leto XXVI, st. 2, 2019 ISSN 1318-2498 9 . ____________ 9771318249009 ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE, leto XXVI, 2019, št. 2 ISSN 1318-2498 VSEBINA Dragan Matic »V tistih dneh ni bilo nobenega reda in je vsak delal, kar je hotel.« 5 Kako je preiskava poštnega vagona št. 10 povzročila tridesetletni zamik pričetka predavanj psihologije na Slovenskem „IN JENEN TAGEN GAB ES KEINE ORDNUNG UND JEDER TAT, WAS ER WOLLTE." Wie die Durchsuchung des Postwagens Nr. 10 eine dreißigjährige Verschiebung des Beginns des Psychologiestudiums in Slowenien verursachte. Mateja Ratej »Vidite, kako sem se razgovoril.« 28 Pisma Ivana Laha Ivanki Lipold v letih 1920-1938 „SCHAUEN SIE, WIE ICH INS REDEN GEKOMMEN BIN" Die Briefe von Ivan Lah an Ivanka Lipold in den Jahren 1920-1938 Damir Globočnik Spomeniška afera na Muzejskem trgu v Ljubljani 42 DIE DENKMALAFFÄRE AM MUZEJSKI TRG IN LJUBLJANA Matej Ocvirk »Največ so nam dali tisti, ki so od nas najmanj zahtevali.« 69 Celjska gimnazijska leta Vladimirja Pavšiča „AM MEISTEN GABEN UNS DIEJENIGEN, DIE AM WENIGSTEN VON UNS VERLANGTEN." Die Cillier Gymnasialjahre von Vladimir Pavšič Jure K. Čokl Pojasnjena zgodba ikonične alpinistične fotografije 88 V steni Jalovca je Viktorja Žagarja fotografiral Janez Gartner DIE RICHTIGGESTELLTE GESCHICHTE EINER IKONISCHEN ALPINISTISCHEN FOTOGRAFIE In der Wand des Jalovec wurde Viktor Žagar von Janez Gartner fotografiert Zapisi Franc Križnar Heinrich Weidt med evropsko afirmacijo in Celjem (1887-1890) 102 S knjižne police Urh Ferlež Ad urbem conditam in še nekaj stoletij naprej 108 Aleksander Žižek Prva dama Slovencev 109 Matej Ocvirk Rod, povezan z zemljo 111 Alenka Hren Medved Ženska brez groba 112 Anja Prša Kulturo ljudstvu! 113 Mihael Ojsteršek Himna mlado sti? 115 Dragan Matic »V tistih dneh ni bilo nobenega reda in je vsak delal, kar je hotel.« Kako je preiskava poštnega vagona št. 10 povzročila tridesetletni zamik pričetka predavanj psihologije na Slovenskem MATIC Dragan, doktor zgodovinskih znanosti, zgodovinar, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Dunajska 56, SI-1000 Ljubljana, dragan.matic@gov.si 93/94(497.4)"1918":929Rostohar M. 929Rostohar M. »V TISTIH DNEH NI BILO NOBENEGA REDA IN JE VSAK DELAL, KAR JE HOTEL.« Kako je preiskava poštnega vagona št. 10 povzročila tridesetletni zamik pričetka predavanj psihologije na Slovenskem Avtor opisuje, kako je potekala sodna preiskava zaradi poneverbe denarja, do katere je prišlo ob tem, ko je nadporočnik Mihajlo Rostohar ob asistenci narednika Franca Bara v noči s 1. na 2. november 1918 na ljubljanskem kolodvoru preiskal poštni vagon in zaplenil določena denarna sredstva. Pri tem so opisana različna pričevanja oz. zaslišanja in povzeta vsebina uradnih in zasebnih dokumentov, ki odslikujejo razmere časa, o katerem je eden od pričevalcev izjavil: »V tistih dneh ni bilo nobenega reda in je vsak delal, kar je hotel«. Po enoletni preiskavi se je izkazalo, da sta osumljeni dve osebi - bivši nadporočnik Mihajlo Rostohar in bivši narednik Franc Bar. Ker ni bilo mogoče nedvoumno dokazati nobenemu od njiju, da je bil prav on storilec, se je pregon zoper oba ustavil. Posledice preiskave so se pokazale v tem, da je bila kandidatura Mi-hajla Rostoharja za profesorja psihologije na ljubljanski fakulteti zavrnjena. Ključne besede: prevrat 1918, Mihajlo Rostohar, poneverba MATIC Dragan, PhD History, Inspectorate for the Environment and Spatial Planning, Dunajska 56, SI-1000 Ljubljana, dragan.matic@gov.si 93/94(497.4)"1918":929Rostohar M. 929Rostohar M. "THERE WAS COMPLETE CHAOS IN THOSE DAYS AND EVERYONE WAS DOING AS THEY PLEASED." How an inspection of the number 19 railroad mail car delayed psychology classes in Slovenia by 30 years The author describes a judicial inquiry into the financial embezzlement after First Lieutenant Mihajlo Rostohar and Sergeant Franc Bar inspected a railroad mail car at the Ljubljana Railway Station on the night between 1st and 2nd November 1918, confiscating some cash. The article describes various testimonies and hearings, analyzing official and unofficial documents that shed light on the situation at the time, which one of the witnesses described as follows: "There was complete chaos at the time and everyone was doing as they pleased." After a one-year investigation, two suspects were identified: the former First Lieutenant Mihajlo Rostohar and the former Sergeant Franc Bar. Given that it was not possible to prove any of the two guilty beyond reasonable doubt, the prosecution ended. A direct consequence of the investigation was that Mihajlo Rosto-har's application to be appointed Professor of Psychology at the Ljubljana faculty was rejected. Key words: revolution 1918, Mihajlo Rostohar, embezzlement 5 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 Mihajlo Rostohar je bil človek mnogih, velikih in raznovrstnih sposobnosti. Psiholog in znanstvenik mednarodnega slovesa ter eden utemeljiteljev psihologije na Slovenskem je bil že od dijaških let narodno zaveden Slovenec. Že leta 1907 je v Pragi javno podprl zahtevo po slovenski univerzi ter vse do njene ustanovitve požrtvovalno delal zanjo. Po končanem študiju filozofije na Dunaju in v Gradcu je od leta 1910 nadaljeval kariero kot predavatelj na praški univerzi in se vmes izpopolnjeval na inštitutih za psihologijo v Nemčiji. Na univerzah v Brnu in Pragi je predaval psihologijo vse do leta 1949. Od leta 1950 je predaval na univerzi v Ljubljani, kjer je dejansko ustanovil oddelek za psihologijo. Zaradi mnogih zaslug na znanstvenem področju in v javnem življenju si je pridobil velik ugled in je po njem poimenovana tudi osnovna šola v Krškem. V začetku 20. stoletja je kot politik sodeloval pri narodno-radikalnem gibanju, bil je pristaš Masa-rykovih idej ter podpiral vključitev Slovencev med druge slovanske narode na enakopravni osnovi. Ostro je nasprotoval prizadevanjem po formiranju enotnega jugoslovanskega naroda. Utemeljeval in zagovarjal je stališče, da so Slovenci samostojen narod z lastno kulturo in jezikom ter da je pojem jugoslovanstva možno uresničiti le v političnem pogledu v smislu skupne države enakopravnih južnoslovanskih narodov. Sodeloval je pri ustanavljanju več časopisov, v letih 1912 do 1914 pa je izdajal lasten časopis Napredna misel - časopis za napredno kulturo. Med prvo svetovno vojno je Rostohar dosegel čin nadporočnika in se bojeval na ruski, albanski, tirolski in soški fronti.1 Leta 1919 je bil med pobudniki za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani, sestavil je poslovnik, pripravil prvi statut ljubljanske univerze in načrt za ustanovitev psihološkega inštituta. Kljub vsemu temu ni bil izbran za profesorja, zato je odšel v Brno. Tam je na Masarykovi univerzi predaval do leta 1939 in po končani vojni še do leta 1948. Takrat se je vrnil v domovino in začel predavati na ljubljanski univerzi. Načeloval je oddelku za psihologijo do leta 1959 in spočetka sam predaval skoraj vse predmete. Rostoharja štejemo za začetnika empirične psihologije in psiholoških predmetov v Sloveniji, kot so obča psihologija, razvojna psihologija, politična psihologija in socialna psihologija. Je tudi avtor številnih znanstvenih prispevkov, ki jih je objavljal na Češkem, v Nemčiji, Franciji, na Hrvaškem in v Sloveniji. 1 Povzeto po SBL, geslo: Rostohar Mihajlo, http://nl.ijs.si:8080/ fedora/get/sbl:2637/VIEW/ ter wikipedia: http://sl.wikipedia. org/wiki/Mihajlo_Rostohar (dostopno 11.10.2019) Zabeležke iz beležnice Mihajla Rostoharja, člana Vseučiliške komisije - o snovanju Univerze v Ljubljani. (Arhiv Republike Slovenije) 6 VSE ZA ZGODOVINO Dragan Matic, »V TISTIH DNEH NI BILO NOBENEGA REDA IN JE VSAK DELAL ...« ZGODOVINA ZA VSE Pri zastopanju svojih stališč o tem, da morajo Slovenci ostati samostojen narod, se je že pred vojno zapletal v ostro polemiko s pristaši jugoslovanskega unitarizma.2 Tako je npr. leta 1913 Rostohar v nemškem časopisu Union, ki je izhajal v Pragi, kritiziral stališča »novoilircev« oz. »jugoslovenarskih« stremljenj pripadnikov gibanja Preporod. Ti so bodočnost Slovencev videli izven habsburške monarhije -v enotni državi jugoslovanskih narodov oz. v tem, da se Slovenci utopijo v enoten jugoslovanski narod. V svojem polemičnem članku je Rostohar poimensko izpostavil Aleša Ušeničnika, Bogumila Vošnjaka in Frana Ilešiča. Pri tem je med drugim nekoliko netaktno zapisal: »... ilirizem obstaja in ... njegove tendence niso skladne z interesi (slovenskega - op.a.) naroda ne (habsburške op.a.) monarhije, kar na tem mestu posebej poudarjam.« S tem si je z nasprotne strani v anonimnem članku, objavljenem v časniku Edinost, prislužil oznake, da je denunciant, da se »neprijetno meša v slovenske javne stvari, kjer bi rad po sili igral vlogo nekega narodnega mesije«, da izdaja revijo, v kateri brani avstrijska stališča zoper Srbijo, da se je pridružil dunajskim »plačanim šmokom«, ki so prinesli že toliko gorja Jugoslovanom, da je njegovo početje »herostratstvo raznarodelega Samo-slovenca«, da je »podjeten« in širi »jugoslavofobijo« itd. Rostohar je v odgovoru dokazoval, da ni nikogar denunciral, ampak samo stvarno povedal svoje stališče: »Ilirizem meri končno na to, da se Slovenci spojimo s Hrvati in Srbi v eden narod jugoslovanski. Da se to uresniči, moramo Slovenci kot narod izginiti, ker drugače jugoslovanski narod sploh ne more nastati. Ali ni to proti našim narodnim interesom? In dalje: Če bi se posrečila ta nameravana asimilacija z danes tako zavednim in močnim srbskim narodom, ali ne sledi iz tega nehote velikosrbska propaganda? ... Jaz sem najprej Slovenec, potem šele Jugoslovan. Svoje slovenske narodnosti ne žrtvujem nobenemu narodu, niti italijanskemu, niti nemškemu, niti češkemu, niti srbskemu. Temu se ustavlja moja slovenska narodna zavest. Imenujte to moje stališče avstroslavizem, separatizem, ali kakor že hočete! Ako je pravo ali napačno, o tem je mogoča stvarna debata — in to ravno hočem od naših Ilir-cev; toda gotovi ljudje se o tem ne upajo razpravljati in so spravili ves ta spor na nivo osebne gonje.«3 2 Primerjaj Gantar Godina, T. G. Masaryk in masarykovstvo. 3 Edinost, 26. 3.1913 (članek z naslovom Pražka Union in jugoslovansko vprašanje) in 3.4.1913. (Odgovor dr. Rostoharja). Ravno tovrstni obračuni z unitaristično razpoloženimi krogi pa so očitno Rostoharju leta 1919 odnesli zasluženo mesto predavatelja na novoustanovljeni ljubljanski univerzi. In to kljub temu, da je aktivno sodeloval pri nastajanju univerze in že 23. novembra 1918 skupaj z dr. Ivanom Tavčarjem sklical prvi sestanek Slovenske matice, društva slovenskih profesorjev, slovenskih pravnikov, društva slovenskih zdravnikov, društva slovenskih tehnikov in vseučiliških profesorjev ter docentov, s katerim so se začele aktivnosti za njeno ustanovitev. Med drugim je Rostohar tudi statistično utemeljil potrebo po ustanovitvi univerze, sestavil osnutek njene bodoče organizacije oz. poslovnik, spisal spomenico na Narodno vlado, na podlagi katere je le-ta ustanovila »vseučiliško komisijo«, katere član je bil kasneje, vodil razgovore o sodelovanju z zagrebško in praško univerzo itd.4 Že 15. decembra 1918 pa je dr. Fran Ilešič poslal dopis Vseučiliški komisiji (ustanovljeni 5. decembra istega leta), v katerem je izjavil, da pri njenem delu ne more sodelovati, dokler je njen član dr. Rostohar, ki »... misli, da sme sedaj v jugoslovanskih stvareh govoriti prvo besedo. Gospod dr. Rostohar se bo zavedal, kako je tik pred vojno nastopil proti Jugoslovanstvu v nemški pisanem praškem listu Union. Njegova izvajanja v tem listu oz. v 'Napredni misli' je nemško nacionalistično časopisje izrabljalo proti nam.« Na ta protest je sicer komisija odvrnila, da je stvar »ne tangira«, a se zdi, da so »ilešičevske« težnje po odstranitvi Rostoharja na koncu vendarle bile uspe-šne.5 Rostohar je svojo akademsko pot nadaljeval na univerzi v Brnu. Njegovo življenje je bilo tudi kasneje občasno zelo burno, zlasti npr. med drugo svetovno vojno in pa v času informbiroja, ko je moral obakrat zaradi narodno-političnih stališč bežati s Češke nazaj v Slovenijo. V naši razpravi se bomo osredotočili na malo znano epizodo iz obdobja ob prehodu iz habsburške monarhije v Državo SHS oz. kasneje Kraljevino SHS, ki pa je - kot bomo videli - očitno imela precejšen vpliv na odstranitev Mihajla Rostoharja iz Ljubljane oz. eliminacijo z ljubljanske univerze. 4 Dekleva, Ustanovitev univerze v Ljubljani v publikaciji Ustanovitev univerze v Ljubljani 1919, katalog k občasni razstavi, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 2009, str. 29-42. 5 AS 100, Vseučiliška komisija, p.e. 1231 in 1233. VSE ZA ZGODOVINO 7 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 Leta 1918 je Mihajlo Rostohar prispel v Ljubljano, kjer je opravljal naloge častnika za preskrbo. Ob koncu leta 1918 so nastopili prevratniški, »divji« časi. Povsem v skladu s tem je bila tudi Rostohar-jeva aktivnost. Pomenljivo je, da je prav Rostohar z ostrimi besedami in zamahovanjem meča simbolno presekal stoletja trajajočo vez med Slovenci in Habsburžani. 29. oktobra 1918 je namreč v Ljubljani nastopil na manifestaciji, ki je dejansko pomenila prelom Slovencev s habsburško monarhijo. Rostohar je izvršil revolucionarno dejanje s tem, ko je na zborovanju pred Deželnim dvorcem pred najmanj 30.000 glavo množico in več kot 100 vojaki in častniki v imenu vojaštva odrekel zvestobo Avstriji ter prisegel novi državi Jugoslaviji. Mimo predvidenega protokola je nastopil za Ivanom Hribarjem (ki je za razliko od Rostoharja verjel, da Slovenci, Hrvati in Srbi tvorijo zgolj dele enega jugoslovanskega naroda6) in ostalimi v naprej napovedanimi govorci. Nekateri izmed njih so se po Rostoharje-vem spominjanju mlačno obračali na avstrijsko vlado z zahtevo po združitvi Jugoslovanov v eno državo. Ker pa se je to »moledovanje« zdelo rezervnim častnikom neumestno, so ga - kot priča sam Rostohar - poslali, da je z odločnejšo besedo stopil na balkon Deželnega dvorca.7 Tam je Rostohar, ta zanikovalec obstoja jugoslovanskega naroda a vnet pristaš jugoslovanske države izrekel govor, ki ga je časopis Slovenec bralstvu prenesel takole: »Bratje in sestre svobodne države jugoslovanske! Tudi za nas, kar nas veže težka dolžnost, je prišel čas, da damo duška čustvom, ki so jih polna naša srca in naše duše. Mi, ki smo morali mnogo prestati, ki smo morali marsikaj udušiti, ki smo morali zlasti udušiti vsako najmanjšo željo po zlati svobodni Jugoslaviji, mi danes svečano prisegamo, da hočemo preliti svojo kri za svobodno državo in da hočemo ostati svobodni Jugoslaviji zvesti do groba, (Viharno odobravanje in »Živijo«-klici). Med govorom dr. Rostoharja, ki potegne sabljo na balkonu v znak prisege, da se ne bodo naši vojaki več bojevali za tujce, ampak samo za lastno domovino, potegnejo častniki in vojaki sablje ter bodala in prisežejo svobo- 6 Perovšek, Liberalizem in vprašanje Slovenstva, str. 58. 7 Rostohar, Ljubljana oktobra 1918 - Pričevanje o dnevih, ko je nastajala Jugoslavija. do jugoslovanski domovini. Navdušenje množic je nepopisno. Gromkih »Živijo«-klicev noče biti konca. Med množico gre vihar kakor veliki val: vsakdo ve, prehajamo iz stare Avstrije v Jugoslavijo.«8 Rostohar se je pri obujanju dogodkov na 29. oktober 1918 svojih, z golim mečem v roki izrečenih besed (ki so dejansko pomenile prelom s staro in prehod v novo državo) spominjal nekoliko drugače, kot je o njih poročal Slovenec: »Mi, vojaki, odrekamo pokorščino Avstriji in prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji. Živela svobodna Jugoslavija!« Takoj za tem mu je škof Jeglič razburjeno oponesel: »To je pa revolucija!«, na kar mu je Rosto-har suho odvrnil: »Da, prevzvišeni, tako nekako.«9 Že pred napovedano demonstracijo pred Deželnim dvorcem je štacijsko poveljstvo v Ljubljani vojakom sploh prepovedalo udeležbo pri demonstracijah. Ko pa je izvedelo za Rostoharjevo revolucionarno početje, je ukazalo vojaški policiji, naj ga aretira in zaradi veleizdaje postavi pred vojaško sodišče. Rostoharja je na to nevarnost opozoril nadporočnik Potokar, ki je bil pri vojaški policiji eden od zaupnikov »revolucionarnih« častnikov. Tako se je Rostohar izognil zasedi vojaške policije in se proti polnoči namenil na kolodvor, kamor je prav takrat prispel transport 8 Slovenec, 30.10.1918; stališča govorcev (ki so z balkona Deželnega dvorca oznanjali prelom zveze z Avstrijo in začetek Jugoslovanske države) o tem, kako naj bi ta država bila urejena (na centralistično-unitarni ali na federalistično-av-tonomistični podlagi) so bila zelo različna; pomenljivo za nadaljnjo žalostno usodo države južnih Slovanov je bilo, da so bili pogledi teh z balkona Deželnega dvorca nastopajočih »rojenic« povsem različni že glede tega, ali v tej državi (mora) biva(ti) en južnoslovanski narod, ali pa jih je več. Med tem ko so ljudstvo nagovorili vneti zagovorniki teorije o enotnem jugoslovanskem narodu, ki mora živeti v popolnoma enotno urejeni centralistični državi (liberalci - Ivan Hribar, še bolj radikalna pa Karel Triller in Ivan Tavčar), so ob njih prav tako pozdravljali vstajenje nove države drugi, ki pa so jo videli kot avtonomistično tvorbo, ki bo zagotovila obstoj in razvoj samostojnega slovenskega naroda (socialdemokrat Josip Kopač, škof Anton Bonaventura Jeglič, pripadnik katoliške SLS Lovro Pogačnik in kot že rečeno masarykovec Mihajlo Rostohar). Vendar ideološko-politična pripadnost nikakor ni bil predpogoj za samoumevnost stališč o zgornjem problemu (ne)enotnosti jugoslovanskega naroda. Zagovorniki enotne jugoslovanske nacije so se v svojih govorih sklicevali prav na mnenje (sicer že pokojnega) katoliškega politika Janeza Evangelista Kreka, da so Slovenci, Hrvati in Srbi »narod istega jezika in iste krvi«. 9 Rostohar, Ljubljana oktobra 1918 - Pričevanje o dnevih, ko je nastajala Jugoslavija. 8 VSE ZA ZGODOVINO Dragan Matic, »V TISTIH DNEH NI BILO NOBENEGA REDA IN JE VSAK DELAL ...