi od prve, drugi od tretje kmetije). Južno od teh kmetij je Drenica. Zgornji Urličnik — Kraguljček na kmetiji. Kraguca. Orličnikom so sledili: Korenaki (1855), Jamniški (1883), Žerjavi (1897), Rihtarji (1902), Golčarji (1939), Cvikli (1947). Stravsovo. Stravsi so na kmetiji vsaj že od leta 1800. Kmetija je bila podložna Lanšperku — Rabensbergu. Sumečnikovo. Šumečnikom, ki so bili na kmetiji že leta 1752, so sledili Gradišniki. Kmetija je bila podložna Dobrnici. Zgornje Dobovičnikovo v Zgornji Dobovici. Dobovičnikovi so bili na kmetiji že okrog leta (1800). Sledili so jim Stravsi (1863), Crepi (1896). Kmetija je bila podložna Zalogu. Spodnje Dobovičnikovo v Spodnji Dobovici. Lastniki so bili: Dobo-vičniki (1752), Golčerji (okrog 1800). Kmetija je bila podložna Dobrnici. Samotne kmetije pod zaselkom Sumejevo je nastalo okrog leta 1800 na dobrnškem gospoščinskem svetu. Lastnik do 1930 Marovšeki, nato Brecli. Sumejevo (Francuhovo). Lastniki: Malešnaki, Podpečani (1852), Ja-vorniki (1872), Grušovniki (1947). Kmetija je bila podložna Lembergu. Od-cepek od predhodne kmetije: Grobelnikovo. Markovo. Na dobrniškem gospoščinskem svetu nastala kmetijica. Lastniki še danes rodbina Za Grušovcem. Zgornje Šentovčekovo. Lastniki: Šentovčniki (1752), Korenaki (1884), Medvedi (1924). Kmetija je bila podložna Lembergu. Spodnje Šentovčnikovo, nastalo na dobrniškem gospoščinskem svetu. Lastniki: Dobovičniki, Cerenaki (1932), Rošerji (1927). Pod Visokim na sedlu nad Parovžem leži Jurkovo. Na kmetiji je bil rod Jurkov že v XVIII. stoletju, izza leta 1925 so po priženitvi lastniki Ramšaki. Kmetija je bila podložna Lanšperku — Rebensbergu. Hobetovo. Tomažu Hobetu so kot lastniku sledili še trije Hobeti, nato sta gospodarila na kmetiji dva Rednaka, leta 1934 si jo je pridobil lesni trgovec Franc Skaza. Kmetija je bila podložna Zalogu — Širju. Pod Radojčem ali Ramšakovim vrhom na lepi planoti leži Ramšakovo. Prvi znani Ramšak je bil Pavel (1752). Še danes so na kmetiji Ramšaki. Z nje se je Ramšakov rod razširil tudi na druge kmetije. Kovačevo. Lastniki so Korenaki že od leta 1752. Kmetija je bila podložna Lembergu. Topolšekovo v Topolah v smeri proti Hudinji. Topolšekovi so bili na kmetiji že leta 1752. Sledili so jim Rošerji (1831), a tem Golobi (1937). Kmetija je bila podložna Lembergu. Kamšakovo na Kamšakovem hribu blizu Hudinje. Kamšakovim so leta 1920 sledili Štravsi. Kmetija je bila podložna Taboru. Na Trojnskein vrhu je bila rudarska hiša. Vzhodno od Ramšaka so sledovi jaška — dušnika. Rudarji — Italijani so leta 1864 zgradili Ramšakovo hišo. Ko so bili gotovi, so jim Ramšakovi napravili likof, ki je bil kakor svatba. Ramšaki so imeli vinograd na Klancu pri Dobrni. Pod domačijo so na gorskem travniku kraške jame, skozi katere pronika voda. Kmetija ima zemljišča tudi v Lokah, na velenjski strani slemena. Podložna je bila Lembergu. Loka leži v dolinskem kotu, ki ga na dobrnski strani tvorita Radojč in Temnjak. V sklenjenem naselju so bile tri stare kmetije. Gregorjevo (lastniki Božniki), Počivavnikovo (lastniki Dobovičniki) in Mihelakovo (lastniki Gučeki). Poleg Gregorjeve domačije je ponikalnica. V okolju so štiri samotne kmetije: Larmentovo (lastniki Larme, že 1752, Budniki, Staneti, Pesjaki, Goršeki). Kamšakovo (lastniki Kaminšeki — 1752, Lipičniki — 1828, Tekavci — 1876, Lipniki — 1955), Čerjakovo (lastniki Kolmani — 1752, Čerenaki in Marovšeki — 1814) in Rednak — Višnar — Božnikovo, ki je imelo mlin. Tri kmetije so bile podložne Dobrni (Gregorjevo, Larmentovo, Kamšakovo), ena Lembergu (Čerjakovo), ena Zalogu (Rednak — Višnar — Božnikovo). Ponikalnica pri Gregorju ojača vodo, ki prihaja od ponikalnice pri Ramšaku. Pod Loko prihaja na dan kot Potoški vrelec, ki ima zelo toplo vodo. Tekoč po soteski med Radojčem in Kurjekom pride potoček v Kačjo dolino, do mlina Ponikvanskega Volka in teče nato na vzhodnem robu Vinske gore. V Kačji dolini so tudi podolžne ponikalnice, ki požirajo deževnico. Dobrnska dolina, imenovana Doli, sega do vznožja Trojnskega vrha. V dolinskem kotu izvira Topličnica. Tam je tudi Kotnikovo žrelo, eden izmed virov, ki zalaga Dobrno s pitno vodo. Pripominjam, da pripada Loka v k. o. Klanec, deloma tudi pod k. o. Lipje. Ponikvanski Volk je pa v k. o. Dobrna. Toda geološko pripada njihov svet jugozahodnemu odrastku Paškega Kozjaka. Velika raven, zaselek na jugovzhodnem koncu Kozjaka pripada k. o. Čreskova, ki je bila sestavni del občine Nova cerkev. Zaselek je na robu gorske ravni, kulturna zemljišča so pa na pobočju pod njim. Arličevo. Simonu Arliču je izza leta 1816 sledilo 5 Skutnikov, a tem leta 1933 Grampusi. Kmetija je bila podložna Soteski. Stimulakovo. Vsaj že sto let so na kmetiji Štimulaki. Kmetija je bila podložna Taboru. Od nje je bilo odcepljeno Tizekovo (Arliči — Močniki). Antonovo. Ze v XVIII. stoletju so bili na kmetiji Arliči, leta 1938 so jim sledili Krivci. Kmetija je bila podložna Soteski. Masjek — Mastnakovo. Izza konca XVIII. stoletja so na kmetiji Mast-naki. Imela je mlin. Podložna je bila Soteski. Urbanekovo ali Preložnikovo. Pred 100 leti so postali lastniki Lam-preti, leta 1936 jo je kupila Rolanda Vodušek, po vojni je postala del splošnega ljudskega premoženja. Preložnikovo je v Prelogah, kjer se svet prelaga, t. j. spušča se proti dolini Hudinje. Stenšekovo, ki je bilo odcepljeno od Mastnakovega (Pajki — Žerjavi —- Lampreti — Novaki), je še niže, v Stenah — nad Fužinami. Arličeva, Antonova, Mastnakova in Stenškova kmetija so bile podložne Socki, Stimulakovo in Preložjekovo Taboru, Urbanekovo pa Lembergu. Občina in katastrska občina Brezen Občina Brezen, obsegajoča katastrsko občino istega imena, je merila ob svojem nastanku leta 1850 kar 1904 orale in je imela 500 prebivalcev, leta 1900 so našteli 351 prebivalcev, leta 1910 — 420 in leta 1931 — 389. Prebivalstvo je torej upadalo. Občina je imela samo en volilni razred. Njena prva uprava, izvoljena leta 1850, je imela naslednji sestav: župan: Andrej Mavc, občinska svetovalca: Marko Stimulak in Matevž Javornik, občinski odborniki: Franc Ja-kop, Valentin Kerpač, Jernej Založnik, Jožef Fijavž, Jožef Skarlovšek; namestniki: Ivan Čeč, Boštjan Matauš, Matevž Artnak in Noner. Po novem občinskem zakonu iz leta 1933 so občino Brezen priključili občini Vitanje. V občini so naslednja naselja: Vitanjske Fužine, Sv. Anton in Spodnji Brezen, Zgornji Brezen, Trebuhinja, Javorje in del Spodnjega Doliča. Vitanjske Fužine (ali Fužine) so ob nemirni Hudinji med Soc-ko in Vitanjem. Tu je bila že v XVIII. stoletju kovačnica na vodni pogon. Leta 1819 jo je kupil Jožef Steinauer in jo spremenil v manjše fužine, v katerih je izdeloval kose in drugo orodje. Steinauer je imel nekaj manjših železnih rudnikov, med njimi tri na Kozjanskem, med Svetino in Brezami, v Podlogu pod Bohorjem in pod Rudnico pri Olimju. Kupil je tudi fužine v Oplotnici. Izdelke je izvažal zlasti v Vojno krajino. Pridobil si je tudi gospoščino in še nekaj manjših posestev (ostanek lindeške gospoščine, Trebnik pri Stranicah, Vinski grič pri Lembergu). Za Steinauerji so leta 1872 in 1902 po priženitvi in svaštvu vso posest pridobili Mulleyi. Od njih jo je kupil celjski stavbenik Viljem Lindauer. Leta 1913 jo je kupila Celjska podružnica Češke Union-banke in jo že naslednje leto izročila Otonu pl. Steinbeisu. Lindauer je dodal podjetju Poglajenovo žago, ki jo je kupil od Vo-duška. Za Steinbeissa je bila leta 1909/10 zgrajena elektrarna, ki je dobavljala tok tudi Dobrni. Leta 1919 je bilo podjetje sekvestrirano. Leta 1924 se navaja kot lastnica Bogdana Pušič, ki je živela v Vitanju. Pozneje je žaga zgorela. Podjetnik Majer iz Maribora je poslopja obnovil in leta 1936 namestil v njih tekstilno tovarno. V novi Jugoslaviji so se povrnili k prvotni stroki: prostore so razširili in ustanovili v njih tovarnico kovinskih izdelkov, obsegajočo kovaški in ključavničarski oddelek ter livarno. K Fužinam spada tudi svet na levem bregu potoka. Tu je tik nad potokom in cesto nasproti tovarni Kokličeva domačija. Poleg nje je Kokličev studenec, ki so ga leta 1906 zajeli za celjski vodovod. Nekoliko više je drug Kokličev studenec, ki so ga v najnovejši dobi priključili na prvega. Onstran potoka je izpod Kozjaka pritekajoč tretji studenec, ki je prav tako zajet za potrebe Celja. Spodnji Brezen nad Fužinami. Med Sotesko in tovarno se ob izlivu manjšega potočka začenja ena izmed poti na Paški Kozjak. Na prikladnih mestih pobočja je tu in tam nastala kaka domačija. Starejše so kmečke domačije: Mohoiičeva. Na kmetiji so Mohoriči že več ko sto let. Lenartovo (Jakopi, Videnški, Banovšeki). Dobnikovo (Skarlovniki, Završniki, Pungartniki). Zeličevo, Močenikovo ali Močovni-kovo. Na kmetiji so bili: Močeniki ali Močovniki, Jakopi, Podpečani. Mo-horičevo in Lenartovo sta bili podložni Vitanju, Močenikovo po posestvu Russ (združenim z Lembergom). Spodnji Brezen obsega okolje sv. Antona (v dolinici za gradom) in pobočje do gozda. Kmetije — domačije: Slivnikarjevo (Stravsi); Smrečnikovo (Kerpači, Plankli, Pesjaki, Kralji, Mohoriči), Štelanovo (Čečki); Planklovo (Pogladiči), Lešnikovo (Škofleki, Mavci); Šentakovo (Matevži, Jeseničniki). Smrečnikovo je bilo podložno Dobrnici. Šentakovo župnijskemu ime-nju v Novi cerkvi, vsa ostala posest pa Vitanju. Štefanovo je nastalo na vitanjskem gospoščinskem svetu. Trebuhinja. Zaselek na slemenu v gričevju, ki sega od pobočja Kozjaka do potoka Jesenice. Nad potokom se nekoliko vzpne. Kmetije in domačije (s kozjaške strani): Lužnikovo (Petreti, Brodeji), Cebulovo (Jakopi), Podlajšečevo (Borovniki), Oprešnikovo (Oprešniki), Skokovo (Skoki). Pepelovo (Oprešniki in Volavci). Večina kmetij je bila podložna Dobrnici, Točajevo Lanšperku — Ra-bensbergu in Taboru, Pepelovo pa Novi cerkvi. Toda po urbarju iz leta 1404 so bile kmetije še vitanjske. Samotne kmetije zahodno od zaselka (od jeseniške strani proti Kozjaku): Vrbnikovo (Založniki), Čretnikovo (Jeseničniki, Iršiči), Brodejevo (Brodeji). Rošerjevo (Rošerji), Tučmanovo (Fijavži). Pogorelčevo (Krajniki, Kuzmani, splošno ljudsko premoženje). Vse te kmetije so bile podložne Vitanju. Zgornji Brezen. Zaselek v dolgi gorski dolini (doliču) na planoti pod glavnim slemenom. Kmetije z domačijami od spodaj navzgor: Skokovo (Skoki). Babic — Brezlanovo (Poglaviči, Medvedi). Gornja-kovo (Gornjaki). Matevževo (Gornjaki, Timpreni, Jamniki, Jakopi). Kmetije so bile podložne Vitanju. Javorje. Samotne, sorazmerno goste kmetije tik pod Basališčem na njegovi severni strani. Javornikovo (Bračiči — Javorniki — Nonarji), Lenartačevo (Pušniki — Podpečani — Polanški — Orepi). Boštjanovo (Crepi). Magujevo (delno v k. o. sv. Jošt). Artnakovo (Artnaki — Založniki). Te kmetije so nastale na vitanjskem gospoščinskem svetu konec XVIII. stoletja. Približno istočasno ko lemberške gospoščinske kmetije na nasprotni strani Basališča — v Lesu. Občina oziroma katastrska občina Spodnji Dolič je zavzemala oziroma zavzema onostran Vitanja obe strani potoka Jesenice. V zahodnem delu se dvigne njeno področje preko prigorskega gričevitega sveta na pobočje Kozjaka. Pred vojno je občina v celoti pripadala konjiškemu srezu. Ob svojem nastanku leta 1850 je merila 2045 oralov in je imela 662 prebivalcev. Leta 1900 je njihovo število padlo na 620 in leta 1910 na 581. Kozjaškemu področju je pripadel samo del na južni strani Jesenice in Polenika, severna stran je bila pohorska. Leta 1931 je prebivalstvo naraslo na 604 osebe. Leta 1933 so občino priključili Vitanju. 23 Celjski zbornik 353 Po vojni so jo pa razdelili, vzhodni del so dali konjiški, zahodni pa slovenjegraški občini. Meja poteka zahodno od cerkve sv. Marjete na Lošperku. Del ob potoku ima blage oblike in je za razne panoge poljedelstva prav pripraven. Tu je na kozjaški strani okrog poznogotske cerkvice sv. Marjete razloženo naselje Lošperk. Cerkvica je tik nad prevalom, ki veže dolino Jesenice z dolino Polenika oziroma Pake. Višinski del, ki sega do Javorja oziroma do Basališča, je za kmetijstvo manj pripraven. Tu so domačije še bolj razložene. Označujejo jih kot Dolič pod Javorjem. Konjiški del (Lošperk). Lošperško naselje se začenja zahodno od Trebuhinje z vrsto kmetij, ki se vrste vzporedno z Jesenico in cesto v smeri proti cerkvici. Domačije so po nekoliko sto metrov oddaljene od ceste. Piškovo (Kamenški — Repasi. Rotovo (Kuzmani). Kmetija je imela žago in mlin. Špeglovo (Spegli). Timovšekovo (Plankli — Pušniki). Kore-jevo (Fijavži — Pačniki), kmetija je imela mlin in iago. Medvedovo (Ro-šerji ■— Pogladiči — Jeromeli). Peterneževo (Spegli). Kmetija je imela žago. Kmetije so večinoma razen hiše imele še kočo ali celo dve. Okrog cerkvice. Likebovo (Vivodi — Potočniki — Vivodi — Grušovniki — Firerji). Stara gostilna; zdaj nosi ime Na vrhu in so ji lastniki Herlahi. Lošperger — Dvorjakovo (Pesjaki — Dvorjaki). Domačija tik na zahodni strani cerkve. Kričejevo (Kričeji — Zbičajniki — Pogladiči — Spegli). Jeseničnikovo (Jeseničniki — Obrovniki — Pogladiči — Lužniki). Sov-sovo (Zbičajniki združili s Kričejevim). Pogladičevo (Pogladiči). Kmetija je imela mlin. Kremenjakovo (Jelenki — Jamniki — Pogorevci — Javor-niki — Mavci). Pušnikovo (Kotniki); odcepek od zelo velike kmetije z mlinom: Jelenki — Temniki — Pačniki — Temniki -— Baloh. Lopanovo (Potočniki, Jevnišeki). Navedene kmetije so bile podložne Vitanju, samo Speglova in Pa-terneževa sta bili pod Rotenturnom v Slovenjem Gradcu. Slovenjegraški del (od Jesenice pod Lošperkom — navzgor do Doliča pod Javorjem — Basališčem). Lepkovo (Rošerji — Jeseničniki —- Jeromeli — Lepki). Grampusovo (Grampusi — Obrovniki — Govci —• Rošerji). Hrastnikovo (Kranjci — Brodniki). Kmetija z mlinom. Apotekarjevo (Jovani). Kolarjevo (Pogorevci — Založniki). Timprenovo (Timpreni — Plevniki). Podlesnikovo (Potočniki). Podjavoršekovo (Podjavoršeki — Krejani). Glažarjevo (Plevniki — Ramšaki). Miklavževo (Hrovati — Pesjaki). Te kmetije so bile podložne Konjicam, Timprenovo je bilo pod Dobrno, samo Hrastnikovo je bilo pod Legnom pri Slovenjem Gradcu. Na Glažarjevem je okrog leta 1700 nastala steklarna, ki je obstajala okrog 50 let. Lastniki so bili Gilčverti. Steklarje tega imena srečavamo nekoliko pozneje na Svetini in v žički steklarni pri Spitaliču. Pred Glažarjevo domačijo se še najdejo odpadki, nastali pri izdelovanju stekla. Mr. Minarik, ki je obširno obravnaval zgodovino pohorskih in sosednih steklarn, domneva, da je bilo pri Krejanu skladišče za steklovino. Od Kre- jana ga je bilo preko Trebuhinje najlaže spravljati v Vitanje. Pod Glažar-jem, kjer se stekata glavna potočka, iz katerih nastaja Glažarka, je bil po Minarikovem mnenju dom steklarjev, ki ga navajajo vitanjske matične knjige. Glažarjevi pravijo, da je na njihovi kmetiji 36 studencev; tu se namreč konča apnenec, iz katerega je zgrajeno Basališče. Od Glažarja do vrha je po strmini eno uro hoda. Občina in katastrska občina Kozjak Občina Kozjak je obsegala samo katastrsko občino istega imena. Zavzemala je v resnici raztreseno naselje Globoko s pobočjem pod njim in nad njim. Šola na Kozjaku je bila na tleh te občine. Ob svojem nastanku leta 1850 je merila občina 2222 oralov in je imela 525 prebivalcev. Leta 1900 je imela 500 prebivalcev, leta 1931 (kot del občine Mislinja) pa 510. Ob ustanovitvi so volilce občine spravili v en sam razred. Tedaj izvoljena občinska uprava je bila naslednja: Zupan: Anton Šušič; občinska svetovalca: Miha Vivod in Blaž Mez-narc; občinski odborniki: Blaž Borovnik, Jožef Hrustel, Jožef Večko in Jožef Golčer; namestniki: Gašper Borovnik, Franc Potočnik, Aleksander Pleše in Florjan Martine. Globoko sega od Pake do Glažutarskega potoka. Zavzema torej dve slemeni, ki se ob pobočju Kozjaka vlečeta proti gornji Paki. Ob prvem slemenu je še v dolini Pake nad Hudo luknjo: Mlinarjevo (Vivodovo), kjer so mlin opustili. Nekoliko višje je manjša novejša domačija Pavlova (Kna-pova). A še više pod gozdom je Pečovnikovo (Večki). Pečovnikov je apneniški vrh nad domačijo. Na vrhu lomi ruška tovarna apnenec in ga z žičnico spravljajo v dolino, v Zgornji Dolič. V fevdalni dobi je bila kmetija podložna Legnu pri Slovenjem Gradcu. Na slemenu se samotne kmečke domačije začenjajo prav za apneniš-kim vrhom (Pečovniškim vrhom na prvem in za Irštejnom na drugem slemenu). Domačije so le redko čisto na vrhu, zaradi zaščite pred vetrovi so jih večinoma zgradili na primernih mestih tik pod slemenom. Na prvem slemenu si slede: Ramšakovo (Sušci — Blažiči — Zakršni-ki — Ramšaki). Na Ramšakovem tik nad domačijo je že navedeni grob partizanskih borcev. Kmetija je bila podložna Legnu. Suščevo (Šušci — Vodeniki). Pri kmetiji je bila kovačnica. Kmetija je bila podložna Šaleku. Pezmanovo (Grušovniki). Kmetija je bila podložna Jamniku pri Zrečah. Javornikovo (Javorniki). Kmetija je bila podložna Jamniku. Jeseničnikovo (Jeseničniki). Kmetija je bila podložna Jamniku. Slažejevo (Hrustelji). Kmetija je bila podložna Šaleku. Repnikovo (Kališ-niki -— Golčerji — Verboteni). Kmetija je bila podložna Legnu. Špeglovo (Spegli). Kmetija je nastala na lemberškem gospoščinskem svetu. Borov-nikovo (Vodeniki -— Borovniki — Tajerji). Kmetija je nastala na Rabens-berg-lanšperškem gospoščinskem svetu. Toriejevo (Spegli — Kristani — Goli — Ramšak). Dvojna kmetija, oba dela nastala na lemberškem gospoščinskem svetu. Kapucinarjevo (Felicijani — Sušci — Borovniki). Kmetija je nastala na lemberškem gospoščinskem svetu. Šuklerjevo (Kristani — Borovniki). Kmetija je nastala na lemberškem gospoščinskem svetu, ali je bila s pripisi zelo povečana. Na drugem slemenu in ob njem si slede kmetije z domačijami: Vivodovo (Vivodi). Kmetija je bila podložna Legnu. Germičevo (Zu-panci — Pajenki — Uršeji). Kmetija je bila podložna Hartensteinu. Borov-nikovo (Kanoniki — Plevniki). Kmetija je bila podložna Hartensteinu. Špe-glovo (Spegli). Kmetija je bila podložna cerkvi sv. Egidija (Št. Ilj pod Turjakom). Mežnarčevo (Mežnarci, Pantnerji). Kmetija je bila podložna Lembergu. Borovnikovo (Borovniki — Bračiči). Kmetija je bila podložna župniji v Vitanju. Golčerjevo (Golčerji — Naveršniki). Kmetija je bila podložna Hartensteinu. Hrusteljevo (Hrustelj). Kmetija je bila podložna Šaleku. Kri-čejevo (Šešli — Martinci). Kmetija je bila podložna Hartensteinu. Bajtnar-jevo (Slapinšeki). Plešejevo (Plešeji — Timprani). Kmetija je bila podložna Hartensteinu. Sedovnikovo (Pesjaki — Krajcarji). Jozljevo (Brodniki). Cerkvica, posvečena sv. Mohorju, oglejskemu misijonarju, je bila prvotno zgrajena v poznoromanskem slogu. Od prvotne cerkve je ohranjen še zvonik, ki mu je prvotni presbiterij lopa, v njej so dobro ohranjene starinske gotske freske. Sedanjo cerkvico so prizidali k stolpu leta 1970. Ob Janškem vrhu se k. o. Kozjak zajeda proti vzhodu v k. o. Spodnji Dolič. Tu je več kmetij: Gašpurjevo, Goldšmicovo (Kristani — Borovniki). Kmetija je bila podložna Lembergu. Tašičevo (Kotniki — Grobelniki — Grmi). Kmetija je imela žago. Bila je podložna Dobrni. Dekmanikovo (Potočniki). Kmetija je bila podložna Vitanju. Pesjakovo (Pesjaki). Kmetija je bila podložna Vitanju. Jamnikaijevo (Golčarji — Borovniki — Lužniki). Kmetija je bila podložna Vitanju. Kozjak je raztreseno naselje na razgibani apneniški planoti pod Špikom in Ramšakovim vrhom. Severno mejo naselja tvori Kozji hriber, južno pa črta Ramšakov vrh — Povhov vrh — Dobrač. Zahodno mejo tvori Paka. Večji del planote in pobočje nad njo pripada k. o. Lipje, manjši zahodni del s pobočji pod njim pa k. o. Paka nad Šalekom. K. o. Lipje ima ime po naselju istega imena, ki leži med Bevškim in Vinsko goro, med njim in Kozjakom je naselje Lopatnik. K. o. Paka nad Šalekom ima večji del na zahodni strani Pake. K. o. Lipje je od leta 1850 do zasedbe po okupatorju pripadala občini Št. Janž na Vinski gori, katastrska občina Paka nad Šalekom pa je bila vso to dobo del občine Velenje. Obe občini sta pripadali okrajnemu glavarstvu (srezu) v Slovenjem Gradcu in področju okrajnega (sreskega) sodišča v Šoštanju. Zdaj pripadata občini Velenje. K. o. Lipje je imela leta 1910 — 471, leta 1931 pa 517 prebivalcev, na naselje Kozjak jih je odpadlo 260 oziroma 150. V splošnem se ne bi motili, ako bi trdili, da je v avstrijski dobi prebivalstvo v celotni katastrski dobi upadalo, v stari jugoslovanski dobi je pa nekoliko naraslo, v samem naselju Kozjak je pa tudi tedaj upadlo, nesorazmerje, ki se je pojavilo, je v zvezi z lego in rodovitnostjo ozemlja. Kozjak (k. o. Lipje) Naseljen je na severu tik pod Sv. Joštom, na severnem robu planote v podolju, ki pod Špikom prehaja v dol, in v doliču, ki spremlja dol na južni strani, razen tega v podolju, ki se začenja v sedlu med Visokim in Hobe-tovim vrhom ter med Plakovcem in Ramšakovim vrhom, nato pa ob planoti, ki pada navzdol. Tik pod Sv. Joštom Kline (Klinci). Banovšek (Rednaki, Ramšaki). Kmetija je bila podložna Lembergu. Rednak (Rednaki — Javorniki). Kmetija je bila podložna Dobrnici. Purgar (Kranjci). Odcepljeno od Banovšekovega. Nekdaj gostilna. Planinski dom, prvotno privatna zgradba. Pred drugo svetovno vojno je bil lastnik Franc Skaza iz Sel. Zdaj ga upravlja Planinsko društvo v Velenju. Podolje ob Kozjem hriberju V Paki nad Šalekom: Blažičevo v Lipju (Blažiči, Povhi). V fevdalni dobi je bila kmetija podložna Dobrni. V Dolu ob Kozjem hriberju: Knapo-vo (Knapi). Koroščevo (Korošiči — Kumerji — Črepi). Kmetija je bila podložna Lembergu. V sosednem doliču: Krempljevo (Vanovški, Borovniki). V podolju med Plakovcem in Ramšakovim vrhom ter niže: Redna-kovo (Rednaki, Javorniki, Splošno ljudsko premoženje, Aberšeki). Kmetija je bila podložna Dobrnici. Rudnikovo (Gornjaki, Ateršeki), Gorska (vinogradniška) posest, podložna Velenju, Turnu in Dobrnici. Travenšekovo (Avberšeki — Ramšaki). Na zaloškem gospoščinskem svetu nastala kmetija. Lešnikova (Šerdonerji — Aberšeki). Gorska posest, podložna Velenju, Bevški Dobrovi, Bevškemu. Štelanovo (Jurko). Gorska posest, podložna Velenju in cerkvi sv. Janeza na Vinski gori. Nekoliko niže: Zgornji Peklejek (Kramerji —- Višnjarji — Zalošniki). Večja kmetija, podložna Lembergu. Spodnji Peklejek (Videnšeki). Večja kmetija, podložna Lembergu. Hriberšekovo (Avberšeki — Skaze — Zibreti — Korošci). Kmetija podložna Zalogu. V tej zvezi opozarjam na to, da se v katastrski občini Lipje večkrat navaja gorska (vinogradniška) posest, podložna gosposki »Föls«. Nenavadno ime »Föls«. Koga označuje? Skoraj gotovo Bevče (prvotno Belce), ki so tik pred Velenjem na severni strani ceste. Zanje se pojavlja tudi ime Wells. Zveza med obema oblikama ie očitna. V dvajsetih letih XV. stoletja je bil velik spor za vinsko desetino v Bevčah med gornjegrajskim opatom in krškim škofom, lastnikom Vitanja. Spor so leta 1427 rešili s kompromisom: stranki sta si desetino razdelili. Kozjak (k. o. Paka nad Šalekom) Upnikovo (Blažiči, Povhi), Nad kamnolomom ob cesti, za Lipnikovo gorico. Odcepljeno od Blažičevega. Pušnikovo (Klinci, Kranjci). Kmetija je bila podložna Gorici. Vošnakovo (Vošnaki — Lahovniki). Kmetija je bila podložna Gorici. Kovačevo (Kerpači — Koreni). Kmetija je bila podložna Gorici. Južneje: Grabenšek — Jablanšek (Klinci — Medvejeki — Rošerji). Kmetijica je bila podložna Lembergu. Luk — Tuševo (Germi — Krajnci — Turnšeki). Kmetija je nastala na goriškem gospoščinskem svetu. Trebelič-nikovo (Jani — Skarlovniki — Skaza — splošno ljudsko premoženje). Kmetija je bila podložna Saleku. Povhovo (Novinšeki). Kmetija je bila podložna Saleku. Nad njo Povhov vrh. Skazovo (Ježovniki). Večja kmetija. Mlin in žaga v Selah (Kerpači — Kranjci). Kmetija, podložna Taboru in deloma Saleku na bivšem gospoščinskem svetu. Vitanje Nastanek Vitanja je deloma gotovo v zvezi z njegovo lego. Pot od Slovenskih Konjic proti Slovenjemu Gradcu je bila vedno ena izmed važnih prometnih žil, čeprav ni bila med najvažnejšimi. Prav pri Vitanju se pomen prometne žile dvigne, kajti od juga se združuje z njo pot, ki prihaja iz Celja in Savinjske doline. Ta prometni položaj je že v rimski dobi povzročil, da je nastala, tu postaja Upellae, ki je bil gotovo v zvezi z naseljem. V Vitanjski kotlini je tudi zanimivo sotočje vod. S Pohorja izpod Glažutske planine prihajajoča Hudinja sprejema tu z vzhodne strani Bočno,. z zahodne pa Jesenico. Jesenica in Hudinja oklepata pred združitvijo ozek kos sveta, na katerem so zgradili župno cerkev sv. Petra in Pavla. Hočna pred izlivom obkroža grič, na katerem je cerkvica Marije pomočnice na Keblu —■ na Hriberci. Ker se takoj na južni strani Vitanja začenja tesna soteska mde Kozjakom in Stenico, je umevno, da je, preden sta Hudinja in človek premagala ovire, voda tu zastajala in je tako — kakor v podobnem smislu marsikje drugje — nastala oznaka: »Sv. Peter in Pavel na jezeru.« Na nastanek srednjeveškega Vitanja je seveda vplival tudi grad, ki ga je prav tako rodila lega, a je hkrati bil eno izmed najvažnejših upravnih središč krških škofijskih posestev na našem področju. O sami zgodovini srednjeveškega Vitanja ne vemo mnogo. Trške pravice mu je gotovo dal krški škof, ne vemo pa, kdaj. Vsekakor je že srednjeveško Vitanje imelo živahno obrt in trgovino. Tudi kmečko. Saj je imelo 5 letnih in živinskih sejmov: 25. maja, 20. junija, 20. julija, 2. novembra, 27. decembra. Živinoreja na pohorskih, kozjaških in steniških planjavah je morala biti močno razvita. O važnosti trga govori močno obzidje, kakršnih drugi trgi navadno niso imeli. Urbar iz leta 1404 obzidje in trška vrata večkrat omenja. To je bilo še pred turškimi napadi. Obzidje pa ni vključevalo cerkve sv. Petra in Pavla s sosednjimi hišami. Ta del naselja, Vitanjsko vas, so tedaj in pozneje smatrali kot trško prednaselje, čeprav je bilo pod trško upravo. Navedeni urbar navaja tudi več obrtnikov. Na Hudinji blizu cerkve je bil pet mlinov: Janezov, Juričičev, Miklavžev, Ulrikov in Marinov, Stane, Ulrik Soče in Jošt Fajs so bili krojači, Herman je bil čevljar, Jakob pa tkalec, Silberlast je imel stope za surovo sukno (loden). Janez je bil krošnjar (instititor), Janez Lampreht ml. pa trgovec. Herman Wiessner, ki je objavil urbar, se čudi, da se v trgu navajajo trije mesarji. To ustreza dejstvu, da je trg imel živahne sejme. Urbar navaja tudi dva sodnika: Nikolaja kot bivšega in Henrika Schwanza kot izvršujočega. Nova poročila nam daje stara zemljiška knjiga, ki so jo začeli voditi za Jožefa II. Knjiga pa nikakor ni popolna, saj navaja samo realne obrti, take, ki so bile vezane na hišo ali so se lahko prodajale drugim osebam. Navedene obrti so bile: mesarstvo: Andrej Resdrich — Janez Križan (1. 1787) — vdova Helena — njeni otroci; usnjarstvo: Jurij Novak — njegova vdova — Gašper Golež — Janez Hofbauer (že v XVIII. stoletju); krznar-stvo: Gregor Ravnak — Anton Terček; žebljarsko kovaštvo: Matija Korit-nik; ključavničarstvo: Matevž Steničnik — Gašper Krauss — vdova Uršula in otroci (leta 1792). O trgovcih knjiga molči. Najbrž ni bilo v trgu nobene realne trgovine. Navaja se samo Jožef Karničnik kot prodajalec soli konjiškega solnega urada. Prihajal je čas, ko so Konjice začele zasenčevati Vitanje. Imeli so pa v trgu špital, iz njegove blagajne so dajali celo posojila. Kot kirurg je omenjen Valentin Fale, sledil mu je Andrej Zastrat. Leta 1782 je kupil njuno posestvo Matija Pramberger iz Vojnika, vendar brez realne obrtne pravice (jusa). Sklepamo pa lahko, da so bile po okolnih hribih razvite hišne obrti, saj je bilo še pozneje tako. Značilno je, da je imel trg svojo, sicer skromno pisano zemljiško knjigo, poleg tega so pa trške obveznike vpisali tudi v urbar škofijske gospoščine. Tega v tem času pri drugih trgih že ni bilo. Prav tako je nenavadno, da neko leto trg ni imel sodnika in je neki njegov posel opravil gospoščinski sodnik. To je bilo izjemno, kajti za leto 1787 se kot trški sodnik navaja Jožef Karničnik. Medtem se je že dolgo vršil proces, ki je privedel do odprave fevdalizma: kmet je bil rešen nejevoljništva in ustanovljena je bila moderna občina. Dobilo jo je tudi Vitanje, skupaj z Vitanjsko vasjo (1850). Nova občina je štela 651 prebivalcev in merila 303 kvadratne sežnje. Volilci so se delili v tri razrede. Zupani: Jožef Lautner, kirurg, občinska svetovalca: Jožef Hofbauer, usnjar, Anton Plevnik, župnik, občinski odborniki: Janez Mravljak, tržan, Jožef Cvikl, krojač, Franc Pavšar, tržan, Janez Praunseis, strojar, Pavel Ošlak, mlinar, Blaž Trobiš, gostilničar, Jakob Hofbauer, tržan, Jakob Adri-nek, gostilničar, Jurij Jaklin, trgovec, Mihael Praunseis, gostilničar, Franc Golež, trgovec, Franc Krajnik, tržan, Jakob Lah, krojač, Jožef Steinauer, fužinar, Ignacij Schmid, tržan. Ta seznam je zanimiv tudi s posebne strani: navaja namreč kirurga, tri gostilničarje in dva trgovca. Imena kažejo na prevladujoč slovenski značaj naselja, zlasti še, če imamo pred očmi, da so bile navedene osebe nekaka trška elita. Vitanje je gotovo že zgodaj imelo cerkev, saj je bilo škofovsko upravno središče. O tem pa pričata tudi cerkvena patrona: sv. Peter in sv. Pavel. Prvotno je bila cerkev podružnica pražupnije v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu. Prvi stalni vikar se navaja leta 1329. Pri Šmartnem je ostal patronat. Nekako v XV. stoletju je nastala sedanja v poznogotskem slogu zgrajena cerkev. Na eni steni ladje in na slavoloku presbiterija so gotske freske. S freskami iz XVII. stoletja je bogato okrašen tudi presbiterij. Te freske je leta 1972 obnovil akademski slikar Viktor Povše. Predstavljajo štiri even-geliste, ki jih krasi stilizirana rastlinska ornamentika; vmes so angeli z mučili Kristusovega trpljenja. V presbiteriju stoje štirje baročni kipi dveh avtorjev, ki jih je prav tako obnovil restavrator Povše. 2e urbar iz leta 1404 navaja, da ima škof v trgu svoj dvor. Ta stoji še danes. Kakor znano so v liberalni dobi Nemci pritisnili tudi na Vitanje. Kakor povsod so se tudi tu oprli na nekaj gospodarsko močnih ljudi. Leta 1880 je štela trška občina 542 prebivalcev, od teh jih je bilo v trgu 396 (v 75 hišah) in v Vitanjski vasi 146 (v 29 hišah). Leta 1910 je imela občina 492 prebivalcev in leta 1931 — 517. Število je torej v avstrijski dobi vseskozi padalo, v stari jugoslovanski dobi se je začelo dvigati. Leta 1763 se prvič navaja šola v Vitanju. Leta 1777 je bila ustanovljena javna župnijska ali trivialna šola, ki jo je leta 1793 obiskovalo 38 učencev (21 dečkov in 17 deklic). Prvi znani učitelj je bil Jožef Praun-zajs. Franc Bronek mu je bil pomočnik. Leta 1871 je postala šola dvoraz-redna; tedaj so začeli zidati sedanje šolsko poslopje, bilo je enonadstrop-no, leta 1907 so mu nadzidali drugo nadstropje. Ko je bilo poslopje zgrajeno, je šola postala trirazredna. Leta 1907 je dobila četrti, leta 1924 peti in leta 1930 šesti razred. Šola je v Vitanjski vasi. Leta 1895 je Südmarka ustanovila v Vitanju nemško šolo za pretežno slovenske otroke, ki so jih privabljali celo s hribov, kajti nemških otrok je bilo zelo malo. Prihod okupatorja je prinesel v Vitanje gorje. Inteligenco in več obrtnikov ter kmetov so zaprli, nekatere so izselili, druge poslali v taborišče. V oktobru 1943 se je v okolici Vitanja pojavila prva četa partizanov, ki jo je vodil Jože Horvat iz Spodnjega Doliča. V trgu in okolici so zbirali hrano in sanitetni material ter oboje pošiljali partizanom. Dne 14. februarja 1944 so SS pripeljali iz celjskih zaporov talce in jih na trati ob cesti postrelili. Padli so: Jožef Hribernik (Štore), Jožef Merjasec (Celje), Štefan Novak (Ljutomer), Ivan Gerečnik (Maribor-Tezno), Stanislav Ferme (Trnovlje pri Celju), Anton Strajnšek (Kapele pri Radencih), Mile Putnikovič (Bukovje nad Vranskim), Štefan Remih (Žalec), Jakob Cocej (Šmarje pri Jelšah), Jakob Vrečko (Maribor). Julija 1944 so partizani prvič napadli sam trg. Takrat so rekvirirali pri Nemcih in nemčurjih hrano in obleko, izpraznili so tudi trgovine in trafiko. Sedem dni pozneje so napad ponovili. Takrat so iz trgovin odnesli še preostalo blago. Nemška policija je besnela, a to ji ni pomagalo. Avgusta 1944 je okupator poslednjič izdal ukaz za mobilizacijo. Prizadetih je bilo 15 slovenskih fantov, toda vsi so odšli v partizanske enote. Meseca maja 1945 je sovražnik še enkrat udaril na to stran Pohorja. Zažgal je Krajnikovo in Kotnikovo domačijo v Hudinji, pogoreli sta do tal. Dne 2. maja 1945 je Šercerjeva brigada ponovno napadla policijsko postojanko v Vitanju. Naslednji dan jo je likvidirala, okupator se je umaknil iz Vitanja. Z njim so odšli tudi vsi sodelavci, ki so bili zaposleni na občini in v podjetjih. Partizani so vkorakali v Vitanje, skozi katero so se umikale poražene nemške in ustaške enote. Ker pa so bile na cesti Celje—Vitanje položene posekane smreke, se je glavnina Nemcev in ustašev umikala preko Dobrne. Tako je bil kraj rešen večje nesreče in požigov. Na svojem pohodu je krajiška brigada očistila teren bežečih Nemcev. Zaradi varstva sta ostali v Vitanju samo dve četi. Začelo se je obnovitveno delo. V novi Jugoslaviji so Vitanje in njegovo področje priključili konjiškemu okraju oziroma konjiški občini. Zaradi oddaljenosti od modernih prometnih poti kraj počasneje napreduje. Razen že omenjenega kovinskega podjetja v Fužinah ima ob Hudinji tik pred južnim vhodom v trg še drugo manjše kovinsko podjetje, ki izdeluje kmetijske stroje. Zaradi pokrajinskih lepot in planinskega zraka ima trg pogoje za letoviščarski razvoj, okolica je pa zelo pripravna za gojitev raznih kmetijskih panog, poljedelstva, sadjarstva, gozdarstva, zlasti pa živinoreje. ZEMLJEPISNA IMENA IN PRIIMKI Začenjam z imeni, ki imajo zemljepisni pomen. Ime Kozjak je zelo razširjeno. Krajevni leksikon ga navaja v devetih neposrednih in 24 posrednih primerih. Cesto ga srečamo v drugih slovanskih jezikih. V ustrezni obliki ga imajo tudi neslovanski jeziki. Vendar so tu ljudje z izrazom Kozjak prvotno označevali samo severozahodni del masiva, ki ima najbolj razvit značaj, ustrezajoč temu izrazu. Iz praktične potrebe so izraz razširili na ves masiv in mu končno pridali še določilno ime »Paški«, ki so ga tudi našli na severozahodu. Najznačilnejši vrh, Špik, spominja po obliki in pomenu na nemško besedo Spitze, a tudi na latinsko: spica, spicum = klas, spicatus = klasast, koničast. Jasno je, da izraz ni vzet neposredno iz nemščine. Vsekakor je indoevropskega izvora. Izraza Basališče za najvišji vrh Paškega Kozjaka ljudstvo deloma ne pozna, deloma ga uporablja v drugem pomenu. Severno od Basališča je travnata planota, Lopanove planje. Južno od Basališča se udolje, ki ga označujejo kot danje (v ljudskem govoru »daje«), severovzhodno od glavnega vrha je pa dolga vrtača ali dolič, imenovan Jezerje. Verjetno mu je dokončno obliko dala stoječa — jezerska voda. Vrh ljudje splošno označujejo kot Ojstrico. Govore tudi o planini Ojstrici. Dober poznavalec dobrniškega Kozjaka, dolgoletni predvojni dobrnski občinski tajnik Jože Rošer za izraz Basališče sploh ni vedel. Go- spodinja na Dvorjakovem poleg cerkve na Lošperku je določno izjavila, da je Basališče gorska dolina pod vrhom; bila je nekoč jezero, tako so učili v šoli v Doliču. Gospodinja pri Glažarju pod Basališčem je odgovorila v istem smislu: Po Basališču je nekoč »železnica« vozila les do poti, odkoder so ga spravljali v Vitanje in Dolič. Izraz Basališče v njunem odgovoru se gotovo nanaša na Jezerje. »Železnica« je pa imela preproste vozičke, ki so jih poganjali ročno ali mehanično. Okrog leta 1909 je namreč gozdove ob vrhu začel izkoriščati podjetnik Lindauer; tu je dobival les za žago v Fužinah. Profesor Ficko omenja v Šaleškem rudarju ljudsko mnenje, da se vrh imenuje Basališče zato, ker so tam basali vozove z železno rudo. Josip Šuman uporablja v knjigi Slovenski Štajer, ki jo je izdala Slovenska Matica leta 1870, obliko Pasališče. Prav to obliko ima tudi Tellerjev geološki zemljevid. Verjetno je naslonjena na glagol pasem, pasti. Pri Šumanu pa najdemo v istem pomenu tudi izraza Ojstrica in Javor. V ljudskem govoru je Javorje gozdnato pobočje z naseljem na severni strani Basališča. Malo niže je Pod Javorjem. Mislim, da nam daje pravo razlago imena Basališče univ. prof. Vilko Novak V svoji bogati razpravi Živinoreja, ki je izšla v I. zvezku Zbornika Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, 1970, pravi na strani 353, ko govori o pašnikih v Julijskih Alpah, naslednje: »Na te dneve ali v njihovi bližini so — glede na razmere — basali (to je gnali živino, peljali ali nesli posodo, živila, orodje itd.) v planino ali z nje.« Glagol basati, nabasati je sicer v ljudskem govoru navaden. Na strani 358 navaja prof. Novak glagole planovati, planariti, planšariti. Ti glagoli so gotovo v zvezi z besedama, plan, planjava in pohorsko-kozjaško obliko planje. Malo niže pravi, da se del pašnika ali gozda, kjer pasejo, imenuje dnina. Ta izraz je gotovo soroden s kozjaškimi danjami (osnova je vsekakor dno). Z dvema, sicer podobnima oblikama označujejo Ramšakov vrh. Na specialki je izraz Rudeč. Ima ga tudi Šuman, ki ga je najbrž imel iz knjige. Sam sem ga slišal iz ust kmeta Borovnika na Kozjaku pod Špikom. Navaja ga tudi profesor Ficko in pristavlja, da nas hkrati z bližnjim Rudnikom opozarja na železno rudo, ki naj bi jo bili nekoč tu kopali in vozili v Zoisove fužine v Mislinji. Toda ljudstvo sicer splošno govori Radojč. Dr. Anton Sore ima v svoji knjigi Geografija nekaterih delov celjske mikro-regije, ki jo je izdala založba Celjskega zbornika leta 1969, oba izraza. Med ljudmi je udomačena tudi oblika Radeč, ki nas spominja na Radeče in na skupno osnovo Rad-. Dobrniški urbar iz leta 1643, ki ga je v nekoliko skrajšani obliki objavil Ignacij Orožen (1893), ima obliko Radavitsch. V njej je koren »rad«, ki se pri nas tako često javlja v osebnih, a tudi zemljepisnih imenih. Gotovo je zanimiv slučaj, da je bil okrog leta 1650 na Dobrni vikar Gašper Raditius = Radič. Kak pomen ima beseda Temnjak, je jasno. Gozd dela na njegovi sicer izravnani površini temo. Nekateri označujejo z njim sam vrh Vinske gore, drugi pa vso goro. Druga imena hribov v Kozjaku so večinoma jasna: Visoko, Slapniški vrh, Smolnik, Podgora, Zabrže — hrib za bregom, Grušovec — hrib s hruškami, gruškami, Dobrač — hrib z dobravo in doli. Franciscejska mapa ima skrajno potvorjena imena, tako npr. Visoko označuje kot Weissek, Slapniški vrh pa kot Saparapap. Zelo pogosto se na tem področju označujejo hribi z imenom lastnikov, ki imajo na njih največ sveta, navadno gozda: Ramšakov vrh, Trojnski vrh, Zlodejev vrh, Slapniški vrh, Habetov vrh, Pečovnikov vrh. Opozarjam pa na neke posebnosti. Jaunski vrh bi se v knjižni obliki moral imenovati Janški vrh. Določilna oblika je bila Janže. Iz Jan-žski vrh je nastalo Janžki vrh, kar je dalo Janški vrh. Dvoglasnik je posebnost narečja. Irštejn utegne v celoti imeti nemško ime. Na njem so ostanki starega Irštejna, fevdalnega gradu. Beseda irch pomeni v starejši nemščini fino belo strojeno usnje, irche = strojar. Mi imamo izraze irhovina, irhast, irhar. Irstejn — bel hrib oziroma grad iz belega apnenca. Najbrž ima isto osnovo tudi latinski samostalnik iris, -idis = mavrica. Pomen je v bistvu isti — svetla, bleščeča barva. Nekaj posebnega je vsekakor izraz Kozji hriber. Pri njem glavni sestavni del ne pomenja hriba, ampak bočni greben, nekako rebro. Izraz »hriber« ni v teh krajih niti tako redek. Ko je gorjanec gledal z vrha Basališča ali druge točke v bližini v severovzhodni smeri, je imel pod seboj precej veliko planoto, ki je na-pravljala vtis poglobljene doline, to je Brezen, ako je pogledal še globlje, je preko pečin imel pred seboj šele pravo brezno, skozi katero si prebija pot Hudinja. Beseda se je prvotno glasila »Brezdno«, med dvema soglas-nikoma je izpadel d in zaradi redukcije, ki je v narečju zelo močna, je samostalnik iz srednjega prešel v moški spol: Brezdno — Brezen. Kdor je s paške strani opazoval strmo in kamnito pobočje, je ugotovil, da se lahko na njem pasejo samo koze. Tak vtis je rodil besedo Kozjak. Kdor je, recimo, s Špika, gledal v severno smer, je imel globoko pod seboj razbito planoto, ki jo je imenoval »Globoko«, še v večji daljavi je pa videl dolino blažjih oblik — Dolič. Taka bi bila približna razlaga. Saj so vse besede prvotno izraz vtisa, ki ga predmet ali dejanje napravi na človeka. Glede Hudinje lahko ostanemo pri preprosti razlagi. To je huda pohorska voda, tako huda, da so dali njeno ime trem naseljem ob njeni strugi. Nikakor nas ne sme motiti, da so Nemci v svoji obliki u zamenjali z o (Choting, Köting), saj u in o že po svoji artikulacijski blizkosti rada prehajata drug v drugega ne samo v slovenščini, ampak tudi v drugih jezikih. Sicer je pa Nemec besedo zapisal po površnem vtisu. Tako so tudi pozneje delali celo njihovi izšolani ljudje. Narečna, reducirana oblika, ki je izgubila del svoje zvočnosti, je bolj ustrezala njihovemu jezikovnemu čutu ko nereducirana, polna. Tako so včasih delali tudi hote, misleč, da jemljejo s tem besedi slovenski — slovanski značaj. Pri Hočni imamo isti pojav ko pri besedah: Hoče, Pohorje, Bohorina, Horjak — Harje, predlog k •— h: prehajanje soglasnika g v h. Ako upoštevamo to, ugotovimo, da je Hočna iz kota prihajajoč potok. To je res, potok izvira pod Ljubnico v dolinskem kotičku. Glede Jesenice je stvar jasna. Drugače je pri Paki. Potok izvira pod Brešarjevo planino na Pohorju in teče najprej proti jugozahodu, pri Spodnjem Doliču se obrne proti zahodu, pri Zgornjem Doliču proti južnemu jugozahodu, od Velenja do Šoštanja teče po Šaleški dolini v rahlem zahodnem severozahodu, za Šoštanjem se pa obrne proti jugu. Potok ne dela meandrov, ampak premaguje ovire v bolj ali manj ostrih ovinkih. Menjavanje smeri je nekako realno zanikavanje. Kdo se ob taki stvarnosti ne bi spomnil na družino besed, ki jim je osnovni smisel zanikanje: pa, pak, »naopak«, napačen, popačiti, spačiti, spak, spaka. Tuja razlaga nam je tu povsem nepotrebna. Dobrnica je dobila svoje sedanje ime po naselju Dobrni, oziroma po dobih, ki jih je bilo nekdaj v vsej pokrajino obilo. Tvorba je ista ko pri oblikah: hrib — hrib-er, — Hriberšek; zvezna pripona ■— er posreduje prehod: dob — dober — Doberna, Dobernica. Redukcija er v r torej ne ustreza nastanku besede. Topličnica je pritok Dobrnice, prav tako Ponikva, odtok tistih vod, ki se začno zbirati s ponikalnico pri Ramšaku. Ponikva se izliva v Pirešico, ki izvira pod Vinsko goro -— na robu kozjaškega prigorja. Ime Pirešica je težko razložljivo. Misliti smemo na češko besedo pyr, ki pomenja neko travo, plevel, in na glagol pyriti — plamteti, žareti, rdeti, sramovati se. V pobočju dolinice, po kateri teče Pirešica, so nekdaj res dobivali blesteči pirit (grški pyr = ogenj). Tudi ruščina ima glagol s to osnovo. Nekatera krajevna imena ne potrebujejo nobenega pojasnila: Velika Ravan (v ljudskem govoru Velika Raven), Brezen, Loka, Loke, Brdce. Manj jasno je ime glavnega kraja: Vitanje. Ignacij Orožen je razen Davorina Trstenjaka prvi o tem razmišljal. Najprej mu je prišla na misel beseda tajna = skrit, skrivnosten kraj, ki se često uporablja za gozdove, vinograde in sploh mesta z višjo lego. Toda zaporedje glasov te razlage ne dopušča, opustil jo je tudi Ignacij Orožen. Nastanek besede mu je pojasnil ruski glagol vitatt, ki pomenja stanovati. Vitanje je torej kraj, kjer ljudje stanujejo. Koren vit — je občeslovanski, češki vitati in poljski witac po-menjata pozdravljati. A kje je pozdravljanje prisrčnejše kakor v domači hiši! Pomena se dopolnjujeta. Isti koren ima litvanščina: vietas — vas. Ljudje imenujejo naselje Vitana. Kraj istega imena je pri Kogu nad Ormožem. Na Slovenskem še imamo: Vitno vas na Bizeljskem in Vito-marce pri Andražu v Slovenskih goricah. Tudi imeni Vitovec, Vitomir utegneta imeti isto osnovo. Ime Lošperk je vsekakor sestava slovenske besed log (po prilagoditvi prehod g v ž, š) in nemški berg. Najbolj značilno naselje na Paškem Kozjaku je Sv. Jošt (zdaj navadno označevan kot Kozjak), čeprav obsega razen cerkve, župnišča in mež-narije samo še šolo in eno domačijo. Jošt, ki ga Francozi označujejo kot Josse, je kot puščavnik živel v Rumiacu v Pikardiji blizu belgijske meje. Umrl je leta 1669. Pozneje so v Rumiacu ustanovili benediktinski samostan, imenovan Saint — Josse sur mer (na morju). Kot svetnik je sv. Jošt postal zaščitnik poljščin in mornarjev. Pri Nemcih srečamo često tudi obliki Jobst, Jodok. Češka zgodovina pozna vojvodo .Todoka. Pri nas krstno ime Jošt dobilo pomen priimka, ki je zelo razširjen severno od Celja in Žalca (Gotovlje, Dobrna, Vojnik, Teharje in naokrog). Smisel besede Trebuhinja je nekoliko prikrit. Najprej se človek spomni na — trebuh. Jedro naselja je na nizkem, napetem slemenu, ki bi utegnilo spomniti na trebuh. Tako so si Nemci v srednjem veku razlagali in jo v tem smislu prevedli: Bauchdorf. Maks Goričar pa meni, da je v besedi koren treb — (trebiti). Kmet Stenšek iz Velike ravni mi je rekel, da je pravilna oblika Trebihinja, na krajevnem uradu v Vitanju sem pa slišal obliko: Trebuhinja. Nerazložljiva je beseda Žimpret. Maks Goričar je našel v matičnih knjigah v Vitanju izraz »v Simprodi«. S se lahko čita kot s, z, š, ž. Morda bi smeli misliti na nemško osebno ime Siegehard ali Siegebert. Nekoliko lažja je razlaga besede Parovž. Končnica -vž v slovenščini ni tako redka. Vendar sem prišel do prepričanja, da je pri tej besedi sekundarna, nastala po vzoru samostalnika farovž. V terezijanskem katastru se dvakrat navaja dodatek h krstnemu imenu Pareški, Jožefinska mapa pa ima obliko Pareš. To je dolina, v kateri se človek poleti med skalami pari. Knjižna oblika je seveda: Parež. Parovžan vidi na severni strani pred seboj Strmec. Povod nastanka besede je misel za gibanje navzgor, kakršno izražata tudi glagola strmeti, stremeti. Na južni strani je breg še bolj strm. V katastrski mapi iz leta 1825 