Komunikacija v virtualni učilnici
ALJA SULČIČ
Študentka Univerze v Mariboru, Slovenija
Internet je informacijsko-komunikacijska tehnologija, ki se lahko uporablja za razlicne dejavnosti, med drugim tudi za spletno (online) izobraževanje. Tako kot pri klasiCnem izobraževanju je komunikacija tudi pri spletnem izobraževanju pomemben vidik interakcije med uCitelji in študenti. V Clanku poskušamo predstaviti komunikacijski vidik spletnega izobraževanja in kljucne probleme, ki jih je treba upoštevati pri uporabi interneta za pedagoške dejavnosti. Raziskava področja je pokazala, da se pri spletnem izobraževanju pojavijo razlike v odnosih, komunikacijskem udobju in oblikah komunikacije. Ugotovili smo tudi, da je lahko internet uspešno uporabljen kot ucni medij, ce imajo udeleženci ucnega procesa ustrezno razvite vešcine za online komunikacijo. Ključne besede: online izobraževanje, komunikacija, ucna fleksibilnost, online odnosi
Klasicni model izobraževanja zahteva neposredno komunikacijo med ucitelji in študenti, ki se sestajajo na predavanjih ob doloce-nem casu in v dolocenem prostoru. Kljub temu pa novejše smernice v uccenju in pouccevanju spodbujajo fleksibilnejši ucni model.
Fleksibilno uccenje temelji na študentovi svobodni izbiri razliccnih vidikov uccenja, na primer ccasa, prostora, vsebine, metod in virov ucnega procesa (Collis inMoonen 2001). Fleksibilnost je mogocce dosea bodisi prek reorganizacije obstojeah institucionalnih izobraževalnih praks bodisi prek uvajanja novih uccnih medijev, med katerimi se najpogosteje omenja internet.
Internet je nov interaktiven medij komunikacije, ki prodira na vsa podrocja našega življenja. Danes je v uporabi vedno vec »e-izrazov«, ki vkljuccujejo internet kot medij za elektronsko izvajanje raznovrstnih procesov, npr. e-bancništvo, e-uprava, e-trgovina itn. Eden od teh je tudi e-izobraževanje, torej izobraževanje prek interneta. In prav e-izobraževanje v virtualnih ualnicah je glavna tema naše raziskave.
Predstavljena raziskava obravnava e-izobraževanje z vidika ko-munikoloških teorij ter uporablja informatiko, pedagogiko in psihologijo kot podporna podrocja. Odloatev, da poudarimo komunikolo-ški vidik, je narekovalo dejstvo, da izobraževanje temelji predvsem
Uvod
na uspešni komunikaciji. Tako nas pri raziskavi zanima,kako uvajanje interneta kot medija izobraževanja vpliva na izobraževanje kot komunikacijski proces.
Raziskava se osredotoca predvsem na terciarno raven izobraževanja. Poleg tega so izpostavljeni ključni udeleženci izobraževanja: učitelji in študenti. V raziskavo pa nismo vkljucili institucionalnega vidika izobraževanja.
Raziskava temelji na naslednjih hipotezah:
hipoteza i Z uporabo interneta se neverbalna komunikacija modificira in zmanjša v primerjavi z neposredno (F2F - »face-to-face«) komunikacijo na predavanjih. hipoteza 2 Uporaba interneta v izobraževanju poveCa komunikacijsko udobje udeležencev predvsem z vidika prostora in casa. hipoteza 3 Z uporabo interneta postane komunikacijski feedback pretežno verbalen. hipoteza 4 Z uporabo interneta je laže nadzorovati in načrtovati odnose med udeleženci izobraževanja, saj so lahko sporočila bolj premišljeno izražena in večinoma verbalizirana. hipoteza 5 Zaradi vecjega komunikacijskega udobjapri uporabi interneta se možnost sintakticnih motenj zmanjša.
Pri raziskavi smo se odlocili za uporabo naslednjih raziskovalnih metod: analiza literature, anketa, intervju in opazovanje brez udeležbe in z njo. Uporabili smo torej tako kvalitativne kot tudi kvantitativne metode.
Teoretični vidiki
izobraževanje kot medosebna komunikacija
WordNet (http://wordnet.princeton.edu) opredeljuje izobraževanje kot skupek dejavnosti poučevanja, ki so namenjene posredovanju znanja ali spretnosti. Formalno izobraževanje se izvaja v sklopu izobraževalnih zavodov, v katerih so ucitelji in študenti v neposredni medsebojni interakciji ali - z drugimi besedami - sodelujejo v medo-sebni komunikaciji. Če torej želimo poznati elemente, ki omogocajo uspešno izobraževanje, moramo izhajati iz sestavin za uspešno med-osebno komunikacijo.
