Skrivalnica v očesu Ivo Stropnik KAMEN 407 Vidiva kamen, kako se je knežje na predpomladno ilovico usedel in osenčil rast divjemu bršljanu, pušpanu, ki proti Obru se zarase. Vidiva kamen in njegovo goltanje kamnitega jezika slišiva, sezamskega iz materinega pripovedovanja, kako večerno v odprto jutro pade. Vidiva kamen, kakor ga je zalučal Samo, naselil je polje in težko legel na zagorele ugrofinske prsi. Vidiva kamen, v potnem soncu prenesen s središča njive, vidiva brazde, osvobojene težkih zeli. Oktober 91 408 Ivo Stropnik DEKLICA Vidiva deklico, kakšen lep čudež zraven mame, ki pase ali uči celiti najtanjšo tkanino otrokove žalosti. Vidiva deklico, kako iznenada zrase v poljub zraven poljuba, in ni več žalosti, so samo topli večeri in je luna. Vidiva deklico, ki je postala najina beseda, in ni več deklica, rojevala bi zvok praatoma. Vidiva deklico, pijano sredi bele tkanine, od bedresa do rame jo drami angel omamne pisave. VOJNA ¦ NEMČIJA Vidiva vojno - o, saj se premika rajski vrt in v topli gredi ne vzhaja pričakovana brst! Zeli so se razdišale v grob navzdol, h koreninam, kjer jim je zadana črna prst. In truplo najtežje zelike, ki prenese sad zemlje čez zimo, pade preko molčave, strastne in drobne rasti. Vidiva vojno, midva, ki nisva nikoli klavnosti sanjala, - kakšen čudež ujame slepca, ki zdaj spregleda, kakšna zver ga zapopade, da ga krvoločno vidi in v njem živalsko zakoti - Vidiva vojno in vojna naju ne spregleda, kakor se v pregnanih angelih ne spregledajo psi. Razkrita je pod mrzlim nebom topla greda, v korenini ni več toka, samo iz ognjenega zajetja tli. November 91 Vidiva Nemčijo, kamor so romarji po izgubljenega Jezusa šli in poselili njegove dišeče stale, ta vera naših Oljčnih vejic, ki so šli. Vidiva Nemčijo kot pijanec vidi grozdne nasade na koncu večerne poti, sredi najine teme žarna kočija stoji. Skrivalnica v očesu Vidiva Nemčijo, lasato sivo mater sredi čopkov plavih las, iz mleka vleče pradavnine, kralje, steber, prostor, čas. Vidiva Nemčijo; jesen se nastilja po ulici v smetarjevo jezo, zgodovina njegove neznatne pike se je previdno podpisala pod narečno domačnost jezika. December 91 KRAVA IN BIK Vidiva kravo in bika, kakšna vsakoletna plodnost provincialnega jezika in posteljno razkošje stelje! In sreča zemlje? - In zima kmeta? In voščljiva kost pod ukletim pragom spet v budnost vpreženega mita. Vidiva kravo in bika, ohranjan patriarhalni red večvrednega krika, ko eno raso glasnejši goveji rog prevpije. Vidiva kravo in bika, ki ju nerazplojena darujemo ustom, čas je požrešen in živali so bile tu. Ni več svetega rogovja, čas je lačen bolj od vsake postne vere - Vidiva kravo in bika, živalski podobi matere in očeta - babice in deda -, ko jima, močnejši, izpod nog odkoljemo mladiča. V ZGODNJI Vidiva jezik, pijano potoniko pod žlebnikom, MISLI PLODA kako jo dosega glas občudovanja, kako ga presega narečna radost, ko razdeli kamen in vodo. Vidiva jezik, vizionarsko (s)početje velikih in majhnih, sled peze gromozanske razlike rodovom, kako vešče spregovori v bokih in vsaj v dveh srcih vaške učiteljice. Vidiva jezik -, pa je bolečina orne njive in po rasti v zgodnji misli ploda. Vidiva jezik, škripajoča vrata ali vhod v vdolbino niča, iz neme vere samobitna rima za najin narod rase: jezik, jezik - cerkveni hlad hudiča. * * * 409 410 Ivo Stropnik REDČENA KONJENICA Seveda midva, kdo bi drug zamolčal težke zeli, zeleno naročje Šibka dihanja, vročice in gripe so škrlatno zaznamovale polt, nožice so drobile rumeno zemljo in našle vsako trščico, ko so se zapodile na smrekov pod, mehki les, ki slednjič odnese kost v najnižjo dolino. Studenci so izvodeneli za najine ustnice, in je velika izseljenost, ko ti močvirje ne more več dati robatih poljubov, ko naju ne vzradosti več krastava žaba... ... Kdor se pozno vrača, je na veke pozabljen, je beli turist. V spominu so vklesana velika vrata, a je samo široka pot mimo bogatega bršljana. Divja rast je živa rast prednikov. Dvigniva glavo višje, kakor jo dvigujejo konji, največji samotarji, ko v njih zavre paritvena sapa; goli pod cigansko grivo, zauzdano pohlevni, razuzdani še mladi, konji, konji, konji nikoli ne umrejo v naju, četudi jih nisva nikoli jezdila, konji naju ne poteptajo v boju, obidejo naju v tihem počitku v senci pri vodi.