sem našel zanj ime Ložič. To ime je razširjeno: log, ložič je v prvotnem pomenu lep, redek in prijeten gozd, lahko je že tudi pravi gozd ali celo njiva, travnik. Nad Ložičem je na strmem in gozdnatem pobočju med lovsko kočo pod Trojnskim vrhom, Hobetovim vrhom in Ramšakom tajinstvena Tajna, ki ima ime, znano na vsem slovenskem vzhodu, kot oznaka za prvotno samotne točke z višinsko lego. Iz oblike »Tajna« je nastal priimek Tajnšek. Pri pretresu osebnih imen bi utegnila biti bera zelo obilna. Vendar se bom omejil na posebno značilne primere in na priimke. Priimki vsebujejo hišna in rodbinska imena (priimke v ožjem smislu besede). V bistvu so obojni priimki istega značaja, čeprav se po nastanku lahko delijo v dve skupini. Ena izhaja od doma in njegovega okolja, druga pa od osebe, njenih fizičnih in psihičnih posebnosti, njene zaposlitve. Prvotni sta bili hišno in rodbinsko ime eno in isto. Razlikovanje je nastalo, ko je prišel k hiši nov rod. V početku se je sicer dogajalo, da je tu in tam nov rod prevzel kot priimek ime hiše, v katero je prišel. Dogajalo se je pa tudi, da je nov rod hiši, v katero je prišel, dal ali vsilil svoje rodbinsko ime kot hišno. Prvo, prevzem starega hišnega imena kot priimek novega rodu, se da težko dognati, laže je pa ugotoviti, kdaj je prinesen nov priimek postal hkrati novo hišno ime. Za Kozjak je izredno značilen priimek Ramšak, ki je nastal iz prvotne oblike Ravninšek. Ravnina je na Kozjaku značilno mesto za nastanek kmetije. Na Kozjaku najdemo ta priimek vsaj pri petih kmetijah. V novejši dobi so ga zlasti razširili sinovi iz Ramšakove domačije nad Dobrno, ki so se priženili na druge kmetije. Soroden je priimek Tramšek, ki je nastal iz prvotne oblike Trav-ninšek. Vendar je danes že redkejši. Kot značilnost navajam, da se eden izmed znanih sedanjih čeških slovničarjev piše Travniček. Ta ali oni priimek utegne res biti nemškega izvora. Kdo so bili prvotni nosilci? Graščinski nižji uslužbenci, ki so se porazgubili med podložniki. Pozneje je bil to tudi kak posamezni steklar. Posebno znan ohranjen steklarski rod so Gilčverti. Najstarejši Gilčvert je bil lastnik steklarne pod Basališčem, ki je obstajala že v početku, XVII. stoletja. Pozneje srečamo Gilčverte pri kartuzijanski steklarni v Zičah in pri steklarni na Svetini. Eden izmed Gilčvertov je bil v XVIII. stoletju župnik v Vitanju. Na Tolstem vrhu na Konjški gori so imeli Gilčverti kmetijo, zdaj pa imajo še dom v Bukovem žlaku pri Teharju. Za priimek Noner je našel Maks Goričar v matičnih knjigah izraz v Nounah = v Novinah, t. j. kmet na novinah. Za priimek Operčkal navajam po Goričarju težjo, vendar verjetno razlago: operca = oparica, soparica; kal = kaluža; soparica dela zemljo vlažno. Beseda nas sicer spominja na češčino. Priimek Kačnik spominja na kače, ki bi jih utegnilo biti v rebri, kjer je kmetija, prav obilo. Dvomljivo je pa mnenje, da so bili Gačniki — Kač-niki, lastniki dobrnskega gradu Kačjega od 1613 do 1729, doma s te kmetije. Prišli so namreč iz Mežiške doline, kjer so bili povezani z Mežiškim rudnikom. Tam so imeli grad in so se iz Dobrne tudi tja vrnili. Zelo razširjen je priimek Jurko, ki ga domačini izgovarjajo kot Jurk. Našel sem ga na kmetiji pod Visokim, razen tega pa še vsaj na treh mestih. Izhodišče priimka je najbrž na navedeni kmetiji, kjer se zdaj pišejo Ramšak. S te kmetije je prišel oče nadučitelja Blaža Jurka pod Lisce, kjer je na mestu prejšnje steklarne ustanovil Glažutarjevo kmetijo. Prav tako je razširjen sicer nenavaden priimek Špegu ali Špegel. Po pomenu gotovo ustreza priimku Videčnik, ki spominja na opazovalce in na opazovalnice, imenovane »videž«. Na te opazovalnice še spominjata krajevno in ledinsko ime Videž ter priimek Videčnik. Opazovalnice so imeli že graščaki, pozneje so pa bile nujne zlasti v dobi turških napadov. Priimek Špegu — Spegel je gotovo v zvezi z nemškim glagolom spähen = prežati. Isti koren najdemo v latinskih besedah: specto = gledam, specula = opazovalnica, speculator = opazovalec, speculum = zrcalo. V podobnem pomenu se je izjemoma rabil tudi glagol prežati. Po njem je dobil grad Prežin nad Kompolami svoje ime. Navidezno težko razumljiv je priimek Kamšak, ki ga ima še v dobrn-ski občini ležeča velika kmetija na Kamšakovem vrhu. Namah nam ga pojasni dejstvo, da že pri Dobrni a-kajo, t. j., o izgovarjajo kot a, toda ne kot v ruščini v nenaglašenih, ampak v naglašenih zlogih. Ta pojav imamo še na Pohorju: Velika kapa = Velika kopa. Kamšak je torej Komšak — kmet na Komu, Kumu, Humu. Artnak je kmet na rtu. Na dobrnski, a deloma tudi na velenjski strani je razširjen priimek Arlič, kar ni nič drugega kot Orlič, Urličnik je pa Orličnik, o prehaja v a, če se jezik spusti niže, in v u, če se dvigne. Zelo razširjen je priimek Rošer. Najdemo ga zlasti na velikih kmetijah na vseh štirih straneh Paškega Kozjaka. Najprej sem ga ugotovil na veliki Zlodejevi kmetiji na dobrnskem klancu. Tudi Zlodejevo hišno ime je značilno, saj se je preneslo na hrib in tudi na sotesko pod njim. Priimek Rošer ima. že krški urbar iz leta 1404. Navaja ga v obliki Rostavscher, ni pa zanesljivo, da se je beseda glasila točno tako, kakor je zapisano, kajti urbar je v tem pogledu zelo netočen. Niti ni mogoče reči, ali je oblika po izviru nemška ali slovenska. Priimek Timpren nas vsaj spominja na ime gladkega visokogorskega bora cemprina (pinus cembra). Na Dobrni se je tako imenovala ena od bivših kmetij. Na skrajnem južnem koncu Brdc t. j. na severni strani Gruševca, najdemo tudi priimek v prvem stadiju razvoja: Za Grušovcem. Razvita oblika bi bila Zagruševčan. Priimek je prišel na brdsko stran Grušovca z južne strani gore, kjer je v zaselku Vratce star, saj je tam tako hišno ime kakor priimek v ožjem smislu besede. K navedenim dodam še vrsto lahko razložljivih primerov: Iršič = Irhar (h pred i prehaja v š: vrh — vršič, Muha — Mušič, muha — mušica; g pa v ž: log — ložič, bog — božič. Arnejc — Jernej, Tancl — Bertoncelj — Bertolomej, Flerin — Florjan, Stimulak, Simulak = Simon, Lambert — Lampret, Lipek, Lepko, Lemko — Filip, Mohorč — Mohor, To-nej, Tanač — Anton, Petruh, Petre — Peter, Urbanek, Banovšek, Vanov-šek, Banič — Urban, Jozelj — Jožef, Blažej (na Koroškem so Blažeji usto-ličevali kneza), Blažič — Blaž, Močnik — Močilnik (Močile — moker svet), Slapnik — Slapernik — slap, Preložnik — Prelogar — prelog (svet, ki se prevali v strmino), Mastnak, Masjek — meso, Skarlovnik — skalovje, Pod-pečan — pod pečjo, Vodovnik — voda, Brdnik — brod, Marovšek — ma-rof, Vrhovnik — vrh, Krivec — pokrivati, Pušnik — pušča, Sumečnik — šumeča voda; Rebernik — reber, Lešnik — lešje, Artnak — rt, Založnik — za logom, Smrečnik — smrečje, Cretnik — čret (moker svet), Pečovnik — peč, Bajtnar — bajta, Glažar — bivša glažuta, Gradišnik — gradišče, Kranjc, Korošec. Pred petdesetimi leti se je v časopisnem poročilu takratni župnik pri Sv. Joštu lahko pohvalil, da ima v svoji skromni gorski župniji: Cesarja, Papeža, Vivoda, Kanonika, Kapucinarja. V tem je bilo nekaj šale. Saj je marsikateri priimek nastal iz šale, ta in oni celo iz zlobe. Pripominjam, da se na našem področju a v končnici spremeni v e, ako se naglas pomakne naprej, kar se često dogaja: Velika ravan — Velika raven. Končnica -ak, -jak se včasih spremeni v jek: Mastnak — Masjek (celo z izpadom soglasnika t). Besedo Kozjak dosledno izgovarjajo kot Kouzjek. Končnica -ik se pri priimkih navadno pretvarja v -jek: Pušnik — Pušjek, Šumečnik — Sumečjek. Iz navedenih primerov je tudi razvidno, da kozjaški govor često potega naglas proti početku besede: Kozjak — Kózjek, Podpéèan, Trebühinja. Zanimivo je seveda vprašanje, kako kmet na Kozjaku živi in kako vpliva na njegovo življenje sedanji čas. V splošnem lahko rečemo, da preživlja krizo, ki je sploh značilna za našega današnjega kmeta, zlasti gor- janca. Če le more, se zaposli še kje drugje in postane polkmet, često pa da kmetiji slovo. Toda ta vprašanja se že dotikajo narodopisja in so obravnavana v zvezi z njim. Navedel bi samo, da je bilo na Kozjaku nekaj večjih kmetij, ne pa prevelikih. Tudi večji kmet je moral vedno garati sam, ako se je hotel obdržati. Nekatere kmetije so imele koče, ki so jih na severni in zahodni strani označevale kot ofarje, in v njih gostače. Poleg mnogega drugega je že tudi to zgodovina. GLAVNI VIRI IN LITERATURA Zemljiške knjige vseh katastrskih občin, ki so shranjene v Celju, Konjicah, Šoštanju in Slovenjem Gradcu; stara zemljiška knjiga Vitanja, ki je v celjskem muzeju. Zgodovinsko gradivo osnovne šole v Vitanju. Ign. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant, Das Dekanat Neukirchen, 1893. Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, 1971. M. Goričar, Doneski k postanku in pisavi rodbinskih priimkov in krajevnih imen med Slovenci, Etnolog, Ljubljana 1939. Hermann Wiessner, Gurker Urbare, Wien, 1951. Dr. Pavle Blaznik, Topografija vitanjskega urada v luči urbarja iz leta 1404. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 1966 Stane Terčak. Pohod XIV. divizije, Šaleški rudar, 1969, prve številke. Razume se, da sem vsa področja Paškega Kozjaka prehodil, se razgovarjal z ljudmi in verificiral podatke; ponekod sem bil tudi večkrat. Zusammenfassung PAŠKI KOZJAK (Geographische und historische Schilderung) Paški Kozjak ist ein Gebirgmassiv, welches man gewöhnlich als die östliche Fortsetzung des Karawankenzuges betrachtet. Seiner Entstehung nach ist es ein Faltengebirge, doch ist es älter als die südlichen Kalkalpen. Die Falten sind im allgemeinen sehr steil, obzwar sie gegenwärtig wegen der länger dauernden Wirkung der Atmospherilien nicht die Höhe der angrenzenden Gebirgszüge erreichen. Weil das Massiv gegen Süden offen dasteht und es im Osten und Westen scharf abgegrenzt ist, hebt es sich sichtbar von seiner Umgebung ab. In höheren Lagen besteht es aus Trias--Kalkstein, in tieferen Lagen aus Dolomit und zuunterst aus Perm- und Karbonschichten, die besonders im Südosten ans Licht kommen. Im Triaskalk sind Karstbildungen zu sehen, doch sind sie bei weitem nicht so entwickelt wie im Karstgebiet längst der Adria. Besonders bemerkenswert sind geschlossene, gestreckte Dolinen, die in der Richtung des Gebirgszuges verlaufen und sich durch Trockenheit und Schönheit charakterisieren. Sowohl am Gebirgskamm wie auch längst der Abhänge sind ebenere Flächen, welche die Fasen der Hebung des Gebirges aus dem Meerwasser bezeichnen. Die Ablagerungen sind verhältnismässig fruchtbar, sie gaben den Anstoss zur Entstehung der Siedlungen. Im Bereich des Dolomites ist das Gebirge besonders steil. Da finden sich Geröllmassen, wenn sie wegen der Steilheit nicht abrutschten. Der Dolomitenboden eignet sich nur für Wälder. Die beschränkten Perm- und Karbonschichten sind fruchtbarer. Sowohl im Süden wie im Norden ist die Senkungslinie gut sichtbar. Beiderseits lehnen sich an die älteren Schichten tertiäre Ablagerungen, welche im Süden das Dobera-, im Norden aber das Vitanje-Becken ausfüllen. Im Norden ist bei der Senkung längst .des Pohorje — Gebirges eine aus Kalkstein bestehende Mauer stehen geblieben, die später durch die Wirkung des fliessenden Wassers in einzelne Berge zerteilt wurde. Im Osten und im Westen des Massivs sind Durchbruchstäler, im Osten der Hudinja (»des bösen Baches«) im Westen der Paka (»des Krummbaches«). Der Wald ist teilweise noch Naturwald. Als solcher besteht er aus Buchen- und Lärchenbeständen, die am schönsten an der Nordseite erhalten sind. Die neueren Bestände sind wenigstens teilweise schon ein Produkt der menschlichen Tätigkeit und bestehen vornähmlich aus Fichten. In tieferen Lagen finden wir Fichten, Föhren und Buchen. Dabei aber auch den besonders charakteristischen Baum der älteren Zeiten, die Eiche, im Verein von Ahorn- und Weissbuche. Der Unterwuchs, bestehend aus Blütenpflanzen und allerlei Sträuchern, ist reich. Der Name des Massivs »Kozjak« bedeutet eigentlich Ziegengebirge und bezog sich ursprünglich nur auf den westlichen Abhang, dessen Steilheit in der halben Höhe durch ein gegliedertes Kalkplateau unterbrochen 24 Celjski zbornik 369 ist. Der ursprüngliche Name des Hauptgipfels, der sich im Kamm nur wenig abhebt, »Ojstrica« (= scharfkantige Höhe) wurde durch den Namen Ba-sališče oder Pasališče (»Weidefläche«) verdrängt. Die Täler, Wässer und Ortschaften im Gebirge und in der Umgebung führen meistens Naturnamen: Brezen (= Abgrund), — Globoka (= Tiefe). In früheren Zeiten war das Bistum Gurk die bedeutendeste Feudalmacht im Bereich des Gebirges, Vitanje war der Sitz der Verwaltung einer ganzen Reihe von Besitzungen. Im Süden des Gebirges begann am frühesten die Abbröckelung des Besitzes. Im Jahre 1783 wurde auch Vitanje verkauft. Deutsche Bauern wurden im Gebiet nicht angesiedelt. Hier und da findet man einen Namen mit deutschem Anklang. Es handelt sich um ungeschickte Verdeutschungen. Möglich ist es auch, dass einzelne Her-schaftsangstellte zurückgeblieben sind. In Vitanje wurden Sprösslinge von zwei Glaserfamilien festgestellt, die Nachkommen einer dritten Glaserfamilie (Giltschwert) findet man noch heute in der Umgebung von Celje und Slovenske Konjice. Dolič (kleines Tal), Vitanje (Ortschaft, wo man wohnt, vom Verbuin vitati» = wohnen), Dobrna (Ortschaft mit Eichen), Visoka Ravan (hohe Ebene) etc. Etwas grösser sind nur Vitanje und Dobrna, übrigens bestehen im ganzen Massiv nur Siedlungen, von 3—6 Bauernhöfen und Einzelhöfe. Soweit man verfolgen kann (seit dem Jahre 1850), verringerte sich die Bevölkerungszahl, zur Zeit des alten Jugoslawiens begann sie wieder mässig zu wachsen. Grössere Bauernwirtschaften verfügten über 40 ha und mehr Bauerngrund (mit Wäldern), die kleineren genügten sich auch mit der Hälfte davon. Reich waren die Leute nicht, den Hauptertrag der Wirtschaft gaben die Wälder und die Viehzucht. Mehl mussten sich die Leute häufig kaufen. In neuerer Zeit haben sich die Leute im Bergbau und in der Industrie Arbeit gefunden. Bessere Verkehrsbedingungen ermöglichen die Fahrten nach Vitanje, Konjice, Velenje und auch nach Celje. Die jüngeren Bauern sind meist Doppelgänger: Bauern und Arbeiter zugleich. Während des letzten Krieges war Paški Kozjak ein Gebiet, wo blutige Kämpfe zwischen den Freiheitskämpfern und den Okupationsabteilun-gen stattfanden. UDK 390 : 66/72 (497.12-115 116) DRAGO PREDAN GRADIVO ZA ORIS LJUDSKE MATERIALNE KULTURE NA PAŠKEM KOZJAKU NASELJA IN DOMAČIJE e strnjenih naselij na Paškem Kozjaku pravzaprav ni. Aglomeracija se manjša z rastjo nadmorske višine. Čim višje gremo, tem manj je v skupine nanizanih domačij in tem bolj prevladujejo samotne kmetije ali sa-mine. V novejšem času si posamezni, v dolinski industriji zaposleni družinski člani grade ob bazah, to je v bližini rojstnih hiš po sodobnih gradbenih načelih zasnovane stanovanjske hiše, s čimer dobiva prvotna arhitektura tod povsem novo podobo. Prvo večje strnjeno naselje raste v bližini planinskega doma, kjer si grade mestni ljudje iz Velenja počitniške hišice. K tej gradbeni vnemi je v veliki meri pripomogla nova gozdna cesta, ki so jo nedavno tega zgradili gozdarji in planinci po južnem pobočju Špika iz Pake do planinske postojanke. Nekoliko gosteje je poseljen svet srednjih in nižjih leg z naselij Brdce, Spodnji Dolič, Velika raven, Klanec, Vinska gora in Lopatnik. Samine so nastale, ko so se staroselci pomikali zaradi prenaseljenosti iz nižin navzgor v gorate predele, kjer so si na skrčenih in požganih gozdnih jasah uredili plodne površine, travnike in pašnike. Ob pogledu od daleč se zde kot zaplate sredi temnih gozdov. Največ jih je na južnem pobočju tega srednjegorskega masiva. Najvišje leži zaselek Sv. Jošt (1063 m). Obsega le šolo, cerkev s farovžem in marofom ter mežnarijo, edino tipično kozjaško stanovanjsko hišo. Ker je v neposredni bližini tudi pokopališče, velja zaselek za središče Paškega Kozjaka. Še višje, na Ojstrici, med Joštom in Basališčem pa leži Bračičeva samina (p. d. pri Ermencu). Ljudje so poselili v glavnem planotaste predele in območja na prehodu s strmih pobočij na zložnejše površine. Razumljivo je, da je odigravala pri lokaciji nemajhno vlogo tudi bližina pitne vode. Kolovozne ceste so si gradili gospodarji samin v glavnem sami. Zavoljo tega je bil dostop do njih naporen in težaven. Z gradnjo gozdnih cest pa so postale samine prometno dostopnejše. Ni se čuditi, če živijo nekateri Kozjačani zastran takih razmer še po načelih naturalnega gospodarstva. Temu primerne so tudi njihove domačije, ki jih lahko razdelimo na velike, srednje in majhne. Prve obsegajo poleg stanovanjske hiše še marof, ki je glavno gospodarsko poslopje. Razen tega je v kmečkem domu še več stranskih gospodarskih poslopij kot, denimo, svinjak, ovčjak, kašta, drvarnica, podkov-nica, sušilnica za lan, preša, ponekod pa tudi čebelnjak. Srednje domačije obsegajo mimo stanovanjske hiše le marof. V njem so v hlevu pregrade za svinje in ovce, gornja poduta in spodnja poduta. Majhne domačije ali bajte so navadno brez gospodarskih objektov. Ker njih lastniki ne posedujejo niti zemlje niti živine, jih tudi ne potrebujejo. STANOVANJSKA POSLOPJA Prvotna lcozjaška stanovanjska hiša je čista, delno podkletena brunarica na kamenitih temeljih. Vse večje in srednjevelike hiše imajo tridelni tloris. Lojpa (veža) se podaljšuje v črno kuhinjo, na desni je hiša (dnevna soba) s štiblcem, na levi pa mala hiša ali hiška in špajza (shramba). Iz lojpe pridemo po lestvi ali lesenih stopnicah na dile (podstrešje) s kosti za žito, mesjakom ali ahterjem, ponekod tudi z zelharco (prekaje-valnico). Na dilah hranijo suho sadje, hkrati pa tudi najrazličnejša priročna, deloma uporabna, deloma že izrabljena orodja. Vhod v klet je navadno z dvoriščne strani. Hiša je največji stanovanjski prostor. Poleg krušne peči z vogalno klopjo je v nasprotnem kotu bogkov kot z veliko javorjevo mizo in klopmi. Na stenah vise slike z nabožno motiviko, med katerimi so slike na steklu že prava rariteta. Med stenskimi podobami je tudi veliko družinskih fotografij. Strop s stropnikom je lesen, vendar žal povsod pobeljen. Iz hiše pridemo skozi vrata v štiblc, ki je nekakšna družinska spalnica. V mnogoštevilnih družinah spijo nekateri člani družine tudi v hiši. V hiški stanujejo navadno stari starši. V primeru, da so že pokojni, spijo v njej starejši otroci. Se marsikod črno kuhinjo izpodriva nova, svetlejša, sodobnejša. V črnih kuhinjah je še vse tako, kot je bilo nekoč ob njihovem nastanku. Tla so večidel ilovnata, stropovi obokani, dim se vali prosto skozi posebno odprtino pod ostrešje, zakaj dimnikov na takih hišah nasplošno ni. Če pa vendarle so, so leseni. Zavoljo tega so vsi prostori, ki so vezani na črno kuhinjo, temno ali skoraj črno patinirani. V kuhinji je vedno troje vrat, skozi vhodna je vstop vanjo iz lojpe, skozi druga v špajzo, skozi izhodna pa stopimo na plano. V nekaterih redkih primerih je možen prehod v špajzo tudi iz hiške in narobe (Mešl Franc, p. d. Škodovnik, Strmec nad Dobrno 16). Z odstranjevanjem črnih in uvajanjem svetlih postaja kozjaška kmečka kuhinja osrednji stanovanjski in funkcionalni prostor v stanovanjskem poslopju. Ker se v njej tudi hranijo, je velika dnevna soba ali hiša izgubila funkcijo obednice. Da, še jo uporabljajo v ta namen, vendar le ob praznikih in pomembnejših družinskih dogodkih in shodih. Sodobna svetla kuhinja pa postaja prijeten prebivalen družinski prostor tudi zategadelj, ker je sodobno in okusno opremljena. Drugi tip kozjaške hiše je v tlorisu adekvaten prvemu, le kot gradbeni element nastopa tu izključno kamen (Grušovnik Ivan, p. d. pri Štruklju, Strmec nad Dobrno 26, Maršnak Justin, Strmec nad Dobrno 10). Naslednji tip kozjaške stanovanjske hiše se tudi v tlorisu ne razlikuje od prvih dveh, vendar se loči od njiju po mešanem gradbenem materialu. Hiša s štiblcem je dosledno grajena iz tesanih brun, vsi ostali prostori pa so zidani iz kamenja. Pred tako kombinirano hišo je ob lesenem delu tudi vidno poglobljeno podstenje. Slednjič ne kaže prezreti najpreprostejše kozjaške hiše. Gre za manjše dvodelne stanovanjske bajte, katerih lastniki so socialno šibki ljudje, gozdni delavci in dninarji. V takih stavbah ni niti hiške niti špajze. Iz majhne lope vstopimo skozi ena vrata v tesno črno kuhinjo, skozi druga pa v hišo s štiblcem. Kraj hiše stoji manjša ali večja drvarnica z enopre-delnim svinjakom in s straniščem. Stranišča so pri vseh tipih hiš zmeraj zunaj stanovanjskih hiš. Najpogosteje so prislonjena ob svinjake ali pa stoje v neposredni bližini preprostih gnojišč brez gnojnih in gnojničnih jam. GOSPODARSKA POSLOPJA Marof Tudi na gospodarstvu namenjeni arhitekturi je področje Paškega Kozjaka revnejše, kakor je to primer v dolinskem in nižinskem svetu. Na saminah je glavno gospodarsko poslopje dimenzionalno največja zgradba maiot. V njem so pod eno streho vsi najpomembnejši gospodarski objekti velike kmetije. Tu so hlevi za govejo živino, konje, ovce in perutnino. Nadalje je tu spodnja poduta, namenjena kolarnici za vozove, sani, kripe, pluge, telege ali jarme in drugo orodje. V zajetne hrastove podpornike vgnezdene rante nadomeščajo znane dolinske razkošne kozolce. Nad hlevi je gumno z mlatilnim in rezalnim strojem, ki ju še vedno poganjajo z gep-ljem, na pietrih so seniki, pod manjšo gornjo poduto ali pojato pa je stelj-njak, prostor za sekanje in spravljanje igličastega vejevja, ki nadomešča v gornjih legah listje za nastelj. V zadnjem koncu marofa je pri večjih kmetijah tudi kovačnica, pod podaljšanim napuščem pa preša. Svinjak Domala pri vseh večjih domačijah obstajajo za svinjerejo posebne stavbe, svinjaki. Manjše kmetije in bajtarije imajo staje za svinje kar v govejih hlevih. Svinjak leži navadno blizu hiše, zakaj do nedavnega so nosile gospodinje svinjsko skuho v velikih piskrih ali repnekih (krompirju pravijo repa) kar iz črne kuhinje. Danes je drugače. Klajo za svinje kuhajo v pre- nosnih kotlih ali alfah kar v predprostoru zidanega svinjaka. Sodoben svinjak sestoji namreč iz dveh prostorov: iz predprostora, ki služi za vskla-diščenje in kuhanje oziroma pripravljanje skuhe in iz samega svinjaka. Na obeh straneh lesenega ali pa betoniranega hodnika so pregrade, v katerih je dovolj prostora za enega ali pa dva prašiča. Betonirana korita so vgrajena tako, da je moč pokladati klajo vanje kar z zunanje strani. Seveda so pri vsakem boksu vrata za dostop do živali in za odstranjevanje gnoja. Svinje se zadržujejo poleti na prostem v ograjenem prostoru, ki mu pravijo gorica. Ovčjak Ko so še gojili zaradi proizvodnje domačega sukna in resovne (raše-vine) po 50 do 100 ovac, so gradili zanje posebne brunarice ali pa iz kamenja zidane staje, ovčjake. Danes jih zasledimo le še redkokje. Tistih nekaj repov, največ do deset, držijo v posebnih pregradah kar v govejih hlevih. Ovce gojijo zdaj le še zaradi pridobivanja volne, ki jo še vedno predejo na kolovratih, iz prediva pa pletejo jopiče, nogavice in rokavice. Drvarnica Na saminah si morajo pripraviti zaradi dolgih zim zmeraj večje skladovnice pretežno bukovih drv. Delo opravijo navadno pozno jeseni, ko so glavna kmečka opravila že pri kraju in ko že zavijajo okrog voglov hladni poznojesenski vetrovi. Drva žagajo in cepijo ter zlagajo v drvarnicah, ki morajo biti zavoljo tega dovolj prostorne. V njih pa kalajo in zlagajo tudi šikle (skodle) za pokrivanje streh. Zanimivo je, da opravljajo to delo kmetje sami, dasiravno so ga nekoč poklicni krovci, ki jih pa danes skoraj ni več. Kasta Kašte so posebna poslopja, kamor shranjujejo gornjani svoje za vsakdanje življenje najpomembnejše in najpotrebnejše dobrine; to so predvsem vse vrste žita, mast, suho meso, suho sadje, okopavine, pijačo itn. Na Slovenskem poznamo več tipov kašt. Vsem je poreklo v alpskem svetu, arhitektonsko in funkcionalno pa je najbolj dognana gornjesavinjska in koroška kašta. Kozjaška je bleda inačica koroške kašte. Je namreč le pritlična dvo-prostorna podkletena brunarica s skoraj kvadratastim tlorisom. S predkašte vstopimo skozi nizka vrata v samo kašto, v kateri so razvrščeni ob vseh treh gladkih stenah kosti za žito. Danes jih ni več. Premestili so jih na dile stanovanjskih hiš, ker pridelujejo vedno manj žita. Same kašte pa so postale orodjarnice in skladišča. Pri Slapnikovih v Strmcu nad Dobrno so jo spremenili celo v mlin na električni pogon. Običajno je kašta postavljena v pobočje ali pa v rahlo dvignjeni breg. V kleteh hranijo jabolčnik ali tolkec, pa tudi okopavine in kislo zelje. Pod podaljšanim strešnim napuščem je dovolj prostora tudi za preš-nico ali prešo. Kozjaške kašte so brez gankov. Kašta s kletjo in prešo (lastnik Justin Maršnak, Strmec nad Dobrno 10) S šiklom krite strehe so dvokapnice na šop. Če je ob kašti tudi preš-nica, potem ima streha zmeraj tudi pristrešek. Strešni stol sestoji podobno kot pri ostalih stavbah iz poveznikov, leg ali oblog, prečnih tramov in šperavcev, ki so med seboj zbiti z lesenimi cveki. Sušilnica za lan Za sušenje in trenje lanu imajo na Paškem Kozjaku dve vrsti objektov. K prvim, najpreprostejšim in v vsem alpskem svetu znanim sodijo iijače, k drugim, kakršnih nismo zasledili nikjer drugje na do zdaj raziskanih področjih, pa iz brun sestavljene pokrite sušilnice. Frjača sestoji iz 2 do 3 m dolgega rova v breg, čigar konec prehaja v kvadratast obzidan prostor, ki je lahko pokrit ali pa tudi nepokrit. Na vrhu so šrange, na katerih se sušijo v revače ali pušlne povezane oriflana lanena stebla. V frnaži sušijo lan tako, da v rov zakurijo, na leso zloženi pušlni lanu pa se grejejo. Kurjač — suha baba — mora previdno nalagati, da se lan ne vname. Iz brun zgrajene sušilnice za lan spominjajo po zunanjosti na kašte, medtem ko se v notranjosti od njih bistveno ločijo. Sušilnica je razdeljena na približno dva enaka dela. V prvem so pod stropom nanizane šrange ali gliste, na katere polaga suha baba pušlne lanu. Tu so tudi ustije (isteje) v veliko zidano peč, ki je pozidana v drugem prostoru. V le tej mora med sušenjem nenehno goreti, da je pod stropom, kjer se suši lan, vedno enako huda vročina. Take izrazito dobro ohranjene sušilnice smo odkrili med drugimi pri Francu Mešlu, p. d. Skodovniku v Strmcu 16 in pri Sušilnica za lan, zgrajena iz brun (lastnik Ivan Založnik, p. d. Vrbnik, Brezen 57 pri Vitanju) Ivanu Založniku, p. d. Vrbniku, Brezen 57. Ker so le spodnji kletni deli zidani, gornji pa leseni, so take sušilnice močno podvržene požarom. Prav zato in pa zastran tega, ker jih skoraj več ne potrebujejo, so take zelo redke. Bistvena razlika med obema sušilnicama pa nastaja tudi ob sami te-ritvi. Medtem ko si ob frnažah improvizirajo terišče sproti, terice pa terejo lan pod milim nebom, so terišča ob pokritih lesenih sušilnicah stalna, terice pa opravljajo svoje delo pod streho. Podkovnica Domala pri sleherni večji samini smo naleteli na posebno napravo za podkovanje volov. Med edine vprežne živali sodijo na Paškem Kozjaku namreč voli. Konj skorajda ni. Zaradi hudih strmin bi bila njihova korist dvomljiva. Tu in tam jih sicer še posedujejo, vendar ne več kot enega samega. Uporabljajo ga predvsem za zimsko vleko lesa in pa za ježo do oddaljenih trgovin in mlinov zlasti v zimskem času. Podkovnici pravijo stani. Na zravnanem zemljišču blizu marofa zabi-jejo globoko v zemljo štiri močne hrastove stebre, ki jih na treh straneh, zgoraj in na sredi čvrsto povežejo z debelejšimi obtesanimi prečnimi ran-tami. Na obeh srednjih visita dva močna jermena, ki ju namestijo pod vo-lovski trup tedaj, kadar vola priženejo v štant, da bi ga podkovali. Ko mu pri podkovanju dvignejo nogo, žival v boksu nekako rahlo obvisi, s čimer preprečujejo, da bi kakor koli nagajala. Podkovnica ali »štant« (lastnik Alojz Višner, Brdce) Podkovnica je navadno pokrita z razgrnjenim posušenim smrekovim lubj em. Za podkovanje volov uporabljajo posebne podkve in žeblje. Na vsak parkelj pribijejo namreč po eno podkev. Potemtakem jih rabijo za podkovanje para volov kar šestnajst. Žeblje zabijajo seveda zmeraj v mrtvi del parklja. Podkve vzdržijo najdlje tri mesece; po trdi cesti so obstojnejše kot po mehki, blatni. Lipe Skoraj vsako samino na Paškem Kozjaku krasijo mogočne stare lipe, ta davni simbol slovenstva. V senci njihovih košatih krošenj polegajo v poletni pripeki ob nedeljah in praznikih kmečki očanci ter modrujejo o minulih, sprotnih in jutrišnjih dneh svojega trdega življenja. Ob cvetenju, ko lipe omamno zadiše in jih obletavajo roji čebel, je ozračje posebno dehteče. Poleg lipovega cvetja, ki ga nabirajo in suše za zdravilni lipov čaj, je uporaben tudi mehak lipov les. OPIS REDNAKOVE DOMAČIJE Ena najstarejših kmečkih hiš je pri Alojzu Javorniku, p. d. pri Red-naku, Paški Kozjak 6. Kmetija leži na robu gozdnatega slemena, ki se pod Banovškovo samino strmo spušča navzdol proti zahodni paški strani. M Strnjeni iglasti gozdovi jo ščitijo pred zahodnimi vetrovi. Severno in južno pobočje pokrivajo senožeti, v bolj položnem svetu v smeri Banovška pa so njivske površine. Enainštirideset hektarjev obsegajočo kmetijo vodita priletna brat in sestra brez naraščaja. Zavoljo tega ni perspektivna. Narodopisno zanimiva je predvsem domačija s stanovanjsko hišo in z gospodarskimi poslopji. Razmeroma ugodna konfiguracija tal je omogočila prednikom, ki so se tu naselili, da jim pri lociranju gručasto razmetanih gradbenih objektov z zemljo ni bilo treba skopariti. Na bolj ali manj Situacijska shema domačije Alojza Javornika, p. d. Rednaka, Paški Kozjak 6 ravnem zemljišču stoji v zavetni legi izredno lepa, nemara tod najstarejša kmečka hiša. Svinjaki so odmaknjeni od nje, vmes pa leži nekaj metrov širok zelen pas. Nekoliko bolj odmaknjena stoji drvarnica, medtem ko leži marof, po razsežnosti daleč največja stavba na tem zajetnem dvorišču, v nekoliko nižjem svetu. Posebnost Rednakove domačije je ovčjak, to je posebna staja za ovce, kakršnih je na vsem tem področju izredno malo, saj smo odkrili vsega le dve. Med ovčjakom in marofom je nad šest metrov dolgo izdolbeno korito z lesenim iztočnim votlim stebrom, skozi katerega priteka voda iz lastnega, v nekaj sto metrov oddaljeni strmali zgrajenega vodovodnega zajetja. Pod marofom stoji v zavetju čebelnjak, nedaleč stran pa zdaj že opuščena sušilnica za lan, frnaža. Pridelovanje lanu so namreč tudi pri Rednakovih pred leti opustili. HISAr Stanovanjsko poslopje je po izjavi gospodarja in po presoji članov ekipe staro okrog 250 let. Pol lesena pol zidana stavba je dolga 14, široka pa 7 m. Iz na obeh straneh stesanih brun je zgrajena le hiša, medtem ko so lojpa, črna kuhinja s špajzo ter hiška zidani iz kamenja. Poslopje ima tedaj tridelni načrt, podobno kot vse osrednjeslovenske kmečke hiše. Skozi dvodelna vrata stopimo v kvadratasto lojpo (3 m), iz katere drži troje vrat: na levo v veliko dnevno sobo ali hišo, na desno v hiško, naravnost pa v črno kuhinjo s špajzo ali shrambo. Iz kuhinje vodijo vrata na piano. Skoznje nosi gospodinja prašičem skuho v svinjak. Hiša je v stanovanjskem poslopju največji prostor. Dolga je 6,10, široka 5,50 m, visoka pa 2,30 m. Obtesana bruna so ometana in pobeljena, pobeljen pa je žal tudi strop. Izredno močan je stropnik, ki razpolavlja Svéjtjek (stojalo za goreče treske) Leseni možnar Oboje je iz hiše Leopolda Mešla p. d. Flerenača iz Strmca nad Dobrno (Narisal Peter Krivec) strop na dva enaka dela. Posebnost tega lesenega stropa je v tem, da je med stropnikom in stropom 48 cm praznega prostora, ki rabi kot polica za shranjevanje pomembnih listin in priročnega orodja. Običajno je v hišah z lesenimi stropovi stropni tram postavljen tako, da nasedajo strop-nice neposredno nanj. Tu pa je med stropnikom in stropnicami še nosilno tramovje v razmaku 90 cm. Prvotno je bil strop neometan, kakor seveda tudi vse štiri stene. Tedaj so ga kot v gornjesavinjskih saminah mazali s telečjo krvjo, da je bil temnordeče patiniran. Iz hiše držijo v vseh drugih domačijah vrata v štiblc. Prav zavoljo dejstva, da pri Rednakovih štiblca ni, sklepamo, da je Rednakov dom ostanek prvotne lesenjače, ki je imela mimo hiše le še lojpo in črno kuhinjo. V desnem kotu je ob steni, ki meji na kuhinjo, postavljena krušna peč (1,90 m X 1,70 m X 1,40 m). Obdaja jo grobo izdelana široka klop brez naslonjala. Na vogalu je bila prejšnje čase, ko so še tudi v hiši svetili s treskami, preluknjana za stojalo, na katerega je bil nataknjen svejtjek (treskalnik —• držalo za treske). Pod njim je bila postavljena posoda z vodo, kamor so padali ogorki. Nasproti peči je pod stropom v steno vrezan zračnik (nekakšen preprost ventilator), ki ga je bilo moč odpirati in zapirati z zapahom. Zdaj je trajno odprt tudi pozimi. Hišo razsvetljuje pet oken v velikosti 79 cm X 67 cm, in sicer dve na pročelno, tri pa na zatrepno stran. Niso več prvotna, zakaj po izjavi gospodarja so bila nekoč znatno manjša na eno samo šipo. V bogkovem kotu je ob masivnih obstenskih klopeh velika javorjeva miza brez bogatih intarzij, kakršne smo zasledili v belovodskih in gornjesavinjskih saminah. Na stenah visita poleg razpela dve, danes že zelo redki sliki na steklo z nabožno motiviko, ki predstavlja v sicer revno opremljenem interierju kot ljudski umetnini dokajšnjo vrednost. Nasplošno velja omeniti, da so,. koz-jaške hiše veliko bolj skromno opremljene kakor one v gornjesavinjskih alpskih predelih. Črna kuhinja je obokana in vsa zares črna, ker pravega odvoda za dim iz krušne peči ni. Na šrangah, ki vise iz obokanega stropa, suše drva, ob lurožu pa prekajajo ali zelhajo na njih povojeno meso. Nad ustijami (istejami) je posebna polica — klobučjek, na kateri suši gospodinja treske za podkurjenje krušne peči, pa tudi za razsvetljavo, zakaj pri Rednakovih še v črni kuhinji vedno svetijo s treskami, dasiravno je speljan nedaleč od hiše električni daljnovod. V kotu ob ustijah so vile (burklje), lopar, vauc (valj za porivanje piskrov v krušno peč), grejblca, vejslca in iz koruznega ličja povezano omelo za pometanje krušne peči. Razen tega so v nasprotnem kotu kuhinje razpostavljeni veliki piskri ali rejpniki za svinjsko skuho. Na steni visi počrneli žličjek (žličnik). Včasih je bila pod majhnim okencem tudi klop s škafi za vodo. Zdaj stoji na njej vedro za nata-kanje vode iz vodovodne pipe. V dovolj prostorni in svetlejši špajzi, ki je pravzaprav s prezidom podaljšana hiška, visi skledjek (sklednik) s pretežno glinastimi skledami in krožniki. V od dima in dotrajanosti patinirani omari so latvice za mleko in ostala manjša lončena posoda. V kotu so kible za zabelo in mast, deža itn. Tla so tako v kuhinji kot v špajzi ilovnata. Iz lojpe vodijo povsem počrnele lesene stopnice na dile, kjer so košti za oves in jari ječmen, glavni in edini žitni vrsti, ki tu uspevata. V mesnjaku ali ahterju hranijo suho meso, v raznih pokritih čebrih in posodah pa suho sadje. Tu je tudi odlagališče za kolovrate, trlice, motovila in rifle, hkrati pa tudi ropotarnica za vse najrazličnejše več ali manj že obrabljene predmete. Seveda je tudi ostrešje vse črno od dima, ki se vali navzgor iz črne kuhinje. Zahodno od hiše stoji v petmetrski razdalji lesen svinjak z eno samo vrsto predeljenih staj. Obenj je prislonjeno tudi stranišče. Pod stanovanjskim poslopjem in svinjakom je velika drvarnica, resnično takih dimenzij, da lahko sprejme velike skladovnice večidel bukovih drv, ki jih še gospodar zmeraj žaga z drvarsko žago. Tu je tudi skladišče za šikle (skodle), ki jih tudi gospodar kala sam. Ker obstajajo možnosti, da zob časa, hudi viharji in dolgotrajne zime, ko sneg ne zdrči zlepa s streh, le poškodujejo s skodlami pokrita ostrešja, morajo biti za zatikanje stalno pri roki. Približno petdeset metrov vzhodno od hiše se dviga iz nekoliko nižje ležeče ravnice 20 m dolgo in 16 m široko ter do ostrešja 6 m visoko gospodarsko poslopje, marof. Po dolžini je razdeljen na osrednji, iz kamenja zidani 15 m dolgi in 10 m široki goveji hlev ter na zgornjo ožjo in spodnjo širšo poduto. V podaljšku hleva je 5 m široka kovačnica. Gornja poduta (pojata) je namenjena za pripravljanje in shranjevanje iz igličastega vejevja sesekljane stelje, ki nadomešča tod listje. Osrednji del marofa je hlev. Med vrstama stojišč je lesen hodnik z odtočnima kanaloma za gnojnico. Jasli so postavljene znotraj kraj podolžnih zidov in ne ob vmesnem hodniku, kamor jih gradbeniki postavljajo v sodobno urejene hleve. Za jasli priklenjena živina stoji na lesenih okroglinah. Gnoj kidajo sproti in ga ne puščajo pod živino, kakor je to nasploh primer v alpskem svetu. Razen krav molznic je v velikem hlevu vedno vsaj en par zrelih volov, takih pač, s kakršnimi lahko obdeluje kmet v goratem svetu njive, razvaža nanje gnoj, dovaža s travnikov in senožeti krmo, iz gozdov les, iz doline pa različne gospodarske in gospodinjske potrebščine. V kovačnici je poleg meha in nakovala najnujnejše kovaško orodje, s katerim si gospodar kar sam kuje in popravlja vse vrste poljedelskega orodja, v podkovnici pa podkuje vole. Spodnja poduta je nekakšen nadomestek za nižinski kozolec. V tem prostoru je dovolj mesta za vozove in drugo poljedelsko orodje. Na dolgem zidovju vise razne lestve, telege (jarmi), kose in drugo orodje. Zunanje krilo podute sestoji iz zajetnih hrastovih stebrov, med katerimi so enakomerno razvrščene rante z običajnim hlapcem. Nanje in mednje vlagajo deteljo in travo, da bi se posušila. Nad hlevom je gumno za mlačev, za mencanje prosa in za pripravljanje rezanice. Nad njim je na pietrih prostoren senik, kamor spravljajo seno in otavo, ki ju na obsežnih senožetih ni tako malo. Pri Rednakovih smo odkrili zelo redek gospodarski objekt, ovčjak. To je 5,60 m dolga, 4 m široka in 2 m visoka, s skodlami krita stavba z dvodelnimi vrati, da lahko ovce skoznje brez gneče zjutraj odhajajo in se pod večer vračajo. Zimo pretolčejo v znatno toplejšem, posebej pregra-jenem prostoru govejega hleva. Pod marofom stoji v zavetni legi čebelnjak, v katerem je poleg praznih kranjičev nekaj oslabelih družin v panjih s premičnim satovjem. Čebelarji tod zatrjujejo, da so se pašne razmere na Kozjaku znatno poslabšale, odkar ne sejejo več ajde. Nedaleč od ovčjaka je razpadajoča frjača. Ker so tudi gojitev lanu opustili, je brez veljave. Veliko bolj služi svojemu namenu 6 m dolgo, 0,50 m široko in 0,40 m globoko, v orjaško deblo vdolbeno korito za napajanje živine, v katerega nenehno priteka voda iz lastnega vodovoda. Rednakovino krasita dve lipi. Ena, nekaj sto let stara z visoko orjaško krošnjo, druga, mlajša, ki bo nadomestila staro, ko ji bodo spodsekali korenine. Brez njiju bi bila samina kot pav brez pahljačastega repa. OSTALE ZNAČILNE DOMAČIJE Tipično prvotno kozjaško brunarico si je moč ogledati pri Francu Mešlu, p. d. Skodovniku v Strmcu nad Dobrno 16. Po tlorisu se sicer ne loči od ostalih kozjaških domačij, ker je v tridelnem načrtu šestprostorna, vendar pa je vsa stavba grajena iz lesenih, na obeh straneh obtesanih in na konceh gladko ujetih brun. Kakor v ostalih stanovanjskih zgradbah, pridemo tudi v Skodovnikovo najprej v lojpo, odtod na desno v hišo s štiblcem, na levo pa v hiško s shrambo, naravnost pa v kuhinjo. Medtem ko v ostalih, tlorisno podobnih hišah iz hiške ni moč priti v shrambo, ločijo tu oba prostora normalna vrata. Črno kuhinjo so že pred leti preuredili v sodobno. Mešlovi stanovanjski hiši je po notranji razdelitvi najbolj podobna Grušovnikova, p. d. Štrukljeva v Strmcu nad Dobrno št. 26, ki sodi med najvišje ležeče kmetije na Paškem Kozjaku (ca. 1000 m). Bistvena razlika pa je v gradbenem materialu, iz katerega je zgrajena hiša. Gre za eno redkih stanovanjskih zgradb, zgrajeno izključno iz kamenja. Hiša leži v bregu in je dostop vanjo po dvojih stopnicah in manjšem balkončku, podobno kakor pri Rednakovih. Okna so nekoliko večja kot drugod, okenski okviri pa so zaradi debelih zidov le notranji, zaradi česar so tudi vsi prostori le enojno zastekleni. Lesene strope nadomeščajo ometani. STREHE IN KROVSTVO Strehe krijejo Kozjačani pretežno s skodlami, ki jim pravijo šikli. Kalajo ali cepijo jih iz smrekovih in jelovih debel. Ponekod nadomeščajo šikle s svigli. To so deset milimetrov debele, do 15 cm široke in meter dolge žagane deščice iz enakega lesa. Seveda je kalan les trpežnejši od žaganega. Za šikle mora biti les gost, gladek, brez zvitih rasti in primerno debel. Olupljena debla razžagajo na meter dolge cole. Le-te razcepijo potem z dvema navadnima sekirama na osem enakih delov ali muzlov (na ne tako oddaljenem Slemenu jih imenujejo špeute). Šel eko muzlom odstranijo stržen, jih razkoljejo s šiklarco v šikle. Iz enega muzla dobijo ob normalni debelini cilov po šestnajst šiklov, ki se pa pri kalanju ne smejo razmetavati po mili volji, marveč morajo biti zloženi v enakem redu, v kakršnem so bili kalani. Nekatere rahlo zvite šikle morajo obtesati s šiklarco. Tako zložene šikle in muzle povežejo zatem z brezovimi zvitinami nazaj v col, nakar jih sušijo vsaj štirinajst dni v suhem, pred dežjem zavarovanem prostoru. Zdaj so šikli nared za kritje. Šikle izdelujejo in krijejo z njimi strehe dandanes kmetje sami. Včasih so to delo opravljali poklicni krovci, ki jih pa danes ni več. Pri kalanju muzlov v šikle udarja delavec narahlo s posebnim kijem ali toklo po šiklarci. V enem dnevu lahko pripravi do tisoč šiklov. Pred kritjem je treba skrbno in strokovno urediti krovišče ali ostrešje. Večidel vsa ostrešja so prirejena za kritje na šopnik ali šop. V goratih predelih bi hudi vetrovi sicer razkrivali slemenaste dele streh. Krovec uporablja pri kritju trinožen stolček ali gepe, posebno škatlo za orodje, ki ji pravijo krivec, krovsko kladivo, mačka za puljenje žebljev in šilarco. Strežec mu donaša šikle v muzlih. Pvihin Ä£Ä,ll< lic 1, m *..............jj t^&v Sploil* »«).• v prlji, i ' ' A ' i^-jfc. ! ».....: ;,. - L™. ... . 1 j s «Umili! I. p"ll"lj.i t . H L ►.„.„,, t .mmm mmMmx- ■. i, 00i.„u gtmtMi* vil«»««! /öi 4 — ki je obiskoval pri meni pouk v letu ' z naslednjim uspehor sifon;« : | ' | •Idnott: I " P° Vjf.OjUiL' J ' PREDMET 1. pollili« II. palMfo rajr. napro«»* SploftlH i i - h . SV* J rdf/hiv 1 Mit*** 0' J lattili "D ' Go»ll i /u,. Letni spričevali »Glasbene Matice« Celje (levo) in Kuntarove zasebne glasbene šole v Laškem (desno) ka; odbornik Čitalnice in Sokola; prevzel vodstvo Celjskega pevskega društva, bil nekaj časa njegov pevovodja in v njegovem okviru ustanovil dramski odsek. (Prim. SI. gled. leks. III, str. 574 in SBL III, str. 41). 43 Srečko Zalokar (1917), danes violist-koncertant, član ljubljanske filharmonije in glasbeni pedagog. Ignac Ferdič (1916), kasneje notarski pripravnik. Še leto dni ne po svojem zadnjem nastopu (1. dee. 1940). ustreljen 15. novembra 1941 v Mariboru kot talec . . . 44 Milan Stante (1916), diplomirani pravnik in gledališki režiser. (GÌ. SI. gled. leks. III, str. 663). 2e kot celjski srednješolec je v letih 1933 in 1934 osvojil na jugoslovanskem tekmovanju harmonikarjev v Ljubljani naslov prvaka na klavirski harmoniki v kategoriji težje stopnje. V šolskem letu 1933/34 priredil v celjskem gledališču samostojni koncert na kromatični harmoniki v prid celjski dijaški kuhinji in dijaškemu podpornemu društvu. Gl. objavljeni letak! 45 Uprizoritev Novačanove zgodovinske drame »Herman Celjski« na prostem v parku pripravil režiser in igralec Milan Košič (1900—1950) z amatersko igralsko skupino »Celjski studio«, ki jo je Košič ustanovil in vodil (1933, 1934). (Prim. SI. gled. leks. II, str. 320). 46 »Celjski zvon« — ob Celjskem pevskem društvu, drugi pomembnejši mešani pevski zbor, ki je združeval predvsem pevce iz katoliškega političnega tabora. Zborovodja skladatelj Avgust Cerer. Mestno gledališče v Celju V soboto, dne 21. oktobia 1933. priredi Milan Stante Vili, šolec (nagrajen s prvim darilom prt tekmi jugoslov. harmonikarjev v Ljubljani v težki skupini kromatične harmonike) dobro del ni koncert na kromatični harmoniki v prid celjski dijaški kuhinji in dijaškemu podpornemu društvu 5 P O R E D : 1. Puccini: „Boheme" l- Markov: Venec ruskih pesmi 3. Carosio: Povratek 4. Powe! : Gondol ter, intermezzo Jar. Weinberger : Furiant iz op. Svanda Dud a k t\ A. Jald: Slovenski biseri 7. P. Lesso Valerio: Zakaj? 5. Harry Rai ton : Če se pozneje enkrat vidiva 9. Em. Heim: Danes sem s teboj sreči prisluškovat 10. Nik. Brodskv: Dekle tako si Začetek ob 20. Vstop dovoljen s sporedom. -.Vbza. T.SKaJUt.l . ,-J- Letak harmonikarskega nastopa osmošolca Milana Stanteta 1933, v prid celjski dijaški kuhinji in dijaškemu podpornemu društvu (15X23,5 cm, opečno rdeč) 47 Slovenski vokalni kvintet (Tine Štibernik I. ten., Milan Jug II. ten., Roman Petrovčič I. bas, Tone Petrovčič I. bas in Artur Šulc II. bas (ust. 1928 v Ljubljani,- v tridesetih letih »poznan in priznan tudi onkraj naših meja kot odlična, umetniško visoko stoječa pevska enota« (II. CKT, Celje 1939, str. 21). 48 Dr. Milan Orožen piše (v pismu G. G. z dne 20. 11. 1973), da je imela Glasbena Matica svoj tekoči račun pri celjski podružnici Ljubljanske kreditne banke in se tu »tudi zadolževala, da je lahko plačevala učitelje.« Plačilo dolga so jamčili kot menični poroki vsakokratni predsednik in »še nekateri drugi odvetniki oz. meščani...« 49 Miran Viher danes živi in deluje kot pedagog in violinist, deloma tudi kot skladatelj v ZDA (Missouri). (Po informaciji Srečka Zalokarja z dne 15. 1. 1974). 50 Leto 1934/35, leto oficialnega žalovanja zaradi smrti Aleksandra I., kralja Jugoslavije, ubitega v atentatu v Marseillu 9. 10. 1934. 51 Celjski kulturni teden — prireditev naprednih kulturnih delavcev v Celju, prvič maja 1938, drugič aprila—maja 1939, katere namen je bil — po besedah iz uvodnika programske knjižnice I. CKT, »dvigniti višino naše izobrazbe ter v širših krogih poživiti zanimanje za lepe umetnosti«, hkrati pa naj bi — po uvodnku iz programske knjižice II. CKT, »dokazala povezanost med celjskimi in občeslovenskimi kulturnimi stremljenji«. Organizacijski tajnik CKT je bil Bogomil Gerlanc, danes urednik in publicist v Ljubljani. 