Marija Kmetova Potica Za god dobi pri nas vsak svojo potico. In tudi Mejko jo je dobil. Že teden dni prej je go-voril: >Da veš, mama, to mora biti čisto prava potica!« »Kakšna pa?« »Taka, kjer je vse notri: rozine, med, orehi, smetana in moka. Take nočem, da bi bila samo s smetano pomazana. Tisto ni prava potica.«' J| Vse smo si to dobro zapomnili. ™ - Orehe je trl Mejko sam. Ko mu je pomagal Aljoša, starejši bratec, je neznansko pazil, da ni dal kakega jedrca v usta. In ko je Aljoša le ponagajal in si skrivoma polnil usta z jedrci, je Mejko zakričal, kakor da inu kdo glavo jemlje: >Puisti! Vse sneš! Aljoša! Ja, Aljoša!« L Pritekli smo pogledat. >$e že spet ravsata! Si padel —• teče kri — kaj pa je?« d »Aljoša mi je dva jedrca ukradel!« »D v a ! Prava reč! Za to ti ni treba kričati, kakor bi te iz kože devali!« I >O, seveda!« je hiiel Mejko. »Dva! To je veliko. Kako bo pa potem potica majhna!« Komaj smo obrnili hrbet — je bilo že spet kričanje. Sodim, da je bilo toliko vika in krika, kolikor orehov je bilo na mizi. Slednjič — slavnostni trenutek — mama je delala potico. . »Da boš dala tudi cukra noter, veš, mama!« je pioučeval Mejko. In dalje: »Da ne pozabiš jajčkov! Da ne bo premalo moke! In mleka ne pozabi! Pa sneg bom jaz vte-pal! Pa rozine — lepo jih potresi — lepo jih posta-vi v vrsto. Medu ne pozabi! Natančno, veš, mama, prav na-tanč-no ga razmaži.« In čez nekaj hipov: »Si dala orehov? Si dala cukra? In da ne bo premalo moke ? Veš, mama, pa orehov ? In medu ? Si že dala? Pa sneg sem vtepel — le poglej! Ne pozabi! Vse, prav vse mora biti notri! Da bo č i s t o prava potica, drugačne jaz ne maram!« Skromen Mejko ni. Vsaj v besedah ne. Navse-zadnje se potem že zadovolji z vsera. a ga je treba prej precej črno pogledati in prece.j po-vzdigniii glas, pa še z roko malo zamahniti. , Ko smo prišli s sprehoda, je dejal Mejko že koj pri vežnih vratih: »Mm, kako diši! Po moji potici di.ši.< Za kosilo jo je dobil. Svečano, kakor sam kralj Matjaž pod deveto goro, je sedel za mizo. Na tri in štiri kraje se mu je razpotegnil obraz, ko smo postavili predenj potico — na pladnju, na prtičku. pa celo, pa še nož zraven! »Tako, Mejko,« je rekla mama. »zdaj jo pa imaš! Reži in jej, kolikor in kadar hočeš!« Ker je bil tudi atetov god, je imel tudi ata svojo potico. Mejko je pogledaval zdaj svojo zdaj ate-tovo in se poredno muzal. »Ali jo bo ata čisto sam pojedel?« »O ne! Tudi nam jo bo dal.« »Ali moram tudi jaz dati od svoje?« »Kakor hočeš; ti si gospodar.« »Ata je tudi gospodar, pa jo da.« »No? Torej bi bilo lepo, da jo daš tudi ti nam.« »O ne! Ata lahko da. ko ni eisto prava, ko je samo smetanova. Moje je pa škoda.« »Srara te bodi!< je pripomnil Aljoša. »Kakšen si! Vso bos sam pojedel.« In so se niu .cedile sline ob pogledu na potico. »Aljoši boš vendar kaj dal?« smo rekli. »Saj ima atetovo. Moje je škoda, ko je toliko notri.« »Pa jo boš ]e načel in sam jedel.« »Ne bom je ne.« In zares — gledal jo je in prav naskrivaj in na uho je zaprosil marao za košček atetove potice. Aljoša pa je slišal. »Ti grdun, ti! Atetu bi jo kradel, svojo pa gledal! Kar daj, brž jo daj!