23*
355
Music has charms, ihat nothing else has
(Milton, Agep &  Yellen)
Aforističen elog, ki ga je napisal L. M. Š(kerjanc), ne da bi hotel z njim vplivati na našo, še neodkrito glasbeno estetiko, temveč le iz neukročene želje, da bi opozoril na nekatere lastnosti glasbe, bodisi da so dejanske, kot misli z njim vred večina lajikov, ali pa da so domneve, o čemeir bi radi prepričali nekateri profesijonisti presenečene poslušalce sodobnih izlivov notnih peres.
Nenadoma pa se oglasijo izza neosvetljenega platna čarobudni zvoki kila-virja in z mehko bliskovitostjo razpmo pred poslušalci problematičnost teh žareče bolnih duš, tam, ko bi dejanje filma preskočilo iz patetičnega vzleta v surovo banalnost (Bratje Karamazovi). Ta najbolj artificijalni instrument, ki mu vsa umetelnost izumiteljev ni mogla dati „duše", ima čudodelne lastnosti. Dasi je po konstrukciji obsojen, da ne bo nikdar gorko pel, da bo neusmiljeno očitoval nepopravljivost pogrešk, je vendar bolj kot vsak drugi pozvan, da vzbudi v izvajalcu in poslušalcu veletok fantazije, ki ju ponese preko nedostatkov glasbila in njune glasbene spretnosti in dovzetnosti. Seveda šele na podlagi skladbe, ki to sproščenje fantazije hrani v sebi in sproži v drugih. Vanjo je dahnil skadatelj lahkotni polet, ki je njega samega prevzel z nenadno intuicijo, da je komaj dohajal, pa ne, saj ga je že prehitel in glej, že je izginil v dalji in zaman vsak poskus, da ga izzoveš znova. Zakaj le te presenetijo ravno oni štirje takti te skladbe kot evokacija nadzemskih žarometov, ki z milino zvezde velikosti — 26.72 prodro prav tako v tvojo, MONOS, kot v tvojo, UNA, dovzetno dušo, (ako je to duša)? In zakaj se je potem še trudil, ko je vendar moral uvideti, da je vse drugo le postavljanje praznih ali polnih notnih glavic, z vratom ali brez njega, z zastavico, ali brez nje? „La musique est le seul de« tallents
qui jouit de lui-meme, tous les autres veulent des temoins" (Marmontel). Ampak v tem primeru je skladatelj sam priča svojega igračkanja.
Razumeti glasbo nalikuje poskusu, zajeti vodo v pest. Sredstvo samo je nedostatno in fluidnost predmeta ne dovoljuje izčrpanja. Morda je v tem temeljna pogreška sodobnega (taikozvanega) glasbenega ustvarjanja, da se približujejo skadatel ji materiji, ki je bežna (pa kako bežna!) z ud ob* nostjo vestnega študija njenih zunanjih pojavov, ter se s tem seveda nujno oddaljujejo od nje, pravzaprav ona od njih (kar pa je po Einsteinu istovetno). In si v nebrojni pestrosti njenih materijalizacij izbirajo najpri-ročnejše, bržčas v trdni veri, da so najboljše in edinstvene, morda pa tudi iz preračunljivosti, ali pa iz nagajivosti, quis enim sciret? S tem jim je posel bistveno olajšan in problem izprt. Pri tem skladatelj jenja biti medij razodetij in se prelevi v rokodelca, ki vrši svoje delo z osupljivo spretnostjo, ki mu jo da trajno tretiranje omejene naloge.
Pa ne da bi jokal po nekdanjih časih, le po onih ljudeh mi je žal, ki jih vidim iztrgane iz dob, samotne in samozavestne, obupujoče in mrike, preklinjajoče in blagrujoče, skratka: ljudi. In po njihovem delu, ki je odsev njihove poti „vers la flamme". Kot da naši dobi zadošča 25-Wattna žarnica kolodvorske čakalnice, ako jih primerjam s korifejami sodobnosti! Pa tudi ni problem v tem, kako najti naši dobi izraza v umetnosti — šepanje, ta poskus ovekovečiti ali vsaj zadržati ono bežnost, ki je lastna vsaki dobi in ki je edino tolažljiva.
Brez Helmholtza in Schopenhauerja bi bilo lahko razdeliti lastnosti glasbe v prijemijive in dojmljive; prijemljive seveda štejem tudi k dojm-ljivim, ne pa obratno. Prvim bi prišteval vse, ki jih uči muzikalna dokt-trina, pa najsi je to teorija, harmonija, kontrapunkt, kompozicija, ali pa celo estetika in nauk o invenciji (ki ga pa še nimamo); druge pa so znatno bolj skrite in se odtegujejo analizi (vsaj moji). Te so odsev skladateljevega bistva, in so torej individualne; odmev so skladateljevih latentnih lastnosti, njemu samemu povečini nepoznanih, javljajo se samovoljno, nelkako nasilno, to je: po talentu. One pa so priučljive spretnosti, — ne da bi jih bilo izametavati, — in vsekakor je tudi z njimi samimi mogoče sestavljati kompozicije, kot vsak stavbenik lahko postavi hišo, ne da bi bil arhitekt, ali celo nadarjen arhitekt. Vrednotenje je naposled čredo in gloria ocenjevalca. Lahko je mogoče ceniti le znanje v uporabljanju sicer krhkega, a vendarle ukrotljivega marterijala, in v takem primeru gre za strokovno oceno, ki se omejuje na strokovno plat izdelovanja glasbenih oblik. Tako tudi ponekod (in mislim, da ne le pri nas) smatrajo pouk kompozicije za smiseln, čim usposobi učenca, da za silo tvorno razlikuje oblike.
