O analogiji in njeni rabi v slovnici De lingua Latina Marka Terencija Varona1 Kozma Ahačič IZVLEČEK: V članku je podan natančen opis Varonove teorije o analogiji kot posebni vrsti razmerja, in sicer razmerja v pravilnem razmerju z drugim razmerjem (ratio pro portione). Načelo rabe (consue-tudo, usus) je prikazano kot odločujoče načelo Varonove teorije, s tem pa je orisan Varonov jezikovnopolitični nazor. ABSTRACT: The paper brings a detailed description ofVarro 's theory on the analogy as a specific type of proportion, i.e. a proportion that is in regular proportion to another proportion (ratio pro portione). The principle of usage (consuetudo, usus) is shown as the governing principle of Varro's theory and thus his view on language policy is outlined. OUVOD V članku je predstavljen drobec iz obsežne slovnice De lingua Latina rimskega slovničarja Marka Terencija Varona (116-27 pr. Kr.), kije nastala med letoma 47 in 43 pr. Kr. V njem se želi opozoriti predvsem na aktualnost razmišljanj avtorja, katerega delo je najstarejše ohranjeno besedilo, ki opisuje spor med grškimi analogističnimi in anomalističnimi slovničarji, če je ta res obstajal. Povsem mogoče je namreč, da je Varon prvi soočil dve vzporedni jezikoslovni teoriji, ki ju lahko povzamemo takole: Analogisti so izhajali predvsem iz pravilnih oblik, ki jih lahko dobimo z opazovanjem oblikoslovja v okviru posameznih kategorij. Opažanja analogistov so tako ustvarila predpogoj za odkritje paradigem in pisanje slovnic v današnjem pomenu besede. Hkrati pa so si analogisti prizadevali iskati pravilne oblike v jeziku in so včasih tudi preveč na silo odstranjevali iz jezika nepravilne oblike, ki pa so bile v rabi. Na to stran seje postavil tudi Varon. Anomalisti so obenem obravnavali predvsem odstopanja v oblikoslovju in 1 Članek je predelava dveh poglavij diplomske naloge Opis in utemeljitev jezikovnega reda pri Varonu in Kvintilijanu, ki je nastala leta 2000 pod mentorstvom dr. Matjaža Babica. Kozma Ahačič: O analogiji in njeni rabi v delu Marka Terencija Varona De lingua latina 1 ANALOGIJA Analogija kot poseben tip razmerja je, če povzamemo Varonov opis, predstavljena takole (10, 38):3 imamo dve stvari, ki pripadata isti vrsti in sta, čeprav v določenih delih različni, v določenem razmerju (ratio). Ob njiju postavimo dve drugi, ki imata isti XÔyoç, torej isto ratio (sta v istem razmerju). Vsaki izmed teh štirih besed rečemo analogon, razmerje vseh štirih pa imenujemo analogija. Varon poleg tega trdi, da lahko govorimo o razmerju v pravilnem razmerju z drugim razmerjem (proportione), torej o analogiji samo tedaj, kadar lahko vzpore-jamo dve razmerji in sta ti razmerji enaki. Da lahko vzporedimo dve razmerji, pa moramo imeti vsaj štiri stvari, kijih primerjamo: zato četverna narava. Tako si na primer (10,42) tožilnik amorem 'ljubezen' in dajalnik amori nista podobna, prav tako si nista podobna tožilnik dolorem 'bolečina' in dajalnik dolori, ker gre za različen spol. So si pa vse štiri besede podobne (similis) pro portione (po pravilnem razmerju z drugim razmerjem), ker je razmerje amorem amori podobno razmerju dolorem dolori. 1.1 Križna razmerja (10, 43-44) Razmerja so lahko tudi »križna« (rationes implicatae), tako da eno poteka vodoravno, drugo pa navpično: 1. primer: Pri številih: 1 2 4 10 20 40 100 200 400 ratio 1 (kôyoç) = x 2 ratio 1 (^Ôyoç) = x 10 2 O tem in o uvrstitvi Varonove teorije v splošnejši okvir tedanjega slovničarstva gl. Babic 2000. 3 Vsi navedki iz Varonove knjige De lingua Latina vsebujejo navedbo knjige in poglavja. besedotvorje. In če pogledamo na njihove predpostavke s tega vidika, vidimo, da so bila njihova opažanja mnogokrat tehtna. V besedotvornem pregibanju (= besedo-tvorju) je namreč mnogo več napačnega. Anomalisti so opozarjali na mesta, kjer je v jeziku prihajalo do odstopanj, na različen razvoj podobnih besed in celo na različne pomene iste besede v različnem okolju (npr. acies militum =/= acies ferri). Ano-malistični pogled na jezik je bil manj strogo slovničarski in bolj filozofski. Mark Terencij Varon je v osmi, deveti in deseti knjigi svoje slovnice po mojem mnenju zasnoval hierarhično razporeditev posameznih ravni opazovanja jezika, med katerimi stojita na nižjih stopničkah načelo ugotavljanja podobnosti in nepodobnosti ter načelo razmerij v jeziku, na višjih pa načelo analogije, ki je pri Varonu poseben tip razmerja, in sicer razmerje v pravilnem razmerju z drugim razmerjem (ratio pro portione), ter načelo rabe, kije za Varona najvišja raven opazovanja jezikov. Taka vloga rabe je aktualna tudi v današnjih razpravah o odnosu med normiranjem in dejansko rabo jezika.2 Kozma Ahačič: O analogiji in njeni rabi v delu Marka Terencija Varona De lingua latina 2. primer: Pri imenih: albus albo albi alba albae albae album albo albi ratio 1 = im. : daj. : rod. ratio 2 = m. : ž. : s. Razmerje 1 in razmerje 2 v obeh primerih povzročita različne analogije (sisteme pravilnih razmerij). 