Dve čudapolni pravljici za slovenski narod povedani. I. Peter Krunov, rešitelj treh. zakletih vitezov. ii. Okamenjenci na Blanskem gradu. V založbi in naprodaj pri J. Giontmi-ju v Ljubljani. 1881 . I. Peter Krm, rešitelj treh zakletih vitezov. Pred sto leti živel je dalječ dalječ na severu logar, Peter Krunov po imenu. Bil je mož po božji volji. Zvest in priden v službi svojega gospoda, dobrotljiv do ubozih in revnih, postrežljiv vsakemu, bil je od vseh spoštovan, njegovi služabniki so ga radi imeli, njegova družina ga je serčno ljubila. Verhu tega je živel strogo po zapo¬ vedih in običajih katoliške vere. Ob nede¬ ljah in praznikih ni smel nobeden njegovih ljudi, ne lovec, ne hlapec ničesa delati. Zju¬ traj in popoldan so mogli k službi božji iti. Kadar so njegove hčere iz cerkve prišle in se počile, morale so kaj iz kakih svetih bukev brati, in kar so brale, razkladal je potem po svoji pobožni navadi za vsakdanje življenje. Tako je pobožni mož živel 64 let, ne da bi ga bilo zadelo kaj neprijetnega v nje¬ govem življenji. l 2 Njegovo ženo, ktero je preserčno ljubil, je že davno Bog k sebi poklical; a njegove tri hčere bile so že srečno omožene, in ve¬ selje je imel pestovati več zdravih in lepih vnukov. Kar se mu je nekaj posebnega in čudnega primerilo. Prav vročega poletnega dne moral je iti v gozd, ki je bil precej dalječ od njegove hiše na zelo stermi gori. Ker je imel ondi mnogo opraviti, je zgodaj vstal, napolnil si je svojo torbo z merzlimi jedmi in brinjev¬ cem, ter se podal s svojim zvestim hlapcem na pot. V gozdu se je koj dela lotil in je še le počival, ko je polovico svojega posla opra¬ vil. Potem se je vsedel na štor v senci, je pobožno molil ter južinal s svojim hlapcem. Po južini potegne še močno iz svoje čuta- rice ter truden od vročine in dolzega pota zaspi, kar se dozdaj nikoli ni zgodilo. Spečemu se prikaže v sanjah angelj, obdan z nebeško svitlobo, ki ga takole ogo¬ vori: »Peter Krunov! kmalu boš končal svojo pot na tem svetu in vidil boš svojo ljubo ženo Ano. A preden se bo to zgodilo, terja Bog od tebe še dejanja ljubezni. Ako boš to opravil s pobožno kerščansko serč- nostjo, te čaka obilo plačila v nebesih, ako 3 pa ne, boš imel ostro sodbo pred večnim sodnikom prestati.« Zbudi se Krunov in v začetku ne ve, kje da je in kaj se mu je zgodilo. Zmane si oči ter vidi, da je njegov pes, zvesti mu varuh, nepokojen, ter da je precej dolgo in terdno spal. Urno prime zopet za delo, da bi bil pred gotov, ker je bila sabota in ker bi bil moral v ponedeljek spet zgodaj iti po svojih logarskih opravilih. Sanje so se mu tako živo v glavo vtis¬ nile, da jih ni mogel iz glave izbiti. Ko svoje delo konča, verne se proti domu ter vedno premišljuje čudovite sanje, konečno terdno sklene razodeti jih svojemu spoved¬ niku, pobožnemu patru Andreju v bližnjem samostanu, in posvetovati se žnjim. Njegova najmlajša hči, ki je še v nje¬ govi hiši stanovala, in nje otroci se niso malo čudili, da je pozneje kakor sicer in tako zamišljen domov prišel. Iz globoke za¬ mišljenosti ga ni materina prijaznost pre¬ dramila, niti ni svojega obraza premenil vi¬ deč nedolžno igranje otročičev. Malo povečerja, pobožno moli z druži¬ nico ter gre zgodaj spat, potolaživši svojo skerbno hčer, katero je očetovo vedenje ne¬ koliko vznemirilo, a zopet vtolažilo, ko čuje, 1* 4 da oče nameravajo drugi dan zarano v samo¬ stansko cerkev iti. Po končani božji službi drugi dan oglasi se pri gospodu Andreju ter mu pove, kaj se mu je sanjalo. Pater Andrej je Krunova serčno ljubil zavoljo njegovega pobožnega življenja. Pazljivo poslušajočemu Petru ra¬ zodene zdaj svoje mnenje. »Dragi Krunov! Ker ste dober kristijan in pošten mož, je skoraj ta sanja od Boga prišla. Pa gotovi si tega ne morete biti, preden se vam vse to še dvakrat ne sanja; kajti, če se nam o kaki reči trikrat sanja, smemo skoraj preverjeni biti, da nam je sanje Bog poslal, samo da niso v zvezi s kako hudo¬ bijo. Svetujem vam tedaj, da se takoj spo¬ veste in k obhajilu greste, da vas bo sveti duh bolj razsvetlil. Ako se vam to še dva¬ krat sanja, pridite k meni in povedal vam bodem, kaj je v tej reči storiti. Sicer pa za¬ voljo tega ne bodite žalostni, če se bodete kmalu iz tega žalostnega sveta ločili, ampak veselite se, da vas je Vsemogočni spoznal vrednega, oznaniti vam vašo smrt po an- gelji, da se morete dobro pripraviti za nebesa, kjer ga bodete gledali od obličja do obličja.« Ko je pater Andrej nehal govoriti, ga je prosil Krunov, naj bi ga spovedal še tisto jutro. Rad mu je pater to dovolil. 