« Ker je bil god, se ga nismo upali črno gledati in oštevati. Pa je vzela mama nož in rekla: »Raz-rezala ti jo bom, da se malo ohladi.« »No, le daj!« je privolil Mejko. »Pa morda smem malo pokusiti?« »Ti že — drugi pa ne.« »Pa vsaj sam jo pokusi!« »Je škoda.« »Kakšen skopuh je Mejko,« se je spet oglasil Aljoša. »Drugim bi jemal, svoje pa spravljal.« »Tiho bodi,« se je razvnel Mejko. »Ne bom ne!« »Pa boš!« »Požeruh si, skopuh, grd si!« »Moj Bog, pa god je!« srao ju mirili. Pa smo počasi in s težavo vendarle izmeknili Mejku košeke potice, in tudi on jo je pokusil. ., »Le glejte,« je rekel Aljoša, »same rozine ven vrta.« >Naj jih, saj so moje.« »Kdo ti jih je pa kupil?« »Čeprav, pa je moj god.« >O, poglejte! Atetovo potico je, iz svoje pa rozine ren vrta!« Zasmejali smo se, Mejko pa je bil užaljen. »Nič, pa nič — še ne maram je ne, te potice!« »Seveda, ko si že vso izvrtal!« Spet bi se bil vnel boj, da nismo posegli vmes. Vse popoldne je nosil Mejko svojo potico s seboj. Kamor je sedel, pa je morala biti tudi potica z njim. Aljoši jo je vendarle dal nekaj koščkov in tudi nam h kavi. >Pa reži na tenko,« je rekel, »da ne bo potice manj ko polovica.« *Tako; da se bo Šmarna gora videla,« je pri-pomnil Aljoša. »Naj se,« je rekel Mejko, »še Afrika!« »Saj ti si afriška žirafa!« mn je zasolil Aljoša. »Ti pa indijski slon!« se je odrezal Mejko. (Imata namreč slikanico živali.) »Ti pa kljunasti ježek!« je urezal Aljoša. »Ti pa deveteropasi pasavec!« spet Mejko. »Ti pa hudobec!« »Ti pa lenivec!« . »Kaj — leoivec? V šolo hodim, pa nisetn le-nivec,« se je raztogotil Aljoša in stisnil pesti. »Pa si, pa si, pa si,« je jezljal Mejko urno, kakor samo on zna. »Ti bom pa potico pojedel,« se je maščeval Aljoša in res zgrabil za potico. »Pusti — pusti!« Krik in jok. Konec: niama je prihitela, ju oštela (ker je bil god, ju ni kaznovala), in po-stavila potico na omaro. Kmalu nato se je že smukal Mejko miino naš: »Saj bom priden.« Nič nismo slišali. »Saj bom priden. Pa moj god je.« Seveda — god! — Vdali smo se in mu dali potico z omare. Ta ljuba potica! Ves dan smo imeli opraviti z ujo, ves dau je bila kamen spotike, ves dan povod za pregovarjanje, prepir, jezo, kavs ia ravs. »Dobro, da ni vsak dan god,« smo se tolažili. Zvečer je bilo še četrt potice — in postaviti smo jo morali k Mejkovi posteljici, »Tako, da jo bom ponoči lahko videl, če se zbudim,« je ukazal Mejko. Pa se čez čas oglasi Aljoša: »Mejko, daš malo potice?« »Ne, ne dani,« se je odločno odrezal Mejko. »Kar atovo jejl« »Daj no, lepo te prosim!« >Ne, ne dain!« . »Pa jo moraš dati!« je zahteval Aljoša. »Ne dam, pa tiho bodi, saj ste mi jo že lako Vso snedli.« ' , »Le čakaj,« je zagiozil Aljoša, »jutri, ko ne bo več tvoj god, te bom pa nabil!« >Le,« je orlvrnil Mejko. »Tebe bo pa ata. Če pa ata udari. pa bolj boli.« '¦ Zaspala sta. Ko sem ju šla oclevat, sem Mejku tiho zašepetala: »Daš malo potice?« Miže in že v spanju mi ,je srdito odvrnil: »Nič!« Tako je potica dočakala še jutra in pri zajtrku je je bilo konec. Hvala Bogu! Pokažejo se pa ob taki priliki otroci!