1 je v enakem razmerju do 2 kakor 10 do 20; in 1 je v enakem razmerju do 10 kakor 10 do 100 itd. Prav tako tudi pri imenih: imenovalnik moškega spola albus 'bel' je v enakem razmerju do dajalnika moškega spola albo kakor imenovalnik ženskega spola alba do dajalnika ženskega spola albae, albus do alba pa v enakem razmerju kakor albo do albae. 1.2 Dve vrsti analogije (10, 45-50) Glede na naravo členov, ki nastopajo v analogijah, Varon opiše dve vrsti analogije: povezano vrsto (genus coniunctum) in nepovezano vrsto (genus deiunc-tum). Ne smemo namreč ravnati enako, kadar primerjamo tri člene (in eden nastopa dvakrat), kakor ravnamo, kadar primerjamo štiri člene. Tako ločevanje je pomembno predvsem zaradi narave glagolskih oblik. VRSTI ANALOGIJE povezana vrsta (en člen primerjanja se pojavi v obeh razmerjih - trojna narava) 1:2=2:4 nepovezana vrsta (razmerje dveh primerjanih členov ima vzporednico v razmerju drugih dveh primerjanih členov - četverna narava) 1:2 = 10: 20 1.2.1 Povezana vrsta analogije (10, 46-48) Varon uvrsti v to vrsto glagole glede na tri čase, ki imajo trojno naravo (i. e. razmerje dveh primerjanih členov ima vzporednico v razmerju, katerega en člen je enak členu iz prvega razmerja).4 Razmerje med preteklikom legebam 'bral sem' in 4 Da bi si trojno naravo lažje predstavljali, navede Varon dva primera (10, 46): Prvi primer: kljub temu da imajo citre le sedem strun, pravijo, da imajo dve vrsti po štiri strune (duo tetrachordd). Kajti tako kot stoji zven prve strune v določenem razmerju z zvenom četrte strune, tako stoji zven četrte strune v enakem razmerju z zvenom sedme strune. Srednja struna je enkrat najvišja, enkrat pa najnižja. Drugi primer: Kadar zdravniki opazujejo bolnika sedem dni, sklepajo glede na razmerje med prvim in četrtim dnevom bolezni na to, kakšno bo razmerje med četrtim in sedmim dnevom bolezni. Kozma Ahačič: O analogiji in njeni rabi v delu Marka Terencija Varona De lingua latina sedanjikom lego 'berem' je enako kakor razmerje med sedanjikom lego 'berem' in prihodnjikom legam 'bral bom.5 Glagolske oblike so lahko namreč nedovršne ali dovršne. In kadar želimo glagolske oblike primerjati med seboj, jih moramo primerjati kot povezano vrsto, primerjane oblike pa morajo imeti isti vid (dovršni ali nedovršni).6 Če vzamemo torej oblike glagola lego, lahko na primer primerjamo: nedovršni preteklik legebam : sedanj ik lego = sedanj ik lego : prihodnjik legam; nedovršni preteklik v trpniku legebar : sedanj ik v trpniku legor = sedanj ik v trpniku legor : prihodnjik v trpniku legar. Če primerjamo oblike, ki so raznovrstne, na primer lego in legar, po krivici zanikamo analogijo. 1.2.2 Nepovezana vrsta analogije (10, 47; 49-50) Varon sem uvrsti sklone občnih imen (casus vocabulorum), ki imajo četver-no naravo (tj. razmerje dveh primerjanih členov ima vzporednico v razmerju drugih dveh primerjanih členov), na primer imenovalnik lex 'zakon', dajalnik legi : imeno-valnik rex 'kralj', dajalnik regi. Nepovezana vrsta analogije ima lahko tudi več ali manj delov (kot štiri). Na primer: (1 +2) : 3 = (2 + 4) : 6 Pa vendar tak primer obravnavamo kot četveren, kajti po dva elementa skupaj (7 + 2; 2 + 4) se primerjata s tretjim (3; 6). Tudi v jeziku naletimo na take primere (vsak od dveh podobnih imenovalni-kov ima dva rodilnika, podobna dvema rodilnikoma drugega imenovalnika): imenovalnik Diomedes : rodilnik Diomedi - imenovalnik Hercules : rodilnik Herculi Iz dveh podobnih besed lahko dobimo dve nepodobni: imenovalnika ednine nemus 'gaj', holus 'zelenjava' : imenovalnika množine istih besed nemora, kolera, ali pa iz dveh nepodobnih dve podobni: imenovalnika hic 'ta', iste 'ta tvoj' : obliki hunc, istunc. 1.3 Temelji analogije (10, 51-62) Analogijo lahko opazujemo in utemeljujemo na več načinov. Načine, na katere se pojavlja analogija v jeziku, Varon imenuje temelji analogije (fundamenta analogiae). Varon meni (10, 60), da seje treba pri opazovanju jezika opreti predvsem na naravo besed (natura verborum) - in ne na voljo ljudi - ker veliko lažje pride do napak pri analogijah, ki so odvisne od ljudi, ki so neuki in raztreseni in ki nadevajo besedam imena po samovolji. »Narava pa je večinoma nepokvarjena in neodvisna, razen če je kdo ne pokvari z neveščo rabo (usus)« (10, 60). 