22 Gornjigrad na Štajerskem. (Krajepisno-zgodovinska črtica. — Spisal F. K.) 1 lanine ob savinjski dolini so dobro znane sirom slovenske domovine po prirodni krasoti; zato privabljajo leto za letom več ptujcev v gorenjo savinjsko dolino ali gornjegrajski okraj. Dasi bližnja okolica Gornjegagrada ni tako lepa, kakor romantična Logarjeva dolina, vendar je tudi jako zanimiva. Zadrečka dolina, katero pretaka potok Dreta, začenja se nad slovečo^ romarsko cerkvijo Novo-štifto, kjer jo zapira Crnilec proti Kranjski; od tod se razteza dobro uro hoda proti severo-vshodu do Gornjegagrada med gorovjem, Rogač imenovanim, po jedni strani, in Menino planino na drugi strani, katere vznožje se začenja takoj pri trgu Gornjemgradu. Tu se obrača proti vshodu, kjer jo kmalu zapira grič Gradišče, tako, da je podobna kotlu. Po ozki soteski pri Gradišču se zopet razširi v večjo, rodovitno dolino, ki se v polkrogu vleče ob Menini in Dobrovlju nad dve uri hoda do samostana Na-zarij proti vshodu, kjer se druži s savinjsko dolino; od te jo loči proti severu le nizko brdovje Hom. Med Nazarjami in gradom Vrbov-cem se Dreta izliva v plovno Savinjo. Menina planina se pri Gornjemgradu proti jugu vzdiguje takoj v strmo in visoko gorovje; proti severu in severozahodu pa prehajajo nizki griči polagoma in amfiteatersko vedno više in više do gorovja Rogača z njegovimi razrastki. Ptujcu, zlasti poljancu, ki prvič dospe v ta planinski svet, v gornjegrajsko kotlino, postaje tesno pri srcu; zdi se mu, kakor bi ga hotele stisniti gore. Ta zemljepisna lega je precej ugodna, ker zapira pot mrzlim vetrovom. Zato je podnebje tudi ugodno, dasi ima oster in svež zrak. Prvi poČetki Gornjegagrada so zaviti v temno meglo preteklosti. Na strmem griču Gradišču je stal baje nekdaj grad, o katerem ni več nobenega sledu. Vsa poznejša zgodovina je tesno združena z zgodovino benediktinskega samostana, ki je bil tu ustanovljen v 12. veku. Takrat je spadal gornjegrajski okraj pod krajino „Sau-nia", ki je bila del koroške Vojvodine. L. 1 140. je Dvebald (Theobald) Chagere s svojo ženo Truto po prigovarjanju oglejskega patrijarha Peregrina svoje neodvisno posestvo gornjegrajsko (Obbremburch) z vsemi pravicami podaril cerkvi v ta namen, da se ustanovi samostan.1) O tem je oglejski patrijarh Peregrin, J) Orožen piše v svoji knjigi „Das Bisthum und die Diozese Lavant" II. del, stran 7., sledeče: „Der edle rojen gorotanski vojvoda, dne 7. malega travna 1. 1 140. izdal obširno latinsko listino ter jim še v posest dal dva dela desetine z vsemi novinami župnije „Obbremburch", ki je obsegala takrat celo sedanjo dekani j o Gornjigrad s sv. Andražem, in dva dela desetine „z vsemi novinami župnije Matere Božje v BraslovČah (Frazlou)." Patrijarh je dal menihom še deset pristav, stoječih na Furlanskem v Budrijah kot fevd, da so od tam lahko dobivali soli in olja, in trideset „marken" za zidanje samostanskega poslopja. Tako je bil samostan ustanovljen in oskrbljen. Nemški cesar Friderik Rdečebradec je v Wiirzburgu 1. 11 57. odobril ta velikodušni čin ustanoviteljev. Od kod so prišli prvi benediktinci v Gornjigrad, ni znano. Tudi so mnenja različna, iz katere rodovine je bil ustanovnik Chagere. Muhar izvaja ime Chager od Khaag, F. Klun pa od Kanker (Kokra); vendar se v gornjegrajskem okraju še nahajajo imena „Kaker". Ne vemo, kdaj je umrl ustanovnik; 1. 1 158. je najbrže še živel. Imetje samostansko je polagoma po mnogo-brojnih darovih naraslo tako, da ni imelo pod-ložnikov samo v domaČem okraju, marveč tudi drugod, n. pr. v kamniškem, braslovškem, šo-štaajskem, kozjanskem okraju i. dr. L. 1257. Dyebald Chagere und seine Gemahlin Truta haben dem-nach auf Ermunterung des Patriarchen und auf Rath vieler verstandiger Leute ihr Allodialgut Obbremburch (Oberburg), so \vie sie es selbst besessen haben, mit Burg, Wald, Aeckern, Weiden, Fischbann, Jagdbann, Zu- und Ausgangen mit horigen Manns- und Weibs-personen und ali' ihrer Habe der hI. Aglaver Kirche mit dem Rechte und in dieser Weise ubergeben, dass die Burg und die bei der Burg