UREDNIŠTVO IN UPRAVA V GORICI v ulici degli Orzoni 38. — Cena oglasom po dogovoru. KATOLIŠKI TEDNIK IZIDE VSAK ČETRTEK Leto I. — Štev. 7 GORICA, DNE lt. OKTOBRA 1945. Cena L. 3.— PASTIRSKO PISMO KATOLIŠKIH ŠKOFOV JUGOSLAVIJE, IZDANO NA VSESPLOŠNIH ŠKOFOVSKIH KONFERENCAH V ZAGREBU DNE 20. SEPT. 1945. V preteklem tednu se ni nič tako svetovnovažnega zgodilo, kar bi naše bralce posebno zanimalo, pač pa je izšel in je bil v celi Tilovi Jugoslaviji preleklo nedeljo iz vseh prižnic bran pastirski list vseh jugoslovanskih katoliških škofov. Zato prinašamo, koi edini slovenski katoliški lisi v Evropi, to pastirsko pismo v celoii. Iz njega bodo naši primorski katoličani najzanesljivejše zvedeli, kako se godi naši sv. Cerkvi v novi federativni demokratični Jugoslaviji. Pogled na to slanje ni nič razveseljiv, a prav je, da resnici pogtedamo v oči, kakršna je. - Večino druge vsebine preložimo na prihodnjo številko lista. Op. ar. Predragi verniki v Kristusu! Mi, katoliški škofje, zbrani na plenarnih konferencah v Zagrebu, smatramo za svojo pastirsko dolžnost, da s teh konferenc naslovimo nekaj besed na vas, svoje drage vernike. Po težkih in dolgih letih čakanja je slednjič končana vojna, v kateri je izkrvavelo človeštvo, kakor v nobeni doslej, kar jih ljudje pomnijo. Njen krvavi bič ni prizanesel niti naši zemlji. Vojne grozote so po večkrat predivjale nekatere kraje naše domovine. Za seboj so pustile opustošenje, pogorišča in solze. Prebivalstvo celih dežela se je razredčilo. Toliko družin je razdejanih, tako številne sirote brez staršev zapuščene, toliko mater in žena, očetov in otrok ožalo-ščenih. Skoro nikogar ni, ki ne bi žaloval za katerim dragim pokojnim. Vsi smo občutili pomanjkanje, lakoto in bolezni, ki redno spremljajo vsako vojsko. Se več! Ta svetovna vojna je zadela našo zemljo dvakrat težko. Krvavi boji so se v našo veliko žalost bili med brati po krvi. Bratomorna borba, ki je nekdaj razdvajala ude iste družine, je prinesla še posebno krvave posledice. Vojna pustošenja so zaradi posebnih okoliščin dvojne okupacije po tujih vojskah in notranjih borb dosegla tak razmah, kakor v redko kateri deželi. Zato smo ob vesti, da je vojna v svetu in pri nas navsezadnje končana, občutili kgloboko potrebo, da se vsemogočnemu Bogu zahvalimo, da nas je obvaroval nadaljnjega vojnega gorja in bratomornega boja. Konec vojne nam ie prinesel velike in globoke spremembe na vseh življenjskih področjih. Pred našimi očmi izginja takorekoč vse, kar je nekdaj bilo temelj vsakdanjega življenja. Državna skupnost je dobila novo ime: Demokratska Federativna Jugoslavija. Njena zakonodaja, sami temelji, na katerih počiva, so popolnoma novi, ona sama pa ne želi imeti mnogo skupnega s preteklostjo. Oblast in sodstvo, šol- stvo in gospodarstvo dihajo nov revolucijonarni duh. < Poslanstvo Ccrkv« Ni stvar katoliške Cerkve, predpisovati svojim vernikom, kako naj uredijo svoja politična, narodna in gospodarska vprašanja, dokler so le ta v skladu s ploš-nimi nravnimi načeli, ki vežejo vsakega človeka. Ona se v čisto političnih vprašanjih drži nauka svojega Ustanovitelja: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega (Mt 22, 21). To načelo izvaja pri vseh narodih in v vseh deželah sveta, Ljubi vse narode z enako ljubeznijo, ker v vsakem človeku gleda brata, ki je odrešen z isto Kristusovo krvjo. Njej je pred vsem in nadvse pri srcu duhovna blaginja njenih vernikov. Za njo se ona zavzema, za njo skrbi v vseh oblikah državnega in gospodarskega življenja, ki si ga posamezni narodi svobodno izberejo. Ta skrb za duhovno blaginjo vseh vas, dragi verniki, nas navdihuje v tem trenutku, ko na vas naslavljamo prvo pastirsko pismo v Demokratski Federativni Jugoslaviji. Za to blaginjo nosimo pred Bogom veliko odgovornost. V zavesti te odgovornosti želimo, da se povojne težave, ki vladajo po vsem svetu, tudi v naši državi čim prej uredijo. V tej nameri se obračamo na vas s tem pastirskim pismom. Cerkev in državna oblast Pred koncem vojnih