DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik V. V Ljubljani, novembra 1888.	11. zrezek.
Praznik vseh svetnikov.
I. Posebna častitljivost in važni pomen tega praznika.
Vsi svetniki in svetnice Božje, prosite Boga za nas!
Lit. vseh svetnikov.
V večnem mestu, v Rimu, se nahaja še marsikateri ostanek iz starih paganskih časov. Med temi je še popolnoma ohranjen paganski tempelj, „Panteon“ imenovan. Ta tempelj je popolnoma okrogel, brez oken in stebrov; vsa svitloba dohaja iz velikanske kuple, ki se vrh tega tempeljna vzdiguje. V tem tempeljnu so imeli stari paganski Rimci podobo svojega najvišjega malika Jupiterja in podobe vseh drugih svojih malikov. Tudi so vanj postavljali malike tistih ljudstev, katera so si podvrgli. Zato se je imenoval tudi ta tempelj z grško besedo nPanteon“, to je: tempelj vseh bogov.
Ko je krščanska vera do dobrega pregnala malikovalstvo iz večnega mesta, so spravili tudi kipe malikov iz tega tempeljna; tempelj -pa je ostal in papež Bonifacij IV. ga je leta 608. v krščansko cerkev posvetil v čast Materi božji in vsem mučenikom, da bi se tam, kjer se je lažnjivim malikom darovalo, zanaprej pa spodobna čast skazovala Mariji, vsem svetnikom in mučenikom. Namesto inaliških kipov namreč je ukazal svetinje in ostanke mučenikov vanj pripeljati in v častitih posodah spraviti. V koloseji, t. j. paganskem gledišči, kjer so kristi-jane divjim zverinam metali, so izkopali veliko množico svetih kosti in so jih na 18 lepo okinčanih vozeh v novo posvečeno cerkev prepeljali. Papež sam je vodil veličastno procesijo in z njim je šlo stotine duhovnov in tisoče vernega ljudstva.
To se je godilo ravno današnji dan 1. 608. in spomin te složnosti so potem vsako leto današnji dan obhajali. Leta 840. pa je Papež Gregorij IV. ukazal ta praznik po vsem krščanskem svetu obhajati, in tako se današnji veseli in častitljivi praznik obhaja že čez l'suč let.
Že ta začetek današnjega praznika je dokaj ginljiv in častitljiv. Pa so še drugi vzroki, ki današnji praznik delajo še bolj častitljiv in pomenljiv. V naše večje veselje in tolažbo vam jih hočem danes našteti in odgovarjam na vprašanje: Zakaj je praznik vseh svetnikov tako častitljiv, važen in pomenljiv?
1.	Praznik vseh svetnikov je tako častitljiv in pomenljiv že zavoljo velikega števila izvoljenih Božjih. — Sv. Janez evangelist, ki je bil v nebo zamakuen, od števila izvoljenih tako piše: Potem sem jih videl veliko trumo, katere nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov, ljudstev in jezikov. (Razd. 7, 9.) Svetemu apostolu je bilo dano, gledati tudi v prihodnje čase. O, kako veličastna podoba se je razgrnila pred njegovim preroškim očesom! Pomislimo, koliko je svetnikov iz stare zaveze, ki so z Jezusom v nebesa šli in kako je to število v 18 sto letih narastlo. Saj samo mučenikov šteje katoliška cerkev okoli 17 milijonov; koliko pa je potem še spoznovalcev, mnihov, puščavnikov, devic in drugih svetnikov. In to število od leta do leta raste. Saj tudi v naših dneh še teče mučeniška kri v pagan-skih deželah, v Kini in drugod, kakor beremo v misijonskih sporočilih. In še vedno se dobe svete duše, ki v samoti, ali po bolnišnicah, v šoli ali pa tudi med svetom zvesto Bogu služijo. Kakor je svet tudi dandanašnji hudoben, se vendar še zmirom dobe tudi pravični vmes. Ce je ob času preroka Elija, ko je na videz vse malikovalo od kralja do zadnjega prostaka, vendar še bilo 7 tisuč takih, ki svojih kolen pred malikom balom niso pripogovali, (3. Kralj. 19, 18.) pač smemo trditi, da ima Bog tudi v naših dneh še zvestih služabnikov, ki po smrti množe število svetnikov. Dalje pomislimo tudi to, da vedno in vedno rešene duše iz vic prihajajo med trume izvoljenih; tako, da ne mine morebiti nobena ura, da, nobena minuta, da bi ne bilo novih svetnikov v nebesih. In gotovo je, da je število izvoljenih že od lanskega leta veliko narastlo, da je tedaj to število vsako leto večje, in da toraj ta praznik vsako leto z večjim veseljem lahko obhajamo, kar se pri nobenem drugem prazniku ne godi. — In ker je vsako leto večjo število svetnikov, imamo tako tudi vedno več priprošnikov pri Bogu! Zato danes lahko in po pravici moremo moliti in klicati: Vsi svetniki in svetnice Božje, ki sto že od lani uvrsteni med izvoljene Božje, prosite Boga za nas!
2.	Drugič je današnji praznik zato tako pomenljiv in častitljiv, ker je med izvoljenimi Božjimi gotovo že tudi več svetnikov našega slovenskega rodu in jezika. —Oe jih je sv. Janez videl
v nebesih iz vseh narodov in rodov, ljudstev in jezikov, ali mar mislite, da bi samo iz slovenskih pokrajin nobenega ne bilo? Res, da nas še vedno tu in tam odrivajo, kakor da bi naš rod ne bil vreden z drugimi rodovi enakih pravic uživati, in kakor da bi naš jezik pričo drugih kar utihniti moral. — Pa naj nas odrivajo in zaničujejo, kakor hočejo, nebesa so tudi Slovencem odprta, kakor drugim narodom, če le Bogu zvesto služimo — in hvala Bogu, tudi Slovenci imamo že svoje svetnike v nebesih. Od sv. Cirila in Metoda skozi vsa stoletja jih je gotovo že mnogo med nebeščani, tako da smemo danes po vsej pravici zaklicati in moliti: Svetniki in svetnice Božje iz slovenskega rodu, za nas Boga prosite!
3.	Tretjič je današnji praznik zato tako imeniten in vesel za nas, ker smemo po pravici upati, da je tudi iz naše fare že več svetnikov v nebesih. — Že nad 500 let obstoji ta fara in imela je že nad sto duhovnih pastirjev, župnikov in kaplanov. — Ker so mnogim k pravičnosti in v nebesa pomagali, ali je mar predrzno misliti, da je tudi njih veliko v nebesih? In vsi tisoči vernih kristjanov, ki so v teh 500 letih iz te fare v večnost šli, ali mar mislite, da nobeden ni v nebesih? Oh, če bi bilo to, čemu potem naša vera in vsi verski pomočki? Da, gotovo se ne motimo, če rečemo, da jih je veliko iz te duhovnije že v nebesih, ki so, ali precej po srečni smrti šli v nebesa, ali pa po odsluženi kazni v vicah dosegli nebeško kraljestvo! Da, da, le brez skrbi tudi danes kličimo in molimo: Vsi svetniki in svetnice Božje naše duhovnije, prosite Boga za nas!
4.	četrtič je današnji praznik zato tako vesel in pomenljiv za nas, ker smemo misliti in upati, da je marsikateri že iz naše žlahte, iz naše hiše, iz našega najbližnjega sorodstva v nebesih! In če bi tudi to ne bilo in bi še vsi tisti, katere smo poznali in njih lepo krščansko življenje občudovali, ko bi bili vsi tisti, pravim, še v vicah — pa vendar za gotovo vemo, da so pa vsi majhni nedolžni otroci, kateri so iz naših družin pomrli — med angelji in svetniki v nebesih. In če bi toraj danes tudi naravnost ne mogli reči: Svetniki in svetnice Božje iz naše rodovine, prosite Boga za nas! vsaj brez pomiselka in po pravici klicati smemo: Vsi sveti nedolžni otročiči naše žlahte, prosite Boga za nas!
Če vse to premislimo, ljubi moji! kaj ne, kako je to veselo in tolaživno za nas? Med toliko izvoljenimi Božjimi je veliko tudi iz naših časov, iz naše dežele, iz našega sorodstva v nebesih. In ti gotovo za nas še bolj prosijo, kot za druge, s katerimi v življenji niso bili tako tesno zvezani. Oni. ki so gotovi že svoje sreče, katera
38*
jim nikdar več ne uide, so pa vendar še skrbni zarad našega zveličanja, ki je še toliko nevarnostim izpostavljeno!
5.	Pa to še ni vse. Današnji praznik nam podaja še druge vzroke, da se ga smemo prav posebno veseliti. — Današnji praznik nam petič tudi veselo resnico oznanuje, da nobeden stan poti v nebesa ne zabranjuje, ako že ni sam na sebi hudoben; ampak da se iz vseh stanov lahko pride k zveličanju, če le kdo njegove dolžnosti prav spolnuje. In zares najdemo med svetniki izvoljene iz vseh stanov. Niso samo papeži, škofje, duhovni, mnihi, puščavniki čiste device in spo-kornice; ampak najdemo jih tudi iz pastirskega, kmečkega in rokodelskega stanu, izmed gospode in vojaštva, pa tudi izmed poslov in beračev; postavim sv. Izidor, sv. Notburga, sv. Cita, sv. Vendelin in sv. Germana, sv. Servul in drugi. Zato smemo danes tudi moliti in reči: Vsi svetniki in svetnice Božje kmečkega, našega stanu, za nas Boga prosite!
6.	Šestič pa imamo vzroka dovolj, današnjega praznika veseliti se, ker nam oznanuje blažilno resnico, da so tudi za nas nebesa pripravljena in da je tudi nam v nebesa priti mogoče, in sicer še lože, kakor našim prednikom. — Kadar je kakšna pot zelo huda, strma in nevarna, nas le to k vztrajnosti in stanovitnosti spodbuja, ako vidimo, da so ravno to pot že drugi pred nami hodili. Lansko leto je šla družba mladih ljudi na Triglav. Ko je bilo treba v strme pečine iezti, je enemu izmed družbe jelo srce upadati in že je hotel zaostati, rekoč: „Tukaj gori pa jest že ne grem!" Ali vodnik je stopil k njemu in mu je rekel: „Nič se ne boj, saj ne greš prvi; poglej, kako so stopinje že uglajene, koliko jih je že šlo pred tabo; so drugi mogli, kaj bi ti ne mogel?" In res, to je pomagalo! Mladi človek je šel srčno naprej po uglajenih stopinjah in je srečno dospel vrh Triglava! — Tako je z nami, ljubi moji! Pot v nebesa je res strma, huda in nevarna. Ali to naj nas ne plaši. Saj ne gremo prvi po nji. Najprej je Jezus po nji hodil in potem njegova ljuba Mati in aposteljni. Za njimi pa neizšteti mučeniki in svetniki! Pot je dovolj shojena in uglajena, in če nam včasih tudi srčnost upada, mislimo in recimo, kakor sv. Avguštin: „Ako so ti mogli in te, zakaj pa bi mi ne!" In mi toliko lože, ker imamo več zgledov in več pomočnikov. V tem oziru je za nas boljše, ki v zadnjih časih živimo, ker imamo več predhodnikov in več pomočnikov, mi skoro zaiti ne moremo. Vsaki dan najdemo ob poti našega življenja enega ali več svetnikov, ki nam pravo pot v nebesa kažejo. Le poglejmo vsaki dan v koledar, v bukve življenja svetnikov, v „Danico“!
Tedaj smo videli, preljubi, koliko vzrokov res imamo, današnjega praznika se prav iz srca veseliti in da je današnji praznik edini, katerega moramo vsako leto z večjim veseljem obhajati. Zares, pri tolikih zgledih skoraj ni mogoče prave poti zgrešiti; pri tolikih pomočnikih skoraj ni mogoče v pogubljenje priti! Če pa pri vsem tem vendar nekateri ne bodo zveličani; če bode nasproti pri vsem tem veliko pogubljenih — svetniki tega ne bodo krivi, ampak tisti, ki po njih zgledih nečejo živeti. In zato me pri vsem veselji današnjega praznika ena misel žali in straši: misel namreč, da bode ob vseh mnogih zgledih svetnikov vendar veliko še pogubljenih. Kakor je na eni strani posebno tolažljivo za nas, da je vedno več svetnikov in priprošnjikov v nebesih, tako je pa na drugi strani ravno to tudi za hudobne najhujša obsodba, ker bo toliko več tožnikov na dan sodbe, kolikor je več svetnikov. Pa te nesreče in obsodbe nas Bog obvaruj! Toraj le srčno hodimo po zgledu svetnikov, da nam ne bodo enkrat tožniki, ampak tolažniki in prijatelji! In v ta namen se jim posebno danes priporočimo in recimo; Vsi svetniki in svetnice Božje, za nas Boga prosite! Amen.	Jos. Ažman.
II. Izveličani se v nebesih med saboj spoznajo in poznajo.
Veselite se in od veselja poskakujte, ker je vaše plašilo obilno v nebesih.
Mat. 5, 12.
Pozabite, predragi, za nekaj minut vse pozemeljsko in ozrite se proti kraju večnega veselja, od koder se nam današnji dan vabljivo nasproti smehljajo vseh svetnikov presrečni zbori! Poglejte: „Trume izvoljenih tam neštevilne, — Vtopljene v radosti nezmerno morje!" Pa saj so tudi lahko veseli, neizrečeno veseli, ti prijatelji božji. Že so dosegli, kar je Kristus obljubil v današnjem evangeliji, namreč, da v božjo voljo vdanih kristijanov čaka obilno plačilo v nebesih. Obilnost nebeškega plačila je zelo mnogostranska. Sv. Janez razklada to v svojem skrivnem razodenji tako le: Ne bodo več ne lačni ne žejni; tudi solnce jih ne bo več peklo, ne kaka vročina; . . . in Bog bo obrisal sleherno solzo od njih oči. (7, 16, 17.) In tudi smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja, ne bolečine, ker poprejšnje je minulo. (21, 4.) Iz vsega tega se vidi, da najde duša in (po sodnjem dnevu) tudi telo svojo radost v nebesih. Ker je toraj nebeško veselje tako mnogovrstno, ne morem vam na enkrat tega bolj na drobno razložiti. Zato sem si namenil danes govoriti le ob eni vrsti nebeškega veselja.
Med izveličanimi v nebesih se brezdvoruno uabajajo tudi taki. katere	smo v	življenji poznali, ali kateri so	nam bili vsaj po	imenu
znani,	če tudi morda nismo ž njimi nikoli	kaj občevali. In	gotovo
je že marsikaterega izmed vas večkrat nadlegovala misel: Ali se bomo pač s temi izvoljenci Božjimi, ali se bomo s svojimi ranjcimi stariši, brati in sestrami, znanci in prijatelji, katere je Bog v nebesa vzel, ali se bomo med saboj spoznali, če tudi mi pridemo k njim v nebesa?	Na to	vprašanje: Ali se zveličani v	nebesih spoznajo	in poznajo?	hočem	vam danes odgovoriti. Toraj	rečem: Izveličani se
v nebesih med saboj spoznajo in poznajo. — Resničnost tega vam z Božjo pomočjo dokažem.
V Betaniji, malem trgu blizu Jeruzalema, so živeli trije srečni ljudje: Marta, Marija in Lazar. Toda smrt Lazarjeva naenkrat ogreni življenje zapuščenima sestrama. Četrti dan po smrti Lazarjevi se Jezus poda k njima. Marta mu kar naproti priteče in reče: Gospod! ko bi bil ti tukaj, bi moj brat nc bil umrl. Jezus ji reče: Tvoj brat bo vstal. Marta mu reče: Vem, da bo vstal ob vstajenji, poslednji dan. (Jan. 11, 21. 23. 24.) Usmiljeni Jezus je hotel Marti reči: Ti boš svojega brata nekega dne spet videla, spet spoznala. Marta pa, ki je Kristusove besede brž razumela, pravi: Vem, da bom ob vstajenji mrtvih spet našla svojega brata, ki sem ga tako ljubila in ga še ljubim. Toda to mi je predolgo, moja žalost je prehuda. Danes, sedaj, v tem le trenotku bi ga imela rada pri sebi, da bi ga videla in se ž njim pogovarjala. Kristus tirja na to od Marte trdno vero, gre k grobu in prikliče Lazarja iz groba.
Sedaj to dogodbo premislimo malo natančneje. Marta prav dobro ve, da je duša neumrjoča, da po smrti telesa živi nekje drugod, vč tudi, da bodo sodnji dan tudi telesa vstala k novemu življenju. To svojo vero Marta Kristusu očitno razodene. In Kristus, ne da bi jej oporekal, marveč jo še ravno s tem hoče potolažiti, da namreč ne bo vekomaj ločena od ranjcega brata. Iz njunega pogovora se vidi prepričanje, da smrt družinskih vezi ne razbije za vselej, temveč da se bodo udje ene družine spet videli ob posebnem dnevu. Kaj bi to tudi pomagalo Marti, ko bi Lazar sodnji dan sicer vstal od mrtvih, ona bi ga pa ne spoznala in bi v nebesih še ne vedela zanj. Ko bi bilo kaj tacega pričakovati, gotovo bi bil Jezus Marto zavrnil, ko mu je tako naravnost naznanila svojo vero v prihodnje vstajenje in zopetno združenje s svojim bratom.
Kakor je Jezus Kristus v tej dogodbi naznanil odločno, da se izvoljenci Božji enkrat spet spoznajo, ravno tako je razodel to resnico tudi z naslednjimi besedami: Povem vam, da bo v nebesih večje veselje nad enim grešnilcom, kateri se spokori, kakor nad 99 pravičnimi, kateri ne potrebujejo pokore. (Luk. 15, 7.) Sv. Gregor pove taisto s temi le besedami: Bog in sveti angelji se v resnici bolj vesele nad spokorjenim grešnikom, kakor nad pravičnim, ki je krstno nedolžnost ohranil, ker spreobrnjeni grešniki navadno bolj pridno služijo in bolj goreče ljubijo. Iz navedenega izreka Kristusovega je razvidno, da se izvoljenci nebeški brigajo za dogodke na zemlji. Pravičnega kristijana in spokornega grešnika opazujejo. Oe pa izvoljeni v nebesih poznajo posamezne ude vojskujoče cerkve na zemlji, jih varujejo in za nje prosijo: kako pa ne bi poznali onih, kateri so zraven njih v nebesih? Torej, ako njihov pogled sega na zemljo, ali naj je mar v nebesih zadrževan?
V sv. pismu stoji dalje tudi na več krajih namesto nebes zapisana beseda nebeško kraljestvo, poleg tega pa tudi nebeško mesto Jeruzalem. V vsacem kraljestvu, v vsacem mestu pa morajo prebivati ljudje, ki imajo svoje posebne postave, svojega poglavarja, svoje koristi itd. Ali bi si mogli misliti mesto, čegar prebivalci bi ne vedeli, kdo so, od kod so, kaj je njihov namen in ki bi živeli popolnem tuji in nepoznani med saboj ? Gotovo to ne gre. Toraj nam pač tudi božja previdnost ne bo kazala tacega kraljestva, tacega mesta kot naše prihodnje prebivališče v blaženi večnosti.
Poglejmo sedaj, kakšno je bilo prepričanje o naši resnici v naslednjih stoletjih po Kristusu.
Že o prvih kristijanih, ki so bili polni Kristusovega duha, se bere, da so v boji za sv. vero trdno pričakovali pomoči od onih, kateri so šli pred nami na oni svet z znamenji izveličanja. Ce pa so nebeški prebivalci poznali stiske in potrebe prvih kristijanov na zemlji, kakor so ti trdno verovali: kako bi se ti izvoljenci Božji med saboj v nebesih ne poznali?
Da imenujem le nekatere slavne cerkvene može, navedem naj v svojo trditev najprej besede sv. škofa Oi p rij a n a v 3. stoletji. Naša domovina je raj, tako pravi, in naši spredniki, očaki, so odšli pred nami tjakaj. Hitimo toraj svojo domovino gledat in svoje pradede pozdravit! Čaka nas veliko število oseb, ki so nam drage; stariši, bratje in sestre, ki skrbijo, svoje neumrjočnosti gotovi, sedaj za naše izveličanje iti nas željno pričakujejo k sebi.
Prelepo iu tolažilno je pismo, katero je pisal sv. Krizo s toni mladi vdovi: Ce želiš svojega moža videti, če hočeš z njim se razveseljevati : glej, da ho v tebi sijala enaka čistost, kakor je sijala v njem, in hodi zagotovljena, da prideš k taistemu angelskemu koru, h kateremu je on dospel. Združena hoš ž njim ne samo pet let, kakor na zemlji, ne le 100, 1000, 2000, 10000 let iti več, ne, neštevilno veliko stoletij. Dalje izraža sv. škof te-le misli: Našla ga boš lepega tako, da bliščoba njegova presega solnčne žarke. Zato prenašaj sedaj potrpežljivo ločitev, ki daje tvojemu možu kraljevo oblast nebeško, ne pozemeljske! Živi, kakor je on živel in še bolj popolno! Potem boš spet z njim združena od vekomaj do vekomaj z vezjo, ki ne veže teles med saboj, ampak druži dušo z dušo.
Sv. Frančiška Salezija besed tudi ne smem izpustiti. V svoji pridigi o spremenjenji Jezusovem na gori Tabor pravi: Vsi iz-veličani se poznajo med saboj, vsak druzega po imenu, kakor se to razvidi iz evangelija tega dne. Peter vidi Mojzesa in Elija, katerih ni videl poprej nikoli in prav dobro ju spozna. Iz tega se posname, da se bomo v večnem izveličanji vsi izpoznali, kajti Kristus je to naznanil na gori kakor v podobi. Da, (v nebesih) bomo celo nove kristijane spoznali, kateri so se ravno spreobrnili k naši veri v Indiji in v Japanu. Dalje pripoveduje isti škof: Kakšno radost, večjo kot si moremo misliti, bomo občutili, ko nam bodo naši dobri angelji pripovedovali, kako so v teku našega umrljivega življenja trepetaje skrbeli za naše izveličanjc, in ko nas bodo opomnili vseh pobožnih misli, s katerimi so nas navdihovali. Ali se ne spominjaš, tako nas bodo vpraševali, katere misli sem vzbujal v tvojih prsih takrat, ko si bral tisto knjigo ali ogledoval ono podobo? Misli so bile, ki so te dovedle do tega, da si sc spreobrnil k Gospodu.
Sv. Hijeronim piše pa tako-le: če so mogli aposteljni in mučenci moliti za svoje brate, dokler so bili še tukaj v umrljivem telesu: koliko boljše čutijo z nami in za nas potem, ko so prejeli plačilo svoje zmage? Kaj Mojzes, sv. Pavel, sv. Štefan so mogli moliti za svoje brate in za svoje sovražnike, in sedaj naj bi ne imele njihove molitve nič več moči, ko so pri Kristusu ? Kaj ? Sv. Peter naj bi molčal! On naj bi ne molil za vernike, ki so po vsem širo-cem svetu verjeli evangeliju?
Poslušajte še, kaj piše sv. papež Gregorij Veliki opiraje se na Jezusovo priliko o bogatinu in ubogem Lazarji. Ali ne pravi Gospod čisto naravnost, tako vpraša sv. Gregorij, da se dobri spoznajo med saboj, in hudobni tudi? Kajti, ko hi ne bil pravični Abraham

spoznal Luzarja, kako pa bi bil mogel trpinčenemu bogatinu povedati kaj o njegovih prejšnjih stiskah ? In kako ne bi bogatin spoznal onih, ki so okoli njega, če celo za nenavzoče prosi? Razim tega je tudi razvidno, da dobri spoznajo hudobne in hudobni dobre. Sv. papež pripoveduje dalje: Eden naših menihov, ki seje odlikoval po svetosti svojega življenja, videl je v svoji poslednji uri preroke Jona, Ecc-hiela in Daniela pred saboj in jih je imenoval po imenu. Ta izgled, tako sklene sv. Gregorij, kaže nam določno, kako veliko bo spoznanje, katero bomo imeli v nebesih, kjer ni več trohnobe, če je ta menih že, ko je živel še v trohljivem mesu, spoznal svete preroke, katerih poprej ni videl nikoli.
Zadnjo besedo pri našem dokazu pa naj ima sv. cerkveni učenik Tomaž A k vinski. On pravi, da bo poglavitni vzrok in mera vseh naših nagnenj v nebesih Bog. Boga bomo ljubili nad vse, stvari pa po tem, kolikor bolj so podobne Bogu in kolikor ožje so ž njim zdru žene. Tako bomo tudi Boga gledali in ljubili potem, kako se razliva njegova dobrota, lepota in resnica v duše izvoljenih. Kolikor bolj bomo vtemBoga spoznavali, toliko bolj ga bomo tudi ljubili. Poleg tega pa bo tudi vsakteri izmed nas obdržal v sebi tudi posebno nagnenj e do onih, s katerimi smo bili na zemlji združeni po sorodstvu in prijateljstvu. Toda vse to nagnenje ni nikaka strast, kakor se kaže večkrat na zemlji, ampak volja se tako razodeva, vlada jo pa zmiraj vsa Bogu udana duša.
