strahovih. ii. ^nienovani francoski pisatelj (Rousseau) svetuje pripoinoček, da se otroci privadijo noči: mnogo igervnočnemčasu. Dalje objašnjuje stvari primerno tako-le: ,,Rad bi, da zvečer zbereš ninogo dece dobre volje ter jo pošiljaš s po&etka ne posamič, marveč po več skupaj in da se ne osmeliš kojega otroka povsem samega poslati v tinino, dokler nisi trdno uverjen, da se preveč ne straši. V kaki veliki dvorani bi napravil neko vrst labirinta s stoli, naslanjači, mizami, veternicami. V nerazločljivih ovinkih tega labirinta 3* postavil bi osem do deset praznih kutinj (buč), neko drugo pa, ostalim malo neslično, polno sladčic. Potem bi z razločnimi a kratkimi besedami točno označil mesto, kjer je polna kutinja. Sploh, dal bi napotke, koji bi zadoščevali. da kutinjo najdejo odrasli Ijudje, bolj pozorni in ne tako nepazljivi kot deca. Potem bi izžrebal male tekmece ter jih pošiljal druzega za drugim, dokler se ne bi našla kutinja, a to bi skušal otežiti ali ol.vjšati, kakor je njihova spretnost". ,,Mislite si malega Herkula, koji se vrača s kutinjo v roci. poln ponosa zastran svojega podjetja. Kutinjo položimo na mizo in jo slovesno otvorimo. Sedaj čujem, kako se vesela četa grohotno smeje in kriči, ko najde v nji namestu pričakovanih sladčič: hroščev, polžev, oglja, želoda, repe ali kaj tacega, a to vse Iepo položeno na mah ali bombaž. Drugikrat hočeni v nedavno pobeljeni sobi na zid obesiti kako igračo ali kako posodico, koje pojde iskat, da se ne dotakne zidu. Ko se vrne oni, koji jo nese, ako je količkaj prekoračil svojo pogodbo, izda ga obeljen rob klobuka, konci njegovih čevljev, rob njegove obleke ali rokav. To, kar smo rekli, dovoljno je, da pojmiš namero takih iger. Ako treba, da ti vse povem, rajši me ne čitaj!" Imeniten pogoj je lasten naš vzgled. Ko sino po noči z otroki zunaj ali v temi, moramo se vesti vedno tako, kakor da nam ni noč nič posebnega, da je to dnevna doba z razliko svetlobe, da je tema le posledica vrtenja zemlje okoli svoje osi, druzega nič. Otrok naj bo isto tako vesel v temi kakor v svetlobi, tako po no6i kot po dnevi. Misel na zabavo naj ga čuva fantastiških mislij in prikaznij. Ne morem drugače, kakor da preidem zopet na primer oinenjenega pisca francoskega, ker baš razmotrivanje njegovih mislij o tem predmetu me je napotilo, da sem jel ž njiini primerjati v tej zadevi tudi naše ,,moderne" razmere. Vrnimo se k strahu! nBil sem", pravi Rousseau, ,,v stanovanji in na hrani pri protestantskem duhovniku, koji se je zval Lambertier. Drug tni je bil njegov strijčnik, bogatejši od mene; ž njim so postopali tako kot z bogatim dedieem, v tem ko sem bil jaz daleč od svojega očeta uboga sirota. Ta silni strijčnik Bernard je bil velik strašljivec, osobito po noči. Jaz sem že tako zasmehoval njegov strab, da je Lambercier, kojemu je to govoričenje že presedalo, hotel poskusiti mojo srčnost. Neke jako temne jesenske noči da mi ključ od cerkve in nii reče, naj grem na leco po biblijo, kojo je tam pustil. Da poveča moje slavohlepje, doda nekoliko besed, ki so bile take, da mi ni bilo mogoče se uinakniti. Odidem brez luči. Če bi jo bil iinel, mogoče da bi bilo še gorje. Treba je bilo iti preko pokopališča, in šel sem veselo, ker dokler sem na prostevn zraku, nikdar me še ni mučil nočni strah. Odpirajoč vrata, čujem po svodu nek odiuev, zdelo se mi je, da so to glasovi. To uniči mojo rimljansko hrabrost. Otvorivši vrata hočem vstopiti, toda ko sem se prestopil nekolikokrat, ustavim se. Opazivši globoko tmino, koja je bila v tem