operacij je zvezna vlada v Belgradu izdala slovesno izjavo, da bo spoštovala svobodo veroizpovedi in svobodo vesti, . kakor tudi zasebno lastnino. Vlada Federalne Hrvatske si je v začetku svojega dela osvojila ta načela, a je tudi dodala, da razmere v katoliški Cerkvi po njenem pojmovanju niso zadovoljive. Mi smo si v prvih dneh, ko smo mogli stopiti v stik z novimi državnimi oblastmi, prizadevali, da bi razložili merodajnim činiteljem potrebe in stališče katoliške Cerkve. Ker je bilo marsikaj, kar je pri- nesel novi duh v državno upravo, v nasprotju s položajem in pridobljenimi pravicami Cerkve in s tem tudi na škodo vaše duhovne blaginje, predragi verniki, smo opozorili merodajne činitelje, da se vsa sporna vprašanja med Cerkvijo in državo rešujejo po medsebojnem sporazumu. V tem smislu smo dobili z najvišjega mesta državne oblasti obljubo, da se bo tako postopalo. Zadnjo besedo v vseh vprašanjih, ki skupno zanimajo Cerkev in državo, bo po predpisih cerkvenega ustroja imela sv. stolica. Ona je vrhovni sodnik v vseh vprašanjih verskega in cerkvenega življenja vseh vernikov. Od časa do časa smo si prizadevali, da pismeno seznanimo merodajne oblasti s stališčem, ki ga ima katoliška Cerkev do posameznih vprašanj, katera je življenje postavljalo pred nas. Pri tem smo vedno imeli pred očmi skupno blaginjo vseh. Toda kljub vsej dobri volji in našemu prizadevanju so se razmere razvijale v drugo smer. Ko gledamo ta razvoj razmer in položaj, v katerega je dovedena katoliška Cerkev, ter neprecenljive duhovne dobrine milijonov njenih vernikov, čutimo dolžnost, da odkrito navedemo vse težave in vse neugodnosti, v katerih je katoliška Cerkev. Mi vsi tvorimo eno duhovno občestvo, skrivnostno Kristusovo telo : „Kak‘or imamo namreč v enem telesu mnogo udov, ... tako je množica nas eno telo v Kristusu, posamezni pa med seboj udje". .(Rim 12; 5). In v teh dneh je tudi na nas naslovljeno ganljivo naročilo apostola narodov sv. Pavla: „... da bomo ostali v resnici in bomo v ljubezni naprej rasli k njemu, ki je glava, Kristus; iz njega prejema vse telo rast, ko se zlaga in sestavlja z vsakršno vezjo medsebojne pomoči, po delovanju, kakršno je primerno vsakemu poedinemu delu, in tako samo sebe zida v ljubezni". (Ef 4,15-16). Stanje duhovnikov Najprej nas, predragi verniki, žalosti in skrbi boleča in strašna usoda mnogih duhovnih pastirjev vaših duš. Že za časa vojne je padlo veliko število duhovnikov, ne toliko v samih vojnih borbah, kolikor zaradi obsodb sedanjih vojnih in civilnih oblasti. Ko so se končale vojaške operacije, niso prenehale smrtne obsodbe katoliških duhovnikov. Njih število po naših podatkih znaša: 243 mrtvih, 169 v zaporih in taboriščih, 89 pogrešanih, vseh 491. K temu je treba dodati 19 ubitih bogoslovcev, 3 ubite redovniške brate in 4 redovnice. To je število, kakršnega ne pozna zgodovina balkanskih dežel skozi dolga stoletja. Kar pa je najbolj boleče: njim, kakor tudi drugim stotinam in tisočem ni bilo dovoljeno, kar je drugače dovoljeno v civiliziranih deželah tudi najhujšim zločincem, da v zadnji uri prejmejo sv. zakramente. Sodišča, ki so izrekla te smrtne obsodbe, so vršila svoj . postopek kratko in sumarno. Obtoženci največkrat niso vedeli za svojo obtožnico vse do razprave same. Pogostokrat jim ni bilo omogočeno, da bi se branili tako, kot to zahteva narava vsake razprave, da bi se namreč branili s pomočjo prič in odvetnika. Prav tako ima poštena in nepristranska javhost pravico zahtevati pri teh smrtnih obsodbah duhovnikov najbolj bistveno lastnost sodnega postopka, namreč pravičnost. Kdo more dokazati, da so toliki na smrt obsojeni katoliški duhovniki zares zločinci, ki zaslužijo smrtno obsodbo. Mar so vsi ti bili morilci? Tako na primer v^ frančiškanskem samostanu na Širokem Brijegu so ubili brez sodnega postopka vse frančiškane, ki so tam bili - 28 po številu, čeprav nobeden od njih niti puške ni vzel v roke, kaj šele, da bi se bil boril proti narodno-osvobodilni vojski, kakor so bili