Za poduk in kratek oas. Pridni šolarji. O slabih šolarjih se večkrat sliši, kakor o pridnih; zlasti dandanes se sploh toži o razposajenih šolarjih po mestih in na kmetih. Kdo je te spridenosti kriv? Pohujšanje. Kdo pa jih pohujša? O tem nečemo govoriti, pau pa opomniti na besede Kristusove, s katerimi božji Sin lako strašno grozi zapeljivcem. Danes hočemo javno hvalo izreči pridnim šolarjem, o katerih nam piže nekdo izpod Pohorja tako-le: Ker smo, hvala Bogu, najpotrebnejše pomladansko delo opravili, treba je tudi oskrbeti nekaj zemljjškoga davka pri c. kr. davkariji, da se izognern opominom. Ravno zavoljo tega podal sem se dne 14. aprila v Konjice; ko pa grem od Gadrama naprej skozi log, slišim najprej neko žebranje. Storim še nekaj slopinj in zagledam pred seboj kakih 12 do 16 otrok, fanlov in deklic, gredočih v Gadram' v Solo. Ko bliže pridom, spoznal sem, kaj je pomenilo ono žebranje; učenci ko namreč skupno na glas molili sv. rožni venec, kar se jim je tako lepo podalo, da moram tukaj javn6 častitati starišem v Markočici in okolici, da imajo toliko verne otroke. Zahvaliti pa moram ludi vse č. g. šolske odgojitelje, ker prigodba, ki sem jo opisal, gotovo je sad njihovega truda. To je veselo in hvalevredno obnašanje, le to je škoda, da niso vselej in pa vsi taki. Bog daj, da bi tudi vsi šolarji bili pridni, in pa da se lepi nauki izza mladih dnij nikoli ne bi pozabili Take otroke pa lahko postavimo vzgled, morda vsem slovenskiin otrokom. A. K. Žganje — kuga. Človek, ki se žganjepitju uda, ne škodujo si saino na telesnih močeh, ampak tudi na dušnih. Navadno nič ne misli in ne občuti, zlasti ne čeznaravnih rečij, tako da je prej podoben živali, kakor človeku, ki je po božji podobi ustvarjen. Da te besede niso preostre, prepriea nas ta-le sila žalosten dogodek, katerega smo pred dvema tednoma zvedeli s Koroškega. Neki rudar je dal ženski, z imenom Tereza Konig, 10 goldinarjev z naročilom, da mu naj gre po žganje. Ker se dolgo časa ni vrnila, šel ji je rudar nekaj pota nasproti. Ni mu trebalo daleč iti, kar jo vidi ob potu scdečo in precej pijano. »Kje imaš žganje?« zakriči nad njo. Ona mu ponudi steklenico, v kateri še je bilo nekaj kapljic žganja. Že to ga je sila razkačilo. >Kje imaš denar?« zadere se nad njo. »Nimam nič denavja, jecija ona, nisi mi nič dal; še to žganje si mi dolžen«. Zdaj je bil ogenj V strelii! »Ubijara te, ako mi denarja nepovrneš!« začne rudar rohneti. »Saj me lahko ubiješ, ali to ti povem, da ti denarja ne iilorem dati«, reče ženska, vstane ter tava proti domu. On si poišče krepelec ter gre za njo v hišo. Zenska leži v sredi hiše na tleh in on jo začne pretepati.... Nekaj časa pozneje najdejo Ijudje žensko — mrtvo. Grozovita sirovost! Pridejo žendarji, rudarja ženejo vklenjenega na sodnijo, in ko ga tam vprašajo: >Kaj ste naredili?« reče: »Svojo staro sem ubil«. Torej lastno ženo je ubil, in kakor se o tem v nekem časniku piSe, je ta mož v zaporu dobre volje in se nič lie kesa. Smešnica. Lujzikina mati je bila imenitna gospa, ali ni imela svojih zobov, ampak kupljene, katere treba vsak večer iz ust vzeti. Nekoč se je Lujzikina tetica zel6 kislo držala in solzila. Lujzika ji reče: »Zakaj se jočete, draga letica?« Tetica: »Zob sem si dala izpipati, pa me sila boli«. Lujzika: »Pa ste vi občutljivi. Moja mati si vse zobe vsak večer izpipljejo, pa niti ne zajavkajo«.