liegende Hoffstatt, 10 Man-sus und 2 Svntmansus (Heuhuben) mit ihren Antheilen, der Wald und der Forst mit einem am Walde gelegenen Mansus, eine Miihle mit ihrem Mansus und die Mini-sterialen beiderlei Geschlechtes, bei 100 an Zahl, welche Gesetz und Recht der Aglaver Dienstmannen und ihre Belehnung mit allen ihren Besitzungen haben sollen; auch alles iibrige bebaute und unbebaute Land sammt beinahe 500 anderen Horigen mit deren Weibern und Kindern dem von ihm (dem Patriarchen) und von ihnen (Dyebald und Truta von Chagere) fur die Benediktiner-Monche neu gegriindeten Kloster Obbremburch im ewigen Eigenthumsrechte dienen sollen. Auch soli diesen Monchen, nicht aber ihnen, den Stiftern, oder irgend Jemand Anderem, sondern allein nur den Monchen ge-stattet sein, daselbst Muhlen zu errichten, vom Walde oder Forst fur sich und die Ihrigen, so viel sie konnen, auszuroden und zu ihrer Pflege zu verwenden und ihre Grenzen durch Ausrodung und Ansiedelung von Bau-leuten nach Vermogen zu erweitern. Diese Monche allein sollen das volle Recht besitzen, allda Muhlen zu erbauen, zu fisehen, zu jagen, die Decken von Hirschen und von anderem Wilde, wie auch Falken und Sperber im Walde oder Forste ohne alle Widerrede zu nehmen." F. K.: Gornjigrad na Štajerskem. je obiskal samostan Ulrik, koroški in kranjski jevo so bili gotovo tudi politični, zakaj menihi vojvoda, ter ga takrat in še pozneje bogato so bili privrženci celjskih grofov in torej nje- obdaril, ker je bil vedno poseben njegov do- govi nasprotniki. Papež Pij II., ki je bil poprej brotnik. cesarjev kancelar, župnik pri svetem Pankra- Kakor cerkve in samostani sploh, imel je ciju v Starem trgu in tudi škof v Trstu in tudi gornjegrajski samostan mogočne zaščitnike Sijeni, pogovarjal se je s cesarjem skoro gotovo („vogte"), med katerimi se imenujejo soneški že poprej o tej stvari; zato je obdržal opatijo in heunburški plemenitaši, leta 1361. avstrijski v svoje razpolaganje, da ž njo ukrene po cesar- vojvoda Rudolf za kratek čas, in celo cesar jevi volji. Med tem pa se menihi niso zmenili Friderik IV. po smrti poslednjega celjskega grofa za cesarjevo prepoved, ampak si izvolili za opata Ulrika IV. 1. 1456. prejšnjega prijorja, jednookega Gregorija Hi- Opati benediktinskega samostana v Gornjem- ni ga iz Trebnjega. gradu so bili: Berthold (1145—¦:), Engelbrecht Sedaj sklene cesar, da hitro zvrši namero, (1173—1175), Gurtirannus (1209—1228), Albert (1228—1240), Henrik I. (1241 —1246), Henrik II.](i 247— 1268), Janez I. (1268— 1286), ker mu jo je bil papež odobril s pismom z dne 6. kimovca leta 1461. Že dne 6. grudna 1. 1461. je izdal v Gradcu ustanovno listino za škofijo ljubljansko, v kateri je podaril ljubljanskemu škofu grad Gori-čane, vrhu tega pa izraža svojo voljo, naj bi se za škofovsko mizo (mensae episcopali) v Ljubljani vtelesila gor-njegrajska opatija s pridržkom, da v gornjegraj-skem samostanu ostane odslej deset ali dvanajst reformovanih menihov. Papež je zvedel o vseh teh dogodkih in izdal pismo iz Pience z dne 18. kimovca 1. 1462. na krškega škofa Ulrika, v katerem naroča, naj v njegovem imenu volitev opata ovrže ter patru Gregoriju in vsem menihom naloži večno molčanje. Krški škof Ulrik Oton (1286—-1295), VVulfing I. (1295 —1308), je po zaslišanju opata Gregorija v Dunajskem Leopold pl. Neuenburg (1 308—1 342), Janez II. Novem mestu vkljub njegovemu upiranju do-(1342—1352), Ulrik (1353—1365), Nikolaj I. ločil, da je volitev ovržena, in da je zaradi (1365—1404 ali do 1408), Wiilfing II. (1408), cesarske postave odsihmal ljubljanski škof last-Nikolaj II. (1409—1412), Jurij AVernberger nik samostana gornjegrajskega in njegovih pri-(1413—1422), Konrad (do 1438), Rudolf (1438 tiklin. To razsodbo je potrdil papež dne 3. rož-do 1443), Benedikt (1444—1449), Kaspar Pinter nika leta 1463., zavrgši vsak ugovor, ter na-(do 1. 