Poštnina plačana v gotovini.
Števi]ka 23
Maribor, 15. junija 1937
Posamezna številka Din 1.50.
Leto II.
NE
IOOVI
Izhaja tedensko — Velja po pošti dostavljen : na mesec Din 6*—. za tujino na mesec Din 10’— — Oglasi po tarifi
Tednik za vsa javna vprašanja
Uredništvo in uprava:wMaribor, Ulica 10. oktobra — Telefon: 26-16 — Rač. poštne hran. 17.160 — Rokopisov ne vračamo
Zaradi izrednih prilik, ki so nastale, se je današnja številka zakasnila. Prihodnja bo izšla redno v soboto zjutraj. Uredništvo.
Slovenska tiskovna zadruga
V Mariboru so. se zbrali preteklo nedeljo številnj predstavniki slovenskega delovnega ljudstva k ustanovitvi »Slovenske Tiskovne zadruge«. Prišli so \z vseh krajev Slovenije predstavniki slovenskega delavstva, slovenskih kmetov, obrtnikov, malih trgovcev in slovenskih razumnikov, da polože temeljni kamen novi slovenski gospodarski ustanovi, novi tiskovni zadrugi, zavedajoč se velike naloge tiska. Odziv skromnemu vabilu je bil dokaz, da slovensko delovno ljudstvo tudi v pogledu tiska noče biti odvisno, ampak da hoče pozitivno sodelovati tud! na tem kulturnem področju. Predstavniki slovenskih delovnih slojev so se zedinili o potrebi po slovenskem tisku, ki bi bil nestrankarski glasnik vse slovenske skupnosti, ki bi bil nepristranski poročevalec in bi upošteval le skupne koristi vsega slovenskega naroda. Podčrtali so potrebo po tisku, ki bi slovensko delovno ljudstvo objektivno obveščal o gospodarskem in političnem položaju, o kulturnem življenju, ki bi stvarno in nepristransko obravnaval vse sodobne socialne Probleme, ki bi se načrtno lotil nacionalnega vprašanja ljudske vzgoje, ki bi se prizadeval, postati iskrena	vez med	vasjo	in mestom
med vsemi stanovi slovenske skupnosti. Zedinili so se, da mora tisk vršiti svojo veliko nalogo le tedaj, če je izraz volje ljudstva, če je	glasnik	njegovih	zahtev	in potreb
prav tako pa je bila spontana zahteva predstavnikov vseh slojev po odločevanju glede smeri	slovenskega tiska,	ki naj	bi ga podpirala	in ^širila	»Slovenska tiskovna zadru-
ga«. Odločeno je bilo, da mora biti njen tisk po smeri slovenski, demokratičen, socialen in progresiven. Njegova naloga pa je vzgajati, družiti, krepiti slovensko samostojnost v okviru jugoslovanske državne skupnosti, pomagati delovnim slojem v boiu za demokracijo, pravico in poštenje.
Pa bvj mogel slovenski tisk vršiti uspešno —siOjo^	so	predstavniki delovni!: slejev
sklenili ustvariti mu trdne gospodarske temelje. V ta namen so se izjavili na zboru za zadrugo, kost najbolj demokratično, gospodarsko obliko. Pri tem pa so imeli pred očmi zgodovinsko dejstvo, da sc propadle vse zadruge, ki so se ustanovile z namenom izdajati poltična strankarska glasila kajti list nikakor ne more biti ono sredstvo, s katerim bi se pospeševalo gospodarstvo zadružnih članov. Zadruga s takim namenom je proti gospodarskemu načelu zadružne misli. Z odobravanjem je bil zato sprejet sklep zbora, da je namen »Slov. tiskovne zadruge«, pospeševati gospodarstvo svojih čla nov z ustanavljanjem tiskarskih in knjigo-veškili dbratovalnic, z vzdrževanjem knjigarn in trgovin s pisarniškimi potrebščinami, in z izdajanjem in razpečavanjem listov, brošur in tiskanih predmetov sploh. Za dosego tega namena so se zborovalci odločili za pravi ljudski delež, ki znaša samo 10 dinarjev, predpostavljajoč možnost sodelovanja tudi socialno najšibkejših slojev slovenskega naroda. Ustanovila pa bo zadruga podružnice po vseh večjih in pomembnejših krajih Slovenije in obenem na ta način uspešno širila tudi zadružno misel, ki izravnava socialne razlike med stanovi, ki naj osvobodi slovenskega delovnega človeka gospodarske odvisnosti, ki naj ga varuje pred izkoriščanjem.
Zbor predstavnikov slovenskih delovnih sivnev je tudi sklenil, da mora biti »Slovenska tiskovna zadruga« vzor v slovenskem zadružništvu po vzvišenem načelu enakopravnosti. Njene naloge se bistveno razločujejo od nalog drugih zadrug. Naloge »Slovenske tiskovne zadruge« so težavnejše in imajo globlji pomen. Nova zadruga ni nobeno politično združenje, marveč je njen namen poleg gospodarskega, s pošteno tiskano besedo vzgajati slovenske delovne sloje za gospodarski in socialni napredek.
Pri volitvah so bili izvoljeni v načelstvo zadruge: Andrej Žmavc, upokojeni direktor vinarske šole; Blaž Kaluder, strugar drž. žel.; Josip Benkič, čevljarski mojster; dr. Julij Gabrovšek, odvetniški pripravnik; Stanko Hiti, novinar, vsi iz Maribora; Stanko Terčak, učitelj iz Marenberga; Štefan Gornik, posestnik pri Siv. Petru pri Mariboru; Martin Korošec, trgovec pri Sv. Lovrencu na Dr. polju; inž. A. Štebi in dr. Igo Gruden, odvetnik, oba iz Ljubljane.
V nadzorstvo so bili izvoljeni:	Rudolf Golouh, šef borze dela v Mariboru; A. Šmid, trgovec v Ljubljani; Fran Rešek, trgovec v Beltincih; Drago Zupančič, učitelj v Dornavi; Jožef Čeh, ključavničarski mojster pri Sv. Lenartu v Slov. gor.; M. Bizjak, posestnik v smartnem ob Paki inFranc Škerjanc, posestnik v Zalogu.
Vodstvo zadruge bo po registraciji zadružnih pravil razposlalo pristopne izjave in že danes apelira na vse poštene Slovence, naj pristopajo k zadrugi.
Po zadnjih demonstracijah v Sloveniji
Dogodki zadnjih dni so močno razburili slovensko javnost. Potovanje bivšega predsednika vlade živkoviča širom naše dežele je dalo povod zelo burnim demonstracijam in srditim spopadom, ki so terjali tudi svoje žrtve. Živkovič potuje zadnje čase po državi in prireja shode tudi drugod, nikjer pa ni njegova navzočnost rodila tolikega in takšnega odpora kakor pri nas. Ta odpor izhaja predvsem iz vrst sedaj vladajoče stranke, ki vidi v stranki Petra živkoviča svojega najnevarnejšega tekmeca, če je taka ocenitev pomena in moči Jugoslovanske nacionalne stranke in njenega predsednika pravilna, ne bomo tu razpravljali. Zdi se nam pa vendarle čudno, da se je morala prav v Sloveniji vršiti ta vroča bitka med pristaši JRZ in JNS. če more v drugih krajih države živkovič, vsaj kar tiče pristašev sedanje vlade, nemoteno zborovati, moramo logično sklepati, da se ga drugod ali podcenjuje ali pa, da nima sedanja večina v drugih pokrajinah dovolj pristašev za organizirano akcijo proti javnim prireditvam živkovičeve stranke. Z drugimi besedami bi to pomenilo, da ima sedanja vlada nekaj več pristašev samo v Sloveniji, kar je pa z ozirom na vsedržavno obsežnost in pomen stranke JRZ vsekakor premalo. S tem seveda nočemo reči, da ima JNS več pristašev in da je ona številčno močnejša. Nasprotno. Navajamo te okolnosti samo zato, ker nam nudijo priliko, da znova ugotovimo, da vladajo pri nas navadno tiste stranke, ki nimajo za seboj večine naroda.
Peter živkovič spada med tvorce izrednih razmer, v katerih živimo že več let. Zgodovina bo v tem pogledu njegovo delo zelo ostro sodila. Naš narod ga je že davno sodil in obsodil in ne samo zadnje dni. Ni pa on edini, ki nosi odgovornost za te razmere. So še drugi znani politiki, ki so storili svoje, da se je to stanje ustanovilo, utrdilo in zaostrilo. Boj, ki se vodi proti JNS s strani resničnih in načelnih opozicijskih elementov je zato predvsem naperjen proti diktatorskim političnim načelom in programom za uveljavljenje načela demokracije in svobodne ljudske volje ter ljudskega odločevanja v državni politiki. Ta boj je naperjen proti
vsem poizkusom obnovitve ali ohranitve neljudskih režimov v tej ali oni obliki. Je zlasti naperjen proti poizkusom uvedbe prikritih ali neprikritih fašističnih režimov. Ni dvoma, da so tudi v naši državi na delu sile, podprte v mnogih primerih tudi od zunanjih fašističnih vlad, ki delajo stalno in zavestno za tem, da se tudi Jugoslavija fašizira. Izgleda, da smo že celo tako daleč, da bi bila politika močne roke, to je politika fašizma najljubša vsem tistim strankam in grupam, ki si nekaj let sem delijo oblast v naši državi. Vsem je ta enostavni sistem vladanja, ki omogoča, da se v trenotku likvidira vse nasprotnike, najsvetlejši ideal. Težava je le v tem, da ni v naših zamotanih razmerah še prav jasno, kdo je prvi poklican, da uvede fašistično diktaturo. Nekoliko pa tudi v tem, da je fašizem že preveč padel v ceni in tudi ni več moda. Zlasti kmečke in delavske mno žice so si že povsod v naši državi na jasnem, da je fašizem največje zlo in da se je treba proti njemu čim in kjerkoli bi se pojavil, z vsemi silami upreti.
Opozicijska gibanja v državi vodijo boj proti fašističnim in polfašističnim strankam predvsem iz tega načelnega vidika. Le tak boj je smiseln in more roditi pozitivne uspehe. Le kar je zadnje dni odmevalo po Sloveniji klicev proti slehernemu fašizmu in za resnično demokracijo, je služilo interesom našega ljudstva in izražalo pravi način rešitve vseh naših notranjih in zunanjih vprašanj.