lažno obtoženi, in čeprav so skoro vsi bili znani kot nasprotniki ■ fašistične ideologije. Bili so slučaji, ko so tisoči vernikov, široke mase naro-*da, zahtevale od oblasti, da jim pustijo duhovnike na svobodo, ker oni jamčijo za njihovo nedolžnost. In vendar so bili obsojeni. Očitno je, da se tako sojenje ni vršilo v imenu naroda in njegove krščanske pravice. Nezdružljivo je namreč s krščanskim čutom pravice, ki je v naših vernikih zelo viden, da se smrtna obsodba izreka zato, ker je nekdo drugačnega političnega prepričanja, drugače pa ni storil nobenega hudodelstva. Zakoni pravice so nad posamezni- mi^ političnimi nazori in veljajo enako za vse čase in vse ljudi. V imenu te večne pravice dvigamo svoj glas pred vami vsemi, predragi verniki, v obrambo po krivici obsojenih duhovnikov. Toda ne samo njih, temveč tudi drugih tisočev in tisočev vaših sinov in vaših bratov, ki so bili kakor oni, obsojeni na smrt, ne da bi mogli podati svojo obrambo, kakor jo dovoljuje vsaka kulturna država. S tem, da jemljemo v zaščito toliko po krivem obsojenih duhovnikov, nikakor ne mislimo braniti krivcev. Priznamo, da so bili tudi taki duhovniki, ki so se, zapeljani po nacionalno strankarski strasti, pregrešili zoper-sveti zakon krščanske pravice in ljubezni in so zaradi tega zaslužili, da odgovarjajo pred sodiščem svetne pravice. Vendar moramo naglasiti, da je število takih duhovnikov manj kot neznatno in da se težke obdol-žitve, ki so se iznašale v tisku in na zborovanjih proti velikemu delu katoliških dukovnikov v Jugoslaviji, morajo uvrstiti med tendenciozne poskuse, da se z namernimi lažmi zavede javnost in spravi ob ugled katoliška Cerkev. Veliko število duhovnikov je po raznih taboriščih in so ob- • sojeni na dolgoletno prisilno delo. Še več, vse do danes je trško - katoliškemu vladiki dr. imraku odvzeta svoboda, do-čim nam je usoda škofa Care-viča neznana. V taboriščih, ki niso prirejena za daijše in človeka vredno bivanje, kjer pogosto nimajo zadosti hrane in najbolj preprostih ležišč, morajo mnogi opravljati posle, ki ponižujejo njihovo duhovniško dostojanstvo. Pogosto jim ni omogočeno, biti pri nedeljski službi božji, čeprav so pogoji za to dani, še manj pa se jim dovoljuje, da sami darujejo sv. mašo, četudi bi to bilo v veliko tolažbo in duhovno korist ne samo njim, temveč tudi številnim drugim, ki so zaprti. Tudi ti niso imeli možnosti, da bi se branili in dokazali svojo nedolžnost. Vsa njihova krivda je v tem, da so morda politično drugače mislili kot mislijo tisti, ki so jih obsodili. Za mnoge duhovnike pa, ki so jih odpeljali organi oblasti, danes ne vemo, kje so. Ne pomaga nobeno povpraševanje, ne poizvedovanje. Izgubila se je za njimi vsaka sled. Tako velika izguba duhovnikov se hudo občuti v dušnem pastirstvu. Številne župnije nimajo svojih duhovnikov. Zaradi tega peša versko življenje vernikov, ki so v novih razmerah izpostavljeni velikim verskim in duhovnim nevarnostim. Duhovščina se napada po časopisih, obramba se ji pa onemogoča. Medtem ko je po zakonu do- i voljeno podvreči kritiki deio verskih služabnikov, se duhovni- ' kom odvzema vsaka praktična možnost, da bi se v časopisih branili. Katoliški tisk Katoliški tisk je druga boleča točka v življenju katoliške Cerkve. Od nekako sto časopisov, ki smo jih imeli pred vojno, danes ne izhaja niti eden. Ko Se je iskalo dovoljenje za izdajanje, so se navajali vsi mogoči razlogi, da se dovoljenje ne ‘izda. Omenialo se je tudi pomanjkanje papfrja. A samo iz zagrebškega nadškofijskega dvorca je bilo odpeljano nekaj vagonov papirja, pripravljenega za katoliški tisk. Katoliške tiskarne so tudi po večini zaprte in onemogočene. Zagrebška Narodna tiskarna se je skušala na v. e mogoče načine onemogočiti. Ko ni šlo drugače, je bil ravnatelj tiskarne obsojen na izgubo narodne časti, tiskarna pa, ki ni njegova last, je bila zaplenjena. Šele pred nekoliko dnevi nam je tiskarna na naš protest vrnjena. Velika tiskarna Katoliškega tiskovnega društva v Ljubljani