Aleksandra Derganc	UDK 811.161.1373.45: 811.133.1
Univerza v Ljubljani*
VLOGA FRANCOSCINE PRI IZOBLIKOVANJU SODOBNE KNJIŽNE RUŠČINE
Znameniti roman L. Tolstoja Vojna in mir se začne z družabnim večerom v salonu Ane Pavlovne Schererjeve, dvorne dame in zaupnice carice Marije Fjodorovne. Konverzacija med udeleženci večera, npr. med gostiteljico in prvim gostom, knezom Vasilijem Kuraginom, poteka v francoščini. Avtor romana pripominja, da je knez Vasilij »govoril v tisti izbrani francoščini, ki je naši dedje niso samo govorili, ampak tudi mislili v nji«. (Tolstoj 1968: 44) Vrsto junakov romana v družbi imenujejo s francoskimi imeni (Pjotr Bezuhov, Jelena Kuragina - Bezuhova, Anatolij Kuragin -Pierre, Hélène, Anatole). Začetek romana sega v začetek 19. stoletja, pred pohodom Napoleona v Rusijo.
Roman Ana Karenina se dogaja približno pol stoletja kasneje. Na prvi strani, ki se začne z znamenitim stavkom o tem, da so si vse srečne družine podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje, izvemo, da je v družini brata Ane Karenine, kneza Stive Oblonskega, vse narobe, saj je žena Oblonskega izvedela, da ima njen mož razmerje s francosko guvernanto, ki je živela v njihovi hiši (Tolstoj 1987: 3).
V romanu Otroštvo, deštvo, mladost, romanu, ki je v mnogočem avtobiografski in izredno tankočutno opisuje odraščanje otroka v mladeniča, seveda v specifičnem ruskem okolju prve polovice 19. stoletja v aristokratskih krogih, v 21. poglavju tretje knjige, z naslovom Comme il faut avtor piše, kako je v mladosti ljudi delil na tiste, ki so comme il faut in tiste, ki to niso. Prva lastnost, ki so jo morali imeti ljudje comme il faut, je bila, da so dobro govorili in zlasti izgovarjali francoščino (Tolstoj 1964: 273).
L. Tolstoj je bil izredno natančen kronist svojega časa, čas, v katerem se dogaja Vojna in mir, torej prva desetletja 19. stoletja, pa je skrbno študiral in tudi poznal po izročilu. Privedeni odlomki služijo kot zgovorna ilustracija sicer dobro znanega dejstva o prisotnosti francoščine v ruskih visokih in izobraženih krogih druge polovice 18. in začetka 19. stoletja. Velik vpliv francoščine na izoblikovanje sodobne knjižne ruščine je dobro znan in tudi večkrat obravnavan (npr. Vinogradov 1982, Biržakova, Vojnova, Kutina 1972 in mnogokje drugje). V tem prispevku si bom dovolila povzeti le nekaj dejstev, povezanih s to problematiko, hkrati pa povezati študijska zanimanja slavljenca pričujočega zbornika, ki je posvetil svoje znanstveno in pedagoško delo francoščini, vendar je diplomiral tudi iz ruskega jezika in književnosti.
Avtoričin naslov: Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana. Email: aleksandra.derganc@guest.arnes.si
*
Čeprav ima slovstvo na ruskih tleh več kot tisočletno tradicijo, lahko po mnenju večine zgodovinarjev ruskega jezika o sodobnem ruskem knjižnem jeziku govorimo šele od prvih desetletij 19. stoletja naprej, zlasti od Puškina. 18. stoletje, ki je sledilo obdobju prelomnih reform Petra Velikega (vladal 1682-1725), je bilo obdobje nastajanja sodobnega ruskega knjižnega jezika. Stoletja pred Petrovimi reformami bi lahko imenovali predmoderno obdobje, ki ga nekateri jezikovni zgodovinarji jezikovno označujejo kot obdobje diglosije (Uspenski 1987, prim. tudi Derganc 1990), kjer je igrala vlogo kulturnega jezika cerkvena slovanščina vzhodnoslovanske redakcije, nekateri pa preprosto za obdobje, v katerem je obstajala pismenost v različnih jezikovnih registrih (Živov 1996: 14-15).
