88 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižne ocene in poročila Milan Vogel* * Milan Vogel, univ. dipl. etnolog in prof. slovenščine, upokojeni komentator v kulturni redakciji Dela; mavcmilan@gmail.com. – Prispevek je bil predvajan 3. aprila 2023 na tretjem programu Radia Slovenija v sklopu oddaje S knjižnega trga. Tu ga objavljamo z malenkostnimi spremembami. Zadnja leta, še posebej ob stoletnici začetka prve svetovne vojne, so pri nas in tudi v tujini nastale številne stro- kovne monografije in prispevki o bojih na soški fronti, manj pa se je pisalo o življenju in preživetju civilnega prebi- valstva. Eno od raziskav, namenjenih prav tej temi, z naslovom »Srce se mi trga od žalosti« in podnaslovom Vsak- danje življenje prebivalstva na Bov- škem med véliko vojno, je prispeval zgodovinar in arhivist Jernej Komac iz Arhiva Republike Slovenije, izdala pa sta jo Inštitut za novejšo zgodovino in Arhiv Republike Slovenije. To temo je avtor obravnaval že v svojih diplom- ski (Občina Soča med prvo svetovno vojno: Vojaško in civilno dogajanje v neposrednem zaledju prve frontne lini- je, 2015) in magistrski nalogi (»Eno pa bomo rekli: doma smo!«: Prebivalstvo Bovškega in njegova izkušnja v véliki vojni 1914–1918, 2018). Avtor izhaja iz stališča, da je bila veli- ka vojna totalna, saj sovražniki niso bi- li le nasprotnikovi vojaki, marveč tudi nasprotnikovo in domače prebivalstvo. Kot je zapisal italijanski zgodovinar Enzo Traverso v svojem delu Ogenj in kri, pa je bila le začetek evropske državljanske vojne, ki je trajala vse do konca druge svetovne vojne, zanjo pa je bila značilna »mešanica totalnih vojn, revolucij, državljanskih vojn in geno- cidov« (str. 11). Komac se v uvodnih straneh ukvarja z zgodovinopisjem in zgodovinjenjem velike vojne in nava- ja nekatera pomembnejša dela, ki so nastala predvsem od 90. let prejšnjega stoletja naprej. Izraz »zgodovinjenje« izhaja iz nemškega zgodovinopisja in pomeni proces, s katerim »zgodovinar pozabljene dele preteklosti postavi v zgodovino in jih predstavi v strnjeni in jasni razlagi« (str. 16). Tako lahko razu- memo tudi Komačevo delo, pri čemer je imel avtor še dodatne težave zaradi pomanjkanja virov. Veliko jih je bilo uničenih, zato se je moral opirati na ko- respondenco, predvsem pa na časopise, v katerih so bila poleg poročil z vojnega območja objavljena tudi poizvedovanja o svojcih in drugih pogrešanih. Komac je snov razdelil v tri večje sklope z več poglavji. Prvi sklop zaje- ma prvo leto vojne in priprave nanjo, drugi dogajanje med letoma 1915 in 1917, ko je divjala vojna in je prišlo do begunstva tako na avstroogrski kot na italijanski strani, pa tudi dogajanje v zaledju fronte, v tretjem sklopu pa avtor obravnava čas po veliki nemško- -avstroogrski ofenzivi konec oktobra 1917, ko se je bojna črta premaknila v notranjost Italije, in prva leta po koncu vojne. Na podlagi redkih virov je raz- iskoval življenje beguncev. Ti so se z avstroogrske strani naselili na Koro- škem, Kranjskem in Štajerskem, veliko pa se jih je moralo umakniti na avstrij- sko Štajersko in celo do Dunaja. Kdor si ni mogel najti nastanitve pri domači- nih, je moral v taborišča, kjer so vladale težke razmere. Takih je bilo konec leta 1917 okrog deset odstotkov. Leta 1918 je bilo samo v taborišču Buch 4.827 lju- di z Goriškega. Ponekod so imeli tudi versko in šolsko oskrbo, saj je šlo več duhovnikov v pregnanstvo skupaj z ljudstvom. Tako tam kot tudi v Italiji, kjer je bilo po vsej državi raztresenih 10.000–12.000 beguncev, jih domačini niso povsod dobro sprejeli. Iz spodnje- avstrijskih občin so prihajala poročila, ki so begunce opisovala kot delomrzne- že in umazance, ki negativno vplivajo na domače prebivalstvo, so nevarni za zdravje ter seveda kradejo in posilju- jejo. Kakšna podobnost z današnjim časom! Množično vračanje domov v začetku leta 1918 je bilo dolgo nemo- goče, ko so se naposled vrnili, pa so se morali nekateri spet naseliti v barakah. O tem in vzpostavljanju normalnega ži- vljenja Komac torej piše v tretjem sklo- pu, v katerem obravnava tudi delovanje državnih uradnikov in pomoč ljudem v obliki denarnih podpor, vojaških posojil ter razdeljevanja hrane in drugih po- trebščin. V njem opisuje še interakcijo med prebivalstvom in vojsko, pri kateri je šlo za skupno delo, pa tudi tesnejše stike s prostitucijo vred, kar je še pose- bej motilo redke duhovnike, ki so o tem poročali goriškemu nadškofu Frančišku Borgii Sedeju, ki je v teh letih odigral zelo pomembno vlogo. Piše pa tudi o odstranjevanju posledic nastanitve voj- ske na najboljših kmetijskih površinah, zlasti o pripravi njiv za oranje in pašni- kov za pašo, saj je bila preskrba s hrano zelo slaba. Zaledje se je namreč v času fronte zelo spremenilo – zgrajeni sta bili cesta čez