« ZGODOVINA ZA VSE 53. hrvaškega polka. Rostohar je očitno ugotovil, da mora svojo revolucionarno dejavnost, ki jo je izkazal na balkonu Deželnega dvorca, še zaostriti. Po lastnih besedah je namreč hipoma prišel na zamisel, da bi lahko s pravkar prispelim vojaštvom razorožil madžarsko posadko v Ljubljani. Ker pri poveljniku - Nemcu - ni dosti opravil, je pričel pregovarjati podčastnike, naj ne gredo na fronto, saj da je vojna končana, Avstroogrske ni več, Hrvaška pa je postala neodvisna in Slovenija tudi. Pri tem jim je kazal slovensko trobojnico na svoji kapi in jim prigovarjal, naj razorožijo madžarsko posadko, potem pa bodisi gredo domov bodisi ostanejo v Ljubljani pod poveljstvom slovenskih oficirjev. Hrvaškim podčastnikom je bila ideja o tem, da bi se izognili fronti, všeč, zato so Rostoharjevim željam ugodili. Tako je moštvo 53. hrvaškega polka v prvih urah 30. oktobra v Rostoharjevi družbi z godbo vred odkorakalo do cukrarne in tam osvobodilo ruske in srbske vojne ujetnike. Od tam so prevratniki odpeljali osvobojene ujetnike v belgijsko vojašnico in jih tam oborožili. Tako je navsezgodaj 30. oktobra 1918 Mihajlo Rostohar razpolagal z upoštevanja vredno silo približno 600 oboroženih mož, ki bi bila še večja, če ne bi skoraj polovica hrvaških vojakov pobegnila domov. s tem vojaštvom se je Rostohar ob treh zjutraj lotil poglavitne naloge - osvoboditve slovenske prestolnice. Potem ko so njegovi vojaki obkolili madžarsko posadko v vojašnici na Kode-ljevem, je Rostohar v družbi z nadporočnikom Tre-om stopil do poveljnika madžarskega bataljona in zahteval, da naj položijo orožje. Slednji je sicer imel nekaj pomislekov in hotel klicati za nasvet štacijsko poveljstvo. Vendar mu je Rostohar razložil, da Av-stro-ogrske ni več, da je Ogrska samostojna država in da je njegova posadka od včeraj v jugoslovanski državi. Ob teh argumentih in zagotovilu, da se jim jamči varen odhod, so Madžari izročili orožje in se na šišenskem kolodvoru vkrcali na vlak za domovino. V naslednjih urah je Rostohar osebno zasedel štacijsko poveljstvo in ukazal nadporočniku Badjuri, naj zasede kolodvor. Končno je sledilo še finale: šta-cijskega poveljnika Uharka je Rostohar dal zastražiti - postavil je stražo pred hotelom Union in mu dal na izbiro, da odide v tujino ali pa v zapor. Uharku je bila bolj všeč prva možnost, zato se je kmalu za tem usedel na vojaški transport proti Budimpešti.10 10 Rostohar, Ljubljana oktobra 1918 - Pričevanje o dnevih, ko je nastajala Jugoslavija. Na zgoraj opisani način je nadporočnik Mihajlo Rostohar v precejšnji meri doprinesel, da je prišlo do prevzema nadzora slovenskih vojaških sil nad Ljubljano.11 Kot smo že omenili, je svojo hiperak-tivno dejavnost nadaljeval tudi potem, ko je slekel vojaško suknjo: že 23. novembra je kot pobudnik sodeloval pri nastajanju univerze, potem ko je bil sredi meseca demobiliziran. Še pred tem pa se je Rostoharju v začetku novembra, tik po prevratu (še v času vojaškega službovanja) primeril neljub dogodek. Ta je v znanstvenih razpravah do zdaj ostal neopažen, je pa zanimiv, saj razkriva manj znano epizodo iz Rostoharjeve-ga življenja ob prevratu. Ilustrira pa tudi takratne »prevratne« razmere nasploh. Eksces na ljubljanskem kolodvoru v zgodnjih jutranjih urah 2. novembra 1918 24. novembra 1918 je nemško-avstrijski urad za zunanje zadeve poslal jugoslovanski vladi v Ljubljano oster dopis. V njem se je navedlo, da je v noči s 1. na 2. november 1918 prišlo na železniški postaji Ljubljana do vdora jugoslovanskega vojaštva v »poštni vagon Dunaj - Trst št. 10«. Pri tem so vojaki z grožnjo nasilja in smrti železniškim poštnim uradnikom odvzeli 14 vrednostnih pisem v vrednosti 148.927 kron, več pošte, zasebne gotovine in siceršnje zasebne lastnine poštnih uslužbencev. Nemško-avstrijski vladi ni bilo znano, ali je pri tem šlo za roparski napad pod krinko uradnega postopka ali pa so dejansko uradni organi jugoslovanske države odgovorni za prekoračitev pooblastil. Dunajska vlada je poudarila, da gre vsekakor za kršitev »prava narodov« (mednarodnega prava), ki lahko negativno vpliva na odnose sosednjih držav. Dopis se je zaključil z nekoliko oholo postavljeno zahtevo, naj jugoslovanska vlada začne s kazensko preiskavo, poroča o njenem izidu ter poskrbi za povrnitev denarja in sicer odvzetega premoženja. V nedatiranem odgovoru, ki ga je za jugoslovansko vlado podpisal predsednik Lovro vitez Pogačnik, je bilo pojasnjeno, da gre v tem primeru lahko zgolj za roparski napad, saj Narodna vlada ni izdala nobenega navodila v tem smislu in ni pri njej deponiranih nobenih vrednostnih pisem oz. ostalega. Zato 11 Švajncer, Slovenska vojska, str. 15-26. VSE ZA ZGODOVINO 9 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 je tudi Narodna vlada zavrnila vsako odgovornost za odtujeno lastnino, to pa tem bolj zato, ker se »v teh dneh podobni primeri dogajajo ne samo tu ampak povsod«.12 Preiskava vojaškega sodišča SHS v Ljubljani Ne glede na to, da vlada ni prevzela odgovornosti, pa je zadevo poslala v reševanje državnem pravdništvu. Le-to je preiskavo odstopilo vojaškemu sodišču SHS, saj so bili storilci vojaki. Tu se je začel preiskovalni postopek zoper neznane storilce v smislu kaznivega dejanja in sicer proti neznanim osebam zaradi kaznivega dejanja ropa po 483., 485. in 487. členu kazenskega zakonika, ker so nasilno vdrli in se z orožjem in grožnjami polastili vrednostnih pisem. Postopek je vodil preiskovalni sodnik stotnik Gustav Barle. Obenem je za sodelovanje zaprosil tudi civilnega preiskovalnega sodnika oz. policijsko ravnateljstvo, saj se je sumilo, da so pri inkriminiranem dejanju sodelovale tudi oborožene civilne osebe. V preiskavi se je med drugim izkazalo, da so ob prevratu konec oktobra in v začetku novembra v poštnih vagonih vlakov na relaciji Trst -Dunaj poleg uradnih pošiljk tihotapili velike vsote denarja in vrednostnih papirjev, ki so izvirale iz nemško-avstrijskih bank v Trstu. Na ta način so lastniki bank skušali reševati premoženje z ozemlja, za katerega je bilo jasno, da ne bo več pripadalo nemško-avstrijski državi. Na podlagi kasnejšega pričevanja enega od poštnih uradnikov nemške Avstrije se je npr. pokazalo, da so eno noč pred ekscesom (31. oktobra 1918), ki ga opisujemo, na vlaku Trst - Dunaj nemško-avstrijski uradniki uspeli prepeljati skritih 6 milijonov kron in to kljub temu, da je v Ljubljani jugoslovansko vojaštvo poštni vagon pregledalo.13 Morda je šlo za denar, ki ga je s Trsta na Dunaj transportiral nek uradnik avstro-ogrske banke Samponi, saj je Narodni svet v Ljubljani 31. 12 AS 307, Deželno sodišče, Vr VIII 763/19 (Vr 1919- 1) - S 119/18-1 sveženj »spisi vojaškega sodišča; kazenska zadeva zoper dr. Mihajla Rostoharja zaradi hudodelstva poneverbe. Ker se je preiskava izpeljala v dveh delih - začelo ga je Vojaško sodišče SHS (do junija 1919), potem pa nadaljevalo Deželno sodišče do prekinitve postopka - gre v spisu za različne oznake dokumentov. 13 AS 307, Vr VIII763/19, S 119/18-24, Pričevanje Ivana Cofa, poštnega oficijala z dne 15. 4.1919 in S119/18-29, pričevanje nekdanjega poročnika Antona Kudra, z dne 24. 5.1919 - v času pričevanja je bil Kuder sodnik v Trbovljah. oktobra 1919 izdal ukaz štacijskemu poveljstvu, da tega človeka aretira in zapleni »več milijonov vrednostnih papirjev, zlata in bankovcev«. To pa se takrat službujočemu častniku Kudru ni posrečilo. Iz pričevanj, ki so se nabrala tekom preiskovalnega postopka, je bilo mogoče v glavnem rekonstruirati naslednji tek dogodkov. Povelje za preiskavo vlakov s 1. na 2. november 1918 je izdal taisti Lovro Pogačnik, ki je (očitno lažnivo) pisal nemško-avstrijski vladi, češ, da vlada v Ljubljani ni izdala nobenega takega navodila.14 Na podlagi tega ukaza je v noči s 1. na 2. november 1918 prišlo do preiskave poštnega vagona vlaka Dunaj - Trst, ki jo je vodil nadporočnik Mihajlo Rostohar. Prav ta dan je do vojaške posadke na kolodvoru prišla dodatna informacija, da namerava nek kreditni zavod iz Trsta v eni izmed vlakovnih kompozicij prepeljati kar 25 milijonov kron. Napetost je bila toliko večja, ker so nekaj ur pred prihodom vlaka na ljubljanskem kolodvoru jugoslovanski uradniki opazili tri sumljive osebe: dva uradnika kreditnega zavoda in ljubljanskega veletrgovca Lilega. Ti so želeli za ta vlak rezervirati poseben kupe, pa so nato, ko je bila rezervacija odklonjena, zadnji trenutek karte prolongirali za naslednji dan. Ko se je vlak številka 10 iz Trsta okrog polnoči ustavil v Ljubljani, so jugoslovanski uradniki postali pozorni na poštni vagon, saj so v njem sedeli ljudje, ki tam ne bi smeli biti - pripadniki nemške in avstrijske vojne mornarice in nekaj civilistov sumljivega videza. Na zahtevo, da odprejo vrata poštnega vagona, so jih potniki res odprli, je pa v istem trenutku pri vratih na nasprotnem koncu vagona uspel pobegniti civilist s kovčkom. Po tem dogodku je straža obkolila vagon in se je poklicalo dodatno vojaštvo, ki je pod Rostoharjevim poveljstvom potnike nagnalo ven iz vagona. Nato se je pod Rostoharjevim vodstvom -medtem, ko se je zunaj zastraženim poštnim uradnikom in ostalim potnikom z naperjenim orožjem grozilo s smrtjo in jih zmerjalo - vagon nadrobneje pregledalo. Zaplenilo se je nekaj denarnih pisem in eraričnega blaga. Zaplenjena denarna pisma so se v vreči odnesla na štacijsko poveljstvo, kjer naj 14 AS 307, Vr VIII763/19, S119/18-7; Pričevanje Mihajla Rostoharja z dne 15.1.1919; ob zaslišanju na katerem je nastopil kot priča je predložil navedeni ukaz Poverjenika za narodno obrambo dr. Pogačnika, ki ga je preiskovalni sodnik potrdil kot pristnega in mu ga vrnil. 10 VSE ZA ZGODOVINO Dragan Matic, »V TISTIH DNEH NI BILO NOBENEGA REDA IN JE VSAK DELAL ...« ZGODOVINA ZA VSE bi se preštelo denar in naredilo zapisnik. Do tu je zadeva bila bolj ali manj jasna, saj se pričevanja različnih akterjev glede naštetega ujemajo.15 Manj jasne pa so bile nekatere okoliščine, ki so se kasneje izkazale za zelo pomembne: npr. kdo je bil udeležen pri preiskavi in zaplembi - razen Rostoharja sta pri preiskavi sodelovala še nadporočnik Jarec in še ena oseba, ki pa se je ne Jarec ne Rostohar nista mogla spomniti. In pa seveda, kolikšna je bila vsota zaplenjenega denarja. Kmalu po dogodku, že decembra 1918, se je na Finančno upravo Narodne vlade in prometno vodstvo Južne železnice z dopisom obrnil inženir Hugo Uhlir, ki je v noči s 1. na 2. november 1918 služboval kot poročnik in »pobočnik« poveljnika štacijskega poveljstva v Ljubljani. Uhlir je bil tudi kasneje nenavadno zainteresiran za to zadevo. Navedel je, da je po polnoči po telefonu z južnega kolodvora dobil vest, da je neki poročnik zaplenil dva zavoja denarja v skupni vrednosti 25 milijonov kron. Približno ob pol sedmih zjutraj mu je isto javil nek podčastnik. Istega ali naslednjega dne mu je, med tem, ko je večerjal v gostilni pri »Novem svetu«, potek zaplembe opisoval nek višji železniški uradnik. Na vse to ni bil posebej pozoren, dokler ni izvedel, da Narodna vlada ni prejela niti približno enakega zneska, zato pa se je tudi odločil, da to zadevo naznani.16 Ker pa je preden je poslal ta dopis z njim v kavarni Union seznanil dva gospoda in je to prišlo na ušesa Mihajlu Rostoharju, je slednji vložil civilno tožbo zoper Uhlirja, o čemer bo še govora v nadaljevanju. Pričevanje glavnega akterja Mihajla Rostoharja januarja 1919 je bilo dokaj površno, skoraj malomarno. Izjavil je, da je »revizijo« izpeljal s poročnikom Jarcem in še nekim železniškim uradnikom, da se datuma, kdaj se je to zgodilo ne spominja, da pa so zaplenili nekaj eraričnih stvari, vrednostnih papirjev, tri pakete pisem in računske knjige. Vse to je bilo potem na štacijskem poveljstvu popisano s strani stotnika Potokarja.17 V poročilu štacijske- 15 AS 307, Vr VIII763/19, S119/18-7; Anton Gregorc, železniški revident, ki je bil tisto noč zadolžen za prometno službo -zaslišanje 15.1.1919. 16 AS 307, Vr VIII763/19, S119/18-10; Dopis Huga Uhlirja z dne 23.12.1918, naslovljen na Finančno upravo. 17 Glej opombo št. 14 in poročilo Mihajla Rostoharja štacij- skemu poveljstvu z dne 15.1.1919, AS 307, Vr VIII763/19, S119/18-10. mu poveljstvu je Rostohar ponovil pričevanje pred Vojaškim sodiščem, dodal pa je, da je bilo zaplenjenega denarja proti pričakovanju malo. Janko Jarec je pričal, da je bil dodeljen štacijske-mu poveljstvu na službovanje, ko je okrog polnoči s 1. na 2. november k njemu prišel Mihajlo Rostohar še z eno osebo, katere se Jarec ne spomni. Rostohar mu je razložil, da se želi 7 milijonov kron prepeljati na Dunaj, pokazal pa mu je tudi 3 ali 4 osebe, ki naj bi to želele izpeljati. Ker so dobili obvestilo, da se ti ljudje ne bodo peljali na Dunaj, jim je vse skupaj postalo sumljivo in je nekdo predlagal, da naj gredo pregledat poštni vagon. Ker je bilo v njem veliko vojaštva, jih je Rostohar napodil ven in začel s preiskavo. Pri tem naj bi - po Jarčevem pričevanju - v vagon stopil poleg Rostoharja še on ter podčastnika Danilo Cerar in Anton Erkraut. Rostohar je začel z zbiranjem denarnih pisem, ki jih je bilo več, nekatera tudi prav debela. Rostohar je ta pisma sortiral, Jarec pa je vagon zapustil in se napotil k drugim transportom. Jarec je v pričevanju posebej poudaril, da je prav gotovo z Rostoharjem v vagonu ostal še nekdo, sicer on vagona ne bi zapustil. Ker je vlak imel predolgo zamudo, se je čez čas vrnil do poštnega vagona preverit, kaj se dogaja in je videl, da iz vagona ravno odhaja Rostohar z nekimi paketi. Pri tem mu je Rostohar pripomnil: »Vidiš, pa smo ga le dobili.« Potem je Rostohar zapustil kolodvor skozi kolodvorsko poveljstvo in se odpeljal z avtom - v njegovi družbi je bil še en častnik. Jarec je pričevanje zaključil z izjavo, da je bil prepričan, da so denar dobili in da je bil odnesen tja, kamor spada.18 Stotnik Jože Potokar, ki je na štacijskem poveljstvu sestavil zapisnik o pregledu zaplenjenih denarnih pisem, je kot priča v preiskavi izjavil, da je bilo denarja v denarnih pismih, ki so jih on, Potokar, Rostohar in še en častnik (katerega ime se Potokar ne spomni, zdelo se mu je, da je to morda bil poročnik Uhlir) na štacijskem poveljstvu komisijsko odprli, manj kot 8.000 kron. Kam je potem pisma in protokol Rostohar oddal, Potokarju ni bilo znano.19 Zanimivo je bilo, da je preiskovalni sodnik skupaj 18 AS 307, Vr VIII763/19, S119/18-19; pričevanje Janka Jarca z dne 19. 3. 1919,. 19 AS 307, Vr VIII 763/19, S 119/18-27; Pisno poročilo Jožeta Potokarja z dne 14. 4.1919 in pričevanje na zaslišanju dne 23. 4.1919,. VSE ZA ZGODOVINO 11 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 s štacijskim poveljstvom ugotavljal, da izvoda tovrstnega zapisnika o zaplembi denarja v štacijskem poveljstvu ni in da iz eksibitnih protokolov niti ni razvidno, da bi kdaj obstajal.20 Poročnika Staneta Berganta, ki je bil dežurni na kolodvorskem poveljstvu, je v tej akciji zaplembe Rostohar povsem obšel, ker o vsej zadevi Bergant ni vedel skoraj nič, razen tisto, kar je slišal o drugih, pa še to je bilo očitno napačno.21 Tako je še vedno ostalo nepojasnjeno, kam je izginilo 140.000 kron, ki jih je uradno kot odtujene prijavila avstrijsko-nemška vlada. Zdi se, da se je preiskava začela razpletati, ko ji je dala pospešek obravnava zaradi razžalitve, ki je potekala pred okrajnim sodiščem, kjer je Rostohar tožil Uhlirja. Iz članka je razvidno, da Uhlir Rostoharja pri drugih osebah ni črnil zgolj zaradi preiskave poštnega vagona, pač pa ga je nekaj tednov kasneje - zopet v Unionu »v odlični družbi slovenskih kulturnih delavcev« - javno krivil, češ, da si je prilaščal erarično blago in vojake pošiljal, da so perilo iz vojaških skladišč nosili na njegov dom. Osebi, katerima je to Uhlir razlagal in sta to prenesli Rostoharju, sta v slovenski zgodovini dokaj znameniti - slovenski pisatelj dr. Alojz Kraigher in jezikoslovec dr. Fran Ramovš. Če dodamo še dejstvo, da je sodil Anton Lajovic, sicer znan skladatelj in najbolj zaslužen za prisilno slovenizacijo ljubljanske filharmonije, potem lahko ugotovimo, da so bili v tej zgodbi nekako vpleteni vrhunski slovenski intelektualci takratne dobe. Očitno je, da se je v Unionu zbirala slovenska intelektualna elita in premlevala aktualne dogodke. Kakorkoli, sodno razpravo je Anton Lajovic prekinil, saj je Hugu Uhlirju oz. njegovemu odvetniku dr. Vodu-šku dal tri tedne časa da priskrbi »dokaz resnice«, 20 AS 307, Vr VIII763/19, S 119/18-26; Dopisi med različnimi poveljstvi, iz katerih izhaja, da zapisnik o zaplenjenem denarju ne obstaja niti ni bil vnesen v službeno evidenco. 21 AS 307, Vr VIII 763/19, S 119/19-20; Poročilo nekdanjega poročnika Staneta Berganta z dne 19.1.1919, tu Bergant navaja naj bi z Rostoharjem prišel po kaso z veliko vsoto denarja poročnik Bogomil Orožen, kar očitno ni držalo; 24. 3.1919 je bil Bergant zaslišan v isti zadevi in je ponovil enako, da o zadevi ve le tisto, kar mu je povedal železniški uradnik Gregorc - da je Rostohar skupaj s poročnikom Orožnom nek denar zaplenil. ki sta ga napovedala zoper Mihajla Rostoharja.22 In res je v treh tednih prišlo do preobrata. Odmevna tožba Rostohar proti Uhlirju je zbudila pozornost in spodbudila tretjega člana »komisije«, ki je pregledovala poštni vagon in se ga ne Rostohar ne Jarec nista mogla spomniti, da se je javil. To je bil Franc Bar, nekdanji narednik. V svojem pričevanju je med drugim zatrdil, da so bile vsote bistveno večje, kot pa je bilo zatrjevano s strani Rostoharja. Sama preiskava je potekala »energično«, Rostohar je zaplenil nekemu poštnemu uradniku tudi manjšo vsoto denarja, ki jo je imel pri sebi v navadni kuverti (oškodovani uradnik Turad je v svojem pričevanju, kot bomo videli v nadaljevanju, trdil, da mu je denar vzel narednik - to je bil Bar in ne Rostohar). Po Barovem pričevanju je samo on sam zaplenil denarna pisma v vrednosti okrog 150.000 kron, ki jih je izročil Rostoharju, ta pa jih je držal v roki ali spravil v žep. Popolnoma pa je Bar izključeval možnost, da bi zaplenili zgolj 8.000 ali 20.000 kron. Poleg naštetega denarja pa je Bar našel še tri pakete, približnih dimenzij 60x30x25 cm, ki so jih odnesli na štacijsko poveljstvo, kjer pa jih niso odprli, ker je Rostohar rekel, da bodo to storili naslednji dan. Ko je čez nekaj dni Rostoharja vprašal, ali je bilo denarja veliko, mu je ta odgovoril, da so bile v paketih le neke pošiljke od vojne pošte. Baru se je zdelo čudno, da bi brezvredne pošiljke transportirali s spremstvom. Ko je izvedel za sodni proces, se je javil za pričo, ker je, kot je sam poudaril, dogajanja poznal iz prve roke.23 Naslednji »žebelj v krsto« je osebno z Dunaja prinesel Hugo Uhlir. Šlo je za uradna poročila Južne železnice o dogodku s 1. na 2. november, ki jih je Uhlirju uspelo pridobiti s pomočjo avstrijskega zunanjega ministrstva in jih je vojaškemu sodišču v Ljubljani izročil 7. junija 1919.24 Poročilo nemških poštnih uradnikov, ki so bili v omenjeni noči v poštnem vagonu št. 10, govori o surovem nastopu jugoslovanskega vojaštva - o grožnjah, zmerjanju in opozarjanju, da so sovražniki, ki se nahajajo v njim sovražni deželi, o surovem fizičnem ravnanju 22 Slovenec, 20. maj 1919, str. 4.: »Zaradi 25 milijonov - dr. Rostohar proti dr. Uhlirju«. 