Ljubi poslušalci! Upam, da sem vam dovolj natanko dokazal tolažilno resnico, da se izveličani spoznajo in poznajo v nebesih. Sedaj pa pomislite!
Danes smo tukaj zbrani v svoji farni cerkvi k božji službi. Vi poznate mene in veliko izmed vas je meni znanih. Kaj menite, ali se bomo enkrat spet v nebesih sešli, se spoznali in poznali, ali se bomo pač vkupaj veselili „v večnem raji nad zvezdami"? C e bomo le kedaj „B o g a gledali", gotovo se bomo tudi med saboj poznali in obilnega plačila se veselili, kakor sem ravnokar razlagal. In takrat se boste spomnili mojih besed, ki sem vam jih že večkrat govoril s tega sv. kraja in večno hvalo boste peli Bogu za milost, ki vam jo je dodelil, da ste, zvesto ravnajoč se po naukih svojega dušnega vodnika, dosegli svoj srečni cilj in konec. Bog daj na priprošnjo vseh svetnikov in svetnic, da bi mogli enkrat prav vsi. kar nas je sedaj tukaj zbranih, z angeli povzdigniti pred Božjim prestolom trikratni nebeški klic: Svet, svet, svet! Po vseh nebesih bo
na to odmevalo: Hvala in slava, modrost in zahvala, čast in krepost in moč bodi našemu Bogu od vekomaj do vekomaj. Amen. (Razod. 7, 12.)	Val. Bernik.
Spomin vernih duš.
Marija, mati milostljivega srca, tolažnica in reševalka vernih duš v vicah.
(Ali sv. rožni venec za duše v vicah.)
O Marija, mati milostljivega srca, prosi za nas in za verne duše v vicah!
Pobožen zdihljej!
Ljubi farmam moji! Ni mi treba še le prašati, zakaj ste danes tu sem prišli? Vaša črna obleka, vaši žalostni obrazi mi dovolj glasno pravijo, da ste prišli grobo svojih ranjkih obiskat. Prav je to in kaže vaše hvaležno in pobožno srce. — Vendar s tem ni vse opravljeno, če le grobe obiščete, če jih lepo okinčate, če veliko lučic prižgete, če vence po spominkih obešate. — Grobovi krijejo le telesne ostanke naših ranjkih; njih duše pa so tam na Božji pravici. Vnanji kinč dušam ranjkih nič ne koristi in se bolj zavoljo nas godi, da se toliko bolj živo svojih ljubih spominjamo: mi moramo še kaj več, kaj druzega za njih duše storiti.
Kje pa so duše naših ranjkih? Naše ljubeče srce ne pusti skoraj strašne misli k sebi, da bi bil kateri naših ranjkih pogubljen. Ravno tako nas pa tudi naš verni čut prepričuje, da so duše naših ranjkih — razun nedolžnih otrok — težko že v nebesih. Če tudi so bili pred smrtjo prevideni; če tudi so se z Bogom spravljeni od tod ločili, je vendar še negotovo, da bi bili že v nebesih. Če so jim bili tudi vsi grehi odpuščeni, kdo nam je porok, da bi se bili že tu dovolj spokorili, da bi bili že tu za svoje brezštevilne zanikrnosti in zamude dovolj zadostili? Mislimo na kateri kraj hočemo — nazadnje pridemo le do sklopa: Duše naših ra n j kih so skoraj gotovo v vicah!
Kaj pa so vice? — Vice so po nauku katoliško cerkve tisti kraj, kjer se duše vernih kristijanov po smrti še malih grehov čistijo in za svoje zamudo pokore in zadostujejo. Kakšno trpljenje je tam, ne vemo natančno; vendar iz izrekov cerkvenih učenikov sklepati smemo, da mora biti neizrečeno hudo. Tako govori sv. Avguštin: Uni ogenj v vicah večje bolečine prizadeva, kakor vse, kar se more na svetu trpljenja izmisliti in čutiti! Sv. Gregor pa pravi: Peklenski
ogenj pa ogenj v vicah se le po trpeži razločita. Sv. Krizostom: Izmislite si trpljenje, katero hočete na svetu; v primeri s trpljenjem v vicah je sleherno le za majhno imeti. Sv. Magdalena Paeiška, ki je v zamaknenji trpljenje duš v vicah gledala, je rekla, da vse trpljenje sv. mučencev, vse nadloge bolnikov so proti trpljenju duš v vicah le prijeten vrt. In sv. Lidvina bi bila raje do sodnega dne trpela, kakor pa, kar ji je Bog ponudil, precej v nebesa šla samo da bi več duš iz vic rešila. In res ji je Bog za njeno velikodušno ponudbo podelil duše njenih starišev in sorodnikov do devetega rodu nazaj.
To, ljubi moji, so le nekateri izreki o strašnem trpljenji, katero duše v vicah trpe; pa že to zadostuje, da nas k usmiljenju do obogih duš v vicah priganja. Ker po pravici misliti moramo, da so večidel duše naših ranjkih v vicah in ker vemo, kako veliko da trpijo, ali jim mar v tolikih stiskah ne bomo nič pomagali, še ko vemo, da si sami pomagati ne morejo?
Kako pa jim moremo pomagati? Sv. vera nas uči, da z molitvijo, s postom, z miloščinjo, z daritvijo sv. maše in z odpustki. Najmo-gočniši pomoček je pač daritev sv. maše. Ko se je duša Kristusova iz telesa ločila, je šla naravnost pred pekel, dušam pobožnih starega zakona naznanit, da bodo zdaj kmalu rešeni. Ravno to se godi pri sv. maši. Kri Kristusova vpije za rešenje duš iz vic in trdno moramo zaupati v moč te rešnje krvi, da nikdar zastonj ne vpije k nebeškemu Očetu in težko, da bi ktera sv. maša minula, po kateri bi ne bila ena ali več duš rešenih iz vic. Zato je tako dobro, maše dati brati za ranjke, ali vsaj pri sv. mašah deležen biti. Ali mnogo jih je, ki ne morejo dajati za sv. maše; mnogo, ki tudi k sv. mašam hoditi ne morejo ali ne utegnejo. Tem, pa tudi sploh vsem vem pa še za en poseben pripomoček, s katerim zamoremo dušam v vicah pomagati. In to je? nobeden drugi, kakor Marija, mati milostljivega srca. Kakor je ona za Jezusom naša največja pomočnica, tako je tudi ona za Jezusom največje upanje in tolažba vernim dušam v vicah.
In ravno to resnico želim danes dokazati, nam v poduk in dušam v vicah v tolažbo.
1.	Da je Marija res pomočnica in tolažnica ubogih duš v vicah to že sledi iz tega, ker je ona naša mati, pa ne le zdaj, dokler še tu na zemlji potujemo, ampak tudi še potem, kadar se s tega sveta ločimo, če se bomo le v milosti božji od tod ločili. Duše v vicah so tudi še udje katoliške cerkve, seveda trpeči udje; če tudi so se od tod ločili, so vendar vedno še z nami skleneni,
so vedno še naši bratje in sestre; in kakor mi po pravici Marijo svojo mater imenujemo, tako je ona zares tudi prava in resnična mati vernih duš v vicah. — Zdaj pa sami povejte, katere otroke po-zemeljska mati bolj ljubi, za katere se bolj poteguje, katerim bolj streže in pomaga? Ali ne mar bolnim in trpečim svojim otrokom? Dobra pozemljska mati zdrave otroke tako rekoč nekaj časa bolj v nemar pušča, da more bolnemu streči; ona za zdrave ne skrbi tolikanj, kakor za ranjene in trpeče. In glejte, tako in še boljše dela Marija, ona najboljša mati. Če že za nas, ki smo v primeri z dušami v vicah zdravi otroci, tako ljubezujivo skrbi, kakšno skrb ima ona še le za te revne toliko in tako hudo trpeče svoje otroke v vicah! — Veste pa tudi, ljubi moji, da otrok v bolniški postelji veliko lože trpi, če njegova dobra mati pri njem sedi, če ga tolaži, če mu prigovarja. Ko bi mu tudi nič pomagati in polajšati ne mogla njegovih bolečin, že njena pričujočnost ga podpira, da lože trpi, da lože svoje trpljenje prenaša. Taka je tudi z dušami v vicah. Če tudi veliko trpe, jih vendar ta misel tolaži in krepča, da je Marija še vedno njih mati, da jih ne bo zapustila, da jim bo, kakor naj hitrejše mogoče, milost in rešenje od Jezusa sprosila.
In da to ni morebiti le gola domišljija, ali lastna nepotrjena trditev, je Marija sama sv. Brigiti razodela, ko ji je nekdaj tako-le govorila: „Jaz sem kraljica nebeška, jaz sem mati milostna, veselje pravičnih, pribežališče grešnikov; in ni muke in bolečine v vicah, katere bi jaz s svojo pomočjo ne polajševala in ne ohladila!“ In pri neki drugi priliki je Marija ravno tej služabnici božji rekla: „Jaz sem mati vseh, ki so v vicah, in vsako trpljenje, katero jim je za kazen naloženo, jaz s svojimi priprošnjami lajšam in manjšam." In Jezus je nekdaj v prikazni sv. Brigiti na Marijo pokazal in rekel: „Ta je moja mati in tolažnica vseh, ki so v vicah!"
2.	Marija pa ni samo mati; ona se imenuje še posebno: Mati milostljivega srca! Ta priimek ji pridevajo posebno v spomin na to, da je ona ustanovila red za odkupovanje sužnjih in rešenje jetnikov. To je bilo leta 1217, ko seje Marija v eni noči trem svetim in pobožnim možem na Španskem, namreč sv. Petru Nolaškemu, sv. Rajmundu Penafort in Jakobu, aragonskemu kralju, prikazala in razodela, da bi bilo njej in njenemu Sinu zelo ljubo, ko bi se poseben red ustanovil v ta namen, da bi skrbel za odkupovanje kristijanov iz saracenske sužnjosti in za rešenje jetnikov. In res so ti trije tak duhovni red ustanovili in papež Honorij III. ga je potrdil. Ni mogoče popisati, koliko dobrega je ta red naredil, koliko sužnjih je bilo
odkupljenih, koliko jetnikov je bilo rešenih, koliko očetov in sinov je bilo zopet njih družinam nazaj danih. In rešiteljica vseh teh je bila Marija, ker po nji je bil ta red ustanovljen, po nji podpisan.
Kristijani moji! Jaz pa poznam še hujšo ječo, v kateri veliko duš naših ranjkih bratov in sester zdihuje, ječo, iz katere se ne pride, dokler ni plačano do zadnjega vinarja. In ta ječa so vice. Zdaj vas pa prašam: Ali se ne bo Marija za rešitev teh ubogih jetnikov potegovala? ona, ki je za rešenje jetnikov že tu na zemlji posebni red ustanovila? Če je ona že do teh jetnikov, ki so v turški in mavriški sužnosti zdihovali, tako milostljivo srce kazala, ali bo mar manj milostljiva še bolj usmiljenja vrednim jetnikom v vicah? Oh, kaj takega od Marije še misliti ne smemo! Gotovo, kakor je Marija milostljivega srca kristijanom srca raečila, da so veliko miloščine darovali v odkupovanje krščanskih sužnjev, kakor je ona redovnike vodila k Turkom in Saracenom, da so jetnike odkupovali in reševali; tako ona še dandanašnji nagiba srca kristijanov, da za rešenje ubogih duš v vicah velike svote darujejo za sv. maše, za miloščine, in da sploh veliko store za rešenje duš iz vic. In vsa ta dobra dela, vsa zasluženja kristijanov nji izročena, Marija v rešenje duš iz vic obrača in svojemu Sinu Jezusu daruje!
In temu se nikar ne čudite, ljubi moji! če posvetna mati vse stori, da bi svojega sina, če tudi iz zaslužene ječe, pred ko pred spravila, ali če to ne more, da mu vsaj njegov stan v ječi polajša: ali mislite, da bo Marija za svoje otroke manj storila? Poslušajte to-le zgodbo:
Robert Plandriški je hotel svojemu stricu Stefanu Plandriškemu vladarstvo prevzeti in ga s prestola pahniti. Štefan je pa o tej zaroti še do časa zvedel,	je puntarja Roberta vjel	in	ga k grozovitni	smrti
obsodil, da naj v	globokem grajskem stolpu,	kamor so ga z	vrvmi
spustili, lakote umrje. Ko pa mati Robertova o tem sliši, prileti v grad, pade pred Štefana na kolena in prosi in vpije in roke vije: Pustite me k sinu, jaz ga moram še enkrat videti! jaz ga moram še enkrat objeti! in ne neha popred, da jo usliši in da jo po vrveh v globoko ječo spuste, kjer svojega sina še enkrat objame, potolaži in k zaupanju božjemu in k srčnosti spodbada!
Če jo tedaj ta pozemeljska mati za svojega po pravici obsojenega sina tako ljubezen skazovala, ali bi mar Marija, naša ljuba mati za svoje v vice obsojene otroke manj storila? Saj je ona mati tistega, ki je rekel	in naročil: V ječi sem	bil	in ste Jc meni prišli;
saj je ona večkrat	kakega jetnika čudežno	iz	ječe izpeljala,	kakor
postavim sv. Hijeronima Emilijana, ki je potem Mariji v zahvalo razdrobljene verige na njen altar obesil!
3.	Ce je pa Marija, mati milostljivega srca, vsem dušam v vicah tolažnica, pomočnica in reševalka; je pa še posebno onim, ki so jo na zemlji posebno častili, ali njeno obleko, t. j. njen škapulir ali škapulir sv. Frančiška nosili. Zavoljo karmelskega škapulirja je namreč Marija sv. Simonu Stoku dala zagotovilo, da kdor ga bo nosil in v njem umrl, da bo obvarovan pogubljenja. Pozneje pa je še obljubo pridjala, kakor potrjuje papež Janez XXII., da bodo duše tistih, ki so bili v škapulirski bratovščini, ako bi v vice prišle, pred ko mogoče iz vic rešene, posebno prvo soboto potem, ko so v vice prišle! — Znano je tudi, da je Marija pridobila sv. Frančišku odpustek svete Porcijunkule in da je ta odpustek posebno zdaten za rešenje duš iz vic. Tudi je sv. Frančišek obljubo dobil za svoje tri redove, da kdor njegovo obleko nosi in spokorno in z Bogom spravljen v nji umrje, ali ne bo celo nič vic okusil, ali pa da bo prav kmalo iz njih rešen.
Oh, kristijani moji! kako je vendar to tolažljivo za nas, posebno pa za tiste, ki nosijo karmelski ali Frančiškov škapulir! Res, strašne so vice; ali pri pogledu na Marijo veliko svojega strahu zgube. Le v peklu ni več upanja. V vicah pa je še upanje, v vicah je še pomoč, v vicah je še tolažba, v vicah je še rešenje! In vse to nam deli Marija, mati milostljivega srca! Oh, kako srečni smo, ki tako ljubo, tako dobro mater imamo, ki svojih otrok tudi v vicah ne zapusti in jim kolikor mogoče tudi hitro iz vic pomaga!
4.	Kaj pa se zdaj mi iz tega učimo?
Ker se po pravici bojimo, da se duše naših ranjkih v vicah očistujejo, vemo pa, da Marijina ljubezen in moč tudi v vice sega, bomo najbolj prav storili, ako se k Mariji obrnemo, ako nji, materi milostljivega srca, svoje ranjke priporočimo, da vse molitve in dobra dela za ranjke po Mariji Bogu darujemo. Posebno dobro je v ta namen sv. rožni venec opravljati: K temu nas opominja sv. Alfonz Ligvorjan, ki pravi: „Ako hočemo posebno zdatno dušam v vicah pomagati, jih moramo v svojih molitvah blaženi devici Mariji priporočevati in za njo posebno molitev sv. rožnega venca darovati, kar jim je v posebno tolažbo!"
Po teh besedah sv. Alfonza moremo dušam v vicah posebno zdatno pomagati, ako za nje večkrat sv. rožnivenec opravljamo in ga po Mariji za nje Bogu darujemo. Vendar vas tu na nekaj opomnim. Kadar sv. rožni venec za ranjke opravljate, pri deseti češčenasimariji ne sklepajte s: Čast bodi (Matu itd., ampak recite vselej na koncu desete češčenasimarije: Bog jim daj večni mir in pokoj in večna
luč naj jim sveti! Naj v miru počivajo. Amen! Saj tudi mi duhovni, kedar psalme za mrtve ali bile opravljamo, vselej konec psalma tako sklenemo. Navadite se še vi tako pri molitvah za mrtve.
Zdaj pa, predno sklenem, vas še na neko reč opomnim. Navada je, da pri pogrebih in na vernih duš dan lepe vence na grobe po-kladajo. Teh vencev je včasih toliko, da jih cel voz za pogrebom pe-ljajo. kaj je pač s tem ranjkim pomagano, če pa včasih še enega očenaša ne dobe. — Ranjki so drugih vencev željni in slišali ste danes, da so to Marijini rožni venci. Takih darujmo za ranjke in to bo Mariji in ranjkim koristno. Saj ima vsak izmed nas že enega ali njih več v večnosti, za katerega je dolžan moliti. Storimo jim to ljubav, in pošljimo posebno danes in jutri takih vencev v večnost za njimi; pošljimo pa jih po Mariji.
Mi imamo v večnosti več duhovnih pastirjev. Veliki dobrotniki so nam bili. Njih trupla tam zunaj leže, duše se pa skoraj gotovo v vicah čistijo in pokore, morebiti ravno zavoljo nas, ker so nam spregledovali, ker so nas premehko imeli. Molimo za nje, darujmo sv. rožni venec za nje, darujmo ga po Mariji in recimo:
O Marija, mati milostljivega srca! glej prinesli smo danes en sv. rožnivenec in ga položimo v Tvoje naročje, da ga Ti svojemu Sinu Jezusu daruješ za naše ranjke duhovne pastirje, da se jih on usmili, da jim trpljenje prikrajša in da jih že skoraj priti pusti k gledanju svojega obličja.
Krščanski otroci! Vi imate svoje stariše v večnosti. Šli so že davno ali še le letos pred vami. Tam zunaj zemlja njih ostanke krije, duša njih, oh duša pa v vicah trpi in zavoljo vas trpi, ker so k vašim napakam molčali, vašo razujzdanost zakrivali ali spregledovali. Kaj hote storili za nje? Ste jim lep venec na grob djali? Prav. Pa to jim nič ne pomaga. Spletite danes ali jutri drug venec, sv. rožni venec in položite ga Mariji v naročje in recite: „0 Marija, mati milostljivega srca! Sprejmi ta venec, ki Ti ga za naše ranjke stariše prinašamo, daruj ga Rogu za njih večni mir in pokoj. O reševalka jetnikov, če so tudi naši stariši v tisti strašni ječi, oh razkleni jim verige in pelji jih krnalo že k Jezusu v nebesa, kamor tako željno hrepenijo!"
Krščanski stariši! Vi ste že katerega sina ali katero hčer pred sabo v večnost poslali. Morebiti so bili že odraščeni in morebiti niso prav krščansko živeli. Grob pokriva njih mlade kosti, njih duša pa v vicah trpi, trpi morebiti zavoljo vas. ki ste jih premalo strahovali, jim pohujšanje in potuho dajali. Oh spominjajte se jih posebno danes.
Ni ravno treba, da jim vence na grob položite, spletite za nje raje sv. rožni venec in denite ga Mariji v naročje in recite: „Oh Marija, mati milostljivega srca! Sprejmi ta venec od nas zapuščenih starišev in daruj ga Bogu za našega ranjkega sina, za našo ranjo hčer! Naj se jih po tej molitvi potolažen Jezus usmili, naj jim odpusti še dolžno kazen in naj jih že kmalo sprejme med svoje izvoljene!"
Krščanski mož in vdovec! Tudi ti imaš že ženo tam zunaj pokopano. Se se spominjam, kako si potrt stal ob robu jame in nemo zrl za njo, ki ti je življenje sladila in trpljenje polajševala. Zdaj še-le veš, kaj si zgubil, ko nikogar ni, da bi ti tako ljubeznjivo postregel. Vest ti pa morebiti tudi očita, da si ji ti precej kriv zgodnje smrti, vest ti morebiti tudi pravi, da žena zavoljo tebe tam v vicah trpi. Kaj bodeš tedaj storil? Nisi nič venca na nje grob položil? Če tudi ne, to ne dč toliko. Ali naredi še danes in opravi en sv. rožni venec za nje večni pokoj in daruj ga po Mariji Bogu, da nje duša kmalu pride iz strašnega ognja v kraj hladu in pokoja!
Krščanska žena in vdova! Kaj pa se ti tako ihtiš? Saj tako jokaš, kakor tisti dan, ko so ti moža zagrebli. Pa nič ti ne zamerim, le jokaj! Reva si sama ostala z malimi otroci in vsak te poriva in preganja in nimaš ga, da bi se za te potegnil. Vem, da se težko ločiš od njegovega groba. Pa vse tvoje solze ga ne pokličejo nazaj, mu tudi ne koristijo. Veš, kaj ti svetujem? Obriši solze od oči in zmoli pobožno en sv. rožni venec in polajšano bo tebi, pa pomagano tudi ranjkemu možu. Marija, ljuba mati. mati milostljivega srca ga bo darovala za pokoj tvojega ranjkega moža in bo tudi tebi sprosila srečno zadnjo uro, da se potem za zmiraj snideta z možem tam, kjer ni težav ne joku!
In tako vsi storimo. Za vse naše ranjke sorodnike, brate, sestre, znance in prijatelje in dobrotnike take vence spletajmo, danes in jutri in večkrat v življenji. Taki venci, sv. rožni venci, se nikoli no oblelč nikoli duha ne zgube, so Bogu in Mariji všeč, nam in ranjkim pa v korist. Kolikorkrat pa jih spletamo in opravljamo, darujmo jih Bogu, pa darujmo jih po Mariji in nikdar ne bomo zastonj molili. Saj Marija se ne imenuje samo mati milostljivega srca; ona je tudi zares mati milostljivega srca! Zatorej še enkrat zakličimo:
O Marija! Mati milostljivega srca, prosi za nas in za verne duše v vicah ! Amen.

Jan. Ažman.
Štiriindvajseta nedelja po binkoštih.
I. Cerkveno leto. — XLVII. Sv. poslednjega olja obred
in milost.
Verna molitev bo otela bolnika; Gospod mu bo polajšal, in ako je v grehih, mu bodo odpuščeni. Jak. 5, 15.
Ni je misli, ki bi bila človeku bolj koristna in zveličalna, kakor je misel: treba bo umreti. Zato pravi-sv. pismo: Človek, spominjaj se pri vseh svojih delih štirih poslednjih reči in vekomaj ne boš grešil. Ni pa tudi bolj strašne, bolj grozne misli, kakor misel na smrt, saj se namreč po svoji natori človek nobene reči tako ne boji, kakor ravno smrti; ker življenje polno grehov ima za seboj, pred seboj pa strašno, pravično sodbo božjo.
Vendar naj kristijani umrjo potolaženi in polni upanja; naj od-lože žalost in se vdajo popolno v voljo Božjo. Tega človek sam od sebe ne zmore, zato mu pomore usmiljeni Bog, ker ga ravno v tem prevažnem trenotku krepi z zakramentom sv. poslednjega olja ter mu s tem daje moč tudi zadnji najhujši boj dokončati zmagoslavno. Takrat, ko divja najsilnejši vihar na morji življenja človeškega, takrat kliče tudi umirajoči kristijan z apostoli v današnjem evangeliji: Gospod, otmi nas, poginjamo! In kakor je nekdaj Gospod zapovedal morju, da je bilo mirno, tako se tudi umirajočemu verniku pomiri razburkano morje, da zaupajoč v Gospoda varno privesla svoj čolnič v večno domovino.
Kako dober je toraj Oče nebeški, da je tudi za smrtno bolezen kristijanovo poskrbel, da ga krepča in z zaupanjem navdaja zakrament sv. poslednjega olja. — Ker smrt nikoli ne počiva, ker se tudi pogosto oglaša med nami, zato nam je potrebno vedeti, kako da se deli zakrament sv. poslednjega olja in katere milosti nam daje da ga bomo toliko raje in toliko bolj pripravljeni prejeli, kadar bi nam bilo po volji Božji potrebno.
I.	Lepi so obredi, s katerimi deli mašnik nevarno bolnim kristijanom v imenu sv. cerkve zakrament sv. poslednjega olja, oglejmo si jih natančneje:
1.	Mašnik pri vstopu v hišo reče: Mir bodi tej hiši! In odgovori se: In vsem, ki v njej prebivajo. S tem pove, da pride v hišo kakor poslanec Božji, kateremu je gospod ukazal, rekoč: „Ako vstopito v hišo, pozdravite jih ter recite: Mir bodi tej hiši!“ Saj res ponese mašnik mir bolniku, ki ga potrebuje v svoji zbeganosti. — Na
to postavi na belo pogrneno mizo, kjer naj bodo križ in voščeni sveči, sv. olje; svoj križ dd, da ga bolnik poljubi, ker le vsled zasluženja Križanega se vernik vdeležuje milosti sv. zakramentov; poškropi z blagoslovljeno vodo bolnika in hišo, ga spove, ako že ni to poprej opravil, mu podeli sv. popotnico in nato se začno obredi sv. poslednjega olja:
Najprvo moli mašnik obrnen k bolniku tri molitve, v katerih prosi blagoslova Božjega na hišo in njegove prebivalce, naj zapuste hišo hudobni duhovi, izgini iz nje prepir in naseli se v njej angelj miru. Kako potrebne in pomenljive so te tri molitve; saj po mnogih hišah vlada greh in satan, katerega treba izgnati, predno se v njih naseli Gospod s svojim blagoslovom. Za tem duhoven moli psalm: Iz globočine in kratke litanije.
