socialno delo
letnik 33 - oktober 1994 - št. 5
visoka šola za socialno delo
ljubljana
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni in odsovorni uredniic
Bogdan Lešnik
Uredništvo
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragos (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Ixdajateljsid svet
Vika Beve
Vito Flaker
Anica Kos
Blaž Mesec (predsednik)
Pavla Rapoša Tajnšek
Marta Vodeb
Marjan Vončina
Strokovni svet
Franc Brine
Gabi Cačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Tanja Rener
Bernard Stritih
Naslov uredništva
Šaranovičeva 5, 61 000 Ljubljana, tel. & faks (061) 1 33-701 1
v
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega dela, inter-
disciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in komentarje, poročila o
strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso
socialnega dela. Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno). Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Naročnina na Socialno delo se ne plačuje vnaprej, temveč naročniki plačajo vsako številko posebej. Ceni
izvoda so prišteti poštni stroški. Naročite se lahko s pismom uredništvu. Na enak način sporočite morebitno
spremembo naslova in druge spremembe.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati v dveh izvodih na naslov: Darja Zaviršek,
VŠSD, Šaranovičeva 5, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo.
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do ene avtorske
pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga besedila imajo lahko do
pol avtorske pole. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju v dopolnitev ali popravek. Kako naj bo urejeno besedilo za
objavo, piše na zadnjih straneh časopisa.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo si pridržuje
pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da
bi prej obvestilo avtorja.
Slika na naslovnici: Robert Longo, Corporate Wars: Walls of Influence (1982)/ detajl.
Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (41 5-1/93, 28. 1. 1993)
sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa.
Tisk: Paco, Ljubljana.
Iz urednikove beležke
Tone Brejc obramava sindrom poklicne izgorelosti v službah za zapo-
slovanje, ki je seveda spričo vse večjega pritiska na te službe zelo aktualen
problem. S poklicno izgorelostjo seje veliko ukvarjala Anica Kos (ki jo avtor
tudi veliko citira) in upamo, da bomo lahko kmalu objavili kakšno besedilo o
tem problemu v zvezi s službami pomoči spod njenega peresa.
Slovenija po številu razvez med zakonci prav nič ne zaostaja za najbolj
razvitim svetom, in tako tudi ne po problemih, ki so z njimi v zvezi. Med njimi
je nedvomno tudi problem otrok, ki so velikokrat žrtev njunih konfliktov. Kako
lahko socialni delavec posreduje v teh konfliktih v dobro otrok, piše Franc
Udovič
Naslednja problema, ki uvrščata Slovenijo v vrh svetovne lestvice in s
katerima se v svojem članku ukvarja Franc Ilribernik, sta alkoholizem in
hude prometne nesreče. Dodajmo le, da smo soočeni z najbolj smrtonosno
možno prometno-vamostno kombinacijo: slabe ceste, neurejen promet, dobri
avtomobili in prepogumni, opiti vozniki.
Prispevek Janeza Drobnica opozarja na velikansko delo, ki nas še čaka v
zvezi z najbolj nemočnimi prebivalci te dežele. Gre za celosten problem, ki
sega od vprašanja varstva pravic prek tehničnih normativov, ki upoštevajo
njihove potrebe, do njihove poklicne in socialne rehabilitacije, kadar je to
potrebno. Članek obravnava le segment te problematike, poklicno rehabilitacijo
invalidov, v navezavi na možnosti, ki se odpirajo s privatizacijo tega področja
(čeprav bi se zdelo povsem neustrezno, da bi ga v celoti izrinili iz državnega
sistema šolanja in usposabljanja), zato se bomo k temu problemu vsekakor še
vračali. Mimogrede omenimo, da ima izraz "invalid", čeprav etimološko
ustrezen (pomeni namreč "nemočen"), že tako pejorativne razsežnosti (bržkone
zaradi vrednostn e konotacije, ki jo ima izraz), da bi bilo dobro razmisliti tudi
o preimenovanju.
Sledita še zadnja dela naših preostalih "nadaljevank".
Darja Zaviršek najprej ugotavlja nekatere strukturne posebnosti psihia-
tričnega okolja, nato pa opredeli "antropološko zagovomištvo", oziroma, za-
stavi vprašanje, kaj lahko antropologinja-raziskovalka stori v mikro situaciji,
ki jo opazuje in v kateri je tudi osebno angažirana (s svojimi stališči itn.).
V sklepnem delu svojega razmisleka o subkulturah in subkultumih praksah
Milko Poštrak ugotavlja, da gre za danes morda že presežen pojem in da biga
bilo treba zamenjati s pojmom "različne kulturne prakse" in "načini življenja".
Ta razprava se končuje, vendar avtor že pripravlja nova besedila na to temo.
Po obisku na kliniki La Borde je Bogdan Lešnik rmpisal članek, v katerem
primerja nekatere koncepte, načela in dejavnosti te slavne in precej unikatne
francoske psihoanalitične klinike za psihoze in britanske reforme na področju
duševnega zdravja v skupnosti. Marsikateri koncept, ki so ga razvili na La
Borde, ostane nerazumljiv, če ga ne navežemo na dela Jacquesa Lacana, G.
Deleuza in F. Guattarija in seveda vodje klinike, Jeana Ouryja.
Na koncu moramo omeniti še prispevek Sreča Dragoša, kije uvrščen med
dokumente: prvo artikulacijo kodeksa poklicne etike socialnih delavk in delav-
cev Slovenije. Čeprav ostajajo nekatera formalna vprašanja še povsem odprta
- na primer, kdo naj ga sprejme (utemeljeno bi pričakovali, da bo to strokovno
društvo) -, so v njem rešitve, ki jih bo najbrž morala upoštevati tudi zadnja
verzija, če niti ne omenjamo rešitve ključnega problema, namreč, da na
področju socialnega dela takega kodeksa še ni.
Tone Brejc
POKLICNA IZGORELOST DELAVCEV V SLUŽBAH
ZA ZAPOSLOVANJE
I
Samosprašujoče razgledovanje po dogaja-
nju v "službah pomoči", ki jih je v zadnjih tri-
desetih letih izoblikovala in utrdila socialna
država, ne more prezreti pojava, ki ga je
mogoče, če parafraziramo Emenerja (1979),
pojmovati kot "prikrito težavo" njihovega de-
lovanja. Ta težava se nanaša na strokovne de-
lavce v teh službah, natančneje, na njihovo
posebno čustveno in vedenjsko stanje, ki resno
ogroža ne samo učinkovitost njihovega dela,
pač pa tudi uspešnost teh služb nasploh, a žal
navadno ni deležna posebne človeške, kaj šele
strokovne pozornosti.
Opraviti imamo namreč s pojavom, ki ga je
mogoče opredeliti s pojmi "poklicna izgore-
lost" (Freudenberger 1974; Warnath 1976;
Vash 1984), "izčrpanost" ali "izpraznjenost"
(Kos-Mikuž 1990). Gre za omejujoče psihično
stanje, v katerem se je znašel strokovni delavec
in za katerega je poleg "izgube pristnega zani-
manja za ljudi, s katerimi delamo" (Maslach,
Pines 1977) in "občutka izčrpanosti" (Vash
1984) značilna pa tudi znižana "delovna učin-
kovitost in morala" (Emener 1979). Po Masla-
chovi (1988) lahko povzamemo, da je mogoče
v "poklicni izgorelosti" prepoznati naslednje
štiri faktorje: čustveno izčrpanost, depersonali-
zacijo, upad v osebnih dosežkih in upad ali
izgubo povezanosti s klienti. To stanje je po-
sledica frustracij, povezanih z delom, zlasti ti-
stih, ki nastajajo ob dejansko ali navidezno
nerešljivih problemih, ki zadevajo samo srž
poslanstva stroke in/ali službe, ki ji strokovni
delavec pripada.
Služba zaposlovanja in njeni strokovni de-
lavci so se v zadnjih letih prav gotovo znašli v
položaju velike in celo vedno večje frustracije.
saj se ob stalnem naraščanju nezaposlenosti
zmanjšuje število delovnih mest. Tak položaj
postavlja na preizkušnjo poleg dosedanjih de-
lovnih pristopov tudi sam smisel prizadevanj
za izvedbo učinkovite pomoči; če vztrajno pri-
zadevanje ne prinese koristi, potem je lahko
občutek ogrožujoče izpraznjenosti pri poklic-
nem delu zelo naravna posledica.
V človekovi naravi je, seveda, da znake
"poklicne izgorelosti" težje prepozna pri sebi
kot pri drugih. V ozadju namreč deluje težnja
po ohranitvi samospoštovanja, zaradi katere
pripisuje svoj "notranji poklicni umik" razmer-
am v svoji delovni in družbeni okolici, ne pa
svojemu posebnemu, notranjemu duševnemu
stanju. Podobno velja za strokovne službe,
torej združbe posebej organiziranih in k raz-
vidnim nalogam zavezanih posameznikov, ki
lahko vedno najdejo opravičilo za svojo
nemoč, neučinkovitost in celo resignacijo v
družbenih okoliščinah, na katere naj ne bi
imeli vpliva. Na opozorila, da kaže biti v času,
ko je na pohodu tisto stanje družbe, ki ga oz-
načuje beseda "kriza", posebej pozoren na
stanje duha pri njenih delavcih, lahko zato re-
agirajo vzvišeno ali celo cinično, kot da je to
samo osebni problem ali problem splošnega
duhovnega ozračja v družbi.
Pa vendar so ti znaki "poklicne izgorelosti"
pri strokovnih delavcih službe pomoči očitni in
kličejo po ustreznem posegu: na telesnem
področju se kažejo kot kronična utrujenost,
motnje spanja, glavoboli in upad splošne tele-
sne vzdržljivosti, na duševnem pa v umiku v
medosebnih odnosih ("delavec z idejami je
utihnil"), v odklonilnosti, kroničnem pritože-
vanju, zdolgočasenosti, neodločnosti, strokovni
zmedenosti ali "pasivnem rutinerstvu", delovni
površnosti in stereotipizaciji, ki dehumanizira
373
TONE BREJC
delovni odnos, na primer s pretirano uporabo
strokovnega žargona, s formalizacijo in inte-
lektualizacijo postopkov, v katerih ni več pro-
stora za človeško sodelovanje pri reševanju
problemov. Seveda navzočnost teh znakov
sama po sebi še ne pomeni, da je prišlo do "iz-
gorelosti": pomembni sta njihova pogostost in
izraženost.
Smotrni posegi za preprečevanje ali od-
pravljanje "poklicne izgorelosti" so seveda mo-
goči le, če dobro poznamo vzroke, ki pripeljejo
do nje. Te vzroke je mogoče povezati z nas-
lednjimi dejavniki:
1.	z naravo dela služb pomoči, ki jo opre-
deljuje neprestano iskanje učinkovitih načinov
izvajanja pomoči ljudem v težavah, pri tem pa
ni mogoče vplivati na število in težavnost
primerov in primerno usklajevati nalog (dol-
žnosti) z možnostmi, iz česar se razvije dvom v
to, da strokovno delo povzroča ugodne spre-
membe (vpliv tega dejavnika ponazarja Ha-
rrisonov model "poklicne izgorelosti", po
katerem je "izgorelost" v obratnem sorazmerju
z učinkovitostjo dajalca pomoči in njegovo
percipirano kompetentnostjo);
2.	s slabim delovnim vzdušjem ("nizko de-
lovno moralo") v strokovni službi, ki je lahko
povezano s krizo njene strokovne identitete
zaradi krnitve avtonomije, osebne in strokovne
odtujenosti in izginevanja priznanj, za posledi-
co pa ima navadno veliko fluktuacijo;
3.	z osebnostnimi lastnostmi strokovnega
delavca, med katerimi so zlasti pomembne
poklicna neizkušenost in neveščost, pretirana
občutljivost (stresogenost), čezmerna identifi-
kacija s težavami, kijih rešuje, in nezadostnost
ali odsotnost podpornih povezav, posebej z
družino (Rimmerman, 1989, je ugotovil, da sta
pri osebah, ki začenjajo delo v rehabilitaciji,
družinska podpora in zadovoljstvo z delom
povezana z nižjo stopnjo čustvene izčфanosti
in osebne depersonalizacije).
Ob teh treh osnovnih dejavnikih na raz-
lične načine in v različnih stopnjah prispevajo
še naslednji dejavniki:
a) idealistična pričakovanja in poklicna
predanost potrebi, pomagati ljudem v stiski, ki
se srečuje s togo, pogostoma birokratskim vre-
dnotam (npr. količinski učinkovitosti in cen-
tralizaciji moči) podrejeno ureditvijo sistema
pomoči; tako nastanejo trije položaji, v katerih
nujno pride do "poklicne izgorelosti": strokov-
nim delavcem je dana odgovornost, ne pa moč,
da bi naloge opravili, lahko jim je zaupana od-
govornost brez primernih sredstev, da bi opra-
vili naloge, lahko pa jih prizadevno opravljajo,
vendar ne dobijo ustreznih priznanj;
b)	pretirana delovna obremenitev, zlasti v
obliki težnje, da bi se na nove in povečane de-
lovne zahteve delavec odzval zlasti z večjim
lastnim prizadevanjem;
c)	premajhna povezanost z vodji in sode-
lavci, ki se lahko kaže kot uveljavljanje "ne-
teama" (Vash 1984), se pravi, prevlade for-
malnih, egocentričnih delovnih odnosov, s ka-
terimi ostajajo strokovni delavci povezani zato,
ker so pač "v službi" in ker je to razglašeno za
dobro in nujno, ne pa zaradi človeške potrebe;
razvije se deziluzija o moči in zloraba moči,
zato lahko "vsakdo blokira vsakogar", konsenz
pa se išče tudi tam, kjer ni smiseln: v stroki in
pri vodenju;
d)	splošna dezorganizacija sistema pomoči,
ki se kaže v ujetosti v preživele, času in proble-
mom neprimerne sheme in pristope, zaradi če-
sar se uveljavlja "drugi zakon termodinamike":
sistem se prične nagibati k samouničenju, ozi-
roma, prehaja iz stanja diferenciacije v stanje v
stanje nediferenciranega nereda in neobvlad-
ljivosti, uveljavljajo pa se posebni voditeljski
vedenjski vzorci ali značaji - "graditelji imperi-
ja" želijo, kolikor je mogoče, razširiti nadzor
nad stroko in strokovnimi delavci, "preživeli"
se zadovoljujejo s stanjem, kakršno je, obvla-
dovati želijo "posel" le toliko, kot ga že, "re-
volucionarji", ki bi radi takoj vse spremenili,
pa se medsebojno obtožujejo za neuspehe z
"birokrati", ki so za "ohranitev doseženega".
Navedeni osnovni in prispevajoči dejavniki
k nastanku "poklicne izgorelosti" oblikujejo
skupaj z globjimi osebnostnimi lastnostmi nje-
ne različne oblike ali "stile", ki imajo poseben
pomen za izbor primernega pristopa (strate-
gije) v prizadevanjih za njeno odpravo.
"Opustitveni stil", ki ga je najlažje razume-
ti, najtežje pa sprejeti, lahko prepoznamo pri
osebah, ki se umikajo ali so se že umaknile s
svojega strokovnega delovnega področja: zanj
je značilno razmišljanje: "to delo ni zame", se
pravi, gre za psihološko opustitev prizadevanj
za dosego poklicnih ciljev, kar se izraža v kon-
formizmu, racionalizaciji, zanikanju, če pa ti
374
POKLICNA IZGORELOST DELAVCEV V SLUŽBAH ZA ZAPOSLOVANJE
obrambni mehanizmi ne zadoščajo, celo v
prenehanju dela na poklicnem področju. Re-
zultat takega vedenja je, da so na izgubi vsi:
strokovni delavec, sodelavci, služba pomoči in
ljudje, ki naj bi jim strokovni delavec pomagal.
"Izčфan delovni stil" kažejo tisti strokovni
delavci, pri katerih je opaziti, da so bistveno
znižali svoje poklicne ali delovne cilje, da se
izogibajo problemom, jih preusmerjajo k sode-
lavcem, ali pa se usmerijo k zadovoljevanju
nepoklicnih interesov. Ta vedenjski stil vklju-
čuje dve izpeljanki. Pri prvi se strokovni dela-
vec povsem podredi načelom, postopkom in
politiki ustanove ali službe, kjer je zaposlen,
postal je "človek hiše"; le, če se na teh po-
dročjih kaj spremeni, je pripravljen spremeniti
svoje ravnanje. Pri drugi pa postane "človek
predpisov", saj vlaga večino svojega delovnega
napora v to, da vzdržuje videz formalnosti in
spoštovanja načel in postopkov, pri tem pa
izgublja osebni kontakt z delom in še zlasti z
ljudmi, ki naj bi jim pomagal.
Tretja oblika "poklicne izgorelosti" ima
značaj "nevrasteničnega (somatiziranega) sti-
la". Občutke poklicne izčrpanosti, torej težave
duševnega značaja, pričenjajo spremljati tele-
sne težave kot glavobol, motnje spanja, zvišan
pritisk, težave s srcem, ki lahko dobijo v izrazi-
ti obliki diagnostično nalepko "menagerske
bolezni".
Navedene tri oblike "poklicne izgorelosti"
so strategije umika ali bega v spopadu med
poklicnimi nalogami in možnostmi za njihovo
uspešno izpolnjevanje. Ta strategija po navadi
sledi nekritičnemu ali neustreznemu odporu
na tak stresni položaj, s katerim se delavec
pred okoliščinami, ki presegajo njegove spo-
sobnosti, brani tako, da nekritično projicira
lastne probleme v delovno okolje, kar lahko
pripelje do tega, da postanejo ustanova ali
služba, kjer je zaposlen, in njegovi sodelavci,
lahko pa tudi "sistem" nasploh, predmet po-
polnega razvrednotenja. Lahko pa pride do
prestižnih medosebnih spopadov, ki se, kljub
morebitnim začasnim zmagam, končajo z oseb-
nim porazom.
Dejavno in uspešno preprečevanje in
zdravljenje (odpravljanje) "poklicne izgorelos-
ti" pozna "zdravorazumski" (Kos-Mikuž 1990)
in metodičen pristop. Za "zdravorazumski"
pristop, ki je dostikrat povsem učinkovit, je
značilna vpeljava sprememb pri opravljanju
delovnih nalog, izboljševanje telesnega zdravja
in okrepitev socialnega življenja. Tako na pri-
mer naj bi se pričeli strokovni delavci pogosto
in odkrito pogovarjati o problemih pri delu,
sestavili naj bi prioritetni program svojih de-
lovnih opravil in naporov, ki so jih pripravljeni
vložiti, vključili naj bi se v družabne in rekrea-
cijske dejavnosti ter z rednimi vajami in nači-
nom življenja izboljševali telesno kondicijo. V
pomembno oporo takemu pristopu je tudi
razvijanje "suportivnega socialnega sistema"
(Kos-Mikuž 1990) s pomočjo skupin za samo-
pomoč in osebnostno/strokovno rast, ki jih or-
ganizirajo vodilni delavci v delovnem okolju, in
smotrnim usklajevanjem v socialni politiki med
omejenimi viri in nalogami služb pomoči.
Metodičen pristop k preprečevanju in od-
pravljanju "poklicne izgorelosti" ima lahko
naravo obračanja po pomoč k zunanjim virom
intervencij ali pa "dela na sebi" (s seboj). V
prvem primeru pride v poštev iskanje pomoči
pri psihoterapevtih, ki lahko pomagajo z raz-
ličnimi psihoterapevtskimi pristopi, na primer
s kratko fokalno psihoterapijo, realitetno tera-
pijo, vedenjsko terapijo, relaksacijo, jogo, me-
ditacijo. V drugem primeru pa gre za uvedbo
posebnih pravil in tehnik samouravnalnega
vedenja, ki so prirejena dvema strategijama:
strategiji spreminjanja sebe in strategiji spre-
minjanja sistema (delovnega okolja).
Če delavec v službi pomoči oceni, da kaže
najprej poskusiti spremeniti ravnanje in one-
mogočiti nastanek omejujočega psihičnega sta-
nja, opredeljenega kot "poklicna izgorelost",
ali tako stanje odpraviti, lahko uporabi na-
slednjo stopenjsko strategijo:
1.	stopnja: najprej je treba spoznati naravo
in vzroke lastne "poklicne izgorelosti".
2.	stopnja: nato je treba sprejeti odločitev o
"spopadu" z izgorelostjo ali "umiku" pred njo.
3.	stopnja: treba je opustiti nesmiselna in
zato neuspešna prizadevanja po preseganju
negativnih izkušenj iz preteklosti in po nad-
zorovanju prihodnjih izkušenj; posvetiti se
velja zadevam "tukaj in zdaj" in se pred samo-
poražujočimi čustvi zavarovati s tem, da se
"zasvojenost" s problemi pri delu spremeni v
"nagnjenje" do njihovega reševanja. Pri tem so
v oporo naslednja ravnanja oziroma pravila:
• delavec naj "spoznava sebe", se pravi, -da
375
TONE BREJC
je pripravljen sprejeti vse posledice različnega
svojega delovanja v poklicni vlogi;
•	do sodelavcev naj kaže spoštovanje, ko
opravljajo svoje delovne naloge, jim podeli
moč in odgovornost ob nalogah, ki so skupne,
ter jim za delo tudi izreka priznanja;
•	vzpostavi naj odprt odnos z nadrejenimi
in sodelavci;
•	vzpostavi naj stvarna poklicna pričako-
vanja ter določi časovno opredeljene (dnevne,
tedenske, mesečne) poklicne cilje, kajti s tem
bo lažje obvladoval strah pred neuspehom ter
ocenil koristnost in uspešnost svojega dela;
•	kadar je le mogoče, naj se loteva delov-
nih nalog skupaj s sodelavci, saj bo s tem kre-
pil občutek pripadnosti, zmanjševal pa občutek
osamljenosti in ločenosti;
•	naj poskuša kaj storiti drugače, spreme-
niti način opravljanja poklicne vloge z vpeljavo
drugačnega pristopa ali spremembo delovnega
okolja;
•	kolikor se pretežno ukvarja z administra-
tivnim ali vodstvenim delom, naj poskrbi, da se
lahko občasno loti tudi neposrednih nalog pri
obravnavi strank (klientov).
4.	stopnja: z načrtovanjem in izvajanjem re-
kreacijskih in družabnih aktivnosti, s primerno
prehrano, z zadostnim počitkom in spanjem,
lahko pa tudi s programiranimi sprostitvenimi
dejavnostmi (TM, trening za obvladovanje
stresa, joga) je treba poskrbeti tudi za pozitiv-
no zdravje.
5.	stopnja: ponovna ocenitev moči: presodi-
ti je treba, kakšne podatke, pomembne za
poklicno delo, dobiva in potrebuje, kako se
povezuje s sodelavci in predpostavljenim, in
opustiti vsa ravnanja, ki naj bi druge pripravi-
la, da bi sledili njegovim željam; storiti (opra-
viti) je treba tiste naloge, ki lahko pritegnejo
tudi druge.
6.	stopnja: končno je treba doseči tisto moč
nad sabo, ki je posebna oblika svobodne iz-
bire: da v poklicu (službi) vztraja, jo zapusti,
sprejme zunanje in notranje obveze, pa tudi,
da poskuša spreminjati okoliščine, ki povz-
ročajo "poklicno izgorelost".
Seveda se pri tem zastavlja posebno
vprašanje, kako pomagati sodelavcu, ki je
ogrožen ali pa je že "poklicno izgorel". V tem
primeru je opisana strategija manj smiselna,
razen, če ga je zanjo mogoče pridobiti, pač pa
mu je mogoče pomagati z izboljšanjem medo-
sebnega odnosa. Pri tem gre za to, da ponudi-
mo zlasti razumevanje za težave, podporo
prizadevanjem, da bi jih premagal, in izkazuje-
mo naklonjenost do njega osebno, ne pa, da ga
konfrontiramo z dejstvi o njegovem psihičnem
položaju ali poklicnem neuspehu.
Druga strategija preprečevanja ali odprav-
ljanja "poklicne izgorelosti" pride v poštev
tedaj, ko se delavec iz službe pomoči odloči, da
bo namesto sebe poskušal spremeniti "sistem",
to je način organiziranega delovanja v ustano-
vi, kjer je zaposlen. Tudi ta strategija se opira
na stopenjski pristop, ki naj zagotovi postopen
vpliv za dosego tistih sprememb, ki vodijo v
izboljšanje delavčevega psihološkega položaja
pri opravljanju poklicnih nalog.
Stopnje takega ravnanja so naslednje:
1.	stopnja: najprej je treba (ponovno) opre-
deliti namen (smisel) svojega dela (torej ne
njegovih ciljev!): delavec si mora odkrito odgo-
voriti na vprašanji, kaj mu delo pomeni in
kakšno zadovoljstvo naj bi mu prineslo.
2.	stopnja: nato je treba opredeliti "igro",
ki jo opravljanje poklicnih/delovnih nalog v
danem delovnem okolju zahteva, se pravi, ka-
tera pravila, postopke in cilje je treba upošte-
vati v zvezi z lastnimi delovnimi nalogami, pa
tudi v zvezi z nalogami sodelavcev.
3.	stopnja: izbrati/opredeliti je treba tisti
poklicni cilj, ki delavca najbolj povezuje s
sodelavci v ustanovi.
4.	stopnja: delavec mora opredeliti, kakšne
nagrade (priznanja) pričakuje za uspešno op-
ravljeno delo ali doseženi delovni poklicni cilj.
5.	stopnja: delavec naj določi osnovna pra-
vila medosebnega vedenja, po katerih se želi
pri delu ravnati, na primer, da bo v medoseb-
nih komunikacijah odkrit, da bo spoštoval do-
govorjeno, da bo sodelavce podpiral, da bo
iskal skupne rešitve, da bo dajal priznanje
sodelavcem za opravljeno delo in da bo spod-
bujal prizadevanje pri delu.
6.	stopnja: pri delu delavec sodeluje samo s
tistimi sodelavci, ki so pripravljeni sprejeti ta
pravila in slediti tistim delovnim/poklicnim
ciljem, ki so skladni z njegovimi cilji in cilji us-
tanove oziroma organizacije.
376
POKLICNA IZGORELOST DELAVCEV V SLUŽBAH ZA ZAPOSLOVANJE
II
Predstavitev navedenih konceptualnih iz-
hodišč v zvezi s fenomenom "poklicne izgo-
relosti" strokovnim delavcem iz služb za
zaposlovanje v mariborski in koprski regiji je
bila priložnost za pilotsko študijo, namenjeno
pregledu njene navzočnosti med njimi. Vzorec
je zajel 47 udeležencev dveh seminarjev, ki so
pred predavanjem anonimno izpolnili posebej
pripravljen Vprašalnik o delu.
Vprašalnik je vključeval osem vprašanj, ki
so poskušala zajeti, podobno kot Maslachov
Burnout Inventory (MBI) (Maslach, Jackson
1980), ki sicer vključuje 25 postavk, štiri glavne
faktorje "poklicne izgorelosti": čustveno iz-
Čфanost, depersonalizacijo, upad osebnih
dosežkov in povezanosti z delom, obenem pa
tudi poizvedeti, kaj je pri njihovem delu
največji stres in kako si pomagajo pri prema-
govanju delovnih obremenitev. Tako je prvo
vprašanje zajelo vrednotenje čustvene izčrpa-
nosti, z drugim smo poizvedovali o stresorjih,
ki najbolj delujejo pri njihovem delu, tretje je
omogočalo opredelitev podpornih dejavnikov,
ki najbolj pomagajo pri premagovanju delov-
nih obremenitev, četrto in peto sta ocenjevali
stopnjo pozitivnega odnosa (povezave) z ljud-
mi, ki jim nudijo pomoč, šesto in sedmo sta
merili na oceno stopnje zaupanja v uspešnost
dela in zadovoljstva z dosežki pri delu, zadnje,
osmo, pa je ugotavljalo težnjo po "begu" iz
poklicne situacije.
Analiza odgovorov je prinesla naslednje
ugotovitve: na vprašanje, kako pogosto se pri
delu počutijo povsem izpraznjeni ali čustveno
izčrpani, jih je 36% odgovorilo, da se tako
počuti "dokaj pogosto", 4% pa "praktično
vsak dan"; slaba polovica (49%) se jih tako
počuti "včasih", le "redko" pa 11%. Očitno je
torej, da je ta dimenzija "poklicne izgorelosti"
izdatno navzoča pri opazovanem vzorcu, saj jih
je kar 40% v svojem ocenjevanju navedlo
oceno, ki presega vsakdanjo, "normalno" ob-
čutje čustvene izčфanosti, ki je sestavni del
resnega strokovnega dela v službah pomoči, to
je, da se tako počutijo "včasih".
Zakaj po njihovem mnenju prihaja do tega
občutja, pojasnjujejo odgovori na vprašanje,
kaj jim pri njihovem vsakdanjem delu povzroča
največji poklicni stres. Anketiranci so se med
več možnimi odgovori najpogosteje opredelili
za "odgovornost brez ustrezne moči za reše-
vanje problemov" (21%), temu sta sledila od-
govora "delovna preobremenjenost" in "splo-
šne gospodarske in družbene razmere" (16%),
nato "odsotnost ustreznih mehanizmov za vo-
denje uspešne politike zaposlovanja" (12%) in
"slaba organizacija dela vključno s slabo med-
sebojno povezanostjo" (11%) in "odsotnost
ustreznih priznanj za opravljeno delo" (8%).
Ključni stresni vpliv so torej pripisali naravi
dela, zlasti neskladju med delovnimi nalogami
in močjo, da jih uspešno opravijo, in pretirani
delovni obremenitvi; tak vpliv pa je nedvomno
okrepljen z vplivom strokovno-političnih in
organizacijskih vrzeli pri delovanju službe za-
poslovanja, torej delovanja "notranjega siste-
ma", ki se ne odziva dovolj prožno in ažurno,
da bi učinkovito pomagal ljudem v zaposlitve-
nih težavah tudi v času krize. Čeprav je bil tre-
tji najpogostejši odgovor značilno obrnjen
navzven, pripisujoč največji stresni vpliv zu-
nanjim, splošnim gospodarskim in družbenim
dejavnikom, torej "zunanjemu sistemu", pa ni
mogoče reči, da bi anketiranci težili k temu, da
bi opravičevali svoja stresna doživetja pri delu
z okoliščinami, ki so zunaj njihovega vpliva ali
vpliva službe, v kateri delajo. To dokazuje tudi
dejstvo, da jih je 10% od 68% tistih, ki so
pripisali največji stresni vpliv prav načinu in
možnostim strokovnega dela, menilo, da je
zanje pri vsakdanjem delu največji stres "po-
manjkanje primernega (spodbudnega) vodenja
in pomoči, vključno s pomanjkanjem jasnih
usmeritev". Usmerjenost k sebi je zato po-
membno izhodišče pri izboru morebitne stra-
tegije premagovanja/obvladovanja "poklicne
izgorelosti" pri opazovani skupini.
Pri premagovanju delovnih obremenitev
jim po njihovih navedbah najbolj pomaga "za-
dovoljstvo pri delu" (26% odgovorov), nato
"skladnost s sodelavci" (23%) in "svoboda pri
sprejemanju poklicnih odločitev" (17%).
Razumevajočo "podporo družine" so po po-
membnosti sicer postavili na četrto mesto
(14%), vendar so ti podatki kljub temu skladni
z ugotovitvami dosedanjih raziskav, da sta za-
dovoljstvo pri delu in družinska podpora varo-
valki pred stresom (Jayaratne, Chess, Kunkel
1986) oziroma pred čustveno izčфanostjo
(Wilcox, Vernberg 1985). Pomembno vlogo
377
TONE BREJC
imajo očitno tudi dejavniki, ki jih je mogoče
povezati z oblikovanjem in utrjevanjem pro-
fesionalizma, zlasti svoboda pri sprejemanju
poklicnih odločitev, ki jo s prijateljsko supervi-
zijo podpira vodja. Po tej plati kaže ugotoviti,
da je le 10% vprašanih navedlo, da jim je pri
premagovanju delovnih obremenitev v oporo
tudi podpora vodje, kar opozarja na premaj-
hno povezanost med njimi in je lahko v dru-
gačnih okoliščinah prispevajoči dejavnik pri
"poklicni izgorelosti". Prav tako se zdi, da iz-
haja podoben vir težav pri premagovanju de-
lovnih obremenitev in posledične ogroženosti
zaradi "poklicne izgorelosti" tudi iz nezadost-
nih priznanj za opravljeno delo. "Primerno
plačo", "možnosti za napredovanje" in "dobre
delovne pogoje" je namreč le 10% oseb iz
vzorca navedlo kot tiste okoliščine, ki so jim
najbolj v oporo.
Samoocenjevanje stopnje pristnega zani-
manja za težave ljudi, ki prihajajo k njim po
pomoč, je prineslo izrazito prevlado ocene, da
imajo "primerno zanimanje zanje" (81%),
13% pa jih je menilo, da jih te težave "zelo
zanimajo". O izgubi ali vsaj znatnem upadu
zanimanja za "stranke", s katerimi se pri svo-
jem delu srečujejo delavci službe zaposlovanja,
torej ni mogoče govoriti, se pravi, ta dimenzija
"poklicne izgorelosti" pri njih ni navzoča.
Enaka ugotovitev velja za sposobnost, povezati
se s strankami (vzpostaviti dober delovni od-
nos) in doseči pri delu občutek uspeha. 79%
jih je menilo, da se jim v glavnem posreči
vzpostaviti dober odnos s strankami, 13% jih
je bilo celo mnenja, da se jim to vedno posreči,
le 8% pa jih je priznalo, da se jim včasih ne.
Oceno, da "skoraj vedno zmore delovne
naloge", je dalo 62% vprašanih, 34% pa je na-
logam "včasih kos, včasih ne" in le 4% jih je
menilo, da so nalogam "povsem kos". Prevla-
dalo je torej stališče previdne poklicne pristoj-
nosti (kompetentnosti), ki je navadno skladna
z dejanskimi poklicnimi situacijami, značilna
pa je podpovprečna stopnja absolutnega za-
upanja v svoje poklicne sposobnosti, kar je
mogoče povezati z vrsto in virom delovnih
stresov, ki smo jih ugotovili.
Podobno tudi ne bi mogli sklepati, da je
upad v osebnih dosežkih pri delu tako zelo
navzoč, da bi morali pri delavcih v službi za-
poslovanja pomisliti na splošno "poklicno
izgorelost". Prevladala je namreč samoocena,
da so z delovnimi rezultati "včasih zadovoljni,
včasih pa ne" (58%), ali pa, da so "v glavnem
zadovoljni" (38%); "redko zadovoljnih" je bilo
4%. Vendar to ne pomeni, da je tako tudi nji-
hovo zadovoljstvo z delom, ki je seveda kom-
pleksen odnos med delovnimi nalogami, zna-
njem in možnostmi, da jih strokovni delavec
opravi. Dobljeni odgovori namreč kažejo, da je
bilo med vprašanimi le 15% takih, ki nikoli ne
pomislijo, "da bi delali kaj drugega kot sedaj",
"stalno" ali "kar pogosto" pa jih o tem pre-
mišljuje več - 23%. Pri 32% "so dnevi, ko jim
je taka misel blizu", pri 29% pa se jim "taka
misel porodi le občasno". Če povežemo te od-
govore z odgovori na vprašanje, kaj je zanje pri
delu "največji stres", lahko predpostavljamo,
da izhaja misel o menjavi delovnih/poklicnih
nalog zlasti iz "odgovornosti brez ustrezne
moči za reševanje problemov", "delovne pre-
obremenjenosti" in "splošnih gospodarskih in
družbenih razmer". Vsi trije razlogi nedvomno
sodijo med "sistemske" vplive na delovno us-
pešnost in na z njo povezano zadovoljstvo pri
delu, zato kaže zlasti v zvezi s prvima dvema
sklepati, da bi organizacijsko-strokovni poseg,
ki bi prinesel zaposlovalcem več strokovne
moči in razbremenitve pri delu, vsaj prepre-
čevalno deloval na nastajanje "poklicne izgo-
relosti".
Ker ni na voljo primerljivih podatkov za
druge delavce iz služb pomoči, lahko ostanemo
pri razlagi navedenih ugotovitev in sklepov, ki
iz njih sledijo, le na ravni induktivnega feno-
menološkega sklepanja, oprtega na konceptu-
alne premise opazovanega pojava. Pri opazo-
vani skupini delavcev iz službe zaposlovanja
torej ne moremo govoriti, da je njihova "pok-
licna izgorelost" z vsemi svojimi psihičnimi in
socialnimi dimenzijami in posledicami očiten
in resen problem. Pač pa je pri njih navzoča
čustvena izčrpanost, torej ena od dimenzij
"poklicne izgorelosti", ki je, kot so pokazale
dosedanje raziskave (Maslach, Florian 1988),
v neposredni korelaciji s pretirano obremenje-
nostjo s problemi. Zato bi prišli v poštev ukre-
pi za izboljšanje doživljajske ravni delovnega
vedenja, kot so skupinska podpora, praktici-
ranje rekreativnih in siceršnjih sprostitvenih
programov, trening za obvladovanje stresa ipd.
Ker ima pri tej skupini delavcev ključni stresni
378
POKLICNA IZGORELOST DELAVCEV V SLUŽBAH ZA ZAPOSLOVANJE
vpliv narava njihovega dela ali "notranji sis-
tem" delovanja službe zaposlovanja, zlasti
obremenitev z delom in neskladje med de-
lovnimi nalogami in možnostmi, da jih uspešno
opravljajo, bi morali zlasti z organizacijskimi
ukrepi na tej ravni poskrbeti za zmanjšanje
ogroženosti s "poklicno izgorelostjo". Čeprav
pri opazovani skupini v zvezi z reševanjem
stresne obremenjenosti sicer prevladuje us-
merjenost k sebi, kar navaja na misel, da bi
bilo treba za preprečevanje "poklicne izgore-
losti" bolj sistematično uporabljati strategijo
spreminjanja sebe, pa kaže opozoriti tudi na
potrebo, da bi bila deležna tudi večje podpore
vodij in da bi bilo zagotovljenih več priznanj za
opravljeno delo. To pa so nedvomno naloge
tistih, ki so zadolženi za uspešno organizacijo
dela službe zaposlovanja.
Literatura
W. G. Emener (1979), Professional burnout: rehabilitations hidden handicap. Journal of Rehabilitation, March:
55-58.
H. J. Freudenberger (1977), Bumout: The organisational menace. Training and Development Journal 31, 7: 26-27.
S. Jaratne, W. a. Chess, D. a. Kunkel (1986), Bumout: Its impact on child welfare workers and their spouses. Social
Work, 31: 53-59.
A. Kos-Mikuž (1990), Izčrpani pomočniki. Naši razgledi, 23-24: 705-745.
C. Maslach, A. pines (1977), The bumout syndrome in the day care setting. Child Care Quarterly 2, 6: 100-113.
C. Maslach, V. Florl\N (1988), Bumout, Job-Setting and Self-Evaluation among Rehabilitation Counsellors. Rehabi-
litation Psychology 33, 2: 85-93.
A. Rimmerman (1989), Bumout Among Beginning Rehabilitation Workers in Israel and Its Relatinoship to Social
Support, Supervision and Job Satisfaction. Rehabilitation Counselling Bulletin 32, March: 243-247.
C. L. Vash (1980), The burnout Administrator. New York: Springer Publishing Company.
379
Franc Udovič
UREJANJE STIKOV MED OTROKI IN LOČENIMI
STARŠI
Na številnih strokovnih srečanjih in razgo-
vorih s strokovnimi kolegi se vedno znova
postavljajo vprašanja v zvezi z urejanjem oseb-
nih stikov otrok s starši, s katerimi ne živijo.
Razmišljanja in stališča se pogosto prepletajo
in tudi razhajajo. Nekateri postavljajo v os-
predje reševanje te problematike z administra-
tivnim upravnim odločanjem - torej z izdajo
odločbe in njenim sankcioniranjem, drugi pa
zastopajo svetovalne in terapevtske pristope.
Sam se že nekaj časa posebej ukvarjam s to
problematiko in ugotavljanjem, da sta oba
omenjena pristopa v določenih (izjemnih)
primerih potrebna. V večini primerov, ki se
pojavljajo pri nas na centrih, pa ne prispevata
k trajni razrešitvi konflikta med staršema in
obojestranski zadovoljitvi.
Prvič sem se srečal s problematiko urejanja
stikov med starši in otroki, ko sem se pred
osemnajstimi leti zaposlil na Centru za social-
no delo. Brez ustreznega znanja in izkušenj
sem se znašel v taki situaciji: prišel je nekdo, ki
ne živi z otrokom, in mi naložil, naj zanj ure-
dim stike z otrokom. V razgovoru sem brez te-
žav zaznal njegovo stališče: "Imam pravico do
stikov s svojim otrokom; vi pa ste tukaj zato,
da mi jih uredite," Stališče je seveda iz nje-
govega zornega kota popolnoma upravičeno in
razumljivo. Ker pa stiki niso samo stvar enega
od staršev, ampak je za njihovo trajno in kvali-
tetno izvajanje potrebno sodelovanje obeh,
sem seveda vabil še tistega, pri katerem otrok
živi (po navadi mater). Iz razgovora sem naj-
pogosteje razbral, da se ta s stiki ne strinja, da
jo (redkeje ga) prizadevajo in motijo pri reor-
ganizaciji življenja po ločitvi. Proti stikom
navaja vrsto objektivnih, pa tudi subjektivnih
argumentov. Najpogostejši med njimi so bili:
•	da jo/ga bivši partner nenehno vznemirja
in mu ne dopušča, da bi se z otrokom umiril/a,
•	da bivši partner ne živi za otroka prim-
eren življenjski stil (sega po alkoholu, ima oh-
lapne moralne norme ipd.),
•	da bivši partner živi z drugim partner-
jem/partnerko, ki ga/je otrok ne sprejema,
•	da otrok sam odklanja stike z njo/njim,
ker je/ga nima rad,
•	da se ne briga za otroka, ne plačuje pre-
živnine itd.
Iz tega lahko vidimo, da sta starša v tem
trenutku v navzkrižju interesov, in če bi od-
ločali z odločbo, bi v vsakem primeru prizadeli
enega od njiju. Vemo pa, da se prizadetost
staršev (enega ali drugega) neugodno odraža
na otroku.
Pri urejanju osebnih stikov otroka s tistim
izmed staršev, ki živi drugje, se tako starši
zajdejo v konfliktni situaciji. Negativne iz-
kušnje iz preteklosti, težave z urejanjem živl-
jenja v sedanjosti in bojazni pred prihodnostjo
ju postavijo v središče krizne situacije, v kateri
le s težavo zaznavata realnost. Tako pogosto
ne prepoznavata položaja, v katerem se je
znašel otrok, in tudi ne vidita njegovih dejan-
skih potreb. Zelo pogosto se pojavljajo projek-
cije lastnih Čustev na otroka (npr,, otrok
zameri očetu, ker ima drugo partnerko; otrok
nima rad očeta, ker je napravil toliko slabega
za družino itn.). Razumljivo pa je, da otroci
doživljajo svoje starše drugače. Navadno jih
vidijo v pozitivni luči, jih imajo radi in želijo z
njimi neposredni čustveni kontakt. Iz tega
kontakta se namreč prek procesa identifikacije
učijo svojih spolnih vlog, spoznavajo pa tudi
partnersko in starševsko vlogo, ki naj bi jima ju
posredovali starši.