23 AS 307, Vr VIII763/19, S119/18-33; Pričevanje Franca Bara z dne 3. 6.1919. 24 AS 307, Vr VIII 763/19, S119/18-13; Dodatno pričevanje Huga Uhlirja ob predložitvi dokumentacije z Dunaja z dne 7. 6.1919. 12 VSE ZA ZGODOVINO Dragan Matic, »V TISTIH DNEH NI BILO NOBENEGA REDA IN JE VSAK DELAL ...« ZGODOVINA ZA VSE Utemeljitev Vojaškega preiskovalnega sodnika, zakaj predlaga odstop zadeve Deželnemu sodišču - predlog pregona Mihajla Rostoharja zaradi suma kaznivega dejanja poneverbe. (Arhiv Republike Slovenije) VSE ZA ZGODOVINO 13 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 ob osebnih preiskavah, o ultimatih, da se jih bo ustrelilo, če ne povedo, kje je denar, o odvzemu osebne imovine in celo denarnih sredstev enega od uradnikov; predvsem pa o strahu, da ne bodo več videli domovine.25 Potek preiskave znotraj vagona je podrobneje opisal Adolf Hellmann, edini nemško-avstrijski poštni uradnik, ki je ob preiskavi lahko ostal prisoten. Hellmann je izpostavil, da sta preiskavo izpeljala častnik in narednik. Častnik mu je predočil, da se išče pošiljke avstro-ogrske banke. Najprej je bi preiskan službeni del vagona - oficir je pregledoval denarna pisma, zavoje, priporočena pisma in navadna pisma, prav tako pa tudi nahrbtnike in cule s predmeti spremljevalnega osebja. Ob tem se je - po primerjavi z uradnim seznamom -zaplenilo pet denarnih pisem v vrednosti 43.302 kron. Oficijalu Martini so bili odvzeti čevlji, ki so bili njegova osebna last in šotorsko krilo v vrednosti 200 kron, pomočniku Alexandru Uherju trije kosi platna v vrednosti 60 kron, poduradniku Johannu Schmidu pa čevlji v vrednosti 140 kron. Nadofici-jalu Hermannu Turadu je narednik ob osebnem pregledu zaplenil 418 kron zasebnega denarja, ki jih je Turad imel v kuverti. pregledal se je tudi prostor za pakete, enako tudi paketne pošiljke. Nadalje se je zaplenilo kovček z oblekami in tri pakete s knjigami prokurista Marpurga iz filiale tržaškega kreditnega zavoda, »pri čemer sta oficir in njegov narednik vsa vesela zakričala: končno najdeno!« Zatem je častnik, ki je preiskoval, začel Hellmanna vnovič zmerjati in spraševati: »Koliko ste dobili za to (= da skrivaj vozite denar, op.a.) ... aretiral vas bom!« Drugi častnik, ki je bil pri tem spet navzoč (tj. poročnik Jarec, ki se je vrnil v vagon - op.a.), pa je začel Hellmanna prav tako zmerjati in pljuvati. Ko je Hellmann zaprosil za potrdilo o zaplembi, se mu ni odgovorilo nič. Dva častnika in narednik so nato z zaplenjenimi denarnimi pismi in paketi zapustili vagon ter dovolili, da se je personal, ki se je prej moral izkrcati, spet lahko vrnil v vagon in vlak je lahko odpeljal. Skupna škoda zaradi zaplembe je znašala 148.927 kron. Poročilom so bili priloženi tudi uradni seznami pošiljk in njihovih vrednosti.26 25 AS 307, Vr VIII763/19, S119/18-34; Reisserapport der Triest -Wien No 10, z dne 1.11.1918 - podpisani: oficijala Josef Gall in Josef Martina ter nadoficijali Johan Seidhauser, Johann Neu, Hermann Turad in Adolf Hellmann. 26 Prav tam - posebno poročilo nadoficijala Adolfa Hellmanna. Barovo pričevanje in poročila dunajskega poštnega urada št. 76 so bilo očitno ključna. Preiskovalni sodnik je še istega dne, ko je Bar prinesel dokumente z Dunaja, sklicujoč se na njih in na Barovo pričevanje, poslal spis vojaškemu pravdniku, »ker se je obrnil sum na gotovo osebo, ki ni podvržena vojaški podsodnosti«. Vojaški pravdnik pa je takoj nato ustavil postopek in predlagal, da se zadeva odstopi državnemu pravdništvu. To je utemeljeval z naslednjimi besedami: »dr. Mihajlo Rostohar je na podlagi dosedanjega dokazilnega gradiva nujno sumljiv zločina uradnega poneverjanja v škodo čez 140.000 kron. Notorično dejstvo je, da se nahaja osumljenec že več mesecev v civilnem razmerju (...) Proti osumljencu pa do sedaj nobena v navedeni kazenski pravni določbi navedenih oblasti ni ničesar ukrenila, kar bi se nanašalo na pripravo ali uvedbo proti njemu naperjenega kazenskega postopanja. Tudi v kazenski zadevi proti neznanim storilcem radi ropa ne, bil je celo zaslišan kot priča. Postal je sumljiv šele sedaj a ne zločina ropa temveč hudodelstva poneverjanja, kar je kazenska zadeva zase. Predlagam, da se kazenska zadeva proti dr. M. Rostoharju odstopi državnemu pravdništvu v pristojno poslovanje«. Še istega dne, 7. junija 1919, je vojaško sodišče zadevo skupaj s spisom odstopilo Državnemu pravdništvu.27 Postopek pred Deželnim sodiščem Po nekaj dneh, ko je prejel zadevo od vojaškega sodišča, je državni pravdnik (= tožilec) naročil, naj se bivši nadporočnik Mihajlo Rostohar, sedaj »referent pri slovenski vseučiliški komisiji«, zasliši kot osumljenec in da se pri njemu doma izvede hišna preiskava. Hišno preiskavo je na povelje preiskovalnega sodnika dr. Stojkoviča policija izvršila 18. junija 1919 na Ilirski ulici 29 v Ljubljani. Med preiskavo so bili najdeni zanimivi zapiski, ki se jih je skupaj z Rostoharjevimi pojasnili poslalo preiskovalnemu sodniku. Iz zapisnika o preiskavi je razvidno, da je Mihajlo Rostohar izjavil, da je bil štiri leta proviantni častnik in da se zato v njegovih beležkah nahajajo tovrstne zaznambe in računi. Za povojno obdobje pa je navedel, da tovrstni podatki o kupčijah, ki se nahajajo v njegovih zapiskih, izvirajo iz poslov Ivana Jelačina in nekega Richterja, kjer pa je »sprejemal oferte zgolj iz prijateljstva«. 27 AS 307, Vr VIII763/19; P 75/18 in S 119/18-3. 14 VSE ZA ZGODOVINO Dragan Matic, »V TISTIH DNEH NI BILO NOBENEGA REDA IN JE VSAK DELAL ...« ZGODOVINA ZA VSE 1 Antun Bunčuga - Rijeka UVOZ I IZVOZ JESTIVIH I STOLNIM ULJA Brzojavi: BUNČUGA, RIJEKA. TELEFON: B17. Dragi prijatelju I rijeka, 27.aTribn.ja 1919. Danas na povratlu iz Rijeke primio sam Vaš brzojav, na kojeg sam Vam prama prilože.om prepisu odgovorio. Krumpira Vam pjedbježno nemogu nudjati. Nudj am Vam 40 ragona suiiiii šljiva boBaaskih.,u vre-dama sa dozvolom izvoza za BeS)po kruna 7,- kilo bratto za netto predaja prompt.a najdalje do kknca Lipnja 1919. Ako na ovu ponuiu reflektirate t.j .ako imate kupoa neka mi to brzojavno odmah potvrdi i neka bezodvlačno otvori neopozivi do konca lipnja ova god.akreditiv kod jadne Ljubljanske banke uz obvezu,da de mi roba bifCi placena u onom Sašu Sim roba stigne na teritorij Austrije HjemaSke.- Odekujem Vaš topogledni brzojavni odgovor. Nadam se,da če te brzo dodi,da naš obračun od ulja jednom ved evršimo,- Pozdravljam Vas i bilježim veleš' /¡J Veleučeni goepodin Univ.Doc,Dr,K i h j| 1 o Rostohar B e o. t Hotel Oesterreiohisobe Eof. Ponudba trgovca Bunčuge Mihajlu Rostoharju, ki je konec maja 1919 posloval na Dunaju. (Arhiv Republike Slovenije) VSE ZA ZGODOVINO 15 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 ANTUN BUNČUGA ZAGREB FraakopamUa lllica 1. — Telefon 4-85. Bralni: BUNČUGA - ZAGREB, 4."listopada 1918, "Veleučeni goppodin Dr, '11 i h a j 1 o ^ostohar Ljubljana? Ilirska ulica 29/1. 'Ekspr.ea, "Nadam se ,da če mo moči .napraviti jedan ,ve6i posao sa krumpirojn ,nu da to postignemo ,po-,tr,eb,no mi je ,da pribavite od ; " Aprovisio,nierungskomnii3sion der kk .Staat-halterei in Triest''.za 50 vagona krumpira, i od " Reser.vespital br',.6 Ljubljana ,2a 10 vagona krumpira ,te od " Gagistanaprovisionierung Ljubljana .za 1'0 vagona krumpira .o,5itovanja ,na temelju kojega neka mene ovla"ste ,aa .njihov, račun nabavim za njihovu opskrbu gori-rečenu količinu krumpira. ^J) vč*^* * ** 'Nastojte ,da mi ova očitovanja čim prije pošaljete. Vel eš>6va^ijrem: Cof"** C Ponudba trgovca Bunčuge proviantnemu častniku c. kr. vojske Mihajlu Rostoharju, oktober 1918. (Arhiv Republike Slovenije) 16 VSE ZA ZGODOVINO Dragan Matic, »V TISTIH DNEH NI BILO NOBENEGA REDA IN JE VSAK DELAL ...« ZGODOVINA ZA VSE Pozornost so preiskovalcem zbudile tudi zabeležke o nakupu zlatnine pri zlatarju Čudnu v višini 6.050 kron, ki pa naj bi bil le delno realiziran ter o nakupu vrta na Bledu v višini 7.500 kron. Rostohar je izjavil, da je imel ob prevratu 26.000 kron, ki jih je prihranil pri vojakih, od česar je že porabil 14.000 kron (nekaj za nakup vrta na Bledu, nekaj pa za sprotno preživljanje), razen tega pa mora dobiti od trgovca Bunčuge iz Zagreba še 21.000 kron, saj je denar pri njemu deponiral v kupčijske namene. Zaslišanje Mihajla Rostoharja kot osumljenca 27. junija 1919 (tokrat se je navedlo, da gre za vseučilišč-nega docenta v Pragi) je prineslo zanimive preobrate. Rostohar je navedel, da so izvedli na podlagi ukaza Lovra Pogačnika (pri tem je predložil pisni ukaz, ki se mu je vrnil) preiskavo poštnega vagona on, Jarec in neki podčastnik v prisotnosti poštnega uradnika Nemške Avstrije. Pri preiskavi, ko so vsak zase iskali po vagonu, so vsi trije skupaj zaplenili 5 - 7 pisem v vrednosti 20 do 30 tisoč kron - zgolj denarna pisma namenjena v Nemško Avstrijo. Pri tem je Rostohar pribil: »Izključim pa z vso gotovostjo, da bi zaplenili 14 denarnih pisem v vrednosti nad 150.000 kron.« Vsa denarna pisma je dal v prisotnosti ostalih treh oseb v eno vrečo, našel pa je še tri pakete. Po koncu preiskave so odnesli vse tri pakete in vrečo vojakom, ti pa so to odnesli na kolodvorsko poveljstvo, od tu pa z »dvokolnico« odpeljali na štacijsko poveljstvo na Bavarski dvor. Pri manipulacijah z vrečo se ni prepričal ali je še zavezana, kot jo je bil sam zavezal, ker ni imel nobenih sumov zoper vojake. Na štacijskem poveljstvu so vrečo in pakete položili na mesto, kjer so bile deponirane druge blagajne. Tja sta deset minut zatem prišla stotnik Potokar in prometni uradnik Rozman - spraševala sta ga ali je zaplenil milijone. Pokazal jim je vreče in pakete, naredili so »protokol« in napisali zapisnik. Drug dan ob 9. uri je na njegovo (Rostoharjevo) prošnjo prišla komisija finančnega ravnateljstva na čelu z uradnikom Špindlerjem in to prevzela; o tem se je spet napisal protokol. Rostohar je med zaslišanjem tudi komentiral oz. zanikal navedbe drugih prič, ki so mu bile predočene: - Janka Jarca - ni res, da bi karkoli vedel o uradnikih Kreditnega zavoda, kot je opisal Jarec; niso se peljali z avtom s kolodvora; priznava, da se je mogoče Jarec odstranil za nekaj minut iz vagona, vendar sta bila tam ves čas podčastnik in poštni uradnik; - Jožeta Potokarja - poudarja, da je Potokar prišel za njim na štacijsko poveljstvo, da je Potokar odpiral pošiljke, bral napise na pošiljkah in mu narekoval zneske, ko so delali »protokol«; - Franca Bara - sklepa, da je on tisti podčastnik, ki je bil pri preiskavi z njim v vagonu in sicer po podrobnostih, ki jih Bar navaja v svojem pričevanju (npr. da je bil glavni uradnik v poštnemu vagonu Čeh in ga je Rostohar res nagovarjal, naj kot Slovan ne dela težav Jugoslovanom); ni pa res, da bi zaplenil denar uradniku, niti da bi komu grozil s pištolo, ne drži, da si je dajal denarna pisma v žepe, ne drži da bi Bara predstavil polkovniku Pouru, ker tega tam takrat sploh ni bilo in ne drži, da bi se peljali s kolodvora na štacijsko poveljstvo z avtom. Dalje je pojasnjeval izvor številk iz svoje bele-žnice oz. razlagal o svojih kupčijah - na Dunaju je stanoval v hotelu Oesterreichischer Hof skupaj s trgovcem Jelačinom (očitno je bil Jelačinov poslovni partner ali trgovski potnik). Ta je kupoval vžigalice in sol v zameno za živila iz SHS. Pri tem je bil Rostohar zveza s trgovcem Bunčugo, s katerim je trgoval že kot proviantni častnik v letih 1917 in 1918 in si takrat iz tega naslova pridobil 35.000 kron. Zatrdil je, da je kot častnik, odgovoren za nabavo, imel dovoljenje nadrejenih tudi za sklepanje zasebnih poslov in da mu je Anton Bunčuga nakazal 17. junija 1919 21.000 kron kot nagrado za usluge pri Bunčugovih kupčijah v letih 1917 in 1918. Tudi vse ostale listine, ki so se nanašale na razne kupčije na relaciji kraljevina SHS - Nemška Avstrija, so bile po Rostoharjevem pričevanju dejansko Jelačinove. On je te papirje le zadržal pri sebi, ker je Jelačin moral v Ljubljano in so se zato našli v njegovem stanovanju ob preiskavi. Nekateri podatki o možnih kompenzacijskih poslih iz beležnice naj bi bili tudi zbrani za nekega trgovca Rihterja. Potrdil je zapise, da je po posredovanju svoje sestre hotel kupiti nek vinograd v bližini Krškega in da je dejansko kupil vrt na Bledu, ki ga je mislil rabiti kot stavbno zemljišče. Do nenadne in presenetljive razbistritve Rosto-harjevega spomina in pričevanja pa je prišlo, ko so ga zasliševalci vprašali za izvor sedmih številk na nekem mestu v njegovi beležnici: VSE ZA ZGODOVINO 17 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 »... Obdolžencu se predoči stran beležnice, kjer je zapisanih seštetih sedem denarnih zneskov to je 3.000, 38.000, 11.600, 9.000, 35.000, 2.000, 6.000, skupaj 101.600, nakar izjavi: Mogoče, da se to nanaša na neko deteljo, katero smo nekoč cenili v Šesto al Reghena. To sklepam iz tega, ker slede potem zapiski o tobaku, milu in cikoriji, katero sem prinesel sestri Ani Volčanšek, ko sem prišel na dopust s fronte. Osumljencu se nato predoči, da vsote, zabeležene v beležnici, odgovarjajo popolnoma zneskom nekaterih denarnih pisem, zaplenjenih v noči od 1. na 2. novembra 1918 v ambulančnem vozu / ti zneski so navedeni v poročilu dunajskega poštnega urada št. 76 pod r.št. 34 spisov vojaškega sodišča. Osumljeni izjavi nato: Kakor sedaj uvidim, nanašajo se ti vpisi v moji beležnici res na dotična denarna pisma. Spominjam se, da sem med revizijo imel v rokah svinčnik in da sem nekaj pisal. Sedaj se mi zdi gotovo, da sem pisal v svojo beležnico in da sem nameraval teh 7 pisem vzeti in izstaviti poštnemu uradniku pobotnico. Če sem mu res izstavil pobotnico ali ne, ne vem.« Od tu naprej se je Rostoharju spomin čedalje bolj vračal, oz. se je po nekem psihološkem efektu (ki bi ga najbrž znal Rostohar kot psiholog dobro razložiti) začel natančno spominjati detajlnih podrobnosti, kar je zanimivo, saj se je še malo prej spominjal nekaterih stvari povsem drugače. Tako je npr. spremenil trditev, da nikomur ni grozil: »Spominjam se tudi, da sem res z revolverjem zapodil vojake in civiliste iz vagona.« Pri tem je sum o poneverbi začel zvračati na avstrijsko-nemškega poštnega uradnika, ki bi lahko preiskavo in zaplembo izrabil kot priliko, da sam ukrade kako denarno pošiljko in za to dejanje obtoži Jugoslovane. Drugi, ki ga je Rostohar sumničil, pa je bil podčastnik Bar, ki je po Rostoharjevih zatrjevanjih preiskoval del vagona popolnoma sam in bi denar lahko prigrabil takrat, lahko pa bi si ga prisvojil tudi kasneje ob tem, ko so pospravljali in transportirali denarna pisma. Za denarna pisma se je Rostohar namreč zdaj (po razsvetljenju ob soočenju s številkami iz njegove beležnice) spomnil, da jih je popisoval in metal na nek pult. Pri odhodu pa je, ko je bil že v drugem delu vagona, po ta pisma poslal Bara in ko mu jih je ta prinesel, je pisma vrgel v vrečo, brez da bi jih pregledal. In takrat bi bilo po Rostoharjevo mogoče, da je Bar takrat nekaj od teh pisem izmaknil.28 Državni pravdnik je preiskovalnemu sodniku na podlagi dotedanjih izsledkov ter hišne preiskave in zaslišanja Rostoharja kot osumljenca sporočil naslednje stališče: »Zagovor osumljenega dr. Rostoharja je v protislovju z dosedanjimi poizvedbami in zlasti izjavami že zaslišanih prič v mnogih ozirih, tako zlasti glede števila najdenih in zaplenjenih denarnih pisem in njih vrednosti (5 do 7, 20-30.000K - 14 nad 150.000K) glede prevoza (samokolnica - avtomobil) i drugih okolnosti. Dr. Rostohar ostane torej prej kot slej sumljiv.« Ob tem mu je dal tudi usmeritve, da preveri, ali mu je bilo res dovoljeno, da je kot provijantni častnik 14. divizije delal zasebne kupčije ter ali so njegove hranilne vloge in kupčije verodostojne tj. v skladu z njegovimi navedbami. Obenem je državni pravdnik preiskovalnega sodnika usmerjal tudi v preiskavo trgovca Franca Bara in tu sledil Rostohar-jevim navedbam, da je sumljivo, ker se je Bar sam ponudil sodišču za pričo. Zlasti je državni pravdnik štel za potrebno, da se preveri, kje je služil Bar pred vojno, kaj je počel med vojno ter v kakšnih gmotnih razmerah živi sedaj oz. kakšnih je živel pred vojno.29 O Francu Baru policijske poizvedbe niso našle kakih posebnosti. Pristojen je bil v Ljubljano, nekaj časa je živel v Trstu kot uslužbenec firme pisalnih strojev Remington, leta 1915 se je preselil v Ljubljano in od 1916 služil kot črnovojnik pri poveljstvu št. 27 v Ljubljani. Kot vojak se je bavil tudi s trgovino z manufakturnim blagom in imel ob preobratu okoli 8.000 kron premoženja. V začetku leta je odprl trgovino s pisalnimi stroji, ki mu kar dobro uspeva - za to je potreboval kredit, ki mu ga je odobril firma Firedlaender z Dunaja. Živel je vedno dobro in solidno, da bi nenadoma prišel do velikega kapitala se ni zaznalo.30 Ker pa je po prispelem poročilu dunajskega Poštnega urada št. 76 ter hišni preiskavi in zaslišanju 28 AS 307, Vr VIII763/19-1; 29 AS 307, Vr. VIII763/19-1 30 AS 307, Vr. VIII763/19 - 10 18 VSE ZA ZGODOVINO Dragan Matic, »V TISTIH DNEH NI BILO NOBENEGA REDA IN JE VSAK DELAL ...