Petrove reforme so imele za cilj napraviti iz Rusije moderno evropsko državo, podobno pomembnim zahodnoevropskim državam. Novo državno, gospodarsko, izobraževalno, znanstveno, literarno in družbeno življenje je potrebovalo nov enoten knjižni jezik, v katerem bi se lahko izražalo. Ta jezik so ustvarili mnogi prevajalci, znanstveniki, strokovnjaki, učitelji, literati itd. in je temeljil na živi ruščini, zajemal je veliko iz cerkvene slovanščine, ki je kot prestižni jezik vere stoletja živela na vzhodnoslovanskih tleh, velik vpliv nanj pa so imeli tudi zahodni jeziki. Pomembno mesto med njimi je imela seveda francoščina.
Na tem mestu bi bilo odveč pisati o pomenu francoščine med evropskimi jeziki v različnih obdobjih, vsekakor je bila francoščina v 18. stoletju - torej v obdobju po Petrovih reformah in v času nastajanja ruskega sodobnega knjižnega jezika -prestižni jezik, ki so ga govorili na mnogih evropskih dvorih, bila je jezik diplomacije in pogosto tudi mednarodne znanosti (Smith 2006: 16-17). V času Petra I. je bil na ruskem dvoru še prevladujoč vpliv nemščine, vpliv francoščine in francoske kulture pa je postal pomemben v času carice Elizabete I. (1742-61) in še zlasti Katarine II. Velike (1762-96). V drugi polovici 18. stoletja je večina aristokratskih družin imela za vzgojo otrok tuje učitelje, da bi se otroci naučili francoščine, pa tudi nemščine in angleščine. Ta navada je ostala živa do revolucije 1917. Mladi ljudje so bili vzgajani ob francoski, nemški, angleški literaturi. Puškin je bil v liceju odličen dijak v francoščini. Pri dvanajstih letih je znal na pamet vso najboljšo francosko poezijo in je tudi sam pisal pesmi v francoščini (Kostomarov 2003: 15).
Položaj francoščine v ruskih višjih in izobraženih krogih je bil pogojen s prestižno vlogo francoske kulture, jezik je prišel skupaj s pojmovnim svetom, literaturo, filozofijo, družbeno etiketo, modo, kuhinjo, pohištvom ... Število prevedenih knjig iz francoščine se skozi 18. stoletje veča: v zadnjih treh desetletjih stoletja je bila skoraj polovica prevedenih knjig - iz francoščine, dvakrat toliko kot iz nemščine (Biržakova, Vojnova, Kutina 1972: 56-58). Rezultat tega je bil, da je bil velik del izobraženstva rusko-francosko dvojezičen oz. je sprejel in ponotranjil vrsto kulturnih vsebin v francoščini, saj ustreznih ruskih še ni bilo oz. so bile nebogljene in v nastajanju. Knez Vjazemski l. 1828 piše v pismu I. Dmitrijevu: »Mon père /.../ parlait la plupart de temps en français. Quand c'était en russe il pensait tout de même en français« (cit. po Smith 2006: 21-22).
18. stoletje je bilo stoletje praktičnega izoblikovanja sodobnega ruskega knjižnega jezika, hkrati pa tudi teoretičnega razpravljanja o tej tematiki. Pri tem je sodelovala ruska kulturna javnost, ki je bila ustvarjalka in porabnica tega jezika v nastajanju. Naj naštejem le nekaj imen: pesnik in prevajalec V. K. Trediakovski, kemik, fizik, pesnik, avtor prve ruske znanstvene slovnice M. V. Lomonosov, pesnik, pisatelj in dramatik A. P. Sumarokov, pisatelj in zgodovinar N. M. Karamzin, filolog in admiral A. S. Šiškov in mnogi drugi. Ob tem je nastalo mnogo jezikovnih sporov in razpravljanj. Nastala je napetost med nekoliko okorno in nemoderno cerkvenoslovansko tradicijo kulturnega jezika, živo ruščino, ki se je v času klasicizma mnogim zdela vulgarna in tudi ni imela literarne tradicije, in tujejezičnimi vplivi. Ta napetost se je reševala bodisi v eni bodisi v drugi smeri, veliko udeležencev je v teku svoje dejavnosti spremenilo mnenje. Konec 18. in začetek 19. stoletjaje znan spor med dvema skupinama - arhaisti in novatorji. Novatorji, njihov najpomembnejši predstavnik je bil Karamzin, so se želeli znebiti spon okorne in pogosto nerazumljive cerkvene slovanščine, stremeli so k jasnosti in logičnosti francoske sintakse in rafiniranosti francoske leksike. Arhaisti so želeli ohraniti veljavo tradicionalne cerkvene slovanščine in so se upirali - včasih upravičeno - poplavi tujih jezikovnih elementov, pri čemer je zanimivo, da je bil njihov voditelj, admiral Šiškov, verjetno pod vplivom romantike in je zagovarjal cerkvenoslovansko tradicijo zaradi ideje narodne samobitnosti (Živov 1996: 444). Navsezadnje so se v sodobnem ruskem knjižnem jeziku žive ruske prvine, tujejezične in preosmišljene prvine cerkvene slovanščine združile v normaliziran, stilistično in funkcionalno diferenciran sistem.