Po teh molitvah v imenu bolnikovem Cerkvenik moli očitno spoved ali „Oonfiteor“, v kateri se bolnik spozna grešnika pred Bogom, in zato mašnik prosi Boga, naj se ga usmili in mu odpusti vse njegove hudobije.
2.	Mašnik stopi potem k bolniku, stegne desnico nad glavo njegovo, naredi trikrat znamenje sv. križa, rekoč: V imenu Očeta in Sina in sv. Duha naj bo v tebi uničena vsa moč hudobnega duha, Tccr položimo na-te svoji roki in na pomoč pokličemo vse svete angelje, nadangelje, očake, preroke, apostole, mučence, spoznovalce, device in vse druge svetnike Božje. Amen. Molitev, izgovorjena v imenu presvete Trojice, katero podpirajo vsa nebesa, bo gotovo uslišana in zatrta bo moč peklenskega sovražnika.
Mašnik vzame zatem puščico s sv. oljem ter mazili bolnika na očeh, ušesih, nosnicah, na ustih, na rokah in na nogah, govoreč: Po tem svetem maziljenji in po svojem milostljivem usmiljenji odpusti ti Gospod, kar si pregrešil z vidom, s sluhom . . .
Ti obredi na posameznih udih človekovih so pomenljivi in nas spominjajo obredov pri sv. krstu. V usta je krščenec prejel sol, da naj bi vedno prav govoril; ušesa in nosnice bile so porošene s slino, in s klicem „Efeta“ odprte, da bi se vedno le k dobremu obračale. Pri sv. poslednjem olju se zopet mazilijo isti udje in sicer zato, ker niso omenjenih dolžnosti zvesto spolnovali. Kako sramotilno in žalostno je za človeka, da je v slabo obračal pri sv. krstu posvečene ude, kako ga torej pomiri misel, da mu Bog pri delitvi sv. poslednjega olja zopet očisti ude vseh madežev. Kako dobro res pozna katoliška cerkev slabosti in potrebe svojih otrok; kako se bolniku pomiri vest, ko čuje, da bo Bog njemu bolezen polajšal, in ako je v grehih, da
mu bodo odpuščeni. Kdo bi se torej bal prejeti ta zakrament, ako je nevarno bolan?
3.	Ko je obred pri delitvi sv. poslednjega olja končan, mašnik zopet moli in prosi Boga, naj bolniku milostno zaceli rane, odpusti grehe, mu odvzame vse boli duše in telesa, naj pokrepča dušo bolnikovo in če je njegova sv. volja, naj ga reši bolezni in mu podeli zaželeno zdravje. In potem s križem v roči blagoslavljajoč prosi, da bi bil Gospod Jezus Kristus pri bolniku, da ga varuje, krepča, ohrani, od vseh strani brani in blagoslovlja, da naj sv. Duh pride nanj in ostane pri njem, ter slednjič prosi, da naj Bog odpusti bolniku vse njegove grehe, pregleda njegove slabosti in obvaruje dušo njegovo večnega pogubljenja. Zato položi roko na glavo, govoreč: Ozdravite Bog Oče, ki te je vstvaril po mesu, Bog Sin, ki je trpel za-te na križu, Bog sv. Duh, ki ti je lil vlit pri sv. krstu. Presveta in slave-vredna Trojica, edin Bog, dodeli ti milost, da se ti množi zveličanje na duši in telesu, reši te vsega hudega, in ohrani te vselej v dobrem, ki živi in kraljuje na veke. Amen.
Ali niso to, dragi kristijani, prelepi obredi in prekrasne molitve, s katerimi spremlja mašnik delitev sv. poslednjega olja? Ali ni vse to posebno primerno smrtno bolnemu kristijanu, ki zastonj od sveta pričakuje pomoči in ozdravljenja? Kako nespametni torej so taki kristijani, ki se boje in vedno le odlašajo v nevarni bolezni prejeti ta sv. zakrament.
II. Oglejmo si zato posebe še milosti, ki jih bolniku deli zakrament sv. poslednjega olja, da se jih bomo v potrebi toliko raje vdeleževali. Sv. apostol Jakob nam jih našteje prav v kratkem: Verna molitev bo otcla bolnika, Gospod mu bo polajšal, in ako je v grehih, mu bodo odpuščeni.
1. Prva in največja milost sv. poslednjega olja je torej, da Bog odpusti bolniku, kakor pravi cerkveni zbor tridentinski, grehe in ostanke greha. To so najprej vsi mali grehi, katerih se vsled slabosti in pozabljivosti bolnik ni spovedal, pa tudi smrtni grehi, ako se jih bolnik po skrbnem spraševanji vesti ne zave, ali pa se jih vsled bolezni ne more več spovedati, dasi se jih kesa in voljo ima, se jih spovedati. Tako se večkrat zgodi, pravi sv. Karol Boromej, da ravno ta zakrament reši mnogo kristijanov, ki bi bili sicer vekomaj pogubljeni.
Kaj pa so ostanki greha, katere Bog po tem sv. zakramentu odpusti, kakor pravi cerkveni zbor tridentinski? To niso grehi, katere posebej imenuje, tudi niso časne kazni, katere se bolniku po tem zakramentu odpuščajo le v toliko kolikor je večji njegov kes, srčneja
39*
njegova pobožnost in trdneji sklep življenje svoje poboljšati, in ne vse, kakor s popolnim odpustkom; ampak ostanki greha so slabe navade in ž njimi sklenena omahljivost v volji in nagnenje k hudemu. Greh je namreč kakor korenine kakega drevesa; če tudi mu deblo odsekaš, korenina v zemlji vedno ostane in hitro poganja zopet nove mladike, ako se ne izkoplje. Ravno to doseže pri bolniku sv. poslednje olje, ker dušo očisti nerednih želja po posvetnem, bolniku vzbudi veselje do molitve in ga vedno bolj k Bogu obrača ter dopolnjuje njegovo pokoro.
2.	Gospod mu bo polajšal, pravi sv. Jakob, in to je druga posebna milost zakramenta sv. poslednjega olja. Gospod bolniku polajša njegov stan posebno s tem, da mu po zakramentu sv. poslednjega olja prežene strah in mu vzbudi in utrdi zaupanje na Boga. Sv. poslednje olje, pravi cerkveni zbor Tridentinski, olajša in olcrepča dušo bolnikovo, ker mu vzbuja trdno zaupanje na usmiljenje Božje; tako okrepčan ložje prenaša težave in bridkosti bolezni in se stanovitneje ustavlja skušnjavam zalazujočega satana.
To zaupanje v usmiljenje Božje je ona opora, ki vzdržuje bolnika pred smrtjo stanovitnega. Ako mu namreč tudi hudobni duh v groznih podobah slika njegove pregrehe, češ, da mu jih Bog ne bode odpustil, upa kristijan vedno trdno, ker ve, da je usmiljenje Božje veliko obilnejše, nego hudobije celega sveta. Sv. olje, s katerim so mu maziljeni njegovi udje, prešine mu dušo z novo močjo, pogum oživi, upanje raste, duša se utrjuje v boju in se vedno bolj nagiba k Bogu ter se popolno in skoro brezskrbno izroča njegovi vsemogočni in sveti volji.
3.	Tretja posebna milost, ki jo Bog bolnikom mnogokratov deli po zakramentu sv. poslednjega olja, je pa korist, ki jo ima človek za telesno zdravje; večkrat namreč bolnik ozdravi, ker je morda tako duši njegovi v večjo srečo. Molitve namreč, katere mašnik moli pri delitvi sv. poslednjega olja in pa molitve, katere škof molijo pri posvečevanji olja za bolnike, nas naravnost spominjajo, da ima sv. poslednje olje tudi to moč, da podeli bolniku tudi telesno zdravje, ako je volja Božja. Bolniki sami in oni, ki imajo opraviti pri bolnikih, bodo to gotovo radi potrdili iz svoje skušnje in Bog je večkrat to potrdil tudi s čudežem, da je bolnik naenkrat ozdravel pomaziljen s sv. oljem.
4.	Kdo pa se vdeleži vseh teh obilnih milosti? Da na to vprašanje povoljno odgovorimo, pomislimo, kdo sme in kdo naj prejme zakrament sv. poslednjega olja?
a) Nevarno bolan kristijan sme in naj prejme ta sv. zakrament. Kdor ima torej tako bolezen, da zdravnik ali drugi pametni ljudje

ne vedo, ali bo okreval ali ne, kjer je toraj nevarnost, da bi znal bolnik umreti, onda je treba bolniku prejeti zakrament sv. poslednjega olja, in sicer v eni smrtnonevarni bolezni le enkrat; ako pri dolgi bolezni čez dolgo časa nastopi nova smrtna nevarnost, sme se zopet podeliti.
Kaj pa, ali je tak bolnik dolžan prejeti ta zakrament? Sv. cerkveni zbor Tridentinski pravi, da je kristijan to dolžan storiti, rekoč: Kdor bi ta zakrament zaničeval, bi storil velik greh in bi razžalil sv. Duha. To nam je pač lahko spoznati, da kdor imenitne pripomočke svojega zveličanja zametuje, gotovo ne more biti brez greha.
b) Kaj pa treba bolniku, da tudi vredno prejme zakrament sv. poslednjega olja? Ker je zakrament sv. poslednjega olja zakrament živih, zato mora biti človek v milosti božji, da ga vredno prejme. Poleg tega pa naj bolnik ne pozabi obujati treh božjih čednost: žive vere, saj je Izveličar bolnike ozdravljal, rekoč: Tvoja vera ti je pomagala; trdnega upanja, saj to bolnika najbolj vzdržuje in krepi, ker ve, da kdor v Gospoda upa, nikdar ne bo osramočen; srčne ljubezni, saj ljubezen najtesneje druži človeka z Bogom in močna kakor smrt je ljubezen in veliko voda ('bridkosti) je ne more pogasiti; vdan naj bo v voljo božjo, vedoč, da se brez volje božje nič ne zgodi, prežene naj strah pred smrtjo, govori z apostolom: Želim biti razvezan in združen s Kristusom.
Govoreč o zakramentu sv. poslednjega olja pač enega opomina ne smem pozabiti: Skrbeti je treba, da bolnik pravočasno prejme ta sv. zakrament, da ne gre toraj tega toliko časa odkladati, da bolnik že umira, ko pride duhoven s sv. poslednjim oljem. Oskrbi svojo hišo, opominja prerok tudi nas, ker umrl boš. — Toda, kako se v tem oziru prav mnogokrat godi med nami? Niso namreč vedno le bolniki krivi, da jih mnogo umrje brez sv. poslednjega olja. Krivi so tega pogosto tudi njihovi domači, ki imajo potem izgovorov pripravljenih: »Bolezen ni še nevarna; ko bi bolniku opomnili o sv. zakramentih, bi ga to pretreslo in mu bolezen morda shujšalo, toraj treba počakati." Kaj porečemo takim ljudem? Ali je to prava ljubezen, ki jo imajo do svojega bolnika? To gotovo ni prava ljubezen, ako so namreč tako skrbni, da bi svojemu bolniku le za kako uro podaljšali časno življenje, kaj pa, ali ne bodo nič poskrbeli, kako se bode njih dragemu godilo celo večnost? In sploh smo se že danes prepričali, da prejem tega sv. zakramenta nič ne škoduje telesnemu zdravju, marveč da pogosto ravno ta zakrament donese tudi nenadoma zdravje bolniku, toraj je prazen izgovor: to bi znalo bolniku škodovati.
Ako je bolnik dober kristijan, bo vesel, da ga domači opomnijo na nevarnost, da se o pravem času z vsem oskrbi; ako je mlačen, je to dvakrat potrebno, da pri popolni zavesti poravna svoj dolg pred Bogom. Zato toraj nam vsem veljaj zlato pravilo: Kakor hitro se pokaže smrtna nevarnost, prvo je, da človek oskrbi svojo dušo pri popolni zavesti, da s poznejšim voljnim trpljenjem v milosti božji še prav mnogo zadosti na tem svetu za svoje grehe.
Prekrasni izgled zato nam je današnji svetnik sv. Karol Boromej, katerega papež v razglasu za svetnika imenuje: „mučenca ljubezni, svetal vzgled pastirjem in ovčicam, angelja v človeški podobi". Ni mogoče njegovega dobrih del bogatega življenja le mimogrede opisati; ako rečem, da je kot škof in kardinal vse vsem postal, da bi vse pridobil Kristusu, povedal sem ob kratkem vse o njegovem delovanji; najlepše pa se je pokazalo njegovo zlato srce o strašni kugi, ki je razsajala v Milanu in okolici 1. 1576. Takrat je razdal vse svoje premoženje, svoje imetje, svojo obleko do zadnjega vse za nesrečne bolnike, bil je vedno med njimi tolažeč jih in deleč jim sv. zakramente za umirajoče; on se silno pokori, da bi potolažil jezo Božjo, napove prošnje dneve in spokorne sprevode in vso težo strašne nesreče nosi pastir s svojimi ovčicami. Ta trud še mlademu nakoplje smrtno bolezen. On se tega ne vstraši; dasi je bil bogat v dobrih delih, vendar meni v svoji ponižnosti, da ni še nič storil, zato gre na samotno Ve-ralsko goro, kjer se skrbno pripravlja dolgo časa za srečno zadnjo uro, toda še zadnji čas ga kličejo škofovska opravila v Milan in zato tukaj s posebno pobožnostjo prejme sv. zakramente za umirajoče ter mirno zaspi v Gospodu veliki svetnik.
Kristijani, poskrbimo si tudi mi z lepim življenjem tako srečno zadnjo uro, kakor sv. Karol Boromej, kakor on tudi mi v zadnjih dnevih svojega življenja skrbno prerodimo sami sebe v vredni spovedi in zahrepenimo po sv. zakramentih za umirajoče. Skrbimo pa tudi, da se taki sklepi pri nas in pri drugih spremene v dejanje, da se nad nami ne bodo spolnile besede sv. Karola Boromeja: Dobrih srčnih želja, ki se nikoli niso v dejanji spolnile, je pekel poln, marveč, da nas bo verna molitev otela, da nam bo polajšano in da nam bodo po vredni prejemi sv. zakramentov za umirajoče grehi naši odpuščeni. Amen.
Andr. Kalan.
2. Prazno je delo brez blagoslova z nebes.
Dobro in hudo, življenje in smrt, uboštvo in bogastvo je od Boga.
Sir. 11, 14.
Pri vsaki pošteni krščanski hiši je navada, kedar se zjutraj, o poludue in zvečer miza pogrinja, preden se hišni oče s svojimi otroci ali gospodar s svojo družino vsedejo k mizi, da skupno opravijo kratko molitev. Isto tako, kedar vstanejo od mize, odmolijo očenaš in češčena-marijo s pristavkom: „Čast bodi Očetu in Sinu in sv. Duhu!“ Kaj mislite, česa nas ta lepa šega in navada spominja? Vsak izmed vas mi bode lahko odgovoril: Bog v nebesih je, od katerega imamo jesti in piti; od njega nam prihaja vsak dobri dar; on je, ki odpira svojo roko in z blagoslovom napolnuje slednjo stvar. Zato se spodobi, da ga pred jedjo njegovih darov lepo prosimo, po jedi pa se mu za nje lepo zahvaljujemo. S tem se spoznamo za njegove otroke in popolnem zavisne od njegove milosti, ki se živimo od njegove bogato pogrnene mize. Ravno to spoznava sv. katoliška cerkev, ki je v ta namen uvedla danešnji praznik v občo zahvalo za vse pridelke na polji, po vrtih, vinogradih in senožetih. Ta zahvala nam gre tem lože iz srca, ker so letošnji pridelki glede žita in živeža še precej obilni; a vendar je tudi letos, zdaj prehuda suša, zdaj preobilni dež, v več krajih tudi toča veliko škodo prizadejala in marsikomu velik kos kruha odnesla. Mi sicer ne vemo, zakaj nas Bog sedaj s to, sedaj z drugo nesrečo obišče; a gotovo je, kar Jezus Sirah govori v sv. pismu, rekoč: Dobro in hudo, življenje in smrt, uboštvo in bogastvo je od Boga; to se pravi: Mi sami iz sebe ne moremo nič, ampak vse je ležeče na blagoslovu Božjem. Od te resnice vas želim danes prepričati ter podučiti, kako zamoremo tega Božjega blagoslova še mi deležni biti . . .
Zares velike in koristne so iznajdbe sedanjih časov v orodji in v strojih, bodisi pri kmetijstvu ali raznih rokodelstvih. Sedanje stoletje se ž njimi tolikanj ponaša, da je tako rekoč na mesto Boga svoj plitvi in omejeni um na oltar malikovanja postavilo. To pa je ravno tista huda dušna bolezen, na kateri hira in boleha več ali manj sedanje človeštvo, da hoče brez Boga vse opraviti. Zakaj vekomaj resnične so besede kraljevega preroka Davida v 126. psalmu, kjer pravi: Ako Gospod ne zida hiše, zaman se trudijo, kateri jo zidajo; ako Gospod ne varuje mesta, zaman euje, kdor ga varuje. In ravno to izreka sv. apostol Pavel: Nič ni ne ta, kateri seje, ne, ta, ki priliva, ampak
Udor rast daje, Bog; to se pravi: Ves naš trud, vse naše delo je prazno, ako ga Bog ne oblagodarja. Brez Boga smo enaki ribam brez vode in plavut, ptici brez perut ali drevesu brez korenin. Zaman zjutraj za zore vstajamo in se v potu svojega obraza in z žulji na rokah trudimo do poznega mraka, zaman domači kraj in tuje dežele prehodimo, zaman se vozimo čez morje v daljne kraje po kupčijah, zaman po semnjih iščemo dobička, zastonj obdelujemo polje in vinograde, zastonj gleštamo čede ovac in goved; — prazno je delo brez sreče z nebes. Bog le migne s svojim prstom, in v kosce se razdrobi vsa zgradba naše nade.
Znano vam je, da je Kristus prorokoval od tempeljna in Jeruzalemskega mesta, da bode tako razdejano, da ne bode kamen vrhu kamna ostal. In to se je v tako polni meri izpolnilo, da so čez neke-danji staroslavni Jeruzalem brazde orali. Da bi pa to Kristusovo prerokovanje postavil na laž, prizadeval si je odurni odpadnik cesar Julijan na vso moč, da bi s pomočjo svojih podanikov Jeruzalem zopet pozidal. Kdo bi se ne bil mogel nadejati, da bode v malo časa slavni Jeruzalem zopet postavljen, ko se je na milijone in milijone rok dela poprijelo, in so bili cesarski zakladi s kupi zlata in srebra za zidanje odprti ? Ali kaj se zgodi ? Vidite, kar so čez dan sozidali, to bilo je čez noč do tal razsuto. Prišel je potres in vse zgradbe so razpadle; drugič odprla se je zemlja in zidovje se je pogreznilo, udarila je strela in dela človeškega napuha razdejala, in cesar in ljudstvo bili so primorani spoznati, da je prazen ves človeški trud brez volje in blagoslova z nebes.
Temu nasproti pa se bere od Abrahama, da je imel ne le na stotine poslov, ampak tudi silne zaklade zlata in srebra, čede goved in ovac množile so se mu v toliki obilici, da so bile kmalu paše v ondotni deželi zanje premajhine in se je moral zategadel ločiti od Lota in si v drugem kraji postaviti šotore. A od kod vse to Abrahamovo bogastvo ? To pove nam sv. pismo, ki naravnost pravi: Gospod ga je povsod blagoslovljal. Tudi njegov sin Izak bil je silno bogat.
Bere se, da je bilo njegovo polje tako rodovitno, da je iz enega polovnika po sto polovnikov prideloval. A vsa ta rodovitnost ni prihajala tolikanj od dobre zemlje ali njegovega in njegovih hlapcev dela in pridnosti, ampak sv. pismo pristavlja: Gospod ga je blagoslavljal. — Ko je Jakob pred svojim bratom Ezavoin pobegnil iz očetove hiše, ni imel druzega svojega, kakor obleko na sebi. A v štirinajstih letih so sc v Labanovi hiši njegove čede tako pomnožile.
da jih niti prešteti ui mogel. Kako očividno ga je Bog blagoslovil, pokazalo se je prav očitno tako-le: Laban se je namreč s prvega ž njim tako pogodil, da so vsa bela in črna jagnjeta ostala Labanova, vsa pisana in marogasta pa so bila Jakopova. In tu se je prigodilo, da so skoraj do malega vse ovce zgolj pisana in marogasta jagnjeta vrgla. Laban to spazivši, pogodil se je z Jakopom drugič in sicer ravno nasprotno,	da	bodo namreč odslej vsa	pisana in	marogasta
njegova, bela in	črna	pa Jakopova. Bog pa je	zopet svoj	blagoslov
Jakopu s tem naklonil, da so skoraj vse ovce le bela ali črna jagnjeta rodila. Tako, pravi sv. pismo, je Jakop silno obogatel, in je imel veliko čed, dekel in hlapcev, kamel in oslov. Bog mojega očeta, pravi Jakob sam, bil je z menoj, in tega Bog ni pripustil, da bi mi bil Laban mogel škodovati. (I. Mojz. 30, 43.. 31, 5. 7.) Z golo pastirsko palico je	bežal	iz očetove hiše, in čez	dvajset let	se je pod
božjim varstvom	silno	imovit in bogat nazaj vrnil. Kdo, ljubi moji!
iz tega ne bode uverjeu in prepričan, daje „dobro in hudo, življenje in smrt, uboštvo in bogastvo od Boga", da je zavisno vse naše delo od blagoslova z nebes?
Da, ta vera v Boga, da je na njegovem blagoslovu z nebes vse ležeče, ohranila se je celo med ajdi. Zato so nekdanji Rimljani častili neko boginjo sreče, katero so „Fortuno“ imenovali. Vsak si jo je želel imeti za svojo prijateljico, in komur se je kaj srečnega pripetilo, reklo se je: to je delo boginje sreče. Mi ko kristijani nasproti za trdno verujemo, da se nam vse to po božji volji godi. Komur Bog hoče pomagati, sreča mu prihaja tako rekoč skozi okna in vrata v njegovo hišo; nasproti pa tistemu, kdor Boga nima za prijatelja, vse boginje sreče ne morejo nič pomagati, tisoči in tisoči in vse bogate dedščine mu nič ne zalegajo. Iz lastne izkušnje vidimo, da sta se, postavim, ta pa ta vzela, kakor pravimo, na proste, gole roke. A bila sta pridna in delavna, in v malo letih pridobila veliko imetje; svet ju šteje med bogatce. Temu nasproti pa, kolikrat vidimo, da se marsikateri z veliko denarji loti kake kupčije, je marljiv in delaven, in ne zapravljivec, ne pijanec, ne igravec; a kjer je on, ondi je zguba in nesreča. Od kod pač ta razloček? Jaz vam ne vem druzega odgovora, kakor Sirahove besede: Dobro in hudo, življenje in smrt, uboštvo in bogastvo je od Boga; — na božjem blagoslovu je vse ležeče.
Kako pa moremo še mi božjega blagoslova deležni postati, uči nas Kristus v evangeliji o božji previdnosti in skrbi za nas. Ko je ondi svojim poslušalcem priporočil, da naj Bogu zročujejo vso skrb
za to, kar bodo jedli ali pili, ali s čem se oblačili, pristavil je imenitni nauk rekoč: Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse to vam bode privrženo. (Mat. 6, 83.) Bog toraj z nami dela, kakor oče s svojim sinom, ki ga pošlje na visoko šolo. Reče mu: Hodi pridno v šolo in edino ta skrb ti bodi, da se dobro učiš. Za stanovanje, obleko in hrano in vse druge potrebe bodem že jaz skrbel. Ti pa vse svoje misli in skrbi obračaj na to, da se dobro izučiš in boš katerikrat srečen. Tako je tudi nas Bog poslal v šolo sedanjega življenja in naša skrb bodi, da si nebesa zaslužimo. Vse drugo — živež, obleko, stanovanje nam bode Bog privrgel, če bomo le delo izveličanja prav opravljali. To pa se bode zgodilo, če bomo božje zapovedi in dolžnosti svojega stanu prav izpolnjevali, Bogu za ljubo delali, Bogu za ljubo z udanostjo svoj križ nosili, Bogu za ljubo potrpeli, ne oziraje se na prazno posvetno čast, ne na časni dobiček, ne na minljivo bogastvo. Božjega kraljestva in njegove pravice bomo iskali, če se greha varujemo in smo pošteni in pravični proti svojemu bližnjemu v vsem svojem dejanji in nehanji; saj krivično blago nima teka, in en krivični vinar deset pravičnih požre; pravičnost pa in poštenost najdalje trpi in ima obljubo božjega blagoslova. Z Bogom začenjajmo, z Bogom nadaljujmo in z Bogom izvršujmo vsako delo, in bode dober tek imelo. Tako nas bode spremljal božji blagoslov in ostal nad nami pri vseh naših delih in opravilih in nabirali si bodemo ž njimi zaklade za nebesa, ter si zaslužili ono plačilo, ki je ondi pripravljeno dobrim in zvestim hlapcem Gospodovim. Amen.
