socialno delo
letnik 33 - februar 1994 - št. 1
Avtorice in avtorji v tej številki
Sonja BorStnar
Srečo Drogoi
Bogdan Lešnik
L. Lorber, I. Lorenčič, M. Wozniak
Blaž Mesec
Milko Poštrok
Nada Stropnik
Darja Zaviršek
Vprašalnik za nove socialne dejavnosti
visoka šola za socialno delo
ljubljana
Socialno delo (UDC 304+36)
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni in odgovorni uradnik
Bogdan Lešnik
Uradništvo
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Drogoš (raziskave)
Jo Compling (mednarodna izdajo)
Izdajateljski svet	Strokovni svet
VikoBevc	Franc Brine
,	Gobi Cačinovič Vogrinčič
Bojan Deklevo
Anico Kos	Andreja Kovor Vidmar
Blaž Mesec (predsednik)	Zinka Kolarič
Pavla Ropošo Tanjšek	Ovsenik
Jože Ramovš
Morta Vodeb	jopja R^ner
Marjan VonČino	Bernard Stritih
Naslov uredništva
Šaronovičevo 5, 61000 Ljubljano, tel. & faks (061) 133-7011
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke in poročila o raziskavah s področja socialnesa dela, inter-
disciplinarne študije in prispevke z drusih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in komentarje, poročila o
strokovnih srečanjih in dosodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso
socialnega dela. Izhaja v šestih številkah na leto.
Naročnina na Socialno delo se ne plačuje vnaprej, temveč naročniki plačajo vsako številko posebej, ustanove
po priloženem računu, posamezniki po povzetju. Ceni izvoda so prišteti poštni stroški. Naročite se lahko s
pismom uredništvu. Na enak način sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati v dveh izvodih na naslov: Darja Zaviršek,
VŠSD, Šaranovičeva 5, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo.
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do 1 6 strani
(30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga besedila imajo
lahko do 8
strani. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju v dopolnitev ali popravek. Ob dogovoru za članek dobi avtor podrobnejša
navodila za oddajo rokopisa.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo si pridržuje
pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da
bi prej obvestilo avtorja.
Fb mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (41 5-1/93, 28.1.1 993)
sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa.
Tisk: Paco, Ljubljana.
Uvodna beseda
Pred vami je prva številka letnika 33 (1994), Letos jih bo izšlo šest. Zadnja številka bo mednarodna,
v angleščini, z izbranimi članki domačih in tujih avtorjev o novih psihosocialnih dejavnostih na
Vzhodu in Zahodu. V njej ne bodo samo ponatisi v prevodu, ampak tudi prvi natisi nekaterih tujih
avtorjev.
Ker se mora ta številka finančno sama pokriti, je nekoliko dražja. Upamo pa, da bomo kmalu
dobili odobrena sredstva za leto 1994 in bodo naslednje številke lahko cenejše.
Ta številka prinaša zelo raznovrstna besedila. Upamo, da bo v prihodnjih številkah raznovrstnosti
še več; da se bo v njih znašel še kakšen intervju, pa kakšno pismo bralcev, pa kakšna strokovna
polemika itn. Okostje pa seveda ostajajo članki o teoriji in praksi socialnega dela in z njim povezanih
področij.
Časopis Socialno delo bo letos poravnal dolgove, ki jih je podedoval iz časov, ko je izhajal zelo
neredno in so se začela kopičiti besedila za objavo v številkah, ki potem niso nikoli izšle. Marsikatero
besedilo je še vedno aktualno; druga so se avtorji odločili predelati.
Članek Blaža Mesca obravnava zanimive vidike akcijskega raziskovanja in pokaže, kako je lahko s
strožjo konceptualno in metodološko omejitvijo - potem ko ga očistimo ideološke navlake - akcijsko
raziskovanje zelo koristno raziskovalno orodje.
Sonja Borštnar daje v svojem prispevku dober pregled čez sodobna evalvacijska prizadevanja. Na
to temo se navezuje obsežna problematika, ki se pokaže tudi v nadaljevanju te številke.
Nada Stropnik opozarja, da prostovoljnega dela ne moremo enostavno zagovarjati z ekonomskega
vidika, ker računica v resnici ni tako enostavna. Na dobro opredelitev njegovih drugih kvalitet še
čakamo. L. Lorber, I. Lorenčič in M. Wozniak so nam posredovali svojo izkušnjo, ki je, kakor
kaže, dobra, vendar še ni zadovoljivo evalvirana, kar je seveda v zvezi z dejstvom, da sta metodologija
in konceptualizacija evalvacije pravzaprav šele v delu.
Milko Poštrak je prispeval uvod v svoje raziskovanje (zlasti mladinskih) subkultur. Poznavanje
konkretnih subkultur in splošno razumevanje njihove vloge in morda funkcije v družbeni strukturi
sta nujna za vsakogar, ki dela na področju socialnega dela in z njim povezanih področij - šele tako
lahko npr. razume, da ne deluje v miselno in vrednostno homogenem svetu.
Darja Zaviršek nadaljuje svoja antropološka raziskovanja z vidika "ženskih študij"; tokrat nam
predstavi oddelek v psihiatrični bolnici in življenjsko zgodbo, ki je povezana z njim kot habitusom
ali kar determinanto pacientkinega življenja.
Izmed ostalih prispevkov bi opozorili na projekt, ki se ga je v okviru našega časopisa lotil Srečo
Dragoš - obdelava vprašalnikov, ki smo jih poslali na naslove izvajalcev novejših psihosocialnih
dejavnosti. Objavili jih bomo v informacijo, saj ta o teh dejavnostih javnosti navadno ni zlahka
dostopna, in tudi za pregled čez dejavnosti, ki pri nas dejansko obstajajo. Izhajamo iz podmene, da
dejavnost, o kateri nismo prejeli zaprošenih odgovorov, ni zanimiva za širšo javnost, ali pa izvajalec
ne zaznava potrebe, da bi jo javno predstavil, in če je tako, potem verjetno spet ni zanimiva za širšo
javnost.
Urednik
Blaž Mesec
MODEL AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
Akcijsko raziskovanje je pri nas že nekaj
časa nekakšen modni pojem. Vsak, ki se mu
zdi, da je preveč neoprijemljivo, če reče, da
izvaja raziskavo o tem in tem, doda: seveda
akcijsko. In vsak, ki se mu zdi preveč pro-
zaično, da bi rekel, da ustanavlja samopo-
močno skupino, pomenljivo doda: v okviru
akcijske raziskave. Temu primerno vlada ne-
majhna pojmovna zmeda o tem, kaj je akcijsko
raziskovanje in kako se izvaja. Tako se mi zdi,
da vsaka nadaljnja beseda o akcijskem razisko-
vanju to zmedo le še povečuje. Zato najprej
nasvet vsem, ki jim je dušni mir ljubši od vsega
drugega. Če ste se namenili postaviti na noge
samopomočno skupino ali mladinski klub ali
stanovanjsko skupino, lotite se dela. Ob delu
se redno sestajajte, vsi, ki se vas to tiče, anali-
zirajte, kar ste izvedli, naredite načrt za nas-
lednji korak itn. Vse to zapisujte. Skušajte
ravnati razumno, pošteno in objektivno. Na
koncu napišite natančno poročilo o vsem, kar
ste delali, kar ste se pri tem naučili in kar ste
novega spoznali. Vaše početje ne bo daleč od
akcijskega raziskovanja. - Kdor pa ima rad
komplikacije, naj bere naprej.
DVE OBDOBJI RAZVOJA AK ALI KI),U SL JE
ZAČELA ZMEDA li\ KDO JO JE ZAČEL
V razvoju akcijskega raziskovanja je mo-
goče razlikovati dve obdobji ali bolje dve veji:
na lewinsko deblo akcijskega raziskovanja se je
v začetku sedemdesetih let nacepila veja, kije
akcijsko raziskovanje poimenovala z različnimi
zvenečimi imeni ("nova metodološka paradig-
ma", "kritična teorija družbenih ved", "kritika
sociološke metodologije"), mu pripisala značil-
nosti, ki mu ne pripadajo, in postavila zahteve,
ki jih ne more uresničiti. Ta veja po našem
mnenju nikoli ni ozelenela in je čas, da jo
odžagamo. Bistvo nesporazuma je v tem, da so
akcijsko raziskovanje pojmovali kot metodo v
strogem pomenu; od tod je bil le korak do
tega, da so jo začeli pojmovati kot navadni
znanosti nasproten občemetodološki pristop,
ki so ga pojmovali bodisi kot kvalitativno-in-
terpretativno metodo bodisi kot aktivistično
partijno znanost, ki naj bi nadomestila "bur-
žoazno" znanost. Oglejmo si ta razvoj v osnov-
nih potezah (Mesec 1993).
A. POJEM AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA PRI K. LEVUNU
Lewinov metodološki nazor vsebuje nastav-
ke akcijskoraziskovalnega pristopa: stališče, da
ima znanost praktično funkcijo; usmerjenost
na preučevanje celot prepletenih dejavnikov
(konstrukt "polja"), spoznanje, da se percepci-
ja spremeni, če z akcijo spremenimo situacijo,
težnja, predstaviti subjektivno polje posamez-
nikov ("življenjski prostor"), poudarek na eks-
perimentiranju v naravnih pogojih, pri čemer
ohranjamo naravno celoto pogojev, ipd.
Z akcijskim raziskovanjem so neposredno
povezana spoznanja tem, kako se družba na
skupinski ravni spreminja, zlasti o kvazistaci-
onarnem ravnotežju, odporu, sekvenci spremi-
njanja, pomenu skupinskega odločanja in sku-
pinskih norm. Ta spoznanja so Lewina nape-
ljala, da je postuliral poseben raziskovalni pris-
top, ki ga je imenoval "akcijsko raziskovanje"
in opredelil takole: "Raziskovanje, potrebno
družbeni praksi, lahko najbolje označimo kot
raziskovanje za družbeno upravljanje ali druž-
beno inženirstvo. To je neka vrsta akcijskega
raziskovanja, komparativnega raziskovanja
pogojev in učinkov različnih oblik družbene
akcije in raziskovanja, ki vodi do družbene ak-
cije. Raziskovanje, ki ne proizvaja nič drugega
3
BLAZ MESEC
kot knjige, ne bo zadostovalo" (Lenvin 1948).
Razvidno je, da je v tej opredelitvi specifična
diferenca akcijskega raziskovanja njegov pred-
met (družbena akcija) in ne metoda (kompa-
rativno raziskovanje).
Vendar pa so v raziskavah Lewina in njego-
vih sodelavcev implicirane tudi posebnosti ak-
cijskega raziskovanja kot pristopa, za katerega
so značilni
-	praktična uporabnost spoznanj v speci-
fični akcijski situaciji,
-	vključenost raziskovanja v akcijo, kar po-
meni, da imajo raziskovalne ugotovitve značaj
povratnih sporočil ("specifični feedback") in
da se raziskovanje povezuje z načrtovanjem in
akcijo v iterativnih ciklih ("spirala"),
-	tesna zveza med praktično akcijo, razisko-
vanjem in usposabljanjem ("trikotnik"),
-	zlasti pa sodelovanje članov akcijske sku-
pine pri načrtovanju in organizaciji raziskave
("participacija"), ki lahko vključuje, ni pa
nujno, izmenjavo perspektive akterjev in per-
spektive opazovalca.
Empirično preskušanje miselnih predpo-
stavk ravnanja akterjev v specifični situaciji s
sodelovanjem akterjev in z upoštevanjem tako
dobljenih spoznanj pri nadaljnjem praktičnem
odločanju je torej v lewinski tradiciji osnovna
značilnost akcijskega raziskovanja.
B. POJMOVANJA AKCIJSKEGA RAZISKOVA>JA V OKVIRU
KRITIČNE DRUŽBENE TEORIJE
Lewinovo mnenje, da je akcijsko razisko-
vanje celo bolj pomembno in več vredno kot
čisto znanstveno raziskovanje, se ni odrazilo v
dejanskem družbenem položaju tega novega
pristopa. V njegovi nadaljnji uporabi in razvo-
ju je bil bolj poudarjen njegov svetovalni in
didaktični pomen kot pa znanstvenorazisko-
valni. Ob koncu šestdesetih in v začetku
sedemdesetih let pa je skupina nemških
družboslovcev, ki so v glavnem izhajali iz mi-
selnega okvira kritične družbene teorije (in ki
jim lahko zaradi miselne sorodnosti pridruži-
mo še nekatere avtorje, ki niso pripadali temu
krogu), ponovno premislila pojem akcijskega
raziskovanja in skušala pri tem eksplicirati in
razviti Levvinovo pojmovanje. Njihova zasluga
je, da so ponovno opozorili na znanstveno-
raziskovalni namen in pomen akcijskega
raziskovanja in ga skušali razviti kot razisko-
valno metodo. Toda pri tem so povsem samo-
voljno, ne da bi za to našli kako oporo v
Lewinovem pojmovanju tega pristopa, zašli v
skrajnost, ki se je izkazala za slepo ulico v raz-
voju akcijskega raziskovanja.
Prvi vidik te zastranitve izhaja iz dejstva, da
je za akcijskoraziskovalni pristop značilno so-
delovanje akterjev pri načrtovanju raziskave,
ovrednotenju njenih razultatov in celo pri ra-
ziskovalnih opravilih. To naj bi pomenilo, da
je akcijsko raziskovanje oblika osvobajanja člo-
veka od njegove vloge objekta raziskave v sub-
jekt raziskave, skratka, emancipacija (akterjev)
od dominacije (raziskovalcev). Kot taka je po-
sebna oblika emancipacije, toda oblika, ki jo
lahko uporabljajo raziskovalci kot raziskovalci
in tako prispevajo k obči osvoboditvi človeka.
Emancipacija je v tem pojmovanju celo
kriterij resničnosti znanstvenega spoznavanja,
kajti resničnost spoznanj se presoja po tem, ali
je na njihovi osnovi mogoče vzpostaviti realne
družbene oblike, ki prispevajo k osvoboditvi
človeka. Kdo in kako presoja, kaj je osvobodi-
tev, pa ta metafizika ne pove.
Drugo pretiravanje v tem okviru je pojmo-
vanje, da je akcijsko raziskovanje kot "kritična
teorija družboslovja" nova znanstvena paradig-
ma v družbenih vedah. Če razumemo para-
digme kot "svetovne nazore", ki si v razvoju
znanosti sledijo diskontinuirano, obsežejo ce-
lotno predmetno področje kakšne vede in uve-
Ijavljao enotnost teorije in metode, je očitno,
da akcijsko raziskovanje ni nobena znanstvena
paradigma, saj sploh ni nobena teorija: nima
vsebine, ne govori o ničemer, je le pristop. Ak-
cijsko raziskovanje ni nobena nova znanost, ki
naj bi nadomestila "tradicionalno" znanost;
tudi ni, nekoliko skromneje, nova metoda, ki
naj bi nadomestila "tradicionalne" metode. Če
se ne spuščamo v očitno problematičnost ali
celo brezpomenskost in nepomembnost loče-
vanja med tradicionalnimi in netradicionalni-
mi metodami, starimi in novimi (pred mojim
rojstvom-po mojem rojstvu), bi celo v primeru,
če sprejemo, da gre za novo metodo, ugotovili,
da njena novost ni v tistem, kar navajajo ti
teoretiki. Ko specificirajo to novost, v bistvu
izenačijo akcijsko raziskovanje z interpretativ-
nim občemetodološkim pristopom. Tudi to
4
MODEL AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
enačenje ne vzdrži kritične presoje, kajti po-
jem interpretativnega občemetodološkega pri-
stopa se po obsegu in po ravni razlikuje od
pojma akcijskoraziskovalnega pristopa. Ak-
cijsko raziskovanje ni "modus kvalitativnega
raziskovanja" ali njegova podvrsta. Klasične
participativne akcijske raziskave (npr. o pro-
duktivnosti starejših delavk) so bile kvantita-
tivne, če mislimo pri tem na dejstvo, da so v
njih zbirali kvantitativne podatke o produktiv-
nosti in drugih variablah in da so vključevale
eksperimentalne postopke.
Povzetek kritike po-lewinskih konceptov
akcijskega raziskovanja
1.	Akcijsko raziskovanje ni nova družbo-
slovna paradigma.
2.	Akcijsko raziskovanje ni občemetodo-
loški pristop, ni podvrsta kakšnega občemeto-
dološkega pristopa, sploh ni metoda v ožjem
pomenu.
3.	V okviru akcijskega raziskovanja velja
pluralizem metod in tehnik raziskovanja.
4.	Akcijsko raziskovanje ni ne metoda os-
vobajanja ne metoda zasužnjevanja, ali bolje,
je eno in drugo, as you like it. Še najbolj za-
sužnjuje tiste, ki to "metodo" uporabljajo (kot
vsaka metoda). Če jo uporabljajo po svoji svo-
bodni odločitvi, so se svobodno odločili za sa-
mozasužnjevanje.
Ta uničujoča kritika rekonceptualizacije
levvinskega pojma akcijskega raziskovanja pa
ne pomeni, da zavračamo utemeljenost inter-
pretativne paradigme; da odklanjamo kvalita-
tivno raziskovanje; ali da mislimo, da se v
okviru akcijskega raziskovanja ne bi smelo ali
moglo raziskovati po načelih interpretativnega
raziskovanja. Nasprotno, mislimo, da je akcij-
sko raziskovanje zelo primeren okvir za tako
raziskovanje.
OSNOVNA TEZA: AKCIJSKO RAZISKOVANJE JE NAČIN
ORGANIZACIJE RAZISKOVANJA ZA PRAKTIČNO LPORABO
Akcijsko raziskovanje ni metoda v ožjem
pomenu besede, ampak bolj način organizacije
raziskovanja in praktičnega delovanja, način
organizacije inoviranja in razvoja, ustvarjanja
novih spoznanj in spreminjanja praktičnega
delovanja. Osnova akcijskega raziskovanja je
poseben funkcionalni odnos med raziskovalci
in praktiki, podoben svetovalnemu odnosu.
Funkcionalni odnos pomeni odnos, ki naj pri-
pelje do določenega smotra, do rešitve proble-
ma akterja, kakorkoli že. Raziskovalna metoda
tu ni vnaprej določena, ampak je odvisna od
narave problema. Vnaprej so določena le
pričakovanja akterja, da bo z vključitvijo v ak-
cijsko raziskovanje nekako rešil svoj praktični
problem, in pričakovanja raziskovalca, da bo
prišel do novih spoznanj. Da pa bi bili ti smotri
bolj zanesljivo doseženi, se raziskovanje, ki je
obenem spreminjanje prakse, organizira na
poseben način. Akcijsko raziskovanje je za
raziskovalce asistirano spreminjanje prakse
(stand-by change), za praktike pa nadzirano
raziskovanje (stand-by research).
Še najbolj smiselno bi lahko opredelili ak-
cijsko raziskovanje kot analogon razvojnega
raziskovanja v industriji. To pomeni, da je v
klasifikacijah ob fundamentalnih in aplikativ-
nih raziskavah poseben razred - prej to kot kaj
drugega, s pomembno pripombo, da prihaja na
področju človeških zadev pri razvojnem razi-
skovanju do fundamentalnih spoznanj in da pri
tej, sicer splošno uveljavljeni klasifikaciji, de-
janski kriterij ni temeljnost spoznanj, ampak
raziskovalni pristop, organizacijski okvir razi-
skovanja in način diseminacije in uporabe
spoznanj. Če se, naprej, vprašamo, kaj pomeni
"razvoj proizvoda" na področju ved o človeku,
pridemo do pojma namernega individualnega
in družbenega spreminjanja. "Terapija", "sve-
tovanje", "učenje", "vzgoja", "usposabljanje",
"pomoč" so oznake za to spreminjanje;
ugotovimo temeljno analogijo med temi spre-
minjevalnimi pristopi in akcijskim raziskova-
njem: v obeh primerih gre za funkcionalni
odnos dveh strank, odnos, ki je teoretsko in
metodično popolnoma odprt.
V kakšnem smislu je akcijsko raziskovanje
poseben način organizacije raziskovanja, bomo
poskušali pojasniti ob (dobro znanem) modelu
raziskovalnega postopka po Ackoffu.
Po Ackoffu lahko pojmujemo sleherno ra-
ziskovanje, ne le akcijsko, kot enotnost dveh
postopkov: postopka za reševanje problema in
postopka komunikacije (Ackoff 1966 (1953):
26; Ackoffovo shemo povzema tudi Toš 1988:
122). V sleherni raziskavi se pojavljajo štiri
komunikacijske vloge: 1. uporabnik raziskave,
2. raziskovalec (znanstvenik), 3. opazovalec in
5
BLAZ MESEC
4. opazovanec. To so vloge, ne osebe ali sku-
pine (organizacije, ustanove), kar pomeni, da
lahko isto vlogo opravlja več oseb ali da ena
oseba opravlja več vlog ali vse te vloge.
Komunikativne operacije so:
1.	prenos problema,
2.	priučevanje in nadzor opazovalcev,
3.	stimulacija opazovancev,
4.	odgovor opazovancev,
5.	beleženje odgovorov in prenašanje po-
datkov,
6.	poročanje o predlagani rešitvi problema.
Pri vsaki od teh operacij ali faz lahko pride
do napak, ne le npr. pri beleženju in pre-
našanju odgovorov.
Operacije reševanja problema so (označu-
jemo jih z malimi črkami, da se v simboličnem
zapisu na sliki razlikujejo od komunikativnih
operacij):
a.	obstoj problema,
b.	formulacija problema in načrtovanje
metode za njegovo rešitev,
c.	odhod v okolje, v katerem bomo opazo-
vali, ali njegova priprava,
d.	zapisovanje podatkov,
e.	obdelava podatkov
f.	izbira smeri akcije za reševanje proble-
ma.
Raziskava torej poteka v fazah, ki si sledijo
tako, kot kaže slika.
Slika: Diagramski model pozvedbe (prirejeno po Ackoff 1966)
6
MODEL AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
OIMS SLIKE
1. faza. Komunikacijski par: UPORABNIK -
RAZISKOVALEC
a.	UPORABNIK ima problem in
1.	prenese problem RAZISKOVALCU, tj., ga
seznani z njim.
2.	faza. Komunikacijski par: RAZISKOVA-
LEC - OPAZOVALEC
b.	RAZISKOVALEC načrta raziskavo
2.	priučuje in nadzoruje OPAZOVALCA
3.	faza. Komunikacijski par: OPAZOVALEC
-	OPAZOVANEC
C. OPAZOVALEC poišče ali ustvari situacijo,
ki omogoči opazovanje
3.	ustvari stimulus za OPAZOVANCA ali op-
azuje že obstoječi stimulus
4.	faza. Komunikacijski par: OPAZOVANEC
-	OPAZOVALEC
d.	OPAZOVANEC, kakršen je,
4.	odgovori OPAZOVALCU
5.	faza. Komunikacijski par: OPAZOVALEC
-	RAZISKOVALEC
e.	OPAZOVALEC zapisuje odgovore in
5.	prenaša zapisane odgovore RAZISKO-
VALCU
6.	faza. Komunikacijski par: RAZISKOVA-
LEC - UPORABNIK
f.	RAZISKOVALEC obdela podatke in
6.	poroča o rezultatih UPORABNIKU
7.faza.
g.	UPORABNIK se odloči za smer akcije, s
katero bo rešil problem.
V akcijski raziskavi se pojavljajo iste vloge.
Tudi ni mogoče reči, da je za akcijsko razisko-
vanje v načelu značilna kakšna določena per-
sonalna ali institucionalna zasedba vlog, npr.,
da bi bil uporabnik hkrati raziskovalec ali po-
dobno; lahko je, lahko pa tudi ne. Predstavljaj-
mo si, da izvaja raziskavo posameznik. Ni ne-
mogoče in poznamo primere, npr. iz zgodovine
psihologije, ko je bil raziskovalec hkrati opazo-
valec, opazovanec in uporabnik rezultatov, tj.,
izvajal je poskuse sam na sebi (npr. Ebbing-
haus). Še danes ne mislimo, da ti poskusi zato
ne bi bili znanstveni. Natančno je opisal teori-
jo, iz katere je izhajal, hipoteze, postopek, re-
zultate in vse okoliščine, ki so spremljale
poskus. Seveda ima tak postopek metodološke
pomanjkljivosti, ki jih odpravimo, če omenjene
vloge personalno ločimo. A videli smo, da ima
personalna ločitev vlog tudi svoje pomembne
pomanjkljivosti, na primer motnje v komuni-
kaciji.
Razlikovanje (diferenciacija) vlog, tj., skup-
kov opravil (operacij), je nujno za boljšo ča-
sovno in prostorsko porazdelitev dela. Ko pa
se te vloge personalno ločijo, ko pride do de-
litve dela med različne posameznike, skupine
ali celo organizacije in se poveča časovna in
prostorska (fizična in socialna) razdalja med
različnimi vlogami in opravili, ki sestavljajo
celovit raziskovalni ciklus, se zvečajo motnje v
komuniciranju. Zveza med problemom, ki naj
bi ga rešili s pomočjo raziskave, in razisko-
valnimi rezultati je vse rahlejša, tako da so v
skrajni posledici rezultati irelevantni za rešitev
problema.
Akcijsko raziskovanje je način, kako zmanj-
šati to časovno-prostorsko-socialno razdaljo
med nosilci vlog v raziskovalnem procesu, raz-
daljo, ki vodi do vse slabše komunikacije, v
procesu praktične dejavnosti pa do vse večjega
odpora do sprememb. Nima pa namena zabri-
sati te delitve vlog ali je celo ukiniti.
To opredelitev moramo še dopolniti in se
pri tem še vedno sklicujemo na dobrega, stare-
ga Ackoffa. Vloga uporabnika ("potrošnika",
po slov. prevodu Ackoffa) se namreč v števil-
nih primerih hierarhično razcepi na nepo-
srednega uporabnika (naročnika), posrednega
in končnega uporabnika. "Recimo, da podpre
mestni šolski svet raziskavo o načinih vzgoje
zaostalih učencev. Šolski svet je neposredni
potrošnik (in tisti, ki odloča). Vsako odločitev,
ki jo bo sprejel, bodo izpeljali učitelji, to je
posredni potrošniki. Končno so prizadeti
učenci in zato tudi končni potrošniki" (Ackoff
1953; 1966: 50). V skladu z osnovnim načelom
akcijskega raziskovanja bi bilo, da bi končne
potrošnike po predstavnikih vključili v akcij-
skoraziskovalno skupino kot enakopravne
partnerje. Kadar to zaradi prostorskih, social-
nih in psiholoških ovir ni v celoti izvedljivo, naj
bodo vključeni zastopniki končnih uporabni-
kov. Na ta način se prvotno dvopartitno part-
nerstvo (raziskovalec-uporabnik) spremeni v
tripartitno (raziskovalec-neposredni uporabnik
-končni uporabnik).
7
BLAŽ MESEC
FUNKCIJE AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
Primarni smoter akcijskega raziskovanja je
reševanje socialnih in razvojnih problemov
skupnosti in organizacij; sekundarni smoter je
znanstveno spoznavanje.
SPREMINJANJE PRAKSE: RAZVOJ DEJAVNOSTI ALI
ORGANIZACIJ
Akcijsko raziskovanje rešuje problem pre-
našanja znanja v prakso, to je spreminjanja
praktičnega ravnanja pod vplivom novih spoz-
nanj. Znano je, da spreminjanje ravnanja ni ne
samodejen ne lahek proces, da je nasprotno
proces, ki se srečuje s številnimi težavami,
poskusi spreminjanja pa so pogosto neuspešni.
Akcijsko raziskovanje naj bi omogočalo in
olajšalo:
-	vpeljevanje (implementacijo) inovacij,
izboljševanje prakse,
-	prevladovanje odporov do sprememb,
-	prenašanje znanja v prakso, uporabo
znanja,
-	usmerjanje praktične dejavnosti,
-	učenje in usposabljanje za nove načine
dela,
-	izboljševanje institucionalne klime.
ZNANSTVENO SPOZNAVANJE: OBLIKOVANJE TEORETIČNIH
MODELOV
Akcijsko raziskovanje ni zgolj način pre-
našanja znanja v prakso, spreminjanja prak-
tičnega ravnanja pod vplivom novih spoznanj,
ampak je tudi proizvajanje novih spoznanj. Ob
implementaciji pride namreč raziskovalec v
tesen stik s praktičnim ravnanjem, tako da
lahko "mikroskopsko" preiskuje okoliščine in
pogoje ravnanja ter pride tako do podatkov in
spoznanj, ki mu jih drugi pristopi ne omogoča-
jo. Akcijsko raziskovanje naj bi omogočalo in
olajšalo:
-	odkrivanje praktičnih problemov in po-
treb,
-	odkrivanje rešitev praktičnih problemov,
-	odkrivanje novih, ustreznejših načinov
dela,
-	izboljšanje relevantnosti spoznanj,
-	celostno spoznavanje prakse in okoliščin,
v katerih poteka.
Akcijsko raziskovanje torej rešuje pro-
bleme družbenih skupin in skupnosti, kot so:
apatija, anomija, dezintegracija; odpor do
sprememb, do inovacij in razvoja; neuspo-
sobljenost, nekompetentnost; depriviranost,
segregiranost in podobne. Po drugi strani pa
rešuje probleme znanosti, kot so trivialnost in
praktična irelevantnost spoznanj, nevalidnost
in neobjektivnost.
DEFINICIJA
V okviru akcijskoraziskovalnega pristopa
lahko razlikujemo več različic ali podvrst. Ra-
ziskovanje v tej smeri je razmeroma novo in se
nadaljuje, zato tudi še ni mogoče abstrahirati
značilnosti, ki naj bi bile skupne vsem tem
vrstam. Začasno pa pojem akcijskega razisko-
vanja še najbolj ustrezno opredeljuje Cunning-
hani (1976). Akcijsko raziskovanje je "razi-
skovanje,
1.ki	ga izvajajo člani organizacije ob po-
moči zunanjih svetovalcev, vsi skupaj pa ses-
tavljajo akcijsko raziskovalno skupino;
2.	kjer člani sodelujejo tako pri raziskovan-
ju kot pri akciji;
3.	ki poudarja pomen skupinske dinamike
in družbenih sil, ki spodbujajo ali zavirajo sku-
pinsko delovanje;
4.	katerega namen je spremeniti vedenje, v
tem procesu pa si sledijo načrtovanje, izvajanje
in evalvacija."
Za posamezne podvrste akcijskega razisko-
vanja ta ali ona točka te definicije morda ne
drži. Tako na primer uvrščajo nekateri k akcij-
skemu raziskovanju tudi raziskovalno-svetoval-
no spremljanje individualnega ravnanja (gl.
Krims1989), torej postopek, pri katerem sode-
lujeta le dve osebi, svetovalec in svetovanec.
Za bistveno značilnost akcijskega raziskovanja
imajo namreč raziskovalno spremljanje akcije
v "akcijskoraziskovalni spirali", to je sprem-
ljanje v zaporedju faz načrtovanja, akcije, eval-
vacije in načrtovanje novega koraka. Postulat
skupinskosti akcijskega raziskovanja izvira iz
Levvinovega spoznanja, da je ravnanje odvisno
od skupinskih norm, zato lahko pride do spre-
memb le, če se spremenijo skupinske norme
oz. skupinski kontekst individualnega rav-
nanja. Očitno pa je, da to ne velja za vse vrste
8
MODEL AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
vedenja in da je vedenje mogoče spreminjati
tudi zunaj skupin, v parnem svetovalnem od-
nosu. Kljub temu pa menimo, da je v večini
primerov v obravnavo (= raziskavo in spre-
minjanje) nujno vključiti celoten skupinski
kontekst. Omenili smo tudi, da naj bi bili v
akcijskoraziskovalno skupino vključeni tudi
predstavniki ali zastopniki končnih uporabni-
kov.
Posebnosti organizacije akcijske raziskave:
a.	Skupne:
1.	kontinuiran dolgotrajen neposreden stik
med uporabniki in raziskovalci pripelje k
zmanjšanju časovne-prostorske-socialne dis-
tance, boljšem razumevanju konteksta;
2.	kontinuirana izmenja kratkih ciklov
akcija-evalvacija-načrtovanje-akcija pripelje k
postopnemu spreminjanju, ki omogoča prila-
gajanje na spremembe, in do minucioznega
odkrivanja vzorcev ravnanja in mišljenja.
b.	Kot raziskave:
L Raziskovalno spremljanje celotnega ci-
kla načrtovanje-izvedba-opazovanje-refleksija
2.	Sprotno kontinuirano povratno spo-
ročanje podatkov o stanju organizacije in učin-
kih dejavnosti
3.	Sprotna kritična refleksija delovanja
4.	Participacija akterjev pri raziskovanju
C. Kot akcije:
1.	Aktiviranje potencialnih akterjev in
pomoč pri samoorganiziranju
2.	Akter se sam odloči za spremembe in
sprejme odgovornost za akcijo, brez vsiljevanja
in manipuliranja
3.	Pospeševanje sodelovanja prizadetih s
skupinskim delom in prevladovanje ovir spre-
minjanju
4.	Participacija raziskovalcev pri akciji.
STRANI v ODNOSI
Iz Ackoffove opredelitve vlog v raziskoval-
nem procesu je razvidno, da sta "raziskovalec"
in "uporabnik" vlogi. Taka opredelitev pušča
odprto vprašanje o nosilcih vlog, o personalni
ali organizacijski zasedbi teh vlog.
To pomeni, da ti vlogi lahko opravlja en
nosilec (oseba, skupina, organizacija), lahko
pa vsako drug nosilec. Če ima obe vlogi isti
nosilec, lahko tako raziskovanje imenujemo
"samoraziskovanje". Če sprejmemo, da gre pri
uporabi raziskovalnih rezultatov za praktično
(ne teoretsko) uporabo in če se uporaba cik-
lično izmenjuje z raziskovanjem in evalvacijo,
tedaj je samoraziskovanje poseben primer ak-
cijskega raziskovanja. Samoraziskovanje je
torej legitimna vrsta akcijskega raziskovanja.
Nedvomno pa ima taka organizacija razisko-
vanja svojevrstne metodološke implikacije in je
PRIMERJAVA MED NAVADNIM EMPIRIČNIM IN AKCIJSKIM RAZISKOVANJEM
9
BLAZ MESEC
lahko problematična. Ključna komponenta
akcijskega raziskovanja je namreč raziskovalno
-teoretska refleksija praktičnega delovanja, tj.,
osvetlitev delovanja iz drugega (ali širšega)
referenčnega okvira, kot je okvir delujočih.
Čeprav ne izključujemo možnosti sofisticirane
samorefleksije pri posameznikih, menimo, da
v večini primerov velja pravilo: "Potrebna sta
dva, da vidita enega." Druga možnost je, da
pride do dehtve raziskovalnih in akcijskih vlog
v sami akcijski skupini, do nekakšnega dile-
tantskega ali amaterskega raziskovanja in
teoretiziranja med ljudmi, ki za ta opravila
niso posebej usposobljeni in se v prvi vrsti us-
merjajo k praktičnim ciljem. Tudi take oblike
akcijskega raziskovanja ne gre vnaprej zavrniti,
ampak zasluži obravnavo kot oblika skupinske
samorefleksije, pri čemer nas zanima njen
doseg, in kot "laična metodologija".
Nobenega od teh načinov, ki ju torej lahko
pogojno obravnavamo kot posebna primera
akcijskega raziskovanja, pa ne bomo imeli za
njegovo tipično ali čisto obliko. Poleg vprašan-
ja usposobljenosti za raziskovalno delo in teo-
retsko refleksijo se pojavlja tudi vprašanje
odgovornosti za praktične rezultate na eni
strani in za spoznavne na drugi. Sodimo, da
gre pri raziskovalcu na eni strani in praktično
dejavnem uporabniku na drugi za neuskladljivi
odgovornosti, za odgovornosti do drugih kon-
tekstov. Zato bomo kot idealno tipsko obliko
akcijskega raziskovanja privzeli tisto, ki jo po-
stulira Cunninghamova definicija, to je obliko,
pri kateri sta vlogi raziskovalca in uporabnika
personalno ločeni. Pri akcijskem raziskovanju
nastopata dve stranki, raziskovalci in upo-
rabniki (lahko hierarhija uporabnikov), ki sto-
pata v medsebojni odnos,
POGOJI ODNOSA
Akcijskoraziskovalni odnos se vzpostavi
pod naslednjimi pogoji:
L Predpostavka vzpostavitve akcijskorazis-
kovalnega odnosa je obstoj družbeno deflnira-
nih, ločenih vlog raziskovalca-znanstvenika ali
strokovnjaka-svetovalca na eni strani in prakti-
ka-akterja na drugi. Vsak od njiju je avtono-
men in zavezan svojemu poslanstvu in svoji
etiki ter odgovoren bodisi za praktični izid de-
lovanja bodisi za znanstvenost spoznanj. Ta
predpostavka ni izpolnjena, če vlogi razisko-
valca in akterja nista ločeni, oziroma, če niso
zagotovljeni pogoji nepristranskega razisko-
vanja,
2,	Akter mora biti pripravljen prevzeti od-
govornost za delovanje, oziroma, obstajati
mora verjetnost, da se bo ob pomoči aktiviral
in prostovoljno prevzel odgovornost. Ta pogoj
ni izpolnjen, če je dejavnost vsiljena, če akter
ostane pasiven ali če se upira posegu razisko-
valcev ali svetovalcev,
3,	Akter mora sprejeti, da so raziskovalni
poseg, dolžnost, da sam sodeluje pri razisko-
vanju, in pravica, da raziskovalec sodeluje pri
praktičnem odločanju, legitimni. Raziskovalec
pa mora sprejeti, da so legitimne akterjeva
končna pristojnost za praktično ukrepanje,
akterjeva pravica, da sodeluje pri raziskovanju,
in dolžnost, da sam sodeluje pri praktičnem
delovanju,
4,	Pred začetkom delovanja sklenejo akter-
ji in raziskovalci akcijskoraziskovalni pakt, ki
vsebuje poleg pristanka na pogoje iz točke 3 še
druge pogoje, ki so po presoji relevantni v
konkretni situaciji,
OSNOVNA NAČELV AR
L Istočasnost procesov usposabljanja, prak-
tičnega delovanja in raziskovanja. Akcijsko
raziskovanje služi usposabljanju, reševanju
praktičnih problemov in raziskovanju; ti trije
procesi potekajo v njegovem okviru. Procesi se
prepletajo, vendar jih je treba razlikovati in v
skladu z okoliščinami po potrebi tudi časovno
ločiti ter posvetiti posebne sestanke usposab-
ljanju, posebne zbiranju in analizi empiričnih
podatkov in posebne praktičnemu odločanju
in načrtovanju, tako kot predvidevajo posa-
mezni proceduralni modeli (gl. spodaj),
2, Ključniponien odnosa in skupinskega pro-
cesa. Pri akcijskem raziskovanju je neposreden
in tesen odnos med akterjem in raziskovalcem
oziroma ustrezno potekajoč skupinski proces
ključen za raziskovanje in praktično delovanje.
Bistvena za ta odnos ali proces je razgradnja
obrambnega vedenja v dvosmerni komunikaci-
ji, v vzdušju zaupanja. Na ravni raziskovanja se
s tem minimalizirajo popačenja percepcije,
prikrivanje in zavajanje, odpre se pogled na
10
MODEL AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
multiple perspektive in tako poveča veljavnost
in objektivnost podatkov. Na ravni spremi-
njanja pa se minimalizirajo odpori do spre-
memb in poveča aktivna pripravljenost za
spreminjanje.
3.	Ekološko (naturalistično) delovanje v na-
ravnem okolju z najmanjšim možnim vpletan-
jem - spoštovanje kulture skupnosti. Akcijske
raziskave potekajo v okoljih, kjer posamezniki
in skupine žive in/ali delujejo, npr. v lokalnih
skupnostih, formalnih službah, volunterskih
organizacijah ipd. Zunanji raziskovalci-sveto-
valci se vključijo na željo akterjev, z njihovim
pristankom in po sklenitvi akcijskorazisko-
valnega pakta. Pri svojem delovanju spoštujejo
kulturo skupnosti in organizacije ter podpirajo
le tiste spremembe, za katere se odločijo sami
člani organizacije. Akcijsko raziskovanje ni
združljivo z nasilnimi posegi v skupine in or-
ganizacije od zunaj ali od zgoraj z namenom,
da bi jih reformirali in reorganizirali proti nji-
hovi volji.
4.	Načelo proaktivnosti (aktiviranja). Načelo
spoštovanja kulture organizacije ne izključuje
proaktivnega delovanja ali aktiviranja članov
organizacije. V primerih, ko je skupnost ali
organizacija apatična, anomična, nepovezana
in pasivna, si lahko raziskovalci in svetovalci
prizadevajo, da jo vzbudijo in povežejo, tako
da lahko artikulira svoje probleme in da lahko
njeni člani sami prevzamejo odločanje o svojih
zadevah. Zunanji svetovalci in raziskovalci
podpirajo proces samoorganizacije, ne vsiljuje-
jo pa svojih predstav in vrednot.