52 Celjski oktet so tisti čas sestavljali naslednji pevci: I. tenor: Marjan Pe-trak, Janko Žagar; II. tenor: Francè Frece, Rado Hodžar; bariton: Tone Filipič, Julč Gorič in Jože Jurač; bas: Kari Golob, Jože Kopač in Ivan Lah. Dedič Celjskega okteta je po nekaterih njegovih članih (Petrak, Filipič, Lah) današnji Komorni moški zbor. (Beri G. G.: Komorni moški zbor. Celjski zbornik 1962. Str. 287). 53 Gl. priložbi list 13a. ! 54 Celjsko godbeno društvo iz časov stare Jugoslavije je slej ko prej dedič, v okrilju Čitalnice, v letih 1898/1899 ustanovljene Narodne godbe (Prim. op. 5). Po zapiskih pok. prof. Dušana Sancina se je Narodna godba 10. 3. 1906 (?) osamosvojila in nadaljevala s svojim narodno-družabnim poslanstvom pod imenom »Celjsko godbeno društvo«. Le-to je prevzelo arhiv in inventar Narodne godbe. Menjalo se je torej le ime, celo odborniki so ostali isti. Imelo pa je svoja pravila s pravico do ustanovitve glasbene šole. Društvo je obsegalo godbo na pihala (ok. 24 godbenikov) ter salonski orkester (ok. 12—14 izvršujočih članov). Po I. svetovni vojni so Celjsko godbeno društvo obnovili. Brez vidnejšega uspeha je skušal restavrirati godbo na pihala kapelnik in glasbeni učitelj Lovrenc Kubišta (1863 Bratislava — 1931 Celje). Tozadevno iniciativo je prevzela Peterma-nova »železničarska godba« (ust. 1908). Pač pa je pod Kubištovo taktirko oživel salonski orkester. Med glasbenimi delavci, ki so po I. svetovni vojni hoteli godbeno društvo »oživeti in ga dvigniti na višjo raven«, je bil tudi zborovodja in skladatelj Ciril Pregelj (Gl. op. 12). Kot društvenemu predsedniku ok. leta 1926 pa se mu to »radi nerazumevanja odločujočih krogov (nastavitev godbenikov) ni posrečilo« je pisal v pismu dne 6. 10. 1954 G. G. Bolj ali manj je društvo, se pravi orkester životaril, dokler ni prevzel pobude ravnatelj Glasbene šole Karlo Sancin in pritegnil člane Godbenega društva k sodelovanju v šolskem »orkestru Glasbene Matice«. Daljši zapis o »Celjskem godbenem društvu« je objavilo »Lepo mesto«, glasilo Olepševalnega in turističnega društva Celje, 1974, št. 1, str. 8. 55 Avgust Cerer, r. 1909 v Kamniku, zborovodja in skladatelj. Služboval kot upravni delavec po raznih krajih Slovenije, pred vojno in po vojni tudi v Celju. Od leta 1963 v pokoju. 56 Znani zlet Zveze delavsko kulturnih društev »Svoboda« 7. julija 1935 v Celju, je tedanja oblast izkoristila za povod, da je »Svobode« kot nosilke prepovedane komunistične partije, razpustila. Celjski »svobodaši« so se takoj organizirali v »Zarji«, ki se je 1936, preimenovala v »Vzajemnost«. Kljub nenehnemu pritisku režima so tudi nova delavsko-prosvetna društva zaživela tako kakor nek- danje Svobode. Njihovo delovanje je služilo narodno obrambni aktivnosti pred pretečo nacistično nevarnostjo nad Evropo. 63 Besedilo pesmi je natisnjeno v brošuri s programom »Celjski kulturni teden 1 —8. maja 1938« na str. 7. Ker je brošura dandanes teže dostopna (v študijskih knjižnicah in pri nekaterih vnetih zbiralcih), ne bo odveč, če ga tu ponatisnemo. Himna Celju Naj z vencem ti novim okitimo glavo, naj tebi, o Celje, zapojemo v slavo, ki stalo vekovom v ponos si in čast, ko narodov zrlo si rast in propast. 2e zgodnja so ljudstva v mrakobni davnini gradila ti temelj, da vladaš dolini in pota odpiraš na sever in vzhod, na jug in do snežnih gora na zahod. Slovanska te sila je nase privila, pred tujcem oholim zvesto te branila. Ko truden je klonil za plugom tlačan, o pravdi je sanjal in čakal na dan. Vzblestele nenadno tri zvezde so zlate, odprle bodočnost ti v zarje bogate, a že jih usoda je skrila v temo, razbila je sanje z zločesto roko. Usodnih stoletij viharno valovje razjedalo ti je mogočno zidovje, dokler ni v svobodi ti sonce spet vzšlo, ki v nove vekove sijalo ti bo. O Celje ti staro, o Celje ti belo, o Celje ponosno, o Celje veselo, naj boči se milo nebo nad teboj, za slavo slovensko ti vekomaj stoj! Fran Roš Uglasbil Iv. Karlo Sancin za mešani zbor, sopran solo in orkester. Peli so združeni celjski pevski zbori, sopran solo Helena Lapajne, orkester Glasbene matice. Dirigiral avtor. UDK 792 (497.12-115) GUSTAV GROBELNIK DOKUMENT IZ GLEDALIŠKEGA ŽIVLJENJA V ŽALCU 1846 Po magistru Fedorju Gradišniku (1890—1972) nam je prišel v roke iz zapuščine Rajka Vrečerja, šolnika, društvenega delavca in zgodovinarja (1873—1962),1 lepak 20 cm X 32 cm, natisnjen v tiskarni Janeza Krst-nika Jeretina v Celju (1803—1853)'2. V gotici, deloma tudi v latinici, tiskano nemško besedilo tega lepaka vabi h gledališki predstavi v Žalcu, na veliki šmaren, 15. avgusta 1846. V prevodu objavlja besedilo tega plakata Rajko Vrečer v svoji kroniki Savinjske doline3. Objavlja ga po izvirnem primerku, ki »ga hrani kronika žalskega Dramatičnega društva«. Po Vrečerjevi Savinjski dolini povzemam, da je bilo žalsko Dramatično društvo ustanovljeno leta 1913 in mu je od leta 1923 predsedoval sam Rajko Vrečer. Torej gre v našem primeru gotovo za isti plakat, ki ga je imel v rokah kronist Rajko Vrečer. Po Vrečerju je plakat dokument o prvi gledališki predstavi v Žalcu, ki so jo igrali »domači diletanti v nemškem jeziku«. Napis »Gledališče v Žalcu« to potrjuje, čeprav bi utegnili izvajalci biti tudi izkušenejši celjski diletanti, ki so že od leta 1791, vsekakor pa po pozivu posebnega gledališkega društva k sodelovanju iz leta 1822, prirejali diletantske gledališke predstave4 »za pogorevce« ali »za prebivavce, ki so po povodnji močno poškodovani bili«. Podporo domnevi, da gre v žalskem primeru za celjske gledališke amaterje, lahko iščemo tudi v kronističnem zapisu, »da je bil ravnatel vseh teh iger, po kojih se je toliko vbožcem pomagalo, tiskar Joanez Jeretin«5, torej tiskar našega lepaka. Tudi ta žalska predstava je namreč bila benefica in to v korist pogorelcev sosednih Petrovč . . . Vrečerjeva sodba, da je plakat dokument o prvi gledališki predstavi v Žalcu, drži, če s prvo gledališko predstavo razumemo prvo naštudirano uprizoritev, toda plakat navaja, da bo igra drugič uprizorjena (zum zweiten Male aufgeführt). V našem primeru gre torej za izvirni tiskani dokument o reprizi (o drugi izvedbi) določene gledališke igre gledališča v Žalcu konec prve polovice prejšnjega stoletja, kar pomeni, da so premiero te predstave imeli že prej. Ibcrttcv in 3ad»fiT»fcIb. šanijtag ben 13. Miipfl 1840, da am "Maria .öimmclfaMöfefte reut fri! einer Ktttrf/stlHip ettelmüthifßev itutiMifreuMie pit Sort&eile fccv biivd» Jyi'in'r vcnnißlürfteit "IVunUmcr 1>C0 l|Jrtllfrtf)Vtitctfö il m Ü wwmw Tìwwmvm, ititfc }ut crrticbtftcfcn ItuterftnfcHiui fccrfelbcn juin jiBfitoii iWalc nufiji'f«l)rt : liie Feuerprobe. ?uft|*ftfl in i Slcr ven Äc^ctuic. ^ f r f p n nt; S&almrt, fin filrtfn.im. Sìiiier 2£fti.$el von yt'in'n;\aii. <&efaf»t*, fein taö Siürf trieft in ton "Jeireit ter .U'ieujjft^e umreit t-er .fvcbcnfrnn. (Sfora s on £ebe»nrtn, t . n» . . , , , uva juflAC ìuJmtveH. uHaT^avetbii Mit jnmunrbal, j (JerMila, ü'lara'ä Jcfe. x •-. ./.x>. v hierauf fefjy : |)iH'tl)rtns? ju ^rcucitbricjeit. t'niffvnrl i.i i ;'ii[ vc« jtetni-ur. 'V 0 r f o ti t II : eint, lumie. Slimifii.il!, j Äjtj;rt|.t SRaftiiw, 1 i .Ut, (*Jtl$U?tVtt'. Ì iftti Slttfirörtn. ®» »re iVjwwwot« rat llntrt|M?iin,i »H,ti ». 3. mimattttftcn St ttcbntr '.'eil f.t: '■■•«idi twnw mit, »ttt r.t twin Cri tat »i-.ahn« ÌCviOf.ifat, im» rten fnrctf au« tre @n: nvwtr i«ri.:.1i 5citwr (. f. mfet W4,fjät Wt&ji mreftn'trtt j), mit »m tln.'Ouit .iv.S ut, ita .t.-riiiiuli nivivw ^.t-.ic-.- titc.i^t !••...•> ft :< 1 fr. S. ®!.i fe »W» Wc Ww m 0Hiti\.: .tu ci,- rtin «t»:::«v tre Uii^c,vn». 8hi«M>ot mAt am unrcditftt -jtec f nM Wirten. II. -J>t»tt 20 fr. III. 10 Ir. 3. 3R. •Mtifnttfj um bitlb S Hin-. Benefična prireditev je obsegala uprizoritev dveh enodejank — veseloiger, ki jim je bil avtor popularni nemški književnik Avgust von Kotze-bue (1761—1819). Igrici sta terjali 12 igralskih vlog — prva 3 ženske in 3 moške, druga 2 ženski in 4 moške. Če bi plakat imenoma navajal nosilce posameznih vlog, kar tiste čase ni bilo v navadi6, bi seveda ne bilo vprašanja identifikacije »ravnitelstva« tega gledališkega dogodka v Žalcu 1846. S plakata nadalje razberemo, da je bila predstava zvečer ob pol osmih, v nalašč za to pripravljenem gledališču (In dem eigens hierzu hergestellten Theater) poleg pivovarne (nächst dem Bräuhause zu Sachsenfeld). Pri tem gre za pivovarno, ki jo je kot prvo industrijsko podjetje v Žalcu ustanovil leta 1842 pivovarnar Franc Zuža, vulgo Kolenc (1801— 1877), po njegovi smrti pa jo je Žužova vdova prodala leta 1878 Simonu Kukcu (1838—1910), ki je zgradil v letih 1891 in 1892 novo moderno pivovarno.7 Improvizacija letnega gledališča kaže, da so žalski organizatorji želeli izkoristiti topel poletni čas in vélike maše, dan ljudskega proščenja v sosednih Petrovčah, ko bi množice gledalcev ne mogli spraviti v ustrezno dvorano, če so jo za gledališke namene sploh že imeli. Izkupiček predstave so prireditelji namenili za obnovo sosednih, po požaru 7. maja istega leta prizadetih Petrovč8, sicer »slovite božje poti, v novejšem času znamenite tudi po obisku njegovega cesarsko-kraljevega apostolskega veličanstva«9. Plakat navaja, da je znašala po sodišču ocenjena škoda 19.209 goldinarjev 54 krajcarjev. Obseg te škode si lahko predstavimo s kupno močjo takratnega srebrnega goldinarja: po neki oceni se je za 5 in pol goldinarja dobil 1 mernik (36 1) pšenice10 ... Po tej primerjavi je bilo treba za sedež v II. vrsti odšteti drobiža za pribl. 2 kg pše-nične moke (20 krajcarjev), za sedež v III. vrsti pa za pribl. 1 kg pšenične moke, medtem ko so sedeži I. vrste (Platz nach Belieben) bili očitno rezervirani za plačnike izdatnejših prostovoljnih prispevkov. Plakat je torej verodostojen dokument gledališkega življenja v Žalcu sredi preteklega stoletja, ko je na gledaliških odrih vladala predvsem slad-kobnosentimentalna in zabavna dramatika Kotzebua, se pravi dobe, ki še sicer sodi v krizno obdobje slovenskeg gledališkega življenja11. Je pa tudi spričevalo družabne razgibanosti, ki jo je v tistih letih zmoglo okrog 500 prebivalcev žalskega trga12, še brez zunanjega pečata narodno-kulturne zavesti, a izražene z nemškim nastopom gledaliških entuziastov, ki so javno komedijantsko izživljanje opravičevali s človekoljubnostjo, niso pa ga še vezali z manifestacijo slovenske narodne misli. Le nekaj let za tem pa se je slovensko narodno prebujenje po marčni revoluciji močno odražalo tudi na družabnih, kulturnih in gledaliških prireditvah v Žalcu in Celju. OPOMBE 1 Savinjski zbornik II, str. 422. 2 SBL I, str. 406. 3 Savinjska dolina. Samozaložba. Žalec 1930. Str. 222. 4 Janko Orožen, Zgodovina Celja III. Celje 1930. Str. 122. 6 Ignac Orožen, Celska kronika, Celje 1854, str. 226. 6 Primerjaj plakate celjskih gledaliških predstav te dobe. Hrani jih Pokrajinski muzej Celje. 7 Vrečer, op. cit., str. 227 in 233. 8 Pogorele so vse hiše. (Janko Orožen, Preteklost Savinjske doline od davnih do današnjih dni. Savinjski zbornik 1965, str. 389). 9 Ignac Orožen, op. cit., str. 199: »1844, 31. avgusta popoldne sta se iz Dunaja v Cele pripeljala nju veličanstva, cesar Ferdinand I. in njegova žena cesarica Maria Ana. Še ta popoldan so cesar obiskali cerkev Matere Božje v Pe-trovčah«. 10 Janko Orožen, op. cit., str. 80. 11 Filip Kalan, Izbor kronoloških podatkov za slovensko gledališko zgodovino. Linhartovo izročilo. Ljubljana 1957. Str. 170. 12 Gl. Milan Natek, 2alec — Naselje in prebivalstvo. Savinjski zbornik 1965, str. 22 in 29. V SPOMIN FEDORJU GRADIŠNIKU IN MEMORI AM: 5. junija 1972 je v Celju preminul mg. ph. Fedoi Gradišnik, igralec, režiser, pisatelj, prevajalec, gledališki organizator in prvi upravnik poklicnega celjskega gledališča ter častni meščan Celja. V spomin objavljamo njegov zadnji umetniški portret, ki ga je še za njegovega življenja ustvaril v olju celjski akademski slikar Milan Lorenčak in je zdaj v lasti pokojnikovega sina mg. ph. Dušana Gradišnika. UDK 792 (497.12-115) STANKO POTISK SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE V CELJU OD 1954 DO 1973 Pregled uprizoritev, predstav, gostovanj in števila obiskovalcev od 24. aprila 1954 do 29. junija 1973 P regled uprizoritev od 24. 4. 1954 se neposredno navezuje na pregled Branka Gombača, objavljen v celjskem gledališkem listu 1953/1954 od str. 266—323 pod naslovom Slovenska in tuja dela od 16. septembra 1849 do 24. aprila 1954. Po njem je prevzet tudi sistem obdelave podatkov, tako da tvori z njim zaključeno celoto. Sestavljen je z namenom, da bi se spomnili dvajsete obletnice prve predstave v novi gledališki hiši, ki je bila 9. 5. 1953, in z željo, da bi postala predstav-ljivejša količina dela, ki ga opravlja ta maloštevilni ansambel, kar govore številke, ki so zrna za kruh. Sezona 1953/54 1. Pero Budak: KLOPČIČ, vesela ljudska igra v treh dejanjih, premiera 26. 5. 1954. Prevedel in priredil Lojze Fiiipič — režija: Balbina Battelino-Baranovič — scena: Milan Bu-tina — kostumi: Mija Jarčeva — koreografija: Marjan Kralj — zasedba: Zora Cervinkova (Roža), Pavle Jeršin (Jursan), Mina Jerajeva (Anica), Milan Breziger (Josina), Marija Goršičeva (Antuša), Marjanca Krošlova (Vranjica), Janez Albreht (Radojko), Janez Skof (Mijat), Vlado Novak (Markina), Neda Sirnikova (Jeka), Slavko Strnad (Ili j a.). Silvo Duh, Vlado Kalapati, Franc Jovan, Pavla Škofova, Danica Frecetova, Tilka Svetelškova — predstav v Celju: 8, na gostovanjih: 2 — obisk: 2913. 2. Herbert Grün: ATOMSKI PLES, igra v treh dejanjih z dvema medigrama po nekaterih snovnih motivih Mauritsa Dekkerja drame »De wereld heeft geen wachtkamer«, krstna uprizoritev, premiera: 23. 6. 1954. Režija: Andrej Hieng —• scena: arh. Sveta Jovanovic — zasedba: Pavle Jeršin (Polkovnik), Neda Sirnikova (Stella), Janez Albreht (Profesor), Janez Skof (Louis), Slavko Strnad (Robert), Viljem Tomšič (Max), Mina Jerajeva (Gospa Ruth), Vlado Novak (Peters), Marija Goršičeva (Nina), Milan Brezigar, Franc Mimik, Marjanca Krošlova, Pavla Škofova, Ida Lesova — predstav v Celju: B, na gostovanjih: 5 — obisk 3268. Sezona 1954/55 3. Hans Tiemeyer: MLADOST PRED SODIŠČEM, ponovitev, 18. 9. 1954, slavnostna predstava v proslavo praznika »Štajerska v borbi«. 4. Fran S. Finžgar — Miloš Mikeln: POD SVOBODNIM SONCEM, krstna predstava, 22. 9. 1954, ljudska igra v dveh dejanjih, devetih slikah. Režija: Miloš Mikeln — scena in kostumi: Mile Korun — zasedba: Fedor Gradišnik (Svarun), Janez Eržen (Iztok), Marjanca Krošlova (Ljubinica) Janez Skof (Radovan), Avgust Sedej (Radogost), Vladimir Novak (Velegost), Silvo Božič (Rado), Pavle Jeršin (Jarožir), Slavko Strnad (Volk), Milan Breziger (Viljenec), Ivan Jeram (Antski kozelnik), Klio Maverjeva (Teodora), Mina Jerajeva (Irena), Aleksander Krošl k. g. (Azbad), Anton Planine (Spiridion), Marjan Dolinar (Tunjuš), Edvard Goršič, Bogo Kotnik, Franc Mirnik, Franjo Cesar, Tone Vrabl, Jože Domjan — predstave v Celju: 13, na gostovanjih: 2 — obisk: 5436. 5. Ugo Betti: ZLOČIN NA KOZJEM OTOKU, drama v treh dejanjih, premiera 2. 10. 1954. Prevod: Ivan Savli — režija: Branko Gombač — scena: Marjan Pliberšek — kostumi; Alenka Bartlova — zasedba: Mara Černetova (Agata), Mina Jerajeva (Silvia), Marija Goršičeva (Pia), Janez Škof (Angelo), Avgust Sedej (Edvardo), predstav v Celju: 5, na gostovanjih: 2 — obisk 1853. 6. Luigi Pirandello: ŠEST OSEB IŠČE AVTORJA, komedija, premiera 10. 11. 1954. Prevod: Ivo Sorli — režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — zasedba: Slavko Slrnad (Oče), Klio Maverjeva (Mati), Marjanca Krošlova (Pastorka), Aleksander Krosi (Sin), Zora Červinkova (Gospa Pace), Janez Eržen (Gledališki ravnatelj), Neda Sirnikova (Primadona), Pavle Jeršin (Prvak), Marija Goršičeva (Druga igralka), Mina Jerajeva (Mlada igralka), Viljem Tomšič (Mladi igralec), Mara Černetova, Danica Frecetova, Ida Lesova, Pavla Škofova, Janez Škof, Avgust Sedej, Franc Mirnik, Tone Vrabl, Jože Domjan, Silvo Duh — predstav v Celju: 8, na gostovanjih: 1 — obisk: 2537. 7. Erskin-Rousin-Gray: LEPA HELENA, komedija v treh dejanjih, premiera. 20. 11. 1954. Prevod: Djurdjica Fiere — režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Mija Jarčeva — zasedba: Janez Škof (Menelaj), Mara Černetova (Helena), Mina Jerajeva (Hermio-na), Marjan Dolinar (Eteonej), Pavle Jeršin (Telemak) — predstav v Celju: 9, na gostovanjih: 2 — obisk: 3330. 8. Norman Krasna: JOHN LJUBI MARY, komedija v treh dejanjih, premiera: 22. 12. 1954. Prevod: Dušan Moravec — režija; Dino Radojevič — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Mija Jarčeva — zasedba: Marjanca Krošlova (Mary Me Kinley), Vlado Novak (Oscar Dugan), Pavle Jeršin (Fred Taylor), Aleksander Krošl (John Lawrence), Marjan Dolinar (Senator James Me Kinley), Mara Černetova (Phyllis Me Kinley), Peter Božič (Victor O'Leary), Frane Mirnik (George Beechwood), Marija Goršičeva (Lily Herbich), Janez Škof (Marwood Biddle) — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 6 — obisk: 5182. 9. Wolfgang Hoffman-Harnisch: ADMIRAL BOBBY, pustolovska igra v desetih slikah, premiera: 29. 12. 1954. Prevod: Fedor Gradišnik — režija in scena: arh. Sveta Jovanovič — asistent rež.: Janez Eržen — glasba: Bojan Adamič — kostumi: Mija Jarčeva — zasedba: Janez Škof, Aleksander KrošJ. Franc Mirnik, Marjan Dolinar, Pavle Jeršin, Peter Božič, Slavko Strnad, Klio Maverjeva, Zora Červinkova, Vlado Novak, Janez Eržen, Jože Domjan, Minca Jerajeva (Bobby Croft) — predstav v Celju: 13 — obisk: 4178. 10. John Van Druten: GRLICE GLAS, igra v treh dejanjih (šestih slikah), premiera: 5. 1. 1955. Prevod: H. G. — režija: Dino Radojevič — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Miia Jarčeva — zasedba: Klio Maverjeva (Sally Middleton), Marija Goršičeva (Olive Lashbiooke), Janez Eržen (Bill Page) — predstav v Celju: 6 — obisk: 1397. 11. William Shakespeare: HAMLET, tragedija v treh dejanjih (devetnajstih slikah), premiera: 12. 2. 1955. Prevod: Oton Zupančič — režija: Dino Radojevič — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Mija Jarčeva — glasba: Bojan Adamič — zasedba: Janez Škof (Klavdij, kralj danski), Janez Eržen (Hamlet), Marjan Dolinar (Polonij), Pavle Jeršin (Horatio), Aleksander Krošl (Laert), Klio Maverjeva (Gertruds), Slavko Strnad (Fortinbras), Minca Jerajeva (Ofelija) — predstav v Celju: 21 — obisk: 7698. 12. Jan De Hartog: ZAKONSKA POSTELJA, premiera: 4. 3. 1955. Prevod: Ivan Crnagoj — režija: Branko Gombač — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serša — zasedba: Marija Goršičeva (Ona), Pavle Jeršin (On) — predstav v Celju: 8, na gostovanjih: 6 — obisk: 2991. 13. Friedrich Forster: SIVEC, drama v štirih dejanjih (petnajstih slikah) prvič v Jugoslaviji, premiera: 22. 3. 1955. Prevod: Zora Filipičeva — režija: Juro Kislinger: scena: arh. Sveta Jovanovič •— kostumi: Alenka Bartl-Serša — zasedba: Avgust Sedej (Meyer), Klio Maverjeva (Selma Schwan), Zora Červinkova (Ana), Janez Eržen (Dr. Sick), Pavle Jeršin (Dr. Jakobi), Aleksander Krošl (Hans), Viljem Tomšič (Max Arken), Peter Božič (Franz Kolthoff), Slavko Strnad (Rolf Brabant), Janez Škof (Harald Becker), Marjan Dolinar (Theo Bolf), Milan Krašovec ,Vladimir Novak, Neda Sirnikova — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 10 — obisk: 6010. 14. Miloš Mikein: DE2 V POMLADNI NOČI, drama v treh dejanjih, krstna uprizoritev, premiera: 9. 5. 1955. Režija in scena: Mile Korun — kostumi: Milena Kumarjeva — zasedba: Janez Eržen, Janez Škof, Slavko Strnad, Marija Goršičeva, Nada Božičeva, Pavle Jeršin, Aleksander Krošl, Peter Bo žič, Marjan Dolinar, Vlado Novak, Avgust Sedej, Viljem Tomšič, Neda Sirnikova — predstav v Celju: 6, na gostovanjih: 2 — obisk: 1663. 15. Jože Javoršek: KRIMINALNA ZGODBA, igra v treh dejanjih, trinajstih slikah, krstna uprizoritev, premiera: 12. 5. 155. Režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Milena Kumar — zasedba: Marjan Dolinar, Klio Maverjeva, Marjanca Krošlova, Janez Skof, Vlado Novak, Zora Cervinkova, Pavle Jeršin, Aleksander Krošl, Peter Božič — predstav v Celju: 6, na gostovanjih: 1 — obisk: 1644. Sezona 1955/56 16. William Shakespeare: OTHELLO, tragedija v treh dejanjih, premiera: 1. 10. 1955. Prevod: Oton Zupančič: — režija; Branko Gombač — scena: arh. Sveta Jovanovič — glasba: Neil Moody — kostumi: Alenka Bartl-Serša —■ zasedba: Marjan Dolinar (Roderigo), Pavle Jeršin (Jago), Slavko Strnad (Brabantio), Janez Škof (Othello), Sandi Krošl (Casio), Marija Goršičeva (Des. demona), Marjanca Krošlova (Emilija), Tone Vrabl, Peter Kušar, Vlado Novak, Cveto Vernik, Avgust Sedej, Anton Planine, Franc Mirnik, Klio Maverjeva, Peter Božič, Avgust Sedej — predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 10 — obisk: 8332. 17. Aleksander Marodič: OPERACIJA ALTMARK, špijonska igra v treh dejanjih, praizvedba: 22. 10. 1955. Prevod in priredba: Herbert Grün — scena in režija: arh. Sveta Jovanovič — zasedba: Marjan Dolinar (Polkovnik Lorentz), Sandi Krošl (Major Vulf), Peter Božič (Poročnik Kurt Lindner), Marjanca Krošlova (Susi) — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 3 — obisk. 3971. 18. George Axelrod: SEDEM LET SKOMIN, romantična komedija v treh dejanjih, premiera: 10. 11. 1955. Prevod: Herbert Grün — režija: Mirč Kragelj — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Mija Jarčeva — glasba: Bojan Adamič — zasedba: Janez Skof (Richard Sherman), Marija Goršiče/a (Helen Sherman), Klio Maverjeva (Dekle), Zmago Frece, Zora Cervinkova, Mara Cernetova, Marjanca Krošlova, Avgust Sedej, Slavko Strnad, Brigita Rudolfova — predstav v Celju: 9, na gostovanjih: 4 — obisk: 3996. 19. Ranko Marinkovič: GLORIA, mirakel v šestih slikah, premiera: 18. 12. 1955. Prevod: Herbert Grün — režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Milena Kumer-Matulova — zasedba: Slavko Strnad (Don Zane), Sandi Krošl (Don Jere), Janez Skof (Rikaldo Kozlovič), Vlado Novak (Skof), Marjanca Krošlova (Sestra Magdalena), Avgust Sedej, Franc Mirnik, Marija Goršičeva, Volodja Peer, Milan Krašovec, Vlado Kalapati — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 5 — obisk: 5494. 20. William Inge: VRNI SE, MALA SHEBA, igra v dveh dejanjih, premiera: 20. 12. 1955. Prevod: Dušan Tomše — režija: Dušan Tomše — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Milena Kumer-Matulova — zasedba: Klio Maverjeva (Marie), Marjan Dolinar (Doc), Mara Cernetova (Lola), Pavle Jeršin (Türk), Vlado Novak (Poštar), Zora Cervinkova (Coffmanova), Peter Kušar, Volodja Peer, Peter Božič, Janez Skof — predstav v Celju: 9 — obisk:: 2784. 21. Ivan Cankar: LEPA VIDA, igra v treh aktih, premiera: 21. 1. 1956. Režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — zasedba: Sandi Krošl (Poljanecl, Minca Jerajeva (Dioniz), Marjan Dolinar (Damjan), Pavle Jeršin (Mrva), Marjanca Krošlova (Lepa Vida), Mara Cernetova (Mati), Slavko Strnad (Dolinar), Janez Skof (Zdravnik), Marija Goršičeva (Milena), Volodja Peer (Prvi študent), Milan Krašovec (Drugi študent) — predstav v Celju: 9, na gostovanjih: 1 — obisk: 3557. 22. Miloš Mikeln: ATOMSKE BOMBE NI VEC, mladinska igra v sedmih slikah po ideji Mileta Koruna, praizvedba: 31. 1. 1956. Režija: Dušan Tomše — scena: Melita Vovkova in arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Mija Jarčeva — zasedba: Ivo Umek, Lojze Smid, Marta Pihlarjeva, Pavle Mirnik — predstav v Celju: 13 — obisk: 4134. 23. Herman Wouk: ZADEVA CAINE, igra v dveh dejanjih po romanu »Upor na ladji Caine«, slovenska praizvedba: 13. 3. 1956. Prevod: Herbert Grün — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — režija: Branko Gombač: zasedba: Slavko Strnad (Poročnik Stephen Maryk), Pavle Jeršin (Poročnik Barney Greenwaìd), Sandi Krošl (Poročnik-komandant John Challee], Fedor Gradišnik (Kapitan Blakley), Janez Škof, Slavko Belak, Vlado Novak, Peter Božič, Avgust Sedej, Peter Kušar, Volodja Peer, Franjo Cesar — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 15 — obisk: 8128. 24. A. S. Puškin—Luisa Treves: NESMRTNI DON JUAN, dve zgodbi iz življenja velikega ljubimca »Kameniti gost«, »Don Juanovo pismo«, premiera: 21. 3. 1956. Okvirno in vezno besedilo: Herbert Grün —■ prevod »Kamenitega gosta«: Josip Vidmar —-prevod »Don Juanovega pisma«: Mileva Zakrajškova — kostumi: Mija Jarčeva — scena: arh. Sveta Jovanovič — izbor glasbe: Marko Stopar — zssedba: Janez Skof (Ravnatelj gledališča), Pavle Jeršin (Don Juan), Marjan Dolinar (Leporello), Vlado Novak (Menih), Mara Cernetova (Donna Ana), Slavka Belak (Prvi gost), Franjo Cesar (Drugi gost), Marija Goršičeva (Lavra), Sandi Krošl (Don Carlos), Minca Jerajeva (Duenja), Albin Penko (Komendnikov kip), Vlado Novak (Komendnikov glas), Zora Cervinkova (Donna Marta), Klio Maverjeva (Donna Virtudes), Minca Jerajeva (Marija), Marjanca Krošlova (Donna Conception) — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 5 — obisk: 5433. 25. Denis L. Fonvizin: BRIGADIR, komedija v petih dejanjih, premiera: 9. Prevod: S. U. K. — režija: Juro Kislinger — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — zasedba: Vlado Novak (Svetnik), Slavko Belak (Ivanuška), Avgust Sedej (Brigadir), Klio Maverjeva (Svetnica), Zora Cervinkova (Brigadirka), Marjanca Krošlova (Zofija), Franjo Cesar (Sluga), Janez Skof (Dobroljubov) — predstav v Celju: 10, na gostovanjih: 5 — obisk: 3785, 26. T. S. Eliot: OSEBNI TAJNIK, igra v treh dejanjih, jugoslovanska praiz-vedba: 23. 5. 1956. Prevod: Herbert Grün — režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Eva Paulinova — zasedba: Pavle Jeršin (Sir Claude Mulhammer), Marjan Dolinar (Eggerson), Sandi Krošl (Colby Simpkins), Albin Penko (B. Kaghan), Minca Jerajeva (Lucasta Angel), Mara Cernetova (Lady Elisabeth Mulhammer), Marija Goršičeva (Gospa Guzzard) — predstav v Celju: 9, na gostovanjih: 5 — obisk: 3758. 27. Ivan Potrč: ZLOČIN, kronika zadnje poti dveh revolucionarjev. Za dramski oder preuredil Herbert Grün, praizvedba: 23. 5. 1956. Režija in scena: arh. Sveta Jovanovič — zasedba: Minca Jerajeva, Albin Penko, Sandi Krošl, Janez Skof, Franjo Cesar, Pavle Jeršin, Tone Vrabl, Avgust Sedej, Cveto Vernik, Marija Gorši-čeva, Vlado Novak, Bogo Kotnik, Marjan Dolinar, Klio Maverjeva, Zora Cervinkova — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 2 — obisk: 3544. Sezona 1956/57 28. Sofoklej : ANTIGONA, tragedija, premiera: 19. 9. 1956. Prevod po Hofmannsthalu: Fran Albreht — režija: Herbert Grün — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Mija Jarčeva — zasedba: Klio Maverjeva (Antigona), Marjana Krošl (Izmena), Pavle Jeršin (Besednik), Slavko Strnad, Marjan Dolinar, France Mirnik, Slavko Belak, Avgust Sedej, Vlado Novak (Tebanski knezi), Janez Skof (Kreon), Tone Terpin (Stražnik), Sandi Krošl (Hai-mon), Albin Penko (Teirezias), Nada Božičeva (Evridika) ■— predstav v Celju: 8, na gostovanjih: 3 — obisk: 3304. 29. Anton Pavlovič Cehov: STARE RUSKE SALE, O škodljivosti tobaka, Tragik po sili, Snubač, Jubilej, Medved, premiera: 26. 9. 1956. Prevod: Janko Moder in Mile Klopčič — režija: Juro Kislinger — scena: arh. Sveta Jovanovič —■ zasedba: Slavko Strnad (Ivan Ivanovič Njuhin), Marjan Dolinar (Aleksej Aleksejevič Ju-raškin), Sandi Krošl (Ivan Ivanovič Tolkačov), Avgust Sedej (Stepan Stepanovič Cubukov), Tone Terpin (Ivan Vasiljevič Lomov), Mara Cernetova (Natalija Stepanovna), Sandi Krošl (Kuzma Niko-lajevič Hirin), Slavko Belak (Andrej Andrejevič Sipučin), Janez Eržen (Bančni sluga), Angelca Hlebcetova (Tatjana Aleksejevna), Zora Cervinkova (Nastasja Fjodorovna), Vlado Novak, Janez Skof, Pavle Jeršin — predstav v Celju: 8, na gostovanjih: 13 — obisk: 5271. 30. Jerzi Lutowski: DEŽURNA SLUŽBA, igra v treh dejanjih, premiera: 20. 10. 1956. Prevod: Uroš Kraigher — režija: arh. Sveta Jovanovič — scena: arh. Sveta Jovanovič — zasedba: Pavle Jeršin (dr. Tadeusz Osinski), Marija Goršičeva (Zofia, Mara Cernetova (Ana), Albin Penko (dr. Machcevicz), Zora Cervinkova (Klysiowa), Marjan Dolinar (Peirzchala), Janez Eržen Vlado Novak, Tone Terpin, Nada Božičeva, Avgust Sedej — predstav v Celju: 9, na gostovanjih: 17 — obisk: 7555. 31. Richard Nash: VREMENAR, vesela romanca v treh dejanjih, premiera: 8. 11. 1956. Prevod: Herbert Grün —• režija: Juro Kislinger — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — zasedba: Albin Penko (H. C. Curry), Sandi Krošl (Noah Curry), Slavko Belak (Jim Curry), Angelca Hlebcetova (Lizzie Curry), Slavko Strnad (File), Avgust Sedej (Thomas), Pavle Jeršin (Bill Starbuck) — predstav v Celju: 10, na gostovanjih: 16 — obisk: 7311. 32. William Shakespeare: MACBETH, tragična balada v dveh delih, premiera: 17. 1. 1957. Prevod: Oton Zupančič — režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — zasedba: Marjan Dolinar (Glas prve vešče), Tone Terpin (Glas druge vešče), Slavko Belak (Glas tretje vešče), Pavle Jeršin ali Albin Penko (Macbeth), Slavko Strnad (Banquo), Janez Eržen (Macduff), Pavle Jeršin ali Albin Penko (Kralj Duncan), Sandi Krošl (Malcolm), Mara Černetova ali Angelca Hlebcetova (Lady Macbeth), Avgust Sedej (Sluga), Slavko Belak (Lenox), Vlado Novak (Donalbain), Tone Terpin (Morilec), Janez Skof (Seyton), Marjan Dolinar (Zdravniki, Nada Božičeva (Dvornica) — predstav v Celju: 8 — obisk: 2597. 33. Miloš Mikeln: PETRA SEME POZNA POROKA, slovenska komedija v treh dejanjih, premiera: 27. 2. 1957. Režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — ples: Lidija Lipovževa — zasedba: Marjan Dolinar (Peter), Nada Božičeva (Mama), Marija Goršičeva (Vida), Angelca Hlebcetova (Breda), Tone Terpin (Boris), Nada Coblinova (Deklica z orglicami), Janez Eržen (Marko), Mara Černetova (Mira) —■ predstav v Celju: 9, na gostovanjih: 8 — obisk: 4558. 34. Stefan Zwieg: VOLPONE, brezsrčna komedija v treh dejanjih (6 slikah) po Benu Jonsonu, premiera: 20. 3. 1957. Prevod: Fran Albreht — režija: Branko Gombač — scena: Marjan Pliberšek — glasba: Oskar Danon — zasedba: Cveto Vernik (Prvi sluga), Tone Vrabl (Drugi sluga), Janez Skof (Volpone), Pavle Jeršin (Mosca), Tone Terpin (Voltore), Avgust Sedej (Corvino), Slavko Strnad (Corbaccio), Marija Goršičeva (Canina), Nada Božičeva (Colomba), Slavko Belak (Corbacciov sluga), Albin Penko (Leone), Janez Eržen (Poglavar sbirrov), Marjan Dolinar (Sluga na sodišču), Vlado Novak (Sodnik) — predstave v Celju: 6, na gostovanjih: 9 — obisk: 3866. 35. Diego Fabri: ZAPELJIVEC, komedija v treh dejanjih, premiera: 4. 4. 1957. Prevod: Jaro Dolar — režija: Pierbert Grün — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Mija Jarčeva — zasedba: Janez Eržen (Gabriel-Edvard-Filip Simon), Marija Goršičeva (Katarina), Angelca Hlebcetova (Alina), Mara Černetova (Vilma) — predstav v Celju- 9, na gostovanjih: 2 — obisk: 3176. 36. Prežihov Voranc: PERNJAKOVI, kmečka drama v štirih dejanjih (6 slikah), premiera: 25. 4. 1957. Priredba in dopolnitev besedila po avtorjevih načrtih: Herbert Grün — režija: Janez Vrhunc — scena: Boris Kobe in arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Mija Jarčeva — zasedba: Albin Penko (Pernjak), Nada Božičeva (Pernjica), Marjanca Krošl (Mojca), Angelca Hlebcetova (Ajta), Tone Terpin (Ladej), Pavle Jeršin (Anejj, Slavko Belak (Moškoplet), Marija Goršičeva (Lena), Marjan Dolinar, Tina Svetelškova, Mara Černetova, Avgust Sedej, Zora Cervinkova, Vlado Novak, Janez Skof, Franjo Cesar, Slavko Strnad — predstav v Celju: 14, na gostovanjih: 13 — obisk: 7514. 37. Moliere: SKOPUH, komedija v petih dejanjih, premiera: 12. 6. 1957. Prevod: Djurdjica Fleretova —. režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — zasedba: Janez Eržen (Valer), Mara Černetova (Eliza), Slavko Belak (Kleant), Janez Skof (Harpagon), Tone Terpin (Svigelj), Avgust Sedej (Mojster Simon), Klio Ma-verjeva (Frozina), Zora Cervinkova (Botra Klavdija), Albin Penko (Mojster Zak), Marjan Dolinar (Skrnoba), Vlado Novak (Griževec), Marjanca Krošlova (Marjana), Pavle Jeršin (Komisar), Slavko Strnad (Anzelm) — predstav v Celju: 6, na gostovanjih: 3 — obisk: 1870. 38. Hans Holt: SPECIALIST ZA SRCE, komedija v treh dejanjih, premiera: 22. 6. 1957. Prevod: Fedor Gradišnik — režija: Juro Kislinger — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — zasedba: Janez Skof (Prolog in korus), Marija Goršičeva (Ernestine Reigern, Angelca Hlebcetova (Fritzi), Slavko Strnad (Dr. Ernst Friedl), Albin Penko (Erich Reigert), Pavle Jeršin (dr. Alfred Woghauer) — predstav v Celju: 6 — obisk: 1113. Sezona 1957/58 39. Frances Goodrich in Albert Hackett: DNEVNIK ANE FRANKO VE, dramatizacija v treh delih, premiera: 25. 9. 1957. Prevod: Jaro Dolar — režija: Branko Gombač — scena: Vlado Rijavec — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — zasedba: Štefka Jerinova (Miep), Pavle Jeršin (Otto Frank), Vera Perova (Ana), Marija Goršičeva (ga. van Daanova), Albin Penko (g. van Daan), Angelca Hlebcetova (ga. Fran-kova), Peter Kušar (Kraler), Volodja Peer (Peter van Daan), Breda Pugljeva (Margot Frankova), Marijan Dolinar (Dussel) — predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 23 — obisk: 8590. 40. Peter Ustinov: ROMANOV IN JULIJA, komedija v treh dejanjih, premiera: 5. 10. 1957. Prevod: Herbert Grüri — režija: Juro Kislinger — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — zasedba: Mitja Bitenc (Hooper Moulsworth), Marjan Bačko (Vadim Romanov), Janez Eržen (Igor Romanov), Marjanca Krošl (Julija Maoulsworth), Slavko Belak, Avgust Sedej, Janez Skof, Slavko Strnad. Nada Božičeva, Mara Černetova, Klio Maverjeva, Tone Terpin, Vlado Novak — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 4 — obisk: 4494. 41. Platon: POSLEDNJI DNEVI SOKRATA, gostovanje Lojzeta Potokarja, prva celjska predstava: 19. 10. 1957. Prevod: Anton Sovre —• režijski aranžma: Branko Gombač — sccnski okvir: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — zasedba: Lojze Potokar (Sokrat), Marjan Bačko, Mitja Bitenc, Janez Skof, Volodja Peer, Slavko Belak, Angelca Hlebcetova, Pavle Jeršin — predstav v Celju: 9 — obisk: 2530. 42. Maksim Gorki: SOVRAŽNIKI, drama v treh dejanjih, premiera: 9. 11. V počastitev štiridesetletnice oktobrske rcvolucije, prevod: dr. Bratko Kreft — režija: Branko Gombač — sceDa: Vlado Rijavec — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — zasedba: Slavko Belafc, Slavko Strnad, Klio Maverjeva, Janez Eržen, Albin Penko, Tone Terpin, Janez Skof, Marija Gor-šičeva, Pavle Jeršin, Mitja Bitenc, Angelca Hlebcetova, Breda Pugljeva, Mara Cernetova, Marjan Bačko, Marjan Dolinar, Volodja Peer — predstav v Celju: 9, na gostovanjih: 1 — obisk: 3030. 43. Pavel Golia: JURČEK, igra v štirih slikah, premiera: 19. 12. 1957. Režija: Branko Gombač — giasba: Marjan Vodopivec — scent: Vlado Rijavec —- kostumi: Alenka Bartl-Serševa — zasedba: Janez Skof, Pavle Jeršin, Volodja Peer, Janez Eržen, Slavko Be-lak, Mara Cernetova, Avgust Sedej, Breda Pugljeva (Jurček), Vera Perova, Marjan Dolinar, Slavko Strnad — predstav v Celju: 8, na gostovanjih: 2 — obisk: 6958. 44. Alejandro Casona: DREVESA UMIRAJO STOJE, igra v treh dejanjih (4 slikah), premiera: 8. 1. 1958. Prevod: Jaro Dolar — režija: Juro Kislinger — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa —. zasedba: Angelca Hlebcetova (Helena), Klio Ciuha-Maverjeva (Amelia), Marjan Bačko (Pastor), Janez Skof (Coprnik), Marjanca Krošlova (Marta-Isabcl), Albin Penko (Gospod Fernando), Marjan Dolinar (Berač žepar), Volodja Peer (Lovec), Mitja Bitenc (Direktor), Marija Goršičeva (Genoveva), Vera Perova (Felisa), Nada Božičeva (Babica), Tone Terpin — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 12 — obisk: 6976. 45. Juro Kislinger: NA SLEPEM TIRU, igra v treh dejanjih, praizvedba: 12. 2. 1958. Režija: Janez Vrhunc — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Mija Jarčeva — zasedba: Marjan Bačko (Ludvik), Pavle Jeršin (Edo), Janez Skof (Jože), Marija Goršičeva (Ana), Jože Pristov (Albert), Marjanca Krošl (Mira), Angelca Hlebcetova (Mati), Marjan Dolinar (Dežurni) — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 25 — obisk: 10643. 46. Marjan Marine: KOMEDIJA O KOMEDIJI, v dveh delih, premiera: 19. 2. 1958. Režija: France Kosmač — ureditev besedila: Herbert Grün — scena: arh. Sveta Jovanovič — zasedba: Slavko Belak, Tone Terpin, Klio Ciuha-Maverjeva, Mitja Bitenc, Vera Perova, Slavko Strnad, Breda Pugljeva — predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 11 — obisk: 6495. 47. Fran Levstik in Bratko Kreft: TUGOMER, tragedija v petih dejanjih (25 prizorih), premiera: 5. 4. 1958. Režija: Janez Vrhunc — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Mija Jarčeva — lektor: Bruno Hartman — zasedba: Marj an Bačko (Bojan), Janez Skof (Gripo), Slavko Strnad (Spitignev), Pavle Jeršin (Tugomer), Angelca Hlebcetova (Vrza), Mara Cernetova (Zorislava), Marjanca Krošlova (Grozdana), Jože Pristov (Geron) — predstav v Celju: 11 — obisk: 3098. 48. Roman Brandstaetter: MOLK, igra v treh dejanjih, premiera: 28. 5. 1958. Prevod: Uroš Kraigher — scena: arh. Sveta Jovanovič — režija: Branko Gombač — zasedba: Branko Gombač, Marija Goršičeva, Breda Pugljeva, Pavle Jeršin, Jože Pristov, Janez Skof. Slavko Strnad — predstave v Celju: 10, na gostovanjih: 11 — obisk: 4821. 49. Duško Roksandic: BABILONSKI STOLP, premiera: 7. 6. 1958. Prevod: Herbert Grün — režija: Juro Kislinger — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — zasedba: Marjan Bačko, Volodja Peer, Vera Perova, Marjanca Krošlova — predstav v Celju: 14, na gostovanjih: 22 — obisk: 2959. Sezona 1958/59 50. Marin Držič—Marko Fotez: DUNDO MAROJE, komedija, premiera: 1. 10. 1958. Prevod: Bruno Hartman (v tržaškem narečju) — režija: Branko Gombač — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — zasedba: Janez Skof (Pomet), Marjan Bačko (Maroje), Slavko Strnad (Bokčilo), Marjan Dolinar (Ostier), Tone Terpin (Ugo Tedeško), Vera Perova (Laurai, Marija Goršičeva (Petrunjela), Pavle Jeršin (Popiva), Janez Eržen (Maro), Breda Pugljeva (Pere), Klio Ciuha-Maverjeva (Strina), Jože Zagoričnik, Zlatko Sugman, Albin Penko, Avgust Sedej, Jože Pristov — predstav v Celju: 10, na gostovanjih: 11 — obisk: 6982. 51. Ben Minoli—Herbert Grün: VILINCEK Z LUNE, pravljična igra, premiera: 13. 10. 1958. Režija: Janez Vrhunc — scena: Jakob Savinšek — kostumi: Mija Jarčeva: zasedba: Jar.i-z Škof, Breda Pugljeva, Marija Goršičeva, Vera Perova, Janez Eržen, Zlatko Sugman, Albin Penko — predstav v Celju: 29 — obisk: 9966. 52. William Faulkner: REKVIEM ZA VLACUGO, premiera: 25. 10. 1958. Prevod: Janko Moder — režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — zasedba: Marjanca Krošlova (Tempie Drake), Tone Terpin (Gowan), Marjan Bačko (Odvetnik Stevens), Pavle Jeršin (Guverner), Jože Pristov (Pete), Angelca Hlebcetova, Marjan Dolinar — predstav v Celju: 8, na gostovanjih: 2 — obisk: 3232. 53. Frederick Knott: KLIČI »M« ZA UMOR, kriminalna igra, premiera: 13. 1. 1959. Prevod: Herbert Grün — režija: Branko Gombač — scena: Niko Matul — zasedba: Mara Cernetova (Sheila), Jože Pristov (Max), Pavle Jeršin (Tony), Slavko Strnad (Lesgate), Albin Penko (Hubbard) — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 16 — obisk: 9667. 54. Karl Wittlinger: OTROCI TEME, premiera: 28. 1. 1959. Prevod: Herbert Grün — režija: Janez Vrhunc — scena: Jakob Savinšek — zasedba: Janez Škof (Caesar Gvntmann), Nada Božičeva (Hanna), Klio Ciuha-Maverjeva (Sigi), Zlatko Sugman (Olaf), Janez Eržen (Eddy), Marjan Dolinar (Adam) — predstav v Celju: 9, na gostovanjih: 7 — obisk: 4164. 55. Colette-Anita Loos: GIGI, premiera: 5. 3. 1959. Režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 16 — obisk: 7298. 56. Mirko Zupančič: SITUACIJE, dramska kronika, premiera: 14. 3. 1959. Režija: Branko Gombač — scena: arh. Sveta Jovanovič — predstav v Celju: 9, na gostovanjih: 13 — obisk: 5478. 57. William Shakespeare: ROMEO IN JULIJA, tragedija, premiera: 24. 4, 1959. Prevod: Oton Zupančič — režija: Janez Vrhunc — scena: Jakob Savinšek — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 9 — obisk: 6832. 58. Nušič Branislav—S. Belak: KAJ BOJO REKLI LJUDJE, komedija, premiera: 10. 6. 1959. Režija: Herbert Grün: — scena: arh. Sveta Jovanovič —■ predstav v Celju: 4, na gostovanjih: 3 — obisk: 2088. 59. Odets Clifford: PREMIERA V NEW YORKU, igra, premiera: 20. 6. 1959. Prevod: Ivan Černagoj — režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — predstav v Celju: 4, na gostovanju: 1 -— obisk: 1113. Sezona 1959/60 60. Bratko Kreft: KRAJNSKI KOMEDIJANTI, komedija v treh dejanjih, premiera: 3. 10. 1959, ob 110-letnici prve slovenske gledališke predstave v Celju in 10-letnici poklicnega življenja celjskega gledališkega udejstvovanja. Režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — zasedba: Pavle Jeršin (Baron 2iga Zois), Sandi Krošl (Anton Linhart), Marija Goršičeva (Jožefinaj, Marjanca Krošlova (ga. Garzarolli), Zlatko Sugman (Desselbrunner), Marjan Dolinar (Jurij Japelj), Volodja Peer (Valentin Vodnik), Anton Petje (Hohenwart), Vera Perova (Micka), Janez Eržen (Matiček), Jože Pristov, Slavko Strnad, Janez Skof, Slavko Belak, Nada Božičeva, Angelca Hleb-cetova — predstav v Celju: 17, na gostovanjih: 14 — obisk: 11732. 61. Pavel Golia: SNEGULJČICA, premiera: 11. 10. 1959. Režija: Branko Gombač — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — zasedba: Maja Druškovičeva (Sneguljčica) Angelca Hlebcetova, Marjan Dolinar, Sandi Krošl, Jože Pristov, Zlatko Sugman, Pavle Jeršin, Vera Perova, Slavko Strnad, Janez Eržen, Slavko Belak, Volodja Peer — predstav v Celju: 28 — obisk: 11987. 62. Erwin Sylvanus: KORCZAK IN OTROCI, igra, prvič v Jugoslaviji, premiera: 17. 10. 1959. Prevod: Fedor Gradišnik — režija: Branko Gombač — scena: Sveta Jovanovič — zasedba: Sandi Krošl (Besednik), Pavle Jeršin (Korczak), Janez Skof (Oficir), Nada Božičeva (Nemška žena), Zmago Frece (Jürgen) — predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 38 — obisk: 10942. 62. Vladimir Levstik—Herbert Grün: KASTELKA, igra, premiera: 27. 11. 1959. Režija: Branko Gombač —• scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa —• glasba: Marjan Vodopivec — zasedba: Marija Goršičeva, Nada Božičeva, Janez Skof, Angelca Hlebcetova (Kastelka), Jože Pristov, Pavle Jeršin, Janez Eržen, Volodja Peer, Marjanca Krošlova, Vera Perova, Sandi Krošl, Slavko Strnad — predstav v Celju: 16, na gostovanjih: 26 — obisk: 13613. 63. Carlo Goldoni: PREBRISANA VDOVA, komedija, premiera: 18. 12. 1959. Prevod: Janko Moder — režija: Janez Vrhunc — scena: Jakob Savinšek — koreografija: Iko Otrin — kostumi: Mija Jarčeva — glasba: Stanko Prek — zasedba: Slavko Strnad (Monsieur de Bleau), Janez Eržen (Conte de Bosco Nero), Slavko Belak, Janez Skof (Don Alvaro), Zlatko Sugman (Arlecchino), Marija Goršičeva (Rosaura), Maja Druškovičeva (Marionetta), Vera Perova (Eleonora), Marjan Dolinar (Pantalone), Pavle Jeršin (Doktor Lombardi), Tone Zorko, Volodja Peer (Foletto) — predstav v Celju: 10, na gostovanjih: 11 — obisk: 7023. 64. Reginald Rose—Horst Budjuhn: DVANAJST POROTNIKOV, igra, premiera: 12. 2. 1960. Prevod: Mile Klopčič — režija: Andrej Hieng —- scena: arh. Sveta Jovanovič — zasedba: Andrej Hieng, Vlado Kalapati, Tone Zorko, Zlatko Sugman, Janez Skof, Sandi Krošl, Slavko Belak, Marjan Dolinar, Anton Petje, Janez Eržen, Slavko Strnad, Pavle Jeršin, Jože Pristov, Volodja Peer — predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 18 — obisk: 8253. 65. Milan Begovič: BREZ TRETJEGA, drama v treh dejanjih, premiera: 22. 2. 1960. Prevod: Pavel Golia — režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Vida Zupanova — zasedba: Sandi Krošl (Marko Božič), Marjanca Krošlova (Giga), Vera Srakarjeva (Ženski glas) — predstav v Celju: 9, na gostovanjih: 17 — obisk: 3457. 66. William Shakespeare: BENEŠKI TRGOVEC, romanca, premiera: 25. 3. 1960. Prevod Oton Zupančič: — režija: Janez Vrhunc •— scena: Jakob Savinšek — kostumi: Mija Jarčeva — koreografija: Iko Otrin — zasedba: Jože Pristov (Beneški dož), Volodja Peer (Kraljevič maroški), Slavko Strnad (Kraljevič aragonski), Pavle Jeršin (Antonio), Boris Juh (Bassanio), Sandi Krošl (Salarino), Zlatko Sugman (Graziano), Janez Eržen (Lorenzo), Janez Skof (Shylock), Marjan Dolinar (Tubai), Marija Goršičeva, Marjanca Krošlova, Nada Božičeva, Breda Gostičeva, Ma;a Druškovičeva, Vera Perova, Angelca Hlebcetova — predstav v Celju: 13. na gostovanjih: 10 — obisk: 7063. 67. John Patrick: CAJNICA NA OKINAWI, komedija v 11 slikah, premiera: 18. 5. 1960. Prevod: Jaro Dolar — režija: Branko Gombač — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — glasba: Marjan Vodopivec — koreografija: Iko Otrin — zasedba: Janez Skof (Sakini), Slavko Strnad (Aldrich), Pavle Jeršin (Polkovnik Purdy), Zlatko Sugman (Fisbv), Nada Božičeva (Stara žena), Breda Gostičeva (Hčerka), Vera Perova (Lotosov cvet), Franjo Cesar, Jože Pristov, Sandi Krošl, Marjan Dolinar, Volodja Peer, Angelca Hlebcetova, Slavko Belak, Janez Eržen —■ predstav v Celju: 14, na gostovanjih: 10 — obisk: 7345. 68. Albert Camus: NESPORAZUM, drama v treh dejanjih, premiera: 15. 6 1960. Prevod: Radojka Vrančičeva — režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — zasedba: Angelca Hlebcetova (Mati), Breda Gostičeva (Marta), Jože Pristov (Stari sluga), Janez Eržen (Jan), Maja Druškovičeva (Marija) — predstav v Celju: 4 — obisk: 740. 69. Slavomir Mrožek: POLICIJA, humoreska, premiera: 22. 6. 