^EDNIŠTVO In UPRAVA v Gorici v ulici «iva Piazzutta 18 - Cena oglasom po dogovoru, zaprto vsak delavnik od 10. - 12. ure
Uto IH. Štev. 20
KATOLIŠKI TEDNIK
IZIDE VSAKO SREDO
RoStni ček. 'račun St. 9 - 17768 — PoStnina plačana v gotovini - Sped. in abbonamento postale It. tiruppo
GORICA DNE 14. MAJA 1947.
Cena L. 6
Družina in šola
I ovojni čioVek bi rad reformi-pd druzmo, ki naj postano iz neločljive zveze moža in ženo le navadna človeška pogodba, ki so da hPet razveljaviti. iJa to mu še ni ao vol j za razkroj urejenega družinskega življenja. Da postane ia razkroj popoln, jo treba odvzeti družini tudi vzgojo otrok. I uto se moderne ustave tako ze-
lo	zanimajo za šole. Iz napačnega načela, da so otroci državna last, sklepajo, da ima edi-
t n ^pava pravico vzgajati o-Ivoke. Zato novodobne ustave ze-10 poudarjajo načelo:	šole so
državne, šola mora biti ločena od i-erkve.
Ivako napačen jie ta princip, pove že zdrava pamet. Kako odgovori normalno mislec človek na vprašanje: Čigavi so otroci!
Vprašajte dete, ki ga posvet-
znanost še ni izpridila. Iz njega govori čisti, preprosti naravni čut: »Mamin sem!«
v do ima pravico in dolžnost Vzgnjati otroke! Pač tisti, čigar so. Kdo ima pravico izbrati si sodelavce pri vzgojnem delu! Bač ‘isti, ki jih je rodil. Tako prav i zdrava, nepokvarjena" pamet. — Zagovorniki državne šole dajejo
to pravico samo državi. Ne znajo pa povedati pravnega naslova, zakaj to naravno pravico jemljejo staršem. — Nam katoličanom je odgovoril na ta vprašanja Kristusov namestnik sv. oče Pij XI. v svoji encikliki o vzgoji mladine »Divini illius Magistri« (3il. dec. 1P2;9.), kjer piše:
»Družina je prejela neposredno od Stvarnika dolžnost, torej tudi pravico vzgajati svoj naraščaj. Ta pravica prvič ne sme biti zanemarjena, ker je združena z najtežjo odgovornostjo, drugič pa je p r v o t n e j š a od vsake pravice družbe in države. Zato ne sme biti ovirana in kršena od nobene človeške oblasti.«
Tako brani in čuva Cerkev naravno pravo družine, ne samo katoliške, ampak tudi protestantovske, razkolne, budistične, mohamedanske in tudi a-teistične. — Družinski, poglavar mora imeti pravico, da si izbere take sodelavce pit vzgoji svojih otrok v šoli, ki ne bodo podirali, kar on in zlasti mati doma zidata v dušaih in značajih njihovega naraščaja. — Samo Bog ima do olrok še višje pravice kot oče in mati. In teli pravic ne smeta, ovirati ne družina ne državna o-blast. Te pravice božje pa čuva Cerkev, ki jo morata spoštovati pri vzgoji otrok tako družina kot država.
iz Življenja
Sveti Nikolaj von der Fltie
švicarski narodni svetnik
Na praznik vnebohoda Kristusoma bo v Rimu proglašen za svet-fku bi. Nikolaj iz Fliie-je (beri L' lije), švicarski samotar. Sveta Cerkev bo s tem dvigni m do naj-yeeje časti moža, ki ga njegova domovina časti kot svojega drugega Ustanovitelja in rešitelja. Narodni JUuak je postal tudi največji krčanski junak. S tem je podan nov u"kaz, da je pravi katoličan vedno |udi pravi narodnjak in da vera v Kristusa ni nobeni domovini v škodo, temveč ji more biti le v naj-Ve®ji blagoslov.
