Pavla Jesih (1901–1976) Ljubljančanka je med letoma 1926  in 1933  opravila številne prvenstvene vzpone v navezi z najboljšimi slo­ venskimi plezalci tistega časa. Večinoma je v navezah plezala kot vodilna. Njene prvenstvene smeri so dolge, zahtevne in so terjale uporabo klinov. Skupno je pre­ plezala osemnajst prvenstvenih smeri, ki jih je večino­ ma poimenovala Skalaška, kar kaže na njeno izjemno klubsko pripadnost. Po padcu v Veliki Mojstrovki leta 1933 se prvenstvenih vzponov ni več lotevala, razen epskega vzpona junija 1945 v Triglavski severni steni v navezi z Jožo Čopom, ko sta preplezala novo smer v Osrednjem stebru, od takrat imenovanem Čopov ste­ ber. Pavla Jesih danes velja za eno izmed najbolj ikonič­ nih slovenskih plezalk tega obdobja in tudi sploh. Mira Marko Debelak (1904–1948) Mira Marko Debelak se je TK Skala pridružila sta­ ra komaj šestnajst let. Direktna smer v Špiku velja za njen življenjski dosežek, saj je vzpon močno odme­ val doma in v tujini. Mira je ves čas plezala kot prva v navezi, kar jo postavlja med najboljše alpinistke med­ vojnega obdobja. Skupno je opravila približno sto al­ pinističnih vzponov, od tega triindvajset prvenstve­ nih. Od leta 1925 je svoje opise vzponov objavljala v Planinskem vestniku, napisala je priročnik Plezal­ na tehnika, ki je izšel leta 1933, zbirala je podatke o vzponih na Triglav in v Triglavski steni za načrtova­ no monografijo, vendar so izšli le v obsežnem po­ glavju Kronika Triglava v Planinskem vestniku. Član­ ke je objavljala tudi v Alpine Journalu in Nachrichten der DÖA V. Leta 1930 je kot prva ženska v zgodovini postala članica Avstrijskega alpinističnega kluba. Vinko Modec in Boris Režek (1908–2003 in 1908–1986) Najprodornejša naveza v Kamniško­ Savinjskih Al­ pah sta bila v tem obdobju Vinko Modec in Boris Režek. Svoje največje plezalne dosežke sta nanizala v skupni navezi, za njuno največje dejanje pa velja leta 1931 preplezana severna stena Štajerske Rin­ ke. Smer še danes velja za največjo klasično smer v Kamniško­ Savinjskih Alpah. Konec tridesetih let sta v Kamniško­ Savinske Alpe vpeljala tudi zimski alpinizem. Kot plezalna učitelja sta bila v alpini­ stičnih šolah dejavna že pred vojno, s prenašanjem plezalnega znanja pa sta nadaljevala tudi po vojni, kjer ju lahko kot plezalna učitelja zasledimo na pr­ vem povojnem alpinističnem tečaju leta 1947 na Kamniškem sedlu. Predvsem Režek je bil zelo de­ javen tudi pri zapisovanju in objavljanju plezalnih doživetij. Njegovo najbolj znano književno delo je Deset najvidnejših skalašic in skalašev po izboru dr. Petra Mikše in Jureta K. Čokla Vir fotografij TMZ, Slovenski planinski muzej, Gornjesavski muzej Jesenice Skalaši so bili aktivni na številnih področjih. Ustvarjalna širina, ki jo je imelo sicer maloštevilno članstvo, izpričuje, da ideja, da svetovno nazorsko, politično in versko različno opredeljeni ljudje lahko s svojim znanjem sodelujejo v enem klubu, ne da bi to vplivalo na njihove skupne ideale in cilje, presega takratno ustaljeno razmišljanje. Skalaši so navzgor premaknili marsikatero mejo, čeprav se je pravi rezultat njihovega dela na nekaterih področjih pokazal šele po razpadu kluba. Živeli so pred svojim časom, kar daje Skali še večji pomen in ostaja navdih številnim rodovom, ki so izšli iz njene dediščine. 11 marec 2021 PLANINSKI VESTNIK zgodovinopisna knjiga in vodnik Stene in grebeni iz leta 1959, kjer je opisal zgodovino alpinizma v Ka­ mniško­ Savinskih Alpah. 1 Ante Gnidovec (1892–1974) Še kot mladinec se je včlanil v sokolsko društvo, leta 1921 pa je bil eden izmed pobudnikov in ustanovni član T uristovskega kluba Skala, v katerem je imel naj­ več zaslug za razvoj smučarske dejavnosti. Pozneje je postal ustanovitelj in predsednik Smučarskega kluba Ljubljana. Po vojni se je uspešno posvetil organizira­ nju smučarskega športa: tekačev, skakalcev in sodni­ kov. Bil je tudi referent v republiškem Komiteju za fiz­ kulturo in kot prvi v Jugoslaviji je postal smučarski sodnik in član mednarodne komisije sodnikov. Ime­ novan je bil za častnega predsednika Smučarske zveze Slovenije. Bil je tudi član gledališča, kjer je deloval kot igralec in režiser v številnih igrah med letoma 1921 in 1951. Med vojno je bil podpornik OF, zaradi svojega delovanja pa nekaj časa zaprt v taborišču Dachau. Uroš Župančič (1911–1993) Uroš Župančič je začel plezati konec dvajsetih let 20. stoletja in bil v desetletju pred drugo svetovno voj­ no eden naših najpomembnejših in najsposobnej­ ših plezalcev; plezal je tudi v tujini. Plezal je sam in v različnih navezah. Opravil je nad sto prvenstvenih letnih in zimskih