5.	Načelo obojestranske koristi. Akcijsko
raziskovanje se izvaja tako, da imata obe strani
korist: akterji dobijo pomoč pri reševanju
praktičnih problemov in pri usposabljanju, ra-
ziskovalci pa pridejo do podatkov in novih
spoznanj. Akcijsko raziskovanje ni združljivo z
enostranskim izkoriščanjem akterjev in njihove
dejavnosti kot vira podatkov, kot anketarjev
ali kot "poskusnih zajčkov" raznih reformnih
prizadevanj; po drugi strani pa tudi ne z izko-
riščanjem raziskovalcev kot kritja za razne sa-
movoljne odločitve.
ZiNAČILNOSTI ODNOSA (SKUPINSKA ALI SKUPNOSTNA
DINAMIKA)
Poudarili smo že, da so medosebni odnosi v
akcijskoraziskovalni skupini "motor" akcijske-
ga raziskovanja. Na kratko bi jih lahko označili
kot take odnose, ki vodijo do vzdušja zaupan-
ja, ter s tem do večje objektivnosti raziskovan-
ja in do motivacije za sodelovanje ter tako do
uresničevanja praktičnih ciljev. Naj prav na
kratko, v obliki tez, opišemo značilnosti odno-
sov, ki jih skušamo doseči v akcijskoraziskoval-
ni skupini.
a.	Načela:
-	demokratično vodenje,
-	dvosmerno komuniciranje,
-	vzdušje zaupanja, neogrožanja,
-	preskušanje novega vedenja,
-	preverjanje realnosti,
-	skupinsko odločanje.
b.	Učinki skupinskega dela:
-	"Več glav več ve". Rezultate lahko pro-
učimo z več vidikov.
-	Skupina omogoča sodelovanje različnih
podskupin (vertikalno in horizontalno).
-	Razvije se akceptiranje, zaupanje, obču-
tek varnosti in osebne vrednosti.
-	Omogoča odkrit pogovor.
-	Pritisk v obliki recipročnih pričakovanj v
odnosu do skupnih odločitev.
C. Dobro delujoča skupina (po Lakinu):
1.	Posameznik čuti pripadnost skupini - a
ne izgubi avtonomije.
2.	Posameznik se zaveda, da sooblikuje
pravila ravnanja - ne občuti jih kot zunanja
pravila, ki se jim mora podrejati.
3.	Lahko neprestano preverja realnost,
upravičenost - ne predaja se nekritično skupin-
skim iluzijam.
4.	Lahko svobodno izraža svoja občutja -
ne samo tista, ki jih odobravajo drugi.
5.	Svobodno misli in izraža svoje misli -
skupina ga ne posiljuje.
6.	Lahko vpliva na dogajanje v skupini -
vendar ne manipulira, ni manipuliran.
7.	Lahko se preskusi v različnih vlogah - ne
zakrkne v eni sami.
8.	Lahko dobi uvid v lastne pomanjkljivosti
- ne da bi zgubil zaupanje vase.
11
BLAZ MESEC
PROIZVODNI PROCESI V OKVIRU AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
Akcijsko raziskovanje obsega tri proiz-
vodne procese: raziskovanje ali proces spozna-
vanja in refleksijo praktičnega delovanja,
praktično odločanje in delovanje ter usposab-
ljanje ali proces pridobivanja novih vrednot,
znanj in veščin. Procese usposabljanja in prak-
tičnega odločanja in delovanja tu samo ome-
njamo. Nekoliko podrobneje obravnavamo le
osnovne značilnosti raziskovalnega procesa v
okviru akcijskoraziskovalnega odnosa.
1. Raziskovalni pristop
V okviru akcijskega raziskovanja ima v
splošnem naslednje značilnosti:
-	Dvozankovni model raziskovanja. Podatki
in spoznanja v okviru akcijskega raziskovanja
strežejo hkrati dvema namenoma: nepo-
srednemu usmerjanju praktičnega delovanja in
gradnji teorije. Z drugimi besedami: razisko-
valno povratno sporočilo poteka po dveh zan-
kah, po prvi teče nazaj v prakso, po drugi v
teorijo. Medtem ko se je akcijsko raziskovanje
v nasprotju z Levvinovim pojmovanjem izrodilo
v postlevvinski tradiciji v zgolj svetovalno in
didaktično raziskovanje, so pristaši kritične
teorije v svoji rekonceptualizaciji tega pristopa
spet poudarili njegovo spoznavno vlogo in
prispevek, ki naj bi bil vsaj enak prispevku ba-
zičnih raziskav.
-	Pluralizem metod. V okviru akijsko-
raziskovalnega pristopa, ki je v osnovi posebne
vrste odnos med raziskovalcem in uporabni-
kom raziskovalnih spoznanj, je mogoče rabiti
najrazličnejše občemetodološke pristope, me-
tode in tehnike. Kakšen metodološki pristop
bo rabljen, je odvisno od narave problema, od
okoliščin, pa tudi od preferenc in nazorov ra-
ziskovalca in uporabnika. Nobena značilnost
akcijskoraziskovalnega odnosa ne zahteva av-
tomatično uporabe določene metode.
-	Spoznavne prednosti situacije. Akcijsko
raziskovanje je sicer odprto za vse metode,
vendar ustvarja posebno situacijo, katere
značilnosti je vredno izkoristiti za doseganje
spoznavnih ciljev. Med raziskovalno relevan-
tne posebnosti akcijskoraziskovalnega odnosa
sodijo:
-	možnost spremljanja procesa delovanja in
ne le registriranja trenutnega stanja;
-	možnost registriranja raznolikih izkušenj
in referenčnih okvirov, saj je akcijskorazisko-
valna skupina sestavljena iz predstavnikov raz-
ličnih podskupin, sektorjev organizacije ali
skupnosti;
-	motivacijska vrednost problema, stiske:
akterji se nahajajo v problemski situaciji, zara-
di česar so tudi sklenili z raziskovalci pakt o
pomoči, to pa pomeni, da so motivirani sode-
lovati pri rešitvi problema, to sodelovanje pa
obsega med drugim tudi zbiranje in analizo
podatkov oziroma raziskovalno refleksijo;
-	konkretnost problema, neposrednost do-
življanja: problemska situacija, v kateri akterji
so, je konkretna, nujna, doživljanje akterjev
neposredno, se pravi, da lahko raziskovalec
pride do nenavadno neposrednih podatkov;
-	možnost praktičnega poskusa in evalva-
cije: raziskovalec ima možnost, da takoj pre-
skusi ustreznost alternativnih smeri delovanja,
akterji pa na osnovi rezultatov evalvacije prila-
gajajo naslednje praktične korake, kar pomeni,
da lahko zanesljiveje in varneje krmilijo prak-
tično akcijo;
-	možnost raziskovanja celostne situacije:
pomembna spoznavna prednost akcijskega ra-
ziskovanja je, da je mogoče opazovati doga-
janje v kontekstu, celotno časovno-prostorsko-
socialno situirano dogajanje;
-	naravnost situacije: raziskovanje poteka v
naravnem "ekološkem" kontekstu po logiki, ki
jo zahteva vpetost akterjev v dani kontekst, in
ne zunaj njih kot laboratorijsko raziskovanje,
zato je bolj realistično;
-	odkrivanje pravil ravnanja, pravil vzdrže-
vanja sistema in implicitnih teorij; če nepos-
redno spremljamo delovanje, lahko odkrijemo
zakonitosti, po katerih se odvija ravnanje, na-
prej pravila ravnanja, ki obstojajo kot socialne
norme, implicitne teorije akterjev o ravnanju,
in jih soočimo z deklariranimi teorijami.
2. Metode
-	Sekvenčna analiza. Akcijsko raziskovanje
poteka kot proces, v katerem se izmenjujejo
faze načrtovanja, akcije in evalvacije oziroma
refleksije. To pomeni, da potekajo raziskoval-
no analitske dejavnosti ciklično v sekvencah.
Fazi odločanja in praktične akcije sledi faza
analize, katere rezultat je priporočilo za nov
akcijski korak. Analiza izvršene akcije vsebuje
12
MODEL AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
evalvacijo in/ali refleksijo. Pri evalvaciji gre za
oceno uspešnosti akcije in registriranje ter
oceno zaželenosti njenih intendiranih in nein-
tendiranih posledic, pri refleksiji pa za "zagle-
danje" posledic v kontekstu, kot nastale nove
situacije in za eksplikacijo teoretskega pomena
nove situacije. Pri evalvaciji odgovarjamo bolj
na vprašanje, ali je bilo naše dejanje uspešno
glede na cilje, ki smo si jih zastavili, pri re-
fleksiji pa bolj na vprašanje, kaj pravzaprav
pomeni to, kar smo storili. Akcijsko raziskavo
kot raziskavo sestavlja zaporedje analitičnih
epizod, katerih vsaka pomeni širjenje in bolj
ali manj obsežno rekonceptualizacijo prvotne-
ga teoretskega modela.
-	Študija primera, historična rekonstrukcija
primera. Akcijsko raziskovanje se odvija kot
študija posameznega primera. V okviru akcij-
ske raziskave se lahko izvedejo različne an-
ketne in podobne raziskave, ki dajejo podatke,
ki naj bi bili reprezentativni za različne popu-
lacije. Toda akcijska raziskava kot celota je
vedno "raziskava o raziskavi", raziskava o
poteku raziskovalnega sodelovanja z uporabni-
kom. V tem smislu je vedno študija primera in
sicer rekonstrukcija procesa delovanja in razi-
skovanja. Anketna raziskava o značilnostih
odvisnikov od drog sama zase ni akcijska. Je
pa lahko del akcijske raziskave, ki proučuje
delovanje projektne skupine za pomoč odvisni-
kom. Poročilo o akcijski raziskavi je opis pote-
ka posamezne zakljčene družbene akcije.
-	Triangulacija. V okviru akcijske raziskave
naj bi zagotovili, da se v vsaki analitski sekven-
ci izrazijo zorni koti obeh ali vseh treh sodelu-
jočih partnerjev: raziskovalca, neposrednega
uporabnika (akterja) in končnega uporabnika
(stranke). To pomeni, da je treba v postopek
raziskovalne refleksije vpeljati sistematično
izražanje vseh treh zornih kotov, bodisi z ne-
posredno navzočnostjo predstavnikov vseh
treh strani ali prek podatkov o njihovih sta-
liščih in doživljanju.
-	Uporaba različnih metod. Že v izhodiščni
opredelitvi akcijskega raziskovanja smo zatrdi-
li, da je akcijskoraziskovalni odnos zgolj okvir,
ki dopušča oba občemetodološka pristopa, ob-
jektivistično-behaviorističnega in interpretativ-
no-razumevajočega, ter rabo različnih metod,
pri čemer ni izključena uporaba eksperimenta.
Ker pa je akcijska raziskava vedno študija
primera praktičnega odločanja in delovanja, so
v njenem okviru posebno primerne metode
opazovanje z udeležbo, intervju, skupinska
razprava, proučevanje dokumentov, in prouče-
vanje materialnih in nematerialnih proizvodov
kot elementov kulture skupine.
3. Tehnike
Kar velja za metode, velja tudi za razisko-
valne tehnike. Med njimi naj omenimo nekaj
tistih, ki se opirajo zlasti na dejstvo, da gre pri
akcijskem raziskovanju za tesno interakcijo
med raziskovalci in uporabniki.
-	Dnevnik. Pisanje raziskovalnega dnevnika
je osnovna "tehnika". V dnevnik ne zapisuje-
mo le zunanjih dogodkov, ampak tudi svoje
doživljanje in doživljanje sodelujočih in svoje
razmišljanje ter razmišljanje drugih (konceptu-
alizacije, razlage, laične teorije, interpretacije).
Priporočljivo je, da več sodelujočih piše svoje
osebne dnevnike, tako da lahko ob sekvenčnih
analizah primerjajo svoje opažanje in doživl-
janje posameznih dogodkov.
-	Anekdotska tehnika. Zapisovanje dogod-
kov, zanimivih interakcij in drugih opažanj in
doživetij je v okviru akcijskega raziskovanja
pomembna in nikakor ne postranska tehnika.
Posebni tehniki v okviru anekdotske tehnike
sta tehnika kritičnih dogodkov in tehnika
stalnega primerjanja. Ti tehnike ne vključujeta
le popisovanja dogodkov, ampak že tudi obde-
lavo teh popisov vse do koncpetualizacije in
oblikovanja teoretskih modelov.
-	Tehnika kritičnih dogodkov (Flanagan
1954). Ta tehnika zahteva, da se deflnira kri-
tični dogodek, nato pa opiše vrsta takih do-
godkov. Kritični dogodki so dogodki, ki lahko
pomembno vplivajo na nadaljni potek interak-
cije in na doseganje ciljev delovanja ali dogod-
ki, ki jih akterji označijo kot problematične.
Opise teh dogodkov klasificiramo po nasled-
njem postopku. Najprej razpravljamo o podob-
nostih in razlikah med njimi, nato pa jih
poskusno razvrstimo glede na različne ravni
abstraktnosti ali po kakšnih drugih kriterijih.
V neki raziskavi so na ta način "destilirali"
vzgojna načela, ki jih dejansko uveljavljajo
vzgojitelji pri delu z otroki.
-	Tehnika stalnega primerjanja dogodkov
(Glaser, Strauss 1976). Pri tej tehniki gre v
13
BLAZ MESEC
bistvu za stopnje v procesu, ki naj pripelje k
teoretskim konceptom. Osnovno gradivo ses-
tavljajo opisi posameznih dogodkov ali pri-
merov. Te dogodke najprej poskusno klasifici-
ramo v nekaj kategorij, nato pa vsak dogodek
primerjamo z vsakim drugim in zapišemo vtise
o podobnostih in razlikah. Dodamo nove kate-
gorije, če prve ne zadoščajo. Tako ustvarimo
čimveč kategorij, ki jih neprestano primerja-
mo, dokler ne dosežemo "teoretske nasičeno-
sti", ko ni mogoče več tvoriti novih kategorij.
Nato opišemo kategorije in iz teh opisov izve-
demo hipoteze za nadaljnje preverjanje.
-	Simulacija. Tehnike simulacije vključujejo
različne simulacijske igre, igre, s katerimi se v
manjšem merilu ponazarjajo družbeni procesi,
delovanje organizacij in realne interakcije, da
bi jih laže proučevali. Hkrati so simulacijske
igre učinkovita tehnika učenja in usposablja-
nja. Od igre vlog se razlikujejo zlasti po tem,
da se v njihovem okviru ne igrajo le posa-
mezne vloge, ampak se ponazori celostni si-
stem vlog, na primer celotna ustanova, druž-
beni subsistem, država ali mednarodna skup-
nost. Posebna tehnika je računalniška simu-
lacija, ki omogoča sistematično spreminjanje
značilnosti sistema in preskušanje njegovega
delovanja pod različnimi predpostavkami.
-	Uporaba videa. Video omogoča, da aktu-
alno dogajanje posnamemo, potem pa posnet-
ke predvajamo, tako da jih lahko komentirajo
sami udeleženci. Tako pridemo do zanesljive-
ga gradiva dveh vrst: do zapisa dogajanja na
videu in do različnih opisov tega dogajanja,
opisov, ki odražajo različna doživljanja in živ-
ljenjsko situacijo akterjev. Poleg tega lahko
akterji te opise primerjajo in komentirajo.
-	Dramatska uprizarjanja. Medtem ko je
pri simulaciji poudarek bolj na "mehanskih"
vidikih delovanja sistema (pretok informacij,
ovire pri komuniciranju, kopičenje primerov
ipd.) se pri različnih dramatskih uprizarjanjih
bolj poudarijo ekspresivni vidiki, izražanje čus-
tev, konflikti ipd. Tu nas ne zanima toliko ka-
tartična in terapevtska funkcija teh uprizarjanj
kot raziskovalna funkcija: omogočajo nam od-
kriti značilnosti doživljanja različnih akterjev.
Še enkrat poudarimo, da to niso kakšne
posebne tehnike akcijskega raziskovanja, am-
pak spadajo v splošni metodološki arzenal v
družbenih vedah, so pa posebej primerne za
uporabo v okviru akcijskega raziskovanja.
PROCEDIRALM MODELI
Prav na kratko bomo povzeli dva taka
modela.
a. Proceduralni model B. Cunninghama
(1976). Po tem modelu poteka akcijsko razis-
kovanje v treh sekvencah (fazah): faza razvoja
skupine, faza raziskovanja in faza akcije. V
fazi razvoja skupine pridejo raziskovalci v stik
z organizacijo in vstopijo vanjo, oblikuje se
akcijskoraziskovalna skupina, oblikujejo se cilji
te skupine, skupina se usposobi za razisko-
vanje in delovanje, na koncu te faze pa se
sklene raziskovalna pogodba. Po Cunningha-
mu lahko kdorkoli v organizaciji začne akcij-
skoraziskovalni proces, toda če hoče, da bo pri
tem uspešen, mora biti osebno zainteresiran za
raziskovanje procesov v organizaciji in za nji-
hovo spreminjanje. Zato je lahko pobudnik za
tako raziskovanje član organizacije, ki se iden-
tificira s problemi in razpoloženji zaposlenih,
nezadovoljna skupina, posameznik, vodstvo
samo ali zunanji svetovalec. V vsakem primeru
pa mora vodstvo podpreti projekt. To je nujni
pogoj za nadaljevanje dela. Preden se nada-
ljuje delo, je treba dobiti tudi podporo drugih
članov organizacije, ki so zainteresirani za
rešitev problema in za razvoj. V organizaciji
morajo obstojati posamezniki ali skupine, ki so
se pripravljeni aktivno angažirati pri spremi-
njanju. Če te zavzetosti ni, položaj ni zrel za
delovanje in problem, ki so ga navedli, morda
sploh ni pomemben. (To se povsem sklada z
našim pojmovanjem akcijskoraziskovalnega
odnosa).
V idealnem primeru bodo akcijskorazisko-
valno skupino sestavljali vsi listi člani orga-
nizacije, ki so na takem položaju, da lahko
pobudijo akcijo, in vsi, ki so dolžni izvajati pre-
dlagane ukrepe. Vendar je članstvo v skupini
prostovoljno, zato je treba prej preskusiti pri-
pravljenost posameznikov za sodelovanje, njim
pa, ki se odločijo sodelovati, pojasniti me-
todologijo in načela akcijskega raziskovanja.
Začetno obdobje v razvoju skupine je na-
menjeno oblikovanju ciljev projekta, pri čemer
je treba zagotoviti vsestransko obravnavanje
vseh stališč in konsenzualno definiranje ciljev
14
MODEL AKCIJSKEGA RAZISKOVANJA
skupine. Cunningham poudarja, da je bolje, da
skupina sploh ne definira ciljev, kot da jih ne
definira ustrezno. Zato dodaja osnovna pravila
za definiranje ciljev: fleksibilnost, pomemb-
nost, dosegljivost, legitimnost. Skupina mora
nekaj časa posvetiti usposabljanju za koopera-
tivno in učinkovito raziskovanje in praktično
delovanje. Da bi v skupini dosegli primerno
raven kooperativnosti, naj bi spoštovali
naslednja načela: odprtost za spreminjanje
ustaljenih postopkov in izražanje kritičnih
mnenj, reflektiranje skupinskih procesov in
aktivnosti, eksperimentiranje z novimi vedenji
in lastno usposabljanje.
Sklepno dejanje prve faze je sklenitev do-
govora ali pogodbe o izvedbi akcijskorazisko-
valnega projekta in delu akcijskoraziskovalne
skupine. Pogodba se sklepa med najbolj odgo-
vornimi predstavniki naročnika in izvajalca;
potrditi jo mora najvišji organ v organizaciji.
Vsebuje naj določila o ciljih projekta in priča-
kovanjih od njega in o konkretnih pogojih iz-
vedbe projekta in dela skupine.
Cunningham poudarja, da proces razvoja
skupine ni nikdar končan, da pa pride trenu-
tek, ko se želi skupina lotiti raziskovanja.
Opredelitev problema je po njem najpomemb-
nejša faza v okviru raziskovalnih prizadevanj.
Pri opredelitvi problema je treba upoštevati
poglede vseh članov akcijskoraziskovalne sku-
pine na stanje v organizaciji. Probleme je treba
definirati operacionalno. Skupino je treba op-
ozoriti na različne vire in tehnike zbiranja in-
formacij, poleg tega pa je treba izdelati tudi
nove instrumente, ki ustrezajo specifičnostim
situacije. Podatke naj analizira skupina sama,
saj je to s skupinskodinamičnega vidika po-
membno opravilo. Zaradi soočenja s stvarnost-
jo pride do obrambnih reakcij. Svetovalec naj
bi poskrbel za ustvarjanje neogrožujočega
vzdušja in reflektiral skupinski proces. Ob
koncu te faze postavimo "akcijske hipoteze",
možne rešitve problemov organizacije in sred-
stva reševanja.
V fazi akcije uporabimo raziskovalne
rezultate, kar pomeni, da definiramo akcijo,
izdelamo načrt akcije in ga izvedemo (imple-
mentiramo). Po opravljeni raziskavi je nevar-
nost, da dobi skupina občutek, da je končala
delo; vendar pa je namen akcijskoraziskovalne
skupine praktično ukrepanje. V akcijski fazi
skupina določi cilje akcije, kot izhajajo iz razis-
kovalne faze. Cilji morajo biti definirani tako,
da mobilizirajo in motivirajo člane. Nato izde-
la konkreten, operacionaliziran načrt akcijskih
korakov. V fazi implementacije se ta načrt iz-
vede. Na koncu pa se akcijo evalvira. - V akcij-
ski raziskavi si tako slede ciklus načrtovanja,
izvedbe, evalvacije in raziskovanja, ponovnega
načrtovanja itn.
Cunninghamov model implicira pojmo-
vanje, po katerem je akcijsko raziskovanje
enotnost treh procesov: razvoja odnosov v
skupini, raziskovanja in praktičnega delovanja
(akcije). Te tri procese pojmuje, kot bi sestavl-
jali trdno zaporedje "razvoj skupine-razisko-
vanje-akcija"; bližje resnici pa je pojmovanje,
da se ti procesi, potem ko smo jih uvedli
sukcesivno, naprej odvijajo simultano.
b. Culbertov model ozavcščanja. Culbert
(1975: 87) svojega modela družbenega in or-
ganizacijskega spreminjanja ne predstavlja kot
model akcijskega raziskovanja, vendar ima vse
značilnosti akcijskoraziskovalnega pristopa, saj
združuje spoznavanje in praktično delovanje v
skupini. Model se je razvil na izkušnjah
družbeno-kritičnih gibanj v ZDA in spada bolj
med metode skupinskega svetovanja kot med
institucionalne intervencije. Ozaveščanje defi-
nira kot "proces, v katerem posamezniki - vča-
sih sami, navadno pa ob podpori skupine -
prepoznavajo konflikte med svojimi interesi in
pričakovanji sistema, formulirajo alternative,
ki zmanjšajo število in obseg kompromisov, ki
so jih prisiljeni sklepati, in delujejo v smeri
sprememb." Cilj tega procesa ozaveščanja je
formulirati alternative obstoječemu načinu
življenja v organizaciji ali družbenem sistemu.
Ob tem gre pri tem "dvigovanju zavesti" za
neke vrste "kadrovsko" usposabljanje (poli-
tična šola), saj pravi Culbert, da je pravi pro-
dukt ozaveščanja ta, da nato "mi" podpremo
akcije drugih, akcije, ki temelje na njihovih
lastnih zamislih o tem, kaj je treba spremeniti,
da bi izboljšali situacijo.
Model uokvirja dejavnost t. i. "suportivne
skupine", ki je ekvivalent akcijskoraziskovalne
skupine. Proces ima pet stopenj. Model določa
za vsako stopnjo njen namen ali prevladujočo
aktivnost, input v izrazih stanja ozaveščenosti.
15
BLAZ MESEC
veščine, potrebne za izvedbo dela in uresniči-	nosov s sistemom, člani opišejo izkušnje s
tev faznega cilja, vrsto skupinskega suporta in	sistemom in se ozavestijo o svojih domnevah v
output v izrazih razširjene zavesti. Prva stopnja	zvezi z odnosom do sistema. V četrti fazi for-
je definiranje problema, druga je posvečena	mulirajo alternative, ki bi izboljšale odnos s
odkrivanju globljih struktur problema (razu-	sistemom, v zadnji, peti fazi pa naj bi člani
mevanje sebe in sistema) in izmišljanju alter-	skupine navezali stike s tistimi ljudmi v siste-
nativnih rešitev na divergenten način, da bi mu, s katerimi imajo problematične odnose, in
postala jasnejša zavest članovo lastnih težnjah, tudi njim pomagali, da bi uvideli neskladja
V tretji fazi, ki je namenjena razumevanju od- med cilji sistema in dejanskim dogajanjem.
Literatura:
R. L. Ackoff (1966), Načrt sociološke raziskave (Tlie design of social researcli). Univerza v Ljubljani, Filozofska fa-
kulteta.
S. A. CuLBERT (1975), Consciousness-raising: A fivc stage model for social and organizational change. V: C.L.
Cooper, Theories of group processes. London: Wiley.
B. CuNNtNCtUM (1976), Action researcli: Tovvard a procedural model. Human relations 29, 3; 215-238.
J. C. Fi^NACAN (1954), The crilical incident tecliniciue. Psjch^logical Bulletin, 51; 327-28.
B. G. Glaser, A. L. Strauss (1967), Th^ discoverj of grounded lheory: Strategles for Qualitalive research. Chicago:
Aldine Publ.
M. Lakin (1972), Interpersonal encoiinler: TJieorj andpraclice in sensitivitj training. New York: McGravv-IIill.
K. Lewin (1948), Resolving social conflict^: Selectedpapers on group djnamics. New York: Ilarper Brothers.
B. Mesec (1993), Akcijsko raziskovanje med socialnim inženirstvom in revolucionarnim aktivizmom. Socialno delo
32, št. 1-2.
N. Tos (1988), Metode družboslovnega raziskovanja. Ljubljana: DZS.
16
Sonja Borštnar
EVALVACIJSKA RAZISKOVANJA V SVETU IN
EVALVIRANJE PROGRAMOV
RAZVOJ EVALVACIJSKIII RAZISKOVANJ V SVETU
Število evalvacijskih raziskovanj v zahodno-
evropskih državah in Severni Ameriki je priče-
lo v šestdesetih in sedemdesetih letih blisko-
vito naraščati. Čeprav so obstajali številni do-
kazi o omejenemu pomenu in uporabnosti ter
majhnemu vplivu na odločitve, je pomen eval-
vacije kot sredstva za ocenjevanje vrednosti in
učinkov programov neprestano naraščal.
Z razvojem evalvacijskih raziskovanj je bilo
nekaj dilem odpravljenih, še vedno pa so rele-
vantna naslednja vprašanja:
-	Odnos do znanosti, politike in etike.
Kakšna je vloga evalvacije v političnem proce-
su? Ali naj bi z evalvacijo samo informirali ali
tudi poskušali vplivati na politične odločitve?
-	Odnos do metod in tehnik. Zakaj so eval-
vacije tako neučinkovite pri ocenjevanju vlad-
nih programov? Ali je eksperimentalni pristop
primeren za preučevanje celotne družbe?
Katera so osnovna izhodišča pri oblikovanju
modelov in kako naj bodo oblikovani rezul-
tati?
-	Odnos do konflikta racionalnosti. Številni
znanstveniki so pričeli postavljati vprašanja o
tem, koliko je politični in administrativni
sistem sposoben uporabljati informacije eval-
vacijskih raziskovanj. Razlike v načelih in
pravilih, ki vladajo na področju znanosti in
politike, onemogočajo aktivno uporabo evalva-
cijskih rezultatov.
-	Odnos do razširjanja evalvacijskih rezul-
tatov. Majhna uporabnost evalvacije je usmeri-
la pozornost na razširjanje evalvacijskih razul-
tatov. Uveljavilo se je prepričanje, da je treba
evalvacijska raziskovanja prilagoditi različnim
političnim ravnem in uporabnikom.
ZAK\J so EVALVACIJSKA RAZISKOVANJA POSTAU TAKO
USPEŠNA, ČEPRAV SO BILA DELEŽNA ŠTEVILNIH KRITIK?
V zgodnih 60-tih letih je bila pozornost za-
hodnoevropskih držav in ZDA usmerjena k
institucionalizaciji političnega načrtovanja,
programskemu financiranju, optimalizaciji
operacionalnega raziskovanja in racionalnemu
izboru modelov za koordinacijo aktivnosti.
Evalvacija naj bi temeljila na tehničnem zna-
nju, informirala naj bi o doseganju ciljev, zago-
tavljala naj bi podatke o uspešnosti uvajanja
inovacij, prispevala naj bi k racionalnejši po-
razdelitvi sredstev.
Medtem ko so se zgodnji modeli načrto-
vanja izkazali za zgrešene, deloma zaradi svoje
nepraktičnosti in tehnične zapletenosti, je
evalvacija prešla od ozkega eksperimentalnega
testiranja rezultatov h kreativnim, široko pre-
skušenim pristopom in je postopoma postajala
vse pomembnejša in nepogrešljivejša.
Za tiste, ki so odgovorni za določene pro-
grame, imajo evalvacijska raziskovanja nekaj
pomembnih značilnosti:
-	lahko so pomembno sredstvo pri sprem-
ljanju izvajanja programa in njegovih učinkov;
spoznanja je mogoče uporabiti pri sprejemanju
odločitev, porazdelitvi sredstev itn.;
-	uporabiti jih je mogoče za nadzorovanje
delovanja organizacij;
-	prav tako pa lahko pomenijo instrument
prepričevanja pri pridobivanju podpore za do-
ločen program v javnosti in parlamentu.
EVALVACIJSKI MODEL!
Velikansko število potencialnih namenov,
tehnik, konceptov, akterjev in instituciona-
liziranih oblik je pripeljalo k heterogenosti
evalvacijskega raziskovanja.
17
SONJA BORŠTNAR
Osnovna predpostavka večine evalvacijskih
modelov je, da je za kreiranje, izvedbo in eval-
vacijo programov potrebna baza podatkov.
Proces načrtovanja mora izhajati iz določenega
teoretičnega znanja, na podlagi katerega se
odločimo za model intervencije. Model mora
biti seveda v odnosu do pred tem ugotovljenih
potreb.
V preteklosti so se pojavili številni pristopi,
vendar bomo v nadaljevanju prikazali le neka-
tere, ki jih uporabljajo evalvatorji. Te različne
strategije lahko strnemo v tri skupine, ki so si
razvojno sledile tako, kot so navedene spodaj:
-	ciljno usmerjeni modeli,
-	uporaba eksperimentalnega raziskovanja
za evalvacijske namene kot poskus ugotavljan-
ja kavzalnosti problemov,
-	alternativni raziskovalni modeli.
CIU^O USMRKJEM MODELI
Kljub razlikam v definicijah je skupna
značilnost teh modelov prizadevanje, da bi iz-
merili, v kakšnem obsegu program uresničuje
določene cilje. Evalvator mora torej ugotoviti,
kakšni so cilji, in izločiti specifične učinke, ki
jih je povzročila določena aktivnost.
S konceptualizacijo ciljev so povezani ne-
kateri relevantni problemi: identifikacija in
ocenjevanje ciljev, dejstvo, da obstajajo številni
cilji, vprašanje, čigave cilje naj bi predstavili,
spremenljivost ciljev itn.
Eden od osnovnih problemov je tudi čas.
Program, ki naj bi ga evalvirali, poteka v do-
ločenem časovnem obdobju; če je to časovno
obdobje daljše, lahko pride do določenih spre-
memb idej, teorij in predpostavk, na katerih
program temelji. Niz vnaprej postavljenih ci-
ljev pomeni omalovaževanje potencialnih spre-
memb.
Poleg tega pa nekatere družbeno-ekonom-
ske situacije ne dopuščajo jasne specifikacije
ciljev. Pogosto je zato bolje, da delujemo na
osnovi nekoliko manj jasno definiranih ali celo
protislovnih ciljev, pozneje, ko postanejo pro-
blemi jasnejši, pa cilje prilagodimo situaciji.
Eksplicitno postavljeni cilji v veliko situacijah
pripeljejo do nepotrebnih konfliktov in po-
vzročajo rigidno vedenje. Da bi se izognili
nekaterim problemom ciljno usmerjenih mo-
delov, je Wholey, strokovnjak nekdanjega
Department of Health, Education and Wel-
fare, predlagal uporabo preevalvacije, s katero
ocenimo, ali in na kakšen način je mogoče
evalvirati program. Čeprav je preevalvacija
pomenila določen napredek, so nekateri pro-
blemi še vedno ostali nerazrešeni.
UPORABA EKSPERIMENTALNEGA RAZISKOVANJA ZA
EVALVACIJSKE NAMENE
Eksperimentalno raziskovanje kot poglavit-
na evalvacijska strategija je doseglo vrhunec v
začetku sedemdesetih let. Tako kot pri ciljno
usmerjenih modelih tudi v tem primeru evalva-
torji zahtevajo jasno definirane cilje, uspešnost
programa pa se določa z merjenjem doseganja
ciljev. Osnovne zahteve teh modelov so:
namen in cilji programa morajo biti jasno in
natančno definirani, nadzorovati je treba oko-
lje oziroma situacijo, v kateri izvajamo določen
program, prav tako so potrebne uniformna
obravnava in nespremenjene komponente.
Poglavitni pomanjkljivosti eksperimental-
nega raziskovanja za evalvacijske namene pa
sta, da je program običajno kompleksna, dina-
mična celota in da povzroča definiranje njego-
vih elementov velike probleme. Program lahko
vsebuje številne cilje, ki se jih pogosto ne da
kvantificirati.
ALTERNATIVNI RAZISKOVALNI MODELI
Problemi in omejitve klasičnih pristopov so
bili osnova za pojavljanje alternativnih evalva-
cijskih modelov. Alternativni pristopi želijo
združiti različne izkušnje in potrebe ter upo-
števati strukturalne značilnosti problemov.
Združiti želijo različne cilje, uporabiti različne
vire informacij, izkušnje praktikov itn.
NEKATERI VIDIKI IZVAJANJA EVALVACIJE
V javni administraciji zahodnoevropskih
držav in ZDA obstajajo v zvezi z evalviranjem
tri zelo razširjena stališča:
-	evalviranje je nujno,
-	evalviranje je težavno,
-	evalviranje se zelo redko uporablja.
Redno spremljanje programov zahtevajo
zlasti davkoplačevalci, analitiki, eksperti za
proračun. Politiki in managerji navadno niso
bili zainteresirani za evalviranje preteklih in
18
EVALVACIJSKA RAZISKOVANJA V SVETU IN EVALVIRANJE PROGRAMOV
tekočih aktivnosti, saj bi raziskovanje lahko
razkrilo pomanjkljivosti njihovih odločitev. V
zadnjih letih, ko se je poudarek v javnem
financiranju premaknil od pridobivanja dodat-
nih sredstev k razporeditvi in celo prerazpore-
ditvi sredstev, varčevanju, krčenju programov,
povečanju produktivnosti in privatizaciji, po-
trebo po evalviranju programov vse bolj obču-
tijo tudi politiki in managerji.
Evalviranje je zares zahtevno. Izdelanih je
bilo veliko modelov in številni so se izkazali za
neuspešne, prav tako pa je bilo jalovo tudi is-
kanje splošnega modela. Mnoge tehnike in
metode so pretežke in zahtevajo preveč časa,
da bi jih uporabljali praktiki.
Poleg tega, da se evalviranje le redko upo-
rablja, pa politiki pogosto trdijo, da rezultati
evalvacij niso uporabni.
KAJ JE EVALVACIJA?
Ker želimo identificirati samo nekatere
poglavitne vidike, bomo izvajanje evalvacije
razumeli kot ugotavljanje in ocenjevanje, kako
aktivnost, program ali institucija realizira, ozi-
roma, kako je realizirala svoje cilje. Ta defi-
nicija razlikuje tri vidike izvajanja evalvacije:
-	cilj, predmet,
-	časovne perspektive,
-	kriteriji.
Obstajajo še številni drugi vidiki izvajanja
evalvacije, ki jih je treba upoštevati.
Zelo se razlikujejo med seboj pričakovanja
o izvajanju evalvacije: vodstva institucij priča-
kujejo, da bo evalvacija integralni del nadzor-
nega sistema. Njihov primarni interes je njena
uporabnost za notranje načrtovanje, nadzor in
odločanje. S širšega družbenega stališča naj bi
evalvacija nudila odgovore na vprašanje o tem,
ali deluje odgovorno in v skladu s pravili in
regulacijami. Z znanstvene perspektive pa je
izvajanje evalvacije način, kako priti do novih
spoznanj o posameznih aktivnostih, njihovih
učinkih, postopkih itn.
Naslednji pomemben vidik je položaj eval-
vatorja. Zunanja in notranja evalvacija imata
navadno povsem različne cilje.
Osnovni motiv za izvedbo evalvacije je pri-
čakovanje, da bodo rezultati prispevali k us-
pešnosti in učinkovitosti nekaterih aktivnosti.
Brez evalviranja programsko financiranje in
načrtovanje nimata pomena. Obstajajo številni
razlogi za izvajanje evalvacij, toda v praksi so
pogosto nejasni. Najprej moramo ugotoviti,
kdo so uporabniki evalvacij in kaj pričakujejo
od določene analize. Notranji uporabniki po-
trebujejo podatke za nadzorovanje sistema.
Zunanji uporabniki želijo informacije, da bi se
lahko odločili, ali je treba intervenirati v do-
ločen sistem ali ne. Politiki in finančniki po-
trebujejo podatke o stopnji zadovoljenosti
socialnih potreb in potrebnih finančnih sredst-
vih za določene aktivnosti. Davkoplačevalci
želijo zvedeti, kako je potrošen njihov denar,
itn. Seveda so interesi notranjih in zunanjih
uporabnikov pogosto konfliktni.
Ko se odločamo o evalvacijskem modelu,
mora biti vloga uporabnikov povsem jasna.
Če evalvacijski rezultati ne vplivajo na bo-
doče ravnanje, nimajo nebene vrednosti.
NAMEN EVALVIRANJA
Glede na namen evalviranja lahko razli-
kujemo dve vrsti evalvacijskih podatkov, in
sicer:
-	podatke za spremljanje aktivnosti ali pro-
grama, in
-	evalvacijske rezultate, ki jih potrebujemo
za strateške namene. Odločitev o izbiri me-
tode mora voditi potreba po informacijah.
Ncislednja uporabna kategorizacija name-
nov evalviranja je:
-	supervizija,
-	validnost,
-	inovativnost.
Če je namen supervizija institucije ali pro-
grama, potem želimo ugotoviti skladnost delo-
vanja institucije s pravili, postavljenimi cilji itn.
Kadar je namen validnost, ugotavljamo racio-
nalnost programa in proučujemo hipoteze
vzročno-posledičnih odnosov. Kadar je motiv
inovacija, pa pričakujemo nove ideje, ki te-
meljijo na evalvaciji.
Ker lahko evalvacije strežejo različnim
namenom, je izredno pomembno, da je eval-
vator natančno informiran o namenu evalvacij-
skega raziskovanja.
19
SONJA BORŠTNAR
KDO EVALVIRA
V literaturi o evalvaciji obstajajo številni
odgovori na to vprašanje. Avtorji se v glavnem
strinjajo, da bi deskripcije in analize morali
opravljati eksperti, ne strinjajo pa se vedno o
vrsti ekspertov. V tem kontekstu se nam zdi
zelo primerno Arvidsonovo (1986) razliko-
vanje med tremi vrstami ekspertov:
-	V prvo vrsto uvršča eksperte za statis-
tične metode, sociologe, ekonomiste itn. Ti so
nepogrešljivi pri ustvarjanju sistemov zbiranja
podatkov, poročil, finančnih izračunov itn.
-	Drugi tip predstavljajo tisti, ki se ukvarja-
jo z določeno aktivnostjo. Če je zunanja eval-
vacija morda nujna, da bi izvedli relevantne
spremembe v posameznih programih, in če so
eksperti za metodologijo morda nujni tudi v
nekaterih primerih notranje evalvacije, pa je
Arvidsonovo stališče, da morajo glavni del
analiz in opisov izvesti ljudje, ki se ukvarjajo z
določeno aktivnostjo. Ti imajo namreč naj-
boljši vpogled v aktivnost, z njo pa se bodo uk-
varjali tudi potem, ko bodo študije končane.
-	V tretjo kategorijo pa uvršča uporabnike.
V nekaterih primerih jih predstavljajo politiki.