« ZGODOVINA ZA VSE lUtilM lv*nu Jrtii6iiil.nl..obdrfcal Jih pri sebi *er ao bile prilikom pr«iekave caplenjene. liani An+ona BunSug« Zagreb i.lie^opada 1918 se «-ič^O JOipSlj.kl B«D Jih *«a.til i «Ji* naktipovaleo ca armado. Tlfsao moje sefl*r« Z dne 18.4.1919 in P» ponudba Uaka Brafa se AanaSa na nek vinograd.ka+ereBft Ber' nameraval kupi+1 £A naročilo uvoje seBtre.Doplsnloa Hodolfa Ha+aerja o« nanaSa na res+avraoljo pri Zla*orogB.k**«-o «d Je nameravala v»*M v najem moja se^rič™ A»a feiseena+einer,sedaj v KrSkem. Potrdilo Zltot-n+a &re*nerja Z dne 1C.4.1919 ae nanaSft na nakup Jednega vr*a na Bledo,katerega flem kupil «a 7&00 J£ * namenu.da ga pocneje porabim ko* s*£t*bl5fie, 0packe t mojih dveh beleSnioah se nana&ajo d*oma na privatne in na VBenfiilifcdne lad^Tt,deloma pa na moje lnformaoije.ki sem Jih ca Bih^arja g lide kompen«apfinlh knpflj, Cbdoltanou se predoči sNran beleinloe.kjer Je napisanih / ae&*«*ih 7 denarnih »neekev *o J* 3000,360c0 ,11600,9000 .35000,2000,6000 .skupaj 101.600 H nakar iljftli Koga i e. da h *o nanaSa na neko de+eljo,kat«o ono nekofl cenili v 3«fl+o al\ Begbtna.To sklepa« i« tega,ker Blede po+w sapiekl o tobaku,miln in olkoriji,katero sen prinesel sestri i ni Voldan5ek,ko aen prišel na dopos+ s fronte. Osumljencu se na4« predoSl.da avo+e,cabeleiene neka*- f! i 6 v b«aežnloitodgovarjajo popolnoma cneekOMjtdetmfnii.h « pi««,»aplenjenih v noii od l.na 2.novembra 1918 t «obololičnera vosu/ »l maski so navedeni v poročilo dtmajekega piš+nega urada >t,76 pod r.6f,34 eplaoT voJaSkega BodlSfia /. Oeoml Jecec iejavi os: Kakor sedaj uvidlm,nanaSaJo ae ti rplai V moJi»o«IeJ.niai ree na d0+16na denarna pisna.Spominjam,da Beta med revj.ilJo Imel v rokah svinčnik in da sem nekaj pisal.Sedaj se ml zdi gotovo,da sen pisal to T svojo btteinieo,in da aen nameraval + eh 7 pis v vc«*l ln is-B*avi+i poštnanu ura dni k a pobotnico.Ce asa mu refll iiatavil pobotnico Del zapisnika zaslišanja osumljenca Mihajla Rostoharja z dne 27. junija 1919. (Arhiv Republike Slovenije) VSE ZA ZGODOVINO 19 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 Mihajla Rostoharja kot osumljenca postajalo jasno, da je v resnici izginilo čez 140.000 kron in da sta kandidata za krivca za to kriminalno dejanje samo dva (bivši nadporočnik Rostohar in bivši narednik Bar) je Rostohar svoje pričanje - po temeljitem premisleku in lastni preiskovalni »akciji« zoper Bara -dopolnil. Pisni »elaborat«, ki je bil bolj ali manj posvečen Francu Baru, je konec avgusta 1919 poslal Deželnemu sodišču. Ta »naknadni dodatek k zagovoru«, ki je močno valil krivdo oz. sumničil Bara, je vseboval naslednje teze: - Barovo pričanje, da mu je (Rostoharju) izročil denarna pisma v vrednosti 105.000 kron, ki si jih je vtaknil v žep, je krivo! Sumljivo je, da si je Bar tako dobro zapomnil vse podrobnosti, verjetno je prav on storilec, ki meče sum na njega, da sam ne bi bil sumljiv. - Rostohar je »dognal«: - da se je Bar vrinil v preiskavo kot nepoklicana oseba in da sta vzajemno mislila s poročnikom Jarcem, da ga je drugi od njiju odredil za preiskavo; - Bar se je samovoljno zadrževal na Kolodvorskem poveljstvu, se na lastno pest vključeval v preiskave transportov in oficirske prtljage, kjer se je potem s strani nekaterih podčastnikov oficirjem nasilno jemalo denar in zasebno lastnino; - Bar je trdil, da je poslan od ljubljanskega magistrata, da nadzira odvoz živil - vendar se ni nikoli zadrževal ob vagonih blizu skladišč živil, ki so daleč od kolodvora, pač pa se je motal ob kolodvorskem poveljstvu - tu ga pa je bilo videti ponoči, ko se živila niso odvažala, nikoli pa podnevi; - večkrat se ga je opazilo, da nese blago in blagajne s kolodvora; Rostohar se je naknadno »spomnil«, da je Bara zalotil, kako z bajonetom odpira blagajno v častniški sobi na Kolodvorskem poveljstvu; - zaradi kraj je bil Bar »spoden« s kolodvorskega poveljstva, kar naj bi naročil častnik Jarec; - sumljivo se je Rostoharju zdelo, ker je v začetku novembra 1918 bilo na štacijskem poveljstvu zaplenjenih kakih 20 pisalnih strojev, ki so potem izginili, v začetku 1919 pa je Bar odprl trgovino s pisalnimi stroji (o tem naj bi pričala Anton Obreza in Danilo Cerar). Kot priče za potrditev svojih zgornjih navedb je Rostohar navedel naslednje osebe: Danilo cerar, Anton Obreza - oba narednika pri Kolodvorskem poveljstvu, Janko Jarec - računski oficijal mestne plinarne v Ljubljani, Viktor Irkič - ključavničar, Vladimir Šlajpah - četovodja Kolodvorskega poveljstva in Franc Pasar - stražnik policije v Ljubljani. Za njih je Rostohar zatrdil: »Vse omenjene priče Franca Barja poznajo in so ga na Kolodvorskem poveljstvu opazovali, ga smatrajo za zelo sumljivo osebo, o kateri so prepričani, da se je zadrževal na Kolodvorskem poveljstvu zato, da je kradel«. Posebej naj bi posamezniki (poleg splošne nagnjenosti h kradljivosti in siceršnje pokvarjenosti Bara) - pričali še o naslednjih dogodkih: - Franc Pasar o tem, da naj bi v enem primeru Bar z vojaki odnesel iz nekega vlaka blagajno, ki se potem ni oddala na štacijsko poveljstvo; večkrat naj bi Pasar tudi videl Bara, kako nosi pakete z robo, za katero je Pasar bil prepričan, da je ukradena; - Vladimir Šlajpah naj bi večkrat videl, kako Bar odnaša nabasane nahrbtnike in pakete skozi vrata v kuhinji; - Janko Jarec je polkovnika Dereanija izrecno opozoril na Bara kot na sumljivo osebo, nakar so ga odslovili s Kolodvorskega poveljstva.31 Pričevanja ljudi, na katere se je Rostohar pri svojih obtožbah na račun Franca Bara skliceval, pa so se obrnila v drugo smer, kot je Rostohar napovedal. Danilo Cerar, še vedno aktivni narednik pri Kolodvorskem poveljstvu je zanikal prav vse obtožbe Mihajla Rostoharja na Barov račun in izjavil, da se Bar ni sumljivo vedel.32 Anton Obreza, prav tako aktivni narednik pri Kolodvorskem poveljstvu, je podal zanimivo splošno sodbo: »V tistih dneh ni bilo nobenega reda in je vsak delal, kar je hotel«. sicer pa je iz njegovih izjav jasno, da se Bara sploh ni spomnil po imenu. 31 AS 307, Vr. VIII 763/19-6; Dodatek k zagovoru Mihajla Rostoharja, 26. 8.1919 32 AS 307, Vr. VIII 763/19-13; zaslišanje Danila Cerarja, 23.10.1919. 20 VSE ZA ZGODOVINO Dragan Matic, »V TISTIH DNEH NI BILO NOBENEGA REDA IN JE VSAK DELAL ...« ZGODOVINA ZA VSE Šele ko je šel po Rostoharjevem naročilu v Barovo trgovino, je ugotovil, da je res to bil nekoč narednik na Kolodvorskem poveljstvu, o katerem pa ni mogel izpovedati nič slabega.33 Viktor Irkič, se ni pisal Irkič, kot je navedel Rostohar ampak Irtič, po poklicu je bil res ključavničar, v začetku novembra 1918 je služboval na Kolodvorskem poveljstvu. Ni videl, da bi Bar takrat nosil proč pakete in nahrbtnike, je pa povedal zanimive zadeve o Rostoharjevih »preiskovalnih metodah«: »Zdi se mi nemogoče, da bi dr. Rostohar mogel zasačiti Bara samega v častniški sobi, ker ta soba ni bila nikdar prosta, zlasti ne v prvih dneh preobrata, ko je bilo v njej vedno službeno več častnikov, včasih tudi podčastnikov ... Tozadevna trditev dr. Rostoharja glede Bara se mi zdi neverjetna. O Baru mi sicer ni znano nič sumljivega ... Pred kakimi dvemi meseci prišel je dr. Rostohar k meni v delavnico. Predstavil se mi je z nekim drugim imenom, katerega se ne spominjam in je rekel, da mu je ukazano, da preišče tatvine, ki so se ob dneh prevrata dogajale na kolodvoru. Vprašal me je, če kaj vem o Baru, češ da je to en lump in potuhnjen človek. Jaz sem mu povedal to kar danes ... Nastop dr. Rostoharja je name napravil vtis, da je poslan od policije radi poizvedb o tatvinah, ki so se dogajale na kolodvoru«.34 Franc Pasar sploh ni bil po imenu Franc, ampak Ivan. Vse, kar naj bi po navedbah Rostoharja videl, je zanikal, potrdil pa je, da je bil Bar res v službi pri Mestnem magistratu in je odvažal živila z mestnimi uslužbenci.35 Tudi Rostoharjeva trditev, da je med vojno kot proviantni častnik imel posebno dovoljenje nadrejenih za sklepanje zasebnih poslov, se je izkazala za blago rečeno dvomljivo. Vojaška intendanca za Slovenijo v likvidaciji je namreč Deželnemu sodišču odgovorila: »Po bivših predpisih a.o. armade bila je vsaka osebna kupčija vseh proviantnih častnikov strogo prepovedana in je izključeno, da bi mu bila kaka intendanca uradno kaj takega dovolila.«36 O Barovih poslih in ozadju je preiskovalni sodnik poizvedoval tudi na Dunaju. Posebej je prosil Deželno sodišče na Dunaju - oddelek za kazenske zadeve, če lahko zasliši lastnika firme Friedlaender na Dunaju glede tega, ali je dejansko dala kredit Francu Baru z namenom, da slednji odpre trgovino s pisalnimi stroji v Ljubljani in dalje kaj jim je o Baru sicer znanega.37 Na Dunaju so na Deželnem sodišču zaslišali poslovodjo firme Friedlaender Hermanna Leissnerja, ki je pričal, da je res Francu Baru odobril kredit in ker ga pozna kot častivredno osebo ter poštenega trgovca, sploh ne dvomi o tem, da mu ne bi kredita vrnil, hkrati pa da meni, da v zvezi z Barom ne more biti govora o kakih sleparijah in da bo z njim ostal v poslovnih stikih še naprej.38 Lahko torej z veliko gotovostjo zaključimo, da se je Rostoharjev poskus obremenjevanja Franca Bara s sumom, da je on poneveril izginulih 148.000 kron končal s popolnim neuspehom. Prav tako pa se je za neuspešno izkazala sodnijska preiskava. Kmalu potem ko je z Dunaja prišel zapisnik o zaslišanju v zvezi z Barom, se je državni pravdnik odločil, da nima več osnove za pregon Mihajla Rostoharja in Franca Bara. 11. decembra 1919 je suhoparno sporočil preiskovalnemu sodniku: »Gospodu preiskovalnemu sodniku, tu. Ne najdem vzrokov za daljne preganjanje Mihajla Rosto-harja in Franca Bara«. Preiskovalni sodnik je sodno preiskavo naslednji dan zaključil z zapisom, da se »postopanje« zoper oba po paragrafu št. 90 kazenskega zakonika ustavi.39 AS 307, Vr. VIII 763/19-14; zaslišanje Antona Obreze, 23. 10.1919. 34 AS 307, Vr. VIII 763/19-15; zaslišanje Viktorja Irtiča, 23. 10.1919. 35 AS 307, Vr. VIII 763/19-16; zaslišanje Ivana Pasarja, 23. 10.1919. 36 AS 307, Vr. VIII763/19-22; dopis, poslan Deželnemu sodišču dne 6.11.1919. 37 AS 307, Vr. VIII763/19-24; dopis Deželnega sodišča v Ljubljani Deželnemu sodišču na Dunaju z dne 17.10.1919. 38 Prav tam, zaslišanje priče Hermanna Leissnerja na Dunajskem deželnem sodišču 5.12.1919. 39 Vr. VIII763/19-1. VSE ZA ZGODOVINO 21 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 Dva dopisa rektorata Univerze v Ljubljani, s katerima se zaproša za kazenski spis v zadevi Rostohar oz. zahvaljuje za posojo. (Arhiv Republike Slovenije) 22 VSE ZA ZGODOVINO Dragan Matic, »V TISTIH DNEH NI BILO NOBENEGA REDA IN JE VSAK DELAL ...«_ZGODOVINA ZA VSE PRAffOHiS - ; t,Mo k.pr.^e ustavljeno. FUgovoli te, gospod dvorni svetnik, sprejeti izr<-;z mojega ooli:nt*t*?* a ?*rčx*fm na S* a* ¥'«*, nerefaait o> t 1 5pe^r-fteKu^rtiMf Tamar, fj 'a _ if* it tHfpttfvi* v/frjiirmt*. >vf{ Sp*(a ftriJiaiic*. c*ft*ee rJejeffiftr 7mmm7r*fa, ?tf*i>*"/m/tavtVi cf if *jf Pftredrilt. Mtft Tefiu'*itor> f*(J A* ' jKJss^crr 1.UIi itaitrrJfO prt ritih jfa C ti -Htptr***. ztMit r/rtfN Jti i 'tfti ¡v/ 16s 17' 18" 19s 27 Potočnik, Miha: Posušeni rožmarin: spomini. Ljubljana, Planinska zveza Slovenije, 1996. 28 Podatki iz zbirke družine Žagar, kopije dokumentov hrani avtor članka. 29 Prav tam. Zapis v planinskem dnevniku Vikorja Žagarja (Zbirka družine Žagar) Sam zapis brez fotografije oziroma fotografij seveda ne pove dovolj za zaključek, da je bila fotografija narejena pod tako imenovanim Kegljiščem v Hornovi smeri, čeprav so oblika skal in položaj gora v ozadju na fotografiji taki, kakršni so na tem mestu še danes. Vendar se datum popolnoma ujema s fotografijami v albumu Viktorja Žagarja, ki so datirane s prav tem dnevom, torej s 14. avgustom 1939. Zgovoren je tudi pripis k fotografijam: »V severozahodni steni Jalovca (neurje z dežjem in točo) 14. VIII.39.«31 Na naslednji strani albuma najdemo fotografijo, katere poreklo raziskujemo, in enak pripis, kot je na prejšnji strani. Prav ta fotografija pa se pojavi še v enem albumu, ki je bil last Viktorja Žagarja, in tudi na tem mestu je datirana s 14. avgustom 1939. Na 30 Podatki iz arhiva družine Žagar, kopije dokumentov hrani avtor članka. Prepis je dobeseden. 31 Prav tam. 94 VSE ZA ZGODOVINO Jure K. čokl, POJASNJENA ZGODBA IKONIčNE ALPINISTIČNE FOTOGRAFIJE ZGODOVINA ZA VSE čtrtrorzjoefm ¿te/a/ J/z/orca faturje z cfc£je*i točo) tik. M. 39. V¿e/erorzfac/ni ¿teai Ja/orca (fiteur/e z dtijem /n točo) /m. 39. Iz fotografskega albuma Viktorja Žagarja (Zbrika družine Žagar) VSE ZA ZGODOVINO 95 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 tej strani je pripis, ki namiguje na možnost, kako se je lahko zgodilo, da je bila ta fotografija pripisana Stanku Tominšku in Mihi Potočniku, vendar več o tem pozneje. Fotografija iz albuma Viktorja Žagarja s pripisom »v steni 14. VIII.39« (Zbirka družine Žagar) Sodoben posnetek z označenim mestom, ki je viden na fotografiji, ki smo jo raziskali. (foto: Juš Avguštin) Vrnimo se k fotografiji iz albuma Viktorja Žagarja. Če primerjamo ozadje fotografije, je kljub slabemu vremenu, o katerem govori Viktor Žagar v planinskem dnevniku, lepo viden del vrhov in stene na desni strani, kar pritrjuje domnevi, da gre za Hornovo smer, in ne za Severno triglavsko steno. Še toliko bolj, če primerjamo fotografijo Juša Avguština s fotografijo iz arhiva družine Žagar. Zala Žagar je obiskala tudi Jančeta Gartnerja, sina pokojnega Janeza Gartnerja, soplezalca Viktorja Žagarja. Ta je očetovo zbirko gorskih fotografij po njenem pregledu in pregledu strokovne sodelavke Slovenskega planinskega muzeja in kustosinje za planinstvo Saše Mesec skoraj v celoti podaril muzeju. Med pregledom je Zala Žagar našla prazno ovojnico, na kateri je s svinčnikom napisano »Viko v kaminu Hornove«. Fotografij v njej ni bilo, ni pa težko uganiti, za katere fotografije gre, kar nam je potrdil tudi Janče Gartner. Potrdil je tudi domnevo, da je avtor omenjenih fotografij v dnevniku Viktorja Žagarja, o katerih pišem, njegov oče Janez Gartner. J A /t*. ; /J Kuverta, v kateri je bila prvotno hranjena identificirana fotografija (Zbirka družine Gartner) Da bi prišli do neizpodbitnega zaključka, da res gre za Hornovo smer in da je dejansko bila posneta v kaminu pod tako imenovanim Kegljiščem, smo »kabinetno« metodo raziskovanja dopolnili še z raziskavo na terenu - odpravili smo se na Jalovec z načrtom, da posnamemo čim bolj podobno fotografijo, kot je tista, za katero smo domnevali, da je na njej Viktor Žagar. 96 VSE ZA ZGODOVINO Jure K. čokl, POJASNJENA ZGODBA IKONIčNE ALPINISTIČNE FOTOGRAFIJE ZGODOVINA ZA VSE Rekonstrukcija fotografije v Hornovi smeri Naš namen je bil preplezati Hornovo smer in v njej poiskati mesto, za katero smo domnevali, da je mesto nastanka fotografije Viktorja Žagarja ter tam posneti podobno fotografijo. Potem ko smo preverili vse razpoložljive vire, ki bi lahko razkrili pravo ozadje legendarne fotografije, smo 11. avgusta 2019 organizirali tudi vzpon po Hornovi smeri v Jalovcu. Udeleženci smo bili trije - poleg avtorja članka še alpinistična inštruktorica Marta Krejan Čokl, ki je poskrbela za varnost pri vzponu, zagotovila ustrezno opremo ter vodila vzpon, in gorski reševalec in poznavalec Julijskih Alp, Juš Avguštin, ki je avtor nekaterih fotografij v tem članku in je ves čas raziskave sodeloval tudi kot strokovni sodelavec. Vzpon je potekal usklajeno in brez posebnosti, žal pa nam vreme ni dopustilo, da bi preplezali celotno smer. Po fotografiranju v kaminu pod Kegljiščem, se je vodja vzpona Marta Krejan Čokl zaradi nenadnega poslabšanja vremena odločila, da se zaradi varnosti spustimo nazaj pod Jalovčevo steno in vrnemo v dolino. Pogled iz kamina, kjer smo nameravali posneti fotografijo, je takoj razkril podobnost okolice s tisto na fotografiji, ki naj bi jo posnel Janez Gartner. Preden smo se lotili fotografiranja, smo porabili veliko časa za vse varnostne ukrepe, dolgo je trajalo tudi to, da smo našli podobni kot, pod katerim je verjetno nastala izvirna fotografija, ter položaj, iz katerega je bila posneta. Na fotografiji je vidno, da plezalec zabija klin. Tega nismo našli, kar je razumljivo, saj ne moremo vedeti, ali ga je plezalec, ki je plezal kot drugi, izbil, preden je nadaljeval plezanje. Od fotografiranja Viktorja Žagarja na predvidoma istem mestu je minilo samo tri dni manj kot 80 let, kar pomeni, da je svoje naredila tudi narava - podori, led in voda spreminjajo podobo naših gora, a vendar ne toliko, da nam na koncu ne bi uspelo tako rekoč v celoti posneti zelo podobne fotografije, kar je predstavljalo tudi sklepni del raziskave. Ko smo v kaminu primerjali položaj, v katerem je stal Juš, s tistim, ki je na izvirni fotografiji, dvoma pravzaprav ni bilo več. Našli smo rojstni kraj legendarne fotografije, ki simbolično predstavlja celotno generacijo slovenskih alpinistk in alpinistov generacije pred II. svetovno vojno. Tako smo dobili še zadnjo potrditev domneve, da je fotografijo 14. avgusta 1939 v resnici posnel Janez Gartner, na njej pa je Viktor Žagar. Leta 2019 v steni na sledi nastanka posnetka iz 1939. (foto: Jure K. Čokl) Po osemdesetih letih poskus ponovitve fotografiranja (foto: Marta Krejan Čokl) VSE ZA ZGODOVINO 97 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 Kako je lahko prišlo do pomote? Na podlagi zbranih podatkov obstajata dve domnevi, kako je lahko prišlo do pomote, zaradi katere je 80 let veljalo, da je avtor fotografije Janeza Gartnerja Stanko Tominšek. Katera je pravilna, niti ni pomembno in ne spremeni rezultata te raziskave, kaže pa na to, kako malo je treba, da se zgodovinski podatki po golem naključju spremenijo do te mere, da na koncu govorijo popolnoma drugačno zgodbo od tiste, ki se je v resnici zgodila. Prva domneva izhaja iz dejstva, da sta leta 1939 Viktor Žagar in Janez Gartner plezala v Severni triglavski steni32 in tam posnela fotografije, izmed katerih sta dve na prvi pogled zelo podobni Gar-tnerjevi fotografiji Žagarja iz Hornove smeri. Na prvi fotografiji pleza Viktor Žagar, oblečen skoraj identično kot na fotografiji iz Hornove smeri, na drugi pa Janez Gartner. Najzgovornejši je pripis k fotografijama v albumu Viktorja Žagarja: »V triglavski severni steni (kamini) 27. VIII.39« Fotografija, na kateri je Janez Gartner, je tako podobna fotografiji Miha Potočnika, ki jo je prav tako v Severni triglavski steni posnel Joža Čop, da je bila ob pomanjkanju podatkov napaka skoraj neizogibna. Če temu dodamo še Žagarjev pripis k fotografiji, ki je po vsej verjetnosti identičen tistemu iz sklada TK Skala, ki je zgorel v požaru, je popolnoma jasno, zakaj je bilo avtorstvo pripisano Stanku Tominšku, slika pa postavljena v kamine v Severni triglavski steni oziroma celo v Slovensko smer v tej steni. Plezalca na Gartnerjevi fotografiji se