Medosebna komunikacija je vrsta neposredne komunikacije iz »oci v oci« znotraj manjših primarnih skupin (Brajša 1993, 19). Medosebna komunikacija je po Vregu (1990, 33) »temeljna sestavina clo-vekovih odnosov v družbi, njegovega odnosa do soljudi«. Tako kot pri drugih oblikah komunikacije, so tudi pri medosebni komunikaciji
udeleženi pošiljatelj, ki prek kanala pošlje sporočilo do prejemnika (Underwood 2003).
Pomembno je, da se zavedamo razlicnih oblik komunikacije, ki obstajajo tudi pri medosebni komunikaciji. Komunikacija je lahko verbalna ali neverbalna. Pri verbalni komunikaciji se kot sredstvo komunikacije uporablja jezik (Manpreet 2004). Verbalna komunikacija se deli na govorno in pisno obliko (prav tam). Spletna enciklopedija Encarta (http://encarta.msn.com) opredeljuje neverbalno (ne-jezikovno) komunikacijo kot komunikacijo, ki ne vkljucuje besed. Stephan Dahl (2002) loci osem razlicnih kategorij neverbalne komunikacije: kinezika (telesna drža), ocesna komunikacija, taktilna komunikacija, proksemika (osebni prostor), parajezik (višina, ton glasu), zunanji videz, simbolizem, olfaktorika (vonj). Neverbalna in verbalna komunikacija se v medosebni komunikaciji nujno dopolnjujeta in obe obliki sta pomembni za kakovostno komunikacijo pri izobraževanju (Brajša 1993, 35).
Za uspešno komunikacijo in seveda posledicno uspešno izobraževanje je treba upoštevati tudi, da medosebna komunikacija poteka med razlicnimi osebami, ki so individuumi s svojimi specificnimi lastnostmi, z razliccno razvitimi identitetami in razliccno komunikacijsko zrelostjo (Brajša 1993, 12).
David Berlo (v Underwood 2003) opredeljuje pet verbalnih (jezikovnih) komunikacijskih spretnosti. Govorjenje in pisanje sta povezani s kodiranjem sporočil. Poslušanje in branje se nanašata na dekodiranje sporoccil. Mišljenje oziroma sklepanje je nujno tako za kodiranje kot tudi za dekodiranje. V vlogi pošiljatelja moramo biti zmožni združiti vse spretnosti, da dosežemo ccim vecjo tornost pri sprejetju sporoccila. Komunikacijske spretnosti nam omogoccajo, da sporocamo tomo to, kar želimo, in tako, da prejemnik razume. Problem pri komunikaciji nastane, ce ima pošiljatelj sporoccila visoko raven spretnosti, ki je prejemnik morda nima. Berlo tako ugotavlja, da uspeha pošiljatelja sporocila ne moremo predvideti samo glede na njegovo raven spretnosti, ter poudarja pomembnost odnosa med pošiljateljem in prejemnikom pri medosebni komunikaciji.
Pomembnost odnosov izpostavlja tudi Brajša (1993, 37), saj meni, da ti vplivajo na vsebino komunikacije. V izobraževanju poznamo razliccne odnose med ucciteljem in uccencem/študentom (Brajša 1993, 45). Na kakovost odnosov vpliva tudi komunikacijsko udobje, pri katerem Brajša (1993, 47) našteva naslednje komponente: vsebinsko, prostorsko, ccasovno, delovno, ccustveno. Pri klasicnih predavanjih težko zagotovimo komunikacijsko udobje vseh udeležencev, saj so naši izobraževalni zavodi veanoma nefleksibilni, kar zadeva ca-
sovno in prostorsko komponento komunikacijskega udobja. Odnosi se vzpostavljajo tudi s t. i. komunikacijskim feedbackom - to so povratne informacije o uspehu komunikacije. Tako kot oblike komunikacije je tudi feedback verbalen ali neverbalen (Brajša 1993, 78). Neverbalni feedback je po Brajšu (1993, 80) slabša oblika feedbacka, saj ga težko nadzorujemo in je v šolah prepogosto preveč negativen. Neverbalni feedback je problematicen tudi zaradi svoje vecpomen-skosti, saj obstaja nevarnost napacnega razumevanja (prav tam). Da bi se izognili napacnemu razumevanju, je koristno, ce sogovorniki poskušajo komunikacijski feedback tudi ubesediti (prav tam).