5 Vkup sta šla v cerkev. Krunov se je iz¬ povedal, obhajal in ko se je pri patru hva¬ ležno in serčno poslovil, šel je vesel in za¬ dovoljen domov, kjer se je spet svojih vnukov in njih. nedolžnih iger veselil. Tudi se svojo hčerko in se svojim ver- lim zetom je bil prijazen, kakor sicer, a po¬ vedal jima ni, kaj se mu je sanjalo. Pride druga noč. Družina Iogarjeva sladko počiva in tudi Krunov kmalu trdno zaspi, ter zopet sanja, kakor oni dan v gozdu. Ko se prebudi, ni bil žalosten, temuč še vesel je bil zaradi spanja, da mu te sanje Bog pošilja in da se sme, kakor je pater An¬ drej rekel, vsled te posebne milosti božje prav srečnega šteti. In ko se mu še tretjo noč iste sanje ponove, vzel je Krunov de¬ narjev, ki si jih je prihranil za svoje stare dni, ter šel v samostan, da jih je patru An¬ dreju v hvalo daroval, in da se je žnjim po¬ svetoval, kaj mu je zdaj storiti. Pater Andrej mu je rekel, da je zdaj pre¬ pričan, da so te sanje iz nebes, in pripo¬ ročil mu je poslej paziti na to, kaj se bo žnjim godilo. Dal mu je tudi relikvijo* sve¬ tega Adalberta v srebro okovano na blago- * Koščeni ostanki svetnika. 6 slovljenem traku. Rekel mu je, to relikvijo na golih persih nositi, in če bi se mu duh ah kaj tacega prikazalo, naj se ga nič ne boji. Zaroti naj ga pri sveti Trojici, da naj mu razodene, s čim in kako je mogoče nje¬ govo dušo vpokojiti, in če se to zgodi, mora tudi Krunov takoj storiti, kar bo duh želel, naj bi bilo še tako težavno. Osem dni je že preteklo, kar je bil Krunov v samostanu, ne da bi se bilo kaj posebnega zgodilo. Ko je pa deveti dan se svojim zve¬ stim psom šel zopet v gozd na stermem hribu drva ogledavat, so se njegove sanje takole izpolnile: V tem gozdu bila je namreč otlina v skali, mimo katere je šel Krunov, kdo ve kolikrat, ne da bi se bil vanjo ozerl. Danes, ko se je že proti domu vernil, skočil je njegov zvesti pes jako vesel proti otlini in bilo je, kakor če bi ga bil vabil vanjo iti. Krunov je mislil, da se je kaka lisica ah kaka druga žival v nji skrila. Šel je tedaj pervikrat vanjo. Pes po svoji navadi hiti naprej in Krunov koraka za njim, kajti rad bi bil vedel, kam pelje cesta izperva tako lepa. Pa kmalu je bila steza temnejša in gerša, Krunov se hoče že verniti, ker ni hotel časa 7 nepotrebno tratiti, kar se mu v veliko za¬ čudenje daleč luč zablišt, ki ni bila od dneva. Za svojo dolžnost si je zdaj štel, to pri¬ kazen bolj natanko ogledati, da bi bil zvedel, ali morda ne zahajajo tatje tu sim. Čim bolj se je bližal luči, tim bolj plašen je bil pes; ostajal je že za svojim gospo¬ darjem. Gotovo bi bil tudi pobegnil, če bi mu ne bil tako zvest. Šel je tedaj cvileč za njim, kakor če bi ga bil hotel svariti izredne prikazni, ki ga čaka. Plašno cvilenje psa, kteri je že tolikrat skazal svojo serčnost do ljudi in živali, grobna tihota, ki ga je obdajala, in vedno vekšajoča se sviti oba je storila, da je tudi Krunovu vedno tesneje prihajalo krog serca; a spom- nivši se svojih sanj in patrovih besed, po¬ tegne od njega prejeto relikvijo iz svojega nedra, pobožno jo poljubi in gre z novo serčnostjo naprej. Kmalu je bil na konci; prišel je namreč do vrat z oknom, skozi ktero se je svetila luč. Brez pomisleka po- terka na-nje. Odprejo se in kdo opiše nje¬ govo grozo pri pogledu reči, ki so se od¬ krile njegovim očem. Kri mu je zastajala, lasje so se mu ježili in mraz mu je spreletaval celi život. Videl je sobano vso černo pregernjeno. Na sredi je stala trioglata miza tudi s čer- 8 nim suknom pokrita. Na nji so stali trije veliki sreberni svečniki, na katerih so gorele pest debele voščene sveče. Pri tej mizi so sedeli trije belobradati, železno opravljeni vitezi, obličje jim je zakrivala černa krinka. Samo suhi vratovi so se jim videli. Vse drugo je bilo v železu in jeklu. Pred njimi je ležal papir v černo tanjčico zavit. Mizi nasproti je bil oder, na katerega so peljale tri stopnice. S kervavo rudečim suknom je bil pogernjen. Na odru je stal čern stol na treh nogah k rudečemu kolu pribit in v znožji stolovem je ležal širok meč poleg dolge nove vervi. Molčeč in stermeč je obstal Krunov ne¬ kaj časa na pragu. Pa kmalu se je zopet zavedel in oserčil; nek vesel glas mu je rekel, da je tukaj mesto, kjer se bodo nje¬ gove sanje izpolnile. Urno in serčno je stopil pred viteze, potem pa jih je s krepkim glasom obgovoril, kakor mu je pater Andrej ukazal: »Zarotim vas v imenu svete Trojice, po¬ vedati mi, kaj tu delate in če so vaša te¬ lesa že mertva, s čim je mogoče vas upo¬ kojiti?« Komaj neha govoriti, kar pokažejo vitezi moleč na oviti papir in vzdignejo svoje že- 9 lčzne roke, kakor da bi ga hoteli nekaj prositi. Krunov vzame papir in bere bojazljiv in tresčč se grozovito pismo: »Kdor si koli, ki zdaj tukaj pred nami stojiš, usliši nas! Ako si kristijan, ako le iskrica kerščanske usmiljenosti v tvojem srcu tli, ako veruješ v usmiljenost vsemogočega sodnika, usmili se nas, ako pričakuješ svoje nebeško zve¬ ličanje, usmili se tudi nas, kterih duše ne morejo pokoja dobiti, dokler naših teles ne sodi človeška roka.