1960. Prevod: Uroš Kraigher — režija: Janez Vrhunc — zasedba: Slavko Strnad (Načelnik), Zlatko Sugman (Jetnik), Pavle Jeršin (Narednik), Marija Goršičeva (Zena), Volodja Peer (General), Marjan Dolinar (policaj) — predstav v Celju: 4 — obisk: 874. Sezona 1960/61 70. Bertold Brecht: GALILEO GALILEI, igra v 11 slikah, premiera: 10. 10. 1960. Prevod: Janko Moder —■ režija: Branko Gombač — asistent rež.: Zlatko Sugman — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — glasba: Marjan Vodopivec — koreografija: dr. Henrik Neubauer — zasedba: Pavle Jeršin (Galileo Galilei), Volodja Peer (Andrea Sarti), Marija Goršičeva (Gospa Sartijeva), Zlatko Sugman (Lodovico Marsiii), Marjan Dolinar (Kurator univerze v Padovi). Vera Perova (Virginia), Slavko Belak (Mali menih), Janez Eržen (Kardinal in-kvizitor), Sandi Krošl (Kardinal Barberini), Jože Pristov, Jože Jordan, Anton Kos, Franjo Cesar, Slavko Strnad, Janez Bermež, Janez Skof, Angelca Hlebcetova, Nada Božičeva — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 11 — obisk: 7529. 71. Mihalkov—A. Hieng: ROBINZONI IN DEKLETI, počitniška komedija, premiera: 4. 11. 1960. Režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — asistent režije: Zlatko Sugman ■ — zasedba: Jože Pristov (Jože Stefan), Sandi Krošl (Roman Zaje), Volodja Peer (Janez Slok), Breda Gostičeva (Vera Grom), Maja Druškovičeva (Marina Zlatic) — predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 34 — obisk: 13162. 72. Nicholas Stuart Gray: LEPOTA IN ZVER, igra za otroke v treh dejanjih, dvanajstih slikah, premiera: 20. 11. 1960. Prevod: Janko Moder — režija: Juro Kislinger — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — zasedba: Zlatko Sugman (Hokuspokus), Slavko Belak (Miki, Zmajček), Janez Eižen (Princ), Marjan Dolinar (Klement), Marjanca Krošlova (Džesamina), Nada Božičeva (Džon-kilina), Vera Perova (Lepa) — predstav v Celju: 23, na gostovanjih: 2 — obisk: 9069. 73. Leslie Stevens: ZAKONSKI VRTILJAK, komedija v treh dejanjih, premiera: 13. 1. 1961. Prevod: Maila Golobova — režija: Mirč Kragelj — scena: Sveta Jovanovič — kostumi: Marija Kobi — zasedba: Janez Skof (Paul Delville), Nada Božičeva (Content Delville), Marjanca Krošlova (Katrin Sweg), Jože Pristov (Ross Barnett) — predstav v Celju: 18, na gostovanjih: 28 -obisk: 13556. 74. Eugene O'Neill: PESNIŠKA DUŠA, igra v štirih dejanjih, premiera: 20. 1. 1961 (v Slovenskih Konjicah). Prevod: Maila Golobova —. režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Vida Zupanova — zasedba: Volodja Peer (Mickey Maloy), Sandi Krošl (Jamie Cregan), Maja Sug-man (Sara Melody), Angelca Hlebcetova (Nora Melody), Pavle Jeršin (Cornelius Melody) Janez Eržen (Dan Roche), Zlatko Sugman (Paddy O'Dowd), Slavko Belak (Patch Riley), Breda Gostičeva (Deborah), Marjan Dolinar (Nicholas Gadsby) — predstav v Celju: 10, na gostovanjih- 11__ obisk: 5789. 75. Štefan Kališnik: OZKA ŠPRANJA ZA SONCE, drama v štirih dejanjih, krstna predstava, premiera: 10. 2. 1961. Režija: Jože Tiran k. g. — scena: arh. Sveta Jovanovič — zasedba: Jože Pristov (Metod Golob), Marjanca Krošlova (Zena Heda), Marija Goršičeva (Marija), Janez Eržen (Igor Zumer) — predstav v Celju: 10, na gostovanjih: 2 — obisk: 3015. 76. Janez 2mavc: ROK IN LEA, drama v treh dejanjih, krstna predstava: 25. 2. 1961. Režija: Andrej Hieng — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Vida Zupanova — zasedba: Marjan Dolinar (Sodnik), Vera Perova (Lea), Pavle Jeršin (Rok), Maja Sugmanova (Marta), Sandi Krošl (Peter), Breda Gostičeva (Mama), Jože Pristov (Konrad), Marija Goršičeva (Mojca), ZlatkD Sugman (Doktor), Nada Božičeva (Vladka), Janez Skof (Jože) — predstav v Celju: 7, na gostovanjih: 10 — obisk: 2090. 77. William Shakespeare: RIHARD II, premiera: 19. 4. 1961. Prevod: Matej Bor — režija: Branko Gombač — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Marija Kobijeva — glasba: Marjan Vodopivec — zasedba: Janez Eržen (Kralj Rihard II), Vera Perova (Kraljica, žena Riharda II), Pavle Jeršin (John Gaunt, vojvoda Lancastrski), Zlatko Sugman (Edmund, vojvoda Yorški), Sandi Krošl (Henry Bolinbroke), Franc Gabrovšek k. g. (Vojvoda Aumer-le), Janez Skof (Thomas Mowbray), Anton Solar k. g., Jože Zagoričnik, Slavko Belak," Tone Zorko, Volodja Peer, Jože Pristov, Marjan Dolinar, Pavle Jeršin, Marija Goršičeva, Angelca Hlebcetova, Marjanca Krošlova, Maja Sugmanova, Olga Puncerjeva — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 8 — obisk: 5710. 78. Branislav Nušič: GOSPA MINISTRICA, komedija v štirih dejanjih, premiera: 25. 5. 1961. Prevod: Fran Albreht — režija: Drago Fišer k. g., — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Marija Kobijeva — zasedba: Marjan Dolinar (Sima Popovič), Marija Goršičeva (Zivka). Marjanca Krošlova (Dara), Jelko Peer (Raka), Janez Eržen (Ceda Uroševič), Saudi Krošl (dr. Ninko vič), Pavle Jeršin (Rista Todorovič), Volodja Peer (Pera Kalenič), Zlatko Sugman (Pera), Janez Skof, Vera Perova, Štefka Jerinova, Jože Pristov, Angelca Hlebcetova, Slavko Belak, Nada Božičeva, Cveto Vernik, Maja Sugmanova, Tone Zorko, Maks Bukovec — predstav v Celju: 5, na gostovanjih: 17 — obisk: 5292. Sezona 1961/62 79. Vinko Strgar: HEROICA, odrska žalnica — premiera: 6. 10. 1961. Režija: Branko Gombač —■ scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Marija Kobijeva — lektor: Janez Zmavc — zasedba: Pavle Jeršin (Doktor Robert), Marija Goršičeva (Njegova žena), Zora Hudalesova (Sonja), Janez Eržen (Frenč), Sandi Krošl (Nemški oficir), Maks Bukovec, Franc Klobučar, Rudolf Klopotan, Slavko Vodenik — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 18 — obisk: 8536. 80. Vandot—Stante: KEKEC IN MOJCA, igra za mladino v petih dejanjih, premiera: 1. 10. 1961. Režija: Žarko Petan k. g. — scena: Uroš Vagaja — kostumi: Alenka Bartl-Serševa — glasba: Marjan Vodopivec — lektor: Janez Zmavc — zasedba: Volodja Peer (Kekec), Duška Škofova (Tinka), Jelko Peer (Rožle), Nada Božičeva (Pehta), Marija Goršičeva, Marjanca Krošlova, Vera Perova, Jože Pristov, Pavle Jeršin, Janez Skof, Marjan Dolinar — predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 18 — obisk: 6669. 81. William Shakespeare—Jože Javoršek: IZ TAKE SMO SNOVI KOT SANJE, odrska lepljenka, krstna uprizoritev 4. 11. 1961. Prevodi: Oton Zupančič, Matej Bor, Janez Menart, Jože Javoršek — režija: Branko Gombač — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Marija Kobijeva — glasba: Marjan Vodopivec — koreografija: dr. Henrik Neubauer — zasedba: Sandi Krošl (On), Vera Perova (Ona), Janez Skof (Jaz) — predstav v Celju: 7, na gostovanjih: 1 — obisk: 2222. 82. Fa di I Hadžič: HOTEL ZA NORCE, komedija v treh dejanjih, premiera: 10. 11. 1961. Prevod: Fedor Gradišnik — režija: Mirč Kragelj k. g. — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Majolka Sukljetova — lektor: Janez Zmavc — zasedba: Jože Pristov (Molčeči) Janez Eržen (Ljubeznivi), Tone Solar (Tečnež), Pavle Jeršin (Viljem Kres), Vera Perova (Melita), Janez Skof (Matko), Zora Hudalesova (Olga), Volodja Peer (Mladenič), Marija Goršičeva (Marija), Marjanca Krošlova (Verica) — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 20 — obisk: 3984. 83. Milan Džokovič: LJUBEZEN, drama v dveh dejanjih, premiera: 25. 11. Prevod: Fedor Gradišnik — režija: Juro Kislinger — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostum': Alenka Bartlova — zasedba: Marjanca Krošlova (Danica), Jože Pristov (2arko), Vera Perova (Milena), Tone Šolar (Nikola), Stanko Potisk (Peda) — predstav v Celju: 3, na gostovanjih: 8 — obisk: 2127. 84. Saul Levitt: PROCES, kazenska obravnava v treh nadaljevanjih, premiera: 16. 12. 1961. Prevod: Maila Golob — režija: Eranko Gombač — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Marija Kobijeva — zasedba: Janez Skof (Henry Wirz), Sandi Krošl (Chipman), Pavle Jeršin (Bakeil, Stanko Potisk (Hosmer), Cveto Vernik (Louis Shade), Jože Pristov (Lew Wallace), Branko Gombač, Peter Kušar, Tone Zorko, Franjo Cesar, Janez Eržen, Slavko Belak, Marjan Dolinar, Volodja Peer, Franc Mirnik, Tone Solar — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 10 — obisk: 6310. 85. Boško Trifunovič: PRAVLJICA O CARJU IN PASTIRJU, igra za mladino v treh dejanjih, premiera: 18. 1. 1962. Prevod: Janko Moder — režija: Juro Kislinger — scena: Vladimir Rijavec — kostumi: Marija Kobijeva — zasedba: Marjan Dolinar (Car), Marjanca Krošlova (Carica), Vera Perova (Carična), Sandi Krošl (Modrijan), Pavle Jeršin (Prvi brat), Jože Pristov (Drugi brat), Stanko Potisk (Tretji brat), Marija Goršičeva (Vila Starka), Janez Eržen (Prolog), Volodja Peer (Osliček), Janez Skof (Rabelj), Slavko Strnad (Dvorni maršal), Tone Solar (Poveljnik straže), Franjo Cesar, Zora Hudalesova — predstav v Celju: 19, na gostovanjih: 5 — obisk: 8531. 86. Ivan Cankar: POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI, farsa v treh aktih, premiera: 24. 2. 1962. Režija: Juro Kislinger — scena: Vladimir Rijavec — kostumi: Alenka Bartlova — koreografija: Pino Mlakar — lektor: Janez Zmavc — asistent režije: Stanko Potisk — zasedba: Janez Eržen (Krištof Kobar), Vera Perova (Jacinta), Pavle Jeršiu (Zupan), Marija Goršičeva (Zupanjaj, Janez Skof (Dacar), Marjanca Krošlova (Dacarka), Zora Hudalesova (Ekspeditorica), Marjan Dolinar (Učitelj Sviligoj), Volodja Peer (Notar), Jože Pristov (Stacunar), Štefka Jerinova (Stacunarka), Slavko Strnad (Cerkovnik), Anton Solar (Debeli človek), Stanko Potisk (Popotnik), Sandi Krošl (Konkordat) — predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 9 — obisk: 7271. 87. Arthur Miller: SMRT TRGOVSKEGA POTNIKA, nekaj zasebnih pogovorov v dveh dejanjih z rekviemom, premiera: 20. 4, 1962. Prevod: Janko Moder — režija: Branko Gombač — glasba: Bojan Adamič — scena: arh. Sveta Jovanovič — lektor: Janez Zmavc — zasedba: Jože Pristov (Willy Loman), Marija Goršičeva (Linda), Janez Eržen |Biff), Stanko Potisk (Happy), Volodja Peer (Bernard), Vera Perova (Ženska), Marjan Dolinar (Charley), Tone Solar (Stric Ben), Sandi Krošl (Howard Wagner), Slavko Strnad (Stanley), Marjanca Krošlova (gospodična Forsytova), Zora Hudalesova (Letta), Rudi Klopotan — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 6 — obisk: 4901. 88. Marcel Franck: SREČA NA UPANJE, komedija, premiera: 16. 5. 1962. Prevod: Bruno Hartman — režija: Sandi Krošl —• scena: Vladimir Rijavec — kostumi: Mila Jarčeva — zasedba: Zora Hudalesova, Marjanca Krošlova (Katarina), Volodja Peer (Jerome), Vera Perova (Denis), Tone Šolar (Adrien Rams), Marija Goršičeva (Valerija) — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 15 — obisk: 7438. 89. Moliere: ŠOLA ZA ZENE, komedija v petih dejanjih, premiera: 15. 6. 1962. Prevod: Josip Vidmar — režija: Juro Kislinger — scena: Vladimir Rijavec — kostumi: Mija Jarčeva — lektor: Janez Zmavc — zasedba: Jože Pristov (Arnolf), Vera Perova (Agneza), Stanko Potisk (Horac), Tone Šolar (Alen), Marija Goršičeva (Zoržeta), Janez Eržen (Krizald), Marjan Do-linar (Enrik), Janez Škof (Oront), Slavko Slrnad (Notar) — predstav v Celju: 4, na gostovanjih: 3 — obisk: 1832. Sezona 1962/63 90. Pedro Calderon de la Barca: SODNIK ZAMEJSKI, premiera: 4. 10. 1962. Prevod: Oton Zupančič — režija: Branko Gombač — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Mija Jarčeva — glasba: Marjan Vodopivec — glasbena izvedba: fdo Goršič — lektor: Janez Zmavc — zasedba: Janez Škof (Filiali., španski kralj), Jože Pristov (Don Lope de Figueroa), Marjan Breznik (Don Alvaro de Ataide), Sandi Krošl (Seržant), Tone Šolar (Rebolledo), Marija Goršičeva (Chis-pa), Pavle Jeršin (Pedro Crespo), Stanko Potisk (Juan), Emilija Grmova (Izabela), Zora Hudalesova (Ines), Janez Bermež (Don Mendo), Volodja Peer (Nunjo), Marjan Dolinar (Pisar), Nada Božičeva, Marjanca Krošlova, Jana Šmidova — predstav v Celju: 15, na gostovanjih: 8 — obisk: 5545. 91. Walter Bauer: RDEČE IN MODRO V MAVRICI, kitajska pravljica, premiera: 20. 10. 1962. Prevod in predelava: Jaro Komac — režija: Juro Kislinger — scena: Vlado Rijavec — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Bruno Hartman — mim: Iko Otrin — glasba: Dušan Mi-trovič — zasedba: Pavle Jeršin (Pripovednik), Franci Gabrovšek (Sien-bo), Minu Kjudrova k. g. (Jing-tai), Zora Hudalesova (Gospodična Gu), Tone Šolar (Čuvaj Vang), Nada Božičeva (Dojilja), Marjan Dolinar (Sluga), Jana Smidova, Marjanca Krošlova — predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 10 — obisk: 5955. 92. Tankred Dorst: ŽENA PRED OBZIDJEM, igra v enem dejanju, premiera' 16. 11. 1962. v* -7 Plev£d,: Bruno Hartman — režija: Miran Herzog — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi Vida Zupan-Bekciceva — napev: Edo Goršič — lektor: Janez Zmavc — zasedba: Marjanca Krošlova (Mlada ženska), Stanko Potisk (Vojak), Sandi Krošl (Suhi oficir), Jože Pristov (Debeli oficir) — predstav v.Celju: 12, na gostovanjih: 3 — obisk: 3728. in Fernando Arrabal: PIKNIK NA BOJIŠČU, groteska v enem dejanju, vse enako kot pri Zeni pred obzidjem Zasedba: Volodja Peer (Zapo, vojak), Janez Skof (Gospod Tepan), Marija Goršičeva (Gospa bolničar) strnad (Zapo, sovražni vojak), Janez Bermež (Prvi bolničar), Marjan Breznik (Drugi 93. Erik Vos: PLESOCl OSLIČEK, glasbena komedija za otroke premiera-6. 12. 1962. Prevod: Lelja Reharjeva — režija: Janez Drozg — glasba: Darijan Božič — scena- Vladimir Kijavec -- kostumi: Marija Kobijeva — koreografija: Iko Otrin — zasedba: Pavle Jeršin (Pepel Volodja Peer (Sirki), Janez Skof (Plompi), Marija Goršičeva (Amaleja), Zora Hudalesova (Azaleia) Stanko Potisk (Osliček Pavlihec) — predstav v Celju: 25, na gostovanjih: 12 — obisk: 12620, ' 94. Marcel Achard: ODKRITOSRČNA LA2NIVKA, komedija v treh dejanjih, premiera: 18. 12. 1962. Prevod: Bruno Hartman _ režija: Juro Kislinoer — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi-Vida Zupan-Bekciceva — lektor: Bruno Hartman — zasedba: Janez Bermež (Camille Sévigné preiskovalni sodnik), Sandi Krošl (Benjamin Beaurevers), Slavko Strnad (Lablache), Marjan Brezni't (Julien Morestan), Franci Gabrovšek (Elie Cardinal), Jana Smidova (Josefa Lontenav) Marjanca Krošlova (Antoinette Sévigné), Nada Božičeva, Marjan Dolinar - predstav v Celju- 14 na nosto-vanjih: 19 — obisk: 12530. ' ' M 95. Janez Zmavc: JUBILEJ, drama v enajstih slikah, skupna krstna uprizoritev z Mestnim gledališčem ljubljanskim, v Celju premiera: 8. 2. 1963. Režija: Branko Gombač — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Mija Jarčeva — glasba: Maijan Vodopivec — lektor: Bruno Hartman — zasedba: Janez Skof (Krištof), Pavle Jeršin (Matjaž), Nada Božičeva (Olga), Marija Goršičeva (Kristina), Marjanca Krošlova (Darka), Franci Gabrovšek (Srečko), Mlnu Kjudrova (Zdenka), Stanko Potisk (Boris) — predstav v Celju: 15, na gostovanjih- '4 — obisk: 6929. j • - 96. Samuel Beckett: POSLEDNJI TRAK, premiera: 21. 2. 1963. Prevod: Bruno Hartman — režija: Bruno Hartman — scena: Aljoša Janušič — zasedba- Slavko Strnad (Krapp, Krappov glas na magnetofonskem traku). in Eugene Gladstone O'Neill: HUGHIE Prevod: Janko Moder — režija: Juro Kislinger — lektor: Bruno Hartman — zasedba: Janez Škof (Erie Smith), Sandi Krošl (Hughes, nočni vratar) — predstav v Celju- 6 na ciostova-njih: 1 — obisk: 364. 97. Max Frisch: ANDORRA, igra v dvanajstih slikah, premiera 29. 3. 1963. Prevod: Maila Golob — režija: Branko Gombač — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Saša Kokol — glasba: Lojze Lebič — lektor: Janez Zmavc — zasedba: Volodja Peer, Stanko Potisk (Andri), Zora Hudalesova, Marjanca Krošlova (Barblin), Pavle Jeršin (Učiteli), Marija Goršičeva (Mati), Nada Božičeva (Senora), Marjan Dolinar (Pater), Janez Skof (Vojak), Jože Pristov (Gostilničar), Tone Solar (Mizar), Marjan Breznik (Zdravnik), Sandi Krošl (Zdravnik), Janez Bermež (Pomočnik), Franci Gabrovšek (Nekdo), Slavko Strnad (Bebec), Marjan Breznik, Sandi Krošl (Židovski oglednik) — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 5 — obisk: 3912. 98. Zygmunt Stoberski: SMEH NI GREH, večer poljske satire, premiera: 31. 5. 1963. Prevod: Lojze Krakar — adaptacija in režija: Miran Herzog k. g. — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Alenka Bartlova — glasba: Darijan Božič — slikarske improvizacije: Jure Kislinger — zasedba: Nada Božičeva, Marija Goršičeva, Jana Smidova, Marjan Breznik, Pavle Jeršin, Sandi Krošl, Volodja Peer, Slavko Strnad — predstav v Celju: 14, na gostovanjih: 13 — obisk: 5839. 99. Pero Budak: METEŽ, ljudska igra v štirih dejanjih, premiera: 27. 4. 1963. Prevod: Branko Rudolf — režija: Juro Kislinger — scena: Tošo Primožič — kostumi: Alenka Bartlova — lektor: Bruno Hartman — glasbeno vodstvo: Edo Goršič — zasedba: Jože Pristov (Jole), Nada Božičeva (Manda), Jana Smidova (Maša), Slavko Strnad (Marko Smolčič), Marija Goršičeva (Anka), Tone Solar (Ivan), Sandi Krošl (Perelja Zdunič), Janez Skof (Tomo), Janez Bermež (Dane), Marjan Breznik, Franci Gabrovšek, Marjanca Krošlova, Zora Hudalesova, Štefka Jerinova, Volodja Peer, Stanko Potisk —• predstav v Celju; 11, na gostovanjih: ? — obisk: 3972. 100. William Shakespeare: KAR HOČETE, premiera: 28. 6. 1963 pred Vodnim stolpom v Kocenovi ulici. Prevod: Oton Zupančič — režija: Branko Gombač — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Mija Jarčeva —• glasba: Lojze Lebič — koreografija: dr. Henrik Neubauer — lektor: Janez Zmavc —- glasbeno vodstvo: Edo Goršič — zasedba: Sandi Krošl (Orsino), Janez Bermež (Sebastijan), Tone Šolar (Antonio), Marjan Breznik (Pomorski kapitan), Stanko Potisk (Valentin), Marjan Dolinar (Curio), Janez Skof (Vitez Tobia Rig), Slavko Strnad (Vitez Andrej Bledica), Pavle Jeršin (Malvolio), Franci Gabrovšek (Fabijan), Volodja Peer (Norec), Jože Pristov (Duhovnik), Jana Smidova (Olivija), Marjanca Krošlova (Viola), Marija Goršičeva (Marija) — predstav v Celju: 5, na gostovanjih: 2 — obisk: 5585. Sezona 1963/64 101. Matej Bor: RAZTRGANCI, drama v treh dejanjih, premiera: 4. 10. 1963, predstava v proslavo 20. obletnice Kočevskega zbora in AVNOJ. Režija: Juro Kislinger — scena: Tošo Primožič — lektor: Janez 2mavc — zasedba: Jože Pristov (Stari Rutar), Marija Goršičeva (Rutarica), Marjanca Krošlova (Vida), Mija Mencejeva (Lenka), Pavle Jeršin (Ferlež), Sandi Krošl (dr. Mrož), Franci Gabrovšek, Marjan Dolinar, Marjan Breznik, Nada Božičeva, Jana Smidova, Janez Skof, Volodja Peer, Stanko Potisk — predstav v Celju: 18, na gostovanjih: 14 — obisk: 9028. 102. Hep van Delft: HURA SONCU IN DEŽJU, otroška igra s petjem in plesom, premiera: 13. 10. 1963. Prevod: Lelja Reh ar — režija: Janez Drozg k. g. — verzi: Tone Pavček — scena: Vladimir Rijavec — kostumi: Alenka Bartl — glasba: Borut Lesjak — koreografija: dr. Henrik Neubauer — lektor: Bruno Hartman — zasedba: Volodja Peer (Kralj), Jana Smidova (Dama), Marjan Breznik (Hubertus), Janez Skof (Trgovec), Marjan Dolinar (Dedek Vremenar), Zvonka lic (Deževni striček), Vlasta Dečko (Sončna tetka) — predstav v Celju: 17, na gostovanjih: 5 — obisk: 7438. 103. Eugene O'Neill: STRAST POD BRESTI, igra v treh dejanjih, premiera: 8. 11. 1963. Prevod: Fran Albreht — režija: Branko Gombač — scena: Mile Korun — kostumi: Alenila Bartl — lektor: Janez Zmavc — glasba: Lojze Lebič — koreografija: dr. Henrik Neubauer — zasedba: Pavle Jeršin (Ephraim Cabot). Janez Skof (Simeon), Jože Pristov (Peter), Sandi Krošl (Eben), Marjanca Krošlova (Abbfe Putnam), Volodja Peer (Godec), Marjan Breznik (Serif), Nada Božičeva Marija Goršičeva, Mija Mencejeva, Jana Smidova, Janez Bermež, Marjan Dolinar, Franci Gabrovšek — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 5 — obisk: 4234. 104. Juro Kislinger: IZLET, mladinska igra v treh dejanjih, premiera: 15. 12. 1963. Režija: Miran Herzog — scena: Adalbert Svagan — kostumi: Vlasta Hegedušič — lektor: Bruno Hartman — zasedba: Janez Skof (Očka), Marija Goršičeva (Mamal Branko Tmovšek (Tine), Zvone Tmovšek (Bine), Marjan Dolinar (Gospod), Nada Božičeva (Gospa) — predstav v Celju: 21, na gostovanjih: 4 — obisk: 9695. 105. Alexandre Rivemale: REZERVIST, komedija v treh delih, premiera: 31. 1. 1964. Prevod: Andrej Inkret in Stanko Potisk — režija: Miran Herzog — scena: Avgus! Lavrenčič kostumi: Alenka Bartlova — glasba: Henri Betti — lektor: Bruno Hartman — zasedba: Mija Mencc-jeva, Jana Smidova, Marjanca Krošlova, Marjan Breznik, Sandi Krošl, Volodja Peer, Marjan Dolinar, Pavle Jeršin, Janez Skof, Janez Beimež, Jože Pristov, Franci Gabrovšek, Alfonz Kumer, Cveto Vernik — predstav v Celju: 14, na gostovanjih: 16 — obisk: 8018. 106. Miha Remec: SREČNI ZMAJI, drama v dveh dejanjih, krstna uprizoritev, premiera: 28. 2. 1964. Režija: Miran Herzog — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Vlasta Hegedušič — glasba: Lojze Lebič — lektor: Bruno Hartman — koreografija: dr. Henrik Neubauer — zasedba: Janez Skof (Samson) Jože Pristov (Abel), Sandi Krošl (Joel), Janez Bermež (David), Pavle Jeršin (Jeremija), Franci Gabrovšek (Jakob), Jana Smidova (Suzana), Marija Goršičeva (Rebeka), Marjan Dolinar (Dižavni znanstvenik), Marjan Breznik (Glasnik države), Volodja Peer (Vaški vrač) — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 3 — obisk: 3748. 107. Odön von Horväth: SEM PA TJA, groteska v dveh delih, premiera: 3. 4. 1964. Prevod: Bruno Hartman — režija: Juro Kislinger — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Vlasta Hegedušič — lektor: Janez Zmavc — zasedba: Marjan Breznik (Ferdinand Sirotnik), Janez Skof (Tomaž Mastnak), Mija Mencejeva (Eva), Janez Bermež (Konstantin), Marija Goršičeva (Gospa Hanuš), Pavle Jeršin (Povalej), Sandi Krošl, Volodja Peer, Franci Gabrovšek, Nada Božičeva, Marjanca Krošlova, Jože Pristov, Marjan Dolinar, Jana Smidova, Alfonz Kumer — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 5 — obisk: 3857. 108. Sean O'Casey: SENCA PRAVEGA MOZA, tragedija v dveh dejanjih, premiera: 15. 5. 1964. Prevod: Janko Moder — režija: Juro Kislinger — scena: Vladimir Rijavec — kostumi: Alenka Bartl — lektor: Bruno Hartman — napevi: Darijan Božič — zasedba: Sandi Krošl (Donai Davo-ren), Jože Pristov (Seumas Shields), Franci Gabrovšek (Owens), Marjan Breznik (Grigson), Marija Goršičeva (Grigsonova), Marjanca Krošlova (Minnie Powell), Janez Skof (Mulligan), Janez Bermež, Nada Božičeva, Volodja Peer — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 7 — obisk: 3979. 109. Jerome Kilty: DRAGI LAŽNIVEC, premiera: 16. 6. 1964. Prevod: Mira Miheličeva —■ režija: Andrej Stojan k. g. —■ scena: Vladimir Rijavec — kostumi: Marija Kobi — lektor: Bruno Hartman — zasedba: Mija Mencejeva (Beatrice Stella Tanner). Janez Bermež (George Bernard Shaw) — predstav v Celju. 11, na gostovanjih: 5 — obisk: 3892. Sezona 1964/65 110. Velimir Lukič: DOLGO ŽIVLJENJE KRALJA OSVALDA, tragikomična farsa v treh dejanjih, premiera; 2. 10. 1964. Prevod: Janez Zmavc — režija Miran Herzog — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Bruno Hartman — zasedba: Volodja Peer (Kralj Osvald), Marjanca Krošlova (Konstanca, kraljica), Helena Ferenčakova k. g. (Emilija), Franci Gabrovšek (Dominik), Drago Kastelic (Roman), Sandi Krošl (General Zerer), Janez Bermež (Poročnik Kristijan), Stefan Volf (Stiažar), Branko Giubar (Novi stražar), Pavle Jeršin (Oficir), Jože Pristov (Prvi adjutant), Marjan Dolinar (Krcijev zdravnik) — predstav v Crlj'1: 14, na gostovanjih: 8 — obisk: 6210. 111. Nakamura Šinkiči: POJOČA SKRINJICA, igra v dveh slikah, premiera: 21. 10. 1964. Prevod: Dušan Tomše — režija: Juro Kislinger — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Alenka Bartl — glasba: Uroš Prevoišek — lektor: Bruno Hartman — zasedba: Metka Leskovšek k. g. (Slepo dekletce), Janez Bermež (Razbojnik), Sandi Krošl (Stric) in Hans Christian Andersen: CESARJEVA NOVA OBLAČILA, po pravljici dramatiziral: J. Golias — zasedba: Drago Kastelic (Cesar), Volodja Peer (Prvi slepar), Janez Bermež (Drugi slepar), Sandi Krošl (Minister), Nada Božičeva (Dvorna Dama), Franci Gabrovšek (Komornik), Marija Goršičeva (Mati), Zlatica Krašovec, Branko Giubar Stefan Volf — predstav v Celju: 25, na gostovanjih: 6 — obisk: 12072. 112. Norman Krasna: NEDELJSKA LJUBEZEN, komedija v dveh delih, premiera: 27. 11. 1964. Prevod in jezikovna obdelava: Bruno Hartman — režija: Janez Drozg — scena: Vlado Rijavec — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — zasedba: Metka Leskovškova (Peggy), Štefan Volf (Bili), Nada Božičeva (Igravka), Franci Gabrovšek (Igravec), Volodja Peer (Mike), Drago Kastelic (Russi — predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 12 — obisk: 7387. 113. Fjodor Mihajlovič Dostojevski: ZLOČIN IN KAZEN, dramatizacija romana, premiera: 11. 12. 1964. Dramatizacija: Zbygnew Hübner in Branko Gombač — prevod: Vladimir Levstik — scena in kostumi: Zbyszek Bednarowicz — glasba: Marjan Vodopivec — lektor: Bruno Haitman — zasedba: Sandi Krošl (Razkolnikov), Marija Goršičeva (Nastasja), Mija Mencejeva (Sonja), Nada Božičeva (Aljona Ivanovna), Jože Pristov (Marmeladov), Marjan Dolinar, Drago Kastelic, Volodja Peer, Pavle Jeršin, Stefan Volf, Franci Gabrovšek, Janez Skof, Janez Bermež, Branko Gruber, Alfonz Kumer — predstav v Celju: 14, na gostovanjih: 5 — obisk: 5715. 114. William Shakespeare: VIHAR, premiera: 12. 2. 1965. Prevod: Oton Zupančič —■ režija: Branko Gombač — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Alenka Bartlova — glasba: Marjan Vodopivec — koreografija; Metod Jeras — petje: Ciril Vertačnik — maske: Milisav Tomanič — lektor: Bruno Hartman — zasedba: Sandi Krošl (Alonso), Janez Bermež (Ferdinand), Drago Kastelic (Sebastijan), Pavle Jeršin (Prospero), Stefan Volf (Antonio), Marjan Dolinar (Gonzalo), Franci Gabrovšek (Francisco), Branko Grubar (Trinculo), Jože Pristov (Stefano), Janez Skof (Kaliban), Mija Mencejeva (Miranda), Marjanca Krošlova (Ariel), Marija Goršičeva, Nada Božičeva, Anica Kumrova — predstav v Celju: 17, na gostovanjih: 6 — obisk: 6792. 115. VEČER SLOVENSKE LJUBEZENSKE POEZIJE, izbor in jezikovno vodstvo: Bruno Hartman, premiera: 21. 2. 1965. Režija: Juro Kislinger — glasbene medigre: Breda Rajh-Divjakova — scena: Avgust Lavrencič — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — interpreti: Janez Bermež, Nada Božičeva, Pavle Jeršin. Marjanca Krošlova — predstav v Celju: 9, na gostovanjih: 5 — obisk: 4791. 116. Sam in Bella Spewack: NAŠI TRIJE ANGELI, komedija po zgodbi »Angelska kuhinja« Alberta Hussona, premiera: 26. 3. 1965. Prevod: Dušan Tomše — režija: Miran Herzog — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Bruno Hartman — zasedba: Pavle Jeršin (Felix Ducotel), Nada Božičeva (Emilie Ducotel), Marjanca Krošlova (Marie Louise Ducotel), Marija Goršičeva (ga. Parole), Janez Skof (Joseph), Volodja Peer (Jules), Branko Gru bar (Alfred), Jože Pristov (Henry Trochard), Stefan Volt (Paul), Drago Kastelic (Lieutenant) — predstav v Celju: 16, na gostovanjih: 8 — obisk: 6697. 117. Ivan Cankar: KRALJ NA BETAJNOVI, drama v treh dejanjih, premiera: 23. 4. 1965. Režija: Juro Kislinger — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Juro Kislinger in Avgust Lavrenčič — lektor: Bruno Hartman — zasedba: Sandi Krošl (Jožef Kantor), Marija Goršičeva (Hana), Mija Mencejeva (Francka), Minu Kjudrova (Nina), Marjan Dolinar (Krneč), Janez Bermež (Maks), Janez Skof (Župnik), Drago Kastelic (Franc Bernot), Jože Pristov, Franci Gabrovšek, Jana Smidova, Branko Grubar, Nada Božičeva, Stefan Volf, Volodja Peer — predstav v Celju: 16, na gostovanjih: 6 — obisk: 6417. 118. RINGARINGARAJA ali SATIRIČNI VEČER, izbor in prevod: Bruno Hartman, premiera: 21. 5. 1965. Adaptacija in režija: Miran Herzog — scena; Avgust Lavrenčič -— glasba: Ciril Vertačnik — lektor; Bruno Hartman — zasedba: Marija Goršičeva, Minu Kjudrova, Jana Smidova, Janez Bermež, Franci Gabrovšek, Branko Grubar, Drago Kastelic, Volodja Peer, Janez Skof — piedstav v Celju; 10, na gostovanjih: 7 — obisk: 5799. 119. Anton Novačan: HERMAN CELJSKI, drama v petih dejanjih, premiera na Starem gradu: 17. 7. 1965. Adaptacija in režija: Branko Gombač — scena: Sveta Jovanovič — kostumi: Mija Jarčeva — glasba: Marjan Vodopivec — koreografija: Metod Jeras — lektor: Bruno Hartman — zasedba: Janez Škof (Herman II.), Štefan Volf (Friderik), Volodja Peer (Herman ml.), Marija Goršičeva (Barbara), Minu Kjudrova (Veronika), Mija Mencejeva (Blažena), Janez Bermež (Piccolomini), Jožko Lukež k. g. (Pater Melhior), Marjan Dolinar (Aron Salobir), Jože Pristov (Jošt Soteski), Drago Kastelic (Vitez Herič), Branko Grubar, Nada Božičeva, Avgust Jordan, Jože Jordan — predstav v Celju: 10 — obisk: 9874. Sezona 1965/66 120. Friedrich Schiller: DON CARLOS, premiera: 1. 10. 1965. Prevod: Fran Albreht — režija: Juro Kislinger — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — scena: Avgust Lavrenčič — glasba: Marjan Vodopivec — lektor: Janez Zmavc — zasedba: Pavle Jeršiil (Filip II.), Mija Mencejeva (Elizabeta), Franci Gabrovšek (Don Carlos), Nada Božičeva (Vojvodinja Olivareška), Anica Kumrova (Markiza Mondecar), Jana Smidova (Princesa Eboli), Marija Goršičeva (Grofica Fuentes), Janez Bermež (Marki Poza), Jože Pristov (Vojvoda Alba), Drago Kastelic (Grof Lerma), Branko Grubar (Domingo), Marjan Dolinar (Veliki inkvizitor), Minu Kjudrova (Kraljičin paž), Alfonz Kumer (Don Ludvik'Mercado) — predstav v Celju: 14, na gostovanjih: 5 — obisk: 5220. 121. David Garrick-Smole Andrej: VARH, komedija v dveh dejanjih, premiera: 5. 11. 1965. Priredba: Bogomil Fatur — režija: Franc Uršič — scena: Vladimir Rijavec — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Janez Zmavc — zasedba: Sandi Krošl (Gospod Skrče), Marjan Dolinar (Gospod Ropotec), Drago Kastelic (Gospod Ropotec, sinovec), Jože Pristov (Služabnik), Minu Kjudrova (Gospodična Malika), Mija Mencejeva (Nežika) in Anton Medved: RENDEZ-VOUS, komedija v treh dejanjih. Glasba: Miroslav Vilhar — besedilo pesmi: Svetlana Makarovič in Vera Adlešič — glasbeno vodstvo: Edo Goršič — zasedba: Pavle Jeršin (Evgen Lokar), Marija Goršičeva (Berta), Mija Mencejeva (Danica), Minu Kjudrova (Vida), Janez Bermež (Robert Casi), Drago Kastelic (dr. Ivan Slem-šek), Jana Smidova (Mara) — predstav v Celju: 16, na gostovanjih: 9 — obisk: 6115. 122. Conrad Seiler: KLOVN IN NJEGOV CIRKUS, vesela igra za otroke, premiera: 12. 11. 1965. Prevod: Janko Moder •— režija: Janez Povše — scena: Vladimir Rijavec — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — glasba: Darijan Božič — koreografija: Jakob Hafner — lektor: Janez Zmavc — zasedba: Branko Grubar (cirkuški klovn Hahaha), Jana Smidova (zajček Puhpuh), Alfonz Kumer (opica Kiki), Drago Kastelic (osliček Rigariga), Jože Pristov (lev Kralj Karel Veliki), Marija Goršičeva (Gospa Cvenkipenkijeva), Minu Kjudrova (Sapica), Mija Mencejeva (Kapica), Pavle Jeršin (Gospod Tolovaj), Sandi Krošl (Cepetec), Janez Bermež (Spodrepiga), Drago Kastelic (Fant) — predstav v Celju: 20, na gostovanjih: 8 — obisk: 11417. 123. Anton Novačan: VELEJA, drama v treh dejanjih, premiera: 24 12. 1965. Režija: France Kosmač — scena: Zoran Didek — kostumi: Nada Souvan — izbor glasbe: Uroš Krek — lektor: Janez Zmavc — zasedba: Sandi Krošl (Martin Velej), Jože Pristov (Lental, Pavle Jeršin (Bogatin), Branko Grubar (Peter), Marjan Dolinar (Daves), Janez Bermež (Šiba), Jana Smidova (Ana Veleja), Nada Božičeva (Mati Veleja) — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 12, obisk: 5743. 124. Jean-Paul Sartre. UMAZANE ROKE, drama v sedmih slikah, premiera: 4. 2. 1966. Prevod: Vida Sturmova — režija: Franci Križaj k. g. — scena: Vladimir Rijavec — kostumi: Saša Pavlič — lektor: Janez Zmavc — zasedba: Sandi Krošl (Hoederer), Drago Kastelic (Hugo), Nada Božičeva (Olga), Minu Kjudrova (Jessica), Jože Pristov (Louis), Franci Gabrovšek (Knez), Pavle Jeršin (Slick), Janez Bermež (Georges), Marjan Dolina! (Karsky), Branko Grubar (Charles), Alfonz Kumer (Ivan) — predstav v Celju: 12. na gostovanjih: 9 — obisk: 6749. 125. Peter Shaffer: ZASEBNO UHO in JAVNO OKO, komedijski diptih, premiera: 18. 2. 1966. Prevod: Dušan Tomše — režija: Jože Gale — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Mija Jarčeva — lektor: Janez Zmavc — zasedba za Zasebno uho: Franci Gabrovšek (Bob), Borut Alujevič (Ted), Jana Smidova (Doreen) — zasedba za Javno oko: Branko Grubar (Julian Cristoforou), Pavle Jeršin (Charles Sidley), Mija Mencejeva (Belinda Sidley) — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 4 — obisk: 3680. 126. Miloš Mikein: INVENTURA 65, satirični kabaret, premiera: 11 3. 1966. Režija: Miloš Mikeln —- scena in kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — glasba in izvedba: Edo Goršič — lektor: Janez Zmavc — nastopajo: Janez Bermež — Marjan Dolinar — Marija Goršičeva — Drago Kastelic — Minu Kjudrova — Sandi Krošl — Jože Pristov — Bruno Vodopivec — predstav v Celju: 20, na gostovanjih: 29 — obisk: 11761. 127. KAJUHOV VEČER. Pripravil: Franci Križaj — glasbena oprema: Edo Goršič — interpretacija: Nada Božičeva — Franci Gabrovšek — Branko Grubar — Drago Kastelic — Bruno Vodopivec — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 2 — obisk: 4270. 128. Agatha Christie: MIŠELOVKA, premiera: 27. 5. 1966. Prevod: Breda Pugljeva — režija: Franci Križaj — scena: Milan Butina — kostumi; Saša Pavličeva — lektor: Janez Zmavc — zasedba: Minu Kjudrova (Mollie Ralstonj, Drago Kastelic (Giles Ralston), Franci Gabrovšek (Christopher Wren), Nada Božičeva (Gospa Boyle), Janez Bermež (Major Metcalf), Mija Mencejeva (Gospodična Casewell), Pavle Jeršin (Gospod Paravicini), Branko Grubar (Trotter) — predstav v Celju: 17, na gostovanjih: 9 — obisk: 6319. Sezona 1966/67 129. Ivan Cankar: ZA NARODOV BLAGOR, komedija v štirih dejanjih, premiera: 7. 10. 1966. Režija: Mile Korun k. g. — scena: Mile Korun — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Majda Križaj — zasedba: Sandi Krošl (Aleksej pl. Gornik), Pavle Jeršin (dr. Anton Grozd), Nada Božičeva (Katarina), Marjanca Krošlova (Matilda), Jože Pristov (dr. Pavle Gruden), Mija Menceieva (Helena), Branko Grubar (Jožef Mrmolja), Bruno Vodopivec (Klander), Marija Goršičeva (Mrmoljev-ka), Janez Bermež (Julijan Ščuka), Franci Gabrovšek (Sirotka), Borut Alujevič (Fran Kadivec), Marjan Dolinar (Profesor Kremžar), Andrej Nahtigal (Stebelce), Drago Kastelic (Sluga) — predstav v Celju: 15, na gostovanjih: 21 — obisk: 11451. 130. Fay in Michael Kanin: RAŠOMON, igra po zgodbah Ryonosukeja Akutagave, premiera: 14. 10. 1966. Prevod: Bruno Hartman — režija: Mirč Kragelj k. g. — scena: Sveta Jovanovič — kostumi: Mija Jarčeva — borilne scene: Andrei Zaje — zasedba: Andrej Nahtigal (Duhoven), Bruno Vodopivec (Drvar), Marjan Dolinar (Lasuljar), Sandi Krošl (Sodni uradnik), Jože Pristov (Razbojnik), Borut Alujevič (Soprog), Marjanca Krošlova (Zena), Marija Goršičeva (Mati), Jana Smidova (Sred-nik) — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 8 — obisk: 4394. 131. Alexandre Dumas: TRIJE MUŠKETIRJI, igra v dveh dejanjih, premiera: 25. 11. 1966. Priredba: Roger Planchon in Claude Lochy — prevod in režija: Andrej Stojan — scena: Vladimir Rijavec — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — glasba: Edo Goršič — lektor: Majda Križaj — zasedba: Branko Grubar (Komentator), Borut Alujevič (D'Artagnan), Franci Gabrovšek (Athos), Bruno Vodopivec (Porthos), Drago Kastelic (Aramis), Jože Pristov (De Treville), Pavle Jeršin, Jana Smidova, Mija Mencejeva, Sandi Krošl, Janez Bermež, Andrej Nahtigal, Stefan Volf, Marjan Dolinar, Marjanca Krošlova, Drago Kastelic — predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 9 — obisk; 6934. 132. M. Šurinova: DEDEK MRAZ, pravljica v štirih slikah, premiera' 10. 12. 1966. Prevod: Bogomil Fatur — glasba Josip Magdič — režija: Janez Povše — koreografija: Jaka Hafner — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Majda Križaj — zasedba: Pavle Jeršin (Dedek Mraz), Marjan Dolinar (Oče), Anica Kumrova (Mojca), Nada Božičeva (Mati), Marjanca Krošlova (Tonca), Janez Bermež (Medved), Zlatka Kiašovec (Veverica), Stefan Volf (Zajec) — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 9 — obisk: 11439. 133. Jacinto Benavente: LA MALQUERIDA, premiera: 20. 1. 1967. Prevod: Mirko Vivod —• režija: Dino Radojevič — scena: Miše Račič — kostumi: Alenka Bartlova — lektor: Majda Križaj — zasedba: Marija Goršičeva (La Raimunda), Jana Smidova (La Acacia), Nada Božičeva (La Juliana), Mija Mencejeva (Dona Isabel), Anica Kumrova (Milagros). Minu Kjudrova (La Gaspara), Marjanca Krošlova (La Engracia), Jože Pristov (Esteban), Bruno Vodopivec (Norberto), Pavle Jeršin (El Tio Eusebio), Stefan Volf (Faustino), Janez Bermež (Bernabe), Sandi Krošl (El Rubio), Olga Puncer, Vera Srakar — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 16 — obisk: 8564. 134. Žarko Petan: BESEDA NI KONJ, televizijsko satirična lepljenka, premiera: 3. 2. 1967. Režija: Franci Križaj — scena: Andrej Novak in Franjo Cesar — kostumi; Saša Pavličeva — koreografija: Majna Sevnikova — glasba: Edo Goršič — lektor: Majda Križaj — zasedba: Borut Alujevič, Branko Grubar, Pavle Jeršin, Drago Kastelic, Minu Kjudrova, Marjanca Krošlova, Mija Mencejeva, Andrej Nahtigal, Nada Božičeva — predstav v Celju: 13, na gostovanjih; 18 — obisk: 8183. 135. Janez Zmavc: PODSTREŠJE, igra v dveh delih, krstna uprizoritev, premiera: 10. 3. 1967. Režija: Mile Korun — kostumi: Vida Zupan-Eekčičeva — lektor: Janez Zmavc — scena. Avgust Lavrenčič — zasedba: Branko Grubar (Fani), Minu Kjudrova (Dekle), Sandi Krošl (Moški), Marija Goršičeva (Ženska) — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 4 — obisk: 3697, 136. Dominik Smole: CVETJE ZLA, igra v treh dejanjih, krstna uprizoritev, premiera: 7. 4. 1967. Režija: Franci Križaj —• scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Anja Dolenčeva — gla.Ua: Darjan Božič — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Mija Mencejeva (Eva), Marjanca Krošlova (Dora), Jana Smidova (Pomočnica), Pavle Jeršin (feon), Franci Gabrovšek (Marko), Stefan Vclf (Avstralec), Janez Bermež (I. detektiv), Jože Pristov (2. detektiv), Bruno Vodopivec (Postrešček), Anica Kun.rova (Ženski glas). Marian Dolinar (Moški glas) — predstav v Celju: 12. na gostovanjih: 3 — obisk: 4585. 137. Titus Maccius Plautus: DVOJČKA, veseloigra v dveh delih, premiera: 10. 5. 1967. Prevod: Anton Sovre — režija: Marjan Belina — scena: Janez Lenasi — kostumi: Anja Dolenčeva —- koreografija: Metod Jeras — lektor: Majda Križaj — zasedba: Bruno Vodopivec (Peni-kulus), Drago Kastelic (Menehmus), Andrej Nahtigal (Menehmus IIj, Minu Kjudrova (Erotium), Marjan Dolinar (Cilinder), Borut Alujevič (Mesenio), Nada Božičeva (Matrona), Stefan Volf, Boleslav Simoniti —■ predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 10 — obisk: 5325. 138. Bratko Kreft: CELJSKI GROFJE, drama iz življenja srednjeveških fevdalcev, katerim so tlačanili naši predniki: premiera: 24. 6. 1967 v Kostanjevici ob Krki. Režija: Branko Gombač — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Mija Jarčeva — glasba: Marjan Vodojiivec — koreografija: Metod Jeras — lektor: Majda Križaj — zasedba: Sandi Krošl (Herman II.), Stefan Volf (Friderik), Mija Mencejeva (Barbara), Franci Gabrovšek (Ulrik), Marjanca Krošlova (Veronika), Jože Pristov (Jost), Branko Grubar (Pater Gregor), Anton Petje k. g. (Picco-lomini), Marjan Dolinar (Sodnik), Andrej Nahtigal (Pravdač), Cveto Vernik, Borut Alujevič, Jože Zagoričnik, Bruno Vodopivec, Drago Kastelic, Anica Kumrova, Boleslav Simoniti — predstav v Celju: 3, na gostovanjih: 5 — obisk: 8522. Sezona 1967/68 139. Ivan Cankar: LEPA NASA DOMOVINA, literarno gledališki večer političnih spisov in govorov, premiera: 26. 9. 1967. Adaptacija: Andrej Inkret — režija: Franci Križaj — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Majda Križaj — zasedba: Janez Bermež, Franci Gabrovšek, Branko Grubar, Jože Pristov — predstav v Celju: 8: na gostovanjih: 3 — obisk. 2381. 140. Ivan Cankar: HLAPCI, drama v petih dejanjih, premiera: 20. 10. 1967. Režija in scena: Mile Korun — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Majda Križaj — zasedba: Stanko Potisk k. g. (Župnik), Janez Bermež (Nadučitelj), Branko Grubar (Jerman), Pavlo Jeršin (Komar), Sandi Krošl (Hvastja), Marjanca Krošlova (Lojzka), Marija Goršičeva (Geni), Nada Božičeva (Minka), Bruno Vodopivec (Zdravnik), Drago Kastelic (Poštar), Marian Dolinar (Zupan), Anica Kumrova (Anka), Olga Puncerjeva (Mati), Jože Pristov (Kalander), Minu Kjudrova [Kalan-drova žena), Franci Gabrovšek (Pisek), Andrej Nahtigal (Nace), Mija Mencejeva (Kmetica), Borut Alujevič, Stefan Volf, Andrej Nahtigal, Vera Srakarjeva — predstav v Celju: 16, na gostovanjih: 11 — obisk: 8786. 141. Bertold Brecht: SVEJIC V DRUGI SVETOVNI VOJNI, premiera: 24. 11. 1967. Režija: Franci Križaj — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Vida Zupan-Bekčič — lektor: Majda Križaj — zasedba: Pavle Jeršin (Svejk), Branko Grubar (Baloun), Marija Goršičeva (Ana Kopecka), Borut Alujevič (Mladi Prochaska), Janez Bermež (Brettschneider), Sandi Krošl (Bullinger), Minu Kjudrova (Ana), Mija Mencejeva (Kati), Marjan Doliriar (Hitler), Andrej Nahtigal (Himmler), Stefan Volf (Goebbels), Fianci Gabrovšek (Göring), Jože Pristov, Bruno Vodopivec, Drago Kastelic, Nada Božičeva, Cveto Vernik — predstav v Celju: 14, na gostovanju: 24 — obisk: 10923. 142. Saša Škufca: TRNULJČICA, pravljica v treh dejanjih, premiera: 9. 12. 1967. Režija: Juro Kislinger —• scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — glasba: Ciril Vertačnik — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Janez Bermež (Kralj), Nada Božičeva (kraljica), Minu Kjudrova (Trnuljčica), Drago Kastelic (Bambo), Bruno Vodopivec (Zvezdogled), Andrej Nahtigal (Dvorni maršal), Marjan Dolinar (Minister), Franci Gabrovšek (Kraljevič), Stefan Volf (Poveljnik straže), Borut Alujevič (Kuhar), Marija Goršičeva (Pestrna), Marjanca Krošlova, Anica Kumrova, Mija Mencejeva, Jože Pristov, Sandi Krošl — predstav v Celju: 30, na gostovanjih: 3 — obisk: 12849. 143. Carlo Goldoni: KRČMARICA, komedija v treh dejanjih, premiera: 2. 2. 1968. Prevod: Silva Trdina — režija: Dino Radojevič — scena: Miše Račič — kostumi: Mija Jarčeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Janez Bermež (Vitez pl. Ripafratta), Andrej Nahtigal (Markiz pl. Forlimpopoli), Borut Alujevič (Grof pl. Albafiorita), Marjanca Krošlova (Mirandolina), Jana Smidova, Anica Kumrova, Drago Kastelic, Stefan Volf — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 4 — obisk: 4866. 144. Sofokles: KRALJ OIDIPUS, premiera: 16. 2. 1968. Prevod: Anton Sovre — režija: Dino Radojevič — scena: Miše Račič — kostumi: Mija Jarčeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Sandi Krošl (Oidipus), Nada Božičeva (Iokasta), Janez Bermež (Kreon), Marjan Dolinar (Teiresias), Pavle Jeršin (Duhovnik), Jože Pristov (Sel iz Korinta), Bruno Vodopivec (Pastir Lajov), Stefan Volf (Sluga), Branko Grubar (Vodja zbora), Borut Alujevič, Franci Gabrovšek, Drago Kastelic, Andrej Nahtigal (Starci) — predstav v Celju- 19, na gostovanjih: 11 — obisk: 9232. 145. Jacques Audiberti: IZ ZLA SE ZLO RODI, igra v treh dejanjih, Dre-miera: 8. 3. 1968. Prevod: Radojka Vrančič — režija: Franci Križaj — scena: Niko Matul — kostumi: Anja Dolenčeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Minu Kjudrova (Alarica), Mija Mencejeva (Vzgojiteljica), Branko Grubar (Kralj Parfait), Franci Gabrovšek (Gospod F.), Bruno Vodopivec (Kardinal), Jože Pristov (Pribočnik), Marjan Dolinar (Maršal), Pavle Jeršin (Kralj Celestin) — predstav v Celju: 12 — obisk: 3302. 146. Jean Anouilh: EVRIDIKA, premiera: 26. 4. 1968. Prevod: Stanko Potisk — režija: Franci Križaj — scena: Avgust lavrenčič — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Majda Križaj — zasedba: Bruno Vodopivec (Orfej), Pavle Jeršin (Oče), Mija Mencejeva (Evridika), Marija Goršičeva (Mati), Jože Pristov (Vincent), Branko Grubar (Mathias), Borut Alujevič (Dulac), Stefan Volf (Mali režiser), Minu Kjudrova (Dekle iz igralske družine), Janez Bermež (Gospod Henri), Drago Kastelic (Hotelski sobar), Sandi Krošl (Avtobusni šofer), Franci Gabrovšek (Policijski uradnik), Marjan Dolinar, Marjanca Krošlova — predstav v Celju: 9, na gostovanjih: 1 — obisk 2734. 147. Peter Ustinov: KOMAJ DO SREDNJIH VEJ, komedija v treh dejanjih, premiera: 24. 5. 1968. Prevod: Ciril Kosmač — režija: Jože Babič — scena: Niko Matul — kostumi: Anja Dolenčeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Nada Božičeva (Lady Fitzbuttress), Marjanca Krošlova (Helga), Jože Pristov (General Sir Mallalieu Fitzbuttress), Franci Gabrovšek (Robert), Drago Kastelic (Lesley), Minu Kjudrova (Judy), Pavle Jeršin (Tiny Gilliatt-Brown), Stefan Volf (Vikar), Branko Grubar (Basii Utterwood) — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 2 — obisk: 3884. 148. Bratko Kreft: CELJSKI GROFJE, drama iz življenja srednjeveških fevdalcev, premiera: 21. 6. 1968. Režija: Branko Gombač — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Mija Jarčeva in Milena Kumarjeva — glasba: Marjan Vodopivec — lektor: Majda Križaj — zasedba: Pavle Jeršin (Herman II.), Stefan Volf (Friderik), Mija Mencejeva (Barbara), Franci Gabrovšek (Ulrik), Marjanca Krošlova (Veronika), Jože Pristov (Jošt), Branko Grubar (Pater Gregor), Janez Bermež (Piccolo-mini), Marjan Dolinar — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 3 — obisk: 4822. Sezona 1968/69 149. Dorde Lebovič: SREBRNE VEZI, drama v treh dejanjih, premiera: 27. 9. 1968. Prevod in lektor: Majda Križajeva — režija: Igor Pretnar — scena: Milan Butina — kostumi: Irena Felicijanova — zasedba: Nada Božičeva (Stara), Pavle Jeršin (Potepuh), Franci Gabrovšek (Gvozden), Minu Kjudrova (Mala), Janez Bermež (Beli), Jože Pristov (Major) — predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 8 — obisk: 5238. 