1461). Po smrti tega opata je naznanil ročil sosednim škofom: labodskemu, sekov-cesar Friderik IV. menihom, naj počakajo z vo- skemu in krškemu, naj priznajo omenjeno raz-litvijo novega opata, dokler njegovo poslanstvo sodbo. od papeža ne prinese odgovora. Cesarjev po- Vendar so se benediktinci in opat Gregorij slanec je bil Hartung pl. Gapell, doktor prava upirali še celo leto ter listine, zapisnike, drago-in cesarjev svetovalec. Ta je imel nalog papežu cenosti, zlato in srebro, denar, perilo, posode, naznaniti, da namerja cesar ustanoviti škofijo orodja, živino in živila spravljali iz samostana. v Ljubljani in isto oskrbeti z dohodki gornje- Lahko umevamo, da so si tudi okoličani mar-grajske opatije; zato naj pridobi od papeža do- sikaj prisvojili, tako da je prvi škof Žiga Lam-tično dovoljenje in prepoved, voliti drugega berški, ko je našel bivši samostan ves oropan, opata. Med drugimi nagibi za ravnanje cesar- prosil papeža in cesarja, naj posredujeta in Cerkev in grajšcina v Gornjemgradu. (Po fotografiji F. Weinhandla.) 26 Dr.Fr.L.: Potovanje križem jutrove dežele. pomagata, da se mu izroči vse samostansko imetje. Ker se to ni dalo drugače doseči zaradi trdovratnosti menihov in njih privržencev, postopalo se je zoper nje s cerkvenimi kaznimi, naposled z izobčenjem. Šele dne 8. listopada 1. 1463. so se menihi udali in se pogajali, kako bi se stvar uredila. Pogodili so se pa, da se vse odnesene stvari povrnejo, menihi se vsem pravicam do samostana odpovedo ter vse med prepirom izdane listine pripoznajo za neveljavne. Na to so bili Gregorij in tovariši po škofijskem pooblaščencu kanoniku Mohorju Harlandskem odvezani cerkvenih kaznij; Gregorij pa je dobil za povrnjenje listin 120 zlatov Toda prvi škof Žiga je imel veliko dela in truda, da je dobil vsaj nekaj odnesenih stvarij. Nove razmere v samostanu niso več prijale ostalim menihom. Ko so se pozneje bali še turških napadov in ni bilo več dovolj živeža, poizgubili so se s Časom vsi. Ker se škof ni mogel veČ nadejati, da se benediktinski samostan obdrži, prosil je papeža, naj omenjeni samostan zatre in odslej umesti deset ali dvanajst svetnih duhovnikov za redno opravljanje službe božje. Papež Sikst IV. je škofovo prošnjo uslišal s pismom z dne 8. malega travna 1. 1473. Tako je nehal benediktinski samostan v Gornjemgradu, ki je bil tam 333 let. Kakor poprej z zaostalimi menihi, tako so imeli ljubljanski škofje mnogo sitnostij tudi z novimi podložniki, kateri so se novemu redu upirali in niso hoteli dajati raznih davkov. Gornje- I. Novi junak. Lo. dve leti sem dragim znancem opisoval znamenitosti egiptovske pod naslovom „Na ju-trovem". Ta naslov je bil le deloma primeren; izbral sem si ga bil zato, ker sem mislil, da bodem lahko opisal še kaj več jutrovih krajev nego samo Egipet. Ne bojim se brez vzroka, da so se naši spremljevalci že naveličali jedno-ličnega egiptovskega pohajanja. A tudi mene teži neka sitnost. Zoperno se mi zdi govoriti vedno o sebi (dasi ne sovražim samega sebe), kakor tudi nerad Čitam spise, v katerih pisatelj vedno tolče na veliki boben svojega „jaz" ali pa celo „mi". Zato sem premišljal, kako bi si pomagal. Najlože se je dal premeniti naslov: tako ne bode naš spis kakor morska kača. A o čem naj govorim, Če ne o sebi in o svojem potovanju? grajski okoličani so hoteli meseca vel. travna 1. 1635. celo grajšČino napasti in oropati, kakor so bili storili s škofijskima gradoma Vrbovcem in Rudenekom pri Rečici. Prvi tak upor je bil že 1. 1495. za škofa Ravberja, pozneje zopet od 1. 1603. do 1607. za škofa Tomaža Hrena, tako, da so morali škofje prositi papeža posredovanja in pomoči zoper upornike. Drugikrat so se upirali ne samo zaradi raznih davkov in tlake, temveč tudi zato, ker jim zaradi kužne bolezni niso veČ dopuščali pokopavati rajnikov okoli župne cerkve, ampak so jim določili novo pokopališče pri podružni cerkvi sv. Magdalene, Češ, da ni prav blagoslovljen. Hujskači so dopovedovali kmetom, da škof ne more prav blagosloviti pokopališča, Če ni navzočih dvanajst kardinalov in še vsaj jeden patrijarh. Naposled je ta prepir razsodil papežev nuncij J. B. Salvagus v Gornjemgradu dne 23. kimovca 1. 