FRANCE PLANINA 
PO GROHARJEVI DOMAČIJI 
V letih med vojnama je le malo družin hodilo na letovanje. Moja družina 
si je prvič privoščila letovanje leta 1938 v Sorici. Iz Loke sva se s starejšim 
sinom odpeljala s kolesi, žena in mlajši sin pa z avtobusom. Vso oskrbo smo 
imeli v gostilni Pri pošti. Za sobi in hrano sem za vso družino plačal 100 din 
dnevno. Ostali smo tri tedne. Ker smo tisti čas zbirali gradivo za Loški muzej, 
me je zanimala ne le pokrajina, temveč tudi hiše, ljudje, narodopisni pred 
meti in podobno. Gospodar gostilne Lovro Pintar je bil zelo razgledan in na 
preden in me je v vsakodnevnih razgovorih na marsikaj opozoril, da smo si 
potem ogledali in sem razne zanimivosti zapisal. Ob teh zapiskih se zdaj spo 
minjam na razgovore, ugotovitve in doživljaje tistih dni pred več kot 40 leti. 
Lovro Pintar je leta 1911 ustanovil v Sorici prvo zadrugo za elektrifika 
cijo. Po njegovem pripovedovanju so bile takrat samo v Nemčiji tri take za 
druge. K temu ga je spodbudil dr. Janez Krek, ki je hodil v Sorico na oddih 
in se ob nedeljah razgovarjal s soriškimi gospodarji pod Pintarjevo lipo. 2e 
prej je šel Pintar v Gorico po informacije o možnosti acetilenske napeljave, 
a bi bila predraga. (Glej Kako je Sorica dobila elektriko v LR 1972, str. 233!) 
Poleg deleža po 25 kron, ki ga je vplačalo 16 posestnikov, so dobili še 23.000 
kron posojila. Ob kratkotrajni italijanski zasedbi so nato dolg z lirami lahko 
poravnali. Po prvi svetovni vojni so plačevali po 48 din od žarnice, po 100 din 
od motorja za poljedelske stroje in po 200 din od mlina, ki so jih imele razen 
ene vse hiše v Spodnji Sorici. 
Pintarjeva žena je bila odlična gospodinja in kuharica. Bila je prva čipka-
rica v Selški dolini. Klekljanja se je naučila od Idrijčank, ko je bila še dekle na 
Zalem Logu. Idrijčani so takrat pri Podroštu na dveh krajih vrtali za živim 
srebrom. 
Turistični pisatelj Rudolf Badjura zelo hvali Sorico in piše o nji: »Sorica 
je ena najbolj ljubkih slovenskih gorskih vasi, idilično letovišče z gorskimi 
tratami in macesnovimi gozdički; visoko dvignjena nad sklepom Selške doline 
ima svež gorski zrak in višinsko sonce, kjer je megla redkost; povzdigujejo 
jo lepa in udobna sprehajališča, mnogovrstne gorske ture in izvrstni smučar 
ski tereni. Treba je že mnogo sveta prepotovati, da najdete tako lep pogled 
na vas, kjer se na valovitem, rahlo dvignjenem pobočju belijo med zelenjem 
vrtov prijazne hiše, pokrite z modrim skrilom, nanje pa zviška gledajo drzno 
oblikovani gorski vrhovi.« Ko te pot pripelje od Podrošta in se izvije iz gozda, 
se ti odpre pogled na cerkev ob starih lipah vrh griča in na skupine belih hiš 
s sivimi strehami iz skrila, ki so položene kot na razstavi na breg onstran 
Nidrarske grape ter po slemenih nad jarkom mlade Sore, vmes leže pisane 
zaplate njiv, žametno zelenilo rušnatih trat pa poživljajo kozolci z zidanimi 
120 
stebri in gaji macesnov svežih, nežnih barv. Nad vasjo stoje pečine Doners-
kogla in vrhova dvojčka Dravh in Lajnar. 
Ob lepih dnevih smo hodili na prijetne sprehode in izlete in uživali bla 
godejni mir, čisti planinski zrak, neokrnjenost narave in nepotvorjenost pri 
jaznih, svojskih ljudi z zanimivo zgodovinsko preteklostjo. 
