Stenografiern zapisnik
devete seje
deželnega zbora kranjskega
v Ljubljani
dne I. februvarija 1895.
Nazoči: Prvosednik: Deželni glavar Oton Detela. Zastopnik c. kr. vlade: Deželni predsednik baron Viktor H e in in c. kr. vladni tajnik vitez Viljem Laschan. —Vsi članovi razun: ekscelenca knezoškof dr. Jakob Missia, grof Ervin Auersperg, Peter Grasselli, Janez Mesar in Franc Šuklje. — Zapisnikar: Deželni tajnik Jožef Pfeifer.
Dnevni ved:
1.	Branje zapisnika VIII. deželno-zborske seje dne 29. janu-arija 1895.
2.	Naznanila deželno-zborskega predsedstva.
3.	Priloga 49. Poročilo deželnega odbora glede uvrstitve več občinskih cest v Kranjskem cestnem okraji med okrajne ceste.
4.	Priloga 50. Poročilo deželnega odbora glede uvrstitve občinske ceste, ki se začenja v cestnem okraji Kamniškem in se, segajoč v cestni okraj Kranjski, odcepi blizu Kapljevasi od Kranjsko-Kamniške deželne ceste ter drži čez Kapljovas, Komendo, Klanec, Zalog in Pšenično Polico do Cerkelj, — potem občinske ceste, ki drži od Kapljevasi čez Gmajnico in Goro v Križ in od tu naprej do tje, kjer se stika v Kranjsko-Kamniško deželno cesto, med okrajne eeste.
5.	Priloga 31. Poročilo deželnega odbora glede prenaredbe § 5. zakona z dne 13. junija 1882. 1., dež. zak. št. 25
1.	1886., ob odkupu posestev se držečih novčnih in pri-rodninskih davščin za cerkve, župnije in njih organe, z dotičnim načrtom zakona.
6.	Priloga 53. Poročilo deželnega odbora glede uvrstitve v Zatiškem cestnem okraji se nahajajoče od Zagrebške državne ceste pri sv. Boku se odcepajoče, v Dob držeče občinske ceste, vied okrajne ceste.
MMMkl KfW
der neunten Sihung
ites bvatnifisien laiitftaps
in Laibach
ctm 1. butar 1895.
Anwesende: Vorsitzender: Landeshauptmann Otto Detela. — Vertreter der k. k. Regierung: Landespräsident Victor Freiherr v. Hein und k. k. Re-giernngssecretär Wilhelm Ritter v. Laschan. — Sämmtliche Mitglieder mit Ausnahme von: Se. Excellenz Fürstbischof Dr. Jakob Missia, Erwin Graf Auersperg, P e t e r Grasselli, Johann Mesar und Franz ßuklje. — Schriftführer: Landessecretür Josef Pfeifer.
Tagesordnung:
1.	Lesung des Protokolles der VIII. Landtagssitzung vom 29. Jänner 1895.
2.	Mittheilungen des Landtagspräsidinnis.
3.	Beilage 49. Bericht des Landesausschusses, betreffend die Einreihung mehrerer im Straßenbezirke Krainbnrg vorkommenden Gemeindestraßen in die Kategorie der Bezirksstraßen.
4.	Beilage 50. Bericht des Landesausschusses, betreffend die Einreihung der im Straßcnbczirke Stein beginnenden, in den Straßenbezirk Krainbnrg sich erstreckenden, nächst Kaplavas von der Krainburg-Steiner Landesstraße abzweigenden, über Kaplavas, Commenda, Klanz, Salog und Niederfeld bis Zirklach führenden, dann der von Kaplavas über Gmajnica und Gora nach Kreutz und von da bis zu ihrer Einmündung in die Krainburg-Steiner Landesstraße führenden Gemeindestraße in die Kategorie der Bezirksstraßen.
5.	Beilage 51. Bericht des Landesausschusses inbetreff der Abänderung des § 5 des Gesetzes vom 13. Juni 1882, L.-G.-B. Nr. 25 de 1886, betreffend die Ablösung der auf Realitäten haftenden Geldgiebigkeiten für Kirchen, Pfarren und deren Organe, mit Vorlage eines diesbezüglichen Gesetzentwurfes.
6.	Beilage 53. Bericht des Landesausschusses, betreffend die Einreihung der im Straßenbezirke Sittich vorkommenden, von der Agramer Reichsstraße bei St. Rochus abzweigenden, nach Dob führenden Gemeindestraße in die Kategorie der Bezirksstraßen.
192
IX. seja dne 1. februvarija 1895. -
7.	Priloga 54. Poročilo deželnega odbora o pospeševanji železnic nižje vrste.
8.	Utemeljevanje samostalnega predloga:
a)	gospoda poslanca Hribarja glede vojaške bolnice v Ljubljani;
b)	gospoda poslanca Povšeta, da deželni odbor odpošlje na trgovinsko ministerstvo spomenico o stanji naše mlinarske obrti (priloga 52.);
c)	gospoda poslanca dr. Žitnika glede izjave gosp. deželnega predsednika v zadevi planinskih pašnikov v Tržiškem okraji.
9.	Ustno poročilo finančnega odseka:
a)	o prošnji cestnega odbora na Bledu za posojilo in za podporo za preložitev ceste Bled-Javornik;
b)	glede ustanovitve okrožnih bolnic za silo in za izoliranje bolnikov (k prilogi 45.) ;
c)	o zgradbi nove deželne bolnice in hiralnice (k prilogi 47.);
d)	glede nastanitve umobolnih in uravnave zdravniške službe na Studenci (k prilogi 48.).
IX. Sitzung n m 1. Februar 1895.
7.	Beilage 54. Bericht des Landesausschusses, inbetreff der Förderung des Eisenbahnwesens niederer Ordnung.
8.	Begründung des selbständigen Antrages:
a)	des Herrn Abgeordneten Hribar, betreffend das Militärspital in Laibach;
b)	des Herrn Abgeordneten Povše wegen Ueberinittlung eines Promemorias an das Handelsministerium in Angelegenheit unseres Müllergewerbes (Beilage 52);
c)	des Herrn Abgeordneten Dr. Žitnik, betreffend die Mittheilung des Herrn Landespräsidenten in Angelegenheit der Alpenweiden im Bezirke Neumarktl.
9.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses:
a)	über die Petition des Bezirksstraßenausschusses in Veldes um ein Darlehen und um Subvention behufs Umlegung der Straße Veldes-Jauerburg;
b)	betreffend die Errichtung von Districts-Jsolirspitälern (zur Beilage 45);
c)	über den Bau des neuen Landesspitales und Siechen-hauses (zur Beilage 47);
d)	betreffend die Unterbringung der Geistessiechen und die Regelung des ärztlichen Dienstes in Studenec (zur Beilage 48).
Seja se začne ob 10. uri 40 minut dopoludne.
Beginn der Sitzung um ID Uhr -40 Minuten Vormittag.
IX. seja dne 1. febvuvarija 1895. — IX. Sitzung nut 1. Ftzliruur 1895.
193
Deželni glavar:
Potrjujem sklepčnost visoke zbornice ter otvar-jam sejo. Gospoda zapisnikarja prosim, da prečita zapisnik zadnje seje.
1. Branje zapisnika VIII. deželno-
zborske seje dne 29. januarija
1895.
1.	Lesung des Protokolles der VIII. Laiid-
tagssitzung vom 29, Jänner 1895.
Tajnik Pfeifer:
(Bere zapisnik VIII. seje v nemškem jeziku. — Liest das Protokoll der VIII. Sitzung in deutscher Sprache.)
Deželni glavar:
Želi kdo kak popravek v ravnokar prečitanem zapisniku ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Če ne, izrekam, da je zapisnik zadnje seje potrjen.
2.	Naznanila deželno-zborskega predsedstva.
2. Mittheilungen des Landtagspräsidiums.
Deželni glavar:
Gospoda poslanca baron Apfaltrern in Grasselli sta izročila sledeči samostalni predlog. Prosim gospoda zapisnikarja, da ga prečita.
Tajnik Pfeifer:
(Bere: — Liest:)
Antrag
der Abgeordneten Freiherr v. Apfaltrern, Grasselli »nd Genossen, betreffend die Errichtung einer k. k. Eisenbahn- Betricbs-Direction in Laibach.
Der hohe Landtag wolle beschließen:
Die Regierung wird dringend ersucht, bei den bevorstehenden Verhandlungen in den Domicilirungen der k. k. Eisenbahn-Betriebs-Directionen, ehemöglichst in Lawach eine solche Eisenbahnbehörde zu errichten oder nne solche Stelle nach Laibach zu verlegen, welche den Dienst der staatlichen Eisenbahnen in den südlichen <!llpenländern, insbesondere in Krain zu leiten hätte.
Der Landesausschuss wird beauftragt, sich mit aller Beschleunigung und nachdrücklichst in diesem Sinne bei der hohen Regierung zu verwenden.
Laibach, am 1. Februar 1895.
Otto Freiherr v. Apfaltrern. Grasselli.
Jv. Hribar, Schwegel, Detela, Murnik, Lenarčič, Braune, Langer, Pfeifer, Dr. Schaffer, Stegnar, Leop. Freiherr v.Liechteuberg, C. Luckmann, Freiherr v. Wurzbach, Klun, Pakiž, Dragoš, Povše, Dr. Žitnik, Dr. Bošnjak, Dr. Jv. Tavčar, Leo Graf Auersperg, Rechbach, Klein, Dr. vitez Bleiweis, L. Svetee, Višnikar, F. Arko, M. Lavrenčič, Ogorelee, Janko Kersnik."
Deželni glavar:
Utemeljevanje tega samostalnega predloga postavim na dnevni red jedne prihodnjih sej.
Čast mi je izročiti visoki zbornici sledeče peticije, ki so došle potom deželnega odbora:
Posestniki iz Spodnjih in Zgornjih Gorij prosijo za preložitev ceste iz Resice v Gorje.
Poslanec Višnikar:
Prosim, da se ta peticija izroči finančnemu odseku, ker je jednaka zadeva že rešena v finančnem odseku in se bo o njej v današnji seji poročalo.
Deželni glavar:
Če ni ugovora (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich), smatram, da se visoka zbornica strinja s tem nasvetom in torej izročam peticijo finančnemu odseku.
(Zgodi se. — Geschieht.)
Gospod poročevalec finančnega odseka se bo pa moral ozirati na to peticijo, ako hoče danes poročati o drugi prošnji, ki je v zvezi s predležečo.
(Zgodi se. — Geschieht.)
Žebljarska in železna obrtna zadruga v Kropi prosi denarne podpore.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Upravništvo P. P. Glavarjeve bolnišnice predlaga nakup zemljišča za stavbo bolnice.
(Izroči	se	finančnemu	odseku.	—	Wird	dem
Finanzausschüsse zugewiesen.)
Gospod poslanec dr. Vošnjak je izročil sledečo prošnjo:
Krajec Ivan v Novemmestu prosi podpore za popravo Božjega groba pri Grmu.
(Izroči	se	finančnemu	odseku.	—	Wird	dem
Finanzausschüsse zugewiesen.)
Gospod poslanec Klein izroča ugovor zadruge gostilničarjev in kavarnarjev v Ljubljani proti ustanovitvi naklade na pivo.
(Iztoči	se	finančnemu	odseku.	—	Wird	dem
Finanzausschüsse zugewiesen.)
194
IX. seja due 1. februvavija 1895. — IX. KitzUNg Ulit 1. Feb VULV 1895.
Gospod poslanec dr. Tavčar izroča ugovor producentov piva na Kranjskem proti ustanovitvi naklade na pivo.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Gospod poslanec Pfeifer izroča prošnjo žup-ljanov iz župnije Bučka za izločitev iz občine Studenec in ustanovitev samostojne občine.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschusse zugewiesen.)
Gospod poslanec dr. Žitnik izroči prošnjo kmetijske podružnice v Begnjah za spremembo lovskega zakona.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschusse zugewiesen.)
Gospod poslanec Murnik izroča prošnjo kmetijske podružnice v Logatci za podporo za prireditev kmetijske in šolske razstave za Notranjsko.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Deželni glavar:
Sedaj pristopimo k 3. točki dnevnega reda, to je:
3.	Priloga 49. Poročilo deželnega odbora glede uvrstitve več občinskih cest v Kranjskem cestnem okraji med okrajne ceste.
8. Beilage 49. Bericht des Landesausschusses, betreffend die Einreihung mehrerer im Straßenbezirke Krainburg vorkommenden Gemeindestraßen in die Kategorie der Bezirksstraßen.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschusse zugewiesen.)
4.	Priloga 50. Poročilo deželnega odbora glede uvrstitve občinske ceste, ki se začenja v cestnem okraji Kamniškem in se, segajoč v cestni okraj Kranjski, odcepi blizu Kaplje vasi od Kranj sko-Kamniške deželne ceste ter drži čez Kapljovas, Komendo, Klanec, Zalog in Pšenično Polico do Cerkelj, — potem občinske ceste, ki drži od Kaplje-vasi čez Gmajnico in Goro v Križ in od tu naprej do tj e, kjer se stika v Kranjsko-Kamniško deželno cesto, med okrajne ceste.
4. Beilage 50. Bericht des Laudesausschusses, betreffend die Einreihung der im Straßenbezirke Stein beginnenden, in den Straßen-
bezirk Krainburg sich erstreckenden, nächst Kaplavas von der Krainburg-Steiner Landesstraße abzweigenden, über Kaplavas, Eommenda, Klanz, Salog und Niederfeld bis Zirklach führenden, dann der von Kaplavas über Gmajnica und Gora nach Kreuh und von da bis zu ihrer Einmündung in die Krainburg-Steiner Landesstraße führenden Gemeindestraße in die Kategorie der Bezirksstraßen.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschusse zugewiesen.)
5. Priloga 51. Poročilo deželnega odbora glede prenaredbe £ 5. zakona z dne 13. junija 1882. 1., dež. zak. št. 25 1. 1886., ob odkupu posestev se držečih novčnih in prirodnin-skih davščin za cerkve, župnije in njih organe, z dotičnim načrtom zakona.
5.	Beilage 51. Bericht des Landesausschnsses, inbetress der Abänderung des § 5 des Gesetzes vom 18. Juni 1882, L.-G.-B. Nr. 25 de 1886, betreffend die Ablösung der auf Realitäten haftenden Geldgiebig-keiten für Kirchen, Pfarren und deren Organe, mit Vorlage eines diesbezüglichen Gesetzentwurfes.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird bent Verwaltungsausschusse zugewiesen.)
6.	Priloga 53. Poročilo deželnega odbora glede uvrstitve v Zatiškem cestnem okraji se nahajajoče, od Zagrebške državne ceste pri sv. Roku se odcepajoče, v Dob držeče občinske ceste med okrajne ceste.
6.	Beilage 53. Bericht des Landesausschnsses, betreffend die Einreihung der im Straßenbezirke Sittich vorkommenden, von der Agramer Reichsstraße bei St. Rochus abzweigenden, nach Dob führenden Ge-mcindestraße in die Kategorie der Bezirksstraßen.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird dem Verwaltungsausschusse zugewiesen.)
7.	Priloga 54. Poročilo deželnega odbora o pospeševanji železnic nižje vrste.
195
IX. seja due 1. febril vari j a 1895. —
7.	Beilage 54. Bericht des Landesausschufses inbetreff der Förderung des Eisenbahnwesens niederer Ordnung.
Poslanec ees. svetnik Murnik:
Ta priloga še ni došla iz tiskarne. Ker je večini častitih gospodov poslancev obseg te stvari znan, mislim, da bodo pritrdili mojemu mnenju, da je ta stvar ne le gospodarske, ampak tudi finančne važnosti. Spadala bi torej prav za prav v skupni finančni in gospodarski odsek. Ker pa mislim, da imata ta odseka itak že dosti opravila, zato menim, da bi bilo najbolje, ako bi se za to stvar izvolil poseben odsek, ki bi se imenoval železniški. Z ozirom na to predlagam: izvoli naj se odsek 9 članov iz cele zbornice, katerim se v posvetovanje in poročanje izroči priloga 54, to je poročilo deželnega odbora glede pospeševanja železnic nižje vrste, in volitev tega odseka naj se zvrši še danes.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Murnik predlaga, da se še danes izvoli poseben odsek 9 članov, katerim naj bi se priloga 54. izročila v posvetovanje in poročanje.
Prosim glasovati o tem predlogu. Gospodje poslanci, ki se strinjajo z nasvetom gospoda poslanca Murnika, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen )
Predlog je sprejet.
Volitev železniškega odseka se bode zvršila koncem seje.
Preidemo na točko:
8.	Utemeljevanje samostalnega predloga:
rt) gospoda poslanca Hribarja glede vojaške bolnice v Ljubljani:
8. Begründung des selbständigen Antrages:
a) des Herrn Abgeordneten Hribar, betreffend das Militärspital in Laibach.
Poslanec Hribar:
Visoki deželni zbor! Ge človek potuje po naši državi in si ogleduje razna deželna glavna mesta, tedaj se mu bode nehote začelo nekako krčiti srce, ko vidi, kako se ta glavna mesta morejo ugodneje in bolje razvijati, kakor mesto Ljubljansko. Res, da ljubljansko prebivalstvo z ozirom na svoje gospodarske razmere dosti stori za razvoj deželnega glavnega mesta našega; res da je mesto ljubljansko v poslednjem času začelo precej dobro procvitati; ali jedna stvar je gotova, da so oni organi, kateri bi imeli tudi skrbeti za razvoj ljubljanskega mesta, do-sedaj preveč mačehsko ravnali z njim. Meni, gospoda moja, znana so razun Inšpruka, Černovcev in Opave vsa deželna glavna mesta te državne polovice. Sledil sem večkrat po časnikih raznim vprašanjem, ka-
IX. Sitzung ant L Februar 1895.
tera so se tikala razvoja teh deželnih glavnih mest; sledil sem zlasti takim vprašanjem, kjer je vlada imela od svoje strani storiti kaj za razvoj dotičnega mesta in	vselej se mi je	milo	storilo,	ko	sem videl, da se
v	drugih mestih	tako	lahko	in	razmeroma tako
ugodno rešujejo vprašanja, katera se tičejo razvoja in	asanacije mest.	Kaj	pa se	je	pri nas, gospoda
moja, storilo od	strani	vlade,	da	bi bila ona pod-
pirala prizadevanje mestnega zbora in prebivalstva ljubljanskega po večjem napredku in razvoju ljubljanskega mesta? Skorej čisto nič! Poglejte, kaj je vlada zidala v našem deželnem glavnem mestu. Gimnazij je še vedno umeščen v starem poslopji in prav do poslednjega časa se vprašanje o zidanji novega gimnazijskega poslopja ni ganilo z mesta. Pošta je nastanjena v tako slabih prostorih, kakor malokje drugod. Sploh je znano, da poštni urad ne more zadostovati vsem zahtevam, ker ima premalo per-sonala. Če pa se pride do vprašanja, ali bi se ne imel pomnožiti personal poštnega urada ljubljanskega, morate priznati kot veliko in nepremostljivo zapreko pomanjkanje primernih prostorov. Šele v poslednjem času je prišlo tako daleč, da se je vlada vender odločila, da bo dala zidati novo poštno poslopje. Takisto je tudi glede poslopja za deželno vlado. Gospoda moja, ako pogledate, kako je deželni predsednik nastanjen in kako so pisarne deželne vlade shranjene, izprevideli bodete, — če pogledate po drugih mestih — da nikljer ne vladajo v tem oziru tako neugodne, tako žalostne razmere. Pov-sodi ima tak urad in cesarjev namestnik sam primernejše in dostojnejše stanovanje, kakor pri nas.
V zadnjem času se je v Ljubljani silno veliko govorilo o tem, da bi se nek prostor na silno važnem delu mesta odprl za razširjavo mesta, da bi vlada mogla zidati za svoje urade neobhodno potrebna poslopja in da bi se tam zidala nekatera druga, javna poslopja. Mnogo še je že rešilo vprašanj glede stavbišč, ne vem pa, kako daleč je dospelo vprašanje glede poslopja za deželno vlado in njenih uradov. Ako sem prav poučen, to vprašanje definitivno še ni rešeno. Najbolje bi se po mojem mnenji vprašanje dalo rešiti, ako bi visoka vlada pokazala nekoliko naklonjenosti, da bi odstranila vojaško bolnico in vojaški magacin iz mesta.