vzponov. Pomembno plezalsko delo je opravil predvsem pozimi in se uvršča med utemeljitelje našega zimskega alpinizma. Pozimi oz. v zimskih razmerah je prvi preplezal Zimmer–Jah­ novo smer v Triglavu, Severni raz Travnika, Kamin­ sko smer v Mojstrovki, Travnikovo grapo, Hudičev žleb v Prisojniku … Pomemben je tudi kot solist. Po­ sebno mesto v njegovem opusu ima slovita pot PP , ki jo je začrtal z Dušanom Vodebom. Ivan Rožman (1901–1937) Bil je med soustanovitelji Turistovskega kluba Ska­ la, alpinist, smučar in turni smučar. S Klementom Jugom je preplezal nekaj klasičnih smeri v Julijskih Alpah. Plezal je tudi zunaj meja, med drugim se je povzpel na Matterhorn, Monte Roso, Monte Cristal­ lo, Marmolado, Piz Palü idr. Znan je predvsem po gradbenih podvigih. Sodeloval je pri izgradnji Doma na Komni, in bil 1933/34 konstruktor ter graditelj skakalnice v Planici (Bloudek jo je začel graditi leta 1932). Leta 1934 je na prvi tekmi na novi skakalni­ ci kot prvi na svetu za pripravo skakalnice uporabil tako imenovani snežni cement. Joža Čop (1893–1975) Čop je osrednja osebnost med plezalci in gorski­ mi reševalci skalaškega obdobja. Plezati je začel leta 1 Režek je bil tudi olimpijec na zimskih olimpijskih igrah v St. Moritzu leta 1928, vendar kot član SK Ilirija. 12 1921. Že naslednje leto je skupaj z Janezom Kve­ drom, Klementom Jugom in Lojzetom Volkarjem preplezal Triglavsko severno steno po Slovenski smeri. Leta 1927 je začel plezati z Mihom Potočni­ kom in Stankom Tominškom. V slovenskih stenah je preplezal štiriindvajset prvenstvenih smeri, med katerimi je vsekakor najbolj znan vzpon po Central­ nem stebru v Triglavu (danes znan kot Čopov ste­ ber), ki ga je leta 1945 preplezal v navezi s Pavlo Jesih. Takrat je bil star že 52 let. Plezal je tudi v Zahodnih Alpah, Durmitorju in albanskih gorah, največ pa v Julijcih. Čez Triglavsko severno steno se je povzel več kot tristokrat. Bil je dolgoletni odbornik ter v le­ tih 1938–1940 tudi predsednik jeseniške podružnice T uristovskega kluba Skala. Klement Jug (1898–1924) Sistematični in najaktivnejši plezalec v prvem ob­ dobju Skale je načrtno plezal tudi v prvenstvenih smereh in bil med prvimi slovenskimi alpinisti, ki so uporabljali "primitivne" kline; te je izdeloval tudi sam. S svojo alpinistično miselnostjo in plezalskimi dejanji je najmočneje zaznamoval nadaljnji razvoj TK Skala. Pri doseganju ciljev je zahteval strogo samodisciplino, skrajne telesne in duševne napo­ re, poudarjal je moč volje ter stremel k moralni po­ polnosti. Jug je v treh letih svoje plezalne poti (od leta 1922 do 1924) napredoval od najlažjih plezal­ nih vzponov do za tisti čas izjemno težkih. Poleg al­ pinizma ga je navduševala filozofija, je eden prvih doktorjev Filozofske fakultete v Ljubljani. Zanj ve­ lja, da je večino svojih filozofskih nazorov konkre­ tno udejanjil v svojem življenju, in to predvsem z alpinističnimi vzponi. Janko Ravnik (1891–1982) Navdušen turni smučar je uspešno predsedoval TK Skala med letoma 1922 in 1933 ter še zadnji dve leti, ko je bil častni predsednik kluba. Bil je tudi načelnik njegovega fotografskega odseka – pod njegovim vodstvom je fotografski odsek pri­ speval velik delež k razvoju planinske fotografi­ je na Slovenskem – sicer pa pianist in skladatelj. Leta 1931 je posnel prvi slovenski celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga; bil je tudi soavtor scena­ rija in režiser. Njegovi so tudi dokumentarni fil­ mi o ljubljanski proslavi ob 120. obletnici Ilirskih provinc in odkritju Napoleonovega spomenika v Ljubljani, o kajakaštvu in Cerkniškem jezeru. Bil je pobudnik gradnje Skalaškega doma na Voglu. Njegove fotografije so objavljali v Planinskem ve­ stniku pa tudi v drugih slovenskih in tujih časopi­ sih in knjigah. Miha Potočnik (1907–1995) V TK Skala se je vključil leta 1925 (vzpon na Gros­ sglockner), aktiven pa je postal po zaključenem študiju prava leta 1933. Bil je plezalec, gorski re­ ševalec ter planinski publicist. S Stankom Tom­ inškom in Jožo Čopom je plezal v znameniti zla­ ti navezi, ki je preplezala številne smeri predvsem v vzhodnih Julijskih Alpah. Načeloval je jeseni­ ški podružnici TK Skala, po vojni, v letih 1952– 1965, Gorski reševalni službi in v letih 1965–1979 Planinski zvezi Slovenije. Med drugim je bil vod­ ja alpinističnih odprav na Kavkaz (1963) in Pamir (1967), med predsednikovanjem PZS je slovenski alpinizem usmeril v tujino z odpravami v Hima­ lajo in druga najvišja gorstva na vseh celinah. Slo­ venski alpinizem se je v prav v njegovem času po­ stavil ob bok alpinističnih velesil. m 13 marec 2021 PLANINSKI VESTNIK