Ker pa interesi uporabnikov pogosto niso za-
dovoljivo predstavljeni, bi morali upoštevati
neposredna mnenja uporabnikov, ki bi jih ugo-
tovili z intervjuji, vprašalniki ali pa njihovo
aktivno udeležbo v evalvacijskih projektih.
PERSPEKTIVE EVALVACIJSKEGA RAZISKOVANJA
Naraščajoči ekonomski in finančni proble-
mi so povzročili, da poudarek evalvacijskega
raziskovanja ni več na rezultatih, temveč na
ocenjevanju potreb in izvedbe določenega pro-
grama in na izdelavi kvalitetnih nadzornih
postopkov.
Danes je evalvacija vse bolj integrirana v
administrativne postopke na številnih ravneh
in v številnih institucijah. V prihodnosti lahko
pričakujemo naraščanje števila institucij, ki
bodo potrebovale evalvacijska raziskovanja.
Splošno je sprejeto stališče o nujnosti raz-
ličnih evalvacijskih pristopov, vse bolj poznane
pa so tudi meje evalvacijskega raziskovanja.
Evalvacije vključujejo:
-	opis programa (procesna evalvacija).
-	analiziranje predpostavk programa in
njihov odnos do aktivnosti programa,
-	identificiranje učinkov programa (sumar-
na evalvacija),
-	primerjava alternativnih programov ali
sintetiziranje ugotovitev različnih evalvacij
(metaevalvacija).
Kontroverze glede uporabe metod, vloge
evalvacij, osnovnih principov, ki naj bi vodili
evalvacije, se bodo gotovo še nadaljevale.
Tudi v prihodnje bo treba dosegati kom-
promise med političnimi zahtevami po takoj-
šnjih in relevantnih evalvacijah ter potrebe po
neodvisnih, dolgoročnejših raziskovanjih.
EVALVACIJA SOCIALNIH PROGRAMOV
Pri evalvaciji novih programov je treba
upoštevati razliko med učinkovitostjo in
uspešnostjo. Z učinkovitostjo razumemo dose-
ganje visoke stopnje produktivnosti ali iz-
boljšanje razmerja med inputom in outputom.
Z merjenjem učinkovitosti ugotavljamo, koliko
posamezne storitve, ukrepi itn. po obsegu in
kvaliteti ustrezajo rabljenim sredstvom. S ter-
minom uspešnost pa poudarjamo nujnost, da
storitve, ukrepi itn. po svoji kvaliteti in dimen-
zijah zadovoljujejo obstoječe potrebe. Z
merjenjem uspešnosti ugotavljamo, ali imajo
storitve in ukrepi pričakovan vpliv na določene
kategorije prebivalstva, geografska področja
itn. Uspešnost tako ni odvisna samo od učin-
kovitosti in stroškov storitev in ukrepov, tem-
več tudi od distribucije in doseganja ciljev na
določenem področju.
Evalvacijo bi morali upoštevati v vseh fazah
načrtovanja določenega programa in ne le po
tem, ko smo program že izvedli. Vloga evalva-
torja v načrtovanju in organizacijskem procesu
je odvisna od modela načrtovanja.
Na področju socialnega varstva obstajajo
trije poglavitni modeli za načrtovanje progra-
mov:
-	Prvi zahteva vnaprej določene in fiksira-
ne cilje, temelji pa na predpostavki, da je treba
imeti že na začetku procesa načrtovanja vse
potrebne informacije. Evalvator ima pomem-
bno vlogo na začetku procesa načrtovanja, ko
je treba določiti cilje, in po izvedbi programa,
ko je treba oceniti realizacijo ciljev. Zbiranje
20
EVALVACIJSKA RAZISKOVANJA V SVETU IN EVALVIRANJE PROGRAMOV
in vrednotenje podatkov med izvajanjem pro-
grama je drugotnega pomena. Evalvacija se
opravi na koncu načrtovanega procesa na pod-
lagi natančnih tehničnih kriterijev.
-	Drugi model predpostavlja, da ni mogoče
poznati vseh potrebnih informacij o kakšnem
problemu. Kriteriji za akcijo temeljijo na krat-
koročnih intervencijah in hitrih odločitvah.
Evalvacija je takojšnja. V tem modelu zbiranje
informacij ni tako pomembno kot percepcija
najpomembnejših problemov, ki jih je treba
čim prej rešiti. Vloga evalvacije je v tem mode-
lu marginalna, kriteriji zanjo pa so pretežno
politični.
-	Tretji model ob poudarjenih dolgoročnih
ciljih dopušča tudi možnost prilagajanja pro-
blemom, ki se pojavijo v poznejših fazah. Po
tem modelu mora biti redno zbiranje informa-
cij zagotovljeno v vsaki fazi izvajanja progra-
ma, in sicer zato, da lahko sproti ugotavljamo,
ali je mogoče realizirati postavljene cilje, in da
lahko modificiramo cilje, če je to pomembno.
Evalvacija bi morala biti sestavni del pro-
grama ali vsebovana v vsaki fazi načrtovanja in
izgrajevanja programa ali projekta.
SAMOVREDNOTENJE PROJEKTA OZIROMA
PROGRAMA
Samovrednotenje je poskus, pojasniti glav-
ne cilje projekta ter identificirati in oceniti
poglavitne probleme pri njihovi realizaciji
(Rgom, Whitting 1987).
Razlogi za samovrednotenje so številni:
redna poročila o delu financerjem, poročila
projektnega osebja vodstvu projekta, informi-
ranje uporabnikov, potencialnih uporabnikov
in javnosti. Toda njegova najpomembnejša
funkcija je, da prispeva k vodenju in razvoju
projekta. Z rednim vrednotenjem lahko iz-
boljšamo kratkoročno in dolgoročno načrto-
vanje, ocenjujemo organizacijo itn. Prispeva
lahko k učinkovitejši porazdelitvi sredstev in
inovativnosti.
Pri evalvaciji projekta (programa) lahko
razlikujemo več faz:
-	Kontekstualna evalvacija: treba je identi-
ficirati probleme, h katerim je program usmer-
jen. Pojasniti je treba, v kakšnem odnosu do
problemov so kratkoročni in dolgoročni cilji.
-	Evalvacija rezultatov: ta faza obsega nad-
zorovanje načrtovanih in nenačrtovanih rezul-
tatov aktivnosti projekta in oceno doseženih
ciljev.
-	Evalvacija procesa: v tej fazi nadzorujemo
potek aktivnosti projekta in identificiramo po-
glavitne probleme pri doseganju boljših rezul-
tatov. Ugotoviti želimo, kako poteka notranje
vodenje projekta, koliko ljudi se ukvarja s pro-
jektom in kakšna je njihova strokovna izobraz-
ba, kakšen je sistem odločanja, odnos med
financerji itn.
-	Evalvacija strategije: samoevalvacija obse-
ga tudi celotno strategijo projekta. Ponovno je
treba oceniti razumevanje problemov, ki jih
želimo razrešiti s projektom, ter oceniti krat-
koročne in dolgoročne cilje. Evalvacija strate-
gije je izredno pomembna, kadar izvajamo
projekt v hitro spreminjajočem se okolju.
Učinkovitost projekta je morda odvisna ravno
od rednega ponovnega ocenjevanja.
Pri samovrednotenju projekta lahko upo-
rabimo kvalitativne in kvantitativne podatke.
Osnovne statistične podatke lahko zbere-
mo s pomočjo obstoječih statističnih virov.
Projektno osebje pri raziskavi lahko uporablja
vprašalnike, intervjuje, metode opazovanja.
Pri kontekstualni evalvaciji potrebujemo
informacije o socialnih in ekonomskih razme-
rah ciljne populacije, ki jih zbiramo s pomočjo
preverjenih metod. Pri evalvaciji rezultatov
potrebujemo informacije o uporabi možnosti,
ki jih projekt nudi ciljni populaciji (število
uporabnikov, trajanje njihovega kontakta s
projektom, spol, starost, poklic itn.). Pri eval-
vaciji procesa lahko uporabljamo podatke o
načinu odločanja v projektu, in sicer zato, da
pojasnimo pomanjkljivosti pri vodenju projek-
ta, ki zmanjšujejo njegovo uspešnost.
NEKATERA KIJUČNA VPRAŠANJA PRI GRADITVI
SISTEMA SAMOVREDNOTENJA
Samovrednotenje je usmerjeno k nekaj
tesno povezanim sklopom, to pa so:
-	definicija problema,
-	prioritete, vrednote in cilji,
-	aktivnosti projekta,
-	organizacija in sredstva,
-	izvedba.
21
SONJA BORŠTNAR
-	rezultati,
-	sintetiziranje izkušenj,
-	povratna sporočila.
DEFIMCIJA PROBLEMA
Projekt mora identificirati problem, s ka-
terim se spoprijema, in analizirati vzroke za
njegov nastanek. V tej fazi nastajajo vprašanja
o ustreznosti konceptualizacije problema, o
vzrokih za nastanek problema, vprašanje, ali
smo imeli pri definiranju problema ustrezne
podatke, in vprašanje o osnovnih razlogih za
projektni pristop.
PRIORITETE, VREDNOTE, ClIJI
Projekt mora pojasniti in specificirati svoje
cilje in vrednote. Odgovoriti je treba na nas-
lednja vprašanja:
-	Ali so cilji projekta dovolj jasni in speci-
ficirani, da dopuščajo ustvarjanje programa in
njegovo izvajanje?
-	Ali ima projekt jasen koncept ciljev?
-	Ali so cilji merljivi?
-	Ali obstaja prioriteta pri uresničevanju
ciljev?
-	Katera je ciljna populacija?
-	Kakšna je časovna skala pri realizaciji
posameznih ciljev?
-	Ali je povezava med definicijo problema,
namenom in cilji jasna in logična?
AKTIVNOST PROJEKTA
Projekt mora redno zbirati podatke o svo-
jih aktivnostih in razvoju:
-	Ali smo uporabili take metode dela, da
nam omogočajo doseganje postavljenih ciljev?
-	Ali uporabljene metode ustrezajo proble-
mu, potrebam in ciljem projekta?
-	Kakšne so aktivnosti projekta?
-	Koliko uporabnikov je v stiku s projek-
tom?
-	Katere informacije o uporabnikih je
treba še zbirati in analizirati?
ORGANIZACIJA IN SREDSTVA
-	Ali je projekt izvedljiv v danih ekonom-
skih in političnih razmerah?
-	Ali je mogoče pravočasno doseči postav-
ljene cilje?
-	Ali so načrtovane naloge organizacijsko
izvedljive?
-	Ali je odgovornost za izvedbo projekta
jasno definirana?
-	Ali razpoložljiva sredstva omogočajo iz-
vedbo začrtanega delovnega programa in reali-
zacijo postavljenih ciljev?
REZULTATI
Postaviti je treba kriterije, ki omogočajo
merjenje rezultatov projekta, S tem v zvezi se
postavljata naslednji vprašanji:
-	Kako meriti rezultate projekta?
-	Ali so indikatorji za merjenje rezultatov
logično izpeljani iz posameznih ciljev?
SINTETIZIRANJE IZKUŠENJ IN POVRATNA SPOROČILA
V projektu je treba določiti postopek za
učenje iz izkušenj, pomanjkljivosti in težav, s
katerimi se je soočil,
-	Ali so se v času, ko je projekt potekal,
potrebe spremenile?
-	Ali je projekt preskusil cilje s stališča
novih potreb?
-	Ali je projekt dovolj fleksibilen, da odgo-
varja na spremembe s stališča novih izkušenj?
-	Kateri procesi v projektu zagotavljajo, da
bodo rezultati evalvacije upoštevani pri na-
daljnjem načrtovanju projekta?
-	Na kakšen način posredovati rezultate
financerjem in drugim projektom, kijih ta pro-
blematika morda zanima?
-	Kakšna poročila, članki itn, so načrtovani
za predstavitev problemov, ki izhajajo iz eval-
vacije?
22
EVALVACIJSKA RAZISKOVANJA V SVETU IN EVALVIRANJE PROGRAMOV
Literatura:
A. Likierman (1982), Management Informations for Ministers: The Minis System in the Department of the Environ-
ment. Public Administration, vol. 60; 127-142.
D. Katz, R. L. Kahn (1987), The Social Psychology of Organizations. New York.
G. Arvidson (1986), Performance Evaluation. V: Guidance, Control, and Evaluation in the Public Sector. Berlin in
New York; 625-642.
G. H. Heusern (1986), Assessing Evaluation Re.search. V: Guidance, Control and Evaluation in the Public Sector.
New York; 279-308.
G. J. Room, G. M. Whittinc (1987), The Evaluation of the European Programme to Combat Poverty. Gerona.
23
Nada Stropnik
EKONOMSKI VIDIKI PROSTOVOLJNEGA
SOCIALNEGA DELA
UVOD
Prostovoljno delo se razlikuje od drugih
oblik neplačanega družbeno pomembnega in
neobveznega dela po tem, da se v določeni
meri izvaja na organiziran način (Stafleu
1989). Razširjeno je mnenje, da prostovoljne
organizacije zmanjšujejo obremenitev javnih
virov sredstev za socialne dejavnosti, ker so
storitve prostovoljnega sektorja cenejše. Toda
te predpostavke o cenovni prednosti so poe-
nostavljene in v nekem smislu tudi netočne.
Prepričanje, da ima prostovoljni sektor pre-
cejšnje pozitivne ekonomske učinke, je med
drugim očitno iz dejstva, da so v številnih drža-
vah brez tradicije na področju prostovoljnega
dela začeli resneje obravnavati ta tip aktivnosti
šele s pojavom ekonomske krbe. Problemi v
zvezi z brezposelnostjo so izpostavili dve
vprašanji:
1.	Ali naj se brezposelne aktivira za oprav-
ljanje prostovoljnega dela?
2.	Ali je širitev prostovoljnega dela pri-
meren način za zmanjšanje pritiska na javne
vire, se pravi, za razbremenitev virov financi-
ranja socialnih storitev in njihovo preusmeri-
tev v druga pomembna področja socialnega
dela?
To je bil seveda enostranski ekonomski po-
gled na možnosti reševanja ekonomske krize
ali pa ublažitve njenih posledic. Socialni delav-
ci pa so ves čas poudarjali, da je treba v pri-
meru prostovoljnega dela upoštevati zlasti
njegove kvalitativne vidike, ne pa vztrajati pri
njem zaradi cenejših storitev.
EKONOMSKI POMEN PROSTOVOLJNEGA DELA
Ekonomski pomen prostovoljnega dela
lahko v grobem definiramo s prihranki javnih
sredstev zaradi opravljanja nekega dela brez
plačila. Vendar je težko dokazati, kolikšni so ti
prihranki. V ekonomski literaturi najdemo tri
različne postopke ocenjevanja vrednosti pro-
stovoljnega dela.
Po prvem pristopu se vrednost prosto-
voljnega dela ocenjuje na podlagi opravljenih
ur takšnega dela. Pri tem se soočamo s težavo
zaradi dejstva, da se le plačano delo statistično
spremlja in upošteva pri izračunu družbenega
proizvoda. Zato se moramo zanašati na ocene
števila opravljenih ur prostovoljnega dela^ in
njegove vrednosti. Pri tem je treba upoštevati
tako povprečno plačilo za delo kot tudi druge
neplačane stroške v zvezi z delom, ki bi nastali,
če bi ga opravljali profesionalci.
Drugi pristop poudarja oportunitetne stro-
ške časa, ki se ga namenja prostovoljnemu
delu, Oportunitetne stroške najpogosteje defi-
niramo kot nezasluženi denar, ker delo ni bilo
opravljeno kot plačano delo, ali pa kot vred-
nost izgubljenega prostega časa izvajalca dela.
Torej bi bilo treba pri analizi stroškov v zvezi s
prostovoljnim delom upoštevati tudi tisto,
čemur se je nekdo odpovedal, drugače ni moč
govoriti o optimalni alokaciji virov med for-
malnim in neformalnim sektorjem.
Kako pa lahko ocenimo oportunitetni stro-
šek? V primeru, da bi upoštevali plačilo za isto
delo, če bi bilo opravljeno kot plačano (t,j,, na
podlagi zaposlitve), bi bilo to enako prvemu
pristopu. Drugo skrajnost bi pomenila predpo-
stavka, da je oportunitetni strošek enak ničli.
Na Nizozemskem so npr. ocenili, da je obseg prostovoljnega dela enak 20% uradno registriranega profesionalnega dela.
25
NADA STROPNIK
To bi držalo le, če se prostovoljec ne bi od-
povedoval prostemu času in če se tako in tako
ne bi zaposlil ali kako drugača aktivno an-
gažiral. Najpogosteje bo oportunitetni strošek
nekje med obema ekstremoma (Knapp 1984).
Po mnenju T. J. Phillipsa (po Knapp 1984:
59) je pogosto zelo verjetno, da bomo precenili
vrednost oportunitetnega stroška prostovoljne
aktivnosti. To se bo npr. zgodilo v primeru, ko
se bo prostovoljno delo izvajalo z motivom pri-
dobivanja izkušenj, ki bodo olajšale zapo-
slovanje. Dokazano je, da iskalci zaposlitve
praviloma preferirajo delo, ki je v zvezi z nji-
hovo izobrazbo. Tako aktivnost lahko imamo
za investicijo v človeški vir, investicijo, ki bo v
bodoče omogočala višji zaslužek iz rednega
plačanega dela.
Drži pa tudi, da niso vsi prostovoljci zain-
teresirani za stalno zaposlitev. V tem primeru
je prostovoljno delo alternativa za prosti čas.
Gre za ljudi, ki vrednotijo prostovoljno delo
višje kot prosti čas, vsaj za nekaj ur tedensko.
Nekateri avtorji (npr. Pollak 1976: 132)
celo predpostavljajo, da lahko ima izvajanje
prostovoljnega dela za posameznika pozitiven
"neto učinek". Možno je, da nekdo v procesu
maksimiranja koristi ugotovi, da njegova korist
(užitek, ki ga najde v izvajanju neke aktivnosti
in/ali zadovoljstvo zaradi koristi, ki jih je
deležen uporabnik storitve) presega oportuni-
tetni strošek njegovega dela.
Tretja skupina avtorjev ima širši pristop k
vrednotenju prostovoljnega dela, ki se ga upo-
rablja pri primerjavi različnih organizacijskih
oblik storitev. Po njihovem mnenju je treba
poleg vidnih stroškov in prihrankov upoštevati
tudi količino in kakovost storitev ter njihovo
učinkovitost in dostopnost (distribucijo).
Ni mogoče govoriti o relativni stroškovni
prednosti posamezne organizacijske oblike, če
ne predpostavimo nespremenljivosti oziroma
enakosti ostalih pogojev. Predvsem morata biti
enaki količina in kakovost storitev. Če tega ni
mogoče zagotoviti, je treba čim bolje pojasniti
vpliv teh razlik. Pri ugotavljanju prednosti
kake organizacijske oblike nudenja storitev
moramo upoštevati tudi stopnjo specializacije,
značilnosti uporabnikov, cilje te organizacijske
oblike ipd.
STROŠEK PROSTOVOLJNEGA DELA
Vprašanje, ali spodbujati ponudbo prosto-
voljnega dela in drugih altruističnih dejavnosti
s plačilom, je že nekaj časa predmet polemik.
Samo prostovoljno delo materialno ni nagraje-
no, prostovoljcem se praviloma le nadomesti
stroške, ki so jih imeli z opravljanjem tega
dela.
V nekaterih državah so prostovoljci deležni
tudi posrednih koristi, npr. zavarovanja in
davčnih olajšav. Prostovoljci morajo biti sami
zavarovani, pa tudi za primer škode, ki jo lah-
ko povzročijo drugim osebam. Davčne olajšave
za prostovoljce pa se opravičuje s pozitivnim
učinkom njihovega dela za družbo v celoti.^
Čas, namenjen opravljanju prostovoljnega
dela, se lahko šteje tudi v pokojninsko dobo.
Na vse te in druge podobne načine se lahko
delno priznava vrednost dela in časa prosto-
voljcev in njihovo prizadevanje.
Poleg tega je smiselno organizirati tečaje za
usposabljanje prostovoljcev za določeno delo,
kot tudi njim namenjeno svetovalno službo, s
čimer se povečuje kakovost storitev, ki jih
nudijo.^ Nekatere vlade tudi subvencionirajo
prostovoljna združenja in centre, ki delujejo
kot posredniki med iskalci in ponudniki pro-
stovoljnega dela ter širijo informacije in sode-
lujejo pri novih prostovoljnih projektih na
lokalni ravni (Ministry of Welfare... 1988).
ZAKAJ JE PROSTOVOLJNI SEKTOR CENEJŠI?
Najbrž se bo ob tem vprašanju marsikdo
nasmehnil, saj se zdi, da je odgovor popolno-
ma jasen: ker prostovoljno delo ni plačano.
Pravzaprav bi bilo treba zastaviti vprašanje,
pod katerimi pogoji ima prostovoljni sektor
komparativne prednosti v primerjavi z javnimi
' Davčne olajšave je treba priznati tudi tistim posameznikom in podjetjem, ki dajejo prostovoljnim organizacijam različne
oblike materialne podpore, kot tudi podjetjem, ki spodbujajo prostovoljno delo in omogočajo svojim zaposlenim aktivno
udeležbo v njem.
^ Kun (1990) opozarja na možnost celo škodljivih posledic amaterizma, če se s prostovoljnim delom ponujajo storitve
nizke kakovosti.
26
EKONOMSKI VIDIKI PROSTOVOUNEGA SOCIALNEGA DELA
zavodi in profitnimi organizacijami. Ali pa:
"Koliko bi stalo, če bi vlada prevzela celotno
odgovornost za zagotavljanje določenih stori-
tev, ter kakšen je učinek prostovoljnega statu-
sa izvajalca na njegove stroške?" (IIatch,
Macroft1979: 399).
Dejansko razpolagamo z zelo malo podatki
o relativnih prednostih različnih sektorjev.
Hatch in Mocroft (1979) ugotavljata, da so
primerjave stroškov prostovoljnih in javnih
izvajalcev v Veliki Britaniji ob koncu 70-tih let
le v manjši meri podprle trditev, da so prosto-
voljne organizacije veliko cenejše kot javne.
Številni avtorji (npr. Knapp 1984; IIatch,
Mocroft 1979) opozarjajo na past, ki lahko
zmanjša validnost primerjav stroškov storitev,
ki jih izvajajo različni sektorji. Pogosto se
stroški izražajo kot ekvivalent plačila uporab-
nikov ali dobrodelnih prispevkov, ne pa v de-
janski bruto višini. Stroške je treba pojmovati
kot vsoto vseh izdatkov v ta namen, ne glede
na vire sredstev za njihovo financiranje.
Pri primerjavi stroškov različnih sektorjev
je treba karseda zagotoviti primerljivost stori-
tev. To pomeni, da lahko upoštevamo le izva-
jalce, ki zagotavljajo podobne storitve na
podoben način. Toda, kot poudarjata IIatch in
Mocroft (1979), napačno bi bilo izključiti iz
analize vse ostale primere, ko je prostovoljno
delo alternativa za javno službo in ko ta dva
sektorja zadovoljujeta podobne potrebe, če-
prav na precej različna načina.
Značilnosti uporabnikov definirajo storitve,
ki jih izvajajo posamezni izvajalci. Knapp
(1984) je analiziral podatke, ki kažejo po-
membne medsektorske razlike v aktivnostih, ki
jih posamezni sektorji izvajajo za svoje upo-
rabnike. Če so storitve namenjene populaciji z
več socialnim problemi, kar velja večinoma za
javne zavode, bodo stroški višji.
Pri primerjavi stroškov različnih oblik insti-
tucionalne nege je treba pojasniti vpliv lokacije
in zasedenosti (izkoriščenosti) zmogljivosti.
Lokalna vlada je namreč marsikje z zakoni
obvezna ohraniti določeno število prostih mest
v javnih ustanovah, da bi jih lahko dala na raz-
polago v nujnih primerih.
Več je razlogov, zakaj lahko prostovoljne
organizacije nudijo cenejše storitve, npr. zara-
di
-	prostovoljcev kot neplačanega osebja,
-	nižjega razmerja med številom zaposlenih
in številom uporabnikov,^
-	neplačanega nadurnega dela,
-	več tehničnega dela, ki ga opravi negoval-
no osebje,
-	manj birokracije, t.j., nižjih administrativ-
nih stroškov (to je lahko posledica manjšega
števila nadrejenih ali pa različne vloge javnih
in prostovoljnih izvajalcev; gre za dejstvo, da
morajo lokalne oblasti zagotoviti spremljajoče
storitve tudi za prostovljne organizacije, da
morajo nadzirati njihovo delo ter razvijati
učinkovite poti za komuniciranje in koordi-
nacijo),
-	večje poslovodne učinkovitosti (poslo-
vodno osebje monopolnega javnega zavoda
pogreša motivacijo in konkurenco),
-večjega osebnega prizadevanja osebja
(zaradi večje motivacije)^ itd. (Knapp 1984;
IIatch, Mocroft 1979).
Nekatera od navedenih dejstev prispevajo
k cenovni prednosti prostovoljnega sektorja
celo takrat, ko se najema plačano osebje.^
Tudi potem, ko upoštevamo razliko v
strošku dela, ki izhaja iz neplačanega prosto-
voljnega dela, se pogosto izkaže, da imajo pro-
stovoljne organizacije cenejšo delovno silo.
Vzrok za to so razlike v izobrazbeni ravni,
hierarhični organizaciji delovnih mest in v viši-
ni plač v javnem in prostovoljnem sektorju.
Zaradi pomanjkanja sredstev prostovoljne or-
ganizacije pogosto ne morejo slediti višini plač
v javnem sektorju. Poleg tega je manj verjetno,
da bo osebje, zaposleno v prostovoljnem sek-
torju, sindikalno ali kako drugače organizirano
v vztrajno in enakovredno pogajalsko stran
(Knapp 1984).
' Ne smemo spregledati, da lahko nižje razmerje med številom osebja in številom uporabnikov storitev pomeni nižjo kvali-
teto nege in zato slabši kontrolni učinek. Toda včasih je to razmerje odraz razlik v klienteli in v naravi nege.
^ Zaradi večje prizadevnosti je prostovoljno osebje pripravljeno delati dalj časa, bolj pridno in/ali za manj denarja kot
enako osebje v javni ustanovi (I Iatcu, Mocroft 1979).
' Obstajajo številne prostovoljne organizacije, v katerih prostovoljci ne sodelujejo pri samem izvajanju storitev, temveč so
člani upravnih teles ali pa se angažirajo pri pridobivanju sredstev.
27
NADA STROPNIK
Knapp (1984) je s stroškovno funkcijo testi-
ral dejavnike, za katere je predpostavljal, da
vplivajo na relativni strošek in relativne učinke
storitev, ki jih zagotavljajo različni sektorji.
Ugotovil je, da so dotedanje primerjave stroš-
kov bodisi neprimerno upoštevale dejavnike,
za katere je znano, da so v zvezi z razlikami v
stroških, ali pa so te razlike pojasnjevale le z
izobrazbo zaposlenih oziroma z razmerjem
med številom zaposlenih in številom uporabni-
kov storitev. Knapp pa poudarja, da obstajajo
tudi druge razlike, zaradi katerih je zelo po-
membno standardizirati podatke o stroških,
preden pritrdimo, da so storitve javnega sek-
torja. Vendar pa podatki kažejo, da cenovni
elementi, ki niso v zvezi z osebjem, le malo
prispevajo k celotni razliki v stroških (IIatch,
Mocroft 1979).
Kaže, da manjše prostovoljne enote zago-
tavljajo storitve ob nižjih stroških, in sicer
zato, ker so manj formalno organizirane in ker
so pogosto locirane v prostorih občinskih cen-
trov ali v cerkvenih prostorih (Knapp 1984). Za
nekatere ljudi predstavlja prostovoljno delo
način izražanja verskih prepričanj skozi delo,
ki je bolj ali manj stalnega značaja. Pogosto se
dogaja, da se prostovoljci s tako majhno or-
ganizacijo identificirajo.
Toda kaže, da je za prostovoljne enote
značilno naraščanje povprečnega stroška na
storitev pri večjih organizacijskih enotah (t. i.
disekonomija količine). Po Knappovem mne-
nju lahko ta pojav razložimo z več ko propor-
cionalnim porastom potrebe po negovalnem
delu, h kateremu pa je vse teže pritegniti za-
nesljivo prostovoljno osebje. Poleg tega je mo-
goče, da ne bo na razpolago zadosti oseb,
pripravljenih in zmožnih opravljati prostovolj-
no delo, da bi se v celoti rekrutiralo prostovlj-
no osebje za veliko enoto, še zlasti, če naj bi
bila odprta več dni v tednu. Dogaja se tudi, da
v celoti izginejo ali pa opešajo okoliščine, ki so
spodbujale večje angažiranje prostovoljcev.
Knapp (1984: 200) navaja ugotovitve nekaterih
raziskav, da nejavne organizacije z večanjem
izgubijo nekaj stroškovnih prednosti, ki so v
zvezi s fleksibilnostjo in neformalnostjo.
Pri vsem tem ne gre zanemariti niti
predpostavke Hatcha in Mocrofta (1979), da
lahko preventivno prostovoljno delo zmanjša
potrebo po institucionalni negi. Jasno je tudi,
da ne bi bilo veUkega dela socialnih in
zdravstvenih storitev, ki jih sedaj opravljajo s
prostovoljnim delom, če bi jih moralo izvajati
osebje, plačano iz javnih virov.^ To dejstvo je
treba "prišteti" v prid prostovoljnemu delu pri
ugotavljanju njegovega družbenega in eko-
nomskega pomena ter pri primerjavi stroškov
nudenja storitev s strani različnih sektorjev.
PRIČAKOVANI BODOČI RAZVOJ
V nekdanjih socialističnih državah se je
praviloma sumničavo in nezaupljivo gledalo na
vse mogoče načine zagotavljanja socialnih sto-
ritev izven državnega sektorja. Z ustanavlja-
njem različnih komisij in na podobne načine je
država ustvarjala politične ovire organiziranju
prostovoljnega dela. Večina ljudi, vajenih vse-
obsežnega državnega skrbstva, pa je tudi
dvomila v zmožnost prostovoljnih organizacij,
da bi redno nudile socialne storitve na zado-
voljivi kvalitativni ravni. Nekoliko manj so zav-
račali prostovoljne akcije, ki jih je organizirala
cerkev.
Sedaj smo priča hitrega razvoja prosto-
voljnega sektorja v teh državah," večinoma pod
pokroviteljstvom cerkve. To pojasnjujemo z
reakcijo ljudi, ki se jim desetletja ni bilo do-
voljeno realizirati idej o primernem načinu
zadovoljevanja svojih in tujih potreb. Pomem-
bno je, da je v teh družbah izpolnjen pogoj v
zvezi s politično sprejemljivostjo prostovoljne-
ga dela. Jasno je namreč, da se prostovoljni
sektor ne more ustrezno razvijati brez javnega
priznanja in podpore.
Na drugem koncu Evrope je že v preteklo-
sti obstajal drugačen vrednostni sistem. Tam
se je ob plačanem priznavalo in spoštovalo
tudi neplačano delo,^ zaradi na splošno višje
' Hatch in Mocroft (1979) navajata ugotovitve britanslic študije, da stane prostovoljno razvažanje in razdeljevanje obro-
kov (t.i. Meak on Wlieek SeMce) le 10-50% vsote, ki bi bila potrebna, če bi to delo opravljalo osebje, plačano iz javnih virov.
^ To je tem bolj pomembno, ker opravljajo prostovoljci v nekdanjih socialističnih državah praviloma tudi 8 ur rednega dela
dnevno in še kakšno dodatno plačano ali neplačano delo, nujno za preživetje družine.
' Vsekakor pa drži, da je prostovoljno delo manj spoštovano kot plačano delo.
28
EKONOMSKI VIDIKI PROSTOVOUNEGA SOCIALNEGA DELA
življenske ravni pa je več ljudi, ki si lahko pri-
voščijo delo brez plačila/ Ti ljudje (večinoma
ženske) prostovoljno opravljajo precejšnjo ko-
ličino socialnega dela, ki še vedno izkazuje na-
raščajoči trend. Vendar pa se napovedujejo
spremembe, ker množično zaposlovanje žensk
ogroža možnosti vzdrževanja v prejšnjih deset-
letjih doseženega obsega prostovljnega dela.
Kaj pa to pomeni v finančnem smislu? Seveda,
naraščajoči račun, ki naj bi ga plačala vlada iz
proračuna, pravi Taylor-Gooby (1991).
So še druga dejstva, ki prispevajo k širjenju
javnega sektorja. S splošnim priznavanjem po-
trebe po določeni storitvi obstaja težnja, da
postane njeno zagotavljanje bolj profesionalno
in birokratizirano. To se sicer pogosto razlaga
kot izboljšanje storitev, toda s tem se neizogib-
no povečujejo stroški.
Vendar naraščajo tudi stroški v prostovolj-
nem sektorju. V zadnjem času se je osebje,
zaposleno v tem sektorju, vse bolj pripravljeno
organizirati in delovati skladno z lastnimi in-
teresi. Zaradi tega ne moremo imeti nobene
prostovoljne organizacije za statičnega po-
nudnika storitev v smislu vrst storitev in "pri-
hrankov" stroškov, ki so posledica njenega
prostovoljnega statusa.
V nekaterih zahodnih državah se pojavlja
nov tip prostovoljnega dela. Opravljajo ga is-
kalci zaposlitve, imenjujejo pa ga "delo brez
plače". Obstaja strah, da bi lahko prostovoljno
delo in delo brez plače izpodrinila plačano za-
poslitev. Zato npr. na Nizozemskem Zakon o
neplačani zaposlitvi iskalcev socialnih pomoči
določa, katera vrsta dela se sme opravljati kot
neplačano delo. Namen tega zakona je usmeri-
ti in omejiti neplačano delo ter tako onemo-
gočiti grožnjo plačani zaposlitvi (Ministry of
Welfare... 1988). Zakon določa, katere vrste
dela smejo opravljati iskalci socialno-varstve-
nih nadomestil in s katerimi pogoji.
Tudi v skandinavskih državah, kjer so sindi-
kati delavcev zelo močni, zahtevajo, naj se pro-
stovoljce angažira le za dodatne naloge, nikoli
pa za delo, za katerega profesionalci ocenjuje-
jo, da bi ga lahko opravljali kot plačano delo.
SKLEPI
Ekonomski vidiki prostovoljnega dela so
nedvomno zelo pomembni. Toda včasih je še
bolj pomembna kakovost storitev, ki jih nudi
prostovoljni sektor, ter prilagoditev storitev
specifičnim skupinam prebivalstva in speci-
fičnim potrebam, ki jih ne zadovoljujejo sto-
ritve drugih sektorjev.
Po standardizaciji storitev glede na njihovo
kakovost in značilnosti uporabnikov ter po
upoštevanju neplačanega dela ipd. preostane
ponavadi le majhna razlika v stroških storitev,
ki jih zagotavljajo različni sektorji. To je tudi
logično, ker predpostavljamo, da vse storitve
izpolnjujejo določene profesionalne normative
in standarde.
Kaže pa, da so zgoraj navedeni argumenti v
prid prostovoljnemu delu zadosti močni, da se
lahko postavijo po robu neodobravanjem, češ,
da prostovoljne organizacije izkoriščajo svoje
osebje. V drugih državah se zahteva, da ima
prostovoljni delavec nekakšen osnovni doho-
dek (plačo, pokojnino ali neko drugo obliko
ekonomske varnosti). Prostovoljno delo ni
substitut za profesionalno aktivnost in ni pri-
meren instrument za socialno integracijo brez-
poselnih. Nezaposlenih se ne sme izključiti iz
prostovoljnega dela, toda tudi izkoriščati se jih
ne sme (Stafleu 1989).
Prostovoljno delo naj dopolnjuje pro-
fesionalno delo in povečuje njegovo učinkovi-
tost. Družba verjetno nikoli ne bo zmožna
nadomestiti vsega neplačanega dela s plačanim
profesionalnim delom. To ni le vprašanje de-
narja, temveč tudi zmožnosti javnih ustanov,
da na primeren način zadovoljujejo potrebe
ljudi. Pomen prostovoljnega dela je tudi v uva-
janju in zagotavljanju storitev, ki jih ne morejo
nuditi javne ustanove. Ti eksperimentalni pro-
jekti pogosto dokažejo svojo učinkovitost ter
kasneje preidejo v profesionalne aktivnosti.
Na prostovoljno delo nikakor ne smemo
gledati kot na novo obliko socialne politike ali
način za zmanjševanjem izdatkov za družbeno
blaginjo. Prostovoljno socialno delo naj bo
vzporedno in komplementarno storitvam, ki
jih nudijo profesionalci.
' Korelacijo med obsegom prostovoljnega dela in ekonomsko moqo prebivalstva lahko potrdi primer Italije, kjer je veliko
prostovoljcev na bogatem severu države in zelo malo na revnem jugu.
29
NADA STROPNIK
Literatura:
s. Hatch, Í.Mocroft (1979), The relative costs of services provided by voluntary and statutory organizations. Public
Administration, 57; 397-405.
M. Knapp (1984), The Economics of Social Care. Iloundmills, Basingstoke in London: MacMillan Publishers Ltd.
E.	KuTl (1990), The possible role of the non-profit sector in Hungary. Voluntas, 1; 26-40.
Ministry of Welfare, Health and Cultural Affairs (1988): Voluntary work policy. Fact Sheet on the Netherlands,
21-E-1988. Rijswijk.
W. Pollak (1976), Costs of alternative care settings for the elderly. V: M.P. Lawton, R.J. Newcomer in T.O. Byerts
(ur.). Community Planning for an Aging Society. New York: McGraw Hill.
F.	G. Stafleu (ur.) (1989): The economical and social significance of unpaid work. Working group report. 15th
European Symposium on Social Welfare: Work and Non-Work in the '90s: Economic, Social and Human Dimensions.
Noordwijkerhout, Netherlands; 49-52.
P. Taylor-Gooby (1991): Welfare state regimens and welfare citizenship. Journal of European Social Policy, 1;
93-105.
30
Lučka Lorber, Ivan Lorenčič, Majda V/ozniak
PROSTOVOLJNO SOCIALNO DELO NA II
GIMNAZIJI MARIBOR
UVOD
Prostovoljno socialno delo sodi med tiste
elemente vzgojnoizobraževalnega procesa, ki
so pri nas (zaenkrat) manj navzoči. Pojavlja se
sicer na različnih šolah v več oblikah, vendar ni
sistemsko vgrajeno v šolski sistem. Obstoječe
oblike v preteklosti tudi niso bile dovolj pred-
stavljene javnosti.
Naš prvi stik s prostovoljnim socialnim
delom kat sistemsko obliko je bil zgolj na-
ključen. Ob obisku United World College of
the Adriatic v Devinu je bilo kot del programa
mednarodne mature predstavljeno prostovolj-
no socialno delo. V programu mednarodne
mature je prostovoljno socialno delo obvezni
del programa, tako da je oznaka "prostovolj-
no" le pogojna.
Pri predstavitvi so presenečali preprostost
izvajanja, vključenost različnih profilov učite-
ljev, predvsem pa jasno definirani cilji izvaja-
nja. V United World College of the Adriatic
so namreč zbrani zelo sposobni učenci iz vsega
sveta. Podobno velja tudi za večino šol, ki izva-
jajo program mednarodne mature. Večina
učencev pozneje v življenju opravlja najodgo-
vornejša dela v družbi. Zato seveda ni na-
ključna obvezna seznanitev z marginalnimi
družbenimi skupinami. Privzgojeni odnos do
teh skupin v fazi odraščanja igra pomembno
vlogo pri kasnejšem odnosu nosilcev gospo-
darske in politične moči do teh družbenih
skupin.
V času seznanitve s prostovoljnim social-
nim delom je bila II. gimnazija Maribor (tedaj
Srednja naravoslovna šola Miloš Zidanšek)
izvajalec programa narovoslovno-matematična
dejavnost (predhodnica današnjega gimnazij-
skega programa). Program naravoslovno-
matematična dejavnost (enako velja tudi za
današnji gimnazijski program) ustreza (iz izo-
braževalnega zornega kota) vsem kriterijem
elitnega programa. V oba programa se vklju-
čujejo najsposobnejši učenci z razmeroma viso-
kim socialnim statusom. Ob vrnitvi z United
World College of the Adriatic je naključni po-
govor z današnjimi nosilci prostovoljnega dela
na II. gimnaziji Maribor pokazal, da so s pro-
blematiko prostovoljnega socialnega dela do-
bro seznanjeni in da so ga pripravljeni uvajati
v šolo.