je vzeta iz katoliški rok. Ista usoda je zadela tudi katoliške tiskarne v Mostarju, Šibeniku, Mariboru in Sarajevu. Tako se sistematično in načrtno postopa s katoliškim tiskom. In vendar je svoboda katoliškega tiska za katoliško Cerkev vprašanje, od katerega je odvisna blaginja toliko duš. Kako se bo pod temi pogoji mogel razvijati katoliški tisk, ko mu je odvzeta podlaga, tiskarna in celo papir ? Semenišča Nič boljše ni stanje semenišč katoliške Cerkve. Cerkev je z največjimi gmotnimi sredstvi in žrtvami zgradila in z največjimi napori vzdržuje svoja dešKa in bogoslovna semenišča. Skozi ta so šle stotine in tisoči naših najboljših kmečkih, meščanskih in delavskih otrok, današnjih duhovnikov in uglednih laikov vseh poklicev. Danes je tem semeniščem praktično skoro onemogočen njjhov namen, čeprav je vojna že končana, so nekatera še vedno delno zasedena po vojaštvu, soet druga rekvirirana, kot v Zagrebu na balati, v Splitu in Travniku, Št. Vidu, Ljubljani, Mariboru, Senju in drugod. Verouk v šoli Na vzgojnem področju je katoliški Cerkvi zadana cela vrsta udarcev. Najprej glede vprašanja verouka v šolah. V vseh šolah je poučevanje verouka proglašeno za neobvezno, tako da se tisti, ki hoče verski pouk, mora za to priglasiti. S priznanjem naglašamo, da so katoliški starši naravnost plebiscitno glasovali za poučevanje verouka v vseh šolah, kjer so bili glede tega vprašani. Na Hrvatskem je verouk v letnih spričevalih postavljen na zadnje mesto kot najmanj važen predmet za vsemi i stranskimi predmeti. Razen tega j je v vseh šolah, ljudskih in sred-1 njih, verski pouk skrajšan od dveh tedenskih ur na eno. Topa je v današnjih časih, ko so se potrebe verske vzgoje povečale, občutno nazadovanje, ki pomeni oviranje verske svobode, da oelo same možnosti verske vzgoje. V višjih razredih srednjih šol na Hrvat-skem je verski pouk popolnoma odpravljen. To postopanje se je obrazložilo z načelom svobode vesti. Ni pa mogoče razumeti, zakaj so oblasti na Hrvatskem tako postopale. Popolnoma različno so uporabile načelo svobode vesti v nižnjih in višjih razredih srednjih šol. Svoboda vesti mora enako veljati za nižje kakor tudi za višje razrede srednjih šol. Drugače se namreč dogaja, kot v tem slučaju, da je mlajšim učencem nižjih razredov srednjih šol ali njihovim staršem dana svoboda odločitve za verouk, odvzeta pa učencem višjih razredov, od katerih imajo oni, ki so stari 18 let, že volilno pravico, nimajo pa pravice svobode vesti glede vprašanja izbire pouka v verouku, ker jim je ta ravno v imenu svobcde vesti odvzeta. Mislimo, da bo dobro, ako vas ob tej priložnosti opozorimo, da imajo o prostovoljnem obiskovanju verouka odločati ne samo otroci, dijaki - priznavati tako svobodo neodraslim otrokom, ki komaj začenjajo misliti, bi bilo več kakor nespametno - temveč tudi njihovi starši. Tako namreč odreja Nacionalni komitet oslo-bodjenja Jugoslavije, poverjeništvo za prosveto k br. 83. Bel-grad, februarja 1945. Nasprotna praksa nekaterih učiteljev in profesorjev, ki prepuščajo otrokom samim svobodo odločanja, ali hočejo verouk ali ne, je torej v nasprotju z navedeno odredbo. Katoliške šole Katoliška Cerkev je vzdrževala večje število privatnih srednjih šol s pravico Javnosti. Tem šolam so še v predvojni Jugoslaviji priznavali odličnost državni nadzorniki in starši, kateri so j m zaupali vzgojo svojih otrok. Njihovi uspehi so bili vedno med najboljšimi v vsej državi. Zato so te šole obiskovali ne samo katoličani, temveč tudi drugoverci in jim s tem izkazali popolno zaupanje. Te šole so bile v vsem svojem delu izenačene z državnimi šolami. Danes se v tisku, ki je blizu prosvetnih oblasti, javlja, da ta šole ne bodo mogle več delovati in da bodo odpravljene. Ni mogoče razumeti, zakaj bi bilo potrebno odpraviti te šole, ko jim sami starši, ki so najbolj poklicani, da odločajo v vprašanju vzgoje otrok, izkazujejo zaupanje in zahtevajo, da z delom nadaljujejo. Duh prave demokracije zahteva, da se spoštuje volja staršev