Zanimivo je, da so na nastanek sodobnega knjižnega jezika vplivale tudi francoske jezikovne teorije, npr. C. de Vaugelasa (Uspenski 1985). Seveda pa je bila misel Vaugelasa, da mora knjižni jezik temeljiti na govorjenem jeziku dvornih krogov, v Rusiji sprva neizvedljiva, saj kultiviranega ruskega dvornega jezika še ni bilo, jezik kultiviranih krogov je bila francoščina (prim. misli Karamzina v Vinogradov 1982: 175).
V 18. stoletju je bilo v ruščino sprejetih ogromno besed iz zahodnoevropskih jezikov. V monografiji Biržakove, Vojnove in Kutine (1972), ki obravnava prevzeto leksiko 18. stoletja, najdemo seznam približno 21 000 besed. Seveda je to le orientacijska številka, ki naj da približno predstavo o velikosti pojava. Avtorice opozarjajo, da sprejetje večjega števila tujih besed v nekem jeziku ni zgolj mehanično dodajanje k besedišču jezika sprejemnika, ampak povzroči v semantičnem ustroju jezika sprejemnika pomembne premike, tako v pomenih posameznih leksemov kot v sinonimičnih, antonimičnih, homonimičnih odnosih. Poleg neposrednih sposojenk prihaja tudi do številnih semantičnih kalkov in do prevzete semantične vezljivosti. Jasno je tudi, da se pomen in lastnosti tuje besede v jeziku sprejemniku lahko spremenijo, pri čemer v začetku sprejemanja dvojezični govorci še opozarjajo na odmike, kasneje pa beseda v jeziku sprejemniku zaživi svoje življenje.
Pri natančnem določanju izvora prevzetih jezikovnih elementov iz zahodnoevropskih jezikov v ruščino naletimo na težave. Ruščina je prevzemala pojmovni in leksikalni svet zahodnoevropskih kultur iz več jezikov: holandščine, nemščine, francoščine, angleščine, italijanščine, klasičnih jezikov, marsikaj tudi iz ali prek poljščine ali ukrajinščine. Pogosto je v ruščino kak element lahko prišel bodisi neposredno iz francoščine bodisi ali hkrati pa tudi iz nemščine ali poljščine, kamor je spet lahko prišel iz francoščine.
Kot ilustracijo povedanemu si oglejmo nekaj konkretnih zgledov vpliva francoščine na rusko leksiko, semantiko, frazeologijo in sintakso.