ne da prepoznati, pripis pa je skop, piše le »v steni«, kar je najpogostejše in splošno sprejeto poimenovanje Severne triglavske stene. Pregledovalec nikakor 32 Podatki iz arhiva družine Žagar, kopije dokumentov hrani Zelo podobna situacija iz Severne triglavske stene, 1939. avtor članka. (Zbirka družine Žagar) 98 VSE ZA ZGODOVINO Jure K. čokl, POJASNJENA ZGODBA IKONIčNE ALPINISTIČNE FOTOGRAFIJE ZGODOVINA ZA VSE ni mogel sklepati, da ne gre za Severno triglavsko steno, ampak za steno Jalovca, sploh glede na to, da je bila fotografija v isti škatli kot veliko fotografij Stanka Tominška, prav tako narejenih v Severni triglavski steni. Druga domneva je, da Viktorja Žagarja in Janeza Gartnerja tisti, ki so pregledovali gradivo, zelo verjetno niso poznali, medtem ko sta Tominšek in Potočnik zaradi svojega velikega prispevka k slovenskemu alpinizmu zelo znani osebnosti in jima je bilo delo laže (in bolj logično) pripisati. Morda drži oboje. Zanimivo bi bilo ugotoviti, kako se je ta fotografija znašla v skladu TK Skala in kako to, da ni bilo na hrbtni strani pripisa o avtorstvu. Najverjetneje jo je tja prinesel ali poslal Janez Gartner kot avtor. Fotografija ali fotografije so bile najverjetneje v ovojnici, ki se je med požarom ali že prej izgubila. Najbrž je bil na njej ali na papirju poleg fotografij zapis, ki bi dilemo lahko rešil, še preden je do nje sploh prišlo. Zaključek Ne Janez Gartner ne Viktor Žagar nista nikoli izvedela, kaj se je dogajalo s fotografijo, na kateri sta ovekovečila in v kolektivni spomin zarisala ikonično podobo predvojne generacije alpinistov. Fotografija je tako živela dvojno življenje - njena povečana kopija je visela v hiši Viktorja Žagarja, njen izvirnik pa med fotografijami Janeza Gartnerja. V tem kontekstu je bila in bo še naprej predvsem spomin na dva očeta in stara očeta ter na čas, v katerem sta živela. V nekem drugem kontekstu pa je po spletu okoliščin ista fotografija zaznamovala celo generacijo, našla pot celo na naslovnico knjige Trden kakor Skala in spodbudila številne fotografe, da so posnemali ta motiv. Zdaj, 80 let pozneje, ne bo nič drugače, le da sta se oba konteksta zlila v enega samega in da je fotografija dobila tudi zgodbo, ki sicer zaradi spleta drugih okoliščin najbrž ne bi bila nikoli povedana. Viktor 2agar (Zbirka družine Žagar) VSE ZA ZGODOVINO 99 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 Viri in literatura Arhivski viri: Zbirka družine Gartner Zbirka družine Žagar Zbirka Slovenskega planinskega muzeja, Mojstrana Ustni viri: Avguštin, Juš (2019) Gartner, Janče (2019) Malešič, France (2019) Žagar, Zala (2019) Literatura: Mikša, Peter. Golob, Urban: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana: Friko, 2013. Mikša, Peter. Gradnik, Elizabeta: Trden kakor Skala. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 2017 Potočnik, Miha: Posušeni rožmarin: spomini. Ljubljana, Planinska zveza Slovenije, 1996. Žagar, Viktor: Strokovni priročnik. Ljubljana: Jugotekstil Impex, 1967. Spletne strani: Wikipedia, geslo 'Abbey Road', pridobljeno 23. 10. 2019, povezava: https://en.wikipedia. org/wiki/Abbey_Road. Wikipedia, geslo 'Lunch atop a Skyscraper', pridobljeno 23. 10. 2019, povezava: https:// en.wikipedia.org/wiki/Lunch_atop_a_ Skyscraper. Wikipedia, geslo 'Rasing the Flag on Iwo Jima, pridobljeno 23. 10. 2019, povezava: https:// en.wikipedia.org/wiki/Raising_the_Flag_on_ Iwo_Jima. Plezanje.net, geslo 'Hornova smer', pridobljeno 20. 10. 2019, povezava: http://www.plezanje. net/climbing/db/showRoute.asp?route=11039. Plezanje.net, geslo 'Slovenska smer', pridobljeno 20. 10. 2019, povezava: http://www.plezanje. net/climbing/db/showRoute.asp?route=6137. Gore-ljudje.net, Priloga k obrazložitvi za podelitev zlatega priznanja Občine Kamnik dr. Francetu Malešiču, pridobljeno 19. 10. 2019, povezava: https://www.gore-ljudje.net/ novosti/74597/. Škodič, Dušan: Kako smo pogoreli: 60-letnica požara prostorov PZS. Uradna spletna stran PZS, pridobljeno 22. 10. 2019. Povezava: https://www.pzs.si/novice.php?pid=12529. Gorenjci.si, geslo 'Stanko Tominšek', pridobljeno 22. 10. 2019, povezava: http://www.gorenjci.si/ osebe/tomin%C5%A1ek-stanko/1467/. Zusammenfassung DIE RICHTIGGESTELLTE GESCHICHTE EINER IKONISCHEN ALPINISTISCHEN FOTOGRAFIE In der Wand des Jalovec wurde Viktor Žagar von Janez Gartner fotografiert Im Jahr 2018 erblickte Zala Žagar beim Lesen der Monografie Zgodovina slovenskega alpinizma [Geschichte des slowenischen Alpinismus] von Peter Mikša und Urban Golob eine Fotografie, von der sie und ihre Eltern immer geglaubt hatten, dass sie von Janez Gartner, dem Mitkletterer ihres Großvaters Viktor Žagar, gemacht worden war. Die im Buch angeführten Daten schreiben die Autorenschaft der Fotografie nämlich Stanko Tominšek zu, und abgebildet ist angeblich Miha Potočnik. Das Foto soll in der Nordwand des Triglav aufgenommen worden sein und nicht in Richtung Hornweg am Jalovec, wie die Angehörigen Žagars dachten. Da Zala Žagar im Familienarchiv genügend Daten hatte, die auf die Autorenschaft von Janez Gartner, dem Mitkletterer ihres Großvaters, wiesen, entschloss sie sich, den Hintergrund dieser sich widersprechenden Angaben zu erforschen, wobei auch der Autor des vorliegenden Beitrags mitwirkte. Die Untersuchung basierte auf einem Vergleich der Argumente, die die These von der Autorenschaft Janez Gartners stützen, mit jenen Argumenten, die zugunsten der Annahme sprechen, dass Stanko Tominšek der Autor der Fotografie ist. Für die Annahme der Autorenschaft des letztgenannten sprach lediglich das Argument, dass der berühmte slowenische Alpinist Stanko Tominšek ebenfalls eine große Zahl ähnlicher Fotografien gemacht hat und dass man aus Fotografien, die vor einem Feuer im Jahr 1958 gerettet wurden, den Schluss ziehen 100 VSE ZA ZGODOVINO Jure K. čokl, POJASNJENA ZGODBA IKONIčNE ALPINISTIČNE FOTOGRAFIJE ZGODOVINA ZA VSE konnte, dass auf der Fotografie sein Mitkletterer Miha Potočnik abgebildet ist. Auf der anderen Seite gab es viele Argumente, die die Annahme der Autorenschaft Janez Gartners stützten - der genau aufgezeichnete Aufstieg im Klettertagebuch, das gleiche Datum mit dem Namen der durchkletterten Richtung in zwei Alben von Viktor Žagar, das Kuvert, in dem Janez Gartner die Fotografie an Viktor Žagar schickte, sowie der Unterschied in der Lage der Berge im Hintergrund der Fotografien aus der Nordwand des Triglav im Vergleich mit jenen, die in den Wänden des Jalovec aufgenommen wurden. Nach Überprüfung aller verfügbaren Daten und Quellen organisierten die an der Untersuchung Beteiligten auch einen Aufstieg entlang des Hornwegs am Jalovec, wo es gelang, eine neue Fotografie an der Stelle zu machen, von der die Beteiligten annahmen, dass sie auch die Stelle der Entstehung der Fotografie aus der Publikation Geschichte des slowenischen Alpinismus ist. Schlussendlich wurde diese Annahme auch bestätigt. Auf Grundlage der verfügbaren Quellen werden auch zwei mögliche Annahmen vorgestellt, wie es zum Fehler kam. Die erste geht von der Tatsache aus, dass Viktor Žagar und Janez Gartner in der Nordwand des Triglav kletterten und Fotos machten, von denen zwei auf den ersten Blick sehr ähnlich sind wie Gartners Foto von Žagar am Hornweg. Auf dem ersten Foto klettert Viktor Žagar, fast identisch gekleidet wie auf dem Foto am Hornweg, auf dem zweiten Foto klettert Janez Gartner. Die Fotografie, auf der Janez Gartner zu sehen ist, ist der Fotografie von Miha Potočnik, die von Joža Čop ebenfalls in der Nordwand des Triglav aufgenommen wurde, so ähnlich, dass aufgrund der mangelnden Daten der Fehler fast unvermeidlich war. Die zweite Annahme lautet, dass jene, die das Material durchsahen, Viktor Žagar und Janez Gartner sehr wahrscheinlich nicht kannten, während Tominšek und Potočnik wegen ihres großen Beitrags zum slowenischen Alpinismus sehr bekannte Persönlichkeiten sind und ihnen das Werk leichter (und logischer) zuzuschreiben war. Der Beitrag stellt die Zusammenfassung einer Untersuchung dar, die vom Sommer 2018 bis zum Sommer 2019 dauerte; der Aufstieg entlang des Hornwegs, der gleichzeitig den Schlussstein der Untersuchung darstellte, wurde nur drei Tage vor dem 80. Jubiläum jenes Aufstiegs durchgeführt, während dem die bekannte Fotografie entstanden war. Schlagwörter: Fotografie, Alpinismus, Berge, Viktor Žagar, Janez Gartner, Turistovski klub Skala [Touristenklub Felsen] VSE ZA ZGODOVINO 101 Franc Križnar Heinrich Weidt med evropsko afirmacijo in Celjem (1887-1890) Namesto uvoda Glasbeno društvo Cillier Musikverein / Celjsko glasbeno društvo je bilo prvič ustanovljeno 1801, drugič 1836 in tretjič-zadnjič 1878.1 Na hitro so ustanovili tudi (nemško) šolo glasbenega društva (Musikvereinschule). Ta je v Celju začela s poukom 1. oktobra. 1879.2 Na njihovem občnem zboru konec januarja 1887 je predsednik Franz Zangger predstavil spremembe, po katerih bi bila društvo in šola organizirana enako kot na Ptuju. Sprejeli so sklep, da se v društvu nastavi umetniški vodja, ki bo vodil glasbeno šolo in pomagal kapelniku pri pripravi koncertov. Do septembra so uspeli v društvu dobiti učitelja za pouk petja, godal, trobil in teorije. S Hei-nrichom Weidtom (1824-1901)3 so podpisali pogodbo, s katero je bil nastavljen za umetniškega vodjo in direktorja glasbene šole. V njej naj bi poučeval 4 ure dnevno. Z njim pa se je obenem v Celju sploh pričel pouk klavirja.4 Weidt naj bi poučeval poleg violine še vsa preostala tri godala: violo, violončelo 1 Drofenik, 331. 2 Vzdržema je delovala 40 let (1879-1918), sprva kot društvena, po desetih letih (1888—>)pa kot koncesionirana, t. j. uradno priznana šola. Z imenovanjem nadzornika šole iz vplivnejših vrst nemškega meščanstva, s formiranjem posebnega denarnega sklada, predvsem pa z uvedbo redni glasbeni šoli ustreznega predmetnika, so društveniki prvotni, za kadrovske potrebe društvene godbe določeni namen šole, razširili v splošno (javno) glasbeno vzgojno izobraževalno poslanstvo (prav tam, 346). 3 Ta je bil kapelnik in skladatelj (Zupančič, 23). 4 Zangger. in (kotra)bas.5 Zaradi problemov, ki so nastopili v kapeli že naslednje leto (1888), je bil avgusta istega leta sklenjen z Weidtom novi dogovor, po katerem je prevzel vodstvo kapele. Te dolžnosti pa ni najbolj vestno izpopolnjeval. Poleg tega si je brez vednosti društva umislil zasebni pouk petja, kar je društvo ugotovilo šele l. 1889, ko se je odločilo odpreti svoj pevski oddelek. Zato so se odločili, da bodo Weidta obdržali le kot učitelja klavirja s 30 florini mesečne plače. Po tem društvenem sklepu se je Weidt odločil zapustiti društvo v Celju. V naslednjem šolskem letu 1889/90 je Weidta na mestu umetniškega vodje zamenjal Adolf Diessl.6 Kljub temu pa še dandanes velja, da je bil prav Weidt v Celju tisti, ki se je najbolj profesionalno spopadel tako z organizacijo kot vodenjem šole,7 zraven tega pa je navkljub še ne polnim trem letom dela in življenja v Celju, zlasti še na področju (glasbene) umetnosti v ustvarjalnem in poustvarjalnem pogledu, zapustil neizbrisen pečat. Kajti slovenska glasbena šola je v Celju pričela z delovanjem tamkajšnje Glasbene matice »šele« 1908. leta.8 5 Zupančič, prav tam, 53. 6 Drofenik, prav tam, 333. 7 Njena trdnejša organizacija se kaže v statutu, učnem načrtu, stalnem umetniškem in pedagoškem vodstvu (prav tam, 346). 8 Zaradi»[...]Iz dneva v dan bolj napetih nacionalnih razmer (je prav pestro kulturno dogajanje) so spodbujale ljudi k aktivnemu, družabnemu in društvenemu udejstvovanju v mestu, ki je bilo strogo ločeno na nemški in slovenski del. Prvo slovensko društvo v Celju je bila Čitalnica, ki so jo Celjani ustanovili leta 1862. Pod njenim okriljem je deloval tudi čitalniški pevski zbor. Tri desetletja kasneje, leta 1895, 102 VSE ZA ZGODOVINO ZAPISI ZGODOVINA ZA VSE Celje, pogled s Starega Gradu na prelomu v 20 stoletje. (Pokrajinski muzej Celje) Življenjska pot nemškega kapelnika v Evropi v 19. stol. Nemški skladatelj in dirigent Heinrich Weidt (1824-1901) je kot gledališki igralec, pevec, kapelnik, zborovodja, skladatelj in pedagog v svojem 77-le-tnem življenju in delu zamenjal kar 24 delovnih mest in s tem krajev svojega bivanja in delovanja: rojen je bil v nemškem Coburgu, umrl v avstrijskem Gradcu; vmes pa še: Mannheim, Wertheimn, Ham- je bilo ustanovljeno Celjsko pevsko društvo, ki je skupaj s Čitalnico dobilo svoje prostore v leta 1897 zgrajenem Narodnem domu. Slednji je kmalu postal središče slovenskega kulturnega in družabnega življenja v mestu. Ravno zaradi napetih mednacionalnih razmer se je med slovenskimi izobraženci porodila ideja o ustanovitvi slovenske glasbene šole. V Celju je na prelomu stoletja že delovala nemška glasbena šola, ki pa slovenski glasbeni srenji ni ustrezala. 21. nov. 1908 je Glasbena matica v Ljubljani celjskemu mestnemu uradu poslala vlogo za ustanovitev svoje podružnice v Celju. Ustanovitev slovenske glasbene šole v Celju so finančno podprli Okrajni odbor, Godbeni odsek, Celjska Zadružna zveza in južnoštajerska hranilnica. Ideja se je udejanjila 21. dec. istega leta (1908), ko je v Celju začela delovati podružnica ljubljanske Glasbene matice. Slovenska glasbena šola je svoje prostore dobila v Narodnem domu in že leto dni po ustanovitvi priredila prvi koncert šolskega orkestra [...].« (v: Hren Medved, 11). burg, Stuttgart, Frankfurt, Saarbrücken, Berlin, Heidelberg, Düsseldorf, Kassel, Olmütz (vse v Nemčiji), Amsterdam in Rotterdam (Nizozemska), Zürich, Basel in Bern (Švica), Budimpešta (Madžarska), Olmütz in Troppau (Češka), Temišvar (Romunija), Celje (Slovenija), Kubin (Slovaška), Weisskirchen in Gradec (Avstrija) ter Vršac (Srbija). Večina teh mest seveda izhaja iz nekdanje Avstroogrske monarhije. Umetnikovo življenje in delo je bilo precej razburkano, bogato in tudi plodovito, ugotavlja Franz Metz, ki nam je Weidta pred leti na novo odkril. Biografsko (znanstveno) monografijo je napisal v Romuniji rojeni nemški organist, muzikolog in dirigent Franz Metz (Darova, 1955), tudi stari znanec slovenskih znanstvenih muzikoloških simpozijev. Heinrich Weidt je bil polni dve leti dirigent in učitelj v Celju. V Glasbeni šoli pri (nemškem) Glasbenem društvu (Cillier Musikverein) je bil sprejet sklep (konec januarja 1887), da se nastavi umetniški vodjo, ki bo vodil glasbeno šolo in pomagal kapelniku pri pripravi koncertov. Tako jim je potem v dobrega pol leta (do 5. oktobra 1887) uspelo pridobiti v društvu učitelja »za pouk petja, godal, trobil in teorije.« VSE ZA ZGODOVINO 103 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 Z Weidtom so podpisali pogodbo, s katero je bil nastavljen za umetniškega vodjo in direktorja glasbene šole. Na njej naj bi poučeval štiri ure na dan. Pouk klavirja in violine se je v Celju pričel prav z Weidtovim prihodom. Zaradi problemov, ki so v kapeli (= manjši orkester, ki je štel 18 do 20 glasbenikov) nastopili poleti 1888, je bil avgusta istega leta sklenjen z Weidtom še nov dogovor, po katerem je kar on sam prevzel vodstvo kapele. Te dolžnosti pa ni prav vestno izpolnjeval. Poleg tega si je brez vednosti društva umislil privatni pouk petja, kar je društvo ugotovilo šele 1889. leta, ko se je odločilo odpreti pevski oddelek. Zaradi tega so se Celjani odločili, da bodo Weidta obdržali le kot učitelja klavirja s 30 fl9 mesečno. Po tem društvenem sklepu se je Weidt odločil zapustiti društvo. Star 65 let je novo glasbeno epizodo začel v slovaškem Kubinu... Poleg njega so v tem letu odpustili tudi učitelja violine Lenharda in tako je že v tem letu oziroma v šolskem letu 1889/90 Weidta na mestu umetniškega vodje šole in kapelnika zamenjal Adolf Diessl. Nemška glasbena šola je v Celju v samo dveh letih Weidtovega delovanja veliko pridobila in se posodobila. V okviru njene trdnejše organizacije so pridobili nov statut, učni načrt, stalno pedagoško in umetniško vodstvo itd. Vsemu temu se je obetala koncesija, pravica do javnosti, ki so jo šoli njeni upravljalci izposlovali v letu 1888, torej v Weidtovem času dela in življenja v Celju. Tudi v Celju, tako kot povsod drugod, je učil, dirigiral in komponiral. Med temi npr. najdemo v ljubljanskem Dramatičnem društvu (1867-1941) tudi Weidta oz. v njihovem arhivu, ki se je ponašal (po letu 1872) v okviru uprizorjenih iger s petjem s 36 partiturami, med njimi npr. tudi Weidtova Die Verlobung im Weinkeller/Zaroka v vinski kleti (1871). Izza monografije Metza o Weidtu, ki se na kar nekaj straneh (60-68) dotakne celjske epizode, je nadalje razbrati še nekaj del iz njegovega opusa, ki so tako ali drugače povezana s Celjem. Tam je nastala najmanj kar je (očitno dokazano!) Die Bergkraxler von Cilli/Plezalec iz Celja, koračnica za klavir. Še bolj pomembno pa je, da prav od tam, torej iz Celja, datirajo (1888) prve izvedbe Beethovnove Simfonije št. 1 9 Florin, po italijanskem mestu Florentia = Firenze iz leta 1252; slov. forint za naziv starega avstrijskega zlatega nov-ca-goldinarja, v veljavi 1857-1893. v C-duru, op. 21, Die Deutschen Tanze/Nemškiplesi Franza Schuberta in orkestracija Johanna Herbecka Mendelssohnove-Bartholdyjeve Uverture Ruy-Blas. V zaključku Metzove monografije so še posebej podčrtane nekatere večje vrednote in posebnosti dirigenta in skladatelja, dodan pa je še popis skladateljevih del. Ta šteje 78 samospevov in duetov (ker med njimi najdemo tako tiskane izdaje kot rokopise posamičnih del in zbirk, je teh del zagotovo več), 9 mešanih zborov-vokalnih kvartetov, 17 moških zborov, 8 klavirskih del, 3 orkestrska dela in 10 del za glasbeno gledališče (opere, operete in igre s pe-tjem/Singspiel), skupaj torej veliko več kot 125 del. Iz Metzove monografije v zaključku prazaprav razberemo še to, da je ena redkejših raziskav, ki z območja Slovenije omenja Weidta, bila objavljena leta 1989 v Celjskem zborniku, v članku diplomanta ljubljanske Akademije za glasbo Romana Drofenika z naslovom Glasbena šola glasbenega društva (1879-1918).10 Morda še beseda ali dve o odločitvi avtorja dr. Franza Metza, da se posveti Heinrichu Weidtu. Že leta 2002 se je na mednarodnem muzikološkem simpoziju v okviru 17. Slovenskih glasbenih dnevov v Ljubljani posvetil tematiki Glasbeno gledališče - včeraj, danes, jutri H. Weidtu (Heinrich Weidt -operni skladatelj in dirigent v Temišvaru in Celju): »Dirigent in komponist Heinrich Weidt predstavlja pomemben primer migracije glasbenikov v 19. stoletju. Čeprav je potrebno določene podrobnosti glede njegove biografije še pojasniti pa najdeni dokumenti v Sloveniji, Romuniji, na Hrvaškem, v Nemčiji, Avstriji, Švici in na Češkem, pričajo o bogatem delovanju tega opernega dirigenta in skladatelja. Hkrati pa smo (ponovno) odkrili veliko število podobnosti v glasbeni zgodovini jugovzhodnih dežel, kar nas vzpodbuja in zavezuje k še intenzivnejšemu sodelovanju. Weidtova notna izdaja samospevov, duetov, kvartetov in klavirske glasbe Franz Metz je svoja prizadevanja po sodobnem odkrivanju Weidta nadaljeval in leta 2018 izdal kot urednik novo monografijo, v kateri spoznamo izbor 10 V slednjem: 25,1989, št. 1, str. 331-47je npr. objavljen članek diplomanta ljubljanske AG, 1988 z mentorjem P. Kuretom Romana Drofenika z naslovom Glasbena šola glasbenega društva /1879-1918/, kar pa je skoraj edino, kar je v zvezi s H. Weidtom nastalo pri nas, na Slovenskem. 