!! # !+     #    * # I, 1 Ker ne poznamo nikogar, ki bi bil pred nami obravnaval vedo3 o izraznosti ljudskega jezika4, in ker opa`amo, da je sposobnost ta- kega izra`anja nujna vsem, saj jo skušajo os- vojiti ne samo mo`je, ampak tudi `enske in otroci, kolikor jim paè narava dopušèa; ker `elimo kakorkoli razjasniti razmišljanje onim, ki kot slepci tavajo po trgih in mislijo, da ima- jo pred sabo tisto, kar je v resnici za njimi5, bomo po navdihu nebeške Besede skušali po- moèi jeziku ljudi nizkega stanu. Da napol- nemo tolikšno posodo,6 ne bomo zajemali le vode svojega znanja, paè pa bomo jemali in dodajali tudi tisto pijaèo, ki je pri drugih bolj- ša7, tako da bomo lahko pili sladki medni na- poj. 2 Ker pa je treba katerokoli teorijo ne samo dokazati, ampak tudi prikazati8, da se ve, kaj je snov obravnave9, bom takoj v po- moè povedal, da imenujemo ljudski jezik ti- stega, ki se ga otroci nauèijo od negovalk, ko zaèenjajo razloèevati prve zvoke; ali, krajše reèeno, ljudski jezik pravimo tistemu jeziku, ki se ga nauèimo s posnemanjem dojilje brez vsakršnih pravil. 3 Imamo potem še neki dru- gotni jezik, ki so mu Rimljani pravili slov- nièni jezik10. 4 Ta drugotni jezik imajo tudi Grki in drugi, pa ne vsi ¡narodi¿; navadno se v tem jeziku izra`ajo le redki, ker se njego- vih pravil in teorij uèimo samo z vztrajnostjo v dolgem èasovnem razponu11. 5 Izmed teh dveh jezikov je plemenitejša ljudska govorica: to je prvo uporabljal èloveški rod in jo go- jijo po vsem svetu, èeprav z razlièno izgovor- javo in razliènimi besedami; zdi se nam na- ravna, medtem ko je ona druga nekoliko izu- metnièena12. 6 Naš namen je razpravljati o tej plemenitejši govorici. ¡…¿ III, 1 Gibalo èloveka torej ni naravni in- stinkt, paè pa razum13; ta se v naèinu razmiš- ljanja, v razsodnosti in v `eljah razlikuje v po- sameznih osebah, tako da se zdi, kot bi vsak u`ival v svoji posebnosti. Zato menimo, da nihèe ne more razumeti svojega bli`njega na podlagi lastnih dejanj in èustev, kot se to do- gaja pri `ivalih, pa niti po duhu14 se ne more poglobiti vanj, kot to poèno angeli, saj je èlo- veški duh zastrt z mesenostjo15 in neprozor- nostjo telesa. 2 Èloveški rod je torej potre- boval za medsebojno izra`anje misli znak ra- zumske in èutne narave16. Znak je moral biti razumske narave, saj je moral izhajati iz ra- zuma in k razumu voditi; a moral je biti tudi èutne narave, saj ni mogoèe prehajati17 iz ene- ga razuma18 v drugega brez èutne vezi19. 3 Èe bi bil torej ¡ta znak¿ samo razumske narave, bi ne mogel prehajati; èe bi bil samo èutne narave, ne bi mogel zajemati razuma in v ra- zum prinašati20. 4 Ta znak je tisti plemeniti subjekt, o katerem govorimo: je èutne narave, ker je zvok; je razumske narave, ker se zdi, da lahko pomeni nekaj poljubnega. ¡…¿ VI, 1 Ker se èloveške dejavnosti izvajajo v številnih in razliènih jezikih, da mnogi mno- ge razumejo po besedi in ne brez nje, moramo iskati21 jezik, ki ga je po našem mnenju upo- rabljal mo` brez matere, mo` brez mleka, ki ni poznal otroštva in mladosti22. ¡…¿ 7 Pra- vimo, da je Bog ustvaril doloèeno obliko je- zika istoèasno23 s prvo dušo. S terminom “ob- 0 +.  ! #  >  ¡7& &   #  & ¿   !" !+     #    lika” mislim na stvarni pomen besed, na nji- hovo zgradbo in na sistem teh zgradb24; to ob- liko bi ¡še danes¿ uporabljali v vsakem jeziku govorcev, èe bi ne bila razkropljena po krivdi èloveške prevzetnosti, kot bo dokazano spo- daj. 8 V tej obliki jezika je govoril Adam; v tej obliki jezika so govorili vsi njegovi nasled- niki do gradnje Babilonskega stolpa, ki ga imenujemo Stolp zmešnjave; to obliko jezika so podedovali sinovi Hebra, ki so po njem imenovani Hebrejci. 