150. Duško Roksandič: PTICI BREZ JATE, dramske situacije v dveh delih, premiera: 11. 10. 1968. Prevod: Majda Križajeva — režija: Franci Križaj — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — zasedba: Sandi Krošl (Rapo), Marija Goršičeva (Mati), Janez Bermež (Martin), Jože Pristov (Momo), Marjanca Krošlova (Vuka), Marjan Dolinar (Načelnik) — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 5 — obisk: 4284. 151. Niccolo Machiavelli: MANDRAGOLA, komedija v dveh delih, premiera: 25. 10. 1968. Prevod: Ciril Kosmač — režija: Balbina Battelino-Baranovičeva — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Milena Kumarjeva — lektor: Majda Križajeva — glasbena oprema: Edo Goršič — zasedba: Miro Podjed (Callimaco), Marko Simčič (Siro), Pavle Jeršin (Messer Nicia), Bruno Vodopivec (Ligurio), Nada Božičeva (Sostrata), Branko Grubar (Pater Timotej), Mija Mencejeva (Ženska), Jana Smidova (Lukrezia), Borut Alujevič (Prolog in kancone) — predstav v Celju: 10, na gostovanjih: 4 — obisk: 4129. 152. William Goodhart: GENERACIJA, komedija v treh dejanjih, premiera: 6. 12. 1968. Prevod: Marija Lužnikova — režija: Balbina Battelino-Baranovičeva — scena: arh. Sveta Jovanovič — lektor: Majda Križajeva — glasbena oprema: Edo Goršič — zasedba: Marko Simčič (Walter Owen), Sandi Krošl (Jim Bolton), Jana Smidova (Doris Owen), Marjan Dolinar (Stan Herman), Branko Grubar (Winston Garand), Štefan Wolf (Ken Powell) — predstav v Celju: 10, na gostovanjih: 2 — obisk: 2902. 153. Fran Roš: ČAROBNA PIŠČALKA, pravljica v treh dejanjih, premiera: 14. 12. 1968. Režija: Janez Drozg — priredba: Janez Zmavc — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — glasba: Urban Koder — koreografija: Jaka Hafner — zasedba: Marija Goršičeva (Mati Dobrodejeva), Branko Grubar (Gojko), Anica Kumrova (Cvetka), Bogomir Veras (Gozdni mož Bradovan), Minu Kjudrova (Princesa Violeta), Borut Alujevič (Minister Debelin), Marjan Dolinar (Zdravnik Ceferin), Mija Mencejeva (Curibaba), Jože Pristov (Mrkun), Miroslav Podjed, Franci Gabrovšek, Stefan Volf, Janez Bermež, Cveto Vernik — predstav v Celju: 32, na gostovanjih' 7 — obisk: 15528. 154. Maksim Gorki: MALOMESČANI, drama v štirih dejanjih, premiera: 24. I. 1969. Prevod: Mile Klopčič — režija: Igor Pretnar — scena: Milan Butina — kostumi: Mija Jar-ceva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Jože Pristov (Bessemjonov), Nada Božičeva (Akulina), Franci Gabrovšek (Peter), Marjanca Krošlova (Tatjana), Janez Bermež (Nil), Angel Arčon k g. (Perčihin), Minu Kjudrova (Polja), Mija Mencejeva (Krivcova), Sandi Krošl (Teterjov), Marko Siin-čič (Siškrn,„ Jana Smidova (Cvetajeva), Marija Goršičeva (Stepanida) Anica Kumrova Branko Grubar — predstav v Celju: 12 — obisk: 3476. 155. Neil Simon: ZARES ČUDEN PAR, komedija v treh dejanjih, premiera; 14. 3. 1969. Prevod: Dušan Tomše — režija: Franci Križaj — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Majda Križaj — zasedba: Janez Bermež (Oscar), Branko Grubar (Felix), Miro Podjed (Speed), Borut Alujevič (Murray), Franci Gabrovšek (Roy), Bogomir Veras (Vinnie), Mija Mencejeva (Gwendolyn), Minu Kjudrova (Cecily) — predstav v Celju: 11, na gostovanjih: 12 — obisk: 6011. 156. William Shakespeare: VESELE WINDSORČANKE, premiera: 25.4. 1969. Prevod: Janko Moder — režija: Juro Kislinger — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Borut Alujevič (Sir John Falstaff), Stefan Volf (Fenton), Marjan Dolinar (Puhle), Franci Gabrovšek (Strigala), Pavle Jeršin (Ford), Sandi Krošl (Page), Bogomir Veras (Sir Hugon Evans), Janez Bermež (Doktor Kajus), Jože Pristov (Krčmar pri Podvezi). Branko Grubar (Bardolf), Marko Simčič (Pištola), Miro Podjed (Nim), Anica Kumrova (Robin), Slavko Belak (Bimbek), Jana Smidova (Prekla), Marija Goršičeva (Fordovka), Nada Božičeva (Pagevka), Minu Kjudrova (Ana Pageva), Marjanca Krošlova (Burjevka) — predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 6 — obisk: 5983. Sezona 1969/70 157. Josip Jurčič: DESETI BRAT, ljudska igra, premiera 26. 9. 1969. Odrska priredba: Andrej Inkret — režija: Franci Križaj — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Anja Dolenčeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Janez Bermež (Martinek), Bogomir Veras (Lovro Kvas), Minu Kjudrova (Manica), Branko Grubar (Marijan), Marjanca Krošlova (Ma-rička) Jože.Pristov (dr. Vencelj), Marjan Dolinar (Piškav), Pavle Jeršin (Krjavelj), Slavko Belak (Dolef), Miro Podjed (Obrščak), Borut Alujevič (Matevžek), Franci Gabrovšek (Miha izpod Gaja), Stefan Volf (Dražarjev France), Borut Alujevič — Sandi Krošl (Benjamin), Franci Gabrovšek (Me-žon), Jana Smidova (Micka), Cveto Vernik (prvi kmet), Marko Simčič (drugi kmet), Edo Goršič, Marija Goršičeva, Dušan Hercog (trio) — predstav v Celju: 37, na gostovanjih: 29 — obisk: 25625. Jean-Paul Sartre: NEPOKOPANI MRTVECI, v dveh dejanjih. Premiera: 8. II. 1969. Prevod: Mira Miheličeva — režija: Franci Križaj — scena: Avgust Lavrenčič ■— kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Marko Simčič (Francois), Bogomir Veras (Sorbier), Pavle Jeršin (Canoris), Marjanca Krošlova, Jana Smidova (Lucie), Janez Bermež (Henri), Borut Alujevič (miličnik), Sandi Krošl (Jean), Franci Gabrovšek (Clochet), Jože Pristov (Landrieu), Branko Grubar (Pellerin), Stefan Volf (Corbier) — predstav v Celju: 12, na gostovanjih: 12 — obisk: 6856. 159. PEPELKA, pravljična igra v štirih slikah, premiera: 20. 12. 1969. Po K. A. Görnerjevi dramatizaciji v prevodu F. Govekarja na novo napisal J. Zmavc — režija: Pavle Jeršin — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Anja Dolenčeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Minu Kjudrova (Pepelka), Branko Grubar (Oče), Nada Božičeva (Mati), Mija Mencejeva (Kunigunda), Jana Smidova (Rozamunda), Marija Goršičeva (Strahomila), Marko Simčič (Vilimož), Sandi Krošl (Kralj), Bogomir Veras (Princ), Borut Alujevič (Dvorni maršal), Jože Pristov [Minister), Marjan Dolinar (General), Franci Gabrovšek (Škrat vratar), Miro Podjed (Prvi škrat), Štefan Volf (Drugi škrat), Ivan Tkavc (Tretji škrat) — predstav v Celju. 31 — obisk: 12024. 160. Neil Simon: BOSA V PARKU, komedija v treh dejanjih, premiera: 30. 1. 1970. Prevod: Dušan Tomše — režija: Mirč Kragelj — scena: Belica Skerlakova — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Minu Kjudrova (Coric Bratter), Stefan Volf (Telefonski monter), Bruno Vodopivec (Postrešček), Borut Alujevič — Miro Podjed (Paul Bratter), Nada Božičeva (Banksova), Jože Pristov (Victor Velasco) — predstav v Celju: 15, na gostovanjih: 9 — obisk: 6370. 161. Juro Kislinger: PREGNANI IZ RAJA, znanstveno-fantastična drama v treh dejanjih. Po ideji Franja Puncerja, premiera: 13. 2. 1970. Režija: Franci Križaj — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — glasba: Darijan Božič — lektor: Majda Križajeva —• zasedba: Marija Goršičeva (Babica), Marjanca Krošlova (Zena), Janez Bermež (Energetik), Pavle Jeršin (Predsednik), Branko Grubar (Matematik), Sandi Krošl (Podpredsednik), Jana Smidova (Zdravnica), Bogomir Veras (Biolog) — predstav v Celju: 14 — obisk: 3509. 162. Henrik Ibsen: SOVRAŽNIK LJUDSTVA, igra v petih dejanjih, premiera: 3. 4. 1970. Prevod: Janko Moder — režija: Franci Križaj — scena: Viktor Molka — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Sandi Krošl (dr. Tomas Stockmann), Marija Goršičeva (Stockmannova), Mija Mencejeva (Petra), Pavle Jeršin (Peter Stockmann), Marjan Dolinar (Morten Kiil), Janez Bermež (Hovstad), Franci Gabrovšek (Billing), Bruno Vodopivec (Kapitan Hörster), Branko Grubar (Tiskar Aslaksen) — predstav v Celju: 15, na gostovanjih: 3 — obisk: 4226. 163. Oscar Wilde: GLAVNO JE DA SI LJUBČEK, komedija v treh slikah, premiera: 10. 4. 1970. Prevod (priredba Jean Anouilh in Claude Vincent): Jože Javoršek — režija: Zvone Sedl-bauer — scena: Uroš Vagaja — kostumi: Anja Dolenčeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Miro Podjed — Stefan Volf (Lane), Marko Simčič (Algernoon Montcrief), Bogomir Veras (Jaka Worthing), Nada Božičeva (Lady Bracknellova), Marjanca Krošlova (Gwendolina), Jana Smidova (gospodična Prismova), Minu Kjudrova (Cecilija Cardewova), Jože Pristov (Prečastiti Chasuble), Štefan Volf — Miro Podjed (Merimann) — predstav v Celju: 10 — obisk: 2699. 164. Francis Veber: UGRABITEV, komedija v dveh dejanjih, premiera: 22. 5. 1970. Prevod: Stanko Potisk — režija: Dušan Jovanovič — scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Mija Mencejeva (Mathilde), Bruno Vodopivec (Francois), Franci Gabrovšek (Georges), Stefan Volf (Petitjean), Janez Bermež (Hubert), Jože Pristov (Richard) — predstav v Celju: 10 — obisk: 2602. 165. Harold Pinter: HIŠNIK, igra v treh dejanjih, premiera: 5. 6. 1970. Prevod: Janko Moder — režija: Zvone Sedlbauer — scena: Matjaž Vipotnik — kostumi: Anja Dolenčeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Marko Simčič (Mick), Branko Grubar (Astonj, Sandi Krošl (Davies) — predstav v Celju: 9, na gostovanjih: 1 — obisk: 2710. Sezona 1970/71 166. Oton Zupančič: VERONIKA DESENIŠKA, tragedija v štirih dejanjih s prologom, premiera: 25. 9. 1970. Režija: Franci Križaj — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Mija Jarčeva — izbor glasbe za lutnjo in igranje: Stanko Prek — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Pavle Jeršin (Herman II.), Stanko Potisk (Friderik), Marjanca Krošlova (Jelisava), Janez Bermež (Jošt), Stefan Volf (Ivan Scv-ničan), Jana Smidova (Brigita), Marija Goršičeva (Geta), Bruno Vodopivec (Hermanov kancler), Bogomir Veras (Friderikov pisar), Franci Gabrovšek (Pravdač), Sandi Krošl (Bonaventura), Jože Pristov (Deseniški gospod), Minu Kjudrova (Veronika), Nada Božičeva (Sida), Branko Grubar (Sosed), Anica Kumrova (Katica), Stefan Volf (Pevec), Borut Alujevič, Miro Podjed (Stražarja) — predstav v Celju: 30, na gostovanjih: 33 — obisk: 21011. 167. Egon FriedelI — Alfred Polgar: GOETHE, groteska v dveh slikah, premiera: 23. 10. 1970. Prevod: Maila Golobova — režija: Mirč Kragelj — scena: Viktor Molka — kostumi: Alenka Bartlova — jezikovni svetovalec: Mirko Mahnič — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Pavle Jeršin (Goethe), Marjan Dolinar (Šolski svetnik), Janez Bermež (Profesor za nemško književnost), Jože Pristov (Izpitni prisednik), Borut Alujevič (Ziist), Branko Grubar (Kohn), Jadranka Tomažičeva (Li-nerl), Miro Podjed (Šolski sluga) — predstav v Celju: 23, na gostovanjih: 7 — obisk: 8461. in Anton Tomaž Linhart: ZUPANOVA MICKA, ena komedija v dveh akteh, premiera: 23. 10. 1970. Režija: Mirč Kragelj — scena: Viktor Molka — kostumi: Alenka Bartlova — jezikovni svetovalec: Mirko Mahnič — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Janez Bermež (Tulpenheim), Mija Mencejeva (Šternfeldovka), Borut Alujevič (Monkof), Jože Pristov (Jaka), Jadranka Tomažičeva (Micka), Miro Podjed (Anže), Branko Grubar (Glažek). 168. Avgust Strindberg: GOSPODIČNA JULIJA, naturalistična tragedija, premiera: 26. 11. 1970. Prevod: Janko Moder —- režija: Dušan Jovanovič — scena: Milenko Matanovič — kostumi: Anja Dolenčeva — pantomimično-plesni elementi: Lojza Zerdinova — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Metoda Zorčičeva (Gospodična Julija), Sandi Krošl (Jean), Jana Smidova (Kristin) — predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 10 — obisk: 5778. 169. Janez Žmavc: RDEČA KAPICA IN DEDEK MRAZ, premiera: 21. 12. Režija in kostumi: Pavle Jeršin — scena: Fran j o Cesar — lektor: Majda Križajeva — predstav v Celju: 31, na gostovanjih: 2 — ubisk: 12690. 170. Janez Zmavc: SEKIRA, musical za vojaški boben in doraščajočo mladino, po pripovedkah Frana Roša, premiera: krstna uprizoritev 19. 12. 1970. Režija: Franci Križaj — scena: Melita Vovk-Stihova — kostumi: Anja Dolenčeva — glasba: Marjan Vodopivec — koreografija: Jaka Hafner — borilni prizori: Andrej Zaje — korepetitor: Edo Goršič — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Pavle Jeršin (Car), Bogomir Veras (Carjevič), Branko G rubar (Simon), Jadranka Tomažičeva (Zorislava), Bruno Vodopivec (Minister), Mija Mencejeva (Ministrica), Borut Alujevič (Poveljnik), Janez Bermež (Zdravnik), Marjan Dolinar (Poveljnik straže), Stanko Potisk (Stražar vodja), Miro Podjed (Glasnik, stražnik), Stefan Volf (Pevec), Jože Pristov (Stražar, rabelj), Sandi Krošl (Mizar), Cveto Vernik (Grobar), Anica Kumrova (Dekle) — predstav v Celju: 16, na gostovanjih: 1 — obisk: 4999. 171. Ignac Kamenik: GALEBI, drama v dveh dejanjih, premiera- krstna uprizoritev 5. 2. 1971. Režija: Franci Križaj — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Irena Felicijanova — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Pavle Jeršin (Klemen Kralj), Marija Goršičeva (Justa), Stanko Potisk (Danijel), Janez Bermež (Matej), Mija Mencejeva (Alja), Nada Božičeva (Nona), Bogomir Veras (Marcel), Ljerka Belakova (Barbara) — predstav v Celju: 13, na gostovanjih: 1 — obisk: 3161. 172. Paul Claudel: ZAMENJAVA, drama v treh dejanjih, premiera: 26. 3. 1971. Prevod: Marjeta Vasičeva — režija: Zvone Sedlbauer — scena: Tomaž Kržišnik — kostumi: Mija Jarčeva — glasba: Marjan Vodopivec — elementi gibanja: Lojzka Zerdinova — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Stanko Potisk (Louis Laine), Jadranka Tomažičeva (Marta), Marjanca Krošlova (Lechy Elbernon), Sandi Krošl (Thomas Pollock Nageoire) — predstav v Ceiju: 13, na gostovanjih: 1 — obisk: 3213. 173. Georg Büchner: LEONCE IN LENA, komedija v treh dejanjih, premiera 9. 4. 1971. Prevod: Jože Udovič —• režija: Miran Herzog — dramaturško vodstvo: Igor Lampret --scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Janez Bermež (Kralj Peter), Stefan Volf (Princ Leonce), Metoda Zorčičeva (Princesa Lena). Branko Grubar (Valerio), Nada Božičeva (Vzgojiteljica), Bogomir Veras (Dvorni vzgojitelj), Pavle Jeršin (Predsednik), Marjan Dolinar (Dvorni pridigar), Bruno Vodopivec (Učitelj), Jana Smidova (Rozeta), Jože Pristov (Prvi policaj), Franci Gabrovšek (Drugi policaj), Borut Alujevič (Državni svetnik) — predstav v Celju: 16 — obisk: 3899. 174. Titus Maccius Plautus: MOSTELLARIA ALI HIŠNI STRAH, komedija, premiera: 21. 5. 1971. Režija: Zvone Sedlbauer — prevod: Kajetan Gantar — scena: Uroš Vagaja — kostumi: Mija Jarčeva, Melita Vovk-Stihova — glasba: Pavel Mihelčič — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Pavle Jeršin (Teopropides), Borut Alujevič (Filolahes), Jana Smidova (Filematium), Marija Goršičeva (Škafa), Bruno Vodopivec (Tranio), Branko Grubar (Grumio), Anica Kumrova (Sfairia), Janez Bermež (Kalidamates), Ljerka Belakova (Delfium), Štefan Volf (Faniskus), Bogomir Veras (Pinakion). Jože Pristov .(Simon), Marjan Dolinar (Misargirides) — predstav v Celju: 17 — obisk: 4019. Sezona 1971/72 175. Thomas Stearns Eliot: UMOR V KATEDRALI, premiera: 24. 9. 1971. Prevod: Veno Täufer —• režija: Franci Križaj — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Mija Jarčeva — Gallusove pesmi poje Moški komorni zbor Celje pod vodstvom Egona Kuneja — kultura giba: Lojzka Zerdinova — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Ljerka Belakova — Nada Božičeva — Marija Goršičeva — Marjanca Krošlova — Anica Kumrova — Mija Mencejeva — Jana Smidova — Jadranka Tomažičeva (zbor canterburvjskih žena), Jože Pristov — Bruno Vodopivec — Bogomir Veras (trije katedralski duhovni), Štefan Volf (glasnik), Sandi Krošl (nadškof Thomas Becket), Janez Bermež — Borut Alujevič — Branko Grubar — Stanko Potisk (štirje skušnjavci in štirje vitezi) — predstav v Celju: 15, na gostovanjih: 29 — obisk: 13682. 176. Dušan Jovanovič: NORCI, premiera: 8. 10. 1971. Režija: Zvone Sedlbauer — dramaturg predstave: Igor Lampret — scena: Matjaž Vipotnik — asistent scenografa: Cveta Stepančičeva — kostumi: Alenka Bartlova — glasba: Jani Golob — izvedba: Mladi levi — koreografija: Lojzka Zerdinova — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Metoda Zorčičeva (Manca), Božo Sprajc (Duks), Branko Grubar (Tine), Karel Brišnik (Mirko), Ivo Bian (Vojko), Stanko Potisk (Zorči), Jana Smidova (Aktivistka), Jože Pristov — Borut Alujevič — Bruno Vodopivec — Mija Mencejeva — Anica Kumrova — Marjan Dolinar — Marko Simčič (Norci), Janez Bermež (Karel), Sandi Krošl (Gospodar), Marjana Krošlova (Debela), Ljerka Belakova (Druga), Bogomir Veras (Brivec), Štefan Volf (Brivec), Marko Simčič (Natakar), Marjan Dolinar (Učitelj), Jože Pristov (Miličnik) — predstav v Celju: 14, na gostovanjih: 2 — obisk: 4186. 177. David Herbert Lawrence: SNAHA, igra iz rudarskega življenja, premiera: 29. 10. 1971. Prevod: Dušan Tomše — režija: Žarko Petan — scena: Niko Matul — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Nada Božičeva (Gospa Gascoigne), Marko Simčič (Joe Gascoigne), Marija Goršičeva (Gospa Purdy), Jadranka Tomažičeva (Minnie Gascoigne), Janez Bermež (Luther Gascoigne) — predstav v Celju: 18, na gostovanjih: 16 — obisk: 9191. 178. Janez 2mavc: DOMAČA NALOGA NA POTEPU, novoletna pravljica, premiera: 12. 12. 1971. Režija: Juro Kislinger —• scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — glasba: Urban Koder — koreografija: Jaka Hafner — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Anica Kumrova (Mojca), Branko Grubar (Jakec), Stefan Volf (Odrski mož), Stanko Potisk (Slik), Borut Alujevič (Slak), Nada Božičeva (Gozdna babica), Marija Goršičeva (Metla), Bruno Vodopivec (Divji možl, Jože Pristov (Dedek Mraz), Marjan Dolinar (Medved), Metoda Zorčičeva (Zajček), Ljerka Belakova (Veverica), Jana Smidova (Detel) — predstav v Celju: 43 — obisk: 19100. 179. Odön von Horvath: FIGARO SE LOČUJE, komedija, premiera: 21. 1. 1972. Prevod: Borut Trekman — režija: Franci Križaj — scena: Niko Matul — kostumi: Anja Dolenčeva — glasbena oprema: Edi Goršič — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Jože Zupan (Grof Almaviva), Marjanca Krošlova (Grofica), Bogomir Veras (Figaro), Ljerka Belakova (Suzana), Janez Bermež — Branko Grubar — Bruno Vodopivec — Stefan Volf (štirje obmejni stražniki), Marjan Dolinar (Častnik), Ivo Ban (Gozdni pristav), Marija Goršičeva (Babica), Jože Pristov (Antonio), Mija Mencejeva (Panchette), Marko Simčič (Pedrillo), Cveto Vernik (Stražmojster), Borut Alujevič (Cherubin), Sandi Krošl (Gost), Stanko Fotisk (Komisar) — predstav v Celju: 19, na gostovanjih: 7 — obisk: 7354. 180. Ivan Sergejevič Turgenjev: MESEC DNI NA KMETIH, komedija v petih dejanjih, premiera: 10. 3. 1972. Prevod: Josip Vidmar — režija: Mile Korun — dramaturg predstave: Igor Lampret — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Mija Jarčeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Branko Grubar (Arkadij Sergejevič Islajev), Marjanca Krošlova (Natalija Petrovna), Anica Kumrova (Kolja), Jožica Avbljeva (Veročka), Marija Goršičeva (Ana Semnjonova Islajeva), Mija Mencejeva (Lizaveta Bog-danovna), Marjan Dolinar (Schaaf), Janez Bermež (Mihail Aleksandrovič Rakitin), Stanko Potisk (Aleksej Nikolajevič Beljajev), Jože Pristov (Afanasij Ivanovič Bolšincev), Sandi Krošl (Ignatij Iljič Špigelski), Bruno Vodopivec: (Matvej), Ljerka Belakova (Katja) — predstav v Celju: 18, na gostovanjih: 6, — obisk: 5988. 181. Pedro Calderon De la Barca: ŽIVLJENJE JE SEN, uprizoritev v dveh delih, premiera: 6. 4. 1972. Prevod: Niko Košir — režija: Zvone Sedlbauer — dramaturg predstave: Igor Lampret scena: arh. Sveta Jovanovič — kostumi: Anja Dolenčeva — glasba: Darijan Božič — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Polde Bibič (Bazilij), Marko Simčič (Sigismunt), Božo Sprajc (Astolf), Jože Pristov (Klotald), Bruno Vodopivec (Klarin), Ljerka Belakova (Estrella), Anica Kumrova (Rosaura), Borut Alujevič — Miro Podjed —• Bogomir Veras — Stefan Volf (vojaki, straže, spremstvo) — predstav v Celju: 17, na gostovanjih: 2 — obisk: 4652. 182. Fran Levstik: TUGOMER, tragedija v petih dejanjih, premiera: 18. 5. 1972. Odrska postavitev: Franci Križaj — Igor Lampret — Bojan Stih — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Mija Jarčeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Sandi Krošl (Tugomer), Mija Mencejeva (Zorislava), Jana Smidova (Grozdana), Marija Goršičeva (Vrza), Anica Kumrova (Rastko), Branko Grubar (Bojan), Janez Bermež (Mestislav), Bogomir Veras (Batog), Stefan Volf (Volkanj, Marjan Dolinar (Lastun), Cveto Vernik (Hotebor), Miro Podjed (Kajaznik), Borut Alujevič (Spiti-gnev), Jože Pristov (Zovolj), Stanko Potisk (Gripo), Božo Sprajc (Geron), Bruno Vodopivec (Hildebert), Marko Simčič (Radulf), Ivo Ban (Slovenski fantin), Ljerka Belakova (Slovenski deklič) — predstav v Celju: 16, na gostovanjih: 7 — obisk: 6110. Sezona 1972/73 183. Miloš Mikeln: STALINOVI ZDRAVNIKI, drama v dveh dejanjih, premiera: 22. 9. 1972. Režija: Miran Herzog — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Anja Dolenčeva — lektor: Majda Križajeva —■ zasedba: Marko Simčič (Lebedev), Sandi Krošl (Kuligin), Borut Alujevič (Astrov), Jadranka Tomažičeva (Zinaida), Branko Grubar (Boris), Miro Podjed (Polkovnik), Ivo Ban (Poročnik), Marjan Dolinar (Profesor), Bogomir Veras (Trocki), Stanko Potisk (Kamenev), Nada Božičeva (Alilu-jeva), Jože Piistov (Tuhačevski), Bruno Vodopivec (Stalin), Ljerka Belakova, Stefan Volf, Vili Korošec — predstav v Celju: 17, na gostovanjih: 18 — obisk: 9277. 184. Christopher Marlowe: TRAGEDIJA O DOKTORJU FAUSTU, premiera: 19. 10. 1972. Prevod: Janez Menart — režija: Franci Križaj — kostumi: Mija Jarčeva — scena: Avgust Lavrenčič — lektor: Majda Križaj — koreografija: Jaka Hafner — dramaturška asistenca: Janez 2mavc — zasedba: Sandi Krošl (Johann Faust), Marjan Dolinar (Valdes), Bruno Vodopivec (Cornelius), Bogomir Veras (Sholar), Stefan Volf (Sholar), Jože Pristov (Starec), Ivo Ban (Papež), Matjaž Arsenjuk (Kardinal), Branko Grubar (Karel V.), Borut Alujevič (Angel), Stanko Potisk (Mefistofe.l), Marjanca Krošlova, Jana Smidova, Marija Goršičeva, Anica Kumrova, Nada Božičeva, Jadranka Tomažičeva, Ljerka Belakova — predstav v Celju: 19, na gostovanjih: 1 — obisk: 5319. 185. Alan Ayckbourn: LJUBEZEN DRUGE POLOVICE, lahkotna komedija, premiera: 3. 11. 1972, uprizoritev Mestnega gledališča ljubljanskega. Prevod: Dušan Tomše — režija: Mile Korun — asistent režije: Boštjan Vrhovec — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Mija Jarčeva — jezikovno vodstvo: Janko Moder — zasedba: Danilo Bezlaj (Frank Foster), Anka Cigojeva (Fione Foster), Zlatko Sugman (Bob Philips), Mira Bedenkova (Teresa Philips), Franček Drofenik (William Featherstone), Marjana Klanškova (Mary Featherstonel — predstav v Celju: 18 — obisk: 4920. 186. Ivan Cankar: ROMANTIČNE DUŠE, dramatična slika v treh dejanjih — dveh delih, premiera: 1. 12. 1972. Režija: Dušan Mlakar — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Mija Jarčeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Janez Bermež (dr. Mlakar), Ivo Ban (dr. Strnen), Bruno Vodopivec (dr. Delak), Jože Pristov (Mak), Marija Goršičeva (Makova), Anica Kumrova (Pavla Zarnikova), Marjanca Krošlova (Olga), Stanko Potisk (Vrančič), Branko Grubar (Frole), Marjan Dolinar (Jereb), Nada Božičeva (Vrančičevka), Ljerka Belakova (Ivanka), Borut Alujevič (Vernik), Stefan Volf (Skočir), Miro Podjed (Mrmolja) — predstav v Celju: 27, na gostovanjih: 17 — obisk: 12349. 187. Leopold Suhadolčan: FIGOLE FAGOLE, novoletna komedija za mlade, premiera: 14. 12. 1972. Režija: Juro Kislinger — scena: Melita Vovk-Stihova — kostumi: Vida Zupan-Bekčičeva — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Ivo Ban (Rok), Anica Kumrova (Nežka), Miro Podjed (Zupan), Marija Goršičeva (Županja), Nadja Strajnerjeva (Angela Marela), Borut Alujevič (Smuk klobuk), Bruno Vodopivec (Šviga Svaga), Jože Pristov (Stražmojster Petelin) •— predstav v Celju: 36, lia gostovanjih: 11 — obisk: 17300. 188. Smiljan Rozman: ZVONOVI, igra, oder Herberta Grüna, krstna uprizoritev, premiera: 12. 1. 1973. Režija: Dušan Mlakar — dramaturg: Janez Zmavc — scena: Dušan Mlakar in Melita Stihova — kostumi: Melita Vovk-Stihova — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Sandi Krošl (Gospod), Branko Grubar (Prvi), Bogomir Veras (Drugi), Jana Smidova (Tretja), Jadranka Tomažičeva (Neli), Štefan Volf (Četrti) — predstav v Celju: 17, na gostovanju: 1, obisk: 4744. 189. Witold Gombrovicz: IVONA, PRINCESA BURGUNDIJE, komedija, premiera: 2. 3. 1973. Prevod: Igor Lampret —- režija: Dušan Jovanovič — asistent režije: Robin C. Jackson — dramaturg predstave: Igor Lampret — scena: Meta Hočevarjeva — kostumi: Melita Vovkova in Anja Dolenčeva —• zasedba: Jana Smidova (Ivona), Nada Božičeva (Kraljica), Pavle Jeršin (Kralj Ignac), Ivo Ban (Princ Filip), Sandi Krošl (Komornik), Jadranka Tomažičeva (Izabela), Branko Grubar (Ciril), Borut Alujevič (Cyprian), Miro Podjed (Inocenc), Marija Goršičeva, Anica Kumrova (Ivonini teti), Stanko Potisk (Valentin), Ljerka Belakova, Marjanca Krošlova, Marjan Dolinar, Ježe Pristov, Bogomir Veras — predstav v Celju: 15, na gostovanjih: 5 — obisk: 5251. 190. Sofokles: ANTIGONA, premiera: 20. 4. 1973. Prevod: Kajetan Gantar — režija: Franci Križaj — scena: Avgust Lavrenčič — kostumi: Mija Jarčeva — dramaturg predstave: Janez Zmavc — lektor: Majda Križajeva — zasedba: Marjanca Krošlova (Antigonaj, Ljerka Belakova (Ismena), Stanko Potisk (Kreon), Bruno Vodopivec (Stražarj, Borut Alujevič (Hajmon), Bogomir Veras (Tejrezias), Janez Bermež (Glasnik), Jana Smidova (Evri-dika), Sandi Krošl (Vodja Zbora), Matjaž Arsenjuk, Ivo Ban, Marjan Dolinar, Pavle Jeršin, Miro Podjed, Jože Pristov, Marko Simčič, Stefan Volf — predstav v Celju: 20, na gostovanjih: 7 — obisk: 7017. 191. Anton Pavlovič Cehov: UTVA, premiera v Velenju: 29. 6. 1973. Prevod: dr. Ivan Prijatelj — režija: Iztok Tory — scena: Meta Hočevarjeva — kostumi: Anja Dolenčeva — dramaturg predstave: Igor Lampret — zasedba: Marija Goršičeva (Arkadina), Ivo Ban (Trepljev), Pavle Jeršin (Sorin), Jadranka Tomažičeva (Nina Zarečna), Miro Podjed (Šamai-jev), Jana Smidova (Polina), Ljerka Belakova (Maša), Janez Bermež (Trigorin), Jože Pristov (dr. Dorn), Štefan Volf (Medvedenko), Marjan Dolinar (Jakov), Matjaž Arsenjuk (Kuhar) — predstav v Celju:—v na gostovanju: 1 — obisk: 60. — (Nadaljnje predstave so bile v novi sezoni 1973/74, ki ni zajeta v tem pregledu). Viri: gledališki listi SLG Celje in arhiv SLG Celje. UDK 069.53: 949.712 »1941/1945« JOŽE MAROLT DESET LET RAZSTAVNE DEJAVNOSTI MUZEJA REVOLUCIJE V CELJU Muzej revolucije je ob koncu minulega leta slavil desetletnico svojega obstoja. Ustanovljen je bil decembra 1963, ko se je dotedanji oddelek za zgodovino NOB pri Pokrajinskem muzeju v Celju osamosvojil, preselil v nove prostore in odprl stalno razstavo o revolucionarnem delavskem gibanju in narodnoosvobodilni borbi na celjskem pokrajinskem območju. S to spremembo je Celje dobilo specializiran samostojni zavod, ki je začel načrtno in sistematično iskati, zbirati, urejati in proučevati zgodovinsko gradivo, izdajati publikacije, prirejati razstave in širiti tradicije narodnoosvobodilne borbe. V desetih letih svojega dela je Muzej revolucije nedvomno dosegel velike uspehe, se močno uveljavil in popolnoma opravičil svoj obstoj. S svojim delom je prav gotovo veliko prispeval k temu, da spomini na najtežje in odločilne dni naše preteklosti niso obledeli.. da je obdobje štiriletnega boja za svobodo s svojimi vrednotami živo prisotno v našem vsakdanjem življenju in močno vpliva na oblikovanje moralne, svobodoljubne, patriotične, humane in revolucionarne zavesti delovnih ljudi, zlasti mlade generacije, ki v narodnoosvobodilnem boju išče spodbude, vzore in moči za svoje ustvarjalno delo pri nadaljevanju revolucije in oblikovanju novih samoupravnih socialističnih odnosov med ljudmi. Začetki dela Muzeja revolucije segajo pravzaprav že v leto 1951. Tedaj je bil pri Pokrajinskem muzeju v Celju ustanovljen poseben oddelek za zgodovino NOB. Hkrati pa je bilo odprto tudi delovno mesto za to dejavnost. Prevzel ga je tov. Stane Terčak, ki je nato dvajset let vztrajno in neutrudno iskal, zbiral in urejal zgodovinsko gradivo, prirejal razstave in pisal razprave o pomembnejših dogodkih in poglavjih narodnoosvobodilne borbe na celjskem pokrajinskem območju. Po nekaj letih sistematičnega dela je v oddelku nastala lepa in dragocena zbirka raznih predmetov, fotografij in dokumentov, ki jo je zaradi velike dokumentarne in poučno-vzgojne vrednosti bilo treba ne le evidentirati, zbrati in urediti, temveč tudi pripraviti za razstavo, predstaviti javnosti in uporabiti v vzgojno-izobraževalne namene. Prav zato je oddelek začel s prirejanjem razstav. Pripravil je dve veliki razstavi pod naslovom: »Štajerska v borbi« in »KP Jugoslavije v boju za nacionalno in socialno osvoboditev naših narodov«. Prva je bila 18. septembra 1954., ob srečanju vseh borcev partizanskih enot, ki so se med NOB borile na Štajerskem. Pri pripravi te razstave so sodelovali tudi Muzej narodne osvoboditve Maribor, Muzej ljudske revolucije Slovenj Gradec ter oddelki za zgodovino NOB pri Posavskem muzeju v Brežicah, Pokrajinskem muzeju v Ptuju in Pokrajinskem muzeju v Murski Soboti. Ker v Celju tedaj še ni bilo primernih razstavnih prostorov, je bila razstava prirejena kar v izložbah celjskih trgovin in v drugih javnih lokalih. Kljub temu je lepo uspela in vzbudila veliko pozornost. Ogledalo si jo je okoli 300.000 obiskovalcev proslave na Ostrožnem. Druga razstava je bila leta 1961, ob 20. obletnici vstaje jugoslovanskih narodov. Postavljena je bila v prostorih Pokrajinskega muzeja. Tudi ta razstava je bila zelo zanimiva, poučna in dobro obiskana. Da so si jo lahko ogledali tudi občani sosednjih občin, je gostovala v Dobrni, Gornjem gradu, Laškem, Mozirju, Preboldu, Rogaški Slatini, Solčavi, Šoštanju na Vranskem in v Žalcu. Skupno si jo je ogledalo 44.916 ljudi. Prav to zanimanje in množični odziv ljudi na take prireditve je še bolj spodbudil organizatorje razstav k pripravam na otvoritev stalne razstave o narodnoosvobodilnem boju, ki bi bila zmeraj odprta in dostopna vsem obiskovalcem. Priprava in otvoritev take razstave pa je bila neposredno povezana z iskanjem ustreznih prostorov in ustanovitvijo samostojnega muzeja NOB. Tak zavod pa je Celje, ki leži v središču pokrajine, kjer sta bila revolucionarno delavsko gibanje in narodnoosvobodilni boj zelo razvita, tudi nujno potrebovalo. Pogoji za ustanovitev so dozoreli leta 1962, ko je skupščina občine za ureditev muzeja odstopila stavbo starega magistrata z zelo ugodno lego sredi mesta. Zgradbo je seveda bilo treba temeljito popraviti, obnoviti, preurediti in opremiti. Zbrati je bilo treba tudi denar za obnovitvena dela. Akcijo zbiranja je prevzel Okrajni odbor Zveze združenj borcev NOV Celje. Podpirale pa so jo tudi vse skupščine občin, vse družbenopolitične in mnoge delovne organizacije tedanjega celjskega okraja. Skupni stroški obnove, preureditve in opreme so znašali 116 milijonov starih dinarjev. Gradbena dela je neposredno usmerjal poseben gradbeni odbor, ki ga je vodil predsednik Milan Loštrk. Kot člani pa so v odboru sodelovali še narodni heroj Ivan Kovačič-Efenka, predsednik Okrajnega odbora ZZB NOV Jože Jošt, ing. arh. Dušan Samec, ki je izdelal načrte za ureditev muzeja, in kustos Stane Terčak, ki je zbral potrebno gradivo in uredil razstavo. Vsa dela so bila končana do 21. decembra 1963, ko je bila svečana otvoritev novih muzejskih prostorov in stalne razstave. S tem so se pogoji za delo bistveno izboljšali. Začelo se je pravzaprav novo obdobje širšega, bolj sistematičnega in intenzivnega dela Muzeja revolucije. Med vsemi nalogami, ki so mu bile naložene, pa se je gotovo najbolj razširila prav razstavna dejavnost. Prirejanje razstav je postalo ena izmed najbolj intenzivnih in množičnih oblik dela, pritegovanja ljudi, obujanja spominov in širjenja velikih izročil narodnoosvobodilne borbe. Ta dejavnost pa seveda ni bila omejena le na stalno razstavo. Da bi bolje osvetlil posamezna poglavja in dogodke iz NOB in pritegnil k ogledu razstav čim več ljudi, je Muzej revolucije poleg glavne razstave priredil še: 17 občasnih tematskih, 10 likovnih in 67 potujočih razstav, uredil stalni razstavi tudi v Starem piskru in v Kidričevi hiši na Knežcu pri Rogaški Slatini ter stalne razstave v osnovnih šolah v Slovenskih Konjicah, v Preboldu, v Solčavi in v Celju. STALNA RAZSTAVA V MUZEJU REVOLUCIJE Stalna razstava, ki je odprta v Muzeju revolucije, je gotovo najpomembnejša, vsebinsko najbolj popolna, bogata, pregledna, zanimiva, poučna, prostorsko in estetsko lepo urejena podoba težkega boja za svobodo na območju širše okolice Celja. Skupno zavzema 6 razstavnih prostorov in 2 avli. Razstavno gradivo pa je razporejeno po tematsko kronološkem redu. Vsako poglavje in vsako razdobje narodnoosvobodilnega boja ima svoje določeno mesto. V prvem razstavnem prostoru je prikazana zgodovina revolucionarnega delavskega gibanja v obdobju 1919—1941. To gibanje je bilo zelo intenzivno tudi v Celju in drugih industrijskih središčih sosednjih občin kjer so komunisti s svojim neutrudnim idejno-političnim in organizacijskim delom krepili razredno zavest spodbujali uporno misel in težnje delovnih množic, da se končno osvobode vseh oblik podrejenosti, zatiranja in izkoriščanja. Iz tega obdobja je ohranjenega mnogo dokumentarnega gradiva, ki priča o težkem boju delavcev za svoje socialne pravice in demokratične svoboščine. Izbor najpomembnejšega pa se nahaja na razstavi. Tu so fotografije in dokumenti o številnih štrajkih, demonstracijah in drugih oblikah protestov in odpora proti krivicam tedanje družbene ureditve. Tu so tudi fotografije glavnih organizatorjev delavskega gibanja in fotografije krajev, kjer so se zbirali, sestajali, iskali zveze, ilegalno delovali in se zadrževali komunisti, ter dokumenti o njihovem preganjanju, aretacijah, sodnih procesih in življenju v zaporih in taboriščih. V tem prostoru je tudi gradivo, ki prikazuje sodelovanje komunistov s celjskega območja v boju španskega ljudstva proti domači reakciji in tuji fašistični intervenciji. Razstavljenih je tudi nekaj dokumentov in fotografij o tov. Titu, ki se je pred vojno večkrat zadrževal pri teti Ani v Trebčah pri Podsredi, o Borisu Kidriču, ki je otroška leta preživel v Rogaški Slatini, in Slavku Šlandru, ki je neposredno organiziral in vodil organizacije KP celjskega okrožja. In končno so na razstavi tudi makete Ce-binove in Kavretove domačije ter Klavževe zidanice in fotografije Joštove-ga mlina, kjer so bila v zadnjh letih Stare Jugoslavije pomembna posvetovanja KP in sprejeti važni sklepi za nadaljnji razvoj revolucionarne misli in akcije. V drugi sobi je razstavljeno dokumentarno gradivo iz začetnega obdobja okupacije. Razporejeno je po vrstnem redu, kakor so se vrstili tedanji dogodki od začetka vojne do konca leta 1943. Na začetku so razstavljene fotografije dokumentov o izdajalskem, petokolonaškem in vohunskem delu pripadnikov Kulturbunda in njihovih pajdašev, ki so že pred vojno sistematično zbirali podatke o obrambni sposobnosti, političnih razmerah, razpoloženju in prepričanju prebivalstva ter snovali načrte za okupacijo in germanizacijo tega dela naše domovine. Temu poglavju sledijo fotografije z žalostnimi prizori kapitulacije stare jugoslovanske vojske ter fotografije o prihodu okupatorja in začetnem uvajanju njegove strahovlade. Iz vsega gradiva, ki je vključeno v ta del razstave, pa je razvidno, da se nacisti pri uresničevanju svojih vnaprej pripravljenih načrtov razna-rodovalne politike sploh niso sramovali tudi najbolj nečloveških metod zastraševanja in mučenja ljudi ter ropanja njihovega premoženja. Najprej so seveda odstranili slovenske napise, zaplenili slovenske knjige, ukinili šole, uvedli obvezno učenje nemščine ter nadaljevali z množičnimi aretacijami, izseljevanjem, preganjanjem in ubijanjem vseh, ki se niso hoteli podrediti njihovi volji, mračnemu nasilju in brezpravju. Hitro in za vselej so hoteli streti nacionalni ponos, željo po svobodi in uničiti slovenski narod. Vendar tega niso mogli uresničiti. Načrte jim je prekrižalo prav narodnoosvobodilno gibanje, ki ga je od vsega začetka pripravljala in vodila KP. To gibanje se je kljub silnemu pritisku vendarle nezadržno širilo in preraščalo v vsesplošni upor. Na celjskem območju sta ga zanetili Celjska in Savinjska četa ter skupina partizanov iz Šaleške doline, širili pa Prvi štajerski bataljon ter enote II. grupe odredov in IV. operativne cone. To poglavje aktivnega odpora proti okupatorju je na razstavi predstavljeno s fotografijami borcev Celjske in Savinjske čete ter I. Štajerskega bataljona, ki je jeseni 1941 uspešno operiral na našem območju. Na razstavi je nazorno prikazan tudi pohod enot II. grupe odredov, ki so poleti 1942. prišle na Štajersko in v obdobju najhujšega nemškega nasilja vztrajale v neenakem boju ter nenehno krepile uporno moč prebivalstva. Tretji razstavni prostor je posvečen borbeni poti Štirinajste divizije, ki je imela pri širjenju narodnoosvobodilnega boja na Štajerskem posebno vlogo. Ta slavna partizanska enota je po ustanovitvi sredi leta 1943. najprej operirala na ozemlju južno od Save in si v boju s sovražnikom pridobila dragocene izkušnje. Prav zato jo je glavni štab NOV in PO Slovenije poslal na Štajersko z nalogo, da okrepi in razširi narodnoosvobodilni boj ter zaneti množični upor. Na pot je odšla 6. januarja 1944. Po enomesečnem pohodu iz Bele Krajine skozi Vivodino, Moslavino in Hrvatsko Zagorje je 6. februarja pri Sedlarjevem ob Sotli stopila na štajerska tla. Kmalu po prihodu čez takratno mejo z NDH se je spopadla z močnimi sovražnikovimi silami. Spopadi so nato postajali vsak dan pogostejši in težji ter končno prerasli v nepretrgan, dolgotrajen, izredno zagrizen in brezkompromisni boj na življenje in smrt. Prav tedaj je nastopila tudi izredno huda zima, ki je položaj borcev še poslabšala. V visokem snegu, ostrem mrazu in burji so se prezebli, bolni, slabo oblečeni in utrujeni borci morali boriti proti trikrat močnejšemu, dobro izurjenemu in oboroženemu sovražniku. Poleg tega jim je primanjkovalo orožja, streliva, hrane, zdravil in sanitetnega materiala. Toda kljub temu so vzdržali in nezadržno prodirali dalje. Na vsej poti od Sotle preko Kozjanskega, Lindeka, Paškega Kozjaka, Gra-ške gore in Belih vod je divizija uspešno odbijala napade podivjanih es-esovcev in onemogočila sleherni poskus, da bi jo s svojo obkoljevalno taktiko stisnili v obroč in uničili. Pod zasneženimi vrhovi Smrekovca in Mozirskih planin so morali končno tudi odnehati. Nemška ofenziva se je skrhala in ustavila, ne da bi uresničila svojo nalogo. Čeprav je štirinajsta divizija imela hude žrtve, saj je izgubila skoraj polovico svojih borcev, si je vendarle hitro opomogla. Zbrala in izpopolnila je svoje vrste z novimi borci ter spomladi 1944 začela s široko ofenzivo na nemške postojanke in sprožila splošno ljudsko vstajo. Razstava prikazuje prizore iz življenja in bojev, zlasti pa prizore z legendarnega pohoda na Štajersko. Poleg fotografij je na razstavi tudi nekaj dokumentov, predmetov in orožja, ki so ga Muzeju revolucije izročili nekdanji borci, komandanti, politkomisarji in drugi funkcionarji divizije. V četrtem razstavnem prostoru je prikazano obdobje najširšega poleta narodnoosvobodilne borbe na našem območju leta 1944. Razstavno gradivo prikazuje predvsem veliko ofenzivo enot IV. operativne cone, ki so tedaj že vsepovsod vznemirjale sovražnika, uničevale prometne poti, industrijske naprave in druge objekte, ki so služili okupatorju, ter končno v nezadržnem naletu razbile sovražne postojanke in osvobodile vso Zgornjo Savinjsko dolino in velik del Kozjanskega. Pri tem so uničile in zajele več sto sovražnikovih vojakov in veliko vojaškega materiala. Na osvobojenem ozemlju pa se je razvila zelo živahna politična, vojaška, gospodarska in kulturnoizobraževalna dejavnost. Izvršene so bile svobodne volitve v narodnoosvobodilne odbore, odprte partizanske šole, razni tečaji in mnoge druge kulturne prireditve. Zaradi obilice gradiva je ta del razstave razmeroma zelo obsežen pa tudi zanimiv. Razstavljeno je tudi gradivo iz obdobja, ko so Nemci osvobojeno ozemlje konec leta 1944 ponovno okupirali in nadaljevali z množičnimi aretacijami, mučenjem in ubijanjem nedolžnih ljudi, ropanjem njihovega premoženja ter uničevanjem in požiganjem celih vasi. Peti razstavni prostor je napolnjen z gradivom o partizanski saniteti, partizanskih tehnikah in okupatorjevem nasilju nad svojci partizanskih družin. Razstava o partizanski saniteti prikazuje razširjenost in razmešče-nost partizanskih bolnišnic na območju Gornje Savinjske doline in Kozjanskega ter njihovo ureditev in opremo, zlasti pa ostanke bolnišnic, ki so bili fotografirani po osvoboditvi, Na našem območju se je partizanska sa-niteta močno razvila šele po prihodu XIV. divizije, ko so začele nastajati velike bolnišnice s stalnim zdravstvenim osebjem. Najbolj znane so bile bolnišnice v Matkovem in Robanovem kotu, v Lučki Beli, pod Komnom, na Dobrovljah, Lepi Njivi, v okolici Jurkloštra, Graške gore in pri Dram-ljah. Skupno jih je bilo do konca vojne zgrajenih več kot 20. Na razstavi pa sta le maketi bolnice »Celje«, ki je bila visoko pod vrhovi Komna, in bolnice R 9 na Voluški gori pri Jurkloštru. Iz drugih bolnišnic je na razstavi samo nekaj fotografij zdravstvenega osebja in ranjencev ter nekaj medicinskih instrumentov in drugih muzealij. Poleg sanitete je v nadaljevanju razstavljenega nekaj gradiva o partizanskih tehnikah in tisku, ki je imel pri širjenju narodnoosvobodilnega gibanja pomembno vlogo. S tiskano besedo je bilo treba širiti pro- pagando in politično gradivo ter poročila in navodila za delo organizacij OF in vojaških enot. To gradivo so pripravljale in tiskale partizanske tehnike in tiskarne. Na našem območju jih je bilo kar 33. Na razstavi pa so ciklostilni stroji iz tehnik »Kajuh« in »Simon Gregorčič« ter nekaj fotografij. In končno so v petem prostoru razstavljeni še originalni plakati, razglasi in drugi dokumenti o streljanju talcev ter osebni in drugi predmeti zapornikov iz Starega piskra. Razstavljene so tudi fotografije partizanskih otrok, žena in starčkov, ki so jih nacisti odganjali z domov in pošiljali v taborišča, kjer so množično trpeli in umirali. Šesti in hkrati zadnji del razstave prikazuje zaključno obdobje boja za osvoboditev. Tu je prikazan poraz okupatorja in razoroževanje nemške vojske, ki je skupno z razbitimi ostanki domačih izdajalcev maja 1945 preko našega ozemlja bežala proti Avstriji. Zmagovita narodnoosvobodilna vojska ji je zadajala še poslednje udarce. 9. maja 1945 je prisilila tudi glavnega komandanta nemške vojske na Balkanu generalpolkovnika Aleksandra von Lohra, da je podpisal brezpogojno kapitulacijo. Vendar bojev s tem še ni bilo konec. Razbite in poražene sovražne enote so se še naprej upirale. Zato je bila poslednja bitka II. svetovne vojne v Evropi dobo-jevana šele 15. maja na Poljanah v Mežiški dolini. V teh zaključnih operacijah je naša vojska ujela veliko sovražnikovih vojakov in osvobodila velik del Slovenske Koroške ter naposled postavila stražo pri Knežjem kamnu na Gosposvedskem polju. Zaključni del razstave tudi prikazuje silno navdušenje borcev in ljudskih množic, ki so po težkem štiriletnem Avla narodnih herojev v Muzeju revolucije v Celju boju končno le dočakale svobodo, mir in neodvisnost ter osnovne pogoje za nadaljnji samostojni politični in gospodarski razvoj. Na koncu je velika fotografija s proslave na Ostrožnem, kjer je bilo 19. septembra 1954 množično zborovanje delovnih ljudi in srečanje borcev vseh enot, ki so sodelovale v narodnoosvobodilnem boju na Štajerskem. Sestavni del stalne razstave v Muzeju revolucije sta končno tudi avli v I. in II. nadstropju. Prva je namenjena raznim proslavam in razgovorom. V njej sta postavljena le detajl s Savinškovega spomenika svobodi in doprsni kip maršala Tita. Avla v II. nadstropju pa je posvečena spominu narodnih herojev. V njene stene je namreč vzidanih 16 bronastih plaket narodnih herojev, ki so bili rojeni ali so se borili in padli na celjskem območju. Na plaketah so: Ilija Badovinac-Gabriel, Tončka Čeč-Roza, Karel Destovnik-Kajuh, Lojze Hohkraut, Dušan Jereb-Štefan, Boris Kidrič-Peter, Ivan Kovačič-Efenka, Dušan Kraigher-Jug, Dušan Kveder-Tomaž, Dušan Mravljak-Mrož, Miha Pintar-Toledo, Franc Rozman-Stane, Ivan Skvarča-Modras, Slavko Šlander, Franjo Vrunč-Buzdo in Miloš Zidanšek. Nikogar izmed njih ni več med nami. Skoraj vsi so padli v boju proti okupatorju. Le Boris Kidrič, Dušan Kveder in Ivan Kovačič so umrli po osvoboditvi. K tej zbirki plaket spadata naposled tudi plaketi narodnih herojev Franca Leskovška-Luke in Petra Staneta-Skale, ki sta še edina med živimi. Obe plaketi zategadelj nista obešeni v avli, temveč v upravnih prostorih Muzeja revolucije. Plaketo Borisa Kidriča je izdelal akademski kipar Stoj an Batič, vse ostale pa akademski kipar Vladimir Štoviček. In še nekaj je treba omeniti. Med spodnjim in zgornjim razstavnim prostorom se v Muzeju revolucije dviga čez celo steno 9 X 7 m velika, s črnim marmorjem obložena plošča. Na njej je pritrjen velik odlitek skulpture spomenika NOB, ki ga je izdelal akademski kipar Jakob Sa-vinšek. Ta skulptura simbolično prikazuje ljudi s Krškega polja, ki zapuščajo domove in odhajajo v izgnanstvo, zadnji boj pohorskega bataljona, heroja Šarha, zblaznelo ženo ob mrtvem možu ter legendarni pohod XIV. divizije na Štajersko. S tem sta vsebinska razporeditev razstavnega gradiva in stalna razstava logično zaključeni in zaokroženi. Skupno je na stalni razstavi 452 muzealij, 738 fotografij in 310 raznih dokumentov. Vso to gradivo pa tvori enotno celoto, ki v lepo pregledni, zanimivi in prepričljivi obliki priča o veličastnem boju za svobodo. Ljudje, ki obiščejo muzej, si lahko z ogledom razstave razmeroma hitro ustvarijo predstavo o razvoju narodnoosvobodilne borbe in o prispevku delovnih ljudi našega pokrajinskega območja k skupni zmagi nad sovražnikom. Razstavo si je v desetih letih ogledalo že 117.300 ljudi. Med njimi niso bili le obiskovalci iz Celja in njegove bližnje okolice temveč tudi iz drugih predelov Slovenije, iz bratskih republik in celo iz tujine. Vsi, ki so doslej obiskali razstavo, so odšli z dobrimi vtisi. Mnogi so svoje zelo ugodno mnenje o muzejski razstavi tudi zapisali v spominsko knjigo. Takole je npr. napisala skupina 92 predstavnikov muzejev in oddelkov NOB, ki je bila na obisku 26. novembra 1964: »Udeleženci seminarja muzej NOB iz cele Jugoslavije smo obiskali ta muzej. Močno impresioni-rani nad lepo urejeno razstavo smo se prepričali, kaj pomeni skrbno zbiranje in obdelava zgodovinskega gradiva. Razstava je jasna in funkcionalna. Odhajamo z vtisom, da smo videli enega najlepših manjših muzejev pri nas.