Zapiski
NEKAJ  RASTLINSKIH  IMEN
Slovensko jeren »Pelargoniaim«. V nobenem slovarju in botaničnem priročniku nisem našel rastlinskega imena jeren, ki ga poznamo iz narodne pesmi prvi venec jerena, drugi venec drobnih rož, tretji venec zajbeljna. Etimologija imena ne povzroča težav, ne more biti drugega kot latinsko geranium, grško geränion, čeprav je težko reči, ali je biLa sprejeta v slovenščino preko novejšega nemškega Geranium ali iz romanščine. Zaradi drugega -e- bi bilo verjetnejše romansko izhodišče. Teže je opredeliti rastlinsko apecies, na katero se slovensko ime nanaša. Rodova Geranium in Pelargonium sta si botanično blizu, srednjeveška botanika ju ni razlikovala in ljudska terminologija ima v vrsti evropskih jezikov za oba skupna imena. Zdi se, da jeren ne more biti drugega kot v narodni pesmi tako priljiuibljeni rožen-kravt »Pelargonium róseum, odoriatissimum« a tudi »P. radula« in »P. zonale« ; nemško Muskatgeranium, Zitronengeranium, Gürtelgeranium itd., francosko geranium, furlansko geranio rusko ljudsko geranh, grauh, iränh, jeränh, sbh. djeranija. Kot nemško Storchschnabel, Kranichschnabel se tudi slovensko žeravec, žerjavec, sbh. žeravec, zdravac, rusko žuravelbnik nanaša na oba rodova, Geranium in na Pelargonium.
Slovensko kovrčje, kvrčje »Stopa pennata«. Za vrsto trave Stipa pennata navaja Ključ dr. Piskemikove ime bodalica, toda v literaturi se je bolj uveljavil naziv kovilje, izposojen iz srbohrvaščine. To ime večkrat srečujemo v prevodih iz ruščine, kjer je ime kovylL (m. ali f.) »Stipa pennata« kakor tudi trava sama karakteristična za stepi in mnogo bolj frekventna kakor pri nas. Ime kovylb je gotovo že praslovansko, prim. tudi ujkrajinsko kovyla, bolgarsko kovel, koil, koilo, češko kavyl pa je izposojeno iz ruščine. Izvajajo ga iz iste osnove kau- kakor /covati in primerjajo z gotskim hawi »seno«. Rusko kovyljatb »zibati se« za etimologijo ne pride v poštev kljub Bemekerju, SEW I 594, ki pripušča tudi to možnost.
Za to priča tudi slovensko kovrčje »Stipa pennata« in kvrčje »Scirpus laou-stris«, kjer imamo isto osnovo kov- kakor v ruščini, toda z drugim sufiksom -yrb, ki ga zasledimo tudi v ruskih ljudskih oblikah tipa kuvyrk — trava (Savinov, RFV XXI 26). Dvojna sufiksacija *kovyrb poleg kovylb je torej že praslovanska in kovrčje gotovo ni beseda, ki bi se je moral knjižni jezik izogibati. O ljudskem poreklu tega imena ne moremo dvomiti že zaradi njegove glasoslovne podobe, čeprav zahtevajo ljudska rastlinstva imena veliko previdnosti in posebnega kulturnozgodovinskega študija. Ce najdemo med slovenskimi imeni n. pr. kišenec, kiSnec »Co-riandrum«, ne bomo Mjub ruskemu kišnec, ukrajinskemu kiSnec mislili na staro sorodstvo. Izhodišče ruskemu imenu je osmansko turško kišniš »Coriandrum« (Miklošič, Türk. Elem. II 110; Vasmer, REW I 564). V slovenščino je to ime zašlo verjetno preko češke isposojenke iz ruščine; na Češkem je ime kySnec uvedel botanik Presi. Isto velja za ime katran »Crambe maritima«. Rusko katran je neznanega porekla, verjetno tatarska izposojenka. Tatari so to rastlino na svojih jMhodih uporabljali proti skorbutu (Machek, Jména rostlin 60). Češko katran in slovaško katran je bilo
28
umetno uvedeno v prejšnjem stoletju. V našo, verjetno samo lokalno ljudsko terminologijo je takšna in podobna imena zanesla ipodeželska inteligenca (farmacevti, učitelji), ki je uporabljala češke priročnike.