Matija Torkar.
Petindvajseta nedelja po binkoštih.
I. Cerkveno leto. — XLVIII. Obred in pomen nižjih redov
mašnikovih.
Kakor je oče mene poslal, tudi jaz vas pošljem.	Jan. 20, 21.
Velikega svetnika god obhaja danes sveta cerkev, praznik sv. Martina; življenje njegovo je tako raznovrstno, da je vsakemu kristijanu kakor odprta, pripravna knjiga, kjer bere, kakšno bodi tudi njegovo življenje, da mu bo priprava za večno življenje. Bil je nedolžen otrok, vojak brez madeža, vzgleden samotar, goreč duhoven, apostolsk škof, v vseh raznovrstnih službah svojega življenja bil je vsem svetal vzgled

lepili krščanskih čednosti, zato se ne bomo čudili, da mu je sv. Hi-larij s tolikim veseljem podelil nižje redove mašniške in da ga nenadoma ljudstvo in duhovni izvolijo za svojega škofa v Turu.
Kakor je pri sv. Martinu Bog po nenavadnem, čudovitem potu skrbel, da kristijani niso brez duhovnov in škofov, ki kakor namestniki Kristusovi nadaljujejo delo Izveličarjevo na zemlji, tako skrbi redno tudi še sedaj sveta cerkev, ker leto za letom izvoli izmed tisočerih nekatere služabnike, ter jih odloči v mašniško službo po zakramentu sv. mašniškega posvečenja ali reda. Ko toraj danes s sv. cerkvijo občudujemo velikega duhovna Gospodovega, sv. Martina, bo prav primerno, da o mašniškej časti, njenej dolžnosti, sploh da nekoliko natančneje spregovorimo o zakramentu mašniškega reda, po katerem, kakor po studencu, dohajajo med grešni svet milosti Božje, ki ga oči-stujejo, dvigujejo in osrečujejo na veke. — Da bodete spoznali, s koliko skrbjo sveta cerkev pripravlja svoje duhovne za vzvišeno službo mašniško, spregovorim o tem nekoliko obširneje.
Oglejmo si v ta namen danes štiri nižje redove in sicer njih obred in pomen za duhovne in vse vernike.
1. V sedmero barvah odsvita se krasno solnce v lepo-pisani mavrici, v sedmerih redovih odseva nam naproti tudi zakrament mašniškega posvečenja. „Jagnje ima, kakor beremo v skrivnem razodenji, sedmero rogov in sedmero oči, ki so sedmeri duhovi Božji, razposlani na vesoljni svet.“ „Sedmere oči, sedmeri rogovi," katere je videl sv. Janez na Jagnjetu, pomenijo sedmero moč in milost sv. Duha, ki izhajajoč od Izveličarja, vedno živi in deluje v katoliški cerkvi v zakramentu mašnikovega posvečenja, ki se deli s sedmerimi redovi. _ Iz sv. pisma nam ni težko spoznati, kako je po svoje tudi Kristus opravljal vse sedmere službe mašnikove. Vratar ali ostijarij je bil, kakor nas uči Durand, ko se je potegnil za svetišče Gospodovo in iz njega pregnal prodajalce in kupovalce; bralec ali lektor je bil, ko je v Nazaretu v shodnici prebiral in razlagal knjige preroka Izajija; zarotovalec ali eksorcist je bil, ko je pregnal iz Marije Magdalene sedmero hudob in ozdravljal različne obsedence; na svetilčevo ali ako-litovo službo je spominjal, ko je govoril: Jaz sem luč sveta, Mor za menoj hodi, ne tava po temi; subdijakon je bil, ko se je opasal pri zadnji večerji s predpasnikom in učencem noge umival; dijakon, ko je z lastnima rokama pri zadnji večerji delil svojim apostolom svoje Telo in svojo presveto Kri in duhoven, mašnik je bil, ko je pri zadnji večerji kruh in vino spremenil v svoje Telo in svojo Kri in v višjem
pomenu, ko je na altarju križa samega sebe daroval nebeškemu Očetu v spravo vsega sveta. Oglejmo si te redove natančneje in sicer danes prve štiri, imenovane nižje redove.
2. Preden mladenič prejme nižje redove, se mora ločiti od sveta, kar se zgodi, ko prejme „tonzuro“, ki pa ni nikak red ali blagoslov, ker ne deli nobene duhovne oblasti, ampak je le sveti obred, po katerem se človek postavi iz svetnega v duhovni stan. To se naznani s tem, da se dotičnemu pristrižejo v podobi križa lasje na glavi, kar pomeni, da izstopi in se loči od sveta in pa duhovska obleka (koretelj) se mu obleče, kar pomeni, da je sedaj odločen za službo Božjo.
Kdor hoče prejeti tonzuro, stopi v levici roket, v desnici pa svečo, pred škofa. Bela duhovska obleka ob roki pomeni, da ima hrepenenje in voljo, s to obleko vred obleči tudi novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in resnični svetosti. Sveča pa kaže, da želi z lučjo lepega vzgleda svetiti ljudem in se vsega darovati službi božji in zveličanju bližnjega, kakor sveča sama sebe povživa, ko gori. To pomeni koretelj, ki ga mladenič obleče in sveča, katero drži v roki. Lasje pa se jim pristrižejo v znamenje, da se s tem, ko stopijo v duhovski stan, odpovedo vsej ničemurnosti in napuhu sveta in da morajo posvetnega duha pregnati iz svojih src; in sicer se jim odstrižejo v podobi križa v znamenje, da se morajo odpovedati posvetnemu blagu in sladnostim življenja ter zatajevaje na ramo zadeti križ Kristusov, čegar namestniki so postali, zato vsak med obredom govori: Gospod, del moje dedine, ti mi boš povrnil mojo dedino! V enak namen jih tudi škof opominja: Trudite se, da hote Bogu prijetni po spodobnem obnašanju, lepem vedenju in dobrih delih. Tako se človek loči od sveta, se posveti popolno nov človek službi Gospodovi in sedaj je pripravljen prejeti nižje rede.
8. Prva služba je služba vratarjeva. Nekdaj ob preganjanjih je bila potrebna, ker vratarji so naznanjevali vernikom kraj in čas Božje službe ter so skrbeli za varnost krajev. Stali so pri vratih — od tod vratarji — in pazili, da se ni kak nevernik ali izobčenec pomešal med vernike, zraven tega so pozneje tudi cerkev snažili in za lep red skrbeli med Božjo službo. Tudi obredi pri tem opravilu naznanjajo te dolžnosti; škof namreč jim vratarsko službo dejansko iz-roče s tem, da se vsakdo dotakne cerkvenih ključev z desno roko, tudi jih pelje kak duhoven do cerkvenih vrat, da jih odpirajo in zapirajo, k zvonu, da pozvonijo ter jih spremi nazaj do škofa; z lepo molitvijo škofovo se konča ta obred.

4.	Drugi nižji red je red bralcev ali lektorjev, med vsemi najstarši, ki naklada pravico in dolžnost, v cerkvi očitno vernikom brati sveta berila, kruh in sadeže blagoslavljati; kot zunanje znamenje pa mu škof d;'i knjigo listov in prerokb, iz katere bo smel očitno brati. Toda, pravijo škof, kar bere z ustmi, mora verovati v srcu in izpol-novati v delih, da tako v svojem življenji s svetim vzgledom razveseljuje cerkev božjo. Enako piše tudi Gregor Veliki: Kdor ima dolžnost po svoji službi oznanovati imenitne reči, on je tudi dolžan, kazati velike reči, kajti njegova beseda bo lož je segla poslušalcem v srca, alco jo bodo potrjevali vzgledi. — Predragi, skrbite tudi vi, da bodete v vsaki hiši, ki naj bode tudi nekaka podoba cerkve, imeli bralca lepih in poštenih knjig; potrebno se mi zdi dandanes to omeniti. Zakaj število onih, ki znajo brati, se vedno bolj množi in tudi knjig je vedno več na ponudbo. Zato je želeti, da naj bi v vsaki družini v dolgih zimskih večerih kaj brali, posebno kako nedeljo ali praznik. Znano je vsakemu, kako lepo branje človeka spodbuja za lepo življenje, utrjuje njegove sklepe in tudi množi njegovo znanje v vseh, posebno tudi v verskih stvareh. Kaj pa da je važno, da kakor slabega govorjenja, enako se treba varovati tudi slabega berila, in zato naj bi bila vsem skrb prav marna, da odstranjujete slabe knjige, slabe časnike iz družin ter jih namestujete z dobrimi in poštenimi. Mi imamo, hvala Bogu, v našem jeziku toliko dobrega berila, da se ž njim obilo lahko oskrbi vsaka družina, kateri je skrb za časno in večno srečo.
5.	Tretji nižji red daje zarotovalcem ali eksorcistom že večjo oblast, izganjati namreč hudobne duhove iz kristijanov. — O Jezusovem času in tudi pozneje v prvih krščanskih stoletjih je bilo veliko nesrečnih obsedencev. Skoro gotovo je Bog takrat dopustil po~-gosto obsedenje zato, da bi se vsem jasno pokazalo, kako so ljudje vsled pregrešnega življenja zabredli pod satanovo oblast in da jim more pomagati edino le krščanska vera ter ukončati moč peklensko. Jezus sam je izganjal hudiče ter tudi apostolom svojim dal oblast izganjati hudobne duhove, kakor je bila to tudi izredna milost, katero so takrat prejemali tudi mnogi verniki. — Kakor so učenci Gospodovi prejeli to oblast od Jezusa, tako jo prejemajo tudi še sedaj duhovni. V prvih časih so imeli zarotovalci samo to nalogo, pozneje so se jim izročala tudi druga opravila: skrbeti za blagoslovljeno vodo pri službi božji, nevredne odvračati od svete daritve, kakor škof to lepo naznanjajo v obredni molitvi, kjer jih opominjajo, da naj ne pozabijo tudi iz svojih duš in teles izgnati vse nečisto in hudobno, ko izganjajo
iz teles drugih hudobne duhove. V znamenje oblasti izroče vsakemu knjigo z zarotitvami, da se je dotakne z desnico. — Pri tem poslu se pa kaj lahko pripeti kaka prevara ali napačnost, zato je v poznejših časih slovesno zarotovanje cerkev dovolila le škofom in mašnikom; po današnji navadi pa tudi mašniki brez posebnega dovoljenja škofovega slovesno nikoli ne izvršujejo te službe.
Kristijani, pa tudi vam je vsem Kristus podal pripomoček izganjati hudobne, nečiste duhove, to so dobra dela, posebno molitev in zatajevanje; zato skrbite, da bote v molitvah in postih čuječi, da se potem potu ložje branite nakanam hudobnega duha, posebno pa bežite pred smrtnim grehom, ki vas izroči v popolno oblast satanovo.
6.	Zelo star je četrti nižji red, red a k o 1 i t o v ali s v e t i 1 c e v. — Ob času preganjanja katoliške cerkve so se kristijani shajali k službi božji večjidel po noči in sicer v podzemeljskih prostorih, po katakombah. Treba je bilo toraj razsvetljave pri tej službi božji in opravilo so izročili posebno za to odločenim možem, akolitom ali svetilcem. Pa luč pri službi božji ima tudi višji pomen, zato je razsvetljava pri službi božji ostala tudi pozneje, ko so smeli kristijani brez strahu očitno in po dnevi opravljati svete skrivnosti in tako je tudi ostala služba akolitov ali svetilcev, katerim je dolžnost skrbeti za razsvetljavo v cerkvi, luč nažigati pri svetih opravilih in svečnik prenašati med sv. mašo, kadilnico oskrbovati z ogljem in kadilom ter vino in vodo prinašati na altar.
To kažejo tudi sveti obredi: Vsak svetilec se dotakne z roko svečnika in sveče in škof mu pravijo: Vzemi svečnik s svečo in vedi, da je tvoja dolžnost luči prižigati v cerkvi v imenu Gospodovem. Potem jim izroči prazni posodici za vino in vodo ter govori: Sprejmi posodici, in pripravljaj vino in vodo za skrivnost krvi Kristusove v imenu Gospodovem. — Sveča ni prižgana in posodici ste prazni, v znamenje, da bo njegova dolžnost sveče prižigati in posodici napolnjevati.
Posebno pa škof posvečence opominjajo, naj svete dolžnosti izpolnjujejo vzlasti v duhovnem pomenu. Kakor bodo namreč luč nosili v svojih rokah, svetijo naj tudi s svojim lepim vedenjem na potu kreposti; in kakor bodo vino in vodo donašali za najsvetejšo daritev, darujejo naj tudi same sebe Bogu z dobrimi deli. Skrbi, pravijo škof, v vsi pravičnosti, dobroti in resnici, da razsvetljuješ sebe in druge in cerkev božjo. Lc potem boš pri presveti daritvi vredno donašal vino in vodo, ako boš samega sebe Bogu daroval s čistim življenjem in z dobrimi deli.

K sklepu blagoslovijo škof svetilce s trojno molitvijo, ki kaže na njih trojno službo. V prvi prosijo škof večnega Boga, ki je po svojem Sinu na svet poslal luč svojega veličastva in dovolil, da je bil Jezus Kristus na križ pribit in mu je tekla kri in voda za odrešenje človeškega rodu, da bi svoje služabnike milostno posvetil v službo sve-tilcev, po kateri bi luč nažigali za vstvarjenje krvi Kristusove pri sveti daritvi in s tem zvesto služili njegovemu altarju. — V drugi molitvi škof opominja na Mojzesa in Arona, katera naj po povelju božjem živo ohranjata svetilnico v šotoru ter prosi Boga, da bi blagoslovil svoje služabnike, da bi bili zvesti varuhi tabernakeljna. — V tretji molitvi prosi škof, naj bi Bog, ki je izvir luči in začetnik vsega dobrega, razsvetlil duha svetilcev z lučjo spoznanja in porosil z roso svojega usmiljenja, da bi mu vredno služili kakor pravi svetilci, ki sami na sebi spolnujejo to, kar pomenja luč v cerkvi božji.
Kristijani, tudi na vas je posvetila luč z nebes, tudi vas ogreva solnce pravice, Kristus, naš Gospod, zato ste tudi vi postali otroci luči. Skrbite toraj, da bodete tudi vi pri najsvetejši daritvi svetili sebi in drugim s svetim in pobožnim vedenjem, da bodete tudi radi kakor čuvaji tabernakeljna zahajali v cerkev Jezusa pobožno molit v najsvetejšem zakramentu. Potrudite se, da bote tudi donašali v cerkev vodo spokornih solza, s katerimi bodete obžalovali pred obličjem Gospodovim svoje grehe, in vino kipeče in goreče ljubezni, s katero se bote tesuo združili z Jezusom v najsvetejšem zakramentu in se njemu popolnoma v službo posvečevali. Tako naj sveti vaša luč med ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in hvalijo vašega Očeta, ki je v nebesih, s temi besedami opominja Kristus nas vse, kako naj v duhovnemu pomenu opravljamo vsi službo svetilcev v cerkvi Gospodovi. Sklep naš bodi: Kadar ugasne luč življenja našega, tedaj še le naj tukaj na zemlji ugasne tudi luč lepega življenja, da po usmiljenju božjem toliko lepše zažari v nebesih nam v neskončno plačilo.
Predragi kristijani, kako častitljiva je duhovniška služba, kako sveta so duhovnova opravila, ker cerkev s posebnimi blagoslovili in redovi posvečuje svoje služabnike tudi za najbolj navadna cerkvena opravila. Toda, v cerkvi, kjer Bog sam vidno med nami prebiva v zakramentu sv. resnjega Telesa, ni nič majhnega, nič navadnega, ampak vse je veliko, imenitno in posebno, saj vse velja v slavo nebeškemu Kralju, ki v svoji ponižnosti biva med nami. — Zato naj duhoven še vedno kakor vratar čuje nad svetiščem, kakor bralec goreče oznanja in prebira sv. evangelij, kakor zarotovalec naj z božjo
pomočjo zatira kraljestvo hudobnega duha, kakor svetilec naj sodeluje pri najsvetejši daritvi, ker to oblast in dolžnost je prejel pri podelitvi nižjih redov. Vi pa, kristijani, spoznajte iz tega, kako sveta je služba duhovnova že pri svojih začetkih, skrbite toraj, da tudi služabnikom božjim skazujete dostojno čast ter da molite zanje, posebno za po-svečence, da bi mogli z molitvijo božjo okrepljeni izvrševati dolžnosti svojega stanu v slavo božjo, v vaše in svojo korist časno in večno. Amen.	And. Kalan.
2. Dvoje svetlih žarkov iz življenja sv. Martina.
Nihče luči, ko jo užge, ne postavlja na skrit kraj, ne pod mernik; ampak na svečnik, da kateri noter gredd, svetlobo vidijo.	Luk. 11, 33.
Dokler je naš Odrešenik živel na zemlji, bil je sam živ izgled vseh čednosti, vse popolnosti. Kar za njim je bilo treba stopati, kar po njegovem Božjem nauku se ravnati, in vsak se je mogel izveličati. Pa Jezus Kristus je odšel v nebesa v svoje veličastvo in mi sedaj ne moremo njegove osebe gledati z lastnimi očmi, ne njegovega življenja opazovati od blizo, kakor so to mogli ljudje njegovega časa. A če tudi se naravnost in neposredno ne moremo izgledovati po svojem nebeškem učeniku, moremo se pa po brezštevilnih njegovih učencih, njegovih služabnikih, njegovih zvestih naslednikih. In takih eden, čegar življenje je posebno podučno za nas, je svetnik, ki ga praznuje sv. cerkev današnji dan, in ta je — sv. škof Martin. Pri sv. maši, ki se daruje njemu v čast, bero se v sv. evangeliji besede Kristusove: Nihče luči, leo jo užge, ne postavlja na skrit kraj, ne pod mernik; ampak na svečnik, da, kateri noter gredo, svetlobo vidijo. In glejte! Ravno sv. Martina je Bog postavil kot svetlo luč na svečnik, da bi ognjeni žarki njeni kazali ljudem pot gori v nebesa za sv. Martinom. V dvoje svetlih žarkov te nebeške luči uprite sedaj svoje oči, verni poslušalci! Je pa to dvoje v življenji sv. Martina: prvič njegova ljubezen do bližnjega in drugič njegova u dan ost v voljo Božjo.
Pokaži nam ti, nebeška luč, sv. Martin, ta dva žarka v polni svetlobi, da nam zabliščita in nas ogrejeta za taiste čednosti, v katerih si se ti lesketal v življenji!
I. če bi hotel dostojno opisati gorečnost sv. Martina v 1 j u-bezni do bližnjega, moral bi omeniti vsakatero njegovih dobrih
del. Zakaj njega je vodila ljubezen za telesni in dušni blagor bližnjega povsodi, naj je molil ali govoril, delal ali hodil, naj bil vojak ali pa v duhovskem stanu. Ker bi pa bilo vse to pripovedovati predolgo, oglejmo si le par njegovih del, v katerih se posebno odsvita njegovo usmiljeno in ljubezni polno srce.
Sv. Martin, ki je bil rojen v začetku 4. stoletja po Kr. v Sa-bariji na Ogerskem, moral je zgodaj iti služit rimskega cesarja. Iz te dobe njegovega življenja nam je posebno dobro znano tisto delo dejanske ljubezni, katero je storil ubogemu, od mraza trepetajočemu siromaku. Ker mu v tistem trenotku, ko ga revež poprosi milega daru, nima druzega dati, potegne Martin meč iz nožnice, prereže ž njim svoj plašč ter ga mu da polovico. Sam se more sedaj ogrinjati le še s polovico plašča; zato se mu nekateri njegovih tovarišev zaničljivo posmehujejo. Ali tisto noč že se mu prikaže Kristus, ogrnen s polovico plašča, katerega je podaril siromaku. In slišal je besede, katere je govoril Jezus nebeškim duhovom okoli sebe: „Martin, še le novinec, meje ogrnil s tem oblačilom." Kaj ni bilo to prečudno oblačilo? Polovica ga je bila na zemlji, z drugo polovico pa je bil ogrnen sam Sin božji gori v nebesih. Kakšno veselje, kolika sreča je bila to za vojaka Martina!
„Še le novinec" (katehumen) se je takrat imenoval sv. Martin. Pripravljal se je namreč tisti čas za sveti krst. Po sv. krstu zapustivši vojaški stan, poda se sv. Martin na Francosko k sv. škofu Hilariju, kateri ga temeljito poduči v krščanskih resnicah.
Sedaj si začne sv. Martin vedno bolj k srcu gnati žalostni dušni stan svojih starišev, kateri so doma živeli še v temi nejeverstva. Krščanska ljubezen, za katero ga je vsega prevzela prikazen samega Sina božjega, pelje ga iz daljnih dežel v njegov rojstni kraj. Z Božjo pomočjo kmalu pridobi svojo mater za Kristusovo vero; ali oče se ne dii odtrgati od malikovalstva, kar sina globoko boli v srce. Rad hi pokristjanil v svoji domovini še več nevernikov, toda preženo ga krivoverski Arijanci in sv. Martin odide spet na Francosko k svojemu učeniku in škofu. Da bi se toliko ložje izveličalo več duš, ustanovi s škofovim dovoljenjem moški samostan. Tu živi s svojimi učenci tako sveto in spokorno, da slovi daleč na okrog.
Predragi v Kristusu! Prava krščanska ljubezen je nebeško drevo, katero ima tri vrhe. Prvi vrh, najvišji, sega od zemlje do svetih nebes in pomeni ljubezen Božjo: Ljubi Boga čez vse! Dva druga vrha sta si tovariša in vrstnika, enako visoka. Na desnem raste ljubezen do samega sebe, na levem ljubezen bližnjega. Vsi trije vrhi imajo
40
svoje postave, prepovedi in zapovedi. Kdor eno zapoved prelomi, od-krehne vejo zeleno in rani živo drevo prave krščanske ljubezni. (Slomšek.) Učenec ljubezni, sv. Janez, pravi: Akolcdoreče: »Ljubim Boga*, in sovraži svojega brata, je lažnih. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, katerega vidi, kako more Boga ljubiti, katerega ne vidi. In to zapoved imamo od Boga, da, kdor ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata. (I. Jan. 4, 20., 21.)
Kako pa se razodeva prava ljubezen do bližnjega? Tako, kakor uči taisti apostelj: Otročiči moji! Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanji in v resnici. (I. 8, 18.) In prelep izgled za to nam daje sv. Martin, ki je pokazal v dejanji in resnici, kako se more poskrbeti za telesni in dušni blagor bližnjega.
Pomislite, ljubi kristijanje: Ko bi Jezus hodil sedaj osebno po zemlji in bi prišel tudi k vam, ali bi se mar ne skušali drug pred drugim, kdo ga bo sprejel bolj postrežljivo in ljubeznjivo? Pa glejte, taka prilika se vam ponuja dan na dan, zakaj Jezus nam zatrjuje: Besnično vam povem, kar ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mat. 25, 40.) Zato nam prigovarja sv. Janez Krizostom: Ti podeliš malo kruha, pa dobiš večno življenje, ti daš oblačilo, pa prejmeš plašč neumrjočnosti; privoliš stanovanje pod svojo streho, pa dobiš kraljestvo nebeško; ti daš časno, pa prejmeš zato večno.
Poprej sem omenil, da nas izgled sv. Martina opominja k ljubezni do bližnjega tudi glede njegove duše. Ne le telo, ampak tudi duša ima svoje potrebe. Kakor nanese priložnost, treba jo je svariti, učiti, tolažiti, jej prav svetovati. Kakor pa je duša, ker je neumrjoča, neizrečeno več vredna kot telo, toliko večjo ceno ima in toliko bolj zaslužno je vsako duhovno delo usmiljenja, katero skažemo bližnjemu. Tako uči tudi sv. Gregor.
Zato pa se obrnem kar do vas, krščanski sinovi in hčere, ter vas opomnim: molite za svoje stariše in ako kaj napačnega zapazite na njih, ne očitajte jim osorno ali zaničevaje in ne raznašajte jih pri ljudeh. Vam, krščanski stariši, pa vnovič spet gorko priporočim potrebno skrb za pravo krščansko vzgojo, zakaj iz vaših rok bo vaše otroke enkrat tirjal pravični Bog.
II. Poglejmo še nekoliko v nadaljno življenje sv. Martina in obstojmo pri njegovi smrtni postelji. Kakor smo do sedaj mogli v življenji sv. Martina opazovati svetli žarek prave ljubezni do bližnjega, tako nam zlasti konec njegovih dni kaže drugi svetli žarek: vdanost v voljo Božjo.

Po smrti sv. Hilarija izvolijo enoglasno duhovniki in ljudstvo priprostega meniha Martina za škofa Turonskega. Kar more biti pravi pastir svoji čredi, kar more biti skrben oče svojim otrokom, to in še več je bil sv. škof Martin svojim vernim. Krotko in potrpežljivo je ravnal z grešniki, goreče je spreobračal malikovalce, srčno se je ustavljal krivovercem.