2e prvi dan smo šli do izvira Sore, ki v neznatnih curkih priteka iz tal 
tam, kjer se cesta deli v tri krake — v Danje, na Soriško planino in po južnih 
pobočjih Dravha in Lajnarja v Petrovo Brdo. V naslednjih dneh smo napra 
vili izlet na Kejbele skozi Štendlerovo žlohto, kjer smo naleteli na alpskega 
metulja apolona in na množico murk, dišečih kakor vanilijeva čokolada. Dru 
gič na Dravh, 1547 m, mimo graničarske stražamice. To pot so šli z nami 
Zagrebčani, ki so tudi letovali pri, Pintarju. Graničarji so nam postregli s čr 
no kavo. Zvedavo nas je ovohaval dresirani pes Bula. Med razgovorom se je 
kaplar izrazil o državni meji, da je »tako speljana kakor bi nas pri mirovnih 
pogajanjih zastopal kak otrok«. Ogorčeno je rekel: »Jaz bi jim vse skupaj tja 
vrgel in šel.« Vsi vrhovi so bili italijanski, meja je tekla pod njimi in pod 
slemeni po naši strani. Z Dravha smo imeli lep razgled na sosednji Lajnar, 
Slatnik, Soriško planino, Triglav, Karavanke in Kamniške Alpe, na Porezen 
in kraške planote. Planinske koče na Triglavu smo videli s prostim očesom. 
Na sprehodu v 3/4 ure oddaljene Spodnje Danje sem se zanimal za daj-
narsko govorico. Okrog nas se je zbrala kopica otrok in nekaj odraslih. Pintar 
mi je rekel, ko sva govorila o Spodnjih Danjah: »Tam imajo okna iz otroških 
glav.« Toliko jih je in vsi so radovedni. Otroci, ki še niso obiskovali šole, 
marsikaterega našega vprašanja niso razumeli, ker govorijo doma spačeno, 
s slovenskimi končnicami, z našimi šumniki in besedami pomešano nemščino, 
ki jim je po šeststoletni izoliranosti v goratem svetu še ostala od njihove ti 
rolske domovine. Jagode so pire, žito korn, seno ejbe, kozolec kejžen itd. Tudi 
v Sorici pravijo kejžnati — v kozolec vkladati. Skoraj vsi priimki in ledinska 
imena so spačene nemške besede. V cerkvi sv. Marka visi tiskani križev pot z 
napisi v nemškem in nekaterih tujih jezikih, na slavoloku pa je Ogrinova slika 
slovenskih misijonarjev Mohorja in Fortunata. Zaradi večstoletne ločenosti od 
drugega sveta so še do časa med obema vojnama ohranili ne le govorico dav 
nih dedov, temveč tudi dokaj patriarhalni način življenja. Ko npr. neha po 
letno delo, se Dajnarji vsak večer zberejo v drugi hiši in sklepajo o tem in 
onem, kar se tiče vasi in posameznih domačij. Tako je bilo še do zadnje vojne; 
ali velja to še za zdaj, ne vem. Vsekakor so se razmere od takrat tako v jezi 
kovnem kot v družbenem in gospodarskem oziru v teh krajih temeljito spre 
menile. 
Lepega dne smo z nekaterimi hrvaškimi gosti napravili izlet na Ratitovec. 
Z Rotka smo šli v Zgornje Danje, ki so imele tri kmetije (Balant, Adam in 
Jurjovec) in tri kajže. Leta 1907 je vas pogorela. Pri Balantu, kjer smo stopili 
v hišo, sem pogrešal slike na steklo; nadomeščali so jih sami tiskarski izdelki. 
Sli smo mimo Troj ar j a, skozi Zabrdo in Torko na Gladki vrh in v planinsko 
kočo, ki so jo takrat še imenovali Krekova koča. Vračali smo se čez Altema-
ver, 1678 m, ki je najvišji vrh Ratitovca, in čez Štankop, kjer so še pasli pastirji 
iz Zgornjih Danj, na Kremant, kjer smo naleteli na mladega planinskega zajč 
ka, ki se je pred nami potuhnil v plitvo jamico. Cez planini Zgornja in Spod 
nja Hirn ismo se spustili v Zgornje Danje in nazaj v Sorico. 