Že 1. 1873. je c. kr. vojno ministerstvo izreklo, da bi razlog glede epedemičnih bolezni mogel v poštev priti glede premestitve vojaške bolnice na drug prostor. Vojno ministerstvo je torej takrat samo priznalo, da vojaška bolnica ne stoji na primernem mestu, ker ne le ovira razvoj mesta, ampak tudi v asanačnem oziru tako neugodno stoji, da utegne v slučaji kake epidemične bolezni za mesto ljubljansko postati velike nevarnosti. Dosedaj se od strani visoke vlade mestu ljubljanskemu ni pokazala tista naklonjenost, kakor bi jo to važno vprašanje zahtevalo. Mesto ljubljansko, oziroma mestni zastop, je v poslednjih letih veliko storil za razširjavo in asanacijo mesta. Zlasti poslednje vprašanje zdelo se mu je jako važno in kdor pozna lego našega glavnega mesta, mora priznati, da so se zdravstvena vprašanja srečno rešila. Mesto ljubljansko je v tem oziru veliko storilo s tem, da si je napravilo vodo
196
IX. seja dne 1. februvarija 1895. -
vod, dalje da je dalo izvršiti veliko dobrih kanalov, in da skrbi, da se kanalizovanje vrši na jednoten način. Deželni zastop je tudi prišel mestu na pomoč. Sprevidel je, da deželna bolnica, katera stoji na jako oživljenem kraji na Dunajski cesti, o nekih gotovih časih involvira veliko nevarnost za mesto v sanitarnem oziru, ter je sklenil, da se ima zidati nova bolnica na drugem primernejšem prostoru zunaj mesta. Ni več dolgo, da se bo deželna bolnica preselila v nove prostore in s tem odstranila iz mesta preteča nevarnost v zdravstvenem oziru. Ni pa moglo mesto vkljub vsem naporom priti do tega, da bi mu tudi c. kr. vojno ministerstvo pokazalo nekoliko naklonjenosti s tem, da bi se odstranila ona druga nevarnost, ki se nahaja na Dunajski cesti za slučaj kakih epedemičnih bolezni. Sedanja vojaška bolnica ima tudi napako, da stoji v najbližji bližini onega prostora, na katerem se je sklenilo zidati novo gimnazijsko poslopje, namreč poleg vrta sedanje vojaške bolnice. Celi gimnazij s svojimi 8 razredi in z gotovo več kakor 800 dijaki bo tam nameščen. Pomislite, da bo prostor vojaške bolnice v slučaji kake mobilizacije prenapolnjen, in pomislite slučaj, kateri navadno sledi vojnam, da namreč nastanejo epedemične bolezni, in priznali bodete, da je vojaška bolnica na sedanjem prostoru neprestana nevarnost za celo okolico in zlasti tudi za našo mladino, katera bo imela obiskovati gimnazij v najbližji bližini vojaške bolnice. Ali, gospoda moja, ne samo v slučaji mobilizacije, tudi v drugih časih utegnejo nastati epedemične bolezni. Utegnilo bi se mi ugovarjati, ako govorim o mobilizaciji, da so takrat zaprte srednje šole, pa tudi o navadnih časih, ko ni armada mobilizovana, zamorejo vojaki z epedemičnimi boleznimi priti v vojaško bolnico in tako bo bolnica vedno za okolico in zlasti za novi gimnazij velike nevarnosti. Če že nič druzega vsaj ta razlog bi moral napotiti visoko vlado in zlasti c. kr. učno upravo, da skrbi, da vpeljejo obravnave med c. kr. vojnim ministerstvom in mestom ljubljanskim, od katerih bi bilo pričakovati ugodnega rezultata. Saj vse dosedanje razprave niso imele nobenega uspeha.
Da bo visoka zbornica razumela, koliko se je dosedaj storilo od strani mesta ljubljanskega, da bi se odstranila vojaška bolnica in vojaško preskrbo-vališče s sedanjega prostora, povedati hočem vso zgodovino tega za razvoj našega glavnega mesta in ugodno rešitev njega zdravstvenih razmer tako važnega vprašanja.
Prvič se je 1. 1872. pečal mestni zbor s premestitvijo vojaške bolnice in vojaškega skladišča na kak drug prostor. Dne 4. oktobra tistega leta je namreč sklenil mestni zastop, da naj se obrne župan do c. kr. vojnega ministerstva z vprašanjem, ali bi bilo pripravljeno, prepustiti ta prostor mestni občini ljubljanski in se z bolnico preseliti kam drugam. Dne 30. decembra 1. 1872. je tedanji župan mesta ljubljanskega Deschmann prosil pri cesarju za avdi-jenco in razložil Njegovemu Veličanstvu, iz katerih uzrokov bi bilo želeti, da se vojaška bolnica in vojaško preskrbovališče premestita iz mesta. Ta prošnja takrat ni imela nikakoršnega uspeha, potem pa
IX. Sitzung am 1. Februar 1895.
je 1. 1873, kakor sploh znano, sledil gospodarski polom na Dunaji. To priliko porabili so ljubljanski meščani, da so se s posebno prošnjo, na kateri so bili podpisani skorej vsi hišni posestniki ljubljanski, obrnili do vlade, da bi jim ona izposlovala podpiranje obrtnega gibanja s tem, da bi od svoje strani skrbela za kaka podjetja, da bi zlasti tista poslopja, katera so za nameščanje državnih uradov neobhodno potrebna, sezidala v Ljubljani. Ob jednem so na-glašali, da bi bilo najpripravnejše, ako bi se premestila vojaška bolnica in vojaško preskrbovališče, ker bi bila s tem ljubljanskemu prebivalstvu dana prilika, zvršiti na dotičnem prostoru kaka stavbinska podjetja. Ta sklep se je zvršil in naznanil vladi, ta pa je dogovorno s c. kr. vojnim ministerstvom odredila, da se ima na lici mesta vršiti komisijelni ogled erarskih poslopij na Dunajski cesti, v katerih sta nastanjena vojaška bolnica in vojaško preskrbovališče. Ta ogled, pri katerem je bilo poleg vojnega ministerstva zastopano tudi mesto ljubljansko, vršil se je dne 1., 2. in 8. avgusta 1874 in cenilo se je takrat posestvo od zložene komisije na 273.000 gld. namreč 1500 □ sežnjev zazidane površine na 120.000 gld. in 6144 □ sežnjev nezazidane površine na 153.600 gld., računajoč 1 □ seženj zazidane površine na 80 gld. in 1 □ seženj nezazidane površine na 25 gld. Ob jednem se je dotična komisija poleni lotila vprašanja, ali bi se dalo s tem zneskom sezidati novo, modernim zahtevam odgovarjajoče poslopje, in prišla je po natančnem preudarku do odgovora, da bi bilo potrebno samo 21.000 gld. doplačati, da bi se jed-nako veliki prostori, kateri bi bolje kakor sedanji odgovarjali vojnemu erarju, zamogli sezidati.
Z ozirom na ta komisijonelni ogled je sklenil
1.	1874. dne 27. oktobra mestni zbor, da je pripravljen dati vojnemu erarju 180.000 gld. odškodnine in prostor, ki bi bil vreden 55.000 gld., za to, če bi hotel vojni erar sezidati nove prostore za vojaško bolnico in vojaško preskrbovališče. Ponudilo se je torej vojnemu erarju vsega skupaj 235.000 gld. Zali-bog je došel, kakor je iz aktov razvidno, negativen odgovor; vender pa je v tem negativnem odgovoru vojno ministerstvo izreklo, da je pripravljeno, dalje se pogajati z mestom ljubljanskim, ako se mesto zaveže:
1.	) da da erarju prostor 7644 «i2;
2.	) da da izgotoviti načrte za jednako velika poslopja za vojaško bolnico in vojaško oskrbovališče;
3.	) da prevzame zidanje na lastne troške in
4.	) da povrne vse troške za preselitev iz starih v nova poslopja.
Tako so ostale stvari od 1. 1874. do 1. 1883. Ker je mestni zbor videl, da takih pogojev ne more sprejeti, se do 1. 1883. ni več pečal s tem vprašanjem. Leta 1883. pa je zadela Ljubljano izredna sreča, da je presvetli cesar prišel v njeno ozidje in takrat je mislil mestni zbor, da je najugodnejša prilika, položiti pred stopnice Najvišjega prestola naj-udanejšo prošnjo, da se izpolni mestu že davno izrečena želja in dovoli, da se premestita vojaška bolnica in vojaško preskrbovališče, ker je oboje v tesni zvezi, kam drugam. Res se je dne 11. julija 1. 1883. deputacija mestnega zbora poklonila Njego-
197
IX. seja due 1. febmvarija 1895. —
vemu Veličanstvu. Žal, da tudi uspeh te prošnje ni bil povoljen, kajti dne 31. oktobra tistega leta je došlo c. kr. deželni vladi naznanilo o rešitvi omenjene prošnje, v katerem se pravi, da se dosedaj ne more ozirati na prošnjo mesta ljubljanskega. V dotični rešitvi sklicuje se visoka vlada na to, da razlog nevarnosti za slučaj epidemične bolezni ni merodajen za premestitev vojaške bolnice iz mesta, češ, da stoji na tisti cesti tudi deželna bolnica, katera je za mesto istotako nevarna, katere pa nikdo ne misli odstraniti. Tako je bilo stanje tega vprašanja 1. 1883. in to so bili razlogi, ki so se navedli v rešitvi majestetne prošnje mestnega zastopa ljubljanskega.
Pozneje pa je sklenil visoki deželni zbor, da se ima zidati nova deželna bolnica zunaj mesta, in zaradi tega se je dne 8. julija 1891 mestni zbor zopet pričel pečati s tem vprašanjem ter je opozoril vlado, da sedaj odpade tisti razlog, ki ga je rriini-sterstvo navedlo v rešitvi zadnje prošnje, da se ne misli na odstranitev deželne bolnice, ker je dežela spoznala, kako velike nevarnosti je deželna bolnica za mesto jn jo vsled tega odstraniti sklenila.
Dne 24. oktobra 1891 je pisal župan ljubljanskega mesta v tem smislu na c. kr. vojno ministerstvo in dne 5. maja 1892 odgovorilo je komando 3. vojnega kora v Gradci po nalogu c. kr. vojnega minister st va, da se more pač zopet spustiti v pogajanje glede premestitve vojaške bolnice in vojaškega pre-skrbovališča toda le s pogojem, ako bi se ne zahtevalo od države, da bi ona iz skupnih sredstev prispevala za zidanje nove vojaške bolnice in vojaškega skladališča in za preselitev iz starih v nove prostore. Tako je stvar stala 1. 1892. in županstvo je naznanilo c. kr. vojnemu ministerstvu, da mestni zbor seveda teh pogojev ne more sprejeti, temveč da prosi, da bi c. kr. vojno ministerstvo še jedenkrat dalo posestvo na Dunajski cesti ceniti.
C. kr. vojno ministerstvo je dovolilo novo cenitev. Dne 28., 29. in 30. marca 1. 1894. se je ta cenitev res zvršila. Komisija, katera je imela cenitev izvesti, sklicevala se je na „Dienstbuch und Anleitung für die Anlage der neu zu erbauenden Garnisonsspitäler." — Ona je rekla: ako se mi od tukaj preselimo, moramo imeti nova jednaka zavoda, pa taka kakor jih predpisujeta „Dienstbuch und Anleitung".
Pri tem komisijonelnem ogledu, pri katerem mesto ljubljansko ni bilo zastopano, postavila se je komisija na stališče, da je rekla, da mora mesto, ako hoče dobiti prostor na Dunajski cesti v svojo last, po dotičnem navodilu sezidati čisto novo, modernim zahtevam odgovarjajočo vojaško bolnico in istotako vojaško skladališče, ne da bi imela država kaj prinašati k dotičnim troskom.
Poglejmo, kako se je stvar zvršila in kaj hoče vojni erar za tisto podrtijo na Dunajski cesti, da jo proda privatnemu podjetniku.
Pred vsem zahteva se za vojaško bolnico, da se napravi sedem poslopij namreč 1 administrativno poslopje, 3 bolniške paviljone, mrtvašnico in peril-nico, kolarnico in ledenico. Vse te stavbe so se preračunale na 340.000 gld. Poleg tega pa je zahtevala dotična komisija, da bi se imelo odstopiti erar ju za
IX. Sitzung mn 1. Februar 1895.
vojaško bolnico prostor 35.000 m2, od katerih bi bilo 4240 m2 zazidane površine. Za vojaško preskrbova-lišče pa je zahtevala vojna uprava 4 poslopja, namreč : administrativno poslopje, pekarno, skladališče za postelje, obleko in konserve in skladališče za seno in slamo.
Vse to je proračunjeno tudi na 340.000 gld., zahteva se pa poleg tega, da prepusti mesto za vojaško skladališče prostor 20.000 m2, od katerih bi bilo zazidane površine 3540 m2.
Vse skupaj, zgradba vojaške bolnice in vojaškega skladališča proračunjeno je torej na 680.000 gld.
Sedanje posestvo, na katerem stoje tista era-rična poslopja in katero je prav malo vredno meri 27.759 m2, in ker zahteva vojna uprava prostora 55 000 m2 zahteva se torej nič manj, nego 27.241 m3 prostora več. Zazidane površine je na starem prostoru 5.394 m2, na novem prostoru pa se zahteva 7.780 m2 zazidane površine, torej več za 2386 m2.
Iz tega je razvidno, da c. kr. vojna uprava nasproti ljubljanskemu mestu ne kaže tiste dobrohotnosti, katera je v tako važnem vprašanji neobhodno potrebna, če se hoče dovesti do rešitve. V nobenem drugem mestu se ne postopa tako strogo, in povsodi, kjer so se hotela odkupiti erarska poslopja, pokazal je erar vsaj nekoliko naklonjenosti, ako se že ni mogel odločiti, da bi bil brezplačno odstopil prostore, ki so bili potrebni za razširjavo dotičnega mesta ali iz asanačnih ozirov. Pri nas postopa erar drugače. Pri nas se stavljajo taki pogoji, da je mestu absolutno nemogoče, da bi jih moglo sprejeti, ker ono ni v najsijajnejših finančnih razmerah in nima tolikih dohodkov, kolikor bi jih bilo potrebno, da se popolni asanacija mesta in v tem oziru v prvi vrsti odpravi vojaška bolnica. Toda stvar s tem še ni končana. Teh 680.000 gld., na kolikor je proraču-njena zgradba nove vojaške bolnice in vojaškega preskrbovališča, je prav za prav še prenizek znesek, da bi se moglo z njim izhajati, kajti mestni stavbni urad je pregledal dotične številke in je glede na cene, katere so v Ljubljani navadne, izračunih da bi veljala ta poslopja ne 680.000 gld., ampak 699.530 gld. in je še celo tega mnenja, da bi se tudi ta svota, ne da bi se moglo kaj prihraniti, naj-brže prekoračila za kakih 30.000 gld. 720.000 gld. torej bi moralo mesto vsega skupaj žrtvovati, ako hoče kedaj priti v last eraričnih poslopij na Dunajski cesti. To je taka zahteva, da mestni zbor nikakor ne more sprejeti pogojev, katere stavlja c. kr. vojna uprava. Jedino, kar more pomagati, je to, da bi se c. kr. deželna vlada, kateri na čelu stoji mož, ki je imel že zadosti prilike poučiti se o vseh razmerah našega glavnega mesta in kateremu mora znano biti, koliko je vreden prostor na Dunajski cesti, kjer sedaj stojita vojaška bolnica in vojaško preskrbovališče, da bi se ta slavna c. kr. deželna vlada obrnila do c. kr. vojnega ministerstva in ob jednem do c. kr. finančnega ministerstva in pojasnila, da ni mogoče, da bi za tak znesek mesto moglo kupiti dotični prostor. Treba je naglašati, da poslopja, kakoršna so dandanes, kakor je to c. kr. vojno ministerstvo v svojem odgovoru na dotično prošnjo mesta Ljubljanskega samo priznalo, nikakor ne odgovarjajo zahtevam
198
IX. seja dne 1. februvarija 1895. — IX. Sitzung nut 1. Fetznmr 1895.
sedanjega časa. Treba je nadalje naglašati, da so dotični prostori taki, da utegnejo v zdravstvenem oziru za okolico postati velike nevarnosti. Ako se vse to stori in c. kr. vojni erar pomisli, da dobi za tiste stare, nezadostne, neprimerne in modernim zahtevam ne odgovarjajoče prostore čisto nova, po najnovejših zahtevah urejena poslopja in vrh tega na takem kraji, ki bi bil za slučaj mobilizacije veliko ugodnejši, potem bo c. kr. vojna uprava morala sama priznati, da ne more od ljubljanskega mesta zahtevati, da bi toliko žrtvovalo za naprave, ki bi bile v prvi vrsti v korist državi, temveč da mora nekoliko tudi država pripomoči, da se ekspropriira erarsko poslopje na Dunajski cesti in da vojni erar pride do novih etablisementov na ugodnejšem prostoru. Kar se tiče zadnjega razloga, slučaja mobilizacije namreč, na sedanjem prostoru niti vojaška bolnica niti vojaško preskrbovališče nista ugodno nameščena. Ako bi nastala vojska, morali bi se ranjenci iz južnega kolodvora prenašati na vozove in prevažati v bolnico, med tem ko bi se na novem prostoru, kjer bi se imela po mnenji komisije, na katero sem se skliceval, zidati vojaška bolnica, mogla ta bolnica po posebnem tiru v zvezo spraviti z južnim kolodvorom, da bi se potem ranjenci naravnost od kolodvora po železniškem tiru zamogli prevažati v bolnico.
Tisto velja tudi glede vojaškega preskrbovališča. Ta magacin je tudi oddaljen od južnega kolodvora in mnoge vožnje od kolodvora in do njega bi v slučaji mobilizacije vojni erar stale veliko denarja, med tem ko bi se prostor, kjer se ima zidali novo vojaško preskrbovališče, prav lahko z železniškim tirom dal zvezati s kolodvorom južne železnice, 'in bi se vožnje mogle vršiti naravnost od kolodvora do magacina in nazaj.
To so tako važni razlogi, da se c. kr. vojni erar ne bo mogel upirati nadalje spoznanju, kako velike koristi bi bila premestitev vojaške bolnice in vojaškega preskrbovališča tudi v materijelnem oziru in zaradi tega apelujem do visoke c. kr. deželne vlade in zlasti do prečastitega gospoda deželnega ! predsednika, da bi od svoje strani stvar podpiral in j kolikor mogoče pospeševal, ter na ta način pripo- j mogel, da bo končno mestu mogoče priti v last onega prostora, o katerem sem sedaj govoril.
Toliko v utemeljevanje mojega in častitih gospodov tovarišev predloga. Dodal bi vsemu temu le še to, da me veseli, da je ta samostalni predlog, kakor malokateri v tej visoki zbornici, podpisan od vseh strank visoke zbornice, v čemer ima torej slavna c. kr. deželna vlada nekak migljaj, nekak kažipot, ko vidi, da vsa visoka zbornica priznava, kolike važnosti bi bila premestitev vojaške bolnice in vojaškega preskrbovališča za ljubljansko mesto v asa-načnem in olepšalnem oziru.
Zaradi tega bo slavna c. kr. deželna vlada na-glašujoč pri visoki c. kr. osrednji vladi jednodušnost celega visokega deželnega zbora tem lažje pospeševala in priporočala ugodno rešitev tega vprašanja.
V formalnem oziru dovoljujem si predlagati, da se predlog v posvetovanje in poročanje izroči finančnemu odseku.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Hribar predlaga, da se njegov samostalni predlog izroči finančnemu odseku v pretres in poročanje.
Prosim torej gospode, kateri pritrde temu predlogu, naj izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Sedaj prestopimo k točki b, to je :
b) gospoda poslanca Povšeta, da deželni odbor odpošlje na trgovinsko ministerstvo spomenico o stanji naše mlinarske obrti (priloga 52.);
b) des Herrn Abgeordneten Povse wegen Übermittlung eines Promemorias an das Handelsministerium in Angelegenheit unseres Müllergewerbes (Beilage 52).
Poslanec Povše:
Visoka zbornica 1 Le malo obrtnije imamo v naši kronovini in nihče ne more tajiti, da je dobro razvita obrtnija gotovo v prospeh in pripomoček ljudskega blagostanja. Nekdaj je cvetela v naši deželi obrtnija, katera je najsorodnejša s poljedelstvom, to je mlinarstvo, katero je marsikatero rodbino storilo imovito in marsikateremu delavcu priskrbelo dela in zaslužka. Toda od leta do leta začela je mlinarska obrt čedalje bolj propadati v celi Avstriji in v naši ožji domovini, ker so vedno bolj nastajali veliki mlini, napravljeni na parno silo ali deloma tudi na vodno silo, ki so po napredku mehanike tako pre-ustrojeni, da morejo potrojeno delo zvrševati. Čedalje hujša je nastala konkurenca in zaradi tega so se začeli mlinarji poprijemati tega, da bi zboljšali mline, oziroma nekateri so si tudi najeli kapital v to svrho. V naši ožji domovini imamo mnogo mlinov, j ali rekel bi, da Sterle le še spomini mlinov, ki mirno j čakajo na razpad. Ge je katera obrtnija najsorod-: nejša kmetijstvu, je to gotovo mlinarstvo, in istinito je, da kjer je cvetela ta obrtnija, so tudi poljedelci po najboljši ceni prodajali. Vsled tega, da so nastale železne ceste, nastali so tudi drugi odnošaji, in pšenica in sploh žito je začelo prihajati iz Ogrskega, z eno besedo, posestniki mlinarji, ki niso razpolagali z velikim kapitalom, in si niso mogli naročiti žita na vagonih ter ga tudi niso dobili na kredit, na up, mogli so izhajati le, ako so dobivali dela od prijateljev ; gorje pa onemu, ki ni imel sreče, imeti prijateljev, ki bi mu bili dajali delo. Opustošen mu stoji mlin, ali vsaj tedni preteko, ne da bi se kolo vrtilo. Zakaj je to nastalo, jeli so se mlinarji popra-ševati in kmalu so našli sled. Ni je najoddalnejše vasi, kamor ne bi zahajali agenti, osobito iz Ogrskega, ki ponujajo ogrsko moko po nižji ceni, kakor jo za-more naš mlinar dajati. Čedalje hujše so nastale razmere, kakor bom pozneje dokazal s številkami uradne statistike. Ni čuda, da so se v tem obupnem stanji mlinarji cele države osobito Gislajtanije začeli
IX. seja due 1. februvarija 1895. — IX. Sitzung um 1. Februar 1895.
199
združevati in iskati, kako bi bilo odpomoči, da se ustavi propad mlinske obrti. V prvem posvetovanji se je culo očitanje, da so temu krivi veliki paeni mlini, katere ogrska vlada na nezaslišan način pospešuje, osobito s tarifi na svojih železnicah, ker jim je privoljevala tako nizke tarife za eksport v inozemstvo in v to državno polovico, da bi se skorej smelo reči, da zastonj vozarijo moko. Dokazano je, da plačujejo nekateri veliki parni mlini komaj četrti del tega, kar drugod! računajo železnice. Toda tudi tukaj ni bil pravi uzrok, kajti konkurenca morala je pozorne storiti mlinarje na Češkem, Nižjeavstrijskem in Štajerskem, da se je še drug uzrok zasledil. Posrečilo se je priti na sled še neki drugi zadevi, in ravno to mi je dalo povod, da sem si besedo izprosil in stavil svoj predlog. Našli so, da se veliki mlini na akcije ali delnice na Ogrskem jako pridno poslužujejo olajšave, katero je dovolila vlada 1. 1882. in posebno od 1. 1887., ko se je colnina na izvoz surovega blaga, torej žita iz balkanskih dežel, osobito iz Rumunije in Srbije, jeli so to olajšavo izdatno izkoriščati. Po uzgledu drugih držav je naša vlada dovolila mlinarjem, da smejo žito dobivati čez mejo iz balkanskih dežel, ne da bi imeli odrajtovati col-nino, ampak le vpiše se jim, koliko so vpeljali. Ako pozneje dokažejo, da so čez državno mejo, torej v inozemstvo poslali 70°/o moke od vpeljanega surovega blaga — torej od 100 kil pšenice 70 kil moke — se jim odbriše ali odpusti colnina. Vsled tega so dobivali veliki mlini, urejeni na parno silo in razpolagajoči z velikim kapitalom, čedalje več pšenice iz balkanskih dežel brez colnine. Omeniti je treba, da je balkansko žito, žito iz Srbije, Rumunije pri 1 kvintalu za 1 gld. — do 1 gld. 50 kr. nižje v ceni, kakor ogrsko. Zaradi tega so začeli čedalje bolj širiti svojo obrt in pomeša vali so cenejše balkansko žito med svoje in napravili še več moke, dobrega produkta, ki je mogel konkurirati z moko naših žitnih vrst. S to moko so preplavili celo Cislajtanijo in tudi našo deželo. Dokazal bom s številkami, kako je narastel eksport moke iz Ogrskega. Napravili so potem kartel, zavezalo se je 26 velikih na akcije ustanovljenih mlinarskih društev, da skupno postopajo pri nakupu žita in pri odmerjanji cen moke in ni čuda, da so si take cene dovoljevali, da je bilo malim mlinom nemogoče vzdrževati konkurenco.