Feedback je pomemben element komunikacije tudi zaradi komunikacijskih motenj, saj motnje lahko prepoznamo samo s pravoca-snim in tocnim feedbackom. Motnje v komunikaciji so lahko sintaktične, semanticne in pragmaticne (Brajša 1993, 22). Sintaktične motnje se nanašajo na sprejetje signala, semanticne na razlaganje signala, pragmaticne pa vkljucujejo povezavo sprejetega in razloženega signala z dejansko situacijo (prav tam).
ONLINE ODNOSI IN OBLIKE KOMUNIKACIJE
Internet lahko opišemo kot posebno virtualno okolje oziroma »cyberspace« (kibernetski prostor), ki je drugacen od resničnega okolja, v katerem smo ljudje neprestano navzoci oziroma v katerem živimo. Virtualni prostor želi posnemati resnicni prostor, hkrati pa zanj veljajo tako omejitve kot razširitve, s katerimi se v resnicnem okolju ne srecujemo.
Te znacilnosti lahko prenesemo tudi na online komunikacijo in odnose. Že prej smo namrec omenili, da odnose gradimo prav s komunikacijo, verbalno in neverbalno. Internet omogoca uporabo obeh oblik komunikacije, vendar se morata obliki v virtualnem okolju prilagoditi znacilnostim interneta kot medija komunikacije.
Eden od nacinov za razumevanje posebnosti komunikacije in odnosov v virtualnem prostoru je primerjava petih osnovnih cutov, s katerimi se ljudje komunikativno povezujemo: sluh, vid, tip, voh in okus. Komunikacijske razlike pri posameznih cutnih kanalih je natancneje obravnaval psiholog John Suler (2004). Neposredno komunikacijo (v nadaljevanju F2F) primerja z internetnimi komunikacijskimi storitvami, ki poskušajo posnemati razlicne komponente komunikacije f 2 F.
Skozi primerjavo Suler ugotavlja, da online komunikacija ponuja nove nacine komunikacije z izlocanjem in dodajanjem želenih cutov, ki posledicno ponujajo raznovrstne oblike neverbalne komunikacije. Čutna omejenost lahko spodbuja domišljijo in vodi k ustvarjalnim
vzorcem komunikacije, ki jih v komunikaciji f 2f ne najdemo. Tako lahko na primer pri online komunikaciji izberemo, da želimo sogovornika videti in brati njegova sporočila, ne želimo pa ga slišati. Takšne situacije vsekakor laže ustvarjamo online kot f 2f (prav tam).
Kljub temu Suler navaja, da online komunikaciji manjka delež robustnosti in bogastva informacije, ki se lahko prenese z integracijo govorjenja, obrazne mimike, intonacije glasu, govorice telesa in telesnega stika. Vendar tekstovna komunikacija (pisna online komunikacija) lahko olajša komunikacijo ljudem, ki imajo pri komunikaciji f 2f težave z razumevanjem kompleksnih neverbalnih signalov (prav tam).
Suler v svojem razmišljanju ugotavlja, da se je pomembno zavedati razlik med online komunikacijo in komunikacijo f 2f. Komunikacija prek interneta je lahko uspešna, ce se udeleženci naucijo uporabljati zmožnosti medija in neverbalne pomanjkljivosti oziroma posebne znaccilnosti medija kompenzirati tako, da drugi razumejo. Slabost online neverbalne komunikacije je namrec ta, da je nismo tako vešcci uporabljati kot neverbalno komunikacijo f 2f, ki se je uamo vsak dan svojega življenja (prav tam).
priMErjAVA odnosov f2f in online odnosov
Online komunikacija in komunikacija f 2f se torej razlikujeta tako v verbalni kot tudi v neverbalni obliki. Suler (2004) je v svoji raziskavi zbral vrsto hipotez, ki se nanašajo na online tekstovne odnose.
Suler poudarja, da je online tekstovna komunikacije subjektivno izkustvo. Nekateri ljudje so obccutljivejši za zaznavanje pomena in pocutja, ki sta izražena »med vrsticami« pri tekstovni komunikaciji. Zaradi pomanjkanja signalov f 2f (predvsem neverbalnih) je lahko tekstovna komunikacija omejena, dvoumna in lahka tarcca za nesporazume in projekcije, kar seveda vodi v subjektivnost interpretacije. Pri tekstovni komunikaciji obstaja poseben tip interpersonalne em-patije, ki je pri razlicnih udeležencih seveda razlicno razvita. Omejenost tekstovne komunikacije pozitivno vpliva na nekatere ljudi, drugim pa tovrstno komuniciranje ni všec ali jih celo spodbuja k negativnem izražanju (prav tam).