giede na šolanje otrok. To tem bolj, ko ima tudi Cerkev naravno pravico ustanavljati privatne šole. To pravico ji priznavajo vse kulturne države. Te se lahko samo veselijo, da jim Cerkev pomaga pri težkem izvrševanju njihovih dolžnosti in tako skupaj z njimi nosi breme vzdrževanja šol. Vzgojni zavodi Razen privatnih šol je katoliška Cerkev imela večje število internatov, zavodov za vzgojo srednješolske in delavske mladine, kakor tudi malih otrok. Ti zavodi so danes večinoma zaprti ali pa so jim škoro povsod postavljeni komisarji in komisarke. O delu teh katoliških cerkvenih zavodov raznašajo nekateri ljudje, ki nikoli ne podpisujejo svojih sestavkov v dneVnem tisku, neresnične obdolžitve in nevredne karikature. Ti proglašajo versko vzgojo v teh zavodih kot srednjeveško in mračnjaško. Ker ni katoliškega tiska, ki bi mogel prikazati pravo stvarno stanje v vsakem posameznem slučaju, drugo dnevno časopisje pa ne sprejema in ne prinaša člankov pisanih proti temu, kar je samo priobčilo, ostajajo ti zavodi brez najbolj osnovne pravice samoobrambe. Razen tega si omenjeni komisarji in komisarke odkrito in prikrito prizadevajo onemogočiti delovanje katoliških vzgojiteljev. Svoboda vesti in v-roizpovedi je na tem področju ostala prazna beseda, ki velja samo iedaj. ko se z njo noče opravičiti proticerkveno stališče. Nevarnosti za mladino Mladina je po vseh mestih izpostavljena novim moralnim ne-norodstim zaradi prirejanja plesov, ki trajajo dolgo v noč in tudi do zore. Tako se dogaja, da moška in ženska mladina včasih ostaja skupaj vso noč pod vplivom alkohola, a brez nadzorstva staršev. Naj nihče ne reče, da se v tem ne skrivajo velike nevarnosti za nravno vzgojo mladine. Izkušnja, ki je najboljša priča, kaže, da je toliko fantov, zlasti pa deklet, leta in' leta objokovalo take priložnosti in njihove posledice. Kar nas pri tem najbolj skrbi, je okoliščina, da si starši in vzgojitelji ne u-pajo svojim lastnim otrokom radi tega ugovarjati. PosveCevanje nedelj Izpolnjevanje nedeljske dolž-nosti s prisostvovanjem sv. maši, je v mnogih slučajih onemogočeno zaradi mitingov, skupščin in sestankov, ki se prirej njo v času, ko traja sv. maša. Ravno tako se v nekaterih krajih mladina sili, da prav v nedeljo sodeluje pri takozvanem „udarni-škem delu“. Tako se mladina hote odtujuje in odbija od izvrševanja verskih dolžnosti. Ako pripomnimo, da se v mnogih vojaških edinicah, v katerih služijo največ kmečki fantje, v bolnicah in mladinskih organizaciji, skuša šariti teorija o postanku človeka iz opica, je jasno, kakšna Smer vzgoje se hoče vsiliti naši katoliški mladini. Slika postaja še bolj jasna, če imamo pred očmi postopek v srednjih šolah, kjer se poudarja, da mladini ne bo treba poslušati „ver- skih bajk" o postanku človeka, temveč da se bo o tem „znan-stveno“ govorilo. Krščanski zakon Krščanskemu zakonu je vzeta njegova svetost s tem, da je s prakso uveden civilni zakon. Vsa preteklost naših narodov, ki so vzgojeni v krščanski veri, je smatrala zakonsko zvezo med možem in ženo za svetinjo, zakrament, ki se sklepa pred božjim oltarjem v cerkvi. Danes je tudi to spremenjeno. Jasno je, da bo trdnost zakona, ki je sklenjen pied civilnimi oblastmi, popolnoma drugačna, kakor je nerazvezljiva trdnost zakramentalnega zakona. Razen tega civilne oblasti razvezujejo v svojem delokrogu zakone, ki so sklenjeni v katoliški Cerkvi, brez njene vednosti in v nasprotju z jasnimi odredbami božjega zakona. Število takih razvezanih zakonov je samo v Zagrebu v poslednjih mesecih zelo veliko. Kakšne posledice bo to imelo za urejemo družinsko življenje, ki je osnovna celica vsakega napredka ter sreče naroda in države, je jasno. Koliko otrok bo brez lastne krivde oronanih največje dobrine svojega detin-stva in svoje mladosti, na to se ne sme niti pomisliti. Katoliška dobrodelnost Tudi na področju čisto karitativnega delovanja se katoliški Cerkvi postavljajo stalne ovire. Znano je, koliko dobrega je storila Nadškofijska Karitas v Zagrebu. S