1607. Ko je bil zatrt benediktinski samostan, nastavili so tukaj svetne duhovnike (deset ali dvanajst). Ti so živeli skupaj v samostanskem poslopju. Škof Tomaž Hren pa je 1. 1605. preosnoval njih pravila in jih imenoval „Collegium Marianum", ki je obstal do Jožefa II. V ta kolegij so sprejemali navadno novomašnike, nekaterikrat tudi bogoslovce, ki so dokončali bogoslovske nauke. Tu so nadaljevali svoje nauke pod ostrim nadzorstvom svojih predstojnikov kot škofijskih pooblaščencev, vadili se v dušnem pastirstvu ter bili v pomoČ na sloveČih božjih potih pri Novi-štifti in sv. Frančišku. (Konec) Tudi v tem mi je pomagala sreča ali previdnost božja. Kot prijatelj umetnosti sem se zanimal za lepe slike in posebej še fotografije. Tu pa tam sem opazil nenavadno velike foto-grafijske slike iz jutrove dežele s podpisom: „Ch. Paier". Vzroka je bilo torej dovolj, da sem se jel zanimati za moža. No, iskati ga ni bilo treba, prišel je 1. 1884. sam, in tako se je začelo najino znanje. Po tem znanju lahko rečem, da poznam moža temeljito. Ker se je mudil veliko let na jutrovem, ker govori poleg drugih jezikov tudi arabski in turški jezik, znane so mu jutrove dežele prav dobro, namreč Egipet, Palestina in kos evropske Turčije. Kdo ni uganil, da sem nagovarjal tega znanca, naj popiše svoje dogodke v jutrovih deželah? Toda vsak človek ni pisatelj in tudi naš Pajer se ne more sam predstaviti slovenskemu ob- Potovanje križem jutrove dežele. (Piše dr. Fr. L.) Mih. Opeka: Gospod, še mene F. K.: Gornjigrad na Štajerskem. 55 Gospod, še mene z a bratom brat — slovesna vrsta V svetišče stopa pred oltar, Na ustnih prvi ,Introibo', Na cvetnih licih sreče žar. Sladko trepeče v prsih duša, Srce zaliva jim blagost: K Gospodu jim hiti stopinja, Ki razsvetljuje njih mladost! S solzami nekoč truda seme Sejali so že v rosnih dneh — Kako ne vriskaj danes duša Ob dozorelih jim snopeh! Za bratom brat — slovesna vrsta —¦ Jaz gledam njih sprevod molče: Razgreva prsi koprnenje, Drhteče triplje mi srce — ¦— Gospod, še mene kdaj pokliči Za brati v sveti šotor svoj, Da s čistim srcem, čisto roko Stojim, kot oni pred Teboj! Da večno tvojo čast oznanjam, Na zemlji Tvoj okušam raj: K oltarju svojemu privedi, Gospod, še mene, prosim, kdaj! Mih. Opeka, Gornjigrad na Štajerskem. (Krajepisno-zgodovinska črtica. — Spisal F. K.) (Konec.) Ker so ljubljanski škofje tesno sklenjeni z Gornjimgradom, omenjamo njihova imena: Žiga Lamberški (1463—1488), Krištof Rauber1), ki je bil tudi škof sekovski (1493—r536"), Franc. Kacijaner (1536—1544), Urban Tekstor (1544 do 1558), Peter Zapoški (Seebach) (1558 do 1570), Konrad GlušiČ (1570—1578), Boltižer Radlic (do 1579), Janez Tavčer2) (1580 do 1597), Tomaž Hren (1598—1630), Rajnald „Scarlichi" (1630—1640), Oton grof Buch-heimski (1641 — 1664), Jožef grof Rabatta (1664 do 1683), Žiga grof Herbersteinski (1683 do 1701), Ferdinand grof Kuhnburški (1701 do 1711), Frančišek grof Kauniz (1711 — ijij\ Viljem grof Leslie (1718—1727), Feliks grof Schrotenbach (1728—1742), Ernest grof At-temski (1743—1757), Leopold grof Petazzi (1761-—1772), Karol grof Herbersteinski (1772 do 1787), Mihael baron Brigido, tudi nadškof (1788—1806), Anton Kavčič (1807—1814), Avguštin Gruber, pozneje nadškof v Solnem-gradu (1816—1824), Anton Alojzij Wolf (1824 do 1859), Jernej Widmer (1860—1875), Janez Zlatoust PogaČar (1875—1884), in Jakob Missia (od 1. 1884. naprej). V Gornjemgradu so pogostoma stolovali ljubljanski škofje in vladali od tukaj svojo vladi-kovino, obstoječo iz župnij, ki so nekdaj spadale pod samostan, ter so tukaj obhajali tudi 1) Od drugega naprej so vsi pokneženi. 2) Rojen najbrž na Rečici. tako imenovane škofijske sinode ali shode. Gornjigrad je imel od teh shodov precej dobička, bolj pa še od mnogoštevilnega osobja na škofovskem dvoru. Že za drugega škofa Rauberja n. pr. je bilo dvornih služabnikov okoli 90. —¦ Večinoma so prvi škofje tudi v gornjegrajski cerkvi pokopani. Popolnoma so se škofje preselili v Ljubljano 1. 