5 Tu, pravi Varon, delajo napake skoraj vsi: kadar hočejo pokazati, da so si besede v pro-portione, navajajo namreč vse tri oblike. 6 Seveda morata biti tudi v istem načinu (tvornik ali trpnik). rodilnik Diomedis In obratno: imenovalnik Caelii : dajalnik Caeliis = imenovalnik Caeliae rodilnik Herculis imenovalnik Baebiei imenovalnik Baebiae : dajalnik Baebieis Kozma Ahačič: O analogiji in njeni rabi v delu Marka Terencija Varona De lingua latina TEMELJI ANALOGIJE volja ljudi narava besed volja ljudi in narava be- nadetje imena besedi pregibanje besed sed hkrati nadet je imena besedi in dolus, malus > dolo, malo Marco, Quinto > Marcus, pregibanje besed Quintus servus <—> serve : cervus VOLJA -> NARAVA NARAVA --> VOLJA <--> cerve VOLJA <--> NARAVA osnovna oblika —> odvi- odvisni sklon —> osnovna osnovna oblika <—> odvisni sklon oblika sni sklon Skupno vsem trem vrstam je, da imajo štiri primerjane oblike besede (figu-rae vocis) pregibanje v pravilnem razmerju (proportione). Prva vrsta izhaja iz podobnosti v osnovni obliki (imenovalniku), druga iz podobnosti v odvisnih sklonih in tretja iz podobnosti pri prehodu iz sklona v sklon. Pod voljo ljudi razume Varon nadetje imena besedi (impositio vocabulo-rum);1 ljudje namreč izhajajo, kadar nadevajo stvarem imena, predvsem iz svoje volje. Kdor izhaja pri določanju analogije iz besed, kot so nadete (impositio voca-bulorum), torej iz imenovalnika, bo sklepal takole: če sta dolus 'prevara' in malus 'slab' podobna v imenovalniku, si bosta podobna tudi v ločilniku: dolo in malo. V tej vrsti izhajamo iz besede, nadete po volji (ab imposito), in gremo proti naravi - pregibanju besede, torej proti odvisnim sklonom. Osnovni obliki moramo torej po analogiji določiti odvisne sklone. Pod naravo besed razume Varon pregibanje besed (declinatio vocabulorum). Kdor izhaja pri določanju analogije iz pregibanja besed, bo sklepal takole: če sta si Marco 'Mark' in Quinto 'Kvint' podobna v odvisnih sklonih, si bosta podobna tudi v imenovalniku: Marcus in Quintus. V tej vrsti izhajamo iz narave (torej iz pregibanja besede - iz odvisnih sklonov) ter se vračamo k osnovni obliki, nadeti po volji. Iz odvisnih sklonov moramo torej poiskati osnovno obliko. Če izhajamo iz volje ljudi in narave besed hkrati, pa bomo sklepali takole: če sta si besedi servus 'suženj' in cervus 'jelen' podobni in če se oblika servus pre-giblje v serve, se bo tudi cervus pregibal v cerve. V tretji vrsti gremo v obe smeri: iz odvisnih sklonov proti osnovni obliki in iz osnovne oblike proti odvisnim sklonom. Na podlagi sklanjatvenega vzorca podobnih besed moramo iz nekaj znanih sklonov poiskati ostale sklone določene besede. 7 Prevodi Varonovih terminov so zavoljo lažjega razumevanja Varonovega načina razmišljanja kar se da blizu izvirnim poimenovanjem. Temelje analogije lahko iščemo v volji ljudi (prim. 10, 15-16), v naravi besed (prim. 10, 15-23) ali v obojem skupaj. Kozma Ahačič: O analogiji in njeni rabi v delu Marka Terencija Varona De lingua latina DVE VRSTI ANALOGIJE naravna vrsta obstaja v naravi DOSLEDNOST vrsta volje v naravi ne obstaja NEDOSLEDNOST Naravna (naturale) vrsta obstaja (est), na primer v premikih zvezd, vrsta v skladu z voljo pa (v naravi) ne obstaja (non est): vsak delavec lahko naredi dele scene za igro, kakor sam hoče. Stvari (seveda tudi besede), ki spadajo v vrsto volje (voluntarium), so ljudje oblikovali v skladu s svojo voljo. Tako so si deli človeškega telesa v analogiji, niso pa v analogiji imena zanje v različnih jezikih. Varon je prepričan, da obe vrsti obstajata tudi v govoru - naravna vrsta obsega tisto, čemur bi danes rekli oblikoslovno pregibanje, vrsta volje pa tisto, čemur bi danes rekli besedotvorje. Za prvo vrsto je značilna doslednost (constantia), za drugo pa nedoslednost (inconstantia). V drugi je občutek za razmerja v jeziku seveda potisnjen ob stran (pravilna oblika se mora umakniti nepravilni, če tako govorcu narekuje volja - jezikovni občutek). 