« »Strašni grešniki smo bili! Ni ga ger- dega dejanja, ni je hudobije, ni ga zločin¬ stva, kterega bi ne bili zakrivili.« »Zgodaj že smo se združili in pobratili in celo naše življenje ni bilo druzega kakor rop, moritev in posilno oškodovanje cerkva in skrunjenje nedolžnosti.« »A božja roka nas je v naši najlepši starosti zadela, umerli smo za strupom, ki smo ga hoteli drugim zavdati; a pred pogi¬ nom nam je zagromel strašen glas, ki nam je kosti in mozeg pretresel: »Mera vaših hudobij je prepolna in za¬ padli ste smerti. Človeštvu ne bodete več škode delali, pa vaše duše naj ostanejo ter- dno zvezane toliko časa z vašimi že troh- 10 njenimi trupli, ki imajo kakor živi ostati, dokler vas usmiljen človek ne reši.« »Štiri leta že kopernimo v tem strašnem stanu terpljenja. Sto in sto umerjočih se je že do nas upalo; pa groza, nas videti, jih je skoraj umorila, in ko so se spet zavedli, so od todi hiteli, ne da bi se bili več spo¬ minjali nas. V tebe, ki si imel pogum pra- šati nas, stavimo svoje edino posledno upa¬ nje. — Zarotimo te pri vsem, kar ti je sveto, pri tvojem večnem zveličanji, prosimo te kleče s povzdignjenimi rokami (na kolena so popadali vsi trije in roke proti njemu vzdigovali), usmili se, reši nas neizrečenega terpljenja, deni nas ob glavo z mečem, ki tam leži, da bodo mogle naše uboge duše priti v pokoj.« »Če našo prošnjo uslišiš, čaka te obilno plačilo tu in tam; če pa ne, zakličemo gorje, trikrat gorje tebi neusmiljenemu, in tožili te bodemo zavoljo tvoje nekerščanske terdo- serčnosti pred sodnim stolom vsemogočnega Boga in ti bodeš odgovoren za naše podalj¬ šano terpljenje.« Ko je Krunov grozovito pismo prebral in molčeča obličja vitezov videl, mu je bilo jasno, da je to dejanje ljubezni, ktero mu je angelj napovedal, da ga bo od njega ter- 11 jal. Brez odloga je prijel tedaj viteza, ki mu je bil najbližji, za roko, peljal na oder in privezal k stolu; tu poklekne še in serčno moli tri Oče naše; potem pa vstane in odseka vitezu glavo. To mu je bilo tako lahko, kakor če bi bil makovo glavo odbil. Tudi ni nič kervi teklo, in ko ga je od¬ vezal, je razpadla njegova železna obleka v prah in pepel. Z enako serčnostjo, kakor je začel, je izveršil prisojeno kazen tudi pri drugem in tretjem vitezu. Z glavami vred so padle čelade premenivše se v prah in troh¬ nobo na tla, katere so otlo zadonele, ko Krunov na ono mesto terdno stopi. Ko je prah treh vitezov na kupček pomedel, je potegnil pregrinjalo z odra in je res našel vrata, v kterih je tičal ključ. Lahko jih je odperl, vzel svečo in šel po stopnicah doli. Dospevši do tal, najde prav prostorno shrambo, v kteri je bilo polno zlatega in srebernega denarja, biserov in obilo obilo raznih drazih reči, med kterimi je bilo tudi mnogo cer¬ kvenega orodja, monštranc, kelhev, križev, in še druzih umetno izdelanih reči od ala- bastra, porcelana, mramorja i. t. d. Krunov je ogledoval dalj časa to neiz¬ merno bogastvo s skoro očaranimi očmi, a dobro vedoč, da so vse te reči ukradene, sklene v svoji poštenosti in bogaboječnosti 12 obljubo, ves ta dragoceni zaklad obemiti samo v svete in dobrodelne namene. Vzel je tedaj največi mramorni verč s sabo, šel gori v sobano, zaklenil vrata in ko je prah treh vitezov v verč spravil, ključ in obtožno pismo hranil, je vgasnil dve sveči, s tretjo gorečo pa je šel skozi vrata, ktere je za saboj zaperl, in pred kterimi ga je njegov zvesti pes veselo skakaj e sprejel. Pa komaj stopi iz mertvaškega sodišča mu luč vgasne in černa noč ga je objela. Bal se je že, da ne bode iz otline prišel, kar zagleda bliščečo svitlobo, ktera mu je bila kažipot ven iz podzemeljskih nevarnih hra¬ mov pod milo nebo v prosto naravo. Tu so mu jele persa zopet svobodno dihati in radostnega serca ukrene proti domu. Svoje korake pospeši in kmalu pride domov, kjer naglo skupaj skliče svojo rod¬ bino ter premožne kmete, da jim vse na drobno razloži v kako neizrečenem strahu je moral pokorečim se grešnikom glave se¬ kati v odrešenje njih dolzega, mučnega, a zasluženega terpljenja. Vsi so mu mogli ob¬ ljubiti, ravnati se po njegovej in božji volji. Pogovoril se je žnjimi, da se bodo drugi večer z vsem potrebnim preskerbeli in za¬ klad iz otline vzeli. Vse se je po sreči zgodilo. 