1783., ko je južna Štajerska za cesarja Jožefa II. pripadla labodski škofiji, katere sedež je bil v Št. Andražu na Koroškem. Škofje so imeli kot knezi rimsko-nemškega cesarstva v Gornjem gradu sodno pravico (Hals-und Blutgericht), zaradi česar se je tu naselilo mnogo ljudstva. Prve hiše izvirajo od samostanskih ali škofijskih služabnikov, kakor kažejo še sedaj ohranjena nekatera hišna imena n. pr Matija, Matice, Jaki, Jurček, Tonček, Jošk, Natel Marko, Lukan, Adam, Tine, Mihec, Florijan Lekš (Aleksij), Matevžak, Francek, Blaž, Ur-banČek, Pavel, Mrkuš (Markuš), Kovač, Mlinar Krznar, Firber (Farber), ŽnidarČek, Sloser, Tičer Majer, Podkrajnik, Soldat, Mežnar, Vratar itd Ti služabniki so namreč deloma že zaradi svojega posla stanovali zunaj in blizu samostana Ni znano, katerega leta je bil Gornjigrad povzdignjen v trg, vsekako pa ima zahvaliti ljubljanske škofe za svoj razvitek. Trg ima tudi svoj grb, namreč trolistno deteljo na modrem polju, katero zgoraj v obeh kotih zagrinjata beli zagrinjali; vsako zagrinjalo pa ima v sredi po jedno zlato zvezdo. Ne ve se, kako je nastal grb. Kakor običajno, imeli so tudi gornjegrajski 5<> F. K.: Gornjigrad na Štajerskem. tržani iazne pravice, katere so jim škofje potrjevali drug za drugim. Najimenitnejša posebnost Gornjegagrada je veličastna stolnica, ki je največja cerkev labodske vladikovine. Zidana je v renesanškem zlogu, nekam podobna Petrovi cerkvi v Rimu. Dolga je 56m, široka 1.5 m in visoka 287«. Cerkev ima samo jedno ladijo, ob straneh pa ima po dve manjši in po jedno večjo kapelo. Na sredi ima ogromno, eliptično kupolo, katere visoČina od cerkvenih tal je jednaka cerkveni dolgosti. Med najimenitnejše dragocenosti v cerkvi prištevati se smejo štiri umetniške stranske altarne slike, namreč: zadnja večerja, Kristusovo rojstvo, vstajenje in vnebohod, katere je naslikal slavni umetnik Janez Schmid iz Kremsa, zato „Kremser Schmid" imenovan, leta 1774. in 1778. Vsak popotnik jih ogleduje in občuduje. Cerkev je začel zidati 1. 1752. škof Ernest grof Attemški, dozidal jo je pa njegov naslednik grof Leopold Petazzi 1. 1760. Kot stavbeni mojster se imenuje Matija Perskv; zidarji so bili večinoma Kranjci, drugi pa Nemci iz Gradca. Na pročelju postavljene kipe je naredil neki po-dobar iz Maribora. Zanimanja vredni so podatki o takratnih stroških za zidanje ogromne cerkve. Znašali so namreč stroški brez lesa za streho ter žganje opeke in apna le 17.287 gld. 31 kr., kar je po razmerju z današnjimi cenami zares malenkostna vsota. Stroškom je doložila Kranjska 10.064 g^. 27 kr., Štajerska 5.511 gld. Koroška 107 gld., gornjegrajska grajščina sama 1100 gld., drugo pa se je pokrilo iz pobožnih volil. Sedanja cerkev stoji na torišču prvotne samostanske cerkve, katero so podirali odi. 1743. do 1757.; le zvonik, zidan 1. 1671., je ostal od stare cerkve, ki je bila zidana v romanskem zlogu ter je imela tri ladije, katere sta delila dva oboka, vsak s peterimi stebri, in še dve kapeli. Ta zvonik so povišali 1. 1837. za 7m-toda še sedaj je prenizek in pogreša tovariša. Kakor smo že omenili, imeli so ustanov-niki in dobrotniki, gotovo pa tudi opati in menihi, pozneje pa ljubljanski škofje pod cerkvijo svoje rakve. To spričujejo mnogi grobni spomeniki, sedaj na južni strani v cerkev vzidani. Vredno je truda, da se natančneje ozremo na te grobne spomenike. Razven spomenika usta-novnika samostanovega, Kager-a, so imeli v samostanski cerkvi svoja grobišča: „Ilschalch von Prekop" (1229), gospodje Kacenštajn (Chazzen-stein, 1243, 1246, 1359), „Freien von Sannek" (1254, 1447) in „ Thaler Ritter von Edlingen" (12-65).'