Opisani uvod kaže nekatere izkušnje, pa
tudi nekatere zakonitosti uvajanja prostovolj-
nega socialnega dela v šole:
a)	S cilji in pomenom prostovoljnega so-
cialnega dela mora biti natančno seznanjeno
vodstvo šole. Odnos vodstva mora biti pozi-
tiven, prav tako pa se mora vodstvo po potrebi
vključevati v reševanje nastalih problemov.
b)	Enako ali skoraj pomembnejše je, da so
na šoli učitelji, ki so seznanjeni s problematiko
prostovoljnega socialnega dela in so pripravlje-
ni v šoli načrtno uvajati prostovoljno socialno
delo.
c)	Uvajanje ne more biti uspešno, če ni
ustreznega sodelovanja in razumevanja v uči-
teljskem zboru. V primeru II. gimnazije Mari-
bor je bilo to razmeroma lahko, saj je učiteljski
zbor naklonjen uvajanju inovacij in novosti v
vzgojni proces.
d)	Ideja prostovoljnega socialnega dela
mora biti učencem skrbno in občutljivo pred-
stavljena, saj se bodo le v tem primeru začeli
vključevati.
e)	Doseči je treba ustrezno sodelovanje
strokovnih institucij.
V nadaljevanju predstavljeni model upošte-
va omenjene zakonitosti.
31
LUČKA LORBER, IVAN LORENČIČ, MAJDA WOZNIAK
CILJI PROSTOVOIJNECA SOCIALNEGA DELA
Začetki socialnega prostovoljnega dela na
II. gimnaziji Maribor segajo nekaj let nazaj.
Že na začetku smo k delu pristopili sistema-
tično, tako da smo definirali cilj prostovoljne-
ga socialnega dela.
Za motiviranje učencev-prostovoljcev pri
uvajanju prostovoljnega socialnega dela v šolo
so primarni zlasti ti cilji:
-	oblikovanje in razvijanje občutka solidar-
nosti in socialne odgovornosti do posameznika
in skupnosti pri učencih prostovoljcih,
-	omogočanje boljšega samospoznavanja in
osebnostnega zorenja z vzgajanjem in izobra-
ževanjem za uravnavanje medčloveških stikov,
-spodbujanje učenčeve samostojnosti pri
ocenjevanju in odločanju o problemu, njego-
vem vrednotenju in reševanju,
-	omogočanje vzpostavitve odnosa s skupi-
nami ljudi, odrinjenimi na rob družbenega živ-
ljenja, potrebnimi prijateljstva in razumevanja,
-	spodbujanje globjega razumevanja kore-
nin socialnih probemov.
UDELEŽENCI PROSTOVOLJNEGA SOCIALNEGA
DELA
UČENEC
Učenčeva odločitev za socialno delo je pro-
stovoljna, toda ko jo sprejme, pomeni zanj
moralno odgovornost za kvaliteto in obseg nje-
gove prostovoljne dejavnosti. Motiva za od-
ločitev naj bosta humanost in solidarnost, brez
kakršnekoli materialne nagrade.
Predvidoma traja prostovoljno delo od
vključitve oziroma od začetne navezave stikov
vsaj eno šolsko leto, preden učenec zapusti
šolo; če prostovoljec in njegov prijatelj ugo-
tovita, da je želja po njunem stiku iz kakršne-
gakoli razloga zamrla, se po skupnem pogovo-
ru obeh in mentorja stik pretrga in se izbere
drug partner.
Prostovoljno socialno delo je organizirano
in koordinirano na II. gimnaziji Maribor.
MEMOR
Mentorjeva naloga je seznaniti učence s
cilji, oblikami, organiziranostjo prostovoljnega
socialnega dela na šoli. Mentor zbere želje
učencev za delo na posameznih področjih ter
predloge in dopolnitve programa; pridobi po-
datke o osebnih interesih učencev in njihovih
notranjih nagibih za vključitev v prostovoljno
socialno delo. Hkrati se dogovarja z ustanova-
mi, kjer bivajo posamezne socialne skupine, in
sodeluje s strokovnimi sodelavci. Organizira
uvajalni seminar in strokovne sestanke; s pote-
kom dela seznani starše oz. vzgojitelje v domu
in jih pritegne k delu; vodi minimalne baze
podatkov in dokumentacijo. Izredno pomemb-
na naloga mentorja pa je, da oblikuje pozitiven
odnos do prostovoljnega socialnega dela v
ožjem in širšem okolju.
STROKOVNI SODELVVEC
Pomembno vlogo pri razvijanju prostovolj-
nega socialnega dela imaja psihologi, sociologi,
socialni delavci, zdravniki, ki strokovno in psi-
hološko pripravijo mladega prostovoljca za
navezovanje stikov, komunikacijo, sprejemanje
verbalnih in neverbalnih odzivov, aktivno pos-
lušanje itd. Mentor in strokovni sodelavci pos-
kušajo na rednih mesečnih konzultacijah
zavarovati prostovoljca pred napakami, ki
lahko povzročijo dejansko in emocialno škodo.
USTANOVA
Stike z varovanci navežemo s pomočjo us-
tanov, v katerih živijo, in društev, katerih člani
so. Ustanove omogočajo ali dovoljujejo razvi-
janje prostovoljnega socialnega dela, spoštujoč
uveljavljen življenjski ritem ustanove.
Ustanove, s katerimi sodelujemo ali prek
katerih navežemo stik z varovanci, so:
-	Otroški dom,
-	Otroški oddelek Splošne bolnice Maribor,
-	Dom upokojencev Danice Vogrinec,
-	Medobčinsko društvo slepih in slabo-
vidnih oseb,
-	Center za socialno delo,
-	Mladinski dom Toneta Koželja,
-	OŠ Veljko Vlahovič in Angel Besednjak,
-	RK Maribor,
-	Mariborska knjižnica.
S prostovoljnim socialnim delom se vzajem-
no bogatita, osebnostno rasteta in razvijata
oba, učenec in varovanec. Zelja vseh je, da za-
četni odnos med prostovoljcem in varovancem
preraste v iskreno prijateljevanje ob medseboj-
32
PROSTOVOUNO SOCIALNO DELO NA 11. GIMNAZIJI MARIBOR
nem spoštovanju ter upoštevanju dostojanstva
in svobodnega človekovega odločanja o sebi.
STARŠI
Glede na izredno vlogo, ki jo v življenju in
delu prostovoljca igrajo starši (sodelovanje pri
prostovoljnem socialnem delu ima viden vpliv
tudi na družinsko življenje prostovoljca), je
pomembno njihovo neprisiljeno vključevanje
ali vsaj informiranje in pridobitev pristanka za
prostovoljčevo delo.
DOSEDANJE IZKUŠNJE
Na šoli teče prostovoljno socialno delo že
peto leto. Prvotna skupina dvajsetih dijakov se
je razširila in šteje med 70 in 80 prostovoljcev.
Zanimivo je, da želi večina prostovoljcev po
svoji odločitvi za prostovoljno socialno delo in
vključitev v skupino ohranjati navezane stike
vsaj do odhoda s šole, nekateri pa se vračajo
(zlasti v Otroški dom) še pozneje.
Delo v vsaki skupini je seveda specifično,
izrazito individualno pri prijateljevanju s staro-
stniki in slepimi; v skupinah z otroki pa najprej
vedno skupinsko, šele pozneje, po navezavi
tesnejših stikov in zaupanja, tudi individualno.
Pregled mnenj in pogovori pokažejo, da se
lastna notranja motivacija pri prostovoljcih v
začetku navezuje na izobrazbo (kar je ra-
zumljivo, saj so v gimnazijskem programu zelo
storilnostno naravnani učenci). Njihova priča-
kovanja so usmerjena k spoznavanju življenj-
skih izkušenj v prijateljevanju z odraslimi, k
posredovanju znanja in spretnosti v stiku z
otrokom, za prostovoljno delo pa so se odločili
zlasti iz čustvenih nagibov (želja po pomoči,
sočutje). Po prvih stikih prepoznajo v svojem
delu nov čar; prostovoljno delo predvsem ni le
razdajanje, temveč možnost za ustvarjalnost,
izziv njihovi človečnosti, zrelosti, še zlasti pa to
delo veliko pomeni za njihovo osebno zorenje.
NAMESTO SKLEPA
Razmišljanje učenke - prostovoljke po tri-
letnem delu v Otroškem domu
"Prostovoljno socialno delo nam je odprlo
drugačen pogled na življenje. Ob prvih korakih
nas je vodilo predvsem sočutje, želja po po-
moči ljudem, ki živijo odrinjeni nekako na rob
našega vsakdana (in še zlasti zavesti), zaprti za
zidove domov (družbenih ali lastnih). Prvič
smo se soočili s hladom institucije in doumeli
ironičnost besede 'dom'. Kako drugače je zdaj
zazvcnela v naših ušesih! Odpravili smo se na
to pot polni človeške topline in želje po razda-
janju - ljubezni, prijateljstva, nežnosti. Tudi
polni notranje skrbi: ...bom našla prave be-
sede... sem dovolj močna in vztrajna...? Potem
pa - drobna otroška dlan, ki se je ob slovesu
prikradla v mojo, slabo prikrit strah v vprašan-
ju (Boš drugi teden imela čas?), nosek, pri-
tisnjen na okensko steklo, od odhodu - danes
ne dvomimo več, da delamo 'pravo delo', in še
nekaj - če smo mi obogatili njihove dni, potem
je prav toliko življenskega bogastva, zrelosti,
zadovoljstva, sreče pustilo to delo v nas. Kako
že pravi Shakespearova Julija? Čim več ti po-
darim, tem več imam."
Cilj prostovoljnega socialnega dela je blažitev psihičnih težav varovancev zaradi dejanske osa-
mljenosti ali občutka osamljenosti ob strokovno vodenem prostovoljnem delu učencev.
33
Milko Poštrak
KJE SO SUBKULTURE DANES?
(I)
Seveda sodobne subkulture najdemo v glav-
nem v urbanih središčih Zahodne Evrope in
Združenih držav Amerike. Vprašanje v naslo-
vu se tako nanaša bolj na stanje v teoriji: kje je
ali kako daleč je prišlo razmišljanje o subkultu-
rah? Na to in še na nekatera druga vprašanja
bomo poskusili odgovoriti v nizu sestavkov.
Hkrati bomo pregledali najsodobnejšo do-
segljivo literaturo s tega področja in ponudili
predloge za nadaljnje raziskovanje. Začenjamo
pri začetku...
NASTANEK SUBKULTIIRE
Večina družboslovcev ali v širšem smislu
tistih, ki se ukvarjajo z vprašanji človeka oz.
razmerja med entitetama posameznik in kultu-
ra, je pojmovala ali vsaj omenjala kulturo v
kontekstu dveh ali treh pojmovnih sklopov.
Grobo rečeno, so ločili kulturo v širšem smislu
kot "naravo človeka", kot "civilizacijski po-
jem", in kulturo v ožjem smislu kot "človeški
proizvod", kot vidik človekove ustvarjalnosti.
Pri obeh segmentih so se porajale nove in nove
težave. Kultura v širšem smislu je tako razpr-
šen ali vseobsegajoč pojem, da se je lahko v
njegovo okrilje umestilo zares vse, kar zadeva
človeka. Po drugi strani pa se je debata o
kulturi kot vidiku ustvarjalnosti človeka zatika-
la ob vrednostne sodbe in se zapletala v arbi-
trarne trditve o (več- ali manj-) vrednosti
posamezne kulture.
Strahovita zapletenost človekove eksistence
se tako v polju pojma kulture kaže v vsej svoji
večplastnosti.
V pričujočem pisanju se bomo - upoštevaje
navedene težave - spogledali s poskusi analize
posameznih dogajanj v okviru kulture, pojmo-
vane v ožjem smislu, torej kot "ustvarjalnosti
človeka". In še natančneje: posvetili se bomo
tistemu, kar po navadi poskušamo označiti s
pojmom subkultura.
Bauman je govoril o delitvi dela in speciali-
zaciji, ki poglablja proces heterogenizacije in
družbenih odnosov in same kulture. S tem v
zvezi je navajal tudi pojave posameznih vlog
posameznikov in skupin v proizvodnji ter v
kulturnem življenju (Bauman 1984: 396). V
tem kontekstu je povzel definicijo kulture
poljskega sociologa Štefana Czarnovvskega:
"Kultura je celotnost objektivnih elementov
družbenih dosežkov, ki so skupni nizu skupin
in ki so zaradi svoje objektivnosti utrjeni in
sposobni, da se širijo v prostoru" {ibid.: 386).
Na podlagi teh izhodišč je Bauman takole
definiral subkulturo oz. "podkulturo": "V
okviru neke splošne kulture vedno najdemo - v
znatni veČini znanih družb - t. i. 'podkulture'
ali variante, modifikacije splošne kulture, kat-
ere raznolikost zgodovinsko b.haja iz različnih
zgodovinskih izkušenj raznih velikih delov
družbe, sedaj pa se ohranja zaradi njihovih
različnih družbenih pozicij in interesov. To so
lahko klasične, regionalne, profesionalne, et-
nične itn. podkulture" {ibidr. 387).
Tome, ki prav v zvezi s prej navedenimi
različnimi sklopi pojmovanja kulture govori o
kulturnem in ustvarjalnem življenju (Tomc
1992a: 111), na drugem mestu (Tomc 1989:
17-21) na podlagi povzemanja definicij Rosza-
ka (1969), Fritha (1986), Hebdigea (1980) ter
Brakea (1984) razvija svojo razgradnjo pojma
"mladinske subkulture". Tomc je "mladinske
subkulture" oz. mladinska gibanja nadalje raz-
delil še na "subkulture" v ožjem pomenu be-
sede, na "subpolitike" ter na "kontrakulture"
(Tomc 1989: 7).
Mimogrede: eden od prvih akademskih
35
MILKO POŠTRAK
sociologov Roszak, ki se je - vsaj na določen
način - naklonjeno spoprijemal z analizo doga-
janj v Ameriki v šestdesetih letih, je uporabljal
termin "kontrakultura". Pozneje je večina av-
torjev ta izraz nadomestila s pojmom "sub-
kultura", ki mu je dodala še pridevnik
"mladinska", včasih pa se je pojavljal tudi ter-
min "mladinska kultura" (Fritu, Goodwin
(ur.) 1990: 111-124, Kneif197: 176-187 itn.).
Mike Brake je v svoji knjigi Sociologija mla-
dinske kulture in mladinskih subkultur že v
uvodu zapisal: "Mladinska kultura ni neki ne-
jasen strukturni monolit, ki pritegne tiste, ki so
v večini mlajši od trideset let, ampak je kom-
pleksna raznolikost več subkultur in različnih
starostnih skupin, vendar jasno povezana z
njihovim razrednim položajem, to pa je za
vsako raziskavo mladinske kulture osrednje.
Trdim, da so subkulture pravzaprav poskusi
razrešitve kolektivno izkušenih problemov, ki
se porajajo iz protislovij družbene strukture, in
da subkulture porajajo oblike kolektivne
identitete, iz katere je mogoče doseči indivi-
dualno identiteto, ki ni določena z razredom,
izobrazbo in s poklicem. Ta rešitev je skoraj
vedno začasna in nikakor ni resnična, stvarna;
razrešena je na kulturni ravni" (1984: 15).
Brake je ločeval "prestopniške subkulture",
"kulturniško prestopništvo", "reformistična
gibanja" ter "politično militantnost" (1984:
20). Prestopniške subkulture so - po Brakeu -
zlasti razvite med mladino delavskega razreda
kot odzivi na kolektivno doživljene probleme.
Kulturniško uporništvo se nanaša na "kultur-
niški odpor" proti prevladujoči hegemoniji.
Reformistična gibanja so pravzaprav "skupine
pritiska", k politični militantnosti pa Brake
uvršča politično militantne skupine, ki predla-
gajo radikalno rešitev.
Brake navaja McLunga Leeja ter M. Gor-
dona kot avtorja, ki sta neposredno po drugi
svetovni vojni prva uporabila termin "sub-
kultura" za pododdelek nacionalne kulture.
Brake se dokaj razvidno navezuje na Dicka
riebdigea, ki ga potem tudi eksplicitno citira.
Hebdige se je namreč naslonil na delo Rolan-
da Barthesa in trdil, da "imajo vsi aspekti kul-
ture semiotično vrednost, vsi pojavi lahko
funkcionirajo kot znaki, kot elementi v komu-
nikacijskih sistemih, ki jim vladajo semantična
pravila in zakoni, ki se ne opažajo v direktnem
izkustvu" (IIebdige 1980: 24). Hebdige je torej
prav tako govoril o simbolni razsežnosti (sub)-
kulturnega delovanja, saj stilska obeležja
subkulture delujejo kot šifrirana, globoko po-
menska sporočila. Brake s tem v zvezi pravi:
"S stilom je torej mogoče izraziti mnoštvo
pomenov. Nakazuje, kateri simbolični skupini
kdo pripada, jo razmeji od prevladujočega
toka in se zateče k identiteti, ki ni predpisana
z razredom" (Brake 1984: 26).
Tako Hebdige kot za njim Brake analizira-
ta nastanek in razvoj cele vrste raznolikih oblik
subkultur, ki so se razvijale v Ameriki in v
Veliki Britaniji zlasti po drugi svetovni vojni.
Tudi Gregor Tome je poskušal narediti so-
roden pregled dogajanja v Sloveniji (Tomc
1989).
Walter Benjamin je v svojem razvpitem
eseju Umetniško delo v dobi tehnične reproduk-
cije med razpravljanjem o mestu umetnosti v
novih tehnoloških razmerah uporabil tudi izraz
"masa" oz. "množica": "Množica je matrica,
po kateri se danes spreminjajo vsi ustaljeni
pogledi na umetniška dela. Kvantiteta se spre-
minja v kvaliteto: veliko večja množica
udeleženih je spremenila način sodelovanja"
(Benjamin 1986: 147). Benjamin se sicer ni
mogel izogniti pejorativni razsežnosti pojma
"udeležba množice v umetniškem procesu",
vendar je bil temu prej naklonjen kot ne.
Vprašanje, na katerega žal nikoli ne bomo
dobili odgovora, je, kako bi Benjamin ocenje-
val dogajanja v sodobni kulturi po drugi sve-
tovni vojni, če bi jo preživel. Drugače kakor
njegov sodelavec in prijatelj Adorno je bil
namreč Benjamin navdušen nad tehnološkimi
spremembami oz. jih vsaj ni a priori zavračal.
Adorno niti potem, ko se je - v času bivanja v
Ameriki - neposredno seznanil z ameriško
kulturo, ni spremenil svojih odklonilnih stališč,
ob in po njem pa so njegove teze ostale tudi
dalj časa prevladujoče (Adorno 1986; Jay
1991).
Kako pride do vzpostavitve subkulture?
Berger in Luckmann sta govorila o dejstvu, da
popolna socializacija ni mogoča. "Nekateri
posamezniki 'prebivajo' v prenesenem univer-
zumu na določnejši način kot drugi" (Berger,
Luckmann 1992: 129). In še: deviantna inačica
36
¥JE SO SUBKULTURE DANES?
realnosti se vzpostavlja kot "lastna, neodvisna
resničnost, ki je s tem, ko obstaja v družbi,
izziv za status realnosti, ki ga uživa simbolični
univerzum, kakor je izvirno konstruiran. Sku-
pina, ki je objektivirala to deviantno realnost,
postaja nosilec alternativne definicije realnos-
ti" {ibid: 129-130).
Luckmann in Berger torej ugotavljata, da
"popolnoma uspešna socializacija antropolo-
ško ni mogoča" {ibid: 190) in nato opisujeta,
kako se izoblikuje skupina, ki je nosilec "proti-
definicije realnosti". S tem "ponesrečeni so-
cializaciji v en družbeni svet lahko sledi
posrečena socializacija v drugega" (ibid.: 193).
V zvezi z ohranjanjem družbene konstruk-
cije realnosti pa avtorja navajata dva vidika:
1.	Notranje razlike, ki jih opredeljujeta kot
herezijo, povzročajo reakcijo prevladujoče
konstrukcije realnosti in ki prispevajo k njeni
konsolidaciji.
2.	Zunanje razlike: soočenje določene
družbe s tujo družbo opisujeta Berger in Luck-
man kot "glavno priložnost za razvijanje kon-
ceptualizacije, ki ohranja univerzum. Problem,
ki ga postavlja taka konfrontacija, je navadno
ostrejši od problema, ki ga postavljajo znotraj-
družbene herezije, ker pri njej obstaja alterna-
tiven simbolni univerzum z uradno tradicijo,
katere objektivnost je - neproblematizirana -
enaka objektivnosti te družbe" {ibid.: 130-131).
Ali drugače: če lahko določena družba svoje
"drugače misleče" opredeli kot "odpadnike"
ali "norce", pa tega ne more storiti s celotno
tujo družbo, s katero se sooča. Lahko jo sicer
označi za "primitivno", "divjaško" itn., kar do-
volj dobro poznamo, vendar tega ne more
storiti vedno. Še zlasti ne, če je ta tuja družba
na enaki ali višji stopnji tistega, čemur rečemo
"razvoj". To vprašanje postane še posebej
zanimivo prav v zadnjem stoletju, ko so se
množični nosilci informacij oz. informacijski
tokovi v svetu z razvojem tehnologije tako
razvili, da se lahko (seveda pa ni nujno tako)
informacije izmenjujejo dobesedno takoj. S
tem se seveda različne družbe (vsaj potencial-
no) dobesedno sproti soočajo z dogajanji v
drugih družbah. To velja še zlasti za prostor, ki
smo ga (zaradi pomanjkanja ustreznejšega
termina) opredelili kot "množično ali popular-
no kulturo".
Menimo, da bi lahko tudi v tem okviru is-
kali vire in nato matrico, po kateri so mladi v
zahodnem svetu po drugi svetovni vojni iskali
svojo identiteto in prek tega oblikovali mla-
dinske subkulture, kakršne poznamo v sodob-
nem svetu.
Mladi so torej po tej predpostavki ustvarili
"alternativno definicijo oz. konstrukcijo real-
nosti", če uporabimo besede Bergerja in Luck-
manna. Svojo (sub)kulturo so vzpostavljali v
razmerju do prevladujoče kulture družbe, v
kateri so odraščali. Večkrat so to kulturo poj-
movali kot "kulturo staršev". Nekoliko poe-
nostavljeno rečeno: mladinska subkultura je na
abstraktni ali shematski ravni obstajala v od-
nosu do kulture, ki je do takrat veljala kot
"splošna", oz., ki je bila "veljavna družbena
konstrukcija realnosti".
37
MILKO POSTRAK
Uporabljena in priporočena literatura:
T.W. Adorno (1986), Uvod v sociologijo glasbe. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Z. Bauman (1984), Kultura i društvo. Beograd: Prosveta.
W. Benjamin (1986), Estelički ogledi. Zagreb: Skolska knjiga.
P.L. Berger, T. Luckmann (1992), Socijalna konstrukcija zbilje. Zagreb: Naprijed.
M. BraKE (1984), Sociologija mladinske kulture in mladinskih subkultur. Ljubljana: Krt.
D.J.	Carducci(1990), Ročk and the Pop Narcotic. Chicago: Redoubt Press.
E.	Cashmore(1979), Rastaman. The Rastafariaii Movement in England, London: George Allcn & Unvvin Ltd.
N. CoHN (1969), Pop from Beginning. London: Birkenhead, Weidenfield and Nicolson, London.
S. Frith, A. Goodwin (ur.) (1990), On Record. London: Routledge.
S. Frith (1986), Zvočni učinki. Ljubljana: Krt.
D. Hebdice (1980), Potkultura: značenje stila. Beograd: Pečal.
M. jAY(1991),/lrfomo. Ljubljana: Kil.
T. Kneif (1987), Ročk glasba in subkullina. Časopis za kritiko znanosti 101/102, 176-187.
38
Darja Zaviršek
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN
NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO
ŠTUDIJA PRIMERA
(I)
Pričujoča razprava je nastala kot antropo-
loška analiza raziskave, ki je potekala na enem
od ženskih oddelkov v Psihiatrični kliniki Polje
v letih 1992/93. Njena vsebina bo razdeljena na
tri dele z naslednjimi poglavji, ki bodo objav-
ljeni v treh zaporednih številkah revije:
1.	Tradicionalne oblike manifestiranja du-
ševnega trpljenja
2.	Raziskovanje med antropologijo in avto-
biografijo
3.	Prostor, čas in simbolna organizacija
4.	Življenje v instituciji
5.	Uporabnice in njihove zgodbe
6.	Socialna podpora kot dejavnik pospeše-
vanja duševnega zdravja
7.	Antropološko zagovorništvo
Bibliografija bo objavljena na koncu celot-
ne razprave.
Na tem mestu se želim zahvaliti psihiatrinji
dr. Vesni Švab, katere zaupanje v antropolo-
ško perspektivo in v nujnost sprememb je ra-
ziskovalkam omogočilo delo, njeno neprestano
nezadovoljstvo z raziskovalnimi rezultati pa je
spodbujalo kritično prevpraševanje in omogo-
čilo razumevanje zunanjih in notranjih, oseb-
nih in institucionalnih realnosti.
TRADICIONALNE OBLIKE MANIFESTIRANJA
DUŠEVNEGA TRPLJENJA
S študijo primera sem se omejila na eno od
psihiatričnih institucij. Psihiatrično kliniko Po-
lje v Ljubljani, za paradigmatski okvir analize
pa imam antropologijo zdravja. Njena temelj-
na predpostavka je, da sta zdravje in bolezen
kulturna konstrukta, njune manifestacije pa
del kulturnih vzorcev neke določene družbe. Z
vpeljavo analize spola sem že v prejšnjih raz-
pravah pokazala na pomen upoštevanja spol-
nih razlik na področju izražanja duševnega
trpljenja (Zaviršek 1994).
Ko govorim o kulturi, mislim paleto kondi-
cioniranih odgovorov, ki jih delijo članice in
člani določene skupnosti. Kultura določa "nor-
malnost" in "nenormalnost", vpliva na klinično
podobo dočenih vedenj in stanj, na njihovo po-
javnost ter na načine prepoznavanja bolezni,
njenega etiketiranja in celotne obravnave.
Kultura vpliva na pomene, ki jih prizadeti člo-
vek, njegovi najbližji in okolica dajejo pojavu
že definiranega "zdravja" ali "bolezni". Upo-
rabljala bom holistično perspektivo, ki pomeni
interrelacijo med kulturo in socialnim življe-
njem. Moj interes bo usmerjen v bolezen kot
klinično realnost, še zlasti pa v bolezen kot so-
cialno realnost, ki je odvisna od kulturnega in
socialnega konteksta prizadete.
Kultura določa tudi koncepte normalnosti
in nenormalnosti v vsaki družbi, specifične kul-
turne predstave o spolih pa določajo koncepte
normalnosti in nenormalnosti glede na spol.
Vse to oblikuje široko področje duševnega
zdravja, ki ga sestavljajo verovanja in preds-
tave o bolezni in zdravju, njihovperfommnce in
njihova institucionalna obravnava. V instituciji
dobijo koncepti normalnosti in nenormalnosti
določene diagnoze in etikete, ki so prav tako
socialni konstrukti. To dokazujejo zlasti med-
kulturne študije antropologije zdravja in trans-
kulturalne psihiatrične raziskave, ki so se zače-
le uveljavljati predvsem od druge polovice 70.
let naprej.
39
DARJA ZAVIRŠEK
Za primer naj navedem, da so evropski
pisci v 18. stoletju verjeli, da "ne-Evropejci"
nikoli ne morejo biti duševno bolni. V 19. stol.
je bilo med zdravniki splošno sprejeto stališče,
da črnci lahko znorijo, ne morejo pa postati
depresivni. Depresija je bila namreč bolezen
odgovornosti in občutkov krivde, suženjski in
podrejeni položaj pa naj bi črnce, "odrešene"
vseh odgovornosti, branil pred depresivnimi in
melanholičnimi stanji (Littlewood, Lipsedge
1989). V Sloveniji je konec 19. stoletja medici-
na tako kot drugod v zahodnih državah verje-
la, da je histerija skoraj epidemično razširjena
bolezen žensk.
Rasistični predsodki, razredna neenakost
in spolna asimetrija so značilni tudi za dana-
šnjo psihiatrijo. Na primer, pri enakih simpto-
mih se v ZDA diagnoza shizofrenija uporablja
pogosteje kot v Veliki Britaniji. In v Veliki
Britaniji je znano, da so črnci pogosteje "pre-
diagnosticirani" (overdiagnosed) kakor belci,
ki imajo enake simptome (Fernando 1992).
Mladi črnci so diagnosticirani predvsem z
diagnozo "kanabis psihoza" (cannabis psycho-
sis), ki kaže, kako slabo beli zdravniki razume-
jo afriške kulture, in povrhu njihove rasistične
predsodke proti črncem.
Danes prevladujejo v Evropi med ljudmi z
diagnozo depresija ženske, v predvojni Nemčiji
pa je bila depresija značilna diagnoza za Žide,
povezana z omenjenimi občutki odgovornosti.
Do obdobja 50. let depresije med Afričani in
Azijci zahodna medicina ni poznala, potem pa
je število ljudi z depresijo narastlo zlasti med
Afričani (Fernando 1992). Za Azijce danes
velja, da duševno trpljenje praviloma somatizi-
rajo, zaradi kulturne nesprejemljivosti duševne
stiske, ki bi dobila psihiatrično diagnozo.
Vse to dokazuje, da na diagnoze vplivajo
socialne predstave o določeni kulturi, rasni
predsodki in seksizem.
Morda lahko za najpomembnejšo ločnico,
ki je zaznamovala uveljavitev novih konceptov
na področju kulturnih modelov bolezni in
zdravja v različnih družbah, določimo leto
1977. Tedaj je eden najpomembnejših razisko-
valcev tega področja Arthur Kleinman objavil
članek, v katerem je ostro kritiziral tradicio-
nalne raziskave transkulturne psihiatrije. Te
študije so namreč na raznih delih sveta iskale
simptome in bolezni, ki so del zahodnoevrop-
skega miselnega sistema in kulturnega kroga.
Tako so raziskovalci iskali psihotične epizode
med ameriškimi Indijanci in depresijo med
Eskimi. Kleinman (1977; 1987) je svojo kritiko
prenašanja zahodnih modelov diagnosticiranja
na druge kulture, ne da bi izhajali iz kulturnih
vzorcev kulture, ki jo raziskujemo, poimenoval
"kategorialna zmota" {categoij fal[acy) in vpe-
ljal razliko med zanesljivostjo in veljavnostjo
psihiatričnih diagnoz.
To razliko je mogoče prikazati na nasled-
njem primeru. Nekateri ameriški Indijanci v
času žalovanja za umrlim slišijo glasove. Inter-
pretacija tega doživljanja kot psihoze, tj. pato-
logije, je v pojmovnem okviru zahodne medici-
ne zanesljiva, vendar v kulturnem kontekstu
indijanskih plemenskih skupin neveljavna. Ve-
ljavnost določene diagnoze se lahko vzpostavi
šele z razumevanjem določenega kulturnega
konteksta. V nasprotnem primeru lahko go-
vorimo o kategorialni zmoti, ki ne temelji na
lokalnem etnografskem kontekstu.
Kultura namreč oblikuje tako izkušnjo bo-
lezni kot njeno medicinsko interpretacijo.
"Kategorialna zmota" so za Kleinmana vse
kategorije, ki se zdijo neodvisne od kulturnih
vrednot in ne upoštevajo lastne kulturne speci-
fičnosti. Tradicionalna transkulturalna psihia-
trija je upoštevala bolezen kot univerzalno
entiteto, ne da bi upoštevala tudi različne kul-
turne norme in lokalne vzorce kulturnih norm
obnašanja. Tako so definirano bolezen začeli
pojmovati kot stvar in ne kot razlagalni model,
ki se razlikuje od kuture do kulture.
Ko primerjamo bolezni, poudarja Klein-
man, "vedno primerjamo razlagalne modele in
ne entitet", saj "kultura oblikuje bolezen tako,
da najprej oblikuje naše razlage bolezni"
(1977: 4). Zato je prenašanje zahodnih psihia-
tričnih kategorij v neevropske kulture produk-
cija "kategorialne zmote", ki aplicira zahodne
diagnoze v druga kulturna okolja.
Ljudje torej manifestirajo nezadovoljstvo v
sprejemljivih kulturnih vzorcih obnašanja. Kul-
turno sprejemljiva vzorca manifestiranja du-
ševnih stisk v Sloveniji sta uživanje alkohola in
samomor ali samomorilni poskus. Zato je tudi
na ravni biomcdicinskega klasificiranja v Slo-
veniji ena najznačilnejših diagnoz za moške
40
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO
alkoholna psihoza, med ženskami pa prevla-
dujeta nevroza in depresija. Zdi se, da je histe-
rijo kot žensko diagnozo zamenjala depresija.
Alkoholizem in samomorilnost lahko uvr-
stimo tudi med kulturno vezane sindrome,
med katere uvršča antropologija tiste pojave,
ki so izključno posebnost določenega kulturne-
ga okolja ali pa v njem prevladujejo. Med mla-
dimi ženskami Zahodne Evrope in Severne
Amerike so danes motnje v hranjenju tako
razširjene, da lahko govorimo o anoreksiji kot
o kulturno vezanem sindromu, saj so posledica
kulturnih predstav o ženski lepoti in pono-
tranjenih zahtev, ki jih družba naslavlja na po-
sameznico. Nasprotno pa teh motenj afriške
ali azijske kulture sploh ne poznajo.
Na področju duševnega zdravja imamo v
Sloveniji šest psihiatričnih bolnic, zavod za
kronične duševne bolnike in duševno priza-
dete (Hrastovec-Trate), oddelke za duševno
motene v domovih za ostarele, nebolnišnične
dejavnosti (psihiatrične ambulante) in vmesne
strukture, temelječe na principu dela v skup-
nosti (stanovanjske skupine, telefoni, nekaj
društev, ki temeljijo na prostovoljnem delu)
(Flaker 1993). Po podatkih, ki jih statistična
služba spremlja od leta 1986, se v slovenski psi-
hiatriji zdravi od 9.000 do 10.000 ljudi.
Leta 1989 je bil alkoholizem pri moških v
81,2% vzrok za sprejem v tedaj Univerzitetno
psihiatrično kliniko Polje (UPK Polje), pri
ženskah pa je bil vzrok v 18,8%. Na alkoholo-
škem oddelku na Centru za mentalno zdravje v
Ljubljani je bilo leta 1989 v primerjavi z žen-
skami prvič sprejetih štirikrat več moških zara-
di alkoholne odvisnosti. Pri ženskah, ki so bile
prvič sprejete, je bil alkoholizem na drugem
mestu, takoj za nevrotskimi motnjami (Milčin-
ski in sod. 1991). Zadnje raziskave pa kažejo
porast alkoholizma tudi med ženskami (ihid).
Najverjetneje je v Sloveniji 80.000 oseb, ki jih
medicinske klasifikacije uvrščajo med ljudi,
odvisne od alkohola.
Raziskave kažejo, da obstajajo razlike v
spolu, socialni strukturi in vzrokih za iskanje
pomoči med bolnico v Polju in Centrom za
izvenbolnišnične psihiatrične dejavnosti (Mil-
čiNSKi in sod. 1991). V CIPD je bilo na primer
leta 1989 (zadnjega leta, za katerega je bila na-
rejena obsežna raziskava) opravljenih 61.309
storitev. Od teh je 2.250 oseb prvič iskalo po-
moč v psihiatriji. 1.222 je bilo žensk (54,3%) in
1.028 moških (45,7%). Ženske so iskale torej
pomoč pogosteje (8,6%) kot moški. Najpogos-
teje so iskali pomoč samski moški in poročene
ženske. Med poklicno izobrazbeno strukturo
med moškimi prevladujejo kvalificirani delavci
(26,1%), med ženskami pa uslužbenke s sredn-
jo izobrazbo (20,5%).
Če vpeljemo še razlike med spoloma po
diagnozah, je mogoče videti, da slovenske sta-
tistike potrjujejo ugotovitve zahodnih držav,
saj velja tudi na CIPD depresija za specifično
"žensko diagnozo". Izmed vseh ljudi, ki so
prvič iskali pomoč, jih je 427 (19%) dobilo
diagnozo depresija (vseh različnih tipov). Od
teh je bilo 139 moških (32,6%) in 288 žensk
(67,4%). Povprečna starost je bila 41,8 let. V
pregledu diagnoz je razvidno, da dobijo moški
pogosteje diagnoze, povezane z alkoholno od-
visnostjo, ženske pa pogosteje diagnoze afek-
tivne psihoze, kamor spadajo depresivna in
tesnobna razpoloženja. Izmed vseh ljudi, ki so
leta 1989 prvič iskali pomoč na CIPD, je bilo
največ tistih, ki so bili uvrščeni v diagnostično
skupino nevrotskih motenj (570 oseb ali 25,3%
celotnega vzorca). Zanimivo je, da je med
njimi 61,8% žensk (352 oseb) in le 38,2%
moških (218 oseb). Če podrobneje pogledamo,
kaj se skriva za pokrivajočim pojmom nev-
rotske motnje, najdemo naslednja stanja: tes-
nobnost, histerija, fobična stanja (agorafobija
na primer, ki ga nekateri na zahodu poime-
nujejo tudi sindrom gospodinj), obsesivno-
kompulzivne motnje, nevrotična depresija
(pogosto posledica travmatičnega dogodka,
kot je izguba osebe, ki je človeku blizu, prav
pri ženskah pa lahko gre za travmatično doži-
vetje posilstva, občutke izgube po ginekološki
operaciji, ki je vezana na odstranitev rodilnih
organov, opracije odstranitve prsi, spolne zlo-
rabe v otroštvu, fizično nasilje kot travmatični
dogodek in kot doživetje, ki pomeni izgubo
predstav o harmonični družini ipd.), nevraste-
nija (pokrivajoči pojem, za katerim se skrivajo
tipični "ženski simptomi" kot utrujenost, gla-
vobol, migrena, nespečnost itn.), depersonali-
zacijski sindrom, hipohondrija, druge nevrot-
ske motnje (Duševne motnje).
Gre potemtakem za natanko tiste oblike
41
DARJA ZAVIRŠEK
manifestiranja duševnega trpljenja, ki se ga
pripisuje ženskam in ki s svojimi oblikami pou-
darjajo "tipično žensko obnašanje". So pos-
ledica "ženske" socializacije in z njo povezanih
poznejših življenskih izkušenj. Gre torej za
tihe, nevpadljive, "vase obrnjene" oblike iz-
ražanja osebnega nezadovoljstva in trpljenja.
Nemoteča obnašanja so del družbenih preds-
tav o "normalnem" ženskem vedenju. Poveza-
na so s tistimi specifičnimi ženskimi problemi,
ki so posledica določenega načina življenja
glede na družbena pričakovanja vezana na spol
(ostajanje doma in s tem povezana osamlje-
nost, občutki krivde, občutki odgovornosti za
tisto, kar gre narobe v življenju drugih ljudi,
strah pred drugimi in pred svetom, iskanje,
"kaj sem sploh jaz", podrejanje svojih potreb
potrebam drugih in s tem nerazvito zavedanje
o lastnih potrebah, kronična utrujenost zaradi
plačanega in neplačanega skrbstvenega dela
ipd.).
Tudi analize izobrazbene strukture kažejo
na součinkovanje spola, slojevske pripadnosti
in oblike manifestiranja duševnega trpljenja.
Mogoče je postaviti hipotezo - ki pa je stati-
stično ne moremo dokazati, ker ni podatkov -,
da se kaže pri moških iz sloja kvalificiranih
delavcev duševno trpljenje v odvisnosti od
alkohola, kar je socialno sprejemljiva oblika iz-
ražanja vsakdanjega nezadovoljstva. Z alkoho-
lom je povezano tudi izražanje jeze, besa, ki se
manifestira v obliki fizičnega in spolnega nasi-
lja praviloma nad osebami, ki so moškemu
najbližje.
Nasprotno pa ženske iz skupine kvalificira-
nih delavk svoje stiske somatizirajo v obliki fi-
zičnih bolezni in sindroma kronične utrujeno-
sti, uslužbenke s srednjo izobrazbo pa izražajo
svoje trpljenje po sprejemljivem "ženskem"
vzorcu, ki ga obsega pokrivajoč pojem nevrot-
ske motnje. Le-ta se v nekaterih točkah stika s
tradicionalno žensko diagnozo histerijo.
Drugače kot na Centru za izvenbolnišnične
psihiatrične dejavnosti je bilo tistega leta v Psi-
hiatrični kliniki Polje (PKP) prvič diagnostici-
ranih manj žensk (47,5% ali 377 oseb) kot
moških (52,5% ali 417 oseb), njihova povpreč-
na starost pa je bila nižja (46,1 let) kot pov-
prečna starost oseb na CIPD (kjer obravnavajo
tudi otroke in mlade). Na CIPD prevladujejo
kvalificirani delavci in delavke, ljudje s srednjo
izobrazbo, nekvalificirani delavci in upokojen-
ci, poklicna izobrazba v bolnici Polje pa kaže
drugačno podobo. V celotnem vzorcu so pre-
vladovali upokojenci, sledili so nekvalificirani
delavci, kvalificirani delavci, za četrto najšte-
vilnejšo skupino pa ni bilo podatkov. To doka-
zuje, da je poklicno-izobrazbena in s tem tudi
slojevska struktura ljudi, ki pridejo po pomoč v
bolnico Polje, nižja od tiste, ki je značilna za
CIPD. Razlike se pojavljajo tudi v diagnozah.