121 
Obiskali smo tudi Groharjev dom v Geblarjih (tako pravijo domačini, v 
zemljevidih pa večkrat stoji ime Heblarji). Z vozom smo se peljali v Podrošt 
in do Zgagove žage v Podporeznu. Od tam smo pol ure pešačili navkreber do 
Martinove hiše št. 31, ki spada v Zgornjo Sorico, čeprav je vmes Spodnja So-
rica. Ob delitvi gmajne so namreč ta svet prisodili Zgornji Sorici. Tod je 
imel nekaj sveta — senožeti in gozda — tudi Andrej Grohar, slikarjev oče. 
Bil je gostač v Starem farovžu v Spodnji Sorici, št. 15. Dne 3. februarja 1858 
so je oženil z Nežo Jenšterle iz Spodnjih Danj, št. llj ko mu je bilo 40, nevesti 
pa 32 let. Ko je bil še gostač v Starem farovžu, so se mu rodili trije otroci: 
Frančiška 29. decembra 1858, Janez 24. junija 1861 (ta je 12. oktobra 1862 
umrl) in drugi Janez — slikar Ivan Grohar -—• 15. junija 1867. Kmalu nato si 
je oče Andrej na svojem svetu v Geblarjih, tako rekoč na črno postavil pre 
prosto brunarico in se je družina preselila tja. Tako je bila ta skromna hiša 
slikarju Ivanu, čeprav se je rodil v Starem farovžu v Spodnji Sorici, že od 
otroških let pravi dom. Od tod je hodil uro daleč v šolo, tam je na samem 
sredi gozda in trat spoznaval lepoto narave, ki jo je pozneje v zrelih letih tako 
mojstrsko upodabljal. 
Ker mu je oče umrl že, ko je bil star sedem let, je mladi Ivan živel doma 
večidel le z materjo in sestro Francko. Sestra se je 29. januarja 1883, ko je 
bila stara 25 let, poročila z dva meseca starejšim Martinom Golijo s Tuškove 
domačije v Davči. Ko sem letos bral Groharjev življenjepis v Kajzerjevi knji 
gi Macesen, se mi je zbudilo vprašanje, ali še žive kaki bližnji slikarjevi so 
rodniki in ali imajo kake spomine nanj. O tem Kajzer ne piše. Dobil sem zveze 
z nekaterimi Soričani, po njih s slikarjevim pranečakom in pregledal uradne 
122 
123 
zapiske v nadškofijskem arhivu v Ljubljani. (Navedbe virov glej na koncu 
sestavka!) 
Slikarjeva sestra Francka je brata preživela za pet let, umrla je 29. febru 
arja 1916. Njen mož Martin Golija je bil gozdni delavec, priložnostno je delal 
tudi na cesti. Umrl je 31. maja 1928 kot vdovec in hišarski užitkar zaradi sta 
rostne oslabelosti, star 69 let. On je leseno hišico predelal v zidano. Po njem 
se pri hiši pravi »pri Martinu«. Hiši pripada kakih 13 ha zemljišča, večidel 
gozda. V letih od 1884 do 1899 se jima je rodilo sedem otrok, in sicer: Neža, 
Marija, Anton, France, Frančiška, Anica in Janez. France se je priženil v 
Davčo, Frančiška se primožila na Petrovo Brdo, najmlajši Janez je ostal kaj-
žar na domu. Od njih živi samo še Anica, ovdovela Frelih, ki biva kot oskrbo-
vanka v domu upokojencev v Kamniku, kamor je prišla od svoje hčere iz 
Mengša. 
Janez Golija, slikarjev nečak po materini strani, je bil vnet lovec, dolgo 
tudi predsednik lovske družine v Sorici. Umrl je 4. septembra 1977, star 78 let, 
pokopan je v Sorici. Poročil se je, star 22 let, z 20-letno Marijo Grohar, hi-
šarjevo hčerjo iz Zgornje Sorice št. 10 dne 13. junija 1921. Njeni starši so 
združevali oba priimka rodbine: njen oče je bil Matevž Grohar, mati Marija 
Golija. Umrla je 23. oktobra 1971. Ob njeni smrti se je zgodil nenavaden do 
godek: prišla jo je kropit njena sestra Ana, por. Kejžar, in jo je pred hišo 
zadela srčna kap, da sta bila hkrati dva mrliča v družini. 