Sv. Nikolaj se je rodil 21. marca 1417 v vasi Sackselen ob Sarner-skem jezeru v Obwaldu. Že v rani udadosta je kazal močno nagnjenje ^ samoti in strogemu življenju. Na Prigovarjanje staršev se je poročil živel veliko let v srečnem zakonu. Imel je deset otrok, pet sinov in bet hčera. Bil je dober državljan ter se kot prostovoljec udeležil bitko pri Thurgau-u 1. 1460. Zaupanje občanov do njega so je pokazalo, ko f 0 ga izvolili za občinskega sveto-v«dea in sodnika. Nikolaj pa ni ljubil svetnih opravkov. Zato je sklenil, da so loči od sveta. Z dovoljenjem svoje žene je odšel v samoto v Nyojo planino, da bi tam živel kot sumotar in spokornik. Ker so ga o-niskovalci motili, so je umaknil v neko duplino. Tu so mu 1. 1468. sedali kapelo in samostansko celico. -Njegovi sodobniki so najbolj občudovali njegovo spokoruost in zdrž-Uost. živel je brez vsake hrane. Te !UU so se pač vsi čudili in se čudijo sedaj, a to je zgodovinsko izpri-' nuo. S tem pa se ni ponašal, ker je i| Ponižen. Večkrat je molil: »'Vzemi me, Gospod, popolnoma meni m uj me popolnoma sebi.« — Jedro njegovega nauka je bil rek: »Veruj ''dno; kajti na veri slotu upanje, na "banju ljubezen.« Pri vsem svojem * rogem življenju pa je bil vedrega ',uha. K njemu so prihajali romar-l' lz vse Švice po nasvete in tolaž-"o. Bil
je kakor eden izmed zname-'utih ruskih menihov-starcev, ki jih uko sijajno opisuje Dostojevski v
kn,
J'gi »Bratje Karamazovi.«
Med romarji, ld so obiskali samotarja v Melchtalski dolini, je bil v decembru 1481 tudi rodoljubni župnik iz Stauza. Gnala ga je k njemu velika skrb: švicarski kantoni so se sprli in zvezni republiki je grozila državljanska vojna Po veliki zmagi švicarskih kantonov nad burgundskim kraljem Karlom Pogumnim leta 1477. se je začel resen spor med švicarskimi zveznimi kantoni samimi. Tisti kantoni, ki so imeli velika mesta, kot Bern, Ziirich, Freiburg in drugi, so hoteli imeti večji dobiček od zmage nad Burgundci. Temu so se upirali tako zva-ni kmetski kantoni. Spor je postal resen in nevaren, ko sc se na zveznem zborovanju v Stanzu leta 1481. zastopniki obeh skupin začeli med seboj grdo psovati ter so se nato v jezi tudi razšli. Zdelo se je, da se bo švicarska republika razbila. Tedaj so se zatekli po nasvet k najodličnejšemu in najbolj vplivnemu možu v tedanji Švici, k samotarju Nikolaju. In veliki mož in rodoljub je znal razprte kantone tako zediniti, da so sklenili že čez nekaj dni znameniti »stanzski dogovor«, s katerim so rešili spor enkrat za vselej. Švicarska republika je bila s tem rešena.
Čez nekaj let, t. j. 21. marca 1487 je Nikolaj izFlue-jo umrl. Njegovo življenje je bilo vso posvečeno dobrim delom in skrbi za lastno posvečenje.
Švica svojega dobrotnika in očeta ni pozabila. Danes ima čast in veselje, videti, da mu je sv. Cerkev izkazala najvočjo čast, ko ga je o-venčala s svetniškim sijem.
BI. Aleksija Le Clerc
V	nedeljo 4. maja je bila progla šena za blaženo Aleksija Le Clerc, francoska vzgojiteljici iz 17. stoletja. Doma je iz Lorene. Umrla je leta 1622. Ustanovila je ženski red, ki se bavi z vzgojo mladine. Bila je med prvimi, ki. so se posvetili vzgoji revne mladine. Na njeno beatifikacijo je prišlo s posebnimi vlaki dva tisoč romarjev iz Francije v Rim, Romarji so prišli tudi iz
daljne Brazilije, kjer imajo njene redovnice svoje hiše. — O novi blaženi je omembe vredno tudi to, da nimajo njenih relikvij. Ob francoski revoluciji so namreč krsto z njenimi telesnimi ostanki tako dobro skrili, da je niso več mogli spoznati.
Še o jubileju sv. Vojteha
V	Pragi so koncem aprila začeli z uradnimi proslavami jubileja smrti sv. Vojteha. 23. apriila so ime-
li	v stolnici sv. Vida v Pragi slovesno pontifikalno mašo, ki jo je daroval pomožni škof Elčner. Maše so se udeležili tudi članii češkoslovaške vlade in diplomatski zastopniki. Prišli so tudi odlični gostje ia Poljske. Pridigal je nadškof Berau, Sv. oče je ob tej priliki pisal češkim škofom posebno pismo, v katerem poveličuje sv. Vojteha. Vatikanska radijska postaja je na predvečer imela posebno oddajo za Čehe v domovini in izven nje.
26. in 27. aprila pa so se vršile proslave v Gnjeznu na Poljskem, kjer je bil sv. Vojteh pred 950 leti mučen :n nekaj časa tudi pokopan. Na to slavje so prišli vsi poljski škofje. Prišla sta tudi oba kardinala Hloud hi Sapieha. S Češke se je udeležila slovesnosti posebna delegacija pod vodstvom mons. Berana. Romarjev se je nateklo silno veliko število iz vse Poljske. Praški nadškof Berau jo ob tej priliki poudaril v posebnem pastirskem pismu, da je skupna vera najmočnejša vez med obema sosednima slovanskima narodoma. Prav, to hočejo pokazati jubilejne slovesnosti sv, Vojteha.
Res škoda, da niso tam zastopani vsi katoliški slovanski narodi. Manjkajo zastopniki južnih Slovanov, Slovencev in Hrvatov. Kako lepo bi se pokazala slovanska vzajemnost, če bi bila na jubilejnih slovesnostih tudi zagrebški nadškof m ljubljanski škof kot glavna zastopnika katoliških Slovencev in Hrvatov. Toda v FLRJ velja nekaj samo edinost v rdeči zvezdi in pod rdečo zvezdo. Tega pa ne bodo mogli doseči nikdar, dokler bo rdeča zvezda sijala kot simbol nasprotnikov križa. Ali hočete v resnici slovansko vzajemnost? Vrnite častno mesto KRIŽU!
«Papeževa kuhinja» v Gorici
S 15. aprilom so prenehale z delovanjem papeške kuhinje v Gorici in na deželi. Sedaj so objavili obračun
o	njihovem delovanju.