živkovičevo potovanje po Sloveniji z vsemi svojevrstnimi pojavi, ki so ga sprem Ijali, je znova močno predramilo spečo zavest našega naroda, ki gleda na vse dejanje in nehanje naših bivših strank že nekaj let s svojimi očmi. Zlasti naše delovne mase, naši kmetje in delavci, pa naša mlada inteligenca, vidijo v teh dogodkih predvsem ponovno potrdilo našega nazi-ranja, da je napočil čas, ko se naj naš narod združi, da obfačuna s preteklostjo in z njenimi strankami, da postavi temelje novemu javnemu življenju Slovenije, ki se ne bo več izživljajo le v medsebojnih strankarskih bojih za oblast, marveč v delu za politično svobodo, za socialno pravičnost in gospodarsko ena-
Neurath v Beogradu,
Moscicki v Bukarešti
0 obisku von Neuratha, ki je prvi nemški zunanji minister, ki je obiskal Beograd, je rekel nemški posianik v Beogradu sodelavcu »Politike«, da je obisk ne le viden dokaz dobrih odnosov med Nem čijo in Jugoslavijo, temveč tudi znak velikega spoštovanja, ki ga čuti Nemčija spričo jasne in začrtane zunanje jugoslovanske politike.
Najbolj pa osvetljuje položaj naslovni članek v »Slovencu« z dne 10. t. m. »Slovenec« navaja »Echo de Pariš«, ki pravi, da Poljska trdovratno zasleduje svoj cilj v sfužbi svoje nemške zaveznice, da Romunijo odtrga od Male zveze . . .« O ro-
munskih državnikih pravi, da se enkrat »obrnejo na stran Male zveze in ob stran Češkoslovaške, drugič zopet padajo nazaj v nemško naročje, enkrat se vrnejo vsi skesani nazaj v nemško naročje, enkrat se vrnejo vsi skesani nazaj k Franciji, ki jo prihajajo prosit za denar, potem pa takoj začnejo kolebati in razpravljajo s Poljsko o načinu, kakor bi svoje prejšnje zaveznike izdali . . . Pertinax pravi,« tako piše »Slovenec«, »da dobiva Neurathov obisk v Beogradu svojo oznako, ako posvetimo nanj z žarki poljskega obiska v Bukarešti«.
kopravnost našega naroda.
Spričo sedanjih dogodkov moramo znova poudariti, da smatramo nevreden žrtev vsak javni boj, ki ne služi najvišjim političnim, socialnim in etičnim potrebam in ciljem našega naroda. Prenehati moramo z bojem ene politične frakcije pro ti drugi za pridobitev ali ohranitev oblasti. Na dnevnem redu so mnogo važnejša in nujnejša vprašanja naše narodne, kulturne in politične samobitnosti in samoupravnosti, ki bi morala združiti ves naš narod v strnjeno fronto. So tu vprašanja normalizacije naših notranjih razmer, rešitve hrvaškega vprašanja, notranje demokratizacije, vprašanja ljudskih pravic, socialnih potreb naših delavcev in kmetov. Za ta vprašanja se morajo soglasno založiti vse javne sile; le boji za take cilje so vredni tudi žrtev. Enako moramo soditi in obsoditi vse, ki so grešili in ki grešijo. Obsoditi moramo zlasti sleherno nasilje. Nasilje je načelo in bistvo diktature. Mi pa vidimo mir in srečo našega naroda v demokraciji. Zato odklanjamo nasilje in sočustvujemo z žrtvami nasilnih metod političnega boja.
Danes še ne moremo presoditi, kakšen odjek bodo imeli ti dogodki na notranji razplet naše politične situacije. Kar se tiče same Slovenije, so že sedaj uplivali vsaj toliko, da so premagali otrpnelost in prelomili s pasivnostjo, ki je že delj časa vladala v našem političnem življenju. Morda bodo prvi čas uplivali tudi v smeri močnejše strnitve nacionalističnih elementov na eni strani, in klerikalnih na dru gi. Morda bodo tem spopadom sledili še drugi, srditejši. Toda eno je gotovo: tisti bo naposled imel ljudstvo za seboj in zmagal, ki bo idejno dovolj močan, da bo lahko preko bedne sedanjosti pokazal narodu pot v bodočnost.
Otresti slovensko ljudstvo sedanjih tesnih političnih in miselnih spon in dvigniti do višjega in širšega pojmovanja svoje naloge in svojega pomena, to je poglavitna potreba tega trenotka! Za tem ciljem dela in stremi naše delavsko-kmečko gibanje, katerega osnova je delovno ljudstvo in njegova načela demokracije, narodne enakopravnosti in socialne pravičnosti.
Pismo španskega poslanika v Beogradu
»Hrvatskemu dnevniku«
Poslanik je razkrinkal in osramotil ves reakcionarni tisk.
»Uradnik tega poslaništva, ki mu je zaupan oddelek za tisk, mi je prebral v pievodu informacije, ki jih vsak dan objavlja Vaš list. informacije, ki so v zvezi z vojaškim uporom v Španiji in z vojno, ki se bije za svobodo in proti intervencijskim vojskam, ki so preplavile našo deželo. Te informacije so polne neresnice; ne bom jih pa popravljal, ker delajo to namesto inene sama dejstva, ki so vedno bolj prepričujoča kakor besede; vem pa tudi, da ibi se pisanje Vašega lista prav nič ne spremenilo, če tudi bi se še tako trudil, da dokažem, da je večina tega, kar pi šete, neresnična, kajti Vaše početje izhaja prav gotovo iz političnih interesov. Pa to ni važno. Lahko objavljate še dalje laži in le
deloma resnične vesti kar je še grše, lahko še naprej objavljate poročila v tendenčni obliki, kakor se Vam ljubi, kajti zmagali bomo mi Španci z našimi lastnimi sredstvi; laži, ki jih pa Vi širite po Jugoslaviji, niso važne niti v tej deželi, katerih narodi so v popolni nevtralnosti, pa vendar kažejo — o tem Vas morem prepričati — prisrčne in iskrene simpatije do idealov španske vlade. Razen vsega tega, kar sem že napisal, bi rad popravil še neko lažno vest, ki ste jo objavili baje po nekem angleškem listu v eni izmed zadnjih številk »Hrvatskega dnevnika«.
Don Francisco Largo Caballero, ki je bil še pred nekaj dnevi predsednik španske vlade, ni zapustil Španije in tega niti ne namerava storiti, še manj pa, da bi nameraval kupiti v Meksiki palačo.
Gospod direktor, sami boste spoznali, če Vam Vaše kavalirstvo narekuje, da moje popravke objavite.
Prepis »tega pisma pošiljam g. g   ker
želim, da so vse ts na Hrvaškem zelo znane osebe točno obveščene in rešene zablode, ki jih je vanjo pripeljalo Vaše pisanje.
Obžalujem, da Vam moram pisati radi tako neugodnih stvari in prosim, da sprejmete 'zraze mojega spoštovanja.
Španski opolnomočeui minister.
PO ENEM LETU LJUDSKE VLADE.
Priobčujemo izvleček iz pistna nekega našega prijatelja, ki je pisal bratu in mu naroči!, naj pokaže pismo vsem prijateljem, da jih ne zastrupi olsanje našega meščanskega tiska.
Dragi brat!
Dobil sem pismo. Prosiš me, da bi Ti pomagal, da bi prišel sem. Prav imaš, se boš vsaj rešil tistega pasjega življenja ... živi se tukaj prav dobro, niti predstavljati si ne moreš. Delamo samo 38 ur 47 minut na teden. In to naredim v petih dneh, vsako nedeljo in ponedeljek smo prosti, pa vseeno dobimo plačo.
Sedaj bomo začeli delati izlete na morje. Najbližje je v Calais. Šli bomo tudi v Pariš na razstavo. Od 1. do 16. avgusta bomo imeli plačan dopust, vsakemu delavcu pa je treba plačati le četrt vozne karte za vso družino, če se hoče kam peljati...
Vse, kar ima francosko delavstvo, si je samo prjboriio. Pa tudi kmetom ni slabše. Da bi bilo povsod tako! ...
2
NEODVISNOST
Slovenski aoskodot
Kako karteli zvišujejo cene
V »N e o d v i s n o s t i« od 29. maja t. 1. smo na kratko poročali, kako sladkorne tovarne v Jugoslaviji dogovorno — v sladkornem kartelu — zvišujejo cene sladkorja. Tudi drugod je podobno, vendar pri nas menda najhujše. »Sladkorni baroni« vsega sveta so se še nedavno posvetovali v Londonu, kako bi si trajno zagotovili velikanske dobičke. Da ljudskim množicam s tem onemogočajo ustrezajoči potrošek tega važnega hraniva, jih za enkrat malo briga, dokler so namreč njih deleži na dobičku (dividende) še tako veliki.
Poštena tovarniška cena za 1 kg sladkorja v naši državi bi bila po priobčenem računu Din 2.50, znaša pa približno 5.50, torej Din 3.— več, »kot nekak priboljšek in nameček« za te uboge delničarje. Ker je domača proizvodnja sladkorja znašala lani nekako 86 milijonov kilogramov, smo jim samo v enem letu — hoti ali ne hoti — poklonili nad četrtino milijarde dinarjev. K pretirani tovarniški ceni pride, trošarina Din 8.50, to je več ko trikratnik poštene tovarniške cene. Zdaj vsakdo lahko razume, zakaj je sladkor pri nas tako drag. Zato ga pa jugoslovanski državljan použije na leto povprečno le kakih 6 kilogramov, namesto večkratnik tega.
Ljubljanski »Naš g 1 a s«, glasilo državnih nameščencev in upokojencev, je dne 1. junija t. 1. objavii iz beograjske »Zadružne zastav e« z gornjim napisom zanimiv članek, ki nazorno kaže pogubno delovanje kartelov in bodi tu naveden:
»Naši konsumenti (použitniki, potrošniki — pripis pisca) so zelo slabo poučeni o tem, v kolikšni meri podražujejo karteli cene raznemu blagu. Ta nepoučenost prihaja odtod, ker pri nas nimamo pravega nadzorstva nad karteli. (Niti davčnega ne! — Op. pisca.) Do nedavnega ga sploh ni bilo, nekaj časa pa sicer res postoja, toda konsumenti, ki so za to bolj poklicani, nimajo možnosti, da bi ga izvrševali. Zato je tudi nemogoče v javnosti priobčevati kartelske cene, da bi jih konsumenti mogli spoznati. Toda ob tej priliki hočemo navesti nekaj zanimivih podatkov, ki se nanašajo na delovanje kartelov na češkoslovaškem. Konsumenti si bodo tudi iz teh podatkov mogli ustvariti vsaj približno jasen pojem o škodljivem delovanju kartelov sploh.