13 Ko je bil zaklad v Krunovi hiši, dal je verč s prahom treh vitezov na polji svojega preljubega zeta pokopati in za najdene de¬ narje sezidati veliko in lepo cerkev sveti Trojici na čast. Svete cerkvene posode je razdelil med tri cerkve in verh tega je da¬ roval vsaki teh treh cerkev še po 10 tisoč tolarjev in ustanovil večne maše za tri vi¬ teze. Ostanek zaklada pa je izročil deželni gosposki, da bi ga razdelila po enakih delih ubogim. Tega neizmernega zaklada ni niti Krunov, niti njegova žlahta kar nič v svoj prid obernila. Kmalo potem, ko je bil najdeni zaklad razdeljen, je začel Krunov na persih bole¬ hati, in ni bilo mu mogoče več po konci biti. Vdan v božjo osodo se vleže, ter voljno terpi, imajoč pred očmi tolaživno upanje, da bode sprejet v nebeško kraljestvo. Hči je hotela po zdravnika poslati, pa pustil ji nij rekoč: »Čemu mi bo zdravnik; čutim, da je moja ura prišla. Naj pride raje pater An¬ drej, tvoje sestre z možmi in otroci, da se bodem mogel za večno slovo dobro pripra¬ viti. « Zgodilo se je, kar je zapovedal in ko je pater Andrej prišel, se je posljednjič iz¬ povedal, je sveto obhajilo prejel, ter rekel 14 svojim k postelji priti, da jih poljubi in blagoslovi; opominjal je stariše, naj odgoju- jejo svoje otroke v pobožne in pridne kristi- jane. Potem je mimo v Gospodu zaspal, ter se na žalost svojih dragih zapuščenih so¬ rodnikov ni več zbudil. Dasiravno so ga njegovi ostali res serčno obžalovali in objokovali, vendar so vsi že¬ leli svoje življenje skleniti tako, kakor on, kajti malo pred, ko so ga položili v rakev, se je še lepo na smeh deržal. K njegovemu pogrebu je prišlo mnogo častitljivih duhov¬ nov in druzih imenitnih ljudi. II. Okamnjenci na Blanskem gradu. Na Moravskem, v deželi še za Dunajem, stoje še dandanes razvaline nekdanjega Blanskega gradu, v kterem so pred več sto¬ letij gospodovali mogočni plemenitaši. V svojem življenji so vžili malo veselja, pa toliko več žalosti. Eden njih prednikov je bil silno mogočen, pa zloben vitez. Za mnoge njegove hudobije, ktere je vganjal brez po¬ kore, ga je konečno Božja kazen doletela. Vsled zadnjega zločina je življenje zgubil in njegovi nasledniki so morali obilo žalosti prestajati. Enkrat je vjel divjaški vitez sta¬ rega romarja, ki je iz svete dežele prišel. Ubozega starčka je oropal in v globok, vla¬ žen hram zaperl, kjer je dolgo zdihoval. Temni, nezdravi zapor, pomanjkanje hrane, obupno serce in dvomljivost, da ga bode rešna, usmiljena roka osvobodila, ker je ne¬ kriv toliko muke terpel, to vse mu je bilo znamenje žalostne smerti. Moči so ga za¬ puščale in kmalu čuti merzlo roko koščene 16 žene; neusmiljena smert je čakala pri nje¬ govem terdem ležišči. Ko je starček umiral, je izgovoril to le zakletev vpričo viteza, ki je skoraj strahu ostermel: »Vitez, umeri ne boš, ampak okamnjen boš v pokopališči Blanskega gradu stal, in tudi vsi tvoji na¬ sledniki naj ne umerjo, dasiravno bodo ve¬ liko starost doživeli; vsi naj okamnjeni ča¬ kajo odrešenja!« Zgodilo se je, da se je eden naslednikov tega zakletega rodu take smerti jako bal. Sklenil je, najpred svojo ljubo hčer, potem pa sebe z nožem zabosti, da bi se tako rešil okamnjenja. Mislil je tako oteti se strašne pogube. Pregrešni svoj sklep tudi izverši, a ni imel zaželj enega vspeha, kajti preden se je duša od telesa ločila, sta vitez in njegova hči okamnela. Pa hčeri je bilo vendar dano, v svoji mladi, zali podobi ostati v gradu in pričakovati rešitelja. Da bi pa okamnjeni vitezi, njen oče in ona sama rešeni bili, bilo je tega treba: Nedol¬ žen mladeneč bi mogel imeti toliko serčnosti, priti o polunoči v razrušeni grad, gospodi- čino v njeni stanici poiskati in trikrat tri mesece ostati ji zvest ljubimec, ako bi se mu kazala vdana. Leta in leta so pretekla in zmirom je še gospodičina v svoji stanici žaljevala. Marši- 17 kdo se je sicer razvalinam približeval, v zalo gospodičino, zagledavši jo, zamaknil se in kakor očaran ostal pred njeno krasoto, a nijeden si ni upal, preveriti jo svoje devet¬ mesečne zvestobe. V dolini pod razvalinami Blanskega gradu je pasel čverst mladenič svoje ovčice. Bil ni premožen, a drobnico si je bil po svoji pridnosti prislužil sam. Ker je bil sin ubo- zih staršev, ni bil vzgojen za gospodski stan, a bil je dobrega, plemenitega serca, vnet za vse lepo in pošteno, duhovit v svojih besedah in vljuden v svojem vedenji. Verhu tega mu je še božja milost dala zdrave ude in zalo postavo, tako da se je mladenič moral priljubiti vsakemu, kdor ga je tudi le jedenkrat vidil. Ime mu je bilo Kino. Mladega ovčarja so razvaline Blanskega gradu posebno zanimale. Zahajal je rad med razvaline v jasnih večerih ob luninem svitu. Izročil je takrat svojo drobnico zvestemu psu, da jo je varoval. Mnogokrat je premiš¬ ljeval o nekdanjem gradu, kakošen je moral biti, ko je še cel bil, ker ostanki razvalin kazali so tu in tam o veličastnosti bivše imenitne zgradbe. Vidil je v