104 VSE ZA ZGODOVINO ZAPISI ZGODOVINA ZA VSE Naslovnici dveh monografij Franza Metza, ki nam je Heinricha Weidta v mnogih ozirih na novo odkril. Weidtove (tranksribirane in notografirane) vokalno inštrumentalne literature: samospeve, duete, kvartete in klavirsko glasbo. V zbirki je objavljenih 33 samospevov (za en moški/ženski glas s klavirsko spremljavo), 7 duetov (za dva /pevska/ glasova in klavir: po dva ženska ali/in moška glasova in ...), 7 vokalnih kvartetov ali kar zborov (za štiri glasove: sopran, alt, tenor in bas a cappella, torej brez spremljave in en moški zbor a cappella) ter 6 solističnih klavirskih skladb, skupaj torej 53 del. Med njimi najdemo tudi take, ki segajo do 8 tiskanih strani (samospevi na kitična besedila) pa tudi taka enostranska miniatura, kot je to npr. moški zbor a cappella (na samo eni strani natisa). Vsa vokalna in vokalno instrumentalna dela pa tudi naslovi klavirskih del so napisani na izključno nemška besedila: libreti in poezija. Celoten izbor izdanih not za omenjene zasedbe je razporejen kronološko, kar pomeni, da si v vsakem od navedenih poglavij sledijo opusi od začetka in naprej: samospevi: 3-150, dueti: 7-88, kvarteti-zbori: op. 72 in klavirska glasba: 23-144. To je pravzaprav neke vrste antologija Wei-dtovega opusa, prebranega tudi zato, da se njegova dela začne polagati v roke, usta in prste ter noge dandanašnjim poustvarjalcem, izvajalcem. Zdaj je to mogoče, saj je zbirka izdana v skladu z vsemi standardi in normativi sodobne notografije. Zbirko uvede urednikov uvodnik, ki na kratko predstavi tako avtorja H. Weidta (s sliko) in ga v biografiji predstavi kot kapelnika in skladatelja. Poleg že znanih in nenehnih Weidtovih selitev po Evropi, so tu izpostavljena hranišča oz. arhivi, kjer se dandanes nahaja največ Weidtove zapuščine: poleg romunskega Temišvara, kjer je očitno ostalo največ za njim, se najde dandanes to še v Detmoldu, Munchnu, na Dunaju, Budimpešti, Zadru, Celju in Ljubljani. Da, tudi pri nas, saj je npr. med šestimi Weid-tovimi objavljenimi klavirskimi deli tudi klavirska koračnica Die Bergkraxler von Cilli/Plezalec iz Celja, op. 144 iz leta 1888, posvečena gospodu C. Adolfu Lutzu. Na vsega le dveh straneh (233-234) je to zagotovo bolj klavirska miniatura kakor kakšno večje in obsežnejše tovrstno delo. Melodija je bolj univerzalna kot pa, da bi imela kakšne ljudske, nacionalne ali morda celo krajevno obarvane značilnosti. Saj vemo, da je bil Weidt Nemec, v Celju je deloval v nemškem krogu, tako, da bi bila katerakoli špekulacija v to smer nesmiselna. pa tudi klavirska glasba v ritmu VSE ZA ZGODOVINO 105 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 koračnice (2/4-taktovski način) je v tem primeru kar najbolj univerzalna. Harmonije so prozorne, tonalno pa je skladba v vsega 86 taktih v osnovnem D-duru. Kljub temu, da gre za eno od učinkovitih skladateljevih del, je v njem vsebinsko in onomato-poetsko prisotna muzika, ki kot neke vrste programska glasba veje že iz samega naslova skladbe. Sicer pa tudi ta glasba (kot celoten objavljeni Weidtov opus) dodobra kaže stanje tiste in takratne (uporabne, salonske) glasbe. Ta s konca 19. stoletja res nima kakšne večje umetniške vrednosti, kot pa to, da obstaja poleg visoko leteče evropske in svetovne glasbe, kot neke vrste sopotnica velikim imenom in njihovim delom. Kajti tudi v Weidtovem primeru ne moremo prezreti njegove skladateljske drugorazrednosti, tiste v kateri so (tudi v Celju) briljirali verzirani amaterji, ljubitelji, ne previsoko šolani, kaj šele profesionalci tistega (evropskega) časa in prostora. Kljub temu pa lahko zaključimo, da je omenjena zbirka še kako hvalevredna, saj je obenem tudi dokaz, da je bilo tudi Celje v tistem glasbenem času vendarle vpeto v evropski glasbeni krog. Obenem pa daje ta zbirka možnosti in programske razširjenosti delovanja današnjim (celjskim) pevkam in pevcem in pianistom, da omenjene notne zapise ožive in izvedejo (morda še katerega od zdaj izvirnih nemških naslovov in besedil prevedejo) ter izvedejo.11 Namesto zaključka Kako je bil H. Weidt v borih treh letih delovanja in življenja v Celju (ne-)uspešen, potrjuje tudi tovrstna glasbeniška (ustvarjalna-skladateljska in pou-stvarjalna-dirigentska in pedagoška) praksa s konca 19. stoletja tako po Evropi kot pri nas, na Slovenskem. Po Evropi so sočasno z njim delovali (poustvarjali in ustvarjali):12 Avstrijci: Franz von Suppé (1819-1895), Anton Bruckner (1824-1896), Johann Strauss, ml. (1825-1899) in Hugo Wolf (1860-1903), Belgijec Henri Vieuxtemps (1820-1881), Čeha Be-držich Smetana (1824-1884) in Antonin Dvoržak (1841-1904), Danec Niels Gade (1817-1890), Francozi: Hector Berlioz (1803-1869), Jacques Offenbach (1819-1880), Edouard Lalo (1823-1892), Camille Saint Saëns (1835-1921), Georges Bizet (1838-1875), Jules Massenet (1842-1912), Charles-Marie Widor (1844-1937), Gabriel Faure (1845-1924), Henri Du-parc (1848-1933) in Claude Debussy (1862-1918), Hrvata Vatroslav Lisinski (1819-1854) in Ivan pl. Zajc (1832-1914), Italijana Giuseppe Verdi (18131901) in Amilcare Ponchielli (1834-1886), Madžar Franz Liszt (1811-1886), Nemci: Robert Schumann (1810-1856), Richard Wagner (1813-1883), Clara (Wieck) Schumann (1819-1896), Peter Cornelius (1824-1874), Johannes Brahms (1833-1897) in Max Bruch (1838-1920), Norvežana Johann S. Svendsen (1840-1911) in Edvard Grieg (1843-1907), Poljaki: Fryderyk Chopin (1810-1849), Stanislaw Moniusz-ko (1819-1872) in Henri Wieniawski (1835-1880), Rusi: Anton G. Rubinstein (1829-1894), Aleksander P. Borodin (1833-1887), Milij B. Balakirev (18371910), Modest P. Musorgski (1839-1881), Peter I. Čajkovski (1840-1893), Nikolaj A. Rimski Korsa-kov (1844-1908) in Anton S. Arenski (1861-1906), Srb Kornelije Stankovic (1831-1865), Španec Isaac Albeniz (1860-1909) idr. Pa tudi slovenska glasbena klientela tistega časa in prostora ni bila od muh: Jurij Mihevc (1805-1882), 11 Križnar, 2018, 100-01. 12 Imena smo navedli po njihovi nacionalno-državni pripadnosti (po abecedi), znotraj le-teh pa smo ubrali kronologijo njihovih rojstev (op. avt. = FK). ■OOOOOCOOOOOOOOQOOOOOOOOOOOOCOOOÎ g Musikverein in Oilli. ^ Die Aufnahme in Zûglmgc m dia Musikv trti n s-Sehnte fimtefc am S 8 15., 16. unö 17. §tpUmfat b. g. \ von 10 bis 12 ühr Vormittag, im Probeâmmcr des Musilîvemnes (altes Schul- C §gebäude) statt. / Aîifoahms-BcdiDgUflgcfl, Statut und Uhrplan kbanen daselbst eingesehen f werden. " 5 -j est 5 IDie "Vereirxsleit-UL^ig". 5 I00000000000000000000000000000008 SämmtL Compositionen von ^ Heinrich Weidt Director des Cillier Musikvereines 1 sind vorrät h ig bei Fritz Rasch nm, Tb, Drael's Ikfaing 60S l cir.r^. yVT^' :;p> TV * : : Zeige t hiermit an, das? ich Frivatstundcn in taifcl&Ä, Violine .uni Harmonielehre vom ■£(>./August-tinh > i t!: .' TI w. [-•!•: . ' û.nelljr.£"i! y on' Zr- 3 L'lir Kachmïttag in m c i tier i lYolinung Hiiiiptplatz 109, , . . V........Heiï^ricî^ ^X7"oid.t 613 3 '■ ■ ■ Director des1 llasit-Vereiues, Fragmenti o delovanju Heinricha Weidta v Celju, 1887-1890. 106 VSE ZA ZGODOVINO ZAPISI ZGODOVINA ZA VSE Miroslav Vilhar (1818-1871), Anton Nedved (18291896), Benjamin Ipavec (1829-1908), Gustav Ipavec (1831-1908), Kamilo Mašek (1831-1859), Davorin Jenko (1835-1914), Anton Foerster (1837-1926), Danilo Fajgelj (1840-1908), Fran Gerbič (1840-1917), pater Hugolin Sattner (1851-1934), Franjo Serafin Vilhar-Kalski (1852-1928), Viktor Parma (18561924), Risto Savin (Friderik Širca; 1859-1948), Josip Ipavec (1873-1921), Emil Adamič (1877-1936) idr. Vse to in še kaj drugega (npr. zagon in pa trajanje nemškega glasbenega šolstva) je vsekakor dajalo veter v krila tudi Heinrichu Weidtu v Celju. Četudi je manj dobil od svojih predhodnikov, je mnogo več vsega tega zapustil tako naslednikom kot Celjanom. Mimo tega lahko ugotovimo, da je v Celju deloval veliko premalo časa, da bi si lahko ustvaril kakšen večjih ustvarjeni kot tudi poustvarjeni opus. Vendar je tudi tega nekaj bilo, tudi marsikaj takega, kar je bilo za tisti čas in za Celje edinstveno. Ne moremo tudi mimo dejstva, da je bil kot osebnost silno nemirna duša, saj nikjer drugje in ne le v Celju, ni ostal kaj dlje kot nekaj let. Ta njegov bivalni in eksistenčni nemir, ki ga je silil iz kraja v kraj, iz mesta v mesto, mu je vseskozi povzročal še dodatne napore, ki jih zagotovo moramo in moremo odšteti tako pri kvaliteti kot kvantiteti njegovega opusa. Ta ni bil ne velik in ne majhen, bil pa je vsekakor Weidtov: tipičen za tisti in takratni evropski glasbeni prostor in to ne glede na konkurenco, ki jo ob pojavu Weidta v Celju navajamo kot sočasno in časovno ter seveda še posebej nacionalno (geografsko) pojavnost. Tukaj je bila vzporedno omenjena tudi slovenska, ki tudi in ne glede na majhnost naroda, njegove tu pa tam izkazane zaostanke s sočasno Evropo, ni mnogo zaostajala. Bila je tukaj in na tem (slovenskem) prostoru, bila je še dodatno slovensko literarno obogatena, dočim vemo, da je bil Weidtov opus izključno nemški. Kako je le-ta vplival na slovenskega, ni znano. Vzori in (zdrava) konkurenca je zagotovo obstajala, saj vemo, da se je kmalu po celjski nemški kapeli predstavila tudi (prva slovenska) glasbena šola s koncertom (šolskega) orkestra leta 1909. Viri in literatura Drofenik, Roman: Delo celjskega glasbenega društva in Narodne čitalnice v Celju 1861-1914, diplomska naloga, Ljubljana: Akademija za glasbo-Oddelek za glasbeno pedagogiko (mentor prof. dr. Primož Kuret), maj 1988. Drofenik, Roman: Glasbena šola glasbenega društva (1879-1918), v: Celjski zbornik, 25/1989, št. 1 str. 331-347; Celje: Kulturna skupnost, 1989. Hren Medved, Alenka: Prvo stoletje: zgodovina slovenskega glasbenega šolstva v celju od 1908-2008, str. 11; v: 110 za lepši svet: 110 let javnega glasbenega šolstva v Celju, Celje: Glasbena šola Celje, 2018. Kač, Tatjana in Vladimir Šlibar: Stare celjske gostilne, Celje: Osrednja knjižnica Celje, 2002. Križnar, Franc: Franz Metz, Heinrich Weidt, življenjska pot nemškega kapelnika v Evropi v 19. stoletju, v: Glasba v šoli in vrtcu, 19/2016, št. 3-4, str. 84-85, Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2016. Križnar, Franc: Weidtova notna izdaja samospevov, duetov, kvartetov in klavirske glasbe, v: Glasba v šoli in vrtcu, 22/2019, št. 1, str. 36-37, Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2019. Križnar, Franc: Weidtova notna izdaja samospevov, duetov, kvartetov in klavirske glasbe, v: Zgodovina za vse, 25/2018, št. 2, str. 100-101, Celje: Zgodovinsko društvo Celje, 2018. Križnar, Franc: Weidt v Celju, v: Zgodovina za vse, 23/2016, št. 1, str. 75-76, Celje: Zgodovinsko društvo Celje, 2016. Metz, Franz: HEINRICH WEIDT, der Lebensweg eines Deutschen Kappellmeisters im Europa des 19. Jahrhunderst, München: Edition Musik Südost, 2015. Metz, Franz: HEINRICH WEIDT, Lieder, Duette, Quartette, Klaviermusik, München: Edition Musik Südost, 2018.---, Novi tednik: l. 43/1989, št. 12, 23. 3. 1989, str. 13. zangger, Fritz: Künstlergäste, Celje, 1933. zupančič, Maruša: Razvoj violinske pedagogike in šolstva na Slovenskem od začetka 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne. Zbirka: Glasbena preteklost na Slovenskem, Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2013. VSE ZA ZGODOVINO 107 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 Ad urbem conditam in še nekaj stoletij naprej Aleš Maver OD KLINOPISA DO TEODORE Sprehod skozi zgodovino starega veka Aleš Maver: Od Klinopisa do Teodore. Sprehod skozi zgodovino starega veka. Celje: Mohorjeva družba, 2018. 332 strani. Svetovni turistični zemljevid ima blizu vrha de-stinacije, ki jih ljudje obiskujejo predvsem ali tudi zaradi zgodovinskih spomenikov iz starejših dob človeške civilizacije. Egipčanske piramide in Sfinga, ostanki antičnega Rima, atenska Akropola, zakladnica v Petri, Pergamonski muzej v Berlinu, navsezadnje tudi ostanki antične Celeje. Pa vendar, koliko povprečen človek, ki ima vsaj malo zanimanja za zgodovino, o starem veku pravzaprav ve? Zdi se, da z antičnim Rimom in staro Grčijo nekako še uspemo poiskati vezi (navsezadnje naj bi bila temelja evropske povezave prav grška misel in lex romana), stari Egipt nam buri domišljijo kot dežela nekje na drugi strani morja s svojimi hieroglifskimi sličicami in faraoni v zlatih maskah, odlomke judovske zgodovine lahko v neki verziji slišimo pri cerkvenem obredu. Vsa ostala množica ljudstev in državnih tvorb je pogosto bolj v senci ali pozabi, v resnici pa je, kot vedno v zgodovini, vse skupaj prepleteno, povezano in zanimivo za branje, če zgodovinske fakte zbere in zapiše spretna zgodovinarjeva roka. Avtor se v uvodu posipa s pepelom, da o starem veku seveda ni napisal ničesar novega, da je razporeditev književne snovi izrazito tradicionalna in da je njena vsebina med drugim tudi predelava snovi učnih ur, s katerimi je hotel kot učitelj dijakom približati zgodovino starega veka. Knjiga je namenjena tistim, ki želijo pridobiti ali zapolniti luknje v svojem znanju o tem obdobju. Priporočal bi jo dijakom, ki želijo dopolniti znanje, pridobljeno pri predmetu zgodovine, učiteljem, ki želijo svoje ure nadgraditi s kakšno zanimivo podrobnostjo iz staroveškega sveta, študentom nezgodovinskih humanističnih študijskih smeri za obnovitev znanja. Jezik je lahko berljiv, poglavja so dobro in jasno strukturirana. Dodatne informacije in zanimivosti so podani v okvirčkih, kronologije in seznami (npr. tabela egip- čanskih bogov) so podani v tabelah, ključne besede v tekstu so tiskane odebeljeno. Besedilo dopolnjuje tudi več zemljevidov in slikovno gradivo. Že naslov dela nam pove, kako se je avtor časovno omejil - od prve pisave klinopisa do bizantinske cesarice Teodore, čeprav v resnici začne svojo zgodovino s kratkim orisom časa pred prvo pisavo, pripelje pa jo do dogovorjenega konca starega veka s koncem zahodnega dela Rimskega cesarstva. Tudi prostorsko se omeji, in sicer na območje širšega Sredozemlja. Delo je razdeljeno na tri dele, v prvem, naslovljenem Stari bližnji vzhod, je govora o množici ljudstev in držav na območju Mezopotamije, o egipčanskem in hetitskem imperiju ter o zgodovini Judov. Drugi in tretji del predstavlja zgodovina Grkov in Rimljanov, tretji del se zaključi s pregledom zgodovine slovenskega ozemlja v tem času. Težko je na dobrih tristo straneh predstaviti nekaj tisoč let zgodovine. Maver svoja poglavja začenja z geografskimi orisi, ki skupaj z zemljevidi dajo bralcu prostorsko predstavo. Kljub kratkosti mu uspe predstaviti več pogledov na vsako epoho, 108 VSE ZA ZGODOVINO S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE tudi dvome in kontradikcije, ki se pojavljajo pri zgodovinarjih. Seznanja nas z najpomembnejšimi zgodovinskimi viri za vsak obravnavani čas (včasih tudi z odlomki), pokaže na njihovo (ne)številnost in (ne)pristranskost. Opozarja na nekatere »zablode«, ki so ukoreninjene v našem videnju tega časa, pometa npr. s črnobelimi predstavami, da je bil neki vladar samo dober ali samo slab, da sta Rim in Kartagina, smrtna sovražnika iz punskih vojn, včasih tudi uspešno sodelovala itd. Poleg prevladujoče politične zgodovine ne pozabi na predstavitev vsakokratne religije, najpomembnejših literarnih del ter vsakdanjega življenja, pozoren je tudi na položaj nežnejšega spola. Ob branju sem pogrešal le kakšen stavek več o likovni umetnosti, arhitekturi ali o tehničnih inovacijah. Po drugi strani so dragoceni kratki opisi jezikov, ki so jih starem veku govorili in mnogo aktualizacij ter vzporednic s svetom 21. stoletja. Avtor si večkrat dovoli kakšno ironično pripombo, ki v množici zgodovinskih podatkov nariše bralcu nasmeh na obraz, tudi njegov zgodovinopisni besednjak je zelo sočen in poln frazemov. Tako vladarji v Mavrovi knjigi grejejo stolčke, so nesposobni mehkužneži, mali kmet pa težko tekmuje z velikim, kakor slovenski paradižnik težko tekmuje z nizozemskim. Posebno dobro napisano se mi zdi poglavje o začetkih in zgodnjem razvoju krščanstva. To je namreč pogosto zavito v mitologijo, iskanje trdnih dejstev pa je težavno. V knjigi je predstavljen Jezus Kristus kot resničen človek, avtor primerja zgodovinske fakte in podatke iz Svetega pisma in opiše pot, ki je krščanstvo peljala od judovske ločine do preganjane vere v Rimskem imperiju (pri čemer izročilo pri številu žrtev zopet pretirava) in postopoma do svetovne religije. Maver je knjigo podnaslovil kot sprehod skozi zgodovino starega veka, a ta vek se lahko zaradi časovne distance, pomanjkanja virov in njihovega mešanja z izročilom izkazuje za sprehajanje prav zahteven labirint. Avtor nam je s svojo knjigo olajšal delo in napisal promenado, po kateri se prav vsakdo lahko sprehodi skozi stari vek. Urh Ferlež Prva dama Slovencev* Damir Globočnik: Marija Pomagaj na Brezjah. Layerjeva Marija Pomagaj in pričevanja o romanjih na Brezje. Brezje: Romar, 2019. 