2yEZEK-6
' leto vii •
•JUNIJ-
•MCMX*
SOCIALNA REVIJA • UREDNIK DR. ANTON UERMOTA • • ODGOVORNI UREDNIK IN ^UAJATELJ ANTON KRISTAN'LJUBLJANA
VsEBINA:
KNAFIAČ • RAISON D’ ETRE KULTURNEGA BOJA NA ^VENSKEM ‘ M. ŠMALC ’ EDMOND ROSTAND ■ DR. FR. HlDfttC ■ POMOTE IN POTVARE ZA RAZNE POTREBE • • • F. K. urERARNA LASTNINA? ■ • ■ PREGLED • • KULTURNI ■ ■ SOCIALISTIČNI • • ŠOLSTVO
*MCMX*
K°NZORCIJ „NAŠIH ZAPISKOV" • UREDNIŠTVO V ^LE ’ VIA PA0L0DIAC0N0M ‘ UPRAVA V LJUBLJANI
.v—,.* ULICA 6|n • • ’ TISK TISKARNE • IV. PR. 'HET v KRANJU • POSAMEZNE ŠTEVILKE : 40 VIN.
izhajajo vsakega
1. v mesecu «
naročnin« maža za Austro-Ogrsko za celo teto 4 K 80 v s poštnino »red, za pol In četrt leta sorazmerno manj; za Nemčijo 5 K 60 v, za ostale držaue 6 K 20 v. :: Posamezne števike 40 v.
Rokopisi naj se pošiljajo na adreso Dr. ANTON DERMOTA v Gorici, via Paolo Diaeono 14. :: naročnina pa na naslov: ::	NASl	ZAPISKI, Ljubljana, Selenburgova ulica 6,II. ::
VI. letnik 1909 se dobe za R 4*80 pri upravi < Naših Zapiskov > v Ljubljani, Selenburgova ul. 6.|II.
Spisal Fi. Kirchsteig®*’' prelomit Etbln Kristo«-Cena 1. dela 2 K 60 oifl"
II.	dela 2 K. Ca lepa i* nadose 3animioo pisana knjigo je pran pripraon0 30 darilo ob primerni priložnostih. Dobioa s« 0 oseh knjigarnah in 0
tovarna dežnikov/
Uubllana. Mestni holž. <
Ljubljana, Prešernova ulica 9 priporoča soojo bogato 3alogo
izgotovljeni ti oblek
3a gospode in dečke ter mične nooosti o konfekciji 30 dame deklice. — Ceniki 3astonj In franko.
Vladimir knaflič:
Raison d’ etre kulturnega boja na Slovenskem.
.Slovenec', št. 77. z dne 7. aprila 1910 v članku .Kulturni boj‘: .Naša demokracija je bistveno krščanska, recimo kar naravnost katoliška, in sicer zato, ker so naši socialno-reformni nazori osnovani na socialno-etičnih principih, ti pa na krščanskih. In tako tudi drugod: kakor smo in	živimo in delamo, slonimo na
evangeliju ... Za nas	je vera krščanstvo, krščanstvo
katoličanstvo, katoličanstvo cerkev, to je ves naš program.'
ersko vprašanje je od nekdaj segalo globoko v človeško življenje. Naravno: saj vera, verstvo je nek duševen proces, je nekaj psihološkega. Vsakdo, tudi ateist v nekaj veruje. Vera je del človeške duše kot take. Ni ga misleca, ki bi se bil brez avtoritativne podlage, vcepljene mu v dušo v	otroški	dobi,	razvijal takorekoč	partenogenetično in raz-
Stabljal	transcendentalna vprašanja. Ona	avtoritativna podlaga, ki
J° dobi vsakdo seboj na pot in ki marsikomu, komur ne zadostuje, provzroča težke duševne boje, ter vsa ona svota etičnih naziranj in čustev, ki si jih pridobimo v življenju ter iz teh sestavnih delov zlito splošno spoznanje o dobrem in slabem, tvori človekovo notranje, „versko" prepričanje. Ne najdemo mislečega človeka brez tega. En bog, več bogov; narava, vsemir; snov; ''olja; duh; razne so konfesije (confessor!), princip pa je povsod e en sam. Vsem je skupno notranje, dušno življenje, nagon k ranscendentalnemu, iskanje po skritem bistvu vsega živega in vera v neko tako nadčutno skrito bistvo.
Vprašajmo sedaj, kaj pa je konfesija? Definiram ta pojem, a je konfesija dvostrok sistem: Sistem logičnega spoznanja janscendentalnega svetovnega bistva kot etičnega principa in ^stem izvrševanja tega etičnega principa v praktičnem življenju.
ak sistem je plod miselnega delovanja enega ali več mož; ^asa, ki nikdar ne misli samostojno, sprejemlje ta sistem, po J ni se uči spoznavanja in po njem se ravna.
u
Tako poseže etični princip posameznika in organske skupine posameznikov v prakso : etični princip postane mobile, praktično življenje je njega projekcija — največkrat ne da bi se posameznik tega zavedal. Verstvo posameznika postane potom konfesije socialna vest, socialen faktor.
Poglejmo pa sedaj v zgodovino: Sočasno z dejstvom, ko poseže konfesija v socialno življenje in postane socialen faktor, zasledujemo postanek — cerkve : Taalioni razred skuša, — morda ne da bi se od vsega začetka tega jasno zavedal, in sledeč le svojemu naravnemu skupinskemu egoizmu, — dati socialnemu uplivu konfesije tako smer, da ima on sam od teh socialnih vplivov — korist.
Trdim, in zgodovina starega in srednjega veka to dokazuje, da je zgodovina teh v starem veku tesno združena z verstvom raznih narodov, v srednjem veku pa je zgodovina socialnega razvoja človeštva po ogromnem svojem delu — cerkvena zgodovina. En razred, ena cerkev, ena država, eno človeštvo.
V Španiji, Italiji, Provansi; v Litvi, na Ruskem, na Balkanu; v križarskih vojnah, albižanskih pobojih, hugenotskih pokoljih in husitskih vojnah, povsod vidimo en sam socialen boj: razredi in narodi se bore za prvenstvo. Učili so nas pa svoj čas, da so to vse le — verski boji. To pa ni res. Vsakdo, kdor prodre v zgodovino sistematično in ne vidi le gluhih letnic in imen, bo to uvidel. Čemu toliko krvi, vojen, nesreč, če ni vsega človeštva vodila auri sacra fames (lakota po zlatu)? Ne verujem in ne morem verjeti, da bi bilo v duhu katoliške ali luteranske ali katerekoli vere, konfesije, v duhu Krista ali Pavla ali Avguština ali četudi Lutra, pleniti, moriti, požigati, tisoče „nevernikov“ krstiti s krvjo, i. t. d. Tudi nasprotni dokaz je dan. Mohamedov koran pridiguje danes isto sveto vojno nevernikom, kot neposredno po hedžri; pa noben Mustafa paša ne nadleguje več svojega soseda izven državnih mej: ni več v interesu z begi in pašami identifikujoče se turške cerkve in nje kalifa, sultana.
Kratko in jasno: Ločiti moramo temeljne pojme verstva, konfesije, cerkve. Prvo je nam vsem skupni nagon k transcendentalnosti, drugo je logični sistem spoznanja in potem praktičnega izvrševanja; tretje je razredna organizacija, ki hoče (— vede ali nevede, sistematično ali ne —) obrniti sadove praktičnega izvrševanja sebi v prid.
V praktičnem življenju je seveda težko, ločiti te tri, bistveno različne tvorbe. Skrite so telesnemu očesu, in raziskavati jih je
treba tako, kakor je Marx iz nedolžne preslice ih vlakna abstrahiral zakone kapitalistične produkcije.
*	* *
Če imamo danes pred seboj šolski zakon, ali reformo zakonskega prava, ali zgodovino Šentjernejske noči, ali dogmo o Papeški nezmotljivosti, ali o Marijini partenogeneži Izza polovice Preteklega stoletja, vedno se moramo vprašati: Zakaj to ? Odkod, n£l kaki podlagi, s kakim namenom? To teoretsko.
Praktično pa je zopet druga. Če danes podležeš pri volitvah kandidatu „katoliške“ stranke1), je nemogoč vsak poskus dognati, koliko jih je vede volilo iz gospodarskih nagibov ali zrelega Političnega razuma, in koliko slepo, sledeč avtoriteti; zaman so tokrat teorije o Veri in o dogmah. In če te danes hočeijo v Avstriji Svilno poročiti, ampak te, še tako prepričanega racionalista, moralično prisilijo k cerkveni poroki, če nočeš riskirati razno-vrsthega oškodovanja — je tudi tokrat zaman povpraševati, jeli kriv temu etični pomislek zakonodaje, ali konfesionalni motiv, ali P4 je to morda železna posledica zgodovine. Stojiš pred dovršenim dejstvom, in nihče ti ne pomore. In če se ti zgodi to, kar je doživel gorenještajerski delavec, da mu namreč Admohtski samostan ni hotel posoditi samostanskega, v prepričanju gotovo trdnega k'ka za socialistično in morda anarhistično kravo, — slučaj se Je harnreč nedavno v resnici pripetil — tudi ne boš imel časa analizirati duševno stanje in neposredni povod, ki je strogemu Svardijanu diktiral to res drastično sredstvo, ampak stal boš pred ehim od onih tisoč pojavov, ki tvorijo naš socialni vsakdan in ki temeljijo s tisoč koreninami v včerajšnjem, predvčerajšnjem.