Pri online odnosih imajo srecanja f 2f oatno zanimiv uccinek. Izkušnje kažejo, da prvo sreccanje f 2f spremeni nadaljnje zaznavanje drug drugega prek interneta. Sreccanje f 2f lahko obogati online razmerje in/ali izzove podobo, ki jo nekdo ima o drugem, s katerim komunicira online. To je seveda povezano z novimi oblikami neverbalne komunikacije, ki jih omogoca situacija f 2f in ki jih na internetu ne moremo zaznati (prav tam).
Pri online odnosih ima pomembno vlogo možnost za shranjevanje sporocil. Shranjevanje sporocil je pogosto samodejno in dosti lažje kot pri komunikaciji F2F. Shranjena sporocila so pomembna, ker so lahko tocne informacije za podoživljanje in vnovicno ocenjevanje odnosa ter ponujajo kontinuiteto odnosu. Shranjevanje tekstovnih dialogov lahko pomaga zmanjševati napake pri spominjanju, ki lahko nastanejo zaradi popacenih zaznav druge osebe. Vendar se citiranje shranjenega sporocila kot »dokaz« neke izjave lahko vzame iz sobesedila in popaci prvoten pomen sporocila. Shranjena sporocila torej lahko zmanjšajo možnost komunikacijskih motenj, vendar jih je mogoce tudi zlorabiti za namerno ustvarjanje motenj (prav tam).
Pri online tekstovni komunikaciji je prav tako pomembna casovna komponenta. Pri elektronski pošti lahko na primer možnost odloženega odgovora izboljša samonadzor, samorefleksijo in asimilacijo izkušenj v odnosu. Ker ima pošiljatelj sporocila vec casa za odgovor kot pri komunikaciji F2F, lahko svoje sporocilo bolj premišljeno oblikuje in z njim sporoci to, kar res želi povedati. Pri tem pomaga tudi dejstvo, da je tekstovna komunikacija pocasnejša kot govorna, saj je zaradi tega pošiljatelj bolj motiviran. Sicer pa ritem (intenziteta in frekvenca) tekstovne komunikacije vpliva na samo tekstovno razmerje. Pri interakciji med ljudmi z razlicnim ritmom se ustvari neki skupni, sinhronizirani ritem tekstovnega odnosa. Spremembe v ritmu tekstovne komunikacije zato kažejo tudi na spremembe v odnosu (prav tam).
Pri online tekstovni komunikaciji se izkaže, da je pomembna celotna vizualna konstrukcija tekstovnega sporocila, saj ta nadomešca pomanjkanje vizualnega zaznavanja sogovornika, ki jo ima F2 F. Pri tekstovni komunikaciji frekvenca presledkov med vrsticami, dolžina odstavkov, vstavljanje citiranega besedila ipd. odkrivajo pošiljate-ljevo razpoloženje. Slog pisanja in ucinkovitost se spreminjata glede na spremembe v odnosu. Ekspresivnost se tekstovnemu sporocilu lahko doda tudi s custvenimi simboli (smeški), velikimi tiskanimi cr-kami ipd., kar poskuša posnemati izražanje z mimiko, gestami, obla-cili ipd. v situacijah F2F (prav tam).
Iz vsega tega je razvidno, da znacilnosti interneta kot medija vplivajo na oblike neverbalne komunikacije in na strukturo verbalnih sporocil - seveda v primerjavi s komunikacijo F2F. Zato so tudi online odnosi razlicni.
Raziskava
opredelitev virtualne učilnice Raziskavo smo izvedli med izbirnim predmetom Digitalna ekonomija in elektronsko poslovanje, ki se izvaja na Fakulteti za management
Koper (fm). Predmet je bil v virtualni uccilnici prvicc izveden v študijskem letu 2003/2004. V prvem letu izvajanja je predmet izbralo 37 študentov, v naslednjem letu 150, v letu 2005/2006 pa je predmet izbralo 123 študentov (vec o izvedbi predmeta v Sulcic in Lesjak 2007).
Predmet se izvaja v virtualni uccilnici fm z uporabo odprtokodnega uccnega sistema Moodle (www.moodle.org). Pri predmetu se uporablja mentorski naan e-izobraževanja, kar pomeni, da so študenti razdeljeni v skupine s približno 30 študenti, pri ccemer vsako skupino spremlja mentor, ki motivira ter vodi študente skozi tedenske dejavnosti ter ucitelju poroca o delu študentov.