svojem duhu čuvaja, ki se je prehajal na verhu stolpa, dalječ okrog ozirajoč se, ali se morda kak sovražnik v tamni noči gradu ne bliža. Ne 2 18 da bi se bil kam drugam ozerl, je gledal hrepenečih oči v razvaline, — kar se mu je zazdelo, da vidi na oknu neke stanice lučico. Sperva je mislil, da se vara zastran izredne prikazni, a zmane si oči, ozira v stran, in ko oberne svoj pogled zopet na ono okno, vidi lučico še bolj jasno nego pred. Izvanredni občutki so se budili v nje¬ govem sercu, a Rino ni bil niti ostrašen, niti bojazljiv, tudi ga ni bila groza, kakor- šna našo dušo prešinjuje, kadar smo čudo¬ vito iznenadjeni; — ne, blagemu Rinetu je bilo tako, kakor če bi mu serce hrepenelo po dragem bitji, kateremu bi rado posve¬ tilo vsa svoja čutila, za katero bi živelo in umerlo! Vsplamtela je v njegovih persih živa ljubezen, le poiskati mu je bilo še treba drage osobe, kateri bi bil razkril svoje vneto serce.' In ta osoba mu je bila tako blizu. Pogumno kakor vojak, ki si je s vest svoje zmage, hiti proti čarobno razsvitljenemu kraju v razvalinah ter se nadeja, da gotovo najde tukaj tolažila svojemu nemirnemu sercu. Izredna moč ga je vlekla v razva¬ line, vlekla k neznani stanici, kjer je luč gorela. »Hočem le videti, kaj lučica ta pomeni!« reče serčni mladenič in gre proti oknu. Ko je hitel čez grajski dvor in je bliže prišel, 19 je slišal prijetno, miloglasno petje. Tiho je šel po razrušenih stopnicah k vratim Sta¬ niče, ki so bile na pol odperte. Tukaj vidi pri goreči svetilnici krasno, ljubeznjivo de¬ kle; njena lepota, vitka rast, milo obličje, iz katerega so lesketale zvestomodre oči, prekosile so njegove nazore, ki so mu v duhu slikali njegovo ljubo. Sedela je pri ko¬ lovratu in predla svitlo zlato prejo. Blagi Rino se temu ni malo čudil. Poleg nje na tleh so ležale citre, a brez strun. Žalostno je pogledovala gospodičina na-nje in milo je rekla: »Hočem si strun za citre spresti, pa potergajo se mi vedno, preden pride moj ljubi.« Zdelo se je ovčarju, kakor če bi ga bil kdo v žerjavico posadil; ne da bi vedel, kaj stori, je rekel: »Oh, če bi bil jaz isti, ki bi smel Vas, milostiva gospica, ljubiti, potem bi kmalu, kmalu strune pele in moje serce srečno bilo.« Gospodičina pa ga po¬ gleda z bistrimi očmi in milo zapoje: „0hrani čisto svojo vest, Ostani meni vedno zvest, Potem čez mesce trikrat tri, To srečno zopet me stori.“ Komaj je gospodičina sladko petje kon¬ čala, kar potrese strašen grom razvaline Blanskega gradu in na enkrat zgine luč in gospodičina, ter petje vtihne. Gosta tema je zakrila razvaline in Rino je komaj, komaj 2 * 20 našel pot k svoji drobnici, ktero je zvesti pes varoval. Rinetu je serce tripalo nemirneje, kar je grajsko gospodičino vidil in kar se mu je vnela goreča ljubezen do krasne deve. Sladka čutila so se menjavala z otožnostjo, ko je legel na svojo priprosto posteljo. Sko¬ raj celo noč ni mogel spati in sanjalo se mu je o Blanskem gradu, o gospodičini, o citrah, za ktere je bilo treba strun še le presti, da bi veselo donele. Celi drugi dan je hodil ovčar kakor sanjač in želel je času še hitrejih perut, da bi v ponočni tihoti spet svojo ljubo gospodičino vidik Prišel je večer. Zvezdice so začele na nebu prijazno migljati in na znanem oknu je začela luč goreti, ktera je hrepenečega Rineta s silno močjo v razvaline vabila. Ovčar je komaj čakal, svojo izvoljeno zopet občudovati, pa vendar se je vstrašil, ko jo je zagledal, ne da bi bil vedel zakaj. Tako nas dostikrat omaga spomin v premišljevanji krasnih nebes in prelepe zemlje, da vsa po¬ svetnost kmalu mine, in samo moč nebeške tolažbe nam daje serčnost in stanovitnost. Kakor prejšni večer je pripustil Rino tudi danes svojo drobnico zvestemu psu in je šel serčno k razvalinam v stanico, kamor ga je prijazna luč vabila in kjer ga je grajska 21 gospodičina tako željno pričakovala. Gospo- dičina je predla, kolovrat se je veselo ver til in gospodičina je zopet pela s sladkim gla¬ som: „Ohrani čisto stojo vest, Ostani meni vedno zvest, Potem čez mesce trikrat tri To srečno zopet me stori!“ Komaj čarobno petje vtihne, čuje se za¬ molkli glas iz starega zidovja: „Le varuj, varuj se skerbno, Skušnjavi vstavi se terdno, Sicer čez mesce trikrat tri Te kes in žalost umori!" Gospodičina je rekla na to s prijetnim glasom: »Oj ti nespravljivi maščevanja željni duh, ali mi moraš vedno tergati rane s svojimi strupenimi besedami? Ali se mu ni iskrena ljubezen v zvestem, mladem serci vnela, in nimajo moje citre strun, da bodo milo donele v veselem upanji.