V koliki meri je narastel uvoz žita iz balkanskih dežel na Ogrsko, kažejo sledeče številke:
Leta 1887. vpeljalo	se je balkanske	pšenice
	.	.	168.548 kvintalov,	
1. 1888		.	.	206.548	
„ 1889		. .	377.062	
„ 1890		. .	455.844	„
„ 1891		.	.	970.000	
„ 1892		.	.	1,323.706	„
„ 1893		.	.	1,635.000	„
in v prvih devetih mesecih 1. 1894., za kateri čas imam date na razpolaganje 1,625.261 kvintalov, tako, da je 1. 1894. do konca decembra import gotovo znašal 2 milijona kvintalov.
Spominjajoč se, da vlada zahteva potom tako-imenovanega dokazovanja identitete, da mora dotični, ki je dobil na Ogrsko colnine prosto balkansko žito,
dokazati, da je 70°/o moke od vpeljanega surovega blaga poslal čez državno mejo, moral bi eksport ogrske moke čez državno mejo znašati vsaj 2 milijona kvintalov in ker je poprej 1. 1887. eksport ogrske moke čez avstrijsko mejo in v inozemstvo znašal 1,175.000 kvintalov, moralo bi se vsaj 3 milijone kvintalov eksportirati čez državne meje. Toda temu ni tako, kajti eksport ogrske moke je od 1. 1882., ko je znašal 1,336.000 kvintalov padel 1. 1892. na 955.000 kvintalov in 1. 1893. na 1,046.000 kvintalov. To kaže torej, da se gotovo 2 milijona balkanske pšenice importira na Ogrsko, ne da bi potem istinito šlo čez državne meje. Dokazalo se je to tudi v ogrskem parlamentu, ko so poslanci zastopniki malih obrtnih krogov interpelirali finančnega ministra o tej zadevi in je bivši ministerski predsednik dr. Weckerle sam priznal, da se je zasledila sleparija glede povračil colnine, in ko so se zbrali zastopniki raznih družeb in mlinarskih zadrug, da bi se poklonili avstrijskemu finančnemu ministru, priznal je finančni minister in tudi drugi ministri, da znaša zastala colnina res več milijonov, katerih dotični ogrski mlini niso povrnili za vpeljano balkansko žito. Ni čuda, da veliki ogrski mlini pri takem početji čedalje bolj morejo konkurirati, kajti nizke tarife imajo na železnicah, pšenico kupujejo bolj ceno in tako morejo moko pri meter-skem centu za 1 gld. 50 kr. cenejše prodajati, kakor naši mlinarji.
Človek bi mislil, da se je vsled te olajšave, katero je državna uprava dobro meneč privolila, eksport v inozemstvo pomnožil, toda temu ni tako. Eksport ogrske moke se je sicer pomnožil, pa ne v inozemstvo, ampak v Cislajtanijo, kar dokazujejo sledeče številke:
Leta 1882. je znašal eksport moke iz Ogrskega
v Cislajtanijo .	.	1,579.000 kvintalov,	
1. 1883. je narastel na .	1,917.000	
„ 1884			1,996.000	
„ 1885	 .	2.200.000	
„ 1887	„	•	. 2.547.000	„
„ 1888. ... že „	3,090.000	„
„ 1890		 .	3,103.564	
.. 1892	„	.	4,017.793	v
in „ 1893	„	4,581.863	„
To so pač tako veliko in grozno naraščajoče številke, da ni čuda, da mora naša mlinarska obrt propadati od leta do leta. Iz uradnega izkaza je razvidno, da je nad 800 večjih mlinov avstrijskih popolnoma ustavilo obratovanje ali mlinarstvo. Ako bo tako naraščal eksport ogrske moke v naše kraje, kakor sem pokazal, da je od 1. 1882. od 1,579.000 kvintalov narastel do 1. 1893. na 4,581.863 kvintalov, je lahko razvidno, da bo baše mlinarstvo še bolj propadlo in ker se ravna za obrambo one obrti, katera ima pri nas vsled krajevnih in vodnih razmer vse pogoje za obstanek in razvoj, ker se torej ravna za obrt, katero morejo naši deželani zvrševati brez velikega kapitala, je opravičeno, ako sem si dovolil staviti predlog, da storimo ob enem z drugimi deželnimi zastopi potrebne korake, da izposlujemo od visoke vlade pomoč, da bo pa ona, naslanjajoča se na vse te dokaze, pritožbe, peticije in sklepe deželnih zastopov skupno z ogrsko vlado ure-
200
IX. seja dne 1. februvarija 1895. — IX. Sitzung am 1. Februar 1895.
dila to vprašanje in colnine prosto uvažanje balkanskega žita na Ogrsko ustavila. Enake peticije so sklenili deželni zbori v Nižji in Gorenji Avstriji, na Češkem in Moravskem, in zato prosim, da blagovoli visoka zbornica sprejeti moj predlog, ki meri na to, da sestavi naš deželni odbor posebno spomenico na ministerstvo, v kateri naj opiše vedno bolj propadajočo našo mlinarsko obrt in od visoke c. kr. državne vlade zahteva, da se nemudoma odpravi I. 1882. dovoljena olajšava za uvoz balkanskega žita, ter s , tem prepreči nadaljna uničujoča konkurenca ogrskih mlinov in omogoči, da se nekoliko opomore domači | mlinarski obrti. V formelnem oziru nasvetujem, da I se moj predlog izroči upravnemu odseku v posvetovanje in poročanje. (Odobravanje na levi. — Beifall links.)
Deželni glavar:
Gospod poslanec Povše predlaga, naj se njegov samostalni predlog izroči upravnemu odseku v pretres.
Prosim torej gospode, ki se strinjajo s tem predlogom, naj izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Sedaj pride na vrsto točka c, to je:
c) gospoda poslanca dr. Žitnika, glede izjave gosp. deželnega predsednika v zadevi planinskih pašnikov v Tržiškem okraji.
c) des Herrn Abgeordneten Dr. Žitnik, betreffend die Mittheilung des Herrn Landespräsidenten in Angelegenheit der Alpenweiden tut Bezirke Neumarktl.
Poslanec dr. Žitnik:
Visoka zbornica! Vsem častitim gospodom članom visoke zbornice so gotovo še v živem spominu zaupni razgovori, ki so se lansko leto v združenem gospodarskem in finančnem odseku vršili glede planinskih pašnikov, kakor tudi razprave v javnih sejah. Zato menim, da mi ni treba na dolgo in široko utemeljevati predlog, ki sem ga s svojimi častimi tovariši stavil v šesti seji tekočega zasedanja dne 22. ja-nuvarija vsled znane izjave visoke c. kr. deželne vlade.
Vender pa prosim visoko zbornico, naj mi dovoli, da vsaj v glavnih potezah obrišem to pereče narodno-gospodarsko vprašanje, katero je, kakor se mi zdi, na jedni strani nekako vznemirilo in užalilo nekatere veljavne osebe, na drugi strani pa vzra-dostilo stotine gorenjskih živinorejcev, katerim se je rodilo upanje, da vender enkrat vržejo raz sebe mučno moro „šikan“ in nagajivostij in da se jim omogoči in olajša užitek njihovih starih pašnih pravic.
Že leta in leta tožijo živinorejci, da so določbe gozdnega zakona z dne 3. decembra 1. 1852. preostre, da je zakon pomanjkljiv ter se mnogokje zvršuje v veliko škodo živinorejcem, ki imajo pašne
pravice v gozdih. Posebno pogoste pritožbe so prihajale z Gorenjskega, kjer živinoreja prebivalstvu daje glavne dohodke in poljski pridelki ne zadostujejo niti za domače potrebe. Te pritožbe so se množile posebno v zadnjih letih. Časniki raznih političnih barv so jih. kar je bila njihova domoljubna dolžnost, objavili, po svoje utemeljevali ter opazovali kompetentna oblastva na mnoge kričeče krivice, ki so se godile in se še gode pašnim upravičencem.
In kje je prvotni, a ne glavni uzrok tem pritožbam? To so meglene določbe gozdnega zakona samega, posebno v § 9. in 10. Možje, ki so veščaki v gozdarstvu in kmetijstvu, soglašajo v tem, da je glavno načelo sedaj veljavnega gozdnega zakona: varovati gozde in gozdne nasade, in da se pri zvrševanji že itak strogega zakona premalo uvažujejo dejanske potrebe kmetskega prebivalstva, katero si v planinskih deželah in v n^ši Gorenjski pomaga in bori edino le še z živinorejo proti pretečemu propadu.
Res je, da je bil in je še potreben primeren zakon proti samovoljnemu izsekavanju gozdov, posebno pa v goratih krajih zaradi hudih nalivov. Toda sedanji zakon — in to so že večkrat v državnem zboru naglašali veljavni možje — je edino le v varstvo gozdov, in da se mnogokrat kratijo pašne pravice ter obtežuje in ovira užitek pašnih pravic tudi tam, kjer varstvo gozdov ni absolutno potrebno. Iz kratka: pravice gozdnih posestnikov in pašnih upravičencev niso v pravem in pravičnem razmerji, in servitutni upravičenci večkrat ne dobe nepristranskih zagovornikov in torej tudi ne svojih pravic.
A ne samo to, da že zakon sam na sebi ne ustreza dejanskim razmeram, temveč morajo živinorejci ravno vsled prestrogega zvrševanja tega zakona trpeti še razne sitnosti in občutljivo škodo vsled denarnih glob zaradi gozdnih prestopkov. Že lansko leto je častiti g. tovariš Povše obširno dokazoval, da ravno samovoljno ali prestrogo tolmačenje zakona po črki, posebno §§ 9. in 10. provzroča veliko nezadovoljnost in bridke pritožbe pašnih upravičencev. Tako na pr. lastniki večjih gozdov in planin, koder imajo živinorejci pašne pravice, uprav samovoljno odkazujejo prostore, na katerih se sme pasti živina. Ostali svet pa zagrade s količi ali „zaklin-čajo", kakor pravi ljudski izraz. In ta zavarovani svet večkrat leži ob takih potih, po katerih jedino morejo ljudje goniti svojo živino na pašo. In če gospodar ali pastir ne pelje vsacega živinčeta za roge skozi prepovedani svet, in ker živina ne pozna tako zvanih „kravjih bogov“, uide mu živina na tuje, koder preže nastavljeni logarji. In dasi goveja živina ne naredi gmotne škode, vender čakajo gospodarja dolga pota in denarne kazni.
Da bi torej visoka c. kr. vlada, oziroma njeni organi tolmačili in zvrševali gozdni zakon, kolikor mogoče dobrohotno na obe strani, da bi živinorejci, posebno na Gorenjskem, tudi v resnici mogli brez posebnih nagajivostij s strani gozdnih lastnikov mirno uživati svoje pašne pravice in da se poleže nezadovoljnost, to jo bila želja in prošnja, izražena v predlogu, ki ga je dne 9. januarija minolega leta s tovariši stavil gospod poslanec Povše ter dne 12. ja-
IX. seja dne 1. februvarija 1895. — IX. Sitzung Ulit 1. Fetzruur 1895.
201
nuarija stvarno in obširno utemeljil. Le mimogrede in prav rahlo se je dotaknil one točke, ki je sedaj postala „punctum saliens“ vsega vprašanja ter zopet spravila to zadevo v razgovor. To je namreč gosp. barona Borna nakupovanje planin in pašniških pravic na planinah ter poslovanje gospoda okrajnega glavarja v Kranji pri dotičnih obravnavah. Sedaj je postalo to vprašanje bolj osebno, toda to ni moja krivda niti zasluga. Gospodje, ki so bili lansko leto v finančnem in gospodarskem odseku, Vi ste priče, kako se je stvar vršila. Mirno so razni gospodje navajali posamezne slučaje in statistiške podatke, ki kažejo jasno, da v radoljskem in kranjskem okraji propada živinoreja, ker se živinorejcem krčijo pašniki po zakonu ali pa s tem, da znani bogatin od kmetov kupuje pašnike in pašne pravice. In pri isti priliki, pri zaupnem razgovoru, sem vpričo velebla-gorodnega gospoda deželnega predsednika navel dva slučaja, katera dokazujeta — o tem sem bil in sem še danes prepričan, — da gospod okrajni glavar iz Kranja „in causa Born“ ni povsem korektno in tako postopal, kakor se sme in mora zahtevati od vladnega zastopnika in celo, če ima veljavo in vpliv okrajnega glavarja. Ko pa je preblagorodni gospod deželni predsednik obljubil, da bo stvar preiskal, in če se prepriča, da je resnica, kar sem navajal na podlagi raznih ustnih in pismenih izpovedeb, storil potrebne korake kot načelnik politične uprave v deželi, izjavil sem takoj, da ne bom spravil te osebne zadeve v razgovor v javni seji, ter glasoval za pohlevni in medli predlog, s katerim se je deželnemu odboru naročilo, naj naprosi visoko c. kr. vlado, da se, kadar zvršuje gozdni zakon, pri gozdno-kulturnih ukrenbah ozira kolikor mogoče tudi na pašne pravice, katere so za gotove kraje nenadomostne vrednosti in glede katerih je želeti, da bi se zvrševale na podlagi primernih gospodarskih načrtov, da paša ne bode onemogočena in zaprečena.
Sedaj vprašam visoko zbornico: Ali nisem postopal dovolj lojalno ? Ali sem hotel zlorabljati varstvo poslanske imunitete ? Ali sem igral vlogo političnega vohuna ? Ali sem sploh žalil in dotikal se zasebne časti javnega funkcijonarja, ko sem omenjal čudnega njegovega postopanja pri javnih obravnavah ? Ali nisem bil primoran braniti sebe in čast poštenih mož, ki so iskali pomoči proti mogočnemu moralnemu pritisku, ko mi je prevzvišeni gospod baron Schwegel v ognju svoje zgovornosti predba-cival denuncijacijo moža, ki se v tej zbornici ne more zagovarjati? Ali se ne dogaja večkrat, da se v javnih zastopih kritikuje uradno delovanje državnih in drugih uradnikov ter navajajo pritožbe in izražajo želje ?
Častiti gospodje, oprostite mi samohvalo! Jaz sem prepoštena slovenska duša, ovaduštva in hinavščine ne poznam. Kot državljan in posebe kot duhovnik vem dobro, kaj sem kot zasebnik in tukaj kot ljudski zastopnik dolžan vsakemu oblastvu. Prepričan sem do cela, da veljava oblasti je ona kremenita podlaga, na kateri sloni ves družabni red, sreča, mir in zadovoljnost družine in države. Kdor to veljavo brez uzroka izpodkopava, ta je rovar, sovražnik človeštva, brezvesten podložnik svojemu
vladarju. Zgodovina stara in nova priča, kam zabredejo narodi, ako dobe v roke državne vajete ljudje, ki z vabljivimi obljubami zvajajo nahujskano ljudstvo v boj proti višji oblasti, a pri tem iščejo le svojo slavo in korist. A ista zgodovina tudi izpričuje, da so bili in so politični zistemi, politične stranke, ki so zlorabljali in zlorabljajo svojo moč in veljavo, a ne v korist države, ne v občni blagor, temveč v duhu časa ne vedno v plemenite namene. Iz kratka: kakor imajo podložniki dolžnosti do oblastev, isto-tako tudi oblastva do podložnikov, zaradi katerih in za katere so postavljena. Gospodje, tisti časi so minuli ali vsaj zginevajo, ko je na političnem in gospodarskem polji veljalo načelo: „Unusquisque t.an-tum iuris habet, quantum potentia eins valet“, ali kakor se je baje znani nemški državnik izjavil: „Macht geht vor Recht!" Narodi in nižji stanovi se vzbujajo ter zahtevajo svoje pravice. Z duhom časa treba računati, sicer pride socijalna povodenj.
S temi splošnimi opazkami sem hotel le označiti svoje stališče in politično mišljenje. Niti za trenutek mi ne prihaja na misel, da bi lokalne dogodke v Tržiču in Radoljci hotel primerjati z onimi svetovnimi dogodki, ki so pretresa vali svet in stari Evropi preobražajo lice. Niti stenografski zapisniki kranjskega deželnega zbora bi morda ne govorili o gosp. baronu Bornu in gosp. okrajnem glavarji v Kran ji, da nista dala povoda ekscelenca baron Schwegel in gospod deželni predsednik s svojo izjavo na lanske besede. Jaz sem sicer jako hvaležen, da je visoka vlada sploh nekaj odgovorila, toda nikakor ne morem biti zadovoljen z uspehom preiskav in poizvedovanj.
In vender stvar ni tako malenkostna, kakor se morda komu zdi na prvi pogled. Dogodki v tržiškem okraji so jeden člen v dolgi in močni verigi kapitalizma, ki skorej v vseh evropskih državah veže in duši srednje in delavske stanove. Ne, bom dolgo in široko razpravljal o kapitalu in kapitalizmu, kajti gospodom je to vprašanje več ali manj znano. Le to naglašam, da treba vedno ločiti kapital od sebične, krute in brezozirne uporabe kapitala. Kapital je v sedanjih razmerah deželam in narodom potreben, toda uporaba njegova je taka, kakor poje pesnik: „Jokajo se milijoni, da se jeden veseli“. Denar je sveta vladar, postal je velemoč, kateri se morajo klanjati države, mogočni narodi in delajoči stanovi. Kapital je postal mora, pod katero vzdihujejo milijoni, služeč nekaterim denarnim baronom. Priznavam velik pomen zgodovinskemu plemstvu v naši širši in ožji domovini. To plemstvo je bilo najtrdnejša zaslomba avstrijskih vladarjev v burnih časih, stalo je zvesto na čelu hrabrih armad proti unanjim in domačim sovražnikom. Žal, da izumira in peša in na njegovo mesto stopajo denarni baroni. Poglejte v Italijo, Irsko, bližnjo Ogersko in Galicijo ! Komu prehaja domača zemlja v last, kdo gospoduje narodom na rodni zemlji, katero so od pamtiveka obdelovali z žuljavo roko in močili s svojo solzo ? Poglejmo v našo ožjo domovino! Na Dolenjskem se je naselil tujec ter dobil v roke širne gozdove; najlepši kraj Kranjske, divni Bled, je v tujčevi posesti, in na kranjskih planinah se širi Bor-
202	IX. seja dne 1. februvarija 1895.
novo kraljestvo. „Hic Rhodus, hic salta!“ Tu sem obrnimo od neplodnega prepira svoje oči in ohranimo, kar je našega, kar je slovenskega! Kaj pomaga, ako imamo v deželi nekaj denarnih mogotcev, če pa ljudstvo uboža, postane hlapec tujemu kapitalu. Kje je potem slovenski narod, za katerega, kakor vedno trdimo, govorimo in delamo. Ge pojde tako naprej, potem res ne preostane našemu ljudstvu druzega, da ali hlapčuje na nekdaj domači zemlji tujcem, ali pa da se izseli v Ameriko, kakor je umestno in opravičeno pisal neki slovenski list. Vsi, kar nas je tukaj na slovenski strani, rodili smo se pod slamnato krnel iško streho ali vsaj naši očetje. Iz kmetiškega stanu torej pohaja vsa svetna in dull o vska inteligencija. Ako pa ta vir opeša, usahne, potem bode pisala zgodovina: Bil je slovenski rod, a časov sile so ga strle in njegovih vodnikov brezbrižnost.
Še vedno velja nemški pregovor: „Hat der Bauer Geld, so hat's die ganze Welt." Toda če kmet pride v pest kapitalu, potem je po njem, ker si ne more in ne zna pomagati, kajti: „Wer Geld hat, kann speculiren, wer keines hat, muss halt verlieren."