Prvi dve najpogostejši diagnozi sta na CIPD
nevrotske motnje in akutna reakcija na stres, v
PKP pa alkoholna odvisnost in alkoholne psi-
hoze ter shizofrenske psihoze. Med osebami,
ki so bile diagnosticirane kot alkoholna odvis-
nost, je bilo 81,2% moških (125 oseb) in le
18,8% žensk (29 oseb). To je tudi eden od raz-
logov za to, da v številu hospitalizacij pre-
vladujejo moški, za katere je odvisnost od
alkohola eden od kulturno pogojenih odgovo-
rov na vsakdanje strese, izgube in stiske.
Tudi v PKP je depresija uvrščena med
"ženske" motnje, saj je bilo od vseh oseb z de-
presivno simptomatiko 83,2% žensk (84 oseb)
in 16,8% moških (17 oseb). Depresija je tudi
pri nas "ženski odgovor" na razočaranja in iz-
gube, ki se namesto jeze in zahtev po spre-
membi kanalizira v tiho umaknjenost vase. Zdi
se, da je "imeti depresijo", kot so mi pripove-
dovale uporabnice PKP, manj stigmatizirajoče
kot "imeti" kaj drugega. Večina informatork s
to diagnozo mi je povedala ime diagnoze.
Druga informatorka s "težjo diagnozo" pa mi
je rekla: "Saj je vseeno, kaj imam. Zdravnica je
rekla, da imam bolne živce."
Tako kot na CIPD je tudi v PKP najpogo-
stejša izobrazbena skupina pri moških kvali-
ficirani delavec. Drugače pa je pri ženskah, saj
v PKP prevladujejo upokojenke, sledijo jim us-
lužbenke s srednjo izobrazbo in nekvalificirane
delavke. Nizka poklicno-izobrazbena struktura
dokazuje, da pripadajo ljudje, ki iščejo pomoč
v psihiatričnih institucijah, nižjim socialnim
slojem, kar pomeni tudi, da so bolj kot druge
skupine ljudi obremenjeni z ekonomskimi pro-
blemi in s tistimi skritimi oblikami deprivacije,
ki jih prinaša ekonomsko ranljivejši položaj.
Po Svetovnem statističnem letopisu iz leta
1991 je Slovenija po številu samomorov na
42
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO
drugem mestu. Z letnim koeficientom 33,6
(število samomorov na 100.000 prebivalcev)
sledi Madžarski (39,6), Sloveniji pa sledijo Sri
Lanka (33,2), Finska (28,5) in Avstrija (27,2).
Na leto je registriranih od 600 do 700 posku-
sov samomorov, strokovnjaki pa ocenjujejo, da
je število desetkrat višje. Povprečna starost
oseb, ki naredijo samomor, je pri obeh spolih
48 let. Največ samomorov med moškimi je v
starostnem obdobju 35-39 let in med ženskami
v starostnem obdobju 60-64 let. Moški trikrat
pogosteje izvedejo samomor kot ženske, žen-
ske pa pogosteje poskušajo samomor. Center
za mentalno zdravje v Ljubljani je za leto 1989
zabeležil 35,3% moških, ki so preživeli poskus
samomora (18 oseb) in 64,7% žensk (33 oseb).
Od leta 1992 se kaže porast samomorov med
ženskami, Obešenje je še vedno najpogostejši
način samomora v Sloveniji, sledijo zastrupitve
in med ženskami zlasti utopitve.
Ta pomanjkljivi statistični prikaz naj služi
za to, da si bolje predstavljamo gornjo trditev
o dveh značilnih vzorcih manifestiranja dušev-
nega trpljenja. V luči kulturnih značilnosti jih
je treba povezati s tradicionalnimi vrednotami,
ki prevladujejo v slovenski družbi in vsebujejo
tudi tradicionalne predstave o zdravju in bo-
lezni. V tej luči sta bolezen in zdravje med
seboj ločeni dejstvi. Fizična bolezen je družbe-
no sprejemljiva, duševna stiska pa je nespre-
jemljiva in prinaša stigmo.
Marko Kerševan (1990) opiše slovensko
družbo kot kombinacijo "tradicionalne zapr-
tosti in modernega individualizma". Po eni
strani gre torej za vrednostni sistem tradi-
cionalno ruralne kulture (ki je v nasprotju z in-
dustrijskoekonomskim razvojem in delom ljudi
v sekundarnem in terciarnem sektorju), po
drugi strani pa gre za pričakovani razpad tra-
dicionalnih vezi solidarnosti, podpore in samo-
pomoči. Glavna vrednota je v tej kulturi delo,
ki daje vidne rezultate in ki je v tradicionalni
kulturi tudi mehanizem za obvladovanje raz-
ličnih emocionalnih nezadovoljstev. Človek je
vreden toliko, kolikor naredi, kar naredi, pa
mora imeti vidne rezultate. Značilnost ruralne
kulture je tudi v tem, da pogovor kot dejavnik
emocionalne socialne podpore nima vrednosti.
Ruralna kultura je v nekem smislu "mutasta
kultura". Prav samomori in različne odvisnosti
(in deloma tudi depresivna razpoloženja) so
nemi odgovori na razočaranja in izgube.
V	tradicionalni ruralni kulturi so tudi in-
stitucije, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem,
tradicionalne. Njihova značilnost je, da teme-
ljijo na medicinskem pojmovanju duševnega
zdravja, ki z medikamenti zdravi telo. Obenem
pa se vanje pogosto zatekajo ljudje z najraz-
ličnejšimi težavami, ki nimajo medicinskega iz-
vora. Na medicinskem modelu utemeljene
institucije opravljajo vlogo zavetišč in azilov.
Medicinsko osebje psihiatričnih služb v Ljub-
ljani se danes spominja, da so mnoge prebi-
valce nekdanje Cukrarne, ko so jo zaprli,
"preselili" v Polje. Ko so v časih komunistične-
ga režima v Ljubljani pričakovali člane naj-
višjega jugoslovanskega vodstva, so nekaj dni
prej odpeljali klateže v Polje. Vse to dokazuje
socialno, pa tudi politično vlogo, ki jo v takem
okolju opravljajo psihiatrične institucije.
Manifestiranje vsakdanjih nezadovoljstev z
alkoholom ali s poskusi samomorov je zaradi
njune kulturne sprejemljivosti manj stigmatizi-
rajoče kot druge psihiatrične diagnoze. Obe
sta v simbolnem smislu "moški" dejanji.
Dejstvo, da je v tradicionalni kulturi človek
bolan takrat, ko je nekaj narobe z njegovim
telesom, nas pripelje do vprašanja somatizacije
človeških stisk. Vsaka kultura ima tudi svoje
kulturne teorije bolezni in zdravja. Najočit-
nejše razlike med različnimi kulturami se kaže-
jo na primeru somatizacije in psihologizacije
(Klizinman 1977; Wiiite 1982). V številnih
kulturah je somatizacija veliko pogostejša kot
psihologizacija, součinkovanje potreb in po-
nudbe pa se kaže v številu služb za duševno
zdravje, njihovih uslug, svetovalnih in tera-
pevtskih ponudb ter prostovoljnih skupin.
V	zahodnih družbah ljudje praviloma psi-
hologizirajo stiske. Nasprotno pa so azijske,
afriške in manj razvite evropske kulture bolj
nagnjene k somatizaciji vsakdanjega trpljenja.
Zato obstaja v teh družbah majhna ponudba
služb za duševno zdravje in svetovalnih in tera-
pevtskih tehnik. Arthur Kleinman je somatiza-
cijsko družbo najlepše prikazal na primeru
Kitajske in jo kot strategijo za iskanje pomoči
povezal s kulturnimi razlagami bolezni, ki ve-
ljajo v tej kulturi. Čeprav ljudje uporabljajo
bolezen kot legitimno sredstvo, da nič več ne
43
DARJA ZAVIRŠEK
opravljajo vsakdanjih dolžnosti, jim v okviru
medicinskega pojmovanja problema somati-
zacija omogoča nestigmatizirajoči status. Fi-
zično trpljenje je v kitajski kulturi legitimna
manifestacija nezadovoljstev in stisk.
V tradicionalni kulturi je človek telo, bo-
lezen pa je samo tisto, kar je vidno na zunaj.
Taka kultura ne pozna procesov samoanalize
in psihološkega poimenovanja neugodja. Lju-
dje vsakdanjega nezadovoljstva ne "občutijo"
kot emocionalno stanje in ga ne znajo izraziti s
pomočjo psiholoških pojmov. O neizraženem
nezadovoljstvu in o duševnem trpljenju govori-
jo odvisnosti, samomori in bolezni. Telesne
bolečine so v slovenski družbi sprejemljiv na-
čin, kako izraziti, da je "nekaj narobe". O tem
govori tudi vse pogostejši sindrom kronične
utrujenosti. Tradicionalne oblike pomoči prav
te vrste vsakdanjega psihičnega trpljenja ne
dosežejo. Mit o tradicionalni solidarnosti in
samopomoči ostaja realnost samo tako dolgo,
dokler se gibljemo na ravni materialnih dobrin
in vsakdanje pomoči pri delu (zato na Sloven-
skem tudi nimamo brezdomcev), ko pa iščemo
oblike medsebojne pomoči in solidarnosti na
ravni emocionalne podpore in medsebojnega
opogumljanja, nas iskanje najpogosteje pripe-
lje le do institucionaliziranih odgovorov, ki jih
dajejo nekatere socialne, psihosocialne in ver-
ske ustanove.
Vse to dokazuje tudi dejstvo, da v Sloveniji
nimamo tradicije psihoterapevtskih praks, kjer
bi se razvijala kultura neugodja in kultura go-
vora o lastnih duševnih stiskah. Prav tako ni-
mamo tradicije skupin za samopomoč, kjer bi
posamezniki in posameznice delile svoje zgod-
be, osebne biografije in iz njih črpale emocio-
nalno podporo. Edine skupine z veljavo in
tradicijo so skupine anonimnih alkoholikov
(AA), ki pa imajo pogosto značaj kvazireli-
gioznih skupin, temelječih na priznanju krivde
in "popravljanju" napak.
Kleinman (1988: 57) definira somatizacijo
kot "komunikacijo osebnih in medosebnih
problemov s fizičnimi idiomi stiske", njeni
vzroki pa so lahko različni. Lahko je način,
kako se oseba zavaruje pred stigmo, način iz-
ražanja emocij, oblika komunikacije ali pa
način potlačitve čustev. Donatella Cozzi pou-
darja, da je somatizacija povezana s socialnimi
razmerami, v katerih oseba živi, in da je najpo-
gosteje povezana z nizkim socialnim statusom
in z nizko izobrazbo (Cozzi 1993).
V tradicionalnejših okoljih uporabljajo lju-
dje svoje telo kot delovno orodje. Telo, ki se v
urbanih kulturah vrednoti glede na obstoječe
spolne in lepotne ideologije, je v ruralnih po-
dročjih vredno toliko, "kolikor se z njim da
narediti". Zato je prvi in zares pravi znak bo-
lezni tisti, ki človeku onemogoči opravljanje
vsakdanjih opravil. V kmečkih skupnostih, kjer
se delovni dan konča, ko je "delo opravljeno",
se človek šele zares razlikuje od drugega člove-
ka, ko "ne more več delati". Nesposobnost za
delo (ki običajno zahteva fizični napor in veli-
ko zdržljivost), je eden od najvidnejših odsto-
pov od družbenih norm, ki veljajo na vasi.
Vsekakor pa je v kmečki kulturi fizična boleči-
na priložnost, da bolna oseba dobi socialno
podporo in obenem ostane v okvirih kulturno
sprejemljivega izražanja vsakdanjih stisk.
Somatizacija je torej družbeno sprejemljiv
način manifestiranja čustvenega nezadovoljst-
va, ki je posledica objektivnih, socialnih in sub-
jektivnih življenjskih situacij. V kulturah, kjer
ljudje manifestirajo čustva prek telesa, post-
ane, kot poudarja Arthur Kleinman (1980),
telo simboličen most med boleznijo in čustvi.
Somatizacija, ki se manifestira v kroničnih bo-
leznih, je dovoljena oblika izražanja psihičnih
stisk, ki jo uporablja večina prebivalcev in
prebivalk.
Domnevamo lahko, da ljudje za večino mo-
tenj in bolezni nikoli ne iščejo zdravniške po-
moči, saj si pomagajo sami, večina pa, kot je za
tradicionalna okolja značilno, vprašanju psi-
hičnega in fizičnega zdravja ne namenja velike
pozornosti. Da ljudje vendarle trpijo za razni-
mi bolečinami, dokazuje podatek, da so v Slo-
veniji močno razširjeni analgetiki, ki so v
prosti prodaji in jih ljudje uporabljajo proti
vsem vrstam bolečin. Marsikje je mogoče go-
voriti o njihovi zlorabi. Drugo razširjeno zdra-
vilo so benzodiazepinske droge, ki jih pred-
pisujejo splošni zdravniki in psihiatri, uživajo
pa zlasti ženske.
Telo je torej sredstvo komunikacije in
hkrati govorica. Je zbirka simbolnih reprezen-
tacij in obenem upredmetenje norm, moralnih
pravil in disciplinskih tehnik. Bolezen je
44
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO
prepoznana kot legitimno somatsko stanje te-
lesa in je del socialne interakcije. Način identi-
fikacije s telesom je individualna, intimna
izkušnja človeka, pa čeprav vsi živimo fizično
podobno telo. Nekatere ženske dojemajo telo
kot nekaj kaotičnega, kar se njih samih ne tiče.
Nekatere sprejemajo določene dele svojih te-
les, druge ne. Tretje so sestavljene iz več teles.
Prav ob bolezni se najbolje pokaže razcep
med tem, da je telo materialni organizem in
hkrati, kot bi dejala Susan Sontag (1983),
metafora. Bolezen je lahko poskus razcepa,
alienacije, saj se človek s telesom nič več ne
identificira. Bolezen ponuja kaos, ki nima
zveze s posameznikovo subjektivno izkušnjo.
Razcep, ki se pogosto označuje kot patološki
(kakor npr. prostitutke govorijo o razcepu
med telesom in notranjostjo), je v nekaterih
primerih nujen za preživetje.
Ko sem ljudi v psihiatrični bolnici vprašala,
zakaj so v bolnici, so pogosto omenjali bolezen
organa. Ena od žensk je rekla, da je prišla na
psihiatrijo, ker jo bolijo noge. Druga mi je pri-
povedovala, da jo boli hrbet. Nabitost s sim-
bolnimi pomeni, negativnimi konotacijami in
stigmo, ki jo nosijo že same psihiatrične diag-
noze, ne glede na to, ali so pripete na do-
ločenega posameznika ali ne, kaže izjava ene
od uporabnic: "Zdravniki pravijo, da imam
shizofrenijo - se grozno sliši, kajne?"
Nekatere govorijo o "preživelih skrivnos-
tih" {surviving secrets) travmatičnih dogodkov,
druge o "telesnih spominih", ki se v življenje
odraslega izražajo kot bolezni in psihosomat-
ske motnje: migrene, astma, ekcemi, epilepsija
ali psevdoepilepsija, bolečine v križu, problemi
z grlom, bolečine v želodcu, različni tvori v
ustih, ginekološki problemi in motnje v hra-
njenju (Walker 1992; Sinason 1992).
Ena od značilnosti tradicionalne psihiatrije
je prav ta, da pogosto zanika povezave med
dogodki vsakdanjega življenja in hospitalizaci-
jo. Antroplogija zdravja pa pokaže, da je vsaka
bolezen tudi govorica, da je telo njen repre-
zentant in pripovedovalec in da je medicinska
obravnava socialna in politična praksa. Je to-
rej, kot bolezen sama, družbeni fenomen.
RAZLSKOVANJE MED ANTROPOLOGIJO iN
AVTOBIOCRAFIJO
Odločitev za to, da antropološki teren
omejim na prostor odprtega oddelka psihia-
trične bolnice Polje, ima dolgo zgodovino, ki jo
lahko v antropološkem refleksivnem zapisu
opredelim kot avtobiografsko. Začela se je s
terenskim delom v Zavodu za duševno in tele-
sno prizadete Hrastovec-Trate (leta 1987) in
se nadaljevala z različnimi projekti za usta-
novitev skupnostnih služb za ljudi v globoki
duševni krizi. Vse to pa so spremljali osebni
stiki z ljudmi, ki so skozi leta podaljševali svojo
psihiatrično kariero.
Raziskavo sem koncipirala skupaj s sociolo-
ginjo Mojco Urek, s katero sva delili tudi prve
mesece terenskega dela (gl. dnevnik). Obe sva
imeli več izkušenj z uporabo poglobljenega in-
tervjuja kot raziskovalne tehnike, veliko manj
pa z izdelavo vprašalnika, ki sva mu pripisovali
velik pomen. Pomen najinega skupnega razis-
kovalnega dela je bil v tem, da sva izhajali iz
skupne raziskovalne tradicije akcijskega razis-
kovanja, saj sva se obe več let ukvarjali s pro-
blemom duševnega zdravja in delili izkušnjo
večkratnega bivanja v Ilrastovcu in Tratah (gl.
Flaker, Urek 1988).
Sama sem se odločila za antropološko
deskripcijo ženskega oddelka in za zapisovanje
življenjskih zgodb uporabnic. Ta odločitev je
izhajala iz drugega vira mojih znanstvenih in-
teresov: ženskih študij in feministične teorije.
O pomenu feministične teorije za vpeljavo ka-
tegorije spola v znanstveno raziskovanje sem
govorila v prejšnih razpravah (Zaviršek 1994).
Antropologinje in antropologi so na začetku
80. let na antropoloških terenih začeli upošte-
vati socialne konstrukcije moškosti in žensko-
sti. Tudi na antropološko teorijo je odločilno
vplivalo dejstvo, da so vse kulture konstruirane
tudi prek dualnosti spolov in da so vsa člove-
ška ravnanja določena s pripadnostjo moške-
mu ali ženskemu spolu.
Antropologi in antropologinje pa niso po-
zorni le na to, kakšne vrste spolna razmerja in
spolne konstrukte bodo našli v določeni kultu-
ri, temveč tudi na to, kako vpliva njihova last-
na spolna identiteta in tudi predstave kulture,
iz katere prihajajo, na to, kar bodo našli, pa
tudi na to, kar napišejo. O tem so zadnje
45
DARJA ZAVIRŠEK
desetletje pisali številni pomembni antropologi
in antropologinje (Mooriz 1988; Okely, Calla-
way1992).
Sama sem izhajala iz prepričanja, da mi re-
flektirana pozicija, biti ženska, omogoča, da
bolje razumem socialne realnosti, o katerih go-
vorijo uporabnice, in da se na njihove zgodbe
lažje odzivam ne le s pristranskostjo, ki je
značilna za feministično raziskovanje in za an-
tropološko zagovorništvo, temveč tudi z dovolj
empatije, ki jo tako delo zahteva. Politična
komponenta moje odločitve je izhajala iz pre-
pričanja, da socialna realnost žensk vpliva na
njihovo duševno zdravje in da so prav tiste
skupine žensk, ki so najpogostejše uporabnice
psihiatričnih institucij, najbolj prizadete zaradi
spolne asimetrije v današnji družbi. Ker so v
Sloveniji deli te realnosti močno tabuizirani, je
bila političnost raziskave v tem, da sem pri-
povedovalkam postavljala vprašanja, ki jih ni
"še nikoli nihče vprašal". Vprašalnik je na pri-
mer zajemal vprašanja o preživetem fizičnem,
spolnem in psihičnem nasilju, o številu zlorab
in o povzročitelju. Čeprav je večina na ome-
njena vprašanja odgovorila nikalno, kot sem
tudi pričakovala, pa je po končanem vprašalni-
ku marsikatera začela pripovedovati prav zgo-
dbe o fizičnih in drugih zlorabah, ki so jih
preživele. Zapisana vprašanja so pomenila od-
krivanje nekega tabuja, dovoljenje, da se o pri-
kritem sme govoriti.
Raziskava je tako subjekte raziskave upo-
števala tudi kot osebe, ki so nosilci določenega
telesa in spolnih konstruktov. Helen Callaway
(1992: 36) govori o "subjektih, ki jim je pripi-
san spol" (gendered suhjects), torej o subjektih
v kulturnem kontekstu, ki imajo kot ženske in
kot moški med seboj različne izkušnje vsak-
danjega življenja. Avtorica pri tem poudarja
tudi zasluge ženskih antropologinj za kreiranje
"subjektov, ki jim je pripisan spol", saj so bili
moški antroplogi nanje le malokdaj pozorni.
Raziskava je torej temeljila na perspektivi
uporabnic, pacientk psihiatrične bolnice {pati-
etits' view). Zanimalo me je, kako uporabnice
govorijo o svoji preteklosti, kako povezujejo
svojo življenjsko zgodbo z dejstvom, da so bile
vsaj enkrat hospitalizirane v psihiatrični usta-
novi, in koliko je psihiatrija kot služba za
duševno zdravje sprejemljiva za ljudi, ki jo
uporabljajo.
Glavne raziskovalne tehnike so bile vpra-
šalnik, poglobljeni intervju in opazovanje z
udeležbo. Izkušnje pri uporabi vprašalnika so
pokazale, da je bil zaradi heterogenosti upo-
rabnic oddelka za mnoge neprimeren; za neka-
tere predolg, za druge premalo razumljiv in za
tretje neuporaben zaradi dolgotrajnega bivanja
v institiciji, kije njihovo realnost močno odda-
ljila od realnosti tistih uporabnic, ki so bile
prvič v bolnici ali pa so se vanjo sem in tja
vrnile.
Namen vprašalnika je bil, da dokumentira
socialni položaj uporabnice, njene izkušnje na-
silja, da se ugotovi, ali obstajajo specifično
ženske oblike manifestiranja stiske in ravnanja
z njo, ter da se ugotovi potrebe uporabnic po
novih namestitvah in oblikah pomoči.
Najmanj posrečeni del vprašalnika je bil
prav tisti, ki je spraševal po potrebah in novih
oblikah pomoči. Izkazalo se je, da ženske ne
morejo govoriti o novih oblikah pomoči, saj jih
ne poznajo. Večina je izražala svoj odnos do
novih psihosocialnih služb v smislu: "Tu mi je
dobro, bolnica je pač bolnica," Za vse je bilo
značilno, da v svojem življenju niso poznale
pozitivne izkušnje sprememb in možnosti, da
bi njihovo b^ražanje potreb po spremembi za-
res kaj spremenilo, Nemožnost razmišljanja o
tistem, česar še ni, je izhajala tudi iz izkušenj,
da se v življenju veliko ne spremeni, in iz po-
ložaja relativne nemoči, ko gre za odločilne
spremembe.
Poglobljeni intervjuji so še enkrat potrdili
vrednost kvalitativne metodologije v družbos-
lovnem raziskovanju. Intervjuji so omogočili,
da sem kot raziskovalka prišla s človekom v
več kot le bežni stik, in postavili okvir, v kater-
em sem vsaj deloma razumela kompleksno
kontinuiteto življenjske zgodbe in vsaj deloma
razumela tudi povezave med hospitalizacijo in
življenjskimi dogodki. Intervju je bil, če upora-
bim besede Ann Oaklcy (1992), raziskovalno
orodje in hkrati orodje družbenega odnosa.
Poleg avtomatičnega zapisa na kasetofon je
za intervju najpomembnejše poslušanje vseh
ravni komunikacije, na katerih je posameznica
odgovarjala na postavljena vprašanja. Gre za
vse tisto, kar hoče oseba povedati, pa ne pove,
kaj predlaga, ob čem se ustavi in kaj ji ne
46
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO
pomeni prav dosti. Pomembno je poslušati
tisto, kar Kathryn Anderson in Dana Jack
(1991) poimenujeta "moralni jezik" {moral
language) pripovedovalke. Nekateri govorijo
tudi o "starševskem glasu" {parental voice), ki
je najpogosteje koncentriran v samokritiki, v
iskanju lastnih napak in slabosti. Moralni jezik
govori o tem, kaj oseba potrebuje in kaj drugi
mislijo, da potrebuje; je vmesni člen med
lastnimi vrednotami in družbenimi normami.
Prav za ženske pa je značilno, kot so pokazala
pretekla poglavja, da se nanje naslavljajo pro-
tislovne družbene zahteve in take, s katerimi
se jih veliko ne more identificirati, ne da bi jim
to povzročalo občutke krivde. Danes vemo, da
so prav negativne sodbe o sami sebi in s tem
povezana šibka samozavest ter občutek lastne
vrednosti b.hodišča za razvoj simptomov, ki so
diagnosticirani kot depresija.
Opazovanje z udeležbo sem opravljala zlas-
ti pri tistih dogodkih, ki so bili del bolnišnične
ponudbe in so imeli naravo skupinskosti (sku-
pinske vizite, male in velike skupine). Dru-
gačno pa je bilo tisto opazovanje z udeležbo, ki
se je odvijalo v obliki sedenja na hodnikih. Se-
denje na hodnikih ali v dnevni sobi je v bolnici
oblika komuniciranja. Meni pa je omogočilo,
da sem se od posameznic in od bolnišničnega
urnika malo oddaljila, pogledala na dogajanje
v institiciji in na posameznice iz "perspektive
hodnika" in se spet vrnila v svet aktivnega pos-
lušanja in pogovarjanja.
Kirsten Hastrup (1992: 117) poudarja, da
antropološki teren nikoli ni le neposredni svet
"drugih", temveč "svet med nami in drugimi".
Še več: "Antropološki teren se nahaja med av-
tobiografijo in antropologijo" (ihid). Gre torej
za osebno izkušnjo, ki se nahaja v zapisanem.
Pojem "izkušnja" kot del raziskovalne termi-
nologije je izkušnja raziskovalke, ki postane v
zapisanem del analize celotnega terena. Judith
Okely, Helen Callaway in drugi (1992) pouda-
rijo prav pomen avtobiografije na zbrane bio-
grafije in opise. Avtobiografija antropologinje
je skrita v življenjskih biografijah informator-
jev. In obratno, njihove biografije so določene
prek avtobiografije antropologinje. Beseda av-
tobiografija, ki razpade na avto-biografija, o
tem sama govori. Je lastna zgodba tistega, ki je
v antropološkem kontekstu postavljen v vlogo
subjekta in objekta raziskovanja hkrati. Para-
doks antropološkega terena je prav v tem, da
gre, kot poudari Hastrup (1992: 119), za "in-
tersubjektivno obliko objektivacije". Pogloblje-
ni intervjuji, so bili uspešni le, če je med menoj
in informatorko nastal odnos intersubjektiv-
nosti, dialoško razmerje.
V tem dialoškem odnosu pa sem sama pra-
viloma določala več pravil kot uporabnica, kot
na primer, s kom se bom pogovarjala, koliko
pogovorov bom s katero imela, kako dolgo bo
tekel pogovor. Informatorka je tako po eni
strani subjekt in po drugi objekt, nad katerim
se izvaja subtilno nasilje. Skrite oblike nasilja
so na primer situacije, ko sem žensko z vpra-
šanji, ki niso imeli nobene zveze z zgodbo, ki
jo je pripovedovala, poskušala usmeriti na
drugo temo, ker zgodba, ki jo je pripovedovala
natančno in ponavljajoče, zame ni bila več po-
membna. Nasilje je mogoče odkriti tudi v dej-
stvu, da sem se z nekaterimi posameznicami
pogovarjala le enkrat in da se je vzpostavljeni
odnos po pogovoru najverjetneje za vedno
pretrgal. Čeprav je pripovedovanje življenjske
zgodbe vedno privedlo do intenzivnega stika,
ki je bil bolj ali manj intimen in globok, pa ga
je konec intervjuja tudi prekinil. To sem več-
krat začutila kot boleče za informatorko, pa
tudi zame. Razlika je bila v tem, da sem imela
sama več možnosti kompenzacije za to iz-
kušnjo trenutne izgube.
Ena od oblik nasilja je tudi dejstvo, da so
zgodbe, ko so enkrat izrečene, popolnoma pre-
puščene antropologinji. Čeprav sem se z ne-
katerimi ženskami dogovorila, da so zapisano
zgodbo prebrale in same sebe dopolnile, kori-
girale in izpustile tisto, po čemer bi jih bilo
mogoče prepoznati, je vseeno odvisno od
mene, kaj bom z zgodbami naredila. To lahko
sproži občutek nemoči, saj je zgodba osebi
"vzeta". Nedvomno je razmerje moč/nemoč
med antropologinjo in informatorko skrito
tudi v tem, da raziskovalka odloča o tem, ali se
bo z žensko v obliki intervjuja še pogovarjala
ali ne. Vprašanje je tudi, kako vpliva na razis-
kovalno situacijo dejstvo, da so bile uporab-
nice praviloma pripadnice spodnjega in nižjega
srednjega razreda in da je bil moj mesečni zas-
lužek še enkrat ali dvakrat višji od njihovega,
pa tudi to, da sama nisem nikoli doživela
47
DARJA ZAVIRŠEK
izkušnje psihiatrične hospitalizacije?
Na pomen skritega nasilja antropoloških
terenov je opozoril tudi Hastrup, ki je rekon-
strucijo življenjske zgodbe poimenoval sim-
bolna smrt, saj daje življenjski zgodbi pomen le
pogled, ki gleda v preteklost (1992: 124), Ko je
biografija napisana, je spremenjena v mit. Ta
pogled nazaj, torej retrospekeija, lahko šele
naredi biografijo, ki se materializira v zgodbi.
Smrt pa prinaša s seboj vedno tudi občutke iz-
gube, ki se pogosto občutijo kot nasilje.
Zapis življenjske zgodbe je torej oboje, je
zapis neke biografije, ki še ni končana in je
hkrati s tem, ko je zapisana kot zgodba, dru-
gačna od dejanskega življenjskega toka. Bio-
grafija se spremeni v mit, ki je verodostojni
zapis in falsifikat hkrati. Zapis je odvisen
namreč od okoliščin pripovedovanja in zapiso-
vanja, od informatorjevega pogleda na lastne
življenjske izkušnje, od "moralnih notranjih
glasov" in od biogafije antropologa. Zapisana
življenjska zgodba ni nikoli več identična z
nekim določenim življenjem, je odtujena osebi,
ki je pripovedovala, in je hkrati prav to, kar je
oseba pripovedovala. Tako je antropološki
material avtentičen in neavtentičen hkrati.
Vendar, kot zapiše Kirsten Hastrup: "Simbol-
no nasilje je neizogibno, toda antropološko pi-
sanje zato še ni dejanje zatiranja." (1992: 124).
Za mnoge je bilo pripovedovanje živl-
jenjske zgodbe prav poseben dogodek. Za vse
ženske, ki sem jih intervjuvala, je bilo značilno,
da so vsaj del zgodbe pripovedovale prvič in da
jih veliko stvari še nikoli nihče ni vprašal. Ne-
katere posameznice so mi nekaj dni po in-
tervjuju prišle povedat, kaj so po intervjuju še
premišljevale in česa so se še spomnile. Nekat-
ere so prišle popravit letnico in dopolnit
kakšen dogodek.
Ženska, ki jo mož pretepa, mi je nekaj dni
po najinem pogovoru povedala, da je o vpra-
šalniku povedala možu. Povedala mu je, da
sem jo vprašala, kdo so bili najpomembnejši
ljudje v njenem življenju in da je naštela
mamo, očeta in starega očeta. Rekla je, da je s
tem hotela možu povedati, da njega ni bilo
med naštetimi. Nekatere uporabnice so se
med seboj spodbujale: "Povej no raziskovalki o
svojem življenju, jo zanima tvoja zgodba."
Ena od žensk, s katero sem se pogovarjala
več dni zapored, mi je nekaj dni pozneje rekla,
da zdaj v življenju marsikaj bolje razume.
Rekla je, da ji je žal, da ni imela že leta prej
priložnost s kom govoriti o svojem življenju.
Veliko žensk je intervju "sprejelo" s hva-
ležnostjo in se na koncu zanj zahvalilo. Inter-
vju je bil zanje izraz pozornosti, ki jim jo je
naklonil drug človek, izraz spoštovanja. Spet se
je izkazalo, da je poslušanje ena od najpo-
membnejših raziskovalnih tehnik. To je bilo
nekaj, kar intervjuvanke niso bile navajene niti
v vsakdanjem življenju niti v bolnici. Moje pos-
lušanje jih je presenetilo in opogumilo. Zahva-
lile so se zato, ker sem jih poslušala, bila z
njimi in se z njimi pogovarjala. Morda tudi
zato, ker sem jih razumela in jim popestrila
popoldne.
Vse to je antropološki teren na psihia-
tričnem oddelku močno razlikovalo od drugih
klasičnih antropoloških terenov. Antropologi
praviloma potrebujejo veliko časa, da se nauči-
jo jezika in pravil, ki vladajo v drugi kulturi, in
časa, da jih domačini sprejmejo medse. Sama
sem zaradi dela v Ilrastovcu in Tratah dobro
poznala kulturo psihiatrične institucije, jezik,
ki so ga govorili ljudje, in položaj, v katerem so
se znašli. Tiste uporabnice, ki so prišle v bolni-
co prvič kot jaz ali pa so se vanjo občasno
vrnile, so bile prav tako tujke kot jaz. Tujke so
bile same zase, pa tudi za tiste, ki so živele v
instituciji več let. Dolgoletne uporabnice so mi
bile zaradi njihove vidne kronifikacije in insti-
tucionalnega kondicioniranja najbolj tuje, in
tudi same so se me na začetku raje izognile.
Za njih sem bila človek, ki je vdrl v njihov
dom.
Ena od razlik med oddelkom kot antropo-
loškim terenom in klasičnimi antropološkimi
tereni je bilo tako vprašanje časa, ki so ga upo-
rabnice potrebovale, da so me sprejele medse.
Za večino je bilo značilno, da so me sprejele
medse takoj in da so se že prvi dan začele
zanimati, kdo sem in kaj počnem. Za večino
od njih je bila značilna želja in potreba po tem,
da bi bile ogovorjene in da bi se z njimi kdo
pogovarjal. Čeprav antropološko raziskovanje
nujno vzpostavlja "drugost", saj je pogoj razis-
kave ta, da obstaja drugi kot objekt raziskave,
pa sta raziskovalka in informatorka tudi nujno
v relacijskem odnosu. Ta interrelacijski odnos
48
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO
je bil drugačen od tistega, ki so ga uporabnice
poznale iz odnosov z medicinskim osebjem. Za
mnoge je bilo to relacijsko razmerje privlačno,
saj je bilo nekaj novega in neznanega v zna-
nem prostoru. To razmerje jim je dajalo tudi
novo identiteto. Morda se me je zato prijelo
ime "raziskovalka Darja",
Kmalu po začetku raziskovanja sem nalete-
la na fenomen, ki ga antropologi imenujejo
problem "mojih ljudi". Ko sem hotela po
tednu dni članom in članicam raziskovalnega
tima poročati o tem, kaj počnem, kako zapisu-
jem zgodbe, sem začutila nelagodje. Zdelo se
mi je, kot da mi nekdo hoče nekaj vzeti, bila
sem ljubosumna na to, da moram te zgodbe in
vsa ta globoka doživetja deliti s skupino.
Naenkrat se mi je moje početje zazdelo nesmi-
selno in moje delo v primerjavi z življenjskimi
usodami teh ljudi prazno. Imela sem občutek
posebne posvečenosti v neka življenja, posve-
čenosti do vstopa v neke zgodbe, v neko
trpljenje. Kot da bom to, kar so mi ženske dale
s tem, ko so z mano delile svoje zgodbe, zlo-
rabila, če bom o tem govorila,
O problemu "mojih ljudi" se je v antropo-
logiji dolgo govorilo kot o fenomenu "antropo-
loške posesivnosti" in "narcizma". Čeprav se
je pojavljal praviloma na vseh daljših antropo-
loških terenih, vseeno ni dobil pozornosti v
smislu analize samorefleksivnosti. Antropolog
in antropologinja, ki sta bila po eni strani sou-
deleženca nekega življenja, sta bila hkrati tudi
njegova opisovalca. Človek je bil kot zapisova-
lec zgodb in biografij tudi kreator teh zgodb,
bil je kreator etnološkega zapisa, S tem pa je
ustvarjal "svoje ljudi". Ali kot zapiše Hastrup:
"Ljudje seveda niso 'moji' kot individuumi,
temveč kot prebivalci sveta, ki ga kreira moje
pisanje," (1992: 126). Obenem pa so opisi an-
tropologinj in antropologov vsebovali tudi Uist-
no avtobiografijo, ki je prinesla dvojno soude-
leženost. Tudi sama sem z opisovanjem zgodb
kreirala "svoje ljudi", s katerimi sem bila tudi
po koncu dejanskega pogovora in stika v prav
posebni zvezi. Ta zveza pa se ohranja tudi v
poznejšem tekstu, ki govori o realnem in ima-
ginarnem hkrati. Govori o tistem, kar je, kar je
bilo in o tisti nevidni povezanosti med razisko-
valko in subjektom raziskave, ki pravo antro-
pološko študijo šele omogoči.
Z antropologovo navzočnostjo v tekstu se
antropologi ukvarjajo šele kratek čas, O tej
kratki zgodovini je Hastrup zapisal: "Včasih je
antropologinja potrdila svojo navzočnost na
terenu, potem pa je izginila iz teksta. Danes
zahtevamo, da ostane v njem, saj je bila njena
prisotnost na terenu locus terena - sveta, ki ga
opisuje," (1992: 126),
Raziskovanje vedno pomeni interakcijo
med raziskovalko in raziskovanim, med tem,
kaj je moja in kaj njihova realnost. Pripovedo-
vanje in poslušanje je soustvarjanje zgodbe. Je
soustvarjanje, premikanje meja in preizkušanje
različnih prostorov. Zato mnoge antropolo-
ginje poudarjajo, da je življenjska zgodba, ki je
nastala, vedno že "najina" zgodba, ki bi bila
drugačna, če bi spraševal nekdo drug. Nikoli
statična interakcija zbiranja zgodb vedno im-
plicira premikanje, gibanje meja med menoj in
drugimi. To omogoča spremembe v razumeva-
nu problema pri obeh straneh: raziskovalki in
informatorki.
Po drugi strani pa oralna zgodovina pou-
darja, da se ljudje ne spominjajo vseh dogod-
kov v svojem življenju, spominjajo pa se tistih,
ki so imeli zanje osebno odločilni pomen, v so-
cialnem ali v globoko osebnem smislu. Navad-
no je pri ljudeh, ki se znajdejo v psihiatrični
bolnici, izpuščena prav osebna zgodovina po-
sameznice ali posameznika. Brez poznavanja
njihovih življenjskih zgodb, pa ni mogoče
ocenjevati potreb in načrtovati boljše službe, ki
bi krepila samostojnost namesto odvisnosti, sa-
moraziskovanje namesto samozatajevanja.
49
ese/
Bogdan Lešnik
ZAGOVORNIŠTVO
Pričujoči esej je deloma recenzija tematske
številke Socialnega dela Zagovorništvo (SD
32; 3-4), ki jo je uredila in velik del tudi spisala
Tanja Lamovec, deloma pa sem iz navedene
izdaje vzel iztočnice za nadaljno konceptuali-
zacijo naslovnega predmeta. Rad pa bi že uvo-
doma poudaril, da smo z navedeno izdajo
dobili prvo celostno obravnavo zagovorništva
{advocacy) in prvi poskus formulacije zagovor-
niške prakse pri nas.
Kontekst, v katerem je nastal projekt zago-
vorništvo, so zamisli o "vmesnih strukturah"^
za psihiatrične paciente; konkretizirane v for-
macije jih lahko razdelimo na:
-	formacije med psihiatrično bolnico (hos-
pitalizacijo) in vsakdanjim življenjem, kakršne
so dnevni centri, krizne in svetovalne službe,
stanovanjske skupnosti, pomoč na domu itn.,
in
-	emancipacijske formacije: kulturna gi-
banja, interesne skupine, samoorganiziranje za
različne cilje itn.
V prvem primeru gre za to, čemur pravimo
psihosocialne službe,^ ki omogočajo bolj difer-
enciran pristop k individualnim težavam in
potrebam pacientov, v drugem pa za oblike
javnega oz. političnega delovanja, ki omogoča
izražanje in zastopanje interesov pacientov
(kot deprivilegirane skupine ljudi) na podlagi
načela enakopravnosti v pravicah in temeljnih
svoboščinah.