¦— Da so imeli tudi opati in menihi gornjegrajskega samostana tu svojo grobnico, ni težko sklepati. Od grobnih spomenikov one dobe ohranjen je samo jeden kos, ki je vzidan na južni strani cerkve z napisom: „Abb. ad montem Obernburg". Izmed ljubljanskih škofov so bili v samostanski cerkvi pokopani: Žiga Lam-berški (spomenik iz Črnega marmorja je vzidan v župnijski jedilni shrambi v južnem zidu cerkve z daljšim napisom), Krištof Rauber, Franc Kazianer, Konrad Glusič (Glusitsch), Baltazar Rad-liz, Janez Taučer (teh pet je bilo pokopanih v kapeli svetega Andraža, imenovani „ Sacellum Rauberianum s. Andreae"); Urb.Textor, Tomaž Hren in Žiga Schrotenbach. Razven teh je še iz stare samostanske cerkve pet grobnih spomenikov, dva z nemškim napisom, trije pa z latinskim, izmed katerih posebej omenjamo Kazianer-jevega, ker je zgodovinskega pomena. Kakor znano, je bil Janez (Hans) Kazianer vrhovni vojaški poveljnik cesarjev proti Turkom. Ker so ga dolžili izdaje, umoril ga je grof Nik. Zrinjski pri Kostanjevici na Hrvaškem.') — Spomin na utrdbo cerkve s samostanskim poslopjem (ko je namreč škof Krištof Rauber 1. 1517. dal napraviti zidove, stolpe in okope) vzbuja spomenik z napisom: Christophorus Rauber Seccoviensis et Laba- censis Epus. Comendator Admontensis me miiro et turribus munivit anno XPI i5i". Vzidan je v južnem še ohranjenem stolpu nekdanje trdnjave. Omeniti je še zaobljubljen kamen, vzidan tudi na južni strani cerkve. Ta je umetno izdelan relief, predstavljajoč križanje Kristusa in sv. Andraža ter ima napis : Adoramus Te Christe et benedicimus Tibi, auia per crucem tuam redemisti mundum. Divo Andreae dicat. i5'2i. Najbrže je dal škof Krištof Rauber ta spomenik postaviti v kapeli sv. Andraža, katero je ustanovil sam. V južnem delu sedanjega pokopališča je stala stara gotiška cerkev sv. Magdalene, katero so 1. 1869. podrli ter namestu nje bolj proti Sredi pokopališča sezidali sedanjo cerkev svete Magdalene. Pri stari cerkvi je stal svoje dni baje nunski samostan. Južno od trga stoji na visoki skalnati štrlini Menine cerkev sv. Primoža in Felicijana, navadno imenovana po oltarju stranske kapele: sv. Florijan. Ta cerkev je stara, imenuje se že leta 1426. Pod Velikim Rogačem, celo na skrivnem stoji cerkvica sv. Lenarta, ki se imenuje že J) Spomenik ima sledeči napis; Generosi D. Joannis Kha\ianneri Baronis in Khac^enstein et Flednick etc. statuva qui misera- biliter in Costanovic^a Croatiae periit. An. i5JJ8 Oct. 2S. aetatis suae anno 4$- F. K. :¦ Gornjigrad na Štajerskem. 57 - 1. 1426. Cerkev je zunaj oklenjena z železno verigo; znotraj pa visi na desni strani turška podkev, okovi za roke in noge ter veriga s Omenjamo še četrto podružnico, namreč cerkev sv. Petra v Bočni, uro hoda proti vshodu, ki se imenuje tudi že 1. 1426. Gornjegrajska grajšČina ima dve nadstropji ter je zidana v nepravilnem in proti severni ključavnico, katere reči so bile skoro gotovo darovane v zahvalo za rešitev iz turške suž-nosti. strani odprtem peterokotu, katerega jutranjo stran zapira cerkveno pročelje. Knezoškof Rau-ber je ves samostan prezidal ter ga je s cerkvijo vred leta 1517. utrdil z močnim obzidjem, s stolpi in globokim jarkom. Sedanji grad je jako 58 F. K.: Gornjigrad na Štajerskem. velik; v njem je krasno stanovanje škofovo s kapelo, potrebni prostori za oskrbništvo, okrajno sodišče, davkarija, beležniška pisarna, trirazredna ljudska šola, stanovanje za duhovnike, oskrbnika in nekatere uradnike. Med vsemi prostori se odlikuje velika dvorana, ki ima italijanska ognjišča, na stropu pa veliko alegorijo z bajeslovnimi podobami, v kateri se „Carniolia" klanja ljubljanskemu škofu, držeča načrt gradu v roki. Od nekdanje utrdbe sta ostala samo dva stolpa, katera pa služita dandanes drugemu namenu. Prav tako je tudi nekdanji rov skoro čeloma zasut; v severnem delu rova, ki leži sredi trga, napravil se je pred nekaj leti park, katerega lepo oskrbuje olepševalni klub. Posestvo gornjegrajske grajšČine zavzema velik del gornjegrajskega okraja in sega celo v sosedne dežele; meri pa 17.176 oralov 500 štir-jaških sežnjev (ali nad 9884/20), od katerih je gozda 10.694 oralov in 1200 štirjaških sežnjev. V Gornjemgradu je od nekdaj sedež okrajnega sodišča, davkarije, notarja; tukaj je tudi trirazredna ljudska šola. Kdaj je bila ustanovljena, nismo mogli dognati. Vsekako pa je stara, zakaj škofje kot lastniki Gornjegrada so si prizadevali širiti omiko, ker se je množilo tudi trško prebivalstvo. Najbrže so duhovniki marijanskega kolegija učili tudi otroke v najpotrebnejših rečeh. Najstarejši podatek o tej šoli je iz leta 1796.; takrat je bila razpisana služba učiteljeva in organistova s 130 gld. plače. Ta jednorazredna šola je • bila potem 1. 