1.4 Katera oblika naj bo izhodiščna (10, 54-56) Varon se, potem ko je določil temelje analogije, loti praktičnega vprašanja: Katera oblika naj bo izhodiščna? Določeni samostalniki se lahko uporabljajo samo v ednini ali samo v množini. Sklanjatveni vzorec tistih besed, ki se lahko uporabljajo samo v ednini, se mora začeti z enim od sklonov v ednini, sklanjatveni vzorec tistih besed, ki se lahko uporabljajo samo v množini, pa se mora začeti z enim od sklonov v množini. Od kod pa naj izhaja razmerje analogije (ratio analogiae) pri večini drugih samostalnikov, iz edninske ali iz množinske oblike? Po naravi stvari bi bilo seveda logično izhajati iz ednine (saj je ena prej kot dve), vendar nam bo laže razložiti ednino, če bomo izhajali iz množine (10, 55). Varon to utemelji na primeru »naravnih filozofov« (physici), ki so izhajali iz celotne narave, da so lahko razložili njene začetke. Tudi v jeziku je tako: čeprav je govor sestavljen iz črk (litterae, danes bi rekli: iz glasov), izhajajo slovničarji iz govora, da prikažejo črke (tj. glasove). Svoj dokaz zaključi (10, 56): »Ker torej raje izhajamo iz tistega dela, ki je jasnejši in razumljivejši, in ne iz tistega, kije prvi po naravnem redu, je bolje izhajati iz množine kakor iz ednine.« Varon poudari, da stvarem lahko nadenemo imena po svoji volji, vendar pa moramo upoštevati tudi naravo besed. Taka delitev predstavlja odmik od čiste analogistične teorije. Napredek v razmišljanju (oziroma odmik od čiste analogistične teorije) lahko vidimo, če si pogledamo podoben primer iz devete knjige (9, 34-35). Varon tu sicer ne govori o temeljih analogije, ampak o dveh vrstah analogije: loči naravno vrsto in vrsto volje: torej analogijo, ki ima temelj v naravi, in analogijo, ki ima temelj v volji ljudi. Kozma Ahačič: O analogiji in njeni rabi v delu Marka Terencija Varona De lingua latina 1.4.1 Izhajaj mo iz (imenovalnika) množine (10, 56-58) Sledi pojasnilo, zakaj v latinščini pri samostalnikih ni dobro izhajati iz ed-ninske imenovalniške oblike: - bolje je izhajati iz oblike, ki je jasnejša, kot iz oblike, ki je po naravnem redu prva; - bolje je izhajati iz nepokvarjene izhodiščne oblike (principium, mišljena je imenovalniška oblika) kot iz pokvarjene (imenovalnik ednine je namreč v latinščini v veliko primerih na prvi pogled precej drugačen od ostalih oblik, torej »pokvarjen«); - bolje je izhajati iz narave stvari (torej iz oblik, kijih dobimo s pregibanjem v skladu z naravo - pri večini samostalnikov so to vse oblike razen imenovalnika ednine!) kakor iz samovolje (lubido) ljudi (torej iz oblik, kijih dobimo s pregibanjem v skladu z voljo - in stojijo večinoma v imenovalniku ednine!). Varon zaključi, da bomo veliko lažje razlagali edninske oblike iz množin-skih kakor množinske iz edninskih. Na primer: množina trabes da ednino trabs 'hlod' (ki sojo izgovarjali [traps]), množina duces pa da ednino dux 'poveljnik'. Iz množine dobimo ednino, tako da izpustimo e v končnici. (Tako Varon, danes vemo, daje malce drugače. Vendar lahko s sinhronega stališča reče Varon tudi tako, zlasti če si hoče izmisliti preprosto (šolsko) pravilo, ki bi izhajalo iz imenovalnika množine.) Iz edninske oblike tovrstnih samostalnikov pa je seveda množinsko obliko mnogo težje predvideti. Če pa bi se izkazalo, daje tudi imenovalnik množine nepravilna oblika (figura corrupta), bomo prisiljeni vzeti iz drugih množinskih ali edninskih sklonov obliko, ki je nedvoumna. Varon konča razmišljanje s pomenljivim odstavkom (10,61): Če bomo torej izhajali iz sklonov, ki jih dobimo s pregibanjem v skladu z naravo, v rabi ne bo veliko nepravilnosti. Človekovo samovoljo (libido) bo popravila narava (natura). Če pa bi izhajali iz sklonov, kijih dobimo s pregibanjem v skladu z voljo, bi naravo skvarila človekova samovolja. 1.4.2 Izhaja jmo iz ločilnika ednine (10, 62) Če pa bi hoteli izhajati iz ednine, potem bi morali izhajati iz ločilnika (casus sextus), kije sklon, značilen prav za latinščino (proprius Latinus). Na podlagi razlik v končnicah bomo najlažje ugotovili razlike v ostalih sklonih. Ločilniki se namreč končajo na A (terra), E (lance), I (davi), O (caelo) in U (versu). To Varonovo delitev bi lahko označili za prvo razdelitev samostalnikov na sklanjatve v latinskem slovničarstvu. Varon je tako (vsaj na najbolj osnovni ravni) že razlikoval pet sklanjatev in štiri spregatve. 1.5 Na katerih ravneh lahko iščemo analogijo (10, 63-68) Varon se tu loti vprašanja, ki mu je bilo zelo težko dati ustrezen naslov. V sodobnem jezikoslovju bi tako poglavje verjetno poimenovali: analogija na posameznih ravneh jezikovnega znaka. Varon namreč preudarja, v kakšnem razmerju so si tri ravni, v okviru katerih lahko iščemo in opazujemo analogijo. Kozma Ahačič: O analogiji in njeni rabi v delu Marka Terencija Varona De lingua latina NA KATERIH RAVNEH LAHKO IŠČEMO ANALOGIJO .Z! raven stvari ENOJNA: po analogiji so si podobne stvari in ne glasovi stvari, ki niso v zvezi z govorom glasovna raven ENOJNA: po analogiji so si podobni glasovi in ne stvari biga : bigae, nuptia : uptiae stvari, ki so v zvezi z govorom /: Iuppiter, Marspiter > D: lovi, Marti raven obojega DVOJNA: po analogiji so si podobni glasovi in stvari POPOLNA ANALOGIJA Bistvo vsake analogije je po Varonu določena podobnost (similitudo), ki jo lahko najdemo na treh ravneh: na ravni stvari (in rebus), na glasovni ravni (in voci-bus) ali na ravni obojega (in utroque), čemur lahko rečemo tudi popolna analogija (perfecta analogia). 