Prva kuhinja se jo otvorila v Gorici v saniostauu oo. kapucinov dne L jan. 1946 in v hiši občinskega
| OKNO V SVIT j
SV. OČE POMAGA MOHAME-DANCEM. Med mohamedanskim prebivalstvom Sahare vlada velika lakota. Že dolgo ni deževalo. Zato so morali ljudje, ki so v glavnem pastirji, poprodati ali poklati svoje črede. Poleg tega so začele razsajati med ljudmi še nalezljive bolezni. Vlada se trudi, kolikor more, da bi pomogla ljudem, ki vedno bolj zapuščajo svoja pastirska solišča in se zgrinjajo okrog zelenic in obljudenih krajev, kjer živijo v grozni revščini, Sv. oče je tudi tem revežem priskočil na pomoč in je po apostolskem prefektu Sahare dal razdeliti med najbolj potrebne precejšnjo vsoto denarja Ubogi mokumedanci so sv. očetu zelo hvaležni.
SOVJETSKI DOLG V ZDA. Sovjetski veleposlanik v Woshimgto-nu Novikov je obvestil državno tajništvo ZDA, da je SZ pripravljena pogajati se za poravnavo svojega dolga, ki ga je napravila med vojno na račun vojnih dobuv iz ZDA. Kot jo znano, znaša sovjetski dolg pri ZDA okrog 11200.000 dolarjev.
PODRŽAVIM ENE	TISKARNE
Na Poljskem pridno hitijo s podr-žavljenjem tiskarn: v Šleziji so jih doslej podržavili 72, na področju Gdanskega 10, na področju Varšave 87. Uboga tiskovna svoboda! Kaj ti pomaga, četudi sl zajamčena v sto ustavah, ko so pa tiskarne pod držo vuo (beri: komunistično) kontrolo.
podpornega zavoda v ulici Baiamon-ti. Pozneje so '-e odprle slične kuhinje še v Krmiuu, Gradiški, Ron-kih in Tržiču. V Gorici so začeli z osem sto obedi na dan, ki p a so kmalu narastlii na dva tisoč. Skupaj s kuhinjami po deželi so razdeljevali . sak dan približno 4 tisoč obedov. Vsega skupaj so razdelili hrane in Kruha za 3 milijone in 6 sto tisoč lir. Pri tem so pomagali tudi razni drugi dobrotniki in ustanove, vendar v glavnem je vodila to dobrodelno akcijo in plačevala stroške .•apeževa podporna komisija, ki ji je bil na čelu mons. Valdemarin.
Podpore so bili deležni tudi mnogi Slovenci, zlasti begunci, ki od začetka res niso vedeli, kam bi šli in kako bi si pomagali, pa jim je priskočila na pomoč papeška kuhinja. Zato dolgujemo tudi Slovenci hvaležnost sv. očetu za pomoč, ki jo je nudila papeška kuhinja.
i pregani
Med vojno je vlada v Siamu začela veliko gonjo zoper katoličane svoje države. Hotela je, naj se vsi zopet vrnejo k veri očetov, ki je budizem. Ponekod so te zahteve privedlo do pravega preganjanja kristjanov. Zapirali so cerkve in šole, preganjali duhovnike, domače in tuje, delali raznovrstne sitnosti in nevšečnosti domačim vernikom. Hoteli pa so še več, namreč množične odpade od vere. Pri tem se je zgodil tudi sledeči dogodek v Ban Plai Na.
Mestece Ban Plai Na ima lepo razvito krščansko občino, ki šteje kakih tri tisoč duš. Tukaj je pod-prefekt hotel doseči množični odpad kristjanov. Nekega dne je povabil vse vernike na trg. Njim na čelo je postavil štiri znane odpadnike z željo, da bi njihov zgled vplival tudi ua druge.
Ko so bili na trgu zbrani moški, ženske in tudi otroci, jih je nagovoril poglavar dežele. Potem je povabil enega izmed odpadlih kristjanov,
i	se mu je zdel najbolj ugleden, r.aj stopi na oder in tam pred vsemi potrdi svoj odpad in zataji ve-
ro. Odpadnik molči. Vsi pogledi so vanj obrnjeni. Tedaj ga predsednik sodišča spodbuja, naj pogumno zataji Kristusa. Na to spregovori odpadnik z jasnini in razločnim glasom: »Da, sem zavržen, priznavam. Drugi so gledali v meni toliko časa samo pohujšljivca, toda Kristusa ne zutajim nikoli. Naredite z menoj, kar so vam zdi.«
Sodniki so zmedeni. Obrnejo se na ostale tri, ki pa prav tako odgovarjajo: »Slabi kristjani smo, toda ne zahtevajte, da bi zatajili Boga!«
H koncu je spregovoril višj-j šolski nadzornik, da bi popravil slabi vtis. Rekel je, naj le častijo Evropejci svojega Kristusa, ki je bil Evropejec, toda oni da so Azijci in da za Azijca se spodobi, da časti e-dinole Budo.
Pa spregovori eden izmed štirih slabih kristjanov:	»Nisem prav
učen, vendar sem se v šoli učil, da se je Kristus rodil v Palestini. Palestina pa je, če nas zemljepis ne vara, v Aziji. Zato so Evropejci, ki sledijo veri Azijca, in ne narobe.«
Na te besede so oni učenjaki u-molknili. Krščanska občina pa je i-mela odslej mir ravno po zaslugi tistih, ki bi jo morali pomagati uničiti.
