Naših trideset pomladi
Bila je pomlad, cvetje, sonce ... Tako kot vsako leto, leta in leta poprej ...
Toda bila je tudi svoboda. Veselje, za-stave, petje, zanos. To ni bila navadna po-mlad, ko se prebuja narava, ko vzbrsti cvetje. Z majem se je rodilo tudi novo živ-ljenje nekega ljudstva ...
Trideset let je minilo od tiste pomladi. Tridesetkrat je zacvetela narava, trideset-krat so zaplapolale zastave.
Trideset let ni veliko. Zgodovinske knji-ge takšna obdobja odpravijo z odstavkom, dvema ...
Toda ne naših trideset let! Prebogata, preponosna je njihova vsebina. Preveč žu-ljev je pognalo v njih, preveč znoja je bilo prelitega ...
Gradili smo na ruševinah. S krvjo pre-pojena zemlja je obrodila nove plodove — za nove generacije. Ves svet je zrl v priza-devanja malega ljudstva, ki si je z žrtvami kupilo najdražje. Občudovanje, ki ga je bi-lo deležno, je bilo iskreno. In zasluženo. Kajti trideset pomladi je pomenilo trideset zmag, trideset delovnih ciljev, ki smo si jih zastavili in tudi dosegli!
Toda pogledi, ki so nas spremljali, niso bili vedno prijateljski. To, kar se je nema-lokrat zrcalilo v njih, nas je velikokrat po-niževalo, nas tlačilo k tlom. Kajti teh naših dragocenih trideset let je za nekatere v sve-tu pomenilo trideset trnov, ki so se zaba-dali v staro, nezaceljeno rano__
Vemo, kako jih to boli. Zavedamo se, da so poskušali — in da zagotovo še bodo — te trne uničiti, jih otopiti.
Toda danes, ko se spominjamo tiste po-mladi, ko se je rodila svoboda; danes, ko se zgrinjamo okrog spomenika revoluciji, obljubljamo, da bo teh trnov še veliko! Ob-ljubljamo, da bodo še ostrejši!
Zastave, ki plapolajo, so naš simbol. Po-nosno so vihrale v boju, ponosno so se vile na pročeljih novih tovarn, na stebrih novih mostov, na drogovih ob novih cestah. In še bolj ponosno vihrajo danes.
Zaradi naših trideset pomladi. In zaradi vseh pomladi, ki še prihajajo ...
z.š.