10 f% Legenda o sv. Antonu Padovanskem. obožen menih iz sarnostana sv. Lavrencija v NapoJji, ki je bil pred nekaj leti na Dunaji, pripoveduje sledečo prigodbo: Silno viharna noč je bila. V priprostej bajtiei kraj morskega obrežja na Napolitanskein je sedel mlad ribič s svojo materjo; bil jej je jedini sin in ona je bila vdova. V bučenji vetra in pluskanji razdraženili morskih valov zaslišita na jedenkrat blizu biše klicati na pomoč. Mladi ribiž Mti venkaj, in kaj zagleda? Pred hišo leži neznan mož, ves v krvi. Kazbojniki so ga napadli in oplenili ter se hitro spustili v beg, ker so slutili, da prihaja nočna straža. In v resnici! V trenotku, ko se nagne mladi ribic preko trupla umira-jočega eloveka, da bi videl ali je še rešitev mogoea, pristopi straža, prime mla-dega ribiča, meneč, da je on storil to grozno zločinstvo, zveže ga in odpelje. Vse njegovo opravičevanje, vsa zagotavljanja njegove matere niso pomagala nič, oddan je bil sodišeu. Sodišče ga je spoznalo krivega. Dokazov svoje nedolžnosti ni imel; straža je našla njega samega pri mrtvem in še gorkem truplu — dosledno je tedaj nmor bil storjen še le v onem trenotku. Priče ni irael uobene razven svoje matere, katera pa v takih slučajih nima veljave. — Bil je obsojen na smrt. Glasno je zaplakala uboga mati, a ni bilo nobene ponioči. Sodnik, da bi se je znebil, potolaži jo s tem, da morda kralj pomilosti njenega sina. V tem trenotku pa je njen sklep storjen. Uboga mati se napoti b kralju; k ujegovim nogam hoče poklekniti — prositi ga za življenje jedinega otroka. Ali to, kar se je dobrej ženiei iz začetka tako lehko zdelo, bilo je zelo težavno. Prišedšo na kraljevi dvor, zavrnili so jo, da mora imeti pisano prošnjo, drugače je ne morejo pripustiti h kralju. Pozno po poludne je vže bilo, ko se je vrnila iz kraljeve palažc, da si poišee pisarja, kateri bi jej na-pravil zahtevano prošnjo. Ali ko se zopet povrne, bilo je vže prepozno in niso je pustili h kralju. Kaj boče sirota začeti? Jutri vže ima biti strašna obsodba izvršena. V svojej bedi no ve rešitve; neina in ueobčutna vsled globoke tuge tava po cestah in nlicali veUkega mesta. Jokati ne more vec, britkost jej stiska si%e6, obledeli roki se krčevito stiskati; srpo in kakor brezumna pogleduje mimoidoče — ali kdo ve za njeno tugo, kdo jej more pomagati? Žalost in utrujenost jo premagati slednjič tako. da se jej zažneti nogi tresti in šibiti ter je primorana odpočiti se, da popolnem ne omaga. Tu pride ravno do samostanske cerkve bratov sv. Lavrencija. Vstopi in poklekne pred železno ogrado, ki loči oltar sv. Antona Padovanskega od cerkvenega prostora. Nemi ste njeni ustniei a njeno oko je obrneno v oltar, iz prsi se jej vzdigujejo globoki vzdihljeji, najgorefejša molitev. Dolgo je klečala a zdaj pride eerkvenik ter zarožlja s ključi v znamenje, da bode zaprl svetišče. Še jeden vzdihljej, jeden zaupen pogled v oltar in v trenotji, ko se boče ločiti tudi s tega kraja naj-svetejšega in najblažjega mirii, prikipf njena britkost do vrhunca. V svojej obupnosti seže v nedrije, potegne prošnjo uamenjeno kralju — in vrže jo v pregrajo z besedami: BSveti Anton! reši mi nedoJžnega otroka!" — Deseta ura je vže odbila, ko je tedanji kralj napolitanski sedel sam v svojej sobi, opravljajofi imenitne vladarske posle. Kar nekdo potrka na duri ia v soba stopi mlad frai;čiškaa takq ljubeznjive vnanjesti, da je kralj kar 11 začuden. ,,Odpustite Veličastvo", govoril je, ,,da pridem v tako poznej uri. A stvar je tako nujna, da se ne more odložiti, kajti odločilno je za življenje ali smrt nedolžnega človeka." — ,,Kaj želite torej?" ,,Vaše Veličastvo podpisalo je danes smrtno sodbo mladeinu ribiču, ki so ga našli pri truplu umorjenega cloveka. On je bil obdolžen te moritve a vender je nedolžen." nJaz ne morem ničesar storiti, ako postava izreče sodbo, ker ne vem ali je krivična ali nc." ,,Da je nedolžen, temu sem jaz porok. Prosiin Vaše Veličastvo naj mi zapiše tu par besedic pomiloščenja!" — Te besede je govoril frančiškan s tako odločnostjo, da je kralj kakor nehote segel po peresu — a še ga povpraša: ,,Odkod pridefce?" ,,Iz samostana bratov sv. Lavrencija, Telieastro!" — ,,Da-si ram prošnjo izpolnira, itak je vže prepozno. Predno prošnja pride na svoje mesto, mladi ribič je vže mrtev." ,,Da, kratek je čas, ali skrbel bodem, da pride o pravem easu. Prosim, Veličastvo, podpišite!" Frančiškan pokaže na prazen prostor — in kralj podpiše. Frančiškan se za-hvali in otide. — Pr'hod in odhod inladega frančiškana je čudno dirnul kralja — nekaj trenotkov je stal premišljajoč in kakor blisk mu zasveti v glavo: kako je prišel do mene v poznej noči? Pozvoni služabniku in ga vpraša: MKdo je pustil frančiškana k raeni?" Osupel obstoji ta, niti on, niti kdo drugi zna o kakem frančiškanu; nikče ga ni videl priti — nihče oditi. Kralj sklene peljati se v samostan, da pozve o menihu, ki ga je tako nujno prosil pomiloš-čenja mlademu ribiču. Vže je bila pripravljena groniada in ujctnik ,je pričakoval rabeljna, ki ga popelje na morišče. Duri se odpro a raesto njega vstopi kraljevi uradnik/ ki lnu izroči popolno poiniJoščenje. More se, dejal je, takoj vrniti k svojej materi. Zjutraj na vse zgodaj se je zbudil sodnik in je začuden obračal list v roci, ki ga je našel na miziei poleg postelje. ,,Gotovo", dejal je, ,,pozabili so slu-žabniki zvečer mi ga izročiti, in podvizati se moram, da ne bode prepozno. Tisti dopoludne se je peljal kralj v samostan bratov sv. Lavrencija. Po-klical je brate v veliko dvorano in vprašal opata. kateri izmed njib. je bil sinoči pri njem. Ta se je začudil. ,,Iz mojega samostana ni šel nihče k Vain, Veličastvo!" A tudi kralj ni našel obraza. kateri bi bil podoben sinoč-nemu menihu. Opat nasvetuje. da se pokJiče mati, da bode povedala, komu je izročila prošnjo. V tem pa, da se to izpolni, povabi kralja, da si ogleda samostan in samostansko cerkev. Prišedši v cerkev k oltarju sv. Antona Padovanskega, vzklikne kralj na ves glas: ,,Ta je bil!" • ,,Veličastvo, ta ni v mojej oblasti!" — Q ~ Vsled te prigodbe izvolilo je mesto Napolj sv. Antona Padovanskega za svojega varuha. LAVRA r«.