SAMO PET DNI DELA. Britanski rudarji v premogovnikih bodo delali odslej samo pet uni na teden. Minister za kurjavo Shiuwell je izrazil upaujo, da proizvodnja premoga ne samo da ne bo padla, temveč da se bo celo dvignila radi intenzivnejšega dela rudarjev.
NIČ POMOČI! Predstavniška zbornica ZDA je odobrilu zakonski načrt, po katerem se odreka vsakršna ameriška pomoč tistim državam, ki so pod sovjetskim vplivom in ki ne dopustijo, da bi ZDA kontrolirale, kako se njihova pomoč deli. Poslanec W. Colmer, ki je ta načrt predlagal, je v svojem poročilu poudaril: »Če se hočemo boriti proti komunizmu, se moramo borili na celi črti«.
KOMUNIZEM V JUŽNI AME-11IKL Sovjetska Zveza se na vse kriplje trudi, du bi zanesla komunizem tudi v Južno Ameriko. S kakšnim uspehom, je razvidno iz što-
iii, ki jih ja zbral New York Times o moči komunističnih partij v posameznih južnoameriških državah. Samo nekaj primerov: pri predsedniških volitvah v Braziliji so dosegli komunisti čez pol milijona, glasov; Kubu, 200 tisoč glasov; Čile, 50 tisoč glasov; Venezuela, 50 tisoč; Mehika, 40 tisoč; Argentina, 80-100 tisoč; Ekvador, 10 tisoč, Središče komunistične propagande je boje na Kubi, kjer obvladajo komunisti zelo močno sindikalno organizacijo.
NEDOTAKLJIVOST ODPRAVLJENA V Indiji je okrog 50 milijonov ljudi, ki ne spadujo k . nobeni kasti (socialnemu razredu), zato morajo živeti popolnoma izločeni iz človeške družbe: ne smejo občevati z drugimi Indijci, ne smejo stanovati v istih predelih mesta ali v istih vaseh, ne smejo zajemati vode iz javnih vodnjakov, ne smejo hoditi v šole skupaj z drugimi Indijci. Z eno besedo: so nedotakljivi. Kdor občuje z njimi, postane nečist. Indijska ustavodajna skupščina je sedaj sklenila, da poravna to grozno socialno krivico s tern, da odpravi iz indijskega življenja zakon nedotakljivosti.
PREDSEDNIK MEHIKE V /jDA. Mehiški predsednik Alemau jo vrnil obisk predsedniku Trumanu, ki jo bil pred nedavnim v Mehiki. Pri sprejemu jo Aleman v kratkem govoru poudaril, da bo Mehika stala ob boku ZDA v boju za demokracijo proti komunizmu. — Če bi bila borba proti komunizmu le borba proti najbolj grobemu materializmu in sovražniku vere, bi bila Cerkev pri sodobnem splošnem materializmu v borbi proti komunizmu osamljena — Sedaj pa vedno bolj spoznavajo povsod, da je ta borba obenem tudi borba proti največji nespameti in tudi maternim bedi sami.
HOLANDSKE ZGUBE. V minuli svetovni vojni jo imela Holandska 265 tisoč mrtvih, med temi je 114 tisoč Židov; pravih vojaških zgub je le 4000 v armadi in 2.600 v mornarici.
RATIFIKACIJA NA VIDIKU. Kot vse kaže, bodo ZDA ratificirale mirovno pogodbo z Italijo in drugimi satelitskimi državami. Zadeva je sedaj pred ameriškim senatom, ki o tem razpravlja Je sioer tudi precej močna struja proti ratifikaciji, vendar se zdi, da bodo pristaši ratifikacije prodrli, zlasti odkar sta jo močno priporočila bivši zunanji minister Byraes in njegov naslednik Marshall. Vseh glasov v ameriškem senatu je 96, za odobritev kakega zakona pa se zahteva dvotretjinska večina.	.
Stran. 9
SLOVENSKI PRIMOREC
Stev. 20
KRVAVI PRVI MAJ. Na Siciliji je za prvi maj tekla kri. V dolini Pina della Ginestra (prov. Palermo) se je zbralo okoli 4000 ljudi, da bi pioslaviii praznik dela. Neki soeia-I: stični govornik je stopil na govorniški oder, ko se je nenadoma začelo ostro streljanje z bližnjega griča. Ljudje so zaceli bežati in se skrivati pred streljanjem, ki je trajalo celili 20 minut. Žrtve so precejšnje: 8 mrtvih in 19 ranjenih. Po dokončanem pokolju so morilci zbežali. Oblasti so organiziralo pravi lov za njimi. Umor je izzval po vsej Italiji in med vsemi strankami hudo ogorčenje.
TIHOTAPSTVO ŽITA. V Italiji so prišli na sled zelo močni organizaciji, ki je nakupovala žito in ga tihotapila v Jugoslavijo in v Francijo. Pri organizaciji so bili udeleženi Italijani, Jugoslovani, Poljaki, Francozi in zavezniki. Baje se je posrečilo tihotapcem dosedaj spraviti iz Italije 50-60 milijonov kvintalov žita, to je skoraj pridelek enega leta.
BRAZILIJA NOČE KOMUNIZ MA. Brazilsko vrhovno sodišče je izjavilo, da komunizem ni demokratična stranka. Na podlagi te odločitve bo komunistična stranka v Braziliji zatrta in prepovedana.