381
FRANC UDOVIČ
Te vloge otroci seveda najlažje spoznajo v
urejeni družinski strukturi, v družini z urejeni-
mi medsebojnimi odnosi. Lahko pa se jih
naučijo tudi ob starših, ki sicer ne živijo več
pod isto streho, so pa obdržali vsaj minimalno
medsebojno komunikacijo in sodelovanje, vsaj
v skupni skrbi za otroke. Otrokom je pomemb-
no, da imajo možnost sodelovati v življenju
obeh staršev, da spoznavajo njun stil življenja
in vrednote. Prek sodelovanja staršev pa dobi-
vajo občutek varnosti, saj vedo, da jih imata
oba starša rada in tudi oba skrbita za njih.
Vidimo lahko torej, da je vitalni interes
otrok, da imajo oba starša, ki skladno delujeta
in skrbita za svoje otroke, ne glede na to, ali se
imata rada ali ne, ali živita pod isto streho ali
ne. Pomembno je le, da sodelujeta v skrbi za
otroke in jim omogočata, da si ustvarijo lastno
sliko o svojih starših.
Pri urejanju stikov gre največkrat za navz-
križje treh interesov, očetovih, materinih in
otrokovih. Strokovni delavec stoji pred dilemo,
čigave interese naj v prvi vrsti zastopa in upo-
števa. Ali naj zastopa tistega, ki je najmočnejši
in navadno tudi z največjo silo pritiska nanj ter
uveljavlja svoje interese? Ali pa naj podpira
najšibkejšega in pripomore k njegovi pravici?
Mislim, da ni treba posebej dokazovati, da
je naloga centrov za socialno delo in njihovih
strokovnih delavcev, da v primerih, ko starši iz
kakršnihkoli razlogov niso zmožni prepoznati
in zavarovati koristi svojih otrok, prevzame
vlogo otrokovega advokata in zastopa njegovo
korist. Ta vloga centra je opredeljena z našo
zakonodajo, izhaja pa tudi iz mednarodnih
konvencij o otrokovih pravicah.
Če se torej kot strokovni delavec zavedam,
da je moja naloga prepoznavati in varovati
korist otroka, vem pa, da je za otroka najko-
ristneje, da ima dober stik z obema staršema,
se mi porajajo vprašanja: "Ali so stiki otrok s
starši, ki ne živijo z njimi, v vsakem primeru in
v vsaki situaciji koristni?" Če ne: "Kakšne so
vsaj minimalne zahteve in pogoji, da ugotovi-
mo, kdaj so stiki za otroka še sprejemljivi in
dopustni in kje ni pričakovati negativnih po-
sledic za otrokov razvoj?"
Ob dobrem poznavanju prakse lahko na
prvo vprašanje hitro odgovorimo. Ni dvoma,
da obstajajo ekstremne situacije, kjer stiki niso
primerni in bi otroka neposredno ogrožali.
Tukaj mislim na težka psihična obolenja
starša, na močno agresivnost do otroka, na
razna perverzna nagnjenja, na alkoholizem v
poznem stadiju itd. Za otroke pa so ogrožu-
joče tudi močne čustvene napetosti pri staršu,
njegova neorientiranost in notranja nestabil-
nost in sovražna razpoloženja med staršema,
kar se pogosto pojavlja v času ločevanja.
Za primerno ureditev stikov, pri katerih
naj bi bila v ospredju otrokova korist, je torej
nujno določiti strokovne kriterije, ki nam po-
vedo, kdaj in v kakšnih pogojih so za otroka
stiki še koristni.
Strokovnjaki s tega področja so dokaj
enotnega mnenja, da so stiki za otroka še spre-
jemljivi in ne škodujejo njegovemu psihofi-
zičnemu razvoju, če so izpolnjene zahteve iz
dveh skupin.
V prvo skupino sodijo zahteve do tistega
izmed staršev, ki ne živi z otrokom in želi stike
(pri drugem staršu so te zahteve največkrat že
preskušene, in sicer takrat, ko mu je bil otrok
zaupan v varstvo in vzgojo).
Najpomembnejše med njimi so:
•	da je na otroka čustveno pozitivno vezan
(da ga ima zares rad),
•	da je osebnostno urejen in čustveno do
take mere stabiliziran, da je zmožen prepozna-
vati otrokove potrebe in mu jih je pripravljen
zadovoljevati, in
•	da zmore razmejiti svoj odnos do otroka
od odnosa do bivšega partnerja.
Druga skupina zahtev pa opredeljuje med-
sebojni odnos staršev.
S tega vidika so stiki za otroka sprejemljivi,
če starša kljub ločitvi živita v določeni koaliciji,
torej če:
•	sta se sposobna sporazumevati o po-
membnih stvareh v zvezi z otrokom (šolanje,
zdravstvena vprašanja itd.),
•	drug drugega upoštevata in otroku drug
drugega ne predstavljata v negativni luči,
•	sprejemata in upoštevata svojo in part-
nerjevo spolno vlogo (da vsak iz svoje naravne
spolne danosti otroku prezentira specifično ve-
denje moškega-očeta ali ženske-matere),
•	v ravnanju drug z drugim in z otrokom
upoštevata generacijske razlike med starši in
otroki (v svojem vedenju ostajata v vlogi star-
ša, skrbita za otroka in ga ne uporabljata v
lastno oporo),
382
UREJANJE STIKOV MED OTROKI IN LOČENIMI STARŠI
• ne poskušata vzpostaviti koalicije z otro-
kom drug zoper drugega.
Te pogoje mora strokovni delavec od pri-
mera do primera skrbno pretehtati, prav tako
pa upoštevati tudi morebitne pozitivne vplive
iz ožjega socialnega okolja, v katerem živi tisti,
ki želi stike. To so pogosto stari starši ali drugi
sorodniki, ki večkrat ublažijo negativne vplive
čustveno prizadetih staršev. Iz prakse pa
vemo, da se problematika stikov najpogosteje
(v kakšnih 90%) pojavi pri starših v času loče-
vanja in nekaj časa po dejanski ločitvi. V tej si-
tuaciji sta oba starša največkrat čustveno
prizadeta, ne zaupata drug drugemu in vidita
drug drugega v negativni luči. Normalna ko-
munikacija med njima je pretrgana. Njuni mo-
čni negativni čustveni naboji nimajo možnosti
sprostitve v neposrednem kontaktu. Edina re-
alna vez med njima ostajajo otroci, ki jih imata
oba rada. Tako seveda tudi čutita, da se z
njimi in prek njih lahko drug drugega prizade-
neta. To največkrat niti ni njuna zavestna in
načrtna akcija, temveč bolj nezavedna reakcija
na ogrožujočo situacijo.
V takem primeru, in teh je, kot vidimo,
večina (90%), niso izpolnjeni pogoji, da bi se
lahko stiki uredili v otrokovo korist. Odločba,
ki bi jo v takem primeru izdali in z njo določili
stike, bi sicer zadovoljila tistega, ki želi stike,
otroka pa bi izpostavili močnim stresom in
čustvenim napetostim. Tak otrok, ki je eksi-
stenčno odvisen od tistega izmed staršev, s
katerim živi, bi moral proti njegovi želji in volji
hoditi k drugemu staršu, ki ga otrokovo okolje
največkrat predstavlja v negativni luči. Ra-
zumljivo je, da otrok v taki situaciji zgubi še
tisti občutek varnosti, ki mu ga je pustila loči-
tev staršev, in je v velikem strahu, da zgubi lju-
bezen starša, s katerim živi.
Odločba o stikih in visoka kazen za njeno
neizpolnjevanje postavita starše v vlogo zma-
govalca in poraženca. Notranja nasprotja in
napetosti med njima se še povečajo. Sporazu-
mevanje, ki je bilo zavrto že z ločitvijo, se
največkrat popolnoma pretrga. Zato taki starši
potrebujejo veliko več časa in energije za nor-
malizacijo medsebojnih odnosov kot starši, ki
jim je bila od vsega začetka nudena ustrezna
strokovna pomoč.
Kakšna je ustrezna strokovna pomoč ?
Če upoštevamo dejstvo, da otroci potre-
bujejo oba starša, ki skladno delujeta v korist
svojih skupnih otrok, potem bi morale socialne
službe staršem v ločitvenem procesu ponuditi
pomoč, ki bi jih (ponovno) usposobila, da
kljub ločitvi nadaljujejo skupno skrb za otroke.
Tako vzajemno starševstvo pa terja od staršev
visoko stopnjo samodiscipline, ki je mogoča ob
ločitvi le ob znižani ravni konfliktnega poten-
ciala in postavitvi natančnih in enoznačnih
pravil v medsebojnem komuniciranju.
Starši v ločitvenem procesu torej potrebuje-
jo zlasti postopek, ki jim nudi "pomoč za sa-
mopomoč", da lahko sami poiščejo sporazum-
no rešitev medsebojnih konfliktov. To predpo-
stavlja, da jim na sodišču že pred postopkom
ponudijo alternativne možnosti za razreševa-
nje konfliktov, ki ne poudarjajo in poglabljajo
"patoloških" učinkov razveze in z njo poveza-
nih čustvenih obremenitev, temveč razvijajo
zavest staršev o pomenu nekonfliktnega odno-
sa po razvezi za korist skupnih otrok. Ne gre
torej za iskanje boljšega izmed staršev, temveč
za pomoč obema za skupno ustvarjanje in na
novo organiziranje njunega porazveznega od-
nosa v razmerju do otrok. Enako velja tudi za
izvenzakonske partnerje v primeru ločitve, ki
poteka brez sodnega procesa.
Tako pomoč lahko nudi postopek mediaci-
je {mediation), ki pospešuje sposobnost komu-
niciranja in sodelovanja staršev, krepi njihovo
samozaupanje in samospoštovanje. Usposablja
pa jih tudi za samoodgovorno in samostojno
odločanje pri ustvrjanju novega porazveznega
odnosa v razmerju do njihovih otrok.
Mediacija (posredovanje) kot model razre-
ševanja konfliktov ima dolgo medkulturno tra-
dicijo. Med drugimi so jo uporabljali že stari
Hebrejci, Afričani, Japonci, Kitajci pri raz-
reševanju mnogoterih konfliktov (Carnevale,
Pruitt 1992). V ZDA uporabljajo mediacijo že
mnoga leta na različnih področjih: pri medso-
sedskih sporih (Duffy 1991), pri konfliktih z
okoljem (Susskind, Cruikshank 1987), pri spo-
rih na delovnem področju (Sheppard 1984) in
ne nazadnje pri družinskih razprtijah in konfli-
ktih, ki spremljajo ločitev zakoncev (Folberg,
Milne 1988; Sapossnek 1983; Havnes, Haynes
1989).
V evropskem prostoru je ponudba media-
cije v razveznem in ločitvenem procesu kot al-
ternativa tradicionalnim pravdnim postopkom
383
FRANC UDOVIČ
še sorazmerno mlada. Čeprav je bil ta po-
stopek predstavljen že na strokovnem srečanju
v Bad Bollu (Nemčija) leta 1988, takrat ni
naletel na širši interes. Šele šest let pozneje,
ko je bila mediacija v ločitvenem procesu
predstavljena v Arnoldshainu širši javnosti
{prim. Amoldshainer Protokolle 1/89), je zbudi-
la interes v strokovnih krogih. Nato so se v
različnih mestih oblikovale interdisciplinarne
delovne skupine, ki so se med drugim posve-
tile mediaciji in jo ponudile parom v ločitvi
(npr. v Berlinu, Bonnu, Frankfurtu, Heidel-
bergu, Miinchnu in Munsteru). Od tega časa
se je zanimanje za mediacijo hitro razširilo.
Organizira se vse več formalnih izobraževanj
za poklic mediatorja. Leta 1993 je delovno
združenje socialne pedagogike (Arbeitsge-
meinschaft Sozialpadagogik, Kugelfanggasse
58, 1210 Wien) v povezavi z inštitutom za
družinsko vzgojo v Grazu (Institut fur Fami-
lienerziehung, 8020 Graz, Annenstrasse 50) in
tirolskim združenjem za socialno delo (Verein
fur Soziale Arbeit in Tirol, Kaiserjosefstr. 13,
6020 Innsbruck) koncepiralo izobraževanje za
mediatorje v avstrijskem prostoru. To izobra-
ževanje, ki bo potekalo izmenoma v teh treh
institucijah, je pričelo prvi ciklus seminarjev že
v letošnjem letu (1994).
Mediacijo bi lahko na kratko opredelili kot
pristop, ki se loteva objektivnega dela konflik-
ta. Sprti strani se srečata v navzočnosti media-
torja, da bi identificirali, strukturirali in ovred-
notili sporne točke, se o njih pogajali in izdela-
li samoodgovorno rešitev konflikta. Mediator
ima pri tem nalogo, da pospešuje proces spo-
razumevanja. Je manager ali režiser pogajanja,
vendar ni odgovoren za vsebino in rezultat po-
gajanja. Skrbi le za fair postopek in poskuša v
konfliktu obnoviti sposobnost komuniranja in
kooperiranja. V bistvu je katalizator, s pomo-
čjo katerega postaneta sprti strani partnerja v
konfliktu, sposobna skupaj reševati svoje kon-
flikte z usmeritvijo v prihodnjost.
Naloge mediatorja se tako razlikujejo od
nalog sorodnih poklicev. Mediator nima nalog:
•	zakonskega svetovalca, ker ne razšiščuje
odnosa med partnerjema,
•	advokata, ker ne daje pravnih nasvetov
in tudi ne zastopa klientov na sodišču,
•	sodnika, ker ne sprejema odločitev, tem-
več jih sprejemata sama partnerja v konfliktu,
•	pomirjevalca, ker ne razvija predlogov za
poravnavo, ki bi jih partnerja lahko sprejela ali
odklonila, temveč partnerja v konfliktu sama
razvijata in oblikujeta dogovor.
Cilji mediacije v ločitvenem procesu so
zlasti: delitev skupnega premoženja zakoncev,
preživnina za otroke, preživnina za nezaposle-
nega zakonca, varstvo in vzgoja otrok, stiki
otrok z razvezanimi starši in na koncu pisni
dogovor o zgoraj navedenih postavkah.
Argumenti za mediacijo kot primerno pot
urejanja konfliktov so naslednji:
•	Mediacija ni nasprotniška. Pravni sistem
(pravdni in upravni postopki) postavi sprte
strani v vlogo nasprotnikov. Vemo pa, da niso
vsi, ki imajo nasprotne interese, tudi nas-
protniki. Nekateri bi raje reševali probleme
sporazumno, ker vedo, kako pomembno je os-
tati v dobrem odnosu. Za dosego tega cilja pa
je prava pot ravno mediacija.
•	Mediacija je samoodgovorna. V procesu
mediacije lahko partnerja v konfliktu sama
sprejemata odločitve in tako ne prepuščata od-
govornosti za rešitev problema in kreiranja
svoje bodočnosti drugim.
•	V mediaciji ni zmagovalcev ali poražen-
cev, Izdelajo se dogovori, ki upoštevajo inte-
rese vseh udeležencev, tako da nihče ne zmaga
na račun drugega.
•	Mediacija je cenejša. Stroški reševanja
konfliktov s pomočjo mediacije so veliko nižji
kot v pravnem sporu (prim, empirične rezul-
tate v ZDA - Kelly, Gigy 1989).
•	Mediacija je hitrejša, ker potekajo vsi do-
govori direktno med partnerjema v konfliktu.
Zato se za mediacijo porabi manj časa kot za
postopek v pravnem sporu.
•	Perspektive za nadaljnje sodelovanje
staršev v skupni skrbi za otroke so veliko bolj-
še pri starših, ki so šli skozi proces mediacije,
kot pri starših, ki so uporabili tradicionalne
pravne postopke.
Vsekakor pa je pomembno poudariti, da
ima tudi mediacija meje, na katere naletimo
zlasti v primerih, ko sta bili sprti strani deležni
dolgotrajnega procesiranja v drugih instituci-
jah, naprej v primerih, kjer je prišlo do tфin-
čenja ali zanemarjanja otrok, in v primerih, ko
imata eden ali drugi od staršev ali oba težje
psihične probleme. Pa tudi v normalnih oko-
liščinah se vsi omenjeni pristopi razreševanja
384
UREJANJE STIKOV MED OTROKI IN LOČENIMI STARŠI
konfliktov (svetovalni, upravni, pravdni, me- se lahko, aplicirani v ustreznem zaporedju,
diacija itn.) med seboj ne izključujejo, temveč med seboj dopolnjujejo.
Literatura
p. J. Carnevale, D. G. Pruitt (1992), Negotiation and mediation. Annual Review of Psychology, 43: 531-582.
K. G. Duffy (1991), Communitty Mediation: A handbook for practitioners and research-ers. New York.
J. Folberg, A. Milne (1988), Divorce Mediation. Theory and practice. New York.
J. M. Haynes, G.L. Haynes (1989), Mediating Divorce: Casebook of strategies for successful famila negotiations. San
Francisco.
R. Proksch (1990), Konfliktmanagement durch Vermittlungsverfahren in der sozialen Arbeit. NDV: 22-25.
R. Proksch (1990), "Wohl des Kindes" - Konfliktsteuerung durch Vermittlung in Familienstreitigketien. Sozialma-
gazin: 14-19.
B. H. Sheppard (1984), Third party conflict intervention: a procedural framework. Research in organizational beha-
vior. Greenwich, CT: 141-190.
L. Susskind, J. Cruikshank (1987), Breaking the impasse. New York.
F. Udovič (1993), Informacija o mediaciji v ločitvenem procesu. Samozaložba (skripta).
385
Franc Hribernik
SOCIALNE IMPLIKACIJE ALKOHOLIZMA V
CESTNEM PROMETU
UVOD
Uživanje alkohola je sestavni del kulturne
tradicije večine narodov sveta. Z biološkega
vidika človeški organizem za normalno funk-
cioniranje alkohola ne potrebuje, vendar ima
ta v družbenem smislu še kako pomembno
vlogo, pri čemer je zlasti visoko postavljena
njegova ekonomska vrednost. V posameznih
državah ali regijah je pridelava različnih suro-
vin in njihova nadaljnja predelava v alkoholne
pijače ob omejenih proizvodnih možnostih
(zlasti tam, kjer so naravne danosti za druge
kmetijske kulture neprimerne) celo najpo-
membnejši del skupne kmetijske pridelave.
Zdravje je najpomembnejša oblika individu-
alnega in družbenega bogastva in človeška
vrsta je edina, ki zdravje kot nenadomestljivo
individualno in družbeno dobrino zavestno in
postopoma uničuje, čeprav pozna negativne
učinke uživanja alkohola. Pretirana raba alko-
holnih pijač ter nekritično vdajanje alkoholu
pelje v odvisnost od te med človeštvom najbolj
razširjene oblike uživanja droge in slej ko prej
v alkoholizem, s katerim se srečujejo tako raz-
vite kot manj razvite države. Alkoholizem ni le
bolezen posameznika, je tudi upravičeno ime-
novan bolezen sodobne družbe (Gačič1985).
Konzumiranje alkohola ni povezano samo z
neugodnimi socialnimi okoliščinami, ki se jim
posameznik ne more izogniti (delovni neus-
peh, socialna neperspektivnost, smrt družin-
skih članov, sorodnikov, prijateljev in znancev
itn.), temveč je pogost spremljevalec prazno-
vanja uspehov, sreče, družinskih praznikov,
prihoda novega leta itn. Alkoholizem je tako
razširjen, da ga je mogoče imeti za obliko dru-
žbene patologije, ki zajema vse družbene sloje
(ne glede na to, da so pojavne oblike stratifi-
kacijsko obarvane), vse starosti (razen najmlaj-
ših in del mladostnikov), oba spola (z bistveno
večjo frekventnostjo moških) in je časovno
trajen pojav. Vdajanje alkoholu povzroča dru-
žinske tragedije, delovne in prometne ne-
zgode, posledice pa zadevajo tako storilce in
še pogosteje številne druge (zgolj naključne)
udeležence. Glede na izjemno družbeno raz-
sežnost je pojav alkoholizma pomembno pro-
fesionalno področje dela za vse več socialnih
delavcev (Ramovš 1988) in medicinskega
kadra. Vrnitev alkoholika in njegove družine v
kreativno življenje pa je dolga, za vse udele-
žence hudo naporna in ne vselej uspešna pot,
pri čemer je vsak povratek na pot alkoholizma
za posameznika in njegovo socialno sredino še
usodnejši (Rugeu 1977).
MEDSEBOJNA POVEZANOST ALKOHOLIZMA IN
POJAVA PROMETNIH NEZGOD
Alkohol ima pomembno vlogo v pojavu
mortalitete. Smrt zaradi cestnoprometnih nez-
god je najpomembnejši vzrok smrtnosti mlajših
starostnih skupin prebivalstva v vseh razvitih
državah. Waller, citiran v razpravi o pomenu
zdravja in človeškega vedenja (Kaplan et al.
1993: 295) navaja podatek, da so npr. v ZDA
ljudje do 25 let starosti okoli 22% vse popula-
cije voznikov, toda njihov delež v prometnih
nezgodah s smrtnim izidom je kar 37%, Eko-
nomska vrednost vseh nesreč niti ni ocenjena,
toda stroški zaradi posledic najpogostejšega
povzročitelja poškodb - prometnih nezgod - so
v letu 1980 v ZDA presegali 36 milijard USD,
pri čemer je med vzroki pogosto omenjen al-
kohol, Nekontrolirano uživanje alkohola in
387
FRANC HRIBERNIK
večja udeleženost v prometnih nezgodah je
eden najpomembnejših dejavnikov rizičnega
vedenja zlasti mladih ljudi (Plant, Plant
1992). Za kakšno dramatično razsežnost pro-
blematike prometnih nezgod gre, razkrivajo
podatki, da letno umre na svetu okoli četrt
milijona ljudi, število huje ali lažje telesno
poškodovanih pa se šteje v milijonih (Inič
1987). Pri tem pojavu je treba zato poleg treh
temeljnih dejavnikov (človek, vozilo, cesta)
nujno ovrednotiti tudi vpliv družbenih oko-
liščin (Inič 1991). Precejšnje število žrtev pro-
metnih nezgod je tako ali drugače povezanih
prav z navzočnostjo alkohola pri povzročite-
ljih, toda tudi pri naključnih žrtvah.
Ne glede na zakonske določbe o konzumi-
ranju alkoholnih pijač in prepoved upravljanja
prometnih sredstev, se pomen alkohola kot
dejavnika nastanka prometnih nezgod pravza-
prav v ničemer ne zmanjšuje. Zdi se, da celo
pridobiva na pomenu. Taka pojavnost je v
očitni povezavi z družbenim dogajanjem, ki v
marsičem neposredno ali vsaj posredno potis-
ka številne posameznike na pot zasvojenosti
bodisi kot permanentnega stanja bodisi kot
občasne aktivnosti. Tako prva kot druga skupi-
na sta v cestnem prometu za vse ostale pro-
metne udeležence potencialno in manifestno
nevarni. To velja še toliko bolj, ker nastanku
prometnih nezgod zelo poredko botruje en
sam vzrok, zaradi česar se sam termin vzrok
nastanka prometne nezgode v tehnični lite-
raturi o negativnih cestnoprometnih pojavih
umika (Evans 1990) in nadomešča z izrazom
okoliščine nastanka prometnih nezgod. Pro-
metne nezgode nastajajo zelo pogosto kot
splet številnih, med seboj bolj ali manj tesno
povezanih dejavnikov, pri čemer je še najlažje
identificirati neposredni zunanji vzrok, ki pri-
pelje do tega tragičnega in množičnega dru-
žbenega pojava.
DRUŽBENA RAZSEŽNOST POJAVA ALKOHOLIZMA
Alkoholizem je svetovno razširjen pojav,
čeprav zaradi množičnosti uživanja in običaj-
nega prikrivanja odvisnosti od te droge ni pov-
sem zanesljivih podatkov o njegovi razširjeno-
sti. Gre le za bolj ali manj natančne ocene o
njegovi dejanski razprostranjenosti. V ZDA je
prekomernemu uživanju alkohola podvrženo
kar 18,5 milijonov ljudi, kar je med tremi te-
meljnimi faktorji ogrožanja varnosti in zdravja
ameriške družbe (poškodbe, nasilje in alkohol)
najpomembnejši posamezni dejavnik (Kaplan
et al. 1993: 16). Vzroki in posledice zasvoje-
nosti z alkoholom pa so izrazito multi-
dimenzionalne narave. Plant in Plant (1992:
11) navajata tri temeljne skupine vzrokov, ki
determinirajo uporabo drog, med njimi najpo-
gosteje uporabo alkohola: (1) t. i. konstitutivni
dejavniki, ki se nanašajo na biološke predis-
pozicije (toda ti delujejo v povezavi z družbe-
nimi in kulturnimi); (2) individualni dejavniki
(osebnost, spol, starost, inteligenca, psihično
stanje, življenjski dogodki, nagnjenost k tvega-
nju idr.) in (3) dejavniki okolja (socialno-
ekonomski status, družinsko okolje, vpliv sku-
pine vrstnikov, ideologije oz. religije, možnosti
za izobraževanje, dostopnost in cena opojnih
sredstev, možnost zaposlitve oz. nezaposle-
nost, anomija, alienacija, tradicija, zgodovin-
ske okoliščine idr.). Kdaj in v kolikšnem obse-
gu se bo posameznik vdal vplivu psihoaktivnih
snovi, je potemtakem odvisno od mnogih med-
sebojno povezanih okoliščin.
Alkoholizem je družbeni problem, ki je v
številnih družbah močno razširjen - tako v ur-
banih kot v ruralnih območjih, pri čemer so še
zlasti delovne nezgode, povezane z alkoholom,
precej frekventne med kmečkim prebivalst-
vom. Pogosto gre za neposredno povezanost
med porabo in odvisnostjo, med socialnoeko-
nomskimi in demografskimi dejavniki (Tejera
et al. 1991). Razlogov, zakaj ljudje sploh uživa-
jo alkohol, pa je veliko, pri čemer prevladujejo
zlasti t. i. socialni pivci, čeprav se posamezne
skupine pivcev (občasni, zmerni in težki),
kakor tudi starostne skupine med seboj dokaj
razlikujejo (Christopherson et al. 1984). Tudi
v slovenski družbi, v kateri se ocenjuje, da je
okoli 15% odraslih moških alkoholikov, 15%
pa se jih še nahaja na poti v alkoholizem. V
Sloveniji naj bi imeli med vso populacijo okoli
2-3 odstotke alkoholikov, kar pomeni, da gre
za 60 do 80 tisoč ljudi (Razboršek, Krištof
1988: 5), ki so že zasvojeni s to drogo in so po-
trebni zdravljenja.
Vdajanje vplivu opojnih sredstev je stalni
spremljevalec človeškega rodu. Mogoče je go-
voriti celo o tradicionalnem vedenjskem vzor-
cu, ki se samodejno in uspešno prenaša iz
388
SOQALNE IMPLIKACIJE ALKOHOLIZMA V CESTNEM PROMETU
generacije v generacijo. Pri tem seveda še ni
mogoče govoriti, da gre pri vsakršni obliki
pitja že tudi za alkoholizem. Alkohologi v tipo-
loški opredelitvi prebivalstva v povezavi z uži-
vanjem alkohola razlikujejo več skupin, pri
čemer je samo skupina popolnih abstinentov
(toda ne zdravljenih alkoholikov) povsem imu-
na pred negativnimi učinki alkohola in poten-
cialno možnostjo nastanka alkoholizma. Naj-
večji del prebivalstva pripada t. i. skupini so-
cialnih pivcev (social drinkers). Pitje alkoholnih
pijač je sprejeto kot normalen, običajen ve-
denjski obrazec in večina ljudi se tudi obaša
tako, pri čemer t. i. normalno, kontrolirano,
družbeno, dovoljeno in umirjeno pitje alko-
holnih pijač ne izzove škodljivih posledic
(HuDOLiN 1989: 5). Toda ločnica, čez katero se
dejansko začne pojav alkoholizma kot huda
telesna in duševna zasvojenosti, ni tako eno-
stavno opredeliti. Za pojav alkoholizma je
značilna progresivnost, kar pomeni, da je bil
vsak alkoholik v določenem stadiju t. i. zmerni
(socialni) pivec.
K razširjenosti alkoholizma kot oblike so-
cialne bolezni pripomore zlasti izjemno velika
produkcija alkoholnih pijač, ki pa je lahko
hkrati pomemben del kmetijske dejavnosti oz.
narodnega gospodarstva. Slovenija sodi med
države, v kateri se s pridelovanjem surovin za
izdelavo alkoholnih napitkov profesionalno ali
amatersko ukvarja precej prebivalstva. O tem
priča dokaj intenzivna izraba gričevnatega in
hribovitega sveta, ki so lahko tudi delov-
no-rekreacijske površine.
Konzumiranje alkoholnih pijač je povezano
s kulturno tradicijo narodov. Med njene ele-
mente vsekakor sodijo religiozne norme, ki v
nekaterih primerih eksplicitno prepovedujejo
uživanje posameznih prehrambenih produk-
tov, med njimi npr. islamska verska tradicija
tudi izrecno prepoveduje uživanje alkohola. V
evropskem kulturnem prostoru z vsemi civili-
zacijskimi podaljški je uživanje alkohola ses-
tavni del vedenjskih kulturnih obrazcev, ki se
med posameznimi narodi vsekakor značilno
razlikujejo. Večina raziskovalcev govori o tako
imenovani kulturi pitja, kar pravzaprav pome-
ni uživanje proizvedenih alkoholnih produktov
(npr. vina, piva) v zmernih količinah in predv-
sem ob določenih socialnih prilikah. Za prebi-
valstvo Slovenije ne bi mogli povsem suvereno
trditi, da sodi v krog tistih družb, ki bi jih v
pivskem pogledu lahko pogojno uvrstili med
"kulturne".
K vse večji porabi alkoholnih pijač prispeva
svoj delež še zlasti potrošniško naravnana
družba in logika kapitala, ki ne pristajata na
ohranjanje takih (kulturnih) vedenjskih piv-
skih obrazcev, ki opredeljujejo zmerno pitje.
Ekonomski smisel množične produkcije je
čimvečja potrošnja, kar pomeni, da poteka na
svetovnem tržišču huda konkurenčna bitka
med številnimi proizvajalci. Povečan pritisk
ponudbe alkoholnih produktov nastaja tako
znotraj posameznih držav kot zunaj njih. S
povezovanjem npr. skandinavskih držav, ki so
zasnovale bistveno bolj restriktivno politiko
porabe alkohola, v Evropski gospodarski skup-
nosti se bo najbrž precej povečal pritisk na do-
sedanje nacionalne politike omejevanja kon-
zumpcije alkohola, ne glede na to, da se pro-
blematika prometnih nezgod, povezanih z al-
koholom, stalno povečuje (Kuhlhorn 1990).
Poleg izrazitega protislovja med ekonom-
skim pomenom vinogradništva, hmeljarstva,
pridelave žganja idr. alkoholnih produktov in
negativnimi efekti njihove konzumcije ni mo-
goče spregledati očitnega protislovja v odnosu
družbe do pojava alkoholizma. Po eni strani
potekajo obsežne propagandne aktivnosti za
njegovo kar se da občutno zmanjšanje, po dru-
gi pa se posredno ali neposredno podpira oh-
ranjanje pivskih vedenjskih obrazcev (Ramovš
1986: 164). V nekaterih subkulturah (zlasti
mladinski) je uživanje alkohola dokazovanje
zrelosti, poguma in samopotrjevanja. Konzu-
miranja alkohola navadno ne spremljajo nega-
tivne reakcije okolja, občasnost pa se spre-
minja v stalnost. Vsak dogodek, ne glede na
njegov pozitivni ali negativni vrednostni po-
men, se praznuje na enak način. Ker gre za
tako razširjeno prakso, je tudi kritičnost jav-
nosti do pojava uživanja alkohola razmeroma
omejena in brez večjih učinkov. Od alkohola
odvisni posameznik najprej še nekaj časa skri-
va svoje ravnanje, pojav se prikriva tudi v dru-
žini - toda le tako dolgo, dokler konfliktnost
ne preseže kritične meje. Socialne posledice so
izrazito multidimenzionalne in se kažejo v vse
številnejših pojavih razbitih družin, v fizičnem
in moralnem propadu posameznikov, v pro-
metu pa kot številne in nepotrebne žrtve med
389
FRANC HRIBERNIK
povzročitelji prometnih nezgod in soudeleže-
nimi naključnimi udeleženci.
Povečanje porabe različnih opojnih sred-
stev je vselej povezana z danimi družbenimi
okoliščinami. Kot opozarjajo posamezni razi-
skovalci, je uživanje alkoholnih pijač odvisno
od ponudbe in cene. V deželah, ki so po-
membne pridelovalke alkoholnih pijač, je seve-
da možnost konzumacije navadno večja. Po-
datki o porabi čistega alkohola na prebivalca
po posameznih državah kažejo, da so tako
med najbolj razvitimi kot tudi med manj razvi-
timi in nerazvitimi precejšnje razlike. V ev-
ropskih državah sta na zelo visoko mesto
postavljeni Francija in Italija (z okoli 14 1 čiste-
ga alkohola na prebivalca), ki ji sledijo druge
srednjeevropske države, bistveno nižja pa je
poraba v skandinavskih državah in v Veliki
Britaniji. Slednji se je npr. posrečilo v primer-
javi s stanjem na začetku 20. stoletja z vmesni-
mi nihanji pomembno zmanjšati povprečno
porabo alkohola na prebivalca. Toda uradni
statistični podatki so precej nezanesljivi. Plant
in Plant (1992: 14-15) navajata npr. za bivšo
Jugoslavijo 6,9 1 popitega čistega alkohola na
prebivalca v letu 1988, vendar hkrati opozarja-
ta, da je lahko zaradi različnih družbenih oko-
liščin in različnih predpisov o zasebni (nekon-
trolirani) proizvodnji alkoholnih pijač v posa-
meznih državah poraba tudi bistveno višja.
Slovenija sodi skoraj zagotovo v sam vrh ev-
ropskih rekorderjev glede potrošnje alkohola
na prebivalca. Morda zato ni presenetljivo, da
smo prav tako med tistimi deželami, ki imajo
največje število mrtvih na sto tisoč prebivalcev
zaradi posledic prometnih nezgod in največje
število samomorilcev, ki celo presega tragični
pojav prometnega nasilja.
NEGATIVNI VPLIV ALKOHOLA NA PROMETNO
VARNOST
Pomemben vidik družbene razsežnosti po-
java alkoholizma se neposredno manifestira v
cestnem prometu. V družbeno nestabilnih, so-
cialno vse manj ugodnih okoliščinah, ki jih
spremljajo pojavi družbene dezorganizacije,
povečevanje brezposelnosti (še zlasti med
mladimi in za delo sposobnimi ljudmi) je zate-
kanje v svet omame navadno precej večje kot v
družbeno stabilnih in socialno perspektivnih
razmerah. Posledično se varnost v cestnem
prometu slabša. Z zmanjševanjem psihofi-
zičnih sposobnosti, ki sledijo zaužitju alkohola,
kritičnost do sebe in drugih naglo pada. Ne
preseneča, da številni vozniki trdijo, da lahko
rahlo opiti celo bolje vozijo kot povsem trezni
(Veselinovič, Kišič 1982), oziroma, da alkohol
poveča njihove vozniške sposobnosti (Gačič
1985: 107). K takemu subjektivnemu in nekri-
tičnemu ocenjevanju vozniških sposobnosti
prispeva zlasti slabše zaznavanje potencialnih
nevarnosti, ki jih povzročajo bodisi drugi pro-
metni udeleženci bodisi oni sami, pa tudi
bistveno nižja sposobnost pravočasnega reagi-
ranja na spremenjene prometne razmere.
Pozivi različnih institucij, ki skrbijo za preven-
tivno dejavnost na področju cestnega prometa,
k spremembi vozniških vedenjskih obrazcev
(po pitju alkohola ne vozi sam, temveč naj vozi
tisti, ki ne pije; raje pokliči taksi!), niso dali
kakšnega vidnejšega efekta. Zato so se neka-
tere države (npr. Nemčija) odločile, da z brez-
plačnimi prevozi do zabaviščnih centrov vsaj
deloma zmanjšajo rizičnost in neposredni vpliv
alkohola v cestnem prometu med mladimi.
Občasne poostrene kontrole prometa in nak-
ljučno preverjanje psihofizičnih sposobnosti -
zlasti voznikov osebnih avtomobilov - kažejo,
da se med prometnimi udeleženci pojavlja po-
memben delež takih, ki se uživanju alkohola
niso mogli odreči in jih je treba po sprejetih
merilih ocenjevanja nesposobnosti za nadaljn-
jo vožnjo motornega vozila izločiti iz aktivnega
prometa, pa tudi tistih, ki še niso presegli za-
konsko dovoljene zgornje meje alkohola v krvi.
Številne raziskave o vplivu alkohola na var-
nost v cestnem prometu potrjujejo domnevo o
precejšnji razširjenosti pojava, ki posledično
zahteva kompleksno družbeno ovrednotenje.
Za Dansko npr. navajajo podatke (Žlender,
Šefman 1991), da je alkoholiziranost cestno-
prometnih udeležencev vzrok za kar 20% vseh
prometnih nezgod z mrtvimi in poškodovani-
mi, pri čemer skoraj dve tretjini povzročijo
vinjeni vozniki osebnih avtomobilov. V so-
sednji Avstriji je v letu 1988 alkoholiziranost
udeležencev botrovala 12,7% vseh mrtvih v
prometu. Negativen vpliv na prometno varnost
je znanstveno dokazan in emprično verificiran
v številnih prometnih nezgodah s telesnimi
poškodbami in smrtnimi žrtvami, zato pomeni
390
SOQALNE IMPLIKACIJE ALKOHOLIZMA V CESTNEM PROMETU
trajno družbeno zlo (Gusfield 1991). Vendar
ocene o tem, kolikšen je dejanski neposredni
prispevek alkohola k nastanku prometnih nez-
god, niso povsem enoznačne. Podrobnejša ra-
ziskava o žrtvah pojava nasilnih smrti v ZDA v
sredini 70. in v začetku 80. let je pokazala, da
je bila skoraj v polovici primerov v prometnih
nezgodah žrtev pod vplivom alkohola, kar je
precej več kot pri drugih nezgodah (npr. smrti
zaradi utopitve, padca), pa tudi glede na
umore in samomore. Raziskava je pokazala,
da je navzočnost alkohola precej značilna za
vse starostne kohorte vseh glavnih kategorij
nasilnih smrti, še zlasti pa za žrtve prometnih
nezgod v starosti pod 35 let (Abel, Zeinden-
berg 1985). Zlasti zanimivo je vprašanje, ko-
likšen je (če sploh gre za kakšno korelacijo)
vpliv spodnje družbeno dovoljene starosti za
uživanje alkohola na nastanek prometnih nez-
god. Sredi sedemdesetih let so namreč številne
države dvignile minimalno starostno mejo, pri
kateri je uživanje alkohola zakonsko dovolje-
no, da bi zmanjšale njegov vpliv na nastanek
prometnih nezgod. V raziskavi (Asch, Levy
1987) so posebno pozornost namenili starosti
ob pitju alkohola in pivskim izkušnjam. Izkaza-
lo se je, da zakonsko določena (dovoljena) sta-
rostna meja ni imela zaznavnega vpliva na
prometne nezgode, toda neizkušenost pri pitju
alkohola se je pokazala kot očiten dejavnik
tveganja, ki je neodvisnen od starosti. Take
ugotovitve naj bi sugerirale, da so bili ukrepi, s
katerimi so dvignili minimalno starost legal-
nega pitja alkohola, kot sredstvo prometne
politike oz. dviga prometne varnosti najbrž
pretirani in brez posebnih dokazanih pozitivih
učinkov. Pač pa bi bil največji učinek dosežen
šele v primeru, ko bi bilo mogoče vpliv alkoho-
la v cestnem prometu povsem eliminirati. Ker
to zaradi vrste že navedenih družbenoekonom-
skih okoliščin ni mogoče, poskušajo posa-
mezne države z različnimi represivnimi ukrepi
(čeprav ne preveč uspešno) reducirati vpliv al-
koholizma kot negativnega dejavnika pro-
metne varnosti.
Ne da bi zahajali v podrobnejšo razpravo,
je smiselno omeniti tudi specifičen (manj kri-
tičen) odnos družbe do prometnih nezgod oz.
njihovih žrtev. Na razmeroma indiferenten
odnos globalne družbe do tega sicer množične-
ga pojava najbrž precej vpliva vloga prometa v
vsakdanjem življenju vseh posameznikov in nji-
hova participacija (bodisi aktivna ali pasivna) v
cestnem prometu ter vsakodnevno dogajanje
prometnih nezgod. Smrti ali telesnim poškod-
bam zaradi prometne nezgode je namenjeno
neprimerno manj medijske in družbeno an-
gažirane pozornosti kot npr. klasičnemu krimi-
nalnemu dejanju (uboju) ali npr. smrti zaradi
političnega nasilja, pri čemer je lahko vsakemu
od teh dejanj botrovalo tudi alkoholno stanje
storilca. Ob takem - socialno dokaj stabilnem -
odnosu do nasilnih smrti v cestnem prometu je
tudi domet različnih preventivnih dejavnosti
močno omejen.
NA SLOVENSKIH CESTAH SE POGOSTO
POJAVLJAJO OPITI IN PIJANI PROMETNI
UDELEŽENCI
Opravljena analiza socialnih implikacij al-
koholizma v cestnem prometu temelji zlasti na
razpoložljivih statističnih podatkih, ki jih spre-
mlja Ministrstvo za notranje zadeve Republike
Slovenije. V tej analizi smo pozorni na dva te-
meljna vidika: (1) alkohol kot vzrok nastanka
prometnih nezgod, v katerih je bila ena ali veČ
oseb telesno huje ali lažje poškodovanih, oz., v
katerih je vsaj en prometni udeleženec izgubil
življenje, in (2) razsežnost empirično dokazl-
jive manifestacije alkohola v cestnem prometu
v Sloveniji v preteklem nekaj več kot desetlet-
nem obdobju (1980-1992). Analitična vrednost
uporabljene klasifikacije vzrokov nastanka
prometnih nezgod Ministrstva za notranje za-
deve je dokaj omejena, kajti uradni podatki o
vzrokih nastanka prometnih nezgod ne upošte-
vajo vseh tistih primerov, v katerih je bil alko-
hol le spremljajoči dejavnik, kot temeljni vzrok
nastanka prometne nezgode pa je bilo ugo-
tovljeno nekaj drugega (Žlender, Šefman
1991). To pomeni, da gre v standardnih po-
licijskih zapisnikih o prometni nezgodi s tele-
snimi poškodbami oz. s smrtnim izidom le za
neposreden vzrok, ne pa tudi za navajanje
širših okoliščin njenega nastanka. V Pregledni-
ci 1 so razvrščene temeljne skupine vzrokov, ki
kažejo, kolikšno število in kolikšen relativni
delež je imela alkoholiziranost pri nastanku
številnih prometnih nezgodah z različnimi po-
sledicami za njihove udeležence v Republiki
Sloveniji v preučevanem obdobju.