« Učitelji osnovne šole »Goce Delčev« iz Zemuna pa so dne 19. oktobra 1967. leta poleg drugega zapisali.. . »Muzej je čudovit in prepričljivo govori o boju ljudi tega kraja za svobodo«. Razredničarka 2. razreda IV. osnovne šole iz Celja je zapisala: »Name in otroke je muzej napravil močan vtis. O dogodkih iz časov okupacije so slišali otroci v šoli, zdaj so pa svoje predstave poživili in okrepili«. Vodja ekskurzije iz osnovne šole Rečica pri Brežicah: »Muzej revolucije v Celju je veličasten spomenik žrtvam fašističnega nasilja v času domovinske vojne in hkrati opomin nam in potomcem, da ne bomo nikdar dovolili, da se povrnejo mračni dogodki II. svetovne vojne. In končno naj navedem še zapis Tomislava Šuljaka, v. d. direktorja umetniške galerije iz Dubrovnika: »Celjski muzej NOB je po sistematični ureditvi, preglednosti, bogastvu materiala najboljši in najbolj funkcionalni regionalni muzej pri nas,« in Janko Liška iz Ljubljane: »Po ureditvi in vsebini nenavadno lep, pregleden, bogat, pretresljiv in vzpodbuden muzej«. In še bi lahko navajali, saj je takih in podobnih zapisanih vtisov že za dve debeli knjigi. OBČASNE RAZSTAVE V MUZEJU REVOLUCIJE V Muzeju revolucije so urejeni tudi posebni, prostori za prirejanje občanih razstav. V njih je muzej lahko bolj podrobno, popolno in celovito prikazal pomembnejše dogodke in poglavja iz narodnoosvobodilnega boja na Štajerskem, pa tudi borbeno pot posameznih partizanskih enot in vodilnih osebnosti naše revolucije. Take razstave so bile običajno prirejene ob pomembnejših praznikih, spominskih dnevih, zgodovinskih obletnicah ali ob srečanju borcev posameznih partizanskih enot. Doslej jih je bilo že 17. Navajam jih po vrstnem redu, kakor so bile prirejene. 1. Slavko Šlander Pripravljena je bila ob 25. obleteici ustanovitve OF slovenskega naroda in 25. obletnici junaške smrti prvega organizatorja OF in narodne osvobodilne borbe na Štajerskem. Narodni heroj Slavko Šlander je bil že pred vojno eden najpomembnejših revolucionarjev in organizatorjev KP in borcev za pravice delavskega razreda. Bil je sekretar okrožnega komiteja KP v Celju. Po vdoru okupatorja v našo domovino pa mu je partija zaupala še večjo in težjo odgovornost. Postal je sekretar pokrajinskega komiteja KPS za Štajersko in je neposredno vodil priprave na oborožen boj proti okupatorju. Slavko Šlander je nedvomno veliko prispeval k temu, da se je narodnoosvobodilno gibanje na Štajerskem že julija 1941 močno razmahnilo. Tedaj so tudi nastale prve partizanske čete, ki so zanetile mogočno iskro upora, ki je okupator kljub silnemu nasilju ni mogel več zadušiti. Narodnoosvobodilni boj se je nezadržno širil, dokler ni bila osvobojena vsa naša domovina. Vendar tega Slavko Šlander ni dočakal. Nacisti so ga ujeli, ko se je narodnoosvobodilno gibanje šele začelo, in ga 24. avgusta 1941 po strašnem mučenju ustrelili v Mariboru. S spominsko razstavo pa je hotel Muzej revolucije pač bolj podrobno, tudi s fotografijami, osvetliti vlogo Slavka Šlandra v boju za svobodo. Razstava je bila odprta od 25. aprila do 15. maja 1966. Ogledalo si jo je 7.521 ljudi. 2. Narodni heroj Dušan Kveder-Tomaž Ta razstava je prikazala življenjsko pot človeka, ki je imel v razvoju narodnoosvobodilnega boja na Štajerskem in v Sloveniji zelo važno vlogo. Dušan Kveder se je že kot gimnazijec pridružil revolucionarnemu mladinskemu in delavskemu gibanju. Kot študent je sodeloval v bojih španskega ljudstva proti fašistični zaroti in tuji intervenciji. Leta 1941. se je vrnil v domovino in odšel v partizane. V narodnoosvobodilnem boju je imel celo vrsto zelo odgovornih dolžnosti. Najprej je bil politkomisar brežiške čete, nato drugega štajerskega bataljona in II. grupe odredov ter Razstava »Dušan Kveder-Tomaž« v občasnih razstavnih prostorih Muzeja revolucije nazadnje še načelnik in komandant glavnega štaba NOV in PO Slovenije. Tudi po osvoboditvi je bil na odgovornih položajih v JLA in v diplomaciji. Umrl je 2. marca 1966., star komaj 51 let. Da bi prebivalci Celja in okolice, kjer je Dušan Kveder preživel svojo mladost, bolje spoznali izredno plodno revolucionarno delo svojega rojaka, je bila ob 25. obletnici II. grupe odredov pripravljena spominska razstava. Odprta je bila od 14. do 31. maja 1967. Ogledalo pa si jo je 10.286 obiskovalcev. 3. Veliki oktober Ta razstava je bila odprta od 25. oktobra do 8. novembra 1967. v počastitev 50. obletnice oktobrske revolucije. Opozorila je na važen zgodovinski jubilej ter na velik pomen in vpliv oktobrske revolucije na družbenopolitična gibanja v svetu. Na razstavi pa seveda ni bil prikazan le razvoj dogodkov leta 1917. v Sovjetski zvezi, temveč tudi sodelovanje jugoslovanskih borcev, ki so se kot vojni ujetniki in politični prebežniki priključili revoluciji. In končno je bil na razstavi prikazan tudi boj KP in delavskega razreda Jugoslavije za osnove socialne in politične pravice delovnih množic, ki se je uspešno končal šele z epohalno zmago v narodnoosvobodilni vojni. Razstavo je obiskalo 4.432 ljudi. 4. Boris Kidrič Ta spominska razstava je bila prirejena ob 15. obletnici smrti človeka, ki se je zelo mlad opredelil za velike ideje socializma in postal ena izmed najpomembnejših osebnosti naše revolucije. Zaradi izrednih sposobnosti so mu bile zaupane zelo odgovorne naloge. Boris Kidrič je bil že pred vojno član najožjega vodstva KP Jugoslavije. V letu 1941 je postal prvi sekretar izvršnega odbora OF slovenskega naroda pozneje pa polit-komisar glavnega štaba slovenskih partizanskih čet. Za velike zasluge med NOB je bil odlikovan z redom narodnega heroja. Po osvoboditvi je bil tudi prvi predsednik slovenske vlade in nazadnje predsednik gospodarskega sveta Jugoslavije ter najožji sodelavec tov. Tita. Umrl je 11. aprila 1953. Boris Kidrič je bil resnično velik borec, politik, organizator, mislec, teoretik in praktik, človek, ki je s svojim širokim znanjem, s svojo neomajno voljo, s silo svojega prepričanja, s svojim vzgledom in neutrudnim delom veliko prispeval k zmagi naše revolucije in vtisnil neizbrisen pečat vsemu povojnemu, demokratičnemu socialističnemu razvoju naše družbe. Objavil je tudi veliko teoretičnih razprav. Slovenska akademija znanosti pa ga je leta 1949 izvolila za svojega rednega člana. S spominsko razstavo je Muzej Revolucije prikazal njegovo življenje in delo. Razstava je bila odprta od 10. aprila do 15. maja 1968., ogledalo pa si jo je 4.977 obiskovalcev. 5. Slovenski izgnanci v Srbiji 1941—1945 Pod tem naslovom je bila odprta razstava o preganjanju in izseljevanju Slovencev z območja Štajerske v Srbijo. Razstava je prikazala zločine okupatorja, ki je s svojo politiko potujčevanja skušal čim prej uničiti Množica obiskovalcev si ogleduje razstavo »Slovenski izgnanci v Srbiji 1941_1945« slovenski narod. Osvetlila je namen izseljevanja, obseg aretacij, nečloveško ravnanje z ljudmi, neznosne razmere v zbirnih taboriščih, mučno prevažanje, prihajanje izgnancev v Srbijo, njihovo razmeščanje in življenje v novem okolju, kjer so jih prebivalci s sočutjem, toplo in lepo sprejeli ter jim velikodušno in nesebično pomagali. Razstava je prikazala tudi sodelovanje slovenskih izseljencev v boju proti okupatorju in končno njihov povratek na svoje domove. Odprta je bila od 31. maja do 15. junija 1968. leta v času, ko so v Celje prišli udeleženci »karavane prijateljstva« iz Srbije. Skupno si je razstavo ogledalo 4.080 obiskovalcev. 6. Koroška v borbi Razstava je bila prirejena v počastitev 25. obletnice II. zasedanja AVNOJA. Prikazala pa je razvoj narodnoosvobodilnega gibanja na območju Savinjskih Alp in Vzhodnih Karavank. Odprta je bila od 27. novembra do 10. decembra 1967. Obiskalo jo je 2.355 ljudi. 7. Štirinajsta udarna divizija Ta razstava je bila pripravljena ob 25. obletnici njenega legendarnega pohoda na Štajersko. Po obsegu je bila precej večja od one, ki je v sestavi stalne razstave. Njen namen je bil, da je bolj podrobno in popolno prikazala vso zgodovino bojev XIV. divizije, od njene ustanovitve sredi leta 1943, do zaključnih bojev maja 1945. Odprta je bila od 27. februarja do 15. marca 1969. Obiskalo jo je 5.032 ljudi. 8. Petdeset let revolucionarnega boja in boja ZKJ Razstava je bila odprta od 23. maja do 15. junija 1969 v okviru proslav 50. obletnice ustanovitve KP Jugoslavije. Postavljena je bila z namenom, da je ob tej pomembni obletnici opozorila delovne ljudi na izredno važno vlogo, ki jo je imela KP Jugoslavije v dolgotrajnem boju za popolno nacionalno in socialno osvoboditev naših narodov. Vsebinsko je bila razdeljena na tri dele. V prvem delu je bil prikazan boj za osnovne demokratične svoboščine in socialne pravice v obdobju stare Jugoslavije, v drugem priprave na oboroženo vstajo in boj proti okupatorju, v tretjem delu pa obdobje obnove in silnih naporov za socialistično preobrazbo naše družbe. Razstavo si je ogledalo 3.005 obiskovalcev. 9. Peta prekomorska brigada Ta razstava je bila pripravljena v okviru proslav občinskega praznika 20. julija 1969, ko je bil v Celju zbor vseh borcev pete prekomorske brigade. To enoto so sestavljali borci iz vseh delov Slovenije, ki so bili najprej mobilizirani v nemško in italijansko vojsko in so po zlomu sredo- Član sveta federacije Franc Leskošek-Luka govori ob otvoritvi razstave »Petdeset let boja KP J« zemske in zahodne fronte zbežali k zaveznikom in se naposled vključili v narodnoosvobodilno vojsko ter uspešno sodelovali v zaključnih bojih za osvoboditev naše domovine. Razstava je bila odprta od 19. do 27. julija. Ogledalo pa si jo je 3.086 ljudi. 10. Koncentracijsko taborišče Auschwitz Razstava je bila pripravljena ob srečanju bivših internirancev iz Celja in okolice. Prikazala pa neznosne razmere v enem izmed najstrašnejših koncentracijskih taborišč, v katerem so nacisti kot mrčes pobili okoli 4 milijone ljudi. Med njimi tudi več tisoč Slovencev. Poleg fotografij z grozljivimi prizori iz vsakdanjega življenja v taborišču je bilo na razstavi tudi 800 fotografij internirancev z našega območja. Med njimi jih je bilo dotlej še precej neidentificiranih. Razstava je pomagala razrešiti tudi to nalogo. Odprta je bila od 15. do 31. maja 1970. Obiskalo pa jo je 2.475 ljudi. 11. Razvoj Celja v obdobju 1945—1970 Razstava je bila razdeljena v dva dela. V prvem delu, ki je bil postavljen v vhodni avli, je bilo razstavljeno gradivo o nacističnih zločinih, škodi in razdejanju, ki jo je v mestu povzročila štiriletna okupacija. V občasnih razstavnih prostorih pa so bili prikazani veliki uspehi, ki so jih dosegli delovni ljudje našega mesta pri odpravljanju posledic vojnega pustošenja in dediščine zaostalosti, z obnovo in izgradnjo novih stanovanj, stanovanjskih sosesk, šol, zdravstvenih in kulturnih ustanov, prometnega omrežja, komunalnih naprav, trgovin in industrijskih objektov. Zelo prepričljiva je bila zlasti primerjava podobe Celja med leti 1945 in 1970. Razstava je vzbudila veliko pozornost in bila dobro obiskana. V dneh od 17. do 31. julija ter 6. do 16. oktobra 1970 si jo je ogledalo 5.330 ljudi. 12. Vietnam Pod tem naslovom je bila prirejena razstava, ki je zelo pregledno in prepričljivo prikazala boj vietnamskega ljudstva za svobodo in neodvisnost. Razstavo so pripravili Etnografski muzej Slovenije v Ljubljani, republiški koordinacijski odbor za pomoč žrtvam imperialistične agresije in Muzej revolucije v Celju. Odprta je bila od 4. do 14. marca 1971. Ogledalo pa si jo je 2.234 obiskovalcev. 13. Nemška koncentracijska taborišča Razstava je bila prirejena v počastitev 30. obletnice vstaje in v spomin na vse, ki so se v skrajno nečloveških razmerah za bodečo žico daleč na tujem borili in umirali za našo svobodo. Prikazala je eno izmed najbolj surovih in grozljivih oblik nasilja, množično mučenje in ubijanje nedolž- nih ljudi. V nemških koncentracijskih taboriščih je umrlo 8 do 9 milijonov ljudi različne starosti, spolov, narodnosti, vere in poklicev. Med njimi tudi veliko Jugoslovanov in Slovencev. Razstava je bila odprta od 31. maja do 17. junija 1971. Ogledalo si jo je 6.157 ljudi. 14. Štajerska in Koroška v osvobodilnem boju Razstava je prikazala razvoj in potek narodnoosvobodilne borbe na Štajerskem in Koroškem od prvih začetkov leta 1941 do končne zmage nad sovražnikom. Pripravila sta jo Muzej narodne osvoboditve v Mariboru in Muzej revolucije v Celju v sodelovanju z direktorjem inštituta za delavsko gibanje Slovenije dr. Tonetom Ferencem za veliko proslavo, ki je bila v Velenju ob 28. obletnici ustanovitve OF slovenskega naroda. V Celju je bila na novo postavljena v okviru proslav občinskega praznika in v počastitev 30. obletnice vstaje. Odprta je bila od 15. do 25. julija in od 6. do 10. septembra 1971. Ogledalo si jo je 2.490 obiskovalcev. 15. Druga grupa odredov Ta razstava je bila pripravljena v počastitev 30. obletnice ustanovitve II. grupe odredov. Ta slavna partizanska enota je bila ustanovljena spomladi 1942 na Dolenjskem. Njeno pravo operativno področje pa je bila Štajerska, kjer je deloval le tisti bataljon, ki so ga sestavljali borci, ki so v letu 1941/42 prezimili na Štajerskem. Poleti 1942 pa sta prišla na Štajersko še Simonov in Kranjčev bataljon ter v času najhujšega nacističnega nasilja okrepila odpor proti okupatorju. Razstava, ki je prikazala prav to najtežje obdobje narodnoosvobodilnega gibanja na Štajerskem, je bila odprta od 29. junija do 8. septembra 1972. Ogledalo pa si jo je 2.178 ljudi. 16. Partizanska saniteta v Sloveniji Razstavo je v sodelovanju z Muzejem narodne osvoboditve v Mariboru, Muzejem revolucije v Celju, Muzejem ljudske revolucije v Slovenjem Gradcu, ter sekcijo za partizansko zdravstvo pri Zdravniškem društvu Slovenije, pripravil Muzej ljudske revolucije v Ljubljani. Razstava je zelo nazorno prikazala razvoj partizanske sanitete med NOB na območju Slovenije. Prirejena je bila v obliki potujoče razstave, da bi lahko gostovala v vsakem kraju, kjer so za to na razpolago ustrezni prostori. Najprej je seveda bila razstavljena v Ljubljani, nato v Mariboru. V Muzeju revolucije v Celju je gostovala od 22. marca do 22. aprila t. 1. Vzbudila je veliko pozornost in bila zelo dobro obiskana. Ogledalo si jo je kar 7.454 ljudi. 17. Šlandrova brigada Tudi ta razstava je bila prirejena ob pomembni obletnici zelo važnega dogodka v razvoju narodnoosvobodilnega gibanja na Štajerskem. Odprta je bila v počastitev 30. obletnice ustanovitve Šlandrove brigade, ki je razen dvakratne nekajmesečne prekinitve, ko je odšla na Dolenjsko, ves čas operirala na zahodnem območju IV. operativne cone, zlasti med Zgornjo Savinjsko dolino in revirji. To je bila tudi prva brigada, ki je bila ustanovljena in se borila na Štajerskem. V njej je bilo veliko borcev prav z območja mozirske, žalske, celjske in velenjske občine. Ob 30. obletnici ustanovitve brigade so zato imeli svoje srečanje v Grižah v Savinjski dolini. Muzej revolucije pa je to obletnico počastil z razstavo. Odprta je bila od 7. do 22. junija. Obiskalo jo je 2.400 ljudi. Slovesne otvoritve razstave svoje partizanske grafike se je udeležil tudi avtor akademik Božidar Jakac LIKOVNE RAZSTAVE Poleg dokumentarnih razstav je Muzej revolucije v občasnih razstavnih prostorih pripravil tudi 10 razstav likovnih umetnikov, katerih dela so bila po tematiki, motivih in času nastanka kakorkoli povezana z bojem našega ljudstva za nacionalno in socialno osvoboditev. Take razstave so bile: 1. Partizanska grafika akademskega slikarja Božidarja Jakca. Veliki umetnik je v Muzeju revolucije razstavil ciklus 80 grafik, ki jih je končal v partizanih v obdobju 1943—1945. Razstavil pa je predvsem tista dela, na katerih je čudovito upodobil pretresljive prizore iz partizanskega življenja in potovanja naših predstavnikov na II. zasedanje AVNOJ ter dela z motivi partizanskih bolnišnic, ranjencev, borcev in vodilnih osebnosti. Razstava je bila odprta od 9. do 23. maja 1964. Vzbudila je veliko zanimanje in bila dobro obiskana. Ogledalo si jo je 4.364 ljudi. 2. Dorè Klemeričič-Maj, akademski slikar in borec NOV, je v občasnih prostorih razstavljal 73 umetniških del, ki so bila tematsko prav tako tesno povezana z narodnoosvobodilnim bojem. Tudi ta razstava je lepo uspela in vzbudila veliko pozornost. Odprta je bila od 21. do 31. decembra 1964. Obiskalo pa jo je 1.205 ljudi. 3. Posmrtna razstava akademskih slikarjev Franja Goloba in Lojzeta Šušmelja. Oba sta že leta 1941 postala sodelavca OF in narodnoosvobodilnega gibana. Gestapovci so u kmalu izsledili, aretirali in ustrelili. Franjo Golob je bil ustreljen 3. septembra 1941 v Domžalah, Lojze Šušmelj pa 23. junija 1942 v Starem piskru v Celju. Na razstavi je bilo 32 njunih umetniških del. Odprta je bila od 17. do 30. aprila 1965 v počastitev 24. obletnice ustanovitve OF. Ogledalo si jo je 2.430 ljudi. 4. Razstava risb in grafike akademskega slikarja Staneta Kumra. Razstavljenih je bilo 200 njegovih risb in grafik, v katerih je upodobil vso bedo delavskega razreda v stari Jugoslaviji, strahote vojne in prizore iz zaporov in taborišč. Razstavo si je v dneh od 7. do 17. marca 1966 ogledalo 1960 obiskovalcev. 5. Akademski kipar Vladimir Štoviček je v dneh od 3. do 25. oktobra 1966 razstavljal zbirko 70 plaket in portretov znamenitih osebnosti iz Članica sveta federacije Lidija Šentjurc si v spremstvu predstavnikov občine ogleduje razstavo slik Moša Pijade Del razstave »Narodnoosvobodilna borba v delih likovnih umetnikov Jugoslavije« narodnoosvobodilnega boja ter povojnega političnega in kulturnega življenja. Lepa, zanimiva in dobro pripravljena razstava je močno pritegnila pozornost ljudi, saj si jo je ogledalo 4.580 obiskovalcev. 6. Spominska razstava akademskega slikarja Alberta Sirka. Umetnik je bil tržaški rojak in se je moral že leta 1929 pred fašizmom umakniti v Jugoslavijo. Služboval je tudi v Celju. Tu so ga nacisti leta 1941 aretirali in izgnali v Srbijo. Po osvoboditvi se je vrnil. Umrl je leta 1947 v Celju. Na razstavi pa je bilo razstavljenih 28 njegovih olj. Odprta je bila od 22. novembra do 10. decembra 1967 v počastitev dneva republike. Ogledalo si jo je 2.918 ljudi. 7. Spominska razstava slik velikega revolucionarja in politika Moša Pijade. Razstavo sta pripravila Likovni salon in Muzej revolucije v počastitev 50. obletnice ustanovitve KP Jugoslavije. Olja so bila razstavljena v Likovnem salonu, risbe pa v Muzeju revolucije. Razstava je bila odprta od 21. novembra do 13. decembra 1969. Ogledalo si jo je 1.418 ljudi. 8. Otroške risbe o temi NOB. To razstavo je Muzej revolucije pripravil v sodelovanju z Občinsko zvezo prijateljev mladine in občinskim odborom ZZB NOV Celje. Razstavljenih je bilo 84 najboljših risb učencev osnovnih šol iz celjske regije, ki so jih izdelali o temi narodnoosvobodilnega boja. Razstava je bila odprta od 24. marca do 3. aprila 1971. Ogledalo si jo je 2.680 ljudi. 9. Razstava osnutkov za spomenik Slavka Šlandra. Razstavljenih je bilo 12 osnutkov za spomenik Slavka Šlandra z maketami, skicami in dokumentacijo, vseh tistih upodabljajočih umetnikov, ki so se odzvali razpisu natečaja za izdelavo spomenika. Razstavo, ki je bila odprta od 29. aprila do 8. maja 1971, si je ogledalo 400 obiskovalcev. 10. Narodnoosvobodilna borba v delih likovnih umetnikov Jugoslavije. Razstavljenih je bilo 60 olj in 15 plastik najbolj znanih likovnih umetnikov Jugoslavije, ki so vsebino za umetniško ustvarjanje iskali v NOB. Razstava je bila zaradi velikega obsega prirejena ne le v občasnih razstavnih prostorih, temveč tudi v avlah. Kljub temu je zelo dobro uspela. To je bila gotovo ena največjih in najboljših prireditev te vrste v Celju po osvoboditvi. Odprta je bila od 14. do 29. aprila 1972. V tem času si jo je ogledalo 2.657 obiskovalcev. Razstavna dejavnost Muzeja revolucije pa nikakor ni bila omejena le na Celje. Segla je pravzaprav na vsa območja sosednjih občin. V želji, da bi razstave čimbolj približal prebivalcem bolj oddaljenih krajev in jim omogočil ogled, je Muzej revolucije prirejal tudi potujoče razstave. Pripravil in odprl jih je povsod, kjer so izrazili željo in imeli za razstave na razpolago ustrezne prostore. V desetih letih jih je bilo kar 67. Navajam samo naslov, kraj in datum razstave ter število obiskovalcev. I. Kozjansko v borbi obiskovalcev 1. Planina nad Sevnico od 15. do 24. VIII. 1964 2.864 2. Ponikva od 14. do 25. VIII. 1968 3.224 POTUJOČE RAZSTAVE Skupaj: 6.088 II. Zgornja Savinjska dolina v NOB 1. Gornji grad od 26. VIII. do 5. IX. 1964 6.873 III. Dušan Kveder-Tomaž 3. Zagorje 4. Šentjur 1. Krško 2. Ptuj junij 1967 avgust 1967 junij 1968 17. do 22. VIII. 1972 1.320 2.680 7.321 1.320 Skupaj : 12.641 IV. Štajerska v borbi 1. Ponikva 2. Vojnik 3. Polzela 15. do 24. VIII. 1966 marec 1966 september 1966 1.200 900 800 Skupaj: 2.900 V. Boris Kidrič obiskovalcev 1. Brežice 17. do 27. VI. 1968 2.965 VI. Štirinajsta udarna divizija 1. Laško 2. do 12. VII. 1969 2.600 2. Radeče 14. do 29. VII. 1969 824 3. Petrovče 14. do 23. VIII 1969 700 4. Dramlje 1. do 5. IX. 1969 600 5. Gornji grad 26. do 28. VIII. 1969 800 6. Slovenske Konjice 6. do 12. II. 1970 1.200 7. Vojnik marec 1970 500 8. Vojnik 20. do 25. VII. 1970 300 9. Kalobje 14. do 23. VIII. 1970 500 10. Sevnica november 1970 600 Skupaj: 8.624 VII. Talci To razstavo sta pripravila Muzej narodne osvoboditve Maribor in Muzej revolucije Celje. Z originalnimi plakati, razglasi, fotografijami in fotokopijami poslovilnih pisem je prikazala zločinsko streljanje talcev na Štajerskem. Gostovala je v naslednjih krajih: 1. Maribor 13. do 28. IV. 1966 15.116 2. Celje 30. IV. do ll.V. 1966 4.600 3. Velenje 12. do 26. V. 1966 in 26. IV. do 18. V. 1969 10.300 4. Žalec 28. V. do 8. VI. 1966 4.572 5. Mozirje 9. do 21. VI. 1966 1.538 6. Rogaška Slatina 22. do 26. VI. 1966 826 7. Murska Sobota 31. VIII. do 30. IX. 1966 2.060 8. Gornja Radgona 1, do 18. X. 1966 2.197 9. Ptuj 19. IX. 1966 do 6. I. 1967 5.524 10. Ruše 8. I. do 9. II. 1967 1.265 11. Ravne 21. II. do 13. III. 1967 4.425 12. Slov. Bistrica 5. do 15. I. 1968 2.041 13. Zagorje 19. V. do 16. VI. 1969 6.800 14. Trbovlje 16. VI. do 24. VII. 1969 9.200 15. Hrastnik 5. IX. do 23. IX. 1969 2.500 16. Brestanica 14. VI. do 15. VIII. 1970 1.550 17. Ljubljana 16. XII. do 27. XII. 1970 3.960 18. Lenart v Slov. Goricah 5. do 15. V. 1971 1.400 Skupaj : 79.874 VIII. Oktobrska revolucija 1. Ptuj november 1967 1.932 XI. Štajerska in Koroška v NOB Razstavo sta v sodelovanju z dr. Tonetom Ferencem pripravila muzeja NOB v Mariboru in Celju za proslavo v Velenju. Gostovala je v naslednjih krajih: obiskovalcev 1. Velenje 26. IV. do 18. V. 1969 6.800 2. Celje 15. VII. do 18. IV. 1969 2.490 3. Maribor od 9. XII. 1971 dalje 9.364 Skupaj: 18.654 V Velenju je bila ta razstava prirejena istočasno kot razstava Talci. Obe pa si je 27. aprila 1969 ogledal tudi predsednik republike tov. Tito. Ob tej priliki je v spominsko knjigo zapisal: »Ovu potresnu izložbu žrtava oslobodilačke borbe trebali bi videti svi koji nam danas osporavaju borbu i čak kleveču naše ogromne žrtve. Zaista čovjek mora biti ogorčen kada se i danas moramo boriti i dokazivati naš doprinos u borbi protiv fašističkih osvajača.« J. B. Tito 27. IV. 1969 X. Pregnanci v Srbijo obiskovalcev 1. Šmartno ob Paki oktober 1971 200 XI. Koncentracijsko taborišče Auschwitz 1. Laško od 1. do 16. VI. 1970 2.015 2. Zagorje od 1. do 20. VI. 1970 3.540 3. Velenje od 9. VIII. do 2. IX. 1970 860 4. Mozirje od 12. do 15. IX. 1970 800 Skupaj: 7.215 XII. Frankolovski zločin 1. Slovenske Konjice od 11. do 17. II. 1971 1.450 2. Laško od 1. do 15. VI. 1971 1.200 3. Jurklošter od 15. do 30. VI. 1971 600 Skupaj: 3.250 XIII. Nemška koncentracijska taborišča 1. Zagorje julij 1971 2.320 2. Dobje pri Planini avgust 1971 980 3. Nazarje od 10. do 13. IX. 1971 800 4. Žalec november 1971 2.000 5. Sevnica od 25. IV. do 14. V. 1972 958 6. Velenje od 2. do 18. X. 1973 3.000 Skupaj: 10.058 Predsednik republike tovariš Tito si ogleduje razstavo »Talci« XIV. Prvi Štajerski bataljon obiskovalcev 1. Zagorje od 26. IV. do 25. V. 1972 2.000 XV. Druga grupa odredov 1. Laško od 21. do 28. VI. 1973 480 2. Radeče od 1. do 12. VII. 1973 512 3. Loka pri Zusmu od 16. do 19. VIII. 1973 1.782 4. Šentjur od 27. VIII. do 5. IX. 1973 1.500 5. Podčetrtek od 5. do 12. IX. 1973 600 6. Vitanje od 7. do 17. IX. 1973 550 Skupaj : 5.424 XVI. Šlandrova brigada 1. Griže od 23. VI. do 1. VII. 1973 1.944 2. Zagorje ob Savi od 8. do 22. VIII. 1973 2.765 3. Rečica ob Savinji od 12. do 19. IX. 1973 3.287 Skupaj: 7.996 Potujoče razstave so imele skupno 176.694 obiskovalcev. STALNE RAZSTAVE IZVEN MUZEJA REVOLUCIJE V sodelovanju z občinskimi skupščinami in organizacijami ZZB NOB je Muzej revolucije postavil 5 stalnih razstav ali razstavnih zbirk, s katerimi je zaznamoval r.ojstne kraje velikih osebnosti naše revolucije ali pa pomembnejše, tudi tragične dogodke iz narodnoosvobodilnega boja. Take razstave so bile urejene v Starem piskru in v Slovenskih Konjicah ter na Knežcu pri Rogaški Slatini, v Preboldu in v Solčavi ter v I. osnovni šoli v Celju. 1. Spominska razstava v Starem piskru je postavljena na kraju, kjer so nacisti zverinsko mučili in ubijali ljudi, ki se niso hoteli podrediti njihovi strahovladi. Zapore Starega piskra so prevzeli takoj po prihodu v Celje, jih hitro napolnili in spremenili v najhujšo mučilnico. V njej so se znašli predvsem komunisti, borci, aktivisti, simpatizerji in sodelavci OF in narodnoosvobodilnega gibanja, svojci partizanskih družin in drugi nasprotniki nacistične okupacije. Skozi zapore Starega piskra je v štirih letih okupacije šlo okoli 16.000 ljudi, mož in žena različnih starosti in poklicev. Z njimi so ravnali skrajno nečloveško. Zapornike so surovo pretepali in mučili, nato pa jih pošiljali v izgnanstvo in koncentracijska taborišča ali pa množično streljali kar na dvorišču. Od 4. septembra 1941 do 15. avgusta 1942 so izvršili 6 streljanj. Pod kroglami nacističnih rabljev je v tem času padlo kar 374 žrtev, med njimi tudi 49 žensk. Umrli so dostojanstveno in junaško. Čeprav izmučeni in pretepeni niso prosili milosti in sočutja. Namesto tega so še v zadnjih urah življenja vidno protestirali proti nasilju, okupaciji in nacizmu ter izražali trdno vero v zmago nad okupatorjem. Svoje poslednje misli in želje so posvečali svojim nadražjim in onim, ki so se borili za svobodo. To so mnogi tudi jasno povedali v svojih »poslovilnih pismih«, ki so jih tik pred ustrelitvijo leta 1942 še lahko pisali svojcem. V želji, da bi trajno zaznamovali kraj, ki je globoko prepojen s krvjo žrtev nacističnega nasilja, je bilo dvorišče zaporov Starega piskra leta 1965 preurejeno v spominski prostor. Na zidu, pod katerim so streljali talce, so vzidane kamnite ploščice z imeni ustreljenih. Vsaka ploščica torej predstavlja človeka, njegovo življenje, trpljenje in nasilno smrt ter bridko praznino, ki je nastala v družinah in v vrstah odpora proti okupatorju. Poleg imen je na sredini zidu pritrjen 8 m dolg in 1 m visok bronast relief, ki ga je izdelal akademski kipar Peter Černe. Na njem so simbolično upodobljeni najvažnejši dogodki iz narodnoosvobodilnega boja v Celju in okolici: upor, izseljevanje, streljanje in obešanje talcev in končno zmaga našega ljudstva nad sovražnikom. Na vzhodnem koncu istega zidu je vzidana tudi posebna granitna plošča, na kateri so vklesane poslovilne besede kmeta Ivana Acmana iz Šmihela nad Mozirjem, ki so ga nacisti ustrelili v Starem piskru dne 20. junija 1942. Glasijo se takole: »Moja želja je, da postane Ivanček gospodar, četudi vem, da bosta oba preganjana. Odpustita torej svojemu očetu, ki je kot zavedni Slovenec branil pravice svojega naroda in s tem vaju spravil v tako kruto usodo. Jaz vas vse iz srca ljubim in nikogar ne sovražim«. Z dvorišča je tudi vhod v spominsko sobo, kjer je bila med okupacijo mučilnica. V njej je sedaj razstavljenih nekaj predmetov iz zaporov, izdelki zapornikov, originalni plakati in fotografije streljanja talcev ter fotokopije poslovilnih pisem, ki so bila napisana v zaporih Starega piskra. Načrte za ureditev dvorišča in spominske sobe je izdelal ing. arh. Dušan Samec, razstavo pa uredil kustos Stane Terčak. Gradbena dela so bila opravljena pod neposrednim vodstvom predsednika gradbenega odbora Petra Gluharja. Ta spominska razstava je bila odprta 27. nov. 1965. Vsako leto jo v povprečju obišče okoli 8.720 ljudi. V osmih letih si jo je ogledalo že 66.167 ljudi, med njimi okoli 60% mladine. V ta s trpljenjem, solzami in krvjo prepojeni prostor prihajajo z globokim spoštovanjem, da počastijo spomin vseh, ki so na tem kraju dali vse, tudi svoja življenja za svobodo. Notranjost spominske sobe v Starem piskru 2. Razstava: »Frankolovski zločin« je postavljena v avli osnovne šole v Slovenskih Konjicah. Posvečen je spominu žrtvam, ki so jih nacisti 12. februarja 1945 zverinsko obesili na drevesa ob cesti pri Stranicah. Ker na kraju zločina ni bilo primernega prostora, je bila razstava po želji skupščine občine Slovenske Konjice postavljena v osnovno šolo, ki je le 6 km oddaljena od kraja tragičnega dohodka. Razstavljene so fotografije in dokumenti o enem najbolj gnusnih zločinov, ki jih je okupator izvršil nad našim prebivalstvom prav tedaj, ko so mu narodnoosvobodilna vojska in zavezniki še zadajali poslednje udarce, ko smo pravzaprav že stali na pragu težko pričakovane svobode. Kot težko ranjena zver so nacisti tik pred koncem uprizorili še en množičen zločin. Povod za to je bila zaslužena smrt enega najbolj zagrizenih nacistov, predvojnih agentov in zakletih sovražnikov Slovencev Tonija Dorfmeistra. Za svoje zločine je 3. februarja 1945 v spopadu s partizansko zasedo prejel zasluženo plačilo. Njegova smrt je naciste hudo prizadela in prestrašila. Zato so jo kruto maščevali. V divjem krvoločnem nagonu so iz celjskih, mariborskih in trboveljskih zaporov pripeljali 100 zapornikov in jih brez sojenja obesili. Med njimi so bili ujeti partizani, aktivisti in drugi sodelavci OF. Njihova trupla so sneli zaporniki in jih pokopali v dva skupna grobova, kjer se dandanes nahajata grobišči. O tem zločinu je na razpolago le malo dokumentarnega gradiva. Nemci ga niso fotografirali. Izdali so le plakat z imeni obešenih. Zločin je bil podrobneje opisan, pojasnjen in raziskan šele po osvoboditvi, ko so se izvrševalci znašli pred sodiščem in ko so ga opisale tudi priče. Na razstavi so zategadelj le fotografije tistih, ki. so o zločinu odločali in ga izvršili ter fotokopije glavnih ugotovitev sodne razprave. Poleg tega so na razstavi tudi fotografije 86 žrtev strahotnega zločina, kolikor smo jih po dolgotrajnem in sistematičnem iskanju pač lahko zbrali in razstavili. Razstava je bila odprta 12. febr. 1972. Doslej si jo je ogledalo že 1.800 ljudi. 3. Na Knežcu pri Rogaški Slatini je postavljena stalna razstava o življenju in delu velikega revolucionarja, borca in politika narodnega heroja Borisa Kidriča. To razstavo je Muzej revolucije pripravil že aprila 1968 v Celju v spomin na 15. obletnico Kidričeve smrti. Leta 1970 pa je bila razstava v celoti za stalno prenesena v hišico na Knežcu, kjer je pokojni Kidrič preživel otroška leta. Odprta je bila na delavski praznik 1. maj. Doslej si jo je ogledalo 5.790 obiskovalcev. 4. Stalna spominska razstava Slavka Šlandra v osnovni šoli v Preboldu prikazuje zelo plodno in mnogostransko politično, kulturno in revo- Slovesnost ob otvoritvi stalne spominske razstave »Boris Kidrič« na Knežcu pri Rogaški Slatini lucionarno delo tega narodnega heroja. Tudi ta razstava je bila v celoti prenesena iz Celja, kjer je bila razstavljena ob 25. obletnici ustanovitve OF. Postavljena je v šoli, ki jo je obiskoval tudi Slavko Šlander. Odprta je bila avgusta 1968. Skupno pa jo je dosedaj obiskalo 6.494 ljudi. 5. V osnovni šoli v Solčavi je postavljena stalna razstava z naslovom »Koroška v borbi«. Ta razstava je bila pripravljena že leta 1967. Tedaj je bila razstavljena v Muzeju revolucije v Celju. Ker pa prikazuje razvoj narodnoosvobodilnega boja na Koroškem, je bila leta 1971 za stalno postavljena v osnovni šoli v Solčavi, kjer je bilo središče tega boja. Odprta je bila 23. oktobra v počastitev krajevnega praznika. Razstavo si je v dveh letih ogledalo 713 obiskovalcev. 6. Razstava »Ukradeni otroci« je postavljena v I. osnovni šoli v Celj u, kjer je bilo zbirno taborišče ugrabljenih otrok. V tej šoli se je namreč začela dolga, težka trnova pot mnogih partizanskih družin, nedolžnih otrok, mater in starčkov, ki so jih nacisti brezobzirno pregnali z domov, iztrgali iz domačega kraja, zbrali na šoli in množično pošiljali v taborišča. Otroke do 18 let starosti so nameravali »prevzgojiti« in germanizirati, starejše pa s trdim delom, lakoto in raznovrstnim mučenjem fizično izčrpati in končno likvidirati. Zato se je zlasti iz koncentracijskih taborišč vrnilo le malo internirancev. Veliko otrok se je prav v tej šoli zadnjikrat in za zmeraj poslovilo od svojih mater in sorodnikov. Razstava, ki je urejena v avli osnovne šole, prikazuje prav to najbolj mračno poglavje nacistične strahovlade. Na panojih so razstavljeni najpomembnejši dokumenti z odredbami in navodili nacističnih zločincev o preganjanju partizanskih družin in fotografije, ki nazorno prikazujejo divje početje okupatorjev in nečloveške razmere, v katerih se je znašlo več tisoč nedolžnih otrok. Razstava je bila odprta 25. septembra 1973. Doslej si jo je ogledalo že 2.816 obiskovalcev. Vse navedene razstave so pripravili strokovni delavci Muzeja revolucije Celje: Stane Terčak od leta 1963 do vključno leta 1970, Lojze Požun od leta 1966, Jože Marolt od leta 1969 in Stane Mrvič od leta 1971 dalje. Iz vsega napisanega je razvidno, da je Muzej revolucije v desetih letih svojega obstoja skupno pripravil kar 100 razstav, s katerimi je vsestransko, temeljito, podrobno, pregledno in kompleksno prikazal boj komunistov in delavskega razreda za osnovne socialne, demokratične in politične pravice delovnih ljudi v obdobju reakcionarnih režimov stare Jugoslavije, zlasti pa priprave komunistov na boj proti nacistični agresiji, priprave na oboroženo vstajo in potek narodnoosvobodilnega boja na območju celjske regije. Te razstave si je ogledalo 477.880 ljudi. Tak množični obisk pa dokazuje, da se delovni ljudje živo zanimajo za zgodovino naše revolucije, da bi jo bolje spoznali bolje razumeli in cenili, ker dobro vedo, da si le na njenih pridobitvah lahko v skladu s svojimi interesi, potrebami in željami, gradijo svoj lepši današnji in jutrišnji dan. Velik odziv pa navsezadnje tudi potrjuje, da so bile razstave vsebinsko dobro pripravljene, žive, zanimive, aktualne in kvalitetno na višini. Zusammenfassung ZEHN JAHRE AUSSTELLUNGSTÄTIGKEIT DES MUSEUMS DER REVOLUTION IN CELJE Das Museum der Revolution in Celje ist eine spezialisierte museal» Anstalt von regionaler Bedeutung. Es wurde im Dezember 1963 gegründet und feiert heuer dan zehnten Jahrestag seines Bestehens und seiner Tätigkeit. Anläßlich seiner Gründung wurde ihm die Aufgabe zugeteilt die materiellen Uberreste, Dokumente, schriftliche Mitteilungen, Photographien, Erinnerungen der Teilnehmer an der Revolution und andere Quellen über die revolutionäre Arbeiterbewegung, vor allem über den Volksbefreiungskampf im Bereich von Celje zu suchen, sammeln, verwahren, ordnen und studieren. Auf Grund des gesammelten Materials könnte man letzten Endes doch ein vollständiges Bild vom heroischen Kampf unseres Volkes um seine nationale und soziale Befreiung gewinnen und es dann in möglichst verständlicher und übersichtlicher Form der Öffentlichkeit präsentieren. Bei dieser Arbeit geht es um den Verlauf des Volksbefreiungskampfes genau zu erforschen und in die Geschichte einzutragen, daß ihn die Öffentlichkeit besser kennenlernt, die Errungenschaften unserer Revolution besser versteht und schützt, sie sorgfältig bewahrt und festigt. Gerade diesem Zweck dient die ganze Tätigkeit des Museums der Revolution. Deswegen widmete es die größte Aufmerksamkeit der Veranstaltung von Ausstellungen, die das größte Aufsehen und Interesse erregten. Die Veranstaltung von Ausstellungen zeigte sich als die am meisten verbreitete, erfolgreichste und wirkungvollste Arbeitsweise des Museums der Revolution. In den vergangenen zehn Jahren wurden 6 ständige, 27 periodische und 57 wandernde Ausstellungen veranstaltet. Die Ausstellungen haben sich bis jetzt schon 458.644 Besucher angesehen. Ein so massenhafter Besuch der Ausstellungen beweist aber, daß sich die Öffentlichkeit für die Geschichte der Revolution lebhaft interessiert und daß die Ausstellungen dieses Interesse noch anregen, erweitern und stärken. Mit Hilfe von Ausstellungen machte das Museum der Revolution die Öffentlichkeit sehr erfolgreich mit dem Verlauf des Volksbefreiungskrieges bekannt, verbreitete die großen Überlieferungen der Revolution und stärkte die freiheitsliebenden, demokratischen, fortschrifttlichen, humanen und partriotischen Gefühle der Bevölkerung, vor allem der Jugend, die im großen Kampf um die Freiheit und Unabhängigkeit neue Anregungen, Vorbilder und Kräfte für ihr alltägliches Handeln und ihre schöpferische Arbeit sucht. Der massenhafte Besuch bestätigt schließlich auch, daß die unternommene Arbeit des Museums der Revolution richtig war und daß die Ausstellungen auch was den Inhalt anbelangt wirklich gut ausgesucht, sorgfältig vorbereitet, interessant, lehrreich und aktuell waren. UDK 73/76 (497.12-115) JURO KISLINGER LIKOVNI SALON V CELJU OD SEPTEMBRA 1971 DO JUNIJA 1974 RAZSTAVNO OBDOBJE 1971/72 Novo razstavno sezono Likovnega salona v Celju smo začeli z malim retrospektivnim izborom del vrhunskega slovenskega likovnega ustvarjalca — Maksima Sedeja starejšega. Da bi si celjsko likovno občinstvo vsaj v skopem prerezu lahko ustvarilo sliko o avtorjevem življenjskem opusu, so bila za razstavo izbrana posebej značilna dela od njegovih predvojnih grafičnih listov do najnovejših, doslej še ne razstavljenih oljnih slik. Tako zasnovana razstava je po pomenu presegla celjske okvire in vzbudila širšo pozornost. Sledila je razstava sitotiskov Zvesta Apollonia. Erotična motivika Apollonievih grafik je vznemirila konservativnejši del likovnega občinstva. Značilno je tudi, da je ta razstava v vsej razstavni sezoni zabeležila najnižji obisk. S tem večjim navdušenjem je bila zatem sprejeta razstava slik samouka Jožeta Tisnikarja in za njo še razstava liričnih grafik Nade Lukežič. Povprečno zanimanje je vzbudil zatišni ustvarjalec Gabrijel Humek s svojo razstavo slik v januarju. Februarja je sledila tradicionalna razstava članov celjskega pododbora v proslavo slovenskega kulturnega praznika. Udeležba je bila tokrat omejena na kraji-narje iz vrst pododbora: Leopolda Hočevarja, Milana Lorenčaka, Darinko Pavletič-Lorenčakovo, Viktorja Povšeta in Alojza Zavolovška. Razstavo je podobno kot njene predhodnice v prejšnjih letih obiskalo nadpovprečno visoko število obiskovalcev, kar priča o posebnem zanimanju Celjanov za domače likovne ustvarjalce. Drugi del razstavnega obdobja sta začela s skupno razstavo grafik Bogdan Borčič in Zdenka Golobova. Zlasti Borčičeve grafike je po uvodni Sedej evi razstavi šteti kot nov kakovostni vrh razstavne sezone. Mlajšo generacijo likovnih ustvarjalcev in nova likovna iskanja je na aprilski razstavi zastopal Zmago Jeraj s svojimi akrilnimi slikami in serigrafijami. V maju mu je sledil v Celju živeči črnogorski kipar Vasilije Četkovič z razstavo kiparskih del v lesu, za katera je dobil inspiracijo pri različnih strojnih elementih. Razstavno obdobje je zaključila razstava grafik Lojzeta Logarja, ustvarjalca najmlajšega rodu, ki je v času te razstave služil vojaški rok. Sredi razstavnega obdobja 1971/72 je prišlo v Likovnem salonu Celje do notranjih organizacijskih sprememb. Na občnem zboru pododboru DSLU Celje so sprejeli sklep, da izvolijo za vodenje Likovnega salona Celje posebni umetniški svet namesto dosedanjega odbora pododbora DSLU Celje, ki je poleg svojih čistih društvenih funkcij opravljal tudi nalogo sveta salona. Novi umetniški svet tudi ni več sestavljen samo iz članov celjskega pododbora DSLU, temveč so v njem tudi člani DSLU iz drugih krajev Slovenije in en umetnostni zgodovinar. Tej odločitvi je botrovalo mnenje, da se Likovni salon kot društveno razstavišče DSLU ni zapiral v okvir celjske regije. Pri taki usmeritvi pa bolj ustreza sestava umetniškega sveta, katerega člani ne bivajo samo na celjskem območju. Takšen širše sestavljeni umetniški svet naj bi še lažje in bolje vodil vsemu slovenskemu kulturnemu prostoru odprto razstavno politiko. Novemu umetniškemu svetu so tudi začrtali smernico, da naj pri oblikovanju razstavne politike Likovnega salona Celje upošteva vse generacije in vse smeri slovenskega likovnega ustvarjanja. V novi umetniški svet Likovnega salona so bili za dvoletno obdobje izvoljeni: Avgust Lavrenčič kot predsednik in Janez Pirnat, Karel Pečko, Melita Vovk-Štihova, Jelica Zuža (člani DSLU) in Janez Mesesnel (umetnostni zgodovinar) ter Juro Kislinger (upravnik Likovnega salona). V razstavnem obdobju 1971/72 je bilo skupno 14.128 obiskovalcev; od tega 7.030 mladine in 7.098 odraslih. V primerjavi z letom poprej je opaziti upad obiska, ki gre predvsem na rovaš manjšega obiska mladine. V šolstvu namreč obisk obiska razstav v Likovnem salonu niso več priznavali kot učne ure in se je zaradi tega zmanjšal obisk mladinskih skupin. Število odraslih obiskovalcev pa je ostalo skoraj povsem na isti ravni kot leto poprej. Ob vsaki razstavi v tem razstavnem obdobju je izšel katalog običajnega formata s 6 do 8 črno-belimi reprodukcijami, uvodi in osnovnimi podatki o avtorju. Za stalno zbirko sodobne slovenske likovne umetnosti je bilo v sezoni 1971/72 odkupljenih skupaj 10 del. Pregled odkupov po posameznih razstavljalcih: Maksim Sedej starejši — 1, Zvest Apollonio — 1, Jože Tisnikar — 1, Nada Lukežič — 2, Gabrijel Humek — 1, Bogdan Borčič — 1, Zdenka Golob -— 1, Zmago Jeraj — 1 in Lojze Logar — 1. Hkrati so zasebniki v tem razstavnem obdobju odkupili skupno 37 del in sicer 11 del z razstave Maksima Sedeja starejšega, 1 grafiko Zvesta Apollonia, 1 sliko Jožeta Tisnikarja, kar 19 grafik Nade Lukežič in 5 grafik Bogdana Borčiča. RAZSTAVNO OBDOBJE 1972/73 Razstava akvarelov Franceta Slane je začela novo razstavno obdobje. Njegova svojska tehnika kombiniranja akvarela in risbe s tušem ter kulti-virana dognanost njegovih del sta med celjskim likovnim občinstvom naletela na izredno ugoden odmev, kar se je odrazilo tudi z nadpovprečno viso- kim številom zasebnih odkupov. Za spoznanje slabše je bila sprejeta razstava akvarelov in risb Ivana Seljaka Čopiča, ki je sledila v oktobru. Obe uvodni razstavi te sezone pa je šteti za nadpovrečni po kakovosti za daljše obdobje. Ze od začetka delovanja Likovnega salona Celje si je njegovo vodstvo prizadevalo oživiti in popularizirati na celjskem območju industrijsko oblikovanje. Ta prizadevanja so dolga leta ostajala brez vidnejših uspehov. V začetku leta 1972 pa je končno uspelo v Celju ustanoviti Društvo oblikovalcev Celja, ki je v svoje vrste zajelo oblikovalce vsega celjskega območja. To so pretežno mlajši ljudje, ki so večinoma končali Šolo za oblikovanje v Ljubljani. Ne polno leto po ustanovitvi društva sta dva njegova člana — oblikovalca tekstilne tovarne v Preboldu — Amalija Hribar in Mirko Simonovski pripravila v Likovnem salonu prvo razstavo svojih oblikovalskih dosežkov v tekstilu. Razstava je nedvomno pripomogla k popularizaciji oblikovanja in hkrati pokazala izjemno zanimanje občinstva za oblikovalske izdelke, kar se je odrazilo v visokem številu odkupov. 