Kakor vidimo, se komunizma povsod otepajo. Proti njemu se pa ponekod borijo, kakor da bi po zraku mahali, drugod pa vzamejo zadevo resno.	%
so SLOVENSKI MISIJONARJI?
Za tiste/
ki zanikajo posmrtnost
leta 1913.
Richard 0’Momoy piše to-io:
Pred letom je umrla vojvodi lra-mondu ljubljena mali. Ko se je nekega jutru odpravljal na vojaške \ a je, zasliši neko zvončkljanje, ki se ion. vedno bolj približuje. Nato se odprejo vrata in vojvoda zagleda pred seboj duhovnika, ki prinaša sv. - popotnico. Mlad1! oficir je ves začuden in pripomni, da mora biti tu gotovo kaka pomota.
— »Nikakor« — odgovori duhovnik — »saj je tu št. d., stanovanje stotnika Iramonda.«
— »Kaj naj to pomeni 1 Jaz sem popolnoma zdrav.«
—- »In vendar me je neka plemenita gospa ustavila. po maši in me prosila: »Hitite, hitite in nesite sv. popotnico vojvodi Iramondu. Pohitite, ker drugače pridete prepozno.«
— »Kako je to mogoče?« — pravi stotnik. »Jaz tega ue razumen! Pa kdo je ta gospa, ki se z menoj šali?«
— »Ah, glejte, tu je tista gospa« — odvrne duhovnik in pokaže na sliko r.a steni.
— »Kaj pravite?! To je vendar moja mati, ki je umrla že pred letom.«
— »Predragi! Skrivnostna so božja pota. Ne odlašajte, prejmite sv. obhajilo!«
Stotnik se spove in ginjen ter skesan prejme sv. R. T. Ni še minila ura in stotnika so prinesli domov od vojaških vaj z razbito glavo radi nesrečnega padca s konja. Po nekaj urah je izdihnil dušo.
Takih primerov je zgodovina zabeležila veliko. Kajpada ne gre tu ;;a verske resnice, ampak za zgodo' vinska dejstva, ki vsakemu resnemu človeku dajo misliti.
Na Japonskem je misijonsko delo veliko težje kot ua Kitajskem, vsaj doslej je to veljalo. Tam je tudi bolj malo misijonarjev. Slovenci imamo tam mladega salezijanskega duhovnika Antolina Avguština, ki je doma iz Prekmurja in so pridno udejstvuje med japonsko moško mladino, pa tudi kot neprestano potujoč misijonar: verniki na Japonskem so namreč zelo razstreseni po deželi itn mestih in ne more imeti vsaka posamezna skupinica svojega duhovnika, ampak nekateri hodijo od skupine do skupine vernikov s svojo dragoceno in zaželeno duhovniško pomočjo. Pred vojuo je bil blizu Antolina tudt br. Stanislav Pavlin, ki je pa medtem odšel v Junan-ia, kjer se pod vodstvom sobrata g. Majcena pripravlja na duhovništvo. Zanimiv primor zakasnelega duhovniškega poklica! Dočim deluje g. Antolin v bližini prestolnice japonskega cesarstva Tokia, deluje usmiljena sestra s. Jožefa Zupančič v drugem velikem japonskem mestu Fukuoka, kjer ima mnogo opraviti z vzgojo japonske otroča-di. Marija Maksima Luževič, frančiškanska Marijina misijonarka, :atoro sem že zgoraj omenil, je pa pred vojno delovala v bližini Yoko-hame. Kje je sedaj, ne vemo točno; iz pisanja s. Gebhardine Krastnik bi kdo utegnil sklepati, da je bila medtem poslana na Kitajsko; toda to ni gotovo. D iti‘jih misijonarjev Slovenci ua Japonskem nimamo oziroma vsaj poznamo jih ne.
Naslednja dežela, ki naš pri pregledu naših zastopnikov na misijonskem polju živo zanima, je Zadnja Indija, kjer imamo Slovenci 3 zelo vplivne misijonarko uršulin-skega reda, eno frančišknusko Marijino misijonarko in 1 salezijanskega misijonskega brata. Franči-škanka je s. Leonija Pokovcc, ki deluje v Annamu med bolniki, tudi med gobavci. Salezijanec pa je br. Jožko Jievc v Siamu ali »Deželi Taj«, kakor se zdaj imenuje, in sicer v kraju Bang Nok Khuek, kjer vodi veliko vrtnarijo, ob kateri se uče mladi Siamci umnega obdelovanja zemlje.
bme. Toda vse misijonsko delo med Siamci je zaenkrat še na tej navidezno mrtvi točki:	oranje le-
dine, metanje vanjo semena, ki pa bo vzklilo in pognalo cvetočo Cerkev. ob uri, ki jo bo Gospod dal. I-majo pa naše uršulinke v Bangkoku tudi vzgojne ustanove za preprosto ljudstvo, zlasti v predmestjih. Druga njihova postojanka, ki jo je ustanovila šele m. Rafaela, pa je v Siamu tam na severu v mestu Ciengmaj, kjer sta nekaj časa delovali tudi m. Rafaela in m. Deo-data. Tedaj je bilo tam 8 uršuHiik, o Slovenke so imele večino, kajti od vsake druge narodnosti je bila ie po ena, %mo Slovenki sta buli po dve.	(Nadaljevanje)
ski knjigarni. Naroča pa se v Trstu, »Mlada setev«, Trst, poštni predal 889. Čekovni račun itma številko 576.
