144       Čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v
primeri z našim.
Čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v primeri z našim.
Univ. prof. dr. Metod Dolenc.
v •
z nasimi.
Cehoslovaška republika ni v pogledu na kazensko pravo tako zelo razkosana kakor nasa država. Ob svojem postanku so Cehi prevzeli le dvoje prav: stari avstrijski kazenski zakon
r
Čimdalje tem tesnejše, krepkejse in znamenitejše postajajo vezi, ki se pleto med čehoslovaško republiko in našo kraljevino. Pri tem si moramo, če smo pravični, priznati, da stoji čehoslovaški narod v političnem in gospodarskem pogledu povprečno brez dvoma na višji stopnji kakor pa naš. Njegova boljša pozicija se zrcali osobito v zakonodavstvu, tako v materialno-pravnem, kakor tudi še prav posebno formalno-tehničnem pogledu. Ne spuščajmo se v pojasnjevanje tega dejstva, zadosti je, da ga ugotovimo in pristavimo: More nam biti samo v korist, ako ostanejo naše oči vedno paznomotreče uprte v njihovo zakonodavstvo. Ce tudi ni, da bi ^e-to slepo posnemali, gotovo pa je, da so nam baš Čehi tisti narod, ki nam lahko služi za pobudo in kontrolo legislatoričnih idej.
r
Zato mislim, da bo prav, ako predočimo baš v času, ko se pripravlja preosnova našega kazenskega zakonika, vodilne ideje čehoslovaškega načrta za splošni del kazenskega zakonika in jih primerjamo vsaj kurzorično in v najširših potezah
čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v
145
primeri z nasim
Z vsemi znanimi novelami in pa ogrski kazenski zakonik iz 1. 1878. (odnosno glede prestopkov iz 1. 1879.). L. 1920. je sklicalo ministrstvo za pravosodje veliko komisijo, da odda svoje mnenje glede poenotenja kazenskega prava. Ta se je izrekla za to, da naj se čimprej udcjstvi celokupna preosnova kazenskega prava. 14. junija 1920. je bila izvoljena komisija za izdelavo načrta: tvorili so jo univ. profesorji dr. Jaroslav Kallab, dr. Avgust Mifička in dr. Josip Prušak pa sekcijski svetnik dr. Albert Milota. Seje je otvoril sam minister za pravosodje dr. Avgust Popelka; poleg imenovanih, od katerih pa je Prušak kmalu zbolel in umrl, udeleževala sta se sej z delnimi referati tudi še sekcijska šefa dr. Emerik Polak in dr. Avgust Rath. Delo je šlo gladko izpod rok in že v maju 1921. je bil ministrstvu za pravosodje predložen načrt za splošni del ka-
zenskega zakonika o hudodelstvih in pregreških (§§ 1
132),
a v septembru 1921. je izšel že v tisku.^) Iz publicirane obraz-ložbe k načrtu smo izvedeli, da se namerava izdati še poseben osnutek zakona glede prestopkov, da se olajša svoječasni prehod judikature glede prestopkov v upravnokazenski zakon. Splošni del tega zakona glede prestopkov je natiskan v izdaji načrta za hudodelstva in pregreške in vsebuje v 17 paragrafih razlike od splošnega dela za hudodelstva in pregreške. Napoveduje se tam še osnutek tretjega zakona o mladinskem kazenskem pravosodstvu in četrtega o vojnem kazenskem pravo-sodstvu.
Bodi takoj pripomnjeno, da naš osnutek za edinstveni
kazenski zakonik
odslej ga hočemo označevati s kratico
shs-nkz
že po svojem obsegu diferira od čehoslovaškega
načrta (čs-nkz); sicer shs-nkz takisto odvaja prestopke od hudodelstev in pregreškov, ali prepušča jih popolnoma, torej tudi glede splošnih določil posebnemu zakonu o policijskih prekršajih. Ravnotako malo se ozira shs-nkz na vojno pravo. Temu nasproti pa spaja mladinsko kazensko pravo s splošnim
') v izvirniku se glasi naslov načrta: »Zatimny navrh obecne časti trcstnilio Zakona. Vydalo Ministerstvo Spravcdlnosti češkoslovcnske re-publiky. Nakladem ministerstva Spravedlnosti.« 1921. Str. 1—27. K temu še: »Oduvodneni k zatimnemu navrhu« itd. Str. 1—46.
pride
10
146     ¦ Čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v
primeri z našim.
^) Glej Archiv za Dravne i društvene nauke, 1921., str. 453—480. Avtor: dr. N i k o O g o r e 1 i c a.
V eno organično celoto. Bistvena razlika med čs-nkz in shs-nkz obstoji glede snovnega obsega tudi v tem, da prinaša prvi v splošnem delu zelo podrobne predpise o izvršitvi kazni na prostosti, dočim jih drugi povsem odkazuje posebnemu zakonu, za katerega je osnutek že izdelan in uradno publiciran.-)
MisUm, da je bolje, če se najlažji abstraktni, brez konkretne premembe reda človeške družbe učinjeni prekršaji prepustijo policijskemu ali upravnemu sodstvu, da pa baš radi tega ni treba že v kazenskem zakonu uvajati splošne predpise za prestopke. Ravno tako sem nazora, da so predpisi za mladinsko pravosodstvo na vsak način v tako ozkem stiku s splošnimi, da jih ne kaže odvajati. Pač se mi pa vidi združitev civilnega in vojaškega kazenskega zakonika v eno organično celoto (po vzorcu nemško-avstrijskega zakonika) srečna misel, ki bi bila vredna posnemanja.