391
FRANC HRIBERNIK
Predstavljeni statistični podatki vztrajno
dokazujejo, da je subjektivni dejavnik (človek s
svojimi sposobnostmi, pridobljenimi znanji,
spretnostmi in navadami in subjektivnim od-
nosom do kompleksnosti cestnega prometa) v
več kot 95 odstotkih vseh prometnih nezgod
kriv za njihov nastanek, objektivnim (cesti,
vozilu, vremenskih idr. naravnim okoliščinam
ter spreminjajočim družbenim razmeram) pa
je pripisana marginalna odgovornost. Med
72.157 nezgodami s hujšimi telesnimi posle-
dicami jih je največ nastalo kot posledica
(neprilagojene) hitrosti in neustreznega načina
vožnje. Kategoriji vzrokov, opredeljeni kot psi-
hično stanje voznikov, po taki etiološki klasifi-
kaciji pripada nekaj manj kot desetodstotni
delež, pri čemer podrobnejša notranja struktu-
ra kaže, da je prav alkohol njegova najpogos-
tejša determinanta. V trinajstletnem obdobju
se pomen alkohola v prometu kot vzrok nas-
tanka prometnih nezgod sicer spreminja (od
4% do 11%), pri čemer je v preučevanem ob-
dobju opazen rahel trend upadanja. Podobna
razmerja veljajo tudi za prometne nezgode s
smrtnim izidom ter za prometne nezgode s
telesnimi poškodbami.
Preglednica 1
Temeljne skupine vzrokov nastanka vseh prometnih nezgod s telesnimi poškodbami in smrtnim izi-
dom v Sloveniji v obdobju 1980-1992 ter nezgod, ki so jih zakrivili vozniki traktorjev
SKUPAJ VOZNIKI
Vir: Statistični podatki prometnih nezgod, motornih vozil in voznikov motornih vozil v letih 1980-1992.
Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.
392
SOQALNE IMPLIKACIJE ALKOHOLIZMA V CESTNEM PROMETU
V povezavi z nekaterimi raziskovalnimi su-
gestijami, da je dostopnost in specifičnost pro-
fesionalne orientacije posameznih družbenih
skupin lahko povezana z večjim pomenom al-
kohola kot dejavnikom nastanka različnih nez-
god in smrti (Brooks, Harford 1992), smo v
analizi posebej spremljali tudi vpliv alkoholiz-
ma med tistimi vozniki, katerih povzročitelji so
upravljali s traktorjem. Ker gre za delovno
sredstvo, ki je najpogosteje uporabljano v
kmetijstvu, je mogoče dokaj zanesljivo sklepa-
ti, da gre v večini primerov za udeleženost
kmetov kot krivdne kategorije v prometnih
nezgodah. Hkrati je treba opozoriti še na
specifični socialnoekonomski položaj kmečke-
ga prebivalstva kot družbene kategorije. Uži-
vanje alkohola je med kmečkim prebivalstvom
zelo v navadi, kar je mogoče povezati z dvema
temeljnima determinantama. Po eni strani so
pri nas prav kmetje kot profesionalna kate-
gorija najmočneje povezani s pridelovanjem in
pogosto tudi z neposredno predelavo surovin
za različne alkoholne pijače (zlasti vina in
žganja), po drugi strani je zaradi težkega in na-
pornega fizičnega dela alkohol vztrajni sprem-
ljevalec kmečkega načina življenja, čeprav to
seveda še ne pomeni, da gre hkrati za samou-
mevnost alkoholizma in specifičnega življenj-
skega stila alkoholikov (Hudolin 1987). V času
uporabe tradicionalnih kmetijskih tehnologij
so bile posledice zmernega uživanja alkohola
razmeroma manj izrazite. S procesom po-
spešene modernizacije kmetijstva in z uporabo
sodobnih tehničnih sredstev, ki zaradi omeje-
nih sposobnosti prilagajanja kmečkega prebi-
valstva ne zmore uspešno slediti vse hitrejšemu
znanstvenotehnološkemu in tehničnemu na-
predku, se učinki nezadovoljive adaptacije
slabo izobraženega in demografsko močno
postaranega kmečkega prebivalstva razmero-
ma pogosto izražajo v tragičnih posledicah -
zlasti kot prometne in delovne nezgode (Hri-
bernik 1992; 1993). Upravljanje traktorja kot
delovnega in prometnega sredstva in drugih
kmetijskih strojev pogosto spremlja opitost,
kar posredno dokazujejo tudi podatki o vzro-
kih nastanka prometnih nezgod, ki so jih povz-
ročili vozniki traktorjev. Če je psihično stanje
voznikov med vsemi povzročitelji prometnih
nezgod v preučevanem obdobju od 1980-1992
šele na četrtem mestu, je med traktorskimi
prometnimi nezgodami takoj za hitrostjo s
skorajda dvakrat višjim deležem. Usoden vpliv
alkohola je tako neposredno botroval nastan-
ku več kot desetine (11,0%) vseh traktorskih
prometnih nezgod. Še pomembnejšo vlogo ima
pri dosti bolj pogostih (toda povečini neevi-
dentiranih) delovnih nezgodah v kmetijstvu.
Uradni statistični podatki o vzrokih nastan-
ka prometnih nezgod na slovenskih cestah le
deloma kažejo dejansko razsežnost problema-
tike navzočnosti alkohola in alkoholizma med
različnimi kategorijami prometnih udeležen-
cev. Menimo, da je razširjenost alkoholizirane-
ga stanja med vozniki bistveno večja, kot se zdi
na prvi pogled. To trditev lahko dokazujemo
empirično tudi s podatki o ugotavljanju alko-
holiziranost! med vozniki motornih vozil in še
zlasti s podatki o odvzetih vozniških dovoljen-
jih kot zakonsko represivni, toda v določenem
smislu tudi preventivni ukrep. Slovenska poli-
cija se že vrsto let angažirano ukvarja s proble-
matiko ogrožanja cestnoprometne varnosti
tudi zaradi pogoste prisotnosti alkohola v cest-
nem prometu. Zakonsko določena meja 0,5
promila alkohola v krvi (0,5 g/kg) velja za vse
neprofesionalne voznike motornih vozil, če-
prav je v nekaterih drugih državah postavljena
bodisi nekoliko višje, ponekod pa tudi nižje,
oz., velja določilo o popolni treznosti. Vseka-
kor ostaja aktualno vprašanje o smiselnosti
(protislovnosti) zakonskega določila glede do-
voljenega ali nedovoljenega uživanja in nav-
zočnosti alkohola med vozniki amaterji in
profesionalnimi vozniki (Kapetanovič-Bunar
1985: 246). Da se samo z zakonsko prisilo ne
da doseči večjega učinka ali je ta precej ome-
jen, dokazujejo prav podatki o alkoholizira-
nosti voznikov v cestnem prometu. Pri tem
mislimo na zelo obsežno akcijo prometne poli-
cije in republiškega sveta za preventivo in
vzgojo v cestnem prometu iz leta 1990
("Alkohol? Ne, hvala!"). V spomladanskem in
jesenskem času so po močno angažirani kam-
panji v medijih naključno preskusili kar 71.371
voznikov (več kot štiri petine voznikov osebnih
avtomobilov; med spoloma pa 94% moških),
pri čemer je bilo skorajda 6 odstotkov (4.148)
takih, ki so vozili pod vplivom alkohola in
presegali zakonsko dovoljeno mejo 0,5g/kg.
Poleg teh je bil odkrit alkohol v krvi še pri
13,5% (9.638) vseh preskušenih, toda v teh
393
FRANC HRIBERNIK
primerih pod kritično (zakonsko še dovoljeno)
mejo (Žlender, Šefman 1991: 4). Skupaj je
torej skoraj petina vseh preskušenih voznikov
upravljala svoja prevozna sredstva z navzo-
čnostjo oz. pod vplivom alkohola, med njimi
tudi nekaj profesionalnih voznikov, ki so v
času upravljanja prometnih vozil zakonsko
zavezani popolni abstinenci. Zdi se, da se re-
zultat te izjemno obširne akcije deloma kaže
tudi v zmanjšanju tako števila kot tragičnih
posledic prometnih nezgod v letu 1990. V tem
letu je bilo uradno evidentiranih "le" 5.177
prometnih nezgod, ki so se končale bodisi s
smrtnim izidom (453) bodisi s hujšo ali lažjo
telesno poškodbo (4.724). Število vseh promet-
nih nezgod pa je glede na leto 1989 (21.029)
padlo kar za četrtino (na 15.858). Deloma je k
precejšni redukciji števila vseh evidentiranih
prometnih nezgod najbrž pripomoglo tudi
razmeroma še dokaj ugodno socialnoekonom-
sko stanje. Že v letu 1991 se je število vseh
prometnih nezgod precej povečalo (na 18.380),
v letu 1992 pa je znova preseglo dvajset tisoč
(20.255).
Širjenje obsega formalne kontrole in izre-
kanje sankcij in različnih varnostnih in vzgoj-
nih ukrepov, ki jih v cestnem prometu izvaja
policija, potrjujejo podatki v Preglednici 2 in
Preglednici 3. Hkrati empirično razkrivajo, da
se iz leta v leto veča število prometnih
udeležencev, ki jim je bilo (začasno) odvzeto
vozniško dovoljenje, ker so vozili pod vplivom
alkohola nad zakonsko dovoljeno mejo. Iz dru-
gih razlogov - zaradi utrujenosti, bolezni, du-
ševnega stanja, časovne prekoračitve dovoljene
vožnje profesionalnih voznikov in prekrškov
voznikov inštruktorjev - je bilo odvzetih raz-
meroma malo vozniških dovoljenj. Izračuni po
Preglednica 2
Ugotavljanje alkoholiziranosti, vpliva mamil, psihoaktivnih
zdravil in analize krvi zaradi suma alkoholiziranosti in prometnih nezgod v
Sloveniji v obdobju 1980-1992
Vir podatkov: Statistični podatki o cestno prometnih prekrških, ukrepih in prometnih nezgodah po PM v
letih 1980-1984 ter 1985-1992. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.
394
SOQALNE IMPLIKACIJE ALKOHOLIZMA V CESTNEM PROMETU
posameznih letih kažejo, da je prišlo najpogo-
steje do odvzema vozniških dovoljenj prav za-
radi vožnje ob prekoračeni dovoljeni meji.
Vodenje posebne statistične rubrike oseb, ki
so odklonile strokovni preskus, se pravi, niso
želele opraviti zdravniškega pregleda zaradi
suma vinjenosti, najbrž kaže tudi na spremem-
bo vloge posameznika v odnosu do pooblašče-
nih uradnih oseb in represivnih institucij.
Toda tudi v teh primerih sledijo enake zakon-
sko predvidene sankcije.
Razpoložljivi podatki za preteklo nekaj več
kot desetletno obdobje tako tudi empirično
potrjujejo domnevo o razmeroma pogosti nav-
zočnosti alkoholiziranih voznikov na sloven-
skih slabo vzdrževanih cestah. Toda število
vseh, ki so pred vožnjo ali celo med njo bodisi
zmerno ali čezmerno zaužili alkohol, a jih for-
malna kontrola ni zajela, najbrž večkrat pres-
ega število evidentiranih kršiteljev. Analiza
vedenja voznikov, ki so jih zalotili pri prekršku
(Kren 1992) le deloma razkriva težavnost ob-
ravnave alkoholiziranih voznikov, ki zaradi ob-
čutka vozniške samozavesti, agresivnosti in
močno omejene sposobnosti kritične presoje
vsakodnevno trosijo smrt. Izguba demograf-
skega potenciala je prav zaradi prometnih nez-
god za Slovenijo ob neugodni demografski
strukturi še toliko večja.
SKLEP
Čezmerno uživanje alkohola in aktivna
udeležba bolj ali manj opitih oz. pijanih vozni-
kov v cestnem prometu je neposredna grožnja
varnosti vseh kategorij prometnih udeležen-
cev. Nobeni moderni družbi se še ni posrečilo
resneje omejiti izrazito negativnega vpliva al-
kohola na cestno prometno varnost, čeprav so
nekatere (npr. skandinavske države) znižale
mejo dovoljene količine alkohola v krvi, vložile
v vzgojo in izobraževanje precej družbenega
PREGLEDNICA 3
Začasni odvzemi vozniških dovoljenj voznikom motornih vozil ter voznikom inštruktorjem v Slove-
niji v letih 1980-1992 zaradi:
1.	utrujenosti, bolezni, duševnega stanja;
2.	vožnje pod vplivom alkoholiziranosti, mamil in zdravil;
3.	odklonitve preiskusa oz. zdravstvenega pregleda;
4.	prekoračitve časovne dolžine vožnje oz. prekoračitve števila km;
5.	prekrškov voznika inštruktorja ter
6.	za čas trajanja postopka
Vir podatkov: Statistični podatki o cestno prometnih prekrških, ukrepih in prometnih nezgodah po PM v
letih 1980-1984 in 1985-1992. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.
395
franc hribernik
napora ter povečale represivno vlogo formalne
(institucionalne) socialne kontrole, nekatere
druge (večina bivših vzhodnoevropskih socia-
lističnih držav) pa celo povsem prepovedale
prisotnost alkohola v prometu. Zakoreninjene
vedenjske obrazce, ki v svet najbolj razširjene
droge že zgodaj potegnejo mlade in jih postop-
no, toda vztrajno peljejo na pot odvisnosti od
alkohola, samo z zakonsko sprejetimi odločit-
vami ni mogoče resneje spremeniti. Dvojni
odnos družbe do alkohola, ko po eni strani oh-
ranja in celo izvaja pritisk na povečanje porabe
tega opojnega produkta, po drugi strani pa za-
radi številnih negativnih posledic izvaja pre-
ventivne dejavnosti, izničuje delo številnih
profesionalcev, ki s svojimi strokovnimi prije-
mi sicer rešujejo posamezne primere alko-
holne zasvojenosti, globalna razsežnost alko-
holizma pa ostaja bolj ali manj nespremenjena.
Zato tudi občasne propagandne akcije, ki
imajo cilj osveščati ljudi o izrazito negativnem
vplivu alkohola - ne samo v cestnem prometu,
temveč tudi na splošno v odnosih med ljudmi v
različnih socialnih skupinah - same zase ne
bodo dale zadovoljivih rezultatov. Kljub pre-
cejšnji skepsi o pomenu vzgoje in izobra-
ževanja mladih ljudi v smeri osveščanja o
tragičnosti alkoholizma, to ostaja področje, na
katerem je mogoče z najmanjšimi vloženimi
sredstvi vendarle doseči največji napredek.
Prav zato bi morala biti vloga socialnih delav-
cev idr. strokovnih profilov, ki se ukvarjajo s
številnimi socialni problemi, pogosto med
seboj močno prepletenih ter na bolj ali manj
odkrit način povezanih s fenomenom alkoho-
lizma, bistveno bolj poudarjena, njihovo delo
pa naravnano neposredno edukacijsko. Tudi
na področju vzgoje in izobraževanja vseh kate-
gorij prometnih udeležencev, še zlasti tistih, ki
šele stopajo med veliko množico voznikov
motornih vozil. Stroški zdravljenja zasvojenosti
z alkoholom in odpravljanje nastalih posledic
alkoholizma so v primerjavi z investicijami v
osveščanje ljudi neprimerno višji, končni učin-
ki pa precej omejeni. Z vztrajnim delom in
učinkovitejšim odpravljanjem protislovja med
ekonomsko (kapitalsko) logiko produkcije al-
koholnih napitkov in socialnimi implikacijami
njihove porabe je mogoče nekoliko zmanjšati
tudi tragičnost in družbeno razsežnost sedanje-
ga prometnega dogajanja na slovenskih cestah,
ki zadeva vse prometne udeležence. Izgube
družinskih članov zaradi prometnih nezgod, ki
so jih bodisi zakrivili bodisi so bili v njih sou-
deleženi vozniki traktorjev (kmetje), so še
dodaten dejavnik ogrožanja že tako skrb zbu-
jajočega demografskega potenciala slovenske-
ga kmetstva.
Literatura
E.	L. Abeu p. Zeindenberc (1985), Age, alcohol and violent death. Journal of Studies on Alcohol 46, 3: 228-231.
P. AsCH, P. T. Levy (1987), Does the minimum drinking age affect traffic fatalities? Journal of Policy Analysis and
Management 6, 2: 180-192.
G. Bagnall(1981), Educating Young Drinkers. London, New York: Routledge.
S. D. Brooks, T.C. Harford (1992), Occupation and alcohol-related causes of death. Drug and Alcohol Dependence
29, 3:245-251.
V. A. Christopherson, M. C. Escher, P .R. Bainton (1984), Reasons for drinking among the elderly in rural Arizona.
Journal of Studies on Alcohol 45, 5: 417-423.
L. Evans (1991), Traffic Safety and the Driver. New York: Van Nostrand Reinhold.
B. CačIć (1985), Alkoholizam - bolest pojedinca i društva. Beograd: Zavod za izdavačku delatnost "Filip Višnjić".
J.R.Gusfield(1991), Risky roads. Society 28, 3: 10-16.
B. Howe (1989), Alcohol Education: a Handbook for Health and Welfare Professionals. London, New York: Rout-
ledge.
F.	Hribernik (1992), Negativni vidiki modernizacije kmetijstva - prometne in delovne nezgode. Zbornik Biotehniške
fakultete Univerze v Ljubljani, 59: 297-310.
-(1993), Prometne nezgode in nesreče pri delu se ne dogajajo le drugim. Sodobno kmetijstvo 26, 1: 36-45.
396
SOQALNE IMPLIKACIJE ALKOHOLIZMA V CESTNEM PROMETU
V. HuDOLiN (1987), Alkoholizam - stil života alkoholičara. Zagreb: Školska knjiga.
-{1989), Alkoholno piće i mladi. Zagreb: Školska knjiga.
M.Inic (1987), Bezbednost drumskog saobraćaja, II izdanje. Beograd: Savremena administracija.
-(1991), Osnovni uzroci saobraćajnih nezgoda na putevima i strategija njihovog sprečavanja. Novi Sad: Fa-
kultet tehničkih nauka. Saobraćajni odsek.
E. KaPETANOVIć-Bunar (1985), Alkoholizam - život na dva kolosijeka. Zagreb: Globus.
R. М. Kaplan, J. F. Salus, Jr., T. L. Patterson (1993), Health and Human Behavior. New York: McGraw-Hill.
J. Kren (1992), Vedenje voznikov ob zalotitvi pri prekršku. Ljubljana: Višja šola za notranje zadeve.
E.Kuhlhorn (1990), The EC and the North-two incompatible alcohol cu\\\irei> NAD-Publications, 19: 150-168.
M. Plant, M. Plant (1992), Risk-Takers. Alcohol, Drugs, Sex and Youth. London and New York: Tavistock/Rout-
ledge.
J. Ramovš (1986), Alkoholno omamljen. Ječa alkoholizma v družini in pot iz nje. Celje: Mohorjeva družba.
-(1988), Socialni delavec in alkoholizem: metodologija za delo strokovnih in vodstvenih služb na področju al-
koholizma v delovnih organizacijah. Ljubljana: Delavska enotnost.
V. RazboršeK, m. Krištof (1988), Kaj vem o alkoholizmu in drugih zasvojenostih. Ljubljana: Delavska enotnost.
P. J. Rothe (1991); Educating for safety. Society 28, 3: 5-9
J.Ruceu (1977), Dolga pot. Vrnitev alkoholika in njegove družine v ustvarjalno življenje. Ljubljana: Republiški odbor
Rdečega križa Slovenije.
Statistični podatki prometnih mezgod, motornih vozil in voznikov motornih vozil v letu 1980-1992. Ljubljana: Mi-
nistrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.
Statistični podatki o cestno prometnih prekrških, ukrepih in prometnih nezgodah po PM v letu 1980-1984 ter
1985-1992. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije
J. Tejera et al. (1991), Alcoholic intake in a small rural village. Alcohol and Alcoholism 26, 3: 361-366.
M. Veselinović,T. Klšlć (1982), Prometna kultura s osnovama psihologije. Zagreb: Školska knjiga.
S. ziherl (1989), Kako se upremo alkoholu. Priročnik za izkušene in začetnike. Ljubljana: Mladinska knjiga.
В. Žlender, P. Šefman (1991), Alkohol in varnost v cestnem prometu. Ljubljana: Republiški svet za preventivo in
vzgojo v cestnem prometu.
397
Janez Drobnič
PRIVATIZACIJA DEJAVNOSTI POKLICNE
REHABILITACIJE INVALIDOV
uvod
Poklicna privatizacija je proces različnih
aktivnosti (medicinskih, socialnih, psiholoških,
ergonomskih itn.), katerih cilj je ugotoviti, raz-
viti in uporabiti preostale sposobnosti inva-
lidne osebe (Brejc in sod. 1979). Njen pomen
se kaže na individualni in globalni ravni. Posa-
mezniku koristi v ekonomskem pogledu, ker
mu omogoča (ponovno) zaposlitev in zaslužek,
pa tudi v psihosocialnem, ker odpravlja bole-
čine in zagotavlja vključitev v delovno okolje in
neodvisno življenje.
O koristnosti te dejavnosti na globalni
ravni, torej s širšega družbenoekonomskega
vidika, je bilo narejenih veliko študij (cost-
benefit), ki so potrdile smotrnost take dejav-
nosti (Brejc 1990).
Poklicna rehabilitacija se je na začetku, po-
dobno kot vrsta drugih dejavnosti, pojavila na
trgu, torej na podlagi ponudbe in povpraševan-
ja. Bila je privatizirana. Vendar njen obseg ni
bil primerljiv s sedanjim. Ekonomske zmož-
nosti posameznika so bile ključni faktor, ki je
vplival na njen obseg in razvoj. Zaradi nez-
možnosti večine posameznikov (invalidov), da
bi si zagotovili take storitve (te so praviloma
drage), in zaradi obsega problematike, ki se je
še zlasti izostrila ob povečanju invalidiziranja
(vojne, nesreče itn.), je posegla država in dala
temu področju "poseben družbeni pomen".
Začela je zagotavljati finančna sredstva, v veči-
ni primerov pa tudi izvajati dejavnost. Cilj je
bil dvojen, in sicer
• ekonomski: poklicna rehabilitacija omo-
goči ponovno zaposlitev in zaslužek, s tem pa
se zmanjšajo obveznosti države do podpor,
rent in pomoči, ki obremenjujejo proračun;
•	politični: odpravljanje družbenih naspro-
tij in političnih napetosti med posameznimi
skupinami.
Tako so vse večji delež rehabilitacijske de-
javnosti izvajale javne službe.
V zahodnih državah izvajajo to socialno de-
javnost v različnih oblikah. Tako imamo pri-
vatnike kot izvajalce oz. producente, državno
distribucijo sredstev, tržno distribucijo (alo-
kacijo), državno produkcijo storitev, pa tudi
vrsto polformalnih (Caritas, cerkev, združenja)
ali neformalnih izvajalcev (sorodstvo, sosedst-
va, skupine).
izvajanje storitev poklicne
rehabilitacije pri nas
Pri nas lahko govorimo o dominaciji for-
malno organiziranih državnih služb, ki so na-
sledile sistem samoupravnih interesnih skup-
nosti. Poleg teh delujejo sicer še invalidska
združenja kot civilnopravne osebe, ki opravlja-
jo nekatere socialne storitve; država jih finan-
čno podpira, njena kontrola pa je neznatna.
Vendar je njihov delež v smislu izvajanja de-
javnosti manjši. Volunterski in privatni sektor
nista razvita, zato postaja funkcioniranje te de-
javnosti problematično zlasti sedaj, ko nastopi
kriza. Formalne družbene institucije (zavodi,
delavnice itn.) kot javne službe s povsem avto-
nomnim, pa tudi monopolnim položajem ne
morejo (in niso prisiljene) slediti zahtevam
klientov in tudi naročnikov ne. Na trgu jim
tudi ni treba tekmovati s konkurenco. Ugotav-
ljamo naslednje slabosti obstoječega sistema:
•	javne ustanove lahko sprejmejo le del
klientov, ker imajo dosti premalo kapacitet;
399
JANEZ DROBNIČ
•	javne ustanove imajo monopolni položaj,
kar je sicer razumljivo in neproblematično;
problematično pa je, da ne funkcionirajo na
način javne službe, saj nad njimi nima ingerenc
ne država ne lokalna skupnost in ne zavaroval-
ni sistemi, ki so naročniki storitev (zdravstvo,
pokojninsko zavarovanje, zavodi za zaposlo-
vanje), niti koristniki storitev; ni se jim treba
prilagajati interesom klientov in naročnikov;
na trgu jim ni treba tekmovati z drugimi, zato
se ne posodabljajo;
•	govorimo lahko tudi o tako imenovanem
"institucionalnem vakuumu", ko stare zakono-
daje (ki tudi ni usklajena z novo) nihče ne
upošteva, nove pa še ni;
•	premalo raznovrstnih sodobnih progra-
mov usposabljanja;
•	visoke cene storitev.
To narekuje potrebo po spremembi organi-
ziranja in izvajanja rehabilitacijske dejavnosti,
V tem smislu bi si morali zastaviti naslednje
cilje:
•	racionalizirati poslovanje obstoječih iz-
vajalcev, da bodo učinkovitejši,
•	zagotoviti veliko večjo izbiro kakovost-
nih rehabilitacijskih programov - zlasti za od-
raslo populacijo, za katero je teh programov
najmanj,
•	zagotoviti večjo dostopnost storitev (us-
treznejša prostorska razmestitev),
•	zagotoviti nadzorovanje storitev (eksper-
tov in klientov).
Kakšne učinke bi lahko dosegli z metodami
privatizacije te dejavnosti? Lahko računamo,
da bi s privatizacijo dosegli zgoraj navedene
cilje? S katerimi metodami in oblikami priva-
tizacije bi jih lahko dosegli?
Pričakovanja v zvezi s privatizacijo so zlasti
v naših razmerah velika. Prevelik optimizem
pa verjetno ni na mestu. Rezultati privatizacije
v nekaterih državah zahodne Evrope so poka-
zali, da dejanski rezultati niso v skladu s pri-
čakovanji (Rus 1991). V zvezi s privatizacijo
ugotavljajo, da lahko prinese tudi nezaželene
učinke, in sicer:
•	marsikdaj privatizacija ne vodi k zniže-
vanju stroškov, pač pa jih celo poveča,
•	dogaja se, da privatizacija povzroči tudi
zniževanje kvalitete storitev,
•	pelje k nezanesljivemu in nerednemu iz-
vajanju storitev,
•	povečuje diskriminacijo posameznikov ali
neenake možnosti pri uporabi storitev.
Razumevanje pojma privatizacije je pogo-
sto večsmiselno in zato nejasno. Zato prihaja
do nerazumevanja zlasti na ravni njene opera-
cionalizacije. Privatizacijo je mogoče razumeti
kot spremembe v regulaciji (planska, tržna),
kot spremembe v lastnini (produkcijskih) sred-
stev, s katerimi se izvajajo storitve, in kot spre-
membe nosilca izvajanja (npr. državna uprava,
podjetje ali fizična oseba).
V zvezi z navedenimi izhodišči imamo lah-
ko več načinov, modelov in stopenj privatiza-
cije. Določena storitev se lahko producira bolj
ali manj etatistično oz, bolj ali manj tržno -
privatno. Govorimo torej o intenzivnostnem oz.
vertikalnostnem vidiku privatizacije. V tem smi-
slu je torej lahko dejavnost popolnoma privati-
zirana ali pa popolnoma podržavljena. Kako
etatistično oz. privatno se bo izvajala storitev,
je odvisno od tega, kdo je financer, producent
in nadzornik storitve. To so trije ključni krite-
riji, ki opredeljujejo stopnjo oz. intenzivnost
privatizacije ali etatizacije,
1.	V vlogi financerja lahko nastopa:
•	država ali
•	uporabnik.
2.	V vlogi producenta (lastnina produkcij-
skih sredstev) nastopajo:
•	državni upravni organ ali njegove usta-
nove,
•	državno podjetje,^
•	privatnik, ki je lahko pravna ali fizična
oseba.
3.	V vlogi nadzornika praviloma nastopata:
•	uporabnik in
•	državni upravni organ.
Tu je treba razčistiti pojem nadzora. Nad-
zor lahko zagotavljamo prek izvršnih oblastnih
' Državno podjetje je treba razlikovati od državne uprave oz. ustanove, čeprav gre v obeh primerih za državno lastnino pro-
dukcijskih sredstev. Funkcioniranje državnega podjetja je tržno regulirano in zanj veljajo enaka pravila in načini delovanja
kot za privatna podjetja (ekspanzija, dobiček, stečaj ipd.). Državna uprava ali njene ustanove pa so javno-upravno reguli-
rane, neprofitne in ekskluzivni izvajalec (monopolist) storitev. Ključni kriterij razločevanja je tudi kapital, ki nastopi v pri-
meru državnega podjetja. Včasih je bilo več tržnih državnih podjetih (tobačna industrija ipd.) in bila so pomemben vir
proračunskih prihodkov.
400
PRIVATIZACIJA DEJAVNOSTI POKLICNE REHABILITACIJE INVALIDOV
organov (normirani in procesualni nadzor) ali
s prosto izbiro koristnikov (načelo ekskluziv-
nosti), ki izločajo slabo ponudbo.
Glede na to, kdo je financer, kdo produ-
cent in kdo nadzornik storitev, razlikujemo več
tipov storitev. Poglejmo nekaj pomembnejših
kombinacij:
V prvem primeru gre za popolnoma tržno
storitveno dejavnost. Druga je tudi tržna, ven-
dar jo subvencionira država, da je lažje dostop-
na določeni populaciji. Način subvencioniranja
je različen - kompenzacija ali stimulacije k ceni
storitve. V ta okvir sodi tudi sistem vavčerjev.^
Za tretjo obliko velja, da je storitev javnega
pomena, zato država predpisuje oz. določa ne-
katere okvirne pogoje za opravljanje storitve;
to je značilno za "franšizno obliko".^
Za četrto obliko velja, da je storitev zaupa-
na zasebniku, ki opravlja "javno službo", upo-
rabniki pa morajo doplačati storitve na način
taks, pristojbin ali participacij. To je oblika
"koncesije".
Peta je privatizirana "javna služba". Sto-
ritve v celoti pokriva država, ki je hkrati nad-
zornik; tudi to je ena od "koncesijskih oblik"."
Šesto obliko storitev financira, proizvaja in
nadzoruje država oz. državna uprava. To je
čista etatizirana oblika.
Zasebnike, ki nastopajo v vlogi producen-
lov, lahko še naprej delimo, in sicer na: pravne
osebe (podjetja, banke), civilno-pravne osebe
(društva) in fizične osebe (posamezniki), s
čimer pridemo do novih zanimivih kombinacij
oz. oblik storitvenih dejavnosti.
Tudi država kot izvajalec se lahko pojavi v
več modalitetah: kot državno-upravni organ,
kot zavod in kot podjetje (državno, tržno).
Zadnje oblike tudi na Zahodu izginjajo.
Dosedanja praksa procesov privatizacije ali
etatizacije v svetu in pri nas je pokazala nas-
lednje: če storitve opravlja predvsem vladna
ustanova, obstaja nevarnost, da se dejavnost
birokratizira. Z veliko avtonomijo nevladne in-
stitucije, ki ni podvržena tržni regulaciji, priha-
ja do dominacije ekspertov, tako da imajo
uporabniki (invalidi) in naročniki (vladne in
upravne službe) premalo vpliva na aranžma,
ceno in kvaliteto storitve. Čista tržna oblika pa
praviloma otežuje enakomeren dostop do sto-
ritev in je zato lahko dodaten dejavnik soci-
alne diferenciacije in stratifikacije.
KATERE STORITVE NA PODROČJU POKLICNE
REHABILITACIJE SO LAHKO PREDMET
PRIVATIZACIJE IN KAJ VSE JE TREBA
UPOŠTEVATI PRI UVAJANJU PRIVATIZACIJE, DA
BI DOSEGLI ZASTAVIJENE CIUE
Učinkovitost in smotrnost privatizacije sta
odvisni od razvoja trga, ekonomske moči in
političnih okoliščin, ki so ali niso v prid pri-
vatizaciji. Zlasti pa sta odvisni od narave de-
javnosti ali značilnosti storitve (investicijske
zahteve, tehnična in tehnološka zahtevnost
produkcije oz. izvajanja, skupinskost ali
^ Tudi pri vavčerjih gre pravzaprav za subvencioniranje storitev, vendar je subvcncija usmerjena k uporabnikom (pri-
nosnikom) in ne k izvajalcu storitev. Vsem državljanom ne glede na njihovo kupno moč pomaga zagotavljati enak dostop do
vitalno pomembnih storitev. Za zagotovitev učinlcovitosti vavčerjev je treba imeti institucionalno mrežo izvajalcev, da imajo
prinosniki-uporabniki možnost alternativne izbire. Kot izvajalci storitev nastopajo tako zasebni kot javni izvajalci, ki si med
seboj konkurirajo za vavčerje svojih uporabnikov.
' Pri franšizi gre za to, da vlada (država) ali paravladni organ sklene pogodbo o storitvah z zasebnim izvajalcem (pravno ali
fizično osebo). Finančna avtonomija izvajalca je v primerjavi s koncesijskim pogodbenim odi.osom bistveno ve^a, saj izvaja-
lec ne dobiva sredstev za realizacijo pogodbeno določenega programa, ampak sam določa ceno storitev in sam izbira sredst-
va za storitve pri uporabnikih.
^ Pri koncesijah gre za to, da državni organ z zasebnim izvajalcem (fizično ali pravno osebo) sklene pogodbo o vrsti, obse-
gu, kvaliteti in dostopnosti storitev ter o sredstvih, ki so za realizacijo pogodbenih parametrov obvezna. Stroške pokriva na-
ročnik oz. državni organ. Finančna avtonomija takega produccnta je razmeroma majhna, saj ima vpliv samo na ozek
segment poslovanja.
401
JANEZ DROBNIČ
individualnost uporabe). Problemi privatiza-
cije so torej kompleksni in se ne omejujejo na
dihotomijo privatna/kolektivna storitev. Rus
(1992) omenja, da imamo vsaj štiri vrste stori-
tev, od katerih ima vsaka specifično kombi-
nacijo lastnosti in zahteva drugačno regulacijo
ali obliko privatizacije. Tako omenja privatne
dobrine, ki se uporabljajo individualno, instru-
mentalne, ki se uporabljajo skupinsko, vendar
je mogoče izključiti tiste, ki nočejo plačati sto-
ritve, skupne, pri katerih ni mogoče izključiti
nobene osebe, in pa kolektivne, ki se uporab-
ljajo samo skupinsko in pri tem ni mogoče ni-
kogar izključiti. Posameznim tipom storitev
lahko priredimo različne oblike aranžmajev ali
pa tudi za določeno storitev vpeljemo več
aranžmajev.
Poklicna rehabilitacija invalidov kot širše
pojmovana dejavnost obsega naslednje speci-
fične storitve:
•	medicinske in psihoterapevtske posege,
podobne kot na področju zdravstva;
•	usposabljanje na način izobraževanja, s
tem da sta metodika in izobraževalna tehno-
logija prilagojeni prizadeti populaciji (slepi,
gluhi, mentalno retardirani itn.);
•	delovno varstvo, ki je kombinacija pred-
šolskega varstva z delom; tu ni pomembna pro-
dukcija blaga ali nova storitev, ki se producira
ob delovno-varstveni storitvi, ker je delovna
zmožnost vključenih klientov minimalna;
•	poklicna rehabilitacija z delom na delov-
nem mestu ob strokovnem suportu v delovni
organizaciji, ki ima prilagojeno opremljenost
in organiziranost proizvodnje; taka delovna or-
ganizacija ima dva pomembnejša cilja: pro-
dukcija blaga oz. novih storitev za trg ter
usposabljanje prizadetih oseb za delo, da se
lahko vključijo v prosti trg delovne sile;
•	zagotavljanje pomoči pri izkoriščanju
prostega časa (šport) in osebnih potrebah.
KAKŠNE ARANŽMAJE PRIVATIZACIJE UVAJATI NA
PODROČJU POKLICNE REHABILITACIJE
Da je treba za zgoraj navedene tipe storitev
vpeljati različne aranžmaje privatizacije, ute-
meljujemo tudi s tem, da veljajo za posamezne
storitve različna vrednostna načela. Nesporno
je uveljavljati načelo končne enakosti takrat,
ko govorimo o pravici do zdravja. Enaka raven
zdravja za vse je načelo, ki je nesporno in vses-
plošno sprejemljivo. Uveljavljanje načela kon-
čne enakosti pri izobraževanju pa bi bilo zelo
kontraproduktivno, nasilno in nestimulativno.
Zato se tu vse bolj uveljavlja načelo izhodiščne
enakosti oz. enakih možnosti. Področja pro-
dukcije pa naj usmerja kombinirano načelo en-
akih izhodiščnih možnosti z meritokratskimi
načeli nagrajevanja.
Medicinske in paramedicinske posege bi
lahko privatiziran (sedaj jih izvajajo le državne
ustanove) na način koncesij, franšiz ali vav-
čerjev.
Storitve poklicnega ocenjevanja, poklicne-
ga in delovnega treninga sedaj izvajata dva
Zavoda za rehabilitacijo invalidov, kar ne za-
gotavlja enakomerne porazdelitve storitev po
Sloveniji. Zato bi lahko na belih, nepokritih
področjih izvajanje zagotovili s koncesijami.
Investicijske zahteve so razmeroma nizke, pro-
dukcija zahteva zlasti izobražen kader, storitev
je individualna, količina je merljiva. Storitev je
namenjena posameznemu uporabniku.
Strateško-razvojne usmeritve, raziskovanja
in mednarodno sodelovanje na področju pok-
licne rehabilitacije pa bi najbolj optimalno op-
ravljala vladna (javna) institucija, ki bi imela
večjo avtonomijo.
Popolna privatizacija te dejavnosti ne bi
bila smotrna in učinkovita, ker:
•	so take storitve razmeroma drage, zlasti
za uporabnike, ki so praviloma iz nižjih dohod-
kovnih skupin in imajo zaradi invalidnosti
nadstandardne življenjske potrebe in stroške,
zato jih verjetno ne bi uporabljali; izvajalcev
brez interesentov pa na trgu ne bi bilo;
•	je uporabnikov, ki potrebujejo zelo speci-
fične posege, relativno malo.
Usposabljanje z izobraževanjem invalidov iz-
vajajo sedaj javni zavodi, splošni ali posebni,
specializirani samo za posamezno prizadeto
populacijo (za slepe, gluhe, gibalno ovirane
itn.). Ker izobraževanje ni naravni monopol, ni
vezano na ekonomijo obsega in nima negativ-
nih eksternalitet (Rus 1992), ni razlogov za
etatizacijo ali nacionalizacijo izobraževanja,
kar pomeni, da bi ga lahko privatizirali. To
nedvomno velja tudi za področje izobraževanja
(usposabljanja) invalidov. Zlasti negativne iz-
kušnje obstoječih javnih izobraževalnih siste-
mov, ki se kažejo v visokih stroških, okorelosti
402
PRIVATIZACIJA DEJAVNOSTI POKLICNE REHABILITACIJE INVALIDOV
šolskih sistemov ipd., so ključni razlog, da se
lotimo privatizacije izobraževanja. V svetu so
zato začeli uvajati vavčerje, s katerimi so
prenehali neposredno javno financiranje in
vpeljali mehkejšo stopnjo privatizacije. Avtorji
opozarjajo, da je treba vavčerje, če se zanje
odločimo, uvajati postopoma.
Z vpeljavo vavčerjev bi pospešili diverzifi-
kacijo šolstva in kompetitivnost med posamez-
nimi šolami. Uporabniki in naročniki bi imeli
večji vpliv na izobraževalni sistem. Vendar bi
morala država zagotoviti minimalno stopnjo
homogenosti, tako da bi določila obvezne stan-
darde (tehnične, sanitarne, kadrovske) za vse-
bino in kvaliteto usposabljanja. Standarde bi
nadzorovala država ali vladna agencija.
Tako bi lahko bolj vplivali na integracijo in-
validov v vsakdanja življenska okolja in zmanj-
šali segregacijske učinke izobraževanja, zlasti v
posebnih šolah. Ne trdimo, da je treba ukiniti
posebne izobraževalne ustanove, pač pa, da je
treba nuditi večjo izbiro različnih poti do uspo-
sobitve, med drugim tudi na način integracije z
zdravili, pri tem pa omogočiti zadosti možnih
izbir.
Delovno varstvo je organizirano le v okviru
državnih zavodov. Privatizacije na tem po-
dročju še ni. Glavni cilji delovnega varstva so:
•	vključiti hudo prizadete osebe v okolje in
s tem zagotoviti socialno odraščanje;
•	varstvo tistih, ki jim je treba zaradi priza-
detosti omogočiti dodatno oskrbo;
•	delo, ki nima narave produktivne zapo-
slitve, ampak ima funkcijo razvijanja spretnosti
in veščin; klienti dobijo simbolične nagrade.
Slabosti te ponudbe storitev so neustrezna
razmestitev obstoječih državnih kapacitet in
visoki stroški poslovanja. Eden od načinov iz-
boljšanja bi bil, da bi s pogodbami prenesli de-
javnost na zasebne izvajalce (fizične, pravne ali
civilnopravne osebe), torej z uvajanjem konce-
sij in franšiz. Pri sklepanju pogodb bi morali
uporabiti načelo javnega natečaja, da bi zago-
tovili enak dostop vsem, ki jih zanima izvajanje
te dejavnosti.
S tem bi:
•	decentralizirali ponudbo storitev;
•	odpravili težave pri dostopu do storitev,
saj bi bila ponudba enakomerneje razmeščena
po teritoriju;
•	znižali stroške poslovanja (drag prevoz -
marsikdaj celo s spremstvom, zmanjšanje obse-
ga celodnevne oskrbe);
•	zmanjšali potrebe po dodatnih javnih
sredstvih za investicijsko izgradnjo.
Problemi, ki bi lahko ob taki privatizaciji
nastali, so:
•	težave pri merjenju storitev in določanju
standardov,
•	problem nadzorovanja storitev,
•	problem sklepanja pogodb, če je težko
ali nemogoče precizirati ceno, kvaliteto in ko-
ličino storitev.
POKLICNA REHABILITACIJA NA DELOVNEM
MESTU IN ZAPOSLITEV
Nekaterim huje prizadetim invalidom je
treba zagotoviti posebno delovno ureditev
(organiziranost, dodatno pomoč, ureditev de-
lovnih naprav, dostopov ipd.), da lahko pro-
duktivno delajo. Za ta namen v svetu in pri
nas ustanavljajo invalidske delavnice. Usta-
novitelji so praviloma lokalne skupnosti, drža-
va, zasebniki, karitativne organizacije ipd.
Pri nas so bili lahko ustanovitelji še nedav-
no le država, skupnosti ali družbena podjetja.
Zakon o podjetjih je dal možnost, da so usta-
novitelji tudi zasebniki. Obstaja pa še veljavna
zakonodaja, ki določa, da je dejavnost v inva-
lidskih delavnicah posebnega družbenega
pomena,^ torej bi se morala izvajati le na način
"javne službe".®
Invalidske delavnice so večinoma zasnova-
ne na načelu neprofitnosti, vendar delujejo po
načelih tržnih zakonitosti (če obstaja dobiček,
ga lastniki ne morejo pridobiti, lahko ga le re-
investir ajo v delavnico). Praviloma delujejo
kot druga podjetja, vendar so deležne poseb-
nih ugodnosti, ki jim jih podeli država (opro-
stitev davkov, prispevkov, taks, amortizacij) in
s tem zniža njihove stroške poslovanja oz. jih
subvencionira. Poslovanje take delavnice je
namreč oteženo z manj produktivnimi delavci,
ki jim je treba zagotoviti še dodatne ureditve,
kar je za podjetje strošek, ki ga kompenzirajo z
Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb. Ur. 1. RS, 18/76: 29. člen.
Ustava RS iz leta 1964 je z izrazom "dejavnosti posebnega družbenega pomena" nadomestila pojem "javnih služb".