Ko sem leta 1938 prišel s sinom k Martinu v Geblarje, sta bila ta dva — 
Janez in Marija — gospodar in gospodinja. Gospodar mi je pripovedoval, da 
je bil stric slikar (pravzaprav ujec), ko je on hodil v šolo, dvakrat doma, en 
krat vse poletje. Takrat je naslikal dom z gorami v ozadju. To sliko je potem 
prodal srbskemu kralju Petru I. in dobil še srbsko odlikovanje. Po ujčevi 
smrti je ostal pri hiši zaboj skic. Nekaj slik in najboljše skice je kupil župnik 
Karlin za 50 goldinarjev in odnesel poln nahrbtnik. Ostale skice je kupil 
Boncelj iz Železnikov za 80 goldinarjev. Pri hiši sta ostala samo skica za tu 
omenjeno sliko hiše in na podstrešju nedokončan, na les slikan križ. Skico je 
kupil učitelj Primožič iz Železnikov za 5 kron, sliko križa pa Narodna galerija 
v Ljubljani za 300 din. Ob mojem obisku ni bilo nobene ujčeve stvari več pri 
hiši. Gospodar Janez mi je rekel, da je tudi on kot otrok želel postati slikar, 
a s stričevo smrtjo je ta želja minila. 
Janezu in Mariji Golija se je rodilo v letih 1921 do 1946 enajst otrok, in 
sicer: Janez, Stanislav, Ludvik, Peter, Marija, Ivana, Frančiška, Stanko, Franc, 
Julka in Tončka. To so pranečaki in pranečakinje slikarja Ivana Groharja. 
Od fantov živi le še Franc, hčere so vse še žive. Janko, najstarejši, je bil sla 
bega zdravja in za težko delo nesposoben. Zato je šel za pastirja na Soriško 
planino. Med pašo je po planini izkopaval bakreno žico, ki je ostala od ita 
lijanske okupacije. Nekega dne so ga našli mrtvega. V mrliški knjigi soriške 
župnije je vpisano, da je umrl 25. septembra 1953 za srčno kapjo. Stanislav 
je izdihnil v tretjem letu starosti. Ludvik je padel na nemško-ruski fronti in 
je pokopan v Brestu Litovskem. Peter je umrl, star enajst let, Stanko star tri 
leta. Edini še živeči pranečak Franc je inženir gozdarstva, bil je več let v 
Nemčiji, po povratku se je lotil kovinostrugarstva in ima sedaj obrtno delav 
nico v Kranju. Marija, vdova Kušterle, živi v Mengšu, Ivana, poročena Gale, 
v Bobovku, Francka, vdova Guzelj, v Davči, Julka, poročena Kuralt, v Kra 
nju, Tončka, poročena Florjančič, pa v Spodnji Besnici. Dom v Geblarjih je 
124 
zapuščen in prazen že več let, v zadnjem času ga je rešil propada pranečak 
inženir Franc Golija. Zaveda se njegove spominske vrednosti in zunanjosti nič 
ne spreminja. 
Od obiska na tem domu, kjer je preživel mladostna leta eden najpomemb 
nejših slovenskih umetnikov, smo se v Sorico vrnili peš po gozdni poti čez 
Poklon na obronku Lajnarja, po grapi Sore, kjer stojita ob vodi Robovčeva 
in Bognarjeva hiša, in iz grape navzgor k šoli. To pot, dolgo približno eno uro, 
je neštetokrat prepešačil Ivan Grohar, ko je bil otrok. 