« Stopil je Rino serčno in pogumno v stanico bliže k gospodičini, vljudno priklonivši se ji in po- zdravši jo rekoč: »Plemenita, milostiva gospica, ne štejte mi v zlo, da pridem zopet pred Vaše krasno obličje! Vsegamogočemu je znano, da mi je lože zapustiti svet, kakor ločiti se od Vas, kakor Vam ne gledati v obličje polno mi¬ lobe, ter Vam ne poljubiti Vaših snežno-belih rok. Vam samim gre tukaj odločiti osodo 22 mojo. Osrečite me z vgodno besedo, dajte mi svoje serce, za katero gorim in rad žer- tvujem svoje borno življenje! Ni je stvari, ni hudobnega duha, ki bi mi omajal zve¬ stobo do Vas. A če Vam ni dano, vračati moje vroče ljubezni, ter me ne poznate vrednega svoje vdanosti, potem ml smete odkriti svoje mnenje, naj si bode zame tudi najbridkejše. To Vam prisezam, da se ne bodem nikdar hudoval nad Vami, ki mi bodete ostali naj¬ popolnejši vzor ženske čednosti. Vdal se bodem v božjo voljo, kajti naredbe nebeš¬ kega Očeta so modre, dasiravno skrivnostne človeku, njegovi revni stvari.« Na to mladenčevo, iz serca mu prišlo besedo odgovori vesela gospica: »Ostani, dragi moj!« Kakor omamljen je obstal Rino nekaj časa, dokler ni gospodičina vstala s svojega sedeža ter ga prijela za roko in mu velela, naj gre žnjo. Serčno je stopal poleg nje in prišla sta čez dvorišče do razpade- nega zidovja. Velika železna vrata odperla so se z ropotom in zoper njegovo voljo je groza spreletela Rineta, ko je stopil čez prag z gospodičino. Po dolzih temnih stop¬ nicah prideta v prostoren, slabo razsvitljen hram. Velike kamnite podobe so stale na okroglih stalcih okrog in okrog ob zidu. Čudno jih je bilo videti in vsi so bili se 23 svojimi obrazi obernjeni proti vratim. Na njih obličji je bila videti žalost in britkost in zdelo se je preplašenemu mladenču, da je življenje v teh kamnitih podobah. Na sredi velicega hrama je bila postavljena po¬ stelja z dragim škerlatom pregernjena. Na nji je ležal star vitez, kteri se je se smertjo bojeval, kajti nož je tičal v njegovih persih in zdelo se je, kakor če bi se iz njegovih ust slišalo tiho zdihovanje. Gospica je gle¬ dala zvesto in žalostno v oči mladenčeve ter mu razodela, da so te ob zidu stoječe podobe njeni predniki enega rodu, ki je iz strahu pred grozovito smertjo okamnenja umoril najpred njo, svojo hčer, in potem samega sebe; kajti nadejal se je, na ta način odverniti nasledke maščevalne zakletve, ki jo je bil izustil nad brezserčnim trinogom ubogi romar, oropan svojega imetja in pah¬ njen nedolžen v grajsko temnico, kjer je žalostno poginil. Konečno še pristavi, da bodo vse te podobe spet oživele in še le potem vpokojile se, ko se bo našel značajen in pobožen mladenič, ki bo skozi trikrat tri mesece grajski gospodičini v ljubezni zvest ostal. Tudi romar ne more toliko časa po¬ koja deležen postati, dokler ne bodo vitezi Blanskega gradu rešeni. V kazen je hudemu duhu pripuščeno, rešenje zavirati in mla- 24 denča z vsakterimi sleparijami zapeljevati, da svoje obljube ne spolni in da je svoji grajski ljubljenki nezvest. Komaj je gospodičina nehala govoriti, kar se je slišalo strašno smejanje hudega duha in ko bi mignil, izginejo kamnite podobe in žnjimi žalostni kip umorjenega viteza, a tudi ljubeznjive device ni bilo več. Komaj je našel prestrašeni ovčar pot iz globočine in hitel je k svoji drobnici, da bi počival. Več kot celo uro je gledal ovčar po gradu, po stanici in po luči. Pa zastonj si je prizadeval, eno ali drugo zagledati. Vse je zginilo. V naročji sladkega spanja je svoje utrujene ude počil in vznemirjeno dušo zo¬ pet okrepčal. Drugi dan je ovčarju prepo¬ časi pretekel in bolje mu je bilo, ko se je noč približevala in ga je upanje tolažilo, da bode mogel s preljubo grajsko gospico go¬ voriti in gledati jo. V eno mero zre na vi¬ soke razvaline začaranega gradu. Vsaka mi¬ nuta bila mu je predolga, kar se mu po¬ kaže po dolgem pričakovanji znana luč. Ve¬ selja vnet se odpravi na pot. Kakor perve dve noči, našel je vse Rino tudi nocoj. Go¬ spodičina je sedela prijazna pri kolovratu in predla zlate strune, na citrah pa so bile spredene strune že napete. Ko je srečni Rino došel, ga je milo pogledovala. 25 Rino reče potem gospodičini: »Kako sem srečen, ker smem Vašo pre¬ lepo podobo v mislih in v resnici gledati. Va¬ ših ust smehljanje, ki me pozdravlja, na- polnuje moje serce z veseljem in me dela presrečnega.« Potem gaje gospodičina opo¬ minjala, ostati ji zvest in terden v ljube¬ zni, ker bo plačilo veliko, ki ga čaka. No¬ bena skušnjava naj ga v nezvestobo ne za¬ pelje, kajti zlobni duh si bo vse prizadeval, rešenje okamnjenih žlahtnikov zavirati. Ko je zaljubljeni mladenič terdno obljubil, da bo zvest ostal in tako njene sprednike in očeta ji rešil, mu je pomignila gospodičina, da naj jo zopet spremi. Šla sta v hram, kjer so podobe vitezov stale, kjer je na po¬ stelji stari vitez umiraje ležal. Ko je Rino v veliki hram stopil, zdelo se mu je, da so podobe oživljene, kajti vi¬ deti je bilo, veselo upanje na njih obrazih. Tudi stari vitez na postelji je globoko zdi¬ hoval: »Radi bi šli skozi življenje v smert, a zastonj čakamo toliko časa rešitelja. Zdaj je prišel nadepolni čas, blagi mladenič.