PRISPEVEK K RAZLAGI IMENA TAVCAR
V zadnjih letih se je k problemu o izvoru imena Tavčar povrnilo več avtorjev. B. Berčič (Rod, dom in prvo šolanje pisatelja Ivana Tavčarja, Loški razgledi 1 [1954], str 79) je v svoji razpravi oporekel pravilnost razlage, da je Tavčar »tolmačiti od besede Davčar, kakor še danes sosedi imenujejo prebivalce Davče«, ki jo je že pred več kot tremi desetletji postavil P. Blaznik (Kolonizacija Selške doline, 1928, str. 93, glej še 113) in se priključil mnenju I. Dolenca (Kaj pomeni beseda Tavčar, Cas 24 [1929], str. 423—4; glej še Mentor 16 [1928], str. 44) in z njim še starejšim razlagam, češ da je beseda izšla iz narodnostne oznake za Nemca — Deutscher. V svojem članku o tej problematiki je D. Ludvik (Als — Davča — Tavčar, JiS V [1959/60], str. 27—8) podprl Blaznikovo trditev in tudi na podlagi glasoslovnih zakonov nemškega jezika dokazoval, da tavčar in deutscher ni isto. Končno se je lansko leto zopet oglasil P. Blaznik in v razpravi (Odkod priimek Tavčar?, Geografski vestnik 32 [1960], str. 27—31) z novimi dokazi, po našem mnenju pravilno, podprl svoje prvotno tolmačenje, ki sta ga prevzela tudi R. Andrejka (Doneski k postanku rodbinskih imen v Selški dolini, GMS 20 [1939], str. 326) in A. Melik (Planine v Julijskih Alpah, Dela Inštituta za geografijo, SAZU 1950, str. 62). Izvajanju Ludvika in Blaznika sta pritegnila z nekaterimi dodatki tudi J. Dolenc in F. Bezlaj (oba v članku z naslovom Še o rodbinskem imenu Tavčar, JiS VI [1960/61], str. 32).
V naslednjem bi hotel z novim virom, ki omenja Tavčarja (Thautzscher, Tautzer) že leta 1536, dopolniti Blaznikova izvajanja. Gre za mitninsko knjigo, ki jo je napisal knjigovodja Tomaž Leveč (?Lewitz) na mitninski postaji Bača. V njej se omenja priimek Tavčar na treh mestih. V soboto, 15. januarja je skozi mitnico tovoril neki »thautzscher« tovor žebljev, ki so bili po izvoru vsekakor iz fužin v Železnikih, tedaj enem najvažnejših središč žebljarske proizvodnje. Nekaj dni pozneje (20. januarja) se v družbi šestih tovornikov, po vsej verjetnosti kmetov, ki so tovorili 19 tovorov vina, zopet omenja Tavčar. Končno zaznamuje mitninska knjiga 23. novembra istega leta Petra Tavčarja, ki je za Gregorja Medveda tovoril 7 tovorov žebljev, vsekakor prav tako iz Železnikov. V prvih dveh primerih gre verjetno za isto osebo, ki je v Furlanijo ali pa proti habsburškim lukam za svoj račun tovorila žeblje, nazaj pa vino. Časovna razlika petih dni se povsem ujema z dolžino poti. Peter Tavčar pa se je verjetno ukvarjal s tovorništvom in je v našem primeru za plačilo transportiral blago omenjenemu Gregorju, ki se v mitninski knjigi še enkrat omenja. Po izvoru sta bila oba Tavčarja nedvomno iz Selške doline, po kateri je bil v tem času in dalje po Baski dolini precej živahen promet proti Furlaniji in morju. Važno trgovsko blago so bili zlasti žeblji, v veliki meri tudi iz Železnikov. Skozi mitninsko postajo v Bači je šla proti Italiji nekako četrtina celotne proizvodnje žebljev iz kranjskih fužin, ki je v tem stoletju narasla na okoli 2000 tovorov letno. Da bi pa oba ob času omembe še prebivala v Davči, ni mogoče trditi. Vsekakor moremo predvidevati, da je vsaj Peter Tavčar, ki se je, kot smo videli, poklicno ukvarjal tudi s tovorništvom, živel v kraju ob sami poti po dolini. V poštev prihajajo predvsem Železniki, kjer se po urbarju leta 1560 res omenja kajžar Blaž Tavčar, morda Petrov potomec.
58
Iz gornjega sledi po našem mnenju predvsem dvoje. Točneje se s temi podatki ' omeji čas začetka kolonizacije Davče, ki ga je treba postaviti vsekakor v dobo med leti ¦ 1515 in 1536. Prav tako pa nanj lahko vežemo tudi začetek izvora imena Tavčar. Na ko- i maj izkrčenem ozemlju, ki je bilo za kolonizacijo manj ugodno in sprva tudi ne dovolj i veliko, so se morali prebivalci, ki so si pridobili manjšo krčevino, ozreti še za drugim j zaslužkom. Za tega pa je dajalo tovorništvo in kmečka trgovina po dokaj prometni 1 smeri Selške doline in vključevanje v dejavnost, ki je bila povezana s fužinarstvom j (drvarjenje, oglarjenje, kar je bilo često v zvezi s samim procesom krčenja), dovolj mož- i nosti. Človeka, ki je prišel iz Davč in se v dolini za stalno naselil, ali ki je pogosto pri- j hajal po poslu v dolino, so začeli imenovati po kraju izvora, iz česar se je razvil pravi j priimek. V naši mitninski knjigi imamo poleg imena Tavčar še druge primere, tako za \ sam vzdevek brez osebnega imena (Triester, Oberpacher) kakor tudi z njim (Jacob j Zeirützer, Hans Lakher). Zelo značilen primer za ta razvoj najdemo v 16. stoletju na Reki i v rodbini mitničarjev in mitninskih knjigovodij, ki so bili po svojem izvoru vsekakor iz Ljubljane. Clane te rodbine so domačini označevali z vzdevkom Laibacher, ki jim je postal priimek. Ferdo Gestrin ]