V monografiji Biržakove, Vojnove in Kutine (1972) se med besede, ki so lahko v ruščino prišle bodisi neposredno iz francoščine bodisi prek kakega drugega jezika, najpogosteje nemščine ali poljščine, prištevajo npr. napmun (frc. parti), Maprn (frc. marche), napmman (frc. partisan), apmunnepun (frc. artillerie), apMun (frc. armée), myanem (frc. toilette), cneKmaKnb (frc. spectacle) in množica drugih. Verjetno neposredno iz francoščine sta ob opisovanju sočasnih dogodkov ob koncu 19. stoletja prišli besedipomucm (frc. royaliste) in ^unbomuHa (frc. guillotine), ^unbomuHupoeamb. Eyn(b)eap (frc. boulevard) se sprva uporablja za opis Pariza, kasneje tudi za ruska mesta. Neposredno iz francoščine so verjetno prišle tudi besede: ^Ta® (frc. étage), 6e^3Ta® (frc. bel' étage), dec(c)epm (frc. dessert), cem-uMem- (frc. sentiment), ^roucT (frc. égoïste), aBamypa (frc. aventure), ^ypHamcT (frc. journaliste), cepbe3Hbra (frc. sérieux), ampaKT (frc. entr'acte), ampama (frc. entrechat), apTucT (frc. artiste), a^umu (affiche), 6appuKaga (barricade), 6apbep (barrière), 6eHe$uc (bénéfice), 6oT$opTbi (bottes fortes), ge3a6mbe (déshabillé), ®ecT (geste), ma^b (châle), cro^eT (sujet), OTenb (hôtel), peBro (revue), MeHro (menu), ®uneT (gilet) in množica drugih. Tu se ne spuščamo v pomenske premike, ki so jih te besede doživele v ruščini.
Med semantičnimi kalki omenimo (Smith 2006): nepma v pomenu poteza obraza (trait), BKyc v pomenu sposobnost opaziti lepoto (goût), paôcmeo v prenesenem pomenu (servitude), eonHeHue v prenesenem pomenu (agitation), ^ueou v prenesenem pomenu (vif), cnaÔKuù v prenesenem pomenu in v posvetnem kontekstu (doux), npusHaeambCH v pomenu reči, dopuščati, izjavljati (avouer), saHUMambcn v pomenu zanimati se za, ukvarjati se z (s'occuper), mpo^amb v prenesenm pomenu prizadeti (frc. toucher), ônucmarn^uû v prenesenem pomenu (frc. brillant ), npenb^amb, ki je imelo v cerkveni slovanščini le negativen pomen začarati, dobi tudi pozitivnega očarati (frc. charmer), npenecmHbiu (frc. charmant), eocxu^eHHbiù (frc. ravi), oôowamb v posvetnem pomenu (frc. adorer), a^en za osebo (frc. ange).
O napornem sprejemanju semantičnih kalkov priča anekdota, ki jo navajam po Vinogradovu (1982: 172-173). V prevodu Hamleta iz francoščine, ki ga je napravil Sumarokov, beremo, da je Gertruda 'Ha cynpy^Hro cMepTb He TpoHyTa B3upara' (2. dejanje, 2. prizor), torej da je 'gledala na soprogovo smrt neprizadeta.' Glagol mpo^amb/ mpoHymb je dotlej imel konkreten pomen dotikati se/dotakniti se in je šele v 18. st. dobil tudi prenesen pomen 'ganiti, prizadeti čustva'. TpoHyma je torej pasivni deležnik tega glagola in pomeni po zgledu frc. touchée neprizadeta. Trediakovski ob tem piše, da je ta novi pomen čuden in smešen in da bi vsak vrstico iz Hamleta razumel tako, kot da je Gertruda gledala na soprogovo smrt nedotaknjena, kot da je soprog ni nikoli spoznal v smislu zakonske in soprogove dolžnosti.
Omenimo tudi, da sta prelest in prelestni po navedbah v etimološkem slovarju Marka Snoja prišla v slovenščino iz ruščine.
Poleg leksikalnih semantičnih kalkov je v ruščino prišlo tudi veliko število doslej neuporabljenih besednih zvez in frazemov, npr.: xonodnanynuôm (frc. un sourirfroid), deuwenue cep^^a (frc. mouvement du coeur), e Kanecmee Ko^o (frc. en qualité de), odnuM cnoeoM (frc. en un mot), yMupamb om nmôeu (frc. mourir d'amour), CKyrn CMepmenbnan (frc. un ennui mortel), daeamb mon (frc. donner le ton), npunuMamb Mepbi (frc. prendre des mesures), npou3eodumb enenamnenue (frc. produire une impression), exodumb e nodpoônocmu, Menonu (frc. entrer dans les détails) mpamb ponb (frc. jouer un rôle) (Smith 2006).