Po tej delitvi sodi projekt zagovorništva
med emancipacijske formacije, ali natančneje,
izhaja iz njih, je njihova zamisel; pri nas si ga
nikakor ne moremo predstavljati brez Odbora
za družbeno zaščito norosti. Razvili so zamisel
o posebni dejavnosti, ki ji bom rekel zagovor-
niška praksa,^ hkrati pa naj bi bilo zagovor-
ništvo splošno načelo ravnanja v odnosih s
strankami in s tem merilo za vse službe. Tudi
znotraj vmesnih formacij ima torej poseben,
vmesni položaj.
Zagovorniška praksa na področju psihia-
trije obsega (1) varstvo konkretnih pravic psi-
hiatričnega pacienta, tu pa je dosti dela ne le
zato, ker je na področju varstva pravic tako ali
tako dosti dela, ampak tudi zato (če povza-
mem načelo ravnanja v odnosih s strankami),
ker je treba (2) skozi to optiko izostriti teorijo
"dela z ljudmi" nasploh. Prav vmesni položaj
zagovornika, ločen od drugih nalog varstva,
skrbstva ali pomoči, omogoča tudi (3) oceno
ali presojo (s stališča varstva pravic) najraz-
ličnejših služb.
2
Kaj sestavlja zagovorniško prakso? - Nava-
jam nekatere vidnejše omembe relevantnih
dejavnosti (navedki niso lektorirani; kurziva je
moja).
' Lamovec, Flaker, Ali v Sloveniji potrebujemo zagovorništvo? (31-38). Navedba se, kakor tudi vse naslednje, nanaša na
uvodoma omenjeno izdajo.
^ Lingvistično ne preveč posrečeno, ker sta v zloženko sestavljeni grška in latinska beseda, podobno kakor "homoseksual-
nost" in "socioterapija".
^ Poklicni profil zagovornika se zdi manj pomemben kakor določen posebni status, kakršnega ima npr. v Veliki Britaniji
approved social vvorker, "potrjeni" socialni delavec. (Ob psihiatru in skrbniku mora tudi ASW soglašati s prisilno hospitali-
zacijo, drugače se je ne sme izpeljati.) Za tako "potrditev" ali imenovanje bi moral zadovoljiti kriterije, ki so usklajeni z
zahtevami strank, tj., njihovih predstavnikov oz. organizacij. Po drugi strani pa bi moral biti vključen v pravni red - imenovan
od sodišča, omenjen v Zakonu o nepravdnem postopku itn. - in tam črpati svoje kompetence.
51
BOGDAN LEŠNIK
"Vidimo torej, da je obseg delovanja zagovor-
ništva širok. Zajema od splošnih in abstraktnih
tem človekovih pravic, preko kritike institucij,
do nesporazumov v dtievnih stikih in gospodin-
skih stisk." V nasprotju z interakcionizmom "se
zagovorništvo sprašuje, kaj naredili in kako
omogočiti, da ne bodo nekateri (tisti, ki jih za-
govaijamo) potegnili 'ta kratko'." Avtor dodaja
nekaj napotil za ravnanje v "situacijah, ki so
izključevalne, poniževalne in diskreditirajoče".
Med njimi sta učenje ("Zagovornik lahko svoje-
mu varovancu razloži, kakšne so definicije po-
sameznih srečanj, logika posameznih dogodkov
in priložnosti, kakšne konvencije vladajo v do-
ločenih situacijah"), lahko tudi na provokativen
način, in praktična pomoČ varovancu, npr. pri
sklepanju pogodb. Poudarjeno je, da že fizična
navzočnost zagovornika prispeva k temu, da se
človeka drugače obravnava.'*
Lamovec in Cufer omenjata štiri vrste zago-
vorništva. (1) "Laični zagovornik naj bi bila
'ugledna oseba', ki za svoje delo ni |)laČana in
ni odvisna od institucije. Njena naloga je, da
vzpostavi stik z osebo, ki je v nevarnosti, da jo
družba potisne na rob oziroma izključi", "pos-
kuša to osebo razumeti, se odzivati na njene in-
terese ter jih zastopati, kot bi bili njeni lastni."
To je "zrel, kornpetenten državljan-prostovo-
Ijec". (2) "Samozagovoniištvo vključuje tako
bivše uporabnike kakor pridružene člane" in je
"proces, v katerem posameznik ali skupina
ljudi govori ali deluje v korist lastnih potreb ali
interesov." "Prizadeva si za spremembe v psi-
hiatričnem sistemu ter za spreminjanje razvred-
notenega statusa uporabnikov v družbi." (3)
Kolektivno zagovorništvo: "Skupina uporabnikov
se lahko združi, da bi dosegla določene spre-
membe." "Nekatere skupine sodelujejo z izva-
jalci pri načrtovanju programov duševnega
zdravja, druge pa same poskušajo razvijati alter-
nativne oblike uslug, npr. stanovanjske sku-
pine, krizne centre, dnevne centre, itd." (4)
Profesionalno zagovorništvo "navadno opravlja
tim, sestavljen iz pravnikov, psihologov in so-
cialnih delavcev", ki so "plačani in delujejo v
prostorih bolnišnice, vendar so oti nje povsem
neodvisni." "Njihova naloga je, da nadzirajo
postopek prisilne hospitalizacije, se pogovarjajo
z uporabniki in jih obiskujejo na zaprtih oddel-
kih ter sprejemajo njihove pritožbe", ki jih "po-
drobno obravnavajo in posredujejo pri ustrezni
osebi." "Zagovorniki imajo vpogled v vso doku-
mentacijo in dostop na vse oddelke, sicer pa
nimajo drugih pooblastil kot to, da skrbijo za
spoštovanje pravic, ki so zapisane v zakonu."^
Naprej beremo: "Zagovornik je oseba, po-
gosto edina, ki je vsestransko na uporabnikovi
strani in posreduje njegove potrebe in želje
osebju, ter poskuša doseči vsaj to, kar upo-
rabniku legitimno pripada." "Za vse tiste od-
ločitve, ki jih /uporabnik/ trenutno ni zmožen,
pa si lahko izbere zagovornika, kateremu lahko
zaupa, da bo ravnal v njegovem ali njenem
imenu. Zagovornik nima pravice odločati o
nobeni pomembni stvari, ki zadeva uporabnika,
temveč mu le svetuje in pomaga do odločitve."
Dejavnost že poteka. "Kar se tiČe oblik zagovor-
ništva, kot jih poznajo v tujini, smo se pri nas
odločili za kombinacijo vseh." - "Tako npr. v
skupini predstavimo značilnosti uporabnika, ki
potrebuje pomoč, potem pa se javi tisti, ki bi
želel z njim ali njo delati. Na sestankih izvaja-
mo tudi skupinsko supervizijo." Med cilji in
nalogami projekta je tudi psihofannakološka
pomoč.®
"Cilj zagovorništva je v končni fazi opolno-
močenje uporabnikov (empowerment), njihova
emancipacija," piše naprej. "Zagovornik je v
bistvu edukator." "Točka intervencije zago-
vornika je nekje vmes med situacijo, v kateri se
ljudje znajdejo in njihovo zaznavo sebe v tej si-
tuaciji. Način intervencije je akcija in ne morda
prepričevanje ali razlaga. Ne gre za načela,
temveč za interese konkretnega uporabnika,
zato se ne sme zgoditi, da bi se spustili v bitko z
institucijo, kjer bi bili bojno polje uporabniki."
"Zagovornik se mora izogibati dvema skrajnost
kjer bi bili bojno polje uporabniki." "Zagovor-
nik se mora izogibati dvema skrajnostima. Prva
je opuščanje odgovornosti za vodenje, druga pa
je težnja po pretiranem zaščitništvu." "Zaradi
indoktrinacije v vlogo pasivnega objekta, ki jo
je uporabnik ponotranjil, zares ne zmore mno-
gih stvari, za katere bi lahko 'objektivno' pred-
postavljali, da jih zmore. V začetku morda
potrebuje vodstvo in nasvet za vsako, še tako
' Flaker, Advocatus diaboli? (5-10).
^ Oblike in razvoj zagovorništva v svetu (27-30).
' Ali v Sloveniji potrebujemo zagovorništvo?
52
ZAGOVORNIŠTVO
neznatno avtonomno dejanje aH odločitev."^
Tu se povezuje ali združuje veliko dejav-
nosti: delo z osebami, ki so odpuščene iz azila,
v katerem so se udomačile, z osebami, ki bodi-
si zaradi reakcij okolice, bodisi zaradi same
narave svojih težav, bodisi zaradi posledic nji-
hovega odpravljanja (stranskih učinkov zdravl-
jenja, hospitalizma ipd.), največkrat pa zaradi
kombinacije vsega tega ostajajo brez pomemb-
nih odnosov, ali pa so jim pomembni samo še
odnosi z institucijo;® navsezadnje tudi delo s
prisilno hospitaliziranimi, namenjeno temu, da
se oseba čimprej rehabilitira; delo z osebami,
ki potrebujejo varstvo, kakor tudi z osebami,
ki potrebujejo zgolj pomoč; v vsakem primeru
tudi delo samih teh oseb; in tako naprej. Od
vseh teh dejavnosti pa lahko razlikujemo skrb,
da so izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva spošto-
vanje in uveljavljanje človekovih pravic in
temeljnih svoboščin; temu rečemo na kratko
varstvo pravic (ki vključuje odpravljanje
krivic).
To razlikovanje - kljub morebitnemu ugo-
voru, da je varstvo pravic le posamezno de-
janje znotraj celostne skrbi ali pomoči ali
emancipacijske ah "opolnomočenjske" akcije -
se zdi potrebno zlasti zaradi tega, ker se vse te
podrejajo načelu potreb, varstvo pravic pa
načelu pravičnosti.'^ Ti dve načeli sta si na neki
določeni ravni v nasprotju in se celo izključuje-
ta. Vzemimo za zgled odnos do konca prisilne
hospitalizacije: pacientov zagovornik si bo
seveda prizadeval, da bi čimprej minila, dela-
vec v ustrezni službi pa mora zagotoviti, da bo
trajala tako dolgo, dokler so razlogi zanjo. Če
načeli pomešamo, lahko postavimo psihiatra
(ključno osebo prisilne hospitalizacije) v si-
tuacijo, kjer bo moral bodisi zastopati pacienta
proti stroki in s tem tvegati, da napravi škodo.
ali vsaj, da dela strokovno oporečno, bodisi
zastopati stroko proti pacientu (npr., če meni,
da je prisilna hospitalizacija potrebna), to pa
bi bilo v nasprotju s namenom zagovorništva in
dovolj pogosto tudi s tem, kar sam pacient pre-
poznava kot svojo potrebo in svoj interes.
Pacient se bo tako kljub našim najboljšim
namenom znašel sredi konflikta interesov,^" za
delavca pa bo to lep double bind, ki ga bo
morda razrešil v vsemogočnih (omnipotentnih)
fantazijah, saj se je izhodiščni vmesni položaj
spotoma spremenil v vseobsegajočega.^^
Varstvo pravic se seveda ne neha pri prisil-
ni hospitalizaciji. Psihiatrična obravnava ima
poleg prisilne hospitalizacije tudi manj opazne
razsežnosti prisile; to zahteva pri varovanju
pravic še dodatno pozornost, prav kakor jo
zahtevajo vse vrste neformalnih, nejasno for-
malnih in formalno anomičnih situacij, v
kakršne človek zabrede, kadar ima težave.
Kakor pokaže Zagovorništvo, je v vsakdanjem
življenju dovolj priložnosti, da je psihiatrični
pacient žrtev diskriminacije, in tu lahko začrta-
mo razliko še drugače. Eno je zastopanje
pacientovih interesov, tudi posredno, z dvigan-
jem samozavesti, podporo, spodbujanjem,
učenjem itn., drugo pa zagovarjanje pacienta
pri uveljavljanju zakonitih pravic (npr. pri is-
kanju stanovanja, pri varstvu pred zapostavl-
janjem in izkoriščanjem, pri druženju in
združevanju, pri obravnavi v bolnici itn.), ki na
splošno omejujejo interese. Prvo je docela od-
visno od tega, ali so v okolici ustrezne službe
ali prostovoljci; varstvo zakonitih pravic pa je,
kakor pove ime, obvezno po zakonu. Prvo se
lahko ponesreči (in praktiki vedo, da se prav
rado ponesreči); drugo se ne sme ponesrečiti,
ali pa mora to, da se, imeti pravne posledice.
Tako bo, tudi če jo omejimo "zgolj" na varstvo
pravic, zagovorniška praksa še vedno zajela
' Lamovec, Flaker, Zagovorništvo v akciji - proces emancipacije (39-51).
' Problem je tako to, da "mnogo uporabnikov odklanja tako 'pomoč'" (Zagovorništvo v akciji - proces emancipacije), kakor
to, da jo velikanske množice ravno zahtevajo in jih možnost, da se ji ne bi pasivno prepustili, navdaja s hudo tesnobo. Pri
spreminjanju tega - tj., pri razklepanju te vrste odvisnosti - imajo najpomembnejšo vlogo ravno vmesne formacije.
' "Načelo potreb" pomeni, da se službe organizirajo za potrebe svojih strank, "načelo pravičnosti" pa to, da je vsaka praksa
podvržena vrednostni presoji s stališča varstva pravic.
Ta konflikt je težko rešljiv, ker je. strogo vzeto, enako mogoče, daje to, kar ima človek sam za svoj interes, posledica slabe
presoje, kakor da je to, čemur bi rekli njegov "objektivni" interes, zgolj maska, za katero se skrivajo interesi tistih, ki ga
definirajo.
" Hkrati pa je resnica, da sta načeli pomešani po pravilu, zato v takih službah nazadnje najbrž vedno prevlada neka določe-
na zmes tehnik in osebnih investicij (npr. simpatij in antipatij) in so omnipotentne fantazije vsakdanjost.
53
BOGDAN LEŠNIK
veliko različnih situacij, hkrati s tem pa raz-
lične kvalifikacije, različne kompetence in tudi
različne oblike in morda stopnje dedikacije
ljudi, ki se bodo z njo ukvarjali.
Rekli smo, da varstvo pravic ni omejeno na
prisilno hospitalizacijo; dodajam pa, da ima v
njej posebno mesto. Tako je razumljivo, zakaj
problematika nasploh, še zlasti pa pravni
razdelek Zagovorništva gravitira prav k njej, se
pravi, k temu, kar se pri nas uradno imenuje
"postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih
zdravstvenih organizacijah".^- To je privilegira-
ni predmet razprave o zagovorništvu, ker je
nekakšna pravna posebnost: represiven post-
opek, ki ga sicer določa zakon, izvaja pa ga
psihiatrija. Ne gre samo za vpliv medicinske
stroke na represivne postopke, ki jih izvaja
oblast (tak vpliv ima npr. s svojimi ekspertiza-
mi), niti, narobe, za zgolj izvajalsko funkcijo,
ki jo ima zdravstvo v primeru sodnega ukrepa
obveznega zdravljenja, marveč je tu postopek
scela (od same odločitve zanj naprej) v pristoj-
nosti psihiatrične stroke in so funkcije pravo-
sodja le nadzorne. Torej obstaja področje, na
katerem pravno varstvo ni docela kompetent-
no in ga je treba vzpostaviti že zato, ker je
nevzdržno - oziroma, če ostanemo na pravnem
področju, ni v skladu z ustavo -, da bi človek in
državljan v kakršnikoli situaciji ostal brez
varstva pravic.'^
Avtorji upravičeno vztrajajo, da zagovornik
ne more biti kar avtomatično skrbnik, ki ima
lahko (ali drugače, utemeljeno lahko pričaku-
jemo, da bo imel) v razmerju z varovancem
svoje interese.^'* Toda po drugi strani si v vsak-
danjih okoliščinah kar težko predstavljamo,
kako bi bil kdorkoli vsestransko na
uporabnikovi strani - pravzaprav, kako biti
vsestransko na katerikoli strani. S tako totalno
zahtevo rinemo v tesno ožino med Scilo že
omenjenih vsemogočnih fantazij in Karibdo
prevelikih pričakovanj od dejanskih, v vsak-
danjih okoliščinah precej omejenih človeških
potencialov. Ali ni že vpričo tega načelo, naj
zagovornik zastopa interese svoje stranke,
kakor da so njegovi lastni,^^ videti nekonsis-
tentno? Najbrž bi morali prej reči, da mora
zagovornik zastopati interese svoje stranke ne
glede na to, kakšni so njegovi lastni interesi. -
Pač pa Zagovorništvo na drugem mestu, kakor
bomo videli, zagovornikovo pristranskost us-
trezno, čeprav bolj implicitno, primerja z
odvetnikovo.
Skupina za zagovorništvo je najprej posku-
sila sestaviti minimalen seznam pravic "upo-
rabnikov in uporabnic psihiatričnih ustanov".^®
Če bi se lahko izognili nerodnim formulaci-
jam,^' bi lahko že z opozarjanjem na zakonite
pravice onemogočili veliko zapostavljanja in
izrabljanja. A težave niso samo s psihiatrijo;
kmalu zvemo, da tudi v skrbništvu "praksa /.../
v številnih primerih ne dosega ravni pravnega
varovanja, /.../ zanesljivo pa je pod ravnijo va-
rovanja pravic in temeljnih svoboščin, ki jo do-
loča Ustava".'® In bržčas je še marsikje tako.
To je videti precej tipična težava te vrste
prakse in je zato dober argument v prid
splošnemu tipu zagovorništva.
Seznamu sledi Modicov članek,'^ ki najprej
pregleda zakonodajo na to temo, potem pa
odgovarja na vprašanje: "Kaj lahko stori zago-
vornik?" Pokaže, da je že tega, kar lahko stori
po veljavni zakonodaji, kar nekaj, čeprav so
med predvidenimi zagovornikovimi akcijami
tudi take, ki jih normalno izvaja odvetnik,
druge pa morda ombudsman (splošen varuh
Modic, O prisilni hospitalizaciji (141-146).
'' Tu bi lahko argumentacijo precej razširili, saj je dobro znano, da v vsakdanjem življenju tako "človek" kakor "državljan"
kar naprej ostajata ne le brez varstva pravic, ampak tudi brez prave pravne varnosti. To je situacija, ki smo se ji navadili reči
"realnost". Toda prav ona je najmočnejši motiv za spremembo.
Prim. Dobovičnik, Pravna in poslovna sposobnost, skrbništvo ter varovanje človekovih pravic (137-140).
" Gl. zgoraj.
Pravice uporabnic in uporabnikov (135-136).
" Npr. "Nihče nima pravice... prisiliti vas..." {loc. cit.). Iz tega izhaja, da ni prepovedano prepovedano je zgolj, da bi se
siljenje posrečilo. To pa gotovo ni namen te formulacije.
Dobovičnik, loc. cit.
" Loc. cit.
54
ZAGOVORNIŠTVO
pravic), tako da bi bilo treba razmejiti tudi
med njima.
Slabše je pripravljen predlog za spremembo
zakona:^"
Predlog spremembe 71. Č., na primer, zahteva
"utemeljene dokaze o izkazani resni nevarnos-
ti", ki da jo predstavlja pacient. To pa je težko;
slej ko prej se bo treba zanesti na kvalificirano
strokovno mnenje, in to mora biti utemeljeno.
Precej nenavadno se sliši predlog (77, č,),
da pritožba zoper sklep o pridržanju "zadrži
izvršitev sklepa". Lahko si predstavljamo moža
v akutnem alkoholnem deliriju, ki bi rad pobil
vso družino, a se žena, ki morda sama ne ve, kaj
se dogaja, pritoži - in ga dobi doinov,^'
V predlogu za spremembo 80, č, naj bi z
zagovornikom nadomestili zakonitega zastopni-
ka, Ne bi raje, namesto da izključuje odvetnika,
tudi zagovornik postal (v omejenem ali polnem
smislu) zakonit zastopnik?^^
Ne do konca premišljen je morda tudi pre-
dlog 83, člena: "Z denarno kaznijo najmanj
50,000 tolarjev se kaznuje za prekršek zdravst-
veni zavod: /..,/ če brez soglasja pridržane osebe
oziroma njenega zagovornika na njej izvede
kakreen koli medicinski poseg in ni pridržane
osebe oziroma njenega zagovornika predhodno
obvestil o vseh možnih metodah diagnosticira-
nja in zdravljena ter njihovih posledicah in
učinkih,.," Treba bi bilo specificirati, za katere
(ali katere vrste) posege naj to velja, ker bodo
morali sicer prositi za soglasje tudi pred
reanimacijo.^^
Razmerje med prisilno hospitalizacijo in
zdravljenjem -
"V prvem odstavku 71. člena je treba izpustiti
besedo zdravljenje, ker
(1)	70, Člen omenja samo prisilno pridržanje
brez zdravljenja
(2)	zdravljenje se ne sme začeti izvajati,
dokler se pridržana oseba ni posvetovala z zago-
vornikom, ki ima enako vlogo kot zagovornik
osebe, ki ji je odvzeta prostost v kazenskem
postopku"
- bi terjalo daljšo diskusijo, toda na tem
mestu se omejujem zgolj na nekaj tez.
Prisilna hospitalizacija (tj., pridržanje oseb
v zdravstvenih organizacijah) je ukrep na te-
melju medicinskih indikacij za določeno zdrav-
stveno obravnavo.^'' Brez takih indikacij ne
more biti nobenega pridržanja v zdravstvenih
organizacijah. Le taka obravnava je lahko raz-
log za hospitalizacijo. Prisilna hospitalizacija
brez namena zdravstvene obravnave je neute-
meljena in bi jo lahko morda primerjali kar s
protipravnim odvzemom prostosti,^
Če imajo te teze kakšno veljavo - nikakor
ne trdim, da so kakorkoli dokončne, vendar
imajo določeno težo -, potem ne bo zadostova-
lo izpustiti besedo zdravljenje, ampak bo treba
premislili in natančneje definirati cilje hospi-
talizacije, kako jih doseči, kakšna ali katera
sredstva so dopustna itn.
Mislim pa, da ta vprašanja, čeprav so brez
dvoma pomembna in nalagajo še dosti raz-
mišljanja in drugega dela, ne morejo zadržati
ali celo onemogočiti varstva pravic v kate-
remkoli konkretnem primeru. Če razmerje
Bauer, Predlog za spremembo postopka o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah (147-151).
S tem ne zagovarjamo "medicinskega modela", ampak opozarjamo na tveganje precej vsakdanjega tipa, pri katerem psi-
hiatrija, kakor tudi avtorji Zagovornišn a dobro vedo, maši luknje v obstoječem pravnem modelu.
" Ta predlog skupaj z drugo točko predloga za spremembo 71. člena (gl. spodaj) nakazuje, da naj bi bila v postopku
pridržanju v zdravstvenih ustanovah zagovornikova funkcija analogna odvetnikov! v kazenskem postopku. "Zagovornik" je
ena izmed znanih odvetnikovih funkcij. Ime zato asociira postopek, v katerem je nekdo obtožen ali okrivljen. In v postopku
prisilne hospitalizacije res naletimo na hudo obtožbo: o ogrožanju življenja.
" Nobena skrivnost ni, da gre tu za zavračanje nekaterih psihiatričnih metod, med njimi zlasti EKT, ki preveč spominja na
mučilno pripravo, da pacient - če ima sploh kakšno besedo pri svoji obravnavi - ne bi imel pravice zahtevati, da se na njem
ne uporablja. EKT ima pri tem nekako simbolen in dvoumen položaj, drugače kakor nevroleptiki, ki v marsikaterem pri-
meru sploh niso manjše zlo.
Morda tudi izraz zdravstvena obravnava ni najboljši, toda včasih ne gre za zdravljenje, ampak za preprečevanje razvoja
bolezni, kar ni zdravljenje v vsakdanjem pomenu besede.
" Pazljiv bralec je najbrž opazil preskok od "indikacij" k "namenu". Morda pa bi lahko dopustili "indikacije" brez "name-
na", vsaj neposrednega? Morda bi lahko rekli tako: za prisilno hospitalizacijo zadostujejo že prve, medicinski poseg pa se
sme izvršiti šele s privolitvijo prizadete osebe (ali njenega zagovornika). Toda če oseba (ali zagovornik) ne privoli, potem
tudi indikacije ne zadostujejo. Če se namreč obravnava, ki je sicer indicirana, ne izvaja, kaj potem dela oseba v bolnici?
55
BOGDAN LEŠNIK
med hospitalizacijo in zdravljenjem v zakonu
ni jasno, to ne more biti razlog za suspendi-
ranje zakonitih pravic - lahko je kvečjemu raz-
log za ponoven razmislek o zakonu.
Radikalni zagovorniki morda porečejo, da
tu ne problematiziramo (ali vsaj ne dovolj) ob-
stoječih "struktur"; da vidimo rešitev zgolj v še
neuresničenem varstvu pravic, namesto v kon-
kretni akciji, kakršno zahteva Zagovorništvo.
Vendar prav gotovo varstvo pravic, če ga vza-
memo resno, že samo po sebi problematizira le
"strukture", saj postavlja prednje posebno, a
univerzalno zahtevo: spoštovanje in uveljav-
ljanje zakonitih pravic njihovih subjektov.
Zdaj moramo nekoliko natančneje opre-
deliti "zakonite pravice". Kaže, da moramo
sem uvrstiti tudi liste, ki so zakonit nasledek
veljavnih vrednosti, saj je treba v konkretnih
primerih pravice šele izpeljati, in le z argumen-
tom, da zakonito izhajajo iz veljavnih vrednos-
ti, lahko omejijo pragmatično pravico močnej-
šega. - Namreč, če pride do razprave o tem, ali
določene pravice so "zakonit nasledek veljav-
nih vrednosti" ali ne, in še prej, katere "vred-
nosti" so "veljavne". Razprava bo torej v
glavnem ideološka in verjetno konfliktna, tu
pa argumentacija zložno prehaja v politično
akcijo za pravice, ki jih predpiše in opredeli
zakon. Tako tudi pričujoči projekt, zagovor-
ništvo, izhaja iz tistega, kar je v razpravi že
doseženo, tj., da imamo v danih okoliščinah
opraviti že z ustavno določenimi vrednostmi,
hkrati pa postavlja še nove cilje. Vsekakor je
zamisel o zagovorništvu dobra iztočnica za raz-
pravo o etični problematiki v službah za zdrav-
stveno, psihološko in/ali socialno pomoč in
varstvo. Ta razprava nikakor ne bo relativizira-
la medicinske etike, ampak jo bo zaostrila.
Musek'® nakaže paradoks, da je isti družbe-
ni sistem (t. i. zahodna demokracija), ki naj bi,
če sodimo po tem, kar v njem velja za splošne
vrednosti, uveljavljal človekove pravice in svo-
boščine, sam pravzaprav najmočnejši instru-
ment njihovega kršenja. Vendar se to zdi
nekako nujno. Nasilje je videti zares edina me-
toda, ki obvaruje pred nasiljem, potem ko
druge metode odpovedo.
Če pa je tako, je ta paradoks prej notranja
lastnost takega družbenega sistema kakor nje-
gova deviacija. Ne gre za to, da država izvaja
nasilje, ker ne bi znala ali hotela uveljavljati
pravic (čeprav je seveda lahko tako), ampak za
to, da je delovanje države v temelju represiv-
no, in tako tudi s tem, da pravice uveljavlja,
nujno izvaja nasilje."'
Ta paradoks je znan, vendar še ni izčrpan.
Hkrati, namreč, ko je nasilje neizbrisno vpisa-
no v uveljavljanje človekovih pravic in svo-
boščin, je edina obramba pred nasiljem - ki je
hkrati obramba pred padcem v vladavino
močnejšega - prav temeljito, dosledno in stro-
go uveljavljanje pravic in svoboščin.
Paradoks - ki bi mu morali zdaj morda
vzdeti drugo ime, saj gre zgolj za vzajemno
konstituirano nasprotje - lahko sklenemo z
ugotovitvijo, da je vsako uveljavljanje pravic in
svoboščin prav kot obramba pred vladavino
močnejšega stalno zapleteno v neki določeni
boj, v katerem si prizadeva prevladati.
Iz povedanega - in posredno iz Muskovega
članka - izhaja, da obstaja samo en dober raz-
log za uveljavljanje zagovorništva. Ta razlog pa
ni v tem, da je treba pomagati ubogim, zatira-
nim norcem;*® zares, naš razmislek o gornjem
paradoksu vključuje, da je treba norost v ne-
katerih oblikah, npr. kompulzivno nasilno rav-
nanje, nujno zatirali, sicer bodo ogrožene ne-
katere nedvomno relativne, a težko pogrešljive
vrednosti, ki se navezujejo na razum in razum-
nost (ogrožene bodo na primer pravice razum-
nih, a nemočnih). Niti ni v tem, da duševna
bolezen "obstaja" ali "ne obstaja";-^ dovolj je,
da obstaja problem. In tudi v tem ni, da je
medicinski model "logično neutemeljen",^ ker
ni nobene alternative, ki bi ne bila najmanj
enako vprašljiva.
" človekove pravice in duševno zdravje (11-13).
" Brez dvoma ga izvaja nad kršiteljem, s fenomenološkega stališča pa je nasilje tudi že grožnja z represivnimi ukrepi.
Gl. Zagovorništvo v akciji - proces emancipacije.
Lamovec, Flaker, Kaj je duševna bolezen? (87-92).
Gl. Ali v Sloveniji potrebujemo zagovorništvo?
56
ZAGOVORNIŠTVO
Dovolj dober je samo splošen, načelen raz-
log: spoštovanje in zagotavljanje človekovih
pravic in temeljnih svoboščin je treba zagotovi-
ti v vsaki situaciji, še zlasti pa v taki, ki je po
svoji naravi njihova omejitev, kakršna je prisil-
na hospitalizacija. Ta razlog izhaja zgolj iz
načela pravičnosti in ne iz kakšnih argumentov
o praksi ali teoriji norosti - v teh sicer lahko
dobi določeno oporo, toda med praktičnimi
argumenti lahko vedno prevlada tak, ki mu bo
naš razlog le v breme, v teoretskem spopadu
pa tak, ki bo ugotavljal njegovo sumljivo ideo-
loško provenienco. Mi pa potrebujemo zago-
tovilo, da tudi to, na primer, če bi hotel kdo
zavrniti Zagovorništvo zaradi kakšnih trditev, s
katerimi se ne strinja, ne bi v ničemer omajalo
utemeljenosti zahteve po doslednem spošto-
vanju in zagotavljanju pravic psihiatričnih
pacientov.
Nadaljeval bi z nečim, kar niso le termino-
loški problemi: s splošnimi pripombami k ne-
katerim rabljenim pojmom. Predaleč bi me
odneslo, če bi hotel podrobno analizirati nji-
hovo rabo, zato jo tu zgolj nakazujem.
Najbolj kontroverzen pojem je "uporab-
nik". Če ta pojem navežemo na postopke
odvzema prostosti in prisilnega zdravljenja v
psihiatričnih organizacijah, postane naravnost
ciničen. Potem bi lahko govorili tudi o "upo-
rabnikih zaporov", "uporabnikih vojaških op-
eracij" ipd. Gre slej ko prej za pacienta, in tega
ne le ne gre zanikati, ampak bi morali, da bi
prišli do pravih sklepov, za povrhu z vso stro-
gostjo vztrajati pri izvornem pomenu tega
pojma: trpeči/mučeni. Najprej zato, ker se iz-
vora ne da kar odmisliti,^' potem pa tudi zato,
ker se lahko sicer zabrišejo pomembne razlike.
Še vedno imamo, recimo, tudi "duševnega
bolnika".^^ Ta pojem je oblikovan po analogiji
s "telesnim" bolnikom^^ in pomeni več kakor
zgolj to, da je predmet določene institucional-
ne obravnave: pomeni, da je zaradi domnevno
poškodovanega ali drugače prizadetega "du-
ševnega organa" nesposoben ali nezmožen za
(določeno) delo.^ Ali je res tako ali ne, in
kako ali koliko je res, je prav gotovo v vsakem
primeru drugače; za to vrsto "neproduktivnos-
ti" ni trdnega, zanesljivega kriterija.^^ Toda že
v tem, da ga definira neko notranje stanje ali
notranji proces (na primer "porušeno ravno-
težje", ki ga omenja definicija WIIO), se "bol-
nik" tako zelo razlikuje od "pacienta", da dru-
gega izraza ni pravilno prevajati s prvim, kakor
je v navadi. Oboje je status, ki ga dobi posa-
meznik na poti skozi institucije, toda samo
"pacient" je med njima nedvoumen: to je krat-
ko malo predmet zdravstvene obravnave.^®
Podobno nedvoumen je pojem "stranka",
ki se uporablja v marsikateri službi, od tržnice
in banke naprej: "stranka" je v poslovnem od-
nosu s "strokovnjakom". Avtorji Zagovorništva
so upravičeno skeptični tako do poslovnega
odnosa, ki implicira vladavino "tržišča", kakor
do imperializma strokovnosti. Čeprav s pri-
držki, pa bi lahko rekli, da je vsaj v nekaterih
okoliščinah to še najbolj transparentno oz. naj-
manj zamaskirano razmerje med človekom, ki
potrebuje pomoč, in človekom, ki jo ponuja.
Poleg tega si drugače težko predstavljamo
"profesionalno zagovorništvo".
V besedilih je zagovornikova stranka po-
gosto imenovana "varovanec", toda to je pre-
cej pasiven položaj, bolj, kakor bi v okviru
emancipacijske akcije pričakovali.
Kakorkoli, vsi ti izrazi so v rabi in vsak ima
svoje reference. Najbrž ne bi imeli veliko od
tega, če bi se v skladu s kakšnim novorekom
odločali za pravega - še zlasti ne, če bi bilo vse.
" Kakor smo zvedeli pri Foucaultu, "pacicnt" ni od vedno medicinski pojem; v srednjem veku je bil to človek, ki so ga v
sodni proceduri podvrgli mučenju.
" Zadrego z tem imenom dobro ponazarja npr. vztrajno prizadevanje Angležev, da bi ga preimenovali.
" Serija bi se lahko nadaljevala z "duhovnim", "socialnim", "moralnim" bolnikom itn. - če bi imeli ustrezne bolnice. Sliši se
ironično, toda take težnje res obstajajo. Gl. sp(xiaj odstavek o "duševnem zdravju".
Prim. Kaj je duševna bolezen.
" Razen če smo skrajno površni, se na področju "duševne bolezni" ni lahko odločiti za enostavno alternativo sposoben-ne-
sposoben, odgovoren-neodgovoren ali prišteven-neprišteven. Tega se še najbolj zavedajo sodni izvedenci, kadar morajo po-
dati enoznačno mnenje o problemu, ki je vse prej ko enoznačen.
'' Prim. Ali v Sloveniji potrebujemo zagovorništvo? in passim.
57
BOGDAN LEŠNIK
kar bi s tem dosegli, samo projekcija želje. O
"uporabniku" bi zato lahko govorili šele po-
tem, ko bi dosegli, da psihiatrična obravnava
ni (ne pomeni) nič drugega kakor zgolj storitev
neke službe - tiste, ki jo pacient uporablja po
svojih potrebah.^' Toda ob grožnji prisilne
hospitalizacije bi morali pri "uporabniku"
predpostaviti nadpovprečno (in seveda zelo
nevsakdanjo) samokritičnost, da bi lahko
domnevali, da bo prepoznal, kako mu je
(kadar mu je) pravzaprav v korist.
To, čemur v vsakdanjem jeziku rečemo
"norost", pripada vsakdanji, netehnični go-
vorici;^® ne prekriva se s psihiatričnimi dia-
gnozami in tudi ne s pojmi duševna bolezen,
prizadetost, motnja, težava in stiska, ki defili-
rajo po področju, s katerim se ukvarja zago-
vorništvo; to navsezadnje vedo že študentje
prvega letnika psihologije.^' Kaže pa, da hoče
skupina za zagovorništvo celo izključno delo-
vati na področju psihiatrije.
Ko govorimo o norosti, pogosto ni prav
jasno, kaj to je; za ta izraz je značilno, da si
prilagaja pomen. Zato bomo težko našli kak-
šen enostaven kriterij, s katerim bi opredelili
vse tisto, kar se združuje vanj. Kakor vidimo,
ni zadosti reči, da so "v vsakdanjem življenju
/.../ razločujoči znak norosti blodnje".'*^^ Zares,
še najmanj je tako v vsakdanjem življenju.
Blodnje so znamenje, na podlagi katerega bo
diagnostik precej zanesljivo posumil, da gre za
psihozo (torej "duševno bolezen"), toda v
vsakdanjem življenju je lahko dejstvo, da so
blodnje, nespoznano ali nepriznano, in kdaj
celo postanejo državna načela. Prav tako vidi-
mo, da ne zadostuje sklicevanje na eksplicitna
ali implicitna interakcijska pravila oz. njihove
kršitve."^ Nedvomno lahko že enostavno odsto-
panje od lokalnih norm velja za norost, vendar
danes rečemo temu različni kulturni vzorci.
norosti pa zato ni manj.
Ali je treba potemtakem iskati bolj zaple-
tene ali sestavljene kriterije? Morda, toda to,
kar je v vsakdanjem družbenem kontekstu
videti bistveno za pojem "norost", je bolj dis-
kurzivni kakor psihološki ali socialni problem.
Če navežemo na tezo, "da je norost vsa tista
deviantnost, ki je ni moč drugače označiti, ki
ne pripada določenemu razredu deliktov oz.
difuznim deliktom vsakdanjega življenja","*^ niti
ni več tako pomembno vprašanje, kaj norost
je, kakor je pomembno opaziti, da se ta pojem
izmika konceptualizaciji; da ga vsakokrat do-
loča neka težava ali nemožnost fiksiranja
pomena ali kakšnega drugega jamstva, da je
družbeni univerzum strukturiran; skratka, da
gre za nekaj, kar je v družbenem, ali ožje, v
diskurzivnem sistemu neobvladano.
Psihiatrija je v marsičem služba za obvlado-
vanje. Še pred tem lahko opazimo mogočno
institucijo javnega zdravstva. Že pojem "zdrav-
je" je močno vpleten v diskurzivne strategije
obvladovanja. Naj se ob tem malce zadržim. O
duševnem zdravju se danes ne govori kot o
navadnem nasprotju duševni bolezni; ne drži,
da ste, če niste duševno bolni, že kar duševno
zdravi. Duševno zdravje (podobno kakor zdra-
vje nasploh) je dobilo mitološko vrednost, po-
stalo je cilj, za katerega morate tako rekoč
nenehno delati. Med bolezen in zdravje se je
vrinila cela vrsta stvari, ki sicer ne dobijo diag-
noze (vsaj ne uradne), pa kljub temu veljajo za
nezdrave; govori se o nezdravem načinu živ-
ljenja, nezdravih (ali kar bolnih) odnosih ipd.
Obvladovanju strežejo tudi same veljavne
vrednosti, kajti v navedenem primeru ima
zdravje "vrednost", ki je brez dvoma "veljav-
na" in se ji je težko upirati. Če nočemo utoniti
v tem močvirju, se moramo omejiti na načelo
pravičnosti, ki ima razveseljivo malo opraviti z
zdravjem ali boleznijo - celo samih pacientov.
Ali je istovetenje "norca" in "psihiatričnega
" Ne smemo pa izgubiti pozornosti za to, da se psihološki in socialni učinki vsakršne (ne le psihiatrične in celo ne le insti-
tucionalne) obravnave zlivajo v neko realnost, kjer "biti uporabnik" zlahka pomeni "biti izrabljen" - kjer je lahko "biti iz-
rabljen" ali vsaj "biti uporaben" celo pogoj, da si "uporabnik".
^Ib.
'' Ib. Gl. rezultate raziskave.
Flaker,/OC.CU.
Ib. Avtor povzema Goffmana.
Ib. Avtor povzema Scheffa.
58
ZAGOVORNIŠTVO
pacienta" oz. "duševnega bolnika" še relevant-
no? Ali ni ta identifikacija, kolikor jo vsakda-
nji jezik sploh opravičuje,'*^ precej marginalna
spričo norosti, ki jo lahko opazimo v vsakda-
njem življenju - individualne ali kolektivne
norosti, ki je popolnoma nedostopna za psihia-
trične metode? V nasprotju s temi so namreč
tako "psihiatrični pacienti" kakor "duševni
bolniki" večinoma že prav dobro obvladani.
Toda v nasprotju z romantičnimi predsta-
vami o naravnem človeku, ki ga v instituciji
zatrejo in ga je treba zato pred njo obvarovati,
v resnici najbrž ni drugih poti socializacije,
kakor so tiste, ki prečkajo družbeni sistem z
njegovo mrežo institucij vred."" Očitno pa tu
prestavljam poudarek z "duševnega zdravja"
na "socializacijo" - če je ta pojem, skupaj s
pojmom "psihološka rehabilitacija", upravičen.