9 Po zmešnjavi je ta jezik ostal samo njim, da bi naš Odrešenik, ki se je moral uèloveèiti kot njihov potomec25, upo- rabljal jezik milosti, ne pa zmešnjave. 10 He- brejski jezik je bil torej tisti, ki so ga izgovorile ustnice prvega govorca. ¡…¿ VIII, 1 Mislimo — pa ne brez zadr`kov -, da so se ljudje prviè razkropili po vseh kon- cih sveta ter po nenaseljenih in oddaljenih kra- jih26 po zmešnjavi jezikov, ki smo jo prej ome- nili. 2 Glavno deblo27 èloveškega rodu je ra- slo v vzhodnih krajih; od tam se je naš rod z mnogimi vejami razširil na eno in drugo stran28, in se nato razrasel do zahodnih meja. Mogoèe so se tedaj razumska bitja prviè na- pajala iz vseh ali vsaj nekaterih evropskih voda29. 3 Ne glede na to, ali so tedaj tujci prviè prišli v Evropo ali da so se kot domorodci vrnili vanjo ¡po dogodkih ob Babilonskem stolpu¿, so s seboj prinesli govorico, ki jo lahko deli- mo na tri jezikovne skupine30. Nekaterim od teh govorcev so bile usojene de`ele ju`ne Evro- pe, drugim severne; tretji, ki jim sedaj pravimo Grki, pa so zasedli del Evrope in del Azije. 4 Nato so se iz enega samega jezika, ki je bil spre- jet po kazenski zmešnjavi, razvili razni ljud- ski jeziki, kot bomo dokazali spodaj. ¡…¿ XVI, 9 ¡…¿ Ljudski govorici v Italiji31 pra- vimo “illustre”, “cardinale”, “aulicum”, “cu- riale”32; ta govorica je razširjena po vseh me- stih in hkrati se zdi, da v nobenem. K tej go- vorici te`ijo vse ostale italijanske govorice, se po njej merijo in primerjajo. XVII, 1 Sedaj moramo prikazati, zakaj ta jezik, ki smo ga odkrili, imenujemo illustre, cardinale, aulicum in curiale, da bo še bolj ja- sno kot doslej. 2 Najprej torej pojasnimo, kaj imenujemo illustre ¡svetlo¿ in zakaj ¡nekaj¿ imenujemo tako. 3 Svetlo je nekaj, kar od- daja lastno svetlobo ali jo odbija. Tako pra- vimo o nekaterih mo`eh, da so svetli, ker jih razsvetljuje oblast33, ker sami druge razsvet- ljujejo s pravico in milostjo34, ali ker, potem ko so bili dobro izobra`eni, sedaj še oni dobro izobra`ujejo, kot Seneka in Numa Pompilij. 4 Ljudski jezik, o katerem govorimo, ima sam po sebi vzvišeno vlogo in moè, a tudi govorce Sv. Dru`ina na poti v Jeruzalem. Kamen, relief na vodnjaku, 1847, Avbera pri Štanjelu. !# # povzdiguje v èasti in slavi35. 5 Zdi se, da ima vzvišeno vlogo, ker iz tolikih neizbrušenih ita- lijanskih besed36, iz tolikih zapletenih zgradb, iz tolikih zagrešenih izgovorjav, iz tolikih kmeèkih naglasov izhaja tako visokosten, tako jasen, tako odlièen in tako urban, kot doka- zujeta Cino iz Pistoie in njegov prijatelj v svo- jih pesmih. 6 Da ima vzvišeno moè, je raz- vidno. 7 Kaj je moènejšega kot tisto, kar more spreminjati èloveška srca, da kdor noèe, na- posled hoèe, in kdor hoèe, naposled noèe, kot to poèenja in je poèel jezik? 8 Da je obdan s èastjo, je oèitno. 9 Mar ni res, da njegovi uporabniki37 — kralji, markizi, grofje in veli- kaši — prekašajo po èasti kogarkoli? 10 To še najmanj potrebuje kak dokaz. 11 Koliko pa jezik povzdiguje svoje govorce38, vemo mi sami, ki se zaradi sladkosti njegove slave ne zmenimo za ¡nevšeènosti¿ izgona. 12 Zara- di vsega tega ga moramo imenovati illustre. XVIII, 1 Pa ni brez vzroka tudi pridevnik “temeljni”, s katerim èastim ta jezik. 2 Kot vrata vedno sledijo temeljem in se obrnejo navznoter ali navzven, kot jih vodijo slednji, tako se tudi mno`ica39 vseh mestnih ljudskih govorov spet in spet obraèa, giblje in stoji kot oni ¡jezik¿, za katerega se zdi, da je res neki dru`inski oèe. ¡…¿ 7 Da ga imenujemo “dvor- ni” je pa razlog v tem: èe bi imeli mi Itali- jani dvor, bi bil ta jezik tam ustaljen40. 8 Èe je torej dvor skupni dom vsega kraljestva in vlada vsakemu delu tega kraljestva, se mora41 tam nahajati in prebivati tisto, kar je skup- no vsemu ¡kraljestvu¿ in nikumur zasebna last. Noben drug dom ni vreden takega sta- novalca, kakršen se zdi tisti jezik, ki ga ime- nujemo ljudski. 