Francoščina je seveda imela velik vpliv tudi na sintakso sodobnega ruskega jezika. Šiškov, npr., se pritožuje, da se je uveljavilo enunnue na po zgledu faire l'influence sur, četudi se je glagol enueamb prej povezoval s predlogom e . Širše se začne uveljavljati tudi samostalnik v rodilniku v vlogi prilastka namesto pridevnika, npr. npedMem nmôeu, MynenuKu xpucmuancmea namesto xpucmuancKue MynenuKu (Vinogradov 1982: 184185). Mnogo zgledov o novostih v podredjih prinaša študija G. Huttl-Folter (1996). Zgodovinarji ruskega knjižnega jezika poudarjajo zlasti veliko vlogo Karamzina pri doseganju krajših, logičnejših, lahkotnejših in elegantnejših sintaktičnih enot. Ravno na področju sintakse je bila cerkvenoslovanska tradicija okorna in težko razumljiva, prav tako pa stara uradovalna ruščina.
Umetniška osebnost, ki je v svojem jeziku dosegla sintezo treh jezikovnih stihij, torej žive ruščine, tujejezičnih vplivov in tradicionalne cerkvene slovanščine, je po splošno sprejetem mnenju ruskih jezikovnih zgodovinarjev, A. S. Puškin.
Omenjeno je že bilo, da je Puškin kot večina izobražencev svojega časa dobro govoril in pisal francosko in v otroštvu celo pisal poezijo v francoščini. Vplivov francoščine v njegovem jeziku je, tako kot pri drugih avtorjih njegovega časa, veliko. V nekem pismu piše, da se ni mogoče odreči galicizmom pri pojmih, češ da je treba priznati, da je ruski metafizični jezik nekultiviran, in nadaljuje, da si želi, da bi bila ruščina nekoč taka kot francoščina, namreč jasna in točna, torej jezik misli. Neredko zato, da bi natančneje pojasnil pomen besed, v svojem pisanju dodaja ruskim besedam v oklepaju francoske, npr. npe3upamb (braver), npe36bmaûnaH u3eecmnocmb (extrême popularité), caMoôbimnocmb (individualité) itd. Vendar Puškin, spet tako kot mnogi drugi pisci, nasprotuje prevelikemu kalkiranju in prevzemanju ter vpeljuje v svoj jezik pogovorne, dialektne, ljudske izraze ter še razumljive cerkvenoslovanizme, vse osmišljeno z dobrim okusom in stilistično funkcijo (Vinogradov 1982: 263 in dalje). Hkrati mu je jasno, da je vrsta prevzetih besed uveljavljena in upravičena. Ponovimo, da je Puškin s svojo ustvarjalno močjo in dobrim okusom uspešno povezal raznorodne jezikovne elemente in ustvaril zgled umetniškega jezika za prihodnje generacije.
O tem, da se je ves čas ukvarjal s problemi jezika in z vlogo tujejezičnih vplivov v njem, pričajo, med drugim, njegovi pogosto citirani nekoliko šaljivi verzi iz Evgenija Onjegina (1, XXVI):
B nocnegHeM BKyce TyaneTOM
3aHHB Bam nro6onbrmbiM B3rnHg, M Mor 6m npeg yneHbiM CBeTOM 3gecb onHcaTb ero Hapag; KoHenHo 6 ^To 6bino CMeno, OnHcwBarb Moe geno: Ho naummoubi, $paK, wunem, Bcex ^THx cnoB Ha pyccKoM Hex A BH^y h, BHHrocb npeg BaMH, Mto y® h TaK moh 6egHbiM cnor necTpeTb ropa3go MeHbme 6 Mor HHonneMeHHbiMH cnoBaMH, XOTH H 3arnagbBan H BCTapb, B AKageMH^ecKHM cnoBapb.
Zadel na žilo sem zvedavo z omembo modnih toalet, zdaj naj opisal bi opravo njegovo za učeni svet. Čeprav je moj poklic pisanje, bi tu napadlo me jecljanje; zapantalone, frak, žilet pri nas sploh nimamo besed. Priznavam in se obtožujem, da že tako moj revni slog do tujk je vse premalo strog in jih premalo zaničujem, čeprav sem bral še kot dijak Akademijski besednjak.
(Prevod M. Klopčiča, 1994: 19)
Na podobno šaljiv način pričajo o zadregah pri prenašanju francoskih izrazov v ruščino tudi naslednji verzi (8, XIV):
Bce thxo, npocTO 6bino b Hen, OHa Ka3anacb BepHbin chhmok Du comme il faut ... (fflumKOB, npocm: He 3Haro, KaK nepeBecm).