svojim delom je rešila okoli 7000 otrok brez razlike vere. Našim bratom v pasivnih krajih e poslala na desetine vagonov irane in tako rešila mnogo stotin judi lakote in smrti. Skrbela je za prehrano naših bratov po krvi, ki so bili odvedeni v taborišča v [talijo. Te nesrečneže je prehranjevala tudi tedaj, ko so se vrnili na svoje domove v domovino. Danes ima tudi Karitas državnega poverjenika, ker država nima v njeno delo zaupania. Vsa javnost pa ve zelo dobro, da je Karitas redno dajala poročilo o svojih prejemkih in izdatkih in tako opravičila zaupanje, ki soji ga izkazovale široke mase n?roda. Agrarna reforma Agrarna refurma, kot je uzakonjena v Začasni Narodni skupščini, je veiika krivica nasproti katoliški Cerkvi. Zemljiška posestva, ki jih Cerkev ima, je dobila na zakonit in pošten način. Ta posestva niso služila Cerkvi za nedovoljeno pridobivanje novega imetja. Z njimi je Cerkev vzdrževala svoje služabnike, svoja škofijska . in nadškofijska semenišča in osrednje urade. Ni torej majhno število ljudi živelo cd njihovih dohodkov, temveč naravnost ve iko in to največ sinovi kmečkih in ub'Jžnejš'h slojev. Rasen tJga so bili cerkveni služabniki, ki so uživali ta posestva, z darilnimi pogodbami vezani, da izvršujejo določene obveznosti nasproti darovalcem ustanov. Poleg vsega tega je toliko in toliko duhovnikov darovalo za kulturne in narodne namene velike, naravnost kraljevske darove, s katerimi so ustvarili trajna kulturna in socialna dela. Da navedemo samo zagrebško vseučilišče, ki more in mora prištevati med svoje največje dobrotnike škofa Strossmayerja, nadškofa dr. Bauerja in župnika Žerjaviča. Agrarna reforma' odvzema in razlašča Cerkev vseh zemljišč z vsenfgospodarskim aparatom brez kakršnekoli odškodnine, kot da bi jih Cerkev pridobila s tatvino. Tisti minimalni del zemlje, ki se Cerkvi* pušča, še zdaleč ne bo zadosten za vzdrževanje se-' menišč, osrednjih škofijskih uradov, stolnic, župnih cerkva ter osrednje škofijske duhovščine. S tako agrarno reformo se onemogoča redno cerkveno življenje. Na veliko večje število vernikov pa, kot je število onih, ki bodo dobili košček otete cerkvene zemje, se nalagajo nova bremena za vzdrževanje cerkvenih ustanov in njenih služabnikov. Da se kolikor toliko opraviči odvzemanje cerkvenih posestev, se jih je skušalo v dnevnih časopisih prikazati kot slabo obdelana in zapuščena. Ko se je pa s popravkom hotelo ugotoviti pravo stanj 3 stvari, 1o isto časopisje ni prineslo riti črke obrambe onih, ki so krivično napadeni, ker je vsem znano, kdo je ta posestva spravil v žalostno stanje, v katerem so danes. Vsekakor ne Cerkev j Moramo pa tudi ob tej priložnosti poudariti, da Cerkev nikdar ni nasprotovala upravičenim socialnim reformam, niti tedaj ne,' ko so bili s tem prizadeti njeni materialni interesi. Cerkev sicer zah prositi sorodniki nesrečnih žrtev bratomornega klanja. Za one, ki so bili odpelja- ni v taborišča, smo zahtevali, da se sorodnikom navede kraj, kamor so dodeljeni. Zavzemali smo se, da bi se čimprej pustili na svobodo, če se jim ni dokazala nobena krivda. Sprožili smo vprašanje tolikih izobražencev, ki so ostali brez službe in ki niso v stanju sebi in svojim družinam preskrbeli potrebni vsakdanji kruh. Vsem, ki so nas prosili za pomoč, smo skušali po svojih močeh iti na roko, imajoč pred očmi edino zapoved krščanske ljubezni in pravičnosti do vsa-. kega, kdor išče našo pomoč. Pri tem nismo gledali, kakšnega političnega mišljenja je kdo, prav tako kot niti v času vojne nismo vprašali, katere vere ali narodnosti je kdo. Ni nas mogel zadržati neupravičen ugovor, da se na ta način dela nedovoljena propaganda za določene politične akcije, temveč da vršimo edino svoj poklic v duhu Kristusove ljubezni do bližnjega. Če nismo uspeli v najpoglavitnejših vprašanjih, ni naša krivda. Zavedamo se, da smo po-popolnoma izvršili svojo dolžnost. Boli nas. da nismo mogli pomagati tam, kjer je pomoč bila potrebna in kjer bi otrla marsikatero solzo. Brezbožni duh