Pri predmetu so v uporabi funkcije sistema Moodle, ki ponujajo asinhrono komunikacijo. Asinhrona komunikacija za udeležence komunikacijskega procesa lahko poteka kadar koli in kjer koli (Humphreys 2004). Prednosti uporabe asinhronih komunikacijskih storitev so na primer dostopnost in zanesljivost, zaupnost, spodbujanje razmišljanja in sestavljanja, individualizirana interakcija in feedback, informacije so v skupni rabi, omogoccanje razlicnih slogov uce-nja in lažja prilagodljivost za razlicne posebne potrebe (prav tam). Skoraj vse funkcije sistema Moodle sicer omogoccajo dvosmerno komunikacijo; samo objava študijskih gradiv in virov je enosmerna komunikacija, ki poteka od ucitelja do študentov.
Kot dopolnilo izobraževanju v virtualni učilnici se študenti z učiteljem in mentorji srecujejo tudi v živo. Število srecanj je odvisno od nacina študija, biti pa morata vsaj dve. Prvo srečanje je po navadi na zaccetku izvajanja predmeta, ko se predstavijo sam predmet in navodila za uporabo virtualne uccilnice; zadnje sreccanje F2F pa nastopi ob koncu izvajanja predmeta, ko študenti predstavijo svoj koncni projekt.
OPAZOVANJE Z UDELEŽBO
V študijskih letih 2004/2005 in 2005/2006 smo aktivno sodelovali pri predmetu v vlogi mentorja, kar nam je omogoalo bližnje opazovanje komunikacijskega vedenja udeležencev predmeta. Pred tem smo opravili kratek program usposabljanja, v sklopu katerega smo izkusili tudi vlogo študenta v e-izobraževanju. Opazovanja z udeležbo so nam prinesla dragocene informacije o uankovitosti in znaccilnostih tovrstnega nacina ucenja in pouccevanja. V nadaljevanju so predstavljene kljucne ugotovitve opazovanja in mnenja ostalih udeležencev (študentov in mentorjev), ki so se pojavila med izvedbo predmeta.
Sodelovanje v virtualni uccilnici je zahtevalo precej casa in visoko raven dejavnosti tako z vidika študenta kot tudi z vidika mentorja. Študenti in mentorji se lahko svobodno odlocajo, kdaj in od kod se vključujejo v virtualno učilnico. Opazen je bil vpliv mentorja, saj štu-
denti praviloma prevzemajo raven dejavnosti in obliko komunikacije, ki ju uporablja njihov mentor. Kar zadeva komunikacijo, študenti posnemajo predvsem obliko sporočil, stopnjo formalnosti in uporabo čustvenih simbolov (smeškov).
Opazovanje z vidika mentorja je pokazalo, da je precej študentov imelo težave pri razumevanju tedenskih navodil. Pri tem se je zdelo tako, kot da so nekateri študenti površno brali navodila in so raje pisali, kot pa brali. Razlog za slednje bi lahko bil nezadostna komunikacijska zrelost pri uporabi pisnega medija. Glede na sledenje dejavnosti smo se mentorji lahko prepričali, da so študenti navodila in gradiva pogledali, očitno pa jih niso razumeli. Druga razlaga za težave z navodili bi lahko bila pomanjkanje podobnih izkušenj v procesu izobraževanja. Navodila in gradiva v učilnici so namreč zahtevala visoko stopnjo dejavnosti študentov, kar v našem izobraževalnem sistemu po naših izkušnjah ni pogosto, saj so študenti (ter seveda tudi dijaki in učenci) velikokrat le pasivni poslušalci oziroma udeleženci izobraževalnega procesa. Vsekakor nas je ta problem presenetil in menimo, da bi mu v prihodnje lahko namenili tudi kakšno bolj poglobljeno raziskavo.
Kljub temu smo ugotovili, da težave z navodili ne povzročajo sintaktičnih motenj, saj tehnologija omogoča, da vsi udeleženci dobijo njim namenjeno sporočila v poslani obliki (uporaba prenosljivega formata pdf). Mentor lahko nadalje preveri, ali se je študent odločil sporočilo prejeti in kdaj. Zato lahko trdimo, da pri navodilih nastopajo semantične in pragmatične motnje, katerih vzroki se niso natančneje pokazali.
ANKETA MED ŠTUDENTI
Po koncu prve izvedbe predmeta junija 2004 je bila med študenti izvedena anketa o znanju s področja informatike in računalništva ter o odnosu do različnih metod pedagoškega dela v virtualni učilnici.
Študenti so v anketi pohvalili predvsem izboljšanje odnosov z izvajalcem predmeta in fleksibilnost izobraževanja v virtualni učilnici. Pokazalo se je, da so študenti, ki so bili vključeni v virtualno učilnico, primerno zreli za uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije (ikt), potrebne za e-izobraževanje.