Stojimo pred dejstvom, da je ves riaš narodni organizem v resnici prerojen z nekim konfesionalnim, cerkvenim duhom ; s strahopetnim duhom. Verstvo, konfesija in cerkev so nam v praksi er>oinisto; razredno, ali bolje skupinsko gospodarstvo je to, socialno Sospodstvo, ki sega daleč preko mej objektivnega socialnega j^ljenja v subjektivno, osebno: vest ni več svobodna, ker se ^ifiio socialnih posledic. Tako poseza pri nas „vera“ v politiko, solstvo, zakonodajo. Veselice, telovadba, gimnazije, ljudske šole, k°Htve, stranke, občinska in deželna uprava, časopisje, delavske, ečke, obrtne, strokovne organizacije, zadruge, posojilnice, banke, kfljigarne in tretji red — vse to na verski podlagi! Da,
Sot ^ s*ranka druzega kot politffrta oblika, v koji s« uveljavlja čisto t Va lupina, — sedaj agrarna, potem zopet malomeščanska, industrialna,
alna’ Proletarska.
zares: Vera, krščanstvo, katoličanstvo in cerkev, (slednjo edino pišejo z veliko začetnico) — to vse skupaj je enoten program. Ena volja je v tem programu, ena organizacija, en duh. Saj ga čutimo!
In kako narodno lice ima ta cela stvar pri nas! Evangelij korenini globoko v našem kmetu, katoliška eksegeza je merodajna. Odkar je Klun ustanovil „Slovenca", Mahnič v „Rimskem Katoliku" odklonil idejo sokolstva in idejo absolutne narodnosti, dr. Krek pa upregel pred voz marksizem in realizem, odtlej imamo na Slovenskem izrazit „katoliški" rinascimento na političnem in gospodarskem polju, in na celo miselno smer slovenske inteligence ta preporod ni ostal brez vpliva. Obsežna in izborna organizacija vlada. Vodilna ideja baje: vera, krščanstvo, katoličanstvo, demokracija. Včasih mora pomagati tudi agrarna demagogija. In poglejmo osebe, ki delujejo v teh organizacijah! Poleg malega števila nesebičnih mož, ogromna armada štreberjev; na čelu strankinih političnih organizacij oni, ki si obetajo od tega uspehov; v uradih, uredništvih, podjetjih, organizacijah i. t. d., povsod ljudje, ki si obetajo koristi; nekaj koristi gre tudi v druge, tretje, četrte roke, tudi za priproste zadružnike še ostane nekaj, včasih celo precej, in to je demokratično. Demokratično je tudi ekonomsko načelo, da večkraten majhni dobiček vrže lepšo svoto, ko enkraten veliki uspeh. Kako pa se to sklada z evangelijem, mi je uganka.
Navsezadnje smo od etičnega principa prešli lepo polagoma v najnavadnejšo in najvsakdajnejšo prakso, kjer se borimo za ljubi kruh, za obstanek. Iz evangeljskega mističnega zatajevanja pridemo v rabiatni politični in ekonomski materializem, realizem. Ekonomika nastopa pri nas v obliki liberalizma in kolektivizma; slednji že nosi tupatam znake in sledove socialne reforme; levo krilo že govori o razrednem boju, — vse to naj temelji na evangeliju? Na čigavem evangeliju, če smem vprašati? Kje je meja?
Predočimo si slovenskega mlajšega inteligenta. Kakor hitro je znal čitati, čital je „Narod“, „Edinost“, „Domovino“; doživel je periodo Badenijevih itd. najhujših narodnostnih bojev; kot srednješolec je srkal v svojo mlado in sprejemljivo dušo neko tragično in megleno, a zato nič manj gorečo in idealno ljubezen do svobode, napredka, narodnosti; na univerzi je morda hrabro stopil pred burševsko sabljo, prepričan, da s tem dvigne ugled svojega naroda; potem se strezni, začne se učiti, naposled prouči
Schopenhauerja, Nietzscheja, Hegla, Feuerbacha, Kanta, poma-sariči se ob Masarykovi roki najprej in potem samostojno prouči °d Marxa vso socialno literaturo do realista Gumplovicza, — nočem tu navajati leksikona raznih imen, — prouči vse to, študira Jus. filozofijo, tehniko, se zanima za statistiko, z odprtimi očmi opazuje dogodke po svetu: potovanja kralja Edvarda, boj za splošno volilno pravico in angleške volitve, rusko in turško revolucijo, vojno na Daljnem Vztoku, kulturni boj v Franciji in — delavsko zmago v Avstraliji, — nov svet demokracije se mu 0dpira, ne čuti se več avtohtonega, marveč vidi in spozna, da je atom enega velikega zgodovinskega organizma, postavljen je pred Probleme slovanske demokracije, socializma, novoslavizma. realizma, slovanskega juga . . . Kaj poreče ta inteligent, notabene ta slovenski inteligent, ko si ogleda svojo domovino?
Ali naj ves svoj svetovni nazor vrže čez krov samo zato, ker najde doma v domovini organizacijo, ukoreninjeno in mogočno, W mu neusmiljeno kakor sfinga molče govori: „Ali bodi naš, ali pa — na usta dr. Kreka v „Unionu" — še je dosti prostora na Slovenskem za grobove slovenskih naprednjakov!" In to v ‘menu evangelija in zanj! Ali ne bo začutil v sebi besnega srda, da bi šel in razkril z eno samo gesto vsemu svetu to štreberstvo v vsi nagoti?
Pa grem in si ogledam natančnejše vse verstvo in vidim, je laž taka vera, koje verniki v nasprotju s svojimi lastnimi e|ičnimi principi delujejo politično in gospodarsko; vidim, da ga ni človeka, ki bi odpustil sedemdesetkrat sedem, ki bi dal od ^Veh sukenj eno bratu, ali razdal svoje premoženje in hodil Zatajevaje se za svojim vzorom; vidim ljudi, ki so kakor pobeljeni grobovi — vse to v imenu krščanstva: potem mi pač ni mogoče Verjeti v tako krščanstvo. Kaj ve evangelij o taki socialni reformi!
Zato zopet povdarjam, da je treba stroge umstvene ločitve, onim dnem, ko je nastala cerkvena hierarhija, z onim dnem, 0 Je ta hierarhija po sili postala legitimna zastopnica enega razreda; ko je v imenu vere in Krista tirala gospodarsko, razredno n državnopravno politiko, — z onim dnem je bila dana potreba, Clb konfesijo od javnega socialnega življenja. To se pravi: socialno življenje vseh tako, da odgovarja splošnemu lcnemu principu relativne pravičnosti, principu, ki je skupen ologiji vsega človeštva; in sočasno cerkev izpremeniti v zasebno ožensko družbo (Kulturgemeinschaft), namenjeno umstvenemu 0vanju ter taki konfesiji dati mesto, ki ji edino sodi: konfesija
ni in ne sme biti nič druzega, kot osebno prepričanje, sopialna vest. Brez razrednih pretenzij!
Kakor je vse javno življenje danes združeno z državo, tako tudi cerkev. Kdor hoče danes socialno življenje osvoboditi tujih vplivov, to je, kdor hoče danes resnično demokracijo tudi v socialnem oziru, ta bo stremil za tem, da loči ekonomsko življenje od vpliva konfesionalnega, cerkvenega. Dokler bo cerkev urejevala ekonomsko življenje, tako dolgo ne ho mogoče izvesti ekonomske demokracije, socialne demokracije. Pa zopet, kdor hoče vero, verstvo, konfesijo ohraniti čisto, duševno, brez štreberstva, bo stremil za tem, da loči cerkev od ekonomskih in političnih tvorb, kojih summa je država: toliko v interesu resnične demokracije, kolikor v interesu čiste, naivne vere — zahtevam ločitev cerkve od države.
*	* *
Sedaj šele morem vprašati: Kam pa pride vsa ona organizacija, ki jo imenujemo cerkveno? Kdo bo imel koristi od tega, kdo bo stopil na mesto sedanjega versko-politično^gospodarskega faktorja ?
Nepotrebno vprašanje, prezgodnje vprašanje. Ampak na kratko, v glavnih potezah že imamo odgovor na tp vprašanje. Ravno socialist bo najprej spoznal strukturo družbe, oproščeno katolišHo-kapitalistične politične in gospodarske nadvlade.
Glejmo naš primer, Francoze. Čisto postranskega, v dolgem narodovem življenju ne več ko trenutnega vpliva je, da svobodoumna, socialno malo izobražena, v prepričanju laksna in po uživanju hrepeneča buržoazna kasira velikanska cerkvena premoženja, obogati, uživa. Naj uživa! Posledige sp druge: Na pnem mestu, kjer je kapitalizem gospodoval nad masami, naslanjajoč se baje na evangelij, v resnici pa na močno cerkveno-hierarhično in laiško-hierathičflo organizacijo, — na onem mestu najdemo sedaj docela druge faktorje: na eni strani buržoazijo ?icer, a neizmerno uži* vajočo, nravno oslabelo; na drugi strani nraven, krepko organi’ ziran proletariat. Ni težko odločiti, čegava bo zmaga. In katoličan, oziroma veren človek sploh bo pri tem tudi na boljšem.
Za slpvenske razmere je aplikac.ija nekoliko težja, pa po* skusimo jo.
Kant nam kaže pot: iz teorije v prakso. Tudi Masaryk naffl kaže isto pot. Imata prav.
Treba bi bilo ugotoviti pojem cerkvene politične in gospo--darske organizacije in ž njo združenega štreberstva, pokazati
narodu politično gnilobo in sistematično korupcijo: narodu vcepiti realistično pojmovanje zgodovine in življenja, dati mu državljanske, politične, socialne izobrazbe.