Š3 nekaj nas posebno boli: to je materialistični in brezbožni duh, ki se danes javno in tajno širi po naši domovini. Mi, katoliški škofje Jugoslavije, kot učitelji resnice in zastopniki vere, odločno obsojamo ta materialistični duh, od katerega človeštvo ne sme ničesar dobrega pričakovati. A obenem s tem obsojamo seveda tudi vse ideolog je ' in vse one družabne sisteme, ki svoje življenske oblike gradijo ne na večnih načelih razodetja in krščanstva, marveč na napačnih temeljih materialističnega, torej brezbožnega filozofskega nauka. Vse, kar smo povedali, smo skušali dobro proučiti. U vsega !0ga se jasno vidi, da ima katoliška Cerkev v demokratični federativni Jugoslaviji drugačen položaj in drugačne težave kot jih je imeia. prej. Današnje .stanje katoliške' Cerkve v Jugoslaviji se razlikuje, po našem mišljenju, samo po imenu od stanja odkritega preganjanja Cerkve. To smo vam želeli povedati, predragi verniki, da boste na jasnem glede polo-žaja, v katerem je katoliška Cerkev v Jugoslaviji. Zaupanje v Boga Naj se zgodi karkoli, mi z zaupanjem gledamo v bodočnost. V tem nas hrabri prebujeno versko življenje širokih mas vernikov v vseh krajih naše države. Posebno nas pa tolaži in veseli prebujeno in silno narastlo češ-čenje Matere božje, ki je tako drago in blizu srcu na- * ših katoliških množic. To se kaže v ogromnem obisku naših narodnih Marijinih božjih poti, ki so obiskovane kot nikdar poprej. Netile tudi naprej v svojih dušah in v svojih družinah to iskreno češčenje Matere božje. Molite skupno njen rožni venec. Posnemajte njene kreposti, pa je gotovo, da bo Mati božja naša posebna zavetnici. Njena močna priprošnja bo izprosila našemu vernemu narodu, da v vseh prilikah in v vseh težavah ostane zvest veri svojih očetov in njenim zapovedim. Mati božja nas ne bo zapustila, temveč nam bo izprosila obilni božji blagoslov v vseh naših potrebah. Naj bi bil ta božji blagoslov* čim obilnejši za vse vas in vse vaše potrebe. Namen ln zahteve Škotov In ko vam vse to razlagamo, predragi verniki, mi tega ne delamo v želji, da bi izzvali borbo z novo državno oblastjo. Mi te borbe ne iščemo, niti je nismo iskali. Naše misli so bile vedno usmerjene k miru in ureditvi državnega in javnega življenja. Ta mir nam je danes vsem tako potreben. Toda mi smo globoko prepričani. da se pomirjenje in ozdravitev od vojne zadanih ran more v naši državi u-stvariti samo s spoštovanjem naukov krščanske vere in njene nravnosti. Zato nas ne bodo zmedli krivični napadi in krive otožbe, da podpiramo reakcijo in sovražnike naroda. Mi smo s svojim narodom in čuvamo njegove najdragocenejše vrednote in neporušno dediščino njegovih očeiov : njegovo vero, njegovo poštenje in njegove želje, da živi svoboden na svojem, v slogi in ljubezni z vsemi državljani te države, brez razlike vere in narodnosti. Zato zahtevamo in od tega nikdar in pod nobenim pogojem odstopili ne bomo: zahtevamo popolno svobodo katoliškega tiska, popolno svobodo katolišk h šol, popolno svobodo katoliškega združevanja, svobodo katoliške karitativne dejavnosti, popjlno svobodo človeške osebnosti in njenih neodstopnih pravic, popolno spoštovanje krščanskega zakona, povrnitev vseh odvzetih »zavodov in institucij. Samo pod temi pogoji se bodo mogle urediti razmere v naši skupni državi in ustvariti trajen notranji mir Naj Vsemogočni blagoslovi vsa prizadevanja vseh, ki so dobre volje, da se uresničijo ti cilji. Naj On, ki je edini vir miru, kakršnega svet ne more dati, da vam vsem, da naposled doživite dneve pravega in trajnega miru! Kot jamstvo tega naj na vas vse pride blagoslov Boga Očeta in Sina in Svetega Duha ! V Zagrebu, dne 20. septembra 1945. 