Doživel je 81. leto starosti. Teža let ga je bila potrla, zato prosi Boga, naj ga pokliče k sebi. Bog ga usliši, pošlje mu hudo mrzlico ter mu naznani smrt. Učenci njegovi ga jokaje obstopijo ter ga začno povpraševati: „Oče, zakaj nas zapuščaš? Komu nas boš zapustil? Zgrabljivi volkovi bodo napadli tvojo čedo, in ko pastirja izgubimo, kdo jih bo ugnal? Usmili se nas, in bodi naš saj še nekaj časa!“ Častitljivi višji pastir povzdigne trudne oči proti nebu ter vzdihne: „Gospod, ako sem tvojemu ljudstvu še potreben, ne branim se dela, tvoja volja pa naj se zgodi!" A Gospod ga je na to kmalu poklical k sebi, (bilo je 1. 402), in sedaj ga nam kaže svetlo luč v nebesih, za katero naj hodimo v življenji.
Da, kristijanje! Sv. Martin nas po izgledu svojega Izveličarja uči, da ravnajmo vselej svojo voljo po volji Božji. Zgodi se tvoja volja, tako nas je učil moliti sam Sin božji. Zato naj bo naša molitev vselej sklenena z božjo voljo, naj si že prosimo sreče in zdravja pri hiši, ali nebeškega blagoslova na polji in pri živini. Če nas pa zadenejo nadloge, bridkosti in trpljenje, prepustimo vse božji volji. Le stanovitno zaupaj v Boga, opominja sv. Avguštin, in z vsem, kar premoreš, izroči se njemu, in Bog ne bo pripustil, da bi se zgodilo, razen to, kar je za-te dobro, če se ti tudi ne zdi tako. Bodi prepričan, verni kristijan, da so vse nadloge in težave le zgolj dobrote božje previdnosti. Zakaj je tebe, revni siromak, vsemogočni stvarnik postavil v tak stan, da nimaš druzega, kakor to, kar si zaslužiš v potu svojega obraza? Zato, da bi te bogastvo ne omotilo in ne pogubilo." Zakaj je tebi, ubožani kmetovalec, Bog vzel premoženje po vodi ali ognji? Zato, da bi ti svojega srca ne navezoval preveč na posvetno blago, pri tem Boga pozabil in slednjič še pogubil svojo dušo. Zakaj je Bog vzel tebi, usmiljenja vredni bolnik, ljubo zdravje? Zato, da bi te obvaroval grešnega padca, če si nedolžen, če pa si grešnik, da bi se spokoril. Zakaj tebi, bogaboječa duša, dobri Bog pripušča toliko skušnjav? Zato, da te, kakor zlato v ognji, poskusi.
Tako, ljubi kristijanje, so vse nadloge, težave in tudi telesna smrt, le pomočnice in služabnice nebeškega Očeta, katere nas, ako se prav vedemo ž njimi, gotovo tudi pripeljejo k njemu. Zato se ne hudujmo nad njimi, marveč kličimo vselej s sv. Martinom: Gospod, tvoja volja naj se zgodi!
Ko je sv. Martin izdihnil svojo dušo, slišal je njegov prijatelj, sv. Severin, škof v Kolinu, s svojimi mnihi veselo angeljsko petje in videl je, kakor je potem sam povedal, da so dušo sv. Martina angelji nesli v nebesa. Ljubi kristijan! Tudi ti moreš pričakovati, da bodo angelji veselih obrazov priča tvoje smrti, če se boš le prizadeval posnemati sv. Martina v krščanski ljubezni in v udanosti v voljo božjo. Spremili te bodo pred sodnji stol Gospodov in tam ti poreče pravični sodnik: Pridi zvesti moj vojščak! Ker si se v življenji oziral v svetle žarke, kateri prihajajo od nebeškega blišča sv. Martina, sveti tedaj ž njim vred vekomaj v mojem kraljestvu! Amen.
Val. Bernik.
Šestindvajseta nedelja po binkoštih.
Cerkveno leto. — XLIX. Obred in pomen višjih redov
mašnikovih.
Opominjam te, da oživiš milost božjo, ki je v tebi po pokladi mojih rok.
H. Tim. 1, 6.
Pomenljiva je prilika današnjega svetega evangelija, človek vzame goršičuo zrno, najmanjše izmed vseh semen in je vseje na svojo njivo, iz njega pa zraste drevo, večje kakor vsa zelišča, da pridejo ptice izpod neba in prebivajo na njegovih vejah. In zopet druga prilika o kvasu, ki neznaten, prešine vse testo, mu dd pravi okus in pa trpež-nost. Oboje pa, goršično zrno iu kvas, je podobno nebeškemu kraljestvu na zemlji, ki je, neznatno kakor goršično zrno, vzraslo mogočno košato drevo, ki razteza svoje veje po vseh delih sveta, pod katerimi prebivajo milijoni katoliških kristijanov; ki pa je tudi kakor kvas prešinilo in prenovilo ljudi v posnemovalce Kristusove.
Vsakdo, ki vidi to čudovito, edino prikazen na tem svetu, mora reči: To je božje delo. Pač res, Bog vsemogočni daje rast, a sade in prilivajo pa njegovi namestniki na zemlji, katoliški mašniki, saj se na aposteljnih in njih naslednikih uresničujejo besede sv. pisma, da se bo njih glas razlegal do pokrajin zemlje.
V ta namen je pa tudi Odrešenik svojim mašnikom dal posebne izredne oblasti, prave božje oblasti; da morejo nadaljevati njegovo božje delo na zemlji, dal jim je popolno duhovsko oblast, katero v njegovem imenu služabnikom božjim še sedaj deli katoliška cerkev z višjimi redovi duhovniškimi.

Prestopimo tudi mi danes prag svetišča Gospodovega in oglejmo si, kako sv. cerkev deli tri višje redove, spoznali bomo pravice in dolžnosti duhovnov, ki so jih prejeli zaradi nas, ki so toraj tudi kristijanom važnega pomena.
Ni ga skoro lepšega in svetejšega prizora na svetu, kakor prizor, ko vidimo mladeniče v cvetu svojih let v beli obleki duhovski stati pred škofom, ki so prišli, da Bogu popolno darujejo in v službo posvete svoje življenje in svetu odmrjo za vselej. Zares velik je ta dar a še veliko večje je plačilo, katero mladi mašniki prejmejo zato od Boga. Oglejmo si ta lep prizor nekoliko natančneje.
1.	Posvečenci, oblečeni v duhovsko obleko, prepasani s pasom zatajevanja, noseč seboj duhovniško obleko, stopijo pred svojega škofa, da bi jih posvetili najprej za subdijakone. Posvečenci stoje pred škofom v znamenje, da so sedaj še prosti. V tem slovesnem trenotku spregovore jim škof prelepe, a resne besede: Premislite, dobro premislite, kalco breme da vi danes radovoljno sami zahtevate. Sedaj ste še prosti in se vrnete še lahko med svet; ako ste pa enkrat prejeli ta red, potem morate za vselej ostati v službi Gospodovi in z njegovo pomočjo zvesto ohraniti čistost. Pomislite dobro, dokler je še čas. Pač da je to resen trenotek, kdo bi ne trepetal, stoječ pred škofom v tem trenotku, saj ta red subdijakonu nalaga težko dolžnost, da celo svoje življenje moli vsak dan brevir ali duhovne molitve in živi do smrti v brezmadežni čistosti. Koliko bojev, koliko viharjev čaka mladega mašnika v življenji duhovskem!
Le z božjo pomočjo sme človek sprejeti na-se tako breme, zata tudi škof z duhovni pokleknejo, posvečenci pa padejo na zemljo ter skupno molijo litanije vseh svetnikov, naj bi v tem trenotku zmagoslavna cerkev bila v pomoč vojskujoči na zemlji. Med litanijami prosijo škof: Pa Ti, o Gospod, te izvoljene milostno blagosloviš, očistiš, in posvetiš, in vsi odgovore: Prosimo Te, usliši nas! — Zatem jim razlože, kakšne dolžnosti ima subdijakon v cerkvi Božji, ter jim tudi izroče zunanja znamenja te službe, namreč prazen kelih in prazno pateno ali skledico, rekoč: Pazite, čegava služba je vam izročena; zato vas opominjam živeti tako, da bodete Bogu prijetni. Na to se vsakdo dotakne z desnico kupe in patene kakor tudi posodic napolnjenih z vodo in vinom. — Potem prosijo škof v slovesnem predglasju jianje blagoslova božjega ter jim izroče mašno obleko in knjigo svetih listov.
Subdijakon sme pri slovesni sv. maši brati list in v roki držati pateno ali zlato skledico, na kateri počiva na altarji presveto Jezusovo Telo, on je toraj že v tesni zvezi s presveto daritvijo, zato mora biti tudi življenje njegovo vedna daritev, v vsakdanjih določenih duhovnih molitvah in v vednem zatajevanji mora slaviti svojega Gospoda. S tuniko veselja, s pasom zatajevanja in z albo svete čistosti se vrne subdijakon od svojega škofa, hvaleč Boga, da je ravno njega izmed milijonov zbral za svojega služabnika.
Navadno so se v prejšnjih stoletjih duhovniška posvečevanja vršila kvaterne tedne in zato je ukazovala cerkev, da naj verniki posebno v tem času veliko molijo, da pošlje gospod Bog obilo gorečih delavcev v svoj vinograd; ta opomin katoliške cerkve velja tudi še sedaj vsem kristijanom, ki naj se v molitvah svojih radi spominjajo posvečencev, da bi vredno »pravljali vzvišeno službo mašnikovo.
2.	Prelepi so pa tudi obredi, ki se vrše, kadar škof posvečujejo dijakone. Eden izmed pričujočih duhovnov stopi pred škofa s prošnjo, rekoč: Prečastiti oče! Sveta mati katoliška cerkev želi, da bi te tukaj pričujoče subdijakone posvetili v službo dijakonov. Škof vprašajo s sveto resnobo: Ali veš, da so vredni ? Duhoven odgovori: V kolikor dovoljuje vedeti človeška slabost, vem in potrdim, da so vredni sprejeti breme te službe. — Hvala Bogu! pravijo škof, ki pa vendar s tem še niso zadovoljni. Prepričati se hočejo, ali morda še kdo drugi nima kaj povedati zoper posvečence, zato rečejo glasno: S pomočjo božjo izvolimo te pričujoče subdijakone med vrsto dijakonov. Ako ima kdo kaj zoper nje, naj se pokaže in naj pove. Sedaj škof utihnejo in čakajo, ali se bo kdo oglasil ali ne. Pač resno vprašanje. Ni čuda, sveta cerkev si želi imeti služabnike brez madeža in taki naj bi bili tudi dijakoni, ki prejmejo oblast, da oznanjujejo božjo besedo, da krščujejo in služijo pri najsvetejši daritvi. Dijakoni, pravijo škof, naj po vzgledu Levijevih sinov prevzamejo službo božjo v cerkvi in naj jo utrjujejo v svetem krasu z božjo besedo in z vzgledom brez madeža. Kot sodelavci pri daritvi Gospodovi in kot delilci telesa in krvi Jezusa Kristusa naj bodo prosti vsacega mesenega poželenja', kakor oznanjevalci evangelija naj ga razlagajo z dobrimi deli in imajo obute svoje noge z vzgledi svetnikov, da pripravljajo oznanovanje miru.	,
Na to tudi pri tem svetem redu molijo skupno litanije vseh Svetnikov in potem škof prosijo na uje blagoslova božjega, razprostro roke ter vsakemu, ki prednje poklekne, polože desno roko na glavo, rekoč: Sprejmi svetega Duha, da boš močan dovolj, ustavljati se
hudiču in njegovim skušnjavam. Tako prejmo posvečene! zakrament, da bi bili, kakor nekdaj sv. Štefan, možje polni vere in sv. Duha, polni milosti in moči. V ta namen prosijo škof Boga, rekoč: Pošlji na nje svetega Duha, ki jih utrdi, da bodo s sedmero milostjo njegovo zvesto opravljali tvojo službo. Naj se kaže v obilnosti na njih podoba vsake čednosti, skromnost, stanovitna sramožljivost in strog duhovniški red. — Na to prejme dijakon štolo, dalmatiko, škof mu izroče evangeljsko knjigo, rekoč: Sprejmi oblast, evangelij brati v cerkvi Božji.
Lepše bi vam ne mogel povedati vzvišenega pomena in vrednosti dijakonove službe, kakor jo razlaga sv. Izidor rekoč: Ni brez skrivnostnega pomena, da so sklenili apostoli in njih nasledniki nastaviti po vseh cerkvah sedem dijakonov, ki naj kakor sedmeri stebri obdajajo altar Gospodov; saj ti so sedmeri angel ji, ki trobijo na trobente, ti so sedmeri zlati svečniki, ti sedmeri glasovi groma; z močnim glasom kakor glasild opominjajo, da naj ali molimo ali pokleknemo, ali pojemo psalme ali poslušamo berilo; tudi nam kličejo, da naj poslušamo Gospoda.
Da bi pač, predragi v Gospodu, dijakoni za nas ne opravljali zastonj svoje vzvišene službe, da bi pač njih evangeljski nauk segal globoko v naša srca in rodil stoterni sad!
3.	Približa se pa najslovesnejši trenutek, škof imajo podeliti vzvišeno službo katoliškega mašnika, ki naj daruje, blagoslavlja in vlada svojo čedo, kakor namestnik Kristusov. Pač da vzvišena služba, a tudi strašna in celo angeljskim ramam pretežavna. S posebnim strahom, pravijo zato škof, moramo sprejeti tako službo in s svetim strmenjem in skrbeti je treba, da izvoljenca zanjo priporočajo nebeška modrost in pobožno življenje. Spoznajte toraj, reko škof posvečencem, kaj delate; posnemajte, kar opravljate, in ko obhajate skrivnost smrti Gospodove, se trudite, da bodete tudi v svojih udih zatirali vse strasti in poželjivosti.
Te besede naznanjajo poglavitne dolžnosti mašnikove. On ni, da bi samo na altarji daroval, on mora tudi darovati svoje življenje, on ni, da bi samo učil, ampak da tudi sam izpolnuje, kar uči, ne, da bi samo sv. zakramente delil, ampak mora tudi skrbeti, da bodo vir milosti in blagoslova.
Pri delitvi mašniškega reda molijo najprej litanije vseh Svetnikov, nato škof in navzoči duhovni za vrstjo pokladajo svoje blagoslovljene roke na posvečence, ne da bi govorili. Duh božji tedaj veje nad posvečenci in podaja dijakonu duhovsko oblast. Zato tudi škof
.
precej po tem obredu molijo, rekoč: Prosimo, ljubljeni bratje, Boga vsegamogočnega Očeta, da v teh svojih služabnikih, katere je izvolil za svoje duhovne, pomnoži svoje nebeške darove, da z njegovo pomočjo izvršujejo, kar so z njegovo milostjo prejeli. Po Kristusu, Gospodu našem. In potem škof še v slovesnem predglasju molijo, da bi pričujoče služabnike blagoslovil sveti Duh in jim dodelil moč duhovniške milosti, da bodo pri sodbi mogli dati odgovor od svojega poslovanja.
Precej prejmejo dijakoni mašniško obleko: štolo v podobi križa in mašni plašč. — Trojno moč prejme mašnik pri tem redu, moč namreč blagoslavljati, darovati in grehe odpuščati.
a)	V prvo ima toraj oblast blagoslavljati. — Po opravljeni molitvi škof posvečencu mazilijo s sv. oljem roke v podobi križa in sicer palec in kazalec in notranjo dlan roke, naredijo nad njim zmamenje sv. križa, rekoč: Da bo vse, kar blagoslovijo, blagoslovljeno, in kar posvetijo, posvečeno in sveto. Potem mu zvežejo na rahlo roke z belim trakom in novomašnik je kakor zvezan v Gospodu, ki naj vedno nosi sladki jarem Kristusov.
b)	Pri drugem obredu škof izroče mašnikom oblast darovati; izroče jim kelih z vinom in skledico s hostijo, da se je dotaknejo, rekoč: Sprejmi oblast daritev darovati in sveto mašo brati za žive in za mrtve. To oblast tudi precej mladi mašniki izvršujejo, ker pri tej slovesni priliki ob enem s škofom prvo sveto daritev darujejo.
c)	Po dokončani presveti daritvi prejme mašnik od škofa oblast grehe odpuščati. Kakor je Kristus pri zadnji večerji apostole imenoval svoje prijatelje, ko jih je v mašnike posvetil, tako jih imenujejo tudi škof z besedami: Sedaj vas ne bom več služabnike imenoval, ampak prijatelje, ker sedaj vse spoznate, kar sem delal v sredi med vami. Prejmite sv. Duha, Tolažnika. Vi ste prijatelji moji, ako bodete storili, kar vam bom ukazal. Zveličar je apostolom pri zadnji večerji izročil oblast kruh in vino spreminjati v njegovo Telo in Kri, oblast grehe odpuščati pa jim je podelil še le po dokončani daritvi po svojem vstajenji. Ravno tako stori tudi cerkev, ker mladim mašnikom še le po končani sveti maši podeli to oblast.
Pred vsem morajo posvečenci pred škofom spoznati svojo vero, nato pokleknejo posvečenci pred škofa in škof položijo vsakemu svoje roke na glavo rekoč: Sprejmi svetega Duha, katerim boš grehe odpustil, so jim odpuščeni, katerim jih boš zadržal, so jim zadržani. Potem mu škof odvijejo na hrbtu zaviti mašni plašč, govoreč: Z oblačilom nedolžnosti obleci te Gospod! — Sedaj stojijo novomašniki v popolni duhov8ki obleki, ker so prejeli od svojega škofa vse duhovske
oblasti. Sedaj so kakor sinovi združeni s škofom svojim očetom iu ta zveza naj ostane vedno nespremenjena, zato obljubi vsak novomašnik svojemu škofu pokorščino do smrti.
Škof namreč vzamejo roke novomašnikove v svoje roke, jih sklenejo in vprašajo novomašnika: Ali obljubiš meni in naslednikom mojim spoštovanje in pokorščino? Posvečenec odgovori: Obljubim. Na to ga škof poljubijo na lice, rekoč: Mir Gospodov bodi vselej s teboj. Po teh besedah se ločita škof in novomašnik, a duhovna zveza med njima ostane za vselej nerazvezljiva.
Preden pa se je Kristus za vselej ločil od svojih učencev pri svojem vnebohodu na Oljski gori, jih je še vse poslednjikrat blagoslovil. Tako storijo tudi škof novim mašnikom, govoreč sledeči blagoslov nad njimi: Blagoslov vsegamogočnega Boga: Očeta in Sina in svetega Duha pridi na vas, da bodete blagoslovljeni v duhovniškem stanu in da darujete za hudobije in pregrehe ljudstva spravne darove vsega-mogočnemu Bogu, kateremu naj bo čast in slava na vekov veke. Amen.
Tako se slovesno konča obred mašnikovega posvečevanja. Napolnjeni z milostmi sv. Duha razprše se mladi mašniki med svojo čedo, da ondi kakor sredniki med Bogom in človekom opravljajo svojo angeljsko službo; njim govori Gospod: Vi služite Gospodu v službi svetišča in stojite pred svojim ljudstvom, mesto njega službo opravljate. (IV. Mojz. 16, 9.) Vi pa predragi kristijani, skrbite, da bodo vam vaši duhovni imeli dajati tako lepo spričevanje, kakor je daje sv. Pavel apostol v današnjem listu svojim Solunčanom. On pravi, da še vedno pomni djanja njih vere in truda in ljubezni in potrpežljivosti; pohvali jih, da naš evangelij ni bil le v besedi pri vas, ampak tudi v moči in v svetem Buhu in v veliki obilnosti .., vi ste postali podobe vsem vernikom po Ahaji in Macedoniji, ker od vas se je razglasila beseda Gospodova na vse kraje . . .
Kristijani, glejte, da tudi pri vas sveti evangelij ne bo le v besedi, marveč da se bodete tudi trudili živeti po njegovih zapovedih; skrbite, da bodete tudi vi podoba, vzgled drugim vernikom, ki bodo videli vaša dobra dela in hvalili Očeta, ki je v nebesih, bodite ob enem z duhovni tudi vi vsak po svojem stanu apostoli vere Jezusove, da se tudi sedaj razglasi beseda Gospodova na vse kraje, da ta beseda v vas meso postane, da se kaže v vaših delih, v vašem življenju, saj ste tudi vi po besedah svetega Petra sveto duhovstvo, da darujete duhovne darove, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu. (1. Petr. 2. 5). Amen.	And. Kalan.
Zadnja nedelja po binkoštih.
Cerkveno leto. — L. Krščanska družina.
Šel je z njima in prišel v Nazaret in jima je bil pokoren. Luk. 2, 51.
Kako brzo se suče kolo časa, kako urno mine leto! Zdi se mi, da ni še dolgo, kar smo v pričujočih cerkvenih govorih s svojo materjo sv. cerkvijo družili se s pravičnimi stare zaveze in koprneli v adventnem času po prihodu Odrešenikovem. In ko nam je Bog dopolnil naše vroče želje, veselili smo se božjega Deteta, ki se je rodilo na zemlji v veseli božični dobi. A kratek bil je čas našemu veselju, ko je dete odraslo, moralo je tudi očitno trpeti in pokoriti se za nas, postna doba, posebno zadnja dva njena tedna sta nas o tem natanko podučila. Radost naša je bila tem večja, ker je za velikim petkom nastopil veliki dan vstajenja Gospodovega; ž njim smo tudi mi na novo oživeli v svojih srcih. Kmalu pa Bog, Izveličar naš, zapusti zemljo in žalostni smo tudi mi z učenci njegovimi bili priče njegove ločitve na Oljski gori. Toda tudi nas je prešinila svetloba, tudi nas je ogrel ogenj sv. Duha, goreči jeziki, v katerih podobi je prišel sv. Duh nad apostole, da pri njih in pri nas, sploh v katoliški cerkvi ostane vse dni do konca sveta, da človeštvo bogati s svojimi zlatimi darovi in posvečuje ter nebesom približuje s svojimi svetimi zakramenti, katere smo tudi mi premišljevali v dolgi pobinkoštni dobi.
In danes je že zadnja nedelja po binkoštih in cerkev nam v današnjem evangelji stavi pred oči poslednjo sodbo, oni dan, ko se imajo vsi ljudje, vsa človeška družina prikazati pred sodnjim stolom Kristusovim, da vsakdo prejme plačilo po svojih delih. — Da bi bila pač tej veliki družini tisti strašni dan nebeška sodba mila! Zato naj pa skrbi krščanska družina na zemlji, katero je Kristus posvetil z zakramentom sv. zakona, katerega pomen za človeštva časno in večno srečo nam je še danes v sklepnem govoru premišljevati. — Oglejmo si v ta namen družino pred Kristusom, oglejmo si sveto Družino, da spoznamo, kakošna bodi krščanska družina.
I.	Družina je najvažnejša pa tudi najstarojša družba na svetu. Tako govori že sv. pismo: In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po podobi božji ga je ustvaril; moža in ženo je ustvaril. In Bog ju je blagoslovil, rekoč: Itasita iti množita sc in polnita zemljo in podvrzita si jo in gospodujta čez ribe v morji itd. Torej je Bog
sam združil moža in ženo, on sam je ustanovil prvo družbo, prvo družino. V raju je bil sklenen prvi zakon, Adam je bil prvi ženin, Eva prva nevesta, Bog pa je poročil prvi par.
1.	Da pa družina more spolnovati svoje dolžnosti in doseči svoj namen, mora biti enotna, nerazvezljiva in sveta. — Družina je enotna, če sta mož in žena enega duha in enega srca, če žalost in veselje, delavnik in praznik skupno preživita, če v dveh telesih prebiva ena duša. Da je pa mir in sreča pri hiši, treba, da ima mož eno ženo, To nas uči že zdrava pamet, zraven tega je pa tudi volja božja, sicer bi bil Bog tudi Adamu dal več ženA — Dalje mora družina biti nerazvezljiva, to je: mož in žena sta nerazvezljivo združena za vse življenje, kakor govori Jezus sam: Kar je tedaj Bog združil, naj človek ne loči. (Mat. 19, 6.) — Družina mora biti sveta, ker je njen začetnik Bog sam svet in ker ima tudi svet namen, ljudi posvetiti in jih privesti pred obličje Najsvetejšega; zato morata zakonska sveto in pobožno živeti in v strahu božjem otroke svoje vzrejevati, ker sicer Bog družini ne dii svojega blagoslova.
2.	Pravi zakon mora tedaj biti enoten, nerazvezljiv in svet. Toda le poglejmo v življenje ljudi, poglejmo v zgodovino, v kateri so zapisana človeška dela. Kako razdjanje na svetem mestu! Skoro nikjer ne zapazimo pred Kristusom prave družine. Adamov greh je škodoval vsemu človeškemu rodu na duši in na telesu. Človek je zapustil pravo pot, pozabil je Boga in s tem zabredel v neštevilne pregrehe. Žalostni nasledki izvirnega greha so se posebno kazali v družini pred Kristusom. Naštete tri lastnosti svetega zakona so se izgubile s sveta in ljudje so živeli kakor neumna živina, če ne še slabeje. Da se o tej žalostni resnici natančneje podučimo, ozrimo se v družino pred Kristusom in brez Kristusa.