Pokojni cesarjevič Rudolf je rekel: „Das größte Capital im Staate ist der Mensch". Kaj je torej dolžnost države ? Ali da varuje kapital in njega izsesavanje, ali človeka, družino, družbo, sploh delavske stanove? Treba je ločiti med „narodnim blagostanjem“ modernih narodno-gospodarskih pisateljev in statistikov in med onim splošnim blagostanjem, katero si misli in želi navadno ljudstvo. Dolžnost je torej države, da skrbi za blagostanje ljudstva in ne posameznih izvoljencev izmed ljudstva. Blagostanje ljudstva, sreča posameznih narodov je podlaga blagostanju in sreči skupne države. In če mi to podkrepimo, olajšamo obstanek slovenskemu ljudstvu, potem si zagotovimo prej ali slej tudi ugodno rešitev narodnega vprašanja.
To se mi je zdelo vredno in potrebno povedati tem povodom. Iz teh razlogov sem z nekaterimi tovariši stavil dotični predlog. Visoko zbornico pa prosim, da ga izroči v pretres skupnemu finančnemu in upravnemu odseku, koder bom na podlagi doposlanih mi pisem imel priliko, dokazati resnico svojih trditev glede nakupovanja planinskih pašnikov in zemljišč v tržiškem okraji.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Žitnik predlaga, da bi se njegov samostalni predlog izročil združenemu finančnemu in gospodarskemu odseku v pretres in poročanje.
Prosim gospode, kateri pritrdijo temu predlogu, naj izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Prestopimo sedaj k daljni točki dnevnega reda,
to je:
9. Ustno poročilo finančnega odseka:
a) o prošnji cestnega odbora na Bledu za posojilo in podporo za preložitev ceste
IX. Kihung am 1. Februar 1895.
Bled-Javornik, in o prošnji posestnikov iz Spodnjih in Zgornjih Gorij za preložitev ceste iz Rečice v Gorje.
9. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses:
a) über die Petition des Bezirksstraßenaus-schusses in Veldes mit ein Darlehen und mn Subvention behufs Umlegung der Straße Veldes-Janerburg, und über die Petition der Insassen von Unter- und Obergörjach mit Umlegung der Straße von Recice nach Görjach.
Poročevalec Tisnikar:
Visoki zbor! Cestni odbor Blejski prosi za posojilo in podporo za preložitev ceste Bled-Javornik. Cestni odbor je predložil načrt, po katerem se imajo odpraviti 4 klanci med Rečico in Gorjami. Dotični klanci so tako strmi, da znaša strmec do 130°. Cestni odbor je dal sam napraviti načrt in ga je odobril. Po tem načrtu znašali bi troski skupaj 2188 gld. 80 kr., in sicer troški za odkope in nasipe in druga dela 1309 gld. 80 kr., za obrabo orodja, načrte, račune, nadzorstvo in neprevidne reči 160 gld. in za odkup zemljišča 719 gld., skupaj torej 2188 gld. 80 kr. ali okroglo 2200 gld.
Opozarjam, da pri tej cesti ne gre za preložitev ceste, za katero bi bilo po cestnem zakonu treba deželnega zakona, ampak le za odpravo 4 sicer jako strmih, pa vender kratkih klancev, torej le za korekturo, za katero ne bode treba posebnega deželnega zakona, ako se glede odškodnine stvar poravna z dotičnimi posestniki. Cestni odbor prosi podpore 1000 gld. in brezobrestnega posojila 1500 gld. ali vsega skupaj 2500 gld., torej več kakor bi znašali vsi troški te poprave.
Finančni odsek je v prvi vrsti mnenja, da ne kaže dajati posojila za take naprave, ker bode dežela sama prisiljena najeti si posojila drugodi in plačevati obresti. Kakor dežela lahko dobi posojilo, dobi ga lahko tudi cestni odbor. Na drugi strani pa treba uvaževati, da se je novi cestni odbor Blejski konštatiral šele dne 1. januvarija t. !., da torej nima nikakih sredstev, da bi mogel pričeti tako delo. Te neugodne razmere cestnega odbora Blejskega so uva-ževanja vredne.
Glede poprave te ceste je omeniti, da je cesta deželna, da torej cestni odbor ne more sam dela zvršiti, ampak da se morata pregledati načrt in proračun in se mora deželni odbor prepričati, ali je poprava res potrebna ali ne, in ali je načrt primeren in dober.
Usojam si še opozoriti visoko zbornico, da se je danes v jednaki zadevi vložila še druga prošnja, ki pa protestuje proti tej popravi. Najzanimivejše je pa to, da je to negativno prošnjo tudi podpisal isti načelnik cestnega odbora, kakor prej omenjeno z dne 18. januarija t. 1., kjer se pravi, da je cestni odbor v seji 12. t. m. dotični projekt odobril. Finančni odsek te prošnje ni mogel rešiti, ker se je,
IX. seja dne 1. februvarija 1895. — IX. Sitzung mil 1. Februar 1895.
203
kakor sem omenil, vložila šele danes, usojal bi si pa predlagati, da se tudi ta prošnja danes reši.
O prvi prošnji predlagam:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Deželnemu odboru se naroča, da po cestnem odboru Blejskem predloženi načrt s proračunom o odpravi klancev med Rečico in Gorjami deželne ceste Bled-Javornik, da pregledati po deželnem stavbin-skem uradu in da se takoj po odobrenem načrtu in ko se doženejo potrebni dogovori z udeleženci prične s projektovanimi popravami navedenega dela deželne ceste.
Delo izvršiti je v smislu zakona z dne 28. julija 1889, št. 17. d. z. tako, da plačata dežela Kranjska in cestni okraj Bled vsak polovico stroškov.
Deželni odbor se pooblašča, da sme cestnemu odboru v pokritje nanj spadajočih stroškov dati potrebna predplačila iz kredita za vzdrževanje deželnih cest proti povračilu.“
O drugi prošnji pa, ki je danes došla visokemu zboru, nasvetujem „da se odstopi deželnemu odboru z naročilom, da se pri pregledu načrta, predloženega po cestnem odboru Blejskem, ozira tudi nato prošnjo.“
Deželni glavar:
Gospod poslanec Hribar se je oglasil k besedi.
Poslance Hribar:
Gospoda moja! Ko se je finančni odsek posvetoval o prošnji cestnega odbora Blejskega, ni mu moglo znano biti, da se bode visoki zbornici danes izročila druga prošnja, katera nasprotuje prvi, katera je pa vender — kar je jako čudno — podpisana od predsednika cestnega odbora Blejskega istotako, kakor prva prošnja. Jaz pač proti prvemu predlogu, ki se je stavil v imenu finančnega odseka, ne bom glasoval, ker sem prepričan, da bo deželni odbor vse okolnosti, katere navajate obe prošnji, uvaževal in cestno korekturo dal izvesti le, če se mu bode to zdelo neobhodno potrebno. Ali, da sem se oglasil k besedi, temu je bila povod neka okolnost, katero sem izprevidel iz priloge dodane prvej prošnji, koliko da bodo namreč znašali troski za odkup zemljišča. Videl sem namreč čudno prikazen, da se je proračunih za odkup sveta, po katerem bi vodila cesta, 30 kr. za 1 m2, torej 1 gl d. 08 kr. za 1 G seženj. Ta cena se mi zdi tako visoka, da je potrebno opozoriti deželni odbor, da svojemu inženirju da naročilo, naj se na lici mesta prepriča, ali je taka cena tamošnjim razmeram res primerna ali ne. Sicer pa gre proga večinoma po svetu gospoda poslanca ekscelence barona Schweglja in jaz sem prepričan, da bo on, ker je jako vnet za napredek Blejskega kraja, v znanej svojej velikodušnosti nekoliko popustil od te cene.
Priporočam torej deželnemu odboru, da kolikor mogoče varčno postopa glede eventuvalne poprave te ceste in zlasti gleda, da se ne bodo izdali neprimerno visoki troski za odkup zemljišča.
Deželni glavar:
Želi še kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Gospod poročevalec?
Poročevalec Višnikar:
Jaz sicer mislim, da te cene niso tako visoke, ker gre cesta mimo vrtov ter se bo potrebovalo nekoliko vrtnih parcel, vender pa je dobro in je opazka gospoda predgovornika opravičena, da naj si deželni odbor prizadeva doseči kolikor mogoče nizke cene, kar se bode brez dvoma tudi storilo.
Deželni glavar:
Predno glasujemo, moram opozarjati, da gre tu za preložitev deželne ceste, in ker spada oskrbovanje deželnih cest po § 24. cestne postave deželnemu odboru, postopal je cestni odbor Blejski nezakonito ter prekoračil svoj delokrog, ker je predložil iz svoje inicijative načrt o preložitvi deželne ceste, ne da bi bil deželnemu odboru pred o tej stvari kaj poročal.
Preidemo sedaj na glasovanje in sicer o 1. nasvetu finančnega odseka.
Prosim gospode, ki pri trde temu nasvetu, izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejeto.
Dalje nasvetuje gospod poročevalec, „da se prošnja odstopa deželnemu odboru z naročilom, da se pri pregledu načrta predloženega po cestnem odboru Blejskem ozira tudi na to prošnjo“.
Prosim gospode, ki pritrde temu nasvetu, izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejeto.
Preidemo k točki:
b) Gliede ustanovitve okrožnih bolnic za silo
in za izoliranje bolnikov (k prilogi 45.).
b) Betreffend die Errichtung von Districts-Jsolirspitälern (zur Beilage 45).
Berichterstatter Krcellenz Areitzerr v. Schwegel:
In der V. Sitzung des hohen Hauses ist die Angelegenheit, welche den Gegenstand der Vorlage Nr. 45 bildet, bereits eingehend besprochen und ist bei diesem Anlasse darauf hingewiesen worden, dass der Landesausschuss nach den Erklärungen des Referenten im Finanzausschüsse eine eigene Vorlage dem hohen Landtage unterbreiten werde, dahingehend, dass die Beiträge für die in Zukunft zu errichtenden Nothspitäler auf grundsätzlicher Grundlage geregelt werden sollen. Der hohe Landtag wolle aus der Vorlage des Landesausschusses, welche im Finanzausschüsse eingehend erörtert worden ist, nunmehr entnehmen, dass der Landesausschuss diese seine Zusage eingelöst und damit zugleich Anträge eingebracht hat bezüglich zweier Petitionen, die ebenfalls
204	IX. seja due 1. februvavija 1895. -
bereits besprochen worden sind, nämlich jene der Gemeinde Adelsberg wegen eines bestimmten Beitrages behufs Errichtung eines Krankenhauses, und der Sanitätsdistriktsvertretung von Jdria, welche einen höheren Beitrag zur Errichtung eines Spitals in Jdria beansprucht.
Was den ersten Antrag, nämlich die principielle Entscheidung, in welcher Weise diese Beiträge zur Gründung von Noth- oder Choleraspitälern in Zukunft geregelt werden sollen, anlangt, so ist der Landesausschuss der Meinung, dass diese Spitäler in keinem sehr bedeutenden Umfange ins Auge zu fassen seien und dass eine Ausgabe von 2000 fl. demjenigen entsprechen würde, was man im Auge hat. Wenn man nun erwägt, dass wir 40 Sanitätsdistrikte haben, dass in einer größeren Anzahl derselben derartige Vorkehrungen nicht erforderlich sein werden, weil die betreffenden Gemeinden dafür bereits vorgesorgt haben und also nur in etwa 30 Distrikten solche Spitäler mit einem Aufwande von 2000 fl. per Spital zu errichten wären, so würde die Gesammt-ansgabe etwa 60.000 fl. betragen, zu welcher das Land einen Beitrag von 10°/o —15°/o, also im Laufe der nächsten Jahre 6000—8000 fl. zu leisten hätte. Dieser Beitrag ist kein bedeutender, besonders wenn man bedenkt, dass derselbe auf 10—12 Jahre zu vertheilen ist, weil diese Arbeiten mit keiner besonderen Beschleunigung zur Durchführung gelangen werden. Der Finanz- ; ausschuss ist demnach in der Lage, sich diesem Antrage des Landesausschusses anzuschließen. Gleichzeitig ist der Landesausschuss auch mit dem Antrage an den hohen Landtag herangetreten, es möge ihm die Ermächtigung ertheilt werden, die alte Einrichtung des Krankenhauses hier, die nicht mehr benöthigt wird und namentlich in dem neuen Krankenhause nicht benöthigt werden wird, nach Maßgabe des Bedarfes für derartige Nothspitäler unentgeltlich zur Verfügung stellen zu dürfen. Auch diesen Antrag hat der Finanzausschuss für zweckmäßig erkannt und ist in der Lage, dem Antrage des Landesausschusses beizutreten.
Was nun die beiden Petitionen der Gemeinde Adelsberg und der Sanitätsdistriktsvertretung von Jdria anbelangt, so ist bezüglich der Errichtung eines Nothspitales in Adelsberg die grundsätzliche Entscheidung, wie sie der Landesausschuss vorbringt, auch in seinem Antrage wegen Subventionirung dieses Spitales praktisch angewendet, indem der Landesausschuss einen Beitrag von 200 fl. zu diesem Zwecke beantragt, was 10°/o des in Aussicht genommenen Baukapitales repräsentirt. Der Finanzausschuss hat gegen diesen Antrag des Landesausschusses keinerlei Einwendung zu erheben und beantragt daher dessen Annahme.
Was aber die Petition der Sanitätsdistriktsvertretung von Jdria anlangt, welche den Wunsch hegt, ein größeres Spital, welches als Kranken- und Siechenhaus dienen soll, zu errichten, so hat der Finanzausschuss in dieser Frage wesentlich den Standpunkt im Auge behalten, dass, was Jdria anlangt, es in erster und hervorragendster Weise Aufgabe der Regierung sein müsse, für die Bevölkerung dieser Bergstadt in sanitärer Beziehung alle jene Vorkehrungen, die nothwendig und wünschenswert sind, zu treffen. Thatsächlich hat auch die Sanitätsgemeinde Jdria in ihren diesbezüglichen Beschlüssen den Standpunkt eingehalten, dass sie ent-
- IX. Sitzung am 1. stimmt 1895.
weder vom Staate oder vom Lande eine größere Unterstützung für die Durchführung ihres Projektes erhalten werde. Der Finanzausschuss ist nun der Meinung gewesen, dass in dieser Richtung in erster Reihe und in entscheidender Weise die Verhandlungen, welche die Sanitätsgemeinde mit der hohen Regierung zu führen haben wird, den Ansschlag geben können, dass aber das Land seinerseits kaum in der Lage wäre, die Errichtung von Krankenhäusern in diesem Umfange durch größere Mittel zu unterstützen. Die großen Opfer, welche das Land für die Krankenanstalten, wie wir dies bereits in der V. Sitzung gehört haben und es heute bei dem nächsten Gegenstände wieder hören werden, bringt, berechtigen die Vertretung des Landes darauf zu sehen, dass wir, nachdem wir schon die Krankenanstalten im Centralpunkte in so großem Umfange unterstützt haben, mit Rücksicht ans die ökonomische Lage des Landes und im Hinblicke auf die Leistungen, welche in dieser Beziehung das Land geltend machen kann und die in Zukunft an dasselbe noch herantreten werden, Einhalt thun und von größeren Leistungen in dieser Beziehung zurückweichen müssen. Es ist aber auch betont worden, dass die Errichtung von Lüechenhänsern in Zukunft grundsätzlich den Gemeinden mit den Mitteln, die sie selbst aufbringen, überlassen bleiben muss und dass für die Errichtung von solchen Siechenhänsern von Seite des Landes keine Beitrüge bewilligt werden können. Nachdem nun nach dem ins Auge gefassten Projecte das Krankenhaus in Jdria zugleich ein Siechenhaus sein soll, so würde die Unterstützungsfrage schon an dieser principiellen Anschauung Anstand finden. Es ist aber auch hervorgehoben worden, dass speciell Jdria nicht einen derartigen Mittelpunkt bildet, dass die Errichtung von Krankenhäusern in größerem Umfange als dem Bedürfnisse der Bevölkerung eines größeren Kreises entsprechend empfohlen werden könnte. Aus allen diesen Gründen hat der Landesausschuss sich nicht in der Lage gesehen, ans die Bitte der Sanitätsdistriktsvertretung von Jdria einzugehen, und auch der Finanzausschuss kann diesem Antrage des Landesausschusses nicht entgegentreten, vielmehr ist derselbe nach dieser Darlegung in der Lage, Ihnen den folgenden Antrag zur Annahme zu empfehlen:
Der hohe Landtag wolle beschließen:
„Die Anträge des Landesausschnsses
1.	) es seien für die Erbauung von Civil- und Nothspitälern jenen Sanitätsdistricte, welche aus eigenen Mitteln für die Baukosten nicht aufzukommen im Stande sind, Beiträge aus dem Landesfonde im Ausmaße von 10 bis 15°/o der Baukosten zu bewilligen;
2.	) es werde der Landesausschuss ermächtiget, für solche Jsolir- und Nothspitäler entbehrlich gewordene Jnventarstücke aus dem alten Krankenhause unentgeltlich zu überlassen;
3.	) der Gemeinde Adelsberg werde zur Erbauung ihres Jsolirspitales ein Beitrag von 200 fl. bewilliget; und
4.	) das Gesuch der Sanitäts-Districtsvertretung in Jdria um einen Beitrag zum Baue eines Spitals werde abgelehnt, — werden genehmiget."
Deželni glavar:
Gospod deželni predsednik se je oglasil k besedi.
IX. seja due 1. felmivaiija 1895. — IX. Sitzung am 1. Februar 1895.
205
K. It. Landesprästderrt Freiherr v. Kein:
Ich möchte mir erlauben das Ansuchen der Sanitätsdistriktsvertretung von Jdria um Bewilligung eines Beitrages zur Errichtung eines Spitales denn doch der Berücksichtigung des hohen Landtages würmstens zu empfehlen, indem gerade der Sanitätsdistrikt Jdria einer Unterstützung dringend bedarf. Die Sanitätsverhältnisse int Distrikte Jdria sind sehr ungünstig, insbesondere in der Stadt Jdria, welche in den vergangenen Jahren von Typhuskrankheiten heimgesucht war. Die Gemeinde selbst hat aus diesem Anlasse große Opfer gebracht, auch der Staat hat sie gebracht, direct durch die Erbauung von Werksspitälern, aber auch indirect, indem er in der Gemeinde Jdria circa 90°/o der sämmtlichen Umlagen selbst zu tragen hat. Nun hat sich die Gelegenheit ergeben, in der Nähe der Stadt Jdria an einem günstigen Orte eine Realität zu acquiriren, welche für Spitalszwecke besonders geeignet wäre; die Erwerbung dieser Realität ist aber für die Sanitätsdistriktsvertre-tung nur dann möglich, wenn ihr zu diesem Zwecke eine ausgiebige Unterstützung gewährt wird. Inwieweit der Sanitätsdistriktsvertretung von Seite des Staates, mit Ausnahme der Unterstützung, die derselbe schon ver- . möge der Umlagen zu bestreiten hat, noch weiter eine j Unterstützung bewilligt werden wird, bin ich heute leider nicht in der Lage zu bestimmen, möchte aber dem hohen Landtage doch empfehlen, dieses Gesuch nicht rundweg abzuschlagen, sondern vielleicht die Entscheidung hierüber abhängig zu machen von dem Erfolge der Verhandlungen, welche in dieser Beziehung zwischen der Regierung, dem Landesausschusse und der Sanitätsdistriktsvertretung von Jdria noch zu führen sein werden. Diese Verhandlungen werden klar stellen, inwieweit die Ausführung dieses Projektes möglich ist und inwieweit sich der Staat vielleicht doch entschließt, einen weiteren Beitrag zu leisten, während durch die Abweisung dieses Gesuches diesen Verhandlungen von vornherein präjudicirt würde; denn wenn das Land nicht irgend etwas beitragen will, so ist auch kaum zu erwarten, dass die Staatsverwaltung einen außergewöhnlichen Beitrag leisten wird. Ich möchte daher glauben, dass die Angelegenheit heute doch nicht so spruchreif ist, tun sie vollständig von der Hand weisen zu können und dieses Gesuch von vornherein als aussichtslos zu behandeln. Vielleicht ist es doch möglich, dass in dieser Beziehung etwas erreicht wird, weshalb dem Ländesausschusse die Hände nicht gebunden werden sollten; ich empfehle daher nochmals dieses Gesuch dem Wohlwollen des hohen Hauses.
Deželni glavar:
Želi še kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, ima besedo gospod poročevalec.
Berichterstatter Krcellenz Meisten von Schwegel:
Ich kann die Empfehlung, die von Seite des Herrn Landespräsidenten in dieser Angelegenheit den Interessen einer Landstadt zntheil wurde, nur dankbar anerkennen. Nachdem aber ein dem Antrage des Finanzausschusses entgegengesetzter Antrag nicht vorliegt und ich nur den Antrag des Finanzausschusses zu vertreten habe, bin
ich leider nicht in der Lage, einen anderen als den gestellten Antrag des Finanzausschusses zur Annahme zu empfehlen.
Deželni glavar:
Prosim torej gospode, kateri pritrdijo 1. predlogu, naj izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejeto.
Prosim gospode, kateri pritrdijo 2. predlogu, naj izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejelo.
Prosim sedaj gospode, kateri pritrdijo 8. predlogu, naj izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Gospod poslanec dr. Tavčar ima besedo.
Poslanec dr. Tavčar:
Predlagam, da naj se razprava reasumira z ozirom na to, kar se je navedlo od gospoda deželnega predsednika in kar trde gospodje od te (leve — linken) strani visoke zbornice in nasvetujem, da se stvar izroči deželnemu odboru v daljše pre-tresavanje in poročanje v bodočem zasedanji.