403
JANEZ DROBNIČ
olajšavami. Delavnica mora imeti med zapo-
slenimi določen minimalni delež invalidov
(40%, 50%, 60% itn.).
V nekaterih državah (Avstrija, Nemčija) so
invalidske delavnice državne ustanove. Država
skrbi za financiranje, razvoj, razmestitev pro-
storskih kapacitet ter je soupravljalec. Slabost
te usmeritve je, da delavnice postajajo vse bolj
socialne ustanove, neprilagojene trgu in finan-
čno vse bolj odvisne od državnega proračuna.^
Glavni cilj invalidske delavnice je produkci-
ja blaga ali storitev za trg. Zato ocenjujemo,
da ni ovir za privatiziranje te dejavnosti, in
sicer v popolni obhki. Situacija pri nas se delo-
ma razvija v to smer, saj se bodo invalidske de-
lavnice privatizirale tako kot druga podjetja.®
Vsekakor pa bi morali opredeliti specifične
socialne funkcije, ki jih opravlja delavnica (us-
posabljanje hudo prizadetih, delo v posebnih
pogojih itd), in zagotoviti ustrezno subvencijo.
Ker ta subvencija pri nas že obstaja, prehod v
lastninjenje ne bi smel biti problematičen.
Ostaja pa vprašanje, kako določiti realni obseg
stroškov socialnih funkcij. S tem je namreč
povezan obseg subvencije. Pri nas je problem,
da je subvencija za vse enaka, ne glede na to,
kakšne funkcije opravlja delavnica in kako
sprejema invalide na delo. Rus (1992) pravi,
"da šele z določanjem socialnih in političnih
funkcij, ki jih ima tako podjetje, in z definiran-
jem finančnih stroškov, ki jih pokriva država z
namenskimi sredstvi, lahko zagotovimo ravno-
vesje med poslovno avtonomijo in socialno od-
govornostjo takega podjetja".
Nekatere tovrstne storitve (usposabljanje z
delom) bi lahko zagotavljali s koncesijami, kar
bi dopolnjevalo kompleksnost poklicno-re-
habilitacijskih storitev. To bi izvedli na način
javnega natečaja, da bi zagotovili enak dostop
vsem zainteresiranim in že na začetku postavili
osnove za kompetitivnost. Pri tem bi lahko
sodelovala tudi podjetja - invalidske delavnice,
ki bi želele opravljati tovrstne storitve.
Nekatere obstoječe delavnice, ki so usmer-
jene zlasti v usposabljanje invalidov ali za-
poslujejo hudo prizadeto populacijo, pa bi
ostale (ali ponovno postale) javni zavodi.
SKLEP
Privatizacija dejavnosti poklicnega uspo-
sabljanja invalidov je torej nova možnost, da
pridemo do kvalitetnejših, cenejših in razno-
vrstnejših storitev. Pri tem je treba poudariti,
da lahko za posamezne storitve v okviru te de-
javnosti uporabimo več aranžmajev oz. več
oblik privatizacije, pač odvisno od imanentne
lastnosti storitve. Na ta način dobimo optima-
len celotni aranžma storitev, od povsem tržno
reguliranih (privatiziranih) pa do etatiziranih,
torej netržnih.
Pri tem bi radi poudarili, da vseh sedanjih
družbenih (državnih) izvajalcev ne bi bilo smi-
selno in potrebno privatizirati, pač pa zlasti
razvijati tržno regulacijo. Tako bomo lahko
zboljšali delovanje družbenih izvajalcev, saj
bomo dopustili konkurenco in jih prislili k trž-
nemu vedenju. To bi pomenilo, da je dobro
sklepati pogodbe hkrati z javnim in privatnim
podjetjem, oz., da mora veljati za oba produ-
centa ista regulacija.
Ob tem ostaja odprto vprašanje kvalitete
managementa za tržno poslovanje v javnih oz.
državnih podjetjih. Del managementa ni uspo-
sobljen, marsikje pa tudi ni pripravljen voditi
podjetja v okviru tržne regulacije. Zato želi
obdržati partnerski odnos do naročnika, torej
države, ki je praviloma tudi ustanovitelj teh
podjetij, in se upira privatizaciji.
Druga skupina managerjev privatizaciji ne
nasprotuje, ker pričakuje, da bo imela v pri-
vatiziranih podjetjih več poslovne avtonomije.
Problem vidomo le v tem, da bo nasprotovala
tržni regulaciji, ki zahteva demonopolizacijo.
Zaradi močnega lobiranja ima veliko možno-
sti, da se ji bo posrečilo.
' Dr. Herbert Prauhauser, The Concept of Sheltered Workshops in Austria. Seminarsko gradivo za posvet rehabilitacij-
skih svetovalcev v Univerzitetnem zavodu za rehabilitacijo invalidov, Ljubljana 1990.
' Pri nas se imenjujejo podjetja za zaposlovanje invalidov. Definirata jih dva zakona: Zakon o podjetjih {Ur. L SFRJ, št.
77/88 in 40/89) v 145. členu ter Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb {Ur. L RS, št. 18/76) v členih 29-33.
404
PRIVATIZACIJA DEJAVNOSTI POKLICNE REHABILITACIJE INVALIDOV
Literatura
Brejc, Grobelnik, Kavar Vidmar, Neuman (1979), Rehabilitacija. Ljubljana: Univerzitetni zavod za rehabilitacijo in-
validov in Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo.
T. Brejc (1990), Eksploratoma analiza koristi rehabilitacijsko-ocenjevalnih obravnav v Centru za usposabljanje
(raziskovalna naloga). Ljubljana: Univerzitetni zavod za rehabilitacijo invalidov.
Z. KOUVRIČ (1991), Deimtitucionalizacija in privatizacija na področju šolstva in socialnega varstva. Ljubljana: Razis-
kovalno poročilo II: Kvazi privatne oblike zagotavljanja storitev za ostarele, prizadete otroke in invalide.
V. Rus (1992), Deinstitucionalizacija in privatizacija družbenih dejavnosti. Pulj: Gradivo za mednarodni seminar
podiplomskega študija socialne politike.
405
Darja Zaviršek
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN
NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO
ŠTUDIJA PRIMERA (V)
KULTURNE RAZLIKE IN ANTROPOLOŠKO
ZAGOVORNIŠTVO
Ena izmed kulturnih značilnosti klasične
institucije je, da dobijo najslabšo obravnavo
ljudje, ki jim gre najslabše, in da se osebje naj-
manj zavzema za ljudi, ki imajo zaradi slo-
jevske pripadnosti najmanj možnosti in izbir.
Poleg tega strukturnega elementa se je treba
ustaviti še ob tistih, ki so posledica kulturno
specifičnega okolja in ki dajejo možnost za
načrtovanje takih psihosocialnih služb, ki bodo
upoštevale kulturne značilnosti okolja, v kater-
em bodo nastale. Študija primera oddelka Psi-
hiatrične bolnišnice Polje dokazuje, da tiste
lastnosti delovanja institucije, ki se na prvi
pogled zdijo negativne, pravzaprav ponujajo
možnost za drugačne oblike pomoči in samo-
pomoči, kot jih poznamo v nekaterih zahodnih
družbah. Izmed njih so se v dosedanjem razis-
kovanju izpostavile predvse naslednje štiri:
1. Nespecializiranost postopkov. Večina
osebja praviloma ne zna opisati, kaj dela, delo
je pogosto raznorodno in odvisno od konkret-
nih situacij. Prav nespecializiranost postopkov
omogoča, da se osebje ne osredotoča na meto-
de in tehnike, temveč se osredotoči na pripo-
vedovanje osebe, ki išče pomoč. Profesionalec
in profesionalka se osredotočata bolj na odnos
z osebo kot na izbiro metode. Nevarnost ne-
specializiranosti postopkov pa je v tem, da
osebje na nekatere ljudi pozabi in nakloni lju-
dem z boljšim statusom in boljšimi zvezami in
poznanstvi tudi več časa.
2.	Kontinuirano pokritje s prazninami. Po-
manjkanje osebja in sama organizacija tradi-
cionalne službe za duševno zdravje ima veliko
praznih prostorov, kjer ni niti osebja niti kakr-
šnekoli obravnave. V teh prostorih nastajajo
neformalne skupine za samopomoč. Ljudje se
družijo zato, da bi jim hitreje minil čas, in tako
srečajo ljudi, ki imajo podobne probleme, kot
jih imajo sami. Neka uporabnica, ki je bila tri-
najstkrat hospitalizirana v psihiatrični bolni-
šnici, je med zadnjo hospitalizacijo odkrila
žensko, ki prav tako ni mogla več opravljati
gospodinjskih opravil in se ni zanimala za nič
več na svetu. V intervjuju je povedala: "Zdaj
mi je lažje, ko vidim, da imajo tudi nekatere
druge ženske podobne probleme. Zdaj vidim,
da nisem jaz kriva in da ni kriva moja lenoba."
To spoznanje, ki je posledica neformalnega
druženja v času, ko se na oddelkih "nič ne do-
gaja", je bilo pomembnejše kot vse drugo, kar
ji je v trinajstih hospitalizacijah ponudila in-
stitucija.
3.	Familializem.^ V tradicionalnih ustano-
vah vlada posebna oblika familializma. Del
osebja v instituciji tika uporabnike in jih kliče
po imenu. Med raziskavo se mi je to najprej
zdelo skrajni primer paternalizma in pomanj-
kanja spoštovanja do uporabnikov. Kmalu pa
sem ugotovila, da tudi uporabnice in uporabni-
ki kličejo del osebja po imenu, dolgotrajne
uporabnice pa pogosto tikajo medicinske se-
stre. Tak familializem prestopa mejo strogega
profesionalizma. Slabost te familialistične me-
ntalitete pa je, da se osebje pogosto spreminja
' Besedo "familializem" uporabljam zato, da poudarim razraščanje ideologije družine in družinskih razmerij na podroqe
psihosocialnih služb in odnosov med osebjem in uporabniki oz. uporabnicami. Familiarnost v teh odnosih temelji prav na
familializmu.
407
DARJA ZAVIRŠEK
iz "dobrih" v "slabe" starše in da je mogoče v
hipu prestopiti mejo med negovanjem in kaz-
novanjem.
4. Zaprtost in odprtost. Za tradicionalne
službe je značilna zaprtost in odprtost hkrati.
Zaradi medicinske obravnave, ki ne upošteva
socialne perspektive, je osebje bolnišnice pre-
povedalo vstop prostovoljcem z argumentom,
da nimajo medicinskega znanja. Hkrati pa je
ustanova dejansko odprta za vsakogar, ki želi
na obisk ali na ogled, ne da bi kdo vprašal ob-
iskovalca, kaj dela na oddelku. V treh tednih
moje pilotske raziskave na ženskem oddelku
me nihče od osebja ni vprašal, kaj delam tam.
Če primerjamo omenjeno bolnišnico s po-
dobnimi ustanovami v zahodnih državah, lah-
ko opazimo razlike. V ustanovi, ki bi temeljila
na principih dobre prakse, bi lahko prav ti
strukturni elementi, ki v sedanji instituciji po-
gosto dobijo izrazito negativno vlogo, pomenili
večjo odprtost, manjši profesionalizem in večje
razumevanje človeške bolečine. Zato je treba
prav te kulturne elemente ohraniti in upo-
števati, ko razmišljamo o potrebah ljudi in
načrtovanju novih služb.
Poleg različnih vrst zagovorništva, ki bi bilo
opogumljajoče tako za osebje kot za uporabni-
ke, je pomembno tudi kulturno zagovomištvo.
Kulturno zagovomištvo upošteva kulturne raz-
like in kulturne specifičnosti določene dežele
in področij znotraj nje. Kulturni zagovornik
deluje na strani uporabnika tako, da upošteva
njegovo kulturo v smislu statusne pripadnosti,
etničnega izvora in generacijske pripadnosti.
Je mediator med različnimi svetovi, posluša lo-
kalne govorice, je pozoren na marginalizirana
znanja ter je pogosto v vlogi kulturnega preva-
jalca. Je prenašalec sporočil tistih, ki imajo
manj možnosti, da bi bili slišani, in namesto
imperializacije spodbuja enkratnost in dru-
gačnost. To pa je temeljni element človeškosti,
torej tudi vizija psihosocialnih služb.
Na začetku raziskovanja seje kmalu izkaza-
lo, da moj položaj raziskovalke ne bo nikoli
distancirano raziskovanje objektivnih dejstev,
temveč raziskovanje in zagovomištvo obenem.
Vloga antropološke ali kulturne zagovornice je
nadaljevanje tiste raziskovalne tradicije, ki je
kot akcijsko raziskovanje, sledeč gillijevskim
principom raziskovalne akcije, pomenilo eks-
plicitno podporo družbenim skupinam, ki
nimajo dostopa do vzvodov moči in do kanalov
javne artikulacije. V tej perspektivi sem bila
zagovornica uporabnic, torej skupine, ki ima v
instituciji odvisnejši položaj.
Kakor so pokazala že prejšnja poglavja, je
zagovomištvo povezano z vprašanjem moči,
prevajanjem in pristranostjo. Severnoameriški
razlagalci pojma rečejo zagovomištvo vsaki si-
tuaciji, ko človek deluje na strani klienta ali
skupine ljudi, ki je v podrejenem položaju. Za
nekatere je zagovomištvo le tisto zastopanje
interesov deprivilegirane skupine, ki je javno
in ima tudi politične razsežnosti. Nekateri trdi-
jo, da lahko zagovornik ali zagovornica uspeš-
no zastopata le interese določene osebe, drugi
pa trdijo, da je mogoče biti zagovornik tudi
različnim stranem. Tako zagovomištvo je bolj
zapleteno, saj praviloma prinaša navzkrižja in-
teresov različnih strank. V mojem primeru bi
se lahko zgodilo, da bi bila hkrati zagovornica
v naslednjih situacijah, ki so med seboj le
težko združljive:
•	zavzemanje za to, da se neko osebo iz
bolnišnice namesti v stanovanjsko skupino, ki
je locirana v skupnosti;
•	zavzemanje za to, da bi ljubljanska psi-
hiatrična bolnišnica dobila več finančnih sreds-
tev, s katerimi bi zaposlila več medicinskega
osebja in izboljšala nemogoče delovne raz-
mere;
•	zavzemanje za to, da bi osebje stanovanj-
ske skupine dobilo del finančnih sredstev, ki so
namenjeni bolnišnici, zato da bi razširili po-
nudbo skupnostne skrbi za ljudi v duševni
krizi;
•	zagovomištvo materi, ki ji sin fizično
grozi in ga zato želi prisilno hospitalizirati;
•	zagovomištvo sina, ki je prisilno hospi-
taliziran in oropan človekovih pravic.
Ti primeri kažejo na zapletenost večstran-
skega zagovorništva, ki lahko pripelje tudi v
položaj status quo, v nemožnost sprememb.
Penny Van Esterik (1985) razlikuje med
pasivnim in aktivnim zagovorništvom. Človek,
ki je v vlogi aktivnega zagovornika, je lahko
pojasnjevalec kulturnih razlik, mediator, sve-
tovalec, ekspertna priča, član zagovorniške
skupine, usmerjevalec. Aktivno zagovomištvo
raziskovalke pomeni, da poskrbi, da bodo be-
sede prizadetih tudi slišane. Sama je hkrati v
položaju opazovalke (outsider position) in v
408
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO (V)
položaju neposredne udeleženke v situaciji
(insiderposition). Tu pa se začne svet zagovor-
ništva. Ta pristopa bi lahko imenovali zunanja
soudeleženost (udeležba z opazovanjem) in
notranja soudeleženost (zagovorništvo). So-
cialni delavec David Anderson (1985: 51) pou-
darja, da zagovorništvo zavrača objektivnost in
nevtralnost in pomeni neposredno akcijo na
strani klienta. V luči profesionalizma v skrb-
stvenih poklicih se pogosto zdi tako stališče
"neprofesionalno", strokovnjak pa le redko
prestopi iz položaja dajanja nasvetov v kon-
kretno akcijo. Zagovorništvo nosi v sebi impli-
citne zapovedi socialnega dela, ki se izražajo v
zahtevi po tem, da se oseba "zaplete v situaci-
jo", kar lahko pomeni tudi, da se zaplete v
konflikt.
Kulturna zagovornica je torej postavljena
pred naslednje strukturne elemente socialne
situacije: 1) upoštevanje celostne situacije, v
kateri se nahaja prizadeta oseba, osebje usta-
nove in vsa institucija; 2) iskanje simbolnih
vrednosti in simbolnih pomenov; 3) iskanje sis-
temskih zvez med kulturo, strukturo in organi-
zacijo; 4) iskanje perspektive prizadetih in
emično opisovanje njihovih življenjskih zgodb.
Delo antropologinje je pogosto prevajanje
kulturnih kodov. Kulturno prevajanje pomeni
najprej razumeti, kaj ljudje delajo in kakšen
pomen ima določeno početje za njihova življe-
nja, za konstrukcijo njihove socialne organiza-
cije in časa, v katerem živijo. Antropologinja
poskuša razumeti, kakšen pomen imajo dolo-
čeni dogodki in določeni postopki za konstruk-
cijo njihovega vsakdanjega življenja. Individu-
alni ravni sledi socialna, kjer gre za vprašanje
pomena teh dogodkov v celotni družbi. To pa
je tudi delo zagovornice, ki je prevajalka med
različnimi socialnimi situacijami. V psihiatriji
je prevajalka in mediatorka med svetom paci-
entk in svetom osebja. Ta dva svetova se med
seboj ne mešata in pogosto tudi razumeta ne.
Enega od primerov zagovorničine vloge
lahko ilustriram z naslednjo zgodbo. Nekoč
sem videla, da mlajša ženska, ki je pred nekaj
dnevi prišla na oddelek, premražena leži v
svoji postelji. Vprašala sem jo, ali ni kakšne
dodatne odeje. Ženska je prestrašeno odgo-
vorila, da je rekla zanjo že včeraj, in sestra ji je
obljubila, da ji bo jo prinesla. Predlagala sem,
naj vstane iz postelje in greva skupaj še enkrat
v sestrsko pisarno. Ko sva prišli tja, sem rekla
sestri, da bi jo ženska rada nekaj vprašala in s
pogledom spodbudila žensko, da je tiho, ko-
maj slišno vprašala, "če je še kje kakšna deka".
Sestra je takoj vstala in jo prinesla. Osebje
jemlje potrebe pacientk včasih resnejše, če je
zraven še nekdo "od zunaj", do katerega ima
drugačen odnos.
Druga oblika zagovorništva v ustanovi je
"prenašanje sporočil". Zagovornica prenese
določeno sporočilo, še enkrat pove informaci-
jo, ki ni bila slišana ali se je izgubila, pojasn-
juje stvari in jih znotraj samih sporočil tudi
prevaja. Pri raziskovanju v bolnišnici sem bila
pozorna na to, da sem vsaki pacientki poveda-
la, da je vse, kar se bova pogovarjali, zaupno in
da nisem prenašalka sporočil osebju. Vsaki
sem tudi povedala, da sem vedno pripravljena
povedati naprej tisto, kar si sama želi, da bi
zdravnica izvedela.
Ko sem se pogovarjala z Vžigaličarko, ki mi
je pripovedovala o svojem otroštvu in o očeto-
vem pretepanju, mi je na koncu rekla, naj to
povem zdravnici. VžigaliČarki je bilo pomemb-
no, da to izve tudi psihiatrinja. S tem ji je očit-
no hotela povedati nekaj pomembnega o sebi,
hotela ji je nekaj sporočiti. To je prav gotovo
pomembna informacija za razumevanje njene-
ga življenja in njene osebne zgodovine, pa tudi
dejstva, da je v bolnišnici. Zdelo se je, da se
tudi sama zaveda pomembnosti dogodkov iz
svojega otroštva. Razlogi, zakaj tega ni sama
povedala psihiatrinji, so verjetno številni.
Zdravnica praviloma nima časa govoriti o pre-
teklosti. Medicinska interpretacija Vžigaličar-
kine stiske pa je povzročila, da je v bolnišnici
nikoli nihče ni vprašal, ali jo je kdo pretepal,
ko je bila majhna. Moje direktno vprašanje in
tudi način spraševanja sta bila morda zadosti
"varna", da je Vžigaličarka spregovorila o zlo-
rabah v otroštvu.
Ko sem v obliki sporočila povedala ta po-
memben delec njenega življenja psihiatrinji,
sem bila v vlogi prenašalke sporočil in v nekem
smislu tudi prevajalke med medicinsko eksper-
tizo in sociobiografskim pogledom na duševno
tфljenje.
Poleg mediiranja pa je tudi pomembno, da
antropologinj a-zagovornica upošteva mejo
med svetom pacientk in svetom osebja. Razli-
kovati mora med informacijami, ki jih sme
409
DARJA ZAVIRŠEK
Razlikovati mora med informacijami, ki jih
sme posredovati osebju oziroma pacientkam,
in tistimi, ki morajo ostati v skupini, iz katere
so izšle. Nekatere informacije raziskovalka
lahko posreduje v javnost, vedeti pa mora, kaj
lahko škoduje uporabnicam, pa tudi osebju,
tako z vidika notranje medicinske hierarhije
kot z vidika zunanjih družbenih institucij. To
je vprašanje zavarovanja informatorjev. Teža-
ve z načelom zavarovanja informatorjev so
eden ključnih problemov pri antropološkem
raziskovanju, saj je to načelo pogosto v naspro-
tju z zagovorniško vlogo in sprejeto pristra-
nostjo za eno stran. O tem so pogosto poročali
antropologi, ki so raziskovali na klasičnih an-
tropoloških terenih. Za antropologa sta pri-
padnika različnih, sovražnih strani enako po-
membna, saj sta oba v vlogi informatorjev. Če
bi se vmešal v njun spor, bi prekršil zaupnost
med enim od njiju in svoje etične principe
postavil pred načela kulture, v katero je vsto-
pil. Če ne deluje, prekrši moralne norme svoje
kulture, kar bo pozneje v njem sprožalo ob-
čutke krivde, ker ni zaustavil usodnega kon-
flikta. Včasih je raziskovalka-zagovornica pred
dilemo, povezano z osebnimi vrednotami, etič-
nimi normami in institucionalnimi predpisi.
Kako ravnati, če ena od žensk pove, da nam-
erava narediti samomor? Moje osebno pre-
pričanje je, da ima vsak človek pravico, da se
odloči, ali bo živel ali ne, norme moje kulture
pa me učijo, da naredim vse, da rešim življenje
človeka. Če bom izdala skrivnost, bom prekrši-
la zaupnost, ki sem jo zagotavljala na začetku
pogovora, če skrivnosti ne izdam, pa se
prekršim proti kodeksu medicinske etike, ki
sem se mu zavezala na začetku raziskovanja.
Pred podobno dilemo sem se znašla v prvih
dneh raziskovanja, ko je neko dopoldne na od-
delek prišla Sonja. V globoki stiski zaradi tega,
ker je izgubila službo, je prišla iskat pomoč, ni
pa se hotela spet hospitalizirati. Ko je poveda-
la, da misli na samomor, jo je začela psihiatrin-
ja pregovarjati, naj se vendarle odloči ostati na
oddelku, s čimer se bo izognila mučni procedu-
ri hospitalizacije, ki se vedno začne na zaprtem
oddelku. Ker sem se z žensko dogovorila, da
se bova pogovarjali, je bila moja dilema, ali naj
podprem napore zdravnice, ki se je počutila
odgovorno za svojo dolgoletno pacientko, ali
ne. Naj podprem žensko, ki je v dilemi, ali naj
telefonira mami in hčerki, da bo ostala v usta-
novi, ali naj jo v "antipsihiatrični" maniri pod-
prem, da čimprej odide iz institucije? Vedela
sem, da Sonja potrebuje tretjo pot, ki je pove-
zana z angažmajem ljudi, bodisi strokovnjakov
ali pa njene podporne socialne mreže, ki bi ji
pomagala prebroditi krizo. Želela sem si, da bi
ji lahko svetovala službo, kamor bi se lahko za-
tekla brez strahu pred stigmo, da je bila "spet
v Polju", in kjer bi imela možnost pogovora,
podpore in emocionalne pomoči v času krize.
Naredila sem nekaj vmes: bila sem priČa njene-
ga pogovora s psihiatrinjo in razumela obe. To
je bila edina možnost, saj živimo v družbi, kjer
vlada temeljno pomanjkanje možnosti za
pomoč ljudem, ki se znajdejo v življenjski krizi.
Tudi Sonja je naredila oboje: ostala in odšla.
Telefonirala je domov, naj je ne čakajo, ker je
v Polju, popoldan pa je pod vplivom visoke
doze tablet le še drsajoče hodila naokoli in
kmalu zaspala. Naslednje jutro, ko je bila so-
bota in ni bilo nikogar, ki bi jo poslušal in
razumel, je neslišno zapustila bolnišnico.
Pogosto je tudi z antropologi tako kot z
osebjem, ki določenim ljudem na oddelku
posveti več pozornosti in naklonjenosti kot
drugim, kar je posledica najrazličnejših, najpo-
gosteje globoko osebnih razlogov. Tega se ose-
bje navadno ne zaveda in je presenečeno, ko
nekdo od zunaj vidi, da se ista sestra vsak dan
pogovarja z istimi ljudmi, z nekaterimi pa ni-
koli. Tudi antropologinji v vlogi zagovornice so
nekateri ljudje blizu, drugi pa ne. Za nekatere
je pripravljena narediti več kot za druge. Že
Bronislaw Malinowski je demistificiral tisto, v
kar je sam dolgo verjel in kar je Clifford
Geertz (1983: 56) opisal kot "mit o kameleon-
skem terenskem raziskovalcu, ki je popolnoma
uglašen s svojo eksotično okolico, premikajoči
se čudež empatije, obzirnosti, potфežljivosti in
svetovljanstva". Mnogo antropologov in tudi
Malinowski sam so večino časa, ki so ga preži-
veli na svojih raziskovalnih terenih, želeli, da
bi bili kje drugje (Geertz 1983). Tudi psihia-
trija ni prijazen prostor, kjer bi si človek želel
dolgo ostati. Včasih zato ni mogoče biti ne
senzibilen, ne zagovorniški, temveč si človek
želi le oditi in ne videti, kaj se dogaja za zidovi
ustanove. Včasih se antropologinja ne more
"uglasiti" s kulturo, o kateri pripoveduje infor-
mator, in ne more sprejeti človekove lastne
410
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO (V)
antropologije, njegovega pogleda na svet in
nase. Včasih pride do identifikacije z zgodbo,
katere priča je antropologinja, in drugič do od-
pora, jeze in antipatije. Vsa ta čustva in situa-
cije so le dokaz, da raziskovanje ni osvobojeno
vrednotnih interpretacij in osebne zgodovine
raziskovalke. Pomembno pa je, da antropolo-
ginja prevprašuje lastne razloge in kriterije, po
katerih je nekega človeka sprejela in drugega
ne. Ali gre za podobnosti v kulturi ali za raz-
ličnosti, ki jih išče kot raziskovalka? S kakšni-
mi predsodki je obremenjena sama in odkod
izvirajo? Taka samorefleksija zahteva razisko-
vanje svojega lastnega raziskovanja. Je opazo-
vanje z dvojno udeležbo, saj je tisti, ki opazuje,
hkrati raziskovalec in raziskovani. Tako je an-
tropologinja hkrati raziskovalka in objekt sa-
morefleksije.
Pomemben problem pri vprašanju vloge
antropologinje kot zagovornice je problem od-
visnosti, Včasih lahko antropologinja kot za-
govornica reproducira odvisni položaj ljudi,
namesto da bi jih opogumila, da asertivneje
zastopajo svoje potrebe. Včasih se lahko zgodi,
da antropologinja obljublja več, kot lahko
naredi, in sproža velika pričakovanja, ki jih niti
njena vloga zagovornice niti sama kot oseba ne
more uresničiti. Posledica tega je, da žensko,
katere pravice so kršene že ob vstopu v psihia-
trijo, ponovno patroniziramo in postavimo v
položaj odvisnosti. Ljudje, katerih značilnost
je, da so oropani različnih možnosti, pogosto
pričakujejo, da bo "novi" človek, ki pride na
oddelek, tisti, ki bo zares "pomagal". Ljudje,
ki imajo številne izkušnje zlorab in situacij, ko
so pričakovali pomoč, pa je niso dobili, ali so
prosili za pomoč, pa se ni nihče odzval, še
vedno niso brez vere in upanja v to, da jim bo
nekoč kdo vendarle pomagal. Vsak novi člo-
vek, ki ga spoznajo in ga uvrstijo med osebje
določene institucije, ponovno zbudi taka upan-
ja. Večkrat sem se znašla v situaciji narašča-
jočih iluzij, da sem nekdo, ki jim bo "zrihtal
stanovanje" ali žensko "spustil domov". Veliko
žensk me je spraševalo, ali sem socialna delav-
ka, in čeprav sem pogosto razlagala svojo
vlogo v psihiatriji, sem se vedno znova znašla
pred neuresničljivimi pričakovanji uporabnic,
ki so se nanašale na mojo navzočnost. Ta
pričakovanja so bila povezana tudi s statusom
raziskovalke: tudi ona je del "metropole", del
zunanjega sveta, ki ima informacije, moč in
možnost izbire.
Vlogo zagovornice sem opravljala tudi v in-
tervjujih in pogovorih, ki sem jih imela s posa-
meznicami. To zagovorništvo je imelo naravo
opogumljanja in podpore za samozagovorni-
štvo, kjer oseba sama zastopa svoje interese.
Zagovorništvo se pogosto giblje po tankem
robu, ki loči opogumljanje od paternalizma.
Nekatere definicije omejujejo zagovorništvo
samo na situacije, v kateri zagovornik govori
za tiste, ki ne morejo govoriti sami zase. Ne-
varnost take definicije je evidentna, še zlasti,
ko gre za uporabnike psihiatrične institucije.
Njihova izkušnja je, da so zaradi psihiatrične
kariere postali ljudje, ki ne morejo ali ne
smejo več govoriti sami zase. Pri nekaterih se
to kaže na ravni simbolnega, stigmatizacije in
njenega ponotranjenja, pri drugih pa je to tudi
viden problem (odpustitev iz službe, odvzem
opravilne sposobnosti, priti pod okrilje skrbni-
ka itn.).
Biti v vlogi zagovornice mora zato vedno
vsebovati mehanizme za spodbujanje ljudi na
pot lastnega zagovorništva, torej samozagovor-
ništva. Samozagovorništvo v instituciji pomeni,
da lahko človek govori sam zase, in tudi to, da
ima pravico videti svoje dokumente in zdrav-
niško dokumentacijo o sebi. Naša samozavest
kot zagovornika in zagovornice sme rasti le
toliko, kot raste samozavest prizadete skupine
same. V nasprotnem primeru je zagovorništvo
le pridobitev novih delovnih mest za ljudi na
področju sociale, ki bodo ustvarjali nove so-
cialne probleme in odvisnosti.
Ustavimo se še enkrat ob antropologinji
kot kulturni prevajalki. Njena naloga je, da
razišče in odkriva kode določenih kulturnih
situacij, da bi lahko posredovala svoja odkritja
tudi tistim, ki so neposredno udeleženi v njih.
Kulturno prevajanje kot del raziskovalne situa-
cije lahko pomeni, da raziskovalka posreduje
svoje inteфretacije, informacije in sklepe. Po-
litična vloga, ki jo ima vrnjena, predelana in-
formacija, je lahko omejena na konkretno ose-
bo, pri kateri je poglobljen intervju sprožil do-
ločene uvide v svoje življenje, na članice oseb-
ja, ki so dobile povratno informacijo od osebe,
ki je prišla od zunaj, ali pa na sfero javnosti.
Antropološko zagovorništvo je torej pove-
zano s socialno podporo in opogumljanjem. Je
411
DARJA ZAVIRŠEK
dvosmeren proces, ki temelji na enakovredni
komunikaciji. Opogumljanje je sestavljeno iz
posredovanja znanja o tem, da je izbira možna
in da imajo uporabnice pravico do nje. Ranlji-
vost tega koncepta je seveda v tem, da je tak-
rat, ko posameznica prepozna svoje potrebe in
tudi svoje želje, zelo malo možnosti, da bi
mreža socialnih institucij te potrebe tudi ures-
ničila, Pa vendar je to pomembno za proces sa-
mozavedanja.
Intervjuji in zgodbe žensk dokazujejo, da se
jih je veliko znašlo v življenjski situaciji, ko bi
potrebovale emocionalno in socialno podporo
drugih, da bi lažje premagale stisko. Ko govo-
rim o socialni podpori, mislim na podporo, ki
jo človek dobi od drugega človeka ali skupine
ljudi. Navzočnost drugega pa še ne pomeni av-
tomatično socialne podpore. Nekateri ljudje
lahko imajo zadovoljivo socialno mrežo, ka-
mor se lahko obračajo po materialno pomoč,
le malo pa dobijo, ko iščejo socialno podporo.
Več študij dokazuje, da so poslušanje, dajanje
socialne podpore in opogumljanje pomembni
dejavniki in pospeševalci duševnega zdravja
(Walker 1990; Oakley 1992). Potrebo po tem
so izražale tudi uporabnice, ko so poudarjale
pomen tega, "da bi se kdo pogovarjal z njimi",
da bi imel "zanje čas". Veliko jih je pripovedo-
valo, da so nekaj "dobile", ko so govorile o
svojem življenju. Dobile so izkušnjo sprejetos-
ti, spoštovanja, razumevanja. Za nekatere je
bilo to prvič, da jih je kdo vprašal po njihovi
življenjski zgodbi, za druge je bilo to prvič, da
jim je kdo postavljal vprašanja o zlorabah, o
njihovih reakcijah na stiske, o njihovih izgu-
bah. Nekatere je začudilo vprašanje o njihovih
potrebah, o njihovih fantazijah in o njihovih
željah. Za nekatere je bilo nenavadno, da me
zanimajo one in ne njihovi otroci, starši,
možje. Ranljivejši socialni in individualni po-
ložaj in pogosta marginalizacija zaradi stigme.
ki se pripenja na duševno stisko, onemogočajo
uporabnicam psihiatrične ustanove, da bi bile
slišane in v svojih potrebah sprejete kot en-
akovredne ljudem, ki ne trpijo različnih depri-
vacij. Zato je podpora, ki jo imata poslušanje
in opogumljanje, hkrati legitimacija njihovih
življenjskih izkušenj in zgodb, njihovih stisk,
upanj in želja. To je prvi korak k razumevanju
tega, kakšne so njihove potrebe in prvi korak k
učenju, kako jih v mreži psihosocialne pomoči
tudi zadovoljiti.
Zavezništvo, ki se je vzpostavilo med menoj
in uporabnicami bolnišnice, je bilo vidno tudi v
tem, da se o naju z Mojco niso nikoli pogovar-
jale z osebjem. Zdelo se je, da odnosa, ki je
nastal med menoj in njimi, niso bile priprav-
ljene deliti z ostalim osebjem.
Za zgodbe, ki so jih pripovedovale uporab-
nice, je značilno, da so praviloma zgoščene pri-
povedi izgub, trpljenja in majhnih priložnosti.
Gre torej za negativne dogodke v življenju
osebe, ki jim manjka pozitiven pogled. In-
tervjuji ne govorijo o dosežkih in pozitivnih
identitetah. Podobno značilnost je najti v me-
dicinski dokumentaciji, ki opiše le človekove
pomanjkljivosti, nikoli pa ne omenja tudi ta-
lentov in vrlin. Eden od razlogov, da so živ-
ljenjske zgodbe osrediščene na pripovedovanje
izgub in "napak", je v tem, da se same uporab-
nice definirajo in prepoznavajo zlasti v tistem,
kar "gre v življenju narobe", in v tistem, kar so
"pretrpele". Morda je to ena od značilnosti
"ženskega pripovedovanja", ki ne sešteva us-
pehov, temveč izgube. V nizkem samozaupan-
ju vase ni prostora, da bi ženske verjele, da se
bo v življenju "vse dobro izteklo". Z opustit-
vijo pozitivnih dogodkov niso pripovedovale le
o dogodkih, s katerimi se najlažje identificira-
jo, temveč so s tem izkoristile priložnost, da
spregovorijo o stvareh, o katerih so zmeraj
molčale.
412
PSIHIATRIČNI ODDELEK MED BOLEZNIJO IN NJENO KULTURNO MANIFESTACIJO (V)
Literatura
D. Anderson (1985), The Rubicon of Involvement - Social Work & Anthropology. V: R. Paine (ur.). Advocacy and
Anthropology. Institute of Social and Economic Research Memorial University of Newfoundland, Canada: 45-58.
K. Anderson, D. C. Jack (1991), Learning to Listen: Interview Techniques and Analyses. V: S. B. Gluck, D. PataI
(ur.). Women's Words. The Feminist Practice of Oral History. New York/London: Routledge: 11-27.
D. Armstrong (1985), Space and Time in British General Practice. Social Science and Medicine 20, 7: 659-666.
J. S. Brown, S. K. Tooke (1992), On the Seclusion of Psychiatric Patients. Social Science and Medicine 35, 5:
711-721.
H. Cahaway (1992), Etnography and experience: gender implications in fieldwork and texts. V: J. ükely, H. Cal-
la way (ur.). Anthropology and Autobiography. London/New York: Routledge: 29-50.
A. couldrick (1992), Optimizing Bereavement Outcome: Reading the Road Ahead. Social Science and Medicine 35,
12: 1521-1523.
D.	Cozzi (1993): Znanje za drugačno zdravljenje. Socialno delo 32 (Duševno zdravje v skupnosti), 1/2: 107-113.
S. Fernando (1991), Mental Health, Race and Culture. Issues in Mental Health. London: Macmillan Press.
V. Fiaker, M. Urek (1988), Hrastovški anali za leto 1987. Ljubljana: Republiška konferenca ZSMS Slovenije.
V. Flaker (1993), Duševno zdravje in socialno delo. IB - Revija za strokovna in metodološka vprašanja gospodarske-
ga, prostorskega in socialnega razvoja Slovenije 27, 1/2: 22-30.
R. Frankenberg (ur.) (1992), Time, Health and Medicine. London/Newbury Park/New Delhi: Sage.
C. Geertz (1983), Local Knowledge. New York: Basic Books.
E.	Goffman (1987),	London: Peregrine.
K. Hastrup (1992), Writing ethnography: State of the art. V: J. Okely, H. Callaway (ur.), Antropology and Autobi-
ography. London/New York: Routledge: 116-134.
M. Kerševan (1990), Razmišljanje o sociološkem ozadnju samomorilnosti na Slovenskem. Medicinski razgledi, 29:
183-187.
A. M. Kleinman (1977), Depression, Somatization and the New Cross-Cultural Psychiatry. Social Science and Medi-
cine II, I: 3-10.
-(1978), Concepts and a Model for the Comparison of Medical Systems as Cultural Systems. Social Science
and Medicine 12, 9: 85-93.
- (1987), Anthropology and Psychiatry; The Role of Culture in Cross-Cultural Research on Illness. British
Journal of Psychiatry, 151: 447-464.
-(1988), The Illness Narratives. Suffering, Healing, and the Human Condition. USA: Basic Books.
(1992): Pain and Resistance: The Delegitimation and Relegitimation of Local Worlds. V: M.-J. DelVecchio
Good, P. E. Brodwin, B. J. Good, A. Kleinman, Pain as Human Experience: An Anthropological Perspecitve,
Berkeley: Univ. of California Press: 169-198.
A. kleinmane/ al. (1992), An Introduction. V: M.-J. DelVecchio Good, P. E. Brodwin, B. J. Good, A. Kleinman, Pain as
Human Experience: An Anthropological Perspecitve, Berkeley: Univ. of California Press: 1-29.
R. Littlewood, M. Lipsedce (1989), Aliens and Alienists. Ethnic Minorities and Psychiatry. London: Unwin Hyman.
I. MenziesLyth (1988), Containing Anxiety in Institutions; Selected Essays. London: Free Association Books.
L. MilčINSKI in sod. (1991): Demografska in diagnostična struktura pacientov, ki so bili prvič 1989. leta obravnavani
na treh odsekih Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani. Ljubljana: SAZU/UPK UKC.
K. Minister (1991): A Feminist Frame for the Oral History Interview. V: S. B. Gluck, D. PataI (ur.): Women s Words.
The Feminist Practice of Oral History. New York/London: Routledge: 27-43.
H. L. Moore (1988): Feminism and Anthropology. Cambridge: Polity Press.
A. Oakley (1992): Social Support and Mothering. Oxford: Basil Blackwell.
J. Okely, H. Callaway (ur.) (1992): Anthropology and Autobiography. London/New York: Routledge.
413
R. Paine (ur.) (1985): Admcacy and Anthropology. First Encounters. Institut of Social and Economic Research,
Memorial Univ. of Newfoundland St. John, Canada.
C.	A. Ferring (1990): Leaving the Hospital Behind? An Anthropological Study of Group Homes in two London Bor-
oughs. London School of Economics and Political Science, British Library of Economics and Political Science,
Thesis F6667, 303 str. (doktorska disertacija).
V. SiNASON (1992): Mental Handicap and the Human Condition. New Approaches from the Tavistock. London: Free
Association Books.
S. Sontag(1983): Bolest kao metafora. Beograd: Pečat.
P. Van Esterik (1985): Confronting Advocacy Confronting Anthoфology. V: R. Paine, Advocacy and Antropology.
First Encounters. Institut of Social and Economic Research, Memorial Univ. of Newfoundland St. John, Canada:
59-78.
M. Walker (1990): Women, Therapy and Couselling. Buckingham: Open Univ. Press.
-(1992): Surviving Secrets; The experience of abuse for the child, the adult and the helper. Buckingham/Phi-
ladelphia: Open Univ. Press.
G. M. White (1982): The Role of Cultural Explanations in 'somatization' and 'psychologization'. Social Science and
Medicine 16, 16: 1519-1530.
D.	Zaviršek (1994): Ženske in duševno zdravje. O novih kulturah skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
E.	Zerubavel (1979): Patterns of Time in Hospital Life. Chicago/London: Univ. of Chicago Press.
I. K. Zou (1973): Pathways to the Doctor - From Person to Patient. Social Science and Medicine 7, 9: 677-689.
414
MILKO POSTRAK
KJE SO SUBKULTURE DANES?
(V)
V	dosedanjem pregledu dosegljive literature,
ki se je ukvarjala in se še ukvarja z vprašanji
subkulture, smo se sprehodili od prvih tovrstnih
študij, ki so se osredotočale na izstopajoče oblike
obnašanja mladih (prve ameriške študije mla-
dostniških "deviacij" na začetku dvajsetega sto-
letja), prek raziskav, ki so poskušale izpostaviti
pojav urbane subkulture kot take (v glavnem bri-
tanske analize subkultumega življenjskega stila
kot poskusa "magične razrešitve problemov", ki
so se pojavile v sedemdesetih letih), do sodobnih
interdisciplinarnih študij, ki poskušajo razumeti
pluralizem stilov življenja (tudi) skozi prizmo
spoznanj kulturne in socialne antropologije. Na
tej točki, na kateri se seveda odpira kopica novih
vprašanj, na katere subkultume študije niti niso
poskušale dajati odgovorov, končujemo in hkrati
odpiramo možnost za nove pristope. Drznili bi si
zapisati: Subkultume študije so mrtve, naj živijo
študije kulturnega pluralizma...
