442
Natoroznanske reči.
Burjava ali severna luč.
Glej! na svitu vsake zore Boga sled zaznamvan je.
L. Toman*
Lepo prikazen smo ogledavali pred 14 dnevi na po-nočnem nebu , ki ga je le malokdaj moč uživati pri nas. Bila je ta prikazen burjava ali severna luč („Nord-licht, turora borealis"), zato tako imenovana, ker se vidi v severnih krajih neba. Čeravno je ta ponočna zarja čisto naravna prikazen in že od nekdaj znana omikanim ljudem, jo vendar nevedno ljudstvo zapleta se dandanašnji v take vraže, da se pač očitno vidi, kako treba je prostemu ljudstvu podučenja o natori in njenih prikaznih. Natora (narava) blaži srce in pelje naravnost k Stvarniku; zato je po pravici rekel sv. Anton puščavnik: „Moja knjiga je narava, ker v njej najde vselej Boga."
Bilo je v nedeljo (14. dne t. m.) zvečer, in kakor je pri taki prikazni navadno, zlo jasno; veliko zvezd je migljalo na nebnem oboku. Ravno sem občudoval te svetove — bilo je 48 minut čez deveto uro, ko zagledam v severu blišečo burjavo. Kmalo je nastal okroglej od zvezd #, ^, \n in L „Heraklaa do srede zvezdja „lovskih psov" , čez 17, J in s ,,velikega voza ali borovža" (Ursae majoris) s prav močno rudečico. Najlepša je bila prikazen 57 minut po devetih; svitli, beli žarki, 6 do 7 po številu , so plameneli kviško neki 10° čez obnebje (horizont) po celi dolgosti burjave od NNW—NNO. Teh je 1. pri rj in J „vel. voza", 2. pri ^ „Bootis" in a „Drakona", 3. memo /? „Bootis" in 1 „Dra-kona", 4. do rj „Drakona", 5. pri 1 „Heraklau, 6. pri rt in t
„Herakla". Ti žarki niso bili tako svetli, kakor oni, ki so nastali pozneje (57 minut po 9. ari). Sosebno velik je bil tisti, ki je plamenil blizo /3 in v do L* „Drakona", in od /? „Bootisu do y „manjšega vozau, in vštric z tj in L »velikega voza." Rudečica se je zlasti uravnavala pri ,,velikem vozuu in tam je dospela do največe lepote. Cez 3 minute je pa prišla pod „mali vozu. Tamkaj so plameneli žarki zadnjič omenjeni. Okroglej je obsegel do 20° v širokosti, toda ni bil povsod enako močen, tudi ne tako širok. Proti podnebju so se zgubili žarki in rudečica polagoma (15 minut čez 10. uro) v siv segment.
Da si pojasnimo: kaj nek je taka lepa prikazen? sledili bomo izrekom nekterih slavnih mož.
Slavnoznani natoroslovec Delarive (1861) pravi, da nastane burjava, kadar se elektrika v zraku zgošuje vedno bolj do tečajev (polov) zemlje.
Z i mer man v svoji fiziki (str. 303 I. zvezek 1856 v Berolinu) pravi, da je burjava magnetično-električna prikazen po naglih spremenili magnetičnih vrst (Richtungslinien) in zdatnih razločkih toplote, kakor jih nahajamo sosebno v polarnih deželah.
Al. žl. Humboldt nam mnogo pripoveduje v svojem „Kosmos" (1. zv. p. 198-205, in IV. p. 142-145) od začetka, od barve itd. burjave itd.; pa samo to naj sledi tukaj: ,,Burjava ni toliko unauji vzrok , da je ravnotežje zemeljskega magnetizma delavnost, ki celo napreduje do svitlega fenomena, ki prvič kalamičnico pripravi v neki nered, in drugič tudi razsvetluje severno nebo s čarobnim, krasnim svitom" (Dufay, Hierter in Hallev). — Burjava je toraj po tem mnenji neko tiho izpraznovanje in konec ma-gnetičnega vremena. Krasota burjave celo v deželi Finn-marken nima take močnosti ko polna luna.
Santini pravi, da je burjave početek kozmičen; snova pa, iz ktere obstoji, pride iz planetničnega prostora. Viso-čino burjave ceni on od 70 do 160 milj, Humboldt pa od 3000 do 4000 čevljev do več milj.
To so najznanejše misli o burjavi.
Celo prigodbo nam popisuje Argelander v Bonu v kratkem tako-le: „Kaka rujava barva na severnem nebu blizo obzorja je vsigdar priča burjave. Barva postane temna in viditi je okrogel segment od veče ali manje širjave, obdane s svitlim pasom. Ta pas, ki se pridruži okrogleju, ima belo, včasih tudi modro-višnjevo barvo od 1/^0—S° v širjavi, spodnji pas je sosebno ostro omejen. Obzirnost pasa šteje 25°-30°, včasih celo 180°, visokost pa 2°—12°; navadno je okrogel, malokdaj eliptičen. Sreda tega pasa in njegova podlaga je sploh obrnjena k NNW, malokdaj leži v magnetičnem meridianu. Cela prikazen se preminja, zdaj vzdiguje, zdaj zopet ponižuje, in plava v vzhodno in zahodno stran. Na ti ali uni strani prideta pas in podlaga iz poprejsne oblike; kmalo se vtisne svitloba v podlago. Kadar začnejo piameneti žarki, postane pas na nekterih krajih svitleji in se nagne proti podlagi. Svetla zarja, ki ima barvo pasa, se dviguje do y40 v širjavi, malokdaj je širja v sredi bolj svitla , na koncih pa bolj temna. Kakor blisk plane na kviško, vzgoraj plameni, se razdeli v več strani, se nagne k izhodu in zahodu, včasih švigljaje, ko bi jo majal hud veter. Včasih nastaja v neki višini nad svitlim pasom nova zarja; navadno je koncentrična s pasom in s podlago, in sploh manje obširnosti kot pas, na straneh dobro omejen. Sploh ima tiste prikazni kakor omenjeni pas. Iz tega pa izhaja več žarkov, ki se navadno zlo gostijo, in celi svitli pas se polagoma razgubi v lepih žarkih. Prekrasen pogled imamo takrat, kadar iz pasa in oboka ob enem prihajajo žarki; uni plamenijo le do oboda, ti pa dosežejo navadno večo visokost.                Ogrinc Viljem. ^)
*) Nam bo drago, le, kar največ morete, po domače (popularno).
Vred.
443