1. Dr. Alojzij Stepinac, 1. r., nadškof zagrebški in predsednik škofovskih konferenc; 2. Dr. Mkola Dobrečič, 1. r., nadškof barski in primas srbski; 3. Dr. Josip Ujčič, 1. r., nadškof belgrajski in apostolski administrator Banata ; 4. Dr. fra Jeronim Mileta, 1. r., škof šibeniški ; 5. Dr. Kvirin Klement Bo-nefačič, I. r., škof splitski, nekdaj solinski in makarski; 6. Dr. Josip Srebrnič, 1. r., škof krški; 7. Msgr. Mihael Pušic, I. r., škof hvarski; 8. Dr. Ivan Jožef Tomažič, 1. r., š!a XII, posebno sem mislit nanj do pred nedavnim, ko sem živel izgnan v [flemčiji. Ob r.ajbridkejšt uri o zgodovini Evrope, ko je najhuje grozilo nacistično barbarstvo, je čutil [Pij XII. dolžnost, da je v mejah možnosti branil človeštvo.“ Rim. [Tudi v rimski posvetovalni zbornici so čutiti potrebo novoimenovani svetovalci, da izrazijo svojo hvaležnost papežu za vso njegovo skrb za /7 la ti j o v težkih letih vojne. [Ko jo svetnik Hencivenga omenil sv. očeta, so ministri in mnogi med svdtniki, vstati in se pridružili izrazom hvaležnosti in spoštovanja do sv. očeta. Nekateri italijanski listi poudarjajo, da to ni bita enodušna manifestacija, ker 'so se zdržati nekateri možje levice, čeprav je sv. oče mnogo komunistov in socialistov rešit pred nacisti in fašisti, ko jih je skrivat po rimskih samostanih in kolegijih. 14. Dr, Anton Buljan, 1. r., generalni vikar sarajevski; 15, Msgr. Božo Ivaniš, 1. r., generalni vikar banjaluški; IG. Anton Vovk, 1. r., generalni vikar ljubljanski ; 17. Ivan Jarlč, 1. r., generalni vikar prekmurski, Za to pastirsko pismo, ki naj se vernikom v cerkvah prebere dne 30. t. m., nosi vso odgovornost samo celokupni katoliški episkopat D. F. Jugoslavije. j D O P I S l| Iz Slovenske Benečije. V vasi Kravar pri Sv. Lenartu zidajo novo cerkev v čast Brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Pred začetkom dela se je duhovnija temu Srcu posvetila in je že 12. decembra 1944. čutila mogočno pomoč Marijino, ker je bila čudežno obvarovana, da je niso nemški SSovci uničili, dasi so bili v vasi napadeni od partizanov. Od tistega dne se je ljudstvo še bolj oklenilo Marije in z veseljem žrtvuje za Njeno cerkev denar, les, delo in kar more. A vasica ni bogata. Častilci Brezm. Srca Marijinega lahko pomagajo s prispevki, ki jih sprejema tudi uprava našega lista. Marija ne bo ostala dolžna. Domači zdravnik. Zadnič smo videli, da je za zdravje nujno polrebna zdrava kri. Danes hočemo dali nekaj nasvetov, kako si z domačimi zdravili lahko ozdraviš bolno kri. Predvsem en nasvet, ki se ga lehko poslužuješ skozi vse leto. Na zajulrk si gotovo vajen, kot po naših krajih vsi! Dobro! Ni pa ravno treba prave kave, niti vedno ne ječmenove kave, prav lahko jo nadomestiš s čajem, ki bi bil obenem zdravilen. Tudi je menjavanje vedno izdatnejše. Vedno kava, vedno ječmen, četudi zmerno, ni prav, ker je lastnost zelišč, da delujejo le nekaj lednov. Potem je treba menjati. Menjavanje pa bi bilo lahko ob obilici ( čajev, ki bi obenem zdravilno vplivali na nas. V svrho čiščenja krvi in presnavljanja so za zajutrk primerne te !e rastline v obliki čajev ali sokov: brezovi listi, robidovi L, jagodovi I., koromač, gren-kuljo, uresje, borovničevi I., malinovi!., lapuhovi I., bezgov cvet, listi grozdjica sv. Ivana (posebno črnega), kamilca, 1 lipov cvet, žajbelj, orehovi listi i. dr. Lahko rabiš vsako rastlino zase, lahko po dve ali tri skupaj. Za posamezne bolezni bi pa lahko rabil: Za želodec in črevesje: jabolčni olupki, ] koromač, lipov in bezgov cvel in kamilca, ter brinjeve jagode in pelin. v Kdor je nagnjen k katarju naj pije: Čaj lapuha, čaj bezgovca ali lipovega cvetja, oljučnik, ejbiš. Za odvajanje vode: je posebno dobro kuhati 3/4 ure šipečja {na Goriškem srborilke), čaj turščnih las in čaj pre~ selce. Za kožne bolezni in delovanje kožnih celic rabi: bezgov cvel, lipov cvel, beli trn. sirotke, orehovo listje, preselco. Bolj splošen čaj za več bolezni je lapuh, robidovo listje, jagodovo I., vsega ena do dve šalčki na dan. ■ Za revmo : čaj orehovega listja 10 gr. prvenec 40 gr. lipov cvet 50 gr; Polij mešanico z vrelo vodo in pusti da se primerno ohladi, nadrobi kruh in užij 1-2 šalčki na dan. Do tukaj o zajutrku, ki sc ga lahko poslužuješ skozi celo leto 1 Zdravko. Odgovorni urednik Msgr. ALOJZU NOUflK 1 Tiskano z dovoljenjem A. I. S.