Daljnja razlika vnanje narave med čs-nkz in shs-nkz je še ta, da ima prvi po vzorcu avstrijskega predhodnega načrta v svojem § 13 dvajset avtentičnih interpretacij raznih zakonskih izrazov, kakor n. pr. kraj dejanja, javnost, sila, starši, otroci (tudi nezakonsko rojstvo je vseskozi upoštevano), deca (do 14 leta), dorasli (nad 18 let stari), mladostniki (od 14 do 18 leta), javna oblastva, premakljiva stvar (sem šteje tudi električna sila), opojne pijače itd. Brez dvoma je to zelo praktično in zato priporočljivo.
V naslednjih vrsticah se hočemo pečati s podrobnejšimi problemi splošnega dela. Red, katerega se držimo, je oni iz čs-nkz.
Razdelitev kaznivih dejanj. Utemeljitev k načrtu nam pove, da stoje avtorji na stališču triparticije (trihotomije), ampak docela v drugem smislu, kot je zastopana v avstrijskem in ogrskem zakonu, da, ta triparticija je v bistvu biparticija, kakor je provedena v norveškem, nizozemskem in italijanskem zakonu in švicarskem osnutku. DeHjo se kazniva dejanja prvič
čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v
147
prmien z naiim.
na kriminalna, ki rušijo ali ogrožajo pravni temelj na telitovit način, drugič na nekriminalna, ki take odvažnosti nimajo, pa je vendarle potrebno zasledovati jih radi ohranitve javnega reda. Prva skupina je predmet zakona o hudodelstvih (zločin) in pregreških (pfečin), druga pa o prestopkih (pfestupek). Druga skupina ostane za sedaj še v pristojnosti sodišč, pripade pa pozneje upravnemu kazenskemu sodstvu. Razloček med hudodelstvi in pregreški v prvi skupini pa ni niti način niti stopnja okrnjenja pravne dobrine, ampak edinole narava nagiba. Dejanje, ki ni započeto iz nizkotnega motiva, ni hudodelstvo, pa naj pomeni še tako vehko škodo za družbo. Ce treba, naj se kaznuje z dolgotrajno kaznijo na prostosti, pa vendar ni onečaščujoče hudodelstvo. Vprašanje, ali je nagib nizkoten, hoče zakonodajalec rešiti v naprej le pri malokaterih deliktih avtoritativno. Za to se naj glasi pri največ kaznivih dejanjih (seveda razen prestopkov) alternativno onečaščujoča kazen voze (žalaf, Kerker) a 1 i neonečaščujoča kazen ječe (vezeni, Oefangnis), sodnik pa naj odloči, ali gre za hudodelstvo ali za pregrešek. Vezan je pri tem le na eksempUfika-tivno legalno interpretacijo nizkotnosti motiva, ki je podana, če izhaja delo iz grde sebičnosti, sirovosti, delomržnosti, brez-sramnosti, hudobnosti ali kakšnega drugega takega motiva. Razlika med vozo in ječo je jako značilna osobito pri izvršitvi kazni; obe morata biti popolnoma ločeni. Izguba grajanske časti je možna le pri obsodbi radi hudodelstva, obligatorična pa, če traja kazen voze najmanj eno leto. (O uporabi smrtne kazni bomo govorili pozneje.)
Predočimo si bistvene predpise shs-nkz! Kazniva dela najlažje vrste, o katerih smo že govorih in jih označili za samo
F
abstraktne prekrsaje splošnih predpisov za red človeške družbe, bodo spadala v kompetenco policijskega pravosodstva. Kaj je pregrešek, kaj hudodelstvo, ne bo predpisaval zakonik za vsak delikt posebej, ampak določevalo se bo to po vrsti kazni, določenih za posamezna kazniva dela. Kazni so dvojne: onečaščujoče, namreč smrt, robija, strogi zapor, in neoneča-ščujoče, namreč zatočenje, zapor in globa. Prva skupina kazni je zagrožena za kazniva dejanja, storjena iz dobičkaželjnosti
10*
148
F
in drugiti prezirljivili motivov. Smrt, robija in zatočenje so kazni za liudodelstva, druge za pregreške.
Vidi se, da slonita oba načrta na isti osnovni ideji, a da prepušča čs-nkz več slcbode sodnikom, dočim prevzema shs-nkz nalogo razrešitve vprašanja o nizkotnosti motivov sam. Teoretično-psihologično je stališče čs-nkz pravilnejše, ali bo pa v praksi dobrili sadov obroditi moglo, o tem bi podvomil. Motiv je stvar psihologije, psihologična dejstva se morejo ugotoviti le na podlagi neposrednosti dokazov; kako bo z ugotovitvami glede motivov v višjih instancah? Ako se prepusti vse prvi instanci, nastane lahko velika neenotnost judikature
¦ r
in s tem
mnogo krivic.
Časovna veljavnost kazenskih zakonov. Čs-nkz stoji na stališču, da velja izdani kazenski zakon tudi za kazniva dejanja, učinjena pred izdanjem kazenskega zakonika, ako je bilo tisto dejanje ob času storitve že kaznivo in kaznivost ni ugasnila še pred nastopom veljavnosti novega zakona. Trpež kazni na prostosti ne sme biti daljši, nego je bilo določeno ob času storitve, vrsta kazni pa se ravna po novem zakonu. Pri denarnih kaznih starejšega zakona glede dejanj, za katera novi zakon določa kazen na prostosti, naj se izreče ta poslednja kazen po najnižji meri zakonovih postavk. Vse to veljaj, tudi ako je došlo do razsodbe pred uveljavljenjem zakona, ako naj pride poslej do nove odločitve v sami stvari. Takisto je določeno-
glede vprašanja o upravičenosti za obtožbo. Kazni, katere so bile izrečene in se izvršujejo po starem zakonu, naj se po izpremembi zakona, če je milejši, omilijo s posebnim rešenjem sodišča. To veljaj tudi za smrtno kazen.