« — »To siti, blagi moj Rine,« reče gospodičina in solze veselja so se ji vlile iz krasnih oči. »Rodi stanoviten v dnevih skušnjave,« prdsi ga milo ter se poslovi od njega. Vernil se je k svoji čedi, da bi še ostale ure pozne 26 noči počival v svoji borni koči. Komaj je zadremal, kar ga zbudi velik hrum. Vrata njegove male mirne koče so bile vlomljene in pred njim je stalo mnogo oroženih vo¬ jakov divjih obrazov, ktere je koj spoznal, da so sovražniki njegove domačije, divji Ogri, ki so tolikrat na Moravsko prihruli. S postelje so vergli ubozega ovčarja, zvezali mu roke in vlekli ven na polje, kjer so omamljenega na konja vergli in žnjim zdir¬ jali. V gozdu se ustavijo in zdaj še le vidi Rino, da peljejo divji Ogri tudi mlado, jako lepo žensko sabo, ktera je bila silno ža¬ lostna. Zelo se je deklica smilila ovčarju. Noč se je bližala, ko plane truma mo¬ ravskih vojakov iz goščave, in po kratkem, pa kervavem boji Ogre zapodi in po go¬ ščavi razkropi. Boj se je kmalu iz onega kraja dalje preložil, in deklica z vjetim Rine- tom je ostala sama še pri truplih ubitih. Rino je bil z vervjo zvezan. Deklica pa ga je rešila. Z globokim zdihljejem in s solznimi očmi stopila je deklica sramežljivo k ovčarju ter reče: »Iz največe nevarnosti me je sicer Gospod otel, pa sama sem in brez pomoči na svetu. Očeta so mi sovražniki ubili, mala kočica mi je pogorela in pod milim nebom 27 nimam dobre človeške duše. Kaj mi je sto¬ riti, kam se mi je oberniti?« Odgovoril je ovčar z ginjenim sercem: »Pojdi z mano, uboga sirotica; siromašen pastir sem sam, a vesel sem in v svojo kočo se bom vernik« Vsa hvaležna je od¬ govorila deklica: »Rada Vam bom služila z delom svojih rok, kolikor mi bo mogoče.« — »Bova si že pomagala,« odgovori dobrodušni Rino. Zeleno vejico si je z drevesa odtergal, vtaknil si jo za klobuk in veselo sta šla naprej. V pol ure sta prišla do Rinetove koče, ktera je ostala nepoškodovana, ker so divji sovražniki jaderno odjahali. Tuja deklica, kteri je bilo ime Kaskilda, je veselo in prijazno z Rinetom delala. Ka¬ kor je minula ura za uro in zginil dan za dnevom, tako je bila Kaskilda bolj in bolj vesela in ni je bilo skoraj ure, da bi ne bila kaj šaljivega Rinetu naredila. Mladost ne ljubi nič bolj od veselja in šale. Kmalu se potolaži, če jo kaj nevgodnega zadene. Kaskilda je znala mnogo lepih pesmic, kte- rim je Rino na strune brenkal. V tem ne¬ dolžnem veselji se je včasi primerilo, da ga je Kaskilda na jasno čelo poljubila. Sicer se je pri tej priliki Rinetu podoba grajske gospodičine pred oči postavila, pa kmalu so 28 sladke Kaskildine besede vpokojile vznemir¬ jeno ovčarjevo serce. Pripovedovala mu je, kako je v 12. letu svoje starosti s silo hu¬ dobnemu duhu odšla, kteri se ji je prikazal v podobi lepega mladenča in jo je hotel s pri¬ liznjenimi in sladkimi besedami prevarati, ko bije ne bil pobožen puščavnik rešil. To je Kas- kilda večkrat ovčarju pripovedovala in prista¬ vila, da je bil lepi mladenič ves njemu po¬ doben, posebno pa, da jo je tudi z enacimi krotkimi višnjevimi očmi pogledoval. Kas- kilda je imela kmalu ovčarja tudi tako v svoji oblasti, da več noči ni šel iz koče, da, še celo na razvaline Blanskega gradu ni gledal, kjer je sicer lučica na gospodičinem oknu gorela. Temu nasproti se je pa videlo, da je Kaskilda vso svojo zvijačo iz ovčar¬ jeve ljubezni snula; Rino pa se je toliko bolj njenemu prilizovanji vdajal, ker se še popred nikoli ni sprijaznil tako iskreno s kako žensko. Pa kmalu je prišla Kaskilda do pred¬ nosti, ktero je imela popred njegova grajska ljuba; ona je prevzela zdaj oblast, ktero je popred imela gospodičina nad Rinetovim ser¬ cem. In kmalu kmalu ni več mislil na pre¬ ljubo žalostno gospodičino. Tretji pot je že šlo solnce za goro, in zdaj še le si je upal zmoteni, zgrevani ovčar iti v razvaline. 29 Ko je pa na-nje pogledoval, se ubogi ovčar ni mogel joku ubraniti; pa vendar ga je s silo v razvaline, v stanico vleklo, kjer je lučica gorela, podvizal se je k zali go- spodičini. Moral je iti in naj bi mu šlo tudi za življenje. Plašno in počasi koraka v razvaline in pride v stanico; oh, kako je bilo vse tukaj! Vsa objokana je sedela gospodičina pri pra¬ znem kolovratu, vse razbite so ležale po- pred milo doneče citre na tleh. Ko je Rino v stanico stopil, vstane gospodičina tiho in modro, prime ga za merzlo roko in pelje s sabo v hram, kjer so okamnjeni njeni pra¬ dedi ob zidu stali, kjer je njeni oče na po¬ stelji umiral, a duše vendar ni mogel izdih¬ niti. Stari zabodeni vitez je zopet na svoji postelji stokal in gospodičina je jokaje pela: „Preljube si pozabil ti, Nezvest si ljubi bil — Brez sreče ni živeti mi, Ti sam si tega kriv!