Po tem, kar je navedeno v listu »N a-rodna v o 1 j a«, ki izhaja v Karlovih varih na češkoslovaškem, prodaja karteli zirana radijska industrija posamezne ra-dio-sprejemne aparate po 850 Kč (1 Kč je približno 1.60 Din), medtem ko veljajo proizvajalni stroški za cefoten aparat, delo in gradivo, vsega skupaj samo 70 Kč. Če bi kak prodajalec prodal aparat cene-
je, kakor ga določa cena, ga kartel kaznu je prvič s 1000 Kč, drugič s 5000 Kč globe, če to stori še tretjič- mu odvzame pravico prodaje radio-aparatov. — Izdelovalni stroški za radio-žarnice znašajo po 5 Kč, prodajajo se pa po 100 Kč. — Za avtomobil, ki se proda za 20.000 Kč, se porabi materiala in delovne moči za 2000 Kč. — Proizvodnja 1000 kosov navadne opeke velja okroglo 150 Kč, od česar gre za plačilo delavcu 63 Kč, za kurivo pa 30 kč, proda se pa 1000 kosov opeke za 240 Kč. — Sladkorne tovarne potrebujejo povprečno 600 kg sladkorne repe, da pri dei’ajo 100 kg sladkorja. (V ČSR pridelujejo sladkorno peso, ki ima več sladkorja, kakor pri nas pridelana sladkorna pesa, deloma radi boljšega obdelovanja, deloma radi ugodnejših prirodnih činite-telj. — Op. pisca.) Za to množino repe plačajo 80 do 90 Kč pridelovalcu, 100 kg sladkorja pa prodajo za 620 do 640 Kč. Od tega zneska dobi država kot trošarino 209 Kč.
Teh nekaj primerov nam jasno kaže, za kaj je nabavljalno zadrugarstvo sprejelo v svoj načrt tudi ustanovitev lastne proizvodnje. Dokler nabavijalno (konsumno) zadružništvo ne bo vzelo v roke tudi proizvajanja blaga, ki je potrebno konsu-mentom, dotlej bodo razni krteli sami določevali cene po mili volji in v škodo konsumentov.«
Kje so pa še premnogi drugi karteli, ki nam narekujejo cene za življenjske in gospodarske potrebščine ter z njimi bogatijo tistih nekoliko nenasitnih tisoč ljudi, ki lagodno seštevajo odrezke (kupone) na vrednostnih papirjih, čijih dobički so jim po kartelih zajamčeni!? Za brezbrižno uži vanje in da lažje odločajo o usodi narodov.
Mimogrede naj omenimo še neizmerna bogastva naše zemlje, neizčrpna bogastva iz vse vprek karteliziranega rudarstva, ki deiovno množico zasužnja do onemoglosti in žene v obup. Tudi z umetnimi gnojili, ki so za napredno kmetijstvo važna, ni nič boljše. Tako doznavamo med drugim o kartelu tovarn za superfosfat, ki so ga bili pred nekaj leti že zrušili, da ga pravkar obnavljajo in bodo cene tega gno jila podražili. Ta obnovljeni kartel tvorijo vse tri domače tovarne za superfosfat, namreč v Hrastniku, Koprivnici in Subotici.
Kako je pa s cenami kmečkih pridelkov, ki bi brez njih tudi kartelirani, čeprav drugače še tako bogati industrijski delničarji ne mogli dolgo živeti?! Tudi zanje določajo cene mogočne zveze veletrgovcev (trusti) in se — pofeg zaje-davih mešetarjev — z njimi najbolj okoriščajo na račun izmučenega pridelovalca in lačnega potrošnika. — S o t 1 s k i.
Dr. I. Š.:
Slovenski pridobitniki v zagati
»Če so pridobitniki res tako slovenski, naj se zavedo, da je slovenska gospodarska delavnost, svoboda in napredek mogoč edino-le v soglasju z življenjskimi potrebami in zahtevami slovenskega delovnega ljudstva.«
»Zveza industrijcev«, sedaj spet prisilna združba industrijcev, in »Društvo industrijcev in veletrgovcev« sta pred kratkim zborovala in objavila v časopisju razprave in sklepe. Kot rdeča nit se vleče po teh poročilih razočaranje pridobitnikov nad finančnimi, trgovinskimi in gospodarskimi načrti, po katerih se ravna celotno gospodarsko življenje v državi zlasti od kresne noči leta 1935 dalje. Pridobitniki se ne morejo otresti strahu, da gre razvoj vedno hitreje, vedno ostreje in vedno vidnejše nasproti popuščav-ljenju državnega obrobja in v istem pogonu v nesorazmerno podprti napredek državne sredine. »Godi se nam,« pravijo med drugim, »kot človeku, ki tava po labirintu ogledal... V Sloveniji ne čutimo — z ozirom na zatrjevanje, da se ljudski dohodek zvišuje — nobenega zboljšanja in nobene konjunkture ... Banska uprava je sama ugotovila, da je narodni dohodek Slovenije padel lani za pol polijarde dinarjev... Pri tem je obdavčenje Slovenije silno naraslo... Na posameznika je prišlo lansko leto državnih neposrednih davkov v Vrbaski banovini Din 37.—, v Sloveniij pa Din 233.—... Leta 1930 je plačevala mala Slovenija 9.7% vseh vplačil za neposredne davke, leta 1934 že 12% in leta 1935 že 14°/o... Kamorkoli se ozremo, povsod smo pri plačevanju med prvimi, pri prejemanju pa med zadnjimi...«
Tudi gorenjska železarska industrija poroča s poudarkom, s kako nepričakovanimi, neosnovanimi in neprimernimi težavami se bori, če hoče sedanje obrate popolnih, povečati, zgraditi in modernejše povezati v delovnem procesu. Hkrati pa nam daje razu-svoja stremljenja po izboljšanju storilnosti presadila v bajeslovno »državno sredino«, t. j. če se -preseli stran od meje.
meti, da vseh teh težav ne bi imela, narobe, še nagrade bi smela pričakovati, če bi
Industrijski apostol »državne sredine« Savič je že dolgo v pokoju. Ali mi vidimo, da je v pokoju samo zato, da lahko aktivno deluje nešteto mlajših in sposobnejših »Savičev«. ki tudi niso samo načelniki v ministr-. stvu. Ti »Saviči« pojdejo v pokoj, ko bodo sadovi gospodarske zadavitve državnega obrobja donašali zanesljive tantijeme, ki pa bodo deževale le iz »sredine države«. Z eno besedo: Gospodarski načrt, ki se uresničuje posebno v zadnjih dveh letih z vso hitrostjo, doslednostjo in neizprosnostjo, je obsodil Slovenijo na gospodarsko smrt. In kako se borijo proti temu izidu pridobitniki Slovenije? Kako se bori njih tako pretežna večina. da morebitne drugače misleče manjšine sploh ni videti?
Borijo se s koncentričnimi napadi in naskoki na delavske pravice, na težko priborjeni družbeni in gospodarski položaj slovenskega delavstva. Ali je takšna obramba pred nevarnostjo, ki štrli iz političnih zasnov splošne gospodarske smeri v državi, pravilna, ali je pridobitnikom koristna? Povedati in razložiti hočemo, da ni in zakaj ni!
Kdo pa je najnaravnejši zaveznik vsake pridobitne dejavnosti v gospodarstvu slovenskega ozemlja? Kdo drugi, kot nosilec dela, kot tisti, ki storilnost gospodarstva ustvarja z živo silo: slovenski delavec! Kako je torej mogoče, da pridobitniki v Sloveniji ne uvidevajo, da si izpodkoipujejo lastne nasipe, če potiskajo množice slovenskega industrijskega delavstva s svojim odporom zoper njih upravičene koristi v strelske jarke proti sebi? Kako je mogoče, da postavlja industrija v času, ko se pridobitnikom celo proti predpisom otežuje poslovanje (kakor ravno zatrjuje gorenjska., železarska industrija), rekorde v odslovitvah delavcev, ker so delavski zaupniki, in da v celih rojili sprejema na novo iz kmetov došlo, neizvežbano, pa tudi nezavedno delavstvo? Zakaj podpira
industrija v takih časih ne samo umetno ustvarjene delavske »organizacije«, temveč daje potuho celo čisto divjim tvorbam, in cehovskim skupinam v obratih samo, da poruši tisto miselnostno soglasje med delavstvom, ki je nujno potrebno, če naj delavstvo kot celota nastopi v prid splošnim gospodarskim zahtevam lastnega kraja in lastne zemlje?
Ali bodo slovenski pridobitniki lažje branil: postojanke, ko bo Slovenija zemlja pa stirjev, ki bodo samo še pasli redko klavno živino in stražili morebiti weekend-hišice južnjaških bogatinov ali s spoštljivim strahom in sklonjeno glavo tavali okrog graščin južnjaških vlaste-linov?
To ni mogoče! Kaj je potem razlog, da pridobitniki Slovenije ne spoznajo greha nad samim seb-oj in da udarjajo po ‘delavskih pravicah ravno takrat najbolj srdito, kadar so sami pred še močnejšim v obupni defenzivi? Kaj je razlog, da zahtevajo od delavstva žrtve, ki naj pridobitnike odškodujejo za izgube in odstope v tej defenzivi?
Razlog je samo eden: njihovo samomorilno početje korenini v globoki in slepi kapitalistični miselnosti teh pridobitnikov, katerih jaz j s brezosebna delnica, ki nima prav nobenega stika z ljudstvom Slovenije. Egoistična kapitalistična miselnost in osebna odtujenost teh pridobitnikov jih opravičuje in jih sili. da poiščejo izravnavo izgube v dobičku in delovnem plodu na kar najkrajši in zanje najcenejši način s pobotanjem tia račun delavstva, njegovih pravic in njegove moči.
Gorje jim! Iz skrbi za osebno doživljeni dobiček nočejo videti, da zna samo močno delavstvo biti pošteno, samo pošteno- delavstvo biti delavno, samo delavno delavstvo biti kulturno, samo kulturno razvito in gospodarsko krepko delavstvo pa biti podpornik rešilnih ukrepov gospodarske dejavnosti te dežele. Zakrivajo si oči pred odprtim dejstvom in rušijo delavsko odpornost z uvajanjem maksimalno-minimalnih mezd, odstavljajo izvoljene delavske zaupnike, »ker so se postavili med delavstvo in podjetje« (kakor da ne bi bilo mesto delavskih zaupnikov prav tani!), ustanavljajo in botrujejo razdornim organizacijam in podpirajo celo čisto osebne klike zlasti tam, kjer bi z njimi znali zdrobiti najodpornejše organizacije, se izvijajo iz klešč prisilnih določb zakona v varstvo delavcev z vso težo svoje gospodarske premoči, silijo- delavstvo v pogodbe.
katerimi naj bi se odpovedalo celo z zakonom porokovanim pravicam, ga obkoljujejo s »podjetniško družino«, da preprečijo- podporo javnosti, kaznujejo nedolžne za pogum
in dejanja onih, ki jih ne more doseči njihova jeza, izrabljajo politično konjunkturo in izpreminjajo svetovni nazor po njej, čeprav nastaja prav ta politična konjunktura iz po polnoma istih nagibov, ki poganjajo tudi gospodarsko politiko, pred katero so pridobitniki sami v — defenzivi.