Naštevajoč takole misli, ki niso posebno nove, opažam z obžalovanjem, da so videti kot leikcije, dajane neznanemu učencu — ki se zanje ne zmeni. In vendar je v sodbi o glasbi zmeda, ki se je polastila najprej tvorcev, nato
356
pa tudi poslušalcev, pomembna in značilna za neurejenost odnosa do umetnosti vobče. Ta neurejenost pa ne izvira iz neznanja (kajti v tem primeru bi bila stopnjema odpravljiva), temveč iz nedostajanja onega spoznavanja dojmljivih lastnosti, ki je stvar instinkta. Neobčutljivost za to prvobitno in malo razmotrivamo moč je v dobi namišljene realnosti razumljiva, toda (kot vsaka izločitev življenskih elementov) kvarna že zaradi enostranosti sodbe. Taka presoja je sicer udobnejša in odtod tudi mogočna niz kritičnih razmotrivanja,  docela  doktrinarnih,  takorekoč skribentskih problemov.
In vendar žive te neodoljive, neotipljive in nerazumljive, občudovanje in ljubezen vzbujajoče prvine, iz katerih veje dih, ki ubira napete strune notranje lutnje (Beranger: Ton coeur est un luth suspendu; sitot qu'on le touche il resonne). Temu pravijo pri nas poluradino: slušni dražljaj, misleč, da so v tem zadeli v živo, v neko prezira vredno, postransko, za razumevanje glasbe odveč — „živo". Sodeč, da je vse, kar dvigne ali podere dušev-nost iz vodoravne medlosti (ki se ji pravi uravnovešenost), sentimentalnost in da druge gonilne moči ni nikdar bilo (tudi ne v dobi romantike), sodijo docela dosledno, da je treba ohraniti to ravnodušnost, kar je možno le s propagando glasbe, ki ji nedostaja vsega razen artizanstva. Ljubko igračka-nje in udobno, pa tolaži jivo in samoprevarno predvsem za tiste, ki bi jim sicer neugonbljivi instinkt dal slutiti pomanjkanje tvorne nadarjenosti. In tudi res: kako mamljivo stopiti v eno vrsto z njimi, katerih glas ne umolkne v stoletjih; pa tako poceni, takorekoč z vstopnico za galerijsko stojišče!
Slednjič pa bo le treba priznati, da »o elementi, ki jih še ne poznamo in da je logika le en del ustvarjanja, morda ne najpomembnejši. Pa tudi ni gotovo, če je edino ta logika logična, ter je jasno, da je vsaka umetnost podrejena zakonom, ki jih obravnavamo morda z merili, za eno samo smer njenih razsežnosti. Kajti sicer bi bilo nujno dognati, v čem je vulkanična lastnost glasbe, njena organizirana fantazija, njena zakonita, pa vendar neulovljiva arhitektonika, njen polet in zanos in njen neposredni, nene-hajoči in nedoumljivi vpliv na dovzetno dušo. „A melody in minor key that makes the teardrops start." In kako bi bilo zavedno mogoče jo uporabljati (kar se doslej ni posrečilo, mislim). Niti Bach ni znal tega. Temveč je bil pravtako navezan na prebliske intuicije, ki se užigajo v spektru sekvenčnih akordov, zdaj žarko, zdaj bledo. Krog in krog pa je trdno obzidje solidne zgradbe. Pravije, da gre tako plezalcu, ko premaga uporne stene in dospe vrh grebena v svitu vzhajajočega solnca. In ni li čudno, da se je mnogokje poslužil domislekov svojih sosedov, pa da so le, prišedši skozi čistilno peč njegove mnogoobsežne osebnosti zavzeli posebna mesta mesta in mejne postojanke?
-----------in znova se bomo udajali (preužitkarji) bežnim zvokom, ki jih
izvabljajo strmeči prsti poslušnim tipkam. In vstajale bodo vzdušne tvorbe,
357
dematerializacije zvokov. Zavzeti jih bomo skušali zavzeti, pridržati, ponoviti. Pa so urnejše od nas in se s kozmično brzino oddaljujejo. Odkod, kam odtod? Le trohica spomina in nekoliko opojne skladkosti. Boleče morda, toda prijetne, pa brez poezije, če treba. In brez razlage vsekakor. Kdo ne pozna tega?
358