431 strani. Damir Globočnik nas po vrsti svojih umetnostno zgodovinskih in zgodovinskih del s pričujočo knjigo popelje na Brezje - v zagotovo najznamenitejše versko središče Slovenije. Zvest svojemu poslanstvu umetnostnega zgodovinarja je zgodbo spletel okrog samega jedra brezjanskega fenomena - Layerjeve slike Marije Pomagaj, ki je skromno podružnično cerkev mošenjske župnije, posvečeno svetemu Vidu, spremenila v romarsko prestolnico. Svojo pripoved je oblikoval v sedmih poglavjih: Iz zgodovine cerkve na Brezjah, Množične pobožnosti in slavnosti na Brezjah, 2. svetovna vojna, Vrnitev milostne podobe * Kölnski nadškof kardinal Joachim Meisner leta 1996 (str. 313). MARIJA POMAGAJ VSE ZA ZGODOVINO 109 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 na Brezje, Marija Pomagaj po svetu, Begunska Marija pomagaj in Kopije Marije Pomagaj v Sloveniji. Pripoved o cerkvi na Brezjah začne z umetno-stnozgodovinskim uvodom in pregledom poslikav, prezidav in oltarjev, nadaljuje pa z leta 1800 prizida-no kapelo Matere božje ter naročeno Layerjevo sliko, ki je postala predmet čaščenja po letu 1863, ko so bile izpričane prve ozdravitve (čudeži). Ob pisanju o sliki se dotakne tudi številnih legend o njenem avtorju in okoliščinah njenega nastanka, motiv Marije Pomagaj pa postavi tudi v širši evropski kontekst Množične pobožnosti in slavnosti na Brezjah, kamor sodijo romanja, maše in procesije ter različna zborovanja, avtor povzema po tisku, za začetno obdobje po Jegličevem, kasneje pa po dnevnikih njegovih naslednikov in zapisih drugih cerkvenih dostojanstvenikov, zajema pa tudi iz gradiva brezjanske cerkve in frančiškanov (zlasti evidence gostujočih duhovnikov in statistike obredov). Začetek afirmacije Brezij kot romarskega in verskega središča po letu 1863 je povezan tudi z obiski goriškega nadškofa Gollmajerja (1875), graškega škofa Zwergerja (1876), ki je bil pobudnik gradnje nove cerkve ter seveda ljubljanskega nadškofa Pogačarja (1878). 9. oktobra 1889 je temeljni kamen za novo cerkev položil Jakob Missia, 7. oktobra 1900 pa je sledila posvetitev cerkve in oltarjev. Z naraščajočim številom romarjev in obiskovalcev so na Brezje prišli tudi nezaželeni pojavi - v gneči je prihajalo do tatvin in vlomov, prevaranti pa so se lotili celo »organiziranja« romarskih vlakov (pobrali denar naivnežem in izginili). Priljubljenost Brezij je privlačila tudi politike - zlasti tiste z desne strani političnega spektra, ki so tu nagovarjali svojo volilno bazo. Med njimi bi omenil Janeza Evangelista Kreka (ki je imel na Brezjah leta 1888 novo mašo) in Josipa Pogačnika. Nestrpnim liberalcem in njihovemu Slovenskemu narodu, ki so itak s precej »distance« gledali na dogajanje okrog Brezij, so bile tovrstne manifestacije še posebno v napoto. Za svoje shode so Brezje izbirali tudi Marijina družba (dekliška in fantovska), krščansko-social-na društva in tretjeredniki, kasneje Orli, katoliški učitelji in treznostno društvo. Nov zagon verskemu življenju je prinesla naselitev frančiškanov, ki jim je leta 1893 dovolila prihod deželna vlada. Od leta 1898 so bivali v hospicu (redovni hiši), samostan pa je bil ustanovljen šele leta 1919. Da so Brezje posvojili vsi Slovenci, pričajo tudi tradicionalna (»bienalna«) romanja Štajercev (ki so se odvrnili od romanj v Marijino Celje), kasneje še Korošcev, Prekmurcev in izseljencev iz Evrope in Amerike ter raznih starostnih in poklicnih skupin (mladina, ženske, moški, akademiki, rudarji). Zanimivo je bilo obračanje k Mariji Pomagaj v časih velikih preizkušenj - zlasti med 1. svetovno vojno (veterani so vsakoletna romanja prirejali vse do začetka 2. svetovne vojne, ko je morala v »izgnanstvo« tudi znamenita slika), v času osamosvojitve ter povezovanje brezjanske Marije z domovino in domom, kar je opaziti pri slovenskih izseljencih. Zgodovina Brezij in brezjanske Marije Pomagaj je tako - vsaj v času od zadnje tretjine 19. stoletja naprej, tudi zgodovina Slovencev, kar se odslika-va tudi v Globočnikovem delu. Kljub zapovedani »uniformiranosti« obredov in nespremenljivemu glavnemu motivu prihodov na Brezje, je moč vsakokrat zaznati tudi nezgrešljiv duh časa - bojevi-tejši katolicizem v dobi delitve duhov na Slovenskem konec 19. in v začetku 20. stoletja, neprikrito nezadovoljstvo v času starojugoslovanskega uni-tarizma, kljubovalno vztrajnost zoper vsiljevanje novih vzorcev obnašanja v povojni družbi, ki je dostikrat s pravo pobalinsko vnemo (neuspešno) poskušala odvračati ljudi od prihajanja na Brezje ter samozavest zmagovite Cerkve v obdobju mlade države, ki jo najmočneje pooseblja Rodetova doba, ko je javnost prežala na njegove velikošmarenske pridige, ki so ljudi razdelile na očarane in zgrožene. A vse to so v tej knjigi le obrobni dogodki - postaje v času glavne junakinje - zelo posebne slike in njenega bivališča, zaspane vasice pred kuliso sivih vršacev, ki se je spremenila v epicenter verskega življenja. Stalnica ostajajo male (velike) prošnje malih ljudi - za zdravje, (družinsko) srečo, uspeh v poklicu, prave odločitve, varno vožnjo ... in vse ostalo, kar je najti na zidovih Marijine kapele in v romarskih knjigah. Prav zato je treba zapisati, da je Globočnikova knjiga precej več kot zgolj zgodovinski ali ume-tnostnozgodovinski tekst - je zanimiva, barvita in 110 VSE ZA ZGODOVINO s knjižne police ZGODOVINA ZA VSE mestoma tudi napeta pripoved, ki se je spletla okrog umetnine, s katero je avtorju uspelo to, o čemer so številni, veliko pomembnejši slikarji od njega, lahko samo sanjali. Naslikal je delo, ki je hkrati verska podoba, narodni simbol in obenem vsaj malo tudi intimna lastnina vsakogar, ki v meditaciji, molitvi ali zgolj spoštljivi tišini postoji pred njo. Aleksander Žižek Rod, povezan z zemljo Milena Delčnjak: Rodbina Delčnjak. Z rodbinskimi vejami Delčnjak, Črepinšek, Ernestl in Ovtar z izvorom v Trnovljah pri Socki pri Novi Cerkvi z zgodovinskim pregledom območja bivanja naših prednikov. Bovše pri Vojniku: samozaložba, 2019. 332 strani. Avtorica obsežne rodbinske kronike je Milena Delčnjak, po izobrazbi magistrica s področja znanosti ekonomije. Pri pisanju sta ji pomagali tudi Lojzka Ovtar Anrei in Doris Kuder Polak. Izdelava družinskega drevesa in iskanje sorodnikov zahteva veliko časa, energije in je lahko tudi zapleteno. V Sloveniji se v zadnjih letih pojavlja vedno več monografij in družinskih kronik ne samo plemiških rodbin, ampak tudi navadnih, nepleme-nitih slovenskih družin, ki imajo tudi bogato, dolgo in seveda zanimivo zgodovino. Knjigo, ki je izšla v samozaložbi, lahko preprosto uvrstimo med družinske kronike, ker vsebuje časovne rodoslovne prikaze, je obogatena z vključevanjem zgodovinskih dogodkov povezanih s kraji, kjer so živeli predniki in današnji potomci rodbine Delčnjak. Knjiga se začenja z rokopisom Veronike Črepinšek in Francija Črepinška, ki pripovedujeta in opisujeta spomine in rod Delčnjakov, ki so se večinoma preživljali s kmetijstvom. Prvi prednik rodbine Delčnjak naj bi prišel na današnje slovensko ozemlje s Češke. Bil je popotni tkalec in ko je prišel v Trnovlje pri Socki, je tu ostal zaradi lepot kraja zavedno. Družinska povezava s češkim tkalcem se še danes prenaša iz roda v rod, vendar ni dokazana. Jezikoslovec in imenoslovec dr. Silvo Torkar uvršča priimek Delčnjak med naselbinska ali krajevna imena in razlaga priimek Delčnjak po kraju nastanka ali imenu zaselka Delce ali Devce s priponskim obrazilom -jak. Rodbina je popisana večinoma po moški liniji. Danes je v Sloveniji živečih okoli 40 posameznikov s priimkom Delčnjak, vsi pa imajo iste korenine. Živijo večinoma na Štajerskem, v krajih Trnovlje pri Socki, Bovše, Zadobrovi pri Celju, Vinah pri Dobrni in Dramljah. Družinska kronika ni spisana samo s pomočjo ustnih virov, pripovedi, spominov, ampak tudi na osnovi dejstev, pisnih virov in izročila. Avtorica se je lotila izdelovanja družinskega drevesa tudi s pomočjo matičnih knjig (knjig porok, rojenih in umrlih) in prišla do najbližjega skupnega prednika v Jožefu Delčnjaku, ki se je rodil leta 1797 v Trnovljah pri Socki na domačiji s starim hišnim imenom ali po domače »pri Delčjak«. Knjiga je zasnovana kot vodnik po družinskem drevesu, kjer so predstavljeni družinski predniki natančno, sistematično VSE ZA ZGODOVINO 111 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 in pregledno razvrščeno v več družinskih vej. V knjigi so zapisane tudi družinske zgodbe, doživetja in spomini, pa tudi vesele, žalostne in tragične usode posameznikov, ki jih avtorica prenaša tudi prihodnjim rodovom. V posebnem poglavju so podane medijske objave o članih družine Delčnjak, podrobno pa sta predstavljena pater in misijonar Hugo Anton Delčnjak in harmonikar Franc Delčnjak. Predstavljena so tudi bibliografska dela nosilcev s priimkom Delčnjak iz knjižničnega sistema Cobiss. Družinska kronika zajema tudi obsežen zgodovinski pregled s slikami in fotografijami Celja, Vojnika, Frankolovega in vasi Trnovlje pri Socki. Vas s posameznimi domačijami je prikazana tudi na jožefinskem katastru, opisane so tudi graščine širom tega območja. Na koncu je poleg virov in literature dodan tudi slovar nemških, starih slovenskih in tudi nekaj latinskih besed, ki so povezane z rodoslovno, krajevno, gospodarsko, cerkveno in tudi zemljepisno zgodovino. Izdaji knjige je sledilo tudi posebno rodbinsko srečanje potomcev družine Delčnjak, kjer so se srečale vse družinske veje. Star slovenski pregovor »Žlahta je strgana plahta« v primeru družine Delčnjak torej ne velja, saj so se v primeru te družine že od nekdaj kazali dobri, pošteni in prijetni odnosi med rajnimi in danes živečimi družinskimi člani. Matej Ocvirk Ženska brez groba Martin Pollack: Die Frau ohne Grab. Wien: Paul Zsolnay Verlag, 2019. 179 strani. Letošnjo jesen je pri dunajski založbi Paul Zsol-nay izšlo delo priznanega avstrijskega pisatelja in prevajalca Martina Pollacka z naslovom Die Frau ohne Grab: Bericht über meine Tante (Ženska brez groba: poročilo o moji teti op. a.). Knjiga je nekakšno nadaljevanje Smrti v bunkerju (Der Tote im Bunker), ki je v slovenskem prevodu leta 2005 izšla pri založbi Slovenska matica. Martin Pollack je zadnjo knjigo posvetil svoji stari teti Paulini Drolc (roj. Bast), ki se je leta 1875 rodila v družinski hiši v Laškem in za razliko od svojih moških sorojencev v njej prebivala vse do svoje smrti leta 1945. Paula je veljala za precej vase zaprto osebo, ki se ni izpostavljala javnosti, še manj javno politično opredeljevala. Zato so tako v spominu Laščanov kot tudi družinskem spominu Basto-vih o njej ostali le drobci, ki jih je avtor mojstrsko prepletel z življenjskimi potmi njenih sorojencev v obdobju med obema vojnama. Knjiga tako predstavlja življenjske usode bratov, ki jih zaznamujeta nacizem in sester, ki se jih politično prepričanje njihovih bratov ni dotaknilo. Še več, ubrale so ravno obratno pot in se kot pripadnice nemške skupnosti poročile s Slovencem (Pauline), Hrvatom in Židom, kar je bilo za tedanje narodnostne razmere precej nenavadno. Pri tem Pollack išče razloge, zakaj so vse tri sestre Drolc ubrale življenjske poti, ki so 112 VSE ZA ZGODOVINO S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE bile popolno nasprotje političnemu prepričanju in življenju njihovih bratov. Knjiga je za slovensko javnost še posebej aktualna, saj je v njej na podlagi arhivskih dokumentov, družinskih spominov in osebnih pričevanj zelo ilustrativno prikazano življenje in sobivanje slovenske in nemške narodne skupnosti v Laškem od konca 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Zgodba Pauline Drolc se konča maja leta 1945, ko mlad partizan potrka na vrata Paulinine hiše, v kateri je živela skupaj s svojim možem, Slovencem, Francem Drolcem, in jo odpelje v taborišče na grad Hrastovec v Slovenskih Goricah. Pauline 26. avgusta 1945 tam umre za posledicami slabih bivanjskih razmer. Pokopljejo jo anonimno na robu pokopališča v Voličini, skupaj z drugimi umrlimi taboriščniki brez križa in nagrobnika. Ironija usode je hotela, da je Pauline, kot edina članica Bastovih, ki je skoraj vse do smrti mirno živela v rojstnem Laškem in se popolnoma vključila v takrat že pretežno slovensko skupnost, bila hkrati edina, ki je umrla kot žrtev druge svetovne vojne. Pollack s svojo knjigo spodbuja ljudi s podobnimi družinskimi usodami k izpraševanju samega sebe in k pripovedovanju, izpovedovanju in soočenju s svojimi lastnimi družinskimi usodami. Le tako se bomo lahko osvobodili, očistili in presegli pretekle razprtije ter v slogi živeli naprej. Če molčimo in se ne sprašujemo, so možnosti, da se temne sence zgodovine ponovijo, še toliko večje. Ali kot je dejal Martin Pollack: »V moji družini se moji predniki niso spraševali o svojem življenju in času, v katerem so živeli, enostavno so verjeli, da je tako prav.« Martin Pollack je prekinil s to dolgoletno tradicijo in si začel postavljati vprašanja, katerih odgovore išče v svojih delih. Alenka Hren Medved Kulturo ljudstvu! Marija Počivavšek: Kulturo ljudstvu! 100 let Kulturnega društva Svoboda Celje. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2019. 56 strani V sodobnem času, ko je vse minljivo in je pripadnost skupini isto mislečih le klik na socialnem omrežju, se zdi sto let obstoja društva nerealna. Vendar Kulturno društvo Svoboda Celje kljubuje času in leta 2019 slavi zavidanja vredno obletnico. Člani Kulturnega društva Svoboda Celje so tudi v preteklosti obeleževali svoje obletnice bodisi z jubilejnimi publikacijami bodisi z razstavami. Tako so izšle publikacije ob 60. obletnici delovanja DPD Svoboda in ob 60. letnici delovanja moškega pevskega zbora. Visoko 95. letnico delovanja Kulturnega društva Svoboda Celje je spremljala manjša likovno-arhi-vska razstava v razstavnem prostoru Zgodovinskega arhiva Celje. Na tej razstavi se je ob razstavljenih arhivskih dokumentih društva predstavila likovna sekcija, pevski zbor pa je odprl razstavo. Obletnica je sovpadala s prvim prevzemom arhivskega gradiva Kulturnega društva Svoboda Celje v arhiv. Marija PoilvavieK KULTURO LJUDSTVU! i i ^ 1 % * f T > % 100 tet kulturnega društva Svoboda Celje mn7r l»UI*Jlt !..,'! JL>lg*dav||l4 I t*lj» Ob 100. obletnici je avtorica dr. Marija Počivavšek raziskala zgodovino društva in se pri tem oprla na preučevanje časopisnih, arhivskih, muzejskih in ustnih virov ter na že izdano literaturo na temo VSE ZA ZGODOVINO 113 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 obravnavane tematike. Celostna »mini monografija« je izšla v obliki kataloga, ki spremlja razstavo v Muzeju novejše zgodovine v celju, ki bo na ogled med decembrom 2019 in marcem 2020. Katalog je razdeljen na sedem poglavij, je slikovno bogat in opremljen z zanimivimi izseki časopisnih člankov ter arhivskimi viri. Avtorica se zgodovine društva v katalogu loti sistematično in kronološko. Zgodovino društva lahko v grobem razdelimo na dve obdobji, pred drugo svetovno vojno in po njej. V drugem poglavju kataloga so predstavljeni začetki slovenskih delavskih društev, ustanovitev socialdemokratskega društva Vzajemnost in leta 1913 obnovitev društva pod novim imenom Svoboda. Nikakor ne moremo mimo pobudnika ustanovitve društva Vzajemnost - Ivana Cankarja. Popestritev kataloga so izseki Cankarjevih govorov na tematiko delavstva. Namen delavskih društev je bila poleg kulturnih in športnih dejavnosti tudi izobraževalna dejavnost, na kar namiguje že sam naslov poglavja - Delavski razred se (naj) v Svobodi povezuje in izobražuje. V tretjem poglavju se avtorica osredotoči na začetke in razvoj celjske Svobode. Zanimivo je, da je ob ustanovitvi deloval le moški pevski zbor, kar kaže na to, da je petje med Celjani dobro zakoreninjeno in da je zborovsko petje v Celju predstavljalo temeljno glasbeno dejavnost. Pevska sekcija je bila glede števila in kvalitete najuspešnejša. Kmalu zatem so v društvu poleg pevske pričele delovati tudi druge sekcije: dramska, tamburaška, šahovska, športna in planinska, ki so se poimenovali Prijatelji prirode. Znotraj celjske Svobode je delovala tudi organizacija predavanj in izobraževanj ter knjižnica, ki je leta 1924 posedovala 700 knjig. Živahno društveno življenje je delovalo tudi s pomočjo občinskih sredstev. Poleg delovanj znotraj sekcij so člani društva organizirali še druge aktivnosti, med drugim tudi veselice, tombole, maškarade, dobrodelne dejavnosti, silvestrovanja in plesne večere. Za vrhunec delovanja celjske Svobode pred drugo svetovno vojno, kot ene najaktivnejših podružnic v Sloveniji, lahko štejemo Zlet Svobod leta 1935. V letu 1935, ko je bila stopnja brezposelnosti visoka, se je zleta, po podatkih pridobljenih iz časopisnih virov, udeležilo 10.000 ljudi. Celje je gostilo najmnožičnejši in najodmevnejši slovenski delavski zlet predvojnega obdobja. Zlet je prerastel v politično manifestacijo, na katero so se pripravljali tako socialdemokrati, z željo po revitalizaciji stranke, kot tudi komunisti, ki so prihajali iz ilegale in so zahtevali demokratične svoboščine ter demonstracije proti fašizmu. Na zletu je potekal nogometni turnir, ogledi mesta, pevski, godbeni in dramski nastopi. Na osrednjem prostoru na Glaziji so se zvrstili številni govorniki med njimi tudi Franc Leskošek član CK KP Jugoslavije, ki je s svojim govorom popolnoma razvnel in navdušil udeležence. Uprava Dravske banovine je zaradi protidržavnega in komunističnega značaja prireditve razpustila Zvezo Svobod. Kljub temu podružnice niso prenehale z delovanjem. Leto kasneje je bila ustanovljena Delavska kulturna zveza Vzajemnost. Ne gre zanemariti kulturnega, razrednega, nacionalnega in protifašističnega osveščanja delavstva tako Delavske kulturne zveze Svoboda kot njene naslednice - Delavske zveze Vzajemnost. Prelomnico v delovanju Kulturnega društva Svoboda predstavlja druga svetovna vojna, med katero so aktivnosti zamrle, saj se je mnogo članov vključilo v narodnoosvobodilni boj. Po vojni so se postavili novi temelji udejstvovanja delavstva na kulturnem področju. Zveza Svobod se je vključila v novoustanovljeno Ljudsko prosveto Svobod. Nova oblast je spodbujala delovanje delavsko-prosvetnih društev. V večjih delavskih središčih so se v petdesetih letih ustanavljale Svobode, ki so se povezale v Zvezo Svobod, te pa so delovale samostojno, vendar znotraj Ljudske prosvete Slovenije. V Celju je v poznih petdesetih letih delovalo že 20 društev Svoboda. DPD Svoboda Celje je s svojimi sekcijami sodelovalo pri vseh pomembnejši proslavah ter samostojno nastopala tako doma kot v tujini. Na novih temeljih je društvo razširilo svojo dejavnost in med drugim z udarniškim delom pridobilo svoje prve lastne prostore v Gaberju. Leta 1985 so Dom Svobode porušili zaradi gradnje sejemskega kompleksa. Leto kasneje pa so dobili nadomestno stavbo na Stari Dečkovi cesti, kjer je delovalo kar 11 sekcij. Poleg pevskih in dramskih sekcij so delovale tudi harmo-nikarska sekcija in harmonikarska šola, šahovska sekcija, glasbena šola, tamburaška sekcija, ljudska knjižnica Gaberje, Ljudska univerza in likovna sekcija, ki je danes najbolj aktivna sekcija Svobode. Poslanstvo društva je na novih temeljih ostalo enako - delavstvu posredovati in ga vključevati v kulturno dogajanje v najširšem pomenu. V tem duhu so v 114 VSE ZA ZGODOVINO S KNJIŽNE POLICE ZGODOVINA ZA VSE poznih petdesetih in šestdesetih letih svoje dopise in zapisnike zaključevali s sloganom »Kulturo ljudstvu!