To so pridobitniki, ki pred javnostjo in zaradi svojih delniških koristi in dobičkov vzdržujejo roko, pod katero — če so sami med seboj — grenko ječijo in pred katero si iščejo zdravila na napačni poti pobijanja in krčenja delavskih pravic, privijanja delavskega javnega vpliva, razbijanja delavc ske skupnosti, moči. zavesti, svobode in dejavnosti izpodkovanja delavske kulture in izobrazbe, uničevanja delavske družinske solidnosti, itd. itd.
Slovensko delovno- ljudstvo ve iz skušenj, ki jih je učakalo na lastni koži na vseh področjih javnega življenja, ne samo na gospodarskem, kje so krivci prizadevanj, ki tolčejo tudi po koristih resnega gospodarstva Slovenije. Pridobitniki pa se pred temi krivci ibranij-o samo takrat, kadar sežejo- -uspevki prizadevanj na njih zasebno gospodarsko korist. Domneva, da pridobitniki ne bi vedeli, kar ve celo preprosto ljudstvo, ni vzdržljiva, ker je nemogoča.
Kje je torej izhod?
Izhod je v spoznanju, priznanju in v ravnanju po tem priznanju: Če so pridobitniki res tako slovenski, kot nas to prepričujejo, kadar povzdignejo glas zaradi lastnih koristi, naj se zavedo, da je slovenska gospodarska dejavnost, svoboda in napredek mogoč edino-le v soglasju z življenjskimi potrebami in zahtevami slovenskega delovnega ljudstva in slovenske zemlje. Resnično slovenska gospodarska politika mora biti nepogojno naslonjena na to ljudstvo in mora črpati iz zahtev in potreb te zemlje. V tej deželi in med tem ljudstvom je pa treba priznati spet nepogojno vodilni smisel pretežnemu jedru delovnega ljudstva, kmetu in delavcu. Pridobitniki, ki tako naprednemu delu delovnega ljudstva, kakor je ravno slovenski industrij-sk; delavec, cdrrkaio gosnodarsko in družbeno svobodo, ki mu tanjšajo skorjo kruha, ki ga tiščijo k tlom, cepijo v klike, izpodkopavajo njegov vpliv, moč, zaveunost in delavnost. zato, ker prija to trenotriim učinkom pri dividendah in k'er iih to- odškoduje za klešče, s katerimi -jih stiska državna gospodarska politika osredo-točevanja gospodarske dejavnosti v sredini države, ti pridobitniki si izpodkopavajo tla pod lastnimi blagajnami. Kajti tako napačno stremljenje samo po sebi potiska vse slovensko gospodarstvo v brezizhodno — zagato.
Masa lu
Ljudska kultura
Delovno fjudstvo ima prav gotovo neprimerno šibkejšo gospodarsko podlago za zgradbo svoje lastne kulture, kakor jo je imelo na primer meščanstvo-, ko je kot gospodarsko odločilni -sloj že zgodaj (v renesansi) razvilo svojo visoko kulturno
in si potem v revolucijah 1-8-ega in 19ega stoletja prilastilo tudi politično oblast. — Ostra i-n ubijajoča bor.ba za vsakdanji kruh v tovarni ali na -polj-ui je za go-jenje -kulture, ki potrebuje za svoj nemoteni ra-zivoj mnogo prostega časa in mnogo, mnogo svobode, skrajno neugodna. Pomanjkanje časa, izčrpanost pri -delu, pred vsem pa neugodne politične razmere jo zavirajo in zatirajo.
A povsem zavreti in zatreti je ne morejo. Vsporedno z bojem za politične pravice in socialno dobrobit najširših ljudskih plasti raste v njih tudi volja po kulturnem uživanju in ustvarjanju. Kljub najtežjim okoliščinam v katerih živi danes večina delovnega ljudstva, klije i-n se razvija nova ljudska kultura.
Kaj je pravzaprav ljudska kultura? Pod to bes-edo, ki jo danes -čest-o rabijo in zlorabljajo, razumemo -kulturo delovnega ljudstva, ne tisto, ki mu jo nekateri ponujajo in vsiljujejo, ampak tisto, ki je iz njega vzrasla, iki jo ljudstvo samo ustvarja in pri njej aktivno sodeluje. — Knjige mnogih knjižnih družb »iza ljudstvo« in diletantski odri podeželske inteligence torej še niso ljudska kultura.
Gospodarski položaj kmeta in delavca, ki sta poglavitna predstavnika delovnega ljudstva, se radi naglega razvoja industrializacije ip kapitalizma postopoma izenačuje: oba -sta odvisna od svetovnih gospodarskih dogodkov, ki lahko čez noč uničijo eksistenco enega kakor drugega, oba živita od -dela svojih rok, s katerimi se okoriščajo drugi. Vendar je življenjski način in zgodovinski razvoj obeh tako različen, da se tudi njuna miselnost v mnogočem razlikuje. Skupno življenje v industrijskih centrih je delavcu že -zgodaj zbistrilo pogled na njegov gospodarski in socialni položaj ter mu utrdilo zavednost in borbenost; več ali
manj posamično življenje, odvisnost od vremenskih in drugih izp-re-memb, posebno pa navezanost na zemljo, ki je delavcu tako tuja, vpliva na kmeta in mu izoblikuje močno zavest -svojine, kj je ne izgubi, dokler je v zemljiški knjigi označen kot lastnik, čeprav je streha, živina i-n zemlja že davno last kake banke ali drugega podjetja. Obe miselnosti, kmečka :n delavska, ki si deloma -nasprotujeta, deloma pa se i-zpopolnjujeta, morata tvoriti temelj in podlago ljudske kulture.
Njeni glavni znaki bi bili: bližina doživljanja, -sodobna 'borbenost in navezovanje na progresivne, revolucionarne osnove bivših kulltur.
Naslanjanje na zdravo in jasno opazovanje stvarnosti je prva zahteva ljudske kulture, kajti samo na ta način je mogoče kmeta in delavca pridobiti za kulturo. Kajti umetnost ali znanost, v kateri ljudstvo ne bi spoznalo samega sebe, nima nikakega upanja, da bi se med njim razširila. Prikazovanje dejstev v vsej njihovi resničnosti je danes tudi najmočnejše in najbolj borbeno sredstvo v boju zoper izkoriščevalce. Saj govori položaj ljudstva sam dovolj zato, da se korenito izpreme-ni.
Pred delovnim ljudstvom sedanjosti je bilo že nebroj družbenih slojev, ki so se boriti za politično svobodo in gospodarsko osamosvojitev ter izboljšanje. V tem svojem boju so razvili mnogo kulturnih dobrin in vrednot. Pri njih se bomo lahko mnogočesa naučili. —- Jaroslav Dolar.
O filmu razvija v svoji knjigi »Denar piše« ameriški pisatelj UptonSinelair sledeče zanimive misli: »Enkrat na teden roma mezdni suženj z ženo in otroki v kino, da vidi, kako nekateri ljudje izdajo za en-o- samo večerjo več, kakor zasiuži cela delavska družina v enem letu. Stare pravljice so pripovedovale o- oddaljenih rečeh, moderni filmi obravnavajo naš čas, — da ne vedejo do takojšnje revolucije, je ena izmed ugank, s katerimi bi si kak človek z Marsa belil glavo. Rešitev te uganke je v najglobljem prepričanju devetindevetdesetih od sto dbiskovalcev kina: razumejo namreč, da so izvoljeni povzpeti se nad ostalih devet indevetdesst; potem bodo lahko sami zapravljali denar kakor njihovi ljubljenci na platnu«. Tudi v naših revirjih in industrii-skrih krajih imamo mnogo kinov, ki vršijo svojo vzgojno nalogo . . .
N I O D ¥ I S N O S T
3
Živkovičevo potovanje po Sloveniji
Predno Vas informiramo o dogodkih zadnjih dni, moramo opozoriti bralce na izredno važno dejstvo. Namreč to, da je razvoj dogodkov potekal v različnih krajih drugače in da ni mogoče meriti dogodkov n. pr. v Ljubljani in v Mariboru z istim merilom. Vedeti moramo, da je n. pr. v Ljubljani vstalo vse ljudstvo, v Mariboru pa se je začela odkrita igra le med posameznimi političnimi skupinami, ki zasledujejo le svoje ozke strankarske interese.
Tridnevno agitacijsko potovanje predsednika JNS g. Petra Živkoviča se je kon čalo s popolnim neuspehom.
Vodstvo JNS je že v soboto 5. t. m. pričakala na kolodvoru ogromna množica z vzkliki: »Dol z diktatorji! Dol s fašizmom! živeta demokracija!« Pred Kazino, kjer se je vršila konferenca JNS, se je zbralo več tisoč Ljubljančanov, ki so demonstrirali proti fašizmu in prepevali slovenske pesmi. To se je nadaljevalo tudi v nedeljo.
Tudi v Kranju se je zbrala pred Narodnim domom, kjer se je sestal gospod živkovič s svojimi pristaši, velika množica, ki je JNS voditelje pri odhodu izžvižgala.
V Maribor je prispel predsednik JNS v torek opoldne, ob 13.30 pa se je začela konferenca stranke; zbrali so se funkcijonarji iz mesta in okofice, pa tudi pristaši sorodnih skupin, ki tvorijo zadnje tedne nacionalistično fronto. Tudi tu so se vršile demonstracije.
Malo po četrti uri so se odpeljali neljubi gostje proti Celju, naprej pa so poslali svojo predstražo. Sicer pa je že v Mariboru dala telesna straža JNS voditeljev slutiti, da ne bo poteklo vse v redu
in brez posledic. G. živkovič je svojo turnejo trmasto nadaljeval in v Celju se je vršila konferenca stranke v hotefu Union. Tudi tu je prišlo do burnih demonstracij. Celjani in okoličani so kar privreli v mesto in dali vsak na svoj način duška sovraštvu do kakršnekoli diktature.
Tako je končal g. živkovič svoje agitacijsko potovanje in odnesel v Beograd ne le slabe vtise, temveč tudi poročila o obnašanju Slovencev, kar utegne dovesti do neprijetnih zapletov.
Ljudski nastop v nekaterih krajih nas res navdaja z optimizmom. To pa v tistih krajih, kjer je ljudstvo pokazalo razsodnost, kritičnost in kjer je nastopilo za svoje skupne koristi proti skupnim sovražnikom. Toda v drugih krajih, kjer ljudstvo ni ohranilo hladne krvi, bi bila pasivnost mongo boljša. Kajti pojavila se je v mnogih krajih naša stara bolezen: strankarstvo.