9 In tako se dogaja, da tisti, ki `ivijo na dvorih, vedno govorijo svetel ljud- ski jezik; tako se tudi dogaja, da naš ljudski jezik kot tujec tava in je sprejet le v skrom- nih zatoèišèih, ker nimamo ¡enotnega¿ dvo- ra42. 10 Ljudski jezik je nadalje po pravici ime- novan “zborni”43, saj zbornost ni niè drugega kot razumska norma tistega, kar mora biti storjeno44. Ker se obièajno tehtnica za take presoje nahaja le v najbolj vzvišenih45 kuri- jah, pravimo tistemu, kar je v naših dejanjih dobro presojeno, “curiale”. 11 Ta jezik je bil pretehtan v najbolj vzvišenem italijanskem zboru, zato si zaslu`i, da ga imenujemo zbor- ni. 12 A reèi, da je bilo kaj presojeno v naj- višjem italijanskem zboru, se di kot šala, saj niti zbora nimamo. 13 Na to lahko odgovo- rimo z lahkoto. 14 Èe vzamemo pojem zbor v smislu ¡dr`avne¿ enotnosti, kot je to v Nem- èiji, potem ga v Italiji res ni; ne manjkajo pa zato njegovi organi. In kot so organi ¡nemš- kega zbora¿ povezani v enem knezu, tako so organi tega ¡italijanskega¿ zdru`eni v hvale- vredni luèi razuma. 15 Zaradi tega ni pravilno reèi, da Italijanom manjka zbor, ker nam manjka knez; saj vendar imamo zbor, èeprav je ¡telesno¿ neenoten. ( 7 '8. 1. Prevod se opira na besedilo, ki ga je v kritiški izdaji objavil B. Panvini (Alighieri, Dante (1996) De vulgari eloquentia. Edizione critica con traduzione e note a cura di Bruno Panvini. Torino: SEI). Dantejev rokopis se ni ohranil. Avtor kritiške izdaje se zato opira na tri prepise iz 14. stoletja, t.i. kodeks Bini št. 437 (hranijo ga v Berlinu in velja za najbolj verodostojnega), kodeks št. 580 (hranijo ga v Grenoblu) in kodeks 1088 (hranijo ga v Milanu). 2. Originalni naslov dela, ki ga danes poznamo kot De vulgari eloquentia, se ni ohranil — ne vemo torej, kako je delo naslovil avtor. Rokopis Bini nosi naslov Rectorica Dantis, kodeksa 580 in 1088, ki sta omenjena zgoraj, pa Liber de vulgari eloquio sive ydiomate. Zato predlagam slovenski naslov O izraznosti ljudskega jezika, ki sicer ni najzvestejši, je pa, upam, dovolj nazoren. 3. Lat. doctrina. Izraz lahko prevajamo kot veda, teorija, a tudi stro`je kot nauk. 4. Lat. eloquentia vulgaris. Postavlja se problem natanènega prevajanja obeh terminov. Eloquentia je namreè ne samo sposobnost, moè izraznosti, ampak tudi veda, ki to izraznost preuèuje in posreduje. O Dantejevem pojmu volgare prim. Grgiè, M. (2002) “Dantejeva Gostija (Convivio). Spremna beseda — s filozofsko poanto” V: Tretji dan, XXXI/2002 (3), 55-59. Dante uporablja — zdi !+     #      !$ se, da brez kakega razloèevalnega kriterija, a stvar še ni bila dovolj podrobno raziskana — vsaj tri razliène termine za oznaèevanje istega pojma: to so lingua, ydioma, locutio. Ker smo tu daleè od strukturalistiènega loèevanja med jezikom in govorico, lahko latinski termin prevajamo z obema izrazoma: jezik nam tu pomeni toliko kot italijanski izraz lingua, govorica pa naj bo prevod italijanskega linguaggio. 5. Dante uporablja tu metaforièno izra`anje: ne imeti neèesa pred sabo pomeni ne poznati, ne dojeti. 6. Za tako obširno in zahtevno snov. 7. Lat. accipiendo vel compilando ab aliis, potiora miscentes. 8. Lat. non solum probare, sed suum aperire subiectum. Nekoè so tistemu, èemur danes pravimo objekt, predmet teorije, rekli subjekt. 9. Lat. ut sciatur quid sit super quod illa versatur. 10. Lat. grammatica. 11. Lat. quia non nisi per spatium temporis et studii assiduitatem regulamur et doctrinamur in illa. 12. Lat. artificialis. Slov. umetna (umetno nastala) ali izumetnièena. 13. Lat. homo non nature instinctu, sed ratione moveatur. 