Naš osnutek ima namesto vseh teh detajliranih predpisov eno samo določilo, da naj se, ako je bil zakon menjan, uporablja blažji zakon. Na vmesne zakone, ki so prišli že ob veljavo, se ne ozirata ni eden ni drugi načrt. Brez dvoma je čs-nkz teoretično pravilnejši ali v praksi se po svojih posled-kih ne bo mnogo razhkoval od onih po shs-nkz. Kazalo pa bi^ da se tudi v naš načrt vmestijo določila o posledicah izmenjave zakona glede pravnomočno izrečenih kazni.
primeri z našim.
Čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v
čehoslovaški naČrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v       149
pnmeri z našim
Osebna in lirajevna veljavnost Icazenskega zakonika.
Temeljno določilo čs-nkz pravi, da veljajo predpisi kazenskega zakonika tudi za vojake, če v tem zakonu samem ni kaj drugega rečeno. Utemeljitev je kratka: demokratična republika ne pripušča razločkov med državljani.
Inače je uveljavljeno teritorialno načelo, kombinirano s personalitetnim, realnim in z načelom svetovnega pravosodja. Perscnalitetno načelo se uporablja skoro brez utesnitve, realno (zaščitno) pa ima tudi zelo velik obseg. V inozemstvu storjena hudodelstva in pregreški se zasledujejo le, če so kaznivi v obeh državah, če pa je storilec inozemec, le na odredbo pravosodnega ministrstva. V inozemstvu storjeni delikti se zasledujejo brez utesnitve samo, če spadajo pravne dobrine pod zakonito zaščito (ti zaščitni delikti še niso definitivno ustanovljeni, ker še ni zasnovan posebni del kazenskega zakonika), če so tako- " zvani svetovni delikti ali pa, če je zasledovanje zajamčeno z meddržavnimi pogodbami. V inozemstvu prebita kazen izključuje v nekaterih primerih (n. pr. pri svetovnih deliktih ino-zemcev) novo zasledovanje, v drugih primerih se vračunava. Če je bil storilec v inozemstvu oproščen ah če mu je bila kazen odpuščena, se sme navzlic temu uvesti na odredbo justičnega ministrstva kazensko postopanje. S tem se hoče sprečiti efekt miorebitnega navideznega postopanja v inozemstvu.
V shs-nkz so v splošnem uveljavljeni isti principi kaznovanja (pozitivna stran); izjeme, kjer kazni ni, so tu še pre-ciznejše. Nekaznovanje iz bojazni, da inozemsko sodišče ni postopalo pravilno, ampak le navidezno, se mi vidi nekakšna uzakonjena internacijonalna nezaupljivost, ki vsebuje brez potrebe kali konfliktov. Zato bi je ne priporočal.
Izročitev. Tu ima čs-nkz podrobna določila, o katerih se mi zdi, da bi spadala mestoma bolje v kazenskopravdni po-stopnik. Temeljno določilo mu je, da treba obojestranske kaznivosti in da se priznava ob izrecnem pridržku izročujoče države princip spccialitete. Tak pridržek, ki izključuje kaznovanje radi drugih deliktov nego izročitvenih, je obligatoren, ' če se izroči tuzemec izjemoma s pristankom justičnega ministra, inače pri inozemcih pa je fakultativen, od preudarka sodi-
f
150
Čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v
primeri z našim.
šča odvisen. Pri tuzemcih je nadalje obligatoren pridržek, da se izročenec ne sme kaznovati strožje, nego je ustanovljeno v domačem zakonu. Radi političnih in z njimi naravnost (primo) v zvezi stoječih deliktov ne sme biti nihče izročen. Za vsako drugačno vrsto izročitev, kakor jo predpisuje kazenski zakon, je treba odobritve s posebnim zakonom.
Po našem načrtu dobimo le dve določili, prvo, da se tuzemec nikdar ne izroči, drugo da se niti inozemec ne izroči radi pohtiČnih deliktov. Dostavek glede deliktov, ki so s političnimi delikti naravnost v zvezi (koneksni delikti) v čs-nkz, ki se utegne tudi pri nas po logični interpretaciji smatrati za podan, je pogrešen. To je dokazal prof. Čubinski (Problemi izjednačenja itd., stran 29-31). Glasil naj bi se z ozirom na stališče, ki so ga zavzeli kongresi instituta mednarodnega prava v Oxfordu in Oenevi pa mednarodna konferenca v Rimu tako, da je izročitev radi deliktov, ki stoje s političnimi v zvezi ali pa radi težkih hudodelstev, ki so storjena zoper temelje vsakega društvenega reda (anarhistični delikti), dopuščena, tudi če izvirajo iz političnih nagibov, razen če bi bila izročitev s pogodbo izključena.
Da bi nekatera določila o predpostavkah izročitve spadala v kazenski red, smo omenili že uvodoma.^)
+
Pogoji kaznivosti. I. Jasno odklanja čs-nkz odgovornost za posledice^) (odpovednost za vysledek, Erfolgshaftung) in se priznava brez pridržka k načelu odgovornosti za krivdo (odpovednost za vinu, Schuldhaftung). Oblik krivde pozna pa troje: namen (umysl), zavestna krivda (vina vedo-ma) in pa nemarnost (nedbalost). Namen se krije z istoimenim našim pojmom, zavestna krivda (zavestnost, Wisentlichkeit)
Za našo pravo glej »Novi krivični postupak. Pravni pregled,« Beograd, IL knjiga, str. 153—155.
¦*) Glej moj članek »Osnovne ideje italijanskega prednačrta za kazenski zakonik« v Pravnem Vestniku, Trst, 1922, str. 33—40. Avtor tega prednačrta Ferri stoji dosledno na stališču socialne nevarnosti,
odklanja vsako osebno odgovornost ter določa namesto kazni — sankcije (sanzioni).
čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v       151
V ¦
primeri z nasim
pa je podana, ako storilec ravna, zavedajoč se vseh okolnosti, ki tvorijo kaznivost dela. Nemarno postopa, kdor se ne posluži tiste previdnosti, katero opazovati je dolžan ah katera je od njega zahtevana po okolnosti primera. Velika nemarnost je podana, če je storilcu znano, da utegne njegovo dejanje voditi do posledic, ki jih navaja zakon. Srednja oblika »zavestne krivde« naj se uvede kakor nadomestilo za »eventualni namen« in se razlikuje od namena, ker zahteva zavesti velike gotovosti, da bodo posledice nastopile, ne uključuje pa hotenja posledic, a od nemarnosti jo loči, da je zanjo treba zavesti gotovosti in ne samo možnosti nastopa posledice.
Ce nastopi hujša posledica, kakor jo je nameraval storilec, bodi zanjo odgovoren le, če jo je zakrivil z veliko nemarnostjo, torej če si je bil v zavesti, da utegnejo te posledice nastopiti.
Subjektivno stališče čs-nkz se zrcali dalje v tem, da stavlja v enako vrsto kaznivosti okrnjenje in ogroževanje pravne dobrine, poskus in dognano dejanje. Za poskus treba dejanja, ki resno kaže storilčev sklep, storiti zločin (subjektivna teorija). Pripravljalna dela, osobito nabava orodja, izsledba prikladne prilike so kazniva samo pri tistih deliktih, za katere zakon to sam navaja. Prostovoljni odstop učini nekaznivost i pri poskusu i pri pripravljalnih dehh. Ni pa odstop prosto-voljen, če je bil izvršen radi tega, ker je bilo dejanje odkrito ali ker je nastopil zadržek, ki je težko premagljiv, čeprav le po mislih storilca. Poskus je pri prestopkih nekazniv, če gre
za dejanje, na katero je stavljen zapor samo od 14 dni do 3 mesecev.
Shs-nkz odklanja poznano dvodelbo doloznih dejanj, kakor jo zastopata Loeffler^) in Mifička^) že davno, ter združuje namen in zavestno krivdo v eno samo obliko, rekoč da je dejanje učinjeno namenoma (umišljaj), ako je storilec njegovo
^) Glej njegovo delo »Schuldformen des Strafrechtes« iz 1. 1895.
•) Glej njegovo delo »Die Formen der Strafschuld und ihre gesetz-liche Regelung« (1903). Na to svoje delo se sklicuje Mifička izrecno v referatu »Die Strafrechtsreform in der tschechoslovakischen Republik«, Sch\veiz. Zeitschrift fiir Strafrecht, Bern, 1922, str. 18—38.
152
Čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika
primeri z našim.
izvršitev iiotel, l^akor tudi, ako si je, predvidevajoč zabranjeno posledico, ki more iz njegovega dela nastopiti, usvojil njen nastop brez ozira na to, ali jo je želel ali ne. Nemarnost pa
L
je definirana tako, da je kaznivo delo iz nemarnosti (nehat) storjeno, i ako je storilec naprej videl nastopivšo posledico, pa je lahkomišljeno menil, da jo more odkloniti, i ako ni predvideval nastopivše posledice, pa bi jo bil po svojih osebnih okolnostih moral ali mogel predvideti. V obeh primerih (dolus ter culpa) pa se krivda ne sme vračunati, če storilec ni vedel za vse okolnosti, ki spadaja k pojmu dotičnega kaznivega dejanja. Če je posledica težja, kakor je bila nameravana, pa za tako zakon predpisuje strožjo kazen, se sme ta kazen izreči le, ako je nastopivšo posledico pripisati krivcu vsaj v nemarnost.
Kakor se vidi, shs-nkz baš tako odkrito prihvača dolus eventualis, kakor ga čs-nkz odkrito odklanja. Kazenski zakonik je izdelan predvsem za praktične potrebe. Tudi eventualni namen je zavestna krivda in narobe. Za intenziteto krivde ni toliko merodajna zavestnost storilca, ampak njegovo zlo hotenje, ki utemeljuje potrebo poboljšanja in pa stopnjo opasnosti storilca. Naj torej lie moti označba pojma, če je le pojem pravilno ustanovljen. Odgovornost za eventualno nastopivšo hujšo posledico pa je itak v obeh načrtih popolnoma enako ustanovljena.
Glede problema poskusa bi le omenil, da stoji shs-nkz na stališču subjektivne teorije, kaznuje se pa poskus pri pregreških samo, če je to v zakonu izrecno navedeno.
II. Stvarna zmota se presoja po čs-nkz dosledno po predstavi storilca in ne samo, kolikor je storilcu v prid. Ako je zmoto zakrivil nemarno, je zato odgovoren, če je nemarno dejanje kaznivo. Po shs-nkz ni odgovoren tisti, ki pri izvrševanju dejanja pomotoma misli, da obstoje okolnosti, po katerih bi bilo dejanje dopustno, ako bi v resnici obstojale. Ce je zmota nemarno zakrivljena, odgovarja za delo, ako je zanj kazen predpisana. Na videz sta obe določili različni. V resnici pa se ujemata v tem* da odklanjata obe načelno v starejših avstrijskih načrtili, v norveškem in švicarskem načrtu
čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v        153
primeri z našim.
se nahajajoče določilo, da je dejanje po predstavi storilca presojati le, kolikor je to njemu v prid. Tak dostavek je namreč odveč, ako se zahteva za naklep zavestnost vseh dejanskih sestavin, ki tvorijo pojem kaznivega dejanja. Da se vjemata čs-nkz in shs-nkz, pa razlikujeta od švicarskega načrta, moremo razvideti na primeru: Mati meni, da je dete mrtvo, pa ga vrže v vodo, kjer se šele zaduši. Po obeh načrtih ni to detomor, ampak — eventualno — če se ni dovolj prepričala,
+
nemarnost. Narobe, mati meni, da je otrok živ, pa ga vrže v vodo, da se vtopi, v resnici pa je otrok že prej umrl. Po čs-nkz in shs-nkz gre za poskusen umor, kar odgovarja popolnoma naravnemu razumu, po švicarskem aU avstrijskem načrtu pa bi bila mati prosta kazni, kajti objektivno je dejanje ne-kaznivo, ali presoja po predstavi storilke bi bila njej v škodo!