Marsikje so pokazale množice vso svojo nerazsodnost, kratkovidnost in lahkovernost, ko so nasedle tradicionalnemu hujskanju, ki mu po krivici pravijo politika in ki obstoji le v protifarški gonji, jedra pa nima nobenega. Marsikak nerazsodnež si je spet domišljaf, da je postavljen pred vprašanje, ki mora nanj odgovoriti le z da ali ne: ali si za živkoviča ali za klerikalce.
Mnogo jih je pa bilo — tudi med pristaši bivše SDS, SLS in drugih strank, ki so spoznali jedro vsega vprašanja, grozno tragiko naše strankarske tradicije in ki so si v enem izmed važnih trenutkov slovenske zgodovine podali roke. Kajti slo venski narod je le eden in le ena je prava pot, ki jo mora najti vsak, ki gleda, kritično gleda.
Politična kronika
Trenja v »Savezu /.emljoradnika«. Ta mesec se bodo vršila zborovanja te skupine v Sarajevu. Mostarju in Nevesinju. Pristaši skunine so razpršeni in v letih diktature se je organizacija razbila, radi česar želijo, da se stranka znova legalizira. Nadalje želiio slišati točno poročilo o uspehih pogajanj med dr. Mačkon:	med	Združeno opozicijo;
zemijoradnike zastopa pri pogajanjih g. Milan Gavrimvič. V vodstvu stranke vstaja opozicija proti Dragoljubu Jovanovi-č u, ki baje organizira med kmeti samostojne akcije brez vednosti vodstva. Dragoljub Jovanovič smehljaje odgovarja, da pač nihče nikogar ne more izključiti iz opozicije.
Na konferenci socialistov v Zagrebu je poročal bivši sov. poslanec g. Petcjan o vtisih s kongresa socialistične stranke v Pragi in j'e povdaril potrebo po politični svobodi, po svobodi tiska, združevanja in zborovanja Najvažnejši del govora g. Ž. Topaloviča pa je oni, v katerem priznava dosedanje po-grešno gledanje na narodnostna vprašanja. Taka vprašanj so ves čas obstojala in še obstojajo, je rekel govornik. Nadalje je apeliral na vse demokratske stranke in skupine, da čimprej najdejo bazo za skupno delo.
8 urednikov je izstopilo iz uredništva »Hrvatskega dnevnika«.
Prepovedano je v Nemčiji obmetavati z rožami avto, ki se v njem vozi Hitler.
Vsa Francija je slavila prvo obletnico vlade ljudske fronte, ki je prinesla delovnemu ljudstvu mnogo novih pravic in izboljšala njegv položaj.
O Neurathovem obisku piše »Slov. dom« z dne 7. junija, da prevladuje mnenje, da razgovori v Beogradu po svojem namenu, po
pomembnosti in po posledicah ne bodo zastajali za tistimi, ki jih je imel pred meseci italijanski zunanji minister Ciano ob svojem obisku.
Romunska vlada je ogorčena radi samostojnih akcij bivšega zunanjega ministra Ti-tulesca.
V Portugalski so nemiri. Ljudstvo je nezadovoljno s protišpansko' zunanjo politiko svoje diktatorske vlade.
Avotonomijo Podkarpatske Rusije vsebuje zakonski predlog, ki ga je predložila češkoslovaška vlada parlamentu.
V Nemčiji bodo odprli 140 novih šol za agente Gestapo.
»Petit Journal« poroča, da je na poti 40.000 italijanskih prostovoljcev in da je odšlo prejšnji teden v Španijo 500 vojaških strokovnjakov kot turistov.
General Mola je bil po poročilih iz Bilbaoa žrtev atentata. Pokrajina, kjer se je z letalom ponesrečil, sploh ni hribovita, kakor na-vaia.io v Burgosu kot vzrok nesreče in ver-ietno ie, da je bil v letalo vtihotapljen peklenski stroj.
Francoske demokratske skupine o Španiji. Delegati vseh levičarskih strank so sestavili resolucijo, ki pomeni zahtevo Po enotni španski politiki francoske vlade. Delegati so v resoluciji povdarili simpatije do prebivalcev bombardirane Almerije in do republikanske vlade v Valenciii, ki brani demokratske ljudske pravice. Zahtevali so, da poskrbi vlada in D. N., da se ne bodo več dogajali taki incidenti.
V kitajskih pokrajinah Čahar, Zehon in v Mandžuriji se je uprlo kitajsko prebivalstvo japonskemu imperializmu. V Severnem Ca-harju so organizirali prebivalci ljudsko armado, ki v naskokih osvaja vasi in žene vladno vojsko proti vzhodu.
Za mir, svobodo in napredek!
ffUodiM oovoti...
Tragika slovenske mladine
Treba je poznati naše revne gospodarske razmere, naše kmetije in zgarano življenje na teh koščkih zemlje, kjer se kmečka mati s svojimi otroci peha za črno in trdo skorjo kruha, da lahko v vsej širini dojamemo in razumemo sen te žene, s kako vero pošlje najboljšega svojih otrok v šole: da bo nekdaj fantu boljše, da mu bo kruh lažji kakor njej in otrokom, ki so ostali na kmetiji ... da se bo morda fant kedaj pozneje spomnil na njo in njene, ki so mu s svojimi žulji pomagali do lažjega življenja — prežal, da se zadnje zgodi preredko.
Ti naši otroci, ki so nekoč pasli krave po gmajnah, kidali gnoj iz hlevov in razbijali grudje po njivah, odhajajo v šole, kjer sčasoma pozabljajo, kje so rasli; revni kakor so, se morajo skozi študijska leta prebijati z lakoto in ubijajočimi in-štrukcijami, prositi za sprejeme v razne domove, ki jih ima ta ali ona naša politična klika — zato ni čuda, da prenekateri postanejo žrtve starih političnih strank, ki niso imela nikoli ničesar z delovnim ljudstvom razen tega, da so ga zvabljala na volišča za svoje prestižne interese.
Sleherni študent, ki prihaja iz ljudstva, bi se moral zavedati, kaj gleda ljudstvo v njem, kaj pričakuje od njega, čigavi žulji ga šolajo; njegova sveta dolžnost bi bila, da nekoč vse svoje sile posveti temu svojemu človeku in mu pripomore do boljših gmotnih in kulturnih razmer — ne pa, da zanaša v vas staro strankarsko mržnjo, ki nas je v dvajsetem stoletju pripeljala do vsega obsojanja vrednih pretepaštev.
Delovna slovenska mati pa slej ko prej gara — te dni okaplje po njivah z otroci, suši krmo za možem-koscem in se pari v letni vročini — preganjajo jo skrbi o davkih, ali bo imela živina kako ceno, kako bo s sadjem ... in je daleč, daleč od svojega otroka, ki ga ni več, v katerega je nekoč verovala, ki ji ga je pa tako strahotno iznakazilo življenje — saj jim bo slej ko prej enako, prav nič jim ne bo boljše radi tega. Samo njenega otroka ni več! Nekdo pa nosi za to odgovornost; ni to en sam človek . . . Slovensko delovno ljudstvo, ki ne bo imelo nikoli ničesar od tega, strašno obsoja vse to početje nad svojo mladino!
Kako je z »Zboraši«
Že večkrat sem se hotel razgovarjati s člani »Zbora«. Spoznal sem pa, da nobeden pravzaprav niti ne pozna ideologije tega gibanja. Če vprašaš koga izmed njih, kako si zamišlja Stanovsko državo, pravi »Zakaj to prav mene izprašuješ, kojdi k predsedniku«, ali pa reče: »Lahko ti dam skripte, pa sam Doštudiraj«. Vse to da mnogo misliti. Prepričan sem, da gospodje okoli »Zbora« ne upajo razložiti tistih nekaj vrstic svojih skript, ki naj bi bila podlaga njihovemu gibanju, ampak trobijo njihovi mladini o neki samostojni stanovski državi, ki nima nobene zveze z italijansko in nemško.
Ta trova država naj bi bila neka nova tvorba, ki si jo je zamislil I.jotič. Pravijo tudi da bi ta država obsegala vse Jugoslovane z Bolgari vred. Vse to jim predsednik govori s takšnim ognjem in zanosom, da mladino podžge. Poleg uporablja fraze in si dovoljuje razne besedne igre, ki jih slišimo, kadar govori Hitler ali Mussolini. Vsak Zboraš pa tudi vneto trdi, da je gibanje demokratično in da nima s fašizmom drugega kot disciplino. Edino tega zatrjevanja se ie naučil vsak član od postanka društva. To je za nje ogromna pridobitev.
Vsakemu, ki ugovarja njihovim trditvam rečeljo, da je premlad in nesposoben za razumevanje njihovega gibanja, ali da nima samostojnih misli itd. Nekoč, ko sta se pogovarjala dva člana tega društva o bodoč-
nosti, je rekel prvi drugemu, ki še ni verjel vsega, kar proglašajo društveni generali, da nai le vztraja v društvu, kajti oni, ki so prvi v gibanju, bodo še nekoč visoki funkcionarji.
Vse to kaže, kako se poslužujejo raznih demagoških sredstev, da čimbolj pridobijo mladino.
Zboraši imajo tudi črno listo, na kateri imajo popisane vse Žide. Med temi se je tudi nahajal oče nekega člana. Ko je on to opazil, je zahteval, da se ga črta in so mu ugodili, češ, da lahko društvu več škoduje kot pa koristi. — Saj jih razumemo, tudi oni trdijo, da so vsej bedi krivi Židje, ne pa vsi kapitalisti.
Rekel sem nekoč nekomu od njih, kako je to mogoče, da imajo okoli 30 članov; če plačuje vsak po Din 2.— mesečne članarine, imajo na mesec Din 60.— dohodkov. Oni so pa podnajemniki in plačajo za sobo najmanj Din 60.— mesečno. Odkod imajo denar, da nabavijo časopise in pisarniške potrebščine? Odgovoril mi je, da ve, kaj mislim s tem in pristavil: »Proti vsem, ki so govorili, da imamo zvezo s »Tehnično Unijo«, je vložil naš vodja tožbo in jo dobil. Vsi so morali preklicati te klevete.«
Vkljub temu pa mi ni povedal, odkod imajo denar za časopise, pisarniške potrebščine in podpore članom.	A.	K.
PISMO IZ ŠPANIJE.
»Draga sestra!