14. Lat. per spiritualem speculationem. 15. Lat. grossitia obtectus. 16. Lat. rationale signum et sensuale. O Dantejevi in sploh srednjeveški teoriji znakov prim. dalje, Dante in vprašanje jezika. Med filologijo, stilistiko in filozofijo jezika. 17. Lat. deferro. Slov. nesti/nositi dol, prenašati (tudi npr. informacije); v obliki med./pas. deferri slov. prehajati, prepustiti/prepušèati se toku. 18. Lat. de una ratione in aliam. 19. Lat. medium sensuale. Zanimiva je primerjava med Dantejevo semiotiko in semiotikami moderne dobe, predvsem s Saussurejevo in Jakobsonovo teorijo komunikacije. 20. Lat. nec a ratione accipere nec in rationem deponere potuisset. 21. Lat. venari. Slov. loviti. 22. Dante se tu nanaša na Adama kot prvega èloveka. Razlièno umovanje, sploh pa zasledovanje t.i. Adamovega jezika (lingua adamica) je ena od stalnic zahodne filozofije jezika. 23. Lat. cum. V slovenšèini ima lahko temporalni pomen ali pa tudi ne. 24. Lat ad rerum vocabula et quantum ad vocabulorum constructionem et quantum ad constructionis prolationem. Dante obravnava tu, kot bi lahko povzeli s sodobnejšo terminologijo, tri ravni jezikovnega sistema: pomen besed (raven leksema), njihovo obliko (raven morfema) in skladnjo (raven sintaksema). 25. Lat. ex illis oriturus erat secundum humanitatem. 26. Lat. plagas incolendas et angulos. 27. Lat. radix. Slov. korenina. 28. Lat. per diffusos multipliciter palmites nostra sit extensa propago. 29. Zanimivo je, da Dante — povsem v sozvoèju s sodobnimi pleoantropološkimi teorijami — ne verjame, da bi bila Evropa zibelka civilizacije ali vsaj èoveštva. 30. Lat. tripharium. 31. Dante pravi “v Laciju”, s tem pa misli, kot je oèitno iz sobesedila, na celotno italijansko ozemlje, ne samo na na de`elo Lacij, kakršno poznamo danes. 32. Ti pojmi so bistvenega pomena za razumevanje Dantejeve teorije o “visokem” ljudskem jeziku, ki se lahko enakovredno kosa z latinšèino in jo celo izpodriva. V slovenšèino bi jih lahko takole prevedli: illustre = jasni, svetli, sveèani; cardinale = temeljni, bistveni, osnovni; aulico = dvorni, zborni; curiale = grajski, zborni. 33. Lat. potestati illuminati. 34. Lat. iustitia et caritate. 35. Lat. suos honore sublimat et gloria. 36. Dante imenuje tu Italijane Latinci. 37. Lat. domestici. 38. Lat. familiares. pridevnika domesticus in familiaris, tu rabljena posamostaljeno, imata podoben pomen. Oba lahko namreè pomenita domaè, pripadnik dru`ine, tudi obièajen, a hkrati (dru`inski) hlapec, su`enj. Ta zadnji pomen je imel v klasièni latinšèini predvsem drugi pridevnik, t.j. familiaris, vendar pa lahko za Danteja trdimo, da je ni`jo, “slabšalno” konotacijo v njegovem èasu `e pridobival prvi, domesticus. Tako lahko sklepamo iz italijanskih tekstov tistega in poznejših èasov. Uporabnike jezika, kralje, markize, grofe, imenuje torej Dante domestici (hlapci jezika), sebe pa ima za njegovega sorodnika, èlana njegove dru`ine. Tudi nasprotna interpretacija seveda ni brez osnove. 39. Lat. grex. Slov. èreda. 40. Lat. palatinum. Slov. prid. domaè na (cesarjevem) dvoru ali sam. dvorjan. Po grièu Palatinu v Rimu. 41. Lat. conveniens est. 42. Dante je tu spet kritièen do italijanskih gospodov svojega èasa, ki si vztrajno delijo ozemlje na manjše upravne enote in s tem slabijo politièno moè. 43. Od vseh štirih pridevnikov, s katerimi Dante oznaèuje jezik, je prevod zadnjega, curiale, najbolj te`aven. Curia (slov. kurija) je skupina, zbor ljudi. V starem Rimu so bili v curie zdru`eni dru`inski rodovi. Rimskokatoliška Cerkev je po svetu razdeljena v veè kurij, ki imajo tudi pravosodno oblast — ena od teh je pape`eva kurija. 44. Lat. regula eorum quae peregenda sunt. 45. Lat. excellentissimis. !+     #