Vključuje usposabljanje za samostojno živ-
ljenje, oziroma to, kakor je rečeno v enem
izmed besedil, da človek "razvije in uporabi
svoje zmožnosti"."^ Eno in drugo v naši kulturi
implicira vse mogoče odgovornosti, ki so tudi
pomembno sredstvo obvladovanja.
Pojem "obvladovanje" upravičeno zbuja
ambivalentne občutke. Zdi se, da je na splošno
kar dobro ime za poglavitno funkcijo (insti-
tucij) družbenega sistema. Toda obsega hkrati
vzgojo in prevzgojo, mehke in trde oblike pri-
sile, surovost, pred katero se zgrozimo, in
navezanost, brez katere si ne moremo pred-
stavljati veselja. Navezuje se tako na vrhunske
civilizacijske vrednosti kakor tudi na prisilo.
manipulacijo in izkoriščanje."*® Ali pa so v re-
snici tudi prisila, manipulacija in izkoriščanje
civilizacijske vrednosti? Vsekakor so videti ne-
uničljive, nekako latentne, vedno pod civiliza-
cijskimi vrednostmi, katerekoli že izberemo,
pogosto imajo tudi določeno vrednost, in ne le
iz praktičnih razlogov.
Načini obvladovanja lahko segajo od re-
presivnih do permisivnih skrajnosti (če tako
razvrstimo, denimo, obvladovanje s pomočjo
mrežnice, nevroleptikov, psihoterapije), in v
tej smeri smo na dobri poti v civilizacijski na-
predek, kjer nastajajo, s foucaultovskim sar-
kazmom rečeno, zgolj vedno bolj humani
načini mučenja. Kajti težko je verjeti, da bi
kakršnakoli vrsta obravnave kdaj obvladala
ljudi na splošno zadovoljiv način, naj se še tako
distancira od tistih, ki so po njenem mnenju
nezadovoljive.'*' Izkustvo nam nenehno doka-
zuje, da se take zadovoljivosti ne da doseči z
nobeno posebno metodo, ki da bo zamenjala
vse druge, ampak le z nekimi določenimi pogo-
ji, ki jih mora zadovoljiti vsaka metoda, ne
glede na to, za kateri posebni problem je razvi-
ta. To je videti raison d'etre ideje o zagovor-
ništvu kot "načelu ravnanja v odnosih s
strankami". Varstvo pravic psihiatričnih pa-
cientov je potrebno v vsakem okolju, pri vsaki
metodi in tehniki intervencije, in pred tem ne
odreši nobena reforma institucije. Resda lahko
rečemo, da je takrat, ko ni izraženega interesa
za kakšno reformo, potrebno še bolj. Toda po
njej - navsezadnje je eden izmed njenih ciljev
ravno njegova implementacija - ne bo po-
trebno nič manj.
v slovenščini je bil pred pojmom duševna bolezen rz duševne motnje v splošni rabi izraz blaznost, ne norost, ki se pogos-
to pojavlja v ekspresivni rabi in redko v tehnični. Podoben par sta v nemščini Wahnsinn in Narrheit in v angleščini mad in
craz}'. Izrazi, ki izhajajo iz pojma norost, so to ekspresivno potezo ohranili, nekdanji tehnični termini blazen, blaznica itn. pa
so postali celo ekstremno ekspresivni.
** Te imajo pomembno funkcijo: s svojimi sistemi prehodov ("rites depassage") jamčijo in hkrati izvajajo vladavino veljavnih
vrednosti. Če jih razumemo kot formacijc, ki regulirajo formalne prehode (od vpisa v matično knjigo do pogreba) in s tem
določajo ter spreminjajo posamezniku status, so po definiciji "totalne": njihovi postopki sicer prav lahko imajo omejene
cilje, toda to so cilji iz konteksta celostnega obvladovanja. Nespretnost ali neiznajdljivost v instituciji in konkretne polomije
pri prehodih imajo lahko težke posledice za posameznika, ne glede na to, seveda, ali je psihiatrični pacient ali ne. To lahko
primerjamo s tistim, kar nakazuje Flaker,/or. cit., o kršenju interakcijskih pravil.
Zagovorništvo v akciji - proces emancipacije.
Namesto da bi govorili o izkoriščanju, danes raje govorijo o zlorabah ljudi. V tem diskurzu imajo ljudje vedno že neko
uporabno vrednost in je izkoriščanje predpostavljeno, kajti "zloraba" je zgolj nedopusten način "uporabe". Prim. tudi op. 37.
Tu je morda simptomatično distanciranje od psihoterapije v Lamovec, Flaker: Zagovorništvo v akciji - proces emancipa-
cije. Kot nekoliko koristne so omenjene le neznane "oblike vedenjske modifikacije". Vendar pa uredniška praksa ni sledila
tej avtorski teoriji, .saj je med zbranimi članki najti tudi takega iz psihoterapevtskega miselnega kroga (Kren: "Rešitelj", ki
ne preganja svoje "žrtve"; 52-55).
59
recenzili
Zoran Pavlovič (1 993), Psihološke pravice otrok. Otrokove pravice onstran
pravnega varstvo. Radovljica: Didakta. 276 str.
Vsa zgodovina, v svoji ambivalcntni podobi, se
tiho in neopazno preslikava na platno sodobnos-
ti, ki našim očem ponuja iluzijo novosti tam,
kjer so stvari stare, in iluzijo samoumevne na-
ravnosti tam, kjer so stvari v resnici nove.
(Str. 89)
Z užitkom ugotavljam, da se v Sloveniji po-
javlja nova vrsta strokovne literature, ki jo
lahko uvrstim med posledice postmodernizma
v sodobni znanosti. Gre za literaturo, ki je po
eni strani temeljna za področje, s katerim se
ukvarja in zadosti odprta, da človek v njej
najde palimpsestno vtkanost širokega humani-
stičnega znanja. Postmodernistični prežitki se
v teh delih kažejo v svoji interdisciplinarnosti,
neideološkosti in v b.boru tematike. Vse več
kvalitetnih in obširnih del se v zadnjem času
ukvarja namreč s tistimi družbenimi sku-
pinami, ki imajo najmanj družbene moči, ki
nimajo možnosti lastne artikulacije in za kat-
ere smo bili vajeni da zanje govorijo drugi.
Taka je tudi knjiga psihologa dr. Zorana
Pavloviča. Čeprav sam avtor govori o "pozitiv-
ni ideologiji otroka", pa gre za tisto "ideologi-
jo", ki izhaja iz perspektive prizadete skupine
same in ne iz ideološkega konstrukta, katere-
mu bi se morala prilagoditi realnost. Delo sega
na področje prava in človekovih pravic, zgodo-
vine in sociologije otroštva ter psihologije in
psiholoških pravic otroka.
Avtor se pridružuje tistim piscem, ki do-
kazujejo, da "otrok" in "otroštvo" nista sta-
tični in samoumevni kategoriji, temveč
zgodovinsko spremenljiva kulturna konstrukta.
Kulturni konstrukciji lepega otroka in nedol-
žnega otroštva sta posledici družbene amne-
zije, ki je zaradi bolečine ob spoznanju zlorab
prisotnih v vsakem otroštvu neprestano na
delu. To je v 70. letih najobširneje obravnavala
švicarska psihoanalitičarka Alice Miller, ka-
tere temeljni koncepti zlorab in pravic otrok
do otroštva spremljajo vso knjigo.
V zgodovinskem prikazu otroštva skoz zgo-
dovino se avtor opira zlasti na Ariesa in
DeMausa, najpomembnejša zgodovinarja otro-
štva, ki se med seboj bistveno razlikujeta. Pav-
lovič ju bere skupaj, torej tako, da drug
drugega dopolnita. Ariesova zgodovina se uk-
varja z "obdobjem šolskega otroka", ki je bil
pomešan z odraslimi, ki še niso izumili "stanja
otroštva", zato pa otroka tudi niso sistema-
tično nadzorovali in urili. Čeprav se odrasli na
otroka niso navezovali z empatičnimi vezmi,
pa je bilo po Ariesu to otroštvo, ki so ga pretr-
gali moderni koncepti družine, vzgoje, zdravja,
in šolanja, v svoji "svobodi" srečno. Pravo zati-
ranje in nesvoboda se začneta šele z moderno
dobo.
DeMause pa v svoji Zgodovini otroštva, v
kateri se ukvarja z najzgodnejšimi obdobji
otroštva naprej, nasprotno trdi, da je skrb za
otroka tem slabša, čim bolj se vračamo v pre-
teklost, in več je najrazličnejšega nasilja nad
njimi (pobijanja, žrtvovanja, pohabljanja, zav-
račanja itn.). Tako nasilje je imelo najverjet-
neje funkcijo reguliranja rojstev. Obe otroštvi
pa govorita o istem: o brezpravnem položaju
otrok v vseh obdobjih pisane zgodovine.
Pavloviču ta izčrpna prikaza služita za to,
da razloži, kot zapiše sam, "dvojnost otrokove-
ga položaja v svetu: na eni strani brezmejno
preokupiranost staršev in družbe z otrokom in
njegovo blaginjo, veliko bojazen glede pra-
vilnega ravnanja in vodenja ter množice pri-
ročnikov, ki ravnanja opisujejo in predpisujejo;
na drugi strani pa otrokov marginalni položaj,
še več, izoliranost od odrasle družbe ter pre-
puščenost na milost in nemilost družini, zaviti
v zasebnost, s katero se družina brani pred
svetom, in v katero se zapleta tako zelo, da po-
staja vir frustracij in brezizhodnosti" (str.70).
S tem pa smo že na področju otrokovih
pravic, ki jih država le deloma zagotavlja. Veli-
ko bolj so odvisne od ljudi, ki za otroka skrbi-
jo, kako bodo spoštovali njihove pravice, pa je
povezano z njihovo osebno biografijo. Zlasti
Alice Miller je opozorila na pomen zrelega
odraslega ob otroku, ki je sposoben prenesti
izražanje otrokovih naravnih impulzov. Kot
61
RECENZIJI
zapiše Pavlovič: "Če je roditelj sam bolj otrok
kot odrasli, bo težko zdržal intenziteto otro-
kove anarhične naravnanosti. Otroka bo raje
trdo povil, da se ne bo mogel premikati in
vnašati nemir v labilno ravnovesje" (str. 88).
V nadaljevanju se avtor ukvarja z vprašan-
jem "današnjega otroka", z avtonomijo in od-
visnostjo v družini, z vprašanjem podaljšanega
otroštva in z otrokom v psihologiji. Razpravi o
fenomenu podaljšanega otroštva naj dodam,
da gre za izrazito značilnost nekdanjih socialis-
tičnih držav: po eni strani za nujno ekonomsko
navezanostjo mladih na starše in skrbnike in
po drugi strani za ostanke tradicionalističnih
vrednot, ki so se v zahodnih državah izgubile.
Fenomem podaljšanjega otroštva je torej po-
treba po infantilizaciji mladih in obenem zah-
teva po lojalnosti ter obljuba vrnitve skrbi
ostarelim staršem.
Pregled tistih avtorjev, ki so svoje psiho-
loške teorije usmerili k proučevanju otroka,
razvrsti avtor od Piageta prek Freuda pa do
Eriksona. Ukvarja se s teorijami socialnega
učenja, obdelave informacij, razvoja zaznavan-
ja ter teorije Johna Bowblya, ki je poudarjal
pomen zgodnje nepretrgane socialne vezi med
otrokom in skrbnikom za otrokovo življenje.
Nedolgo tega so vprašanje pravic otrok
začeli opredeljevati mednarodni dokumenti.
Čeprav se človek rodi z vsemi človekovimi
pravicami, pa ostaja vprašanje družbenega
konsenza, kdaj jih lahko tudi zares pridobi.
Otroci so "premajhni", da bi jih smeli imeti.
Zato pa jih urejajo tisti odrasli, ki vse bolj
spoznavajo, da je na tem področju treba zares
kaj storiti.
Danes je eden najpomembnješih dokumen-
tov Konvencija OZN o otrokovih pravicah, ki
je bila sprejeta leta 1989. Njen revolucionarni
korak je v tem, da otrok ni več objekt pravic,
katerih nosilci so starši. Nasprotno, otrok je
subjekt pravic, dolžnost staršev pa je, da otro-
ka usmerjajo pri uveljavljanju njegove pravice.
Gre torej za priznavanje pravne subjektivitete
otroka, njihovo jedro pa je po Pavloviču "v
priznavanju in spoštovanju psihološke sub-
jektivitete otroka" (str. 133).
Če izhajajo pravice odraslih iz njihovih zah-
tev, pa izhajajo pravice otrok iz njihovih po-
treb. Ker otrok sam teh potreb ne more
artikulirati in si jih na silo vzeti, če je treba,
človek pa še ni sestopil z oblasti, je govoriti
zgolj o potrebah premalo. Ker sta tako kon-
cept pravic kot koncept otroka izblikovana po
meri odraslih, se komajda prilegata večplast-
nemu in protislovnemu položaju otroka. Go-
voriti o psiholoških pravicah otrok je torej
pomembno, ker "koncept pravic omogoča ob-
vezovanje države k skrbi za (čeravno posred-
no) zadovoljevanje otrokovih vitalnih potreb"
(str, 222).
Drugi pomemben dokument, ki ga predsta-
vi avtor, je Deklaracija o psiholoških pravicah
otroka, ki jo je leta 1979 sprejel Mednarodni
kolokvij Mednarodnega združenja šolskih psi-
hologov, Morda lahko razmišljanja o tem,
katere elemente morajo vsebovati psihološke
pravice otroka, najhitreje sklenemo z Laingo-
vo mislijo, ki jo povzema tudi avtor: "Biti
sprejet ali zavrnjen je vsa razlika na tem svetu"
(str, 92),
Zadnje poglavje knjige sklene avtor v vrsto
vprašanj, ki bodo dobile ponoven odgovor šele
ob novi zgodovinski distanci prihodnjih tovrst-
nih analiz. Tako se Pavlovič vpraša: "Kolikšen
je resnični domet 'pozitivne ideologije otroka'?
Koliko odrasli sploh resno mislijo z 'otrokovi-
mi pravicami'? Nam zadovoljstvo nad tem, da
je otrok postal 'subjekt pravic', da mu je zgo-
dovina končno prisodila 'status osebe', da raste
vednost o otroku in da raste raven empatije za
otrokove avtentične potrebe, preprečuje vide-
ti, kako žalostno je stanje v resnici? Nam osre-
dinjenost na čustveno-osebna razmerja zastira
pogled na širše družbeni in politični kontekst,
ki jih obkroža?" (Str. 257.)
Knjiga o psiholoških pravicah otrok bi bila
prav gotovo povsem drugačna, če bi jo spisala
ženska. V družbi, kjer sta spola totalni družbe-
ni dejstvi, kakor so tudi razred, rasa, jezik, je
tudi znanost spolno specifična. To potrdi sam
avtor, ko si v knjigi večkrat izposodi trditve
fizičnega antropologa Robina Foxa (ki je med
novejšimi feministično orientiranimi antropo-
loginjami na vse slabšem glasu). Ena od Foxo-
vih trditev, ki jo navaja avtor je tudi, da se je
"podaljševanje otroštva pričelo tedaj, ko je
človek postal kolektivni lovec" (str. 54). Če-
prav Pavlovič poudarja, da so vsi odgovori, ki
jih izkoplje antropologija, "neuporabni", in se
62
PAVLOVIČ, PSIHOLOŠKE PIMVICE OTROK
od njih ni mogoče naučili ničesar, "razen
morda eksotičnih kuharskih receptov" (str.
52), pa se na antropologijo vendarle nasloni
takrat, ko išče Začetke.
Danes se večina znanstvenikov zavestno
izgiba iskanja "začetkov", saj so tovrstna poče-
tja obsojena na to, da ostanejo vedno nekje
med mitom in avtobiografijo. Simptomatično
je, da se pri tistih, ki to še vedno počnejo, cela
vrsta družbenih pojavov in odnosov začne pri
lovcih. Sintagma "kolektivni lovec" je v času
popularizacije antropologije za vsakdanjo rabo
postala pravi "pokrivajoči pojem" {cover
worcf), ki nekomu pove eno, drugemu drugo.
Ker danes vemo, da je androcentrična znanost
spregledala pomen nabiralništva za preživetje
in za razvoj človeških skupin, je čudno, da ni-
komur ne pride na misel, da je "podaljševanje
otroštva" povezano pravzaprav s kolektivnim
nabiralništvom, brez katerega ljudje ne bi
prišli dlje od Začetkov. Toliko o vlogi spola v
današnji znanosti.
Knjiga Psihološke pravice otroka je torej
nedvomno pomemben prispevek tako k teoriji
pogledov na otroka kot k spremembi kon-
kretne družbene prakse v Sloveniji. Avtorjevo
pisanje uokvirja trdna struktura, ki nas vodi po
poteh različnih znanstvenih disciplin v central-
ni problem psiholoških pravic otrok. V
njegovem pisanju se strokovno-znanstveni je-
zik prepleta z literarno duhovitim, in z zgle-
dom za slednjega naj to razmišljanje tudi
končam:
"Poglejte v otroško sobo, tam srednji vek še
živi, z vsem kaosom in hrupom vred, in z lutka-
mi, medvedi in opicami, ki so jih nekdaj žive
vlačili po sejmiščih, s turnirskimi sulicami in
meči, lesenimi konji in srhljivimi zgodbicami"
(str. 64).
Darja Zaviršek
63
RECENZIJI
Darja Zaviršek: Ženske in duševno zdravje. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo. 333 str.
Knjiga, o kateri nameravam govoriti, je v
našem kulturnem prostoru prvo obsežnejše
delo s področja, ki ga v tujini označujejo kot
"ženske študije" ali "študije spola". Zametki
tega pristopa so nastali v šestdesetih letih kot
rezultat feminističnih in drugih družbenih gi-
banj, v sedemdesetih letih pa so se pokazale
prve družbene posledice v obliki novih oblik
pomoči, kot so npr. zavetišča za ženske, samo-
pomočne skupine, zagovorništvo itn. Vse te,
navidez majhne družbene spremembe so poča-
si, a vztrajno začele spreminjati prevladujočo
miselnost v razvitih deželah Evrope in v ZDA.
Za omenjeni pristop je značilno, da gleda
na svet skozi žensko perspektivo in se pri tem
ne omejuje le na zbiranje podatkov in "empi-
ričnih dejstev", temveč aktivno deluje tudi v
socialnem polju. Čeprav uporablja znanstveno
metodologijo, z velikim poudarkom na kvalita-
tivnih metodah, ne ostaja zaprt sam vase, kot
je značilno za "tradicionalno" znanost. Zdi se,
da je znanilec in predhodnik sprememb, ki
bodo nedvomno kmalu začele pretresati prav
vse vede, ki se tako ali drugače ukvarjajo s
človekom, in morda še katere druge.
Z drugimi besedami lahko rečemo, da
"ženske študije" vzpostavljajo novo paradig-
mo. V njej je odpravljena predpostavka o nev-
tralnosti raziskovalca, za katero vsi vemo, da je
nevzdržna, pa se je vseeno oklepamo kot
zadnje oporne točke, ki nam je še preostala.
"Ženske študije" so pristranske, zavestno in
namerno. Pristranske so tudi vse ostale dru-
žboslovne vede in v nekem smislu celotna zna-
nost, le da to nerada prizna.
Druga značilnost nove paradigme, ki izhaja
iz prve, je usmerjenost na pomembne vidike
vsakdanjega življenja, to je na tiste vidike, ki
jih osebe, ki so predmet proučevanja, doživlja-
jo kot pomembne. V našem primeru so to žen-
ske, lahko pa bi bili tudi begunci, brezdomci,
invalidi, otroci itn. Ob predpostavki nevtral-
nosti namreč ne moremo vedeti, kaj je zares
pomembno in kaj ni. Pomembno za koga? V
dejanskem smislu seveda za tiste, ki raziskave
financirajo. Ker nimamo nikakršnih osnov za
določanje prioritet, lahko rečemo, da je tema
večine "tradicionalnih" raziskav bolj ali manj
rezultat naključnih dejavnikov. Seveda navad-
no ne moremo vnaprej vedeti, kako pomemb-
no utegne biti neko odkritje, lahko pa brez
težav odkrijemo, da nekatere pomembne pro-
bleme (vsaj v psihologiji) raziskovalci sistema-
tično "spregledujejo". Če vprašamo tiste, ki se
jih problem tiče, se kaj takega ne more zgoditi.
"Tradicionalna" znanost poka po šivih in raz-
pada na tisoče nepovezanih drobcev. Tudi
strokovnjak na nekem področju pogosto ni več
zmožen razumeti svojega kolega, ki dela na
nekoliko drugačnem problemu. Nihče več
nima pregleda nad vsemi movimi "odkritji", ki
so plod zakona "publish orperish".
"Ženske študije" kot primer nove para-
digme so presegle tudi ta problem. Izrazo-
slovje, ki ga uporabljajo, je razumljivo vsaki
povprečno inteligentni osebi. Da ne bo pomo-
te. Strokovno izrazoslovje je nujno potrebno
za razumevanje določenih tehničnih operacij
in podrobnosti, prepričana pa sem, da je vsaj v
grobih obrisih mogoče vsako stvar povedati
razmljivo, seveda, če ima govorec ali pisec
sploh kaj povedati. Opažam, da je v psiho-
loških revijah močno naraslo število žensk-ra-
ziskovalk, ob tem pa se je začela spreminjati
tudi terminologija. Tako so npr. začeli ljudi
označevati kot optimistične in pesimistične,
namesto, recimo, alaktične in protenzične. Po
vsej verjetnosti zares drži, da ženske nismo
naklonjene čistim abstrakcijam, temveč želimo
ohraniti določen stik z vsakdanjo stvarnostjo.
V tem vidim prej prednost kot pomanjkljivost
in v svojem stališču nisem osamljena. V ZDA
se močno trudijo, da bi v znanosti dosegli ena-
ko razmerje med moškimi in ženskami. Vse
nadarjene deklice spremljajo že od malega, jih
spodbujajo in jim ponujajo štipendije.
Naslednja značilnost nove paradigme je v
tem, da nova spoznanja spremljajo tudi us-
trezne družbene akcije (npr. odpiranje zavetišč
in specializiranih posvetovalnic). Doslej je pre-
vladovalo mnenje, da so raziskovalci povsem
nemočni v odnosu do nosilcev družbene moči.
64
ZAVIRŠEK: ŽENSKE IN DUŠEVNO ZDRAVJE
"ženske študije" kot tudi podatki o združenjih
uporabnikov psihiatričnih ustanov pa kažejo,
da ni nujno tako. Marsikatera pomembna
sprememba ne zahteva velikih vsot denarja,
pač pa resno angažiranost skupine ljudi.
Nova paradigma prinaša še eno novost. V
delu s kUentkami presega tradicionalni medi-
cinski model, po katerem je problem lociran
bolj ali manj izključno znotraj posameznika ali
posameznice. V nekoliko skrajšani obliki po-
dajam navajanje avtorice: "Najpomembnejše
je, da svetovalka v svetovalnem procesu razu-
me prepletanje notranjega in zunanjega sveta
posameznice, da torej upošteva njeno širšo
zgodovino in njen sedanji položaj v določeni
skupnosti. Svet prizadete je vedno le del širše-
ga sveta, na katerega vpliva politična, ekonom-
ska in socialna situacija. Odkrivati realnost
pomeni torej uvideti zunanje okoliščine, v ka-
terih posameznica živi in ki določajo njeno
osebno zgodovino, njene individualne izkušnje
ter ravnanje."
Privilegiranost "moškega" gledanja na svet
je iluzija. Večina ljudi nekje v globini to ve, pa
se vseeno pusti zavesti. Neštetokrat sem že sli-
šala opazko: "Tipično žensko mišljenje." Ve-
čina žensk tako izjavo, naslovljeno nanjo, ra-
zume kot žalitev in umolkne. Navadno je tako
tudi mišljeno. Osebno mi je čisto vseeno, ali je
neko mišljenje "moško" ali "žensko", če učin-
kovito reši problem. Skoraj vsak dan sem priča
dogajanju, ki bi ga lahko opisala nekako ta-
kole. V mešani skupini začnejo ženske med se-
boj živahno debato. Nato se oglasi moški. Pove
svoje stališče. Nobena ne ugovarja. Njegovo iz-
javo sprejmejo kot merodajno, pa če je še tako
neumna. Vedno znova sem presenečena. Če so
to študentke, jih skušam spodbujati. Navadno
ne pomaga. Ne zaupajo svojemu mišljenju. Ve-
denje moških še krepi njihovo negotovost.
Moški žensk pogosto sploh ne poslušajo. Vča-
sih je treba neko stvar ponoviti trikrat, tudi
petkrat, če želiš dobiti odgovor. Seveda so tudi
izjeme. Obeh spolov. A teh je malo. Nizko
vrednotenje, ignoriranje in omalovaževanje
mišljenja žensk je močno zakoreninjeno.
Vrednotenje "ženskega načela" kot enako-
vrednega "moškemu načelu", kakor zadevo
ustrezneje označujejo vzhodne kulture, še
oteži enačenje "ženskega" z najrazličnejšimi
pomanjkljivostmi. Dogaja pa se tudi reci-
pročen proces: razvrednotenje "moškega". V
empirični raziskavi o pojmovanju ženskosti in
moškosti, ki smo jo izvedli med študenti, so
prevladovali negativni atributi za oba spola, za
ženske pa še zlasti. Obojestranska invalidacija
namesto podpore potencialni ženski in moške-
mu, kakršni bi lahko postali. "// cuts botJi
ways,'' pravi Yoko Ono.
Ni naključje, da so ravno "ženske študije"
uveljavile novo paradigmo. Tradicionalna zna-
nost je plod "moškega" gledanja na svet.
Moški so bili tisti, ki so pisali zgodovino in fi-
lozofijo. Seveda ne gre za to, da bi odslej to
počele le ženske. Pomembno je le, da se nauči-
mo prisluhniti, kako so stvari videti iz "ženske-
ga" zornega kota. In da to vzamemo resno.
Drugače ni mogoče vzpostaviti učinkovite
komunikacije med spoloma. Večino zakonskih
tragedij, ki jih poznam, bi lahko označila kot
rezultat nepotrebnega nesporazuma. Trčenje
dveh svetov, med katerima ni mostov.
V tradicionalni psihologiji je navada, da
raziskovalci iščejo razlike med spoloma na tem
ali onem področju. Ponekod jih najdejo, pone-
kod ne, večinoma pa se izkaže, da so razlike
med spoloma manjše od razlik znotraj spolov.
Na splošno lahko rečemo, da psihologija raz-
like med spoloma v glavnem minimalizira.
Tako npr. pri sestavljanju merskih instrumen-
tov navadno izločijo vse tiste postavke, pri kat-
erih se spola razlikujeta, in tako dobimo
navidezno enakost. Zdi se, da je bilo v nekem
obdobju tako početje koristno, ker je zmanjše-
valo diskriminacijo. Po drugi strani pa je vodi-
lo do nekritičnega posploševanja rezultatov,
dobljenih na moških, tudi na ženske.
Tradicionalna psihologija in "ženske študi-
je" zavzemajo diametralno nasprotno pozicijo.
Medtem ko je prva usmerjena k zanemarjanju
razlik med spoloma, vsaj večinoma, jih druga
poudarja. Ob slednjem se mi porajajo mešani
občutki. Poudarjanje razlik utegne pripeljati
do znanega pojava, ki ga označujemo kot sa-
mob.polnjujočo prerokbo. Znanstvene ugoto-
vitve, ki postanejo splošno znane, spreminjajo
doživljanje in vedenje ljudi. Bodo ženske pos-
tale še bolj drugačne od moških? Bodo postale
še bolj depresivne, zasidrane v poziciji žrtve,
češ, saj so tudi druge take? Prvi del Darjine
65
RECENZIJI
knjige se bere kot grozljivka. Spisek grozot,
ena za drugo. "Biti ženska je pa res grozno,"
sem pomislila, čeprav mi kaj takega že dolgo ni
prišlo na misel. In kako se bo odzvala bralka,
ki je žrtev nasilneža in brez službe? O tem
lahko samo ugibam. Drugi del knjige opisuje
načine pomoči in je neprecenljivo vodilo za
vse, ki se pripravljajo na tovrstne poklice ali pa
jih že opravljajo.
Zelo provokativno, čeprav pisano na pov-
sem neproblematičen način, deluje tudi po-
glavje o tem, kaj so modri slovenski možje v
tridesetih letih zapisali o ženskah. Tako so-
dobno namreč zveni, če ga primerjamo z da-
našnjimi klerikalnimi poskusi, žensko znova
postaviti v podrejen položaj, pa naj bo to v
imenu "svetosti življenja", "svetosti družine"
ali česarkoli že.
Slovenke smo se že tako navadile na for-
malno enakopravnost, to je pravno enakost, da
še opazimo ne, kako nam jo spodkopavajo.
Jemljejo jo kot samoumevno, hkrati pa je ne
jemljemo resno, ker jo mešamo z nečim dru-
gim. Formalna enakopravnost je zelo pomem-
bna. Daje nam osnovo, da se lahko legalno
zavzamemo za svoje pravice. Tega si zares ne
smemo pustiti zapraviti. Spomenka Hribar se
tega dobro zaveda, a ni deležna prave pozor-
nosti, niti od žensk. Nevarnost klerikalizma za
ženske je velika, ker deluje prekanjeno in neo-
pazno. Nisem strokovnjakinja, a pravijo mi, da
so nekatere spremembe zakonodaje v škodo
žensk že sprejete. Majhne stvari, na videz ne-
pomembne in na videz nepovezane z ženska-
mi. Tako se začne klerikalni fundamentalizem.
Delo Darje Zaviršek opisuje predvsem se-
kundarno in terciarno preventivo pri pomoči
ženskam, ki temelji na njenih bogatih iz-
kušnjah iz tujine. Ničesar pa ne pove o primar-
ni preventivi, ki ima opraviti z ozaveščanjem in
dviganjem samospoštovanja žensk. O tem, ka-
ko si lahko ženska pridobi moč (v angleščini
uporabljajo za to besedo "empowerment").
Raziskava, ki sem jo izvedla na študentih in
študentkah različnih ljubljanskih fakultet, je
pokazala, da imajo ženske pomembno nižje
samospoštovanje z ozirom na svoj telesni, so-
cialni in emocionalni jaz od moških. To je ena
redkih razlik med spoloma, ki sem jo v zvezi z
osebnostjo našla v svojih raziskavah. Praviloma
bo oseba z nižjim samospoštovanjem popušča-
la osebi z višjim. Bolj ko popušča, manj samos-
poštovanja ji ostane in manj maneverskega
prostora. Pride trenutek, ko je pritisnjena v
kot. Tedaj si sama ne more več pomagati.
Podobne rezultate so dobili tudi v tujini in
jih razlagajo kot produkt socializacije. Take
razlage, čeprav verjetno pravilne, mi gredo na
živce. Nekaj tega je tudi v Darjini knjigi. Ne-
nehno poudarja vpliv socializacije. "Pa kaj
potem, če smo bile tako vzgajane, saj to ven-
dar še ni razlog, da ostanemo take vse živl-
jenje, se bomo pač vzgojile same," mi pravi
notranji glas. Biologija ni usoda, vzgoja pa še
manj. Patriarhalna miselnost ni nekaj, česar z
malo napora ne bi bilo mogoče preseči. Treba
se je le soočiti s svojo odvisnostjo take ali dru-
gačne vrste in začeti živeti iz sebe za sebe.
Tedaj pričakovanja drugih izgubijo svojo ma-
gično moč. Sedaj so na vrsti kritike. "Tako se-
bična si, samo nase misliš. Počneš le tisto, kar
tebi ugaja." "Pa daj še ti," se glasi tih ali glasen
odgovor. Potem bo poskusil drugače: "Taka mi
nisi všeč." Verjetno že veste, kakšen bo odgo-
vor: "Tudi ti meni nisi vedno všeč," itn. Sprva
stvar zahteva veliko pozornosti, truda in čust-
vene kontrole, sčasoma pa se dogaja avtoma-
tično in brez čustvene spremljave, hkrati pa
postane strašno dolgočasna. Ker je dolgčas
tudi partnerju, bo prej ali slej prenehal. Potem
se lahko začne odnos razvijati.
Taki in podobni poskusi discipliniranja
spremljajo vsako žensko, dan na dan. Prav na
vsakega od njih mora pri sebi najti odgovor. V
nasprotnem primeru je obsojena na avtoma-
tično izpolnjevanje tujih želja. Ni treba, da je
ženska ravno posiljena in pretepena, psihično
nasilje je vsepovsod. Neprepoznano psihično
nasilje lahko doživi številne transformacije. V
mislih mi odzvanjajo besede srbske matere, ki
sem jo pred časom videla na televiziji. Rekla
je, da ima sedem sinov. Pripravljena je žrtvo-
vati katerega od njih za Veliko Srbijo, saj jih
bo še vedno nekaj ostalo.
Še nekaj je treba vedeti. Ženska, ki se
nauči ceniti sama sebe, v normalnih razmerah
ne bo postala žrtev moškega nasilja. Saj ni
treba kakšnega izrednega samospoštovanja.
Dovolj je že prepričanje, da smo ravno toliko
vredne kot kdorkoli drug, koristna pa je tudi
66
ZAVIRŠEK: ŽENSKE IN DUŠEVNO ZDRAVJE
predpostavka, da smo tudi vsaj toliko pa-
metne. Če se izkaže, da smo se glede slednjega
zmotile, nič zato. Čimbolj pogosto to delate,
toliko redkeje boste ugotovile svojo zmoto, ker
ste se pač naučile misliti.' Ženska, ki ceni sebe
vsaj toliko kot drugega, ne bo prenašala nasilja
za nobeno ceno, še najmanj v imenu ljubezni,
ki to ni. Nasilje pa se začne s prvo klofuto.
Kasneje se je vedno težje upreti.
S patriarhalno miselnostjo, tako zunaj kot
znotraj nas samih, lahko torej opravimo na kaj
enostaven način, če vzamemo v zakup, da z njo
nikoli zares dokončno ne opravimo, temveč
moramo to početi kar naprej. Zdi pa se mi, da
je patriarhalnost le vrh ledene gore. Problem, s
katerim imamo opravka, je veliko širši in
globlji. Ne znam mu dati imena, opraviti pa
ima z vrednotenjem človeka. Ali pa, recimo, z
razvrednotenjem človeka. Ne glede na spol,
raso, narodnost itn... Veliko več stvari imamo
skupnih kot tistih, ki nas ločujejo. Od tod tudi
moje nelagodje ob "ženskih študijah". Vem
pa, da je to nujna vmesna faza. Ljudje v resnici
ne verjamejo, da smo čisto vsi enako vredni.
Amerikanci so celo izračunali, da je to nekaj
manj kot 1 dolar, če bi izolirali sestavne
elemente, V tem ni cinizma, vendar deluje iz-
treznjujoče. Tako deluje tudi Darjina knjiga.
Dodala bi le to, da ženske nismo tako ne-
močne, kot se nam ob branju knjige morda zdi.
Patriarhalnost je le krinka za moško nemoč. Še
bolje zna to povedati Yoko Ono: "WOMAN IS
A SLAVE TO A SLAVEC
Tanja Lamovec
' če se vam ne zdi vredno potruditi, bodo pač drugi mislili namesto vas. Lahko ste prepričane, da ne bo v vašo korist. Poli-
tiki računajo na to.
67
dokumenti
Vorašalnikza nove socialne de avnosti v Sloveni i
Uvod
Predstaviti želimo odgovore, ki so nam jih
poslale službe oz. dejavnosti s področja social-
nega dela na našo anketo, poslano januarja letos.
Zastavili smo osemnajst vprašanj in nekaj pod-
vprašanj: o vsebini ter namenu posamezne de-
javnosti oz. službe, načinu organiziranosti, izva-
jalcih, uporabnikih, financiranju, zagotavljanju
nadzora, varstvu osebnih podatkov, morebitnih
problemih in razvojnih načrtih.
Odgovori na zgornja vprašanja naj bi omo-
gočih kratko, vendar celostno predstavitev tistih
socialnih dejavnosti, ki so novejšega datuma (po
letu 1990) in so vsebinsko in/ali organizacijsko
zanimive za širšo javnosti (ne le strokovno).
Doslej smo prejeli čez trideset izpolnjenih vpra-
šalnikov. Objavljali jih bomo postopoma in v pri-
bližno takem zaporedju, kakor smo jih dobili.
Čeprav si ne delamo iluzije, da smo s tem
zajeli vse pomembne inovacije na področju
socialnega dela v Sloveniji, pa lahko z gotovostjo
trdimo, da so vse dejavnosti, ki smo jih z anketo
zajeli, pomembne. Število prispelih odgovorov
(ki še ni dokončno) iz različnih krajev in z raz-
ličnih področij dejavnosti utegne biti repre-
zentativen pokazatelj dogajanj na tem področju
pri nas, hkrati pa ponuja hvaležno gradivo za
razmislek o prihodnjem razvoju; zato smo vsem
anketirancem postavili ista vprašanja (ki jih sku-
paj z uvodnim dopisom navajamo spodaj), da bi
bila primerljivost med njimi lažja.
Izhodišče naše ankete je stališče, da pomeni
vedeti nekaj (o določeni službi, dejavnosti) naj-
prej to videti - za to pa je potrebna PREDSTA-
VrrEV oziroma INFORMACI.IA. Informiranje
je osrednji namen te rubrike in ga izrecno pou-
darjamo, to pa iz naslednjih razlogov:
-	zaradi uporabnikov storitev, ki jih te dejav-
nosti zagotavljajo,
-	zaradi interesa same stroke oz. njenih izva-
jalcev,
-	z vidika zakonskih določil,
-	z vidika socialne politike.
Vse večji problem, s katerim se uporabniki
socialnih služb srečujejo, ni več pomanjkanje
ustreznih dejavnosti, pač pa njihova specialisti-
čna razdrobljenost. Enoličnost ponudbe je zame-
njala različnost - s tem pa se namesto enostav-
nosti uveljavlja nepreglednost. Zato postaja vse
pomembnejša ena od osnovnih nalog socialnega
dela - posredovanje ("broker role") oz. povezo-
vanje ljudi s sistemi, ki ponujajo razne storitve
in usluge, saj so ti sistemi preveč kompleksni,
da bi se ljudje, potrebni pomoči, znašH v njih.
Problem orientacije pa je v prvi vrsti problem
informacije oz. njene selekcije, kar naprej poraja
vrsto drugih problemov (tudi npr. probleme v
zvezi z močjo; zato ni naključje, da se je prav v
zadnjem času začela pri nas uveljavljati ideja
zastopništva oz. zagovorništva, ki smo jo predsta-
vili v lanski številki 3-4). Dejstvo je, da v Slove-
niji ta čas ne razpolagamo z javno dostopnim
seznamom socialnih ustanov in dejavnosti, ki bi
bil vsaj z naslovi in telefonskimi številkami dosto-
pen potencialnim uporabnikom, kakor se npr.
podjetja predstavljajo v poslovnem imeniku ali
turistične atrakcije v turističnih prospektih. Sim-
patična izjema je knjižica Ko u Lublan te stiska
stiska (1993, Ljubljana: Center za pomoč mla-
dim), ki pa se razumljivo omejuje zgolj na prikaz
svetovalnih služb za mlade na področju Ljublja-
ne. Da bi imeli kaj podobnega za celotno Slove-
nijo in za celotno področje socialnega dela (na-
loga Ministrstva ali npr. Socialne zbornice?), na
to bo treba še počakati, čeprav je to nerazumljivo
ne le uporabnikom, pač pa tudi možnim dona-
torjem. Naša informativna rubrika bo v tem smi-
slu sicer nezadostna, je pa začetek.
Nič manj potrebne so tovrstne informacije
za same iz\'ajalce. Informacija je namreč kapital,
katerega uporabnost ima drugačno logiko, kot
jo imajo materialne stvari - ko je informacija
dana v uporabo, je nemogoče, da bi ostala pri-
vatna; druga njena značilnost pa je, da se s tem,
ko jo uporablja več ljudi, ne obrabi (je pa pok-
varljivo blago, saj zastara). Čeprav se informacija
lahko trži, se zaradi teh dveh lastnosti izogne
69
VPRAŠALNIK
igri "ničelne vsote" (če eden pridobi, drugi
izgubi), ki ji sicer podleže večina drugih stvari v
tržnih razmerjih. Drugače rečeno: (strokovna)
informacija poveča (strokovno) moč vsem, ki jo
uporabljajo, ne pa zgolj enim na račun drugih.