Treba je intenzivnega gospodarskega dela. Naj sem liberalec, naj sem socialist ali realist, priznati moram, da gospodarsko delo pri nas v glavnem ne more biti drugačno, kot zadružno, kolektivistično. Vsa narodna struktura sili k temu. S tem je povedano vse. Ker je politično življenje naroda odvisno od njegove ekonomske strukture in vpliva nazaj na ta svoj temelj, je tako dan princip, po kojem je najenostavneje rešen vsak konflikt, tako v narodnih kakor v verskih vprašanjih. Z napredujočim izobraževalnim, političnim in gospodarskim demokratičnim delom bo pomagano razrednim interesom socialista in narodnim interesom realista, kar je končno enoinisto. Ta praksa pa govori dovolj jasno za princip: ločitev cerkve od države.
Zopet povdarjam Jauresov izrek: ..Demokracija hoče revolucionarno večino!" Revolučni duh naj zmaga nad štreberstvom, pa bo ena etapa kulturnega boja končana; važna etapa zlasti za one Slovence, ki se prištevajo k inteligenci.
M. ŠMALC:
Edmond Rostand.
ar vrstic uvoda!
V	dobi Ljudevita XIV. in pred francosko revolucijo sploh je bil krog izobražencev silno ozek in ta krog je imel svoje konvencionelnosti: okus te elite je bil merodajen v literaturi in v umetnosti vobče, to je bil haut-gout, ki so se 'nu morali klanjati vsi, in celo Moliere, kralj komedije, se ga mogel popolnoma osvoboditi.
Boileau je poeziji začrtal meje, vlil jo je v železne forme, v spone, kot jih je imelo tedanje društvo, dvor, etiketa: tirade, Aklamacije, patos.
Velika revolucija proti socialnim formam je izbruhnila leta a prevrat v književnosti, odpor proti okosteneli metriki se ie izvršil celih 40 let pozneje. Do leta 1830. je tiščala avtoriteta ^oileaujeva kot mora francosko literaturo. L’art podtique (umet-n°st pesnikovanja) je bil kodeks, brez katerega si do te dobe n* mogoče misliti poeta.
Omenjenega leta je Victor Hugo oficielno strl klasicizem z uprizoritvijo svojega Hernanija. Vse antiklasično: Kora ni, ni opiljenih verzov, ne visokih izrazov, plemenitaši in zarotniki nastopajo kar pomešano — masa, življenje: na odru je vse nov svet. Publika navdušeno ploska. Pod giljotino, kdor žvižga, odmeva po gledišču, „klasiki“ pihajo jeze, mladina gre za svojim voditeljem — Racina ni več — Hugo stoji kot titan nove dobe. „Le drame doit peindre la vie“ — drama naj slika življenje, ni pravil, ki bi jih koval človek posili, narava jih da sama, vsaka snov ima nekaj lastnega, kar se ne da stiskati in raztezati po Prokrustovi volji — to so principi „mladih“ — romantikov. Seveda so to bili principi vsake dobe, samo duha ni bilo vedno, ki bi jih bil spoznal. Književnost je gotovo nekaj organičnega in z razvojem človeštva se razvija tudi ona: „mladi“ niso zadovoljni s „starimi“ in slabo bi bilo, če bi bili — večen kontrast, večen boj, to je napredek. Kot je bila v 17. stol. aristokracija kaste obenem elita inteligence, tako je bila na pr. tedanja drama produkt svojega miljeja: forma, konvencionalnost.
Velika revolucija je podrla celo fevdalno stavbo, ljudstvo je prišlo do veljave v socialnem, a tudi v intelektualnem oziru ; namesto kast splošna nivelizacija; naslovov ni več — Francoz je samo citoyen (državljan) — romantika je prva dihala svobodo. Seveda je šlo naprej kot bo šlo vedno in saecula aeterna: od osvobojenja društva do emancipacije posameznika. Po raznih šolah, po pristaših čiste umetnosti — l’art pour l’art (Flaubert), po naturalistični levici (Zola) se vzdiga opozicija, ki hoče podvreči vsega psihičnega zakonom materije — psihologi (Bourget). Moderna literarna mladina pa ni vsa za podrobno seciranje, za razglabljanje psihičnih funkcij in hodi svoja pota — individualizem v polnem obsegu -— pri Rostandu smo.
Edmond Rostand (rojen 1 1868) je zaslovel naenkrat, ko je bil uprizorjen na odru Porte-Saint-Martin njegov Cyrano de Bergerac. Sicer so znani tudi Les romantigues iz leta 1895 in iz leta 1897 La Samaritaine, toda Cyrano je pesnikov chef-d’oeuvre.
Cyrano de Bergerac je zgodovinska oseba. Naj ga nakratko karakteriziramo: pisatelj iz skupine t. zv. „auteurs burlesques (1. polovica 17. stol.), nasprotnik modne salonske literature pre-cijozov in precijoz, satirik in fantast. Njegovo glavno delo je „L’autre monde ou les etats de la Lune-et-l’histoire de la Re-
publique du Soleil", kjer razvija svoje deloma utopistične ideje in satirično meri na sodobne razmere.
Za vsako žaljenje se je maščeval v svojih spisih, a kar je bilo najhujše, ni bil skop niti s klofutami, in znal se je braniti tudi z mečem. Igralcu Montfleuryu je na p r. prepovedal vsak nastop na odru za cel mesec. A ko je Montfleury kljub temu nastopil, ga je Cyrano pred občinstvom pognal z odra. Dassoucy Je bežal pred njim v Italijo. O Cyranu je krožilo mnogo anekdot. Imel je zelo dolg nos — on sam piše, da človek ne more biti kavalir, svoboden in duhovit, če nima dolgega nosu. To njegovo dlesno posebnost je izrabil neki Brioche ter je maskiral svojo °Pico tako, da je izgledala kot karikatura Cyrana — nos je bil »punctum" saliens; no de Bergerac tega ni mirno prenesel, ko je bilo vse polno gledalcev, ki so se zabavali z opico — Cyranom, Je vdrl med nje, jih pregnal, oklofutal komedijanta in ubil nedolžno žival.
Ta pesnik-razbijač je protagonist Rostandovega dela. Avtor se je vživel v dobo Ljudevita XIII. Z ljubeznijo, ki je lastna samo P°etu, je vstvaril Cyrana. Vstvaril? Da; kajti celo dejanje in osebe je priredil Rostand po svoje. Historičnemu je vdihnil m'ado, novo življenje in to je njegova zasluga.
S Cyranom je vstal kos stare Francoske, toda v Rostandovi Pesnitvi gledamo to Francosko skozi prizmo človeka, ki išče au-ream aetatem vedno le za sabo: „to je bilo in sedaj ni tega Več“, „nekoč je živel0 itd. kot v pravljicah.
Da vidimo!
Takoj v prvem aktu smo v miljeju: poeti, prccijozi. burleski, buržoazija, pijanci, postopači, plemenitaši k la Louis XIII. Francoski esprit se kreše v blestečih antitezah med gaskonjskimi ka-^et>: duhovitost in zabava doseže vrhunec, ko vstopi dolgonosi yrano : excellente lame dans un vil fourreau — izvrstno rezilo v §rdi nožnici.
De Bergerac je zaljubljen v precijozo Roksano, ta pa ljubi ^Hstijana de Neuville in prosi Cyrana, da bi ga varoval pred gaskonjskimi kadeti, ki so znani kot navihanci in prepirljivci. Jrano se vda usodi in ne izda Roksani svojih čustev. Radi nje Pusti Kristijanu vselej, ko ga ta žali ali zbada in spremlja ga ^>o na sestanke k precijozi. Kristijan je lep, toda puhla glava, pride pod Roksanino okno, ne zna reči drugega, kot „jaz te lrn“; to je seveda v stilu izurjeni članici premalo in pre-c2no zato pomaga nerodnemu kadetu Cyrano sam.
V	temi mu šepeta krasne slike, ki jih ta potem glasno po-navija; deklamacija ugaja Roksani vedno bolj — naposled je vsa omamljena in opojena od čara poezije. Tudi Cyrano ve, da so jo osvojili njegovi verzi, ne more se vzdrževati več, spremeni glas in začne izlivati vsa svoja čuvstva, v njem vse kipi, plamti, on čuti, da je Roksana dobljena — za Kristijana.
Car vous tremblez comme une feuille entre les feuilles, car tu trembles, car j’ai senti, que tu le veuilles ou non, le tremblement adore de ta main descendre tout le long des branches du jasmin —
„In vi drhtite kakor list med listi, in ti drhtiš, kajti čutil sem, če ti je to povolji ali ne, blaženo drhtenje tvoje roke kako je valovelo ob vejah jazmina“. Roksana je omamljena in pusti Kristijana v sobo, Cyrano ostane pod oknom sam in vživa v zavesti, da se je Roksana vdala kadetu na njegove besede:
Baiser, festin d’amour dont je suis Lazare,
11 me vient dans cette ombre une miette de toi;
Et oui, je sens un peu mon coeur qui te re<;oit
Puis sur cette levre ou Roxane se leurre
Elle baise les mots que j’ai Sits tout a 1’heure —
„Poljub, slavje	ljubezni, pri	katerem sem	jaz Lazar,	v tej	senci
pade tudi meni	drobtina. Da,	jaz čutim, kako te srka	moje	srce;
saj na ustih, na katerih se naslaja, poljubuje Roksana besede, ki sem jih govoril jaz.“ To je pač že skrajni platonizem. Roksana in Kristijan se poročita — nato pa mora ta v vojsko na najnevarnejše mesto — Cyrano ga spremlja in piše v taboru pisma, ki jih potem Kristijan pošilja Roksani. — Vsled teh pisem se ona tako navduši, da odide v tabor za svojim možem. Ona je prej ljubila njegovo lepoto, a sedaj ljubi njegovo duhovitost, Roksana ni več pretirana precijoza — ona je postala čuteča žena. Kristijan je vsled	tega obupan	— saj pisma	niso njegova. —	Vrže
se v najsrditejši	boj, zaželi si	smrti, kajti z	lažjo pred	ženo	noče
živeti — smrtno ranjen hoče Roksani odkriti resnico, razodeti skrivnost o pismih — toda predno mu je to mogoče, izdihne. Cyrano tudi ne izda besede. Roksana gre v samostan, in ko jo po dolgih letih Cyrano obišče, mu da ona Kristijanova pisma, da jih glasno čita ter si potem oba obudita spomine. Njemu pri' kipi ljubezen z mogočnejšo silo kot sploh kdaj, niti se ne zave, da se je že zmračilo, in ker zna pisma na pamet jih „čita“ — v temi . . .