Študenti so že pred izobraževanjem v virtualni učilnici uporabljali internet kot medij za učenje. Zaradi želje po fleksibilnejšem izobraževanju in zaradi nezadovoljstva s klasičnimi predavanji so študenti pozitivno sprejeli uporabo interneta v formalnem izobraževanju. (Sulčič 2005.)
Novembra 2004 smo med isto skupino študentov izvedli dodatno
anketo, ki je bila usmerjena v komunikacijske vidike ucenja. Anketo smo izvedli prek interneta s pomocjo spletne aplikacije. Študenti so prejeli individualna povabila k sodelovanju prek elektronske pošte in študentskega informacijskega sistema. Anketa je bila odprta en teden, nanjo se je odzvala veana povabljenih študentov (6 študentk in 10 študentov).
V prvem delu ankete so nas zanimale ume izkušnje v virtualnem okolju v primerjavi s tradicionalnim urnim okoljem. Glavne ugotovitve ankete so bile naslednje:
•	Študenti so ocenili, da so v primerjavi s tradicionalnim urnim okoljem v virtualnem ucnem okolju izvajalce pogosteje prosili za vnovicno ali dodatno razlago (v virtualni ucilnici: 19% jih je vprašalo pogosto, 38% vccasih, 31% redko, 12% nikoli; v primerjavi s 6%, ki vprašajo pogosto, 13% vcasih, 56% redko in 25% nikoli v klasiccni ucilnici).
•	Veccina študentov meni, da so v primerjavi s klasicnim študijem v virtualnem okolju obcutno vec komunicirali - tako z uatelji (100% jih je izbralo »obcutno vec« ali »vec«) kot tudi z drugimi študenti (75 % jih je izbralo »obcutno vec« ali »vecc«).
•	Veccina študentov (75 %) meni, da je spoznavanje uciteljev v virtualnem okolju veliko lažje.
•	Polovica študentov meni, da se s sošolci laže oziroma veliko laže spoznavajo v virtualnem okolju, 12% jih ni opazilo razlike, 31% študentov pa meni, da sošolce laže spoznavajo v klasicnem študijskem okolju.
•	Vecini študentov (75%) se zdi, da je v virtualnem okolju imela vec možnosti za pogovor z ucitelji kot pri tradicionalnih predavanjih.
•	37% študentov meni, da imajo enake možnosti za pogovor s sošolci tako v online kot tudi v klasicnem okolju; 44 % jih meni, da imajo vec možnosti online, medtem ko se jih 19% s tem ne strinja.
•	12 % študentom se zdi osebni stik z uateljem kot dodatek stikom v virtualni ucilnici nujen, 44% jih meni, da je osebni stik pozitiven, 25% se jih ni opredelilo in le 19% študentov je izrazilo, da ni potreben.
•	Dodaten stik s sošolci 38 % študentov ocenjuje kot nujen, 19 % ga ocenjuje kot pozitivnega, 25% se jih ni opredelilo in samo 12% jih meni, da ni potreben.
•	Vecini študentov cas klasičnih predavanj ne ustreza; število štu-
dentov, ki menijo, da so predavanja prezgodaj (38%), je enako številu študentov, za katere so predavanja prepozno.
•	Skoraj vsi študenti (94%) so ocenili, da so snov laže sprejemali zaradi casovne in prostorske svobode, ki je pri klasicnih predavanjih po navadi nimajo.
•	Vsi študenti razen enega so ocenili, da ucitelj v virtualnem okolju bolj spremlja njihovo individualno delo in tudi laže spozna njihove individualne študijske potrebe.
•	Vecina študentov (75 %) je ocenila, da so v primerjavi s klasicnim ucnim okoljem v virtualnem okolju laže vzpostavili enakovreden dialog z uciteljem.
•	Polovica študentov je ocenila, da se jim znanje, ki so ga pridobili z delom v virtualni ucilnici, zdi kakovostnejše kot znanje, ki ga po navadi pridobivajo v klasicnih predavalnicah; vecina druge polovice študentov pa razlike ni opazila.
•	Študenti so nam povedali, da so jim pri izvedbi predmeta v virtualnem okolju najbolj ugajali svobodna izbira casa in prostora, prijateljsko okolje in boljša povezanost med udeleženci, lastno raziskovanje ter spoznavanje novih tehnologij.
•	Kot slabost dela v virtualnem okolju so študenti izpostavili, da so morali v predmet, ki je bil izvajan v virtualnem okolju, vložiti vec oziroma celo prevec dela, kot so ga vajeni vložiti pri predmetih, ki se izvajajo klasicno.