Slovensko trütica, trutarica »Bellis perennis«. Poleg teh vzhodnoštajerskih ljudskih imen najdemo na istem ozemlju tudi truta »Chrysanthemum leucanthemum«. Botanična literatura pa pozna tudi sinonima trutrica, tratorica, tratinščica, trampuš »Bellis perennis«. Splošno slovensko marjetica je izposojeno iz romanščine prim. ital. margherita, furlansko margarite »bellis perennis« in »Crysanthemum leucanthemum«. Zdi se, da moramo za vzhodnoštajerska sinonima soiponirati neko skupno izhodišče, ki je samo Ijudskoetimološko naslonjeno deloma na truta »mora«, deloma na trata. V poštev za primerjanje bi prišla poljska ljudska imena stokroč, stokrotek, stokratka in ukrajinska stokrastka, stokratka, stokrat, stokorotb »bellis perennis«. Machek, Jména rostlin 267, misli, da so ta imena analogna nemškemu Tausendschön ali češkemu sedmikrasa. Izhodišče bi bilo morda *s'bto-krasa, morda tudi *stokratka. To je seveda samo domneva. Slovenske dublete trutrica poleg tratorica opravičujejo sum, da so se današnje ljudske oblike v slovenščini razvile iz neke osnove, podobne poljski in ukrajinski, ki pa je zaradi številnih sprememb ne moremo več rekonstruirati.
Rastlinska imena doživljajo včasih velike spremembe. Slovenskega trizelj »Erysimum« in trzaj »Polytrichum com.« ne moremo ločiti 'Od &bh. trizalj, trižlja, trižalj »Erysimum« in »Raphanus«., češko tryzel, trejzel, tryzel »Erysimum« in »Raphanus«. Pomenski obseg se nanaša kot nemško Hederich na več rastlin ostrega okusa. Jasno je, da spadajo vsa ta slovanska imena skupaj, ni pa mogoče rekonstruirati kolikor toUko verjetnega skupnega izhodišča.
Slovensljo senodolka in kemenica »Chelidonium maius«. Z imeni tipa senodolka, sidolka in podobnimi si leksikolog res ne bi vedel pomagati, če jih ne bi poskušal vskladiti z zvočno podobnimi cingala, cengulja, cindolka in srbohrvaškimi cimbola, cingala, cindola, cindolica za isto rastlino. Vsa ta imena so se razvila iz srcidnje-latinskega celidonia, sprejeto iz grškega helidónion (helidön = lastovica). Že latinsko ime je doživljalo razne ljudskoetimološke spremembe; razlagali so ga iz coeli donum, zato Nemci imenujejo rastlino tudi Gottesgahe, Poljaki bozydar ali dar nebieski. V čeških narečjih najdemo oblike celemenik, celiston, celodej, celoden, celigan itd. Slovenska ljudska etimologija je izoblikovala celo popolnoma domače zveneče senodolka. Zdi se, da je iz istega vira tudi ime kemenica, kar je morda izposojeno še iz kakšnega balkansko romanskega narečja brez palatalizacije.
Slovensko gumbala, gumbela, gumbalica, gumbelica »Convallaria majalis«. Pleteršnik navaja ta imena kot vzhodnoštajerska. Tudi med srbohrvaškimi sinonimi za šmarnico najdemo oblike gumbelium, gumbelija. Izhodišče ne more biti drugega kot srednjeveško učeno ime »(lilium) convalium«, ki je zašlo tudi v slovanske jezike, n. pr. pwljsko konwalia, ukrajinsko konvalija, češko knjižno konvalinka, konvalija, dialektično pa tudi gombalia, gonvalia. Preobrazbe za imena so ljudskoetimološke, v slovenščini morda naslonitev na gumb, ne pa neugotovljene romanske oblike z
lenizacijO. france Bezlaj