Tedaj spozna Roksana, da je vse to duhovito bilo Cyra-novo . . .
„Zakaj si molčal?
To je bilo tvoje!" mu pravi bolestno — Ce sang etait le sieu. —
„Kri je bila njegova" ji odgovori Cyrano in pade vsed rane, ki jo je dobil, baš predno je prišel k Roksani. Umirajoč se bori z verzi in z mečem proti pošastim, ki jih gleda v smrtnem boju proti predsodkom, laži in strahopetnosti.
Gromovito ploskanje, avtor je postal član francoske akademije s tridesetimi leti; vse mu je priznalo slavo — nova zvezda je izšla na ohzorju — Rostand, ljubljenec publike.
Historičen je tudi sujet Aiglona (L’aiglon — mladi orel) — Rostand sam imenuje dramo ,,1’histoire d’un pauvre enfant" — povest ubogega otroka. Napoleonov sin je ta orlič, vojvoda „von Reichstadt" pod Metternichovim nadzorstvom na Dunaju.
Drama ima 6 dejanj in po naslovih se spozna njen razvoj: J- Les ailes qui poussent — krila, ki poganjajo. II. Las ailes qui battent — krila se gibljejo. III. Les ailes qui s’ouvrent — krilai ki se širijo. IV. Les ailes meurtries — krila ranjena. V. Les ailes brisees — krila strta in VI. Les ailes fermees — krila zaprta. —
Hladni politik Metternich in sin Napoleonov, sanjar, večno hrepeneč orel, ki ima po očetu nemir, stremljenje, visoke cilje, t°da samo to in nič več ni v njem korzikanskega — condottiere brez energije, Napoleon v načrtih; mešana kri, nekak dualizem nature: Bonaparte — Habsburg — in ta neenotnost je njegova tragedija.
Pridejo hipi, ko se vzbudi v njem samozavest, ko svoji materi v obraz izjavi, da on ni njen otrok: — mali Bonaparte.
Jaz sem njegov sin! samo njegov sin — Rien quesonfils!
Toda svobode ni, orel je v kletki — polkovnik avstrijskega P°lka ... sin Napoleonov v beli avstrijski uniformi!
Kljub Metternichovi pozornosti se vtihotapi med Franceve -Franz je ime Napoleonovemu sinu — služabnike in v njegovo Užino sploh nekaj pristašev — bolje rečeno eksaltirancev — ki Sa pregovore, da pobegne. No Metternich prestreže vse — nada je strta. Vojvoda „von „Reichstadt“ ostane avstrijski polkovnik.
Vsaj smrt bodi neavstrijska — on umre oblečen v francosko Ur|iformo, toda Metternich pravi hladno:
*Vot)ts Itti remettrez son uniforme blanc!"
»Oblecite ga zopet v belo uniformo!“
Z belo uniformo tudi v grob — ironija usode. Seveda ni nemška kritika sprejela tega dela s preveliko simpatijo. Očitali so Rostandu, da pada v tirade, da je bombastičen. Res je, da se da v Aiglonu najti marsikaj preobsežnega in nepotrebnega, tako n. pr. prizor med Francevim strežajem, veteranom Napoleonove armade in maršalom Marmontom, toda tu nam je mogoče spoznati Rostanda in njegovo razmerje do publike. V delih našega avtorja ne najdemo globoko izraženih tragičnih momentov — Shakespeare bi ne mogel biti Francoz.
To, kar mi imenujemo deklamacijo, se vleče skozi celo francosko dramo. Francoz vživa ob lepih verzih in v krasnem jeziku, on zahteva od stiha jasnosti, preciznosti in kar ne sme izostati — duhovitosti. V tem oziru se dajo Francozje primerjati edinole s starimi Atenci, o katerih tudi vemo, kako so pazili na jezik! Francoščina je gibčna, živahna in duhovite antiteze se ponujajo človeku kar same. Ne pozabimo, da so bili baš prvi pesniki in pisatelji francoski mojstri v antitezah in espriju — Moliere, Hugo itd. Francoski novi literaturi je bil boter vseh norcev kralj — Rabelais. — Ta književnost je kot morje na površini vznemirjeno, nikdar se ne vzdigajo črni, gromadasti valovi, vse je jasno; le za hip, le semtertja kak mizantropski ton ali mračna, temna nijansa. — Val se igra z valom — žarki se prelivajo v vseh mogočih barvah — na otok Citere! Maupassant je rekel, da ne bi mogel obupati, kajti preveč je francoskega v njem. — Za časa revolucije so gledali ljudje čez dan, kako letijo glave izpod giljotine, zvečer pa so šli v gledišče ter se izborno zabavali pri Molierjevih komedijah. Francoz se nagiba, vznemirja, pada, toda pade ne. Francoz je tudi Rostand. Deklamacije, ki bi jih čitali drugod kot prazno besedičenje, pusto dol-goveznost, so pri njem spretne, duhovite, iz njih žari čuvstvena lirika; vse je izvedeno v sijajnih antitezali in izraženo — dasi ne vedno — v neprisiljenem patosu. On ni pijonir globokih idej, ki bi pretresale človeštvo, ki bi pripravljale novo dobo, ni orel, da bi se vzdignil pod oblake, on je domačega rodu, po zemlji hodi, skromen pevec, domačo grudo opeva — Chantecler. Mot d’ ordre. Pariz ima vse polno parodij. Dunajski Ronacher ne zaostaja.
Senzacija velikanska —- kokošje gledišče — tega tudi Pariz nima vsak dan.
Prolog: Meneur de jeu — režiser — nas pripravlja pred zagrnjenim odrom na igro; za zastorom šumenje, živalski glasovi,
zanimiv svet. Prolog je nekaka pikanterija — stimulus. Nedelja je. Gospodarja in ljudi sploh ni doma, živali kraljujejo same, dvorišče je svobodno.
Zagrinjalo se vzdigne: Kokoši, kos, pav, puran, pes — ščebetanje, glasovi drug preko drugega, in tam po zidu stopa majestetično — Chantecler, petelin-pevec, galski simbol. — Francoz ne sliši v petelinovem petju našega kikerikija ampak nekaj odločnejšega, bolj bronastega: cocorico. Vse se zbira krog njega, njegovo petje je skrivnost, ki bi jo rad zvedel vsak. Kaj je tako skrivnostnega v tem njegovem petju?
Marsikaka gospodična putka in mama kokodajs si misli, da je morda ona v mislih slavnemu pevcu, mogoče je ljubezen do nje skrivnost njegovega petja; kajti brez zamere: Chantecler je poligam. Pevec in morala to je dvoje. Chantecler te svoje tajne ne izda nikomur. Na dvorišču s* šopiri tudi kos, „bel-esprit“ — nadut ptič, ki se obregne ob vse, kritikuje vse — on je žurnalist. Edini prijatelj Chanteclerjev je pes Patou, ki ne prenaša duhovitosti kosovih in našopirjenih govorov pavovih. Ponosni petelin je tudi zaščitnik preganjanih. Divja fazanka, ki jo zasleduje lovski Pes, najde na njegovem dvorišču zavetje. Sovražniki Chantecler-jevi so razne nočne ptice in živali — čuki, sove, mačke. Kako t>i mu neki bile naklonjene? Ko najlepše lovijo in davijo, pa jim ta zlomek zapoje. Zažori se in plen je ušel. Zato skujejo proti njemu zaroto. Petelin-borilec, Pile-Blanc ga bo zadavil, pravi s°va, ki si je izmislila ta načrt.
Drugi akt je najlepši v celem delu.
Chanteclerju postane živahna in zlatoperna gozdna ptica takoj všeč — fazanka mu je kot hrepenenje v tujino — nekaj nenavadnega, romantika, ki jo doživi vsak človek. Tudi fazanka dobi neko nagnenje do pevca: morda ji ugaja tista njegova skrivnost — nekaj neznanega je ta sila, tajnovita kot žensko srce.
In fazanki izda Chantecler tudi svojo tajno:
Je ne chante jamais que lorsque mes huit griffes
Ont trouve, sarclant 1’herbe et chassant les cailloux,
La plače ou je parviens jusqu’au touf noir et doux!
Torej: on ne more peti, če se ne dotika mehke prsti. Iz zemlje, iz domačih tal srka vso poezijo, ko odkopa pesek in Pr'de v dotiko s prstjo, tedaj se mu vzbudi moč, tedaj se glasi
iz njegovega petja narava, on postane kot školjka, iz katere doni spev zemlje — domovine.
„La Terre parle en moi comme dans une Conque.“
„Zemlja doni v meni kot v školjki."
In največje delo, ki ga stori,	je	to,	da vzbudi	solnce;	on
pokliče prve žarke, ki preženo noč,	on	je	apostol	svetlobe	—
luči — to je njegova velika skrivnost; Chantecler ne poje radi slave, on poje radi svetlobe.