V drugem delu ankete smo poskušali ugotoviti profil študentov, ki so sodelovali pri izvedbi predmeta v virtualnem okolju. Z vprašanji o njihovih komunikacijskih preferencah ter racunalniški in internetni pismenosti smo dobili naslednje ugotovitve:
•	Dobra tretjina študentov (38%) svoje misli najlaže izraža pisno, slaba tretjina študentov (31%) pa se laže izraža govorno. Ostala slaba tretjina (31%) meni, da se enako dobro izraža tako pisno kot govorno.
•	Vecina študentov (87%) je oznacila, da najbolje razume snov, ki jo sliši in tudi prebere, cemur sledijo študenti, ki najbolje razumejo snov, ki jo preberejo (13 %).
•	Vecina študentov (56%) meni, da pri pisanju bolj pazi na slov-nicno pravilnost in vsebino, sledijo študenti, ki so enako pazljivi pri pisanju in govorjenju (25%), in študenti, ki so pazljivejši pri govorjenju (13%).
•	Vecina študentov (94%) meni, da se znajo dobro pisno izražati; 44 % teh študentov uživa pri pisanju, 31 % pa ne.
•	12% študentov vedno uživa v branju, najvecji del študentov (44 %) pogosto uživa v branju, 38 % samo vcasih in 6 % le redko.
•	Vecina študentov (88%) uporablja ccustvene simbole za izražanje svojih ccustev v virtualnih okoljih; slaba polovica (44%) uporablja velike in male crke, slaba tretjina (31%) pa jih za ponazarjanje svojih custev uporablja tudi slog pisanja, barvo in velikost besedila.
•	Vecina študentov (75 %) se je ocenila za dobrega uporabnika ra-cunalnika.
•	Veccina študentov (82 %) uporablja internet vsak dan.
•	Vecina študentov v študijske namene vedno ali pogosto uporablja elektronsko pošto (94%) in spletne strani (100%); malo manj pogosto uporabljajo spletne portale (56% vedno ali pogosto, 31 % vcasih, 13 % redko) in forume (31 % pogosto, 44 % vcasih, 19% redko, 6% nikoli). Redkeje pa študenti za študijske namene uporabljajo sinhrona komunikacijska orodja, kot so neposredno sporoccanje (angl. instant messaging - 6 % pogosto, 50 % vccasih ali redko, 44% nikoli), irc (44% vcasih ali redko, 56% nikoli), Voice Chat ali spletno kamero (88% nikoli).
KLJUCNE UGOTOVITVE
Po združitvi ugotovitev z opazovanja in iz ankete s teoreticnimi iz-hodišci lahko ugotovitve interpretiramo tako, kot je predstavljeno v nadaljevanju.
Pri komunikaciji v virtualni ualnici so udeleženci imeli na voljo omejen nabor neverbalnih signalov (v primerjavi s komunikacijo f 2 f). Ti so se pojavili v obliki ccustvenih simbolov, razlicnih slogov pisanja in vizualne konstrukcije besedila. Prevladujocca oblika neverbalne komunikacije so bili ccustveni simboli, ki so v osnovi graficne predstavitve F2F obrazne mimike. Uporabniki so del poznanega komuniciranja f 2 f prilagodili novemu mediju, s cimer lahko potrdimo našo prvo hipotezo: online neverbalna komunikacija se spremeni in zmanjša v primerjavi s predavanji F2F.
Vsi deli naše raziskave so potrdili povečanje komunikacijskega udobja - predvsem s prostorskega in casovnega vidika - in tako potrdili tudi drugo zastavljeno hipotezo. Poleg tega je treba omeniti, da so udeleženci v virtualni uccilnici pridobljeno komunikacijsko udobje ocenili kot zelo pozitivno in dragoceno.
Ugotovili smo tudi, da je bilo v virtualni ualnici vec komunikacije in vec feedbacka (tako od ucitelja k študentom kot v nasprotni smeri). Ker smo že omenili, da je v virtualni ualnici prevladovala
verbalna komnikacija, lahko potrdimo tudi tretjo hipotezo - feedback postane v virtualni učilnici pretežno verbalen, kar je z izobraževalnega vidika seveda pozitivno.
Večina študentov je potrdila, da so njihova pisna sporočila bolj premišljeno napisana kot govorna. Poleg tega večina študentov meni, da so bili odnosi v virtualni učilnici (predvsem z učiteljem) boljši kot v klasičnem učnem okolju. Tako lahko v virtualnem okolju vidimo povezavo med bolj premišljeno komunikacijo (ki vsebuje tudi več komunikacijskega udobja) in zmožnostjo vzpostaviti bolje načrtovane odnose, kar potrdi še četrto zastavljeno hipotezo.