Vršič in tovorna žičnica, razširjene pa so bile tudi druge ceste. JERNEJ KOMAC: »Srce se mi trga od žalosti«: Vsakdanje življenje prebivalstva na Bovškem med véliko vojno. Inštitut za novejšo zgodovino in Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2022, 315 str. 89 Glasnik SED 63|2 2023 Knjižne ocene in poročila Milan Vogel * Milan Vogel, univ. dipl. etnolog in prof. slovenščine, upokojeni komentator v kulturni redakciji Dela; mavcmilan@gmail.com. – Prispevek je bil 16. oktobra 2023 predvajan na tretjem programu Radia Slovenija v sklopu oddaje S knjižnega trga. Tu ga objavljamo z malenkostnimi spremembami. Zaradi namestitve vojske je bilo veli- ko pomanjkanje krme, zaradi česar se je morala spremeniti živinoreja in celo vojska je morala zmanjšati število konj. Posebno pozornost avtor namenja žen- skam, ki so zaradi mobilizacije moških morale poleg ostarelih moških in otrok prevzeti skrb za preživetje, otroci pa so opravljali tudi različna karitativna dela. Knjižne ocene in poročila Milan Vogel* KEITH LOWE: Ujetniki zgodovine: Kaj nam spomeniki drugi svetovni vojni povedo o zgodovini in o nas. Modrijan, Todraž 2023, 31 1 str. »Spomeniki so vseh mogočih oblik in velikosti. V tej knjigi sem predsta- vil pomene in motive, ki se skrivajo za širokim naborom obeležij – ne le običajnih kipov, ampak tudi abstrak- tnih skulptur, slik, arhitekturnih objek- tov, muzejev in spominskih parkov, porušenih zgradb in porušenih vasi, koncentracijskih taborišč, pokopališč, grobnic in svetišč. Vse to so postala zbirališča naših spominov na drugo svetovno vojno. Uporabljamo jih za prenašanje teh spominov na nove ro- dove, tako da se bomo tudi tam, kjer ni med živimi nobenega vojnega veterana več, še naprej spominjali, čemu so bili priča med najbolj tragičnim in drama- tičnim dogajanjem minulega stoletja.« Tako strnjeno povzame vsebino in spo- ročilo odlično napisane knjige Ujetniki zgodovine: Kaj nam spomeniki drugi svetovni vojni povedo o zgodovini in o nas angleški zgodovinar in pisatelj Keith Lowe, ki je v prevodu Maje Kra- igher izšla pri založbi Modrijan. Avtor je slovenskim bralcem znan vsaj še po knjigah Podivjana celina in Strah in svoboda. Tako kot ljudje so tudi spomeniki uje- ti v okove zgodovine, ki se jih zaradi spreminjanja družbenih razmer le tež- ko otresejo. Med tem, da je neki spo- menik postavljen »junakom«, in tem, da je postavljen »mučenikom«, je zelo tanka ločnica. Avtor poudarja, da se lahko vlogi »junaka« in »mučenika« kaj hitro zamenjata, in navaja številne primere. To dokazujejo rušenja spome- nikov ob spremembi režimov po vsem svetu. Spomnimo se podiranja spome- nika Sadamu Huseinu, odstranjevanja kipov Stalina ali Lenina v baltskih in drugih državah, začetka odstranjevanja kipov junakov konfederacije z ulic in javnih trgov leta 2017 v ZDA, rušenja spomenika kralju Aleksandru v Lju- bljani ob italijanski okupaciji, umakni- tve Titovega spomenika izpred Muzeja novejše zgodovine ter odstranitve spo- menikov, povezanih z NOB, z Brda. Avtor rušenje ali odstranitev sicer ra- zume, a hkrati obžaluje, saj so po nje- govem mnenju spomeniki »dragoceni zgodovinski dokumenti, saj zgovorno pripovedujejo o vrednotah naših pred- nikov, dobrih in slabih. To so znameni- tosti z močjo, ki navdihujejo vse mo- goče debate. So tudi velike umetnine, izdelane z osupljivo rokodelsko spre- tnostjo in domišljijo. Uničevanje vsega tega zaradi sodobne politike je velika sramota.« V sklepnem delu poudari, da rušenje ne rešuje naše zgodovine, ampak jo zgolj potisne pod zemljo. S spomenikom se je vedno treba soočiti in se o njem pogovarjati, kličejo nas na odgovornost in skrbijo, da »nikoli ne pozabimo na svoj dolg do zgodovine ali na svojo zasužnjenost z njo«. Predstavitev petindvajsetih spomeni- kov in obeležij z vsega sveta v tej knji- gi to nazorno kaže. S takim razume- vanjem je Lowe spomenike razvrstil v pet kategorij. V prvi so spomeniki, postavljeni junakom, v drugi muče- nikom, v tretji pošastim, četrti del je naslovil Apokalipsa, zadnjega, petega, pa Ponovno rojstvo. Vsak spomenik je odraz trenutnih družbenih razmer, kar avtor brez patetike tudi razloži. Neka- teri so pogosto predstavljani, kot npr. Auschwitz, drugi manj, kot npr. 2.000 kilometrov dolga pešpot Pot osvobodi- tve Evrope, ki se začenja v Londonu in vodi po znamenitih krajih, po katerih so se v letih 1944 in 1945 osvobodi- telji Evrope prebijali do Berlina. Za avtorja je to daleč največji spomenik v tej knjigi, saj govori tako o današnjem svetu kot o zgodovini. »Za pešpotjo se poleg zgodovinskega sporočila skriva tudi politično sporočilo – ali vsaj po- litično stališče.« Evropski svet je Pot osvoboditve Evrope potrdil kot uradno evropsko kulturno pot. Zaradi časovne omejenosti prispevka ne moremo navajati vseh spomenikov