1875. razširjena v dvorazredno in 1. 1881. v triraz-redno. Podnebje je v Gornjemgradu precej ugodno, zaradi tega je tudi mrljivost primeroma majhna. Vendar je 1. 1646. tudi tukaj razsajala kuga, ki je spravila veliko prebivalcev pod zemljo, kakor kaže zapisnik tistega leta. Po poslednjem ljudskem štetju je bilo v trški občini 797 prebivalcev, kateri se razven nekaterih uradnikov zavedajo slovenske narodnosti; celi gornjegrajski okraj pa je štel 15.394 prebivalcev. Za promet skrbi pošta, dohajajoča čez Mozirje od celjsko-velenjske železniške proge in od postaje Rečice. Podrobnosti prinašajo tudi seli iz Kamnika. Največja kupčija je tukaj z lesom, katerega razrezavajo v deske, ter ga plavijo po Dreti, Savinji in Savi v balkanske države ali ga pa po železnici razpošiljajo na Dunaj in v Trst. Denarni promet oskrbuje „po-sojilnica", leta 1891. ustanovljena. Nekaj se peča prebivalstvo z živinorejo, kolikor se more ob tukajšnjih gospodarstvenih razmerah, vendar ne v toliki meri, kakor bi smeli želeti in pričakovati. Samo sadjarstvo se je v novejšem času nekoliko povzdignilo zbok primerne cene sadja. Živila, zlasti vino in mnogo žita, morajo se večinoma uvažati iz drugih krajev. O verskem življenju ljudi j pričajo cerkve, ki so večinoma prav vkusno opravljene. Ljudstvo spoštuje svoje duhovnike; tako se še Lenar-Čani nad Gornjimgradom hvaležno spominjajo meniha, ki je iz zadnje dobe samostana več let živel pri sv. Lenartu v prognanstvu in tudi umrl; za rajnega dado vsako leto opravljati zadušnice. O društvenem življenju pa pričajo: podružnica sv. Cirila in Metoda, čitalnica, požarna bramba; a tudi „Matica Slovenska" in družba sv. Mohorja imata tu mnogo društvenikov. Omenjamo še dva slavna rojaka iz Gornjega-grada in pa tukajšnjo pravljico. V Gornjemgradu je bil doma Benedikt Kuripešič,1) kateri je 1. 1630. potoval s poslanstvom nemškega kralja Ferdinanda v Carigrad kot latinski tolmač. Svoje potovanje je obširno popisal v knjižici „Itinerarium."a) Macun pravi: „Ta potopis ni (nikakor) samo suhoparno naštevanje krajev, skozi koje je hodilo poslanstvo. Vsaki Čas prispodablja, kako so morali neki kraji mesta in vasi nekdaj biti v veliko večjem blagostanju. Veliko pripoveduje zemljogospodar-skega itd." — Kuripešič je izdal o tem potovanju še drugo knjižico: „Eine Disputation".^) Najbrž je imela višji namen, da bi opozorila evropske vrstnike na grozno stanje vshodnih kristijanov. (Obširnejša razprava je v Macunovi: „Književni zgodovini slovenskega Stajerja" stran 15, 22.) Kuripešič je še spisal kot tolmač v Carigradu tudi dva latinska spisa.4) Kuripešiča je kralju Ferdinandu najbrž priporočil za tolmača ljubljanski škof Hren. J) C. Schmutz: Historisch-topographisches Lexicon von Steiermark, 3. del, str. 64 2) Popolni naslov: Itineranum Wegraiss Kun. Mav. potschafft, gen Constantino:>el, zu dem Tiirkischen Keiser Solevmann. Anno XXX. — MDGXXXI. v mali če-tverki, str. 64. 3) Popolni naslov: Eine Disputation oder Gesprech zwayer Stalbuben, so mit Kunigklicher Maye. Botschaft bei dem Tiirckischen Kevser zu Constantinopel gewesen. Dievveil sy allda in ihrer beherbergung, von dem Turcken verspert, beschehen, Darinnen alie gewonheiten, Brauch, Glaub, Ordnung und Landsart der Tiirkev gemelt wirdt. Von Herrn Benedikten Curipeschitz vonn Obernburg obgemelter Botschaft Lateinischen Oratorn (sowie er von gedachten Stalbuben alda heimlichen gehort), be-schrieben, gantz nutzlich zu lesen. Knjižica je v četverki in ima najbrž 31 str. 4) Natisnjena sta v delu: Gevay, „Urkunden und Actenstiicke zur Geschichte der Verhaltnisse zvvischen Oesterreich, Ungarn und der Pforte im 16. und 17. Jahr-hunderte." Dr. Fr. L.: Potovanje križem jutrove dežele. 30 V Gornjemgradu je bil rojen tudi Danijel a S. Clara1), iz reda bosonogih Avguštincev, kateri je spisal te-le knjige: 1. Philosophia universa juxta mentem Doc-toris angelici D. Thomae Aquinatis. 