Vse skromno je bilo na nji -Na kratko: prispodoba zvesta du comme il faut ... (Tega, priznam, Šiškov, prevesti res ne znam.)
(prevod M. Klopčiča: 182)
Še nazomejši glede jezikovnega obnašanja v višjih krogih so Puškinovi verzi o Tatjani (3, XXVI in dalje), kjer je govora, da dame bolj tekoče govorijo francosko kot rusko. Tatjana je prebirala francoske romane, med njimi Goethejevega Wertherja in Richardsonovo Clarisso v francoskem prevodu (Nabokov 1999: 333 in dalje). Svoje znamenito pismo Onjeginu je Puškinova junakinja napisala v francoščini, tako da ga je moral pesnik prevesti v ruščino.
Zanimivo je, da Prosper Mérimée, ki je prevajal Pikovo damo v francoščino, v nekem pismu omenja, da se mu zdi, da zveni Puškinova fraza čisto francosko, vendar v francoščini 18. stoletja (Vinogradov 1982: 271). Marsikako opozorilo o vplivu francoščine na Puškinov jezik najdemo v komentarju, ki ga je ob svojem prevodu Evgenija Onjegina v angleščino napisal Vladimir Nabokov (Nabokov 1999).
Že iz maloštevilnih zgledov je vidno, katere pomenske plasti ruščine so se dopolnjevale in spreminjale: gre po eni strani za predmetni svet oblačil, jedi, arhitekture itd., po drugi strani pa za socialne institucije kot je družabno življenje, vojska, državna uprava, umetnost, npr. gledališče, in navsezadnje za abstraktni svet izražanja posvetnih misli, občutij in čustev - pač vse, kar so Rusi predvsem v 18. st. sprejeli od zahodne kulture. Vrsta povsem vsakdanjih in pogosto uporabljanih besed npr. cyn, coyc, cepbe.3Hbiû, unmepecnbiû, ^ma^, 6a^a^ (slov. juha, omaka, resen, zanimiv, nadstropje, prtljaga) kaže med drugim tudi na to, da je v ruščini kljub neredkim purističnim težnjam v različnih obdobjih, odnos do prevzetih besed nekoliko bolj toleranten kot v slovenščini. Slovenščina sodi v tem oziru (skupaj npr. s češčino in hrvaščino) v nemški kulturni krog, ki je bolj purističen in prevzete besede raje kalkira (Isačenko 1976: 351-53).
V zadnjih desetletjih na ruščino, kot na vse jezike sveta, vpliva predvsem angleščina. Med mnogimi deli, ki opisujejo ta pojav, naj omenim le zbornik pod uredništvom Zemske (Zemska 2000). V ruščino je prišlo zelo veliko število angleških prevzetih besed, semantičnih kalkov in fraz, nekateri so začeli spodrivati stare besede, prevzete iz francoščine. Ob tradicionalni besedi MaKUHM (iz frc. maquillage) se zdaj pojavlja tudi izraz Meurnn (iz angl. make up). Vendar v Velikem ruskem razlagalnem slovarju najdemo samo staro besedo MaKunw:. Tudi v nacionalnem korpusu ruskega jezika najdemo za MaKUHM kar 158 zadetkov, za MeUKan pa samo enega.
Literatura
BHP^AKOBA, EneHa ^gyapgoBHa/.^HgHH Agonb^oBHa BOHHOBA/HHgHH .HeoHTbeBHa KYTHHA (1972) OnepKU no ucmopunecKou neKCUKono^uu pyccKo^o H3birn XVIII veka. ^3WKOBwe Kom-aKTbi h 3aHMCTBOBaHHH. .eHHHipag: «HayKa».
DERGANC, Aleksandra (1990) »Pokristjanjenje Rusije in zgodovina ruskega knjižnega jezika.« V: A. Derganc et al. (ur.), Zbornik prispevkov. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 45-56.
HÜTTL-FOLTER, Gerta (1996) Syntaktische Studien zur neueren russischen Literatursprache. Die frühen Übersetzungen aus dem französischen. Wien/Köln/Weimar: Böhlau Verlag.