Zadnja zastavljena hipoteza je napovedovala, da se možnost sintaktičnih motenj pri uporabi interneta zmanjša zaradi večjega komunikacijskega udobja. Ugotovili smo, da tehnologija omogoča zanesljivost prenosa sporočil in tako lahko manjšo možnost sintaktičnih motenj povežemo z naravo tehnologije same, in ne toliko z online komunikacijskim udobjem.
Kar zadeva komunikacijske motnje, smo v virtualni učilnici odkrili nenapovedan pojav semantičnih in pragmatičnih motenj. Anketa je pokazala, da so bili študenti zadostno komunikacijsko zreli za uporabo učne ikt. Zanimivo je bilo dejstvo, da večina študentov meni, da nimajo težav s pisno komunikacijo, slaba polovica jih pri pisanju tudi uživa. Študenti so po lastnem mnenju pazljivejši pri pisanju, vendar le slaba tretjina študentov uporablja različne sloge pisanja kot možnost izražanja čustev. Zato je mogoče, da študenti nimajo primerno razvite bralne občutljivosti, ki bi jim omogočala pristno dekodiranje prejetih pisnih sporočil s semantičnega in pragmatičnega vidika. Mogoče je tudi, da študenti precenjujejo ali ne poznajo lastne sposobnosti za pisno komunikacijo, zato se ne zavedajo težav, ki lahko nastopijo pri tekstovni komunikaciji. Vsi ti razlogi lahko razložijo semantične in pragmatične komunikacijske motnje, vendar menimo, da je treba problem motenj pri pisni komunikaciji v virtualni učilnici podrobneje raziskati, če želimo za opažene motnje poiskati prave ali boljše razlage.
Pri raziskavi se je pokazala tudi zanimiva značilnost odnosov med učitelji in študenti v virtualni učilnici, ki je nismo napovedali. Študenti tako verjamejo, da v virtualni učilnici z učiteljem lahko vzpostavijo tesnejši odnos, vendar se s sošolci še vedno nekoliko raje družijo v situacijah F2F.
Ugotavljamo, da klasične učilnice ponujajo dovolj komunikacije med samimi študenti, ne pa tudi med študenti in učitelji. S tega vidika ima virtualna učilnica gotovo pozitiven vpliv na odnose in komunikacijo med učitelji in študenti, zato se lahko uporablja za izbolj-
šanje kakovosti odnosov, saj pomeni udobno, umirjeno in prijetno okolje za komunikacijo.
Ugotovitve naše raziskave so veanoma v skladu s hipotezami in te-oreticcnimi izhodišcci, ki smo jih podali na zaccetku. Glavna ugotovitev je, da je internet uspešen medij komunikacije za izobraževanje, cce imajo udeleženci izobraževanja ustrezne spretnosti za njegovo uporabo. Ena od glavnih prednosti uporabe interneta je, da lahko izboljša odnose (predvsem odnos ucitelj - študent) ter ponuja vec komunikacijskih možnosti in udobja. Glavna slabost pa so presenetljive semanticcne in pragmaticcne komunikacijske motnje, ki smo jih odkrili in za katere menimo, da bi jih bilo treba v prihodnje podrobneje raziskati.
Literatura
Brajša, P. 1993. Pedagoška komunikologija. Ljubljana: Glotta Nova.
Collis, B., in J. Moonen. 2001. Flexible learning in a digital world: experiences and expectations. London: Kogan Page.
Dahl, S. 2002. A short introduction to nonverbal communication. Http:// stephan.dahl.at/nonverbal/non-verbal_communication.html.
Humphreys, K. J. 2004. Online communication tools: the virtual classroom. Http://www.tltc.ttu.edu/vrc/Images/Online %20Communications%20The%20Virtual%20Classroom -Short%20Version.pps.
Manpreet. 2004. Communication. Http://www.4to40.com/earth/science/ index.asp?article=earth_science_communication.
Sulcic, V. 2005. Digitalna ekonomija in e-poslovanje: zakljucno porocilo o izvedbi predmeta v študijskem letu 2003/2004 (redni študij). Delovni zvezek 12, Fakulteta za management Koper.
Sulcic, V, in D. Lesjak. 2007. Uporaba e-ucilnice v terciarnem izobraževanju: študija primera. Management 2 (1): 51-63.
Suler, J. 2004. The psychology of cyberspace. Http://www.rider.edu/ -suler/psycyber/psycyber.html.
Underwood, M. 2003. Berlo's SMcr model. Http://www.cultsock.ndirect .co.uk/MUHome/cshtml/introductory/smcr.html.
Vreg, F. 1990. Demokratično komuniciranje. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politicne vede in novinarstvo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Sklep