1.5.1 Raven stvari (in rebus) (10, 64-65) Deli se na dva dela: a) stvari, ki niso v zvezi z govorom: tu gre za analogije, ki jih opazujejo umetniki, arhitekti itd. pri stavbah, kipih in podobnem - enim rečejo, da so harmonične (harmonicae), druge pa označijo z drugimi imeni. Varon tu misli morda na splošno podobnost (ali sorazmerje) v zunanjosti med (različnimi) stavbami ali bitji (ki se jih upodablja). b) stvari, ki so v zvezi z govorom: na tej ravni iščemo analogije med stvarmi, ki so jim bila nadeta različna imena. Če si pomagamo z de Saussurjevo shemo jezikovnega znaka in jo prilagodimo Varonovi predstavi, bi imela vsaka beseda dve ravni: glasovi nadetje Stvari (res) nadenemo glasovno podobo besede (vox) z nadetjem (impositio). V naslednjem primeru imamo analogijo na ravni stvari (res), ni je pa na glasovni ravni (vox). Iuppiter nadetje 1 =/= nadetje 2 stvar 1 = stvar 2 lovi [slika 2] 104 Kozma Ahačič: O analogiji in njeni rabi v delu Marka Terencija Varona De lingua latina Imenovalnik Iuppiter se glasi v dajalniku lovi, obe besedi se nanašata na isto res, vendar sta tej stvari nadeti (impositio) dve različni imeni. Mi bi rekli, da se isti pomen (res) izraža z dvema osnovama (voces), v imenovalniku Iuppiter-, v odvisnih sklonih pa lov-. Podoben primer bi bil Marspiter, Marti. 1.5.2 Glasovna raven (in vocibus) Na tej ravni iščemo analogijo med imeni, ki so bila nadeta različnim stvarem. Glasovna podoba besede (vox) se ne spreminja (sklanjanja tu ne štejemo kot spreminjanje), spreminja se stvar, na katero se beseda nanaša (res). nuptia [slika 0] nadetje 1 = nadetje 2 stvar 1 =/= stvar 2 nuptiae [slika 1] Različnima stvarema (eni, ki ne obstaja, in eni, ki označuje gostijo) smo nadeli isto glasovno podobo, le da smo eno rabili v množini, drugo pa v ednini. Ker ne moremo reči una nuptia, duae nuptiae (nuptiae 'svatba' je namreč v latinščini množinski samostalnik), vemo, da gre za drugo vrsto. 1.5.3 Raven obojega (popolna analogija) (10, 68) Tretja vrsta pa je dvojna (duplex). Na tej ravni iščemo analogijo med stvarmi, ki so jim bila nadeta imena, in med imeni, ki so bila nadeta stvarem. Obliki bonus 'dober' in boni 'dobri' sta bili nadeti isti stvari (res), hkrati pa imata tudi isto obliko (vox). To raven imenuje Varon popolna analogija (perfecta analogia). Varon poudari, da so Aristofan in drugi obravnavali analogijo na ravni popolne analogije. Sam pa ne bo zanemaril tudi drugih dveh 'preprostih' oblik.8 2 KJE SE ANALOGIJA NE SME ISKATI IN KJE SE MORA 2.1 Deli govora, kjer analogije ne bi smelo biti, pa jo vseeno iščejo (10, 79-82) Potem ko Varon definira pojem analogije, želi izključiti iz obravnave vse Čeprav o njih v ohranjenem delu besedila na spregovori več. Kozma Ahačič: O analogiji in njeni rabi v delu Marka Terencija Varona De lingua latina N N primere, na katere je opozarjal v osmi in deveti knjigi in ki zaradi posebnih lastnosti ne sodijo v tisti del govora, kjer lahko iščemo analogijo. DELI GOVORA, KJER ANALOGIJE NE BI SMELO BITI, PA JO VSEENO IŠČEJO besede, ki se ne pregibajo nequam, m ox besede, ki imajo v vrsta besed, kije besede, ki se ne pregibajo, vendar imajo sklone hie nequam homo, huius nequam hominis SKLANJANJE Z NIČTO KONČNICO glasovni podobi en sam sklon npr. imena črk A, B, D (prim. 9, 51-52) besede, ki se ne pregibajo in nimajo sklonov izjemna in se nima s čim primerjati caput, capitis (prim. 9, 53) če štiri besede, ki jih primerjamo, nimajo takega razmerja, kot bi ga morale imeti socer, soceros : socrus, socrus 1. Analogije ne smemo iskati v besedah, ki se ne pregibajo. Te besede je izločil že pri definiranju delov govora. V osmi knjigi (8, 9) jih je poimenoval nepre-gibne besede (genus sterile): npr. mox 'kmalu'. 1.1 Od nepregibnih besed loči besede, ki se ne pregibajo na glasovni ravni, lahko pa funkcionalno nastopajo v vseh sklonih: npr. nesklonljiva beseda nequam 'malopriden'. 