Je pense h la lumiere et non	pas a	la	gloire.
Chanter, c’est ma fa?on de me battre et de croire;
Et si de tous les chants moli chant est le plus fier,
Cest que je chante clair afin qu’il fasše clair!
„Jaz mislim na svetlobo in ne na slavo.
V	petje verujem, s petjem se bojujem;
Od vseh spevov moj je spev najlepši,
Ker jasno pojem, da prikličem jasno."
In res zjutraj pred solnčnim vzhodom zapoje in glej: nebo za bledi, dan vstaja:
Regardez les cieux!
Ilsont deja pali? Cest que j’ai, tout h 1’heure,
Mis, par mon premier chant, le soleil en demeure D’avoir š se tenir derriere 1’horizon!
Krasno izražena iluzija — pa saj je morda iluzija celo življenje, materija je mrtva, oživi jo človek — nimfe in drijade . . , In ta iluzija, ta chanteclersko izraženi posthoc ergo prop-terhoc očara tudi fazanko:
„11 est tellement beau qu’il semble avoir raison."
„Tako je lep, da mu moram verjeti" — cela karakteristika
žene.
Divno je izveden prizor, ko kliče Chantecler solnce. Temni obrisi v daljavi, ki postajajo vedno jasnejši, določnejši — pred nami vstaja pokrajina pomlajena, ljudi ne vidimo nikjer, toda povsod čutimo življenje, ki drhti čez poljane . . .
Pri Pegatki, neke vrste salonski dami, moderni precijozi, je five o’clock. Zbran je ves kokošji svet, petelini vseh rodov, pav. puran itd.
Prišel je tudi petelin-borilec Pile-Blanc, ki so ga poslali zarotniki, da zadavi Chanteclerja, toda ta nakana se jim ne posreči.
Pile Blanc se vsled Chanteclerjeve spretnosti sam nevarno rani in osramočen pobegne.
Pevec je med borbo sprevidel, da nima prijateljev, vse mu le želelo smrt; ko se mu po končanem boju zopet vsi laskajo, jim zakliče:
„ Spoznal sem vas, kdo ste.
Nazaj vsi — meni ostane edinole še moje petje.
Plus rien que mon chant’!“
Zapeti hoče, toda ne ve, kako; vse so mu zmešale razne s°le s svojimi pravili, pegatkin salon ni	zanj:
»Ničesar več nimam! Vse so mi	vzeli!	Celo	petje!
Kako naj ga zopet najdem ?“
»Pojdi v gozd!" mu zakliče fazanka; tam ne motijo ptic s Pravili.
In res odide ž njo v svobodni gozd, da zadobi spet svoj Stas, svoje petje.
Slavčeva noč je četrti in poslednji	akt —	akt razočaranja	in
razbitih iluzij, a obenem akt spoznanja. Fazanka	hoče	imeti pevca
Popolnoma zase in ljubosumna je celo na svetlobo, ki jo kliče antecler dan za dnevom, hoče da bi jo ljubil bolj kot svetlobo :
Eh bien, quoiqu’il fen conte
Trompe — la pour moi!
Vsaj eno jutro naj ne zapoje, naj pusti solnce za goro radi nje.
Toda on tega noče storiti — a fazanka si pomaga z zvijačo. Uzija za iluzijo začne padati.
Slavec zapoje in petelin vidi, da je to petje lepše kot njegovo. ° posluša in se razgovarja ves zamaknjen, mu fazanka zakriva ?°rje s perotmi in ga mami s sladkimi besedami, tako da P°zabi petelin na petje.
Solnce vzide samo. Tedaj odmakne ona svoje peroti in mu nje svetlo pokrajino. On ne budi solnca — druga fikcija 'cena. Niti slavec ni zadovoljen s svojim petjem, njegov ideal neki drugi, lepši glas — dasi ga ni še nikdar slišal — nekaj on ima toraj drugo hrepenenje. Puška poči in slavec e zadet. Kdo bo sedaj pel? Toda že se oglasi drugi, saj ni za °- Cn Pevec — poezija je ena in večna, poeti pa ginejo in nJ'mi pridejo drugi. Pes Patou pride po Chanteclerja. Poslalo 1G domače dvorišče, da zopet pripelje pevca, ki budi dan.
Chantecler je takoj pripravljen da gre. „Saj ti ne budiš jutra," mu govori ona, ki ga hoče obdržati na vsak način pri sebi v gozdu.
Toda pevec je prišel do spoznanja:
„C’est que je suis le coq d’ un soleil plus lointain!"
„Jaz sem pevec nekega solnca, ki je še bolj daleč," ji odgovori samozavestno.
On gre domov, da vrši svojo dolžnost, njegov rod rabi vodnika, pevca, dvorišču je iluzija Chantecler in kje naj si jo išče on — vstvari si jo sam — pevec je nekega solnca, ki mu je neznano, on čuti potrebo, da poje; to je vse, to je njegovo življenje in to je dovolj . . .
Petje je doma, ne iščimo ga drugod, to je tenor Chanteclerja. Fazanka je tisti človekov notranji nemir, nagon, želja — Faustov Mephistopheles.
Nekatere lirične patrije tega gotovo najosebnejšega dela Rostandovega so naravnost krasne. Obenem je to protest proti sodobnemu eksoticizmu francoskemu, proti importiranju tujega in zametanju domačega. — III. dejanje je persiflaža raznih literatov, a v celoti je Chantecler Rostandova konfesija.
Dr. FR. KIDRIČ:
Pomote in potvare za razne potrebe.
III.	Slovensko za — ozir. opisovanje admontskih podložnikov.
je poročal dne 5. septembra 1898 Jože Benkovič na II. občnem zboru „Leonove družbe" v knjižni dvorani semeniški v Ljubljani .o slovenski so~ cijalni in kulturni zgodovini", je povzdignil glas in izjavil: „Trubar je imel le to srečo, da je bilo njegova knjiga prva — tiskana... V admontskern samostanu pa so slovenske podložnike že v 12. in 13. stoletju slovensko zapisovali“ (Kat. Obzornik II [1898], 341). Tri leta pozneje je zopet podprl svojo dogmo o srednjeveškem sam.0' stanskem upoštevanju slovenščine s trditvijo, da so „v . . . (od~ montskem) samostanu ... slovenske podložnike slovensko opisovali"» ter navel kot vir: „Novice, 1858. 338—9. P. H. Rešek. Spomenki starozgodovinski v gornjem Štirskem" (Voditelj IV [1901], 186-7)-
Slučajno najdeš na navedenih straneh XVI. letnika »Novic" res članek, na katerega zvrača Benkovič odgovornost. Enrik Rešek navaja gornještajerska slovenska krajevna imena ter nadaljuje: „V starem rokopisu 12. stoletja se bere (v opombi: »Admonter Saalbuch" III. 146), da je nek plemenit Slovenec pri sv. Mihaelu nad Ljubnem [Leoben] kapelico sv. Valpurge sezidal: Ex nobili prosapia ortus Trizislavv cum uxore sua Zlavva eandem eclesiam in honorem S. Walpurgis in praedio hic fundaverunt. [Muhar II. 27. Anmerkung].“ Po slovensko se glasi zadnji stavek: »Potomec plemenitega rodu Trdislav in njegova žena Slava sta sezidala na čast sv. Valpurge na svojem posestvu to kapelo".
Če bi si bil poiskal Benkovič Reškov vir, bi bil našel, da vidi Muchar v notici dokaz, da so obstojale v „zgodnjem srednjem veku na gornjem Štajerskem . . . razkropljene slovenske kolonije" (Gesch. des Herzogt. Steiermark II [Gratz 1845], 27). — Ce bi bil hotel čitati Benkovič Reškovo notico tako, kakor jo je komentiral ta, bi bil videl v njej svedoka, da so se ostanki slovanskih plemičev na Gornjem Štajerskem do XII. stoletja ohranili, in slične komentarje bi bil našel tudi pri drugih Slovencih (Trstenjak Dav.: Nekaj o osebnih imenih Koroških Slovencev, „Novice“ XXXIX [1881], 168; Scheinigg J.: Slovenska °sebna imena v starih listinah, „Izvestja muz. dr. za Kranjsko" H [1893], 52, 95; prim. tudi Beg A.: Slovensko-nemška meja na Štajerskem, Ljubljana 1905, str. 55). — Če bi si bil ogledal Benkovič Trdislava in Slavo v celotni listini (prim. J. Zahn, Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark 675, ali J. Wichner, Gesch. des Benediktiner - Stiftes Admont II [Graz 1876], 18—19, 223—5)) bj bji cei0 ZVedel, da je listino izdal dne 7. junija 1188 v Solnogradu nadškof Adalbert III., a da sta morala Trdislav ’n Slava že v prvi polovici XII. stol. umreti ker leži med njima m datumom listine cela vrsta dogodkov. Toda dvojega bi Benkovič Pn navedenih avtorjih ne bil mogel najti: o) noben ni um el tako brihtno čitati dokumentov, da bi izpremenil Plemiča v podložnika; 6,) nobeden se ni tako skregal ® Pametjo, da bi videl v slovenskem osebnem imenu a*inske v Solnogradu izdane listine pričo, da se je slovenščina v Admontu upoštevala in že pred Tru-ar j em negovala!