Berichterstatter Krcelkenz Freiherr von Schwegel:
Ich habe bezüglich des Beschlusses des Finanzausschusses mich nur dahin auszusprechen, dass ich con= statire — und das Protokoll dieser Sitzung wird es jeden Moment erhärten müssen, wenn es entsprechend geführt wurde, dass der Finanzausschuss beschlossen hat, die Anträge des Landesausschusses, so wie sie vorliegen, anzunehmen. In dem Antrage, wie er vorliegt, werden dieselben genau reprodncirt, der Antrag ist somit vollständig richtig, und ich war nicht in der Lage, weil ein anderer Antrag eben nicht vorlag, etwas anderes zu befürworten. Angesichts der Reassumirnng steht die Frage natürlich anders, indem von Seite des Herrn Abgeordneten für Krainburg der Antrag gestellt worden ist, die Petition der Sanitätsgemeinde Jdria an den Landesausschuss zur weiteren Berichterstattung zurückzuleiten. Bezüglich der übrigen Punkte ist nichts zu bemerken, weil die Abstimmung hierüber bereits durchgeführt ist. Ich bin natürlich nicht in der Lage, im Namen des Finanzausschusses hierüber irgend eine Meinung anszu-sprechen, aber für meine Person sei es mir gestattet, die Bemerkung beizufügen, dass ich, wie ich bereits hervorgehoben habe, als von Seite des Herrn Landespräsidenten dem Gegenstände eine besondere Beachtung zntheil wurde, keinen Anstand darin erblicke, dass dem Antrage des Herrn Abgeordneten Dr. Tavčar ensprechen werde. Ich bemerke dieses nicht im Namen des Finanzausschusses, sondern nur für meine Person, wobei ich aber nochmals ausdrücklich constatire, dass die Anträge, wie sie gestellt wurden, stricte und genau dieselben sind, wie sie im Finanzausschüsse gefasst wurden.
Deželni glavar:
K besedi se je oglasil gospod poslanec Stegnar.
206
IX. seja tine 1. februvarija 1895. — IX. KltzMlg MN 1. FetirUNl 1895.
Poslanec Stegnar:
V finančnem odseku sem dotični zapisnik pisal jaz sam, na kar se spominja tudi častiti gospod poročevalec. Bilo je koncem seje finančnega odseka, ko so se dali na glasovanje predlogi, glaseči se, kakor jih je danes prečital prevzvišeni gospod baron Schwegel. Jaz sem ugovarjal tem predlogom; prizor je bil nekoliko viharen (Poslanec Murnik: — Abgeordneter Murnik: „Viharen pa ja ne!“ — Poslanec dr. Tavčar: - Abgeordneter Dr. Tavčar: „teatraličen!“ Smeh. — Gelächter.) in potem so se gospodje pomenili tako, da naj se glasuje, ali naj se stvar vrne deželnemu odboru. Ta predlog se je dal na glasovanje in se je tudi sprejel; čisto pravilno je torej, kar nasvetuje gospod poslanec dr. Tavčar, da naj se razprava reasumira in stvar vrne deželnemu odboru. Temu pritrjuje tudi častiti gospod poslanec kanonik Klun. Večina glasov je bilo oddanih za to, da se vsa zadeva glede ustanovitve bolnice v Idriji vrne deželnemu odboru, kateri naj jo vnovič preiskuje in potem posreduje pri deželni vladi, da bi tudi ona izrekla svoje mnenje glede državnega prinosa. To stoji tudi v sojinem zapisniku, katerega hranuje gospod predsednik finančnega odseka.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Klun ima besedo.
Poslanec Klun:
Gospod poslanec Stegnar je že razložil, kako se je razprava vršila v finančnem odseku. Tam sem jaz vsled ugovora gospoda poslanca Stegnarja predlagal, da naj se reč vrne deželnemu odboru, kateremu naj se še posebno priporoča, naj z vlado spregovori resno besedo zastran oskrbovanja revnih ljudi in bolnikov v Idriji. Potem je bilo glasovanje, finančni odsek se je razšel in jaz sem trdno mislil in sem še sinoči rekel svojim tovarišem, da se je sprejel moj spremeninjevalni predlog. Kakor navadno, reklo se je: „Če ni ugovora, je predlog sprejet“; zato sem se čudil, da je gospod poročevalec finančnega odseka danes zopet zagovarjal predlog, katerega je stavil deželni odbor in ki v finančnem odseku ni bil sprejet. Priporočam torej, ako se stvar v finančnem odseku ni dognala, da se sprejme nasvet gospoda poslanca dr. Tavčarja, ter se izroči dotična prošnja še enkrat finančnemu odseku v obravnavo.
Deželni glavar:
Gospod poslanec dr. Tavčar ima besedo.
Poslanec dr. Tavčar:
Predlagam konec debate.
Deželni glavar:
Prosim gospode, kateri se strinjajo s predlogom gospoda poslanca dr. Tavčarja za konec debate, naj izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Besedo ima še gospod poslanec cesarski svetnik Murnik, ki se je že prej k besedi oglasil.
Poslanec ces. svetnik Murnik:
Visoki zbor! V finančnem odseku se je ta stvar natančno razpravljala in jaz konštatujem, tudi brez vsake razburjenosti. Debata ni bila razburjena, k večjemu morebiti nekoliko bolj živahna, častiti gospodje članovi finančnega odseka niso bili posebno vneti za podporo za to bolnico, ki je proračunjena na mnogo tisočakov in za katero se zahteva 1.500 gld. letne deželne subvencije. Z eno besedo, finančni odsek je povzel iz te peticije, da se tukaj ne gre za kako navadno bolnico za silo, kakor jih imamo več v deželi, temveč za pravo javno bolnico, za katero bi imela dežela troške tudi, ako bi iz drugih dežel bolniki tja prišli. Ta misel je prešinila vse gospode člane finančnega odseka. (Poslanec dr. Tavčar: — Ab-georgneter Dr. Tavčar: „Bog ve!“) Jaz sem popolnoma o tem prepričan, vsaj tak vtis sem dobil in zato so se sprejeli vsi ti nasveti, kakor jih je deželni odbor predlagal. Zal, da nimam zapisnika pri sebi, — nisem mislil, da ga bom potreboval; — gotovo pa bo natančno sestavljeni zapisnik dokazal, da se ni sprejel noben drug predlog, kakor ga je stavil častiti gospod poročevalec finančnega odseka, da se je namreč odklonila prošnja zdravstvenega okrožja Idrijskega. Govorilo pa se je v finančnem odseku, da bo morda treba natančnih preiskav, ker se stvar tiče nekega posestva, od katerega bi se dali marsikateri deli proč prodati, o čemur pa peticija molči, kakor da bi to nič ne bilo, in posebno se je povdarjalo, da imajo v Idriji že eno bolnico, katero vzdržuje poljedelsko mini-sterstvo, oziroma rudokop, in pa, da je prvi in glavni nalog države, da ona skrbi za zdravstvene ! razmere v Idriji. Da bi se bil pa predlog, katerega je tukaj stavil častiti gospod poročevalec, v finančnem odseku odklonil, o tem mi ni nič znano. Omenjam le, da se je v finančnem odseku še reklo, zakaj naj pa deželnemu odboru stvar še enkrat vračamo, vsaj ta vender ne more do drugega sklepa priti (Poslanec dr. Schaffer: — Abgeordneter Dr. Schaffer: „Ganz richtig!"), tega pa nikdo ni poudarjal, da naj se deželni odbor obrne do vlade, naj ona vmes poseže in podpira celo stvar, kajti dosedaj je ni nič podpirala, nego s tem, da je prošnjo poslala deželnemu odboru. Vlada se je izrekla, da ni vneta kaj dati v ta namen, ker misli, da je to stvar dežele.
Da bode popolnoma jasno, katerega mnenja je finančni odsek, in ker se na vsak način kaže, da so bila v finančnem odseku mnenja različna in da bi bilo prišlo morda do majoritetnega in minoritetnega sklepa, mislim, da bi bilo najboljše, ako se stvar vrne odseku. Predlagam torej, da se prošnja zdravstvenega okrožja Idrijskega vrne finančnemu odseku, da se še enkrat o njej posvetuje in v eni prihodnjih sej poroča.
Poslanec dr. Tavčar:
Jaz umaknem svoj predlog.
IX. seja dne 1. februvarija 1895. — IX. KjhlMg am 1. Februar 1895. Deželni glavar:
Gospod poslanec dr. Tavčar umaknil je svoj predlog.
Gospod poročevalec ima končno besedo.
Berichterstatter Excellenz Isreiherr v. Schiveget:
Ich muss die Geduld des hohen Hauses doch noch einen kurzen Augenblick in Anspruch nehmen, um vor Allem zu coustatiren, dass angesichts der Erklärungen des Herrn Obmannes des Finanzausschusses hoffentlich jeder Zweifel darüber geschwunden sein wird, dass die Beschlüsse des Finanzausschusses genau so gefasst wurden, wie ich sie hier in Antrag zu bringen die Ehre hatte. Ein Irrthum in dieser Beziehung ist bei dem Herrn Abgeordneten Klun erklärlich; wie derselbe aber bei dem Protokollführer der Sitzung des Finanzausschusses erklärlich sein soll, ist mir selbst dann nicht verständlich, wenn er auch andeuten will, dass er vielleicht infolge der stürmischen Aufregung, welche ihn in der betreffenden Sitzung beherrschte, die thatsächlichen Ver- : hältnisse ein wenig übersehen habe. Ich mochte seinem Gedächtnisse nach der Richtung zu Hilfe kommen und ihn daran erinnern, dass er in schneidend ironischer Weise dem Finanzausschüsse den Dank votirt hat dafür, dass die Anträge des Landesausschusses angenommen wurden. Durch diesen ironisch gemeinten Antrag hat er selbst constatirt, dass der Finanzausschuss beschlossen hatte, diese ablehnenden Anträge dem hohen Hause zu stellen, weshalb es mir unerklärlich ist, wie er heute darüber noch von irgend welchem Zweifel befangen sein kann. Wenn ich aber über die Details, von welchen der Herr Obmann des Finanzausschusses Einiges angedeutet hat, geschwiegen habe, so habe ich das nur im Interesse der Sache gethan, für welche der Herr Abgeordnete Stegnar mit großer Wärme gesprochen hat. Ich habe davon geschwiegen, dass Ansprüche erhoben werden in einem Umfange, der außerordentlich groß ist. Wenn man 15.000 fl. an Capital und einen jährlichen Beitrag von 1.500 fl. beansprucht, der Beweis aber nicht erbracht wird, dass die bisher in dieser Richtung getroffenen Maßregeln nicht unzweckmäßig waren, so müsste der Herr Abgeordnete dem Referenten des Finanzausschusses Dank schulden, und das Wohlwollen desselben dankbar quittiren, wenn er darüber schweigt, keineswegs aber dürfte er ihm den Vorwurf machen, dass er die Beschlüsse des Finanzausschusses nicht richtig vorgebracht habe. Diesen Vorwurf hat der Referent nicht verdient, er hätte vielleicht eher den Dank verdient dafür, dass er nicht Dinge ans Tageslicht gebracht hat, die für die Angelegenheit nicht von Nutzen gewesen wären. In diesem Sinne schließe ich mich den Bemerkungen des Herrn Obmannes des Finanzausschusses an, welcher beantragt, dass diese Angelegenheit an den Finanzausschuss zur neuerlichen Berichterstattung, die aber dann vielleicht auch zu einer etwas gründlicheren Darlegung führen möge (Veselost. — Heiterkeit.), zurückgeleitet werden soll.
Deželni glavar:
Prestopimo sedaj na glasovanje o točki 4. predloga finančnega odseka.
V prvi vrsti glasovali bomo pa o predlogu gospoda poslanca Murnika, kateri predlaga, da se prošnja zdravstvenega okrožja Idrijskega vrne finančnemu odseku, da se še enkrat o njej posvetuje in v eni prihodnjih sej poroča o njej.
Prosim torej gospode, kateri temu predlogu pritrdijo, naj izvolijo ust.ati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet in odpade glasovanje o 4. predlogu finančnega odseka.
Preidemo torej k daljni točki dnevnega reda to je:
c) o zgradbi nove deželne bolnice in hiralnice (k prilogi 47.);
c) über den Bau des neuen Landesspitales und Siechenhaufes (zur Beilage 47).
Berichterstatter Erretten; Areiherr v. Schwegel:
Hohes Haus! Ich trete mit einem gewissen Bangen an die Berichterstattung über die Vorlage des Landesausschusses betreffend den Bau des neuen Landesspitales und Siechenhaufes; es ist dies jene Vorlage, über welche nicht erst einmal, sondern bereits wiederholt und auch in der V. Sitzung des hohen Landtages gesprochen wurde, bei welcher Gelegenheit bereits darauf hingewiesen wurde, dass wir neue Creditforderungen für den Ausbau des Krankenhauses zu gewärtigen haben werden. Der hohe Landtag wird von den Summen, die hier beansprucht werden, nicht überrascht sein, indem dieselben in einem Umfange von 50.000 fl. bei einer früheren Gelegenheit von Seite des Vertreters des Landesausschusses hier bereits angedeutet worden sind; ich habe für meine Person diese Ansprüche immer sogar für weiter gehend, ja bis zum Betrage von 100.000 fl. reichend, bezeichnet und ich kann auch heute meine Besorgnisse, dass wir dazu gezwungen sein werden, nicht unterdrücken, beziehungsweise meinen Ausspruch nicht zurücknehmen.
Ich gehe nun an die Berichterstattung über diesen Gegenstand und erkläre in vorhinein, dass es, wie die Dinge heute stehen, dem Finanzausschüsse unmöglich war und ist, an den Anträgen des Laudesausschusses wesentliche Aenderungen zu machen, und dass er daher gezwungen ist, die Anträge des Laudcsausschnsses mit einigen unwesentlichen Restrictionen in Vorlage zu bringen. Es handelt sich, wie bereits gesagt, um neue Creditforderungen, beziehungsweise in erster Reihe um die nachträgliche Genehmigung jener Verfügungen, welche der Landesausschuss bezüglich der Wasserbeschaffnng, wie er in seinem Antrage sich ausspricht, und speciell bezüglich der Einführung der elektrischen Beleuchtung in dem neuen Spital zu treffen sich veranlasst gesehen hat. Meine Herren! Wir haben seinerzeit bei dem Voranschläge von 573.000 fl. die Gasbeleuchtung für das Spital ins Auge gefasst und diese Beleuchtung in Anschlag gebracht und demgemäß für die Installation der Gasbeleuchtung die nothwendigen Mittel bewilligt. Im Laufe der Zeit ist der Landesausschuss geleitet von ökonomischen Motiven dem Gedanken näher getreten, statt der Gasbeleuchtung in den Krankenanstalten die elektrische Beleuchtung einzuführen. Für die Installation
IX. seja due 1. februvarija 1895. — IX Sitzung mn 1. Februar 1895.
208
der Gasbeleuchtung würde man, wie aus der Vorlage zu entnehmen ist, einen Betrag von 8800 fl. benöthigen, während die elektrische Beleuchtung, wie ebenfalls aus der Vorlage ersichtlich ist, mit einem Kostenbeträge von 6300 fl. installirt werden kann. Es ist also eine nicht unbedeutende Ersparung bei der Installation der elektrischen Beleuchtung möglich. Außerdem sind die Erhal-tungs, beziehungsweise Beleuchtungskosten pro Jahr in Berechnung gezogen worden; nach den Voranschlägen, welche dem Landesausschusse diesbezüglich vorlagen, würden die Beleuchtungskosten bei Gas jährlich 3855 fl. betragen, während dem Landesansschusse von Seite eines Industriellen der Antrag gemacht wurde, den nothwendigen Strom für die elektrische Beleuchtung bei dem gleichen Lichteffecte um den jährlichen Betrag von 3000 fl. zu liefern, woraus ebenfalls an und für sich ein Ersparnis sich ergeben würde. Angesichts dieser zwei Thatsachen, dass sowohl die Installation der elektrischen Beleuchtung, als auch die Beleuchtungskosten sich billiger stellen würden, hat der Landesansschuss sich unter eigener Verantwortung für die Installation der elektrischen Beleuchtung entschieden und sind demnach in dem Krankenhause auch alle Leitungen für die elektrische Beleuchtung durchgeführt. Für diese Verfügung spricht der Landesausschuss in erster Reihe heute die Indemnität an, beziehungsweise ersucht derselbe um die nachträgliche Genehmigung dieser Verfügung. Ich wiederhole, daj's durch diese Verfügung dem Lande kein materieller Schade erwachsen ist, sondern daraus nur wesentliche Vortheile materieller Art abgeleitet werden können. Nun hat der Landesausschuss, wie Sie aus dem vorliegenden Berichte entnehmen werden, heute Gelegenheit, bezüglich der Erzeugung des elektrischen Stromes mit eigenen Mitteln ein derartig günstiges Arrangement zu treffen, dass auch in dieser Beziehung wesentliche Vortheile für das Land sich ergeben können. Ich werde den ersten Theil des vorliegenden Berichtes, welcher über den Stand der Arbeiten spricht, nicht weiter in Erwägung ziehen und denselben nicht weiter besprechen, weil ich in einer der letzten Sitzungen Gelegenheit hatte hierüber ausführlich zu sprechen, sondern ich will nur darauf Hinweisen, dass die maschinelle Anlage, welche wegen der Beheizung bewilligt worden ist und bereits durchgeführt ist, dass diese Anlage bei den gegebenen Kräften, über die man verfügt, dem Landesausschusse die Möglichkeit an die Hand gibt, mit den gleichen Maschinen auch den elektrischen Strom zu erzeugen und dass es sich nur noch um die Installation der für die Stromerzeugung nöthigen Maschinen handelt, wofür ein Betrag von 16.000 fl. verlangt wird. Der Landesausschuss ist dieser Frage nicht nur deshalb näher getreten, weil die maschinellen Einrichtungen schon bestanden, sondern er hat auch wesentlich die Beleuchtung des Zwangsarbeitshauses mit elektrischem Lichte in diese Combination einbezogen, weil der Kostenpreis der in Anschlag zu bringenden Hekto-Watt-Stunde desto geringer sich stellt, je größer die Anzahl der benöthigten Flammen ist. Aus diesen Gründen hat der Landesausschuss sich dafür entschieden, dem hohen Landtage zu beantragen, auch die maschinellen Anlagen, die bereits bestehen, zur Erzeugung des elektrischen Stromes in eigener Regie zu verwenden und in gleicher Weise, wie das Krankenhaus auch die Zwangsarbeitsanstalt mit elektrischem Lichte zu versehen. Aus diesem Arrange-
ment entspringt ein wesentlicher materieller Vortheil deshalb, weil das elektrische Licht per Hekto-Watt-Stunde unter der Bedingung, dass eine größere Benützung derselben möglich ist, wesentlich billiger zu stehen kommt und diese Verbilligung allein begründet schon vollständig die Bewilligung des in Antrag gebrachten Betrages per 16.000 fl. Jener Industrielle, von dem ich früher gesprochen habe und der dem Landesausschusse zuerst den Antrag gestellt hat, tun 3000 fl. jährlich den elektrischen Strom zu liefern, berechnet ein elektrisches Glühlicht mit dem Effecte von 16 Normalkerzen auf 3 Kreuzer per Hekto-Watt-Stunde. Die Stadt Laibach, welche auch die elektrische Beleuchtung einführen will, hat in dieser Beziehung sogar den höheren Preis von 31/2 kr. per Hekto-Watt-Stunde in Betracht gezogen und durch das Arrangement bezüglich der Zwangsarbeitsanstalt, auf welches ich früher hingewiesen habe, würde sich der Preis per Hekto-Watt-Stunde auf V76 Kreuzer stellen. Das ist eine so wesentliche Ermäßigung des Preises, dass dadurch der Betrag von 16.000 fl., der für die maschinelle Anlage der elektrischen Beleuchtung in Anschlag gebracht wird, in entsprechender Weise ausgeglichen erscheint, ja noch zum Vortheil dieser Einrichtung ein Resultat sich ergeben dürfte. Im Finanzausschüsse ist diese Frage nach allen Richtungen in Erwägung gezogen worden und auch nach derjenigen, ob die nothwendige Garantie dafür geboten ist, dass bei Einführung der elektrischen Beleuchtung nicht in einem gegebenen Momente durch unvorhergesehene Störungen Schwierigkeiten entstehen könnten, denen durch andere Vorkehrungen, die auch Geld kosten würden, begegnet werden müsste. Es ist nun von Seite der Bauleitung in dieser Beziehung darauf hingewiesen worden, dass bereits alle Vorkehrungen getroffen sind, welche Störungen auf der ganzen Strecke so gut als möglich ausschließen und dass für partielle Störungen durch besondere Vorkehrungen derart Vorsorge getroffen ist, dass jeden Augenblick eine momentane Störung durch Anschluss der Stromleitung an eine andere beseitigt werden kann. Es ist auch darauf hingewiesen worden, dass für die Hauptquelle für die elektrische Beleuchtung, wenn dieser Industrielle seine maschinellen Einrichtungen nicht ausführt, das Land allein hiefür aufzukommen haben wird, dass aber von dem Momente an, als die Stadt Laibach eine derartige Einrichtung trifft, ja die Möglichkeit vorhanden sein wird, bei eventuellen Störungen, die ja nicht wahrscheinlich, oder nur aus äußerster Vorsicht ins Auge zu fassen sind, den Anschluss unserer Leitung an jene der Stadt Laibach zu bewerkstelligen. Es ist in dieser Beziehung auch darauf hingewiesen, dass die Maschinen und zwar sowohl die zur Dampfheizung als zur Erzeugung des elektrischen Stromes dienenden in doppelten Exemplaren vorhanden sind, welche Thatsache für die Eventualität einer Störung eine gewisse Garantie für die Möglichkeit einer raschen Abhilfe bietet. Es ist also dem Finanzausschüsse bezüglich dieser ersten Post von 16.000 fl. klar geworden, dass von dem Momente an, als wir die Verfügung des Landesausschusses, die elektrische Installation durchzuführen billigen, wir auch die übrigen damit im Zusammenhange stehenden Verfügungen mit voller Beruhigung billigen können und müssen. Dass wir aber heute an den Verfügungen des Landesausschusses eine Aenderung zu treffen keinen Grund haben, geht auch daraus hervor,
209
IX. seja dne 1. februvarija 1895. —
weil diese Verfügungen ein Ersparnis darstellen und jede andere entgegengesetzte Verfügung das Herausnehmen der elektrischen Installation und der Ersatz derselben durch die Gasbeleuchtung in hohem Grade eine Mehrbelastung des Landes iuvolviren würde. Weil nun die elektrische Beleuchtung aus wirtschaftlichen Gründen sich empfiehlt, die Verbindung derselben mit dem Zwangsarbeitshause gleichfalls eine ökonomische Maßregel darstellt und die für diese Zwecke beanspruchten Geldmittel durch die vorliegenden Anträge der Firmen vollkommen begründet erscheinen, hat der Finanzausschuss keinen Anstand genommen, die Post von 16.000 fl. zu billigen und die nachträgliche Genehmigung derselben in Antrag zu bringen.