«. V tem obdobju so kulturno-prosvetna društva odpirala svoja vrata širši populaciji. Društveni prostori niso bili namenjeni izključno samo članom društva in delavcem. Pod okriljem DPD Svobode so v njihovih prostorih delovali številni (narodno)zabavni ansambli, ki niso imeli lastnih prostorov za vaje. S prestrukturiranjem celjske industrije postopoma izginja tudi delavstvo v obliki, kot smo ga poznali v socializmu. Zaradi modernega načina življenja je število članov počasi pričelo upadati in Kulturno društvo Svoboda je pričelo izgubljati Himna mladosti? Jelka Piškuric: »Bili nekoč so lepi časi« - Vsakdanjik v Ljubljani in okolici v času socializma. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Študijski center za narodno spravo, 2019. 423 strani. Monografija »Bili nekoč so lepi časi«, Vsakdanjik v Ljubljani in okolici v času socializma Jelke Piškuric, raziskovalke na Študijskem centru za narodno spravo, poskuša na primeru Ljubljane in njenega podeželskega zaledja, osvetliti podobe vsakdanjega življenja v socializmu. Zajema obdobje od konca druge svetovne vojne do prvih demokratičnih volitev leta 1990. Delo ponuja poskus predstavitve vsakdanjega življenja v socializmu na podlagi ustne zgodovine. S pričevanji treh generacij - vojne generacije, »Baby boom« in »Jeans« generacije, arhivskimi in časopisnimi viri avtorica ustvari kompleksno podobo socialističnega vsakdanjika s poudarkom na področjih, katerih so se pričevalci podrobneje spominjali - delo, standard in potrošnja ter reševanje stanovanjskega vprašanja. Z izbiro mesta in podeželske Občine Ljubljana Vič - Rudnik je avtorica želela prikazati kontrast med razvojem podeželja in mesta ter prikazati, kako so se urbanizacija, politične ter ekonomske okoliščine odražale v pričevanjih navadnih ljudi obeh okolij. Izbrani lokaciji zaradi njunih raznolikosti, verjetnosti drugačnega razvo- svojo vlogo. S sekcijami Celjski likovniki in Kera-mistika pa vseeno kljubuje družbenim spremembam. Stota obletnica delovanja Kulturnega društva Svoboda z zgodovinskim pregledom delovanja v obliki razstave in kataloga nas opominja, kako pomembna je kultura in kulturno udejstvovanje. Poleg tega pa nam daje vpogled tudi v življenje delavskega razreda. Nikakor ne smemo zanemariti izobraževalne dejavnosti, ki jo je društvo izvajalo skoraj od svojih začetkov. Z organiziranjem predavanj, ustanovitvijo kasnejše Delavske univerze, knjižnico in drugimi podobnimi dejavnostmi, so bili ustvarjeni temelji za dvig ravni izobrazbe delavcev v času, ko obiskovanje šol, srednjih šol in fakultet ni bilo splošno dostopno. Anja Prša ja in organizacije vsakdanjika prebivalstva, nudita vpogled v njuno postopno modernizacijo, suburba-nizacijo, kot tudi v razlike v socialnih in ekonomskih strukturah ter raznolikost izkušenj pričevalcev in organizaciji njihovega vsakdanjega življenja. VSE ZA ZGODOVINO 115 ZGODOVINA ZA VSE leto XXVI, 2019, št. 2 Razvoj povojne Ljubljane in njene okolice je vseskozi vplival na življenje njenih prebivalcev. V monografiji lahko spremljamo odnos med mestom in podeželjem, različnim razvojem in simbiozo. Desetletje obnove in izgradnje novega družbenega sistema je bilo v očeh pričevalcev zaznamovano s pomanjkanjem dobrin. Skromnejše razmere so opisovali predvsem pričevalci s podeželja, katerim je industrializacija in modernizacija mesta v kasnejšem obdobju ponujala nova delovna mesta in s tem dvig življenjskega standarda. Postopno izboljšanje ekonomske situacije je izenačeval standard mestnih in podeželskih prebivalcev, medtem so razlike v infrastrukturni urejenosti ostale. Hitra rast prebivalstva, ki je bila tudi rezultat priseljevanja iz njenih podeželskih občin in slabši gospodarski položaj v sedemdesetih letih, sta začela omejevati infra-strukturne projekte v vseh ljubljanskih občinah. Glavne želje Ljubljančanov in prebivalcev podeželja so bile asfaltirane ceste, komunalna opremljenost, telefonski priključek, javni prevoz in vrtci ter šole. Ob soočanju s finančnimi težavami so za izgradnjo nujnih infrastrukturnih projektov zbirali denarne samoprispevke. Pri tem so prebivalci podeželskih občin v večji meri pomagali z lastnim delom, medtem ko so se meščani zanašali na mesto. Prav tako so si podeželski prebivalci prizadevali za izgradnjo mladinskih, kulturnih, športni in gasilskih domov, saj so ti tvorili njihove družbene centre. Kot uvod v analizo spominov pričevalcev avtorica predstavi javnomnenjske raziskave v času socializma in poskusi najti vzporednice in odstopanja pri njunem vrednotenju političnega sistema. Tako lahko skozi celotno obdobje spremljamo drugačne poglede na možnost rešitve posameznikovega stanovanjskega vprašanja, njegove zaposlitve, dojemanje družbene solidarnosti in postopoma boljše možnosti izobraževanja prebivalstva. Pri tem posameznikova izkušnja ustvarja njegovo podobo o socializmu. Njihove Himne mladosti so ponekod prežete z nostalgijo po »dobrih starih časih«, ko so imeli dober življenjski standard, možnost izobraževanja, zaposlitve, občutek enakosti in varnosti. Drugje poudarjajo negativne značilnosti političnega sistema, ki jih je omejeval ali jim kratil pravice in povzročil socialne razlike, katere so omogočali privilegiji nekaterim skupinam prebivalstva. Skozi nekatera pričevanja se opazi dejstvo, da so spomini pogojeni s pričevalčevo percepcijo sedanjosti. Zdi se, da je mnogo pričevanj osredotočenih predvsem v njihov trud za zvišanje življenjskega standarda in ne toliko v politično situacijo v državi. Kot potrošniki so občutili postopno naraščanje standarda in opažali omejitve na domačem trgu. Avtorica daje poudarek na podjetnosti pričevalcev pri zagotavljanju določenih dobrin. Prav tako je poudarek na socialnih mrežah in neformalni ekonomiji prebivalstva pri spopadanju z večjimi omejitvami oziroma pomanjkanju. Posameznikovo socialno omrežje je bilo eno pomembnejših pri »obvladovanju« vsakdanjega življenja, saj je mreženje nudilo pomoč pri zaposlovanju, možnosti pridobitve določenih dobrin ali storitev. Iskanje sivih con je omililo pomanjkanje nekaterim, spet drugim znatno izboljšala ekonomski položaj. Avtorica tako postreže s podatkom, da je pri desetih odstotkih anketirancev zaslužek iz sive ekonomije znašal več kot 71 odstotkov rednega zaslužka. Na dojemanje socialističnega vsakdanjika pričevalcev v monografiji je najbolj vplivala možnost zaposlovanja, modernizacija, reševanje stanovanjskega vprašanja odpiranje na zahod in s tem potrošniška kultura. Socialistični svet so dojemali kot svet socialne varnosti in relativne enakosti, možnosti za izboljšanje življenjskega standarda pa so dajali prednost pred politiko. Nedvomno je rast življenjskega standarda vplivala na podporo političnemu sistemu. Lahko bi tudi trdili, da se zaradi vsega tega pričevalci niso upirali niti se včlanjevali v zvezo komunistov. Logično je, da je nezaupanje v sistem izrazila generacija, ki je odraščala v osemdesetih letih, saj je bila ta zaznamovana s čedalje večjo politično in gospodarsko krizo. Monografija s posnetimi ustnimi viri, ki so pravzaprav posamezne družinske zgodbe, opozori na selektivnost spomina in na vpliv sedanjosti na podobo preteklosti. Avtorica je snemanja s pričevalci začela konec leta 2012 in končala leta 2016, torej vsaj v prvem obdobju gospodarske krize v Sloveniji. Od osamosvojitve so pričevalci pričakovali boljši življenjski standard in verjetno je tudi zaradi tega pri nekaterih pričevanjih zaznati večjo naklonjenost socialistični preteklosti. Mihael Ojsteršek 116 VSE ZA ZGODOVINO Naročilnica zgodovini DA, naročam(o): izvod(ov) [Zgodovini.ce 16]: več avtorjev SEIDLOV ZBORNIK (16 €) izvod(ov) [Zgodovini.ce 15]: Janez Cvirn DUNAJSKI DRŽAVNI ZBOR IN SLOVENCI (1848-1918) (19 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 14]: Rolanda Fugger Germadnik GROFJE CELJSKI MED ZGODOVINO IN MITOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 13]: Marija Počivavšek EN GROS & EN DETAIL (19 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 12]: več avtorjev OROŽNOV ZBORNIK (12 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 11]: Andrej Pančur JUDOVSKA SKUPNOST V SLOVENIJI NA PREDVEČER HOLOKAVSTA (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 10]: Tatjana Rozman POJOČI KASTRATI - (ZLO)RABLJENO TELO NA ODRU (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 9]: Andrej Studen PIJANE ZVERINE (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 8]: Janez Polajnar »PFUJ! TO JE GERDO!« (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 7]: Filip Čuček USPEHI SPODNJEŠTAJERSKIH SLOVENCEV V TAAFFEJEVI DOBI (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 6]: Tone Kregar MED TATRAMI IN TRIGLAVOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 5]: Marija Mojca Peternel CILLIER WOCHENBLATT (ZEITUNG) (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 4]: več avtorjev ŠTEFAN KOČEVAR - RODOLJUB SLOVENSKI (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 3]: Branko Goropevšek ŠTAJERSKI SLOVENCI, KAJ HOČEMO! (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 2]: Aleksander Žižek NAŠIM ZVESTIM, LJUBIM CELJSKIM MEŠČANOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 1]: Andrej Pančur V PRIČAKOVANJU STABILNEGA DENARNEGA SISTEMA (16 EUR) Stroški pošiljanja niso všteti. Podatki o naročniku: □ FIZIČNA - □ PRAVNA OSEBA (ustrezno označite) Ime in priimek / Naziv podjetja: Ulica, hišna številka: Poštna številka, kraj: Davčna številka: i................|................i................i................|................i................i................i................i Davčni zavezanec: □ DA □ NE (ustrezno označite) Način plačila (ustrezno označite): □ po predračunu (za pravne osebe) □ po povzetju (za fizične osebe) Naročilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in naročnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. člena ZDDV-1). Podpis (žig): Naročilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; info@zdc.si www.zdc.si Naročilnica MU Hi™™ □ Želim postati naročnik revije ZGODOVINA ZA VSE in z letnikom .............................naročam .......................izvod(ov). Letna naročnina (dve številki) je 19 EUR, za dijake in študente 13 EUR. □ Poleg prihodnjih želim prejeti še naslednje izvode starejših letnikov po ceni 3 EUR (Vpišite želen letnik, številko in število izvodov): Letnik / številka Izvod(ov) Letnik / številka Izvod(ov) Stroški pošiljanja za stare številke niso všteti. □ Uveljavljam študentski popust pri naročnini. (Ne velja za stare številke!) Podatki o naročniku: □ FIZIČNA - □ PRAVNA OSEBA (ustrezno označite) Ime in priimek / Naziv podjetja: ............................................................................................................................................................ Ulica, hišna številka: .............................................................................................................................................................................................. Poštna številka, kraj: .................................................................................................................. E-naslov: ................................................................................................................................................................................................................................. Davčna številka (za pravne osebe): Davčni zavezanec: □ DA □ NE Način plačila (ustrezno označite): □ po predračunu (za pravne osebe) □ po povzetju (za fizične osebe) Naročilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in naročnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. člena ZDDV-1). Datum: .............................................................................................................................. Podpis (žig): Naročilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; info@zdc.si http://zdc.si/index.php/zgodovina-za-vse/ Navodila piscem prispevkov revije Zgodovina za vse Prispevki v reviji so v slovenskem jeziku. V uredništvo sprejemamo lektorirane oziroma jezikovno neoporečne prispevke. Razprave (rubrika Zgodbe, ki jih piše življenje) v obsegu okrog ene avtorske pole, naj vsebuje: — naslov (ali naslov kot kratek udaren citat, ki mu obvezno sledi še podnaslov) — besedilo v obsegu okrog ene avtorske pole (do ene in pol), napisano v MS Word, tekst Times New Roman, velikost 12 — avtorski izvleček (sinopsis) do 10 vrstic, priimek in ime avtorja, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, njen naslov, naslov elektronske pošte (sicer privaten naslov in e-pošto). K avtorskemu izvlečku avtor navede okvirno 3 ključne besede — povzetek v obsegu do 30 vrstic — vsaj 3 do 6 slikovnih prilog. Ločljivost posnetka vsaj 300 ppi (širina: 1 kolona = 915 pixels, 2 koloni = 1890 pixels). Priloge oddajte ločeno. Med besedilo članka, kjer naj približno stoji konkretna priloga, vpišite legendo, ki vsebuje podnaslov in navedbo vira (avtorstvo, kdo hrani). Za dovoljenja objave za potrebe članka poskrbijo avtorji sami. — opombe (v formi sprotna opomba (pod črto), na dnu vsake strani, »footnote«), velikost 10. Opombe naj bodo v okrajšani obliki in vsebujejo zgolj napotilo na seznam virov in literature na koncu Opombe naj bodo pisane enotno. Pri arhivskih virih uporabljamo standardne kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja in smiselno skrajšani naslov in številke strani. (npr.: Gestrin, Slovenske dežele, 12). — poglavje Viri in literatura na koncu, v katerem so sistematično navedeni vsi uporabljeni viri in literatura. Ločeno se navajajo arhivski viri, literatura, po potrebi tudi časopisje in ustni viri. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu in sicer v celoti, ne skrajšano. Arhivski viri arhiv, signatura in ime fonda ali zbirke, tehnično enoto (arhivsko škatlo), številko ali naslov dokumenta. Primer: Arhiv Republike Slovenije, AS 231, Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 19451951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, če navedemo: AS 231, a.š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/0024, Mestna občina Celje, številka arhivske škatle, ime ali številka dokumenta (leto). Literatura - monografije Priimek, ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležečem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura - članki navedemo: priimek in ime avtorja, naslov članka. Naslov periodike ali zbornika (v ležečem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1-2, str. 20-41. Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848-1991. Slovenija 1848-1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15-20. Zapisi — Besedila v rubriki Zapisi so navadno krajša, zanje pa veljajo enaki pogoji oddaje kot za razprave, ni pa potrebno oddati povzetka in avtorskega izvlečka (sinopsisa). Ocene (rubrika Iz knjižne police) naj vsebuje: — Privlačen, kratek naslov — Naslov ocenjenega dela, citiran kot primeri zgoraj — Besedilo naj obsega okvirno 2-3 strani — Priloži se ločeno še skenirana naslovnica ocenjenega dela (300 ppi) Za prevode povzetkov in izvlečkov v tuje jezike (v nemščino in angleščino) poskrbi uredništvo revije. Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji člankov. Prispevki so strokovno recenzirani. Recen-zentski postopek je anonimen. Prispevke naj avtorji pošljejo na naslov uredništva revije: Zgodovinsko društvo Celje (s pripisom za revijo Zgodovina za vse), Prešernova 17, SI-3000 Celje ali po elektronski pošti na naslov: batagelj@gmail.com. Za lažji kontakt pripišite še telefonsko številko, za vse ostale informacije pa smo vam na voljo na zgornjih naslovih. Uredništvo ZGODOVINA ZA VSE Izdalo in založilo: Zgodovinsko društvo Celje© Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje, tel. 03 42 86 412, www.zdc.si Uredniški odbor: Borut Batagelj, Bojan Cvelfar, Dragica Čeč, Jure Gašparič, Tone Kregar, Jurij Perovšek, Marija Počivavšek, Ludwig Steindorff, t Mario Strecha, Andrej Studen, Aleksander Žižek Urednik: Borut Batagelj Računalniška priprava stavka: Andrej Mohorič Prevod izvlečkov v angleščino: Simon Zupan Prevod povzetkov v nemščino: Tina Bahovec Univerzalna decimalna klasifikacija prispevkov: Osrednja knjižnica Celje, Domoznanski oddelek Tisk: Grafika Gracer Za znanstveno vsebino člankov odgovarjajo avtorji. Naslovnica: Alpinist Viktor Žagar leta 1939 v steni Jalovca, foto: Janez Gartner. (Slovenski planinski muzej) Zadnja stran ovoja: Postavitev kipa Priroda pred Jakopičevim paviljonom. (Zgodovinski arhiv Ljubljana) Revija izhaja v dveh številkah letno Naklada: 300 izvodov Finančna podpora za natis revije: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Mestna občina Celje ISSN 1318-2498 (Tiskana izdaja) ISSN 2630-4325 (Spletna izdaja) Revija je uvrščena v podatkovne baze Scopus, EBSCOhost in ProQuest. The journal is listed in the databases Scopus, EBSCOhost and ProQuest. Povzetki razprav so objavljeni in indeksirani v publikacijah Historical Abstracts in America: History and Life. Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in Historical Abstracts and America: History and Life. Letna naročnina: za posameznike in ustanove 19 €, za študente 13 €. Cena številke v prosti prodaji je 11 €. Naročila: info@zdc.si Dragan MATIC Mateja RATEJ Damir GLOBOČNIK Matej OCVIRK Jure K. ČOKL p ** * CENA: 11 €