Pravna zmota se tretira v čs-nkz tako: Ako je kdo smatral, da njegovo dejanje ni protivno pravnemu redu, pa je njegova zmota vsled posebnih okolnosti opravičljiva, sme sodišče kazen izredno omiliti, pri prestopkih celo opustiti. V shs-nkz stoji na čelu določilo, da neznanje ali nepravilno pojmovanje kazenskega zakona nikogar ne opravičuje, vendar dovoljuje naslednji stavek, da sme sodišče z ozirom na prihke, ob katerih je bilo dejanje izvršeno, izreči blažjo kazen. Dasi bistvene razlike v efektu določil obeh načrtov ni, je vsekakor opredelba pravne zmote v čs-nkz točnejša. Vendar bi bilo razmišljati, ali ne bi kazalo dati vsaj v manjših primerih sodišču na prosto, da kazni sploh ne izreče.
¦
III. Glede v r a č u n 1 j i v o s t i bi na kratko omenili, da sledi čs-nkz, kar motivi sami poudarjajo, avstrijskemu in švicarskemu načrtu: Kdor... vsled duševne bolezni, slaboumnosti ali brezzavestnosti ne more spoznati brezpravnosti (Unrecht) svojega dejanja itd. Naš načrt pa sledi ruski obliki. Kdor... ni mogel pojmiti prirodo in značaj svojega dejanja itd. Naše določilo se mi zdi prikladnejše; pod prirodo se razume fizična priroda dejanja, pod značajem pa pravi karakter dejanja, to je da je isto zabranjeno z zakonom.
Ob zmanjšani vračunljivosti sme sodišče po čs-nkz kazensko postavko znižati za eno stopnjo; pod okoliščinami sme
čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v
primeri z našim.
se storilec, ki je spoznan za krivega, oddati v zavod za bolne jetnike, da tam kazen prestane. Po shs-nkz je sodišče pri zmanjšani vračunljivosti upravičeno, kazen omilitt po svobodni oceni, to je ono ni vezano ne na vrsto ne na mero kazni, ki je predpisana v zakonu. Slednje določilo ni samo-širše, za prakso prikladnejše, ampak tudi teoretično pravilnejše, ker raznih gran nevračunljivosti zakonodaja ne bo mogla nikdar opredehti, ampak mora prepustiti to sodišču.
IV. Glede izključitve proti pravnosti in kaznivosti ustanavlja čs-nkz načelno, da ni kazni za dejanje,, ki se znači za redovito izpolnitev uradne ali poklicne dolžnosti ali ki je sicer po pravnem redu zapovedana ali dovoljena. K takim primerom izključitve protipravnosti šteje silobran (obrana) in stanje nujne sile (nouze). Pri obeh ščiti zakon^ enakomerno vsako pravno dobrino, pri obeh zahteva primernost odpornega dejanja, da postane nekaznivo. S tem je podana za sodišče široka možnost, da preskusi prav vse okolnosti in odloči samo, ali je odporno dejanje še socialno in zato nekaznivo. Pri stanju nujne sile se kaznivost izrecno izključuje,, ako se sme po pravici in po vesti zahtevati (»Ize-li od toho . . . služne zadati), da se vzdrži takega dejanja ali pa, da je ogro-ženi dolžan podvreči se taki nevarnosti. Opravičljivi eksces^ silobrana je nekazniv, za eksces ob stanju nujne sile pa se sme-uporabiti izredna ublažitev kazni.
Shs-nkz se zlaga glede silobrana skoraj povsem s čs-nkz, le glede prekoračenja silobrana gre še dalje in prepušča sodi--šču kaznovanje po svobodni oceni. Glede stanja nujne sile tiči" razlika med obema načrtoma v tem, da shs-nkz izrecno formulira kot zahtevo za nekaznivost, da okrnjena pravna dobrina, ki se je povzročila z odpornim dejanjem, ne sme biti večje vrednosti ali važnosti, nego opasnost. Stahšče shs-nkz je jasnejše, priporočljivejše.
V. Udeležba (učastenstvi) je po čs-nkz vsako sode--lovanje z navajanjem, svetom, pritrdilom, obečanjem ali dajanjem pomoči ali siceršno nalaščno dejanje za hudodelstvo ali pregrešek ali pri teh in kakor tako kaznivo, samo da je nalašč (z naklepom) storjeno (umyslne). Načelno se kaznuje-
čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v       155
primeri z našim
tako kakor glavni delikt in nezavisno od le-tega. Vendar sme sodišče, če je sodelovanje bilo le malenkostno in če kaže, da zasluži storilec le majhno kazen, znižati kazensko postavko. Vse to velja tudi za nasnovača. Slednji pa se kaznuje lahko z eno stopnjo višje, ako je nasnoval nekoga vedoč, da je ta neoporečen ali pa da še ni 18 let star. Glede kaznivosti po-skuša udeležbe in nekaznivosti prostovoljnega odstopa veljajo obči predpisi. Pri prestopkih je kaznivost udeležbe toliko omiljena, da pri najmanj kaznivih prestopkih ni treba kazni. Osebne lastnosti, prilike in okolnosti izključujejo, zmanjšujejo ali zvišujejo kaznivost le pri tistem, pri katerem se najdejo.