“ Strašno krohotanje se je začulo in med groznim gromenjem je vse izginilo. Ovčar je komaj našel pot iz razvalin in prišel ves omamljen v svojo kočo. Tu ga je njegova Kaskilda sprejela s smehom. Ko ves obu¬ pan pogleda na svojo tovaršico, nadejaj e se njenih tolažljivih in vedrečih besed, vidi jo spremenjeno — v veliko gerdo sovo, katerej 30 ste peruti če dalje bolj rastli in očesi ve¬ dno svitlejši prihajali. Konečno je ta ostudna prikazen izginila med strašnim krohota¬ njem, kakoršno je Rino čul na lastni ušesi v razvalinah. Zdaj še le je ovčar spoznal, kako ga je prevaral hudobni duh, ki je vsled zakletve premenil grajske viteze v kamnene kipe. Žalostno in britko je bilo zdaj njegovo življenje; tako hudo mu je bilo pri serci, da si je dostikrat umreti želel. Vsak večer je v pozno noč stal naslonjen in gledal proti gradu, proti stanici, iz ktere pa mu nobena luč več ni hotela svetiti, zastonj je zdihoval po krasni grajski gospici, ki se ni več po¬ kazala, in smerti si je želel, kajti na svetu ni našel več pokoja. Zvezde so migljale na obnebji, a v gradu je ostalo zmirom vse temno, v stanici je kraljevala odslej černa noč. Zgrevani ovčar je tako žaloval, da so necega dne ubozega mladenča mertvega našli med njegovimi ovčicami, ktere mu je pes varoval. Njegove mertve oči so bile še vedno obernjene proti razvalinam Blanskega gradu. Pri Jan. Giontini-ju v Ljubljani se tudi dobivajo: v Cas je zlato. Podučna povest za mladost. Spisal F. Hofman. V Ljubljani 1864.36 kr. Lično vezano ..50 kr. Dragoljubci. Zbirka poučnih pripovedek. Nabral in spisal J. Tomšič. 1879. Trdno vezane.45 kr. Hitri Računar z ozirom na sedanji denar po avstrijski veljavi in na novo mero in vago. — 7. popolnoma pre¬ delani in popravljeni natis. 1880. V usnji.60 kr. V polusnji.40 kr. Jenko Simon, Pesmi. V Ljubljani 1865 . 60 kr. V prav ličnem platnu vezane.1 gold. 20 kr. Se zlatim obrezkom.1 gold. 50 kr. Kuharica slovenska, ali navod, okusno kuhati navadna in imenitna jedila. Narekovala M. Blehveiss. V Ljubljani 1878. Veljajo lično vezane.1 gold, 90 kr. Kuharske bukve, nove, ali nauk, najboljša in imenitnejSa jedila brez posebnih stroSkov pripraviti. Z 200 jedilnimi listki. Tretji natis. V Ljubljani 1877. Vezane.... 90 kr. Najdenček, ali pravični se tudi živine usmili. 1881. Drugi predelani in popravljeni natis. V slikanej, lepej vezbi 20kr. Orožen Valentin, Spisi. Zbral in priredil Mih. Lenclovšek. 1879. Posebno lično v platnu vezane z zlatim obrezkom 1 gold. 60 kr. Poduk, kako se dela žganje vsake baže, mrzlo in gorko in brez posebnih naprav. V Ljubljani 1879. Velja . .1 gold. Peter rokodelčič. Poučna povest, prosto na slovenski jezik preložil J. Tomšič. 1880. Trdno vezane .... 45 kr. Preširen France, Pesmi. 1866. V posebno ličnem platnu vezane z zlatim obrezkom.1 gold. 50 kr. Razlag, Pesmarica. 1872. V posebno ličnem platnu vezane z zlatim obrezkom.1 gold. 50 kr. Repoštev, duh v kerkonoških gorah. Tretji predelani in popravljeni natis. 1881. V slikanej, lepej vezbi.. 20 kr. Rokopis Kraljedvorski. Iz staročeskega poslovenil Fr. Levstik. 1856. V ličnem platnu vezane z zlatim nadpisom 40 kr. Slomšekove pesmi. Zbral, uredil in izdal Mih. Lendovšek. 1876. V posebno ličnem platnu vezane z zlatim obrezkom 2 gold. Šmid Krištof. Sto malih pripovedek za mladost. Poslovenil Ivan Tomšič. 1872. 40 kr. Lično vezane.50 kr. — 1 gold. — — /. Ljud. Hrastar; Golobček. H. Jozafat, kraljevi sin Indije. 1880. Vsake veljajo trdno vezane.40 kr. V posebno ličnem platnu.. 70 kr. Tisoč in ena noč, s podobami. Izhaja v zvezkih po dvakrat na mesec. Zvezek.....20 kr. Valjavec (Matija Kračmanov), Pesmi. 1855.. 35 kr. Posebno lično v platno vezane z zlatim obrezkom 1 gold. 30 kr. Venček za vezilna darila, ali vošilne pesmice o godo¬ vih, novem letu in druzih priložnostih z nekterimi spo¬ minskimi listki in grobnimi nadpisi. Drugi popravljeni in pomnoženi natis. V Ljubljani.18 kr. Vošilna knjižica, ali vošilni listi za novo leto, godove in rojstne dneve. Spisal Ivan Tomšič. 1870 . 20 kr. Vodnikove pesmi. Uredil F. Levstik. 1869. V posebno lič¬ nem platnu vezane z zlatim obrezkom ... 1 gold. 80 kr. Vojska na Turškem od leta 1875 do konca leta 1878. Spisal J. Mešovec, s podobami. 1878. 50 kr. Trdno vezane.60 kr. Vrtomirov prstan. Spisal J. Alešovec. Drugi pregledani natis. 1881. V slikanej lepej vdzbi.20 kr. Tiskarna Klein ra ayr & Bamberg v Ljubljani.