OD SUBKULTURNIH DO MEDKULTURNIH ŠTUDIJ
V	enem prejšnjih zapisov o subkulturah
smo napovedali poskus vzpostavljanja odnosa
med t. i. "subkulturo" in pojmom "vsakdanje
življenje". Takrat smo imeli v mislih prav tisto
večplastnost in prepletenost raznolikih dejav-
nosti, ki sestavljajo tkivo z imenom kultura, in
veljajo seveda tudi za tisto, kar imenujemo
subkultura. Omenjali ali vsaj poskušali smo na-
kazati, da so študije, ki so skušale analizirati t.
i. subkultume načine življenja ali življenjske
stile, (skoraj nujno) enostranske, delne. Neka-
tere (zlasti zgodnje) študije so se osredotočale
na od prevladujočih družbenih norm odstopa-
joče vzorce vedenja mladostnikov. Ukvarjale
so se zlasti s t. i. "mladoletnimi prestopniki" in
v ta pojem stфale raznoliko paleto vzrokov in
posledic. Študije, zlasti tiste, ki so vezane na
"chicaško šolo", so bile utemeljene na kopici
raziskav in na razmeroma bogatem empi-
ričnem gradivu, vendar je teoretska osnova
(morda bi bilo natančneje reči: ideologija har-
monične družbe), na katero so bile oprte ana-
lize, onemogočala celovitejše in natančnejše
inteфretacije zbranih podatkov. Pozneje, v
60-ih in 70-ih letih tega stoletja, ko so nekateri
pripadniki ali protagonisti t. i. subkulture
začenjali akademsko kariero in znotraj tega
poskušali vzpostaviti druge temelje za spopri-
jem s temi vprašanji, se je - tako se vsaj zdi -
pojavil drug problem: mistifikacija omenjenih
tem. Pomembno je, da se je - tudi z vso po-
trebno naklonjenostjo in razumevanjem (tako
rekoč "od znotraj") - začelo govoriti o pre-
tanjenih pomenih, ki jih (lahko) ima subkultu-
ra, vendar se je hkrati subkulturnemu stilu
večkrat pripisovalo kar magične pomene ali
sposobnosti. Govorilo se je o "prevratniškem,
subverzivnem naboju", o "brezkompromisni
drži", o "paralelnih svetovih" in podobno. Šele
razmah feminističnih študij, ki so se v drugi
polovici sedemdesetih začele obregovati tudi
ob maskulinizem ali moški centrizem subkul-
tumih analiz, je opozoril na luknje v subkultur-
nih pristopih (Frith, Goodwin 1990: 69).
Opozorilo, ki ga je že v sedemdesetih dal Frith
(1986: 200-215, 250-251), da ima namreč t. i.
"subkulturni način življenja" za posamezne
protagoniste različne pomene in da ne zavze-
ma pri vseh enako pomembnega mesta v živl-
jenju, je prav tako nakazovalo pomanjkljivosti
nekaterih študij, ki so subkulturo pojmovale
kot samostojno entiteto zunaj konkretnega
družbenega in kulturnega konteksta.
Poskus prestopa od subkultumih študij k
kulturnim ali multikulturnim študijam v svoji
osnovi namiguje prav na tista antropološka
415
MILKO POŠTRAK
spoznanja, da je - grobo rečeno - "kultura na-
rava človeka" in da v svetu soobstaja nepre-
gledna množica raznolikih kulturnih praks. Da
je vsaka človeška skupnost ali družbena skupi-
na vzpostavljala svojo obliko, svojo inačico
spoprijema s svetom in svojo inačico "učlo-
večenja", torej socializacije in inkulturacije.
Hkrati so antropološke študije razkrojile pred-
postavke o nekakšnih "uradnih, univerzalnih
ali prevladujočih kulturah" ter izpostavile
dejstvo, da se v dani skupnosti, družbi, državi
vedno znova ustvarja in izginja kopica raz-
ličnih "načinov življenja", "kulturnih praks",
"strategij preživetja", "družbenih konstrukcij
realnosti" itd. Ne moremo torej reči, da v dani
skupnosti obstajajo prevladujoča kultura in
njej nasproti posamezne subkulture. Na-
tančneje bo, če rečemo, da v dani skupnosti
obstaja vrsta raznolikih načinov življenja, veza-
nih na starostno obdobje, spol, družbeni po-
ložaj, geografski prostor itn., tisto, kar naj bi
bila uradna ali prevladujoča kultura, pa je
povezano z vprašanji razporeditve družbene
moči in vrsto drugih dejavnikov. Grobo reče-
no, prevladujoča kultura je nekakšen večpla-
sten in zapleten zbir posameznih drobcev
razUčnih kultur dane skupnosti, ki so ključne
točke, ključna identifikacijska vozlišča te skup-
nosti. Člani skupnosti se lahko prepoznavajo
(ali naj bi se prepoznavali) vsaj v posameznih
segmentih "uradne" kulture: v jeziku, v skupni
zgodovini ali vsaj v drobcih njenih inteфreta-
cij, v posameznih umetniških delih, v vero-
izpovedi, v tistem, čemur rečemo etnične
značilnosti itd. Skupni prostor bivanja in posa-
mezne skupne potrebe, cilji in perspektive
lahko prispevajo k čvrstejši povezanosti, ali na-
tančneje, k občutku čvrstejše povezanosti čla-
nov dane skupnosti. Nakazana vprašanja so
seveda tesno prepletena s prav tako zapleteno
in večplastno problematiko definiranja enti-
tete, ki ji rečemo narod. Vendar se na tem
mestu v ta vprašanja ne bomo spuščali in bomo
za naše potrebe predlagali v branje le zbornik
Studije o etnoìiacioìializmu, ki ga je uredil Rudi
Rizman (1991).
Seveda so nakazana vprašanja in vsa tista,
ki se porajajo iz navedenega, preširoka za
kakšno temeljitejšo obdelavo na tem mestu.
Pravzaprav se ta vprašanja na različne načine
vedno znova dotikajo osrednjih in najpomem-
bnejših tem, povezanih s fenomenom človeka.
Tudi iz tega razloga lahko ugotavljamo, da so
subkulturne študije "obdelovale" le majhen iz-
seček tistega, kar sestavlja tkivo našega bivan-
ja. Zato so po našem mnenju zelo produktivne
sodobne tendence, ki poskušajo z interdiscipli-
narnega vidika ujeti vsaj del večplastnosti
našega bivanja. In to ne z vidika uporabe posa-
meznih spoznanj iz različnih znanstvenih disci-
plin, temveč s hkratnim upoštevanjem le-teh in
s preseganjem, njihovim stapljanjem. Naj na-
vedeno ne zveni kot prodajanje iluzije, da je s
preprosto sintezo kopice spoznanj o človeku
mogoče dokončno razložiti naše bivanje. Želi-
mo le reči, da je treba stalno upoštevati dejst-
vo, da je tudi posamezne znanstvene discipline
ustvaril (in definiral) človek, da so torej njegov
(naš) proizvod in da je pri tem eden večjih
problemov tudi ta, da smo v tem primeru sami
predmet našega raziskovanja (prim. Južnič
1987: 17).
Vse to velja seveda tudi za subkulturne štu-
dije. Tako kritiki kot naklonjeni analitiki t. i.
subkulturnega stila življenja so v svoje raz-
prave vključevali osebne želje, razlage, motive,
interpretacije, s katerimi so meglili analizo ali
dajali poudarke na neustrezna mesta.
Subkulturne študije so torej v zadnjih letih
izčфale svoje spoznavne domete. Vse manj jih
je in vse več je t. i. "kulturoloških" (prim. Sto-
rey 1993) in "multikulturnih" ali primerjalnih
kulturnih (cross-cultural) študij (Divakaruni
1993; Berry et al. 1992 itn.). Subkulturne štu-
dije so bile tudi v glavnem oprte na sociološka
spoznanja, manj so črpala ali se navezovala na
psihologijo in še kakšno sorodno disciplino, ni-
kakor pa se niso zanimala za antropološke
ugotovitve. Slednje prihajajo do izraza šele v
zadnjem času, deloma tudi zaradi razmaha t. i.
"world music" ali "etno glasbe", ki ima po-
membno mesto tudi v nekaterih sodobnih sub-
kulturah. Ena zanimivejših sodobnih knjig s
tega področja je tista z naslovom Zakaj imajo
ljudje kulture? (Why Humans Have Cultures),
ki jo je pred dvema letoma objavil Michael
Carrithers, profesor antropologije na Univerzi
v Durhamu. V pričujočem zapisu, v katerem
končujemo niz prispevkov o stanju v sodobni
teoriji Subkultur, bomo na kratko predstavili
prav nekaj Carrithersovih stališč in ugotovitev,
ki se dotikajo nakazanih vsebin in ki ponujajo
416
KJE SO SUBKULTURE DANES? (V)
tudi po našem mnenju prav zanimive odgovore
ali vsaj nastavke za nadaljnje raziskovanje.
Carrithers v uvodu najprej pravi, da ljudje
preprosto ne moremo živeti brez človeške
skupnosti, in nato citira Maurica Godeliera, ki
pravi, da človeška bitja, v nasprotju s socialni-
mi živalmi, ne zgolj živimo v skupnosti, temveč
jo ustvarjamo, da bi (sploh) lahko živeli
(Carrithers 1992: 1). Na podlagi tega sklepa,
da sebe ne moremo spoznati drugače kot v od-
nosu z drugimi. To nas seveda spomni na sim-
bolni interakcionizem in na stališča G. H.
Meada, ki se nam prav tako zdijo dovolj zani-
miva in produktivna za nadaljnja tovrstna raz-
mišljanja (Mead 1934). Carrithers naprej me-
ni, da omenjena trditev o pomenu skupnega
bivanja za človeka še ne pove vsega o tem, kaj
je značilno za človeka in kar še posebej zanima
antropologe ter druge raziskovalce človeških
skupnosti. Tisto, kar je zanimivo pri človeških
skupnostih in kar jih loči od skupnega življenja
živali, je tudi presenetljiva raznolikost ali raz-
ličnost teh oblik skupnega življenja ali kultur
(Carrithers 1992: 1).
To je ena od točk, okoli katerih se suče
velik del antropološke misli: kaj je ali so
značilnosti, ki ločijo človeka od živali? Od
monokavzalnih razlag (marksistične "delo je
ustvarilo človeka" itn.) se počasi selimo k sta-
lišču, da moramo upoštevati cel niz bioloških
(genetskih) in socialnih (kulturnih) razlogov in
okoliščin (prim. Vuk Godina 1990).
Carrithers naprej pravi, da mora raziskova-
lec preseči svoje predsodke ali predpostavke,
stališča, kulturno določenost, da lahko razume
ali poskuša razumeti kulturo, ki jo proučuje
(Carrithers 1992: 3). To nas spomni na Schu-
tzov ali kar fenomenološki pojem "nezainte-
resiranega opazovalca" (Schutz 1990), ki spet
ponuja pomembno izhodišče za te vrste razis-
kovanja.
Carrithers se nato sprašuje, kaj lahko stori-
mo, ko se soočimo s tako nepregledno mno-
žico različnih oblik kulture, in dodaja, da mo-
ramo odgovoriti na to vprašanje vsaj iz dveh
razlogov. Prvič, da imamo neko skupno izho-
dišče, nekaj, ob čemer se vsi strinjamo in kar
ni sporno: arhiv različnih človeških sposobno-
sti, In drugič: ugotoviti moramo, kako je taka
kulturna raznolikost sploh mogoča. Odgovor
lahko dobimo, pravi, če nas ne zanima toliko
vsaka posamezna inačica človeškega življenja,
temveč osnova, na kateri so utemeljene vse
raznotere oblike ali stili življenja. Ali drugače:
zanima nas spremenljivost, ne razlike. S tem se
lahko, pravi Carrithers, izognemo neposredne-
mu vprašanju, na katerega bomo težko dobili
natančen odgovor: vprašanju človekove narave
(Carrithers 1992: 5).
Carrithers v prvem delu svoje knjige naprej
razgrajuje razmerja med biološkim in social-
nim v človeku in se pri tem opira na nekatera
sodobna spoznanja tako biologije kot biološke
ali fizične antropologije, ki mečejo novo luč na
odnos med primati in človekom, v drugem
delu pa se osredotoča na to, kar človek počne
s svojo ustvarjalnostjo. Trdi, da so sprememba,
ustvarjalnost in interpretacija del strukture
vsakdanje izkušnje. To niso procesi, ki se po-
javljajo občasno ali izjemoma, temveč so prav-
zaprav vsebina človeškega socialnega življenja:
celo ko počnemo kaj, kar je videti tradicional-
no, počnemo to v novih razmerah in tako prav-
zaprav bolj na novo ustvarjamo tradicijo kot
pa jo zgolj posnemamo (ibid.: 9). Tudi pravkar
navedeno lahko s pridom in brez težav upo-
rabljamo pri govoru o tistem, čemur smo rekli
subkultura in kar bomo raje, kot bi to verjetno
storil tudi Bauman (1984), imenovali ena od
oblik kulture.
V	navedenem smislu tudi pri prenosu
znanj/kulture s predhodne na naslednjo gene-
racijo v nobenem primeru ne gre za posnema-
nje, temveč za rabo veščin v novem, drugem
kontekstu. Tu se, pravi Carrithers, skriva tudi
kontinuiteta kulture (Carrithers 1992: 10).
V	zvezi s prej omenjeno interdisciplinar-
nostjo predlaga Carrithers pojem "mutualism"
ali "načelo medsebojne odvisnosti za blagor
vseh" (ibid.: 11). Pojem si sposoja od psiholo-
gov Arthurja Stilla in Jima Gooda, ki sta s tem
izrazom opredeljevala širok tok idej in stilov,
pobranih iz antropologije, sociologije in so-
cialne psihologije. Avtorji, ki se opirajo na tak
način mišljenja, pojmujejo ljudi kot neločljivo
vpletene v neposredne medsebojne odnose.
Dosežki ljudi so s tega vidika vedno plod sode-
lovanja. S tega stališča se velike uganke in nji-
hove rešitve skrivajo tudi v vsakodnevnih de-
javnostih, kot so vzgoja otrok ali zgolj preprost
razgovor o vremenu. Tudi najbolj enostavna
človeška organizacija - trgovina na vogalu,
417
MILKO POŠTRAK
naša družina - je zapletena tvarina s pretanje-
nim, občutljivim in večkrat nejasnim načinom
delovanja. Tudi razumeti tiste, ki jih poznamo
najbolje, je težko in zamotano opravilo, ki se
nam ga ne posreči vedno ustrezno opraviti,
V nadaljevanju Carrithers obdela stališča o
kulturi, ki sta jih predstavila Boasova učenka
Ruth Benedict in britanski antropolog Rad-
cliffe-Brown. Kljub razlikam med njima sta
oba pojmovala določeno kulturo kot zaokrože-
no entiteto. Razloge za to bi lahko morebiti
iskali v splošnem teoretskem vzdušju ali kon-
tekstu tistega časa. Takrat, v prvi polovici tega
stoletja, je namreč pomembno vlogo igrala
Durkheimova težnja razumeti družbene poj-
me, entitete, ki si jih je izmislil, ustvaril človek,
kot "upredmetene", stvarne. Tako ne presene-
ča, da je bila tudi kultura (dane skupnosti)
pojmovana kot dobesedno upredmetena en-
titeta. Toliko bolj upredmetena, ker se je do-
ločene kulturne dobrine (orodja, posodo,
oblačila, umetniške predmete itd.) zares dalo
"prijeti". Iz tega je očitno izviralo tudi pojmo-
vanje kulture kot nekakšne monolitne du-
hovne vsebine ali enote, ki se je - če in ko se je
- spreminjala v celoti. Kultura dane skupnosti
se je (iz različnih razlogov) spremenila ali pre-
šla iz enega stanja v drugega. Carrithers - tudi
na podlagi lastnih raziskovanj - meni, da je
tako stališče preseženo in da je kultura ne-
kakšna fluidna, dinamična entiteta. Da torej
nikakor ne moremo govoriti o nedotaknjenih
področjih, o žepih, kjer bi obstajala nekakšna
tradicionalna, avtohtona, prvobitna kultura,
temveč se kultura vseskozi in vsepovsod spre-
minja. Tudi t. i. tradicionalne kulture niso
"prvinske", temveč predelane. Morda se opi-
rajo na neka izhodišča, na bolj ali manj ar-
haične vsebine, načine življenja, religijo itd,,
vendar tudi kot take niso zamrznjene v času,
temveč se vseskozi spreminjajo in medsebojno
učinkujejo z drugimi kulturami ali kulturnimi
praksami. Za primer navaja svoje raziskovanje
gozdnih menihov na Sri Lanki. Ti menihi, ki
so bili videti kot najbolj neposredno utelešenje
izvirnih Budovih načel, niso bili gibanje s kako
tisočletno tradicijo, kot bi kdo pomislil, temveč
je bila njihova skupnost stara le slabih dvajset
let (carriraers 1992: 21). Podobno bi lahko
ugotavljali za rastafarijanstvo, kulturno in reli-
giozno prakso jamajških črncev (Brake 1984)
in še za dosti drugih kulturnih praks in gibanj
na raznih koncih sveta in v različnih okoljih.
Carrithers s tega vidika spodbija tudi ustaljeno
pojmovanje linearnega, evolucijskega razvoja
sodobne evro-ameriške kulture, ki bi naj bila
utemeljena v klasični grški kulturi in bi se naj
prek rimske in nato srednjeveške in renesan-
čne evropske misli razvila v sedanjo prevladu-
jočo kulturo zahodnega sveta. Tu je seveda na
delu tudi običajni evro-ameriški centrizem in
ekskluzivizem, ki v dobršni meri še prežema
sodobno misel na tem področju. Občasno tudi
kakšna subkulturniška študija pokaže podobne
težnje, čeprav je v tem okviru dobro cepivo že
samo dejstvo, da je veliko sodobnih subkultur
že v sami osnovi utemeljenih na medsebojnem
soočanju in prepletanju evropske in afriške
kulture, ki se je odvijalo na področju sedanje
Severne Amerike v zadnjih nekaj stoletjih.
Carrithers izpostavlja vsaj še eno razliko
med človekom in živaljo: ljudje ustvarjamo
svojo zgodovino, živali svojo le živijo (Carri-
thers 1992: 49). Zato pa je človek obsojen tudi
na pozabljanje in na ponavljanje zgodovine.
Živali torej ne poznajo svoje predzgodo-
vine. Zanje se čas in svet zares začneta v tre-
nutku njihovega rojstva in izgineta ob smrti.
Ljudje pa smo na različne načine in v raz-
ličnem obsegu seznanjeni z najrazličnejšimi in-
teфretacijami prejšnjih časov, z njihovimi
materialnimi in duhovnimi ostanki, skratka: s
kulturo naših prednikov. Jezik in zgodbe tu
seveda igrajo pomembno vlogo, kar izpostavlja
tudi Carrithers (ibid.: 71),
Carrithers se nato v knjigi sprehodi skozi
inteфretacije posameznih tovrstnih primerkov
kulturne zapuščine in živih kulturnih praks z
različnih delov sveta ter na koncu ugotavlja, da
lahko pojmujemo antropologijo tudi kot po-
membno sestavino splošnega poznavanja vsega
tistega, kar ljudje potrebujemo, da bi lahko
uspešno živeli (ibid.: 199). V sodobnem, hkrati
vse bolj povezanem in razklanem svetu, je
razumevanje in spoštovanje načinov življenja,
drugačnih od našega (pa če so to subkulture
ali kulture nekih drugih skupnosti, dežele),
seveda življenjskega pomena za vse nas.
418
KJE SO SUBKULTURE DANES? (V)
Literatura
J. W. Berry et al. (1992), Cross-Cultural Psychology. Cambridge: University Press.
Z. Bauman (1984), Kultura i društvo. Beograd: Prosveta.
P.L. Berger, T. Luckmann (1992), Socijalna konstrukcija zbilje. Zagreb: Naprijed.
M. Brake (1984), Sociologija mladinske kulture in mladinskih subkultur. Ljubljana: Krt.
M. Brake (1985), Comparative Youth Culture. London: Roudedge.
M. Carrithers (1992), Why Humans Have Cultures. Oxford: University Press.
C.	В. Divakaruni (1993), Multitude, Cross-cultural Readings For Writers. New York: McGraw-Hill.
S. During (ur.) (1993), The Cultural Studies Reader. London: Routledge.
S. Frith (1986), Zvočni učinki. Ljubljana: Krt.
S. Frith, A. Goodwin (ur.) (1990), On Record. London: Routledge.
D.	Hebdige (1979), Subculture: The Meaning of Style. London: Mewthuen.
S. JuŽNlč (1987), Antropologija. Ljubljana: DZS.
G. П. Mead (1934), Mind, Self And Society. Chicago: University Press.
Z. Mlinar, M. Poštrak (1991), Svetovna homogenizacija in/ali kulturni pluralizem. Teorija in praksa, 12, 1363-1375.
R. Rizman (ur.) (1991), Studije o etnonacionalizmu. Ljubljana: Krt.
A. Schutz (1990), Collected Papers. London: Kluwer Academic Publishers.
J. Storey (1993), Cultural Theory and Popular Culture. London: Harvester/Wheatsheaf.
D. Strinati, S. Wagg (ur.) (1992), Come On Down?, Popular Media Culture In Post-War Britain. London: Routledge.
V. VuK Godina et al. (1990), Antropološki zvezki I. Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem socio-
loškem društvu.
419
Bogdan Lešnik
KLINIKA LA BORDE
NEKATERI KONCEPTI, DEJAVNOSTI, NAČELA: POSKUS UMESTITVE
Francoska psihiatrija ima v splošnem tri se-
ktorje, državnega, karitativnega in zasebnega.
Država mora poskrbeti za kompletne psihi-
atrične storitve na vsakih 60-70 tisoč prebi-
valcev. Tudi različne neprofitne družbe (npr.
Rdeči križ) lahko organizirajo psihiatrične slu-
žbe, a strogo v skladu s potrebami države, tako
da marsikdo šteje ta sektor kar k državnemu.
Direktorji teh služb praviloma niso zdravniki,
vendar ti seveda ohranjajo strokovno avtono-
mijo. Tako imamo lahko ustanovo duševnega
zdravja, ki jo v medicinskem pogledu vodi
zdravnik, administrativno pa socialni delavec.^
Zasebne storitve izvajajo psihiatri na svojem;
del stroškov plača socialno zavarovanje. Drža-
va danes dopušča le še zmanjševanje števila
postelj v zasebnem sektorju (njihovo število v
državnem sektorju je predpisano), zato ne do-
voljuje več ustanavljanja zasebnih klinik.
La Borde je zasebna klinika za psihoze, to-
da če ustvarja kakšen dobiček, ga vsekakor ne
v denarju. Hkrati pa se (kakor bomo videli: po
svoji naravi) nikakor ne bi mogla realizirati v
okviru državne psihiatrije. Njena ustanovitev
in organizacija sta povezani z naukom špan-
skega borca in psihiatra Françoisa Tosquellesa
in njegovimi eksperimenti v bolnišnici Saint-
Alban, ki jih je po drugi svetovni vojni nada-
ljeval njegov učenec in analizand Jean Oury.
Leta 1955 je kupil majhen château dobrih
deset kilometrov od mesteca Blois in z majhno
ekipo začel delo. Leto pozneje se mu je pri-
družil psiholog in politični aktivist Félix Gua-
ttari.
Metoda, na kateri temelji La Borde, je
"institucionalna analiza",^ osnovno načelo pa
je "transverzalnost".^ Guattari imenuje meto-
do, ki sta je razvila z Gillesom Deleuzom, tudi
"shizoanaliza" (Deleuze, Guattari 1990). To
so koncepti šole, v kateri se križajo marksis-
tični in psihoanalitični pogledi pod močnim
vplivom Jacquesa Lacana. Veliko je tudi mest,
kjer se Deleuze in Guattari vračata k Wilhel-
mu Reichu." Vendar smo tu daleč od kon-
cepcije, da je libidinalna ekonomija kakšen
subjektivni, iracionalni pol kapitalske ekono-
mije, in od fantazij o zdravi, če ne kar osreču-
joči heteroseksualni genitalnosti. Nasprotno,
opraviti imamo s številnimi ravnmi "želeče
produkcije", z njenimi "tisoč platoji" (kakor
pravi naslov druge knjige Deleuza in Guattari-
ja), med katerimi ni enostavnih vzročno po-
sledičnih zvez, pač pa so izmenjave: "Bistvo
vsega tega dela je v postopnem obvladovanju
vseh izmenjav: izmenjav blaga, jezika, spolnih
izmenjav" (Oury 1959).^
' Kakor npr. Centre Alfred Binet, ekstrahospitalna, psihoanalitično usmerjena ustanova za otroke in mladostnike, ki jo je za
potrelK pariškega 18. okrožja ustanovilo Društvo za duševno zdravje (ust. 1958) oz. njegov Oddelek za psihiatrijo otrok in
adolescentov.
^ Termin je Guattarijev; pred njim so govorili o "institucionalni psihoterapiji". Pojma sta analogna pojmoma "skupinska
psihoterapija" in "skupinska analiza": kakor tam gre tudi tu za dispozitiv {"setting"), ki je hkrati okvir in predmet terapije oz.
analize.
^ Tako prevajam izvirni izraz transversalité, ker bi bil prevod "prečnost" preveč nejasen (in z jezikovnega stališča sporen).
^ Reich, "utemeljitelj materialistične psihiatrije" (Deleuze, Guattari 1990: 118), je prvi postavil vprašanje, kako to, da
ljudje "dejansko hočejo ponižanje in suženjstvo, pa ne le za druge, temveč tudi zase" {ib.: 29, podč. v orig.). Kar torej po-
membno druži to šolo z Reichovo, je ostra analiza fašizma, in ne samo političnega sistema s tem imenom, temveč tudi (in
zlasti) fašizma vsakdanjega življenja.
' Deleuze in Guattari se najbrž ne bi strinjala z redukcijo institucionalne analize na tak menjalni trening (prim. loc. cit.:
142, kjer izrecno zavračata "menjalniško pojmovanje družbe", in ib.: 190, kjer mu postavita nasproti Nietzschejev pojem
"neskončnega dolga"). A gornje Ouryjeve besede v resnici opozarjajo na neko drugo redukcijo - tisto na medosebne odnose.
421
BOGDAN LEŠNIK
Institucionalna analiza seveda ne zanika	rijo o visokem "koeficientu transverzalnosti",
vloge institucije pri konstituciji subjekta, ven-	če ne, pa o nizkem.®
dar nenehno prevprašuje to konstitucijo, sledi Ko Deleuze in Guattari sledita "toku želje"
imaginarnim identitetam, ki jo vzdržujejo in	in zlasti njegovim prelomom, nenehno
podpirajo, in zlasti sledi njihovi razvrstitvi. Od-	zavračata pojmovanje, da je v jedru subjektove
pravlja nepristopne, klavzurne prostore, zna-	želje ojdipalna struktura.^ Nasprotno, zanju je
čilne za institucije nasploh (nedostopen šefov	tudi to le struktura, s katero hoče institucija (v
kabinet, zaprti sestanki osebja ipd.), in v nas-	tem primeru prav s pomočjo psihoanalize)
protju s togim institucionalnim redom dopušča	zajeti subjekt-v-nastajanju ter ga podrediti ti-
naključja. Prostori morajo biti odprti, da jih	raniji familializma, ustaviti in disciplinirati
lahko prečkamo. Taka "transverzalnost" zah-	"nomadsko" željo.^° K temu, da Ouryjeva šola
teva določeno "sprejemanje", a drugačno od	temelji na Lacanovem nauku, moramo torej
brezmejne terapevtove/analitikove potrpežlji-	takoj pristaviti, da ji je Guattari dodal radikal-
vosti, ki ustvarja odvisnost.® Doseči je treba	no kritiko tega nauka in politično akcijo.^^ Po-
"pretakanje" subjektove želje med (delnimi)	glejmo, kako to razume Mark Seem v uvodu k
objekti, kjer tudi terapevt/analitik ni nič dru-	angleški izdaji/In/Z-O/i/zp«:
gega kakor oseba, ki zgolj opravlja določeno
delo, in ni kakšna posebna instanca védenja.' "Nasprotujoč ojdipalnim in ojdipaliziranim teri-
če se to pretakanje med objekti posreči, govo- torijem (Družina, Cerkev, Šola, Narod, Partija)
' "Skupinska transverzalnost je razsežnost, ki je nasprotna in komplementarna strukturam, ki generirajo piramidno hier-
arhizacijo in sterilne načine prenašanja sporočil. / Transverzalnost je nezavedni vir akcije skupine, ki gre onstran objektivnih
zakonov, na katerih temelji, in prenaša željo skupine. / To razsežnost lahko jasno opazimo le v nekaterih skupinah, ki name-
noma ali kako drugače poskušajo sprejeti pomen svoje prakse in ki se vzpostavijo kot skupine-subjekti - in se s tem postavijo
v položaj, da morajo izpeljati tudi svojo smrt. / Nasprotno pa so odvisne skupine določene pasivno, od zunaj, in se z meha-
nizmi samoohranitve magično zavarujejo pred nesmislom, ki ga doživljajo kot zunanjega. Na ta način zavrnejo vse možnosti
dialektičnega bogatenja, ki izvira iz skupinske drugosti. / Analiza skupine, ki se nameni reorganizirati strukture transverzal-
nosti, se zdi možna - če se ji posreči izognid se pasti tistim psihologizirajočim opisom svojih notranjih odnosov, ki povzroča-
jo zgubljanje fantazmatskih razsežnosti, specifičnih za to skupino, pastem delitve prostora, ki jo namenoma drži na ravni
odvisne skupine" (F. Guattari, Molecular Revolution, cit. po V. Funker (1988), Tabor v Hrastovcu - motnja ali spodbuda.
V: V. Flaker, m. Urek (ur.), Hrastovški anali za leto 1987. Ljubljana: Republiška konferenca ZSM Slovenije - Center za
mladinsko prostovoljno delo (str. 63).
' Lacanov subjekt, ki se zanj predpostavlja, da ve, je mišljen ironično (saj je v temelju tega konstrukta prevara), nanaša pa se
na vlogo transferja pri konstrukciji psihološke realnosti. Gre v osnovi za fantazmo o subjektu, ki ima "ključ do simbolnega" -
do enigme užitka (Lacan 1980).
* To "pretakanje želje" nas lahko spomni na Reichovo "orgonsko energijo" in na njegovo definicijo libida v mehansko-
-elektriških pojmih kot razlike v naboju ipd. In res, za Deleuza in Guattarija, ki zavračata familialistično redukcijo v psihoa-
nalizi (redukcijo na družinska razmerja, na "atamamajaz"), je ta psihotična (paranoidna) konstrukcija "bolj adekvatna" (se
pravi, bolje pove, za kaj gre) "kot redukcija seksualnosti na usmiljenja vredno drobno družinsko skrivnost" {loc. cit.: 292). -
Toda pri tej Reichovi konstrukciji se zdi bolj pomembno videti njeno reparacijsko funkcijo, namreč, kako blaži horror vacui
analize, ki (z ekonomično lacanovsko terminologijo rečeno) vedno znova najde zgolj razsrediščeni subjekt želje, zgolj sekun-
darne učinke označevalca: tako, da zapolni to praznino z nečim, kar je eminentno označevalec in hkrati mesto, kamor se
zateče prizadeti, izginjajoči subjekt, ki pa se s tem, da se zateče tja, še veliko bolj radikalno odpove samemu sebi. Tu imamo
zgled, po katerem sta Deleuze in Guattari skonstruirala svoj "stroj", hkrati najbolj avtentično mesto subjekta in označevalec
njegove odsotnosti - lahko bi rekli kar črno luknjo (prej ko črno skrinjo) psihologije.
' Freud naj bi zakrivil podobno redukcijo, kakršno avtoija očitata Louisu Althusserju (Deleuze, Guattari 1990: 296, 306),
namreč, redukcijo (realne) produkcije, ki se suče okoli presežka, na (imaginarno) strukturo, katere jedro je manko
(kastracija). Toda tu lahko očitamo avtorjema, da Freuda ne bereta dovolj radikalno, zato da lahko izpeljeta svoj sklep, ki pa
vendarle izhaja iz Freuda: seveda je nevzdržno jemati "ojdipov kompleks" kot "zadnjo resnico", na katero bi bilo mogoče
reducirati produkcijo subjekta, pač pa lahko v njem zelo dobro vidimo način, kako se (re)producira struktura.
To spodleti pri psihotiku, in prav tu avtorja najdeta avtentični izraz neojdipalizirane želje in s tem njen revolucionarni po-
tencial.
" Natančneje bi bilo reči: ladikaino izpeljavo tega nauka. Deleuze in Guattari namrečvAnti-Ojdipu ne kritizirata same La-
canove teorije (za katero ni Ojdip, enako kakor očetomor iz Totema in tabuja, nikoli kaj več ko mit), temveč sta kritična le
do "reojdipalizirajočih" teženj določenega "lacanizma". Po njunem mnenju je Lacan segel še najdalj, saj ni le pokazal na
značilne psihoanalitične blodnje, ampak je docela "shizofreniziral analitično polje" {loc. cit.: 363), kar je projekt, s katerim
tudi sama nasprotujeta "ojdipaliziranju psihotičnega polja" {ib.: 309) kot "klasičnemu" cilju psihoterapije psihoz.
422
KLINIKA LA BORDE
in zlasti teritorialnosti posameznika, si Anti-
Ojdip prizadeva odkriti 'deteritorializirane' to-
kove želje, tokove, ki niso reducirani na ojdi-
palne kode in nevrotizirane teritorialnosti, feZeče
stroje, ki uhajajo tem kodom kot linije bega in
peljejo nekam drugam" {loc. cit.: xvii)/^
Kljub svojim, za psihiatrijo precej svoje-
vrstnim konceptom pa je klinika La Borde na
prvi pogled podobna nekaterim psihosocialnim
(npr. bolj zagnanim rezidenčnim) službam, ki
jih je vzpostavil britanski sistem."
Najprej konceptualno. To, čemur v La Bor-
de rečejo "transverzalnost", lahko primerjamo
s tem, kako si v Veliki Britaniji prizadevajo
streči raznovrstnim potrebam uporabnikov, in
to, čemur rečejo v Veliki Britaniji "deinsti-
tucionalizacija", lahko primerjamo s pojmom
"deteritorializacija".
Še bolj pa praktično. Pacienti in (nekateri)
terapevti (pravijo jim moniteurs in so zelo raz-
ličnih profilov) živijo skupaj in skupaj pre-
življajo dneve. Pacienti normalno dobivajo
zdravila in so vključeni v dnevne aktivnosti, v
glavnem po svojih interesih; če je treba, kdaj
koga tudi malce potisnejo v kakšno aktivnost.
Tudi delavci si v okviru predvidenih in ob-
stoječih aktivnosti sami izbirajo dnevno delo.
Urnik napravijo vsi skupaj, pacienti in osebje,
za vsak dan sproti ("La Feuille de Jour") in ga
razobesijo,^'* vključuje pa tudi več srečanj oseb-
ja in pacientov, ki jih vodi Oury in prehajajo
od urejenega podajanja informacij do popol-
nega komunikacijskega kaosa in nazaj. Poglej-
mo, na primer, urnik za petek, 22. julija 1994:
"9.30 Sprejem v SAG.^' 10.00 Sestanek za
gospodinjstvo. 10.30 Vsi na kolo in na izhod
(piknik). 11.00 Trafika. Bife. Hranilnica.^®
11.30 Sestanek za gospodinjstvo v Parku. 13.45
Skupen sestanek v velikem salonu. 14.00 Se-
kretariat Kluba. Frizerski in lepotilni salon.
Gledališče. 15.00 Petje z Gillesom. Dvorana za
prireditve. 16.00 Sestanek za sprejem. 17.15
Filozofska delavnica (Guy Eduard). Ples v dvo-
rani za prireditve."
Za oba primera je tudi značilno ustvarjanje
mreže pomoči; kakor britanski sistem (na do-
bro diferenciran način) vpleta skupnost, tako
tudi klinika La Borde zaposluje okoličane, išče
delo za paciente v bližini itn., še bolj razvejan
pa je vpliv, ki ga ima Oury.^' Čeprav o "mreži
pomoči" ne govorijo kaj dosti, pa že sam po-
jem "transverzalnost" postavlja posameznike,
ki sodelujejo pri terapevtskem procesu (tako
terapevte kakor paciente), v tak medsebojni
odnos, da lahko po pravici govorimo o vzajem-
ni samopomoči.
Opazne pa so tudi precejšnje razlike. Naj-
bolj očitna - recimo ji formalna - je ta, da La
Borde seveda nima zakonskega zaledja, ki
omogoča "britanski model", in ni podprta z
mrežo sorodnih služb, temveč je, enako kakor
so svojevrstni njeni koncepti, v francoskem
sistemu duševnega zdravja tudi sama nekaj
zelo samosvojega, pravzaprav edinstvenega.
Na neki ravni celo ni več mogoča: zasebne kli-
nike, kakor smo rekli, v Franciji ne morejo več
nastajati. Edina možnost, da bi se ohranil
"model" La Borde, bi bila v dialogu z državo
(vpliv na zakonodajo ali spremembe v državni
psihiatriji). O tem pa v Franciji - in še zlasti ne
na sami La Borde - ni kakšne širše razprave.
Prizadevanje avtorjev, da bi utrla pot anti-Ojdipu, tj., da bi utemeljila "neojdipaliziran" modus vivendi, je napeljalo Mi-
chela Foucaulta, da je v predgovoru k navedeni izdaji zapisal, da je to delo v temelju etični priročnik, zato ga je, ne brez nas-
meha, z namigom na "Uvod v pobožno življenje" sv. Frančiška Šaleškega krstil za "Uvod v nefašistično življenje" {ib.: xiü).
V besedilu izmenoma govorim o "sistemu" in "modelu": če ni drugače rečeno, gre za sistem (služb) duševnega zdravja in
za model (psihosocialne) skrbi.
Na enega sem moral narisati zemljevid Slovenije, za katere obstoj je vedel samo en pacient in noben terapevt.
" La Borde izdaja drobno publikacijo "Znamenja" /Repères/, v kateri je pojasnjen tudi "labordovski žargon": "S.A.G.
Skrb-Animacija-Gospodinjstvo: označuje tudi sektorje skrbi Park, Grad, Pristava."
" Interna banka stanovalcev.
" Tu se morda skriva določena slabost klinike La Borde. Splošen ot»čutek je, namreč, da ne bi mogla obstajati, kakršna je,
brez visokih etičnih načel njenega vodje Jeana Ouryja, s tem pa so povezani tudi strahovi, kaj bo z njo po smrti tega nespor-
no karizmatičnega osemdesetletnika (sam se s tem namreč sploh ne ukvarja). Toda enako kakor nauki ne zagotavljajo ohra-
nitve "modela", ampak zagotavljajo (če se "primejo") zgolj ohranitev nekaterih načel, konceptov, metod, pa prehod v
zakonsko obliko "modela" ne zagotavlja ohranitve etičnih temeljev, ampak zagotavlja (če se zakon uveljavlja) zgolj možnost
zadovoljitve nekaterih interesov in možnost varstva pred nekaterimi oblikami nasilja in izkoriščanja. Tako lahko spet govori-
mo o določeni "podobnosti modelov": o podobni nezadostnosti, celo če ju vzamemo skupaj (kot dopolnitev drug drugega).
423
BOGDAN LEŠNIK
Našli bomo tudi precejšnje razlike v tem
(ali vsaj v poudarkih pri tem), kar delajo.
Medtem ko se britanski sistem^® namenoma
omejuje na konkretne težave uporabnikov, se
na La Borde raje sistematično posvečajo eks-
trapsihiatričnim aktivnostim in projektom,^® in
medtem ko so za britansko teorijo na področju
duševnega zdravja alfa in omega empirične ra-
ziskave s statistično obdelavo, se na La Borde
ukvarjajo z (lacanovsko) psihoanalizo.^" Oury
vodi tedenski seminar, ki se ga udeležujejo
analitiki in drugi zainteresirani, in ima več de-
lavcev v analizi. Odveč je omeniti, da nič od
tega, ne teoretski seminarji ne analiza, ni za
paciente zaprto. Trenutno delajo (individual-
no) s pacienti poleg Ouryja še trije analitiki.^^
To, čemur smo v prevodu urnika zaradi
pomanjkanja boljšega izraza rekli "sprejem"
¡accueil/ in omenili že prej v zvezi s "transver-
zalnostjo", je v "labordovskem žargonu" po-
memben in vedno znova razdelovan koncept.
Najprej moramo pojasniti, da ne gre za spre-
jem v bolnišnico (temu se reče admission),
ampak opredeljuje odnose v njej.^^
"V osebni izkušnji se mi je pokazalo, da je prvi
pogoj, da bi lahko taka institucionalna struktura
na pozitiven naČin sprejela tujca, ki seji preds-
tavi, to, da ima neko zgodovino /historicité/.
Povsem jasno je, da bo ta tujec, v našem prim-
eru bolnik, ki vstopa, toliko bolj spontano
sprejet, kolikor bolj se znajde vpleten v živo,
konkretno skupnost, ki ima zakone, navade,
simbolno ogrodje; tem bolj, če so, kakor pravi
Lacan, 'strukture sveta, ki so mu dostopne,
strukture, ki nosijo znamenja označevalne ver-
ige'" (OuRY 1959).'"
Za La Borde je ključno, da se odnos zdrav-
nik-pacient, opazovalec-opazovanec zamenja s
takim odnosom, v katerem bosta oba del iste
slike (Oury uporablja izraz paysage, krajina).
Mreža podobnih ali sorodnih institucij pri
tem ni videti v posebno pomoč. Tu smo prej v
nevarnosti: ko se neki določeni model multi-
plicira, se multiplicira (in okrepi funkcijo od-
pora) tudi morebitna napaka v njem. Vse
tovrstne službe, ne glede na njihovo diferenci-
ranost, so omejene na to, čemur rečemo ob-
ravnavanje pacienta - to utemeljuje njihovo
organizacijo in ta (tфeči) subjekt je njihov os-
novni razlog. Kar manjka, pa je glas samega
tega subjekta, ki bo dopustil "objektalnost"
(biti-objekt v smislu parcialnega in prehodne-
ga objekta želje), in se bo znal upreti "objekti-
vaciji" (biti-objekt v smislu totaliziranega in
teritorializiranega objekta institucije).
Da bi prisluhnil temu glasu, je Oury zago-
varjal Tosquellesov koncept intrahospitalnega
"terapevtskega Kluba", samostojne organi-
zacije pacientov, ki bi delovala v psihiatrični
bolnišnici in bi imela tudi svoje premoženje.
Psihiater bi imel pri odločanju v Klubu le pra-
vico veta. V La Borde res obstaja tak Klub.^"*
Organiziran je kot društvo, ima svoj avtomobil
in prejema mesečni plači za dva delavca, ti pa
se porazdelita med člane, ki opravljajo za La
Borde kakšno delo (čiščenje, kuhanje, hišna
popravila, vrtnarjenje ipd.).
Ne zdi se prav korektno primerjati cel sistem na eni strani z enim samim primerom na drugi, vendar britanski sistem
služb, ki vsekakor imajo tudi individualne posebnosti, nastaja iz nekaterih enotnih (ali skupnih) premis, in v bistvu primerja-
mo le-te.
" Ko sem jih obiskal, so ravno sestavljali knjigo o psihozah in umetnosti.
Britanski reformatorji na področju duševnega zdravja psihoanalizi v glavnem niso naklonjeni, Lacana pa sploh ne poznajo
(kakor pri nas se je tudi v Veliki Britaniji njegova teorija uveljavila zlasti v krogih, ki se ukvarjajo s humanistiko).