Zdaj ne delam več v Parizu. Sem v Španiji in se borim z junaškim španskim narodom za njegovo in našo svobodo... Ko bi vedela, sestra, kako lepa je Španija in kako dobro je špansko ljudstvo!... Tukaj ie toliko pomaranč, da se otroci z njimi obmetavajo kakor pri nas z gnilimi jabolkami. Ko smo se vozili z vlakom, so nas na postajah
čakale španske žene z otroci in nas obsipavale s košarami pomaranč. Zelo dobri in hvaležni ljudje...
To zemljo hočejo španski, nemšk1 in italijanski fašisti uničiti. Ta delavni in junaški uarod, ki daje težke žrtve za svojo svobodo, hočejo poteptati na njegovi lastni zemlji. Vidiš, draga sestra, jaz sem prišel v Španijo zato, da se skupno s španskim ljudstvom borim proti tem krvolokont do zadnje kaplje krvi, do končne zmage...«
Iz popotne torbe
n. t.:
Na obeh straneh slovensko-hrvaške meje. —
V krapinskem in pregradskem okraju.
Zadnjo nedeljo v maju so zagorski župniki prebrali v cerkvi okrožnico prevzvišenega nadškofa-koadjutora dr. Alojzija Steipinca. katere začetek sem si zapisal in ga priobčujem:
»U zadnje vrijeme dešavaju se pojave u nekim župarna, da razni ljudi, koji ne po-znaju duha crkve niti crkvenih zakona hoče da šilom skidaju zakonite izabrane i zapri-segnute crkvene starješine i postavljaju pro-tuzakonito izabrane«...
Zadeva je naslednja. Vodstvo HSS je že »tpetovano odredilo maše zadušnice za žrtve politične borbe. Zadnjič so bile take zadušnice 24. maja. Nekateri duhovniki se teinu protivijo (četudi dobijo pozneje še iz cerkvene strani nasvet, da naj po možnosti vse tako ukrenejo, da ne bo prišlo do nesoglasij), češ, dr. Maček ni njihov škof in jim tudi ne bo zapovedoval.
Kjer župniki ljudstvu ne ugode, podvza-mejo organizacije HSS protiukrepe, ki so naperjeni bodisi direktno, proti župniku, bodisi da odstavijo cerkvene odbore. Pred takimi nezakonitimi pojavi svari nadškofova okrožnica, katere začetek sem zgoraj navedel.
K vsemu temu se oglasi še »Hrvatska straža« na že znan način in razdor je vedno
večji, kajti tudi »Seljački dom«, glavno glasilo HSS, ne ostane nikomur dolžan, kakor kažejo ostre besede iz uvodnika »Seljačkega doma« 3. junija 1937, namreč:
»Oni doduše tim svojim nepoštenim ra-dotn ne mogu uspjeti u našim redovima, jer hrvatski seljak ne vjeruje njihovim lažima i lažnim prorocima i oni zapravo tim svojim radom i ne smiju doči u naša mirna i svjesna sela'.«
O soglasju med HSS in cerkvenimi krogi na terenu torej ni govora. Res je, da so razne cerkvene prireditve, kakor evharistični kongresi od ljudstva izredno številno obiskani, toda največ radi tega, ker obisk takih prireditev priporočajo tudi politične organizacije. Lanski, evharistični kongres v Čakovcu, katerega se je v velikem številu udeležilo tudi naše prekmursko ljudstvo, je bil v znamenju hrvaških zastav' in zahteve po svobodni Hrvaški. Sploh si Hrvati nobene cerkvene prireditve ne morejo zamisliti brez hrvaških zastav, brez »Lijepe naše« in da ne. bi vzklikali dr. V. Mačku in svobodni Hrvaški. Kakor kaže naslednji slučaj, niso izvzeti niti pogrebi.
V maju je v Kostelu pri Pregl adu umrl trgovec, gostilničar in posestnik Josip Novak, odličen Hrvat in zvest pristaš HSS. Njegov odnos do cerkve in duhovščine je bil na zunaj odličen. Bil je cerkveni podpornik, župniki so pri njem kar naročevali svečane duhovniške obede, ne da bi jim kdaj kaj zaračunal. ''Lvsakem slučaju jim je dal na razpolago ko« io, voz, konje. Ravnal se je po načelu, da j: samo dober katolik lahko dober Hrvat in je svoje verske dolžnosti naj-
vestnejše izpolnjeval. Kljub temu ga je duhovščina smatrala bolj za Hrvata kot katolika in na dan Novakovega pogreba so napravili okoliški župniki izlet, da se jim ne bi bilo treba udeležiti pogreba s političnim obeležjem. Ljudstvo pa je baš radi tega napravilo iz pogreba mogočnoa hrvaško manifestacijo. Na tiste duhovnike pa, ki se pogreba niso udeležili, še vedno kažejo s prstom, jih zmerjajo v letakih in na shodih, da je groza.
»Ne dopustite, da bi Vam duhovniki sestavljali testamente, kajti gre jint le za to. da Vas pridobe, da pod to ali ono pretvezo tudi njim kaj zapustite...« tako in slično se glasijo razni pismeni in ustmeni pozivi na zagorsko ljudstvo, kadar gre »zob za zob« med duhovništvom in HSS.
To so vsekakor pojavi, ki jih na Slovenskem ni opaziti, kar je gotovo v neki meri pripisati treznemu in premišljenemu ravnanju in nastopanju sorodnega, slovenskega ljudskega gibanja.
Bol; kakor duhovščina se je zagorsko učiteljstvo vživelo v položaj ljudstva. Večina iskreno, nekateri pa iz tradicionalnega na-sprotstva do duhovščine. Učiteljstvo je svoji lačni, obiskujoči deci izposlovalo deloma od države, deloma od Rdečega križa in drugih ustanov podporo v denarju ali v živilih in odprlo šolske kuhinje, v katerih dobiva deca v dobi takozvanih salatnih mesecev maja in junija skromno kosilo. V šolskih kuhinjah kuhajo učiteljice ali pa žena učiteljev brezplačno, kajti za osebne izdatke ne žrtvujejo niti dinarja. Piemnogokrat celo iz svojega prispevajo v gotovini za
kvas. mleko in slične stvari. Poučevati lačno, nerazvito deco je silno težavno. Mnogokrat je učitelj primoran posvetiti še svoje proste ure šoli in učencem. Kljub temu pa največkrat predpisane snovi ne more predelati. Nepismenost je, kakor sem že v uvodu omenil, izredno visoka, malo pod 40%. Šole so zelo osamljene in mnogokrat brez potrebnih učnih moči. Ljudstvo, organizirano v HSS, si želi tudi v tem oziru čimprejšnjo in čim temeljitejšo spremembo, tako mi je vsaj pripovedoval predsednik humske organizacije HSS, pri katerem je bil dne 6. maja na obisku voditelj hrvaškega naroda g. dr. V. Maček. Govedič Stjepan, kakor se dr. Mačkov gostitelj na Humu imenuje, je poklicni po-litik-kmet. Svoje otroke je spravil zgodaj h kruhu in sedaj živi brezskrbno samo za politiko. Govedič je izredno izobražen ter ima lastno knjižnico z nekaj sto zvezki in knjigami. V sosedni kostelski župniji stoji na čelu organizacije enako sposoben predsednik Horvat Franc, ki je bolj delavec kakor kmet. Ima samo pet oralov zemlje in preživlja svojo družino z mezdo, ki jo prejema kot tesar.
To poglavje sem začel z izjavo zagorskega dekana, ki je jmveličeval dobo tlačanstva samo radi tega, ker se zaveda, da mu danes župl.iani ne bi zgradili tako velikega in lepega dvorca, končam pa naj z Govedičevimi besedami:
»Lahko ste prepričani, da nikdar ne bom pozabil dejstva, da je domači župnik z bičem pretepal mojega očeta, ko je prišel k njemu v župnijski urad. Res je, da človek obrača, Bog pa obrne.«
NAŠI K R A 3 I
JESENICE.
Občinski odbor je sejal v torek dne 25. ma ja t. 1. z dnevnim redom, ki se j« tikal po večini sprotnih opravil občinskega gospo darstva. Ta del je bil odpravljen z menja-jočim izidom glasovanja v smislu predlo-gov obč. uprave. Mimo tega je poročal žu pan — ki se sedaj vendarle tudi že pedpi-suje na uradnih spisih tako — o okrožnicah banske uprave zaradi boljšega zaklepanja »bernske blagajne in o odločbi upravnega sodišča, ki je zavrnilo pritožbo občine proti odloku okrajnega glavarja v Radovljici, katerim je bil ustavljen sklep seje občinskega odbora, da občina protestira proti uvedbi takoimenovanih »banovinskih« trosa rin, uvedenih z državnim proračunom za tekoče leto. Upravno sodišče ie zavzelo zre lišče, da sklep ni bil napravljen v primernem naglasu, kar da izdaja že izraz »protest«. O tem poročilu žalibog župan ni dopustil diskusije. Pred sejo so priglasili odborniki liste S DL nujni predlog (ki mu je obč odbor priznal nujnost z 19 glasovi prot; 4 »nacio nalnim«, ki so se vzdržali), da se pozdravi objava bana z dne 15. aprila 1937, s katero so bili prizadeti uradi v šolski in drugačni javni upravi opozorjeni na potrebo uporabljanja pravilnega slovenskega izraza »ljudska šola«, in da se naslovi na g. bana nadeja, da bo to zrelišče uveljavljal na vseh področjih uprave v Sloveniji. f*redlog je branil dr. Štempihar, ki mu je v razpravi naj-Preje odgovarjal za »nacionalct« dr. Rekar, peš da je uporaba izraz »narodna šola« povsem primerna in da hočejo odborniki SDL pnvzaprav samo- dražiti večino, ki pripada JRZ. Po repliki dr. Štempiharja se je pri družil predlogu tudi župan Markež, ki je pobijal mišljenje dr. Rekarja, da pripadniki JRZ ne bi smeli imeti slovenskega prepričanja, in član uprave Bertoncelj, ki je izjavil, da bo klub JRZ glasoval za predlog zato, da podpre »slovenskega in ljudskega bana«. N?to je bi! predlog odbornikov SDL res sprejet z 19 proti 4 glasovom. Predlog odbornikov SDL je bil zelo potreben posebno v drugem delu, ker je upravna oblast vrnila sosednemu občinskemu odlboru, kjer ima večino SDL, pravilnik o obč. uslužbencih z nalogom, da vstavi v pravilnik izraze »predsednik občine« in »delovodja«, ki jih je do-tični občinskih odbor zamenjal z izrazi kot »župan« in »tajnik«. Dotična občina je — kakor smo informirani — vstrajala pri svojem prvotnem sklepu in opozorila pri tem upravno oblast baš na objavo g. bana z dne 15. 4.