In zweiter Reihe kommt in Betracht die Credit-bewilligung für den Bau eines Beamtenwohnhauses und eines Wohnhauses für die Diener, Maschinisten und Heizer. Es wird beantragt in der Enceinte des allgemeinen Krankenhauses für die Beamten Wohnungen mit einem Kostenaufwaude von 12.000 fl. zu errichten. Die Gründe, welche für die Errichtung dieser Häuser sprechen, sind zweierlei; sie liegen theils darin, dass hierin keine wesentliche Mehrbelastung des Landes zu erblicken ist, weil die Quartiergelder der betreffenden Beamten, wenn denselben Naturalwohuuugen zur Verfügung gestellt werden, zum Theil wenigstens ausfallen. Hierbei möchte ich gleich zur Correctur des vorliegenden Berichtes darauf hinweisen, dass diese Quartiergelder für die Beamten, die hier in Frage kommen, vor der Durchführung der Organistrung den Betrag von 550 fl., nach Durchführung der Organisirung aber nur den Betrag von 450 fl. repräsentiren. Dieser Betrag von 450 fl. repräsentirt aber auch nahezu vollständig die 4°/o Interessen jenes Baucapitales, welches für die Herstellung dieses Hauses benöthigt werden wird. Wenn also die finanzielle Frage wenigstens gar keine ungünstige Form hat, so ist aber für den Finanzausschuss maßgebend und entscheidend der Umstand gewesen, dass es absolut nothwendig erscheint, dass diejenigen Beamten, welche die unmittelbare Aufsicht über das Spital zu führen haben werden, im Hause selbst wohnen; denn die Unzukömmlichkeit, dass der Verwalter und die sonstigen Aufsichtsorgane nicht im Hause selbst untergebracht sind, fühlen wir schon jetzt auf das empfindlichste. Eine gute Verwaltung ist schwer durchzuführen, wenn diese Organe nicht im Hause selbst wohnen und diese ist besonders schwierig bei dem Umstaude, als das neue Krankenhaus denn doch etwas entlegener von Weichbilde der Stadt sich befindet, als das gegenwärtige. Der Finanzausschuss hat deshalb gemeint, dass die unmittelbare Aufsicht und Ueberwa-chung unumgänglich nothwendig und so sehr in Anschlag zu bringen ist, dass dadurch allein schon die Aufgabe, welche hier in Antrag gebracht wird, gerechtfertigt erscheinen könnte, wenn nicht auch finanzielle Gründe dafür sprechen würden. Aus diesen Motiven hat der Finanzausschuss für die Bewilligung der Post von 12.000 fl. sich ausgesprochen. Die Post von 5600 fl. aber, welche für die Herstellung eines Wohnhauses für die Diener, Maschinisten und Heizer beansprucht wird, ist in noch viel höheren Grade gerechfertigt, ja geradezu unerlässlich, denn es ist undenkbar, dass die Maschinisten, Sanitätsdiener und überhaupt Leute, welche fast continuirlich an Ort und Stelle sich befinden müssen,
IX. Sitzung am 1. Februar 1895.
außerhalb des Hauses wohnen sollten, und die Nothwendigkeit der Unterbringung derselben in der unmittelbaren Nähe des Krankenhauses zwingt uns für den Ausbau dieses Hauses Vorsorge zu treffen, weil in dem einen oder dem anderen der aufgestellten Pavillons diese Unterbringung einerseits unmöglich ist, andererseits aber auch aus leicht erklärlichen Gründen unmöglich zugestanden werden könnte. Es ist unbedingt nicht thunlich, dass Privatfamilien — und die Diener können eben in dem Hanse mit ihren Familien wohnen, wogegen niemand etwas einzuwenden haben wird, — sei es an der medicinischen, sei es an der chirurgischen Abtheilung untergebracht werden, selbst wenn hiefür der nöthige Raum vorhanden wäre, was aber nicht der Fall ist. Der Finanzausschuss hat deshalb für den Bau eines Wohnhauses für die Maschinisten, Diener und Heizer den Betrag von 5600 fl. in Vorschlag zu bringen sich erlaubt.
Eine weitere Post von 4800 fl. wird beansprucht für die Einrichtung der Zimmer I. und II. Classe, für die Primarien, Secundarien, Operationssäle, Kanzleien er; über diese Post brauche ich mich nicht weiter auszusprechen. Ich habe die Ubicationen, welche damit eingerichtet werden sollen, genannt und das genügt vollständig, um einem Jeden die Ueberzeugung beizubringen, dass mit dem Betrage von 4800 fl. sogar außerordentlich schwer das Auskommen für diese Einrichtungen gefunden werden kann, wenn dieselben zweckentsprechend durchgeführt sein sollen. Ich weise nur darauf hin, dass die Einrichtung der Operationssäle, wenn sie den wissenschaftlichen Anforderungen entsprechen soll, viel bedeutendere Mittel in Anspruch nehmen dürfte, als hier für alle diese Ubicationen, für die Kanzleien, Wohnungen der Aerzte it. s. w. beansprucht werden. Ueber den Betrag von 4800 fl. kann ich also von meinem Standpunkte nichts anderes sagen, als dass ich kaum glaube, dass man damit das Auslangen finden wird und dass diese Post unter allen Umständen erforderlich erscheint.
Die weitere Post von 2200 fl. ist für die Einrichtung der Hausapotheke bestimmt. Die Frage der Einrichtung der Hausapotheke ist eine bis zu einem gewissen Grade noch offene. Es sind hiebei Rücksichten ins Auge zu fassen, die man den bestehenden Apotheken schuldet und es wird vielleicht möglich sein, ein Aran-gemcut zu treffen, durch welches man den Apotheken von Laibach auf eine entsprechende Weise ebenso gerecht werden kaun, wie den Ansprüchen, die das Spital auf eine prompte und verlässliche Bedienung seitens der Apotheken stellen muss. Aber der Betrag von 2200 fl., der hier in Vorschlag gebracht wird, ist nicht derjenige, der die Ausgestaltung der Apotheke bereits in sich schließt, sondern nur die Einrichtung im allgemeinen; diese ist aber unter allen Umständen nothwendig, wie immer der zukünftige Betrieb dieser Apotheke gedacht oder beschlossen werden mag. Ohne demnach einer Entscheidung in dieser Richtung zu präjudiciren und unter dem Vorbehalte aller Ersparungen, die dadurch erzielt werden können, dass wir für den Betrieb der Apotheke nicht selbst aufzukommen haben werden, kann der Betrag von 2200 fl. nur als der für die Einrichtung der Apotheke unerlässlich erforderliche Aufwand aufgefasst werden, mag dann die Apotheke von wem immer geleitet oder betrieben werden, eine Einrichtung, die zu den baulichen Einrichtungen des Spitales gehört.
210	IX. seja dne 1. februvarija 1895. -
Das Erfordernis für die Einrichtung der Kapelle, den Altar, die Glocken usw. erscheint in dem vorliegenden Berichte in dem Ausmaße von 5720 fl. beantragt; in diesem Berichte werden unter anderem Glocken um den Betrag von 1400 fl. verlangt. Für die Herstellung eines Altars ans Stein im romanischen Style werden 2400 fl. beantragt, ferner für drei Statuen hiezu 900 fl., wobei zu bemerken kommt, dass die Oberin des Ordens für diesen Zweck aus Eigenem 500 fl. beizusteuern sich bereit erklärte; außerdeni sind einige geringere Auslagen und zwar für eine Coinmunionbank aus Nabresinastein im romanischen Style ein Betrag von 450 fl. und für Kirchenbänke, Sakristeieinrichtnng usw. ein Betrag von 400 fl. in dieser Rubrik enthalten. Was die Einrichtung der Kapelle betrifft, so erlaube ich mir den Herren in Erinnerung zu bringen, dass seinerzeit die Hoffnung vorhanden war, es werde, wie der Landesausschuss dies in Aussicht gestellt hat, möglich sein, die Kapelle in dem neuen Krankenhause mit den Einrichtungsstücken der gegenwärtigen Kapelle auszustatten und dass uns unter diesem Titel keine besonderen Auslagen erwachsen werden. Nun sind aber im Finauz-ansschusse über diesen Punkt so bestimmte Aufklärungen ertheilt worden, dass wir der Thatsache gegenüberstehen, dass über die Kapelle im alten Krankenhause und deren Einrichtungsstücke dem Lande kein Verfügungsrecht zusteht und wir deshalb gezwungen sind, die in der neuen Krankenanstalt erbaute Kapelle selbst einzurichten. Nun ist im Finanzausschüsse von compe-tenter Seite in dieser Beziehung eine Darlegung gegeben worden, aus welcher wir entnommen haben, dass dieses Bedürfnis, wie es hier von Seite des Landesausschusses dargelegt wird, nicht begründet ist. Dieser Gegenstand ist von Seite des Herrn Abgeordneten Klun in ganz ausführlicher Weise dargelegt worden und der Finanzausschuss hat in dieser Frage in Allem und jeden den Anträgen, die von dieser competenten Seite gestellt wurden, sich angeschlossen. Nur über den Punkt möchte ich mir noch eine einzige Bemerkung erlauben, dass nämlich bezüglich der Glocken im Finanzausschüsse darauf hingewiesen worden ist, dass es sehr zu bedauern wäre, wenn hier in der Kapelle eine Ausstattung mit Glocken vorgenommen würde, welche Allem anderen eher als dem Zwecke, wozu sie bestimmt ist, entsprechen würde. Um Produktionen mit dem Glockengeläute kann es sich dort nicht handeln, wo Ruhe das Wichtigste ist, und es wäre besonders traurig, wenn Begräbnisse mit einem ungeheuern Geläute dort stattsinden, wo die Kranken den Gedanken an den Tod nicht mit jener Ruhe ertragen, wie es jedermann zu wünschen wäre und die Erinnerung an die Bedeutung des Geläutes manche sanitäre Nachtheile für sie zur Folge hätte. Man war also der Meinung, dass bezüglich der Glocken nur das Allernoth-wendigste zu bewilligen sei und hat sich der Finanzausschuss gestützt auf die Motive, die ich darzulegen mir erlaubt habe, dahin geeinigt, dass unter diesem Titel die Pauschalsumme von 3200 fl., statt des vom Landesausschusse beantragten Betrages von 5720 fl., eingestellt werde.
Was die vorletzte Post des Credites, nämlich die Einfriedung betrifft, die als Mehrerfordernis mit 6200 fl. gegenüber jenen Positionen verlangt wird, welche in dem ursprünglichen Projecte schon bewilligt wurden, so hat
IX. Sitzung am 1. Februar 1895.
der Finanzausschuss die Überzeugung gewonnen, dass die Einfriedung, wie sie vorgeschlagen wird, das Mindeste ist, was verlangt werden muss. Dass die ursprünglich gedachte, außerordentlich einfache Einfriedung die Anstalt mit dem großen Garten in eine geradezu unmögliche Lage bringen würde, darüber brauche ich inich nicht weiter auszusprechen, und wenn Sie irgendeine Krankenanstalt ansehen, so werden Sie finden, dass der Abschluss nach außen ein wesentliches Erfordernis für die Befriedigung jener Ansprüche ist, welchen solche Anstalten ans die Gärten und die Umgebung stellen, weshalb der Finanzausschuss in Würdigung dieses Erfordernisses zu diesem Zwecke einen Betrag von 6200 fl. einzustellen sich veranlasst gesehen hat.
Schliesslich wird für die Installation der Telephonleitung ein Betrag von 1700 fl. beantragt. Dass eine Telephonleitung bei diesem Pavillon-Complexe ein unumgängliches Erfordernis ist, brauche ich nicht weiter auseinanderzusetzen. Wäre man nicht in der Lage, durch dieses technische Hilfsmittel, welches die moderne Zeit uns zur Verfügung stellt, den Verkehr zwischen den Pavillons, mit der Küche, den maschinellen Anlagen usw. auf diese Weise herzustellen, so müssten Ausgaben für das Dienstpersonale jeder Art in einem viel höheren Ausmaße in Aussicht genommen werden, als dies hier der Fall ist. Die Einführung des Telephons ist eine selbstverständliche Form, welche sich ans der Anlage der Krankenanstalt als einem Pavillon-System ergibt, und die wir heute einfach, den Bedürfnissen entsprechend, einzurichten haben. Alle diese Positionen repräsentiren zusammen den Betrag von 51.700 fl., bezüglich dessen der Landesausschuss heute Ihre Zustimmung als neue Creditbewilligung beansprucht.
Außerdem macht der Laudesausschuss darauf aufmerksam, dass es nothwendig werden wird, den Maschinisten und die Heizer so bald als möglich in Dienst zu nehmen, weil es nothwendig ist, die Anlagen für die Beheizung und Beleuchtung früher sorgfältig und durch längere Zeit zu erproben, bevor die Übersiedlung durchgeführt wird. Die Übersiedlung wird vor dem Frühjahre des nächsten Jahres kaum erfolgen. Hier lesen Sie zwar, dass die Übersiedlung eventuell noch heuer stattfinden könnte, aber andere Thatsachen erbringen den Beweis, dass die Eröffnung des neuen Krankenhauses, vor dem nächsten Frühjahre nicht leicht möglich ist. Weil ich diese Auffassung vertrete, so habe ich auch beim Voranschläge pro 1895 auf die höheren Kosten, welche der Betrieb in dem neuen Krankenhause erfordern wird, keine Rücksicht genommen und zwar aus diesem Grunde, nicht aber deshalb, als ob ich der Meinung wäre, dass wir mit denselben Kosten, wie bis jetzt, das Auslangen finden werden. Diese Ausgaben für den Maschinisten und die Heizer sind aber noch für das Jahr 1895 erforderlich. Da wegen der Systemisirung ihrer Stellen keine mieteten Vorschläge vorliegen, so würde es sich empfehlen, dieselben nur provisorisch anzustellen und demnach dem Landesausschusse die Ermächtigung zu ertheilen, die Bediensteten zu diesem Zwecke zu aequiriren und hierüber seinerzeit dem hohen Landtage die weiteren Anträge zu unterbreiten.
Das sind die verschiedenen Gegenstände, welche den Inhalt des vorliegenden Landesausschussberichtes bilden, auf welchen sich die Beschlüsse des Finanzaus-
211
IX. seja dne 1. feb ru vari j a 1895. — IX. Sitzung UM 1. Februar 1895.
schusses beziehen, und ich habe nun zum Schlüsse die Ehre, im Namen des Finanzausschusses dem hohen Hause folgenden Antrag zur Annahme zu empfehlen:
Der hohe Landtag wolle beschließen:
Die Verfügungen des Landesausschusses in Betreff der Wasserbeschaffung und der Einführung der elektrischen Beleuchtung im Landesspitale werden nachträglich genehmigend zur Kenntnis genommen und für die Bedeckung dieser Auslagen, sowie zur Vervollständigung der Bauten und für Jnventaranschaffungen folgende neue Credite bewilliget:
a)	für die Errichtung einer eigenen maschinellen Elektricitätsanlage ....................... 16.000 fl.
b)	für den Bau eines Beamtenhauses .	12.000 „
c)	für den Ban eines Wohnhauses für
Maschinisten, Diener und Heizer . .	5.600	„
d)	für die Einrichtung der Krankenzimmer
I. und II. Classe, sowie für die Zimmer der Primär- und Secundarärzte, für Kanzleien, Operationssäle etc. .	.	.	4.800	„
e)	für die Einrichtung der Hausapotheke	2.200	„
f)	für die Einrichtung der Kapelle, Altar,
Glocken etc............................. 3.200	„
g)	für die Einfriedung des ganzen Besitzes
als Mehrerfordernis..................... 6.200	„
h)	für die Installation der Telephonleitung	1.700	„
im Ganzen .	51.700	fl.
Über die Verwendung dieser Credite ist seinerzeit besonders Bericht zu erstatten.
Der Laudesausschuss wird zugleich ermächtiget, einen Maschinisten und zwei Heizer, sobald dies nothwendig erscheinen wird, provisorisch in Dienst zu nehmen und wegen Systemisirung dieser Anstellungen seinerzeit Anträge zu stellen.
Ich bitte nun das hohe Haus zu entschuldigen, dass ich alle die Details, die gewissermaßen den Gegenstand der Specialberathung bilden sollten, schon jetzt eingehend dargelegt und in diesem Sinne der Specialdebatte vorgegriffen habe, was ich aber thun musste, wenn man ein klares Bild dessen sich schaffen will, was beansprucht und wozu es beansprucht wird. Ich bitte nun vor allem in die Generaldebatte über diesen Gegenstand einzugehen, und wenn Sie dieses beschließen, dann über das von mir dargelegte Erfordernis in der Specialdebatte, so wie Sie es wünschen, entweder punktweise oder en bloc, abzustimmen.
Deželni glavar:
Otvarjam splošno razpravo.
Želi kdo besede ?
Gospod poslanec Klun ima besedo.
Poslanec Klun:
Visoki deželni zbor! Nisem mislil, da mi bo treba še jedenkrat govoriti o novi bolnišnici, ker se nam je v zadnjem zasedanji zagotavljalo, da se bodo s tedaj dovoljenim skupnim zneskom 573.000 gld. poravnali vsi stroški za novo bolnišnico. In danes imamo nov predlog pred seboj, s katerim se v ta namen zahteva nov kredit v znesku 51.700 gld.
Rad priznavam, da je današnji predlog le posledica prejšnih sklepov in da za črko A pride črka
B; ali tudi Vi mi bote priznali, da bi nihče ne bil glasoval za zgradbo nove bolnišnice, ako bi bili le približno slutili, koliko stroškov bo nova zgradba prizadejala deželi.
Da bi bili tem laglje pripravili visoki deželni zbor k dotičnemu sklepu, se nam je stara bolnišnica opisovala kakor pravi brlog, ki je za vse bolj pripraven, kakor za bolnišnico, in ko se je našel kupec za njo, proslavljal se je kot velik dobrotnik, kot nekak usmiljeni Samarijan, ki je skazal deželi posebno usmiljenje, da jo je rešil stare razvaline. Ob enem se nam je zagotavljalo, da deželi za novo stavbo ne bode treba več dati, kakor 100.000 gld.
Ali zdaj že drugače sodijo; zdaj celo zdravniki sami priznavajo, da se je dežela z zgradbo nove bolnišnice prenaglila, da bi se bila stara s 100.000 gld. prav lahko in primerno popravila, in da je zlasti paviljonski sistem ne samo jako drag, ampak tudi nepraktičen.
To najbridkejše čuti visoki deželni zbor, ki ima skrbeti za potrebni denar, in to kaže tudi predlog, s katerim se zdaj bavimo. Zahteva se od nas, da naj k prejšnjim 573.000 gld. dovolimo še 51.700 gld.
Gospod poročevalec deželnega odbora nam je podal o tej zadevi obširno poročilo, kar ne dela zmerom, ker nekateri prav važni predlogi so bili odpravljeni s par vrsticami, in poročevalci so si morali po raznih kotih sami iskati pojasnil, če so se hoteli natančneje poučiti o nasvetovanih številkah ali predlogih.
Prav je sicer, da se dokaj drage tiskovine kolikor mogoče krčijo. Ali če se že zaradi štedljrvosti vsa pojasnila ne tiskajo, sostaviti bi jih moral gospod poročevalec deželnega odbora vsaj za dotičnega od-sekovega poročevalca, kakor delajo drugi gospodje odborniki z rečmi, ki spadajo v njihovo poročevalstvo.
O predlogih, s katerimi se danes pečamo, se v tem oziru ne moremo pritoževati, gospod poročevalec deželnega odbora jih v prilogi 47. obširno utemeljuje. Ali kakor je omenjal že gospod poročevalec, ima to utemeljevanje neko drugo bistveno napako, da namreč ni povsem resnično in zanesljivo.
V prilogi 47. se med drugim poroča, da je treba v novi bolnišnici preskrbeti tudi stanovanje za oskrbnika in kontrolorja, češ, da je neobhodno potrebno, da oba stanujeta v bolnišnici in da se je ta potreba živo občutila že v sedanji stari bolnišnici. Temu se pač ne da ugovarjati; gotovo je dobro in koristno, da sta zmerom pri rokah, dasi zaradi tega ni ravno treba zidati nove hiše, ker je v tamošnji okolici dovolj primernih in ne predragih stanovanj. Ali gospod poročevalec navaja še nek drug razlog, da bi visoki zbor tem raje pritrdil nasvetovani zgradbi posebne, za omenjena uradnika namenjene hiše, trdi vši, da upravna uradnika dobivata 550 gld. stanarine in da bi vsled tega deželi tudi v gmotnem oziru ne bilo treba dosti žrtovati, ker je nova zgradba proračunjena le na 12.000 gld. Če bi kak poslanec kaj tacega rekel, bi bilo to umevno, dasi ne popolnoma odpustljivo, ali če gospod poročevalec deželnega odbora ne ve, da omenjena uradnika ne dobivata nobene stanarine in v svojem poročilu trdi, da dobivata stanarino, presega to vse meje.