Med vsemi ljudstvi so seveda Judje imeli najlepše urejeno družino, toda zaradi trdobe njih srca bilo je tudi pri Judih v tem oziru veliko pomanjkljivosti. Zato so pa tudi Judje zabredli, ker so se pogosto nagibali k malikovalcem, in njih navade sprejemali za svoje, zato se ne smemo čuditi, da Judje niso hoteli poslušati naukov Jezusovih glede zakona, marveč so ga hoteli zato celo umoriti.
Oglejmo si še najimenitnejša naroda pred Kristusom, Grke in Rimljane. Tudi pri teh je bila družina razdejana. Mož je imel pri hiši vse pravice, žena in otroci nobene, bili so pri hiši kakor živina. Žena je bila možu podložna, kakor sužinja; ženske so živele v hiši ločene od možkih; mož smel je ženo zapoditi iz hiše, kedar je hotel. Ako je mož umrl, žena za njim ni nič podedovala, kakor pri nas
živina. Tako so bile tedaj ženske brez pravice, le da so živele in trpele.
Toda tudi za otroke ni bilo nič bolje. Oče je smel otroka umoriti, kadar je hotel. Posebno bolehne otroke so precej po rojstvu zavrgli, češ, tako bi bili ljudem le v napotje, državi pa v škodo. Pa tudi iz-reja otrok bila je zelo pomanjkljiva; gledali so le bolj na to, da so se mladeniči naučili dobro letati, metati, boriti se, da bi pozneje kakor vojaki državo branili.
Tako se je godilo in še mnogo hujše po vsem svetu pred Kristusom ; človek je pretrgal vez s pravim Bogom in sama po sebi je bila tudi pretrgana družinska vez in je pretrgana še sedaj pri vseh ljudstvih in narodih, ki ne poznajo ali nečejo poznati pravega Boga. Kakšno da je družinsko življenje v Afriki, v Avstraliji, v Aziji, posebno v Kini, o tem nam donašajo grozne novice letna poročila sv. Detinstva. Vse povem, ako rečem, da samo v teh krajih pomečejo v vodo do 100 tisoč nedolžnih otročičev. — Tako je bilo in je družinsko življenje brez Kristusa. Družina je onemogla in opešala, ž njo pa je trohnela tudi država. Učeni možje so se trudili, da bi zopet rešili človeški rod iz prepada, v kateri ga je privedlo napačno življenje. Toda strup bolezni se je bil že preveč razširil v družini in državi, in tudi pravega zdravila niso imeli za to smrtno bolezen človeške družbe. Zato je Seneka, učen Rimljan, rekel še pagan, da si ljudje sami ne morejo več pomagati, da mora nekdo priti in rešiti človeški rod.
In res, nekdo pride; od vzhoda namreč prisveti zarija, Odrešenik človeštva se rodi v Betlehemu. Človek je potrgal vezi, ki so ga vezale s Stvarnikom, mož je zaničeval ženo, stariši otroke, sosed soseda: Jezus Kristus pa je objel ves Človeški rod v svoji neskončni ljubezni, postal človek in prelil svojo dragoceno kri, da odkupi človeka iz sužnosti. Luč prave Kristusove vere je prerodila človeka, vsi smo postali bratje in sestre med seboj, vsi otroci enega nebeškega Očeta, kakor pravi sv. Pavel: Tukaj ni Jud, ne Grk, ne suženj, ne prost, ne mož, ne žena. Zakaj vsi ste eno v Kristusu. Vzgled tega novega življenja je sveta družina v Nazaretu, vzor vsem krščanskim družinam.
II. Preden je namreč Zveličar stopil med ljudi in začel učiti, pokazal je poprej s svojim vzgledom sam, kakšna da mora biti družina. Jožef, Marija in Jezus, to so sveta, vsega posnemanja vredna imena za očeta, mater in otroka. Sv. Jožef, ženin Marijin, skrbel je za svojo nevesto, kakor najboljši oče za svojo hčer. Doma je pridno delal, da je preskrbel potrebno za družino, na potu v Betlehem, na
begu v Egipt, ko sta se vračala v Nazaret, v jeruzalemskem tempeljnu, povsod je stal Jožef Mariji na strani kakor varuh. — Kako zvesto je pa tudi spolnoval kot rednik dolžnosti svoje do Jezusa. Sam ga je vodil v Jeruzalem v tempelj, da se je kot človek vadil v svetih resnicah, in da je dajal svojemu nebeškemu Očetu spodobno čast. Sv. Jožef je toraj vestno spolnoval svoje dolžnosti do Boga in do svojih, zato ga sv. pismo po pravici imenuje pravičnega.
In Marija? Ona, ki jo angelj imenuje milosti polno in blaženo med ženami, je vzor, je vzgled prave matere, žene in gospodinje. Njena rajska nedolžnost, nje samotno, tiho in skrito življenje, nje skrb in ljubezen za družino, nje potrpežljivost v najbritkejših po-skušnjah, vse to kaže ženam, kakošno bodi njih življenje, da bodo osrečevale družino.
Jezus pa, prijatelj otrok, on je živ vzgled mladini in ji kaže s svojim življenjem, kakšni naj bodo otroci do svojih starišev.
2.	Da bi pa človeške družine res mogle posnemati sveto družino, za to Jezus ni dal samo lepega vzgleda, ni samo učil, marveč dal je za to tudi posebno milost s tem, ker je zakon posvetil in ga povzdignil med zakramente, in da je natanko določil njegove lastnosti. Jezus namreč uči, da mora zakon biti: a) enoten, to je, da živita v zakonu le en mož in ena žena; b) nerazvezljiv, to je, da zakonska ostaneta združena do smrti.
Zakon mora biti toraj enoten, ker le tedaj je srečen. S tem je Zveličar prepovedal mnogoženstvo in zaprl pot mnogim pregreham, ki so se godile in se še gode pri paganih. Beremo namreč pri sv. Matevžu, da so prišli Judje k Jezusu in ga vprašali, ali sme mož ženo zapustiti iz kakega vzroka. Jezus pa jim reče: Ali niste brali, da je tisti, hi je v začetku ustvaril človeka, ustvaril moža in ženo? Zato bo zapustil človek očeta in mater in pridružil se bo svoji ženi in oba bosta eno telo.
Rekli smo pa tudi, da mora biti zakon nerazvezljiv. Jezus namreč pravi: Kar je Bog združil, naj človek ne loči. Zato je treba vsakemu, kdor misli vstopiti v zakon, dobro premisliti, da se s tem zaveže do smrti. Sicer sv. cerkev res z zakramentom sv. zakona da zakonskima posebno milost, da moreta svoje dolžnosti zvesto spolnovati, vendar je treba tudi njima od svoje strani mnogo truditi se, mnogo potrpeti, da se ohrani zakonski mir.
3.	Zelo važno je toraj, da zakonska dobro poznata svoje dolžnosti. Ako pogledamo na podlago zakona, na ono vez, ki veže dve srci celo življenje, namreč na ljubezen, reči moramo, da sta si

mož in žena enaka. Če pa pomislimo, kaj je Bog razodel, kaj tirja človekova natora, potem nam je jasno, zakaj je mož gospodar v družini.
Ljubezen toraj je podlaga in začetek zakona. Toda ta ljubezen ni taka, kakoršno si mislijo navadni posvetnjaki, temuč ta zakonska ljubezen je prava, čista, krščanska ljubezen, ki sili moža in ženo, da se spoštujeta, ker sta oba imenitna, vstvarjena po božji podobi. Tudi o zakonski ljubezni veljajo besede sv. Pavla: Ko bi človeške in an-geljske jezike govoril, pa ljubezni ne bi imel, bil bi kakor bučeč bron ali zveneč zvon. In ko bi znal prerokovati in bi vedel vse skrivnosti in imel vso učenost, in ko bi imel vso vero, tako, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nič nisem. In zato tudi Gospod sam zakonskim priporoča to božjo čednost: Možje ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus cerkev ljubil.
Kakošna pa je ta ljubezen? Na to vprašanje nam odgovori sv. Pavel z znanimi besedami: Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ne ravna napačno, se ne napihuje; ni časti-lakomna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega; ne veseli se krivice, veseli se pa resnice; vse pretrpi, vse upa, vse prenese. Tako čista, tako popolna mora biti zakonska ljubezen. Ako taka ljubezen kraljuje v zakonu, potem ne bodo jima pretežke dolžnosti; mož bo kakor gospodar mil in prijazen do svoje žene, ki mu bo udana in potrpežljiva in dobra v vseh rečeh.
4.	Poseben zaklad pa, kateri jima je čuvati in množiti, so v družini otroci. Tem je Jezus daroval celo svoje srce. Pustite male k meni, ker njih je nebeško kraljestvo. — Ni mi sicer tukaj mogoče obširneje govoriti ob vzgoji otrok, le toliko omenim, da naj stariši nikoli ne pozabijo besed Gospodovih : Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice, in drugo se vam bo pridalo, ter da pri vzreji otroke napeljujejo in vodijo do pravega namena človekovega in ta je: Boga spoznavati, ljubiti, njemu služiti in tako v nebesa priti. Potem še le morajo stariši skrbeti za zdravje svojih otrok, da se urijo v dušnih in telesnih delih, sploh v vsem, kar človeka osrečuje.
Dobra, krščanska izreja otrok je posebne važnosti:
a)	Starišem. — Dobro odgojeni otroci delajo veselje svojim sta-rišem; oni so njih tolažba in pomoč v starosti. Taki stariši ne umirajo težko, ni se jim bati sodbe božje. Nasproti pa so slabo vzgojeni otroci naj večja nesreča za stariše. Napravljajo jim skrb, žalost, sramoto, grene jim življenje in večkrat so slabi otroci krivi, da morajo stariši prezgodaj pod zemljo. In ravno to je zevajoča rana na

današnjem družinskem telesu. Krščanska izreja doma in v šoli odpomore tej grozni nesreči. Zato bodi naša skrb, da v družinah in v šolah zavlada krščanski duh.
b)	Otrokom. — Srečni otroci, katerim je Bog dal skrbne stariše, dobri ostanejo in pošteni, srečni časno in večno. Vera jim daje moči, prenašati težave sedanjega življenja, plačilo pričakujejo pri Bogu.
c)	Človeški družbi. — Dobro izrejen človek donaša blagoslov povsod, kamor pride, on je v družini na svojem mestu, pa tudi v občini in v državi, on je veren kristijan, ki ljubi sveto cerkev, zvest državljan, ki je udan svojemu cesarju, on na vse strani natančno izpolnuje svoje dolžnosti. Slabo izrejeni ljudje so pa največji nasprotniki človeške sreče. Iz njih se zbirajo tatovi, roparji, morilci, iz njih nezadovoljneži in uporniki, iz njih zavrženi ljudje, ki v svoji nevednosti in hudobiji kriče: Mi nečemo ne Boga, ne kralja! Zato tudi vidimo, da se ravno v naših dneh število takih izgubljencev tako silno množi, ker imamo slabe šole, ki premalo gledajo na to, da je človek vstvarjen za večnost in zato se tudi premalo skrbi za vero in versko življenje po šolah. In zato ravno v zadnjem času po naši državi kličejo milijoni krščanskih starišev: Dajte nam dobre verske šole, da bomo otroke brez skrbi za njih večno srečo pošiljali v šole, katere moramo sami vzdrževati s svojimi žulji.
Da, predragi v Gospodu, ako hočemo, da se vseli zopet pravo srečno življenje med nas, skrbeti nam je, da postane družina zopet krščanska, podobna sveti družini v Nazaretu. In za to, kar smo se lahko v letošnjem cerkvenem letu prepričali, deluje z vsemi močmi sveta katoliška cerkev. Ona dan za dnevom skozi vsa stoletja, odkar namestuje Kristusa na zemlji s svojimi molitvami, s svojimi različnimi cerkvenimi dobami, s svojimi raznovrstnimi prazniki, s prelepimi obredi kliče vsemu svetu: Sursum corda! Kvišku srca! Človek, ne pozabi svojega namena! Za nebesa si ustvarjen, skrbi, da jih ne zapraviš. Ta svoj glas ponavlja cerkev leto za letom, Bog daj, da bi ga mi, otroci njeni, vedno radi poslušali in po svojih močeh tudi spolno vali, potem bi bile kmalu družine po svetu krščanske, potem se bodo ob velikem sodnjem dnevu vse te družine zbrale v eno veliko družino, postavljeno na desnico Sodnikovo, kateri bo Bog govoril vesele besede: Pridite, blagodarjeni mojega Očeta, in posedite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta. Amen.
Andr. Kalan.
Homiletična zrna.
Nauki krščanskim dekletom
o priliki izpraševanj za velikonočno spoved, ali tudi pri drugih
priložnostih.
O kako lep je čisti rod, ki se v čednosti sveti, zakaj njegov spomin je večen, ker pri Bogu in ljudeh hvalo ima.
(Bukve modr. 4, 1.)
Mlada leta — lepa leta; mlada leta — srečna leta — pa le: če jih čisto, nedolžno preživiš.
Krščanska dekleta! Ta lepa leta imate v rokah sedaj ve. Da bote pa v njih srečne za čas in za večnost, preživite jih: Čisto in nedolžno!
Telo čiste device je posvečen tempelj božji, v katerem prebiva sv. Duh. Nedolžno njeno srce je izvoljen Jezusov tron. Čiste device so družice angeljev in cvet sv. katoliške cerkve.
Nedolžna mladost pa ima sovražnikov mnogo; posebno trije so, ki preže na vas: 1. vaše slabo nagnenje, 2. hudobni svet, t. j. po-hujšljivi zapeljivci, in 3. hudobni duh. — Čez vse hrepenč zlasti sedanji čas spodkopati sv. čistost pri mladih ljudeh.
Čistost pa obsega vsega človeka, to je: čisti moramo biti na duši in na telesu. Ciste morajo biti naše misli, želje, besede, obnaša in vsa naša dejanja; čiste morajo biti naše oči, ušesa, jezik, roke in noge. čist mora biti človek do vseh ljudi, vseh stvari in tudi do vseh reči, čist in sramožljiv tudi sam do sebe, zakaj angelj varuh je vedno pri tebi in gleda na tvoje početje — tudi v tmini in samoti. — Če ti morda, krščansko dekle, vest to ali ono očita, razodeni se odkritosrčno svojemu spovedniku. Gorje tebi, če nalašč, ali iz strahu ali iz sramožljivosti kaj zamolčuješ, koderkoli hodiš in kjer si, so pri tebi hudobni duhovi, ki žele vzeti tvojo dušo in telo.
(Contra reticentiam peccatorum, juxta doctrinam s. Theresiae, saepe praedi-candum est. Praepriinis graviter — attamen modeste et non severe — invehendum est in puellas, seorsim congregatas, cum ipsae sint, quae maxima peccata reticere, togere et minuere solent; quod si feeeris — multum fructum in confessionali invenies tu ipse et confratres tui.)
Sv. čistost pa tudi zahteva, da se izogibljemo vsake nevarne priložnosti, da vanjo ne gremo, če smo pa vanjo po neprevidnosti prišli — da jo hitro zapustimo, ako je nam to le mogoče.
Krščanske deklice, če hočete svojo čistost neomadežano ohraniti:
1.	Pazite v svojem življenji kaj vestno na svoje misli, da jih bote hitro izgnale, če so nesramne. Zakaj kedor vedoma in popolno prostovoljno take misli v svojem srcu redi, že smrtno greši. — Pokličite hitro presv. imeni: Jezus in Marija, mislite naglo na smrt, sodbo, večnost in zginile bodo take misli.
2.	Pazite tudi na svoje želje. Kedor želi kaj hudega storiti, če tudi v dejanji tega ni storil, je vendar pri Bogu že tako velik grešnik, kakor bi bil to v resnici storil. Bog ne daj hudim željam
prostora dati v svojem srcu! — Z notranjimi grehi ljudje večkrat Boga veliko bolj žalijo, kakor z zunanjimi, ker se notranji veliko bolj pogosto gode, in na zadnjo uro se nam bo vojskovati s skušnjavami le zoper notranje grehe, toraj kako nevarni so. Če pa ti v ostudno skušnjavo ne dovoliš, ampak si je žalostna in jo, kedar se je spomniš, od sebe podiš, vedi, da takrat nimaš nobenega greha, temveč za vojsko svojo še zasluženje. — Toda zapomni si, da človek si sam nikoli ne sme napravljati skušnjav, to je: on sam jih ne sme biti kriv.
3.	Zato varuj skrbno svoje oči, da ne bodo kaj nevarnega videle, svoja ušesa, da ne bodo kaj grešnega slišala. Kako bo dekle čista ostala, ki hoče vse videti in vse slišati, ki se nastavlja na oknih, na vratih, po potu, po vasi itd.
4.	Ogibaj se, krščansko dekle, vsake nevarne tovaršije svojega spola, še bolj pa moškega. Zapiši si globoko v srce sledeče nauke, pa tudi ravnaj se po teh lepih opominih:
5.	Kolikor mogoče, ne hodi nikoli sama s samo 'osebo moškegaspola, zlasti če je ne poznaš kot vseskozi pošteno krščansko, ne na delo, ne z dela domu; skrbi, da boš vedno v varnem spremstvu. Kako lahko se vzbude slabe misli. In če bi morda tudi nobeden vaju slabih misel ne imel, ima jih, pravi neki cerkveni učenik, pa hudobni duh, ki jih kmalu tudi človeku navdih — Tudi ne hodi z drugim spolom ne k službi božji ne od nje. Najlepše je, če sama greš v pobožnih mislih, ali z drugimi poštenimi tovarišicami v spodbudnih, poštenih pogovorih; Bog varuj, se v cerkvi celo nastavljati!
6.	Ne hodi nikoli sama po nevarnih krajih, ali v nevarnem času — zlasti ne v mraku ali celo po noči. Nevarnost je v tem času že v domači hiši, zato ne hodi takrat k studencu, k vodnjaku, ali v hleve, ali na skednje (pode) po kateremkoli opravku. Kakor se skrijejo nedolžni golobiči v mraku v golobnjak, tako naj bo tvoje opravilo v mraku le v kuhinji ali v hiši. Če je kje kako nujno opravilo, naj ga opravi kedo drugi, ali ti z varnim spremstvom.
7.	Ne posedaj z drugim spolom, kakor se tako rado-godi zlasti ob dnevih Gospodovih popoldne: po vrtih, po tratah, po klopeh. Tudi ne vozari se ž njim, kakor se mnogokrat vidi na listju, na senu, ali še morda po drugih potih. To je grdo in nevarno, če te dojde na potu voz, ne hodi nanj, zlasti ne k neznani osebi; pa tudi znana je mnogokrat nevarna, Bog ve, kaj vse te vtegne zadeti tam. Marsikatero dekle je pri taki priložnosti hudo skupilo.
8.	Ne hodi nikoli na ponočna dela, ne ribat repe, ne ličkat koruze ne met prosa in drugo. Veliko hudega in grešnega se pri takih prilikah godi, zlasti, kedar se mane proso, ko se mladi ljudje semtertja pode, premetavajo, nosijo na kopico itd. Bog se usmili čez grešni svet!
9.	Ne hodi po noči tudi ne čut k mrliču. Človek bi ne mislil, ali resnica je, da tudi vpričo mrliča uganjajo ljudje nespodobnosti; kaj še le po potu domu grede! — Krščansko dekle: moli raje za ubogo dušo v hiši svojih domačih. Bodi prepričana, da bo tvoja
41
molitev bolje, kakor v druščini; Bog je bo uslišal, saj je povsod pričujoč, in tvoja duša — ostala bo brez vse nevarnosti.
10.	Mnogo greha krščanska dekleta tudi store, kedar taro lan ali konoplje. Oh, bodi potoženo Bogu, kako predrzne, kako malo sramožljive so terice v besedi in obuaši! Delo prično navadno po noči, po noči ga tudi končajo. — Lepo vas prosim, krščanska dekleta, bodite previdne, modre in sramožljive. Noč ima svojo moč! Bog ne daj, da bi šla katera sama po noči s takega dela domu, še manj pa, da bi vas spremljal moški spol. — Kedor nevarnost ljubi, se v njej pogubi. Poznal sem dekle, katero ni šlo nikdar tret brez varne osebe. Nikdar ni šla tudi ne domu, dokler ni ponjo prišla poštena varuhinja. Baje je ostala pod varno streho čez noč. — Tako je pametno!
11.	Ne spavaj nikoli zunaj! Zapomni si to čez vse; ne na odrih, ne v senicah, ne na podih, ne na svislih, ali v kateremkoli osamljenem poslopji. Tvoje počivališče naj bo vedno le v hiši in to vedno blizo kake varne osebe. Ne spavaj saina v drugem koncu hiše, še to je nevarno. Pa tudi v hiši bodi vedno zaklenena in okna zaprta! — Ako pa ne ravnaš po teh naukih, se s svojo predrznostjo pregrešiš, zapomni si to, pa tudi tovarišice opomni na to, zakaj ta priložnost je kriva čez vse, da toliko devic svojo nedolžnost zgubi pa tudi v grehu nadalje živi. Dekleta, ne ostajajte čez noč v vinskih goricah, v hramih in zidanicah, razun če ste same in ni moškega spola in zaklenene. — Vse to tudi velja, če si tudi drugje na delu ali celo na potu, zakaj bolje je na golih tleh ležati, ali celo očesa ne zatisniti, kakor pa v nevarnost se podati, svojo nedolžnost zgubiti. — Skrbi, da ne bode zunaj spala tudi nobena tovarišica tvoja!
12.	Ne hodi sama pospravljat sena z moškim spolom na odre ali senice; kedo bi skočil v ogenj in bi se ne ožgal? Ce te stariši ali gospodar k temu delu silijo, povej jim nevarnost; reci, da si rada pokorna, kedar za tvojo dušo nevarno ni. — Tudi ne hodi mlatit žita z nevarnim moškim spolom. Prosi očeta ali gospodarja naj te oproste tega dela, boš pa druge reči delala prav pridno takrat. — Bolje bi bilo iz svojega plačati mlatiča, kakor biti mnogokrat med
4 hudobnimi jastrobi. — Ce pa drugače mogoče ni, povem ti resno: Bodi pri mlatvi modrega obraza, ojstre obnaše, brez vse šale in smeha, da boš že naprej zabranila in zavrnila vsako nespodobno obnašo. Vedi, da podi in senice bodo enkrat pričali hude reči! — Bog no daj pa katerikrat prespati na podu ali na senici z drugimi mlatiči vred, če tudi poreko, da te pri zgodnjem začetku klicali ne bodo.
13.	Grdo in nesramno je, se z moškim spolom metati, bodisi, kedar grabite listje, pospravljate seno, ali pri drugih delih. S šalo se morda prične, pa se z grehom, lahko tudi s smrtnim konča. Ali bi prijela ti gada v roke?
14.	Ce je le mogoče, naj hodi v mline namesto tebe kaka moška oseba. Tudi tam je za te velika nevarnost. Ne hodi zlasti na noč ali celo sama brez dobrih tovarišic. Nevarnost razodeni Staričem ali gospodarju, da bodo zanjo vodeli tudi oni.
15.	Ogibaj se na potu nevarnih moških oseb. Geje le mogoče, ne srečuj jih; če pa mogoče ni, ne postajaj vsaj ne pri njih, ne pogovarjaj se ž njimi, pobesi sramožljivo svoje oči, poprosi v trenutku za dar čistosti in hitro smukni memo brez vsega odgovora in ogovora, razun lepega krščanskega pozdrava: „Hvaljen bodi Jezus Kristus". — V neki deželi, pravil mi je zanesljiv človek, sedaj že duhovnik, bivajo tolikanj sramožljive deklice, da, kadar srečajo osebo druzega spola, lepo pobesijo svoje oči, napravijo sv. križ in se urno umaknejo naprej. — Kaj pa porečemo o deklici, ki se nalašč nastavlja, da se snide z osebo druzega spola, pri nji postaja, se ji prilizuje s besedo, z očmi, s smehom in obnašo ter se celo pogovarja umazane reči! Taka pač ni gojivka, ampak naravnost morivka svojega devištva; sebi in drugim je v skušnjavo in padec, vsaj v grešne misli in želje!
16.	Velik sovražnik čistosti in devištva je tudi nevarni ples.— Vprašam te: Ali te vleče na ples pobožnost? Ne, ampak zapeljivost in poželjivost. — Plesarija je morišče deviške čistosti! Ples mnogokrat spravlja truplo pod zemljo in dušo v pekel. Zgodilo se je že tudi, da se je ravno pri plesu že marsikatera zgrudila mrtva na tla. Ce bi vsi od smrti vstali, ki jih je zapeljivi ples mlade pomoril in pogubil, od strahu bi nobeden več plesat ne šel! Nedolžnost na plesu umira, umrje pa večjidel po potu domu. Ali ste slišale? Ne jaz, ampak sv. Krizostom pa vam govori: Ko bi bilo na nočnem, temnem nebu toliko zvezd, kakor se na plesu greha stori, bila bi temna noč svetlejša, kakor bel\ dan. Pa mi praviš: „Jaz nisem nič hudega mislila pri plesu", če nisi mislila v prvič, kedo ti je porok, da se ti ne bodo zbudile skušnjave pa v drugič, tretjič itd., in kedo porok, da ne budiš ti grešnih misel in želj pri plesalcu? Ali se smeš v tako nevarnost podati? In kake zglede boš ti dajala svojim tovarišicam v vasi ali soseski? — Na plesu joka tvoj angelj varuh, hudobni duh pa se smeja pogubi tvoje duše. Plesalki za plačilo padla je glava nedolžnega sv. Janeza Krstnika; plesalcu za plačilo d& nedolžna deklica svoje devištvo. Krščansko dekle: če hočeš popolnoma devica ostati, plesala nikdar ne boš! Varuj pred plešiščem pa -tudi tovarišice svoje.