Kake pojme imajo o narodni kulturi in literaturi »zgodovinarji«, ki se še danes ne ustrašijo otročjega zaključka, da kaže neizogibno, v dokumentih vseh dobe svračajoče „o—“ oziroma
»zapisovanje" drugojezičnih imen že knjižno gojitev dotičnih jezikov ter da med takimi pabirki in smotrenim spisovanjem širokim masam namenjenih knjig ni nikakega razločka, vedi sam rogatec! Naj si blagovolijo vpisati za ušesa odgovor, ki ga je dal Kopitar pred 100 leti Vodniku, trdečemu, da Trubar ni prvi slovenski pisatelj, češ, da se morajo smatrati tudi imena slovenskih podložnikov v urbarjih „za Kranjsko pismenost": „Kaj pa je to? . . . Tako bi bil pisal tudi Cook otahitski, ker je tudi zabeležil otahitska imena" (Istočniki dlja istoriji slavjanskoj filologiji I [Sanktpeterburg 1884], 38)!
F.	K.:
Literarna lastnina?
avzeti pozo znanstvenika je v normalnih razmerah dovoljeno le onim, ki so si svoj znanstveni sloves priborili z lastnim delom, nikakor pa ne tistim, ki se hočejo preriti do tega s tujim trudom.
Nemogoč je med znanstveniki, komur se je dokazalo plagiatstvo.
*
G. Franc Terseglav je priobčil v vČasuu (III. letnik 1909) razpravo „Psihologija masu. Sestavek je zasnovan duhovito; čita se kakor znanstveno delo. Ima pa, žal, veliko napako, da ni znanstveni produkt podpisanega avtorja, ampak pravzaprav lastnina francoskega pisatelja Le Bona, avtorja knjige Psychologie des foules.1)
G.	Terseglav	sicer omenja izpočetka Le Bona, a	le	to-
liko, kolikor se kritično izraža o njegovem delu. Nikjer pa ne pove, da je kaj vzel po njem, razven na strani 24., kjer pravi pod črto, da se „glede na razpredel bo zdaj ozira večkrat na Le Bona". Pripoznava tedaj samo toliko; a še to prepozno! In to še nikakor ne zadošča zahtevam znanstvene dostojnosti, — osobito če je Terseglav veliko množino zgledov,	porabljenih v svoji razpravi,	pobral	iz	Le
*) Psychologie des foules. Par Gustave Le Bon Pariš. FelU Alcan, čditeur, 1908. (13. izdaja.) — Psychologie der Massen. Von	Gustave	Le	Bon,
autorisierte Obersetzung	nach der 12. Auflage von dr. Rudolf	Eisler. (Izšlo kot
II. zvezek .Philosophiseh-soziologischer Bucherei v Lipskem, 1908.)
Bonovega dela in za svoje izdal in tupatam dobesedno prestavil cele stavke, ne da bi navedel njih avtorja.
Dopustljivih je pač nekaj svoboščin člankom popularno-znanstvenih namenov; a tudi v tem je meja.
Jezuit L. Fonck, v katoliških krogih upoštevana osebnost, se izraža o popularno-znanstvenih člankih takole: „Der Verfasser selbst darf zwar keineswegs, auch nicht bei einer solchen Arbeit auf sein wissenschaftliches Riistzeug verzichten ... Er mufi sich in den meisten Fallen mit dem Hinvveis auf die hauptsachlicheren Quellenwerke begniigen, ohne einen jeden Punkt seiner Ausfiih-rungen mit gelehrten Anmerkungen und Quellennachweisen be-gleiten zu konnen."1) (Pisatelj pa niti pri takem [popularno-znanstvenem] delu ne sme prezirati znanstvenega orožja . . . Večinoma se mora zadovoljiti s tem, da omenja poglavitnejše vire, iz katerih zajema, ne da bi mogel vsako točko svojih izvajanj opremljati z učenimi opombami in navedbami virov.) Torej, če bi bila razprava popularno-znanstvena, moraš povedati poleg tega, da je cela razpredelba povzeta po drugem delu, tudi to, da so °d tam pobrani vsi zgledi in povečini vse osnovne misli.
Tega g. T. ni storil! Evidentno je, da če rabiš dobeseden stavek druzega avtorja, ga moraš kot takega tudi naznačiti in povedati avtorja.
To velja še za popularno-znanstvene spise.
Kdor pa prečita Terseglavov članek, nikakor ne more dobiti vtisa, da je pisan popularno. Predvsem članek zahteva precej Predštudija psihologije in poznanja množine terminov, kajti drugače je neumljiv.
Dalje pa tudi „Čas“ ni popularno-znanstvena, ampak „znan-stvena revija". Tudi je njen namen, — kakor se je formuliral na °t>čnem zboru D. L. „Leonove družbe", da poglobi znanstveno mišljenje svojih sodelavcev.
Članek je torej poslan v svet kot znanstven produkt. Če pa niti popularno-znanstveni razpravi ne odgovarja, kako naj znan-stveni!? Da je treba navesti vir vsakega citata, vsake sku-Plne tujih misli, pa tudi zglede, zbrane po drugem 2nanstveniku, kot take označiti, je samoobsebi umljivo; kajti v nasprotnem slučaju zgubi spis svojo znanstveno vrednost k°t samonikel produkt, zgubi pa jo tudi avtor, ki mu je mogoče «iitatrpiagiatsfvo.
') Wissenscliaftliches Arbeiten. Von dr. Leopold Fonck S. J. Innsbruck, 1908, str. 93.
Pojem »literarne lastnine* je Terseglavu, kakor se kaže, še vedno sporen!
Pa preidimo k dokazu resnice! Prej pa si snov še razpre-delimo. Da je razpredelbo svoje razprave povzel deloma po Le Bonu, pripoznava sam: to je torej tuje. Kakor bomo videli, so zgledi skoro vsi tuji. Pa tudi osnovne misli razglabljanj so v velikem dobeseden plagiat.
Pripomnim naj še, da se mi nikakor noče brskati za slučaji; podati hočem le, kar mi je pri čitanju kot zrelo jabolko padlo v naročaj.
Tako n. pr. uporabi Terseglav, ko govori o sugestivnosti mase, iste primere, kot jih je rabil za osnovo istim mislim Le Bon.
Na str. 19. pravi Terseglav: „V takozvani konstituanti so se v noči 4. avgusta 1789 plemenitaši prostovoljno odrekli svojim predpravicam/ Le Bon pa pravi na str. 17.: „DerVerzichtauf a 11 e seine Privilegien, den in einem Moment des Enthu-siasmus der Adel in der beruhmten Nacht von 4. August 1789 leistete, ware sicherlich niemals von dessen Mitgliedern als Einzelnen angenommen worden.“
Takoj za zgoraj navedenim zgledom pa je uporabljen: . poslanci v konventu so, združeni v masi, obsojali stotine in stotine na smrt.“ Čujmo Le Bona, ki je isto povedal na isti strani kot prej, pred onim zgledom: „Die Manner des Konwents . . . zur Masse vereinigt zau-derten sie nicht, die grausamsten Vorschlage zu billigen, die offenbar u n sch uldigst en Individuen aufs Schaffot zu schicken . . .“
Ko govori o lahkomiselnosti mase, uporablja sledeči zgled (str. 22.) „Ko so Nemci 1. 1871 oblegali Pariz, se je večkrat zgodilo, da je pariško prebivalstvo ob okopih navalilo na hiše, v katerih je brlela sveča, češ, da je gospodar od Prusov podkupljen, da jim izda lego baterij, dasi se luč na par sto korakov sploh ni mogla zapaziti."1)
Ravno ta zgled uporabi Le Bon na str. 22. (pod črto) ko razmotriva lahkovernost in nelogiške asociacije mase: „Diejenigen, welche die Belagerung von Pariš mitgemacht, sehen viele Falle dieser Leichtglaubigkeit der Massen gegenuber den unwahrschein-lichsten Dingen. Ein Kerzenlicht in einem hoheren Stockwerk galt
') Razprti stavki značijo stilistično podobnost.
sofort als ein den Belagerern gegebenes Zeichen, so ki ar e s doch nach wenigen Augenblicken der Oberlegung w i r d, dafi es jenen unmoglich war, aus einer Ent-f e r n u n g von mehreren Meilen den Sc h ein dieser Kerze wahrzun e h m en.“
Interesantno je poglavje, ko govori Terseglav o impulzivnosti niase. Koliko je tu stvarnih razmotrivanj produkt razmišljanj Terseglavovih, o tem pozneje; navesti je le zglede, ki jih je uporabil avtor „Časovega“ članka, a ne povedal, kje jih je dobil.
Str. 24.: Klasičen opisma se, da mu je malokateri enak, najdete v 3. dejanju Shakespearovega „Julija Cezarja", drugi prizor!"1)
Le Bon pove na str. 46. točneje:	„Nicht mittelst einer
gelehrten Rhetorik vermochte Antonius das Volk gegen die Morder Caesars aufzuvviegeln, sondern dadurch, daB er ihnen Caesars Testament vorlas und ihnen Caesars Leichnam zeigte.“
Za isto misel isti zgled: vir virov se lahko najde vzlic odprtim durim.
Govoreč še vedno o istem predmetu, povdarja, kako velikanskega pomena je pri duševnih „dejih“ te vrste vpliv rase. Uporabi zgled (str. 25.): „Vsled poraza pri Aduji 1. 1896 je padlo italijansko ministrstvo, kojepabila pri Kartumu poražena važna angleška ekspedicija, se ni na Angleškem Pojavilo nobeno znatno gibanje in noben minister n' demisioniral." Ko govori Le Bon o razlikah mas z ozirom °a raso ter utemeljuje razliko med latinsko in anglosaško maso, navaja na str. 21. primero, ki jo je uporabil kot zgled tudi Terseglav, seveda brez navedbe vira: „Einige Jahre spater erzeugte die telegraphische Anzeige einer unbedeutenden Schlappe bei Langson einen neuen Ausbruch, der den sofortigen Sturz der ^egierung herbeiflihrte. Zu gleicher Zeit erregte die weit schwerere Niederlage einer englischen Expe-dition bei Khartum in England nur eine sehr schwache Bevvegung, und kein Ministerium fiel.“ Nekoliko se zamenja imena, drugo pa se dobesedno prestavi in „znan-stveno" utemeljen zgled je gotov.