212
IX. seja dne 1. februvavija 1895. — IX. Sitzung n til 1. Februar 1895.
Oskrbnik je res dobival stanarine 300 gld. in kontrolor 200 gld., ali gospod poročevalec bi se moral med vsemi najbolje spominjati, da se je njima pri reorganizaciji deželnih uradov vzela stanarina in pripoznala aktivitetna doklada. Če vzamete v roko prilogo 14., s katero se predlaga proračun bolniškega zaklada, boste na drugi strani pod točko 3. in 7. našli aktivitetni dokladi 250 gld., oziroma 200 gld., na tretji strani pa pri drugem naslovu videli, da je stanarina za oskrbnika in kontrolorja s preteklim letom prenehala. Po sklepu deželnega zbora pri reorganizaciji sicer zgubita aktivitetno doklado, ako dobita naturalno stanovanje, ali prva znaša za 100 gld. manj, kakor stanarina. Osebna doklada pa se v dotičnem sklepu ne omenja in se jima ne bo mogla lahko odvzeti.
Razlog, s katerim gospod poročevalec utemeljuje zidanje uradniške hiše, torej ne govori za to zgradbo, ampak marveč zoper njo, ker se na ta način kar mimogrede povikšajo dohodki oskrbnika in kontrolorja. Ne rečem, da z večjim poslom v novi bolnišnici ne bota zaslužila priboljška; ali če njima slavni deželni zbor to dovoli, mora to storiti z zavestjo in prosto voljo, ne pa na tak skrit način, kakor se to z današnjim predlogom zahteva od njega.
Če hoče visoki zbor to storiti, ne da bi gospodje poslanci vedeli, da v tem tiči povikšanje plač vsaj za 100 gld., svobodno Vam; jaz za tak predlog ne morem glasovati, ob enem pa še opozarjam, da proračun jeni h 12.000 gld. ne bo zadostovalo za hišo, kakoršno predlaga stavbeni urad, ker si ne morem misliti, da bi edina ta hiša ostala brez parne kurilne naprave, katero pri hiši za služabnike izrecno omenja poročilo, zaradi soglasja se bo tudi v uradniško hišo napeljala kurilna naprava, ali prav zato smem s tem večjo gotovostjo trditi, da znesek 12.000 gld. in 5.(300 gld. za nameravani novi zgradbi ne bo zadostoval.
Ravno taka se bo godila pri drugih točkah.
Za vpeljavo električne razsvetljave se zahteva
16.000	gld., letna režija pa bi znašala 3.500 gld. z amortizacijo investirane glavnice vred; ali ker bi se ta razsvitljava prav lahko ob enem vpeljala tudi v prisilni delalnici, bi se ta režija po deželno-odborovem poročilu za bolnišnico zmanjšala na 2.302 gld.
Meni se pa dozdeva, da se ne bode zmanjšala ampak povikšala in da bomo tudi pri tej točki doživeli isto skušnjo, kakor pri vsih drugih, namreč prekoračenje proračunjenih stroškov.
Bo že komu kaj prišlo na misel, kar se je zdaj prezrlo, in facit bo, da bo treba k dovoljenemu znesku še kaj primakniti. Sicer pa opozarjam, da ni amortizirati samo 16.000 gld., ampak tudi onih
6.000	gld., ki so se porabili za inštalacijo električne razsvitljave.
In če si ogledate potrebščino četrtega naslova, ali mar res mislite, gospoda moja, da se bo za notranjo opravo v prvi točki naštetih prostorov shajalo s 4.800 gld.?
Ali je res kdo tako kratkoviden, da bo za popolno uravnavo nove lekarne zadostovalo 2.200 gld. ? Ravno tako se mi dozdeva, da se bo za ograjo,
kakoršno zdaj priporoča deželni odbor v petem naslovu, prekoračila potrebščina 9.400 gld., ker bo treba poleg ograje iz mnogih ozirov nasaditi živo mejo. Naposled pa se mi zdi, da ne bo preosta-jalo druzega, kakor prostor obdati z zidom vsaj na okončnicah in zadej ob vodi, kar bo zopet napravilo prav zdatne stroške.
Pa še nekaj mi je omenjati. Že zdaj se čujejo glasovi, da bo treba posamezne pavilijone med seboj zvezati s pokritimi hodniki, ki pa v zimskem času in prav hudem vremenu ne bi zadostovali, ker bi od strani v nje zaganjalo sneg ali dež. K prvi zahtevi se bo torej pridružila druga, da naj bodo hodniki ob straneh zapaženi. Stroški za te hodnike zdaj še niso na dnevnem redu, ali izostali menda ne bodo in zato smem trditi, da s sprejemom danes nasvetovanega kredita stroški za novo bolnišnico še ne bodo zaključeni in da bodo morali gospodje, katerim se bode zljubilo po novih volitvah o Božiču priti nazaj v to zbornico, privoliti novih troškov za novo bolnišnico. Naš stavbeni urad se trdovratno drži načela, da se pri višjih stavbah deželnemu zboru ne smejo povedati vsi stroški, ker bi se gospodje sicer ustrašili in jih ne dovolili. Prihajajo torej polagoma s posledobnimi terjatvami in namesto jeden-krat puščati deželi, ji puščajo večkrat, ter ji s tem malim puščanjem vzamejo več krvi, kakor z jedno-kratnim večjim. Ali, kakor se je gospod poročevalec izražal v finančnem odseku, bolje je psu naenkrat rep odsekati, kakor ga krčiti desetkrat. Zato je res skrajni čas, stavbenemu uradu resno pokazati, da se visoki deželni zbor ne da več za nos voditi, in iz tega uzroka jaz ne morem glasovati za pričujoče predloge.
Deželni glavar:
Gospod poslanec dr. Vošnjak se je oglasil k besedi.
Poslanec dr. Vošnjak:
Visoki zbor! Kakor predlanskim tako je tudi danes gospod poslanec Klun izrekel svojo nevoljo, da je zgradba nove bolnice toliko več troškov prizadela, kakor seje spočetka mislilo. Po prvotnem načrtu gospoda Waidmanna znašali bi bili troski
320.000	gld. Sedaj pa nastane vprašanje, kako je prišlo do tega, da se je ta proračun tako prekoračil. Ako bi se bila zidala bolnica po načrtu Waidmannovem, bi bila bolnica priprosta in nepopolna, in kakor pri blaznici na Studenci bi imela dežela v teku let veliko dozidavati in vse prezidati. Waidmann je imel v svojem projektu hišo s pečmi in dimniki, ne centralno kurjavo in tudi stavbišče ni bilo v tej svoti 320.000 gld. obseženo. Sedaj pa vzemite, da se je za stavbišče dalo
28.000	gld., da seje potem lani dovolilo 130.000 gld. za centralno kurjavo, za stroje, dimnike in vodovod. Dalje ni bilo v Waidmannovem načrtu hiralnice, za katero je bilo lani dovoljenih 50.000 gld. Potem se je lani sklenilo, da se ima napraviti drugo nadstropje na kirurgičnem oddelku, kar bo stalo 11.000 gld., in na medicinskem oddelku, kar se je preračunalo na 12.000 gld. In če se še doda
IX. seja dne 1. feb ruvanj a 1895. — IX. Sihung stilt 1. Februar 1895.
213
oftalraologični oddelek, ki ni bil v prvem načrtu, znaša vse to tistih 573.000 gld., ki je bilo lani dovoljenih od visoke zbornice. Letos pa pridejo na vrsto še razne druge naprave, katere je naštel častiti gospod poročevalec in ki znašajo 52.000 gld. Ne vem, kakih naprav bi bilo potem še treba, ampak jaz mislim, da bodo s tem vsa dela končana, da bodo urejena in gotova vsa poslopja z ograjami in vrtovi vred. Vsi troski bodo torej skupaj znašali 620.000 gld. To je res velik znesek, ali če se pomisli, da znaša donesek hranilnice
80.000	gld., da dobimo od gosp. Gorupa 120.000 gld., od mesta ljubljanskega 36.000 gld. in za prodajo infekcijske bolnice 80.000 gld., vsega skupaj torej
244.000	gld., vidi se, da bo nova bolnica deželo
stala samo 381.000 gld. Bolnica ima prostora za 570 postelj in sicer je za vsako postelj odmerjeno toliko prostora, da se postavi lahko tudi še 50—60 postelj več, bilo bi torej vsega skupaj prostora za 620 postelj.	Ako	vzamete,	da stane deželo
bolnica 381.000	gld., vidite, da	ena postelja	ne
stane več, kakor 650 gld. Ge grej o gospodje po svetu in si ogledajo drugod bolnice,v nikjer postelja ne stane manj	kakor	2000 gld.	Če greste v	katerokoli mesto,	nikjer	še nisem	čital, da bi	na
enega bolnika v lepo urejeni bolnici prišla tako nizka cena.
Bolnica je sezidana, da odgovarja najnovejšim zahtevam, in če je dežela toliko izdala zanjo, treba je pomisliti, da ti stroški niso izvrženi. Denar se ni izdal samo iz humanitetnih ozirov, v ampak se je tudi nekako produktivno naložil. Človek naj le pomisli, kako hitro se zdravijo ljudje v dobro urejeni bolnici, česar bi doma ne mogli, in koliko delavnih moči si dežela s tem ohrani. Pomisliti morate, kako potrebno je, da si oče ali mati, ki imata družino, hitro pridobijo zdravje, da se rodbina ohrani in kako velik je dobiček za dotično občino, če oče ne umre in ne zapusti celo kopo nepreskrbljenih otrok. Koliko delavnih dni je izgubljenih, ako bolniki nimajo dobro urejene bolnice, v kateri je čas zdravljenja jako skrajšan. Poglejmo si, da grem od oddelka do oddelka, kako hitro se zdravijo bolniki v kirurgičnem in medicinskem oddelku, če sta dobro urejena, če dobivajo bolniki dobro hrano in dobro zdravstveno pomoč. Kolika bi bila sicer škoda v narodnogospodarskem oziru! Hromi prihajajo v kirurgični oddelek, kjer se zvršujejo operacije in čez nekaj tednov zapuste bolnico zdravi in dela zmožni. Pomislite, da se je samo v okulističnem oddelku v preteklem letu 80 slepih, za katere bi morale sicer občine skrbeti, dobilo po operacijah spet vid. Treba je torej stvar tudi iz tega stališča presojati. Kar se tiče nalezljivih bolezni, treba je, da so bolniki ločeni od drugih; tudi tukaj je skrbljeno, da se bolezni ne širijo.
Naj se nikar preveč ne govori, da so nas pri tem vodili le humanitarni človekoljubni oziri.
Človeštvo je egoistično in samo iz humanitetnih ozirov se bolnice ne zidajo, ampak človeštvo je sprevidelo, da so bolnice jako važne tudi v na-rodno-gospodarskem oziru in zato se ustanavljajo.
Ustanavljajo se, da občinam ni treba toliko skrbeti za bolnike, ampak da dobijo iz bolnic nazaj zdrave, delavne članove, mesto hromih, slepih in gluhih. Ge se torej gospod kanonik Klun ne more sprijazniti s to velikansko stavbo (Poslanec Klun: — Abgeordneter Klun: „8 stavbo že, z denarjem ne!“), pa se sme visoka zbornica tolažiti s tem, da bo dežela v hvaležnem spominu ohranila tiste, ki so glasovali za to zgradbo.
Gospod kanonik Klun se je spodtikal posebno tudi nad tem, da je bolnica sezidana v paviljotiskem zistemi. Mogoče, da je gospod poslanec Klun slišal od kakega zdravnika, da bi se bila bolnica dala drugače zidati — mnenja so lahko različna — ampak dokazano je, da je paviljonski zistem najboljši. Ako se že kak stari samostan v bolnico spremeni, je to kaj drugega.
Na novo zidana bolnica pa tudi ni veliko cenejša, če so poslopja sklenjena, kakor pa če je zidana po paviljonskem zistemu. Gospod kanonik Klun je tudi pokrite hodnike omenil in rekel, da se bo za to moralo tudi še kaj izdati. Za pokrite hodnike ni treba skrbeti, ker so dotični troški — 5000 gld. že obseženi v znesku 573.000 gld. Ako bodo ti hodniki potrebni, se bo že s tem zneskom izhajalo.
Istotako tudi lekarna ne bo več stala, kakor se sedaj misli. Iz izkaza enega tukajšnjih lekarnarjev je razvidno, da bodo sicer zdravila nekoliko stala, pa ti troški so le prehajalni. Mi sedaj blizu 8000 gld na leto plačujemo za zdravila, v hišni lekarni pa bodo stala samo 2000—3000 gld. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „10.000gld.!“) Toliko gotovo ne. Lekarnarji sami pravijo v svoji vlogi, da materijal stane samo kakih 2500 gld. na leto; pa teh troškov kakor tudi troskov za farma-ceuta itd. se ne sme smatrati kot ustanovne troske, kajti poplačajo se še v tistem letu.
Ravno tako se ni bati večjih troškov za notranjo upravo, kajti primarji so se pozvali, naj natančno povedo, kaj se vse zahteva. To so storili, in vse to se je že vzelo v poštev. Veliko inventarja se je zahtevalo za dermatologični in sifilitični oddelek — 1900 gld. namreč — za druge oddelke pa ne toliko.
Gospod predgovornik se je dalje spodtikal nad centralno kurjavo. Ako bi se bila bolnica sezidala s pečmi in dimniki, bi bile peči stale 15.000—20.000 gld., pa samo dimnikarju bi bilo vsako leto treba plačevati 800 gld. za snaženje dimnikov. To je tudi znesek, ki se prihrani, vrh tega pa se mora pomisliti, kako prijetna je ta centralna kurjava. Franc Jožefova bolnica na Dunaji, ki je stala nad 1 milijon in ima prostora za 500 bolnikov, ima tudi centralno kurjavo. Jaz bi res povabil častite gospode poslance, da si prihodnjič, ko še bo začelo kuriti, ogledajo našo bolnico in se prepričajo, kako izvrstno funkcijonira ta cela naprava in tudi manj stane v vsakem paviljonu, kakor če bi se bile postavile peči.
Jako malenkostno pa se mi je zdelo očitanje gospoda kanonika Kluna, da sem neko stvar pregledal v svojem poročilu, ki je, kakor je gospod
214
IX. seja dne 1. februvarija 1895. — IX. Sitzung mit 1. Februar 1895.
predgovornik sam rekel, precej obširno. Tam se je res urinila majhna pomota, pa vsaj nisem nezmotljiv, kakor papež. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Dr. Papež?“) Ne, sveti oče papež. (Veselost. — Heiterkeit. — Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Vsaj se še kanonik Klun zmoti!“) Namestu 450 gld. ak-tivitetne doklade, je tam pisano 550 gld. stanarine. To je res pomota, pa jaz ne bi bil mislil, da mi bo gospod kanonik Klun tako malenkost očital, če ni to storil morebiti samo z namenom, da mi je eno naložil kot znak starega prijateljstva. (Veselost. — Heiterkeit.)
Britko pa me je zadelo očitanje, da jaz ne delam rad obširnih poročil. Sklicujem se na gospoda deželnega glavarja, pa tudi na visoko zbornico, ali se mi more očitati, da sem kedaj površno delal svoja poročila in ali nisem bil vselej kolikor mogoče natančen. Prosim častite gospode tovariše, da pridejo v deželni odbor in naj mi pokažejo zaostalih aktov na moji mizi. Jaz mislim, da pač smem reči v trenotku, ko se skorej ločim od tega mesta, da sem svoj posel kot deželni odbornik vedno opravljal kolikor sem mogel vestno. Gospod kanonik Klun sam to tudi ve in torej se mi ne zdi dostojno njegovo očitanje.
Deželni glavar:
Gospod poslanec baron Liechtenberg se je oglasil k besedi.
Abgeordneter Kreitzerr t>. Liechtenberg:
Angesichts der vorgerückten Stunde beantrage ich Schluss der Debatte.
Deželni glavar:
Gospod poslanec baron Liechtenberg predlaga konec debate. Prosim torej gospode, kateri pritrdijo temu predlogu, naj izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog na konec debate je sprejet.
Besedo ima še gospod poslanec Lenarčič, ker se je že prej k besedi oglasil.
Poslanec Lenarčič:
Visoka zbornica! Oba častita gospoda predgovornika sta se spuščala v splošno kritiko vse nove bolnice. Jaz se ne bom spuščal v tako kritiko, ampak le v to, kar je na dnevnem redu, v prilogo 47. in predloge finančnega odseka. Pazno sem sledil poročilu častitega gospoda poročevalca o teh posameznih predlogih in sprevidel sem, da je predlog glede inštalacije električnih strojev jako dobro podprt, sklicujoč se tudi na podatke deželnega odbora. Sprevidel sem, da je teh 16.000 gld., če je to tudi visoka svota, na vsak način dobro naloženih in zato je popolnoma opravičeno, da se ta znesek sprejme.
Ne morem pa biti istega prepričanja glede točke b in c, ki se tiče zgradbe hiše za uradniška stanovanja in zgradbo hiše za stanovanja slug, mašinista
in kurjačev. Utemeljevanje potrebe teh dveh zgradeb se deželnemu odboru ni posebno posrečilo. Po navadnih pogojih bi človek mislil, da gradi gospodar kako poslopje, ako ima mnogo sredstev na razpolaganje in je potreba nujna. Ako ima mnogo denarja na razpolago, potem si lahko dovoli kak luksus, ako pa ga nima, potem se mora omejiti na to, kar je najbolj potrebno in dobro premisliti vse okolnosti, predno se odloči za kak nov izdatek. Bolniška, uradnika uživata aktivitetni dokladi v skupnem znesku 450 gld. in ta svota bi se res prihranila, ako bi se jima dali stanovanji, ampak jaz mislim, da dežela lažje plačuje tistih 450 gld. na leto, nego da naenkrat investira 12.000 gld. v dotičneni poslopji. Po mojem mnenji so le tiste investicije koristne, ki v poznejših letih doprinašajo veliko dobička. Zaradi tega sem tudi za točko a predlogov finančnega odseka, kajti če tudi sedaj naenkrat izdamo nekoliko več, prihranimo si pozneje veliko troškov. Tega uzroka pa pri točki b ne vidim. Poročilo deželnega odbora nam pa še nekaj druzega navaja in sicer pravi, da bi bilo za vsacega uradnika treba precej veliko stanovanje, obstoječe iz 6 pieces in kuhinje. Aktivitetni dokladi teh dveh uradnikov znašate 450 gld., tako bi na eno stanovanje prišlo 225 gld., pa jaz mislim, da ni za ta denar nikjer tacih stanovanj po 6 sob. Stanovanji, kakor sta projektirani, se mi torej vidita preveliki in zato se ne morem ogrevati za stavbo uradniškega poslopja, ampak menim, da bi se za sedaj, ker so deželne finance itak od vseh stranij uporabljene, lahko še nekoliko potrpelo in kasneje bo še vedno mogoče sezidati kako tako poslopje, če se bo res potreba pokazala. Vsaj ni, da bi moralo vse naenkrat biti.
Dalje se tudi nasvetuje zgradba hiše za stanovanje slug, mašinista in kurjačev, katera bi stala 5600 gld. Deželni odbor sam pravi, da se je v prvotnem načrtu računilo na to, da se bode to osobje nastanilo v administracijskem poslopji. Tako nujna se mi potreba posebnega poslopja ne vidi in zato se tudi za ta znesek ne morem ogrevati. Vsaj še ni dognano, ali naj se poslopje napravi za 3 ali 4 osebe in svota 5600 gld. se mi zdi na vsak način visoka. Sicer pa principijelno nisem proti zgradbi tega poslopja, le znesek se mi zdi previsok, odločno pa sem proti točki b, proti temu, da se izda 12.000 gld. za zgradbo poslopja za uradniška stanovanja.
Deželni glavar:
Končno besedo v glavni razpravi ima še gospod poročevalec.
Berichterstatter Kreellenz Kreitz err v. Schwegek:
Ich werde mich so kurz als nur möglich fassen. Wesentliche Einwendungen gegen die Ausführungen, die ich im Namen des Finanzausschusses vorzutragen die Ehre hatte, sind wohl kaum erhoben worden, diejenigen Einwendungen aber, die von Seite des unmittelbaren Herrn Vorredners vorgebracht worden sind, möchte ich, obwohl sie eigentlich in die Specialdebatte gehören, schon jetzt kurz berühren, um ein ganz klares Bild des Sachverhaltes zu geben. Er beanständet die Post von 12.000 fl.