— Majniško deklaracijo so proslavili na Jesenicah pripadniki JRZ med drugim tudi s sprevodom »povorko«, ki so jo vodili dr. Bergelj, kaplan Čampa na eni strani, kaplan Križman v sredini, član banskega sveta Arnež in glasoviti strokovničar Gasser na drugi strani. V Del. domu nameravana spominska prireditev s predavanjem za delavstvo je bila končana, ko se je začela.
TRBOVLJE.
Prejeli smo naslednje pismo, ki ga radi pomanjkanja prostora nismo mogli priobčiti v zadnji številki. Ured. —
Spoštovani g. urednik! Prosim, da objavite spodnji dopis v Vašem listu, za kar se Vam že v naprej nailepše zahvaljujem.
Ze mnogo se je pisalo o Bratovskih sklad-nicah, pa še več bi se moralo in se bo moralo vse dotlej, dokler se ne odpravijo v tej ustanovi krivice, ki se gode delavstvu! Ni vse gorje v tem, da skladnica ni aktivna, marveč je po mojem mnenju še večje zlo v tem, da v tej ustanovi nimajo delavci odločilne besede, kakor so jo imeli celo v bivši A\striji z 2/a večino. — Že 1. 1934. sem doživel razočaranje nad voditeljem, ki ni dovolil. da se razpravlja o mojem predlogu o spremembi pravilnika brat. skladnic, češ, da to ni na dnevnem redu — kljub temu, da smo že razpravljali o takih potrebah na dveh prejšnjih zborovanjih pod točko »razno«. — Nadalje sem na isti skupščini stavil k predlogu glavnega upravnega odbora brat. skladnic v Ljubljani spreminjevalni predlog, da ni dovolj, da gre delegacija v Beograd in satno predloži na merodajnih mestih sporazumno spomenico, kaj vse smo že žrtvovali za sanacijo bratovske skladnico, in da le prosi za pomoč, temveč da ta delegacija odločno zahteva vrnitev vojnega posojila, raz-«ik<» pri žigosanju denarja !n zgubo pri devalvaciji, ko smo dali 4 zlate krone za 1‘ Din in predlaga, da se tehnični pripomočki industrije obdavčijo za toliko, kolikor delavci na dninah izgubijo ter da se vse steka v brat. pokojninsko blagajno. Na presenečenje pa so delavski predstavniki svoj negativen odgovor motivirali s tem, da podjetja na predlog ne bodo pristala in da bo vlada v Beogradu videla, da nismo enotni s podjetniki.
Dne 20. maja se je vršilo rudarsko zborovanje v Delavskem domu v Trbovljah. Na tem zborovanju je med drugim Pliberšek poročal, da je sedaj sam prevzel mesto v Rudarskem razsodišču, to pa zato, ker so se godile po krivdi dosedanjih zastopnikov v marsičem krivice. — Res Je, delavstvu so se godile krivice in se bodo godile še tako dolgo, dokler bo moralo razsojati razsodišče po sedanjem pray»lniku, za katerega spremembo je na merodajnem mestu Pliberšek nastopil proti meni. Namen tega je bil pač jasen: odvrniti delavstvo od prave poti.
Na shodu nisem hotel odgovarjati in sem si zato izbral to pot.	Giuliatti	Ivan.
Pregovor pravi: Kadar stopiš mački na rep, zacvili. Tako je zacvilila tudi »Delavska politika« dne 5. junija t, 1. pod rubriko »Trbovlje«. Ni naš namen, da netimo osebna sovraštva in obračunavanja, z našimi poro-
čili smo le izvrševali svojo naravno pravico in dolžnost Ne moremo se odreči pravici, da zahtevamo to, kar nam pripada: človeka dostojno življenje, zboljšanje delavskega položaja in tako tudi položaja nas rudarjev. — Nikdo — razen če ni demagog — ne more trditi, da uganja kdo v »Neodvisnosti« demagogijo, če opisuje naš položaj tako, kakršen pač je. Dopisnik D. P. naj raje prebira naše članke bolj točno, naj presodi in s-i potrka na prsa: »Mea culpa«. Dopisnik D. P. pravi, da j-e bila neka triperesna deteljica radi denuncijanstva izključena iz ZRJ. Resnica pa je, da je bilo nekaj sodrugov izključenih iz strokovne ZRJ zato, ker so kritizirali nepravilno zaviralno delo nekih funkcionarjev, ker so kot pošteni in resni delavci grajali početje, ki je bilo delavstvu v škodo. Resnici na ljubo moramo povedati tudi to, da so bili izključeni vsi trije delavci brez navedbe konkretnih dokazov, brez vednosti in odobritve članov in preti § 17. podi už. pravil in § 13. Zvezinih pravil. — Rudarji pa še niso pozabili dogodkov ob zadnji gladovni stavki, ne tistega delavskega funkcijonarja, ki je še-le na pritisk bivšega odbornika Bratovskih skladnic plačal prispevke za 20 mescev, rudarji tudi vedo, kako so se kratile pravice nekega zaupnika II. skupine in člana načelstva II. skup., ko se mu kot preganjanemu niti vabila ni dalo za sejo načelstva. Morda je tudi dopisnik D. P. eden med tistimi, ki so kratili delavcem pravice. — Ne bomo veliko pisali. Naj si delavstvo samo ustvari sodbo. Ne želimo sporov in žal nam je, da moramo odgovarjati na tako podla podtikanja. Delavstvu kličemo, naj odgovori na vse napade od koderkoli s tem, da se združi, organizira, odstrani vse umetno ustvarjene meje in tako ustvari prve pogoje za pošteno delo. Jasno pa nam mora biti, da ni pravi prijatelj delavcev tisti, ki je glasoval pri petomajskih volitvan za Jevtiča.
PTUJ.
Proslavo Beneševe 541etnice je priredila dne 28. maja Glasbena Matica. Vsa proslava je bila pač takšna, kot so bile doslej več ali mamj vse proslave: napo! uradna, brez pravega elana, na neaktualen način prirejena. I’o so Ptujčani najbrž predvidevali, zato je bila dvorana napol prazna. Mesto da bi predavatelj povdarjal vlogo ČSR in njenega voditelja Beneša v današnji Evropi, ko je CSR branik demokracije pred fašistično napadalnostjo, je govoril o vlogi Beneša med svetovno vojno. Seveda je tudi tu važno, toda predavanje je .bilo tako mrtvo in razumevanju mnogih nedostopno, da je večina komaj čakala konca. Šele petje je poslušalce na koncu poživilo. Ce človek primerja navdušenje delavcev ob Brožikovein predavanju o isti temi v mariborski Delavski zbornici z mrtvo ptuisko proslavo, na kateri ie bila ogromna večina poslušalcev iz meščanskih krogov, tedaj šele vidi, kdo danes bolj razume svetovni položaj, katera plast je aktivnejša v borbi za demokracijo.
SAVINJSKA DOLINA.
K nam je prodrl list šele v poslednjem času. Zeljni smo bili glasila, v katerem ima besedo resnica. Preverjeni smo, da bo krog naročnikov še zrasel med našimi somišljeniki. Saj nas je mnogo, ki hočemo, da pride slovensko ljudstvo končno- enkrat na zeleno vejo glede svojih zahtev. — Pač pa imamo pri vsem veliko željo, ki je na kratko v tern: Delovni ljudje se danes povezujemo za skupni nastop in vidimo pred seboj skupen cilj — naše gospodarsko in socialno izboljšanje. Prav takšna enotnost pa mora prevladati v vodstvu delovnih množic, zakaj tudi naši voditelji morajo imeti pred očmi samo ta cilj, le stremljenje za procvit gospodarstva in kulture slov. naroda. — Tej želji pa se pridružuje še naša cdločna zahteva: dajte nam revnim splavarjem, ki si s trdimi žulji služimo črn kruh. vsaj raajhno ugodnost — polovične vozne karte ru> železnici. Brezplačne in cenene vozovnice imajo razni gospodje za višje razrede v vlakih, mi se pa moramo vlačiti po trdih klopeh tretjega razreda in za to še odrajtati težko prislužene dinarje. Zato nam naj bodo kmalu vrnjene naše karte za polovično vož-n!o, saj smo jih že imeli, pa so nam jih vzeli iz nam neznanih razlogov ravno v času splavarske sezone. — To je pa seveda le majhna zahteva izmed vseh mnogih, mnogih, ki jih *erja naše ljudstvo za dosego svojih pravic!
Jjavinjčani.
NAZARJE V SAVINJSKI DOLINI.
Sem preprost splavar, zato sem okoren v pisavi. Toda povedati hočem to, kar me teži. — Zdaj, ko gredo splavi vsak dan po Savinji, splavarjev kar mrgoli. Človek se ne more načuditi, od kod se jemljejo. Sicer pa, končno tudi ni čudno, saj je vendar gornje-saviirjska dolina »flosarska«. Dosti je res splavarjev in jim ne vem števila. Tem boljše pa poznani njihovo življenje, saj ga sam pre našam. Za borih nekaj dinarjev se 'borimo dolge ure in dneve vsi mokri in premra-ženi sredi hladnih valov. Ali ob vesovnikih, ali do prs v vodi, ali pa morda stisnjeni na tleh v kakšni zasmrajeni krčmi delamo težko za par dinarčkov. Saj ne vemo takrat, ko iih dobimo, ali naj kupimo obleke, kruha, soli itd., ali pa naij vse skupaj zapijemo. Ker ugotovimo premnogokrat, da je za prvo zaslužek premajhen, ga poženemo enostavno po grlu ter utopimo tako vse gorje v čaši vina. — Splavar sem in kakor vse kaže. bom moral to tudi ostati, ker so drugod iz-gledi še slabši. Toda groza me obhaja, ko se zazrem v bodočnost. Takrat se običajno spomnim besed starega Matevža iz Hudale-sove povesti »Postelja gospoda Fibriha«. To je povedal možak: »Revmatizem, stara splavarska bolezen . . Trga me v križu iti nogah. Kmalu me bo strl. Potem boš ti splavar Tudi ti se ga boš nalezel in na staiost te bo zlomil, kakor jih je že tisoče«. — Ali čuiete ta bolni vzklik. In takšnih je tu za Savinjo m za Dreto vedno več! — Splavar.
MOZIRJE.
Naš_ trg je važno gospodarsko torišče, zato čutimo tu vsako- najmanjše drhtenje v gospodarstvu. Tako opažamo zadnje čase ugoden vpliv porasta lesnih cen, saj je s tem povečan vir dohodkov. Toda to dejstvo nas ne zavaja v sanjavo dremavost, kajti točno se zavedamo, da je omenjeno izboljšanje cen le trenutno. Preverjeni smo, da se sedaj domačini še s tako ugodno prodajo zadniih pieostankov lesa ne bodo rešili težkih dolgov, ki so se zagrizili v njihova posestva in ki izpodkopujejo temelje njihovim domačijam. — »Zadnji preostanki lesa« smo zapihali. To drži, kajti gozdovi so- izčrpani za dolga leta in le redki so oni »srečniki«, ki imajo še kaj debelega lesa. Strašne praznine zevajo v naših šumah. Ni namreč sredstev da bi tisto-, kar je posekanega, na novo zasadili. Jasno se zavedamo, da vodi to k pro past: gozdov, nešega nekdanjega bogastva.