Vsem pa so znane tri slovenske uršulinke, zlasti prvi dve, ki delujeta v misijouih že nad 20 let. To sta m. Rafaela Vurnik in m. Ksa-verija Pirc. Kasneje se jima je pridružila še mlada m. Deodala Hočevar. Uršulinke imajo na Kitajskem im v Siamu več misijonskih postojank, ki so združene v eno provinco; vodstvo te prov. je dolgo let imel in morda še ima naša rojakinja m. Rafaela Vurnik. M. Ksavenja Pirc jo bila tudi nekaj let na kitajski postojanki v Svatovu. Zdaj pa je skupaj z m. Rafaelo in m. Deodato v Bangkoku, glavnem mestu Siama, kjer i-majo uršulinke vzgojne ustanove in šolo za višje sloje bangkoškega prebivalstva (saj sta naši dve milijonarki vzgajali nekaj let tudi pred kratkim nesrečno umrlega siamskega kralja Ananda Mahido la, ki je šel kasneje študirat v Evropo, kjer se je verjetno navzel zmotnih nazorov o življenju, ki so pripomogli k njegovemu žalostnemu koncu). Seveda jo večina teh aristokratskih bangkoških otrok še j poganska in le malokdo so spreo-
Ob dvojni številki revije
“ MLADA SETEV *
Izšla je 2-3 številka slovenske primorske revije Mlada setev. Ko jo vzame človek v roke, dobi predvsem ta vtis: celotna številka diha neko svežino, mlado silo, veselje. Zunanja oprema te dvojne številke predstavlja motiv »K blagoslovu nesejo« Tudi iz tega Goršetovega linoreza vstaja neka nova sila. Vsebina te številke ni samo bolj pestra, kakor je bila v prvi, temveč jo tudi literarno močnejša in zanimivejša. Vsakdo bo našel v njej primernega čtiva. Pesmi različnih pesnikov (Be-ličič, Trnček, Kosmina, Jerman, Re-O) opevajo najrazličnejše moti ve, toda v vseh je najti preprosto lepoto. V uvodni besedi »Pomladno hrepenenje« nas pisec navda z optimizmom in novim upanjem. Nekoč bomo dočakali resnično pomlad, ko bosta zmagali Resnica in Pravica. Mihajlovega sestavek o Vstajenju nas pelje v velikonočno razpoloženje našega Krasa. Šulinovega »Deček v dvigalu« nam prikazuje vso raz klanost naroda po dneh bratomorne vojne. Potem je tu še Iztokov »Povoženi rožmarin«, črtica o človeku, ki se vrača domov iz taborišča, pa na potu omaga. Poleg tega je v tej številki vso polno drugih sestavkov, tako poučnega kakor tudi zabavnega značaja. Zlasti sta zanimiva Gor-šetov članek »Kulturni utrip Trsta« ir informativni članek o. Slovenskem ml. gledališču v Gorici, ki ga je napisal režiser Miha Slak. Dekleta bodo z zanimanjem brala Pismo dekletu, medtem ko bo starejše zanimal poljudno napisani članek Marija Ukmarja o Dveh svetovih. Izmed slovenskih starejših pisateljev sta med Biseri slovenske besede zastopana Ivan Cankar in naš rojak Ivan Pregelj. Zanimivi »Kulturni pregled doma in v tujini« zaključuje resni del številke. Na koncu pa je za dobro voljo še ponatisnjena Mil činskega humoreska o sinu - pesni ku.
Ne samo po sestavkih, tudi po no tranji opremi, slikah in linorezu je številka bogata. Dvomimo, da v teh dneh še kje izhaja tako lepa, pa tu di literarno tako zanimiva in močna revija. Dolžnost vsakega kulturne ga Slovenca je, da predvsem bere, pa tudi naroči in podpira to našo primorsko poljudno literarno revi jo.	B.	S.
V Gorici dobiš številko v Katoli
Urh in Zef
Urh se je nekaj dni sprehajal pred tržaško postajo, da bi našel kako zanesljivo osebo, ki bi mu nesla na Vipavsko zaupno pismo za prijatelja Matka Žganca. — Slednjič je našel sorodnico v tretjem kolenu Barbo Burja z Angelske gore, ki se jj vračala iz Istre, kjer je obiskala svojega si.iu. Ta je postal zaradi svojih pretepaških talentov brez šol nič manj kot stotnik. — Šla je do njega, da ga spomni, haj ne pozabi na Boga, čeprav je tako velik gospod, oprostite, hotel sem reči tovariš. Torej Barba je bogoljubna žena in Urh se je lahko nanjo zanesel. — Toda prav strah božji in še večji strah pred ljudmi je nagnil to rejeno in obilno oblečeno ženo, da se je bala vzeti pismo s seboj. Urh jo je pa naposled le pregovoril in vzela ga je ter si ga med vožnjo vtaknila za nogavice.
Med vožnjo je postajalo pismo tej ženi, ki še nikdar ni prestopila nobene postave, vedno težje. Študirala je vse do Gorice, kako bi napravila, da bi na bloku ne zbudila pri stražnikih nobene sumnje. Ko je šla tako zaskrbljena mimo trafike, kjer so bili izpostavljeni različni časopisi, je ugledala med njimi tudi »Demokracijo«. Zasvetilo so ji je v glavi in takoj si je kupila časnik, meneč, da je to gotovo najnovejši komunistični list; žena sicer ni učena in se razume bolj na rožni venec kot na časopise, toliko pa le ve, da imajo komunisti monopol na demokracijo. — Ko se jo bližal avtobus bloku, je razgrnila »Demokracijo« in bulila vanjo, da napravi na sti-ažnike vtis najbolj vnete partizanke.