V tej luči ni presenetljivo, da klinika rekrutira terapevte tudi med pacienti. Tu lahko opazimo tudi bližino Laingovih kon-
ceptov. Kdo bolje pozna zlom vsakdanje izkušnje kakor ta, ki gaje preživel? Toda od tod bi lahko sklepali na novo "instanco
védenja", ki naj bi jo proizvajalo to delo, in tako bi se vrnili na znani "teritorij", le da z nekoliko spremenjeno zasedbo vlog.
Zato Oury o tem piše precej previdneje: "Sodelovati pri tem, ko je treba paziti na koga, kolektivne igre z bolniki, udeležba
pri odgovornosti za finančno upravljanje: toliko priložnosti za srečanja, kjer se vloge, ki smo jih nezavedno privzeli, pokažejo
kot take, kjer pri osebi, v katero drugi investirajo tako vlogo, pride do zavedanja o funkcionalnem vidiku njene osebnosti
/personnage/. Ta telovadba vlog, ne da bi se spuščali v katarktično ekstazo 'Mojstrov Norcev', se zdi izredno tvorna, če je
dobro nadzorovana" {loc. cit.).
" Kakor sem lahko sam izkusil, je malo ustanov, ki bi tako prisrčno in brez zadržkov sprejele tujca kakor klinika La Borde.
" Lacanova "teorija označevalca" temelji na njegovi kritiki švicarskega lingvista Ferdinanda de Saussura, zlasti predavanj,
zbranih v Cours de linguistique générale (1916), Lausanne: Payot.
Pa še v bolnici ali dveh.
424
KLINIKA LA BORDE
Toda ali taka organizacija zadošča, kolikor
ostaja zaprta v eno in isto - institucijo? Ali ni-
mamo opraviti zgolj s še eno laboratorijsko si-
tuacijo, omejeno na preskušanje modela, ne-
kakšen lewinovski socialni laboratorij, ki ga je
britanski model že presegel? In po drugi stra-
ni, ali ni v britanskem modelu dosežena zgolj
neka oblika "trkanja ob realnost", izkušnja, da
se je mogoče z institucijo v veliko primerih po-
gajati, da pa ostajajo "nodalne točke", ki se
vedno upirajo spremembi, ali pa jo tako iz-
krivijo, da dobimo, mutatis mutandis, samo še
več istega (v skladu z reklom "plus que ça
change, plus ça reste la même chose'')!
Tukaj se seveda ne moremo ukvarjati s
tako globalno problematiko, zato se omejimo
na preprosto, naivno vprašanje, ali je zamisel o
organiziranju v intrahospitalne terapevtske
Klube "boljša" kakor zamisel o širokem, zares
avtonomnem organiziranju pacientov, ki bi ta-
ko res stopili v dialog z državo ali vsaj z držav-
no psihiatrijo (skoz varstvo pacientovih pravic,
mehanizme za ocenjevanje dela služb ipd.).
Najprej bi lahko rekli, da nobena ni "do-
bra": kar zadeva Klub, se ravno v možnosti
psihiatrovega veta pokaže, kdo ima zadnjo
besedo,^ v samostojni organizaciji pa bo po
železni zakonitosti prišlo do reprodukcije in-
stitucionalne strukture z njeno teritorializirano
organizacijo, hierarhijo, privilegiranimi mesti
odločanja itn. vred.^®
Toda takoj nato se moramo tudi vprašati, s
katerega vidika "nista dobri". Če to mislimo z
vidika idealne avtonomije subjekta, potem
smo spregledali pomembno determinanto, ki
jo najlepše podajata prav gornja ugovora: da je
vsaka struktura že (bolj ali manj očitno)
"struktura gospostva". Z ožjega terapevtskega
vidika pa lahko rečemo, da nobena ni "dobra"
kratko malo zato, ker "dober", tj., vseodrešu-
joč koncept ni mogoč, pač pa sta obe koristni:
kar ponujata, ni kakšna "dokončna rešitev",
ampak le mučen proces konfrontacije (druga),
kije lahko dobro izhodišče za analizo (prva).
Čeprav bi bilo mogoče razširiti Ouryjevo
(ali natančneje, Tosquellesovo) zamisel na
neke vrste "Klub" tudi na ravni države (npr.
kot Zvezo Klubov, ki bi se pogajala na najvišji
ravni odločanja), pa si težko predstavljamo, da
bi se na tej ravni obdržalo analitično delo, ki
ga v spregi bolnišnica-Klub terja ta zamisel.
Tako pridemo do tretje, načelne razlike.
Kar smo rekli zgoraj o konceptualni "podob-
nosti na prvi pogled", se nam zdaj kaže druga-
če. Za institucionalno analizo ni najpomemb-
nejša naloga deinstitucionalizacija, kakor jo
pojmujejo britanski kolegi (odprava velikih
psihiatričnih institucij in njihova zamenjava s
službami, ki so bolj "user friendly"),^' saj nič
ne jamči, da se ne bodo pri tem na zvijačen
način izoblikovali prejšnjim podobni ali celo
enaki "teritoriji",^® temveč je ravno - analiza.
"Qu'est ce que c'est La Borde? La Borde est
merde!" se je o sami "službi" o neki priložnosti
izrazil Oury. Razlika vsekakor ni v tem, kako
kje skrbijo za paciente (na obeh straneh Kana-
la imajo podobne probleme, otepajo se s tež-
kimi razmerami, odvisni so od kadrovskega
potenciala itn.), ampak je v tem, kako se kdo
sooča z svojo lastno institucionalno zgradbo.^^
Če je britanski sistem (v imenu potreb uporab-
nikov) razdrl institucijo duševnega zdravja, ne
da bi se kaj dosti zmenil za to, katerim odno-
som to streže (kateri interesi se dejansko re-
alizirajo v ozadju njegove artikulacije "potreb
uporabnikov"), jo (se) La Borde "zgolj"
v stilu: "Vi ste sicer samostojni pri odločanju, vendar se morate vedno odločiti tako, da bo (meni) prav." To lahko pri-
merjamo s samoupravljanjem, ki ga poznamo iz lastne novejše zgodovine: še najbolj gaje diskreditiralo to, daje šlo zgolj za
nadaljevanje partijskega despotizma, oblasti "tistega, ki ve" in ima ne le zadnjo besedo, ampak tudi edini prave pobude.
Če gre - in po navadi gre - za organizacijo, ki mora izpolnjevati določene naloge, se taka struktura vzpostavi v imenu učin-
kovitosti. Je pa tudi mogoče, da se določeni "teritoriji" (npr. "privilegirana mesta odločanja") preselijo kam drugam, a v tem
primeru imamo pač še zmerom opraviti z njimi.
" Za najbolj prijazno službo veljajo v Franciji¿flíi/d, ki intervenirajo v najrazličnejših kriznih situacijah - od prve pomoči na
cesti do "vloma", če se kdo zaklene iz stanovanja. Seveda paje to intervencijska in ne skupnostna služba v zgornjem smislu.
^ Moderne civilizirane družbe, pravita Deleuze in Guattari, odlikuje to, da "kar z eno roko deteritorializirajo, reteritoriali-
zirajo z drugo" (loc. cit.: 257).
" Je pa tudi mogoče, da se marsikatera razlika, ki smo jo opazili, nanaša na neko četrto, zgodovinsko razliko, ki je v tem, da
je klinika ha Borde dedič šestdesetih, britanska reforma pa osemdesetih let (in seveda tudi tistega, kar ju je pripeljalo tja);
kaj vse to pomeni, prepuščam domišljiji bralca.
425
BOGDAN LEŠNIK
analizira - natanko zato, da bi premislili od-
nose, ki jim streže.^
Sklenimo z Ouryjevimi besedami:
"Na neki splošnejši način smo si prisvojili
misel Lévi-Straussa, da 'nikoli ne moremo biti
gotovi, da smo zajeli pomen in funkcijo neke in-
stitucije, Če ne zmoremo znova preživeti njenega
učinka na posamezno zavest'. Hkrati pa, ko v
celoti ohranjamo to k posamezniku usmeijeno
perspektivo, je povsem očitno, da kakšno celo-
vitejše razumevanje ni mogoče. Če se ne ozremo
na neki splošnejši sistem: skupino, v kateri je
posameznik, celoto potreb in njeno razmeije z
'globalno družbo'." In naprej: "Terapevtski
Klubi se v tej perspektivi zdijo kot etape neke
določene strukturne predelave globalne družbe
znotraj naših psihiatričnih Ustanov. Ko pre-
vprašujejo stil življenja znotraj Bolnišnic, jih
odpirajo okoliškemu svetu. Na paradoksen na-
čin postanejo središče kulture, s tem da na novo
utemeljujejo kolektivno življenje v neki avten-
tični tradiciji; fenomen Norosti znova najde
svoje dostojanstvo s pomočjo svoje funkcije, da
nenehno vraČa vprašanje o pravilih našega
življenja" {loc. cit.).
Literatura
G. Deu:uze, F. Guattari (1990), Anti-Oedipus. London: The Athlone Press.
J. Lacan (1977), Écrits (A Selection). London: Tavistock/Routledge.
-(1980), Štirje temeljni koncepti psihoanalize. Ljubljana: Cankarjeva založba.
J. Oury(1959), Les Clubs thérapeutique. Etude préliminaire. B. n. v.: 119-141.
To je gotovo precej poenostavljeno. Res pa je videti, da so se pri britanski reformi znašle na isti strani tako različne stvari,
kakor sta npr. drobnolastniški interes "businessa" oz. "managementa", ki je gonilo vladajoče konservativne stranke, in tra-
dicionalno "levi" feministični diskurz. Tega fenomena ni, kolikor mi je znano, še nihče podrobno analiziral. - Po drugi strani
pa bi se lahko vprašali, kakšna je (terapevtska) korist od analize, če ji ne sledi taka sprememba, ki jo bomo ocenili za napre-
dek, in narobe, če lahko táko spremembo dosežemo kako drugače, potem težaven in dolgotrajen proces analize sploh ni
videti potreben, vsaj v klinični situaciji ne. Toda na ta pragmatistični pomislek bi lahko odvrnili, da premešča problem na
podoben način kakor trditev, da ekonomska propaganda "streže potrebam ljudi", tako da jih "obvešča o novih produktih" in
jim "ponuja možnost izbire", hkrati ko je očitno, (a) da na ravni same produkcije poteka strašen boj, ki močno vpliva na
možnost izbire, in (b) da táko obveščanje poteka na visoko kodificiran način, katerega cilj je manipulacija, neredko prav s
pomočjo produkcije potreb.
426
pismo
O integraciji slepih otrok v redne osnovne šole
Informacija o raziskavi
Najprej sem zastavila vprašanje "slepi uče-
nec v mojem razredu" pedag. zboru delavcev
(število = 20). Učitelji so bili nad vprašanjem
presenečeni, ker se s to mislijo niso nikoli uk-
varjali. V obliki pogovora so oblikovali različ-
na mnenja in stališča. Načeloma, ampak samo
načeloma, niso imeli nič proti, da se med
učenci redne osnovne šole pojavi tudi slepi
učenec, opremljen s specialnimi znanji, ki bi
mu omogočala "normalno" vključevanje v šols-
ko delo (Brailova pisava, magnetofon itd.).
Toda takoj so se pojavile dileme in dvomi,
kako bi delo v takem razredu potekalo. Večina
je bila mnenja, da bi moral biti slepi učenec iz-
redno socialno in emocionalno zrel, samos-
tojen, družaben, prilagodljiv - skratka moral bi
biti vsestransko pripravljen na šolanje v svetu
"normalnih". Učitelji so izrazili zahtevo, da se
jim za tako delo ne bi bilo potrebno specialno
pedagoško izobraževati (učenje pisave ali kaj
podobnega).
Pojavila se je druga dilema, ki se mi je zde-
la izredno zanimiva. To je dilema, ali je vsak
učitelj na višji stopnji osnovne šole ali v srednji
šoli pripravljen, da se njegova razlaga učne
snovi snema na magnetofon, kar bi bilo za
slepega učenca nujno. Učitelji niso pripravlje-
ni, oziroma, niso zadovoljni, da bi jih pri peda-
goškem delu snemali. Tako bi lahko nadzirali
njihovo delo - morda jih je strah, da niso do-
volj kvalitetni, ali pa bi se morali za pouk bolje
pripraviti. Torej je slepi učenec nezaželjen v
razredu, ker bi deloval kot nekakšna kontrola
njegovega dela.
Učitelji so tudi trdili, da bi bili součenci do
slepega tovariša grobi, nasilni, ali pa bi ga
puščali vnemar, naj se znajde, kakor hoče. Uči-
telji dvomijo v moralne vrednote, ki jih imajo
današnji učenci. Še bolj bi bilo to stanje izraže-
no v srednji šoli. Torej tudi zaradi mladine ne
bi bilo najbolje sprejeti slepega otroka ali mla-
dostnika v razred. Taka stališča so oblikovali
pedagogi. Komentar in sklep prepuščam vam.
Sama sem bila nad odgovori oziroma stališči
presenečena, ker sem vseeno pričakovala veČ
optimizma ali pedagoškega veselja in razume-
vanja za drugačnost okoli nas.
Drugi del raziskave pa so učenci 8. razreda
(N=23), ki so odgovarjali na vprašanja v pr-
vem delu anonimno v obliki ankete, v drugem
delu pa v obliki razgovora.
Naslov kratke ankete je: Moj sošolec je
slep. Na prvo vprašanje, ali bi hoteli imeti
slepega sošolca, je odgovorilo pritrdilno 20
vprašanih, trije pa so odgovorili ne vem. Nega-
tivnih odgovorov torej ni bilo. Na vprašanje,
ali bi mu pri šolskem delu pomagali, so bili vsi
odgovori pozitivni. Ali jih slepi človek s svojo
prisotnostjo moti? Negativno jih je odgovorilo
19 in ne vem 4. Vsi so napisali, da nimajo iz-
kušenj s slepimi tovariši, ker nikoli niso bili s
takimi ljudmi dlje časa v stiku.
V pogovoru so se učenci pokazali zelo
praktični in polni idej, kako bi uredili, če bi bil
njihov sošolec slep. Hodili bi skupaj na tekme,
na plesne vaje, na prireditve. Z njim bi se učili,
tako da bi mu brali učno snov. I lodili bi z njim
v šolo in domov. Večina učencev je v pogovoru
izrazila solidarnost s slepim tovarišem. Pri-
pravljeni so ga bili braniti pred različnimi ne-
varnostmi. Organizirali bi se tako, da bi bil
lahko slepi součenec z njimi povsod, kjer bi se
kaj zanimivega dogajalo.
Otroci so pokazali veliko več strpnosti kot
pedagoški delavci.
Učenci so pokazali veliko več stфnosti kot
njihovi učitelji. Odgovori otrok in odraslih si
nasprotujejo. Zakaj? Kje je resnica, je težko
reči. Odgovore dajati je težko. Ali sta svet od-
raslih in svet otrok res tako različna? Morda
pa učitelji, ki so del odrasle populacije in trdi-
jo, da razumejo mlade in jih vzgajajo, v resnici
sploh ne dajo veliko na mlade, ki so jim zaupa-
ni v "obdelavo". Ta vprašanja so v resnici
vredna raziskav.
Upam, da vam bodo moje malenkostno
427
PISMO
razmišljanje in razgovori, ki sem jih opravila,
pomagali pri integriranju slepih otrok v osnov-
no in srednjo šolo. Ali pa vam bo dalo misliti,
da vsa okolja še zdaleč niso dovolj zrela, da bi
živela v soglasju z drugačnostjo, pa naj bo
kakršna koli.
Darka Pečnik
428
poročilo
Razsežnosti Balintovega gibanja
Slovenci zelo radi posegamo po tujih vzorih
in jih nekritično presajamo na domača tla, vča-
sih zato, ker nimamo svojih, ali pa jih imamo
in jih ne znamo ceniti. V tem primeru gre za
tuj vzor, ki je v svetu že dolgo uveljavljen, pri
nas pa preskusen že več kot deset let, ne le na
področju zdravstva, kjer se je prvič pojavil,
ampak tudi na nekaterih drugih strokovnih po-
dročjih. V šolstvu, kjer bi bil še kako potreben,
pa se žal še ni čisto prijel, oziroma, sedaj post-
opoma prodira.
Gre za posebno obliko timskega dela, Ba-
lintove skupine, ki so že dolgo razširjene tudi
na šolskem področju, še zlasti v Nemčiji, pri
nas pa imamo za sedaj edino tovrstno skupino
za pedagoške delavce na Fužinah v Ljubljani.
Čeprav deluje slabega pol leta, so njeni člani
polni pozitivnih vtisov, saj so takšno obravna-
vanje šolske problematike dolgo pogrešali.
Prve Balintove skupine pri nas je začel
voditi docent Petelin pred več kot desetimi leti
za študente medicine, Slovenci pa smo se
lahko o Balintovih skupinah učili od dr. Jacka
Norela, predsednika mednarodnega združenja
Balintovih skupin, in od Borisa Lubana Ploz-
za, zdravnika, ki vodi Balintove skupine in Ba-
lintovo gibanje v Švici in je bil že večkrat pri
nas, nazadnje pred kratkim. V slovenščino sta
prevedeni dve njegovi knjigi.
Kot vodja Balintovih skupin je že skoraj
deset let zelo dejaven dr. Dušan Žagar, psi-
hiater na Centru za mentalno zdravje v Lju-
bljani, ki je prav tako začel s skupinami
študentov medicine, nadaljeval z blok tečaji za
zdravnike splošne prakse, s skupinami speciali-
zantov splošne medicine, nato je vodil Balin-
tove skupine za socialne delavce, deloval med
vzgojitelji v dveh domovih za delinkventno
mladino, ustanovil pa je tudi skupino za peda-
goške delavce na Fužinah.
Balintovo gibanje, ki je dobilo svetovne
razsežnosti, se je začelo z Michaelom Balin-
tom, psihiatrom-analitikom madžarskega rodu
in Freudovim učencem, ki je začel ustanavljati
skupine zdravnikov v Angliji. Po njem so sku-
pine dobile ime. Na sestankih so obravnavali
primere pacientov, s katerimi so imeli člani
skupine v glavnem čustvene težave, težko so
jih prenašali, bili so jezni nanje, ali pa so z
njimi nasploh težko shajali. Občasno se je sku-
pina vračala k primerom, ki jih je že obravna-
vala, tudi k tistim, ki še niso bili končani, jih
spremljala in ponovno analizirala. Odnos med
zdravniki in bolniki se je na ta način bistveno
popravil.
Te skupine še vedno delujejo, v glavnem v
medicini, razširile pa so se tudi na druga po-
dročja, socialno, pedagoško, penološko in vsa
druga, kjer prihaja človek v stik s človekom.
Možna so praktično na vseh področjih. Na po-
dročje izobraževanja so se razširile že zelo zgo-
daj, v Nemčiji pa so najbolj razvite.
Skupine delujejo najbolje, če štejejo deset
članov, obstajajo tudi večje, več kot petnajst
članov pa naj ne bi imele. Sedem, osem članov
je že premalo. V idealnih skupinah je vzdušje
prijetno, v večjih, do dvajset članskih pa je več
zadreg, težko jih je voditi in slabše delujejo.
Skupine naj bi se sestajale enkrat na teden,
da bi se ohranjala kontinuiteta, ker pa to ni
vedno izvedljivo, se skupine sestajajo tudi na
štirinajst dni ali enkrat mesečno. V slovenskih
penoloških inštitucijah se sestajajo enkrat na
mesec, na Fužinah pa dvakrat.
Skupine morajo imeti določen prostor in
določen čas za sestanke, ki trajajo uro in pol in
se točno začnejo in točno končajo.
Skupina navadno obravnava en primer, re-
dkeje tudi dva. Vsakokrat je na vrsti drug član
skupine, da predstavi svoj primer. Ponekod v
Angliji je stalna praksa, da skupine obravnava-
jo po dva primera. Če se po naključju kdaj
primeri, da je časa preveč, se lahko skupina
vrne h kakšnemu že obravnavanemu primer,
vedno pa je to priporočljivo na začetku sestan-
ka, da se skupina ogreje.
Pravih ali nepravih, boljših ali slabših pri-
merov ni. Vsi so dobri, prednost pa skupina
429
POROČILO
daje aktualnim in najnujnejšim, to je tistim, ki
človeka spremljajo še na poti iz službe in mu
ne dajo spati. Skupina analizira tudi manj ak-
tualen primer, ki se je primeril že pred časom
in o katerem se želi pogovarjati kakšen član
skupine.
Balintove skupine imajo več razsežnosti.
Ena je brez dvoma čustvena razbremenitev
člana skupine, ki predstavi svoj primer klienta,
pacienta, učenca ali kaznjenca, s katerim ima
določene težave, najpogosteje zaradi prejšnjih
odnosov z določenimi osebami, ki niso več
navzoče, npr. z agresivnim očetom. Nekdo, ki
je imel rigidnega očeta, bo v stikih z njemu po-
dobnimi osebami čutil sovraštvo, napetost,
neugodje, ravno tako kot nekdo, ki je imel
težavno mater. Ne bo se niti zavedal, zakaj v
odnosih do podobnih oseb prihaja v konflikt.
To se ne dogaja na zavestni ravni, marveč na
nezavedni.
Med srečevanjem v Balintovi skupini se
strokovnemu delavcu pri tem, ko posluša dru-
ge člane skupine govoriti o situacijah, kakršne
doživlja tudi sam, določene stvari razjasnijo,
pride do novih spoznanj, do uvida, in nato
čustveno lažje shaja s svojimi problemi. Člani
skupine mu pomagajo osvetliti tudi njegov
primer, tako da pripovedujejo o lastnem doživ-
ljanju ob njem, in s svojimi pogledi na odnos
med njim in klientom.
Ne tako nepomemben vidik, ki ga skupina
ne zanemarja, je odnos med člani skupine tu in
zdaj, njihove interakcije, ki se izražajo v večji
ali manjši napetosti enih do drugih, v bolj po-
pustljivem odnosu ali v večji naklonjenosti. V
tem se kaže skupinska dinamika.
V skupini se izraža tudi strokovna plat.
Vsak član, strokovnjak, ponudi svojo strokov-
no rešitev primera, čeprav to ni v ospredju.
Večkrat, še zlasti na začetku, ko skupina šele
nastaja, se rada pojavi težnja, da bi ostali zgolj
na strokovni ravni, zato se člani skupine
čustveni plati izogibajo. Lahko pa skupina de-
luje tudi kot supervizijska skupina.
Bistveno za te skupine je torej obravna-
vanje medsebojnih odnosov. Na šolskem po-
dročju so ti odnosi različni: v glavnem odnosi
med učitelji in učenci in narobe, med samimi
učitelji, med učitelji in starši, med učitelji in
ravnateljem in drugimi pedagoškimi delavci,
pa tudi med samimi učenci.
"Predpogoj za dobro delo z ljudmi, ne
samo v šolstvu, ampak tudi na drugih po-
dročjih," poudarja dr. Dušan Žagar, "je lju-
bezen do poklica. Kdor ne dela rad, kdor
svojega poklica ne opravlja z veseljem in dela
samo za denar, ne bo imel pravih rezultatov."
V šolstvu se ta ljubezen kaže tudi v prijaz-
nosti do učencev. Nekateri učitelji imajo dobre
odnose z motečimi ali celo z zelo motečimi
učenci, z njimi lepo shajajo, za druge učitelje
pa je tak "problematičen" otrok vir nepresta-
nih travm in konfliktov. Zakaj je tako? Verjet-
no zato, ker ne znajo najti stika.
Balintove skupine obravnavajo tudi stiske
učiteljev, ki pogosto izvirajo iz nerazumevanja
učiteljskega poklica, njihovega neurejenega
statusa in neustreznega mesta v družbi, to pa
je povezano z neprimernim nagrajevanjem.
Če hoče biti učitelj ali drug pedagoški dela-
vec uspešen, mora pridobiti zaupanje učencev
in staršev. Ne zadošča samo zaupanje učencev,
tudi starši mu morajo zaupati, čeprav tega ni
lahko doseči zaradi problemov in napak pri
vzgoji otrok, zaradi pritiska na učitelje in
motenosti nekaterih staršev. Najbolje je doseči
zaupanje in sodelovanje obeh staršev, da se
oba združita v želji, pomagati svojemu otroku,
šele potem je mogoče doseči pozitivne pre-
mike. Z Balintovo skupino si lahko pedagoški
delavec pomaga pridobiti to zaupanje, saj ga
analiziranje primerov navaja k razmišljanju in
iskanju novih poti.
Dogaja se tudi, da pedagoški delavci učen-
cev ne poslušajo ali jih poslušajo površno, ni-
majo posluha za njihove prave probleme, teh
pogosto ne vidijo. Balintova skupina jim po-
maga gledati s tretjim očesom, a ne mistično,
temveč tako, da vidijo prave probleme in nji-
hovo bistvo. Poglavitno je torej razumevanje
učenca in spoznanje, zakaj je kaj tako, kot je.
Osnova vseh odnosov sta transfer in kon-
tratransfer, ki sta vsekakor navzoča v odnosih
med učitelji in učenci in sta vedno predmet
analize Balintove skupine. Transferni odnos
učenca do učitelja se kaže v tem, da učenec
doživlja kakšnega učitelja ogrožujoče, drugega
pa ne, kar je odraz njegovega transfera do
očeta oziroma matere, ki se v šoli samo pono-
vi. Kontratransfer ima učitelj do učenca, izvor
pa je mogoče iskati v stikih z osebami iz nje-
gove preteklosti.
430
RAZSEŽNOSTI BALINTOVEGA GIBANJA
Kot si ni mogoče predstavljati zdravnika
brez empatičnega odnosa do bolnika, brez
vživetja v bolnikovo doživljanje stiske - kar ne
pomeni, da z njim trpi, ampak da čuti, kaj
doživlja pacient -, tako je empatija nepogrešlji-
va pri učitelju, da lažje razume učenca, da se
vživi vanj in ga sprejme. Seveda je zelo mote-
nega otroka težko sprejeti takega, kot je, pa
vendar, če ga razumeš, ga lažje sprejmeš.
Za dobre medosebne odnose je značilno,
da so grajeni na pozitivnem, zato je pomemb-
no, da v šolski praksi pedagoški delavci spod-
bujajo pozitivne lastnosti učencev, ki jih brez
dvoma imajo, četudi so še tako moteni, da
gradijo na njih, se o njih pogovarjajo, jih zanje
pohvalijo, ne pa da poudarjajo negativne last-
nosti. Veliko problemov izvira ravno iz nepre-
stanega kritiziranja tako imenovanih proble-
matičnih učencev, kaznovanja in šikaniranja
zaradi negativnosti, zaradi česar razmišljajo sa-
mo o negativnem in se negativno tudi potrjuje-
jo. Pozitivno se ne morejo, ker največkrat
nimajo priložnosti.
Enako pomembno kot zaupanje učencev v
učitelja je, da učitelj zaupa učencem. Če jim bo
zaupal, tega učenci pogosto ne bodo zlorablja-
li. Učenci morajo čutiti, da jih ima učitelj rad,
da jim zaupa, potem bodo tudi oni do njega
pošteni in manj bo problemov.
Znanje ali védenje o tem, kako delovati, je
sicer pomembno in temeljno, toda brez pra-
vilnega odnosa, polnega zaupanja, brez empa-
tije oziroma ljubezni ni ne pravega uspeha ne
zadovoljstva. Zaupati je treba v svoje delo in
biti pripravljen reševati prave probleme.
Balintova skupina deluje drugače, če je v
kolektivu, kjer vladajo hierarhični odnosi, npr.
v podjetju, instituciji, šoli, penološkem zavodu
ali zaporu. Podrejeni so bolj zadržani in nes-
proščeni, kar vse vpliva na kvaliteto dela. Če
se taka situacija pojavi, jo je treba takoj anali-
zirati. Priporočljivo je, da se člani Balintove
skupine srečujejo na nevtralnem terenu, po-
dobno kot na Fužinah, kjer se pedagoški de-
lavci različnih šol občine Ljubljana Moste-Pol-
je, pedagogi, psihologi, socialni delavci, učitelji
in knjižničarji dobivajo v prostorih Svetoval-
nice centra na socialno delo.
Ustanavljanje Balintovih skupin za pros-
vetne delavce bi bilo nadvse potrebno, še zlasti
zato, ker je na šolah vse preveč nerešenih pro-
blemov in problemov, ki so težko rešljivi, in
nakopičenih napetosti v odnosih vseh vrst. S
takim načinom dela je šolstvo na Slovenskem
še povsem nepokrito. Glede na izkušnje, ki jih
ima po polletnem delovanju fužinska skupina,
je mogoče ustanavljanje Balintovih skupin sa-
mo toplo priporočati.
Zanimanje za Balintove skupine pri nas v
šolstvu tako rekoč ne obstaja, oziroma, je iz-
redno majhno, najverjetneje zaradi slabe in-
formiranosti. Večina za Balinta še slišala ni.
Doslej sta dr. Žagarja povabili le dve šoli, da
jima je predstavil Balintovo gibanje in ta način
reševanja problemov, toda zanimanje je po
velikem začetnem navdušenju kmalu splah-
nelo. Morda so se prestrašili, da zaradi hierar-
hičnih odnosov v kolektivu ne bi mogli svo-
bodno in sproščeno govoriti, ali pa pričakujejo
preveč. Seveda dokončnih rešitev njihovih pro-
blemov Balintove skupine ne morejo dati, kajti
številni problemi, kot vemo, izvirajo z vrha
šolstva, so sistemske narave in ne nazadnje
odraz slabega poznavanja otroške psihe.
Balintove skupine niso le eksperiment več,
so preskušena oblika timskega dela oziroma
pedagoške konference, kakršne naj bi tiste v
šoli zares bile, pa z njimi iz različnih razlogov
nismo zadovoljni. Balintove skupine so pravo
mesto in prava priložnost, zlasti za tiste bolj
občutljive, ki mislijo, da vidijo prave probleme
in so jih pripravljeni tudi reševati, kakor tudi
za tiste, ki bi se o svojih problemih radi pogo-
vorili, pa se nimajo s kom, bodisi ker v svojem
kolektivu ne pridejo do besede, ali pa jih
okolica zatre.
Najnovejši poizkus širjenja Balintovega gi-
banja pri nas je informiranje psihologov, ki de-
lajo v slovenski vojski, o pomenu Balintovih
skupin za vojsko in pomen negovanja odnosov
med vojaki in oficirji. Tudi med njimi je bilo
precejšnje zanimanje, Balintov duh pa se še ni
prijel.
Stane Padežnik
431
гесетца
Christine McCouRT Perring, The Experience of psychiatric Hospital Closure.
Avebury Studies of Care in the Community. Aldershot/Brookfield USA/Hong Kong
1993. 221 str.
Kvalitativna študija Christine McCourt Pe-
rring je na področju duševnega zdravja izjem-
na zato, ker pri obravnavi procesa dehospi-
talizacije in deinstitucionalizacije uporablja
antropološke koncepte, s katerimi dodaja
aktualnim perspektivam v duševnem zdravju
(normalizacija, integracija, skupnostna skrb
itn.) še nove razsežnosti. Avtorica sama pou-
darja, da je poskušala raziskati relevantnost
antropološke metode in teorije za razume-
vanje duševne bolezni.
Raziskava posreduje med dvema realno-
stma - življenjem v psihiatrični bolnišnici in
življenjem v skupnosti, njen cilj pa je subtilna
analiza odhoda skupine dolgotrajnih uporabni-
kov/uporabnic psihiatrične bolnišnice v tri sta-
novanjske skupine v Londonu. Prehod iz bol-
nišnice v skupnostne namestitve, ki je zanimal
maloštevilne raziskovalce, je avtorica analizira-
la s pomočjo znanega antropološkega koncep-
ta obredov prehoda, ki ga je leta 1908 napisal
Arnold Van Gennep.
Za vse dolgotrajne paciente bolnišnice je
odhod iz azilarne psihiatrije v stanovanjsko
skupino eden največjih življenjskih dogodkov.
Odločilne življenjske dogodke spremljajo ose-
bne krize, ki jih ljudje v vseh kulturah pre-
brodijo z ritualizacijami dejanj in določenih
časovnih sekvec. Perringova poudarja, da niti
osebje niti kritiki azilarne psihiatrije (npr. Go-
ffman) tem obredom prehoda niso posvetili
zadosti pozornosti. Odločilne življenjske do-
godke spremljajo stres in občutki izgube, ne
glede na to, ali gre za žalosten ali vesel dogo-
dek. Po Van Gennepu imajo obredi prehoda
tri faze: separacijo, tranzicijo in 1пкофогас1јо.
V prvi fazi skupnost osami osebo, v izolaciji pa
se nanjo naslavljajo različni tabuji in prepove-
di. Oseba velja za nečisto, nevarno. Druga faza
zaznamuje vmesno stanje med separacijo in in-
кофогас1јо, ko se oseba pripravlja na ponoven
vstop v skupnost. V tretji fazi pa se oseba in-
кофог1га v družbo, vendar v spremenjenem
stanju. Te časovne sekvence spremljajo različni
rituali, katerih vloga je, da na smiselni način
strukturirajo spremembe. Analogno je mogoče
uporabiti ta koncept za dolgotrajne uporab-
nike/uporabnice psihiatričnih institucij. Oseba,
ki je izločena iz družbe in dobi etiketo psihia-
tričnega bolnika, velja za nevarno, umazano,
kužno (obdobje separacije). Fazo tranzicije je
prilagoditev na življenje v instituciji, faza in-
кофогас1је pa je prehod iz bolnišnice nazaj
domov ali v stanovanjsko skupino, kjer dolgo-
trajne pacintke in pacienti prevzamejo vlogo
stanovalk in stanovalcev.
Za dolgotrajne paciente/pacientke psihia-
trične bolnišnice je druga faza tranzicije čas
brez konca; bolnišnica za mnoge postane edini
dom. Zanje in za osebje postane to stanje
nekaj permanentnega, socialna identiteta teh
ljudi pa se definira prek stigme in segregacije.
V instituciji se socialna identiteta močno razli-
kuje od osebne identitete, ki je pogostoma
drugačna in se nanaša na življenje pred hospi-
talizacijo.
S kvalitativno metodologijo, ki je temeljila
predvsem na opazovanju z udeležbo in na po-
globljenih intervjujih, je Perringova poskušala
ugotoviti, kateri vzorci skrbi za ljudi z dolgo-
trajno hospitalizacijo se pojavljajo v procesu
prehoda, kaj govorijo ljudje, ki so vključeni v
ta proces na obči ravni, kako govorijo o tem,
kaj delajo v praksi in kaj dejansko delajo.
V raziskavi, ki je trajala 18 mesecev, je av-
torica upoštevala dinamični koncept pogleda
na družbeno dogajanje, v katerem posamez-
nik/posameznica ne more biti analitično iz-
ločen/izločena iz kulture in socialne skupine.
Posameznik/posameznica je namreč družbeno
konstruiran/konstruirana, njegovega/njenega
obnašanja pa ni mogoče razločiti od kulture, v
kateri se pojavlja. Socialne vloge pacientov, ki
so zapustili psihiatrično bolnišnico in se na pri-
mer vrnili v skupnost, so povezane s predsta-
vami o deviantnosti, ki izhajajo iz kulturnega
koncepta normalnega in deviantnega v dolo-
čeni družbi (cf. str.8).
433
REŒNZIJA
Z opazovanjem odhoda iz azilarne psihia-
trične institucije v skupnost so dokazali, da se
ljudje s socialno vlogo dolgotrajnih pacientov
niso premaknili iz prostora "zunaj" v prostor
"znotraj", temveč iz ene družbene institucije v
drugo. Razlika med njima je v tem, da prva te-
melji na izolaciji, druga pa na integraciji (str.
14). Skupnostna skrb, ki jo izvaja plačano
osebje, pomeni v prvi vrsti premik lokusa skrbi
iz bolnišnice v skupnost.
Razlika med življenjem v bolnišnici in v sta-
novanjski skupnosti je med drugim v tem, da v
bolnišnici pacienti nimajo priložnosti, da bi se
odločali med izbirami, rehabilitacija v stano-
vanjski skupnosti pa poleg učenja spretnosti za
življenje poudarja zlasti spodbujanje procesa
odločanja med izbirami in pridobivanje novega
znanja. Na ravni normativnih vrednot je osebje
stanovanjskih skupin poudarjalo rehabilitacijo
nekdanjih psihiatričnih pacientov kot ključni
cilj skupnostne skrbi. Njen namen naj bi bil
opogumljanje stanovalcev, da bodo "imeli bo-
gatejše in manj odvisno življenje" (str. 97). Na
ravni dejanske stvarnosti pa avtorica poudarja,
da je bila rehabilitacija usmerjena zlasti k uče-
nju temeljnih veščin za življenje in veliko manj
k spodbujanju učenja novih znanj. Rehabili-
tacija je bila torej reducirana na učenje pos-
pravljanja, nakupovanja, kuhanja ipd.
Vseeno je stanovalcem, ki so želeli okrepiti
stike s primarno družino, vnuki in drugim so-
rodstvom, to zares omogočil šele prehod iz
bolnišnice v stanovanjsko skupino. Osebje v
stanovanjski skupini je spodbujalo stike, hkrati
pa so tudi sorodniki raje prihajali v hišo, kjer
ni bilo stigme bolnišnice, kjer so imeli več za-
sebnosti in občutek domačnosti.
Pomemben element rehabilitacije je učenje
tega, da se aktivnosti in dobrine delijo z drugi-
mi stanovalci in stanovalkami. Najznačilnejša
situacija je skupno pripravljanje in uživanje
hrane. Ta rehabilitacijski element vsebuje uče-
nje skrbi zase, pa tudi skrb za drugega.
Pomembna ugotovitev avtorice je bila, da
so se stanovalci stanovanjskih skupin počutili
še naprej izolirani, čeprav so zdaj živeli sredi
skupnosti. Njihova dejanska integracija v skup-
nost je bila bolj mit kot resničnost.
Stigma psihiatričnega bolnika je nekaj, kar
ljudje, ki se preselijo v skupnostne namestitve,
prinesejo s seboj. Zato je filozofija skupnostne
skrbi naravnana k spodbujanju obnašanja, ki je
družbeno pozitivno vrednoteno, ali, kot bi de-
jal Wolfensberger, k valorizaciji socialnih vlog.
Ta ključna ideja v konceptu normalizacije in
integracije vsebuje prepričanje, da se stigma in
segregacija zmanjšata, če stigmatizirani ljudje
dobijo priložnost in pomoč za to, da zaživijo
življenje, ki je bolj družbeno normativno in
manj segregirano. Šele tako lahko participirajo
v socialnih vlogah, ki so družbeno vrednotene.
Avtorico je zanimalo, kako delovanje stano-
vanjske skupine in vsakdanje aktivnosti njenih
prebivalcev omogočajo, da prebivalci najdejo
družbeno vrednotene vloge (str. 20).
Druge pomembne ugotovitve raziskovalke,
ki so bile del prehoda pacientk in pacientov iz
bolnišnice v skupnost, povzemamo v nasledn-
jih točkah:
1.	Osebje psihiatrične bolnišnice je pozabi-
lo na življenjske zgodbe dolgotrajnih psihia-
tričnih pacientov/pacientk in jih s tem kot ljudi
devalviralo. Življenjska zgodba je namreč "po-
skus, da bi izkušnja dobila smisel in da bi se v
diskontinuiranem življenju ustvarila kontinui-
teta" (str. 77).
2.	Za uspešno rehabilitacijo je nujno vsak-
danje znanje o pacientih, ki govori o tem, kdo
ti ljudje sploh so. Bolnišnična dokumentacija
ne vsebuje seznamov pacientovih sposobnosti,
prejšnjih ali sedanjih aktivnosti in interesov,
na katere so ljudje ponosni in prek katerih
lahko ponovno gradijo občutke lastne vrednos-
ti, svojo identiteto. Prav to pa je temelj za pri-
hodnjo rehabilitacijo.
3.	Avtorica, ki je opravljala vlogo aktivnega
poslušanja življenjskih zgodb, je ugotovila, da
ljudje raje pripovedujejo zgodbe iz svojega živ-
ljenja pred vstopom v bolnišnico kot pa zgodbe
iz življenje v bolnišnici. Na takšen način uidejo
psihiatrični stvarnosti.
4.	V življenjskih zgodbah je avtorica ugo-
tovila, da dolgotrajni uporabniki in uporabnice
govorijo v glavnem o treh področjih. Za ljudi
delavskega porekla je značilno težko delo, ma-
terialna revščina in stresna družinska situacija.
Drugo pomembno področje je vojna, ki so jo
osebe preživele kot otroci ali odrasli in ki je
povzročila separacijo od družine in pogosto tu-
di izgubo bližnjega sorodnika. Tretje področje
pripovedovanja je bila izkušnja globoke iz-
gube, ki je v kontekstu dolgotrajnega bivanja v
434
PERRING, THE EXPERIENCE OF PSYCHIATRIC HOSPITAL CLOSURE
bolnišnici povezana tudi z občutkom žalovanja
za "izgubljenim življenjem" (str. 77).
5.	Zaradi nezaupanja v skupnostni koncept
duševnega zdravja, ki ga goji bolnišnično ose-
bje, je bilo tudi mnogo dolgotrajnih pacientov
nezaupljivih do tega, da bi se odločili za živ-
ljenje zunaj bolnišnice.
6.	Osebje v stanovanjskih skupinah ni pro-
blematiziralo medicinskega koncepta medika-
lizacije, ki se razširja v skupnost. Tudi v stano-
vanjski skupini na zdravila ne gledajo kot na
del problema, saj psihofarmaki pogosto slabo
vplivajo na počutje posameznikov/posameznic,
temveč kot na del terapevtskih prizadevanj.
Osebje v stanovanjski skupini pogosto upo-
rablja medicinsko terminologijo in medicinske
koncepte duševne bolezni, saj večina verjame,
da je duševna bolezen nekaj dokončnega in da
je možna le določena stopnja rehabilitacije.
Avtorica se v zadnjem delu knjige ozre na
pojmovanje stanovanjske skupine kot substi-
tuta družine, ki izhaja iz ideje, da je večina
dolgotrajnih pacientov izgubila sorodnike in
socialno mrežo zunaj bolnišnice. Tako se zdi
oblikovanje stanovanjske skupine po vzoru
družine poskus nadomestitve izgube in zlasti
poskus reintegracije osebe v skupnost (str.
182). Hkrati pa izhaja koncept stanovanjske
skupine, ki deluje po načelih nuklearne dru-
žine, iz prepričanja, da je nuklearna družina
naravni prostor negovanja in socializacije po-
sameznikov/posameznic. Čeprav nihče od sta-
novalcev, ki so imeli sorodnike, ni opisal
stanovanjske skupine kot svojo družino, pa je
osebje vendar vztrajalo na familialističnem
konceptu. To dokazuje tudi delitev vlog po
spolu. Vodja gospodinjstva in celotne organi-
zacije je manager (moški), avtoriteto uprav-
ljanja vsakdanjega življenja pa ima osebje sta-
novanjske skupnosti, ki ga sestavljajo večino-
ma ženske. V takem modelu ima disciplina
normativno vlogo in se pojmuje kot socializaci-
ja. Osebje stanovanjske skupine ima v socia-
lizaciji negovalno, kvazi materinsko vlogo, ma-
nager pa ima avtoritativno, kvazi patriarhalno
vlogo. Avtoriteta je torej, podobno kot v druži-
ni in v medicinskih ustanovah, tudi v skrb-
stvenih službah investirana v moške ekspertne
vloge (zdravnik, psihiater), skrbstvena avtori-
teta pa je prepuščena ženskam (medicinske
sestre, negovalke, socialne delavke). Številne
raziskave pa so dokazale, da imajo tisti, ki so
pacientom/pacientkam najbližji in porabijo
največ časa za delo z njimi, najslabši položaj in
najmanjšo moč v hierarhiji organizacije. To so
pogosto prav ženske. V tej mikrostrukturi za-
seda pacient prostor otroka (str. 186). Kot po-
kažejo številne antropološke raziskave, imajo
nekatere marginalne skupine v vseh kulturah
vlogo nečistih, nevarnih posameznikov, pa tudi
vlogo psevdo otrok. Ta posebna "otročjost" se
najpogosteje veže na psihiatrične bolnike, ki
so podobni otrokom, vendar niso otroci. Obči
odgovor na anomalije je ustvarjanje meja, zato
da se zavarujejo "normalni".
