Pokorščina. Pokoren poslušen biti se pravi poslušati povelje ter spolniti je. Pravico ukazevati in zahtevati pokorščino, to pripada oziroma otrok starišem in po njih tudi rediteljem. Ta pravica izvira iz najviše veljave, ker prihaja od Boga. Veljava in pokorščina ste vzajemna pojmova, perve ni misliti brez druge. Kjer pa pravilna veljava ukazuje, tam so otroci dolžni biti pokorni. Zahtevati pokorščino pri odgoji, to je kaj naravnega in se umeje samo ob sebi, vendar so bili pedagogi, kateri so temu ugovaijali. Ruso se je pervi za to potegoval. Taki ljudje namreč terdijo, ka je otrok po naravi dober, prirojenega spridenja, izvirnega greha ni. nVse je dobro, kakor pride iz stvarnikove roke; vse pa se spridi med človeškimi rokami8. Zlo se po Rusovovem mnenji ne razvija od znotraj, mora priti v človeka kakorkoli že; nagoni človeškega serca so dobri in razvijaje se pripeljejo k dobremu. Kjer se to terdi, tam pač ni govorjenja od pokorščine, ker v pokorščini se razodeva gospodstvo duha nad nagoni. Da, upliv tuje volje bi bil škodljiv, ker vse drugo, kar bi namestovalo pervotni nagib bi spodrivalo dobro! Tedaj hoče Ruso *) besedi pokorščino in povelje, še bolj izraza: dolžnost in obveza zbrisati iz slovarja. človekoljubi (filaatropi) in drugi so temu ploskali in to misel razširjali; v novejših časih je zastopal to misel Diestenveg, ki noče vedeti ničesa od naravnega spridenja serca, rekoč: BOd prirojenih sposobnosti za zlo in dobro se ne more prav ničesa govoriti, ker je nejasno bitstvo sposobnosti, ki se iina razvijati za oboje, k dobremu ali zlemu. Nravno dober ali nravno hudoben ne pride nikdo na ta svet; on bode dober ali slab, ker ima zmožnost postati tak ali tak, in zopet si bode ta lože izvolil jedno iztned obojega, kakor uni". — Nasproti temu je pa brezdvomno, da vsi ljudje pridejo grešni na ta svet. Ker 1) Sv. pisino to kar naravnost pove: BV hudobiji sem spočet, in v grehih me je rodila moja mati". Ps. 50. 7. nPo euem človeku je prišel greb na svet in po grehu smert, in tako je smert prišla nad vse ljudi, ker so vsi v njem grešili". Rim. 5. 12. 2. K temu pa pride še vesoljno izročilo človeškega rodu, od katerega govore vsi pogani, ki pripovedujejo, da je človek pervotni stan nedolžnosti in čudorednosti zgrešil, vsled tega pa je prišlo splošno spridenje nad človeški rod. Ta dejanska resnica je prisilila Volterja, da je naravnost rekel: podlaga basnoslovju pri vseh starih narodib je bil pad in spridenje človeštva. Temu prav primerno najdemo pri poganskib ljudstvih nekako očiščevanje pri novorojencib, nekov kerst. V Mehiki je molil malikovalski svečenik pri tem očiščevanju k božanstvu, *) Tukaj pa nočemo terditi, da bi Ruao ne imel zaslug, kar se tiče naravne odgoje. — Eusovovi reki sedaj niso več nevarni, ker so se preživeli, siccr je pa, utalokateri take zaal pšenico ifl luliko mešati, kakur oi>rav Euao. da bi vzelo od otroka greh storjen pred rojstvom in mu podelilo prerojeDje. 3) Tudi skušnja vsakdanjega življenja govori zoper učenjake, ki taje izvirni greh. Kdor otročjo naravo opazuje, prav dobro ve, da ima otrok kal hudega v sebi, da se nagiba k prepovedanemu in da se njegovi nagoni, še predno se začne prava odgoja, prikazujejo prav pomenljivo, ker otrok hoče, da bi njemu obveljalo. Svojeglavnost, upornost, prepirljivost, lažnjivost, komur klica v človeskem serci spi, se prikazuje dostikrat še preden so se otroci tega naučili od drugih. Podlaga, na ktero je Ruso postavil svojo terditev, ko se ima pokorščina ovreči, je tedaj zoper naravo in napačna. Velika večina pedagogov se je tedaj spoznavši človeško naravo izrekla za to, da pokorščina mora biti in otroci so dolžni pokorni biti. Navedimo le nekatere. flAko se v mladosti volja ne upogne, mora se pa serce v starosti potreti. Pokorščina je začetek vsake tudi deržavljanske kreposti, ker vsaka krepost izhaja iz tega, da se človek odpoveduje svojevoljnosti, svojeglavnosti in samopridnosti. (Demeter)"- K značajnosti pri otroku, posebno pri učenci, sliši pred vsem pokorščina. Ta je dvojna, pervič: pokorščina brez izjeme, drugič pa pokorščina, ker učitelj pametno ukazuje in dobro misli z otrokom. Pokorščina se lahko izpelje iz sile, potem je neomejena (absolutna), ali pa iz zaupanja, potem je prostovoljna. Ta poslednja je zelo važna, una pa tudi sila potrebna, ker otroka pripravlja, ubogati pozneje postavi tudi taki, ki mu v deržavi ne bode dopadala. — Otroci morajo tedaj nekako biti pod postavo moranja. Ako se postava prelomi, manjka pokorščine, to pa zasluži kazen. n(Kant.)" Otrok mora neprenehoma čutiti nadsilo odraščenega in večkrat svojo nezmožnost. Na to se upira potrebna pokorščina. Ako se z otroci dosledno ravna, bodo otroci raje ubogali tega, ki je zmirom pri njih, kakor druge, ki so malokedaj pri njih. (Herbart). Odgoja more svoje veliko in težavno delo izveršiti le takrat, ako so ji v podlago dobre navade; najprej pa se mora mladina privaditi pokorščine, ki je pervi pogoj vsem navadam. Ako to vse povzamemo, lahko terdimo, da je pokorščina za dobro izrejo otrok neogibljivo potrebna; namen odgoje se doseže le takrat, kedar se otrok z voljo podverže naredbam svojib rejnikov.  (Konec.)