Shs-nkz ne našteva načinov udeležbe, pač pa razlikuje razne njene oblike: 1. nasnovača, ki ga kaznuje kakor storilca, vendar pri neuspelem nasnovanju k hudodelstvu aH pregrešku (poskus) blažje; 2. pomagača, ki more biti blažje kaznovan; 3. zavodilca, ki zavede koga drugega, da iz nemarnosti izvrši kaznivo dejanje; 4. pomagača, ki nalašč pomaga, da izvrši drugi dejanje iz nemarnosti. V primerih 3 in 4 se smatra po-magač, oziroma zavodilec za neposrednjega storilca. V načelu sta oba načrta složna. Naštevanje načinov udeležbe v čs-nkz je pač odveč, v shs-nkz pa poudarjanje oblik 3. in 4. Ako se smatra nalik čs-nkz in shs-nkz delovanje nasnovača ali pomagača za samostojno dejanje, potem je itak samo ob sebi umevno, da odgovarja nasnovač aH pomagač za tako delo samostojno po svojem naklepu. Shs-nkz je'sprejel te točke le, »da bi samostalnost učešča bila što jasnije istaknuta«'^). Vsekakor ti dve obliki udeležbe v praksi ne bodeta igrah skoraj nikakršne vloge.
Obtožba. V obeh načrtih se ustanavlja enako četvero likov obtožbe: 1. javna obtožba, 2. javna obtožba na predlog, 3. javna obtožba po odobrenju, 4. zasebna obtožba. PodeHtev posameznih deliktov na vrste obtožbe pripade posebnemu delu kazenskega zakonika. Odobrenje pritiče po čs-nkz tudi posameznim osebam, n. pr. oklevetanim javnim funkcionarjem, po shs-nkz le oblastvom. Predlog na kaznovanje (drugi lik)
') Glej Projekat i Motivi Kaznenog zakonika za Kraljevinu Srbiju, 1910, str. 214.
156        ČehoslovaŠKi načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v
primeri z iiašim.
je v obeh načrtih vezan na prelcluzivni rok treh mesecev. Zasebna obtožba zastara subjektvino po čs-nkz v šestih tednih, po shs-nkz v treh mesecih. Po čs-nkz smejo vložiti nedoletniki zasebno obtožbo ali staviti predlog za kaznovanje sami brez sodelovanja zakonitega zastopnika, če so izpolnili 18. leto, po shs-nkz pa že po 16. letu. Slednje določilo v shs-nkz ni v skladu z njegovimi določih o takozvani absolutni vračunljivosti, ki nastopi šele z 18. letom, in ga bo pač treba izpremeniti, kakor je to določeno v čs-nkz.
Pozdraviti je določilo čs-nkz, da naj neha pri nasprotno prizadetih zasebnoobtožbenih deliktih rok za vložitev nasprotne zasebne obtožbe s koncem dokaznega postopanja, v glavni
razpravi, ki je bila odrejena na prvo zasebno obtožbo. V shs-nkz (posebni del) imamo le določilo, da se sme pri nasprotnih zasebnih obtožbah kazen za povrnjeno žalitev, ako ta ni večje važnosti od prve, obema strankama odpustiti. S tem pa še ni sprečeno šikanozno zavlačevanje zasebne obtožbe do konca subjektivne zastaralne dobe, da bi m.edtem nasprotna obtož-bena pravica prestala.
Prestanek kaznivosti in kazni. Vzroki prestanka kazni-
vosti in kazni so po čs-nkz: a) smrt obdolženca, b) pomilostitev, ki pa nima vpliva na očuvalna sredstva niti na zasebno-pravne zahteve; postranske kazni in dolžnost povrniti stroške kazenskega postopka so odpuščene le, če je to v rešenju prezi-zidenta republike naravnost odrejeno; c) zastaranje: doba pri hudodelstvih 6, 12 in 20 let, pri pregreških 2, 4, 6, 8 let. Odločuje konkretna kazenska postavka. Prestopki zastarajo v šestih mesecih. Začetek zastaralne dobe se šteje od zaključka kazenskega delovanja ne glede na nastop učinka. Njen potek je prekinjen, če se podvzame zoper obdolženca kakršenkoli pre-ganjalni akt. Ako pa je redna zastaralna doba prekoračena za polovico in znaša pri hudodelstvih in pregreških najmanj pet let, pri prestopkih najmanj dve leti, nastopi — po švicarskem vzorcu — absolutno zastaranje. Tudi izvršitev kazni zastara. Zastaralna doba se šteje po meri označene absolutne zastaralrie dobe, toda ne od pravnomočnosti razsodbe, ampak od svršetka kaznivega delovanja, češ, ne sme biti odvisno od naključja,
Čelioslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v
15/
V •
primeri z nasim
kdaj se konča kazenski postopek z obsodbo. Očuvalna sredstva
so od zastaranja izvzeta, toda sodišče ima pravico sklepati o tem, ali jih ne kaže opustiti, ker niso več potrebna.
Shs-nkz ne govori nikjer o smrti obdolženca niti o pomilostitvi, ker smatra to snov za sestavni del kazenskega postop-nika. Glede zastaranja pa odreja redno zastaranje, odklanja absolutno zastaranje, pozna zastaralne dobe za preganjanje od treh do 25 let, pri zastaranju izvršitve kazni, ki se pa prične z dnem pravnomočnosti razsodbe, od dveh do 30 let. Podrobnosti navajati v okviru tega informativnega članka ne kaže. Ze iz primerjanja navedenih določil se vidi, da so razlike deloma načelne. Najvažnejša razlika glede pričetka zastaralne dobe pri izvršitvi kazni se mi zdi v čs-nkz pogrešena; saj ni nobenega pametnega razloga za to, da se država odpove svojemu zahtevku na izvršenje kazni, ki se porodi z razsodbo, samo zato prej, ker je storilec znal zavlačevati uspešno preganjanje in obsodbo radi storjenega dehkta.