Na bloku je preiskava in Barba mirno bere in herc — vedno na prvi strani.
Kaj pa . ti s to belogardistično in izdajalsko cunjo?« zarohni straž->ik nad Barbo.
»Berem naš list.«
»To ni naš list, ampak najnovejši list hlapcev vseh reakcionarjev in sovražnikov naše domovine in njenih pridobitev.«
»Saj je »Demokracija«...
»Toda pohabljena in zastarela demokracija. Naša demokracija je progresivna in se razlikuje od te kot, kako bi rekel, kot h1-v od hiše.
»A tako?... Katera je hlev in katera je hiša?«
»Tovarišica, odvedi to žensko! Zdi se mi sumljiva.«
Tovarišica jo je odvedla in izvršila nad njo tako hudo telesno preiskavo, da bi se poslednja najraje znašla kje pod zemljo. Pa ni našla pri njej ničesar, dokler ni prišla s svojo roko prav v nogavice, ki so bile nekoliko strgane in iz katerih je gledala koža nenavadne barve. Dobila je Urhovo pismo.
Avtobus je šel naprej in Barba je morala poslušati branje Urhovega pisma, ki se je glasilo tako:
»Dragi Matko! Tu so širijo z Vipavskega prav čudne vesti. Ne vem, ali so same babje čenče, ali je tudi kaj resnice na njih. So pa take reči, ki se ljudje bojijo o njih govoriti. Zato bi te prosil, da se ti o njih pri
zanesljivih ljudeh informiraš in nu potem kar moč natančno poročaš. Odgovori mi zlasti na sledeča vprašanja:
Ali je res, da se na Planini prikazuje zdaj v pasji obliki in zdaj koj človek s pasjo glavo tisti nesrečnež, ki je povzročil pokolj Marčeve družine in je bil potem tudi sam ubit pri smodnišnici v Logu? — Ali Je res, da v Logu premeteva opeko, v katero je bil zagreben?
Ali je res, da se v stražnici v Pa' lih pri Ajdovščini prikazuje neka bela ženska s sklenjenimi rokami in očmi kakor ogenj, ki je prava groza celo za vojake? Ti so menda skušali vanjo streljati, a niso mogli in js° nasprotno morali sami pred njo bezati. — Ali je res, da se je v Lokavcu ali kje rodil otrok, ki je kakor opica? — Ali se je res nekje na Cerkljanskem rodil otrok, ki nosi oa glavi roge in ima rep, tako da zgleda kot hudiček in bi ga najrajši kar ubili? Ali je res, da je v neki bolnišnici mati rodila slepo dete, kar imajo ljudje za kazen, ker jo zahtevala« •_aj se iz bolniške sobe odstrani kriz in na njegovo mesto postavi Titova podoba, ker noče, da bi njeno dete najprej, zagledalo križ? Ali je i'e9> da se še hujše reči godijo po Pivki?
Torej pozvej, kaj bi te govorice pomenile. Meni se sicer zdi, da so te reči le delo do blaznosti bolne do-
,i.i ije stiskanega ljudstva. Ce pa je res n. pr. to, da sa je očetu, k Je z navdušenjem sprejemal nauke ° človeškem izvoru iz opice, rodil otrok kot opica, je to važen podatek sa moj spis o sadovih osvobodilnega komunističnega dela. To bi bil zaine dokaz, da sicer nj res, da bi bil človek iz opice, Ua pa je res, da iz človeka pod komunizmom kaj lahko in prav naravno ter uagio nastane opica.
Oprosti nadlegi in odgovori mi morda kar po mojem zetu čimprej—«
Sledijo pozdravi in podpis.
Tovariš in tovarišica sta postajala ob branju vedno bolj divja, Barba pa se je potila in tresla kot šiba na vodi.
V svojem srcu je vzdihovala: »G jaz nesrečna, da sem morala srečati Urha! Kaj bo iz tega, kaj bo iz tega!!?«
Tovariš:	»Zdaj	vidiš, tovarišica,
kako široko razpredeno propagando ima reakcija in kako pravilno j® naša oblast prepovedala širiti take
usti.«
Tovarišica: »Zdaj razumem, zakaj so tudi nekateri kmetje odpravljajo v Banat, da se rešijo teh strahov.«
Barba: »Tovariša, nisem vedela, da gre za take reči. Toda molila bom, da strahovi ne pojdejo za našim1 ljudmi v Banat.«
Tovariš:	»Ta	ženska	je prismuk-
njena. Pustiva jo. Odgovarjal bo za vse tisti izdajalec iz Trsta, ko pridemo tja.«
Darovi
Izpod Čavna 100+100; iz Šempetra 375; s komenskega okraja: da bi bolni za »rdečico« kmalu ozdraveli. 310; da bi se pošteni, ki so v večini, opogumili, 300; Urhu za poslovilni obisk na Krasu 400.
Odgovorni urednik msgr ALOJZIJ NOVAK Tisk. G. Iucchi - Gorica Tiskano z dovoljenjem A. I. S.