2. Tractatus Theologiae quinque. I. de ultimo fine hominis. II. de Voluntario et Invo-luntario. III. de actibus humanis. IV. de virtutibus et peccatis. V. de jure etjustitia. 3. Quaestiones theologico-morales, quae ordi-narie Romae dantur in examine pro cura animarum. Drugih podatkov iz življenja tega pisatelja nam žal nedostaje. Pravljica. Na vshodu od Gornjegagrada je hrib, katerega narod imenuje „Gradišče". Tukaj je stal baje nekdaj mogočen grad, o katerem sedaj ni več sledu; pač pa se o njem pripoveduje ta-le pravljica: V vznožju holmca ima kmet Adam posestvo. Gospodinja Adamka je hodila navadno na Gradišče iskat in nabirat drv. Nekega dne išče žena z otrokom v naročju zopet drv, a ne najde jih, dasi prehodi ves grič. Naposled pa zapazi votlino polno drv. Vesela, da jih tukaj dovolj naloži, gre v votlino. A ni ji možno priti do drv, ker se ji vedno odmikajo. Hipoma izginejo drva, in žena obstoji pred velikimi vrati. Tu stražita dva psa, katerima šviga ogenj iz oČij in gobcev. Kmetica je vsa prestrašena in rada bi zbežala, a prepozno je. Vrata se odpro in žena je — nevede kako — v sredi prekrasne sobe. Od tod je stopala iz sobe v sobo. Povsod je bilo vse tako lepo in krasno, da je kar strmela. Tukaj je bilo tudi mnogo kadi j s zlatom napolnjenih. Ko prehodi in ogleda vse prostore, pride do zlatih vrat. Tudi ta se odpro ') I. B. v. Winklern: Biographische und literarische Nachrichten von den Schriftstellern und Kunstlern, welche in dem Herzogthume Steiermark geboren sind, etc str. 26. (Dalje.) IN i bilo pol ure, že zasliši Kristijan govorjenje po stopnicah. Bila sta nosaČa ali fakina, ki sta vprašala, kje je zaboj. Ko jima ga pokažejo, prideta blizu, jeden se vsede nanj in oba se začneta pogovarjati prav brezskrbno, kakor in, oj Čuda, pri zlati mizi sedi zakleta devica, zgorej Človek, bel ko sneg, spodej pa ostudna kača. Zapazivša ženo, reče ji prijazno: „Naberi si zlata, kolikor hočeš." Kmetica odloži otroka ter si nadene zlata, kolikor ga je mogla nesti. Sedaj se tudi vrata odpro, in žena je v votlini. Tukaj se spomni otroka in hiti nazaj, pa zaman išče vrat, ni jih več najti. Vsa žalostna gre vprašat gospoda župnika, kaj ji je storiti, da dobi otroka nazaj. Ko župnik vse sliši, veli kmetici: „Idi Čez leto dnij, ravno tisti dan, uro, minuto in sekundo v tisti kraj; najdeš zopet votlino. Pojdi vanjo, pa ne ozri se!" Ko preteče leto, gre kmetica ob določenem Času na Gradišče in takoj najde votlino. Ko po votlini dalje stopa, začne pokati, grometi in bliskati se, da je groza. Žena pa, pomneČa župnikov svet, ne ozre se kar nič. Ko pride do vrat, strašno zarjo veta nad njo psa čuvaja. Ali ona se tudi sedaj ne splaši, temveč odpre vrata. Tukaj najde otroka, ki se je igral z raznimi dragotinjami. Takoj ga vzame in odide. Zakleta devica milo zaplaČe ter reče: „Da bi bilo dete le še dva časa od polovice do sedaj ostalo tukaj, bila bi jaz rešena. Sedaj mi bo pa še dolgo, dolgo trpeti." Ko pride kmetica, ki je dalj Časa po votlini iskala izhoda, poznal je ni nihče veČ. A tudi njej so bili vsi ljudje neznani. Le povedati so vedeli, da je pred davnim,. davnim Časom na Gradišču izginila kmetica Adamka. Zopet je preteklo mnogo let. Kmet Adam gre nekega dne na travnik kosit. Kar zasliši glas: „R6si, rosi!" Ko se ozre, zagleda prezalo deklico v tri četrt belo, v Četrt pa črno. Kmet se tako prestraši, da ne ve, kaj bi storil. Deklica pa mu žalostna pravi: „Ti si bil rojen, da me rešiš; a nisi storil, kar sem ti velela. Tvojega roda rod (za rodom) bode sadil drevesce, katerega tretje bruno bode dalo zibelko, v kateri bode spavalo dete, ki me bo rešilo." Nato izgine. V Gradišču pa od te dobe večkrat čudno buči in bobni. bi se jima kar nič ne mudilo. Kristijan pa se je tedaj kuhal v soparu in potu, pa težko pričakoval, kaj bode. Ni bilo treba čakati dolgo: nosača dvigneta zaboj, potisneta do stopnic, potem pa valita po stopnicah navzdol. Grozno je bilo jetniku v tem stanju: sedaj je bila glava spodaj, sedaj je ležal vznak, sedaj je bil z glavo Potovanje križem jutrove dežele. (Piše dr. Fr. L.)