Rehabilitacija. V tej snovi zavzema čs-nkz zanimivo stališče. Pozna izbris obsodbe (vymaz odsouzeni, Loschung der Verurteilung) in pa razdolžbo ali uničbo obsodbe (zahlazeni odsouzeni, Tilgung). To pomeni dvoje stopenj rehabilitacije: prva, nižja, izbris se zaznamuje v kazenskem registru in ima za posledico, da se kaznovanje pove pač sodišču, drugim oblastvom pa se sme izdati le, kadar gre za podelitev ali odtegnitev javne službe. Obsojeni ne sme pred sodiščem, pač pa sme drugod svojo kazen zamolčati. Druga, višja stopnja rehabili-tacije, razdolžba ima za posledico upostavitev neoporečnosti. Doba, v kateri se je moral obsojenec glede svojega življenja obnesti, se določa po faktičnem trpežu kazni in znaša pri izbrisu dvojno, pri razločbi pa trojno mero trpeža, vendar je najmanjša doba po številki določena, in sicer pri hudodelstvih za prvo stopinjo 8 do 15, za drugo 12 do 20 let, pri pregreških 5 do 10^ odnosno 8 do 15 let, pri prestopkih 3, odnosno 6 let.
Poleg rehabilitacije pozna čs-nkz še upostavitev v grajanske častne pravice (navraceni prav občanskych) in v pravico izvrševati obrt ali poklic. Le-ta nastopi fakultativno po preteku dveh tretjin stranske kazni, kakor je bila ustanovljena z raz-
/
158       Čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v
primeri z našim.
sodbo, vendar ni dopustna prej, nego po treh letih od izvršitve glavne kazni.
V shs-nkz je zadnji institut — upostavitev —• sprejet kakor v čs-nkz, le doba dobrega ponašanja je daljša. Inače pa pozna shs-nkz rehabilitacijo samo kakor enoten institut v splošnem tako, kakor je v avstrijskem zakonu z dne 18. marca 1918. urejen. Razlika pa je osobito v tem, da je rehabilitacija dosegljiva le na prošnjo obsojenca, dočim avtomatične in pomilostit-vene rehabilitacije (§ 4. in 6. cit. zak.) ni. Ta določila bodo za socialne razmere v naši državi umestnejša, ker so enostavnejša in priprostemu narodu dojmljivejša.
Kazen, očuvalna sredstva, odmera, pogojna obsodba. Po
čs-nkz so glavne kazni voza, ječa, zapor, denarna kazen; stranske kazni globa, zaplemba, prisilno delo, poostritev kazni na prostosti (pri hudodelstvih in pregreških ne sme presegati enega leta, pri prestopkih treh dni) s postom ali trdim ležiščem, izguba grajanskih časti in pravic, prepoved izvrševanja obrta aH poklica, izgon inozemca, kvalificiran razglas razsodbe. Voza in ječa imata glede trpeža načelno vsaka po petero postavk, n. pr. od 1 meseca do 1 leta, od 1 leta do 3 let, od 2 do 8 let, od 5 do 12 let itd. Pomniti je, da smrtna kazen ni navedena med glavnimi kaznimi, ampak med določili za odmero kazni. Če stori kdo v dosmrtni vozi nov zločin, na kojega je stavljena dosmrtna voza, odredi se namesto poslednje kazni smrtna kazen. Storilci, ki še niso izpolniU 21. leta, se kaznujejo namesto z dosmrtno vozo z vozo od 10 do 20 let.
Očuvalna sredstva (zabezpečovaci opatreni, Sichernde MaBnahmen) so: odkazanje na prisilno delo, odkazanje v zavod -za na duhu bolne jetnike, odkazanje v zavarovaHšče, prepoved obiskovanja gostilen, konfiskacija predmetov ne glede na izid kazenskega postopka zoper gotovo osebo.
Odmera kazni se vrši v mejah zakonitih postavk po krivdi oziraje se na nagibe dejanja, dotlejšnje življenje in verjetni učinek kazni. Ob izberi med vozo in ječo postopa se v zmislu že razpravljanih navodil (glej gori odstavek Razdelitev kazenskih dejanj). Ob izberi med prostostno in denarno kaznijo je odrediti prostostno kazen, ako je bil obdolženec že prej obsojen
Čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v
159
V •
pnmeri z nasim.
radi gotovili prestoplcov. Določilo »že prej« ni neomejen čas: povratek se namreč ne šteje, ako je od konca prejšnje kazni do novega kaznivega dejanja preteklo pri hudodelstvih in pregreških 5 let, pri prestopkih pa vsaj 3 leta. Preiskovalni zapor se vračunava, če je bil nezakrivljen, toda pri kaznih voze le po dveh tretjinkah, če pa presega voza najmanj eno leto, pa sploh nič. Storilec izpod 30 let, ki bi dobil po zakonu vozo od najmanj 1 do največ 8 let, katerega pa smatra sodišče za sposobnega poboljšanja, sme se kaznovati po gotovi nižji zakoniti meri, ter sme svojo kazen prebiti v poboljševalnici za dorastle. Resnično trajanje take kazni se določi potem po uspehih od-goje. Pri povratku, ki pa ne sme pasti izven že označene dobe 5, oziroma 3 let, se sme ako gre za enaki nizkotni delikt, kazen odmeriti po za eno stopnjo višji postavki. Pri kaznivih dejanjih, storjenih obrtoma ali pa iz navade, sme sodišče uporabiti za dve stopnji višjo postavko. Po dvakratnem kaznovanju z vozo nad 3 leta se kazen za povratek k novemu hudodelstvu, za katero je zagrožena kazen od najmanj 1 leta, more, če pa je zagrožena kazen od najmanj 5 let, mora izreči dosmrtna voza.
L
Pri konkurenci deliktov se ne uporablja absorbcijski princip, ampak po vzoru ogrskega zakona kumulacijski v zvezi s poostritvijo.