2. Analogije ne smemo iskati v besedah, ki imajo v govoru (torej na glasovni - ne pa na funkcionalni ravni) en sam sklon. Pri tem gre za podobno vrsto kakor pri 1.1: npr. A. Problem nesklonljivih imen Varon obdela neverjetno moderno9 - rekli bi lahko, da upošteva funkcionalni vidik. Nakaže ga že v osmi knjigi (8, 64), podrobneje pa ga obdela v deveti (9, 51-52). Na očitek iz osme knjige, da se imena črk ne pregibajo, namreč v deveti knjigi odgovori, da se ne pregibajo, saj je njihova narava (natura) taka, da se ne morejo pregibati. To pa ne velja samo za imena črk, ampak tudi za zloge, kot so na primer ba in podobni. Če pa bi kdo hotel reči, da tudi v teh primerih lahko najdemo pravilnost, bi to lahko dokazal takole: črke imajo že en sam sklon, vendar imajo več sklonov v povezavi s stvarmi. Nesklonljiva imena imajo 9 To problematiko v širši zgodovinski kontekst uvrsti Babic 2000: 158. Kozma Ahačič: O analogiji in njeni rabi v delu Marka Terencija Varona De lingua latina da stvari obstaja-jo duo npr. ne more imeti ednine NARAVA da se rabijo faba (edninska oblika označuje tako ednino kot množino, zato množina ni potrebna) (prim. 8, 48; 9, 38) RABA da se pregib aj o v skladu z naravo 10: da so stvari poimenovane 9: podobnost oblik, ki jih dobimo s pregibanjem, mora biti take vrste, da lahko s pomočjo oblik, ki jih dobimo s pregibanjem določene oblike, to obliko uvrstimo v ustrezno skupino 1. Stvar, kiji nadenemo ime, mora obstajati (debet subesse res, quae desig-netur; ut sint res). Nesmiselno bi bilo zahtevati besedo *terrus, ko pa obstaja v naravi (natural) samo terra 'zemlja'. Prav tako na primer duo 'dva' ne more imeti ednine.11 10 O pogojih v deveti knjigi podrobno razpravlja Ax (1996: 108). 11 Najprej navedem definicijo iz devete knjige, potem navedem originalno besedilo iz devete knjige; za podpičjem pa še originalno besedilo iz desete knjige. tako res eno samo obliko, vendar se ta oblika rabi v vseh pomenih posameznih sklonov. E namreč ne bo pomenil isto, če rečemo hoc E ali če rečemo huic E. 3. Analogije ne smemo iskati v vrsti besed, kije izjemna in se nima s čim primerjati. Beseda caput 'glava' na primer nima nobene ustreznice, ki bi se podobno pregibala. Zato je tudi ne smemo z nobeno primerjati. 4. Analogije ne smemo iskati v besedah, pri katerih razmerje (ratio) ni takšno, kakor bi moralo biti. Torej pri besedah, kijih ne primerjamo znotraj iste vrste (npr. im. socer, tož. soceros : im. socrus, tož. socrus - ni ista sklanjatev), ali pri besedah, pri katerih prvo razmerje ni v pravilnem razmerju z drugim razmerjem (proportione). 2.2 Deli govora, kjer moramo iskati analogijo Hkrati pa želi Varon definirati tudi vse pogoje, ki so potrebni, da analogijo lahko iščemo. Pogoje definira že v deveti knjigi (9, 36-39), v deseti (10, 83-84) jih ponovi z drugimi besedami. Četrti pogoj je v deseti knjigi drugačen kot v deveti. Kaj več težko rečemo, ker je razlaga v deseti knjigi izgubljena.10 DELI GOVORA, KJER MORAMO ISKATI ANALOGIJO, MORAJO IZPOLNJEVATI NASLEDNJE POGOJE Kozma Ahačič: O analogiji in njeni rabi v delu Marka Terencija Varona De lingua latina 2. Stvar mora biti v rabi (ut sint ea res in usu; ut sint usus earum rerum). Da bi zahtevali pregibanje glede na spol, število itd., moramo imeti določen vzrok. Ker lahko z imenom ene osebe v množini poimenujemo vrsto več oseb (Terentius 'Te-rencij1 : Terentii ljudje kot Terencij'), to še ne pomeni, da lahko naredimo iz ednin-ske oblike faba (fižol) množinsko obliko fabae, saj v rabi (usus) ta oblika ni potrebna, ker edninska oblika označuje tako ednino (en fižol) kot množino (več fižolov). Tu odgovori Varon na očitke, ki jih navede v 8, 48. 3. Narava glasovne podobe besede, ki označuje stvar, mora biti takšna, dajo lahko pregibamo (ut vocis natura ea sit, quae significavit, ut declinari possit; ut habeant [voces] declinatus naturalis). Beseda mora biti torej pregibna v skladu z naravo - oblikoslovno (kar na primer imena črk A, B itd. niso). 4. a) 10, 83: Stvar mora biti poimenovana (ut hae res vocabula habeant). Ta pogoj je glede na pogoj iz devete knjige (glej spodaj) manj logičen. b) 9, 37: Podobnost oblik, kijih dobimo s pregibanjem, mora biti take vrste, da lahko s pomočjo oblik, kijih dobimo s pregibanjem določene oblike, to obliko uvrstimo v ustrezno skupino (similitudo figurae verbi ut sit ea, quae ex se declinatu genus prodere certum possit). Dokaz, da analogija obstaja, se mogoče da dobiti s primerjanjem drugih oblik iste besede. Primerjamo lahko na primer zvalnika dveh besed in vidimo, da si nista podobna, čeprav imata podoben imenovalnik (im. lupus 'volk' : lepus 'zajec' =/= zvalnik lupe : lepus, zato bodo razlike verjetno tudi drugje, npr. v dajalniku lupo : lepori). 