Da so ti poudarki aktualni tudi za izvajalce dejav-
nosti, ki jih tu predstavljamo, je razvidno iz
skromnih odgovorov na naše zadnje vprašanje v
anketi (pod št. 18). Ob tem prihaja v naši sociali
celo do paradoksa, da se bolj uspešno povezujejo
med sabo sami uporabniki (npr. samopomočne
skupine) kot pa izvajalci na področju socialnega
dela (ki so še vedno brez osrednje strokovno-
stanovske organizacije, razvoj npr. supervizor-
skih sistemov pa je še neutečena novost). Zato
utegnejo informacije v tej rubriki koristiti tudi
izvajalcem in ne zgolj uporabnikom.
Informacije o teh dejavnostih so potrebne
iudizvidlkazakonskih določil. Strategija razvoja
socialnega varstva (ki jo sprejme Državni zbor)
ni možna brez opredelitve prioritet, potreb "...
in možnosti posameznih območij", kot poudarja
2. člen Zakona o socialnem varstvu. Treba je torej
poznati dejansko stanje, da bi določili nujen
obseg in vrsto tiste mreže socialnih služb, ki jo
mora zagotoviti država. Poleg tega se izteka rok
za razpis prvih natečajev za podelitev koncesij o
opravljanju vseh socialno varstvenih storitev iz
okvira javne službe (rok je letošnji november in
je določen v 125. členu istega zakona). Tudi Soci-
alno zbornico Slovenije statut zavezuje, da "skrbi
za povezavo vse sociale v celoto, tako na lokalni
kot tudi na nacionalni ravni", ob tem pa skrbi za
"pogoje za razvoj socialno inovativnih" dejav-
nosti (2. in 7. točka 5. člena Statuta SZS). Ne
dvomimo, da imajo pristojni organi podatke o
dejanskem stanju, vemo pa, da tak pregled v
javnosti ni dovolj znan. Zlasti strokovna javnost
bo namreč zelo zainteresirana za izvajanje zgor-
njih zakonskih obvez, zato je nujno, da je sezna-
njena z dejanskimi razvojnimi trendi na tem
področju. Naša rubrika je skromen prispevek.
Ne nazadnje utegnejo biti informacije o tu
predstavljenih dejavnostih zanimive tudi z vidika
socialne politike. Deklarativna odločitev za
pluralni sistem produkcije socialnih storitev in
dobrin ni isto kot njegova izvedba. Še vedno ni
jasno, katera od strategij se najbolj uveljavlja,
oz., kateremu modelu se dejansko približujemo.
Z vidika socialnih dejavnosti in služb, ki se tu
predstavljajo, pomeni sprememba režima oz.
sistema v prvi vrsti kombinacijo dveh usmeritev:
a)	omogočanje i^vo/^oJe (izbire) uporabnikov
in
b)	zagotavljanje socialne varnosti.
Kombinacija teh dveh usmeritev določa mo-
del, h kateremu se bomo v prihodnje približevali
na socialnem področju:
Socialistični model, ki je zagotavljal soraz-
merno veliko stopnjo socialne varnosti, a majhno
svobodo izbire (omejeno zgolj na državne in
paradržavne službe), je dokončno opuščen. Avto-
ritarni model (npr. poleninistični komunistični
sistem, nacistični sistem v Nemčiji...) pri nas
nikoli ni bil aktualen na socialnem področju in
tudi ne bo; ostaja pa nihanje med povsem libera-
lističnim modelom (kjer se država umakne in
socialo prepusti tržni stihiji) in pluralističnim
modelom (kjer se država ne umakne, pač pa se
demonopolizira na način, ko omogoči sistemske
povezave med različnimi blaginjskimi sektorji in
hkrati zagotovi osnovno varnost vseh). Jasno je,
da nobenega od zgornjih modelov ni mogoče
izvesti v povsem čisti (in razvidni) obliki, ni pa
jasno, kateri bo prevladal. Eden od pokazateljev
dejanskih strategij, ki se danes uveljavljajo, bodo
verjetno prav podatki o obliki organiziranosti, o
strukturi izvajalcev, o načinu (so)financiranja, o
oblikah nadzora in o glavnih problemih, ki jih
navajajo respondenti v zvezi s svojo dejavnostjo.
Iz njih bo mogoče razviden dejanski trend, ki
ima zvezo z enim od zgornjih modelov. Zato je
koristno odgovore brati tudi na ta način.
Srečo Dragoš
70
VPRAŠALNIK
Spremni dopis in vprašanja
Časopis Socialno delo pripravlja predstavitev služb oz. dejavnosti na področju psihosocialne prakse
in vas vabi, da se z odgovori na priložena vprašanja vključite v to predstavitev. Vašo službo oz.
dejavnost bomo predstavili z vašimi odgovori, a le za začetek. Ko jih dobimo, vas bomo obvestili o
nadaljnjih korakih.
Zavedamo se, da je na naslovu, kamor vam pošiljamo ta vprašanja, lahko še več služb in dejavnosti,
nekaterih bolj, drugih manj uveljavljenih. Tukaj zbiramo podatke o novejših in zaradi tega verjetno
manj znanih - ustanovljenih leta 1990 ali pozneje. Če poleg tistih iz naslova, ki so neposredni
razlog, da vam pošiljamo vprašanja, izvajate še druge, prosim, napišite odgovore tudi zanje - seveda
za vsako posebej.
Hvaležni vam bomo, če nas boste opozorili na nove službe ali dejavnosti zunaj vaše organizacije,
ker jih morda nimamo na seznamu, pa bi jih bilo vredno predstaviti.
Če so za službo ali dejavnost pomembni kakšni podatki, ki jih vprašanja ne zajemajo, jih prosim
pripišite bodisi kot podtočke k vprašanjem, s katerimi so v zvezi (npr. 5.a.), bodisi kot dodatne
točke (19., 20. itn.).
(Opomba: Kar je med vprašanji natisnjeno ležeče, je le naslov ali opredelitev področja za vprašanja,
ki sledijo pod isto točko.)
Vaše odgovore pričakujemo do konca januarja 1994.
1.	Ime in naslov ustanove
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z u|>orabniki?
6.	V čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
8.8. Profili
8.a.l. Redno zaposlenih (število?)
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
8.a.3.	Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Koliko jih je?
9.b. Kdo prihaja k vam?
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vr.ste problemov imajo?
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno. so napoteni od drugod)?
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
10.	Financira nje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
11.a.	Formalno
1 l.b. Neformalno
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi? (Kakršnikoli, v zvezi s čimerkoli, če jih seveda imate; omejite se na
najbolj aktualne.)
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
13.a. Kakšen je postopek?
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
16.	Podatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše u.stanove?
18.	Poznate v svoji okolici kakšno novo službo, dejavnost ali storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne
prakse?
Pripišite, prosim, ime kontaktne osebe za to službo ali dejavnost in telefonsko številko, na kateri je dosegljiva!
71
VPRAŠALNIK
1
1.	Ime in naslov ustanove
Center za socialno delo Kranj, Slovenski trg 1, 64000 Kranj
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Mladinske delavnice
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Vsak petek od 8. do H. ure
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Primarno preventivni program za mladostnike, stare 13 in 14 let
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Program Mladinske delavnice poteka po vnaprej pripravljenem načrtu, ki ga je oblikoval in ga sprotno
modificira g. Zoran Maksimovič. Namenjen je učencem 7. in 8. razredov, ki se v ta program
prostovoljno vključujejo. Delo poteka v malih skupinah po principu kroga.
6.	V čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Ta program zajema vse aspekte mladostnikovega življenja in mu na izkustveni način skuša priti do
zanj življenjsko pomembnih ugotovitev. Temelji na socialnih igrah in delno usmerjenih razgovorih.
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Ljubljana
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Ustanovitelj tega programa g. Zoran Maksimovič skupaj s tedanjo psihologinjo centra g. Olgo Poljšak.
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
Mentorja sta po izobrazbi psiholog in pedagog. Prostovoljci pa so različnih profilov,
S.a.l. Redno zaposlenih (število?)
2
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
9
8.a.3.	Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
O
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Koliko jih je?
150 učencev 7. in 8. razredov.
9.b. Kdo prihaja k vam?
Vključujejo se na lastno iniciativo.
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
To poteka v obliki interesnih dejavnosti.
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od dmgod)?
Pridejo samoiniciativno.
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
Vključujejo se tako dečki kot deklice. Socialni status ni pomemben.
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan. mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Delo poteka preko celega šolskega leta. V letošnjem šol. letu 1993/94 je formiranih 11 skupin iz
šestih osnovnih šol in VZ v Preddvoru. Vsaka skupina se srečuje enkrat tedensko po 2 šolski uri.
Delo poteka v obliki vnaprej pripravljenih delavnic,
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
Sredstva zagotavlja IS SO Kranj in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Sredstva nam zagotovijo na osnovi razpisanih natečajev.
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo al i dejavnostjo?
11.a. Formalno
11.b.	Neformalno
Prostovoljci, inštruktorji Mladinskih delavnic, ki vodijo skupine na osnovnih šolah, se srečujejo enkrat
tedensko na mentorskih sestankih, ki jih vodi mentor Mladinskih delavnic, strokovni delavec Centra
za socialno delo. Mentor pa se vključuje v supervizorsko skupino, ki poteka enkrat mesečno na
Centru za razvoj in izvajanje Mladinskih delavnic, ki jo vodi ustanovitelj programa g. Zoran
Maksimovič.
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Pri vsem delu, ki ga opravlja mentor Mladinskih delavnic, mu mnogokrat ostaja premalo časa, da bi
se lahko dovolj intenzivno ukvarjal s tem programom.
72
VPRAŠALNIK
13. Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
13.a. Kakšen je postopek?
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
Vse nastale konflikte uporabniki sprotno rešujejo na skupini.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Samo delo temelji na izkustvenem učenju udeležencev, vsi aktivno sodelujejo, delo poteka po principu
kroga, tudi sam moderator aktivno sodeluje pri vsaki posamezni delavnici.
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Največ sodelujemo s Centrom za izvajanje in nadzor mladinskih delavnic, kjer se koordinira delo
projekta s področja celotne Slovenije. V sodelovanju s Centrom pripravljamo tudi edukacijo
prostovoljcev, poletne tabore za mentorje in inštruktorje Mladinskih delavnic ter tabore za uporabnike
programov.
16.	Podatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
Podatki, ki jih zbiramo, so: spol, število udeležencev, sodelovanje pri posameznih igrah.
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
Izpolnjujemo jih po anketnem listu in jih na koncu šolskega leta skupno obdelamo, (Vsi izvajalci
projekta Mladinske delavnice na področju Slovenije.)
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Tudi v prihodnje nameravamo izvajati Mladinske delavnice vsaj na šestih osnovnih šolah, v primeru
večjega interesa pa bi jih izvajali tudi še na ostalih štirih osnovnih šolah. Program nameravamo
razširiti tudi na starše mladostnike ter njihove učitelje.
18.	Poznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
BRANKA STRNIŠA, dipl. psiholog, tel. 064 221-811, int. 386
2
1.	Ime in naslov ustanove
Altra, Odbor za novosti v duševnem zdravju. Društvena 35.
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Sekcija za zagovorništvo.
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Vsak ponedeljek 17-19, Društvena 35
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Pravna in psihosocialna pomoč za uporabnike psihiatričnih uslug.
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
"Uporabnik ima vedno prav" (izhajamo iz njihovega videnja sveta, ne odločamo namesto njih,
pomagamo jim uveljaviti človeške in legalne pravice, posredujemo v družini, na delovnem mestu, v
psihiatrični ustanovi, skratka stojimo jim ob strani, da se lahko ponovno vključijo v družbo).
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Posebnost je v tem, da je to edina služba, ki uporabnike psihiatrije obravnava kot enakovredne
sogovornike in ne kot objekte obravnave.
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Bivši odbor za družbeno zaščito norosti.
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
Pravniki (4), psihologi (2), socialni delavci (3)
8.8.1.	Redno zaposlenih (število?)
8.8.2.	Prostovoljcev (število?)
8.8.3.	Pc^odbenih/zunanjih sodel. (število?)
Vsi so pogodbeni zunanji sodelavci. Vedno dežura 1 pravnik in 1 psiholog ali socialec. Vključenih je
tudi nekaj prostovoljcev.
73
VPRAŠALNIK
9. Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Koliko jih je?
9.b. Kdo prihaja k vam?
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Z delom smo začeli 1.1.1994. Vsakokrat se oglasijo približno 3 stranke. Nekaterim lahko pomagamo
takoj, druge ponovno naročimo. Stranke so obeh spolov, različnih starosti. Analizo bomo izvedli
marca, po 3 mesecih dela.
Problemi so največkrat mešani: pravni in psihosocialni. Za nas večinoma izvejo iz medijev, zloženk
in plakatov, ki so na voljo v psihiatričnih ustanovah in v Centrih za socialno delo. Nekatere stranke
so že od prej člani odbora.
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Financiranje zagotavlja Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
11.a. Formalno
11.b.	Neformalno
Nadzor nad dejavnostjo izvaja 3 članski strokovni svet, izvoljen iz vrst zagovornikov.
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Največji problem je, ker ni zagotovljena kontinuiteta financiranja. Tb v veliki meri otežkoča širjenje
dejavnosti (želeli bi odpreti večje število posvetovalnic in izobraziti dodatne kadre). Ker ne vemo, s
kakšnimi oziroma če sploh kakšnimi sredstvi lahko računamo, ni možno nikakršno načrtovanje. Že
sedaj kaže, da sedanji obseg delovanja ne zadostuje, saj je povpraševanje večje.
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost priložiti zaradi storitev oz. uslug?
13.a. Kakšen je postopek?
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
Vsakega uporabnika vprašamo, če je z našimi storitvami zadovoljen. Če ni, si lahko izbere drugega
zagovornika. To se je enkrat že zgodilo. Primer, ki je bil psihosocialne narave, je prevzela pravnica,
kar je bila napaka. Stranka je bila mlado dekle, ki je imelo probleme z materjo. Zagovornica ni
pokazala razumevanja za dekletove težave, ker se je preveč identificirala z njeno materjo. Stranka je
potem izbrala prostovoljca, s katerim je bila zadovoljna. Ta primer smo na vsakotedenskih sestankih
temeljito prediskutirali in se zmenili, kako v bodoče preprečiti podobne spodrsljaje.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Uporabljamo fenomenološki pristop, ki temelji na validaciji posameznikovega subjektivnega
doživljanja. Prizadevamo si spoznati njegovo življenjsko pozicijo ter ga spodbujati k artikulaciji lastnih
ciljev v okviru danih možnosti.
Zaenkrat nimamo neke specifične teorije, sledimo pa tuji praksi zagovorništva, ki kot vodilno misel
poudarja opolnomočenje uporabnikov psihiatrije (Glej: Socialno delo: Zagovorništvo...). Na osnovi
lastnih izkušenj bomo morda razvili lastno teorijo in jo povezali z ustreznimi spoznanji psihologije,
prava in socialnega dela. Področje je izrazito interdisciplinarno, zato ni nobene teorije, ki bi v celoti
ustrezala.
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Največ sodelujemo s Centri za socialno delo in s psihiatrijo, pri izmenjavi informacij ter dajanju
podpore uporabniku, da v naši prisotnosti izrazi vprašanje ali željo svojemu psihiatru, česar si sam
ne bi upal. Sodelujemo tudi s Posvetovalnico Fužine, ki nam nudi prostore.
16.	Podatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
16.C. Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
Stranke vprašamo, kaj želijo od nas in od njih je odvisno kaj in koliko bodo povedale. Zapišemo si
podatke o spolu, starosti, zaposlitvi, sicer pa ne želimo biti preveč vsiljivi. Podatke hrani vsak
zagovornik doma, v kratkem pa bomo dobili omaro s ključem v prostorih ALTRE.
Izračunali bomo osnovne statistične parametre (spol, starost, vrsta storitev) ter izvedli kvalitativno
analizo. Vse primere bomo zapisali v skrčeni obliki, anonimno. Iz podatkov bo razvidno, kaj in
koliko smo naredili, kot tudi kolikšno je zadovoljstvo strank z našimi uslugami.
74
VPRAŠALNIK
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Načrti so delno opisani že pod točko 12. Dodam lahko še naslednje:
-	prizadevali si bomo doseči uzakonitev naše dejavnosti in stalno financiranje
-	izdelali bomo predloge za spremembo zakonodaje o duševnem zdravju.
-	Natisnili bomo več brošur, da bi informirali uporabnike o stvareh, ki jih zanimajo: o učinkih
psihofarmakov, o pravicah uporabnikov, o shizofreniji, o manično depresivni psihozi, itd.
-	Podprli bomo umetniško produkcijo uporabnikov (kasete, literatura) in poskušali prodreti v širšo
javnost z namenom ozaveščanja in odpravljanja predsodkov do uporabnikov psihiatrije.
18.	Fbznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Vse dejavnosti ALTRE so pomembne novosti
Kontaktna oseba, tel. št.
Tanja Lamovec, 266-968
1.	Ime in naslov ustanove
DRUŠTVO ZA RAZVIJANJE PREVENTIVNEGA IN PROSTOVOUNEGA DELA, Linhartova
13, Ljubljana.
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Mreža informiranja, oblikovanja, vrednotenja in povezovanja razvojnih projektov na področju
obravnavanja uporabe in zlorabe drog.
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Po dogovoru - ni uradnih ur.
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Informiranje izvajalcev, organiziranje seminarjev in drugih oblik usposabljanja.
5.'Katerih	temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Prostovoljnost sodelovanja, načelo mrežnega povezovanja brez obvezne centralizacije, spodbujanje
heterogenosti kot vrednote same po sebi.
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnost i - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Ne poznamo druge take službe v Sloveniji - mreža je povsem odprta.
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Gre za Društvo, ki ga je ustanovila skupina državljanov.
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
8.a.l. Redno zaposlenih (število?)
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
8.a.3.	Fbgodbenih/zunanjih sodel. (število?)
Število zaposlenih in angažiranih sodelavcev se razlikuje glede na trenutne potrebe, V povprečju en
redno zaposlen (pripravnica), dva do trije zunanji sodelavci, nekaj prostovoljcev.
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Koliko jih je?
9.b. Kdo prihaja k vam?
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Uporabniki so naročniki Biltena in udeleženci različnih oblik usposabljanja.
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski or^an?)
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Financiranje se zagotavlja v večini projektno (Mesto Ljubljana in republiško), deloma s komercialno
dejavnostjo (prodaja Biltenov), v manjšini s (projektno orientirano) pomočjo iz tujine (posebna
številka Biltena).
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo al i dejavnostjo?
11.a. Formalno
ll.b. Neformalno
Neformalno in formalno je odgovoren nosilec projekta, neformalno nadzorstvo izvajajo sodelavci in
deloma vodstvo Društva, formalno naročniki projekta.
75
VPRAŠALNIK
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Največji problem je negotovost oz. dolgoročna nestabilnost financiranja ustanove (Društva), zaradi
katere je težko dolgoročno animirati, usposabljati in zaposlevati kadre. Problem je pomanjkanja
ustreznih prostorov (jih ni!) in druge infrastrukture: vsa dejavnost projekta poteka na domovih nosilcev
oziroma v izposojenih prostorih.
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost priložiti zaradi storitev oz. uslug?
13.a. Kakšen je postopek?
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
Možnost obstaja, doslej se formalno to še ni zgodilo. Problem je prej v prešibkem kot pa premočnem
"feedbacku". Na seminarjih "pritožbe" ugotavljamo na ta način, da skupaj z udeleženci sistematično
evaluiramo seminar.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Glej točko 5,
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
S šolami, centri za socialno delo, zdravstvenimi ustanovami, raziskovalnimi ustanovami,s kadrovskimi
šolami.
16.	Podatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
Uporabniki so v glavnem člani mreže: svoje podatke (podatke o svojih dejavnostih) dajejo ob vstopu
v mrežo prostovoljno. Takorekoč vse podatke objavimo.
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Poiskati oblike nadaljnega organiziranja delov naše dejavnosti v okviru Društva ali drugih ustanov.
Najverjetneje pa se bo mreža, kot jo razvijamo v okviru projekta, po njegovem zaključku razpustila.
18.	Poznate v okolic i kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
V našem Društvu projekti: Psihosocialna integracija romskih otrok, delo z begunci. Mladinske
delavnice, skupina Youth Ilandicapped Deprivileged.
Kontaktna oseba, tel. št.
Bojan Dekleva, 1329-141, 1254-065, 1681-133, 323-604
76
POVZETKI
Blaž Mesec
Model akcijskega raziskovanja
Doc. dr. Blaž Mesec je predavatelj in prodekan na Visoki šoli
za socialno delo.
Akcijsko raziskovanje ni ne občemctodološki
pristop v smislu "emancipacijskega raziskova-
nja" ali "raziskovanja nove paradigme" ne razi-
skovalna metoda v ožjem pomenu. Je način orga-
nizacije raziskovanja za praktično rabo, za
katerega je značilna karseda zmanjšana časovno-
prostorska in socialna razdalja med raziskoval-
cem in praktikom. Kot tako je hkrati razvojno
raziskovanje in organizacijsko svetovanje, ki je
odprto za različne spoznavnoteoretske in obče-
metodološke pristope. Predstavljen je model
akcijskega raziskovanja, ki definira funkcije AR,
odnos med raziskovalcem in praktikom, načela,
proizvodne procese in postopke.
Sonja Borštnar
Evalvadjska raziskovanja v svetu in evalviranje
programov
Sonja Borštnar je diplomirana .sociologinja in dela na Inštitutu
zavarovanje zdravja RS.
Avtorica opiše razvoj evalvacijskih raziskovanj
v svetu in pojasnjuje njihovo uspešnost kljub
kritiki, ki je letela nanje, z njeni uporabnostjo
mimo zgolj raziskovalnega eksperimenta, Eval-
vacijo definira zlasti glede na pričakovanja od
nje, po namenu in položaju evalvatorja. Po-
drobneje obdela evalvacijo socialnih programov
s posebnim poudarkom na samovrednotenju.
Nada Stropnik
Ekonomski vidiki prostovoljnega sodalnega dela
Mag. Nada Stropnik je dipl. ekonomistka, raziskovalka,
ukvarja se s problemi družine in otroškega varstva.
Primerjave stroškov socialnih storitev, ki jih
ponujajo različni sektorji, niso zanesljive, če ne
upoštevajo kvantitativnih in kvalitativnih zna-
čilnosti storitev, pa tudi vseh izdatkov, ki jih te
povzročajo. Razliko v stroških lahko pripišemo
različni učinkovitosti le, če primerjamo enake
storitve. Kaže, da je prostovljni sektor cenejši,
če ne upoštevamo vrednosti ali oportunitetnega
stroška prostovoljnega dela. Podatki potrjujejo.
da stroškovni elementi, ki niso v zvezi z osebjem,
le malo prispevajo k celotni razliki v stroških
storitev, ki jih izvajajo različni sektorji.
Lučka Lorber, Ivan Lorenčič, Majda
Wozniak
Prostovoljno sodalno delo na II. Gimnaziji Maribor
Mag. Lučka Lorber je strokovna sodelavka na rektoratu
Univerze v Marit)oru in mentorica.
Ivan Lorenčič je direktor Zavoda za šolstvo in šport Republike
Slovenije.
Majda Wozniak je profesorica na II. gimnaziji Maribor in
mentorica.
Pri organiziranju prostovoljnega socialnega dela
je glavni namen iskanje in uveljavljanje poti
vključevanja socialnih skupin v aktivno obliko-
vanje in spreminjanje naše družbe, pri učencu-
prostovoljcu pa zagotavljanje njegove osebnostne
rasti. Učenec naj bi pri socialnem delu razvil
svoje sposobnosti in se razvil v celostno osebnost,
sposobno za ustvarjalno življenje v družbi in hu-
man odnos do sočloveka.
Milko Poštrak
Kje so subkulture danes?
Mag. Milko Poštrak je mlad raziskovalec na Vi.soki šoli za
socialno delov Ljubljani.
Avtor v prispevku razmišlja o sodobnih urbanih
subkulturah. Pisanje umešča v širši sklop pojmo-
vanja človeka kot enega najbolj zapletenih feno-
menov in v kontekst razmerja med entitetami
posameznik-kultura-družba. Najprej na kratko
pregleda nastanek in prvo rabo pojma, nato
navaja nekaj ključnih avtorjev, ki so se doslej
največ in najbolj prodorno ukvarjali s temi
vprašanji. Ob tem našteje tudi paleto izrazov, ki
se rabijo v tem kontekstu in ki kažejo na zaple-
tenost problematike. V sklepu prispevka, ki ga
pojmuje predvsem kot pripravo, uvod v pregled
sodobnih dognanj na tem področju, pa ponuja
eno od možnih razlag nastanka subkulture.
Darja Zaviršek
Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kulturno
manifestacijo. Študija primera (1)
As. mag. Darja Zaviršek predava na Visoki šoli za socialno
delo.
77
POVZETKI
Članek temelji na antropološkem raziskovanju
ženskega oddelka psihiatrične bolnice v Ljublja-
ni. Prvi del razprave se ukvarja s kulturno speci-
fičnim in spolno določenimi oblikami duševnega
trpljenja. V Sloveniji sta med moškimi značilna
predvsem odvisnost od alkohola in samomor, pri
ženskah pa depresija in poskus samomora. Ker
prevladuje tradicionalna kmečka mentaliteta,
ljudje svoje stiske somatizirajo in redko govorijo
v idiomih psihičnega počutja. Opisani kulturni
kontekst je pomemben za mikroanalizo
uporabnic psihiatrične bolnice in za načrtovanje
novih psihosocialnih služb. Raziskovanje je po-
tekalo v obliki vprašalnika, zbiranja življenjskih
zgodb in ključnih dogodkov ter v obliki opazo-
vanja s soudeleženostjo. Refleksija lastnega razi-
skovanja dokazuje, da je antropološko razisko-
vanje vedno na meji med biografijami "drugih"
in lastne avtobiografije. Zbiranje biografij je pre-
mikanje meje med raziskovalko in informatorko,
je mediiranje med različnimi realnostmi. Šele
poslušanje indiviualnih zgodb in govoric pa nas
lahko pripelje do odkrivanja potreb različnih
skupin uporabnic psihiatrije.
Bogdan Lešnik
Zagovorništvo
As. mag. Bogdan Lešnik je psiholog, psihoterapevt in mentor
za študij duševnega zdravja v skupnosti.
Avtor obravnava tematsko številko Socialnega
dela o zagovorništvu psihiatričnih pacientov in
preudarja o praktičnih in konceptualnih okvirih
naslovnega pojma. Ugotavlja, da projekt vklju-
čuje zelo veliko dejavnosti, ki so lahko tudi anta-
gonistične. Po njegovem je zagovorništvo v jedru
kritična in refleksivna dejavnost artikulacije,
uveljavljanja in varovanja pravic psihiatričnih
pacientov, sledi torej načelu pravičnosti, to pa
se včasih izključuje z načelom potreb, ki vlada
nad raznimi oblikami varstva, skrbi in psiho-
socialne pomoči. Esej vsebuje številne splošne
pripombe o rabljeni terminologiji in pripombe
o jezikovni rabi, povezane z naslovno temo.
Srečo Dragoš
Vprašalnik za nove socialne dejavnosti
As. mag. Srečo Dragoš predava na Visoki šoli za socialno delo.
V tej in naslednjih številkah časopisa Socialno
delo predstavljamo odgovore na anketo (z osem-
najstimi vprašanji) o novih socialnih dejavnostih
oziroma službah, ki predstavljajo socialno
inovacijo v slovenskem prostoru in niso starejše
od štirih let. Z anketo smo želeli omogočiti
(samo)predstavitev tistih respondentov, ki so
pokazali interes za to; osnovni namen predsta-
vitev pa je informiranje, namenjeno uporab-
nikom, izvajalcem tovrstnih dejavnosti in širši
javnosti (ne le strokovni).
78
ABSTRACTS
Blaž Mesec
A model of action research
Dr. Blaž Mesec is lecturer at and vicedean of the School of
Social Work.
Action research is neither a general methodo-
logical approach in the sense of an "emancipa-
tion research" or a "new paradigm research"
nor, strictly speaking, a research method. It is a
way of organizing research for practical use, and
its basic characteristic is that the time-space and
social distances between researcher and practi-
tioner are much reduced. Thus it is a functional
relationship, a kind of developmental research
and organizational counselling, open to various
epistemological and methodological approach-
es. A model of AR is presented with a conceptu-
alization of the functions of the approach, of
the relationship between researcher and practi-
tioner, of the principles of research and coun-
selling, and of the processes of the production
of knowledge, problem-solving and learning.
Sonja Borštnar
Evaluation research in the worlcJ and the evaluation
of programmes
Sonja Borštnar, sociologist, works at the Institute of Public
Health of the Republic of Slovenia.
The author describes the general development
of evaluation research and explains its success
despite criticism it was exposed to by its appli-
cability, not merely as experimental research.
She defines evaluation particularly as related to
the expectations from it, to its purpose and the
position of the evaluator. Evaluation of social
programmes is studied in detail, stressing the
notion of self-evaluation.
Nada Stropnik
Economical aspects of voluntary social work
Nada Stropnik, M. A., economist, private reseacher, works in
the field of family and child care.
Comparisons between costs for social services
offered by different sectors are not reliable, if
they do not take into account quantitative and
qualitative features of the services as well as the
whole expenditure they produce. The difference
between the costs may be ascribed to different
efficacy only if the same services are compared.
The voluntary sector seems to be cheaper, if the
value or the opportunitative costs of voluntary
work are not considered. As data confirm, cost
elements that are not related to personnel, hard-
ly contribute to the entire difference between
the costs of services performed by different sec-
tors.
Lučka Lorber, Ivan Lorenčič, Majda
Wozniak
Voluntary social work at the lind Grammar School,
Maribor
Lučka Lorber, M. Л., is expert collaborator of the University
of Maribor Rector's office and tutor.
Ivan Lorenčič is director of the national Establishment for
education and sports.
Majda Wozniak is teacher at the Und Grammar School,
Maribor, and tutor.
The chief purpose of organizing voluntary so-
cial work is to find and establish ways of inviting
social groups to active contribution to model-
ling and changing our society, and helping vol-
unteering pupils to their personal growth. The
pupil undertaking social work is supposed to
develop his/her capabilities and evolve into
wholesome personality, capable of a productive
life in society and a humane relationship with
fellow humans.
Milko Poštrak
Where have all subcultures go? (I)
Milko Poštrak, M.A., is junior researcher at the School for
Social Work in Ljubljana.
The author reflects upon contemporary urban
subcultures. His contribution is framed by a
wider range of considerations about the human
being as one of the most complicated fenomena,
and by the context of the relationship among
the entities individual-culture-society. He briefly
surveys the origin and the first usage of the term,
and then quotes several key authors who have
been dealing with these questions in the most
extensive and profoundest way. Arange of terms
is listed that are used in this framework and
which demonstrate the complexity of the topic.
79
ABSTRACTS
In conclusion to the contribution (introduction
to a series), a plausible interpretation of the ori-
gin of subculture is offered.
Darja Zaviršek
Psychiatric department between illness and its
cultural manifestation. A case study (I)
Darja Zaviršek, M. A., is assistant lecturer at the School of
Social Work.
The asrticle is based on anthropological research
at the women's department of the psychiatric
hospital in Ljubljana. The first part of the study
deals with culturally specific and gender deter-
mined forms of mental distress. In Slovenia, it
is characteristic for men to be dependent on
alcohool and commit suicide, and for women,
to be depressed and to attempt suicide. Since
the traditional peasant mentality is prevailing,
people somatize their distress and seldom talk
in idioms of psychic feelings. The described cul-
tural model is important for the microanalysis
of female users of the psychiatric hospital and
for the planning of new psychosocial services.
The research proceeded in the forms of quest-
ionnary, collecting life stories and key events as
well as in the form of engaged observation. A
reflection of the research proves that anthro-
pological research is always in the cross-section
between the biographies of "the others" and
one's own autobiography. To collect biographies
is to shift the boundary between the researcher
and the informer; it is to mediate among differ-
ent realities. However, the very listening to in-
dividual stories and languages can lead us to un-
cover the needs of different groups of psychia-
try users.
Bogdan Lešnik
Advocacy
Bogdan Lešnik, M. A., ispsyhologist, psychotherapist, assist-
ant lecturer, and tutor for community mental health studies.
The author reviews the topical issue of Social
Work on advocacy of psychiatric patients and
considers the practical and conceptual frames
of the title subject. He finds the project to in-
clude possibly antagonistic activities. In his view,
advocacy is basically a critical and reflexive ac-
tivity of articulating, promoting and safeguard-
ing the rights of psychiatric patients, following
the "principle of justice" as opposed to - and
sometimes opposing to - the "principle of need"
ruling the manifold forms of security, care and
help. The essay contains numerous general re-
marks on the used terminology and remarks to
the linguistic aspects of the topic.
Srečo Dragos
Questionnaire for new sodai services
Srečo Dragoš, M. A., sociologist, is assistant lecturer at the
School for Social Work.
A questionnaire (18 questions) was distributed
among 48 social services which represent an in-
novation in this country and have been devel-
oped over the last four years. The questionnaire
was designed for the (self)presentation of the
interested respondents; it basic purpose, how-
ever, is information for the users, the services
themselves, and the general public.
80
Ponudba - preberite to!
če želite, da Socialno delo objavi obvestilo ali informacijo o vaši dejavnosti, npr. o seminarju ali
kongresu, ki ga prirejate, o publikaciji, ki ste jo izdajali, ali o kakšni drugi zadevi, ki bi zanimala
strokovno javnost, nam jo, prosim, pošljite. Časopis Socialno delo }c najhitrejši način, kako obvestite
veliko ljudi s tega področja in iz tega poklica!
Pišete?
Časopis Socialno delo v letu 1994 pripravlja naslednje teme:
-	nove psihosocialne službe,
-	ljudje (skupine) s posebnimi potrebami,
-	supervizija.
Še zlasti vas vabimo, da napišete in nam pošljete članek, če se ukvarjate s katerim od teh področij.
Lahko nas prej tudi pokličete.
Vabljeni ste tudi z drugimi besedili: s primeri iz prakse, poročili, intervjuji, mnenji, odgovori itn.
Prosimo, da se držite navodil, ki so objavljena na sosednji strani.
Druge izdaje VŠSD
Darja Zaviršek: Ženske in duševno zdravje
David in Althea Biandon Jin in jang načrtovanja psihosocialne skrbi
Naročite ju lahko s pismom ali po telefonu.
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
1.	Rokopis teoretskega članka, raziskovalnega poročila in druge poglobljene študije je lahko dolg do 16
strani (30.000 znakov), daljši izjemoma s privoljenjem uredništva. Druga besedila lahko imajo do 8 strani.
2.	Rokopis je lahko vrnjen avtorju v dopolnitev ali popravek. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali
spremeniti dele besedila, če tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja.
3.	Besedilo je treba oddati hkrati na disketi in v izpisu. Izpis naj ima dvojne razmake, 30 vrstic na stran, 65
znakov na vrstico (črke DRAFT, PICA ali COURIER, velike 10 pik).
4.	Besedilo na disketi je lahko zapisano v kateremkoli programu za MS-DOS ali MS-WINDOWS, ne sme
pa biti v formatu ASCII.
5.	Besedilo na disketi mora biti brez kakršnegakoli oblikovanja, npr. pomika v desno, pomika na sredo,
brez posebej formatiranih odstavkov, velikosti črk ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov.
Vse posebnosti, ki jih želite v ti.sku, naj bodo zaznamovane na izpisu.
6.	Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte zgolj za poudarjeno besedilo, v referencah kakor
na zgledih spodaj in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove ipd.
7.	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa
upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi zaradi kakšnega posebnega učinka želeli, da so deli
besedila v samih velikih črkah, zaznamujte to na izpi.su
8.	Vse opombe naj bodo v formatu opomb (FOOTNOTES ali ENDNOTES) ali pa pomaknjene na konec
besedila.
9.	Grafike naj bodo izrisane v formatu A4 in primerne za preslikavo. Od barv je dovoljena samo črna
(seveda tudi siva). Če so računalniško že obdelane, se posvetujte z uredništvom.
10.	Reference naj bodo razvrščene po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov, in sicer tako:
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W Brosin (ur.), Lectures in ExperimentalPsychiatry. Pittsburg:
Univ. Pittsburg Press.
G. Bose, E. Brinkmann (ur.) (1986),Sabina Spielrein: Ausgeivahlte Schriften. Berlin: Brinkmann & Bose.
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A Psychoanalytic Essay on the Malady of the Ideal. New York: Norton.
— (1991), Sadomasochismin the perversions: sonte thoughts on the destruction of reality./. Amer. Psychoanal. Assn., 39;
399-41S.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti.Socja/zio delo 32, št. 1-2; 54-60.
Didier-Weilet al. (1988),£/objeto delarte. Buenos Aires: Nueva Visičn.
A. Miller (1992),Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: Through Pediatrics to Psychoanalysis. New York: Basic
Books, 1975.
Torej: naslov članka brez oznak, naslov knjige oz. revije pa podčrtan ali ležeče. Velike začetnice pri naslovih
knjig oz. revij po pravilih, ki veljajo v danem jeziku za naslove. Avtorjevo ime (v zgledih zgoraj inicialke)
lahko tudi izpišete.
11.	Reference v besedilu naj bodo urejene tako: (avtor, koavtor leto: stran; avtor,, koavtor^ leto^: stran^) itn.
Na primer: (Bose, Brinkman 1986; Didier-Wcil et al. 1988; Winnicott 1949: 145). Če je avtor omenjen že v
besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, na primer: ... Miller (1992: 133)... Latinarije kakor (ibid.), (op.
cit.) ipd. naj bodo ležeče ali podčrtane.
12.	Uredništvo sprejme tudi neobdelana l:)esedila, vendar s tem nastale stroške odšteje avtorju od honorarja.
13.	Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v ne manj od 10 in ne več od 15 vrsticah. Omembe avtorja naj
bodo v tretji osebi
14.	Posebna datoteka, katere ime je priimek avtorja besedila, naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v
tretji osebi) v slovenščini in angle.ščini. V datoteki Y bo torej pisalo:
Dr. XY je asistentka na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in
pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.
Dr. XY is Assistant Lecturer at School for Social Work in Ljubljana, Vice-Chairperson of The Social VVorkers' Association of
Slovenia and Deputy Co-ordinator of the European Refugee Programme.

BELEŽKE s
Social Work (UDC 304+36)
Vol. 33, February 1994, Part 1
PublisKed by School of Social Work, Universlty of Ljubljana
AH rights reserved
Editor-in-Chi*f
Bogdan Lešnik
Editors
Darja Zaviri^ (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Compling (internotional edition)
Editorial Board	Advisory Boord
Vika Bevc
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Vrto Flaker	Bojan Deklevo
Anico Kos	Andreja Kovor Vidmar
Blaž Mesec (Choirman)	Zinko Kolarič
Moro Ovsenik
Pavkj Ropošo Tanjšek	Joie Ramovš
Marta Vodeb	Tanjo Rener
.	Bernard Stritih
Marjan Vončino
Addr*ssofth«Editor
šaranovičeva 5, 61000 Ljubljana, Slovenia, phone & fax (+386 61)133-7011
selected contents
Blaž Mesec
A model ofaction research	3
Sonja Borštnar
Evaluation research in the vvorid and the evaluation of programmes	17
Nada Stropnik
Economical aspects of voluntary social work	25
Lučka Lorber, Ivan Lorenčič, Majdo VVozniok
Voluntary social work at the llnd Grammar School, Maribor	31
Milko Poštrak
VVhere have ali subcultures gone? (I)	35
Darja Zaviršek
Psychiatric ward between illness and its cultural manifestation. A čase study (I)	39
Bogdan Lešnik
Advocacy	51
Srečo Dragoš
Introduction to Social Work's questionnaire for new social services in Slovenia	69
EnglishAbstracs	79
Published in six issues per year.
_socialno delo (UDK 304+36)_
članki
Blaž Mesec
Model akcijskega raziskovanja	3
Sonja Borštnar
Evalvacijska raziskovanja v svetu in evalviranje programov	17
Nada Stropnik
Ekonomski vidiki prostovoljnega socialnega dela	25
Lučka Lorber, Ivan Lorenčič, Maida Wozniak
Prostovoljno socialno delo na II. Gimnaziji Maribor	31
Milko Poštrak
Kje SO subkulture danes? (I)	35
Darja Zaviršek
Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kulturno manifestacijo. Študija primera (I) 39
esej
Bogdan Lešnik
Zagovorništvo	51
recenziji
Zoran Pavlovic, Psihološke pravice otrok • Darja zoviršek	61
Darja Zaviršek, Ženske in duševno zdravje • Tanja Lamovec	64
dokumenti
Srečo Dragoš
Uvod k vprašalniku za nove socialne dejavnosti v Sloveniji	69
Vprašanja in odgovori (I)	71
povzetki
Slovenski	77
Angleški	79
letnik 33 - februar 1994 - št. 1