Potrebo osebja po tem, da bi stanovalci v
stanovanjski skupini tako gospodinjstvo prepo-
znali kot družino, njih same pa kot psevdo
starše, je treba razumeti v luči konceptov
skrbi. Skrbstveno delo ima danes negativni,
slabšalni prizvok in zaseda mesto kvazi dela.
Edina prava in "naravna" skrb se lahko odvija
le v nuklearni družini. Tako pojmovanje skrbi
privede do nezavedne potrebe po tem, da
osebje v stanovanjskih skupinah definira last-
no skrbstveno vlogo s pomočjo familialističnih
idej in tako zviša ceno skrbi. To pa privede do
nerešljivih paradoksov takrat, ko govorimo o
rehabilitaciji kot o pridobivanju avtonomije,
novih znanj in relativne neodvisnosti. Koliko
pa familialistični koncept skrbi, ki je ujet v od-
nose starši/otrok, omogoča samostojnost in av-
tonomijo?
Ker knjigo odlikuje prav antropološka
paradigma, ki jo avtorica uporablja za analizo
spregledanega področja odhoda iz bolnišnice,
naj povzamem glavne antropološke koncepte,
ki jih uporablja:
Na ravni metode raziskovanja:
•	Opazovanje z udeležbo, ki izhaja iz etno-
grafije in omogoča večjo empatijo in boljše
razumevanje podrobnosti, kar kombinira z iz-
govorjenim in napisanim.
•	Oralna zgodovina: pripovedovanje zgo-
dovine in spominjanje.
•	Raziskovanje svetovnega nazora in per-
spektive tistega, ki ga raziskujemo.
Na ravni teoretskih konceptov:
•	Medicinska antropologija kot del širše
antropološke znanosti.
•	Raba Kleinmanovega koncepta medicine
kot kulturnega sistema (1980) v Geertzovem
435
REŒNZIJA
pomenu kulturnega sistema kot "sistema sim-
bolnih pomenov, zasidranih v specifični razvr-
stitvi družbenih institucij in v vzorcih 1п1ефег-
sonalne interakcije". Medicinski antropolog
Arthur Kleinman razlikuje med boleznijo kot
klinično realnostjo (disease) in boleznijo kot
socialno realnostjo (illness). Simptomi so so-
cialno konstruirani in se oblikujejo v socialno
realnost bolezni.
•	Koncept kulturnega relativizma, ki uči
senzibilnosti do različnosti, ne da bi iskali uni-
verzalnost.
•	Analiza simbolov, ki razkriva večplast-
nost nekaterih bistvenih pojmov na področju
duševnega zdravja. Osebje na področju dušev-
nega zdravja pogosto deli ljudi na "bolj" ali
"manj" odvisne, po tem principu pa se pogosto
izvaja tudi selekcija ljudi, ki bodo prišli v sta-
novanjske skupine. Metonimijska funkcija poj-
ma odvisnost prikriva namen, da se za stano-
vanjsko skupino izberejo "manj problematični"
posamezniki, "manj odvisni". Po tem kriteriju
sta določena tudi število osebja in organizacija
stanovanjske skupine. Stopnja odvisnosti, ki je
vedno kulturno konstruirana, postane organi-
zacijski koncept, njena raba v praksi pa je sim-
bolne narave, saj pokriva druge koncepte, kot
so sposobnost, nesposobnost, zmožnost, stabil-
nost, kooperativnost, uvidevnost, deviantnost,
komformnost. V analizi simbolizma opiše Vic-
tor Turner (1967) ključne lastnosti simbolov
kot polisemijo, kondenzacijo in unifikacijo.
Polisemija pomeni podobo, ki ima vrsto poten-
cialnih pomenov. Pomen, ki ga sproži uporaba
simbola, je odvisen od konteksta, v katerem se
uporablja, in od stopnje doseženega pomena.
Kondeiizacija in unifikacija se nanašata na
sposobnost zgostitve števila konceptov v eno
podobo. Pojem odvisnost ima torej lastnost
unifikacije in kondenzacije, saj v sebi zgošča
različne pomene, vsi pa se praviloma nanašajo
na stopnjo "patologije" pacienta.
Gre torej za metonimijsko funkcijo besede
odvisnost. Metonimija, sposobnost, da določe-
na stvar nadomešča drugo, je način, kako obli-
kujemo kategorije. Lakoff (1987) poudarja, da
so smiselne simbolne strukture zgrajene iz
imaginativnih kapacitet metafor in metonimij,
• Uporaba že omenjenega koncepta obre-
dov prehoda.
Študija Perringove torej pokaže, da so
pacienti z dolgotrajno psihiatrično kariero z
nekaj ustrezne podpore sposobni in pripravlje-
ni narediti prehod v življenje zunaj bolnišnice.
Vprašanje pa je, ali pomeni življenje v skup-
nostnih službah za duševno zdravje le dehospi-
talizacijo, ali pa pomeni tudi dejansko deinsti-
tucionalizacijo. Deinstitucionalizacija zahteva
življenje, kjer vladajo izbire, možnost avtono-
mnih odločitev, prevzemanje pozitivno vred-
notenih socialnih vlog in možnost recipročnih
odnosov dajanja in sprejemanja. Pot do tega
pa ne more mimo novih predstav o skrbi tako
na mikroravni, ki jo predstavljajo oblike skrbi
onstran paternalističnega familializma, kot tu-
di na makroravni, ki zahteva njeno višje vred-
notenje v družbi.
Darja Zaviršek
436
dokumenti
Srečo Dragos
PREDSTAVITEV OSNUTKA KODEKSA POKLICNE ETIKE
SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV SLOVENIJE
Za uvod naj najprej pojasnim nekatera
vodila, ki sem jih upošteval pri sestavi tega os-
nutka^ in za katera mislim, da se jih je treba
držati tudi pri pisanju dokončne verzije. To
pojasnjujem v sedmih točkah:
1. Če naj poklicni kodeks velja za vse, ki ta
poklic opravljajo oz. predstavljajo, se mora tu-
di naslavljati na vse. Zato je treba vztrajati pri
doslednem navajanju obeh spolov, npr.: "so-
cialne delavke in delavci" (vsi) in "socialna de-
lavka/socialni delavec" (katerikoli, vsak). Tudi
v hipotetičnem primeru, ko bi bile v stroki
samo osebe istega spola, ni dopustna enospol-
na dikcija v kodeksu, saj ta govori ne le da-
našnjim osebam s tem poklicom, ampak tudi
prihodnjim. Številčnost ne more biti argument
za enospolno dikcijo niti v primeru, če bi pri-
volili v odstopanje od antidiskriminatornega
načela, ker bi potem morali postaviti številčno
mejo, do katere bi se govorjenje o enem spolu
samoumevno nanašalo na oba - to pa je neiz-
vedljivo.
Dejstvo, da so vsi drugi kodeksi (kar sem
jih videl) enospolno usmerjeni, je argument
ZA uvedbo dvospolne dikcije, ne pa proti njej.
Cinično je npr. brati kodeks "zdravstvenih de-
lavcev", kjer je ženski spol rabljen samo dva-
krat (v zvezi z nosečnostjo in s splavom), sicer
pa dosledno omenja le moške kolege, bodisi v
ednini ali množini; paradoksno pa je, da so ta
kodeks ponatisnila društva "medicinskih sester
Slovenije" (1977). Isto je tudi z najnovejšim
policijskim kodeksom, ki očitno velja samo za
moške pripadnike tega poklica (čeprav je že
dostopen tudi ženskam), pa s sodniškim, od-
vetniškim ipd.
Da tudi ne gre za jezikoven konsenz, po
katerem bi se omenjanje moških nanašalo tudi
na ženske, je očitno vsaj iz naslednjih razlogov:
•	formalnih: ker tak konsenz ni omenjen v
nobenih pravopisnih oz. slovničnih pravilih,
hkrati pa se v formalnem govoru, nastopanju
ali (lektoriranem) pisanju očitno (že) uporab-
lja razločevanje spolov;
•	neformalnih: ker takega konsenza ni niti
v vsakdanjem življenju, saj večina ljudi pozna
razloček med čistilcem/čistilko, policistom/
/policistko, kontrolorjem/kontrolorko, kuhar-
jem/kuharico..., in ko gre za konkretne osebe,
se ustrezno tudi izražajo. Res pa je, da je razli-
kovanje pogostejše pri preprostejših poklicih,
manj pogosto pa pri uglednejših (npr. doktor,
sodnik, menedžer, ekonomist, pravnik, borzni
posrednik, bančnik ipd. - za sociologe in socio-
loginje to ne velja več!), čeprav v teh poklicih
moški niso več ne edini ne v večini. To pome-
ni, da je tovrstno enospolno izrazje povezano z
ugledom (torej z močjo), posledica pa je dis-
kriminacija. Ker je morda ta formulacija za
koga preostra, jo bom dodatno pojasnil.
Diskriminacija namreč ni to, da ne upošte-
vaš razlik (nepazljivost še ni diskriminacija!) -
nasprotno: diskriminacija je upoštevanje razlik
oziroma (zlo)raba razlik med živimi bitji z
namenom, da se nekomu naredi škoda, neko-
mu drugemu pa korist. Rečeno v sistemski
terminologiji: diskriminacija je nefunkcionalno
diferenciranje (vpeljevanje meja) živih siste-
mov. Nefunkcionalno zato, ker ne omogoča
samoreferenčnosti, saj gre za táko vnašanje
razlik (med seboj in okoljem) navznoter, ki se
omejuje le na adaptacijo zunanjih impulzov.
' Neposredno pobudo za sestavo tega osnutka je dala Socialne zbornice Slovenije. Zahvalo za prvo kritično branje in ko-
rekcijo teksta dolgujem kolektivu Visoke šole za socialno delo, za dopolnitev 7. in 9. člena pa Jani Čuk iz CSD-Center.
Hkrati naj poudarim, da gre zgolj za osnutek Kodeksa, katerega dokončni predlog naj se oblikuje v javni razpravi vseh zain-
teresiranih, zlasti pa v društvih socialnih delavk in delavcev in na straneh te revije.
437
DOKUMENTI
ne glede na interne različnosti; s tem se pre-
preči organiziranje difuznih kompleksnosti v
organizirano obliko.
V družbi kot najobsežnejšem sistemu je ena
od inherentnih diferenc tudi spolna, temeljni
družbeni element pa je komunikacija, ne pa
"posameznica" ali "posameznik". Ker tega do
sedaj nismo gledali na tak način, smo posame-
zne ravni v razumevali le kot strukture (v so-
ciološkem pomenu), ne pa kot sistemov. Če
gledamo na neko celoto (npr. na neki poklic)
kot na táko strukturo, jo lahko z vidika spolov
razumemo le v smislu njune pogostosti/redkos-
ti, velikosti/majhnosti, moči/nemoči ipd., torej
v smislu spolne pojavnosti oz. zastopanosti.
Nevarnost je, da potem iz teh atributov izvaja-
mo konsekvence, ki so ali pa niso pomembne.
Če pa celoto (poklic, združenje, organizacijo,
družbeno področje ali celotno družbo) uzremo
kot sistem, se pokaže, da struktura ni odloču-
joča za preživetje, pač pa so odločilne relacije,
ki jih vzpostavlja (navznoter in navzven). Fun-
kcija, pomen in smisel neke celote so odvisni
od relacij, ne od njene strukture. To je tudi
razlog, da so lahko celo najprimitivnejše in
najenostavnejše strukture izjemno pomembne
(koristne ali škodljive), imajo izjemno sposob-
nost preživetja ali pa hitro propadejo. Najno-
vejši primer zapletenosti in pomembnosti naj-
enostavnejše strukture je npr. očem nevidno
kroglasto bitje, ki v primerjavi z drugimi živ-
ljenjskimi oblikami sploh ni strukturirano
(enoceličar, imenovan "streptokok A") in ki
prav zdaj mori po Veliki Britaniji in na Dan-
skem (25% smrtnost okuženih). Take, skoraj
nestrukturirane življenjske oblike so lahko zelo
zapletene prav zato, ker opravljajo pomembne
dejavnosti za preživetje človeštva (npr. pri
funkcioniranju črevesja), lahko pa tudi ubijajo.
Problem torej ni njihova struktura, pač pa re-
lacije, ki jih vzpostavljajo.
Ker je torej zapletenost entitet bolj odvisna
od njihovega relacioniranja kot od strukturi-
ranja, so socialni sistemi kompleksnejši od bio-
loških. Zato jih je tudi težje razumeti, saj se
relacije pri socialnih sistemih procesirajo na
podlagi smislov, pri organizmih pa na bioke-
mični podlagi. In podobno kot npr. encimi v
živih celicah učinkujejo na kemične relacije, ne
da bi se sami porabili, učinkujejo tudi komu-
nikacije v socialnih relacijah. Komunikacije
producirajo komunikacije in s tem reproduci-
rajo socialne sisteme. Če je komunikacija ele-
mentarna socialna relacija, to še ne pomeni,
da je vsaka relacija tudi socialna komunikacija.
To postane le, če vključuje podatke, sporočilo
in razumevanje na diferenciran način. Šele raz-
likovanje med tem trojim omogoča socialnost
(komunikacij). Primer nediferencirane komu-
nikacije je npr. čebelji ples, ki nedvomno je
komuniciranje in celo vsebuje precej dife-
rencirane znake (za oddaljenost, smer itd.), ni
pa razlike med podatkom, sporočilom in razu-
mevanjem; zato je sleherna reakcija v komuni-
kaciji predvidljiva ter avtomatična in zato gre v
resnici za signaliziranje, ne pa za socialno
komuniciranje.
Skratka: komunikacije so elementarne ope-
racije, ki producirajo socialne sisteme. So-
cialne so komunikacije po tem, da vsebujejo
razloček med podatkom, sporočilom in razu-
mevanjem. Njen najpomembnejši medij je
govor(ica) in jezik (zapisan govor). To je tudi
najosnovnejša razlika med živaljo in človekom
(opičji mladič se je v prvih letih življenja spo-
soben naučiti vsega, česar je sposoben človeški
otrok - razen govora; to je edina bistvena razli-
ka med njima).
Zato je pomembno, da smo s kodeksom
vsaj na tej stopnji, tj., na stopnji (človeškega)
govora, ki je sposoben diferencirati podatek
od sporočila in razumevanja. Sicer prihaja do
diskriminacije, o kateri govorim, do tega, da
govorimo o moških, mislimo pa tudi na ženske
(ali pa nasprotno), medtem ko razumevanje
prepustimo naslovniku sporočila. Taka komu-
nikacija je pod ravnijo čebel iz prejšnjega pri-
mera, saj signalizira razmerja (superiornosti ali
inferiornosti), ki si jih potem vsak prevede po
svoje (kar je še slabše od čebel, mravelj in ter-
mitov, kjer pri signaliziranju ni nesporazu-
mov).
Ne gre torej za nikakršno jezikovno pravi-
lo, ki bi vsiljevalo le enospolno izrazje. V pra-
ksi se pojavljajo še rešitve, ko se npr. na
začetku teksta uporabita obe obliki izraza, v
nadaljevanju pa se govori le v moškem spolu
(kot npr. v slovenski Ustavi). Vendar tudi to ni
ustrezna rešitev, če na začetku ni izrecnega na-
vodila za pravilno razumevanje.
2. Izogibati se strokovnim terminom, ki
(še) niso splošno uporabljani ali znani, hkrati
438
PREDSTAVITEV OSNUTKA KODEKSA POKLICNE ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV
pa tudi tistim, ki niso najustreznejši. Osebno
mi je npr. izraz uporabnik/uporabnica bližji kot
stranka ali klient.
Vendar pa gre v sociali za problem (v nas-
protju z medicino, pedagogiko, psihiatrijo), da
"uporabnik" ni nujno zgolj posamezna oseba,
pač pa je lahko to mreža, v kateri ljudje deluje-
jo, sistem (povezav), v katerem so. Najti isti
izraz za posamezne uporabnike/uporabnice pa
hkrati za večje število oseb, ki so med sabo v
pomembnih razmerjih, s katerimi se ukvarja
socialna stroka - to je poseben problem. Zato
sem se odločil za izraz "uporabnik/uporabnica'',
ki naj zajema osebo, pa tudi tako mrežo. Zato
tudi opomba na prvi strani kodeksa, ki je v
primeru take rešitve nujna.
3.	Pri obsegu kodeksa se je treba izogibati
obema ekstremoma: če je prekratek, je navad-
no presplošen, nenatančen in zato manj upo-
raben (npr. International code of ethics for the
professional social worker 1976 ali Kodeks etike
penoloških delavcev 1990). Če je predolg, pa
lahko zaide v urejanje podrobnosti in zabriše
mejo med temeljnimi, minimalnimi načeli pok-
licne etike in vsemi drugimi, ki so koristna,
niso pa nujna za kodificiranje (npr. Prijedlog
Etičkog kodeksa socijalnih radnika Hrvatske, K.
Bunčič in M. Dobranovič 1990).
4.	Ko gre za kodeks določenega poklica, je
nujno, da je avtonomen tako do politične ideo-
logije kot tudi do zakonodajne regulative. Av-
tonomnost kodeksa pomeni:
•	da kodeks izhaja iz lastnih načel, tj., iz
načel lastne stroke, ne iz načel drugih področij
(politike, zakonodaje, cehovske logike,..).
Hkrati pa avtonomnost pomeni, da se
•	ne izključuje z raznimi drugimi področji,
npr. z različnimi ideološkimi opcijami, z veljav-
no zakonodajo, s cehovskimi interesi, z logika-
mi drugih sorodnih poklicov ipd.
Obe načeli sta enako pomembni, ker obe
skupaj omogočata avtonomijo: opustitev pr-
vega bi namreč pomenila, da kodeks ni veČ
avtonomen (samoupraven oz. avtogenerativen
glede na določeno stroko), z upoštevanjem
zgolj prvega brez drugega pa bi kodeks postal
avtotomen (nezmožen prepletanja z drugimi
področji, tj. neuporaben - npr., da se njegova
uporaba izključuje z veljavno zakonodajo, da
je nezdružljiv z vsako ideološko normo itd.).
Nazoren primer, da se, kjer se krši eno.
navadno zanika tudi drugo načelo, je Kodeks
poklicne etike socialnih delavcev Jugoslavije iz
1980.
5. Eden od največjih vsebinskih problemov
kodeksa, ki ga je treba rešiti, je opredelitev
pogojev, v katerih izjemnih primerih je do-
pustno drugemu posredovati podatke o upo-
rabnikih/uporabnicah in v kakšni obliki, da bo
to še v skladu z varovanjem poklicne skrivnos-
ti. Kodeksi se temu navadno nespretno izmi-
kajo in se kratko malo sklicujejo na oceno
"interesa" ali "koristi" uporabnika/uporab-
nice, ki profesionalca/profesionalko odvezuje
upoštevanja poklicne skrivnosti, kar je povsem
enako kot pri tistih kodeksih, ki se zadovoljijo
le s splošno omembo zaupnosti osebnih podat-
kov in ne precizirajo ničesar.
Rešitev, ki jo predlagam v 12., 13. in 14.
členu, poskuša biti čimbolj enostavna in veljav-
na za vse primere. Nisem izhajal iz zakonskih
določil (čeprav predlog po moje ni v neskladju
z njimi), pač pa zgolj iz križanja dveh spremen-
ljivk: naravo posledic, ki jih lahko ima razkritje
podatkov za uporabnika/uporabnico, in odnos
uporabnika ¡uporabnice do tega, ali se lahko to
sploh zgodi. Glede na to so načelno možni
samo štirje načini ravnanja, med njimi pa so le
trije dopustni, kar ponazarjam s shemo:
Po mojem mnenju je prednost take rešitve
v njeni enostavnosti, izčrpnosti in jasnosti.
Vprašanje pa je, ali je sprejemljiva z vidika
prakse delavk/delavcev (zlasti) v javnih soci-
alnih zavodih, kar bo verjetno pokazala raz-
prava.
439
DOKUMENTI
6. Poglavitni vsebinski poudarek, ki ga velja
premisliti pri pisanju celotnega kodeksa, je
naslednji: osrednji interes socialne stroke je
pomoč, podobno kot je npr. interes medicine
zdravje, interes prava prav(ičnost), interes filo-
zofije (rado)vednost ipd. Problem v zvezi s tem
pa je, da je mogoče postopke v socialnem delu
oz. delo oseb, ki opravljajo ta poklic, celovito
vrednotiti ter oceniti njihovo korist za upo-
rabnika/uporabnico, kvaliteto uslug itd. - samo
v vsakem konkretnem in posamičnem primeru!
Mogoče je sicer reči, da ta socialna delavka
dela dobro ali slabo, da je ta teorija dobra ali
pa neuporabna..., pogosto se torej govori na
splošni ravni. Take izjave so seveda v "skladu"
z resnico le, če zajemajo faktično večino prim-
erov, sicer pa niso pravilne. To pomeni, da de-
jansko ne morejo biti dokončno, natančno,
povsem oz. celovito resnične, kajti čim bolj so
posplošene, tem bolj so lahko sporne, ker je
večja verjetnost, da izpuščajo posamičnosti.
In to velja tudi za etična načela tega kodek-
sa! Problem je namreč v tem, da nobena v ko-
deksu opredeljena splošna formulacija ne
more biti adekvatna, tj., ne more natančno
povedati, kakšno profesionalno (socialno) delo
je povsem dobro, povsem ustrezno strokovnim
ciljem, povsem zadovoljivo za uporabnika/upo-
rabnico, povsem etično sprejemljivo itd. Čim
bolj splošne so take izjave, tem manj so ade-
kvatne - skladne z empirijo oz. z vsakokratnimi
posamičnimi primeri. Precizno oceno (vred-
notenje) dela je mogoče izčфati le v kon-
kretnih primerih konkretnih postopkov med
konkretnimi ljudmi v konkretni situaciji. To
seveda ne pomeni, da ni mogoč nikakršen ko-
deks norm, pač pa iz tega izhaja, da se na tej
najsplošnejši ravni osredotočamo zlasti na ne-
dovoljene postopke oz. ravnanja, iz katerih
nedvoumno sledi, da bi bila škoda (za upo-
rabnika/uporabnico), če bi se izvedli, večja od
morebitnih koristi. In še to samo na tista
škodljiva ravnanja, o katerih smo prepričani,
da veljajo za vse primere in da poleg tega ob-
staja o tem v stroki splošen konsenz. To hkrati
pomeni, da kodeks ne zajema vseh možnih
postopkov, ki so etično nedopustni, zaradi
česar ga tudi ni mogoče vzporejati npr. z usta-
vo, po kateri je dovoljeno vse, kar v njej ni iz-
recno prepovedano. Zato je nepotrebno s
kodeksom zapovedati, da strokovnjak ne sme
ukrasti denarnice uporabniku/uporabnici, saj
je to samoumevno... (vprašanje pa je, ali je
smiselno v kodeksu omeniti prepoved spolne-
ga občevanja z uporabnikom/uporabnico, kar
nekateri kodeksi izrecno navajajo; osebno mis-
lim, da to ni potrebno, ostaja pa vprašanje).
Skratka: kodeksa v nobenem primeru ne
moremo razumeti tako, da bo zagotavljal
dobro (ustrezno, pravilno) strokovno prakso.
To bi bila velika iluzija, saj tega kodeks ne
more v nobenem primeru niti izčrpno opisati,
kaj šele zagotavljati. Kodeks je le minimalna
zbirka pravil o tem, kako se izognemo nezažele-
nim učinkom za uporabnika ¡uporabnico (in še
to le z vidika etike). V tem smislu je kodeks
minimalen etični standard na področju stro-
kovnega dela. Zaradi teh izhodišč, čeprav se
zdijo nekako samoumevna, sem formuliral tudi
uvodno izjavo (prvi stavek teksta) kodeksa in
izbral formulacijo - "Zavedajoč se...", ker po
mojem mnenju že s svojo dikcijo opozarja na
to, kar je rečeno zgoraj.
7, Glede strukture kodeksa sem izhajal iz
tega, da je treba največji del teksta (osrednje
poglavje) nameniti odnosu do uporabnika ¡upo-
rabnice, vse drugo pa skrčiti na minimum. Ne-
kateri kodeksi skušajo uravnotežiti poudarke,
ki se nanašajo na uporabnika/uporabnico, s
tistimi določbami, ki se nanašajo na razmerja
do stroke ali kar do celotne družbe. Po moje
taka usmeritev ni potrebna, lahko je celo
škodljiva, če zamegli temeljni namen poklica.
V nadaljevanju predstavljam tekst osnutka.
440
PREDSTAVITEV OSNUTKA KODEKSA POKLICNE ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV
Zavedajoč se dejstva, da je mogoče dobro strokovno delo celovito razpoztiati oziroma opredeliti
samo na ravni vsakega konkretnega primera, v posplošeni obliki pa je mogoče opozoriti le na naj-
očitnejše nepravilnosti in odstopanja od osnovnih načel socialnega dela, in izhajajoč iz temeljnih
pravic uporabnika/uporabnice^ stroke socialnega dela, sprejemamo socialne delavke in delavci Slo-
venije naslednji
KODEKS POKLICNE ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV SLOVENIJE
I. SPLOŠNA DOLOČBA
L člen
Ta kodeks vsebuje temeljne etične norme oz. pravila socialnih delavk in delavcev za poklicno
delovanje in za moralno vrednotenje njihovega strokovnega dela.
П. ODNOS DO UPORABNIKA/UPORABNICE
2.	člen
Delo socialne delavke/socialnega delavca mora biti vselej v pomoč in korist uporabniku/upo-
rabnici, s katerim/katero dela. Tega ne sme ogroziti noben drug interes ali namen.
3.	člen
Delo socialne delavke/socialnega delavca mora biti antidiskriminatorno usmerjeno, kar
pomeni:
•	da pri svojem delu uporabnika/uporabnice ne sme izključevati, omejevati in zapostavljati,
pa tudi ne opravičevati ali mu/ji dajati prednosti na podlagi rase, barve kože, spola, narod-
nostnega ali etničnega porekla, gmotnega in družbenega položaja, življenjskega stila, spolne,
verske ali idejne usmerjenosti, morebitne socialne označenosti, zmanjšanih duševnih oziroma
telesnih sposobnosti;
•	da zavrne vsako sodelovanje v postopkih, ki niso v skladu z načelom iz zgornje alineje;
•	da na kršitve načela iz prve alineje opozarja zlasti svoje kolegice/kolege, vodstvo ustanove,
v kateri jih opazi, po potrebi pa o tem obvesti tudi pristojno in širšo javnost.
4.	člen
Socialna delavka/socialni delavec pri svojem delu z uporabnikom/uporabnico uporablja zlasti
strokovno znanje in veščine, vsa druga sredstva pa le, če niso z njimi v nasprotju in če koristijo
uporabniku/uporabnici.
5.	člen
Za socialno delavko/socialnega delavca je nasilje nad uporabnikom/uporabnico in izsiljevanje
uporabnika/uporabnice vsako delovanje, ki ga uporabnik/uporabnica zaznava ter dojema kot
nasilje in izsiljevanje.
Socialni delavki/socialnemu delavcu je prepovedano izsiljevati uporabnika/uporabnico in iz-
vajati fizično ali psihično nasilje nad njim/njo v kakršnikoli obliki.
Prepovedana sta tudi udeležba v takih postopkih in njihovo spodbujanje.
6.	člen
Socialna delavka/socialni delavec pri delu z uporabnikom/uporabnico ne sme v nobenem pri-
meru žaliti njegove/njene osebe, njegovih/njenih stališč in vrednot ali njegovega/njenega čustve-
nega doživljanja. Če je treba, mu/ji lahko pove svoje mnenje o tem in ga/jo opozori na morebitno
neprimernost njegovih/njenih dejanj ali namenov oziroma na njihove posledice.
' Pojem uporabnik/uporabnica se v tem kodeksu nanaša na vse posameznike in posameznice, ki uporabljajo kakršnekoli
usluge oziroma storitve socialnih delavk (delavcev), bodisi individualno ali pa skupaj z drugimi udeleženci, v procesu so-
cialnega dela.
441
DOKUMENTI
7.	člen
Izraženo željo uporabnika/uporabnice do zamenjave in izbire zanj ali zanjo ustreznejše so-
cialne delavke/ustreznejšega socialnega delavca je treba spoštovati.
Socialna delavka/socialni delavec mora uporabniku/uporabnici pri tem pomagati po svojih
možnostih.
8.	člen
Če socialna delavka/socialni delavec oceni, da ne more ponuditi strokovne pomoči uporabni-
ku/uporabnici, ki se je obrnil nanjo/nanj - bodisi zaradi pomanjkanja ustreznega znanja, zaradi
preobremenjenosti z drugim strokovnim delom ali zaradi nepremagljivih osebnih zadržkov -
mora uporabniku/uporabnici to že ob prvem stiku na zanj/zanjo sprejemljiv način povedati in
mu/ji hkrati zagotoviti potrebno pomoč pri ustreznejšem strokovnjaku/ustreznejši strokovnja-
kinji.
9.	člen
V skladu s funkcijo socialnega dela, ki je zlasti pomoč za samopomoč, socialna delavka/so-
cialni delavec pri svojem delu zavrača vse take postopke, ukrepe in odločitve, s katerimi uporab-
nik/ uporabnica ne soglaša. Od tega načela je mogoče odstopiti le izjemoma, ko gre za
zavarovanje otrokovih pravic, njegove varnosti in koristi v primerih, ko tega niso zmožni storiti
njegovi zakoniti zastopniki.
Socialna delavka/socialni delavec mora na začetku uporabnika/uporabnico vsaj okvirno sez-
naniti o pričakovanjih, vsebini, načinu in obsegu strokovnega dela v zvezi z obravnavo njegove-
ga/njenega primera.
Prav tako mora uporabniku/uporabnici posredovati vse pomembne podatke o njegovih/nje-
nih pravicah in o možnostih in načinu njihove uveljavitve.
Zahteve iz zgornjih dveh odstavkov so uresničene takrat, če so ti podatki podani na način, ki
je uporabniku/uporabnici razumljiv.
10.	člen
Socialna delavka/socialni delavec se vključuje v supervizijske oblike dela in tudi sicer po po-
trebi sodeluje s kolegi/kelegicami in z drugimi strokovnjaki/srokovnjakinjami. Obvezno pa se
mora z njimi posvetovati,
•	če je pri svojem delu v strokovnih dilemah in
•	če obstaja verjetnost, da bi bila opustitev konzultacije za uporabnika/uporabnico škodljiva.
11.	člen
Zaradi spoštovanja temeljnih človekovih pravic in zaradi posebnosti strokovnega pristopa
(npr. zaupnost) socialna delavka/socialni delavec izrecno varuje v svojih postopkih zlasti oseb-
nost, osebno dostojanstvo, zasebnost in nedotakljivost stanovanja uporabnika/uporabnice, s kat-
erim/katero dela.
Vsaka pravica uporabnika je za socialno delavko/socialnega delavca dolžnost.
12.	člen
Socialna delavka/socialni delavec mora zagotoviti in varovati zaupnost vseh podatkov o upo-
rabniku/uporabnici, ki jih pridobi pri svojem strokovnem delu. To velja tudi tedaj, ko preneha
opravljati svoj poklic.
13.	člen
Socialna delavka/socialni delavec zbira in evidentira samo tiste podatke o uporabniku/upo-
rabnici, ki jih potrebuje za svoje strokovno delo.
Na ta način zbrane osebne podatke mora uporabljati samo v skladu z namenom, s katerim so
bili zbrani.
442
PREDSTAVITEV OSNUTKA KODEKSA POKLICNE ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV
14.	Člen
Podatke o uporabniku/uporabnici sme socialna delavka/socialni delavec posredovati tretjim
osebam le, če ve, v kakšen namen bodo uporabljeni in če je hkrati s tem izpolnjen eden od nas-
lednjih pogojev:
a)	da so podatki v neosebni obliki, tako da onemogočajo razkritje osebne identitete upo-
rabnika/uporabnice), in da jih tretje osebe uporabljajo v strokovne, raziskovalne, statistične,
supervizijske ali edukacijske namene;
b)	da socialna delavka/socialni delavec v zvezi s posredovanjem podatkov tretjim osebam ali
ustanovam dobi osebno dovoljenje od uporabnika/uporabnice,^ da lahko to stori, in če ga/jo
hkrati seznani z možnimi posledicami.
Socialna delavka/socialni delavec lahko posreduje podatke o uporabniku/uporabnici mimo
gornjih določil samo v izjemnih primerih, če s tem prepreči življenjsko ali drugo hujšo nevarnost,
vendar se mora prej posvetovati s pristojnim strokovnim organom in nosi polno odgovornost za
vse nastale posledice.
15.	člen
Socialna delavka/socialni delavec mora uporabniku/uporabnici, s katerim/katero dela, omo-
gočiti vpogled v vso dokumentacijo, ki je nastala ali nastaja v zvezi z njim/njo. Pri tem ne sme
biti ogrožena zaupnost podatkov drugih oseb, navedenih v tej dokumentaciji.
16.	člen
Socialna delavka/socialni delavec mora obvestiti uporabnika/uporabnico in dobiti njegov/njen
pristanek pred snemanjem razgovora npr. na avdio ali video trak. Tak zapis se obravnava kot
vsaka druga dokumentacija o uporabniku/uporabnici.
17.	člen
V primerih, ko socialna delavka/socialni delavec na legalen način prejema plačilo za svoje
strokovno delo neposredno od uporabnika/uporabnice, ga/jo mora pred obravnavo seznaniti s
ceno svojega dela.
Cene storitev, ki jo določi uporabniku/uporabnici na začetku dela, ne sme povečati brez pri-
volitve uporabnika/uporabnice.
Brezplačna storitev materialno šibkim uporabnikom/uporabnicam in zlasti tistim, ki so v de-
narni stiski, je za socialno delavko/socialnega delavca častno dejanje.
18.	člen
Socialni delavki/socialnemu delavcu je prepovedano prejemati materialna darila in nemater-
ialne usluge za pričakovano ali opravljeno strokovno delo.
m. ODNOS DO KOLEGIC/KOLEGOV^ IN SOCIALNE STROKE
19.	člen
Socialna delavka/socialni delavec si pri sodelovanju s kolegi/kolegicami in strokovnjaki/
/strokovnjakinjami drugih strok prizadeva, da razlike v izobrazbi, položaju, znanju, prakticiranih
delovnih metodah in osebnem prepričanju ne bodo v oviro, pač pa vsem v korist.
Socialna delavka/socialni delavec se zavzema za kolegialnost'* in sodelovanje tako s posa-
meznimi osebami kot z ustanovami, tako s podrejenimi kot z nadrejenimi - razen v primerih, ko
bi tako ravnanje utegnilo škoditi nekdanjim, sedanjim ali potencialnim uporabnikom/uporabni-
cam ali ugledu socialne stroke.
^ v primeru, ko uporabnika/uporabnico zastopa zakoniti skrbnik/skrbnica, se to nanaša nanj/nanjo.
^ Kolegice in kolegi so osebe, ki pripadajo istemu delovnemu kolektivu oziroma istemu poklicu.
* Kolegialnost je udejanjanje etičnih norm tega kodeksa v razmerju do kolegic in kolegov.
443
DOKUMENTI
20.	člen
Če socialna delavka/socialni delavec ravna v skladu s tem kodeksom, s spoznanji socialne
stroke in z ugotovitvami drugih znanosti, mora biti njeno/njegovo strokovno delo neodvisno in
neovirano.
Za to so odgovorne zlasti osebe in organi, ki so socialni delavki/socialnemu delavcu nadreje-
ni.
21.	člen
Socialna delavka/socialni delavec opravlja svojo poklicno dejavnost tudi v primerih in raz-
merah, ki so zanj/zanjo kakorkoli ogrožujoče.
22.	člen
Svoje izkušnje in znanje socialna delavka/socialni delavec prenaša zainteresiranim kolegi-
cam/kolegom, drugim sodelavkam/sodelavcem, pripravnicam/pripravnikom, študentskim prakti-
kantkam/praktikantom in prostovoljkam/prostovoljcem.
V	situacijah, ko v socialnem delu pod vodstvom socialne delavke/socialnega delavca sodeluje-
jo osebe brez ustrezne izobrazbe (drugi profili, študentjey§tudentke na praksi, prostovoljke/pros-
tovoljci), pripada odgovornost za kršitev tega kodeksa socialni delavki/socialnemu delavcu.
23.	člen
Socialna delavka/socialni delavec se mora pri svojem delu nenehno zavedati, da znanje, pri-
dobljeno na katerikoli stopnji formalnega izobraževanja, kot tudi izkušnje, dobljene s strokov-
nim delom, niso nujno splošne (veljavne v vseh primerih), sploh pa ne popolne ali trajne.
Zato socialna delavka/socialni delavec svoje strokovno znanje in veščine nenehno preverja in
izpopolnjuje s samoizobraževanjem, s sodelovanjem s kolegi/kolegicami, z vključevanjem v
supervizijske in druge formalne in neformalne oblike izobraževanja.
24.	člen
V	tistih ustanovah in v takih delovnih okoljih, kjer je trajno kršeno katerokoli načelo tega
kodeksa, se socialna delavka/socialni delavec ne zaposli, ker s tem varuje svoj strokovni ugled in
ugled socialne stroke, ki jo kot strokovnjak/'strokovnjakinja predstavlja.
25.	člen
Vsakdo ima pravico opozarjati socialno delavko/socialnega delavca na moralne norme tega
kodeksa in od nje/njega zahtevati, da se ravna po njem.
Zgornje določilo pa je hkrati moralna dolžnost za članice/člane strokovnih organizacij s po-
dročja socialnega dela in za predstavnike javnih in drugih socialno varstvenih zavodov.
IV. KONČNE DOLOČBE
26.	člen
Ta kodeks določa minimum moralne odgovornosti socialne delavke/socialnega delavca pri
opravljanju poklica.
Moralno odgovornost za kršitve tega kodeksa ugotavlja častno razsodišče, ustanovljeno na
državni ravni.
27.	člen
Častno razsodišče šteje sedem članic/članov, ki imajo poklicne izkušnje v socialnem delu in so
priznane strokovnjakinje/priznani strokovnjaki v socialni stroki.
444
PREDSTAVITEV OSNUTKA KODEKSA POKLICNE ETIKE SOCIALNIH DELAVK IN DELAVCEV
28.	člen
Odločanje častnega razsodišča je javno. Njegova presoja primerov, v katerih je kršeno kate-
rokoli načelo tega kodeksa, ima moralne posledice in se objavi v osrednji reviji za socialno delo,
lahko pa tudi v drugih javnih medijih.
29.	člen
Kodeks poklicne etike socialnih delavk in delavcev Slovenije začne veljati z dnem razglasitve.
30.	člen
Ta kodeks se vroči socialni delavki/socialnemu delavcu skupaj s spričevalom o pridobljeni
strokovni usposobljenosti oziroma skupaj z diplomo šole, ki izobražuje za socialno delo.
445
Vprašalnik za nove socialne dejavnosti v Sloveniji
Nadaljujemo predstavitve novejših služb oz. dejavnosti s področja socialnega dela. Vabimo tudi
druge izvajalce podobnih dejavnosti (ustanovljenih leta 1990 ali kasneje), da sodelujejo v anketi, če
sodijo, da je njihovo delo kakršnakoli novost na področju (psiho)socialnih služb.
Prispevkov v tej rubriki ne lektoriramo. Priloge, ki niso zastavljene kot (zgoščen ) odgovorna vprašanje,
podvprašanje ali dodatno vprašanje, izpuščamo. Kjer rta vprašanje ni odgovora, ga ni v izvirniku.
23
1.	Ime in naslov ustanove
CSD Postojna, Tržaška 36, Postojna
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Pomoč otrokom iz socialno ogroženih družin
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Popoldne, sobote, nedelje
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?5. Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Učna pomoč, prosti čas, socializacija
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
6.	V čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Ne bi znali oceniti
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Vlada R Slovenije
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Strokovni kolegij CSD
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih nudi služba oz. dejavnost
8.3.1. Redno zaposlenih (število?)
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
10
8.a.3.	Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
6
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Kol ikojih je?
30
9.b. Kdo prihaja k vam?
Otroci z različnimi faktorji mladoletnega prestopništva
9.0. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
Slab šolski uspeh, špricanje, vedenjski ekscesi
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
Praviloma so napoteni od drugod.
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
Starši so praviloma NK delavci ali brezposelni
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
20 primerov 5x tedensko, 10 enkrat tedensko
10.	Fmanciranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
Sredstva zagotavljata državni in občinski organ.
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Karitas, RK.
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
11.a. Formalno
Formalno izvršni svet Občine Postojna, Republiški zavod za zaposlovanje
11.b.	Neformalno
Neformalno osnovne šole
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Prostori za delo, preveč povpraševanja.
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
13.a. Kakšen je postopek?
Ni bilo primerov. Če niso zadovoljni, pač otrok prekine sodelovanje.
447
DOKUMENTI
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih Izhodišč izhajate pri svojem delu?
Ni teoretskega modela. Želimo krepiti preventivne faktorje proti delinkvenci in narkomaniji
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Svetovalni center Ljubljana, gre za posvete o ravnanju s težavnimi otroki
16.	Fbdatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
Ne zbiramo podatkov.
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
Analizo učinkov smo naredili le v prvem letu ter jo spet načrtujemo ob koncu programa.
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
Program bi radi izvajali do leta 1996.
18.	Fbznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki sevam zdi pomembna al i zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Slišimo, da bo slovenska vojska začela delati z zasvojenci!
Kontaktna oseba, tel. št.
Novak Ljudmila, 067 22861
24
1.	Ime in naslov ustanove
Center za socialno delo Ravne na Koroškem, Gozdarska pot 17, 62390 Ravne na Koroškem.
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
ENAJSTA ŠALA.
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Vsaka sobota ali nedelja; tri do sedem dni med šolskimi počitnicami (tabor).
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Vzgoja mladih za zdravo življenje in dobre medsebojne odnose
-	gledališka dejavnost; - računalniške in novinarske delavnice; - športno-rekreativne dejavnosti; -
poletni tabori za mlade
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
-	vsakdo "naš šalar" odloča sam, v katero interesno dejavnost se bo vključil; - vsak ima možnost
predlagati program dela in vplivati na dogajanje v skupini, uči pa se tudi sodelovanja z drugimi pri
doseganju skupnih ciljev; - ustvarjanje in negovanje pozitivnega odnosa do drugih;
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Mladini daje možnost, da se prostovoljno združujejo v prijateljske skupine, kjer ustvarjalno preživ-
ljajo prosti čas, razvijajo občutljivost do sebe in drugih in osebnostno rastejo. - Program neposredno
izvajajo prostovoljci - študentje, zato ga radi opredelimo z besedami: mladi z mladimi za mlade,
kar ima velik pomen za oboje.