Velikokrat se mož naredi modrega in se sklicuje na kak vir, ki pa je nazadnje zanj le v Le Bonovem delu eksi-
') To je ona točka, kjer se oglasi v Terseglavu vest, da prične misliti o »literarni lastnini", pa se kratko odreže: „Glede na razpredelbo se zdaj oziramo ^ečkrat na Le Bona“. To znamo; vemo pa tudi, da ravnotako na vse drugo: Sa seveda radi znanstvenega imena ni smel povedati .. .
stiral. Tako n. pr. sledeči slučaj str. 26.: »Zanimivo je, da se tako časi celo zbori učenjakov dajo prevariti. Velikokrat se je v zadnjih desetletjih zgodilo, da so vabili odlične fiziologe, fizike in psihologe k spiritistiškim seansam in da so se jih udeleževale komisije, nalašč zato sestavljene, da doženejo, kako se taki pojavi dajo tolmačiti. Pripetilo se je pa — kakor pripovedujejo o nekem tipiškem slučaju „Annales de sciences psychiques“ —, da so zbrani učenjaki v svojih referatih prišli na podlagi opazovanih dejstev do zaključka, da se ne dajo tolmačiti kotgoljufija, in vendar so v tem slučaju voditelji scen nalašč napravnavaden način goljufali, da bi postavili strokovnjake na izkušnjo, kaj bodo dejali.“ Le Bon pa pripoveduje na str. 25. „Die Vereinigung beliebiger Individuen macht eine Masse aus; mčgen sie selbst hervoragende Gelehrte sein, so nehmen sie insgesamt in allem, was ausserhalb ihres Faches ist, alle Massenmerkmale ein. Das Beobachtungsvermogen und der kritische Geist eines jeden von ihnen schwindet sofort. Ein findiger Psychologe, Davey, liefert uns dafiir ein recht interessantes Beispiel, welches vor kurzem in den „Ann al e s des Sciences psychiques“ mitgeteilt wurde und verdient, hier berichtet zu werden. Davey berief eine Ver-sammlung ausgezeichneter Beobachter ein, unter ihnen den her-vorragenden englischen Forscher Wallace ..." Za tem sledi poročilo o spiritistični seji. — „Nachdem er hierauf von diesen ausgezeichneten Beobachtern schriftliche Berichte erhalten hatte, in welchen erklart wurde, die beobachteten Erscheinungen seien nur auf tibernaturlichem Wege mčglich gewesen, enthtillte er ihnen, das dieselben das Produkt sehr einfacher Kniffe waren.1) — „Die Zeugen konnen zahlreiche und bestimmte, dabei vollig irrige Berichte liefern, deren Ergebnis aber ist, dafi wenn manihreSchilderungenalsexakt ansieht, die geschilderten Erscheinungen durch Betrug nicht zu erklaren sind.“
Če primerjamo v celoti celo stvar, je skoro nemogoče dati drugačen odgovor, kakor da je zadnji vir Terseglavu bilo Le Bo-novo delo, ne pa „Annales des Sciences psyhiques“. Če pa bi tudi zadnje bilo, moral bi imeti avtor „Časovega“ članka toliko pravnega čuta o literarni lastnini, da bi uvrstil zgoraj debelo natisnjeni indirektno prestavljeni odstavek med narekovaje; sraki so svoj čas tovarišice poleg pouzmanega še njeno perje izruvale,
') Le Bon navaja tu citat iz „Annales des Sciences psychiques" seveda med narekovaji.
kakor pravi basen, in tega se je pri lovu za »znanstvenim" imenom bati!
Na strani 27. rabi dve primeri kot dokaz „nezanesljivosti kolektivnega opazovanja": „Kako je pri Waterloou prišlo do tega, da je bil Napoleon premagan, še danes ni pojasnjeno, (—) kdo Je pri Sedanu poveljeval znamenito kavalerijsko atako, katero je vendar na tisoče vojakov videlo, 0ziroma se je udeležilo, ni bilo mogoče dognati — tako zelo so si izpovedbe nasprotovale."
Le Bon rabi na strani 28. prav k podkrepitvi svoje teze o nezanesljivosti kolektivnega opazovanja isti primeri: „Tausende v°n Menschen wohnten der b er u h m ten Ka va 11 e rie-atacke bei Sedan bei.und doch weifl man angesichts der vvidersprechendsten Aussagen nicht, von wem sie kommandiert wurde. Der englische General Wolseley hat in einem neuen Buche den Bevveis erbracht, dafi man bis Jetzt betreffs der wichtigsten Ereignisse der Schlacht bei Waterloo, die doch hunderte von Zeugen beglaubigt hatten, die groOten Irrtunier begangen hat.“ Kar se tiče prestavljanja, no, to »znanstveno" delo smemo pustiti Terseglavu.
Naslednja primera, ki je skoro v celoti dobeseden plagiat, razodeva poleg čudne morale tudi naivnost avtorjevo: češ, saj 011 ne pridejo na sled. Na strani 28., ko govori o vplivu sugestije, pravi: „Francoski odvetnik Lachand, izvrsten govornik, je nekoč Pfl neki obravnavi vse porotnike razen enega dobro obdelal, da So bili obtožencu naklonjeni. Le najvplivnejšega ni mogel. Kar Se sredi govora obrne proti predsedniku: »Gospod Predsednik, ali bi ne mogli slugi veleti, naj onole Zaveso spusti doli; gospodu porotniku X. sije luč v °či.“ Gospod X. je pordel, se nasmejal in zah valil.
** je pridobljen." Le Bon pa pravi na strani 125.'): „Aber emmal traf er (odvetnik Lachand) in der Provinz einen, den er reiviertel Stunden lang mit seinen starksten Waffen vergebens earbeitete, den ersten auf der zweiten Bank, den siebenten eschworenen. Es war zum Verzweifeln. Plotzlich, mitten ln einem leidenschaftlichen Passus halt Lachand inne j*nd wendet sich an den Vorsitzenden des Gerichts-mit den Worten: »Herr Prasident, konnte man
Ber ^ ®on Primero — kakor sam pravi — našel v „spominih“ rarda des Glajeuxa; a je tuje blago tudi kot tako v svojem delu naznačil.
nicht den Vorhang dort h er u n te rla s s en, den sieben-ten Herrn Geschworenen blendet das Sonnenlicht." DersiebenteGeschworene errotete, lachelte,dankte. Er ward der Verteidigung gewonnen.“ Tako torej! Iz naznačenega sledi dovolj. Solncu svetiti bilo bi odveč.
Na strani 29. ko govori o moralnosti mas, pravi Terseglav: „Taine pripoveduje, kako so v strašnih september-skih dneh v prvi revoluciji, ko je množica „izda-jalce domovine“ kar po cestah klala, navadni roparji in habituelni zločinci denarnice in dragocenosti, ki so jih pri žrtvah našli, prinesli pred revolucijske odbore in niso ničesar zase pridržali."
Ko Le Bon govori o nravnosti mas, navaja kot primero na str. 37.: „Taine zeigt, dafi die Menschenschlac hter der Septembertage die Brieftaschen und Schmuck-stiicke, die sie bei ihren Opfern vorfanden und die sie leicht hatten a n sich nehmen konnen, bei den Ausschiissen n i ederlegten." Komentar je menda nepotreben !
Terseglav navaja takoj za zgoraj navedeno primero na isti strani: „ln če kdo dobro opazuje na pr. gledališko občinstvo na galeriji, bo nemalokrat zasledil, da se v masi habituelni klafači, ničvredne ženske, sovodniki, vzdrževanke, vajenci itd. škandalizujejo nad prizori in frazami v igrah, ki bi se jim drugače posameznikom zdele kaj nedolžne." Le Bon na isti strani kot zgoraj (37) za ondi navedeno primero „ . . . und es zeigt die alltagliche Beobachtung, daC eine, selbst aus niedrigen Elementen bestehende Zuhorerschaft sich allgemein als sehr prude erweist. Der Lebemann von Beruf, der Aushalter, der spottsuchtige Gassenjunge murren oft bei einer etwas ge-wagten Szene oder einer schliipfrigen Rede, die doch, im Ver-gleiche mit ihren ublichen Unterhaltungen, recht harmlos ist.“ Nekoliko Terseglavove frazeologije, nekaj izpuščenih besed in „izviren znanstven dokaz" je gotov.
