t DORA PEGAM-VODNIK
Dne 6. februarja 1975 — na svoj godovni
dan — je imirla v Portorožu, kjer
je bila na oddihu, profesorica Dora Pegam-
Vodnik, ena i2a-azitih osebnosti iz
vrst škofjeloških rojakov. Žaro z njenim
pepelom smo položili v naročje zemlje
na pokopališču pri sv. Roku v Dravljah.
Tam počiva poleg svojega moža, slovenskega
pesnika, čigar rod prav tako izvira
iz kraja nekod med Idrijskim hribovjem
in Loškim pogorjem.
Dora Pegamova se je rodila 2. februarja
1898 v Škof j i Loki, pri Kuferšmidu,
kakor so pravili domači hiši, ker je
bil tudi njen oče Jože po zgledu prednikov
kotlar. Ko je končala učiteljišče,
se je posvetila učiteljskemu poklicu. Kot
učiteljica je delovala dve leti v Borovljah
na Koroškem, kamor je odšla, da
bi pomagala tamkajšnjim rojakom v odločilnem
času pred plebiscitom. Med
drugim je tedaj sodelovala pri zbiranju
slovenskih knjig za boroveljsko knjižnico.
Ze takrat se je pokazala tista njena
domoljubna vnema, ki jo je Izpričala
tudi pozneje v dneh osvobodilnega boja.
285
Dora Pegam-Vodnlk
Po izgubi Koroške je najpravila v Ljubljani
diferencialne izpite na gimnaziji
in po maturi nadaljevala študij na univerzi.
Njena glavna predmeta sta bila
pedagogika in nemščina. To je bUo tudi
IX)dročje, na katerem je bila vse življenje
najbolj delavna. Poučevala je kot
profesorica na učiteljišču, pozneje na
gimnaziji, posebno večerni, in kot lektorica
za nemški jezik na ekonomski fakulteti
v Ljoibljani. Po vojni je bila nekaj
časa tudi ravnateljica na gimnaziji.
Dora Pegam-Vodnikova je bila rojena
učiteljica in vzgojiteljica v najplemenitejšem
pomenu besede. Zanjo je bilo
jjredvsem značilno, da je znala združevati
učenje z vzgojnim prijemom. Ni ji
šlo samo za to, da bi učencem posredovala
znanje, amp>ak da jih oblikuje v samostojne
osebnosti. Imela je izreden dar
besede, prav tako pa tudi tenak posluh
za človeka, za njegova življenjska vprašanja
in hotenja.
Razen na področju vzgoje in poulka se
je profesorica Dora Pegam-Vodnikova
uveljavila tudi kot publicistika in prevajalka.
Napisala je vrsto učbenikov, posebno
za pouk nemščine na raznih stopnjah.
Poleg Nemških vodnic za osnovne
šole in nižje gimnazije ter učbenikov za
ljudske univerze je sestavila Kratek
pregled nemške slovnice in Nemško-slovenski
slovarček. Tudi na slepo mladino
ni pozabila. Zanjo je sestavila učbenik
nemškega jezika v Braillovi pisavi. Poleg
tega je predavala, sodelovala v nič
koliko krožkih in na raznih tečajih ter
napisala vrsto člankov in razprav o pedagoških
vprašanjih. Med deli, ki jih je
prevedla iz nemščine, so omembe vredni
zlasti: P. Lippert (Od duše do duše,
1931), Heinrich Boli (Biljard ob pol desetih,
1962), W. A. Friedlander-H. Pfaffenberger
(Osnovna načela in metode
socialnega dela, 1970), Krščansko oznanilo
(Holandsfci katekizem za odrasle,
1971, str. 170—254). Za njeno vsestransko,
strokovno in družbeno zavzeto in
požrtvovalno delovanje jo je predsednik
SFR Jugoslavije 27. aprila 1961 odlikoval
z redom dela s srebrnim vencem.
Manj znano, čeprav nič manj pomembno
je bilo njeno sodelovanje v
mladinskem gibanju. Zavzeto se je udeleževala
razgibanega kulturnega življenja
takratne študentovske mladine na
vseučilišču v Ljubljani, prii)adala je krogu
bližnjih znancev in prijateljev Srečka
Kosovela (ta jo je tudi obiskal na domu
in ji posvetil pesem, ki doslej še ni bila
znana in je še neobjavljena), posebej pa
je bila povezana s križarstvom, ki se je
tako imenovalo p« reviji »Križ na gori«.
Pri reviji, ki jo je urejeval Anton Vodnik,
je tudi sodelovala. Med njenimi
prispeviki sta i)omembni zlasti že v popolnoma
sodobnem duhu napisani razpravi
Avtoriteta m Zakon kot etičen
problem. Prav tako je v tej zvezi treba
omeniti Pomenke, (ki jih je vodila kot
»gospa Selma« v reviji »Vigred«. Tudi
kot govornica je bila fascinirajoča, prepričevalna,
osvajajoča. Prav zato si je
lahko utirala pot od duše do duše.
Kljub temu, da se je s svojim delom
vključUa v širše, splošno slovensko kulturno
okolje, ni nikoli pozabila na svoj
rodni kraj, na Škof jo Loko, Z njo ni bila
•povezana samo čustveno, ampak se je
slej ko prej živo zanimala za njeno življenje
in razvoj. Od začetka je bila tudi
članica loškega »profesorskega ceha« (o
tem glej Loški razgledi 1968) in do zadnjega
je rada prihajala v mesto, ki je
nanjo lahko ponosno, tako kot je bila
sama ponosna nanj.
F. V.
286