3 CONSUETUDO Da bi lahko analogije kateregakoli tipa v jeziku dejansko zaživele, pa jih moramo rabiti. Pomembna okoliščina, ki na nek način omejuje in nadzira načelo analogije, je za Varona prav raba (usus). V trenutku, ko Varon v svojo teorijo vplete rabo (usus) kot odločujoče načelo, se zazdi, daje razprava o analogijah in anomalijah v jeziku dejansko odveč - večina argumentov odpade, saj jih upravičuje prav raba (usus). V na videz preprosti Varonovi primeri se skriva sila pomembna misel: »Način, kako narediš obleko, je namreč drugačen od načina, kako jo boš rabil« (10,72). Vedno lahko »sešijemo« pravilno obliko, vendar te pravilne oblike v jeziku ne bo, dokler je ne bomo rabili. 3.1 Vrste rabe (10, 73) Varon oriše štiri vrste rabe (usus, consuetudo):12 VRSTE RABE stara raba današnja raba neraba mešana raba cascus, casci caldus, caldi **scala, scalae amicitia - inimici- tia (namesto: **inamicitia) 12 Izraza usus in consuetudo očitno rabi kot sopomenki. Če ju uporablja skupaj, beseda usus predstavlja nadpomenko, consuetudines pa so posamezni tipi usus. Kozma Ahačič: O analogiji in njeni rabi v delu Marka Terencija Varona De lingua latina 1. Stara raba (species consuetudinis veteris) Besede, ki smo jih rabili včasih, danes pa jih ne rabimo več, če pa jih, nam ne ♦ zvenijo sodobno, na primer stari besedi cascus, casci 'star' in surus, suri 'kol'. m 2. Današnja raba (species consuetudinis huius) % Besede, kijih rabimo danes - za Varona torej besede, ki so se rabile kot nove **in-amicitia). q 3.2 Analogija glede na to, ali se nanaša na naravo ali rabo (10, 74) Varon že v osmi knjigi (8, 33) odpre problem razlikovanja med analogijo, ki ^ je v rabi, in analogijo, kije v rabi ni. Izpostavi mnenje analogistov, da moramo, če že sledimo analogiji, slediti tako tisti, ki je v rabi, kakor tudi tisti, ki je ni v rabi (torej tudi tistim oblikam, kijih lahko sami skonstruiramo kot pravilne, čeprav jih nihče ne rabi). Toda: če je analogija že v rabi, pravila pravzaprav niso potrebna, če pa je ni v rabi, se moramo vprašati, ali niso umetno skonstruirane »pravilne oblike« čista neumnost. Taki analogiji torej ne bi smeli slediti. V deveti knjigi (9, 9-20) se loti Varon istega problema malce drugače. Kot izhodišče si postavi mnenje (9, 9), da si v govoru v največji meri prizadevamo odpraviti napačne oblike in jih ne ustvarjati. Zato napačne oblike najprej definira (9, 10). Poznamo dve vrsti napačnih oblik (peccatum) v pregibanju: DVE VRSTI NAPAČNIH OBLIK V PREGIBANJU oblike, ki so bile napak sprejete v rabo oblike, ki še niso bile sprejete v rabo zasidrane v jeziku in so napačne zlahka bi se jih dalo izločiti iz jezika Prva vrsta napačnih oblik so oblike, ki so bile napak sprejete v rabo, torej oblike, kijih rabimo, vendar so napačne - niso v pravilnem razmerju z drugimi oblikami. 13 Prim. Kent 1951: 589. 109 Kozma Ahačič: O analogiji in njeni rabi v delu Marka Terencij a Varona De lingua latina ^ Druga vrsta napačnih oblik so oblike, ki še niso bile sprejete v rabo in so ^ napačne. ^ Oblik druge vrste ne bi smeli rabiti v govoru, ker jih ni v splošni rabi (con- ^ suetudo). Prvo vrsto pa bi morali popraviti, ker se rabi, vendar je raba napačna. ^ Konec koncev tudi zdravnika ne grajamo, če ozdravi bolnika dolge bolezni, ki je je O bil že navajen (9, 11)! ^ Varon meni (9, 16), da moramo napačne oblike v jeziku popraviti, vendar r1 mora biti proces postopen. Ločevati moramo oblike, ki so zasidrane v jeziku (prva O vrsta napačnih oblik), od oblik, ki jih lahko izločimo iz jezika (druga vrsta napač-nih oblik). Pri tistih, ki so že zasidrane v jeziku, se moramo rabi izogibati. Če bomo ^ namesto napačne oblike uporabljali drugo, ki bo pravilna, bomo napačno postopo-_ ma prenehali rabiti in prevladala bo pravilna. Velik vpliv na prodor novih besed v jezik pa imajo po Varonovem mnenju N (9, 17) prav dobri pesniki (boni poetae), še posebej dramatiki (scaenici), ki morajo > doseči, da nova, pravilna oblika preide v splošno rabo (consuetudo).14 Raba (con- suetudo) se namreč vseskozi spreminja. —« Nekatere besede, ki so jih včasih pregibali pravilno, danes rabimo napačno w in nekatere besede, ki so jih včasih pregibali napačno, danes rabimo pravilno. P* Na koncu (9,18-20) da Varon neposreden odgovor na očitek iz osme knjige: če nas bo kdo pozval, naj sledimo rabi (consuetudo), ji bomo sledili, če bo ta pravilna. V tem je namreč princip analogije. Če pa nas bo kdo pozval, naj sledimo rabi, ki s© je napačna, ga ne bomo upoštevali, razen če ne bo res nujno (torej če nam ne bo v m govoru na voljo nobena druga pravilna možnost). Nasprotno pa bomo nove besede, iN> če bodo v skladu s pravilnimi razmerji v jeziku, z veseljem sprejeli. £ V deseti knjigi (10, 74) pa Varon postavi rabo (usus, consuetudo) kot odlo- # čujoči princip nad analogijo. Zato je tudi potrebna nova definicija analogije. Analogijo različno definira glede na to, ali se nanaša na naravo ali na rabo. S tem se ^ izogne vsem