ISAČENKO, Aleksandr Vasiljevič (1976) K Bonpocy o cTpyKiypHoM Tunonoruu cnoBapHoro cocTaBa cnaBHHcKHx nKiepaiypHbix h3mkob. Ponatisnjeno v Opera Selecta. München: Wilhelm Fink Verlag, 168-190.
KOCTOMAPOB, BrnanuH (2003) ^3hk b cooTHomeHHH Kynbiypbi u ^uBmu3a^uu. Cnaeucmum VII. Ur. B. Stankovic. Beograd: Slavističko društvo Srbije.
HAEOKOB, BnaguMup (1999) KoMMenmapuu k »Ee^eHum OHe^uHy« AneKcandpa nywKuna. nepeBog c aHmuöcKoro. nog. peg. A. H. HuKonroKHHa. MocKBa: HnK »Hm-e^BaK«.
SMITH, May (2006) The Influence of French on Eighteenth-Century Literary Russian. Oxford/Bern/Berlin/Bruxelles/Frankfurt am Main/New York/Wien: Peter Lang.
SNOJ, Marko (1997) Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga.
YCnEHCKHH, Eopuc AHgpeeBm (1987) Hcmopun pyccKo^o numepamypHo^o H3UKa (XI-XVII66.). München: Otto Sagner.
YCnEHCKHH, Eopuc AHgpeeBM (1985) H.3 ucmopuu pyccKo^o numepamypHo^o H3UKaXVIII-HananaXIXeem. ^bmoBaa nporpaMMa KapaM3UHa u ee ucropmecKue KopHu. MocKBa: H3garenbcTBo MocKoBcKoro yHuBepcuTeTa.
BHHOrPA^OB, Buktop BnaguMHpoBm (1982) OnepKU no ucmopuu pyccKo^o numepamypHo^o H3bim XVII-XIX eeKoe. H3g. ipeTbe. MocKBa: Bbicmaa mKona.
3EMCKAS, Enern AHgpeeBHa (ur.) (2000) PyccKuü H3UK KOH^aXXcmonemun (19851995). MocKBa: ^3hkh pyccKoM Kynbiypbi.
^HBOB, BuKiop MapKoBun (1996) H.3biK u Kynhmypa e Poccuu XVIII eem. MocKBa: «^3bKu pyccKoM Kynbiypbi».
Ky3HE^OB, CepreM AneKcaHgpoBm (ur.) (2003) Eonhwoü monKoeuü cnoeaph pyccKo^o H3bim. CaHKTneTepöypr: HopuHT.
Ha^oHanhHbiü Kopnyc pyccKo^o H3bim. www.ruscorpora.ru
Besedilni viri
nymKHH, A. C. (1966) Ee^eHuu OHe^uH. MocKBa: Xygo®ecTBeHHaa nHTeparypa. Puškin, A. S. (1994), Jevgenij Onjegin. Prev. M. Klopčič. Ljubljana: Mladinska knjiga. Tostoj, L. V. (1968) Vojna in mir. Prev. Vl. Levstik. Ljubljana: Cankarjeva založba. ToncTOH, .. B. (1987) AHHa KapeHUHa. .eHHHipag: Xygo®ecTBeHHaa nmepaTypa. ToncToS, .. B. (1964) flemcmeo, omponecmeo, mHocmb. MocKBa: Xygo®ecTBeHHaa nHTeparypa.
AHHOTa^HH
PO.b OPAHqY3CKOrO £3bIKA B OOPMHPOBAHHH PYCCKOrO nHTEPATYPHOrO £3bIKA
B CTaTbe o6cy®gaeTca ponb $paHuy3CK0ro a3biKa npu ^opMHpoBaHHH egmoro pyccKoro nKrepaTypHoro a3biKa. C pe^opMaMH neTpa I HanHHaeTca cmbHoe B^HHHHe 3anagH0eBp0neHcK0M uHBHnroauHH h Kynbiypbi b Bcex o6nacrax ®h3hh rocygapcTBa - b apMHH, agMHHHCTpa^HH, 06pa30BaHHH, 6bny h t. g. Bo3HHKaroT o6nacm o6mecTBeHHoH h MarepHanbHOH ®h3hh, K0T0pbix paHbme He cymecTB0Ban0. Hobocth b rocygapcTBeHH0H h 06mecTBeHH0H ®h3hh ipe6yroT hobmx $opM a3biKa. Pa3nrnHbie perHCipbi nHCbMeHHoro a3biKa, KOTOpbie o6cny®HBann 06mecTB0 go pe^opM neTpa I (Hnp. ^pKOBHOcnaBaHCKHH a3biK KaK H3bK pennrHH h gyx0BH0H KynbTypbi H npHKa3H^lfi/gen0B0H a3biK KaK a3biK agMHHHCTpaUUH) HH ^OpMOH HH cogep^aHHeM He MoryT yg0BneTB0pHTb HOBbie HHTeneKTyanbHbie 3anpocbi o6mecTBa.