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vašeustanove?
Center za socialno delo Ravne na Koroškem
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Strokovni delavki Centra: Borislava REPOTOČNIK, soc. delavka in Zmaga PROŠT, dipl. psih.
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
soc. delavka, dipl. psih. študentje: sociologije, metalurgije, visoke šole za socialno delo, gimnazijski
maturant, spec, pedagog, mag. kemije, strojni tehnik; občasno še drugi sodelavci.
8.a.l. Redno zaposlenih (število?)
2
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
12
8.a.3.	Pt^odbenih/zunanjih sodel. (število?)
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Kol ikojih je?
38
9.b. Kdo prihaja k vam?
V enajsto šalo je trenutno vključenih 38 mladih iz Mežiške doline, starih od 11 do 17 let.
448
VPRAŠALNIK
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
Želijo nekaj zanimivega delati v prostem času; potrebujejo družbo.
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
samoiniciativno
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
celotna hierarhična lestvica, glede na socialni status, prevladujejo pa mladi iz delavskih družin.
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Praviloma se zbirajo vse tri skupine ločeno (lasten program in urnik dela) enkrat tedensko, ob
sobotah popoldne ali nedeljah dopoldne. Poletni tabor traja praviloma cel teden in ga preživljajo
vsi "šalarji" skupaj.
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski oi^an?)
Še ni urejeno vprašanje financiranja, projekt je zaživel septembra 1993.
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Sponzorji
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
11.a. Formalno
Center za socialno delo,
11.b.	Neformalno
Skupina mentorjev (vsi sodelavci) 11. šale z voditeljicama projekta.
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Projekt je nov in se mu zato godi kot vsakemu novorojencu. Z veseljem ugotavljamo, da lepo
napreduje, saj ga imamo vsi radi.
13.	Ali se imajo uptorabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
Sami aktivno oblikujejo program, se pogajajo, zato se s pritožbami zaenkrat ne srečujemo.
13.a. Kakšen je postopek?
Če bi se zataknilo, bi se pogovorili.
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
ne
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
-	skupinsko delo, socialne igre, izkustveno učenje; - logoterapija, realčitetna terapija
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Osnovne šole v Mežiški dolini, kulturna skupina Studio 90, Društvo rejnikov in rejnic Ravne na
Koroškem.
16.	Fbdatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
-	zapisi s srečanj posameznih skupin; - zapisi s sestankov mentorjev; - fotografije, videoposnetki
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
-	razno dokumentarno gradivo; kvantitativna in kvalitativna analiza dogajanja
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
vsem sodelavcem - mentorjem
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
-	dograjevanje programa Enajste šale z novimi vsebinami; - organizacija poletnega tabora za vse
"šalarje" v dolini Koprivne, avgust 94; - pridobivanje novih sodelavcev, prostovoljcev
18.	Rjznate v okol ici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki sevam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
Borislava REPOTOČNIK, soc. delavka in Zmaga PROŠT, dipl. psih., tel.: 0602 23004, 23399,
20169.
25
1.	Ime in naslov ustanove
Center za socialno delo Ravne na Koroškem, Gozdarska pot 17, 62390 Ravne na Koroškem.
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
POMOČ OTROKOM (PO)
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Vsak otrok se srečuje s svojim prijateljem prostovoljcem vsak teden.
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
-	pomoč otrokom pri učenju in premagovanju odpora do šole, uveljavljanju in doživljanju uspešnosti,
-	zapolnitev čustvenega pomanjkanja in blažitev neprilagojenih vedenjskih vzorcev, - pomoč staršem
pri uvidevanju problemov odraščajočih otrok; - razvijanje socialne občutljivosti pri prostovoljcih
449
DOKUMENTI
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Posebno pozornost namenjamo: - izboru in pripravi uporabnikov (otrok in staršev) za sprejem
pomoči; - animaciji, izboru in usposabljanju ter strokovnem spremljanju prostovoljcev; - spletanju
celovite socialne mreže okoli otroka, ki mu je pomoč namenjena
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Posebnost te dejavnosti je, da temelji na prostovoljni odločitvi tako tistega, ki pomoč nudi kot tudi
tistega, ki pomoč sprejema. Nuđenje prostovoljne pomoči je strokovno vodeno in organizirano.
Zagotovljeno je predhodno usposabljanje prostovoljcev. Skupina prostovoljcev na mesečnih
sestankih izmenjuje izkušnje. Vsebino dela z otrokom določa glede na potrebe in želje otroka
prostovoljec sam, torej neodvisno od strokovnih služb. Sledi potrebi otroka, svojim zapažanjem.
Temeljni pristop je sklepanje prijateljstva.
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vašeustanove?
Center za socialno delo Ravne na Koroškem.
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Strokovni delavki CSD: Irena PUDGAR, soc. delavka in Zmaga PROŠT dipl. psih.
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, ki jih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
Socialni delavci, dipl. psih., šolski svetovalni delavci, (OŠ v Mežiški dolini), učitelji, srednješolci,
starši otrok.
S.a.l. Redno zaposlenih (število?)
dva: - socialna delavka in dipl. psihologinja.
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
34	dijakov srednjih šol (Gimnazija Ravne - 25, Strojno kovinarska šola Ravne na Koroškem - 1,
Ekonomska srednja šola Slovenj Gradec - 4, Srednja zdravstvena šola Slovenj Gradec - 3 in
Pedagoška srednja šola v Mariboru - 1)
8.a.3.	Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
Zunanji sodelavci - šolski svetovalni delavci, strokovni delavci Vzgojne svetovalnice Maribor in
CSD Krško ter Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše iz Ljubljane.
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Kol ikojih je?
35	otrok nižjih razredov osnovnih šol v ravenski občini iz socialno ogroženih družin. Imajo različne
težave (učne, čustvene, vedenjske).
9.b. Kdo prihaja k vam?
K nam prihajajo starši in otroci.
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
Imajo predvsem materialne probleme, probleme v medosebnem odnosu v družini.
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
Nekateri pridejo sami, nekateri so napoteni od šolskih svetovalnih služb.
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
Socialno materialni status je v glavnem zelo nizek, razen v dveh primerih.
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
Prostovoljec se srečuje z otrokom praviloma enkrat na teden po eno uro. Večinoma pa se srečanje
zavleče v dve uri glede na interes in dejavnost.
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
- Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve; - Slovenska fondacija; - Občinski proračun
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
ll.a. Formalno
Socialni delavec in psiholog v obliki skupinskega dela, individualnih razgovorov, hospitacij.
11.b.	Neformalno
Starši, šolske svetovalne službe
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
Finančne narave: Radi bi organizirali več skupnih srečanj vseh sodelujočih in srečanja s prostovoljci,
ki delajo v podobnih projektih v drugih predelih RS. Vse to je povezano s precejšnjimi materialnimi
stroški.
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
Možnost pritožbe je neformalna v obliki razgovora, v katerem uporabnik odkloni obliko pomoči.
450
VPRAŠALNIK
Takrat naj bi se z dejavnostjo takoj prenehalo, vendar takšnega primera še ni bilo. Razgovore z
uporabniki vodimo: soc. delavec na Centru, psiholog na Centru ter šolski svetovalni delavci, zato
odločitev ni odvisna od ene osebe, odvisna je izključno od uporabnika.
13.a. Kakšen je postopek?
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Izvajalci delajo z otrokom individualno. Konzultacije strokovnih delavcev z izvajalci pa so v obliki
skupinskega dela, individualnih razgovorov in različnih delavnic. Pri svojem delu izhajamo h. potrebe
otroka in poskušamo zadovoljevati njegove potrebe po sprejetosti, moči, utrjujemo se na medoseb-
nem odnosu in pridobivamo predvsem pozitivne izkušnje.
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Sodelujemo predvsem s šolami (učitelji, svetovalnimi službami) in psihologinjo zdravstvenega doma
pri odkrivanju otrok, ki pomoč potrebujejo in navezovanju prvega stika z otrokom. O vsem, kar se
dogaja, so sproti seznanjeni starši, ki podajo soglasje.
16.	Podatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
-	Zbiramo podatke o starosti otroka in njegovih specifičnih učnih težavah ter drugih motnjah; -
vsak prostovoljec vodi dnevnik dela s posameznim otrokom; - razno dokumentarno gradivo s skupnih
srečanj (videoposnetki)
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
-	Podatki so na razpolago samo strokovnemu delavcu, ki organizira in vodi prostovoljno obliko
pomoči.
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
V nadaljevanju želimo projekt razširiti na delo z vso družino. Sodelovali bodo mladi, nezaposleni
strokovnjaki.
18.	Poznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki sevam zdi pomembna al i zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
Irena PUDGAR, socialna delavka in Sonja TIRŠEK, dipl. psih., tel.: 0602 23004, 23399, 20169.
26
1.	Ime in naslov ustanove
Center za socialno delo Ravne na Koroškem, Gozdarska pot 17, 62390 Ravne na Koroškem
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
MLADINSKE DELAVNICE (MD)
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
Mladinske delavnice potekajo na vseh osnovnih šolah v občini Ravne na Koroškem preko celega
šolskega leta enkrat tedensko po dve oziroma tri šolske ure v popoldanskem času. Vodje, inštruktorji
mladinskih delavnic, se enkrat tedensko udeležujejo mentorskih skupin; mentor inštruktorjev pa
se enkrat mesečno udeleži supervizijske skupine v Ljubljani.
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
-	srečanja mladostnikov (učenci 7. in 8. r. OŠ), v prostem času v t.i. delavnicah in procesih, ki se
vežejo nanje: podpora pri izgrajevanju osebne identitete, višanje odpornosti za premagovanje
stresnih situacij in razvojnih kriz, pridobivanje socialnih spretnosti in izkušenj v skupini...; -
predstavitev MD dijakom gimnazije v sklopu programa obveznih izbirnih vsebin (30 ur); - vključitev
iskalcev zaposlitve v javno delo kot inštruktorji MD; - usposabljanje inštruktorjev za izvajanje MD
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri del u z uporabniki?
-	prostovoljna udeležba mladostnikov; - anonimnost mladostnikov (neodvisnost od. soc. materialnih
razmer družine, šolskih razmer oziroma statusa posameznika v širšem okolju); - redna tedenska
srečanja; - sledenje interesom maldostnikov in realiziranje v soc. zaželenih oblikah
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
-	ciljna skupina so mladostniki 7. in 8. razredov; - predelovanje aktualne problematike mladostnikov
skozi delavnice, ki so kot take posebnost: sklop socialnih iger, vodenih fantazij, polvodenih diskusij.,.;
-	inštruktorji - vodje skupin so hkrati tudi enakopravno delujoči člani v skupini (enaka pravila)
451
DOKUMENTI
7. Kdo je formalni ustanovitelj vašeustanove?
Mladinske delavnice je vpeljala na Ravnah skupina strokovnih delavk CSD: Metka Šteharnik,
Zlatka Rus in Zmaga Prost.
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Metka Šteharnik, dipl. psih., ki se je z njimi seznanila kot študentka in se izobraževala pri Zoranu
Maksimoviču, dipl. psih. (pripeljal MD v Slovenijo).
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
skupina 10 inštruktorjev in vodja programa; 8 maturantov SŠ, 1 ekonomist, 1 absolvent soc. pedag.
in 1 dipl. psih.
8.a.l. Redno zaposlenih (število?)
dipl. psih. na CSD Ravne (vodja programa)
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
Štirje gimnazijski maturantje
8.a.3.	Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
6 iskalcev zaposlitve (vključeni v javno delo)
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Koliko jih je?
učenci 7. r. OŠ na 5. OŠ v občini Ravne na Koroškem: skupno 80 mladostnikov v š.l. 93/94
9.b. Kdo prihaja k vam?
Članstvo je prostovoljno; odziv na predstavitev dejavnosti po razredih in povabila preko plakata.
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
60% dekleta, 40% fantje
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
9.f	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
enkrat tedensko srečanja od meseca decembra do meseca maja (16-25 srečanj)
10.	Fmanciranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski organ?)
Sredstva zagotavljajo: - MDDSZ; - Občina Ravne; - Zavod za zaposlovanje (izvajalci v javnem
delu)
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
ll.a. Formalno
-	Vodja programa mentorskih skupin preko rednega tedenskega poročanja inštruktorjev; - supervizor
na mesečnih srečanjih mentorjev skupine MD
11.b.	Neformalno
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
-	Pridobivanje finančnih sredstev za izvajanje programa
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
13.a. Kakšen je postopek?
Mladostniki se lahko "pritožijo" zaradi uslug: neposredno na delavnicah. Vsaka delavnica se zaključi
s feedbackom članov skupine o počutju, vtisu, mnenju o poteku, pripombami na delavnico ali
dinamiko skupine.
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
Mladostniki so večkrat nezadovoljni s temo, potekom iger, nekatere jih dolgočasijo in svoje počutje
izrazijo ob zaključku posameznih iger in na koncu delavnice. Mladostniki se pritožujejo tudi zaradi
nespoštovanja pravil (poslušanje) nekaterih članov skupine in to problematiko izpostavijo pred
skupino, kjer jo tudi skupno rešujejo (predlogi za odpravljanje motečega vedenja).
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
Poglavitna metoda dela z malo skupino je "delavnica". To je vrsta določenih socialnih iger, nedo-
končanih zgodb, vodenih fantazij in polvodenih diskusij. Bistvo dogajanja je "doživljanje" in ne
"pogovor o ...". Člani male skupine ne obravnavajo svojih osebnih problemov, in ne globljih inter
-	in intrapersonalnih konfliktov, temveč se posvečajo problemu kot takemu in se čustveno in
intelektualno angažirajo, kolikor so sami pripravljeni. Sestavna metoda MD je tudi t.i. "projekt",
kjer je osnovna ideja vključitev ostalih učencev šole izven delavnice v določeno dejavnost (plesi,
izdajanje šolskega glasila, organiziranje športnih turnirjev, obisk različnih družbenih inštitucij...).
Namen "projektov" je učenje ob skupni dejavnosti - seznanjenje s procesi: - oblikovanje skupnega
cilja; - porazdelitev vlog in priprava pred izvajanjem; - koordinacija in izvajanje; - analiza dogajanja.
452
VPRAŠALNIK
Program MD temelji po eni strani na spoznanju o adolescenci kot razvojnem obdobju v človekovem
življenju, po drugi strani pa na modelu Psihološke primarne preventive (PPP). PPP model izhaja iz
načina razmišljanja, ki sta ga vpeljali komunalna psihologija in psihologija zdravja, opirajoč se na
individualno - razvojno razumevanje življenjske krize. Pozornost je namenjena vprašanjem
salutogeneze (zdravje, dobrobit), v nasprotju oz. na račun patogeneze. Prednost se daje dejavnikom,
ki prispevajo k obvarovanju in izboljšanju zdravja.
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi^strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
Sodelujemo predvsem z OŠ in šolskimi svetovalnimi službami, kjer potekajo MD (organizacijska
vprašanja, izvedba programa) ter Gimnazijo Ravne,
16.	Podatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
Na mentorskih srečanjih zbiramo podatke o številu prisotnih otrok na delavnici in spolni strukturi.
16.b. Kako jih hranite in obdelujete? ^
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
Ti podatki so le za interno uporabo.
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
- razširitev MD na 8.r. OŠ; - razširitev MD iz naše občine navzven v druge občine, kjer MD ne
potekajo, pa si mladostniki to želijo.
18.	Fbznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
Sonja TIRŠEK, dipl. psih., tel.: 0602 23004, 23399, 20169.
27
1.	Ime in naslov ustanove
CSD Ajdovščina
2.	Ime in naslov (če se razlikuje) službe oz. dejavnosti
Mladinske delavnice
3.	Delovni čas (kdaj je služba na razpolago uporabnikom)
5 X 2 uri tedensko, po potrebi še več
4.	Kakšne vrste storitev oz. uslug zagotavlja navedena služba?
Izvaja dejavnost po programu M D
5.	Katerih temeljnih načel se držite pri delu z uporabniki?
Delamo po načelih skupinskega dela: sprejemanje, upoštevanje, zanesljivost, sodelovanje
6.	v čem je posebnost te službe oz. dejavnosti - v čem se po vašem mnenju (najbolj) razlikuje od drugih služb oz. dejavnosti s tega področja?
Preventivno skupinsko delo
7.	Kdo je formalni ustanovitelj vaše ustanove?
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
7.a.	Kdo je dal pobudo za to službo oz. dejavnost?
Sami
8.	Izvajalci storitev oz. uslug, kijih nudi služba oz. dejavnost
8.a. Profili
S.a.l. Redno zaposlenih (število?)
8.a.2. Prostovoljcev (število?)
1
8.a.3. Pogodbenih/zunanjih sodel. (število?)
Javna dela 2x
8.a.4.
Pripravnica
9.	Uporabniki storitev oz. uslug
9.a. Kol ikojih je?
62
9.b. Kdo prihaja k vam?
Učenci 7. in 8. r. v občini
9.C. S kakšnimi razlogi se obračajo na vas; kakšne vrste problemov imajo?
Težave, povezane z odraščanjem
453
DOKUMENTI
9.d. Način napotitve (pridejo samoinicitivno, so napoteni od drugod)?
9.d Samoiniciativno
9.e. Socialni status in spol (če imate te podatke zbrane)?
9.f.	Število in frekventnost (število obiskov na dan, mesec ali leto; štev. enkratnih in večkratnih obravnav)
5 skupin 8 do 15 otrok, enkrat tedensko po dve uri, občasno vikend delavnice
10.	Financiranje
lO.a. Kdo zagotavlja sredstva? (Ustanovitelj, uporabniki, državni, mestni, občinski ot^an?)
Državni organi
10.b.	Kako? (Sponzorji, donacije... Posamezen vir v celoti ali v kombinaciji...?)
Enkratna denarna sredstva
11.	Kdo izvaja nadzor nad službo ali dejavnostjo?
ll.a. Formalno
Supervizijska skupina. Ministrstvo
11.b.	Neformalno
Notranja evalvacija
12.	Kateri so največji problemi, s katerimi se srečujete v svoji ustanovi?
13.	Ali se imajo uporabniki pri vas možnost pritožiti zaradi storitev oz. uslug?
Da
13.a. Kakšen je postopiek?
Ustna ali pisna pritožba
13.b.	Se vam je to že zgodilo? Opišite na kratko, prosim, za kaj je šlo.
14.	Kakšne metode, pristope, teorije uporabljate oz. iz kakšnih izhodišč izhajate pri svojem delu?
15.	S katerimi ustanovami (ali zunanjimi strokovnjaki) največ sodelujete in v kakšni zvezi?
16.	Fbdatki o uporabnikih
16.a. Katere podatke zbirate?
16.b. Kako jih hranite in obdelujete?
16.C.	Komu in v kakšni obliki so na razpolago?
17.	Kakšni so načrti za nadaljni razvoj vaše ustanove?
18.	Fbznate v okolici kakšno novo službo, dejavnost, storitev, ki se vam zdi pomembna ali zanimiva novost na področju psihosocialne prakse?
Kontaktna oseba, tel. št.
454
POVZETKI
Tone Brejc
Poklicna izgorelost delavcev v službah za zaposlovanje
Dipl psiholog Tone Brejc je sodelavec Centra za usposabljanje Inštituta za rehabilitacijo v Ljubljani.
Vprašanje "poklicne izgorelosti", posebnega čustvenega in vedenjskega stanja, ki ogroža učinkovitost dela v
"službah pomoči", zlasti kadar se bistveno poveča ali spremeni njihova obremenitev, doslej ni dobilo posebne
strokovne pozornosti. To velja tudi za službo zaposlovanja in njene strokovne delavce, ki jih je gospodarska
kriza izpostavila hudim frustracijam. V prispevku so najprej opisani osnovni vzroki in prispevajoči dejavniki
za nastanek "poklicne izgorelosti", orisane so njene najbolj značilne oblike, prikazan pa je tudi metodičen
pristop k njenemu preprečevanju in odpravljanju. V drugem delu prispevka so navedeni rezultati pilotske
študije na vzorcu 47 delavcev službe zaposlovanja, v okviru katere so bili s pomočjo posebnega vprašalnika
preskušeni štiije faktorji "poklicne izgorelosti". Ugotovljeno je bilo, da se pri tej skupini "poklicna izgorelost"
omejuje na čustveno izčфanost, ki je posledica pretirane obremenitve s problemi. Zato bi prišli v poštev
ukrepi za izboljšanje doživljajske ravni delovnega vedenja.
Franc Udovič
Urejanje stikov med otroki in ločenimi starši
Socialni delavec Franc Udovič je zakonski in družinski svetovalec na Centru za socialno delo Maribor, nekdanji
supervizor na Inštitutu za družinsko vzgojo v Gradcu in soudeleženec pri ustvarjanju koncepta za izobraževanje
mediatorjev v Avstriji.
Otrok ima pravico, da zanj skrbita oba starša. Zato naj se ob ločitvi ne bi spraševalo, kateri od njiju je
primernejši za nadaljnje varstvo in vzgojo otrok, temveč, kako pomagati obema pri oblikovanju novega
porazveznega odnosa v razmerju do skupnih otrok. To naj bi bil odnos, ki bi obema staršema omogočal, da
lahko aktivno izvajata svoje starševske vloge in optimalno prispevata k oblikovanju in razvoju otrokove
osebnosti. Staršem v razvezi in ločitvi bi morali torej ponudili "pomoč za samopomoč", ki bi jih (ponovno)
usposobila za sporazumno reševanje medsebojnih konfliktov. Bolj kot tradicionalni pristopi (upravni, pravdni,
poravnave) lahko tako pomoč ponudi postopek mediacije (posredovanja). Ta pristop pospešuje sposobnost
komuniciranja in sodelovanja staršev, krepi njihovo samozaupanje in samospoštovanje. Usposablja pa jih
tudi za samoodgovorno in samostojno odločanje pri oblikovanju novega porazveznega odnosa.
Franc Hribernik
Socialne implikacije alkoholizma v cestnem prometu
Sociolog dr. Franc Hribernik je asistent za ruralno sociologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelek
za agronomijo.
V zvezi z naslovno temo navaja avtor statistične podatke, ki kažejo, da je alkoholiziranost prometnih ude-
ležencev neposredno krivo za 6% prometnih nezgod s smrtnim izidom in za 6,5% nezgod s hujšimi in lažjimi
poškodbami (med vozniki traktorjev je odstotek še višji). Tudi razlog odvzema vozniških dovoljenj v zadnjih
petih letih v Sloveniji je najpogosteje prav alkoholiziranost (več kot 95%); če pa upoštevamo kombinacijo
alkohola z ostalimi dejavniki prometnih nezgod (hitrost, način vožnje, itn.), potem je alkohol udeležen pri
četrtini vseh resnejših prometnih nezgod. Ker teh trendov zgolj z zakonsko regulacijo ni mogoče resneje
spremeniti, se avtor zavzema za neposredno edukacijsko vlogo socialnih delavcev (in drugih sstrokovih
profilov) na področju prometne vzgoje.
Janez Drobnič
Privatizadja dejavnosti poklicne rehabilitacije invalidov
Sociolog mag. Janez Drobnič je svetovalec direktorja Republiškega zavoda za zaposlovanje in član vladne komisije
za invalidsko varstvo.
Avtor za izhodišče privatizacije na področju poklicne rehabilitacije invalidov postavi strukturni privatizacijski
model, na osnovi katerega je mogoče analizirati doseženo stopnjo privatizacije dejavnosti ali v skladu s
postavljenimi cilji predvideti željeno stopnjo. Pri analizi obstoječega stanja privatizacije poklicne rehabilitacije
avtor uporabi strukturni model in predlaga poti do optimalnejših rešitev v praksi.
455
POVZETKI
Darja Zaviršek
Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kulturno manifestacijo - Študija primera (V)
Dr. Darja Zaviršek je asistentka za antropologijo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Strukturne značilnosti tradicionalne institucije so povezane s kulturo, v kateri se institucija nahaja. Značilno
je, da v njej dobijo najslabšo obravnavo ljudje, ki jim gre najslabše in ki imajo zaradi slojevske pripadnosti
najmanj izbire. V Sloveniji so kulture značilnosti psihiatrične institucije naslednje: nespecializiranost postopkov,
praznine, ki jih povzroča odsotnost osebja, familializem, odprtost po eni in zaprtost po drugi strani. Drugi
del članka se ukvaija s kulturnim zagovorništvom. To pomeni razumevanje različnih govoric prizadetih,
pristranost, mediiranje, razumevanje različnih kultur, prenašanje sporočil med svetom osebja in svetom
pacientov in pacientk in opogumljanje in opolnomočenje za samozagovorništvo.
Milko Poštrak
Kje so subkulture danes? (V)
Mag. Milko Poštrak je mladi raziskovalec na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani
V sklepnem prispevku o stanju na področju subkulturnih študij avtor na kratko povzame nekatere osnovne
težnje teh študij, nato pa se vpraša, ali je sploh še smiselno govoriti o subkulturnih študijah. Bolj ustrezno se
mu zdi zastaviti raziskovanje raznolikosti kultur ali kulturnih praks (življenjskih stilov), v tem kontekstu pa bi
bilo tudi raziskovanje ali proučevanje t. i. subkultur in njihovih pomenov bolj celovito. Avtor meni, da so v
okviru kulturnih študij dragocen prispevek antropološka spoznanja, ki jih humanistične vede vse pogosteje
povzemajo, se sklicujejo nanje in na njihovi podlagi zastavljajo nadaljnje raziskovanje. Antropologija prispeva
tudi k razumevanju kultur ali načinov življenja, drugačnih od našega, kar je ključnega pomena za preživetje
nas vseh.
Bogdan Lešnik
Klinika La Borde - Nekateri koncepti, dejavnosti, načela: poskus umestitve
Psiholog mag. Bogdan Lešnik je psihoterapevt, sodelavec študija duševnega zdravja v skupnosti na Visoki šoli za
socialno delo Univerze v Ljubljani in urednik tega časopisa.
Avtor povzema nekatere ključne reference, ki so v rabi na (psihoanalitično usmerjeni) kliniki za psihoze La
Borde (blizu mesta Blois v Franciji), in jih primerja z nekaterimi ključnimi koncepti britanske reforme na
področju duševnega zdravja (v skupnosti). Čeprav ne različnim izhodiščem ne do neke mere različnim ciljem
ne sledijo tudi kakšne pomembne razlike v odnosih do pacientov, so razlike med obema "modeloma", ki jih
avtor opazi, kljub temu opazne. Razlike so precejšnje tudi, če primerjamo organiziranost pacientov in njihov
vpliv v enem in drugem "modelu" - široko, avtonomno gibanje pacientov v Britaniji in na bolnišnico omejen
terapevtski klub v Franciji (na La Borde in še kliniki ali dveh) -, vendar sta v tem pogledu "modela"
komplementarna: kar omogočata, je konfrontacija (prvi), ki je dobro izhodišče za analizo (drugi).
Srečo Dragos
Predstavitev osnutka Kodeksa profesionalne etike socialnih delavk in delavcev Slovenije
Mag. Srečo Dragoš je asistent za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Ker je socialna stroka pri nas še vedno brez slovenskega kodeksa profesionalne etike za socialne delavke in
delavce, predstavlja avtor svoj osnutek etičnega kodeksa ter ga s tem ponuja v razpravo. Pred predstavitvijo
samega besedila kodeksa avtor podrobno pojasni izhodišča, iz katerih je izhajal. Ta izhodišča navaja v sedmih
točkah, v katerih opozarja na antidiskriminatorno terminologijo, na ustrezne strokovne izraze, ki naj bodo
tudi v stroki splošno sprejeti, na optimalen obseg kodeksa, na ustrezno upoštevanje avtonomije socialne
stroke, na problem varovanja zaupnosti osebnih podatkov, na praktični domet norm, vsebovanih v kodeksu,
in na njegovo vsebinsko strukturo.
456
ABSTRACTS
Editor's notes
Tone Brejc treats the syndrome of professional bum-out in employment services which
is in view of the increasing burdening upon those services certainly becoming a very pressing
problem. Professional bum-out has been thoroughly researched by Anica Kos (whom the
author doesn't fail to quote extensively) and, hopefully, we shall soon be able to publish her
contribution on this subject in relation to helping services.
In the proportion of divorces, Slovenia does not lag behind the most developed world, as
it does not in the range of related problems. Among them, the problem of the children who
are often only the victims of their parents' conflicts. Franc UdoviQ in his contribution,
suggests the ways of mediation in these conflicts that can be applied by social workers.
The next two problems that place Slovenia in the top of the world, and which are dealt
with in Franc Hribernik'^ article, are alcoholism and fatal traffic accidents. We might only
add we are facing the deadliest possible combination in traffic security: bad roads, traffic
disorder, strong cars and too brave, intoxicated drivers.
Janez Drobnič'^ contribution points out the enormous work yet to be carried out in
relation to the weakest citizens of this country. The problem ranges from the protection of
rights to the technical standards that include their needs to their vocational and social
rehabilitation, when necessary. The article deals with only a segment of this problem, the
vocational rehabilitation of the disabled as related to the possibilities opened by the privati-
sation of this field (albeit it would seem inappropriate to completely drive it out from the
state system of education and training), so that we shall certainly return to it again. Let us
mention in passing, that (in the Slovenian language) the universally applied term "inva-
lids", though etimologically correct (meaning "weak" or "infirm"), has become so impreg-
nated with pejorative dimensions (probably because of the connotation of "value") that it
seems rather in need of a renaming.
Further in this issue, there are the final episodes of the two remaining "serials".
In the last part of her research on the position of women - psychiatric patients of the
Ljubljana Psychiatric Clinic, Darja Zawirsek finds some structural peculiarities of the psy-
chiatric milieu, and then defines "anthropological advocacy", that is, raises the question of
what an anthropologist-researcher can do in the micro-situation she observes and in which
she is personally engaged (with her points of view, etc.).
In the last part of his re-thinking of subcultures and subcultural practices Milko Poštrak
argues that these notions are today probably out-timed and should be replaced with the
notions of "different cultural practices" and "lifestyles". Though his discussion ends here,
the author already prepares new articles on the topic.
After his visit at the clinic La Borde, Bogdan Lešnik wrote an article in which he com-
pares some concepts, principles and activities of this famous and quite unique French psy-
choanalytic clinic for psychoses with the British reform in the field of community mental
health. Many concepts developed at La Borde would remain incomprehensible without
references to the works of Jacques Lacan, G. Deleuze & F. Guattari, and of course the head
of the clinic, Jean Oury.
Last but not least, there is another contribution by Srečo Dragoš, classified among
"Documents": the first articulation of the code of professional ethics for social workers in
Slovenia. Ћгеге are, to be sure, some formal questions that remain open even after his
elaboration - e. g., who is to adopt it (although the association of social workers is an
obvious choice) - but it contains solutions that will certainly have to be included into the
final version, not to mention the solution to the key problem, namely, that such a code does
not yet exist.
457
ABSTRACTS
Tone Brejc
Professional burn-out of workers in employment services
Psychologist Tone Brejc works at Vocational Rehabilitation Unit of Rehabilitation Institute in Ljubljana.
The problem of "professional burn-out", that is, the particular emotional and attitudinal state jeopardising
the efficiency of "helping services", especially when it is overwhelming, has not yet been expertly scrutinised.
The same is true for employment services and for their professionals who have become liable to heavy
frustrations since the beginning of the economic crisis. The author describes the basic causes and contribut-
ing factors of the "professional burn-out", outlines its most characteristic forms, and presents a methodical
approach to its prevention and cure. The second part of the article presents the results of a pilot study that
has tested, using a questionnaire on the sample of 47 employment service workers, four factors of "profes-
sional bum-out". It has been found that with this group, "professional burn-out" is limited to the emotional
exhaustion, the consequence of being overloaded with problems. Therefore, measures could be applied to
improve the experiential level of professional conduct.
Franc Udovič
Managing contacts between children and their divorced parents
Social worker Franc Udovič is a marital and family counsellor at Social Work Centre in Maribor, former supervi-
sor at the Institute for family education in Graz, Austria, and participated in the conceptualisation of education
for mediators in Austria.
Children have a right to be taken care of by both parents. Consequently, the question at divorce should not
be: who of the two is more suitable for further care and education of the child, but: how could both be helped
to form a new, post-separation relationship with regard to their children. That relationship should enable
both parents to actively perform their parental roles and thus participate at their best to the formation and
development of their child's personality. Parents at divorce should be offered "help for self-help" to (again)
be able to solve their conflicts in consent. Rather than by traditional approaches (administrative or legal
arrangements), such help may be offered by the process of mediation. This approach promotes the parents'
ability to communicate and co-operate, strengthens their self-confidence and self-esteem. It also qualifies
them for responsible and autonomous decision-making in the emergence of a new, post-separation, rela-
tionship.
Franc Hribernik
Social implications of alcoholism in road traffic
Sociologist Franc Hribernik, Ph. D., is an assistant lecturer of rural sociology at University of Ljubljana Biotechnical
Faculty, Department of Agronomy.
The author quotes statistic data which show that alcoholic intoxication is the immediate cause of fatal traffic
accidents in 6%, and of accidents involving heavy and light injuries in 6.5% (among the drivers of tractors in
an even higher percentage). It is also the most frequent cause of the suspension of driving licences (in more
than 95%). If, however, alcohol is considered in combination with other factors of traffic accidents (speed,
style of driving, etc.), then it is involved in a quarter of all serious traffic accidents. Since these trends remain
unchangeable by legal means, the author suggests direct involvement of social workers (and other profes-
sionals) in traffic education.
Janez Drobnič
The privatisation of the vocational rehabilitation of the disabled
Sociologi Janez Drobnič, M. A., is a counsellor to Director of National Employment Ojfice and member of
Governmental Commission for social care of disabled persons.
As the starting point to deal with the problem of privatisation in the field of vocational rehabilitation of the
disabled, the author takes a structural privatisation model, on the basis of which it is possible to analyse the
attained degree of the privatisation activities, or, in accordance with the set goals, to predict the desired one.
The author uses the structural model in analysing the existing situation of the privatisation of the vocational
rehabilitation, and suggests ways to better solutions in practice.
458
ABSTRACTS
Darja Zaviršek
Psychiatric ward between illness and its cultural manifestation - A case study (V)
Sociologist Darja Zaviršek, Ph. D., is an assistant lecturer for anthropology at University of Ljubljana School of
Social Work
The structural characteristics of traditional psychiatry are related to the culture in which the institution
exists. Typically, the people who are in the worst state and who, because of their social position, have the
least choice, get the worst treatment in it. In Slovenia, the cultural features of the psychiatric institution are:
non-specialisation of procedure, empty spaces in the "continuous coverage", familialism, openness on the
one hand and closeness on the other. The second part of the paper treats cultural advocacy, in the sense of
understanding different languages of the involved, taking sides, mediation, understanding different cultures,
forwarding messages between the world of staff and the world of patients, as well as of encouragement and
empowerment for self-advocacy.
Milko Poštrak
Where have all subcultures gone? (Y)
Sociologist Milko Poštrak, M. A., is a junior researcher at University of Ljubljana School of Social Work.
In the final contribution on the situation in the field of subcultural studies the author briefly summarises
some fundamental tendencies of those studies and then raises the question whether there is still any sense in
speaking about subcultural studies. He finds it more suitable to set the research on the variety of cultures, or
cultural practices (lifestyles). In this context even the research or investigation of the so-called subcultures
and their significance would become more wholesome. In the author's view, anthropological knowledge is a
valuable contribution to the cultural studies, as it is more and more frequently resumed, referred to, and
based upon in further research, by humanistic sciences. Anthropology also contributes to a better under-
standing of cultures or lifestyles that are different from our own, which is of key importance for the survival
of us all.
Bogdan Lešnik
Clinic La Borde - Some concepts, activities, prindples: an attempt at pladng
Psychologist Bogdan Lešnik, M. A., is a psychotherapist, an associate of University of Ljubljana School of Social
Work, and Editor of this journal.
The author resumes some key references used by the (psychoanalytical) clinic for psychoses La Borde (near
Blois, France) and compares them with some key concepts of the British reform in the field of (community)
mental health. Albeit neither different starting points nor to some extent different goals entail any significant
differences in their relationships with patients, the differences observed by the author between the two
"models" are nevertheless visible. They are also notable when the patients' organisations and their influence
in both "models" are compared - wide, autonomous patients' movement in Britain and hospital-bound Thera-
peutic Club in France (at La Borde and one or two other hospitals) -, but in this respect the "models" are
complementary: what they offer is an opportunity for confrontation (the former), which is a good starting
point for analysis (the latter).
Srečo Dragoš
A draft of the Code of professional ethics of Slovenian social workers
Sociologi Srečo Dragoš, M. A., is an assistant lecturer of sociology at University of Ljubljana School of Social
Work.
Since professionals of social work in Slovenia are still without a code of professional ethics, the author
presents his draft and offers it for discussion. Initially, he scrutinises his own starting-points in seven items,
drawing attention to the anti-discriminatory language, to the suitable terminology that is generally admitted
in the profession, to the optimal extent of the code, to the appropriate regard for the professional autonomy,
to the problem of protecting personal data, to the practical range of the norms contained in the code, and to
the structure of its contents.
459
ŽENSKA SVETOVALNICA
Kersnikova 4, Ljubljana
5. nadstropje
Telefon: (061) 13 16 169
Когли je паглепјепа?
—	Ženskam, ki se v nekem obdobju svojega življenja znajdemo v stiski in
potrebujemo podporo pri svojih odločitvah.
—	Ženskam, ki se sprašujemo, kako naprej, in se pri tem opiramo zlasti na
svoje notranje sile in moči.
—	Ženskam, ki potrebujemo pozornost in koga, ki bi nas zares poslušal.
Kdaj se lahko obrnete na nas?
VSAK DAN od 14.00 do 16.00
razen v ČETRTEK, ko delamo od 10.00 do 12.00
Vse usluge so brezplačne.
NOV PRAKTIČNI PRIROČNIK ZA DELO Z UUDMI5 POSEBNIMI POTREBAMI
David бР Althea Brandon
Jin in јппд načrtovanja psihosocialne skrbi
(SKORAJ) VSE, KAR MORATE VEDETI O SOCIALNI SITUACIJI V SLOVENIJI
Darja Zaviršek
Ženske in duševno zdrav e
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
•	Besedilo je treba oddati hkrati na disketi in v izpisu. Izpis naj ima dvojne razmake (30 vrstic na stran), 65
znakov na vrstico (velikost znakov: 10 pik).
•	Besedilo na disketi je lahko zapisano v kateremkoli programu za MS-DOS ali MS-WINDOWS, ne sme
pa biti v formatu ASCII.
•	Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd.
Ne uporabljajte avtomatičnega številjenja odstavkov. Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo zaznamovane
na izpisu. Za citate, opombe in naslove bomo uporabili naš standarden tisk.
•	Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte zgolj za poudarjeno besedilo, v referencah kakor
na zgledih spodaj in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove, razločevanje citatov ipd.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa
upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi zaradi kakšnega posebnega učinka želeli, da so deli
besedila v samih velikih črkah, zaznamujte to na izpisu.
•	Vse opombe naj bodo v formatu opomb (footnotes ali endnotes) ali pa pomaknjene na konec besedila.
•	Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-
bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom.
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij,
kjer avtor ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako:
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem društvu.
D. Bell, R Captan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields. Women, men and ethnography. London: Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The Innate and the experiential. V: H. W. Brosin {ur.), Lectures in Experimental Psychiatry. Pittsburg:
Univ. Pittsburg Press.
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A Psychoanalytic Essay on the Malady of the Ideal. New York: Norton.
— (1991), Sadomasochism in the perversions: some thoughts on the destruction of reality. J. Amen Psychoanal. Assn.,
39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2: 54-60.
Didier-Weil et al. (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Visión.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: — (1975), Through Pediatrics to Psychoanéúysis. New
York: Basic Books.
Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za
istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega
avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo ime (v zgledih zgoraj inicialke) lahko tudi izpišete.
•	Reference v besedilu naj bodo urejene tako: (avtor^, koavtor^ leto^: stran^; avtor^, koavtor^ leto^: stran^;
itn.); enako, če gre za urednika. Imena istega avtoija ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati.
Npr.: (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi Didier-Weil et al. 1988; Winnicott 1949:145; Chaseguet-Smirgel 1984:111;
1991: 87). Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v
oklepaju izpusti, npr. ...po Millerjevi (1992) je... ali ...po Millerjevi {op.cit.: 44) je... Kadar je referenca izključna ali
bistvena vsebina opombe, oklepaja ne pišite.
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinska bibliografska napotila (ibid., op. cit. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano.
Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite med poševni črti, npr.:... Igra Iplayl...; s takima
črtama zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: ..."/družina/ ima funkcijo..."; ...po Millerjevi je
lunkcija družine /je/...".
•	Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v ne manj od 10 in ne več od 15 vrsticah, v slovenščini in angleščini.
Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi.
•	Posebna datoteka, katere ime je priimek avtorja besedila, naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji
osebi) v slovenščini in angleščini. V datoteki Y bo torej pisalo:
Sociologinja dr X Y je asistentka na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev
Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.
Sociologist Dr X Y is an assistant lecturer at the School of Social Work in Ljubljana, Vice-Chairperson of the Social Workers'
Association of Slovenia and Deputy Co-ordinator of the European Refugee Programme.
social work
Vol. 33, October 1994, Part 5
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Editor-in-Chief
Bogdan Lešnik
Editors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Editorial Board
Vika Beve
Vito Flaker
Anica Kos
Blaž Mesec (Chairman)
Pavla Rapoša Tajnšek
Marta Vodeb
Matjan Vončina
Advisory Board
Franc Brine
Gabi Cačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Tanja Rener
Bernard Stritih
Address of the Editor
Šaranovičeva 5, 61000 Ljubljana, Slovenia, phone & fax (+386 61) 1 33-701 1
selected contents
Tone Brejc
Professional burn-out of workers in employment services	373
Franc Udovič
Managing contacts betwwen children and their divorced parents	381
Franc Hribernik
Social implications of alcoholism in road traffic	387
Janez Drobnič
Privatisation of the vocational rehabilitation of the disabled	399
Darja Zaviršek
Psychiatric word between illness and its cultural manifestation (V)	407
Milko Poštrak
Where have all subcultures gone? (V)	415
Bogdan Lešnik
Clinic La Borde	421
Srečo Dragoš
A draft of the Code of professional ethics of Slovenian social workers	437
Editor's notes and Abstraes in English	457
Published in six issues per year.
socialno delo 33 (1994), 5
članki
Tone Brejc
Poklicna izgorelost delavcev v službah za zaposlovanje	373
Franc Udovič
Urejanje stikov med otroki in ločenimi starši	381
Franc Hribernik
Socialne implikacije alkoholizma v cestnem prometu	387
Janez Drobnič
Privatizacija dejavnosti poklicne rehabilitacije invalidov	399
Darja Zaviršek
Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kulturno manifestacijo (V)	407
Milko Poštrak
Kje so subkulture danes? (V)	415
Bogdan Lešnik
Klinika La Borde	421
pismo
O integraciji slepih otrok v redne osnovne šole • Darka Pečnik	427
poročilo
Razsežnosti Balintovega gibanja • Stane Padežnik	429
recenzija
McCouRT Perring, The Expenence of psychiatric Hospital Closure • Darja Zaviršek 433
doicumenti
Srečo Dragoš
Predstavitev osnutka Kodeksa poklicne etike socialnih delavk in delavcev Slovenije 437
Vprašalnik za psihosocialne službe (IV)	447
povzetki
Slovenski	455
Angleški	457
ISSN 0352-7956	UDK 304+36