IX. seja dne 1. februvarija 1895. -
für den Bau eines Beamtenhauses und die Post von 5600 ft. für den Ban eines Wohnhauses für den Maschinisten, die Diener und Heizer. Bezüglich der Beamtenwohnung erlaube ich mir darauf hinzuweisen, dass ich hervorgehoben habe, dass nicht die Ersparung eines Betrages von 450 fl. maßgebend ist, sondern die absolute Nothwendigkeit, den Verwalterund den Controlor dort unterzubringen. An einem anderen Orte ist hiesür kein Platz vorhanden, die Hauser aber, die sich in der Nähe befinden, sind nicht für zweckmäßig befunden worden. Ich möchte hiebei den Herrn Vorredner darauf aufmerksam machen, dass es sich gar nicht um so luxuriöse Wohnungen handelt, wie er sie im Auge zu haben scheint, wenn er von 6 Zimmern sprach, denn es sind nur 4 Zimmer in Aussicht genommen, das übrige sind Nebenräumlichkeiten, eine solche Wohnung ist aber das Mindeste, was man Beamten dieser Kategorie zur Verfügung stellen muss. Von Seite der Bauleitung wird die beruhigende Versicherung gegeben, dass mit dem veranschlagten Kostenbeträge das Auslangen gefunden werden wird, und die Erfahrung wenigstens hat den Nachweis erbracht, dass die Ansätze, wie sie bisher gemacht wurden, nicht überschritten wurden, weshalb nicht zu besorgen ist, dass in diesem Falle wesentliche Überschreitungen stattfinden werden. Was die Dienerwohnungen betrifft, so hat der geehrte Herr Vorredner darauf hingewiesen, dass dieselben ursprünglich im Administrationsgebäude in Aussicht genommen worden sind. Das wäre ganz zweckmäßig, wenn der nöthige Platz vorhanden wäre. Man hat aber damals übersehen, dass wir eine Hausapotheke haben müssen und demnach diese Räume, welche für die Dienerwohnungen ausreichen würden, eben für die Hausapotheke in Anspruch genommen werden müssen. Im Administrationsgebäude ist absolut kein Platz für die Dienerwohnungen vorhanden, denn auf der einen Seite muss im Parterre die Apotheke untergebracht, die andere Seite aber für das Portier-und die Wartezimmer verwendet werden, während der erste Stock für die Administrationskanzlei und die Wohnung des Geistlichen bestimmt ist. Der Bau eines Dienerwohnhauses ist also entschieden nothwendig, die hiesür beantragten Auslagen von 5600 fl. aber auch sehr gering, so dass im Finanzausschüsse Zweifel geäußert wurden, ob die Beträge hiesür nicht zu niedrig angesetzt sind, und nur die beruhigenden Erfahrungen, die wir bisher gemacht haben und die es mit Grund erwarten lassen, dass wir damit das Auskommen finden werden, haben die Bedenken des Finanzausschusses zu beseitigen vermocht. Andere wesentliche Bemerkungen sind gegen die Anträge des Finanzausschusses nicht vorgebracht worden. Auf die Bemerkung des ersten Herrn Redners bezüglich des Betrages von 450 fl., beziehungsweise auf die Correctur von 550 fl., will ich weiter nicht reflec-tireu. Wenn ich von einer Correctur sprach, so glaubte ich, dass die Sache damit schon geordnet ist, ich selbst wurde im Finanzausschüsse von dem Herrn Referenten im Landesausschusse darauf aufmerksam gemacht — es ist nicht mein Verdienst — und wenn gegen die ganze Sache keine andere Einwendung gemacht werden kann, als diese geringfügige Differenz von 100 fl., dann wären wir die glücklichsten Leute von der Welt.
Dieses Argument war nicht das ausschlaggebende, wenn aber der erste Herr Redner angeführt hat, dass
IX. Sitzung am 1. Februar 1895.	215
niemand in dem hohen Hause darauf hingewiesen hat, wieviel diese Kosten betragen werden, so möge er mir gestatten, ihm in Erinnerung zu bringen, dass ich nicht etwa erst im vorigen Jahre und auch nicht vor zwei Jahren, sondern bereits vor drei Jahren die Ehre hatte, — ich bitte diesbezüglich nur in den stenographischen Protokollen nachzulesen — auf die Höhe der Kosten, die uns erwachsen werden, in dem nämlichen Betrage, wie sie jetzt angeführt werden, hinzuweisen. Ich habe die Antragstellung über die Höhe dieser Beträge persönlich abgelehnt, indem ich nicht in der Lage war, diesbezüglich einen Antrag zu stellen, obwohl der Finanzausschuss schon seit Jahren mir die Ehre erweist, mich mit der Berichterstattung über diesen Gegenstand zu beauftragen. Wenn jemand, so ist der gegenwärtige Berichterstatter des Finanzausschusses in der Lage, dem Herrn Abgeordneten Klun hierin beizustimmen, dass die zwingendste Nothwendigkeit besteht zu sparen, und wieder zu sparen, und wenn wir gegen überflüssige Ausgaben immer mit Entschiedenheit uns ausgesprochen haben, so wären wir auch in dieser Beziehung beim Krankenhause gewiss glücklich darüber, wenn wir mit einer geringeren Summe das Erfordernis decken könnten. Und wenn ich schon früher einmal darauf hingewiesen habe, dass noch größere Ausgaben nothwendig sein werden, — ich meine speciell das Irrenhaus, — und wenn es unsere Pflicht ist, hiebei mit Sparsamkeit vorzugehen, so muss ich anderseits betonen, dass die Vorsorge für das größere Bedürfnis die größere Pflicht ist.
Ich bitte nunmehr in die Specialdebatte einzugehen.
Deželni glavar:
Otvarjam nadrobno razpravo in prosim gospoda poročevalca, da izvoli prečitati predlog a.
Berichterstatter Krcelken; Areiherr v. Schmegck:
Punkt a) der Anträge lautet:
Der hohe Landtag wolle beschließen:
„Die Verfügungen des Landesausschusses in Betreff der Wasserbeschaffuug und der Einführung der elektrischen Beleuchtung im Landesspitale werden nachträglich genehmigend zur Kenntnis genommen und für die Bedeckung dieser Auslagen, sowie zur Vervollständigung der Bauten und für Jnventaranschaffungen folgende neue Credite bewilliget:
a)	„für die Errichtung einer eigenen maschinellen
Elektricitätsanlage................ 16.000 fl."
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
Punkt b) lautet:
b)	„für den Bau eines Beamtenhauses .	12.000 fl."
Deželni glavar:
Želi kdo besede k točki b) ?
Gospod poslanec Hribar ima besedo.
Poslanec Hribar:
Visoka zbornica! Najobširneje je častiti gospod poslanec Klun govoril o točki, ki je sedaj
30
216
IX. seja due 1. februvaiija 1895. — IX. Sitzung mit 1. jrcbnuu' 1895.
na razpravi. Ne bom razmotraval, kaj ga je napotilo, da je tako obširno govoril in da je sploh posegel v debato — imel je morebiti uzrok za to, in jaz mislim, da je hotel sebi in stranki, kateri je voditelj, dati v roke pripravno sredstvo za agitacijo pri bodočih volitvah. (Smeh in ugovor na levi. — Gelächter und Widerspruch links.) To je seveda njegova stvar. Tudi ne bom povpraševal, zakaj je očital gospodu poročevalcu deželnega odbora dr. Vošnjaku, da so njegova poročila prepovršna. Morebiti, da je to storil iz tega uzroka, da postavi temeljita in obširna poročila gospoda deželnega odbornika dr. Papeža v pravo svetlobo (Veselost v središči. — Heiterkeit im Centrum). Toda tudi o tem ne bom govoril. Oglasil sem se k besedi iz nekega drugega uzroka. Častitemu gospodu poslancu kanoniku Klunu se je zdelo potrebno, da za gospodom Gorupom, ki ni navzoč v tej visoki zbornici in o katerem tudi ni pričakovati, da ga bo visoka c. kr. vlada zagovarjala, vrže kamen. (Poslanec Klun: — Abgeordneter Klun: „Vsaj ni res!“) Govoril je nekako zaničljivo o njem in imenoval ga je ironično usmiljenega Samaritana.
Gospoda moja, potrebno je pomisliti, da je gospod Gorup poleg 120.000 gld., katere je daroval za javne, občekoristne namene, ustanovil tudi štipendij za 60.000 gld. Ker se gospod Gorup sam ne more zagovarjati, je moja dolžnost, da odločno protestujem proti takemu očitanju nasproti možu, katerega so vodili najboljši nameni in ki je toliko storil za javne in za koristi slovenskega naroda.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Klun se je oglasil k besedi.
Poslanec Klun:
Mislim, da nobeden častitih gospodov tovarišev po mojih besedah, da se mož, ki je kupil posestvo deželne bolnice, proslavlja kot posebni dobrotnik, ni dobil tistega utiša, kakor gospod poslanec Hribar. Jaz po današnjih skušnjah tem ložje sodim, da dežela pri celi stvari ni ravno izvrstne kupčije napravila. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribur: „Ali jo je on napravil?!“) Kakoršne so danes cene v Ljubljani, mislim, da je kupec napravil dobro kupčijo, na vsak način boljšo, kakor dežela. (Veselost na levi. — Heiterkeit links.) Kar se tiče izraza „usmiljeni Samaritan“, s tem nisem izrekel nič zaničljivega, marveč usmiljeni Samaritan je v svetem pismu uzor dobrotljivega človeka, torej ta beseda nima nobenega zaničljivega pomena, najmanj pa sem hotel žaliti gospoda Gorupa, s katerim sva osobna prijatelja. Tudi nisem imenoval njegovega imena.
Kar se pa tiče mojih opazk gledš poročil gospoda poročevalca v deželnem odboru, opozarjam, kolikokrat smo dobili poročila, kjer se je v 3 ali 4 vrsticah reklo: tukaj so predlogi, naj se izroce finančnemu odseku. Kot poročevalec učiteljsko-pokojninskega in normalno-šolskega zaklada in o
drugih stvareh sem moral k deželnemu odboru hoditi, da mi je uradnik to ali ono pojasnil. To pa bi bila dolžnost poročevalca deželno-odborovega. Drugi deželni odborniki drugače postopajo. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Postavim?“) Omenjam obširno prilogo o ustanovnih zakladih, kateremu je bilo pridejano jako obširno poročilo. Tam mi ni bilo treba iskati si pri deželnem uradu informacij. Poročevalec deželnega odbora mora podati poslancu primerna pojasnila, on mora opravičevati dotične predloge, ne pa jaz. Zato smo izbrali deželne odbornike in zato velja načelo, da sede v finančnem odseku in tam odgovarjajo, ako kdo potrebuje kakega pojasnila. Druga poročila so obširna, pa ravno o poročilih glede šolstva ali zdravstva, o katerih je poročevalec v deželnem odboru gospod dr. Vošnjak, se to ne more reči. Sicer mu pa nisem hotel nič žalega storiti, dolžnost vsakega poslanca pa je, da graja, kar graje zasluži. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar:	„Bomo pa še mi
grajali Vaše deželne odbornike in deželnega glavarja!“
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ne, in ker tudi gospod poročevalec ne želi govoriti, bomo torej glasovali in prosim gospode, kateri pritrde točki b), naj izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Prosim gospoda poročevalca, da prečita točko c).
Berichterstatter Krcetler»; IreiHerr v. Schwegel:
Punkt c) lautet:
,,c) für den Bau eines Wohnhauses für Maschinisten, Diener und Heizer...................... 5.600 fl."
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
,,d) für die Einrichtung der Krankenzimmer I. und II. Classe, sowie für die Zimmer der Primarund Seeundarärzte, für Kanzleien, Operationssäle etc............................... 4.800 fl."
Deželni glavar:
Želi kdo besede ?
Gospod poslanec dr. Schaffer ima besedo.
Abgeordneter Ar- Schaffer:
Angesichts der vorgeschrittenen Zeit werde ich meine unvorgreifliche Anregung in nur wenige Worte kleiden. Was zunächst die Einstellung des Betrages per 2200 fl. betrifft, so soll damit nur für die Einrichtung der Apotheke und wahrscheinlich in nur bescheidener Weise gesorgt werden. Es ist aber auch schon erwähnt worden, dass seinerzeit auch für die Anschaffung einiger Borräthe an Medicamenten und für das nöthige Personale Vorsorge zu treffen sein wird, mit einem Worte, dass die Apotheke nicht nur herzu-
217
IX. seja due 1. februvarija 1895. -
richten, sondern auch zu betreiben fei. In dieser Beziehung fürchte ich dann die gewiss bedeutenden Betriebskosten. Andererseits aber hängt die Frage der Errichtung einer eigenen Spitalsapotheke mit der Frage der Errichtung einer sechsten Apotheke in Laibach zusammen. Die hier anwesenden Herren aus dem Gemeinderathe wissen, dass in dieser Richtung schon seit Jahren Verhandlungen stattsinden, dass aber von Seite des Apotheker-Gremiums dagegen Einwendungen und Proteste erhoben werden, die sich auch gegen die Errichtung einer Spitalsapotheke kehren. Ich glaube, es ließe sich nach dem Vorbilde anderer Länder vielleicht auch in Laibach eine Modalität ausfindig machen, wodurch diese Frage in einer für das Land und die Apotheker befriedigenden Weise gelöst werden könnte. Diese Modalität wäre meiner Ansicht nach die, dass wir eine eigene Spitalsapotheke errichten, den Betrieb derselben aber unter für das Land möglichst günstigen Bedingungen dem Apotheker-Gremium übertragen, eine Modalität, wie sie in Wien, und wenn ich mich gut erinnere, auch in Innsbruck besteht. Nur scheint die Frage heute noch nicht spruchreif zu sein, im übrigen aber wollte ich die Sache nur in Anregung bringen und andeuten, dass es vielleicht zweckmäßig wäre, wenn auch ich in Laibach die Frage der Apotheke in dieser Weise einer gedeihlichen Lösung zugeführt würde.
Deželni glavar:
Želi še kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker se nikdo ne oglasi, in ker se je tudi gospod poročevalec odpovedal besedi, bomo glasovali in prosim gospode, kateri pritrde točki d., naj izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejeto.
Prosim gospoda poročevalca, da prečita točko e.
Aerichterstatter Krcellenz Areihcrr v. Schivcgel:
Punkt e lautet:
,,e) für die Einrichtung der Hausapotheke 2.280 fl."
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
,,f) für Einrichtung d. Kapelle, Altar, Glocken etc. 3.200 fl."
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
,,g) für die Einfriedung des ganzen Besitzes als Mehrerfordernis ........................... 6.200 fl."
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
,,h) für die Installation der Telephonleitung 1.700 fl.
Über die Verwendung dieser Credite ist seinerzeit besonders Bericht zu erstatten."
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
„Der Landesausschuss wird zugleich ermächtiget, einen Maschinisten und zwei Heizer, sobald dies nothwendig erscheinen wird, provisorisch in Dienst zu nehmen
IX. Sitzung am 1. Februar 1895.
und wegen Systemisirung dieser Anstellungen seinerzeit Anträge zu stellen."
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
Ich beantrage die dritte Lesung.
Deželni glavar:
Gospod poročevalec predlaga glasovanje o celoti. Prosim torej gospode, kateri pritrde ravnokar v drugem branji sprejetim predlogom finančnega odseka tudi v tretjem branji, naj izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejeto.
Točka d odpade, po naznanilu gospoda načelnika finančnega odseka.
Gospod poslanec Murnik ima besedo.
Poslanec ces. svetnik Murnik:
Visoki zbor! Ker je marg. št. 1 § 9. letnega poročila v zvezi z neko stvarjo, katero je visoka zbornica danes izročila finančnemu odseku, namreč s prošnjo upravništva P. P. Glavarjeve bolnišnice gledš nakupa zemljišča za stavbo bolnice, nasvetujem, da se tudi marg. št. 1 § 9., v kateri se poroča o zgradbi bolnice iz sredstev Glavarjevega zaklada, izroči finančnemu odseku v pretres in poročanje.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Murnik predlaga, da se marg. številka 1, § 9. letnega poročila izroči finančnemu odseku.
Želi kdo besede k temu predlogu ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, prosim glasovati. Gospodje, ki pritrdč nasvetu gospoda poslanca Murnika, izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejeto.
Volitev 9 članov v železnični odsek.
Wahl von 9 Mitgliedern in den Eisenbahnausschuss.
Deželni glavar:
Sedaj preidemo k volitvi železniškega odseka. Prosim častite gospode poslance, da oddajo listke.
(Po kratkem odmoru. — Nach kurzer Pause.)
(Zgodi se. — Geschieht.)
Prosim gospoda poslanca Kersnika in dr. Schafferja, da izvolita prevzeti skrutinij.
(Po kratkem odmoru. — Nach kurzer Pause.)
Deželni glavar:
Prosim gospoda poslanca Kersnika, da naznani izid volitve.
218
IX. seja dne 1. februvavija 1895. — IX. Sitzung stilt 1. Fetzrunr 1895.
Poslanec Kersnik:
Oddanih je bilo 28 listkov.
Izvoljeni so bili gospodje: Hribar, Klun, Luck-mann, Murnik, Pfeifer, Povše, dr. Schaffer, ekscelenca baron Schwegel in dr. Tavčar, vsi soglasno.
Deželni glavar:
Prosim, da se novoizvoljeni odsek takoj konstituira.
(Po kratkem prestanku. — Nach kurzer Pause.)
Železniški odsek se je konstituiral in si izvolil načelnikom gospoda poslanca cesarskega svetnika Murnika in načelnikovim namestnikom gospoda poslanca dr. Schafferja.
Naznanjam dalje, da mi je bila izročena sledeča interpelacija gospoda poslanca Hribarja in tovarišev.
Prosim gospoda tajnika, da jo prečita.
Tajnik Pfeifer:
(bere: — liest:)
Poslanca Ivana Hribarja in tovarišev
interpelacija do slavnega deželnega odbora v roke pre-blagorodnega gospoda deželnega glavarja.
Občinski svet mesta Ljubljanskega je v svojej seji dne 24. junija 1892, v katerej je sklepal o pre-membi imen nekaterim obstoječim in o določanji istih novim cestam, ulicam in trgom, med drugim sklenil tudi sledeče: „Ulične table in hišne tablice za vse od 1—4 navedene ceste, ulice in trge imajo naj samo slovenske napise. Isto tako naj se v bodoče dopolnilne tablice naročajo jedino le s slovenskimi napisi.“
Ta sklep ustavila je — naslanjajo se na § 84 občinskega reda za deželno stolno mesto Ljubljano -— c. kr. deželna vlada z intimatom št. 2033 z dne 24. julija 1892. Mestni zbor, videč iz naznanila c. kr. deželne vlade z dne 3. novembra 1892 št. 19437, da je ostala brezuspešna njegova pritožba do c. kr. ministerstva, pritožil se je pri upravnem sodišču in le-to je z razsodbo z dne 29. decembra 1893 njegovej pritožbi ugodilo ter izpodbijano določbo razveljavilo in sicer uvažuje, da oznamenovanje ulic in drugih javnih prostorov spada po smislu § 26. občinskega reda brez dvojbe v samosvoje področje Ljubljanske občine, katero lahko vrši svobodno in kakor sama določi in uvažuje, da ni nobene zakonite določbe, ki bi to pravico občine omejevala ali utesnjevala.
S tem postal je v začetku omenjeni sklep mestnega sveta z dne 24. junija 1892 pravomočen in
oslanjaje se nanj, sklenil je mestni svet v svojej seji dne 5. junija 1894 dalje: „Javni napisi pri vseh ulicah in trgih Ljubljanskega mesta se imajo tako premeniti, da se napravijo vsi brez izjeme v slovenskem jeziku“.
Proti temu sklepu, ki je v smislu §§ 62. in 85. občinskega reda postal pravomočen dne 19. junija 1894, vložili so Ferdinand Mahr in tovariši dne 25. junija 1894 pritožbo do slavnega deželnega odbora in le-ta jo je v 15. dan avgusta 1894 rešil v tem smislu, da je razveljavil sklep mestnega sveta z dne 5. junija i 894.
Nečemo se spuščati v pretresanje — po naših mislih silno slabotnih — razlogov, katere slavni deželni odbor navaja v podkrepljenje svoje določbe; konštatujemo le, da je isti brez zakonitega opravičenja posegel jako občutno v samosvoje področje mestne občine Ljubljanske; da se je isto tako brez vsake zakonite opore postavil na stališče najvišje upravne instance in končno, da je ravnal proti določbam § 85. občinskega reda Ljubljanskega, ker je sprejel in meritorno rešil prekasno vloženo pritožbo Ferdinanda Mahra in sodrugov.
Z ozirom na to vprašamo podpisani:
1.	Kako opravičuje slavni deželni odbor svoje posezanje v samoupravo mestne občine Ljubljanske ?
2.	Je-li mu znana bila razsodba c. kr. upravnega sodišča z dne 29. decembra 1893 in ako mu je bila znana, kako je to, da se je s svojo odločbo z dne 15. avgusta 1894 postavil na stališče, da je on višja inštanca, ko c. kr. upravno sodišče ?
3.	Kako razlaga slavni deželni odbor okolnost, da je prekasno vloženo pritožbo Ferdinanda Mahra in tovarišev proti sklepu mestnega zbora z dne 5. junija 1894, sprejel in meritorno rešil ?
4.	Misli li slavni deželni odbor, da njegova odločba z dne 15. avgusta 1894 odgovarja resnobi in važnosti vprašanja, katerega se tiče P
V Ljubljani, dne 1. februvarija 1895.
Ivan Hribar, Jos. Lenarčič, dr. Ivan Tavčar,
F. Arko, Klein.
Deželni glavar :
čast mi bode, v eni prihodnjih sej odgovoriti na to interpelacijo.
Prihodnja seja bode v torek 5. t. m. ob 10. uri dopoldne in sicer s sledečim dnevnim redom :
(Dnevni red glej prihodnja seja. — Tagesordnung siehe nächste Sitzung.)
Upravni odsek ima sejo danes ob */26. uri popoldne.
Finančni odsek zboruje v pondeljek 4. t. m. ob 10. uri dopoldne.
Sklepam sejo.
Konec seje ob 3. uri popoldne. — Schluss der Sitzung um Z Uhr Nachmittag.
—-—<33==^§=es=€^š=C>—1—
Založil kranjski deželni odbor. — Tiskal R. Milic.