širnem prostoru, popade me taka groza, da so se mi lasje naježili. Umaknem se ter jo uberem ves drbteč strani. V dvorišči najdem malega psa z imenom Sultana; njegovo dobrikanje me ohrabri. Osramočen zaradi svojega straha se vrnem, hoteč s seboj povesti Sultana, ki pa ni hotel z meuoj. Naglo stopim skozi vrata v cerkev. Ko sem bil notri, popade me strah znova, a tako živo, da izgubim glavo. Dasi je leca bila na desni strani, kar sem dobro vedel, obrnem se to pozabivši ter jo dolgo iščem na levi, zablodim med klopi Sedaj nisem vedel, kje seni. Ker nisem mogel najti niti lece ni vrat, neizrekljivo se zmotim. Tedaj nekje opazim vrata in posrečilo se nii je iziti iz cerkve. Oddaljim se od nje prvikrat čvrsto sklenivši, da ne pojdem več vanjo, kot samo po dnevi. Vrnem se domov. Hoteč vstopiti, spozznam Lambercierov glasni grohot. Že naprej sem mislil, da je to meni namenjeno, in osramočen, ker seni se izpostavil zasmebovanju, ohrkujem se: naj li odprem ali ne. V tetn eujem, kako gospica Lambercierova v skrbi za mene veli dekli, naj vzame svetiljko ter kako se Lambercier odpravlja me iskat v spremstvu mojega neustrašnega druga, kojemu bi kasneje pripisavali vso čast tega podjetja. V tem trenotku izgine ves moj strah, bal sem se sanio, da me v begu ne zalotijo Pohitim, stečem v cerkev. Ne da bi bil zablodil ali se spotaknil, lepo pridem do lece. Stopim na njo, vzamem biblijo ter se vrneiu. V treh skokih sem bil zunaj pozabivši zapreti cerkvena vrata. Brez duška stopim v sobo, vržem biblijo na mizo razburjen; vender mi je srce bilo od radosti, da sem preprečil pomoč, kojo so mi bili odločili. -To" pravi Rousseau, ,,navel sem, ne kot vzgled, marveč v dokaz, da nič ne more boječega človeka bolj ohrabriti kot to, če sliši, kako se v sosedni sobi veselo društvo mirno razgovarja in smeje". Ne bi bili obravnavali strabu, ko bi bil samo zdravju nevaren, stvar bi potem spadala bolj v šolsko higijeno, strah zavira tudi didaktično vzgojo. V nekaki tesnosrčnosti gojenec napreduje v vednostih, ker ga v vsaki samoti nadlegujejo misli o prikaznih, če tudi o belem dnevi. Po noči vpije na pomoč, pogrinja se čez glavo ter poti od saraega strahu. Sam ne spi v sobi za nič. Sploh je takega človeka domišljija napolnjena s samiini fantastičnimi slikarai, duh mu ni nikdar zbran. Ker pa tako radi in povsod poiidarjamo svobodo ter pravimo: človek se uči in poučuj naravno, naravi primerno t. j. po svobodnem naravnem vzoru, kako da bi tudi tukaj ne prepodili iz nižjih slojev našega Ijudstva omotne tinine, teh železnih oklepov, kako da ne bi razbili, ker obdajejo dušo gojenčevo kakor kitajtki zid. Svobodno se elovek razvijaj, svobodno mu bodi obzorj e! Res, da pravijo ljudje: strah ni nič, a vender je skoro vsakega več ali manj strah. Učitelj že stori, kolikor more, a ta napaka ima svoje korenine globoko v narodu; iztrebiti bi je bilo treba najprej od tam, kjer so, in šele potem čuvati, da ne pridejo v mlada nepokvarjena srca. Ta napaka ima z ozirom na priprosti naš narod svoje mazilo tara, kjer je imajo bistvene napake slabe vzgoje: popularizacija pravil praktične vzgoje. Zaceti bi bilo treba skoro tako učiti pravila dobre praktične vzgoje, kot katekizem. V j.dro naroda proderi nauk in vzgled dobre vzgoje, v jedro naroda proderite glasovi o bistvenih napakah narodne vzgoje, v jedro naroda proderi ukaz, vsled kojega mora vsak roditelj slušati glas vesti, kimuveleva: Takovzgajajdeco svojo, sicer zanemarjaš svojo roditeljsko dolžnost in Bogu boš odgovarjal za to. Ivo Trošt — Uazdrto.