17.	Morišče devištva so tudi krčme, očitne, še bolj pa skrivne. Zato, krščansko dekle, ogibaj se pivnic na vso moč, naj se toči ondi že vino, pivo, ali strupeno žganje. Vedi, da dandanes premnoge krčme niso več to, kar bi morale biti: lačnemu dati jesti, žejnemu piti, ampak so kraj gole dobičkarije, kraj nezmernosti in zapravljivosti, kraj razuzdanosti in skušnjav, kraj zapeljivosti zlasti za mlade ljudi. V vinu je nečistost, govori sv. Duh, pa tudi v vsaki drugi vpijanljivi pijači. Krščanska dekleta, vprašam vas, zakaj vas vabijo zapeljivci v krčme? Zato, da bi vas pri sladki pijači omotili in potem — omotene lože zapeljali. — Kakor se love muhe na sladčico, ki se jim nastavlja, tako lovi hudobni duh nedolžne deklice po zapeljivcih ravno v pivnicah. Tam se pa rede grešne misli in želje, pasejo poželjivi pogledi; tam se grdo govori, ostudno pregrešno obnaša, da se usmili Bogu! — Vprašam, ali je to sramožljivo, z moškim, zapeljivim spolom
41*

608
v krčmi posedati, ž njim popevati, popivati celo med božjo službo, ž njim v pijanosti ali vsaj omotenosti še le zvečer hoditi domu! — Človek se komaj varuje skušnjav v treznosti in brez vse nevarne priložnosti, in ti hočeš v pijanosti in v najhujši priložnosti pa čista ostati? O, kako pregrešna predrznost že sama na sebi! Koliko daješ pa tudi slabega zgleda s tako obnašo! Kdo bo še mislil dobro o tebi? — „Ta je šla pit in spravila je še mene", „ko bi ta ne bila šla, jaz tudi ne"; „saj so druge ravno take". Ali niso to navadni izgovori, ki izvirajo iz slabih zgledov? O, koliko lastnega in ptujega greha! Najbolj žalostno pa je to, da se vse to najraje godi ob nedeljah in praznikih! — V Ameriki so ob nedeljah vse krčme zaprte, le za popotnike ne. In pri nas komaj iz cerkve, že v krčmo!
—	V Ameriki ni videti, pravil mi je zanesljiv človek, nikoli ženskega spola po pivnicah! In pri nas? — Toliko poduka, toliko lepih opominov — in vse je narobe! — Koliko se jih veseli — dneva Gospodovega — žalibog samo zavoljo pregrešnega kratkočasa! Kje je tvoja ljubezen do Boga in duše svoje. Kje sramožljivost in boječnost, katero mora imeti vsako krščansko dekle!? — Ne hodi po krčmah ob nedeljah in praznikih zlasti ne ob žegnanjih. če si žejna, pij vodo, ali trpi nekoliko žejo za svojega Zveličarja; tudi on jo je trpel za-te.
—	Tudi ne izgovarjaj se: Smo šle dekleta same! Zakaj lahko je nevarnost za vas, t. j. slaba družba že notri, ali pride lahko za vami, ker krčme so odprte vsem. Kako lahko se tudi kaj slabega vidi ali sliši; bolje je toraj, da telo žeje medli, kakor, da duša tvoja trpi. — Koliko jih je šlo nedolžnih v krčmo — pa grešnice prišle so ven! — Tebe je trezno misliti strah, kar si storila v pijanosti. Grd je pijanec, ali sedemkrat grša pa je pijanka; ona še svojega sramu ne pokrije, govori sv. pismo (Sir. 26, 11.), kako bi čista devica ostala. — Pred krčmo svari tudi tovarišice svoje! Odgovarjaj jim na vso moč, kadar noter iti hočejo.
18.	Ne hodi veliko po Božjih potih. „Božja pot" je za mlade ljudi večkrat „Bogu napot". Veliko pametni ljudje na Božjih potih molijo, ali premnogo tudi hudobni ondi greha store. Opravi Božjo pot raje v farni cerkvi; pojdi k spovedi in k sv. obhajilu in najljubša boš Jezusu. Tudi se ogibaj vsakega žegnanja, kakor strupene kače. Zegnanja se mladi svet veseli; že se pogovore pred, kdo vse pojde, kam pojdejo pit itd. Vse to pa edino zato, da dobč priložnost za greh. — Ti pa, krščansko dekle, ne delaj tako; pojdi raje k službi božji v farno cerkev; tam je za-te najmanj nevarnosti, in če je ob deseti uri ni doma. pojdi zjutraj, bolje bo za-te kot ob deseti uri k podružnici ali celo v ptujo faro. Gorje vsem onim, ki celo Božja pota, službo božjo napak obračajo, mesto v zveličanje — v svoje pogubljenje!
19.	Enako nevarno je za-te hoditi po sejmih. Zadovoljna bodi, kar ti kupijo ljuba mati ali skrbna gospodinja. Bodi prepričana: Manj ko človek vidi ali sliši, bolje je zanj; manj je skušnjav in mirniša njegova vest; bolj se ohrani sramožljivost in sveta boječnost, za krščansko devico tolikanj potrebna.
20.	Varuj se prevzetne obleke, ošabne noše. Dekle, ki so gizdavo oblači, svojo nedolžnost naprodaj nosi. Ona napravlja strup
svoji lastni duši in brusi meč, ki srca druzih prebada. Ako bi vprašal, zakaj nosi toliko deklet toliko ošabnosti v cerkev, da za njimi vse šumi, da lasje niso nikoli dosti po novi šegi zasukani? Ali morda zato, da bi v cerkvi bolj dopadle Jezusu? Oh ne! le zato, da bi vlekle oči ljudi na-se; Jezusa pa žalijo! Tudi tvoji lasje naj bodo razčesani ponižno, kakor vidiš svojo mater in tvoja glava pametno pokrita, kar določuje sv. cerkev že od apostoljskih časov. Misli si, kadar se razčesuješ in pokrivaš: „Moj ljubi Jezus je nosil trnjevo krono na glavi, kako bi ga jaz žalila!" Ponižno naj bo tudi tvoje obutalo, vsa tvoja hoja in obnaša. S tem boš dajala veliko lepega — z nasprotnim pa še več slabega zgleda. Kaj se pač raje razširja, kakor spridena prevzetna noša? „Ta se nosi tako, tudi jaz se bom.“
—	Ne ogleduj se v ogledalo razun za potrebo. Ne domišljuj se nikoli svoje lepote in če te moti skušnjava, misli si vselej, kadar se pogledaš v ogledalo: „Ta-le moj obraz bo kmalo segnil v črni zemlji. Namesto las bo gola čepinja; namesto priliznjenih oči boste le dve votlini, namesto polnega lica le koščena vdrtina. Namesto nečimerne prevzetne obleke bo pokrivalo moje telo milijone ostudnih črvov. In moje, sedaj prevzetno telo, bo le gnjiloba in smrad." — Kako je prevzetna noša Bogu zoprna, kaže naj jasneje zgled sv. device Evstohije. Bila je žlahtna rimska deklica. Zaničevala pa je vse prevzetne šege ženskega spola že od mladih nog. Neki teti pa ta ponižna noša nedolžne deklice ni bila všeč. Nališpa ji toraj glavo in lase ter pravi: „Tako se tvojemu stanu nositi spodobi". Toda, poslušajte, kaj se zgodi? Prihodnjo noč se prikaže hudobni ženski angelj božji ter ji strašno zažuga, rekoč: „Predrznila si se lotiti s svojimi grešnimi rokami nedolžne glave, zato se ti bodo tvoje roke posušile in v petih mesecih poneso tvoje telo k pogrebu". In kar je angelj govoril, se je zgodilo. — Krščanska dekleta, ki nosite ošabne glave, ali ste slišale?
—	O, naj bi dajale lepe zglede ponižne noše zlasti dekleta boljših hiš! Zato, če je katera med vami šivilja, Bog varuj trositi nepoštene šege med svet. Resnica pa je, da ravno šivilje so, ki si izmišljujejo zmaličane noše, ki se razširjajo bliskoma naprej. Dokler imaš tj dela dovolj, da se preživiš, ako le pošteno in ponižno obleko napravljaš, toliko časa ti prevzetnim dekletom z ošabno obleko streči ne smeš, tudi ne, če to zahtevajo. Tako bi morale ravnati tudi druge šivilje.
—	Glej tudi, da boš ti, šivilja, razširjala in nagovarjala drugim dekletom le ponižno obleko, kjerkoli moreš.
21.	Krščanska dekleta, ne nosite šopkov ali pušeljcev na svojem telesu nikamor, še najmanj pa v cerkev. Če ga že imeti hočeš, kadar v cerkev greš, imej ga v roki pri molitvenih bukvicah. Najlepši kinč pa je tvoje telo samo na sebi, če jo čisto in deviško. — Bog ne daj, šopkov dajati moškemu spolu , pa tudi jemati jih ne.
22.	Ne smejaj se drugemu spolu, sosebno ne, kadar nesramno govori. Ne prilizuj se mu, ne z besedo, ne z obrazom, ne z zapeljivim pogledom, ne s smehom. Z vsem tem napravljaš lahko drugim in sebi skušnjave in nevarnost. — Bolj ko boš resnobna in modra, bolje bo za tvojo in druzih duše.

23.	Ne jemlji od moških darov ali „šenkil“, kakor prstanov, uhanov, fotografij, robcev, obleke itd., tudi, če bi bili le-ti nabožne vrste: podobice, bukvice, križici, molki itd. — Bog varuj, da bi ti jemala od koga celo listke z grdimi nesramnimi napisi, na raznih sladkih rečeh, ki so pa dušni strup, katere sam satan trosi: po sejmih, žegnanjih in celo po Božjih potih. Pa tudi ti ne dajaj nikoli nikomur takih reči. — Ce pa kaj takega imaš, hitro pokončaj; ali če je kaj koristnega in rabljivega, podari beračici, da stvari več videla ne boš.
24.	Ne pisari nikoli grešnih pisemmoškemuspolu, ne za-se, ne za tovarišice svoje. Ne beri takega pisma, ne svojega ne tovarišice svoje, ampak neprebranega vrzi hitro v ogenj in tako naj tudi druge store. — Ne hrani kaj takega; vse spominja na greh ter skušnjave budi.
25.	Ne odpiraj oken po noči in ne oglašuj se ponočnjakom. Se po noči zapeljivcem oglasiti, ali pa svojo dušo ubiti, je vse jedno, govori nek sv. cerkveni mož.
26.	Najhujši sovražnik deviškega stanu pa je grešno znanje. Varuj se ga na vso moč! — Kateri se tebi najbolj prilizuje in dobrika, tega se najbolj boj, zapomni si dobro. — Ne govori: „To je pobožen mladeneč, nič hudega ne misli“. — David je padel, čeravno je bil pobožen, ker se ni varoval priložnosti. Priložnost in skušnjava bote napravili, da bota padla vidva oba. Veruj mi: z malim se prične, z velikim pa konča! Najprvo se redč grešne misli in želje, potem pridejo že vnanje grešne prijaznosti in že grešno obnašanje in ni dolgo — in devištvo je zamorjeno popolno. — Ce se tebi sladkd, da te bo vzel, ne veruj mu. Tako je on obljubil že pred taboj marsikateri nespametni deklini, pa spolnil še nobeni. On ti obeta zakon le zato, da bi te lože dobil na svojo limanico — v greh. In če bi to tudi res mislil, lože te vzame čisto devico, kakor pa nečistnico. Grešno znanje naredi slab zakon, ali pa nobenega. — Po potu pregrehe se prava sreča ne najde. In kdor zakonsko srečo zapravlja pred poroko, jo po poroki imel ne bo. — Ne veruj prilizovalcu, ki ti prisega, da te ljubi, pa grdo s taboj ravnati hoče; če bi on tebe ljubil, bi tebe varoval ter branil tvoj najdražji zaklad — deviško nedolžnost. On ni tvoj prijatelj, ampak tvoj največji sovražnik! In takega hočeš vzeti za svojega zakonskega tovariša? Ali bi ti vzela tistega, ki tebi streže po tvojem telesnem življenji — morilca? Tistega pa hočeš vzeti, ki mori s smrtnim grehom tvojo dušo! Kdor se ne boji Boga, koga se bo bal? — In če bi ti prišla po potu grešnega znanja in življenja za gospodinjo v še tako imenitno in bogato hišo; če bi bil tvoj zapeljivec celo kraljev ali cesarjev sin: vprašam te, kaj ti bo pomagalo ob smrtni uri, da si bila kraljica ali cesarica na zemlji? Vse mine — vse zgine — greh pa ostane! Z grehom pa se boš slabo preskrbela začasinzavečnost. — So pa tudi take hudobnice, ki grešno znanje drugim nagovarjajo, ga zakrivajo in zagovarjajo; ki grešna pozdravila in sporočila prenašajo, ki v grešno priložnost naklanjajo in nevarne shode poskrbujejo.
Vsem takim pa rečem: gorje! One so prave služabnice peklenskega satana! — Ce veš, da ima grešno znanje tvoj brat ali sestra, domači sin ali hči, hlapec ali dekla v hiši, ali tovariš ali tovarišica v vasi, v vesti si dolžna to naznaniti starišem ali gospodarju ali gospodinji, če tega še ne vedo, da potrebuo ukrenejo. Ne izgovarjaj se: naj pa kdo drugi pove! Ne boj se ljudi, ampak samo Boga! Saj tvojega imena naznanili ne bodo. Sicer ti k ptujemu grehu molčiš in roko čezenj držiš. Gorje tebi za to! Tudi tebi bo to za-računjeno.
27.	če je v vaši domači hiši za-te nevarna oseba: ali hlapec, ali rokodelec, ali najemnik, povej to nemudoma očetu ali materi, da nevarnega človeka hitro odpravijo od hiše. K temu te veže tvoja vest, zakaj s tem edino boš rešila svojo dušo; pa tudi starišem se boš zelo prikupila, ker bodo videli, da imajo še nedolžno hčer.
28.	Si pa ti v službi in je tvoj zapeljivec gospodar, domači sin ali hlapec, rečem ti: zapusti službo, nevarno priložnost, naj bo še tako dobra, razun, če je pripravljen gospodar hlapca dati hitro od hiše. Ne čakaj do polovice leta ali do Božiča, da bi dobila celo plačilo. Bolje je od hiše do hiše kruha prositi, kakor pa v taki grešni in nevarni priložnosti biti; pa ti ga potreba ne bo, Bog ti bo vse obilno poplačal, kar ti iz ljubezni do njega in svoje duše storiš.
—	Svetujem ti pa tudi, da tako storiš, če je velika zapeljivost za tebe tudi v vasi, da pozneje primorana ne boš. — če si posli izbirajo službe že zavoljo časnih reči, pa bi tega ne storili zavoljo dušnih? Beži toraj iz nevarne službe, iz nevarne vasi, kot iz žive Sodome, kakor bi za teboj gorelo. Če ne ubogaš, britko se boš kesala, pa prepozno bo. Osramotena na duši in na telesu, pred Bogom in pred ljudmi boš kmalu primorana storiti tako! Nikar se ne izgovarjaj: „Me ne puste!“ Vprašam te: ali si sužnja, ali si priklenena? Bog ti vedno kliče po tvoji vesti: Beži! beži! In ti hočeš raje vbogati ljudi, kakor Boga.
29.	Ne hodi služit v hiše, če si v mladih letih, kjer imajo k r č m e, tudi ne tje, kjer so nevarni domači sinovi ali hlapci, morda celo gospodarji, tudi ne v nevarne delalnice, tudi ne v daljne kraje ali nepoznana mesta, zlasti ne v primorska. Povsod je še več zapeljivosti in nevarnosti za-te, kakor v kraji domačem. Najbolje je, da služiš na kmetih, v svojem lastnem kraji, — blizu sta-rišev ali domačih. — Ne zbiraj si službe, kjer bi bilo dobro tvojemu telesu: malo dela, dobra hrana in pijača, — ampak, kjer bo dobro tvoji duši, kjer boš služila lahko Bogu, ter ohranila čisto vest.— Če so roke tudi žuljave, da je nedolžna in lepa le duša tvoja. To prevdarjaj najprvo, kedar si zbiraš in iščeš službe. Si tako našla, ostani v nji, dokler za-te le marajo.
80. Kedar te pošljejo stariši, ali gospodar ali gospodinja na delo
—	nevarno tvoji duši, naznani jim nevarnost ter prosi jih, naj ti to delo odvzamejo: veruj mi, dobro se jim bo zdelo in delo bodo drugim naklonili. To naznaniti si dolžna, ker stariši in gospo-
darji in gospodinje vselej za tvojo nevarnost ne vedo. — Tudi ne hodi v vsako hišo na dnino (ali „tabrh“). Hodi le tje, kjer je varno za-te! Pusti delo, še je mogoče pred mrakom, da po noči domu hodila ne boš. — Kedar pa v nevarno tovaršijo ali v nevarno delo iti resuično moraš, takrat prosi Boga že popred, med potjo in tudi med delom večkrat in goreče za pomoč. Prepričana bodi, varoval te bo, če le tudi ti vse storiš iz svoje strani, namreč, da se uvrstiš pri delu k ženskemu spolu, ne pa med moške, kar se navadno godi, da si molčeča, ojstra, resna in modra v besedi in pogledih, pa tudi v celem svojem obnašanji.
31.	Ne trgaj se z moškim spolom! Ne norčuj, ne šali se ž njim 1 Ne pusti se nikomur dotikovati, tudi ne za roko in ne za obleko! Vse je greh ali vsaj pelje naravnost in hitro v greh, celo v smrtnega.
32.	Bog varuj, odpirati moškemu spolu po noči! In če bi kdo prišel zoper tvojo voljo in vednost, beži, beži hitro in vpij na ves glas! Ce bi prilezel po noči k tebi gad, ali bi ne bežala hitro s postelje in bi ne poklicala druzih ljudi, da bi prišli ter ga ubili? In vendar gad bi upičil le tvoje telo, zapeljivec pa rani in umori tvojo dušo! — Taka predrznost, če jo dopustiš, je že sama na sebi smrtni greh!
33.	Skrbno pa se ogibaj tistih nesramnežev, ki lajajo kakor psi nad vsako deklino, ter svoje grešne roke stegujejo po nji. — Če boš takemu rekla: „ Pusti me pri miru," zraven se mu pa še sladko smejala, ne bo čista tvoja vest in ni resnična tvoja volj a, ustavljati se grehu ter braniti Jezusa, da bi se ne žalil z grdo ob-našo. — Tudi se ne izgovarjaj: „Saj nisem imela grdega norčevanja rada," če bi se bila hudobnežu pa lahko že na potu ognila, pa se nisi hotela, ampak se mu celo nastavila; ali se drugemu spolu na ta ali drugi način še celo prilizovala in s svojim prilizovanjem napravila mu skušnjave do grdega obnašanja. — O, spoznaj sama pri sebi, pri Bogu in pri spovedniku, da si ti takih reči tudi sama in morda še celo največ kriva! — Ampak če hočeš, da ti in drugi zavoljo tebe greha imeli ne bodo, ogibaj se takih ljudij, kar največ in najdalje zamoreš. Če se jih pa ogniti ne moreš, pokaži jim ojstrost v besedi, obrazu in tudi v dejanji. — Sv. Cita, dekla je dala s svojo deviško roko grešnemu norčevalcu gorko zaušnico in mir je imela pred njim. — „Moder obraz in ojster pogled čiste device zapeljivca prežene," govorč škof Slomšek. — 0, ko bi ne bila dekleta dandanes tolikanj priliznjena, ampak bolj modra in ojstra, bolj boječa in sramožljiva, vse bi bilo drugače nasvetu. Poznam mnogo deklet, z velikimi telesnimi prednostmi, pa nihče se ne spotika ob nje, ker so'v resnici take, kakoršna mora biti krščanska devica. Vse jih visoko ceni in spoštuje, hudobneži pa celo ne mislijo na nje.
34.	Ne hodi po vasi, ampak ljubi le samoto. Tudi ne pusti, da bi hodil moški spol k tebi „v vas", kar se rado ob nedeljah in praznikih godi; če pa pride, hitro se mu umakni. Kedar si sama
doma, tudi po dnevu, se zaklepaj, če ti to delo dopušča. Če le mogoče, naj bo kak varuh pri tebi. Nevarno je, sama ostati, kedar stariši ob dnevih Gospodovih zjutraj k sv. maši gredo; najbolje je, da ostanejo oče doma. — Kedar staršev ni doma, poskrbi si pošteno tovaršico, ki pride zlasti po noči k tebi za angelja varuha.
35.	Skrbite tudi za svoje tovaršice! Ne pustite, da bi katera po noči sama hodila, zlasti ne z drugim spolom, ali da bi ostajala pri njem na potu, postavim iz vinogradov, polja, travnikov, gozdov domu ali tje grede za tovaršijo svojo. Glejte, da ste vedno skupno. Ne pustite, da bi katera sama prenočevala v nevarni hiši, ali jo sprejmite ali jo vzemite saboj, ali naj ostane katera pri nji.
36.	Ne govori nesramnih reči. Tudi se takim pogovorom nikdar ne smejaj. To bi se djalo, grehu srčnost in hvalo dajati. Žalibog se največkrat zgodi, da moški prav nesramno kvautajo, ženski spol pa se jim sladko posmehuje! Obojni križajo Jezusa! Tudi ne poslušaj takih pogovorov ali petja. Umakni se stran. Če pa ni mogoče in ni upanja, da bi svarilo kaj izdalo, naznanjuj s svojim molčanjem, da ti to ni všeč, zdihuj na tihem k Bogu, da bi taki pogovori kmalu utihnili ter ne napravili tvoji duši nobene škode. — Glej, da nikoli ne pohujšaš koga s svojimi besedami! — Ne poj nikdar nesramnih pesem. Rade se zapomnijo, dalje razširjajo ter napravljajo ljudem mnogo pohujšanja, skušnjav in greha.
37.	Prava morivka tvojega devištva pa je ostudna nečistost. Vedi, da v tej reči je že smrtni greh, karkoli ti vedoma in prostovoljno storiš; če ti nesramne reči radovoljno in vedoma premišljuješ, ali jih poželiš. Kaj še le grešno obnašanje in nesramno dejanje. — Deklica, ki je bila v devištvu, kakor bela lilija, je v nečistosti, kakor od črva sneden cvet. Zgubila je veseli mir se saboj in z Bogom; tudi svet jo zapusti, on, ki se ji je popred toliko prilizoval. — Zapeljivci bodo tebi zvesti le toliko časa, dokler je na tvojem obrazu cvetja kaj. Ko bo tvoje lice upadlo — in to se pri nesramnici hitro zgodi, — ko prideš ti v sramoto pred svetom in tvoj greh očiten postane, ali da ti svoje zdravje zgubiš, zapeljivec te še pogledal več ne bo. Kaj boš storila, ki si ti Boga zapustila ter šla za zapeljivcem svojim? — Judež Iškarijot je obupal in se je obesil. Veliko tudi nečistnic zdihuje po hudih ječah, veliko se jih samih konča. Mnogo jih zamolčuje pri spovedi strašne svoje grehe iz napačne sramožljivosti ter dela Božje rope pri spovedi in sv. obhajilu.
Poslušajte, kako je pisal nekdaj sv. Ambrož zapeljani deklici: „Ko boš moje pismo ugledala, boš mislila, od kod je to pismo; kedo neki mi piše? Piše ti tvoj nekdanji pastir. On piše svoji zgubljeni ovčici, on piše tebi, ki si toliko usmiljenja vredna in si ime in čast device zgubila. Kje hočem začeti, kje hočem končati, kako ti tvojo sedanjo nesrečo popisati? — Ali bi popisoval ti gnade, katere si zgubila, ali bi te miloval in žaloval nad škodo, v katero si zabredla ? Bila si devica v raji Gospodovem. Bila si nevesta nebeškega ženina
Jezusa Kristusa, bila si prebivališče sv. Duha, bila si lepa lilija v vrtu nebeškem. In ker ti tolikokrat rečem: „bila si“, že ta beseda sama te sili zdihniti, da nisi več, kar si bila. Bila si v cerkvi, kakor golobček, kateri zlate in srebrne perute ima; bila si rožica med deklicami; bila si, kakor svetla in leskeča zvezda v roki Gospodovi. Oh, kako ljubeznjiva si bila; bila si na zemlji, kakor angeljček Božji.