nedoslednostim iz osme in devete knjige. ANALOGIJA (analogija glede na to, ali se nanaša na naravo ali rabo v govoru) NARAVA analogija je podobno pregibanje podobnih besed VSI GOVORCI do določene mere PESNIŠKA ANALOGIJA PESNIKI RABA V GOVORU - analogija je podobno pregibanje podobnih besed, ki ne nasprotuje splošni rabi VSAK POSAMEZNIK MED GOVORCI 110 14 O tem več Babic 2000: 159-160. Kozma Ahačič: O analogiji in njeni rabi v delu Marka Terencij a Varona De lingua latina 1. Kadar definiramo analogijo v skladu z naravo, jo definiramo kot podobno pregibanje podobnih besed. Temu naj bi sledili vsi govorci (populus). (Ideal govora nam je torej analogija, kot je predstavljena v deveti knjigi.) 2. Kadar definiramo analogijo v skladu z rabo v govoru, jo definiramo kot podobno pregibanje podobnih besed, ki ne nasprotuje splošni rabi. Temu naj bi sledil vsak posameznik med govorci. (V dejanski rabi pa lahko prihaja do odstopanj.) 3. Kadar obema definicijama dodamo 'do določene mere', govorimo o pesniški analogiji. Sledili naj bi ji pesniki. (Pesniki imajo torej največjo svobodo). Analogija torej Varonu ni (več) enovito načelo, ampak le ena od komponent govora posameznega govorca. Literatura s* Ahačič, Kozma, 2000, Prevajanje termina ratio pri Varonu in Kvintilijanu, Keria 2 >-* (II), str. 57-63. z; AX, W., 1996, Pragmatic arguments in De Lingua Latina IX, Ancient Grammar: > Content and Context), Leuven - Paris, Peeters. q Babic, Matjaž, 2000, Razmerje med jezikovno normo in rabo v Varonovem delu De ^ lingua Latina, Razprave II. razreda SAZU, XVII, str. 155-162. Kent, R. G. (ur.), 19512, Varro: On the Latin Language: I-II, The Loeb Classical Library, London - Cambridge - Massachusetts, William Heinemann Ltd. - Harvard University Press. Varro, M. Terentius, 1910, De Lingua Latina, M. Terenti Varronis De Linguae La- tinae Quae Supersunt, ed. G. Goetz; F. Schoell. Varro, M. Terentius, 2002, O podobnosti in nepodobnosti, Keria 1 (IV), str. 109— 137. Varro, M. Terentius, 19512, Varro: On the Latin Language: IL, The Loeb Classical Library, London - Cambridge - Massachusetts, William Heinemann Ltd. -Harvard University Press. s5 On the Analogy in its Usage in Marcus Terrentius Varro's Grammar De lingua Latina Summary The principles of analogy and usage are given the highest rank on the scale of hierarchical distribution for individual language observation levels in Varro's grammar De lingua Latina. The analogy is described as a specific type of proportion, i.e. a proportion that is in regular proportion to another proportion (ratio pro Kozma Ahačič: O analogiji in njeni rabi v delu Marka Terencija Varona De lingua latina portione). This proportion can be either standard or cross-linked. According to the component parts of analogy Varro describes a linked and a non-linked type of analogy (genus coniunctum and genus deiunctum). To Varro the foundations for an analogy are represented by the will of people, who give names to words, the nature of the words, which are inflected and thus appear in various forms, and the will of people and the nature of words joined together, combining the first two foundations. He offers two forms from which one could begin to observe a language, i.e. the plural nominative and the singular ablative. He is looking for the analogy on the level of the object and on the level ofphonetics, as well as on both levels simultaneously. Varro determines in which parts of utterance there should be no analogy, but it is nevertheless sought for, and sets the conditions which should be satisfied for those parts of utterance where we should seek for an analogy. Interesting is his very modern treatment of indeclinable names where he considers the functional aspect. To Varro an important factor which in some way limits and controls the principle of analogy is actually the usage (consuetudo, usus) itself. He distinguishes between the forms which were wrongly accepted in usage but have become anchored in the language and the forms which have not yet been accepted in usage and are wrong. The later category could, in Varro's opinion, easily be excluded from the language. At the end of Book X of his grammar Varro provides a re-definition of analogy with regard to the specific usage of individual words and forms. All the speakers should follow the ideal of a perfect analogy in the language. Every individual speaker should follow the ideal of an analogy in the language when this is not in opposition with common usage. The greatest freedom is given to poets, which should also follow the analogy, but only within certain limits.