Zanimalo me je tudi, ali je v Sorici ohranjenih kaj Groharjevih slik. Ker 
je imel Grohar v mladih letih zaslombo pri župniku Jamniku, je razumljivo, 
da je največ njegovih slik iz začetne dobe v župnišču. Tam so bile tistega leta 
slike: Jaslice, Sveta družina, Sv. Dominik in roženvenska Marija, v oltarju 
v cerkvi sv. Miklavž, nasproti zakristijskih vrat freska Oljska gora, v mežna-
riji Srce Marijino, v znamenju pri cerkvi pa Emavs. Jože Pintar v Spodnji 
Sorici je imel sliko sv. Neže. Ta mi je povedal, da hrani Neža Pintar v Stari 
Loki sliki sv. Elizabete in Antona Padovanskega. Lovro Pintar mi je pokazal 
svoj portret iz leta 1899 in osnutek za razglednico Sorice, na kateri je vidna 
vas pod stegnjeno roko domačinke Majerlove Mice. Razen te skice in freske 
Oljske gore so vse navedene slike oljnate. Lovro Pintar mi je pokazal tudi 
dve stari knjigi, ki ju je uporabljal slikar Grohar. To sta bili: Abhandlung 
der Bau-Kunst von Sebastian de Clere iz 1759 s 182 stranmi slik raznih slo 
gov in stavb ter Perspectiva pes picturae das ist Kurtze und leichte Ver-
fassung der practicabelsten Regul zur perspectivischen Zeichnungs-Kunst 
von Johann Jacob Schiibler v dveh delih iz 1719 in 1720. Več slik, ki sem jih 
takrat videl, je prišlo po vojni v zbirko Groharjevih mladostnih del, ki je bila 
nameščena v župnišču in jo je župnik Franc Gačnik dopolnil z raznimi cerkve 
nimi starinami. Zbirka je obstajala še za župnikovanja Rudolfa Tršinarja, se 
daj je pa nekaj slik v Groharjevi spominski sobi v njegovi rojstni hiši Starem 
farovžu. Tedanji lastnik te hiše »stari farovžar« je upodobljen na sliki sv. Mi 
klavža kot brodolomec, s hrbtom obrnjen proti gledalcu. Bil je pevec in vese 
ljak in je zapravil svoje imetje. 
Še neki obisk naj omenim iz časa svojega letovanja v Sorici 1. 1938. Ker 
je Lovro Pintar vedel, da se zanimam za narodopisno blago in za starine, mi 
je priporočil, naj obiščem Majerlovo Mico v Zgornji Sorici. Hiša je imela črno 
kuhinjo, Mica je kuhala še v peči. Tam je stal »pongovber« — oporno stojalo 
z valjem, po katerem drsijo burklje, da lahko težke, polne železne lonce po 
tiska daleč notri v peč. V »hiši« je bil lesen strop, nanj pritrjeno obešalo za 
čevlje. V kotu je bil križ s knjigo, na obeh stenah slike na steklu: Križani, 
Florjan, Trije kralji, Beg v Egipt, Jaslice, Zadnja večerja, Kana Galilejska, 
Križ, Mati božja, Božji grob in Sveta trojica, ta celo na ogledalo slikana. Nad 
javorjevo mizo je visel Sveti duh v steklu. Na polici je ležala kučma iz ovčevi-
ne. Gospodinja Mica, ki je bila tedaj stara 66 let, je nosila 49 let staro bluzo. 
Rekla je, da ima še obleko, ki jo je dobila novo, ko je bila stara 13 let, in je 
še ravno taka — obleka namreč, ne Mica. V visoki omari na podstrešju je 
imela obešeno vrsto kril iz mladih let, ki pa jih še vedno uporablja. Krila so 
bila zvita in so visela kakor salame, v zavitke so bila vložena dišavna zelišča. 
Ko jih je razvila, so bila čista in sijoča kakor nova. Letos sem zvedel, da je 
v hiši ostal končno samo sin Jože. Ta je hišo prodal gasilskemu društvu, ki 
125 
mu je zato dajalo po pet cigaret na dan, za prihranjeno kupnino je zgradilo 
nov gasilski dom. Jože je odšel v dom za onemogle v Preddvor. 
Še to in ono bi lahko zapisal o krajih Groharjeve domačije, a naj bo to 
zadosti. 
Viri 
Lastni zapiski. — Matične knjige in Status animarum .Sorice v nadškofijskem 
arhivu. — Ing. Franc Golija, slikarjev pranečak, Kranj. — Jože Pintar iz Sorice, 
Kranj. — Milan Kejžar, Skofja Loka. 
Zusammenfassung 
IN DER HEIMAT IVAN GROHARS 
Der Autor erinnert sich an seinen Ferienaufenthalt im Jahre 1938 in Sorica, 
dem Geburtsort des Impressionisten Ivan Grohar. Er berichtet von verschiedenen 
Erlebnissen, vor allem von einem Besuch im Heim des Kiinstlers, zahlt seine Werke 
aus der Anfangszeit auf, die sich noch im Heimatdorfe befanden, und fiihrt auch 
die nachsten Verwandten des Malers an, d. h. die Nachkommen seiner Schwester, 
seine Neffen und GroCneffen. 
126