Pogojna obsodba je načelno sprejeta. Izključena je, ako ji nasprotuje važen javen interes, ako je izrečena voza nad 6 mesecev ali ječa nad 1 leto, aH če je bU obdolženec preje, t. j. v dobi, v kateri povratek še ni zastaral, kaznovan za pregrešek z najmanj 6 meseci, aH za hudodelstvo sploh nepogojno aH pa pogojno, pa se ni poboljšal. Preskusna doba znaša pri prestopkih 1 do 3 leta, pri pregreških do 5 let, pri hudodelstvih od 2 do 5 let.
Če se ozremo po splošni ideologiji odgovarjajočih predpisov shs-nkz, vidimo, da se po večini z onimi v čs-nkz strinjajo. V podrobni izdelavi so seveda razlike: smrtna kazen je shs-nkz glavna kazen. Teoretično je to kazensko sredstvo iz znanih vidikov kajpada pobijati, aH praktično moramo pri nas še pri smrtni kazni ostati. Vsekakor so redaktorji shs-nkz
160 .    Čelioslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v
primeri z našim.
iskreno priznali potrebnost smrtne kazni, dokler ni brez nje osobito osebna varnost v zadostni meri zaščitena.®) Med stranskimi kaznimi je v shs-nkz privzet tudi policijski nadzor, ki ga je čs-nkz odklonil. Imajo ga pa vsaj v podobni obliki v Nemški državi, Italiji, Belgiji' na Portugalskem, v nekaterih švicarskih kantonih in ameriških državah. Navzlic njegovi odioz-nosti ga bo treba pri nas obdržati, seveda le pri difamujočih deliktih.
Poostrenje kazni s postom, trdim ležiščem itd. je pri shs-nkz popolnoma odpravljeno. Očuvalna sredstva so v bistvu identična. Ker shs-nkz nima fiksnih stopenj kazenskih postavk, kar bi vsekakor kazalo uvesti, ima natančnejša določila za ublaževanje kazni. Tudi v shs-nkz je ponekod dopuščena izbira med onečaščajočimi in neonečaščajočimi kaznimi, kriterij pa je nečastni motiv ali zel značaj storilca. Glede povratka je — slično čs-nkz — pretek 5 let merilo za neupoštevanje, za upo-števni povratek, pri katerem poteče kaznivo dejanje iz istih nagibov, sme sodišče izreči dvostroko predpisano kazen, vendar ne preko 20 let robije ali zatočenja, odnosno 5 let strogega ali navadnega zapora. Določila čs-nkz so strožja in bi kazalo osobito glede zločinov iz navade, da bi jih tudi mi prevzeli.
Pri konkurenci deliktov uporablja shs-nkz absorbcijski in kumulacijski princip, poostritveni princip pa odklanja dosledno staHšču, da poostritve sploh ne pozna. Pogojna obsodba je uporabna le pri strogem zaporu do 6 mesecev, pri navadnem zaporu do 1 leta in pri denarni kazni. Doba za dobro ponašanje znaša 2 do 5 let. Izključena je pogojna obsodba pri storilcu, ki je bil že radi hudodelstva kaznovan ali ki je v zadnjih 10 letih prestal kazen strogega zapora ali pa navadnega zapora preko 1 meseca. Oprezna uporaba tega instituta, ki pa gre
^) Prof. dr. Josip Šilovič (Zagreb), eden izmed redaktorjev, pravi v Mjesečniku 1922, str. 194, da je »smrtna kazna opravdana tako dušo, dok je neophodno nužna za zaštitu pravnih dobara i interesa. A da je kod nas, na žalost, još nužna, dokazuju nam najtežji zločini, koji se dne-vice na raznim stranima naše domovine počinjaju na okrutan način.« Mnenja o tem, ali je potrebno, da se obdrži smrtna kazen, so bila med redaktorji — kajpak — deljena.
čehoslovaški načrt k splošnemu delu kazenskega zakonika v        161
primeri z našim.
vendar nekoliko dalje kakor znani hrvatski zakon z dne 26. avgusta 1916., br. 72 zbornika od godine 1916. o uvjetnom osu-djenju, je pa upravičena, kajti opraviti imamo z institutom,'o katerem pri nas za enkrat še nimamo dovoljnih izkustev.
*
Končali smo. Vse to, kar smo mogli v okviru kratkega članka o čs-nkz navesti, kaže, da je izvrstno delo. Ozira se vseskozi na tečevine moderne kriminalne znanosti, ima pa tudi docela nove lastne vidike. Naslanja se v mnogih pogledih bolj na avstrijske osnutke iz predvojne dobe kakor shs-nkz. Stroga doslednost pri izvedbi osnovne konstrukcije pojma krivde pade prav posebno v oči. Ah se bo v praksi dala izvesti brez trdot, pokaže bodočnost. Brez idejnih kompromisov se praksa ne sprijazni lahko z novim kazenskim zakonikom, vsaj pri nas ne.
Čs-nkz bo pasiral dvoje zakonodajnih teles, poslansko in senatorsko zbornico in dobi pri tem gotovo še marsikatero izboljšanje ali dopolnitev, naš pa samo eno. Želeti je, da se naši zakonodajalci, ko dobe naš osnutek predse,^) seznanijo tudi s čs-nkz in da ga upoštevajo. Gotovo ni vse v njem tudi za naše razmere primerno in porabno. Ali vsaj glede takozvanih novotarij, kakor m pr. glede podelitve zločinov po motivih, glede drakcničnega kaznovanja hudodelstev iz navade, glede očuvalnih sredstev itd., itd., pri katerih utegne vsled nepo-znanja stvari prevladovati nezaupanje, najdejo potrdilo, da ideologija našega shs-nkz tudi ni baš slaba.
®) O poteku posvetovanj in o nadaljnih korakih glede našega osnutka glej moj članek »Temeljna načela za naš edinstveni zakonik« v Njivi, 1921, št. 11, nadalje moje poročilo v Slov. Pravniku, 1922, str. 88, 89 in pa v listku teh številk.
11