Poda, še po najbolj ugodnih cenah lahko mislijo na prodajo lesa tisti, ki ga imajo v večji meri. Kaj pa naj storimo vsi mali posestniki, kočarji, dninarji, splavarji in drugi? Kako naj pridemo do sredstev, ki bi nas rešila iz dolgov, ki bi nam pomagala zadostno Prehraniti naše družine, s katerimi bi mogli skrbeti za naše zdravje?! To je težko vprašanje, ki nas mori. Zaenkrat vemo le eno: Težko nam je! Morda bo pa v skupnem delu, v sožitju vseh tistih, ki imamo žuljeve roke in razorana čela, naša rešitev!!
Širimo naš tisk!
Gorenjska bolnica
V teku številnih lanskih zborovanj po Sloveniji, kjer so zastopniki ljudstva zahtevali takojšnjo in vsestransko odstranitev sramotnih razmer na zdravstvenem polju, zlasti pa škandaloznih razmer v ljubljanski bolnici, se vršilo tako zborovanje tudi na Jesenicah, Ze takrat so zborovalci po osupljivih referatih govornikov sklenili, da se ne zadovoljijo s samim zborovanjem, temveč hočejo svoje delo v dani smeri nadaljevati brez prestanita. V zadnjem času je njihovo tiho delo rodilo prve sadove. Koncem aprila se je vršil prvi sestanek vseh županov radovljiškega okraja, ki je v pr-vi vrsti obravnaval Vprašanje — gorenjske (okrajne) bolnice. Po izsledkih tega sestanka je sklical jeseniški župan sporazumno z županom na Koroški Beli za dtie 14. maja t. ,. sestanek predstavnikov vseh stanov iz obeh občin in delegatov bratovske skladnice. Namen sestanka je bi! razčistiti pogoje skupnega delovanja bratovske skladnice in občin okraja v svrho postavitve ene same okrajne bolnice z vsemi potrebnimi ustanovami in oddelki. Sestanek je po obsežni razpravi, v
katero so posegli skoro vsi navzočni, uspel tako. da se je pokazala bistvena prednost ene same bolnice in možnost sodelovanja bratovske skladnice. Sprejeta je bila resolucija, ki se izreka za vse to- in ki poudarja potrebo, da bodi kraj bolnice Jesenice. Zupana sta dobila dobro in tehtno tvarino za drugi sestanek županov, na katerem bosta bramla zahtevke resolucije zastopnikov jeseniškega okoliša.
^poredno so se pojavili v »Jutru« in v lokalnem glasilu JRZ predlogi, po katerih naj bi se za kraj bolnice izbralo naselje Moste pri Žirovnici. Kdo stoji za temi predlogi, -ni znano, ker so bili izrečeni anonimno. Ta anonimnost je kaj kvarna za »geograiično sredo«, ki naj bi bila po t-eh predlogih razlog za izbero Most. Mislimo si pa lahko, da ne izvirajo iz Most, ki se kot letoviški kraj dobro zavedajo, da bi bolnica letoviščarje odganjala. V ostalem pa že zaradi same stvari ni primerno posezati v akcijo odgovornih predstavnikov prebivalstva pod plaščem brezimenstva.
UMRLA JE TOVARIŠICA.
Ivana Šubelj, najstarejša hči številne delavske družine Franca Šitbeja iz Črnuč. Pokojnica se je morala že v nežni mladosti pehati za zaslužkom. Pred štirimi leti pa jo je pripeljala pot za kruhom v tovarno Eifler.
Umrla je kot žrtev današnjih razmer.
Bila je vedno le vesela, razigrana in brezskrbna. Toda zašla je v težav-e, s katerimi s-e mora boriti danes vsa uboga raja. In ko so se začeli zbirati nad njo temni oblaki, so jo našli nepripravljeno, kljub temu, da je bila pogumna in razredno zavedna. Bila je premalo zgrajena, da bi vzdržala bremena, ki so io tiščala k tlom. Pod njihovo težo je omagala in se zrušila v cvetu mladosti v prezgodnji grob, kakor stotine mladih ljudi ki umirajo na isti uačin v današnji razrvani človeški družbi.
Bila je radi svoje odkritosrčnosti in veselega značaja priljubljena pri vseh, ki so jo poznali. Njeno mrtvaško sobico so napolnili tovariši in tovarišice z venci ter zasuli njeno krsto s cvetjem, k njenemu pogrebu pa so se zbrali ljudje od blizu in daleč. Bil je pogreb, kakršnih so do sedaj še malo videle Črnuče
Naj ji bo lahko zemljica v preranem grobu!
Sodružice in sodrugi iz tovarne.
Naše socijalne ustanove in delavec.
Ko prideš na Okrožni urad, bereš na zidu: »Ta hiša je tvoja, namenjena tebi in tvojemu zdravju, zato ne kvari ničesar!« V resnici pa ni tako. Naj navedem svoj primer. Mislim,. da nisem sam, ki občutim nezadovoljstvo nad	O.	U.	Z.	D.	Da-
nes mora biti vsak delavec zavarovan, kar je zelo potrebno in moramo priznati, da delavske ustanove izkoriščajo drugi. Sem stalno zaposlen in plačujem prispevek za najvišji mezdni razred. Ko pa zbolim, ne dobim ne bolniškega dopusta, ne dobrih zdravil in vrhu tega me še nahrulijo, čaš, saj ti ni nič! Dne 7. maja sem zbolel in sem šel na Okrožni urad. Dodeljen sem bil zdravniku R Vpraša me, kaj mi je. Povedal sem mu, kaj me boli. Meril mi je temperaturo, dal mi je ricinovo olje in rekel, naj se pridem jutri pokazat. Naslednji dan mu javim, da ni nič boljše: dal mi je »pelil«, ki mi ni zopet pomagal. Medtem je bila nedelja in v ponedeljek grem zopet tja. Namesto, da bi bil jaz hud nanj, je bil on name, vrhu tega pa me- je nahrulil, češ, kdo mi je ukazal ostati doma. Obdajal me je z vsemi mogočimi žalitvami, ko je spoznal mojo primorsko kri. Delavec sem in se zavedam, da jaz sam ne pomenim fiičesar, kakor tudi oti ne, kadar pa se bo delavstva drugače zavedalo, l^akor danes, takrat bo tudi gospod dr. R. z nami bolj vljuden. Dalje naj navedem še drug primer. Zobovje imam že dolgo slabo, treba mi je bilo temeljitega popravila. Zob mi je manjkalo, denarja in kredita tudi. Danes prositi delavstvo, ki živi v bednih razmerah, je nemogoče., pač pa bi morale socialne ustanove (ki pravijo, da so last delavcev), delati zobna popravila delavcem in njih, držinam brezplačno. Mene je ta stvar zainteresirala in Obrnil sem se na vodstvo bolniške blagajne, da si izposlujem plačevanje popravil na obroke. Dobil sem formular, ki ga naj bi podjetje podpisalo kot garant. Podjetje je odklonilo in motiviralo, češ, da se ga moji zobje ne tičejo. Jaz nisem miroval, do zobovja bi "a rad prišel. Zato sem šel ponovno na Okrožni urad in sem jim rekel, zakaj mi ne kreditirajo. Nam ne morejo kreditirati, ki smo temelj ustanove, podjetnikom pa lahko, ki imajo vsak teden pobrane prispevke od ras in dolgujejo Okrožnemu uradu 75 milijonov Din. Ko so slišali te besede, so bili računi narobe. Dobiti sem si moral »iranta; tnoj garant je bila občina J. Šel ;n‘k predsedniku občine, ta pa je zahte\;.f kolek, odgovoril sem mu, da je to kolku'prosto. Vrhu
tega me je šikaniral kljub temu, da ima občina sama koleke v prodaji, to na je delal samo zato, ker nisem njegov politični pristaš. Delal mi je še mnogo ovir in potov in ko sem bil sedmič pri njem, mi ie potrdil brez koleka. Bil je pa zelo hud. ko sem pripomnil, zakaj mi ni takoj potrdil brez koleka. Toliko delavcem v vednost, da po -eh o idkih izkušnjah spoznajo, da skupno nastopimo za lastne interese, ki so nam vsem enaki.
Ako pa hočemo, sebi dobro, moramo pač od strankarskih demagogij v enotnost vsega delovnega ljudstva.	Starejši delavec.
ŽELEZNIČAR NAM PIŠE.
Neodvisnost« mi zelo ugaja, ker prinaša članke za vse sloje in ne kakor meščanski listi, ki ne pišejo v korist vsemu narodu, tem več delajo reklamo za posameznike, za pouk pa je v njih malo prostora. Kaj pomaga delovnemu ljudstvu šport, reklama itd., če pa n.mamo denarja za najpotrebnejše in za marsikoga ni ne dela ne jeia. Mnogo časopisja imamo danes, ki je za delovno ljudstvo mamilo, ki ga vabi nazaj v stari vek. Naša »Neodvisnost« je sicer po obliki in velikosti skromna a prinaša jedrnate članke, ki ugajajo poštenemu, zavednemu delovnemu ljudstvu. Ne ugaja Pa naš list sebičnežem in izkoriščevalcem. Sicer nam je pa vseeno, če hst posameznikom ne ugaja, glavno je, da nudi delovnemu ljudstvu porcijo duševne hrane. Res je, naš kmet in delavec sta še na nižji stopnji tiapram drugim narodom, ker se pri nas delavec in kmet prepirata, namesto da bi korakala ob rami in se borila za boljši kos kruha . . •
Prišel bo čas, ko se bodo zlati gradovi majali.	Cankar.
Čuvati se moramo onih, ki z varljivo besedo na jeziku in iažiljudskim programom na zastavi služijo mednarodni reakciji.
(»Neodvisnost«, št. 19.)
Napačno je seveda naprtiti slovenskemu narodu odgovornost za početje njegovih »voditeljev«, kakor je napačno naprtiti srbskemu narodu odgovornost za ta ali oni režim.
(»Neodvisnost«, št. 20.)
Izdaja konzorcij »Neodvisnosti«. Urejuje in odgovarja Stanko Hiti, novinar v Mariboru. Tiska Mariborska tiskarna, predstavnik ravnatelj Stanko Detela.