—	Pa ojoj, kaki spremen! — Iz device Božje si postala nesramnica satanova, iz neveste Jezusove nevesta peklenskega zmaja. Iz tempeljna Gospodovega si postala hlev gnjusobe. Popred si kakor golobček, brez straha, okoli letala, zdaj pa se moraš sama sebe sramovati, in če te kedo pogleda, se skrivati, kakor sova. Popred si zavoljo čistosti se lesketala, kakor najčistejše zlato; zdaj si zaničljiva postala kakor blato na cesti! Gorje tebi, reva, gorje ti, ki si toliko milosti in časti zapravila v nesramni sladnosti!“ Vidite dekleta, kolika nesreča za vsako, ki svojo čistost zapravi in se nečistosti vd&. — Od tebe je zginil angelj varuh in te obdajajo zgolj peklenske pošasti; kamorkoli greš, so pri tebi in okoli tebe, karkoli delaš, so tvoji tovariši, da celo, kedar spiš, čujejo hudobni duhovi pri tebi, imajo te na verigah, kakor sužnjo, čakajo le trenutka, kedaj boš zdihnila svojo črno dušo, da je poneso v peklensko brezno. Zakaj vedi, da zavoljo nečistega greha je Bog ves svet pokončal s potopom, Sodomo, Gomoro požgal. Nečistniki bodo goreli v žveplenem jezeru, piše sv. Janez. — Koliko jih je, ki so grešili samo v mislih in željah. Tudi tebe vse to čaka, če svojega življenja ne poboljšaš. Strašno je pasti v roke živega Boga!
—	Začni moliti, zdihovati — zapusti greh, pa tudi njegovo priložnost, obžaluj in objokuj svoje dosedanje življenje. Poišči si dobrega spovednika, napravi dolgo spoved; odkrij vse, povedi tudi, če si morda kedaj nalašč kaj zamolčevala. Poboljšaj svoje življenje in bodi stanovitna. Presveta kri Jezusovih ran ozdravila bo tudi tvoje rane. In če več nevesta njegova biti ne moreš, vsaj njegova zvesta in spokorna dekla bodi.
Pomočki lepega življenja krščanskim devicam.
1.	Kedar se zbudiš, hitro misli na Boga, ki te je ohrauil še pri življenji, — veliko tvojih tovaršic šlo je v večnost. Ne mudi se zbujena v postelji. Hudobni duh napravlja takrat največ skušnjav. Če se pa po noči zbudiš, začni moliti za vboge duše v vicah, dokler zopet ne zaspiš.
2.	Sramožljivo vstani ter opravi pobožno jutranjo molitev. Ponovi trden sklep se svojega navadnega greha varovati na vso moč. Skleni tudi, kako se boš obnašala na tem in tem delu, proti tej ali drugi osebi. — Daruj svoje počutke in ude: jezik, oči, ušesa, roke in noge Devici Mariji in skleni, kako jih boš obračala. Moli vsako jutro za dar čistosti vsaj eno Češeno Marijo na čast brezmadežni Devici Mariji. Kedor hoče čisto živeti, mora Boga za to veliko milost prositi. Krščanska dekleta, ali ste molile za ta žlahtni biser doslej?
3.	Stori zjutraj dober namen: »Kar bom danes delala ali trpela, naj bo, ljubi Jezus, vse tebi darovano ter za duše v vicah obrneno. Vseh mogočih odpustkov se hočem danes vdeležiti ter jih tudi vbogim dušam v vicah nakloniti." — Vse bo teknilo tebi v dobro, le, če v smrtnem grehu nisi.
4.	Obračaj dobro vsaki čas. Od vsakega trenutka nas čaka odgovor, kako smo ga preživeli. Imej v žepu vedno blagoslovljeni rožni venec in kedar greš sama po potu, moli nanj; pa tudi brez njega, če ga ravno nimaš.
5.	Med delom povzdigni večkrat svoje srce k Bogu ter zdihni: »Ljubi moj Jezus, daj mi milost, da le tebi živim, svetu pa odmrjem." »Jezus moj Bog, ljubim te čez vse.“ — Misli večkrat na Jezusa, ki biva v presvetem Zakramentu; obudi večkrat čez dan duhovno obhajilo. Ne godrnjaj čez delo, da je težavno, ne čez hrano, da je preslaba. Za vse to čaka tebe plačilo v večnosti. Slabeje, ko se tvojemu telesu tukaj godi, lepša bo krona v večnosti.
6.	če pridejo skušnjave, hitro zdihni: »Jezus in Marija, pomagajta mi.“
7.	Ne opravljaj in ne obrekuj ljudi pri delu; če poštenega pogovora ni, je boljše, da se molči.
8.	Varuj se čez vse smrtnega greha, če si bila pa tako nesrečna, da si ga storila, lepo te prosim, ne živi v njem, vsaj prvo nedeljo k spovedi teci, da se ga znebiš. Vedi, da v stanu smrtnega greha za večnost nič dobrega storiti ne moreš in da si vsaki trenutek v nevarnosti večne pogube.
9.	Pritrguj si rada v jedi in pijači. Zmernost v jedi in pijači ohrani zdravo dušo in telo. Kdor pa preveč streže svojemu telesu, on nikdar ne bode čisto živel. Brzdaj svoje telo, da bode duši pokorno.
10.	Podlaga pobožnosti in devištva še posebej pa je sv. ponižnost: v mislih, besedah, v noši in celi obnaši. Katera dekleta padejo v greh? Ali ne tista, ki visoko frče? — Ne porajtaj na druge, če se visoko nosijo: ne bodi žalostna, ampak celo vesela, če te-drugi zavoljo tvoje ponižnosti, revščine, stanu ali noše zaničujejo; saj je pa Jezus prijatelj ponižnih duš — on, ki je bil podobo hlapčevo sprejel.
11.	Ograja, katera varuje deviško dušo, pa je sv. sr a m o žlj i vos t in boječnost. če tebe več sram ni: vse slišati, videti, se vsemu smejati, če te več sram in strah ni predrzno in brez potrebe se z moškim spolom pečati, oh hitro bo umrla tvoja deviška čistost. — V zgled ti bodi florentinska devica Galatris po imenu. Bila je zale postave, ali najraje je bila doma. Njen sloves je prišel tudi do cesarja Oton-a IV. ter jo videti želi. Prigovarjali so ji, naj bi se pokazala cesarju in prejela bo veliko milost od njega. Boječa devica pa tega noče storiti, temveč pravi: »Raje bi slišala, česar se mi je bati, kakor česar se mi je nadjati."
12.	Bodi previdna in modra. Kolikrat se nevarnost sprevidi že naprej, če človek le nekoliko pomisli! — Pa tudi srčna bodi,
če prideš v neprevideno nevarnost, ako ubežati ne moreš. Ustavi se s silo in z ojstrostjo in z vsemi svojimi močmi in pomočki, ako bi kedo šiloma hotel zapeljevati. Zakliči na pomoč Jezusa in Marijo, svojega angelja varha, svojo patrono; pa vpij in kliči na pomoč tudi ljudi, če bi bila tudi v takem kraji, da bi te nihče slišati ne mogel. Hudobnež se bo le zbal, Bog ti bo pomagal in rešena boš. Vpila je nedolžna Suzana in rešena je bila hudobnih starcev. Res je vpitje pri taki nevarnosti tako potreben pripomoček za obrambo, da je Bog v stari zavezi naravnost zapovedal: „Ako moški zgrabi deklico in deklica ne vpije, naj se ž njim vred s kamenjem posuje, ker ni	vpila. — (V	stari	zavezi so bili namreč	prešestniki živi kam-
njani.)	— Oe je pa	vpila	in ga ni bilo, da bi	jo bil rešil, naj	hudobnež	sam umrje,	deklica pa naj nič ne trpi,	ker je z vpitjem	pokazala,	da se je po	svoji	moči branila." (V. Mojz. 22, 23—27.)	Ce
pa ti praviš: Saj se ne morem ubraniti, in se grešnemu djanju udaš, kriva si tudi greha. Ampak ti se moraš vojskovati z vsemi pomočki, z vsemi močmi, kolikor in dokler se le moreš; veliko bolj, kakor za svoje telesno življenje.
13.	Pogosto prejemaj sv. zakramente; vsaj vsak mesec po enkrat. Mlada leta imajo največ skušnjav, sv. zakramenti pa ti dajejo pomočke zoper nje. Sprašaj vselej dobro svojo vest, prizadevaj si čez vse za pravo kesanje in stori vselej prav trden pa tudi določen sklep: ravno tega greha se hočem odvaditi, naj velja, kar hoče. Potem pa večkrat prevdarjaj, ali ta sklep spolnuješ ali ne in ga zopet ponavljaj. — Glej, da tvoje spovedi ne bodo samo iz navade, tje v en dan. Razodevaj se svojemu spovedniku odkritosrčno, povedi tudi grešne nevarnosti in priložnosti. Ne zamolčuj nikoli smrtnega greha! Tudi ne tolaži se: saj morda ni bilo tako velik greh, če ravno ti vest vpije že leta in leta. Ne ustavljaj se nikoli glasu svoje vesti in ne ravnaj ničesar zoper njo. — Morda imaš že od mladih dni zamolčani greh nad seboj, ki te grize in peče in se ga bojiš in sramuješ — se ve neopravičeno — povedati?! Ti delaš morda strašne božje rope pri spovedi in pri sv. obhajilu! Kaj bo za tvojo dušo? Če imaš kaj takega na vesti, pojdi, hitro poišči si spovednika, povedi jim naj-prvo, da imaš na vesti zamolčani greh; oni ti bodo pomagali, da boš ponovila vse napačne spovedi in rešena boš, sicer boš pogubljena gotovo!
14.	Bodi pohlevna in krotka, krščanska hči, do svojih bratov in sester. Ne prepiraj se ž njimi. Če si pametna, boš rada odjenjala, če tudi stareja mlajemu. Bajaj jim tudi lepe zglede, kakor vidi ali sliši sestra tebe, to bo posnemala tudi ona. — Čez vse ljubi, spoštuj in ubogaj svoje stariše. Starišem razodeni vsako svojo dušno nevarnost, oni so tvoji angelji varuhi. Gorje pa taki hčeri, katera svojim starišem ni pokorna, jih jezi in žalosti; katera jim odgovarja, jih zaničuje z besedo in z obnašo; katera jih grdo pogleduje, hudo ž njimi ravna, ali jim celo smrt želi. Koliko je deklet, katera se s svojo materjo vedno prepirajo in jim nobene veljave več ne puste. Hodijo morda pogosto k spovedi, ali naj vedo, da njih spovedi so puhlo vse. —

Pomisli, kršč. hči, koliko noči so tvoja mati prečuli pri tvoji zibelki in kolikrat se trudili tvoj oče noč in dan, da so preživih tebe. — Že v stari zavezi so bili uporni in hudobni otroci živi kamnjani; in Bog sam govori: Oko, katero svojega očeta zasramuje in svojo mater zaničuje, naj krokarji pri potokih izlcljujejo in mladi orli požro. (Preg. 30, 17.) Hudo ti bo na zemlji, še huje v večnosti! Bog tepe hudo greh zoper četrto zapoved. Moli tudi vsak dan za svoje žive stariše.
15.	Če pa starišev nimaš več, moli vedno za-nje; pomagaj njih duši, če še potrebujejo pomoči, kar največ moreš, z molitvijo, s postom, sprejemo sv. zakramentov, z odpustki, s sv. križevim potom; tako tudi vsem dušam v vicah, na katere mi tako radi pozabimo. Izvoli si za mater, če tega še nisi storila, hitro Marijo, prečisto devico, in za svojega očeta ljubega Jezusa. T& dva bota za-te skrbela, bolj kot oče in mati in enkrat te k sebi vzela, če boš sveto živela. — Prosi toraj Marijo večkrat — pred kako podobo, da bi bila ti vredna hči device Marije — in Jezusa pred tabernakeljnom, da bila ti vedno hvaležni njegov otrok. Tako je delala tudi sv. Terezija. — če nima hiša vaša starišev in si ti najstareja, bodi kakor skrbna mati svojim mlajim bratom in sestram s poukom in z lepim zgledom!
16.	Če si revna in moraš služiti, nikar ne bodi tega žalostna, saj je služil nam vsem celo božji Sin v naj večji revščini. — Služili ste tudi sv. Notburga in sv. Oita, ter ste postali svetnici. Cesarjev in kraljev hčere so živele — umrle so ter so pozabljene; spomin teh dveh dekel pa je slaven v kat. cerkvi in njih plačilo so sv. nebesa. — Glej, krščansko dekle, ravno to je veselje za nas, da more vsakdo Boga ljubiti in mu služiti na zemlji; kedor ga bolj ljubi, ta mu je prijetniši. On tebe bolj ljubi, kakor hčere kraljev in cesarjev, le če mu zvesto in udano služiš. — Ne godrnjaj, da je delo težko, plačilo slabo, hrana uborna, ker pravo plačilo za tvoja težka dela ni plačilo gospodarja, ampak plačilo Božje v sv. nebesih, če vse to zjutraj Bogu daruješ ter opravljaš vse voljno brez smrtnega greha. — Ne raznašaj hiše, pri katerih služiš, ali pri katerih si služila popred ; to je -grda pa pogostna navada, ki je pa grešna. — Če je pri hiši, katero si skusila ti, kaka dušna nevarnost, povej jo svoji tovaršici, da tje v službo ne gre! — Dober posel v hiši veliko dobrega stori: lepo uči male otročiče v hiši z besedo in zgledom, pa tudi odraščene hčere in tovaršice po vasi. Delaj tako tudi ti; srečna in vesela boš ti in hiša, kjer boš živela.
17.	Zakona ne želi preveč. Zakonski stan je silno težaven in odgovoren. — Bolje ti je vse žive dni služiti, kakor pa v zakon stopiti ter° imeti moža pijanca, razsajavca, zapravljivca, prešestnika itd. ter piti dan na dan grenki pelin. V samskem stanu skrbiš le za svoje telo in dušo, v zakonu pa te čaka velikanska skrb, dušna in telesna in odgovornost pred Bogom za celo družino. Ce se omožiš, sicer ne grešiš,* toda, če devica ostaneš iz ljubezni -do Jezusa, imela boš v nebesih neizmerno plačilo ter gori najbližje božjemu jagnjetu — pa tudi tukaj imela boš veliko slajše življenje. — Glej pa, da ne boš
zakona obljubila komu kar tje v en dan, zakaj take obljube, veljavno storjene, tudi veljajo. Prevdarjaj, moli ter prosi Boga za razsvetljenje. Ne skrbi preveč, kaj bo z menoj na starost? Tvoj ženin, ljubi Jezus, te tudi na starost zapustil ne bo, saj je bogat čez vse, pa tudi neskončno usmiljen, če le tudi ti vedno njegova zvesta ovčica ostaneš.
18.	Kjerkoli živiš ali služiš, prizadevaj si na vso moč, da boš k Bogu pripeljala tudi svoje tovaršice. Kakor razuzdano dekle pohujša cele soseske, ravno tako jih pa poboljša pošteno dekle. Prigovarjaj svojim tovaršicam zlasti pogostno spoved. Posebno, če katera slabo živi, prizadevaj si na vso moč, dajo spraviš k spovednici. „Zdaj je ta in ta praznik, so sv. odpustki, pojdive k spovedi; jaz sama te pridem poklicat, boš videla, kako boš potem vesela", tako in enako ji govori na srce, pa ne samo enkrat, ampak večkrat, pohlevno in ljubeznjivo, da jo pridobiš najprvo zase, potem za Boga. — Dajaj povsod lepe zglede ponižne noše in sramožljivega življenja. Razširjaj pobožne bratovščine. Razdiraj grešna znanja in zavračuj in zabranjuj nevarne priložnosti tovaršicam, kakor si jih slišala naštevati popred. Bodite med saboj prijateljice in skrbite lepo ena za drugo. — Ce pa živi v vaši sredi trdnovratna grešnica, ki za vaše lepe nauke in zglede ne mara, oh prosim vas, molite za-njo, opravlj ajte za-njo devetdnev-nice Mariji in Jezusvemu Srcu na čast in darujte za uboge duše v vicah sv. obhajilo; rečem vam, stanovitna molitev za spreobrnenje vaše grešne tovaršice bo uslišana. Ce pa za vse to žanješ le zasmehovanje, in nima na videz tvoje prizadevanje res nobenega sadu, bodi prepričana, da pri Bogu te čaka za vsak tvoj trud obilno plačilo. Razširjaj toraj božje kraljestvo povsod. Veliko dobrega storiš, ako tako ravnaš, posebno, ko hodiš po službah na delo s tovaršicami svojimi.
19.	Brzdaj svoj jezik, da boš govorila le potrebno in resnično, ženski jezik rad opravlja, laže in celo obrekuje. Varuj se tega. — Ne strezi preveč svojemu telesu, ki je naj večji sovražnik tvoje duše. Zakaj nezmernost in lenoba ste največji sovražnici čistosti.
20.	Razodeni vsako nevarnost svojim starišem in modremu spovedniku.
21.	Zvečer sprašaj vselej dobro svojo vest, posebno čez svoj najhujši greh. Vlezi se k počitku spodobno in sramožljivo. Pokropi se z blagoslovljeno vodo; vzemi v roke vsak večer rožni venec, poljubi križec in z njim zaspi v pobožnih mislih. Varoval te bo mnogo skušnjav in grehov po noči. — Govori pa si sama vsak večer: „Tako-!e bom počivala tudi kmalu na mrtvaškem odru." Mogočen pomoček zoper vse in najhujše grehe.
22.	Kedar pride Gospodov dan, veseli sega; spomni se, kedar greš v cerkev, kam greš, da bo ponižno tvoje telo, čisto in zbrano pa tvoje srce ter pobešene tvoje oči. Ne postajaj pred cerkvijo ne pred, ne po božjej službi, raje pohiti v cerkev ali pomudi se v njej. Veliko, veliko imaš prositi ljubega Jezusa. Sprašaj svojo vest: kako si živela pretekli teden, naredi trdne sklepe za prihodnji teden, Jezusa pa prosi za obilno pomoč. — Moli vsako nedeljo sv. križev pot za uboge duše v vicah in daruj odpustke njim v prid. — Krščanska
dekleta, prosim vas vse vkup: Molite, molite veliko za duše v vicah iu pomagajte jim s sv. obhajilom. Vse, kar delate in trpite, darujte dušam v vicah v prid. Silno uboge so one, mi pa jim tako lahko pomagamo. Ali nismo grozovitni in neusmiljeni, če jim ne! Kako bo z nami?
23.	Berite rade pobožne bukve, zlasti življenje svetnikov. Tam boste videle, tam se učile, kaj so sv. device storile in trpele, da so svoje devištvo ohranile Jezusu. Sv. Neža, sv. Cecilija, sv. Lucija, sv. Katarina, sv. Marjeta itd. — In ve? — Izmed molitvenih bukvic vam svetujem: ^Dekliške bukve1*, „Nevesta Kristusova**, „Jezus devicam na srce govori**. Posebno koristne so tudi bukve: „Najlepši čednost in najgrši pregreha**. Vse vas bodo učile greha se varovati ter Bogu služiti.
24.	če si dajala popred pohujšanje s prilizovanjem, s prevzetno nošo, z zgledom, besedo, z grdim življenjem, skrbi na vso moč, da boš ti dano pohujšanje popravila, da bodo tisti, ki so videli tebe popred grešnico, gledali te zdaj pravo, spodbudno spokornico. Kar pa pohujšanja popraviti ne moreš, naj nadomestuje molitev za vede in nevede pohujšane in zapeljane duše.
25.	Skrbi, da bo tvoja pobožnost res prava in ne hinavska. Pobožnost pa je ponižna, je potrpežljiva, ne odgovarja, brzda povsod svoj jezik, rada odjenja, se ne togoti in vsako zaničevanje rada prenaša.
26.	Ne odstopi ne za las od dobrega iz strahu pred ljudmi. Ne govori nikoli: „Kaj bodo zavoljo te pobožnosti ljudje rekli?“ Ako je Bog z nami, kdo je zoper nas?
27.	Darujte, prosim vas, svoja mlada leta Bogu; to bo vaša naj večja sladkost in tolažba v starosti in osrečitev v večnosti. Ali bo Bog maral za stare kosti, če ste cvet svojega življenja darovale grešnemu svetu in satanu?
28.	Bodite vse skupaj v dobrem stanovitne; če ste prave spokornice, stanovitne v spokorni čistosti; če pa imate še čisto nedolžno srce, stanovitne v deviški čistosti. Kaj pomaga lepo začeti, pa kmalo zopet omahniti.' — Za ta dar prosite, zapomnite si dobro, vsak dan Devico Marijo s tem, da boste molile nji na čast vsaj eno češčenamarijo za dar čistosti čez dan in noč. Ta lepa navada ohrani toliko čistih duš!
Pogostem pa se spominjajte, kaj je pobožna devica v Plorencu na Laškem odgovorila mladenču, ki jo je hotel zapeljati v greh, ter ji veliko plačila obetal. Rekla mu je krščanska devica: „Kaj misliš, da jaz svojo dušo tako malo cenim? Ako mi ti daš tudi zaklade vsega sveta, če bi jaz postala tudi kraljica ali cesarica, svoje duše vendar satanu ne prodam. Pripravljena sem za zveličanje svoje duše z veseljem umreti in nič me ne more nezveste storiti zvestobi, katero sem obljubila Jezusu Kristusu pri sv. krstu. Krščanska dekleta, po tem zgledu ravnajte tudi ve vselej in povsod in srečne bote za čas in večnost. Amen.	— r.
Pogled na slovstvo.
1.	Knjižnica družbe sv. Cirila in Metoda. I. zvezek: Franc Jožef I., cesar avstrijski. V spomin 401etnice njegove vlade spisal slovenski mladini Franc Hubad, c. kr. gimnazijski profesor. V Ljubljani 1888. — S tem seje odprla nova »knjižnica« za mladino, in kakor kaže prvi zvezek — prav dobra knjižnica. Da je ta Hubadova knjiga času primerna, to kaže že naslov in da bo dosegla svoj namen, jamči vsebina in gladka pisava. Ker je poleg navadnih podatkov vpletenih mnogo mikavnih prizorov iz plemenitega življenja mladih in poznejših let pre-ljubljenega našega cesarja, imela bo lična knjižica še pozneje svojo stalno veljavo, ne le za čas slovesnega obhajanja lOletnice, ter je vredna, da se vvrsti v vsako šolarsko knjižnico. Pisana je v dobrem duhu, da bo vnemala v mladih srcih patriotizem, pa tudi pobožnost in čednost po vzvišenem zgledu plemenitega vladarja.
Da je obširna družba, katera šteje, kakor svedoči poslednji »Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda«, že sedeminsedemdeset podružnic, ki so dosedaj nabrale blizo 20.000 gld., začela sama zalagati in izdajati knjige za mladino, to je gotovo hvalevredno, da bi bile le tudi naslednice v tem duhu pisane, kakor prva; vendar je naša želja in prošnja, naj bi vodstvo ob tem ne opustilo poprejšnje tolikanj koristne prakse, ter tudi še nadalje razširjalo knjige druzih založnikov; kajti naj spiše knjigo Peter ali Pavel, da je le dobra; a glavna stvar je, da ne obleži zaprta, da pride obilnim čitateljem v roke. Imamo že več takih podjetij, ki ne morejo zbog prepičle podpore naprej; n. pr. Tomšičeva »knjižnicanašej mladini« se je ustavila pri tretjem zvezku; »knjižnici za mladino Slovenskega učiteljskega društva« je že pri prvi stopinji tal zmanjkalo, tudi sicer imamo še veliko mladinskih dobrih knjig, ki so potrebne prenov-ljenja in vredne kupca.
2.	Sv. Germanu, izgled krščanske potrpežljivosti. Spisal in založil Anton K r ž i č. Drugi natis. V Ljubljani 1888. Že ob prvi izdaji »Izgledov bogoljubnih otrok« se je dala »sv. Germana« posebej natisniti ter se mladini in odraslim prikupila. Zdaj je izšla v drugem ličnišem natisu s tremi lepimi podobami. Prosim častite gospode sobrate, naj bi se pri nakupovanju in priporočevanju mladinskega berila tudi na to delce blagohotno ozirali. Stane 10 kr.
3.	Krščanski detoljub. List za krščansko vzgojo in rešitev mladine. Izhaja štirikrat na leto. — Ravnokar je izšel III. zvezek, ki enako prvima v raznih sostavkih kaže starišem in vzgojiteljem vzvišeno njihovo nalogo, opozarja na razne napake pri vzgoji ter na lepe zglede modrega vzgojevanja itd. — »Katoliško društvo detoljubov« ima dvojen prevažen namen: na stariše in druge vzgojitelje vplivati, da bi ne zanemarjali svojih dolžnosti, poleg tega pa še po milo-darih nabirati materijelnih pomočkov za sirotne in zapuščene otroke. Naj bo toraj to društvo vnovič prav posebno priporočeno usmiljenim srcem in radodarnim rokam, pa tudi spretnim pisateljem. Naj se nikar ne ugovarja, da imamo preveč društev: kolikor je res dobrih društev, merijo vsa v eno in isto stran, v krščansko zboljševanje in s tem — v osrečevanje naroda. In zdi se mi, da ravno vpliv na družino, do katere nam je še pot prosta, je najvažniši faktor, s katerim nam je v sedanjem času računati.
Založba „Katoliške Rukvarne11.	Tisk ..Katoliške Tiskarno1'.
Odgovorni vrednik: Ant. Kržio.