OneHb Ba®Hyro ponb b c03gaHHH HOBoro pyccKoro nKrepaTypHoro a3biKa mpanH 3anagHoeBponeHCKHe h3mkh. Ponb $paHuy3CK0ro a3biKa CTana 0C06eHH0 Ba^HOH bo BTopoH nonoBHHe XVIII BeKa. B CTaTbe (Ha ocHOBaHHH pa6oT B. B. BuHorpagoBa, MOHorpa^HH Eup^aKOBOH, Bohhoboh h KyTHH0H 1972, M. Cmht 2006 h gp.) nprnogaTca npHMepM neKCHKanbHbix 3aHMCTB0BaHHH, a TaK^e ceMaHTmecKHx h $pa3enormecKHx Ka^bKOB H3 ^paHuy3CKoro a3biKa. nognepKHBaeTca, hto Binarne $paHuy3CK0ro (a TaK^e gpyrux 3anagHoeBponeHcKHx h3mkob) Ha pyccKHH a3MK He 6bino tonbko n0BepxH0CTH^iM, a npe06pa30Ban0 ceMaHTmecKyro CHCTeMy pyccKoro a3biKa.
B CTaTbe TaK^e nprnogaTca HeKOTOpbie uHTarbi H3 pyccK0H nKreparypbi (ToncTOH, nymKHH), CBHgeTenbCTByro^He o Ba^HOM ponn $paH^3CK0ro a3biKa b pyccK0M
o6mecTBe XVIII h Hanana XIX BeKa.
K^roneBbie c^OBa : $paHuy3CKHH a3biK - coBpeMeHHbiH pyccKHH nKrepaTypHbiH a3biK - neKCHKa - 3aHMCTB0BaHHa - ceMaHTmecKHe h $pa3eonormecKHe KanbKH
Povzetek
VLOGA FRANCOŠČINE PRI IZOBLIKOVANJU SODOBNE KNJIŽNE
RUŠČINE
V prispevku se obravnava vloga francoščine pri izoblikovanju sodobnega ruskega knjižnegajezika. Po reformah Petra I. se začne obdobje močnega vpliva zahodnoevropske kulture na vsa področja državnega življenja - v vojski, državni upravi, izobraževanju, vsakdanjem življenju itd. Pojavijo se področja družbenega in materialnega življenja, ki dotlej niso obstajala. Novosti v državnem in družbenem življenju zahtevajo nove jezikovne oblike. Različni registri pismenega jezika, ki so služili družbi pred reformami Petra I. (npr. cerkvena slovanščina kot jezik religije in duhovne kulture ter uradovalni jezik kot jezik administracije) niti po obliki niti po vsebini ne ustrezajo več novim zahtevam družbe.
Zelo važno vlogo pri nastajanju novega ruskega knjižnega jezika so imeli zahodnoevropski jeziki. Vloga francoščine je postala posebno pomembna v drugi
polovici 18. stoletja. V prispevku se (na podlagi del Vinogradova (1982), Biržakove, Vojnove in Kutine (1972), M. Smith (2006) in nekaterih drugih avtorjev) navajajo zgledi leksikalnih sposojenk ter semantičnih in frazeoloških kalkov iz francoščine. Poudarja se, da vpliv francoščine (in drugih zahodnoevropskih jezikov) na ruščino ni bil le površinski, ampak je preoblikoval semantični sistem ruskega jezika.
V prispevku se tudi navajajo nekateri citati iz del A. Puškina in L. Tolstoja, ki pričajo o pomembni vlogi francoščine v ruski družbi 18. in začetka 19. stoletja.
Ključne besede: francoščina, sodobna knjižna ruščina, leksika, izposojenke, frazeološko kalkiranje