75
Pesmi
Antonin Bartušek
POEZIJA    Sprašujem se, kaj ima skupnega včerajšnja noč z današnjim jutrom na tem bregu, kjer se je pesek napil prozorne vode spanca in me vleče na dno. Ribe besed leno krožijo okoli mene
* Pričujoče vrstice so bile spremna beseda k tej zbirki, toda uredništvo založbe jih je »zaradi varnosti« tik pred tiskanjem — ko jih je že prej v odtisih v uvodni partiji »skrajšalo«, da so izgubile prvotni smisel — vrglo iz knjige, da ne bi baje opozarjale cenzuro na »dvomljive« vrline zbirke; nazoren primer, kako strahopetno »prizadevna« je češka »predhodna cenzura« tega časa, tem bolj kričeč, ker je ta moja spremna beseda že navedena in v citatu rabljena v angleškem prevodu Bartuškovih pesmi (izšel je v knjigi).
(Op. ured.: S posebnim veseljem zapišemo, da je dr. Fr. Benhart tako dober poznavalec našega jezika, da je pričujoče spremne besede napisal v slovenščini.)
Antonin Bartušek
in iščejo površino, da bi se urno pognale iz vode
in se nadihale nad gladino,
pri čemer bi za trenutek hlinile
sposobnost letenja.
Pod gladino kože je tema.
Stoletja počivajo tam.
Na vrhu nežno srebrnkaste luske svetlobe:
pol lepa žena, pol nema riba.
DVAJSETO    Vso pot smo fotografirali. STOLETJE    Tlesk sprožilca je zdaj pa zdaj zmotil v spanju
našo pozornost. Otroci
so krivili svoj smeh prav obratno
kot je bilo to stoletje v navadi na tem travniku.
Mamice so se brez zlobe, z neopazno zavzetostjo
ukvarjale z oddaljeno samoumevnostjo.
Bilo je vroče. Ob poti so zorele jagode.
Poletje se na vsem lepem ni imenovalo po našem hrepenenju .. .
Neprisotno morje je zaspalo s temno modrim snom kot nebo.
Ker pa tam nobenega neba pravzaprav niti bilo ni,
smo spraševali za pot, kogar smo pač že srečali,
da bi naposled le zvedeli,
kje se izliva kakšen ribnik v modro tišino...
Lahko bi vam tudi pripovedoval o gozdovih ... tudi ti
so nastavljali svoje verodostojne obraze našim objektivom...
Vso pot smo fotografirali.
Resnica je prišla na svetlo negativno.
MORIJA PTIC    Zima s praznimi votlinami gleda v oči mrtvecem. Mraz je pticam snel posmrtno masko.
Kragulj kroži
nad belino pokrajine.
Sneg se vsiplje
na ptičjega mrlička.
Dan je potemnel s tvojimi očmi. Za obzorjem ves večer nežna morija ptic.
76
S CESTE    Golobi nizko letajo
okrog svoje zapuščenosti. Nebo svinčen pokrov rakve, revščina stopa skoz mesto na čelu pogreba. Za krsto se užaloščeni ostali zavijajo v plašče mraza, navznoter čisto goli.
Komaj je sprevod mimo,
se ljudje razidejo.
Zraven trgovine z mlečnimi izdelki
je star mož legel vznak na pločnik,
pokrit z zavijalnim papirjem
na vekov veke.
BRODOLOM    Ob ščipu
igra v tej ulici kralj David na harfo,
v poletnih popoldnevih upokojena
osnovnošolska učiteljica na klavir.
Na travniku pod oknom smo nabirali zelene plodove mandljevca.
Kraljevska palača se blešči v soncu na gričih mesta Jeruzalema.
Popoldne zvoki klavirja pod morjem zelenega lapuha,
na večer Davidova palača na dnu jeruzalemske ulice.
77
Pesmi
Antonin Bartušek
PRISTANEK    Crn sneg
pada na lase
pokrajine,
ki me potrpežljivo čaka
na temnih vrhovih, na travnikih, zdaj polnih zamrzle trave,
na ribnikih,
ki so z ledom zaprli
pogled v nebo
in pripovedujejo ribam
o svetu,
kjer je jezik
zato,
da bi poimenoval.
Tod me čaka nema pokrajina, oprta ob zid Olšanskega pokopališča.
EPITAF    V tem mestu
pokopavajo še za življenja.
Sprva smo se
skušali pretvarjati,
da smo že davno mrtvi.
Razglasili so nas za norce
in nas prisilili
z vsemi ostalimi piti
kri vseh ostalih.
Bilo je sladko in strašno.
Nekega dne
nam je bilo dovolj
nenehnih
pogrebov živih.
Odklonili smo
medsebojno nasičevanje.
Prisilili so nas,
da smo si izkopali grob
in ustrelili so nas
78
79                                                                                                                         Pesmi
v hrbet.
Bili smo zares mrtvi
in upali smo, da je konec.
Obudili so nas,
da bi nas lahko pokopali žive.
Prevedel Ivan Minatti