Hlapec Ferjan
Prav isto obljubim tudi jaz tebi, Milka,« je zagotovil Ferjan; »tudi jaz ti hočem ostati zvest do svojega poslednjega diha. Tu imaš mojo roko v potrdilo tega!«
Podala sta si drug drugemu roke in si jih stisnila zn hip.
»Toda tudi ljubemu Bogu hočeva ostati zvesta, kajneda, Ferjan?« jo rekla deklica.
»Da, Bogu predvsem!« je zatrdil blapec slovesno; »njega hočeva imeti še raje kot drug drugega. On edini naj ve za najino skrivnost in On bo naju blagoslovil in nama pomagal, da prideva kdaj srečno skupaj. Ljubimkanja ne bova gojila in tajno so ne bova shajala. Saj veva, da sva drug drugega, in to medsebojno zagotovilo nima bodi dovolj Tudi nočeva več govoriti z nobeno besedo o najini ljubozni in o dani obljubi, dokler no bo čas. — Ali se s tem strinjaš, Milka?«
»O, povsem se strinjam, Ferjan, ti si dober in pošten. Vsak dan hočem zate moliti, da te bo ljubi Bog varoval, in mislila bom vsak dan nate kakor sestra na svojega ljubega brata.«
»In jaz bom mislil nate kot na nedolžnega angela varuha,« je zagotovil Ferjan, »in sedaj grem. Za lit pre j se ne bova vedla drug nasproti drugemu nič drugače kot doslej. Z nobeno besedo in z nobeno kretnjo ne bom pokazal, kar sva se tu dogovorila. Če potrebuješ kdaj moje pomoči, mi kar sporoči. Z Bogom!«
»Bog s teboj!« jo dahnilo dekle, »iu pazi nase, da ostaneš zdrav.«
Stisnila sta si še enkrat tiho in na kratko roko, nato je odšel Ferjan črvsto in dobre volje navzgor v
ib; deklica pa je obsedela še četrt ure v svojih mislih.
IX.
Pri Dolinarjevih je odšla o svečnici večina starih poslov od hiše in
napravila prostor novim, čvrstim močem. Ferjan je glodal zdaj z vesoljem in zaupanjem na dolo v novem letu. Toda še predno so jo pričelo oranje in setev, ga je imel zadeti nepričakovan udarec. Sploh je imelo novo leto za Fetrjana le malo sreče v naročju; namenjeno je bilo, da bo najžalostnejše v vsem njegovem življenju.
V	začetku meseca aprila je moral Ferjan odriniti k zadnjim orožnim vajam. Prejšnje krati ga to ni preveč vznemirjalo in je rad zopet znova oblačil vojaško suknjo. Tokrat pa so ni mogel znebiti nekega teže-čega občutka in zle slutnje. Vedno o mu je dozdevalo, da se mu bo pripetilo nekaj hudega S težkim srcem je odšel zdoma in se javil v mostu pri svoji četi. Štirje tedni so mu potekali v službi zelo počasi; — zgodilo se ni nič, toda tesnega, morečega občutja se le ni mogel noben dan otresti. Orožno vajo so se brez kakega vmesnega izrednega dogodka bližale koncu in nekega torka
zvečer je bil zopet prost vojaške službe. Neki dober tovariš je tako dolgo silil v Ferjana, da se je ta slednjič vdal, da ostane z njim čez noč v mestu in se poda šele naslednje jutro na pot domov. Ferjan je šel v posteljo pozno in kljub temu ni mogel dolgo zaspati Ko je slednjič zaspal, je imel težke, mučne sanje, da se je stokajoč preobračal na ležišču. Dozdevalo se mu je, da mu leži težak mlinski kamen na prsih, čigar težo je skušal hropeč spraviti s sebe. Potem je videl veliko družinsko sobo pri Bregarju in sredi nje je ležala na nosilnicah črna ra-kev. Naenkrat je bila soba zopet jjrazna in tedaj je prišla skozi vrata Hudo vernikova Milka, vsa bleda v obraz in v črni obleki. Tu so je Ferjan zbudil, ves poten in tresoč se po vsem telesu. V silnem strahu se je dvignil na postelji, prižgal luč in pogledal na uro. — Bilo je dve po polnoči. — Ko jo položil uro zopet na posteljno omarico, je hipoma potrkalo ua okno, in sicer tako moč-
no, da so šipe zažvenketale. Skočil je urno iz posteljo in pohitel k ok-iiu, ga odprl in videl, da je tri nadstropja nad cesto. Pod njim ni bil° uikakega mostovža ali balkona, temveč se je stena gladko spuščala na tla. Tu je bilo torej nemogočo, da bi prišel kdo gor. Ko jo bil nekaj časa prisluškoval v noč, je nato zopet zaprl okno in se podal nazaj v posteljo. Svečo je pustil prižgano. Komaj se je zleknil po postelji, ko jo zopet potrkalo na okno in tokrat še močneje kot prej. Hkrati je zaslišal jasno in razločno ženski glas. ki je trikrat zaklical: »Ferjan!... Ferjan!... Ferjan!...« — Zastala mu 3e kri po žilah. Očividno je bil to spomin kake duše. Nekdo je moral U" mreti, ki ga jo imel rad. — Zdaj bilo vse tiho, toda glas mu je še vedno zvenel po ušesih; zdel so mu je Uiko znan in vendar ga ni mogel spoznati. Bil je podoben glasu Bi'e' garice, še bolj pa Milkinemu.
( Nadaljevanje)