27. novembra je minilo 10 let od začetka delovanja Likovnega salona Celje. Ob 10-letnici razstavišča svet ni predvidel pompoznih proslav, marveč je v okviru kulturne akcije pripravil posebno prodajno razstavo grafik, na katero je povabil večje število slovenskih grafičnih ustvarjalcev. Razstave so se udeležili: Zvest Apollonio, Bogdan Čobal, Vladimir Makuc, Karel Zelenko, Pavel Medvešček, Gorazd Šelran, Melita Vovk-Štihova in Darinka Pavletič-Lorenčakova. Čeprav obisk razstave ni bil nadpovprečen, pa je število zasebnih odkupov visoko preseglo povprečje, saj so obiskovalci s te razstave odkupili skupno kar 17 del. Najmlajšo generacijo likovnih ustvarjalcev sta v tej sezoni zastopali z razstavami svojih del M e tka Krašovec v februarju in Vida Slivniker-Belantič v marcu. Začuda pa je razstava najnovejših del Florisa Oblaka v aprilu kljub nadpovprečni kakovosti eksponatov doživela izjemno slab obisk. Ogledalo si jo je samo 891 obiskovalcev. Največ obiskovalcev v tem razstavnem obdobju pa je dosegla razstava slik in ilustracij domačinke Darinke Pavletič-Lorenčakove v maju (2024 obiskovalcev). Razstava je izpričala nov vzpon avtorice. Razstavno obdobje pa je kot posebnost zaključila razstava karikatur Albina Roglja, ki ga lahko štejemo med najvidnejše jugoslovanske ustvarjalce te svojske likovne zvrsti. V razstavnem obdobju 1972/73 je bil na 10 razstavah dosežen skupni obisk 13.398 obiskovalcev; od tega 6.634 mladine in 6.764 odraslih. Upadanje obiska, ki se je začelo v prejšnji sezoni, se je tudi v tej sezoni nadaljevalo in gre predvsem na rovaš zmanjšanega obiska šolske mladine. Tudi v tem razstavnem obdobju je ob vsaki razstavi izšel katalog v običajnem formatu in z že ustaljeno vsebinsko ureditvijo. Za stalno zbirko sodobne slovenske likovne umetnosti Likovnega salona Celje je bilo v tej sezoni odkupljenih skupno 16 del. Pregled odkupov po avtorjih: France Slana — 1, Ivan Seljak-Copič — 2, Zvest Apollonio —- 1, Bogdan Čobal — 1, Karel Zelenko — 1, Medvešček Pavel — 1, Gorazd Šefran •— 1, Melita Vovk-Štihova — 2, Stane Jarm — 1, Vida Slivniker-Belantič — 1, Floris Oblak — 1, Darinka Pavletič-Lorenčakova — 1 in Albin Rogelj — 2. Razen tega se je stalna zbirka v tej sezoni obogatila še za 2 deli, ki sta bili odkupljeni s sredstvi Kulturne skupnosti Slovenije. To sta bili eno delo Lojzeta Logarja in ena slika Avgusta Lavrenčiča. Zasebniki pa so v tem razstavnem obdobju odkupili skupno kar 58 del. Pregled zasebnih odkupov po posameznih razstavljalcih: France Slana — 12, Ivan Seljak-Čopič — 4, Zvest Apollonio — 1, Vladimir Makuc — 7, Karel Zelenko — 1, Gorazd Šefran — 2, Darinka Pavletič-Lorenčak — 8, Stane Jarm — 21, Metka Krašovec — 1 in Floris Oblak — 1. Kot posebnost tega razstavnega obdobja naj ob zaključku omenimo upad obiska in porast odkupov. RAZSTAVNO OBDOBJE 1973/74 Likovni salon Celje je v tem času kot društveno likovno razstavišče, upravljano s honoriranimi delovnimi močmi z nepolnim delovnim časom in z volonterskim strokovnim vodstvom, začel vse bolj zahajati v slepo ulico. Pridobljeni sloves ustanove in spreminjajoče se družbeno okolje sta terjali nove napore, nove organizacijske prijeme in močnejšo kadrovsko zasedbo. Predvsem postaja vse bolj očitna potreba po spremenjenem in podaljšanem času, ko so razstave odprte za obiskovalce, in s tem v zvezi tudi potreba po več honoriranih ali redno nastavljenih delovnih močeh. Sredstev za nove nastavitve v toku razstavne sezone ni uspelo zagotoviti. Večji obseg dela terja tudi prodaja umetnin (zlasti evidenca nad obročnim odplačevanjem) in še bolj priprava razstav. Kakovostni in reno-mirani ustvarjalci so pripravljeni razstavljati samo, če jim je zagotovljen tudi komercialni hasek. Vse to pa terja intenzivnejše propagandno in organizacijsko delo. Dosedanja delovna ekipa v salonu je te naloge ob svojem rednem delu vse bolj občutila kot prehudo dodatno breme. Slednjič sem bil podpisani tudi iz zdravstvenih razlogov prisiljen s 30. 4. 1974 opustiti svoje delo kot honorarni upravnik salona. Do konca sezone je zatem vodil in upravljal salon predsednik umetniškega sveta Likovnega salona Celje prof. Avgust Lavrenčič. S koncem sezone pa se je tudi njemu iztekel mandat predsednika, ki ga ni bil več pripravljen ponovno prevzeti. Občni zbor pododbora DSLU Celje je novoizvoljenemu predsedniku pododbora Mili-savu Tomaniču naložil oblikovanje novega vodstva salona, ki naj bi zatem opravilo tudi že vse priprave za razstavno obdobje 1974/75. Kadrovske in organizacijske težave so se tokrat prvič odrazile tudi na uresničevanju razstavnega načrta. Takoj v začetku sezone je Vladimir Štoviček odpovedal svojo razstavo v času, ko bi moral razstavni katalog že v tisk. Vodstvu v roku nekaj dni, ki so bili na voljo, ni uspelo najti zamenjave, saj so v avgustu vsi na počitnicah. Tako prvič, odkar salon deluje, v septembru ni bilo otvoritvene razstave nove sezone. Karel Zelenko in njegova soproga Sonja Rauter-Zelenko sta zatem v oktobru odprla novo razstavno obdobje. Posebno pozornost je zbudila s svojimi stiliziranimi keramičnimi kipci narodnih noš Rauter-Zelenkova, medtem ko so bili njegovi grafični listi na zanj že znani visoki ravni. Kljub Darinka Pavletič-Lorenčak: Deklica s temnimi očmi (olje, 1972) zavidljivi kakovostni ravni svojega kiparstva pa je Jože Pohlen s svojo razstavo dosegel komaj razumljiv nizek obisk. Delno je to možno pripisati dejstvu, da je ta naš kipar v severovzhodni Sloveniji praktično neznan. Sledil je »Mali retrospektivni izbor« del Nikolaja Omerse, s čimer je vodstvu salona uspelo predstaviti celjskemu občinstvu vsaj v skopem prerezu likovno snovanje še enega predstavnika starejše generacije slovenskih likovnikov, ki je bil pred vojno tesneje povezan s Celjani. Abstraktne plastike iz malce novotarskega poliestra, mavca in lesa, delo Vlaste Zorko-Tihčeve, so pri občinstvu naletele na slabši odmev, kot je bilo pričakovati. Pod običajno kakovostno ravnijo pa so bili akvareli Zlatka Zeia v februarju. Svojstven likovni dogodek je pomenila sveža slikarska.razstava Rati-mira Pušelje, mladega likovnega ustvarjalca, ki je po rodu iz Črne gore, a stalno biva v Ljubljani, dela pa na celjskem šolskem centru za blagovni promet kot likovni pedagog in učitelj aranžerstva. V tem delu sezone je vodstvo salona znova doživelo, da je več predvidenih razstavljalcev odpovedalo razstavo ali pa prosilo za zamenjavo razstavnega termina. Zagato je razrešil Pokrajinski muzej Celje, ki je ob otvoritvi umetniške in kulturno-zgodovinske razstave v 11 dvoranah grofije, želel posebej prikazati še svojo zbirko Schützove in druge keramike s celjskega območja. Tako je likovni salon v aprilu odstopil svoj razstavni prostor Pokrajinskemu muzeju Celje, ki je na svoji razstavi historične keramike dosegel 1445 obiskovalcev, od tega 687 mladine in 758 odraslih. Rudolf Kotnik je s svojimi armiranimi platni presenetil občinstvo v maju. Razstavno obdobje pa sta s skupno razstavo zaključila oče in hči, Vladimir in Vladka Štoviček, ki sta prikazala medaljerske dosežke po zasnovah družinske tradicije. V razstavnem obdobju 1973/74 je bilo v Likovnem salonu Celje skupno 10.532 obiskovalcev; od tega 4946 mladine in 5586 odraslih. Oe odštejemo obisk na razstavi »Stare libojske keramike«, ki jo je pripravil Pokrajinski muzej Celje, pa je prišlo na 8 razstav salona skupno samo 9087 obiskovalcev; od tega 4259 mladine in 4828 odraslih. Pribiti je treba, da je to daleč najslabši obisk za več let nazaj. Upad obiska gre v glavnem na rovaš ukinitve organiziranih šolskih skupinskih obiskov (največji upad je pri mladini) in šele zatem na račun manjšega števila razstav. Kljub temu pa je treba zabeležiti opazno splošno težnjo upada obiska tudi pri odraslih. Vzroki niso povsem jasni, saj niti nadvse popularna razstava libojske keramike ni zabeležila rekordnega obiska. Delno je upad že pripisati razstavni politiki (izboru razstavi j alcev). V preteklosti so največji obisk dosegali domačini ali najbolj popularna likovna imena v slovenskem merilu. Kaže pa, da je na obisk začel vplivati neustrezen čas, ko so razstave v salonu odprte za gledalce. Z leti se je namreč prosti čas zaposlenih spremenil, likovni salon pa časa v katerem je bil odprt za obiskovalce, ni prilagodil spremembam. Tudi v tej razstavni sezoni je ob vsaki razstavi izšel katalog običajnega formata in obsega. Zaradi porasta cen in ne enako visokega porasta razpoložljivih sredstev za odkupe, je bilo število odkupljenih del za stalno zbirko slovenskih likovnih umetnin nekoliko manjše. Stalna zbirka je ob zaključku razstavnega obdobja štela skupno 84 likovnih umetnin, kar je že kar spoštovanja vreden umetnostni zaklad. PREGLED RAZSTAV Razstavno obdobje 1971/72 (Zaporedne številke razstav vodimo od začetka delovanja Likovnega salona Celje) 104. razstava: »Maksim Sedej — starejši — Mali retrospektivni izbor« od 10. 9. do 2. 10. 1971. Razstavljenih je bilo 8 olj, 2 risbi in 14 grafik; skupno 24 del. 1657 obiskovalcev; od tega 903 mladine in 754 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Jureta Kislingerja, avtorjevim fotografskim portretom in 7 črnobelimi reprodukcijami del ter z osnovnimi podatki o avtorju. 105. razstava: »Zvest Apollonio — gralièna dela« od 8. do 30. 10. 1971. Razstavljenih je bilo 30 grafik v tehniki sitotiska. 788 obiskovalcev; od tega 347 mladine in 441 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Jureta Kis-lingerja, avtorjevim fotografskim portretom, 7 črnobelimi reprodukcijami del ter osnovnimi podatki o avtorju. 106. razstava: »Jože Tisnikar — slikarska dela« od 5. do 27. 11. 1971 Razstavljenih je bilo 26 slikarskih del. 1569 obiskovalcev; od tega 834 mladine in 735 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Janeza Mesesnela in 8 črnobelimi reprodukcijami del ter z osnovnimi podatki o avtorju. 107. razstava: »Nada Lukežič — grafična dela« od 3. do 25. 12. 1971. Razstavljenih je bilo 32 grafičnih listov. 1668 obiskovalcev; od tega 864 mladine in 804 odraslih. Vabilo. Katalog s 6 črnobelimi reprodukcijami del in osnovnimi podatki o avtorici. 108. razstava: »Gabrijel Humek — slikarska dela« od 7. do 29. 1. 1972. Razstavljenih je bilo 17 olj. 1308 obiskovalcev; od tega 486 mladine in 822 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Marijana Tršarja, 7 črnobelimi reprodukcijami del in z osnovnimi podatki o avtorju. 109. razstava: »Razstava krajin skupine slikarjev celjskega pododbora DSLU« od 4. do 26. 2. 1972. Prirejena je bila v proslavo slovenskega kulturnega praznika. Razstavljali so: Leopold Hočevar — 5 olj, Milan Loren-čak — 5 olj, Darinka Pavletič-Lorenčak — 4 olja, Viktor Povše — 3 olja in Alojz Zavolovšek — 5 olj; skupno 5 razstavljalcev z 22 deli. 2069 obiskovalcev; od tega 931 mladine in 1138 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Milana Lorenčaka, z 10 črnobelimi reprodukcijami del (vsak razstavljalec po 2) in z osnovnimi podatki o avtorjih. 110. razstava: »Bogdan Borčič — Zdenka Golob — razstava graličnih del« od 3. do 25. 3. 1972. Razstavljenih je bilo 16 grafik Bogdana Borčiča in 15 grafik Zdenke Golobove. 1145 obiskovalcev; od tega 618 mladine in 527 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodoma Ivana Sedej a za vsakega avtorja posebej, z osnovnimi podatki o obeh razstavljalcih, seznamom razstavljenih del in s 6 črnobelimi reprodukcijami del (vsak avtor po 3). 111. razstava: »Zmago Jeraj ■— likovna dela« od 7. do 28. 4. 1972. Razstavljenih je bilo 9 akrilnih slik, 1 z disperzijskimi barvami in 12 seri-grafij — skupno 22 del. 1242 obiskovalcev; od tega 642 mladine in 600 odraslih. Vabilo. Katalog z avtorjevim fotografskim portretom, 7 črnobelimi reprodukcijami del, osnovnimi podatki o avtorju in s seznamom razstavljenih del. 112. razstava: »Vasilije Četkovič — kiparska dela« od 10. do 30. 5. 1972. Razstavljenih je bilo 14 lesenih plastik. 1138 obiskovalcev; od tega 611 mladine in 527 odraslih. Vabilo. Katalog z avtorjevim fotografskim portretom, uvodom Aleksandra Bassina, 7 črnobelimi reprodukcijami del osnovnimi podatki o avtorju in s seznamom razstavljeih del. 113. razstava: »Lojze Logar — likovna dela« od 2. do 24. 6. 1972. Razstavljenih je bilo 19 grafičnih del. 1544 obiskovalcev; od tega 794 mladine in 750 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Aleksandra Bassina, 8 črnobelimi reprodukcijami del in z osnovnimi podatki o avtorju. Razstavno obdobje 1972/73 114. razstava: »France Slana —- likovna dela« od 8 do 30. 9. 1972. Razstavljenih je bilo 21 slik v akvarelni tehniki, kombinirani z risbo s tušem. 1363 obiskovalcev; od tega 780 mladine in 583 odraslih. Vabilo. Katalog z avtorjevim fotografskim portretom, 9 črnobelimi reprodukcijami del in z osnovnimi podatki o avtorju. 115. razstava: »Ivan Seljak-Čopič« — akvareli in risbe« od 6. do 28. 10. 1972. Razstavljenih je bilo 22 akvarelov in 7 risb — skupno 29 del. 1115 obiskovalcev; od tega 599 mladine in 516 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Janeza Mesesnela, 8 črnobelimi reprodukcijami del in z osnovnimi podatki o avtorju. 116. razstava: »Razstava oblikovanja Amalije Hribar in Mirka Simo-novskega« od 3. do 25. 11. 1972. Prva razstava članov novoustanovljenega Društva oblikovalcev Celje. Razstavljenih je bilo 22 del Amalije Hribar v tekstilu in 7 stenskih preprog Mirka Simonovskega — skupno 29 del. 1432 obiskovalcev; od tega 641 mladine in 791 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Jureta Kislingerja, dvema črnobelima reprodukcijama del in z osnovnimi podatki o obeh avtorjih. 117. razstava: »Razstava gralik ob 10-letnici razstavišča« od 8. do 30. 12. 1972. Prirejena je bila ob desetletnici delovanja Likovnega salona Celje (otvoritev prve razstave 27. 11. 1962). Razstavljali so: Zvest Apollonio — 10 serigrafij, Bogdan Čobal -— 3 barvne sitotiske, Vladimir Makuc -— 8 grafik, Karel Zelenko — 8 jedkanic, Pavel Medvešček — 2 grafiki v mešani tehniki, Gorazd Šefran — 8 jedkanic in mezzotint, Melita Vovk-Štihova — 18 grafik v različnih tehnikah in Darinka Pavletič-Lorenčak —■ 8 linorezov — skupno 8 razstavjalcev s 65 deli. 1325 obiskovalcev — od tega 631 mladine in 694 odraslih. Vabilo. Katalog z 8 črnobelimi reprodukcijami (vsak razstavljajoči po eno) in z osnovnimi podatki o avtorjih. 118. razstava: »Stane Jarm — kiparska dela« od 9. 1. do 3. 2. 1973. Razstavljenih je bilo 30 lesenih plastik. 1285 obiskovalcev; od tega 539 mladine in 746 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Andreja Pavlovca, 8 črnobelimi reprodukcijami in osnovnimi podatki o avtorju. 119. razstava: »Metka Krašovec — likovna dela« od 9. 2. do 2. 3. 1973. Razstavljenih je bilo 8 slik (akril) in 6 grafik (sitotisk) — skupno 14 del. 1390 obiskovalcev; od tega 633 mladine in 757 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Aleksandra Bassina, fotografskim portretom avtorice, 7 črnobelimi reprodukcijami del in osnovnimi podatki o avtorici. 120. razstava: »Vida Slivniker-Belantič — slikarska dela« od 9. do 30. 3. 1973. Razstavljenih je bilo 15 slik (akril). 1033 obiskovalcev,- od tega 512 mladine in 521 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Marijana Tršarja, fotografskim portretom avtorice, 7 črnobelimi reprodukcijami del in osnovnimi podatki o avtorici. 121. razstava• »Floris Oblak — slikarska dela« od 6. do 26. 4. 1973. Razstavljenih je bilo 18 slik. 891 obiskovalcev; od tega 436 mladine in 455 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Janeza Mesesnela, 8 črnobelimi reprodukcijami del, osn. podatki o avtorju in s seznamom razstavljenih del. 122. razstava: »Darinka Pavletič-Lorenčak — razstava slik in ilustracij« od 4. do 26. 5. 1973. Razstavljenih je bilo 14 olj na platno, 14 ilustracij — skupno 28 del. 2024 obiskovalcev; od tega 1103 mladine in 921 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Jureta Kislingerja, 8 črnobelimi reprodukcijami del in z osnovnimi podatki o avtorici. 123. razstava: »Albin Rogelj — razstava karikatur« od 1. do 23. 6. 1973. Razstavljenih je bilo 43 karikatur. 1540 obiskovalcev; od tega 760 mladine in 780 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Marijana Tršarja, 8 črnobelimi reprodukcijami karikatur in s skopimi podatki o avtorju. (Opomba: Navedbe o terminih razstav in o številu razstavljenih del v tem pregledu razstav se pri nekaj razstavah malenkostno razhajajo s podatki v katalogih, ker je prišlo po natisu kataloga ob realizaciji razstav do manjših sprememb). Razstavno obdobje 1973/74 124. razstava: »Karel Zelenko in Sonja Rauter-Zelenko — razstava grafik in keramike« od 5. do 26. 10. 1973. Razstavljenih je bilo 27 grafik in 11 keramik Karla Zelenka ter 20 keramičnih figur Sonje Rauter-Zelenkove. 1540 obiskovalcev; od tega 711 mladine in 829 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom dr. Ivana Sede j a in skupno 8 črnobelimi reprodukcijami razstavljenih del (vsak avtor 4 reprodukcije) ter s skopimi podatki o obeh razstavi j alcih. 125. razstava: »Jože Pohlen — kiparska dela in risbe« od 6. do 27. novembra 1973. Razstavljenih je bilo 16 bronastih plastik in 19 risb. 839 obiskovalcev; od tega 353 mladine in 486 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Janeza Mesesnela, 9 črnobelimi reprodukcijami razstavljenih plastik, skopimi podatki o avtorju in s seznanom razstavljenih del. 126. razstava: »Nikolaj Omersa —• Mali retrospektivni izbor« od 7. do 28. decembra 1973. Razstavljenih je bilo 19 olj in 1 pastel. 1311 obiskovalcev; od tega 485 mladine in 826 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Marijana Tršarja, 9 črnobelimi reprodukcijami, kratkimi podatki o avtorju in seznamom razstavljenih del. 127. razstava: »Vlasta Zorko-Tihec — kiparska dela« od 11. januarja do 2. februarja 1974. Razstavljene so bile 4 poliesterske, 1 lesena in 7 mavčnih plastik ter 4 grafični listi, skupno 16 del. 928 obiskovalcev; od tega 451 mladine in 477 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Marijana Tršarja, avtoričinim fotografskim portretom, 7 črnobelimi reprodukcijami razstavljenih del, kratkimi podatki o razstavljalki in s seznamom razstavljenih del. 128. razstava: »Zlatko Zei — slikarska dela« od 8. februarja do 1. marca 1974. Razstavljenih je bilo 13 akvarelov. 1051 obiskovalcev; od tega 517 mladine in 534 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Branka Rudolfa, 8 črnobelimi reprodukcijami, podatki o avtorju in s seznamom razstavljenih del. 129. razstava: »Ratimir Pušelja — slikarska dela« od 8. do 30. marca 1974. Razstavljenih je bilo 11 akrilnih slik. 1480 obiskovalcev; od tega 730 mladine in 750 odraslih. Vabilo. Katolog z uvodom Aleksandra Bassina, avtorjevim fotografskim portretom, 7 črnobelimi reprodukcijami del, skopimi podatki o avtorju in s seznamom razstavljenih del. 130. razstava: »Rudoll Kotnik — likovna dela« od 10. do 31. maja 1974. Razstavljenih je bilo 8 likovnih del velikega formata iz lesa, armiranega platna in olja. 1253 obiskovalcev; od tega 706 mladine in 547 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodom Maje Vetrih, avtorjevim fotografskim portretom, seznamom razstavljenih del, 6 črnobelimi reprodukcijami in temeljnimi podatki o avtorju. 131. razstava: Vladimir Štoviček —■ Vladka Štoviček« od 7. do 28. junija 1974. Razstavljenih je bilo 15 plaket in medalj Vladimira Štovička in 13 plaket, medalj in plastik Vladke Štoviček — skupno 28 del. 685 obiskovalcev; od tega 306 mladine in 379 odraslih. Vabilo. Katalog z uvodoma Mirka Juterška in Milene Mošk.on, 6 črnobelimi reprodukcijami (vsak avtor 3) in kratkimi podatki o obeh razstavljalcih. UDK 745/749(497.12-115) :06 JURO KISLTOGER DRUŠTVO OBLIKOVALCEV V CELJU N erazvitost in nepopularnost oblikovanja vseh vrst —• zlasti industrijskega — na območju celjske regije sta napotila Kulturno skupnost Celje in vodstvo Likovnega salona Celje, da sta dala pobudo za ustanovitev posebnega strokovnega društva oblikovalcev, ki naj bi organizacijsko povezalo vse oblikovalce našega območja in pripomoglo k večji popularnosti in kakovostni ravni vseh vrst oblikovanja. Ker so se v zadnjih letih na celjskem območju v različnih strokah zaposlili številni pretežno mlajši absolventi ljubljanske Šole za oblikovanje, ki so občutili težave pri svojem strokovnem uveljavljanju, je pobuda padla na plodna tla in že konec leta 1971 so oblikovalci ustanovili iniciativni odbor za ustanovitev svojega lastnega društva. Po zelo kratkem času priprav je že 12. januarja 1972 prišlo do ustanovnega občnega zbora društva, ki se ga je udeležilo okrog 30 oblikovalcev iz vse celjske regije. Društvo je zatem doseglo registracijo z 31. 1. 1972. Za prvega predsednika je bil izvoljen Grega Švab. Oblikovalci celjskega območja so se odločili za ustanovitev posebnega društva zaradi tega, ker večina mladih oblikovalcev dotlej ni imela možnosti za afirmacijo in tudi ne materialnih sredstev za uresničitev svojih projektov. Brez tega pa niso mogli izpolniti pogojev za sprejem v že obstoječe Društvo likovnih oblikovalcev Slovenije. Novo ustanovljeno celjsko Društvo oblikovalcev si je v svojem statutu zapisalo kot osnovne naloge popularizacijo vseh vrst oblikovanja, pomoč pri strokovnem razvoju članstva, materialno pomoč za realizacijo projektov članov, prirejanje razstav oblikovanja, strokovna srečanja, povezovanje oblikovalcev z industrijo in skrb za oblikovalski naraščaj. Končni namen društva je pripraviti vse potrebno za ustanovitev posebnega celjskega pododbora DLOS. Novo ustanovljeno Društvo oblikovalcev Celje — DOC je finančno podprla Kulturna skupnost Celje, obenem pa je vodstvo Likovnega salona Celje dalo svoje razstavišče novo ustanovljenemu društvu na voljo kot sedež društva. Tako so oblikovalci prišli vsaj do začasnih prostorov, kjer se lahko sestajajo in tudi prirejajo manjše razstave svojih dosežkov. Utemeljenost ustanovitve novega Društva oblikovalcev Celja je članstvo dokazalo že s tem, da je v manj kot letu dni že pripravilo prve razstave izdelkov svojega članstva. Prva razstava dveh članov društva — Amalije Hribar in Mirka Simonovskega je bila že novembra 1972 v Likovnem salonu Celje. (Podatke o razstavi glej v sestavku Likovni salon Celje od septembra 1971 do junija 1974.) Prvo večjo skupinsko razstavo pa je Društvo oblikovalcev Celja pripravilo v prostorih za občasne razstave Muzeja revolucije Celje. Otvoritev razstave je bila 25. decembra 1972. Razstava je zatem trajala do 1. januarja 1973. Svoje oblikovalske dosežke je razstavilo 11 članov DOC: Staša Gorenšek, Jože Domjan, Albina Podgoršek, Franc Kandorfer, Marjan Prašiček, Ferdo Pak, Ljubica Kočica, Bruno Pižmoht, Amalija Hribar in Milan Gorenjak. Plakat za razstavo pa je pri- Pogled na del razstave Društva oblikovalcev Celje v Velenju speval Grega Švab. Na razstavi so bili na ogled oblikovalski dosežki s področja grafike, tekstila, mode, keramike, stekla in elektrotehnike. Razstavo si je ogledalo okrog 500 obiskovalcev. Prva skupinska razstava Društva oblikovalcev Celja je naletela na izredno ugoden sprejem in hkrati vzbudila tolikšno pozornost, da je Društvo prejelo iz Velenja vabilo za prenos razstave v razstavne prostore velenjske knjižnice. Razstava v Velenju je bila odprta od 16. do 24. januarja 1973. Udeležili so se je isti razstavljalci kot na razstavi v celjskem Muzeju revolucije, pridružil pa se jim je še Ivo Hanžič z zlatarskimi oblikovalskimi izdelki. Novo možnost afirmacije je članstvo Društva oblikovalcev Celje doseglo ob prireditvi polfinalnega tekmovanja za Atletski pokal Evrope na stadionu »Borisa Kidriča« v Celju. Organizacijski odbor je 3 članom DOC Gregi Švabu, Jožetu Dornjanu in Ivanu Premzlu zaupalo oblikovanje vse za izvedbo tega tekmovanja potrebne grafične opreme (plakat, letaki, značke, bilteni). Mladi celjski oblikovalci so zadano nalogo opravili v splošno zadovoljstvo. Po letu dni se je Društvo oblikovalcev Celja toliko uveljavilo, da ga je finančno podprl tudi odbor za likovno dejavnost Kulturne skupnosti Slovenije. Podprl jih je pri organizaciji potujočih razstav oblikovalskih dosežkov v celjski regiji. UDK 92: |347.962 + 069 (497.12-113)1 MILOŠ EYBAS V SPOMIN DR. ARNOLDO PERNATU V Laškem je 30. avgusta 1973 umrl upokojeni sodni svetnik dr. Arnold Pernat. Pokojni je bi rojen 28. novembra 1882 v Ormožu. Po osnovni šoli v domačem kraju je študiral v Gradcu na gimnaziji in na univerzi, kjer je 1907 dosegel doktorat prava. Že kot dijak je bil protiavstrijsko in jugoslovansko usmerjen in kot maturant je v tem duhu zložil pesem ob proslavi Stanka Vraza. V študentskih letih je bil član slovenskega na-rodno-radikalnega društva »Tabor«. Kot 17-letni dijak je prisostvoval arheološkim izkopavanjem na Hardeku pri Ormožu, ki jih je vodil prof. P. Ferk; to mu je vzbudilo zanimanje za arheologijo. Pozneje je tudi sam našel na Hardeku nekaj predmetov, ki jih je shranil in nato izročil notarju V. Škrabarju, ko se je ta naselil v Ormožu-, predmeti so sedaj v ptujskem muzeju. Po dokončanem študiju je dr. Pernat vstopil v sodno službo in po pripravniški dobi, ki jo je opravil pri raznih sodiščih na Štajerskem, je leta 1912 nastopil mesto sodnika pri okrajnem sodišču na Vranskem. Tukaj se je poročil z Emo Šentak in v zakonu se jima je rodila hči Sonja. Na svojih službenih mestih se je pokojni udejstvoval kot član »Sokola« in kot amaterski gledališki igralec. Prišla je svetovna vojna in na ljudi s tako usmerjenostjo, kot je bil dr. Pernat, so v državni službi, predvsem pa na sodniškem mestu, še posebej pazili. Kmalu se je ponudila priložnost za ovaduhe. V kazenskem postopku zaradi »žaljenja veličanstva« je dr. Pernat zasliševal glavno obremenilno pričo in ker je domneval, da so obdolžitve izmišljene, je pričo trdo prijel. Našel se je ovaduh, ki je dr. Pernata obdolžil simpatizerstva z obtožencem, s tem pa protidržavnega delovanja in zaradi tega so ga disciplinsko premestili v drago deželo, na Kranjsko (k okrajnemu sodišču v Lož), da je tako nekaj časa živel ločeno od svoje družine. K njegovemu imenu so pripisali črki p. v. (politisch verdächtig). S koncem prve svetovne vojne se je uresničilo tisto, kar si je pokojni želel: propadla je Avstroogrska in nastala je Jugoslavija. Dr. Pernat je kot bivši politični preganjanec dobil na razpolago, da si izbere kraj za svoje službeno mesto. Izbral si je Laško, kjer je nastopil službo leta 1919 kot sodni svetnik in predsednik okrajnega sodišča in se nastanil v graščini, kjer je imelo sodišče svoj sedež. Laško je bilo tedaj nemškutarsko gnezdo (pri ljudskem štetju leta 1910 se je 481 prebivalcev izreklo za Nemce in samo 399 za Slovence) z blatnimi ulicami in z vodnjaki. Uradništvo je bilo do tedaj večinoma nemško, predsednik sodišča in notar sta bila vedno Nemca, tako da je bil dr. Pernat prvi (in edini) slovenski predsednik sodišča v Laškem (po zadnji vojni ni več sodišča). V tej funkciji se je pokojni dodobra seznanil z laškim okrajem; kolikor ni terena spoznal na sodnih ogledih in komisijah, je svoje področje prehodil kot lovec in planinec, reke in potoke pa je prebrodil kot ribič in kajakaš. Poleg tega ga je zanimala tudi krajevna zgodovina in umetnostni spomeniki v okolišu. Zbiral je članke, ki so obravnavali to snov. Kot predsednik sodišča je bil dr. Pernat po družbeni lestvici prva osebnost v Laškem in v vsem okraju, oz. po letu 1924, ko je prišel v Laško tudi srezki načelnik, druga osebnost. V tem svojstvu je pokojni opravljal tudi razne javne funkcije. Leta 1923 je bil v okviru Slovenskega planinskega društva predsednik gradbenega odbora za ureditev prve planinske koče na Šmohorju, pet let pozneje pa je bil kot občinski odbornik predsednik gradbenega odbora za laški vodovod. Vneto je deloval tudi v Olepševalnem in turističnem društvu (pred vojno in po njej) in bil tudi predsednik tega društva. Laško je bilo v tem času (1927) proglašeno za mesto in poleg vodovoda dobilo tudi asfalt po glavnih ulicah, vse s prizadevanjem tedanjega občinskega odbora, katerega član je bil tudi pokojni. Zadnja leta pred drugo svetovno vojno je že začel misliti na upokojitev in si je na graščinskem vrtu postavil hišo, da bi tudi pokoj užival v mestecu, ki se mu je tako priljubilo. Druga svetovna vojna je prizadela tudi družino dr. Pernata. Okupator je hčerko izselil, žena je zaradi tega hudo zbolela in končno postala žrtev okupatorjevega nasilja. Pokojni je bil na listi, da ga Nemci izselijo. Tedanji Ortsgruppenführer in poznejši župan-domačin mu je v obraz zabrusil, da tak človek, kot je on, ne more ostati v Laškem, toda nemški sošolci izpred 40 let so se zanj zavzeli in na jezo domačih Nemcev je ostal v Laškem. Zadnji čas vojne je pokojni preživel v svojem domačem kraju Ormožu, kjer je tudi dočakal osvoboditev. Po osvoboditvi se je dr. Pernat spet naselil v svoji hiši v Laškem, to pot že kot upokojenec. Z upokojitvijo se pa ni končalo njegovo javno delovanje, nasprotno, odprla se je nova stran v njegovem življenju. Leta 1947 se je poročil z Ivanko Robida, leta 1949 pa je prevzel vodstvo Valen-tiničeve muzejske zbirke v Laškem, ki je nastanjena v stranskem stolpnem traktu graščine. Čeprav po stroki pravnik, se je z velikim veseljem in ljubeznijo lotil dela, saj je sedaj lahko v praksi uresničil svoja mladostna nagnjenja. 18 let je vsako nedeljo od maja do oktobra s svojo soprogo Ivanko sprejemaj v muzeju obiskovalce in jim tolmačil eksponate. Tudi med tednom je bil rade volje na razpolago, kadar je bilo treba skupinam ali posameznikom odpreti muzej. Četudi je bil že v letih, je hodil po laški okolici in pridobival nove eksponate za muzej. Znal je poučiti tudi šolsko mladino, da so ga tudi šolarji opozarjali na starine. Na vsak nov eksponat, ki ga je pridobil, je bil ponosen. Kot vodja muzejske zbirke je prihajal Božidar Jakac: Dr. Arnold Pernat (risba s kredo, 1956) v stik s številnimi kustosi, zgodovinarji, umetnostnimi zgodovinarji in umetniki iz raznih muzejev, galerij in podobnih ustanov. Nova poznanstva so prinašala tudi številne izpodbude za njegovo delo v muzeju. Posebej je treba omeniti prijateljstvo s pokojnim ravnateljem Narodne galerije iz Ljubljane dr. Karlom Dobido, ki je vsako leto preživel nekaj tednov pri dr. Pernatu. Vsak tujec, ki je bil v Laškem na letovišču, zdravljenju ali samo na izletu in se je zanimal za laške znamenitosti, se je oglasil v muzeju in je v dr. Pernatu in soprogi našel prijetna sogovornika. Kogar je zanimalo še kaj več, ga je povabil na svoj dom in mu postregel s knjigami in svojimi časopisnimi izrezki. Iz teh stikov je nastalo mnogo prijateljstev, tako da je dr. Pernat s soprogo postal nekak laški »zunanji minister«, saj so sem razen domačih gostov prihajali tudi inozemci. Pokojni je bil tudi poverjenik Zavoda za spomeniško varstvo in tudi to funkcijo je prizadevno opravljal. Kadar je bilo potrebno zaradi muzeja ali laških turističnih znamenitosti, je prijel za pero in tudi v Celjskem zborniku je objavil tak članek (Beležka o laškem muzeju, 1960, str. 346— 347). Novinarji so se radi oglašali pri dr. Pernatu, da so pisali reportaže o Laškem in tudi o njem (npr. »Znanec iz sosedne ulice«, reportaža o starih urah). Turistična zveza Slovenije je odlikovala dr. Pernata 1955 s srebrno in 1965 z zlato značko. V starosti 85 let je odložil vodstvo muzejske zbirke, je pa še rad prihajal tudi ob nedeljah v muzej na pomoč. Tudi pozneje, ko muzej ni bil več dostopen, so se pri njem oglašali interesenti od vsepovsod in vsem je rad postregel z informacijami o zgodovini in umetnostnih spomenikih Laškega. Zadnja leta svojega življenja je pokojni preživljal med svojimi knjigami, lovskimi trofejami, slikami, starinskimi urami in drugimi starinami ter ob cveticah na svojem vrtu za muzejem. Rad se je še razvedril v veseli družbi in tudi na sprehode v naravo ni pozabil. Leta 1972 je dr. Pernat še telesno in duševno svež obhajal 90-letnico, nato mu je zdravje začelo pešati, duševno svežino pa je ohranil do konca. Do zadnjega se je še zanimal za dogajanja, sledil je poročilom o proslavah 700-letnice svojega rojstnega kraja Ormoža in prebiral obe publikaciji, ki sta izšli ob tej priliki, v Laškem in okolici pa so ga do smrti zanimala vprašanja spomeniškega varstva. Laško bo ohranilo lep spomin na moža, ki je pretežni del svojega življenja posvetil temu mestu in okolišu, najprej kot predsednik sodišča, nato kot vodja muzejske zbirke, ves čas pa kot neumoren turistični delavec. Zusammenfassung IN MEMORIAM DR. ARNOLD PERNAT Am 30. August 1973 ist in Laško der pensionierte Landesgerichtsrat Dr. Arnold Pernat gestorben. Der Verstorbene wurde am 28. November 1882 in Ormož geboren. Er besuchte die Volksschule in seinem Heimatort, das Gymnasium und die Universität in Graz, wo er im Jahre 1907 zum Doktor der Rechte promovierte. In seinen Studentenjahren wohnte er den archäologischen Ausgrabungen in seinem Heimatort bei, was sein Interesse für die Archäologie erweckte. Nach Abschluß des Studiums trat er seinen Dienst beim Gericht an und nach dem ersten Weltkrieg wurde er Vorstand des Bezirksgerichts in Laško, wo er bis zu seinem Tode lebte. In Laško genoß er großes Ansehen und war auch als Gemeinderat tätig. Er betätigte sich auch beim Verschönerungs- und Fremdenverkehrsverein (er war auch Präsident dieses Vereins), beim Alpenverein und als Jäger, Fischer und Kajaksportler. Dr. Pernat war im Jahre 1928 Vorsitzender des Wasserleitungsgremiums, als Laško die Wasserleitung bekam. Der Verstorbene hatte Laško liebgewonnen und interessierte sich für die Ortsgeschichte und Kunstdenkmäler und sammelte Artikel, die darüber geschrieben wurden. Als Gerichtsvorstand schon im Ruhestand, übernahm er im Jahre 1949 die Leitung des lokalen Museums in Laško. Damit begann ein neues Kapitel in seinem Leben. Obwohl dem Beruf nach Jurist, machte er sich mit großem Eifer und Liebe an die Arbeit, da er nun seine jugendlichen Neigungen in der Praxis verwirklichen konnte. Achtzehn Jahre lang, von Mai bis Oktober, empfing er zusammen mit seiner Gemahlin die Besucher im Museum. Auf jedes neue, für das Museum erworbene Exponat war er stolz. Wenn jemand von den Besuchern noch mehr von Laško und seinen Sehenswürdigkeiten erlahren wollte, lud ihn Dr. Pernat zu sich nach Hause ein, wo er ihn dann mit Einzelheiten bekannt machte. Durch solche Beziehungen sind viele Freundschaften entstanden, so daß Dr. Pernat zusammen mit seiner Gemahlin eine Art »Außenminister« von Laško war. Der Verstorbene war auch Vertreter des Denkmalpflegeamtes für Laško und auch diese Funktion erfüllte er vorbildlich. Erst mit 85 Jahren legte er beide Funktionen nieder, interessierte sich jedoch weiter für alle Begebenheiten auf diesem Gebiet. Dr. Pernat starb im hohen Alter von 91 Jahren. Die Stadt Laško wird ihn in schöner Erinnerung behalten. UDK: 551.311.2 : 614.84 FRANJO MAUER OB DVAJSETLETNICI VELIKE POVODNJI V CELJU DELEŽ GASILSKE ORGANIZACIJE PRI REŠEVALNIH DELIH Hudo neurje, ki je v petek 4. junija 1954 kmalu po 18. uri zajelo severne in vzhodne predele celjske kotline in mesto Celje, je povzročilo v območjih občin Dobrna, Strmec, Vojnik, Škofja vas, Celje, Šentjur pri Celju, Štore, Žalec, Laško in Rimske Toplice katastrofalne povodnji, kakršne ljudje ne pomnijo. Na področju Paškega Kozjaka ter južnih pobočij Pohorja so se utrgali kar trije oblaki. Pritoki reke Savinje so se kmalu spremenili v besneče hudournike, ki so prestopili bregove in rušili na svoji uničujoči poti vse, kar jim je bilo napoti. Pustošenje pa je še povečalo na stotine plazov. Tako so bili uničeni celi kilometri cest, domala vsi mostovi, cela vrsta gospodarskih poslopij, stanovanjskih hiš in žag pa porušenih in odnesenih. Kjer je stal v Vojniku gasilski dom, je po poplavi ostala le struga. Velike količine vode so ponoči napolnile vso celjsko kotlino ter poplavile tudi mesto Celje do 2,5 m visoko. Razbesnele so se vode pritoka Voglajne, ki si je utirala pot skozi Šentjur, Prožinsko vas, Štore in Teharje do Celja. Tudi potoki Pirešica, Koprivnica in Sušnica so ogrožali zahodne predele mesta Celja. Savinja je zaradi nenadnega dotoka velikih vodnih količin stranskih pritokov nevarno narasla in si utirala pot proti Zidanemu mostu. Preplavila je nižje ležeča naselja občin Laško in Rimske Toplice. Potok Gračnica je od Jurkloštra do izliva v Savinjo porušil vse mostove ter na mnogih mestih uničil cesto Rimske Toplice—Planina. Gasilska organizacija je v teh težkih dneh požrtvovalno izvrševala svojo dolžnost. Ze ob prvih hudih nalivih 4. junija zvečer je alarmirala svoje članstvo, ki je to noč reševalo v svojih okoliših. Povsod so klicali na pomoč gasilce. Klicom »Na pomoč!« pa se je bilo marsikdaj možno odzvati le s tveganjem lastnega življenja. Primerov velike požrtvovalnosti in pripravljenosti, tvegati vse za sočloveka je bilo mnogo prav iz vrst gasilcev. Najhuje je bilo v Vojniku, Arclinu in Škofji vasi. Komaj so odhiteli gasilci iz Škofje vasi v Vojnik, že je uničujoča sila pričela rušiti in odnašati cele hiše v Škofji vasi. Kako hitro je naraščala voda, dokazuje tragična smrt gasilca Ivana Tanška v Škofji vasi. Osnovani so bili štabi gasilske reševalne službe v Celju, Šentjurju, Žalcu, Vojniku in Laškem, katere so vodili sektorski poveljniki. V ogroženih krajih, kjer je bila zveza s centri pretrgana, so gasilci opravljali dolžnost reševanja pod vodstvom svojih društvenih poveljnikov, kakor je bil primer na Dobrni, Lembergu, Strmcu, Socki, Vojniku, Škofji vasi, Laškem, Rimskih Toplicah in drugod. Okrajni gasilski štab se ni formiral, ker prve dni zaradi pretrganih telefonskih zvez ni bilo mogoče koordinirati dela. Naslednje dni pa je bila po sektorjih izven mesta Celja v pretežni večini nevarnost odstranjena. V Celju samem pa so v štabu za gasilsko reševalno službo sodelovali tudi funkcionarji okrajne gasilske zveze. Štab se je formiral v soboto, 5. junija zjutraj, v njem pa so bili: Tone Špes kot operativni vodja, Franc Rigler, Franjo Mauer, Tone Škorjanc, Dolfe Bervar, Konrad Mulej, Mihael Jelen in Jože Kunej. V soboto popoldne je prišel v Celje poveljnik Gasilske zveze Slovenije Miran Špicar iz Ljubljane, nato pa še podpredsednik Milan Klemenčič iz Maribora. Ta je z mariborskimi gasilci vodil reševalno akcijo v Vojniku in Škoji vasi. Že v dopoldanskih urah so prihajala na pomoč okoliška društva, med prvimi so bili gasilci iz Slovenskih Konjic in Prebolda. V dopoldanskih urah se je reševalna akcija ob sodelovanju poveljnika Mirana Špicarja razširila. Poklicali so na pomoč vsa dosegljiva društva iz celjske okolice, Trbovelj, Maribora in Ljubljane. Klicu na pomoč so se polnoštevilno odzvali. Pri reševanju je tega dne sodelovalo 22 gasilskih enot z območja okraja Celje, 21 enot iz sosednjih okrajnih gasilskih zvez in sicer 6 iz Maribora, 5 iz Ljubljane in 10 iz Trbovelj. Stopili so takoj v akcijo pri reševanju, črpanju vode in odstranjevanju naplavin, predvsem v industriji, drugih javnih uradih in ustanovah, trgovskih podjetjih, skladiščih in drugod. Tudi za naslednje dni je štab za reševanje napravil načrt in določil, iz katerih okrajev naj bi gasilci prišli na pomoč. In to izmenoma iz Maribora, Ljubljane in Trbovelj. Gasilske enote iz bližnje okolice Celja pa so bile na delu pri reševanju vsak dan. Štab je imel organizirano prijavno službo, kjer so ogrožena podjetja in privatniki prijavljali potrebe po reševanju in črpanju vode. Zato je lahko razporejal gasilske enote in kontroliral delo. Na nekaterih objektih je bilo potrebno črpati vodo noč in dan, v mnogih primerih celo z več črpalkami. Tako so delale noč in dan na pošti 4 motorne črpalke, v Cinkarni 15, v bolnici 9, na mestni občini in v Zdravstvenem domu 4, v Jugopetrolu 2 in v Tovarni emajlirane posode 6 črpalk. Ko so bile v glavnem potrebe industrije in podjetij krite, so pričeli s črpanjem po vsem mestu in bližnji okolici (Trnovlje, Škofja vas, Vojnik, Ostrožno, Pečovnik, Čret, Zavodna, Nova vas). Številne gasilske enote so na tem področju opravile v štirih dneh veliko dela. Izčrpale so vse kleti, izčistile poplavljene stroje in delavnice, kletna stanovanja, izčrpale vodnjake in to v vseh primerih po dva do trikrat. Najvažnejši objekti reševanja Štab za reševanje je posvečal nekaterim objektom več pozornosti. V prvi vrsti velja to za celjsko pošto, kjer je voda vdirala do telefonskih akumulatorjev. Tu so črpali noč in dan s štirimi motornimi črpalkami in dosegli, da ni bila prekinjena telefonska zveza. V tej akciji so bili naj-požrtvovalnejši gasilci iz Slovenskih Konjic, ki so zdržali skoraj dva dni. Izkazali pa so se tudi gasilci iz Celja in Gaberja. Tudi Cinkarna je ob poplavi mnogo utrpela. Voda je udarila v kanale pod topilne peči in preplavila tovarno do višine 1,5 m. Ko je bil dostop v tovarno možen, so z mnogimi črpalkami (13 do 15) od sobote zjutraj do torka opoldne nepretrgoma praznili vodo iz jarkov. S tem so omogočili dovajanje plina po kanalih pod pečmi, da niso ugasnile. Pri črpanju vode je bila težkoča v tem, ker je bila voda močno pomešana z blatom, premogom in rudo ter so se številne črpalke pokvarile. Na njihova mesta so vključevali nove enote in končno so dobili iz rudnika Trbovlje dve električni centrifugalni črpalki in še eno od Betona v Celju, ki so opravljale nadaljnje črpanje vode. Popolnoma je bila poplavljena tudi celjska bolnica z Zdravstvenim domom. Voda je segala do 2 m v višino. V kleteh je bil uničen dragocen sanitetni material in hrana. Črpanje vode je bilo v soboto popoldne še neuspešno, ker je bil nivo vode v kleteh isti kot na terenu. Zaradi tega so s črpanjem vode prekinili za nekaj časa, nadaljevali pa so v nedeljo zjutraj, ko je voda zunaj že nekoliko usahnila. Voglajna je odnesla most pri pošti in prekinila vodovodno cev, ki dovaja vodo Zavodni, Čretu in Jožefovemu hribu. Celjskim gasilcem je uspelo napeljati gasilske cevi iz hidranta pri pošti v hidrant na drugi strani Voglajne in so tako vsaj delno oskrbeli prebivalstvo z vodo. Cevovod so nadzirali od sobote, 5. junija do petka, 11. junija štirje gasilci. V Titovi kasarni so stalno delovale po štiri motorne brizgalne, ki so črpale vodo iz kleti. Ko je bila izčrpana voda iz kleti, je ostalo povečini na dnu po 30 do 50 cm blata, katerega gasilske črpalke ne vlečejo. Zato so mobilizirali avto-cisterno za fekalije iz Maribora, ki je stopila v akcijo v bolnici. Ker ena ni zadostovala, so poklicali na pomoč še dve avtocisterni iz Zagreba, ki sta stopili v akcijo predvsem v Cinkarni, bolnici, v šolah, zdravstvenih ustanovah in javnih zgradbah. Disciplina gasilcev Disciplina gasilcev je bila v glavnem vzorna. Odziv poklicanih enot je bil zelo dober, izostala so le društva, ki nimajo lastnih prevoznih sredstev ali pa so imela doma dovolj dela. Nekatere gasilske enote so bile pri delu posebno požrtvovalne, tako so gasilci iz Kamnika vztrajali pri delu nepretrgoma od sobote popoldne do ponedeljka opoldne, dalje društva iz trboveljskega okraja, ljubljanska brigada pod vodstvom poveljnika Milana Vrhovca, mariborska brigada, katero so vodili Klemenčič, Samastur in Robinšek, ter društva sektorja Celje-mesto. Okvare na motornih brizgalnah Pri delu z motornimi brizgalnami je bilo izredno veliko okvar. Delno je tega kriva zastarelost brizgaln, pomanjkanje rezervnih delov, posebno svečk in, kakor je bilo že omenjeno, gosta in nečista voda. Ugotovili so, da so okvaro utrpele predvsem manjše vaške gasilske enote, ki imajo zastarele stroje in neizkušene strojnike. Od vseh delujočih je bilo v defektu 20% motornih brizgaln. Da bi mogli sproti odpravljati manjše okvare na motornih brizgalnah, so organizirali delavnico v prostorih mestnega društva, kjer sta uspešno delala Zdenko Puncer in Franc Dolinšek, v ponedeljek pa so poklicali na pomoč še strokovnjaka Pepela iz Žalca. Z odpravljanjem manjših napak so usposabljali motorne brizgalne za nadaljnje delo. Prehrana in prenočišča Prehrano gasilcev, ki so prispeli na pomoč iz daljne in bližnje okolice, je štab zadovoljivo reševal. Ze prvi dan reševanja je mestna občina Celje poskrbela po svojih predstavnikih (Uršič, Rigler) za delitev prvih obrokov suhe hrane. V naslednjih dneh sta skrbela za prehrano člana štaba Servar in Mule j. Za prenočišča ni bilo treba mnogo skrbeti, saj so številni gasici delali noč in dan, drugi pa so prespali noč na svojih vozilih ali pa v moštveni sobi gasilskega društva Celje-mesto. Bližnje gasilske enote pa so odšle domov in se naslednji dan zopet vračale. seznam sodelujočih gasilskih enot dne 5. junija Gasilsko društvo Objekt reševanja 1. Prebold Cinkarna 2. Žalec Jugopetrol 3. Lopata Cinkarna 4. Slovenske Konjice Pošta 5. Braslovče Ojstrica, Hotel Pošta 6. Konus, Slovenske Konjice Cinkarna 7. Latkova vas pri Preboldu Mlekopromet 8. Gotovlje Kajuhov dom, Soc. zavar., Turist 9. Petrovče Pošta 10. Kamnik Narodna banka 625 11. Celje-mesto Pošta 12. Celje-mesto Cinkarna 13. Celje-mesto Cinkarna 14. Domžale Cinkarna 15. Trbovlje-rudnik Mestno gledališče Gasilsko društvo Objekt reševanja 16. Babno 17. Motnik 18. Zreče, prostovoljno 19. Zreče, industrijsko 20. Tovarna Aero 21. Prebold, industrijsko 22. Griže 23. Maribor-mesto 24. Steklarna Rogaška Slatina 25. Trbovlje-mesto 26. Cementarna Trbovlje 27. Vrbje — Ločica 28. Vransko 29. MTT Maribor 30. Kaplja 31. Rogatec 32. Elektrarna Trbovlje 33. Ljubljana-mesto 34. Tabor 35. Kaplja vas 36. Ostrožno 37. Šempeter, industrijsko 38. Opekarna Loče 39. Hrastnik, prostovoljno 40. Hrastnik, rudnik 41. Hrastnik, steklarna 42. Dol pri Hrastniku 43. Zagorje 44. Lokrovec 45. Ljubljana — bolnica 46. Maribor, poklicna 47. Zagorje-mesto 48. Ponikva pri Grobelnem 49. TAM Maribor 50. Ruše 51. Bistrica pri Rušah Mlekopromet Bolnica Kajuhov dom Bolnica Kajuhov dom I. gimnazija, Sindikalni dom Bolnica Cinkarna MBjLjudski magazin, Hotel Pošta Pošta Pošta (ob 20 v defektu) Jurčičeva 5, Branibor Bolnica Mestna občina Bolnica II. osnovna šola Hotel Pošta Bolnica Jugopetrol Branibor Vino Koper, Branibor Pošta, Cinkarna Pošta Bolnica Bolnica Elektro Bolnica Mestna občina Podjetje za ceste Bolnica Kovinsko podjetje Hotel Pošta Majolka v Vojniku v Vojniku v Vojniku seznam sodelujočih gasilskih enot dne 6. junija Prispelo Gasilsko društvo število mož ob uri Objekt reševanja 1. Lenart v Slov. Goricah 10 5.15 Bolnica 2. Pekre 8 5.15 Bolnica 3. Bistrica pri Rušah 10 5.15 Bolnica 4. Kamnik 15 6.30 Hotel Pošta 5. Šmarje pri Jelšah 10 6.30 Bolnica 6. Zreče 10 6.30 Prevozništvo 7. Lokrovec 10 6.45 Ipavčeva 14 in 16 8. MTT Maribor 12 6.55 Cinkarna Gasilsko društvo število Qb uri Objekt reševanja mož 9. Maribor — Tezno 6 6.55 Kasarna Gaberje 10. Gaberje 20 6.55 Kasarna Gaberje 11. Maribor Predilnica 16 6.55 Kasarna Gaberje 12. Gotovlje 7 6.55 Bolnica 13. Ruše 12 7.00 Cinkarna, Kmet. zadruga 14. Zagorje 15 7.00 Cinkarna 15. Dol pri Hrastniku 22 7.05 Ul. 29. nov., MLO, osn. šola 16. Zagorje 15 7.30 Kmet. zadruga (Golmajer) 17. Ostrožno 8 7.45 Mlekopromet, Tov. emajl. p. 18. Latkova vas 10 7.45 Lekarna Center 19. LIO Konjice 3 8.10 I. gimnazija 20. Prebold 7 8.20 II. osnovna šola 21. Celje-mesto 10 8.30 Aškerčeva ulica 22. Rogaška Slatina 15 8.35 Bolnica 23. Celje-mesto 10 8.40 Branibor 24. Lukovca 22 8.45 I. osnovna šola, bolnica 25. Griže 7 8.50 Bolnica 26. Trbovlje-elektrarna 8 9.00 Šlandrov trg 27. Trbovlje-mesto 12 9.00 Šlandrov trg 28. Steklarna Rog. Slatina 9 9.05 Mestna občina 29. Pristava 18 9.15 Mestna občina 30. Pristava-Zibika 8 9.15 Mestna občina 31. Pristava-Šempeter 9 9.15 Mestna občina 32. Maribor 11 10.00 I. gimnazija 33. Ložnica 11 10.00 Tov. emajl. posode 34. Prebold-Kaplja vas 8 10.15 Narodna banka 35. Šempeter, tekstilna 5 10.30 Jenkova ulica 36. Impol, Slov. Bistrica 11 10.30 Bolnica 37. Kamnik 13 11.00 Vino Koper 38. Mestinje 15 11.30 Petrol 39. Studenci pri Maritjoru 9 13.00 Bolnica 40. Slovenska Bistrica 14 14.10 Cementnine 41. Gornja Bistrica 5 Kopališče Šlandrov trg 42. Šentvid pri Grobelnem 6 Cementnine 43. Slovenske Konjice 13 Kovinsko podjetje 44. Celje-mesto 16 Bolnica, štab seznam sodelujočih gasilskih enot dne 7. junija 1. Zagorje 8 6.00 Bolnica 2. Kotredež 7 6.00 Bolnica 3. Zagorje — rudnik 8 6.00 Cinkarna 4. Kamnik 13 6.30 Klavnica, Narodna banka 5. Maribor, avto za fekalije 4 6.30 Tovarniška 12 in Kovinarska 12 6. Celje-mesto 3 7.45 Pošta 7. Gaberje 5 7.45 Kasarna Gaberje 8. Gaberje 5 7.45 Kasarna Gaberje 9. Lopata 5 7.45 Cinkarna 10. Steklarna Hrastnik 12 8.00 Oficirski dom Gasilsko drušlvo število mož ob uri Objekt reševanja 11. Izlake 5 8.00 Cinkarna 12. Loke 5 8.00 Cinkarna 13. Trojane 11 8.00 Cinkarna 14. Celje-mesto 4 9.30 Bolnica 15. Rogaška Slatina 12 9.45 Bolnica 16. Prevoje 9 10.00 Tovarna emajl. posode 17. Blagovica 9 10.00 Cinkarna, Aškerčeva ul. 18. Vir 5 10.00 Tovarna emajl. posode 19. Drešinja vas 7 10.10 Cementnine, Kasarna 20. Ostrožno 11 10.10 Zdravstveni dom, Kasarna 21. Ljubljana-mesto 9 11.20 Bolnica 22. Ljubljana-Barje 10 11.50 Cinkarna 23. Medno 7 12.10 Metka 24. Ljubljana-Stepanja vas 4 12.35 Aškerčeva ulica 25. Ljubljana-Šiška 7 13.15 Bolnica 26. Ljubljana-Bežigrad 5 13.20 Bolnica 27. Ljubljana-Crnuče 5 13.20 Bolnica 28. Ljubljana-Vič 7 13.20 Bolnica 29. Ljubljana-Kozarje 6 13.20 Bolnica 30. Ljubljana-Brezovica 7 13.30 Mestna občina, Tovarna emajl. p. 31. Ljubljana-Zgornja Šiška 7 14.00 Petrol, Kasarna, Mariborska 32. Ljubljana-Dravlje 8 14.10 Dečji dom, Kmet. zadruga 33. Kemična Hrastnik 10 14.20 Šlandrov trg, Aškerčeva ul. 34. Ljubljana-Ježica 8 14.20 Tovarna emajl. posode 35. Ljubljana-Sentvid 8 14.20 Tovarna emajl. posode 36. Zagoije-rudnik 1 14.20 Cinkarna seznam sodelujočih gasilskih enot dne 8. junija 1. Celje-mesto 7 delali vso noč Bolnica 2. Ljubljana-mesto 9 delali vso noč Bolnica 3. Ljubljana-Vič 6 delali vso noč Bolnica 4. Celje-mesto 3 delali vso noč Pošta 5. Ljubljana-Kozarje 7 delali vso noč Bolnica 6. Kemična Hrastnik 10 6.00 Tovarna emajl. posode 7. Ljubljana-Dravlje 8 6.00 Tovarna emajl. posode 8. Ljubljana-Stepanja vas 4 6.00 Tovarna emajl. posode 9. Izlake 15 6.00 Tovarna emajl. posode 10. Ljubljana-Šentvid 8 6.00 Kasarna, Trnovlje 11. Vir-Blagoje 23 6.00 Kasarna Gaberje 12. Ljubljana-Sp. Šiška 7 6.00 Etol, Miklošičeva 13. Medno 7 6.00 Metka 14. Ljubljana-Zg. Šiška 7 6.00 Bolnica, Kersnikova 15. Bežigrad-Črnuče 10 6.30 Bolnica 16. Ježica 8 6.30 Bolnica, Elektro 17. Barje 10 6.30 Bolnica 18. Gaberje 12 6.30 Kasarna Gaberje 19. Ruše 7 7.00 Škof j a vas 20. Drešinja vas 8 7.05 Ljud. magazin, Aškerčeva 21. Ostrožno 9 7.25 Leskovškova, Tovarniška Gasilsko društvo število ob uri Objekt reševanja mož 22. Padova 6 7.30 Vojnik 23. Rače 6 7.30 Vojnik 24. Videš 5 7.30 Vojnik 25. Zgornja Bistrica 5 7.30 Vojnik 26. Slovenska Bistrica 5 7.30 Vojnik 27. Fram 5 7.30 Vojnik 28. Selnica 6 7.30 Škof j a vas 29. Ruše — tovarna 5 7.30 Škofja vas 30. Ruše 7 7.30 Škofja vas 31. Brezovica 6 8.00 Tovarna emajl. p., Tehnometal 32. Selnica 6 8.00 Škofja vas 33. Ruše — tovarna 5 8.00 Škofja vas 34. Maribor-mesto 9 8.00 Elektro 35. Razvanje 9 8.00 Cementnine 36. Pobrežje 10 8.00 Mariborska cesta 37. Svila 2 8.00 Mariborska cesta 38. Studenci pri Mariboru 8 8.00 Cret 39. Radvanje 2 8.00 Cret 40. MTT Maribor 9 8.00 41. Kamnica 3 8.00 II. osnovna šola 42. Predilnica Maribor 7 8.00 Mlekarna 43. Železnica 5 8.00 Mlekarna 44. Pekre 6 800 Hudinja, Vrunčeva 45. Tez no 6 8.00 Mariborska 46. Rače 6 8.00 Mariborska 47. Šentjur pri Celju 10 10.30 Trnovlje, Aškerčeva 48. Maribor, avto za lekalije 3 10.30 Bolnica seznam sodelujočih gasilskih enot dne 9. junija 1. Rečica 5 6.00 Tovarna emajl. posode 2. Rečica industrijsko 5 6.00 Tovarna emajl. posode 3. Dramlje 5 6.00 Trnovlje 4. Celje-mesto 4 6.00 Pošta 5. Šempeter v Sav. dol. 4 6.00 Škofja vas 6. Arja vas 3 6.00 Škofja vas 7. Zreče industrijsko 4 6.00 Ekonomija Lava, Delavska 8. Lesično 4 6.00 Škofja vas 9. Gomilsko 4 6.00 Vojnik, Škofja vas 10. Grajska vas 4 6.00 Škofja vas, Vojnik 11. Ločica-Vransko 5 6.00 Škofja vas, Vojnik 12. Žalec 5 6.00 Vrunčeva 7 13. Babno 5 6.00 Bolnica 14. Prožinska vas 7 6.00 Trnovlje 15. Lokrovec 7 7.00 Nova vas, Dobrova 16. Letuš 5 7.00 Cinkarniška pot 17. Braslovče 4 7.00 Dečkova, M. Krajnca 18. Lopata 6 7.00 Kersnikova, Mariborska 19. Ostrožno 8 7.00 Cinkarna, Ostrožno Gasilsko društvo število ob uri Objekt reševanja mož 20. Slovenske Konjice 11 7.30 Etol in Mariborska 21. Slivnica pri Celju 6 7.30 Trnovlje 22. Drešinja vas 7 7.30 Bolnica 23. Konus, Slovenske Konj ice 5 7.30 Etol 24. Zagrad-Pečovnik 8 7.45 Delavska, Mariborska 25. Gaberje 11 8.00 Kasarna Gaberje 26. Imeno 5 8.00 Mladinski dom, Tov. pohištva 27. Podčetrtek 5 8.00 Mariborska, Tov. pohištva 28. Sv. Peter na M. selu 4 8.00 Trnovlje 29. Mestinje 4 8.00 Trnovlje 30. Šmarje pri Jelšah 9 8.00 Dečkova 23, 25 31. Sedlarjevo 4 8.00 Mladinski dom, Tov. pohištva 32. Steklarna Rog. Slatina 5 8.10 Mariborska 71 33. Rogatec 10 8.45 Etol, Kersnikova 34. LIO Slov. Konjice 4 9.30 Ljudski mag., Sp. Hudinja 35. Loče 3 11.00 Trnovlje dne 10. junija 1. Celje-mesto 15 7.00 Bolnica 2. Babno 6 7.00 Bolnica 3. Zagrad-Pečovnik 6 7.30 Zadružni dom Babno 4. Steklarna Rog. Slatina 5 7.30 Vojnik, Vodnikova ul. .5. Šešče 5 7.30 Kersnikova ulica 6. Št. Lovrenc v Sav. dolini 4 7.30 Kersnikova ulica 7. Laško 4 7.45 Cret 71, 55, 32, 62, 11, 18 8. Zreče industrijsko 4 8.15 Majdičev mlin 9. LIO Slov. Konjice 4 8.30 Bežigrajska in Lava 10. Konus Slov. Konjice 5 8.30 Ekonomija Lava 11. Gaberje 12 8.30 Kasarna Gaberje 12. Slovenske Konjice 12 10.00 Vojnik 13. Lopata 5 Babno dne 11. junija 1. Ostrožno 5 7.00 Ostrožno 2. Lopata 5 7.00 Medlog 3. Celje-mesto 6 7.00 Bolnica 4. Babno 6 7.00 Bolnica 5. Gaberje 10 7.00 Kasarna Gaberje 6. Parižlje 6 9.15 Cementnine, Mestna občina 7. Tovarna nogavic Polzela 6 9.15 Klavnica, Mestna občina Ker so bila reševalna dela v glavnem končana, se je štab dne 11. junija zvečer razformiral. V seznamih niso zajeta industrijska gasilska društva Cinkarne, Tovarne emajlirane posode, Metke, Tovarne sadnih sokov in lesne industrije Savinja, ki so z vsem svojim članstvom sodelovala noč in dan pri črpanju vode in čiščenju naplavin v svojih podjetjih. POPLAVA V TOVARNI EMAJLIRANE POSODE V soboto 4. junija 1954 je v popoldanskih urah sonce izredno močno pripekalo. Okrog 17. ure se je nebo pooblačilo. Vsi znaki so kazali, da se bliža neurje. Kmalu po 18. uri se je vlila silovita ploha, ki je trajala nekako do 19. ure, nakar je curkoma padal dež pozno v noč. Delavci v tovarni, ki so končali popoldansko izmeno ob 20. uri, so delali normalno in tudi nočna izmena, ki je nastopila delo ob 20. uri, ni bila v začetku prav nič ovirana. Od vodilnih ljudi je bil od zgodnjih popoldanskih ur v tovarni le inž. Rihard Pompe (predsednik gasilskega društva). Postaja milice v Ga-berju je okrog 19. ure sporočila, da voda vdira v zadrugo v Vojniku, tudi druge postaje milice so dobile podobna sporočila, vendar še ni kazalo, da bi bila večja nevarnost za Celje. Kljub temu je postavil inž. Pompe k Vo-glajni opazovalca Draga Kranjca ter mu naročil, naj ga telefonično obvešča o stanju vode. Proti večeru je inž. Pompe v spremstvu nekaterih gasilcev pregledal stanje ob Voglajni in ugotovil, da voda hitro narašča. Opazovalcu je dal nalog, naj vsakih 5 minut telefonično obvešča dežurne gasilce o naraščanju vode. Opazovalec Drago Krajnc je dal zadnje sporočilo ob 22.15. Voda je z neverjetno naglico udarila čez bregove, tako da se je opazovalec s težavo rešil. 5. junija 1954: Pogled z Delavske 18 proti mestu, ob 5. uri 5. junija 1954: Pri vhodu v tovarno EMO ob 8.20 Ko je okrog 21. ure voda začela vdirati v kletno skladišče elektro-delavnice, je inž. Pompe poklical v tovarno nekatere mojstre, šefe produkcije in direktorja Vladimira Vebra. Vsi obveščeni so prišli takoj v tovarno. Ob 21.30 se je zlil močan val vode v tovarno. Prodrl je med konstrukcijsko pisarno in leseno barako ter se z neverjetno naglico širil in naraščal po dvorišču. V zadnjem trenutku je padla odločitev direktorja in inž. Pom-peta, da se takoj ustavi delo in ugasnejo peči, ustavi generator in kotlarna, delavstvu pa je bil dan nalog, da dvigne posodo, ki je bila postavljena na tleh, na višja mesta. Demontirali so elektromotor v lužilnici in ga postavili na višje mesto, medtem pa je voda začela vdirati v delavnice in se z veliko naglico širila. Delavcem so dovolili zapustiti delo in se umakniti na varna mesta. To je bilo okrog 22. ure. Z glavno sireno so objavili znak za nevarnost poplave. Ob 22.30 je vdrl po Delavski cesti silovit val vode, ki je z veliko naglico naraščal in prenašal s seboj težke hlode in razne druge predmete ter podiral ograje. Voda je vdrla v upravne pisarne in v pičlih 15 minutah narasla nad 1 m visoko, tako da se je dalo rešiti le to, kar je bilo najbolj nujno kot npr. pisalni in računski stroji, važnejši arhiv in pod. Gasilci in drugi delavci so se lotili reševanja v podjetju, vendar brez večjega uspeha. Reševanje tudi ni bilo mogoče. Okrepljena dežurna gasil- 5. junija 1954: Montažni oddelek EMO ob 9.55 ska desetina je z veliko težavo prišla v gasilsko garažo, kjer so bili spravljeni dihalni aparati in drugo orodje. Z velikim naporom so gasilci rešili dihalne aparate, 200 m cevi ter dve motorni brizgalni, kakor tudi vso gasilsko opremo v dežurni sobi. Gasilska desetina se je nato podala na reševanje v tovarno, kjer so rešili nekatere ljudi, elektromotorje, odprli peči »muflovke« in tako preprečili eksplozijo. Nato so nekateri gasilci še nudili pomoč ljudem, ki stanujejo na Delavski cesti in v bližini tovarne. Med ostalimi so tu rešili družino Pangerl. Nekaj po 24. uri je voda dosegla maksimalno višino okrog 1,4 m. Takšna je ostala približno eno uro, nakar je začela polagoma upadati. Pogled na poplavljene delavnice, posebno na skladišče, emajlirnico in surovinski oddelek, je bil strašen. V skladišču je voda podrla velike količine zložene posode in jo v silnem trušču razmetala po celem skladišču. Poplavljenih je bilo nad 180 ton že izgotovljene posode. V emajlir-nici je voda preplavila razgrete peči, a v surovinskem oddelku je segala višina vode čez najobčutljivejše dele strojev. Poplavljenih je bilo nad 600 elektromotorjev. Voda je prinesla s seboj tudi veliko blata in druge nesnage, tako da so se vsi kanali napolnili in zamašili in voda ni mogla odtekati. Dne 5. junija je ob 4. uri bila višina vode še vedno nad 80 cm, nato pa je začela naglo upadati. V tovarni, kakor tudi na dvoriščih, po cestah in 5. junija 1954: Park ob Delavski cesti stanovanjskih hišah so ostale velike količine blata. Voda je bila pomešana tudi s kislino, ki se je razlila deloma v tovarni organskih barvil, Cinkarni, a okrog 50 steklenih balonov kisline se je razlilo v sami tovarni. Razlita kislina, pomešana z vodo, je povzročila veliko škodo na strojih in drugih napravah, kakor tudi na materialu, predvsem pa na pločevini, polizdelkih in gotovih izdelkih. Okrog 9. ure dopoldne je voda že toliko upadla, da je bilo mogoče hoditi po podjetju, vendar zaradi velikih količin blata ni bilo mogoče misliti na čiščenje poplavljenih delavnic. Stroji in vse naprave so nudile žalostno sliko opustošenja. Šele ob 14. uri so pričeli z delnim čiščenjem, predvsem so odpirali kanale, da bi se voda čimprej odtekla. Načrtno delo pri čiščenju so pričeli šele naslednji dan, to je v nedeljo 6. junija. Formirali so štab, ki so ga sestavljali vsi vodilni uslužbenci z direktorjem na čelu, nato predsedniki upravnega odbora, delavskega sveta in sindikata ter sekretar partijskega komiteja tovarne. Takoj so bili storjeni najnujnejši ukrepi, predvsem pa so začeli delati načrtno. Podjetju so priskočile na pomoč nekatere gasilske enote in kolektivi, ki so se na vso moč trudili, da bi spravili podjetje v normalno stanje. Posebno uspešno so delovale naslednje gasilske enote: Poklicni gasilci iz Ljubljane, Poklicni gasilci iz Maribora, gasilska društva Ostrožno, Rudnik Laško, Rečica ob Savinji, Ljubljana-Ježica, Blagovica, Prevoje, Dravlje, Zagorje in Hrastnik. Pomoč, ki so jo nudila razna podjetja, je bila tudi dobrodošla. Agro-servis iz Ljubljane je dal na razpolago v najbolj kritičnem času črpalko, traktor in 6 ljudi; Vojno poduzeče Kamnik je darovalo poplavljencem 12,5 m3 lesa in dalo na razpolago tovarni avto s šoferjem; Saturnus iz Ljubljane je dal na razpolago tovorni avto in šoferja za 14 dni; Litostroj iz Ljubljane je poslal 12 strokovnjakov za teden dni; 25 članov kolektiva Zdravilišča Novo Celje je delalo v tovarni 5 dni po 5 ur na dan. Ostala podjetja so pomagla predvsem pri sušenju elektromotorjev in varilnih agregatov. Posebno so si prizadevala Elma, Črnuče, kakor tudi Rade Končar, Zagreb in TAM Maribor. Od 600 poplavljenih elektromotorjev so jih strokovnjaki EMA sami usposobili okrog 250, ostale pa so usposobila navedena podjetja. Tudi od 100 poplavljenih agregatov za varjenje so jih 20 posušili doma, ostalo količino pa že prej omenjena podjetja. Okrajni sindikalni svet je organiziral 18 tovornih avtomobilov za odvoz blata in druge nesnage. Avtomobili so bili večinoma iz Ljubljane, nekaj pa tudi iz drugih krajev. Iz kolektiva Steklarne Rogaška Slatina je prišlo v nedeljo delat 40 ljudi, ki so delali 3 ure pri čiščenju stanovanjskega naselja. V tovarni je delo hitro napredovalo. Kolektiv je vložil vse svoje moči, da je najprej očistil delavnice ogromnih naplavin. Najprej so usposobili oddelke in naprave, ki so imele možnost pomagati drugim oddelkom. To so bili vodovod, razsvetljava, črpalka na Voglajni, remontni oddelek, Pogled na poplavljeno Zavodno (vzhodni del Celja) kotlarna, mehanična delavnica, generator s plinskim vodom, žarilne peči, lužilnica idr. Dne 8. junija je bila zakurjena kotlarna in očiščena lurgi naprava, a acetilenska naprava je bila v pogonu že naslednjega dne. 11. junija je bila usposobljena črpalka ob Voglajni, kar je mnogo pripomoglo k hitrejšemu delu. V naslednjih dneh je začel delati tudi generator. Močno je bila poškodovana telefonska centrala in poplavljeni so bili vsi telefonski aparati, ki so se nahajali v pritličnih pisarnah. Štab je poskrbel, da je bila vzpostavljena zasilna zveza z mestom, in sicer najprej na eni liniji, v 8 dneh pa so imeli zvezo že na treh linijah. Domači strokovnjaki pa so centralo usposobili v pičlih 20 dneh in tako dobili zvezo s posameznimi delavnicami, oddelki in pisarnami. Po vsestranskem prizadevanju celotnega kolektiva je bila tovarna dokončno usposobljena dne 28. junija. Ta dan je začela normalno obratovati. NAJVEČJA VIŠINA VODE V OBRATIH Lužilnica pocink. 119 cm Stiskov, odpadkov 118 cm Lužilnica emajl. 100 cm Uprava v splošnem 95 cm Lužil. stroj za alu 113 cm Sklad, polizdelkov 130 cm Emajlirnica 97 cm Parni kotli 100 cm Dekor oddelek 111 cm Plinski generator 153 cm Peskarnica 121 cm Črpalka ob Voglajni 165 cm Izdel. šablonov 117 cm Prikrojevalnica 115 cm Sestavljalnica 111 cm Vlačilnica 124 cm Brušenje in zakov. 103 cm Oblikovalnica 129 cm Lakirnica 120 cm Zarilna peč I 136 cm Izdel. jekl. k. 100 cm Zarilna peč II 113 cm Mineralni mlin 118 cm Kovačnica 100 cm Topilnica emajlov 103 cm Izdelov. ročajev 130 cm Mlin za emajle 103 cm Varilnica 115 cm Kalilnica 115 cm Kleparski oddelek 117 cm Radiator 112 cm Radiatorski oddelek 112 cm Mehanična delavnica 117 cm Izdel. kopalnih kadi 113 cm Zidarji 112 cm Pokositrarna 119 cm Strojno ključav. 115 cm Lužilnica voj. kotlov 112 cm VIŠINA VODE PO STANOVANJSKIH HIŠAH Mariborska cesta 62 160 cm Delavska cesta 29 130 cm Mariborska cesta 56 80 cm Delavska cesta 29a 130 cm Kovinarska ulica 1 50 cm Delavska cesta 31 130 cm Kovinarska ulica 2 50 cm Krožna pot 4 220 cm Kovinarska ulica 4 70 cm Krožna pot 5 145 cm Kovinarska ulica 5 95 cm Krožna pot 6 220 cm Kovinarska ulica 7 106 cm Krožna pot 7 190 cm Kovinarska ulica 9 116 cm Krožna pot 8 190 cm Kovinarska ulica 11 112 cm Krožna pot 9 172 cm Kovinarska ulica 12 110 cm Krožna pot 10 220 cm Delavska cesta 35 90 cm Kersnikova ulica 2, 2a, 4 160 cm Delavska cesta 16 198 cm Ulica 29. novembra 11 185 cm Delavska cesta 18—20 200 cm Dečkova 3 76 cm Delavska cesta 22 200 cm Dečkova cesta 57, 58, 59, 60 cm Delavska cesta 27 130 cm IKŠ 190 cm DELO NA POPLAVLJENIH PODROČJIH IZVEN CELJA Okoliš Vojnik ob poplavi — Iz poročila sektorskega poveljstva Voj- nik — poveljnik Franjo Zidanšek. Po hudih nalivih v noči od 4.—5. junija so iz hribov in strmin nad Dobrno, Strmcem in Vojnikom prihrumele velike količine vode. Potoka Dobrnica in Hudinja sta postala veletok, ki je rušil za seboj vse, kar je zajel. Temu se je pridružil še drugi vodni val z vzhodnih obronkov Tomaža. Vojnik je bil v spodnjem delu popolnoma zalit. Voda je rušila stanovanjske in gospodarske zgradbe, mostove, odnašala les in preplavila žitna polja. Silne vodne gmote so se zaletele v zidan gasilski dom, ki je izginil v valovih proti Škofji vasi. Ljudje so se zatekali na podstrešja in dimnike, bilo je tudi žrtev, mnogo živine je utonilo. Že po prvem spoznanju nevarnosti naraščanja vode so se oglasile sirene. Gasilci so z vso naglico obveščali prebivalstvo o grozeči nevarnosti. Gasilsko društvo Vojnik je klicalo sosedna društva na pomoč. Prihiteli so gasilci iz Škofje vasi, Trnovelj, Ljubečne in Gaberja, ki pa so se morali hitro vrniti na svoja področja, ker jih je tudi že ogrožala voda. Na pomoč v Vojnik je prišla gasilska enota iz Slovenskih Konjic. Že na Frankolovem in Ivenci so bredli vodo, ustavili pa so se v Višnji vasi, kjer je bilo že vse pod vodo. Najprej so z vrvmi rešili 4 vojake, ki so reševali in se pred naraščajočo vodo zatekli na streho svinjaka. Nato so pomagali reševati živino in druge predmete. Gasilci iz Maribora, ki so hiteli na pomoč v Celje so se ustavili za kratek čas v Vojniku in Škofji vasi, kjer so z vso vnemo reševali. Pri reševanju ob poplavi se je 5. junija smrtno ponesrečil in utonil Ivan Tanšek, član GD Škofja vas. Reševal je živino in druge predmete ter nato pohitel še v svoje stanovanje, da bi kaj rešil. Zajel ga je val vode in je utonil. Gasilska društva sektorja Vojnik so z velikimi napori sodelovala pri reševanju ljudi, živine in drugih premičnin, nato pa vse do 11. junija pomagala odstranjevati naplavljen les in drug material. Črpali so vodo iz kletnih in stanovanjskih prostorov, čistili ter razkuževali vodnjake. V reševalni akciji je sodelovalo vseh 12 gasilskih društev sektorja Vojnik, in sicer Socka z 20 člani, Šmartno v R. d. s 35 člani, Ljubečna z 32 člani, Trnovlje s 24 člani, Dobrna z 20 člani, Škofja vas s 30 člani, Vojnik s 30 člani, Strmec s 24 člani, Frankolovo z 18 člani, Lemberg z 18 člani in Vitanje s 26 člani. Industrijsko gasilsko društvo Tovarne volnenih odej Škofja vas je s 27 člani postavilo leseno barikado pred vhodom v prostore in s tem preprečilo, da voda ni odnašala strojev in materiala. Štab gasilske reševalne službe v Celju je dodelil na področje sektorja Vojnik za reševalna dela: 8. junija 13 gasilskih enot (večina iz OGZ Maribor), 9. junija 12 gasilskih enot (iz OGZ Celje) in 10. junija 2 gasilski enoti. Iz poročila sektorskega poveljstva Šentjur pri Celju Neurje dne 4. junija je že od do 18. ure izlilo toliko padavin, da so Pesnica, pritok Voglajne, kakor tudi ostali manjši pritoki narasli za 2,5 m. Pri Zadružnem domu v Šentjurju je voda tekla preko ceste v višini 30 cm. Največja količina vode je pritekla po strugi Pešnice; ta je sprejemala količine padavin, ki so padle v Konjiških gorah. Od tod se je valila voda skozi Dramlje, Sele v Šentjur ter že nosila les ter druge premičnine. Ob 20. uri je bil položaj tako resen, da so alarmirali gasilstvo in obvestili prebivalstvo o grozeči nevarnosti. Posebej so še obvestili Tovarno poljedelskih strojev, ki je pričela reševati stroje, predvsem elektromotorje. Pesnica je v dveh zaporednih valih zalila področje spodnjega Šentjurja, severno od železniškega nasipa ter s silovito naglico rušila in odnašala, kar se ji je zoperstavljalo. Ker je v železniškem nasipu le en propust do Voglajne, ta vodna masa ni mogla sproti odtekati; tako je bil ob 22. uri poplavljen ves spodnji trg. Voda je naraščala in pritiskala na železniški nasip, ki ga je ob 2. uri (5. jun.) pretrgala. Med tem časom so bili vsi ogroženi že obveščeni po gasilskih kurirjih ter že reševali živino in premičnine. Vodostajna služba je ugotovila, da se je ob 3. uri Pešnica umirila ter ob 4. uri pričela polagoma upadati. Nivo vode je bil severno od nasipa za 1,5 m višji kot južno od nasipa. Ob 6. uri je pričela naraščati Voglajna ter resno ogrožati lesno industrijsko podjetje ter Mline. Ker so bili pravočasno obveščeni o nevarnosti, so rešili elektromotorje in gasilsko orodje. Voda je odnesla okrog 100 m3 razne hlodovine, ki je nato ogrožala mostove na Voglajni. Vodne gmote so se valile proti Štoram in Teharjem. V Štorah so gasilci najprej pomagali reševati stroje v tovarni, nato pa so pomagali še civilnemu prebivalstvu. V Teharjih pa so gasilci reševali v mlinu moko in žito ter razbremenjevali mostove. Ko je voda na površju že odtekla, so gasilci črpali vodo iz kleti in vodnjakov ter čistili mline ob Voglajni. Organizacija reševanja na poplavljenem področju Od 4. do 6. junija so gasilske enote reševale na svojem teritoriju pod vodstvom društvenih poveljnikov, ker je bila prekinjena zveza med posameznimi kraji. Šele, ko je bila možnost koordiniranega dela, se je v nedeljo ob 7.30 sestal štab za reševanje v šentjurskem sektorju. V njem so sodelovali: Jože Boršič za organizacijo delovne sile; Feliks Smola za reševalna dela; dr. Franc Svetina za zdravstveno službo in sanitarna dela; inž. Adolf Cizej za pomoč kmetijskemu sektorju; komandir milice Šentjur za varnostno službo. Štab je poskrbel za reševalna dela in izdal naloge za reševanje žita iz centralnega skladišča, za razbremenitev mostov, natrpanih s hlodovino, za črpanje vode iz kleti in vodnjakov, za razkuževanje vodnjakov, za čiščenje mlinov in varovanje hlodovine, ki je bila naplavljena po njivah in travnikih. Pri reševalnih delih so sodelovala naslednja gasilska društva: Šentjur: 4. junija (15 članov), 5. junija (12 članov), 6. junija (12 članov), 7. junija (12 članov), 8. junija (10 članov v Celju). Štore: 5. junija (32 članov). Dramlje: 8. junija (5 članov v Celju). Ponikva: 6. junija (5 članov). Teharje: 4. junija (13 članov). Prožinska vas: 4. junija (17 članov), 8. junija (5 članov v Celju), 9. junija (9 članov), 10. junija (7 članov). Slivnica: 4. junija (8 članov), 5. junija (5 članov), 9. junija (6 članov v Celju). Lokarje: 5. junija (5 članov). Loka-Žusem: 5. junija (14 članov). Iz poročila sektorskega poveljstva Žalec — poveljnik Vinko Jordan. Katastrofalna poplava, katera je težko prizadela mesto Celje z ožjo okolico, Vojniško kotlino in severni del Savinjske doline, je zelo občutno prizadela tudi območje našega gasilskega sektorja in predvsem naselja Velike Pirešice, kjer je narasel potok Pirešica za celih 5 m nad normalo ter žalil hiše in odnesel mostove; bila so pri tem ogrožena življenja ljudi in živali. Tudi potok Ložnica je izredno narasel, prestopil pri Polzeli in Grušovljah bregove ter se z veliko hitrostjo in silo razlil čez polja in travnike ter poplavil vasi Grušovlje, Podlog, Gotovlje, Ložnico, Arjo vas, Dre-šinjo vas in delno tudi Leveč. Spričo te nepričakovane katastrofe so klicale v noči od 4. na 5. junij sirene naših gasilskih društev gasilce na pomoč. Glavno reševalno delo so opravili gasilci v noči od 4. do 5. junija. Ze ob 21. uri je bilo alarmirano društvo Žalec. Takoj so se odpeljali na Veliko Pirešico, kjer so reševali iz barake speče delavce Cestnega podjetja. Rešili so 12 delavcev, le zadnji je po nesrečnem naključju padel v vodo in utonil. Gasilci iz Prnovega so v kritični noči reševali ljudi in živino na levem bregu Pirešice; nekateri so hodili do pasu v vodi. V Gotovlje je prihrumela voda že ob 23.30. Z znakom alarma so zbudili prebivalce, ki niso slutili nevarnosti. Gasilci so pomagali ljudem spravljati živino na višje lege. Pod kozolci in gospodarskimi poslopji je drla voda in odnašala s seboj razno orodje. Gasilci so bredli po vodi od objekta do objekta ter zavarovali predmete, da jih ni odnesla voda. Po 2. uri je začela voda upadati, gasilci pa so bili budni in na delu do jutra. V zgodnjih jutranjih urah je klical na pomoč rudnik v Zabukovci, kjer je voda zalila jašek, v katerem sta bila še dva nerešena rudarja. Takoj so stopili tam v akcijo gasilci iz Žalca in Vrbja. Naslednji dan 5. junija so gasilci pomagali pri pospravljanju raznih nanošenih predmetov, pri čiščenju cest ter gradnji zasilnih mostov ali brvi. Na poziv štaba za reševanje v Celju smo z našega sektorja dali vse razpoložljive motorne brizgalne z desetino moštva. Pri črpanju vode iz kleti in stanovanj so v Celju v soboto, nedeljo in ponedeljek sodelovala naslednja društva: Žalec, Gotovlje (4 izmene), Vrbje, Zg. Ložnica, Šempeter, Drešinja vas, Arja vas, Petrovče in Leveč. Društvi Zg. Ponikva in Prnovo se zaradi porušenih mostov akcije v Celju nista mogli udeležiti. Ko so prišla društva iz Celja domov, so morala še na svojem območju črpati vodo iz kleti in vodnjakov, ki so bili zaradi poplave okuženi. Tako so imela društva tudi vsako na svojem področju dosti dela. Iz poročila sektorskega poveljstva Laško — poveljnik Roman Mlakar Katastrofalna poplava, ki je zajela celjsko kotlino v noči od 4. do 5. junija je zaradi visoko narasle Savinje in njenih pritokov občutno prizadela tudi od Celja do Zidanega mostu ležeče kraje; ti so: Laško, Tevče, Marija Gradec, Šmarjeta, Rimske Toplice in Gračnica — na področju občin Laško in Rimske Toplice. Voda je vdirala v niže ležeče zgradbe v navedenih krajih, v trafo-postajo, zdravilišče in dom Partizana v Laškem, ogrožala del vasi Šmarjeta, v dolini Gračnice odnesla vse mostove, porušila na mnogih krajih cesto Toplice—Jurklošter. Gasilsko društvo Laško je na svojem področju v noči od 4.—5. junija reševalo živino, pohištvo in prehrano ter alarmiralo prebivalstvo v ogroženih stavbah. V naslednjih dneh je črpalo vodo na trafopostaji, v zgradbi zdravilišča in doma Partizana — nato pa tudi pomagalo pri reševalnih delih v Celju. V tej akciji je sodelovalo 27 članov. Gasilsko društvo Rimske Toplice je reševalo na svojem področju v Šmarjeti, Rimskih Toplicah in Gračnici. Evakuirali so ljudi in živino iz ogroženih predelov. Pravočasno so odstranili arhiv in premičnine iz poplavljenih prostorov občinskega ljudskega odbora ter pošte v Rimskih Toplicah. Sodelovalo je 19 članov. Gasilsko društvo Rečica je sodelovalo pri črpanju vode in odstranjevanju naplavin v Celju in na cesti v Tremarjih. Akcije se je udeležilo 26 članov. Gasilsko društvo Vrh nad Laškim je odstranjevalo naplavine v Laškem in Tevčah. Iz poročila sektorskega poveljstva Prebold — poveljnik Miha Lapan Zaradi velikih padavin v noči dne 4. junija so naši gasilci bili v pripravljenosti. Vode na našem območju niso toliko narasle, da bi preplavile bregove. V rudniku Zabukovca je voda zalila jašek, iz katerega se dva rudarja nista mogla rešiti. Uprava rudnika je klicala na pomoč sosedna gasilska društva. Z našega sektorja so se reševanja v rudniku udeležila tri društva: Tkalnica Prebold, Griže in Latkova vas. Prišli pa so tudi gasilci iz Žalca in Vrbja. Gasilci so takoj stopili v akcijo, postavili so štiri motorne brizgalne v verigo, da bi iz 160 m globokega jaška črpali vodo, kar pa jim ni uspelo. Ker so se po dveurnem delu trije strojniki onesvestili, so prenehali z delom. Ko so prispeli poklicni gasilci iz Ljubljane, so ugotovili, da je to delo neuspešno in nemogoče. Šele ko so delavci rudnika montirali električno črpalko, ki je po gasilskih tlačnih ceveh izčrpala vodo, so rešili rudarja. Dne 5. junija je štab za reševanje klical vsa društva na pomoč v Celje. Društva so se pozivu takoj odzvala in po načrtu odšla v Celje. Pri črpanju vode v Celju od 5. do 10. junija so z našega sektorja sodelovala naslednja gasilska društva: Tkalnica Prebold, Griže, Latkova vas, Kaplja vas, Prebold-Dolenja vas, Šešče in Sv. Lovrenc skupno z 276 člani. Ker na svojih območjih niso imeli poplave, so se reševalnih del, ki jih je vodil štab za reševanje v Celju, udeležili še naslednji: Gasilska društva sektorja Vransko: Vransko: 5. junija (6 mož); Kapla: 5. junija (10 mož); Ojstriška vas: 5. junija (8 mož); Ločica: 9. junija (4 možje); Gomilsko: 9. junija (4 možje); Grajska vas: 9. junija (4 možje). Ker v sektorju Vransko niso imeli primernega prevoznega sredstva, je kmetijska zadruga dala na razpolago svoj tovorni avtomobil, ki je gasilce prevažal na določena mesta in nazaj. Gasilska društva sektorja Mestinje: Dne 6. junija: Pristava (18 članov), Mestinje (15 članov), Zibika (9 članov), Sv. Peter (9 članov in Šmarje pri Jelšah (8 članov). Dne 9. junija: Šmarje pri Jelšah (9 članov), Mestinje (4 člani), Sv. Peter (4 člani), Podčetrtek (5 članov) in Imeno (4 člani). Gasilska društva sektorja Rogaška Slatina: Rogaška Slatina: 5. junija (9 članov), 6. junija (5 članov), 7. junija (5 članov), 9. junija (4 člani). Rogatec: 5. junija (14 članov), 6. junija (9 članov), 7. junija (7 članov), 9. junija (6 članov). Steklarna Rog. Slatina: 5. junija (10 članov), 6. junija (9 članov), 9. junija (5 članov), 10. junija (5 članov). S sektorja Kozje sta bili na reševanju v Celju društvi Lesično in Sedlarjevo. S sektorja Konjice je uspešno sodelovalo društvo Slovenske Konjice 5., 6., 9. in 10. junija. POMANJKLJIVOSTI PRI ORGANIZACIJI REŠEVALNE SLUŽBE Poveljnik Gasilske zveze Slovenije Miran Špicar, ki je prišel v Celje 5. junija, je objavil v Gasilskem vestniku št. 9—10/1954 med drugimi tudi naslednje pomanjkjivosti dela štaba za reševanje v Celju: »Od alarma pa do 7. ure zjutraj ni bilo enotnega poveljevanja, temveč je vsako društvo na območju Celja delovalo zase in pomagalo tam, kjer je samo uvidelo potrebo. Najbolj učinkovito pomoč so nudili pošti. Šele zjutraj se je formiral sektorski štab, ki pa v resnici ni bil štab, ampak vodstvo od strani tovariša Špesa, kateremu je primanjkovalo sodelavcev. V štabu se je takrat nahajal le en član, ki je vpisoval prijave za pomoč m operiral s telefonom. Dobro je delovala obveščevalna služba s kurirji iz GD Celje-mesto. Okrog 11. ure sem prišel v Celje in skupno s tovarišem Špesom pričel organizacijo štaba tako, da smo delo razdelili na administrativno in operativno področje. Šele potem smo pričeli točneje voditi evidenco o sodelujočih edinicah in odrejanju na razna mesta, ki so bila pomoči potrebna. V toku popoldneva so edinice lahko dobile kosilo. Vendar organizacije za pravilno razdelitev in prihajanje v določena gostišča ni bilo. Več edinic je zato ostalo tega dne brez hrane. Istega dne zvečer je zmanjkalo kruha, ker se v toku popoldneva ni nihče zanimal za prehrano ter smo o tem začeli razpravljati šele zvečer, ko je nastopil čas delitve hrane in so se posamezniki zaradi tega pritoževali. Glede na take in podobne pomanjkljivosti pri organizaciji sem dobil vtis, da se vsi funkcionarji niso dovolj hitro znašli in se v prvih urah katastrofe niso takoj zavedali odgovornosti. Nekateri so celo smatrali, da njihova prisotnost ni potrebna. V bodoče bo nujno takoj ob nastopu katastrofe organizirati komandno mesto prav tako, kakor bo morala organizarano delati vsaka najmanjša edinica. V takih primerih je potrebno, da je štab formiran v okrajnem merilu. Obstajati pa mora tak štab iz vodje, najmanj dveh pomočnikov, adju-tanta, dveh telefonistov in ene administrativne moči. V štabu je treba imeti 1 desetino kurirjev, ki dobro poznajo ogrožen teritorij.« Strokovno tehnični svet pri Gasilski zvezi Slovenije je razpravljal o izvedbi akcije pri poplavah in sprejel sklep, da se gasilstvo Slovenije čimprej opremi in usposobi tudi za reševanje pri poplavah.« Danes — po dvajsetih letih — se v primeru elementarnih nesreč formirajo štabi civilne zaščite pri skupščinah občin, v katerih sodelujejo tudi gasilske organizacije. VIRI Franjo Mauer — 100 let gasilstva v Celju, 1971 Gasilski vestnik 5—6/1954 Arhiv Okrajne gasilske zveze Celje Arhiv EMO, Celje UREDNIŠKI ZAPISEK OB PETNAJSTEM CELJSKEM ZBORNIKU Razne okoliščine objektivnega in subjektivnega značaja so povzročile, da tudi petnajsti CELJSKI ZBORNIK ni mogel iziti do konca leta 1973 v običajnem enoletnem obsegu. Že ko smo ob koncu avgusta 1973 prvikrat končali redakcijo, je gradivo presegalo obseg 20 tiskovnih pol, ki se je po dosedanji ustaljeni praksi pokazal kot primeren in uresničljiv glede na razpoložljivi denar enega gospodarskega leta. Zaradi vsebinske tehtnosti in aktualnosti je bilo zelo težko karkoli položiti v predale, da bi prišlo na vrsto šele kdaj pozneje. Prav tedaj so se v tiskarni lotili tiska drugega dela Orožnove ZGODOVINE CELJA IN OKOLICE, katere prvi del je kot izredna izdaja Celjskega zbornika izšel ob avtorjevi osemdesetletnici v decembru 1971. Skrb za natis te obsežne knjige je zahtevala mnogo več dela in dalj časa, kot smo prvotno računali, zlasti še zato, ker sta avtorjev tekst in dokaj bogato slikovno gradivo občutno prekoračila pričakovani obseg. Knjiga je bila dotiskana šele ob začetku julija 1974 in je prišla na knjižni trg ob letošnjem celjskem občinskem prazniku. Kapacitete v tiskarni in delovne možnosti urednikov, ki ta posel opravljajo poleg svojih rednih delovnih obveznosti, nam ne dopuščajo, da bi tiskali hkrati dve knjigi, zlasti ne tako obsežni. Tudi tiskarskih stroškov za obe knjigi hkrati bi z razpoložljivim denarjem ne zmogli plačati hkrati ampak le v nekoliko razmaknjenih časovnih presledkih. Ker se je zaradi vsega tega natis rednega CELJSKEGA ZBORNIKA odmaknil do srede letošnjega leta, je uredništvo sklenilo tudi tokrat izdati oba letnika za leti 1973 in 1974 v eni knjigi. Prispevki, ki so nam jih poslali stari in novi sodelavci, so nam omogočili nadaljevati dosedanjo vsebinsko in uredniško koncepcijo zbornika, tako da tudi naša petnajsta redna knjiga ni le obsežna, ampak tudi po vsebini dovolj raznolika in uravnotežena. Prepričani smo, da bo pri razumnikih tako na celjskem pokrajinskem območju kot tudi drugje po Sloveniji in morda še kod drugod naletela na prav tako ugoden sprejem kot prejšnje. Iz vsebine letošnjega zbornika se nam zdi vredno omeniti troje. Poljskemu umetnostnemu zgodovinarju dr. Stanislawu Szymanskemu se je ob proučevanju življenja in dela slikarja Marcina Teofilowicza porodila misel, da bi utegnil biti ta Poljak, ki pa je večino svojih del naslikal v Gornji Italiji in na Tirolskem, tudi avtor znamenitega Celjskega stropa. To svojo domnevo, oprto predvsem na slogovne elemente in paralele, je poskusil povedati in utemeljiti v razpravi, ki jo je poslal sedanjim čuvarjem te umetnine, strokovnim kolegom v celjskem pokrajinskem muzeju. Ker je svojo domnevo izrazil zadržano in brez težnje po senzacio-nalnosti, smo ta njegov prispevek k umetnostnozgodovinski osvetlitvi ene od najpomembnejših starejših celjskih likovnih umetnin uvrstili v letošnji zbornik. Morda bo ta objava vzpodbudila slovenske umetnostne zgodovinarje k novim analizam in raziskavam v smeri, ki jo je nakazal že dr. France Stele in ki jo poskuša dr. Szymanski samo po svoje nadaljevati. V poljščini napisano razpravo je za objavo v našem zborniku v slovenščino prevedel prof. Anton Aškerc. Ker pa bi izsledki in domneve dr. Szymanskega utegnili zanimati tudi umetnostne zgodovinarje iz italijanskih in avstrijskih pokrajin, kjer je živel in slikal domnevni avtor celjske umetnine, smo povzetku v poljščini (saj sta Poljaka tako obravnavani slikar kot tudi avtor razprave) dodali še italijanski in nemški prevod povzetka. Temeljita raziskovanja, ki jih opravlja na razvalinah starega celjskega gradu celjski zavod za spomeniško varstvo, so odkrila veliko novega. Naravno je, da je nekaj ugotovitev iz teh umetnostnozgodovinskih in arheoloških raziskav našlo mesto že v tem zborniku in da bodo rezultati raziskav naslednjih let objavljeni v prihodnjih zbornikih. V letošnjem zborniku je natisnjeno tudi narodopisno gradivo s Pa-škega Kozjaka, ki ga je leta 1971 in 1972 zbrala skupina sodelavcev, članov celjske podružnice Slovenskega etnografskega društva. Zato je tudi zunanja podoba letošnjega CELJSKEGA ZBORNIKA poudarjena s sliko stare lesene kmečke hiše na Paškem Kozjaku, ki jo je s tušem narisal akademski slikar Peter Krivec. Uredniki smo prepričani, da ni razloga za spreminjanje osnovne vsebinske zasnove CELJSKEGA ZBORNIKA. Še naprej naj bi zbiral okrog sebe zdrave razumniške sile in jih vzpodbujal k vedno bolj sistematičnemu preiskovanju in obdelovanju problemov, ki vznikajo na celjskem pokrajinskem območju. S tem želi CELJSKI ZBORNIK prispevati svoj delež k prizadevanjem, da bodo odločitve o nadaljnjem razvoju tega območja čim bolj premišljene in čim bolj znanstveno utemeljene. Hkrati pa naj knjige tega zbornika ohranjajo bodočim pokolenjem pravo podobo o tem, kako se celjsko pokrajinsko območje razvija in kolikšen je njegov delež v razvoju slovenske in jugoslovanske družbene skupnosti. Menimo, da ni odveč, če tak koncept, ki ima ves čas, kar zbornik izhaja, regionalne dimenzije, vztrajno ponavljamo kot klic za strnitev publicističnih in raziskovalnih prizadevanj na tem pokrajinskem območju. Kdaj bomo toliko dozoreli, da bomo znali to zdravo zamisel na samoupravni osnovi uresničiti? VSEBINA Milan Natek: Rast števila prebivalstva na celjskem območju v desetletiu 1961—1971 ..........................................................5 Dr. Anton Sore: Novejša populacijska in ekonomska gibanja v velenjski kotlini ........................................................................................................................47 Alojz Mušič: Novine in novinski gozdovi ..................................................................73 Dušan Košutnik: Propadanje vegetacije v okolici Celja in poskus ponovne ozelenitve ................................................................................................................97 Ivan Bele: O kaznivih dejanjih v gospodarstvu na celjskem območju..............109 Dr. Aleksander Hrašovec: Dva pomembna mejnika v socialnem zavarovanju kmetov ......................................................................................................................129 Dr. Milko Bedjanič: Petindvajset let klopnega meningoencefalitisa v Sloveniji 139 Dr. Janko Lešničar: Dvajset let klopnega meningoencefalitisa na celjskem območju ....................................................................................................................143 Dr. Alenka Radšel-Medvešček: Kronični klopni meningoencefalitis ..................155 Dr. Danica Tovornik: O naravnih žariščih klopnega meningoencefalitisa v Sloveniji .........................................................................159 Dr. Avgust Hribovšek: Razvoj in potek boja proti tuberkulozi v Celju in okolici ........................................................................................................................157 Stane Mrvič: Partizanska saniteta na Kozjanskem ................................................183 Dr. Stanislaw Szymanski: Celjski strop ....................................................................215 Ivan Stopar: Grad Celje ..................................................................................................235 Dr. Tatjana Bregant: Raziskovanja na starem gradu nad Celjem 1972. leta . . 269 Lojze Bolta: Starokrščanski baziliki v poznoantični naselbini na Rifniku ... 309 Milena Moškon: Dve neobjavljeni veduti krajev ob spodnjem toku Savinje 325 France Jesenovec: Kratek oris pogovornega jezika v Celju in okolici............329 Janko Orožen: Paski Kozjak (Zemljepisni in zgodovinski oris) ..........................337 Drago Predan: Gradivo za oris ljudske materialne kulture na Paškem Kozjaku 371 Drago Predan: Drobiž iz občestvene kulture na Paškem Kozjaku ....................403 Stane Terčak: Od rojstva do groba ..............................................................................407 Janko Orožen: Iz zgodovine Planinskega društva v Celju (Orlova doba) ... 431 Gustav Grobelnik: Druga šentjungertska spominska knjiga ..............................451 Ivan Mlinar: Glasbena šola v Celju 1908—1941 (Kronika)....................................457 Gustav Grobelnik: Dokument iz gledališkega življenja v Žalcu 1846 ..............505 V spomin Fedorju Gradišniku ......................................................................................509 Stanko Potisk: Slovensko ljudsko gledališče v Celju od 1954 do 1973 ..............511 Jože Marolt:: Deset let razstavne dejavnosti Muzeja revolucije v Celju .... 533 Juro Kislinger: Likovni salon v Celju od septembra 1971 do junija 1974 .... 559 Juro Kislinger: Društvo oblikovalcev v Celju ..........................................................569 Miloš Rybar: V spomin dr. Arnoldu Pernatu ..................................573 Franjo Mauer: Ob dvajsetletnici velike poplave v Celju ....................................579 Uredniški zapisek ob petnajstem Celjskem zborniku ............................................601 SLIKOVNE PRILOGE K prispevku dr. S. Szymanskega CELJSKI STROP: SI. 1—12 na 8 straneh med str. 224 in 225. K prispevku I. Stoparja GRAD CELJE: SI. 1 na str. 237, si. 2—41 na 24 straneh med str. 256 in 257. K prispevku dr. T. Bregantove RAZISKOVANJA NA STAREM GRADU NAD CELJEM 1972. LETA: Priloga 1 na str. 270; priloge 2—5 (tlorisi in prerezi) so vloženi na koncu zbornika. Vse druge slike so uvrščene med tekst na redno štetih straneh. CELJSKI ZBORNIK 1973—1974 Izdala in založila Kulturna skupnost Celje (Predsednik IO: Franci Križaj) Uredil uredniški odbor: Gustav Grobelnik, Juro Kislinger, Jože Marolt, Vlado Novak (odgovorni urednik) in France Sirk Redakcija končana 31. 7. 1974 Naklada: 800 primerkov Tisk AERO kemična, grafična in papirna industrija Celje 1974 OBVESTILO Uredništvo in uprava CELJSKEGA ZBORNIKA imata v zalogi še nekaj dosedanjih izdaj po spodaj navedenih cenah: Redne izdaj e : CELJSKI ZBORNIK 1951 (vezano celo platno) 15,00 din CELJSKI ZBORNIK 1957 (vezano celo platno) 15,00 din CELJSKI ZBORNIK 1957 (broš.) 10,00 din CELJSKI ZBORNIK 1958 (broš.) 10,00 din CELJSKI ZBORNIK 1960 (broš.) 10,00 din CELJSKI ZBORNIK 1961 (broš.) 20,00 din CELJSKI ZBORNIK 1962 (broš.) 15,00 din CELJSKI ZBORNIK 1963 (broš.) 25,00 din CELJSKI ZBORNIK 1964 (broš.) 25,00 din CELJSKI ZBORNIK 1965 (broš.) 50,00 din CELJSKI ZBORNIK 1967 (broš.) 50,00 din CELJSKI ZBORNIK 1968 (broš.) 50,00 din CELJSKI ZBORNIK 1969/70 (broš.) 50,00 din CELJSKI ZBORNIK 1971/72 (broš.) 75,00 din CELJSKI ZBORNIK 1973/74 (broš.) 150,00 din V letih 1952 do 1956 ter 1966 zbornik ni izšel, zbornik za leto 1959 pa je razprodan. Izredne izdaje: AŠKERČEV ZBORNIK 1956 (broš.) 10,00 din Janez Zmavc: V PRISTANU SO OREHOVE LUPINE 1958 (broš.) 4,00 din Dr. Anton Sore: GEOGRAFIJA NEKATERIH DELOV CELJSKE MAKROREGIJE 1969 (broš.) 25,00 Ivan Stopar: OPATIJSKA CERKEV V CELJU 1971 (broš.) 25,00 Janko Orožen: ZGODOVINA CELJA IN OKOLICE I.-II. del, 1971—1974 (vez. celo platno) 250,00 din ZGODOVINA CELJA IN OKOLICE II. 1974 (vez. celo platno) 180,00 din Knjigarnam dajemo na zgornje cene 20% rabat. Naročila pošiljajte na naslov: CELJSKI ZBORNIK Sedež Študijska knjižnica 63001 CELJE P P. 17 PRILOGA 2 k prispevku dr. T. Bregant RAZISKOVANJE NA STAREM GRADU NAD CELJEM 1972. leta. 1 STAVANJSKEGA HORIZONTA PROSTOR A 0 05_1_is m LEGENDA ZNAKOV IN GLOBIN I 1 RDEČA ILOVICA ŽGANINA I t NABITI GL. POD HlSE I ■ . I ESTRIH ' UKOP ZA ZID KAMENJE ŽIVA SKALA I'-PODLOGA ESTRIHA CmaLta, pesek,opeka) = 0'00 - T05 , -TOS 1:20 2. stanov, horizonta prostor A 0-05-i-S» 120 Legenda znakov ESS3 žgan ina nabiti gl. pod hiše isžsm ukop nabita rume. gl. s kamen. [g? «»i kamenje ic—živa skala f 'i rdeča ilovica fesad ostanki lesa s? ± 0,00 O - Io5,-lo8 PRILOGA 3 k prispevku dr. T. Bregant RAZISKOVANJA NA STAREM GRADU NAD CELJEM 1972. leta. PRILOGA 4 k prispevku dr. T. Bregant RAZISKOVANJE NA STAREM GRADU NAD CELJEM 1972. leta. UKOP ZA STRELOVOD SMllSSS I; D J JUŽNE STENE KONTR. PROFILA V A-PROSTORU M 1:10 LEGENDA I TTT M1 lil [i.111 i ' i I i j I I [ i I i 1 I I i l I1 I I /1; ŠUT (SREDNJEVEŠKI) ESTRIH (ZDROBLJEN) S PODLOGO ZGANINA NABITA RUMENA GLINA S KAMENJEM PRVOTNI HUMUS RDEČA ILOVICA ^SNS^S] OŽGANA GLINA GRDEČA) NABITI GL. POD HIŠE CS IVO PEČENJ KAMENJE ŽIVA SKALA ČISTA NABITA RUMENA GLINA CPOD HIŠE) m j D" lUJ PROSTOR B -iS- _13_2M 1:20 LEGENDA ìW/A rdeča glina ilovica [-----I RUMENA GLINA I"'-' •••:■-M ESTRIH l°°l KAMENJE I grwi ŽIVA SKALA v iOOO o -76 '80 DIMNIK mmm mmm Sfe PRILOGA 5 k prispevku dr. T. Breg.nt RAZISKOVANJE NA STAREM GRADU NAD CELJEM 1972. leta.