Na str. 30. govori Terseglav, utemeljujoč silo temeljnih idej mase napram priučenim: „Učeni Indijci bramanske kaste se izobražujejo na angleških ali francoskih vseučiliščih. Kar sprejmejo vase moderne civilizacije, se z njihovimi podedovanimi dispozicijami in verskimi nazori zlije v čudno, neorganizovano zmes. Zdaj prevladuje ta, zdaj oni element, kakor se vrste miki. Ne
čutijo nasprotja med obema kulturama, ki v njih živita." Isto kot Terseglav utemeljujoč pa pravi na str. 40. Le Bon: „Ich habe es in erstaunlichem Grade bei gelehrten Hindus, die an europaischen Un iversitaten stu d i ert e n und promo-vierten, konstatiert. Auf der festen Grundlage ihrer er-erbten religiosen oder sozialen Ideen hatte sich, o h n e dieselben zu storen, ein Grundstock abend-landischer Ideen ohne Vervvandschaft mit je n en aufgeschichtet. Je nach den Zufalligkeiten des Au-genblicks kamen balddie ein e n, b a ld di e an de r e n samt ihrem besonderen Gefolge von Handlungen oder Reden zum Vorschein, und dasselbe Individum bot so die offenbarsten
Widerspriiche dar-----------“
In ko govori o akcepciji „modificiranih" „idej in nazorov" mase, pravi Terseglav na str. 30.: „ Argumenti nanjo ne vplivajo (namreč na maso) veliko; morda prepričam s pomočjo logiških sklepov nekatere, jutri pa bodo trdili to, kar so prej, *n to dokazovali s tistimi razlogi, katere sem jim včeraj izpodbil." O istem trenotku govora pravi na str. 41 Le Bon: „Ein unterrichteter Zuhorer wird die Evidenz des Be-weises, wenn sie am Tage liegt, anerkennen, aber — — — Nach Verlauf einiger Tage wird er uns seine alten Argumente mit genau denselbenWorten vorbringen." Zanimivo je primerjati Terseglavovo razpravo (str. 31) z Bonom (str. 129.—130.), ko govorita o sili podob, zbujenih Potom besede. Je sicer to precej dolga primera, a treba, da se
zabeleži!
Terseglav: „Dober govornik je zato tisti, ki zna Pri masi zbuditi asociacije, kakršne rabi za ta ali °ni učinek. Večkrat kak pojav mase ne pohaja od kvarnega pomena, ki ga ima ta ali ona beseda govornikova, marveč od tega, kakšno podobo govor-n*k na podlagi te besede zbudi v kolektivni fanta-množice. Zgledov nam podaja zgodovina na vsaki strani. • 1873 je radikalna stranka na Španskem prišla na °> daje ideal ustave federalna republika. Cortes so glasovali zanjo, pa nihče ni dobro vedel, kakšen je Pravzaprav federalni zistem. Po ulicah je množica vP'la: Salud y republica federall Kakor da bi bila
vnovič napočila bajna zlata doba.-----------------Poprvot-
nem navdušenju so se pa vodilni krogi kmalustrez-
nili. Nekateri so federalno republiko u meli tako, d a seuprava decentralizuj po severoameriškem vzoru, socialisti in karlisti v Andaluziji pa so bili mnenja, da treba odpraviti armado in žandarje ter občinski
svet med vse enako razdeliti.-------“
Le Bon: „Der Redner der die Massen zu behan-
deln weiS, bringt die Massen wozu er wi 11---------
Der Kandidat aber, der eine neue Formel findet, die jeder bestimmten Bedeutung ermangelt und daher de n verschiedensten Anspriichen zu genii-gen vermag, erzielt unfehlbar einen Erfolg. Die blutige spanische Revolution von 1873 kam durch eines jener magischen, schillernden Worter, das jeder nach seiner Weise deuten kann, zustande. Ein zeitgenossischer Autor hat den Ur-sprung derselben in denkwurdigen Ausdrucken berichtet. .Die Radikalen hatten entdeckt, eine unitarische Republik sei eine verkappte Monarchie, und ihnen zu Gefallen hatten die Cortes einstimmig die federale Republik pro-klamiert, ohne dafi auch nur einer der Votanten hatte sagenkonnen, was da eben votiertwurde. Aber diese Formel bezauberte alle Welt, es war das ein Rausch, ein Delirium. Die Herrschaft der Tugend und des Gltickes war soeben auf Erden begriindet worden. Ein Repub-likaner, dessen Feind ihm den Titel eines Foderalen versagte, war dadurch wie ob eines todlichen Schimpfvvortes beleidigt. Auf den StraSen ging man aufeinander zu mit den Worten: Salud y republica federal! Dann stimmte man der heiligen Disziplinlosigkeit und Autonomie der Soldaten Lo-beshymnen an. Was war die „foderale Republik“ ? Die einen verstanden daru n ter die Emanzipation der Verei-nigten Staaten oder die Dezentralisation der Ver-waltung, anderewiederdachtenandieBeseitigung aller Autoritat, an die nahe Eroffnung dersozi-alen Liquidation. Die Sozialisten aus Barzelona und Andalusien predigten d i e a b s o 1 u t e Sou v e r a-nitat der Gemeinden und forderten in Spanien zehntausend unabhangige autonome Gemeinden zu bilden und zugleich die Armeeund die Ge n dar-merie aufzuheben.“
Poglejmo še mimogrede, kako so si stvarna razmotrivanja Bsorodna“ pri Terseglavu in Le Bonu.
Ko razpravlja Terseglav na str. 17. o psihični enotnosti mase, pravi:	za pojem psihološke mase ne zado-
stuje, da je zbranih mnogo posameznikovnaenem kraju, marveč so potrebni gotovi miki, ki združijo slučajno skupino v eni misli in enem čuvstvu ter povzročijo pri vseh tudi enaka dejanja. Da moremo pojmi t i več poedincev kot maso, ni potrebno niti veliko število, niti da so vsi zbrani na enem samem kraju. Napoči dan cesarskega jubileja in misli ter čuv-stva po vsej državi raztresenih posameznikov so v svoji posebnosti čisto taka, kakor jih opazujemo pri krajevno zbrani masi.“
Isto misel razmotrivajoč, pravi na str. 10., Le oBn: „Das Schwinden des bewuBten Personlichkeit und die O r i en t i e r u n g d e r G e f ti h 1 e undGedanken nacheinerbestimmten Richtung, welches die ersten Merkmale der sich or-ga n i s i e ren d en Masse bildet, erforde rt n icht im m er die gl e i c h z e it i ge Anwesenheit mehrerer Indivi-duen an einem einzigen O rt e. Tausende getrennter Indi-viduen konnen in gewissen Momenten unter dem Einflusse ge-wisser heftiger Gemiitsbewegungen, etwa eines groflen natio-nalen Ereignisses, die Merkmale einer psychologischen Masse gewinnen.“
Navedel sem poleg stvarnega razmotrivanja obeh, tudi primero,1) saj neposredni stik pokaže čisto plastiko »samostojnosti".
Na str. 24. pravi Terseglav: „Masa jeimpulzivna,od-v'sna od impulzov, zunanjih in notranjih mikov; na vse reagira, se ne zna obvladati in ker miki zelo variirajo, je tudi masa silno izpremen-Ijiva." Na str 21. piše Le Bon: „Alle Massen sind stets r eizbar und impulsiv, aber in den mannigfachsten Abstufungen."
Terseglav se drži razpredelbe Le Bonove, in ravno razpre-delba ga izda, da so misli zapisane po njem Le Bonove.
Govoreč o lahkovernosti mase, o mogočni sili sugestije, s'li po besedah vzbujenih podob in nelogiški asociaciji slednjih, Pravi Terseglav na str. 25.: »Masa misli v podobah, podobe se pa pri njej asociirajo nelogiško..."
‘) ..Nationalerreignis: cesarski j«bilej; tu se pač lahko spozna povrstnost ^'šljenja Terseglava in Le Bona. (Francozom je bil cesarski jubilej tudi obenem nacionalni praznik.
Ko izvaja na str. 22. Le Bon o isti stvari, pravi: „Die Masse denktinBildern,dienach ihrer Entstehung von selbst eine Reihe anderer Bilder ohne logi-schen Zusammenhang mit den ersteren auslosen.*
S	takimi dobesednimi pagijati se ne goji znanstvo!
Na strani 27. ko razpravlja Terseglav o „nezanesljivosti kolektivnih opazovanj, pravi: „Pod gotovimi pogoji so pa takozvana kolektivna opazovanja res zelo nezanesljiva."
V	istem redu in o isti stvari govoreč pravi Le Bon na str. 28.: „Um aber zu den von den Massen gemachten Beobachtun-gen zuriickzukehren, so kom men wir zu dem Schlusse, dafi die Ko 11 e k t i v b e o b ac h t u n g e n die verfehl-testen si n d.“
Utemeljujoč tezo, da masa sprejema le ideje, ki so lahko umljive in izražene v podobah, pravi na strani 30. Terseglav: ,Te ideje vrsti, oziroma shranja masa v sebi, ne da bi jih logiško družila skupaj, marveč jih asocijuje kar mogoče primitivno Misli in nazori se vrste pri masi kakor podobe v skioptiku brez trdne zveze."
Le Bon, stran 39.: „Diese G e d a n ke n b i 1 d e r sind miteinander durch kein 1 o g i s c h e s Band der Ana-logie oder Sukzession verbunden, sie kounen ein-ander vertreten wie die Glaser einer Laterna Magica . . .*
Sodim, da bi bila vsaka potankost razmotrivanja tu nepotrebna : ob ta kamen se mora spodtakniti vsakdo, ki vidi in čuti.
Tako pravi zopet na strani 30. „filozof-sociolog“ Terseglav: „Dolgo časa morajo nazori tleti v umu in srcu, morajo postati čuvstva, da jih masa kolikortoliko umeje . . . Nasprotno pa je zopet celih stoletij treba, da se podere, kar je že zdavno trhlo/ O isti stvari govoreč, pravi na str. 42. le Bon: „Die Ideen brauchen lange Zeit, um in der Massenseele Fufl zu fassen, aber ebenso lang wahrt es, bis sie aus dieser schwinden.“
Veleinteresantni sta zopet poglavji o tradiciji: Terseglavova izvajanja, primerjana z razmotrivanji Le Bona so izvrsten dokaz znanstvene samoniklosti prvega. Poglejmo! ,,Čas“, stran 32.: ,Tu vidimo tudi, kako važen činitelj je tradicija, ki obsega vse kar so p r e d n a m c i zamislili inzasnovali in je tako-rekoč sinteza vsega, kar je rasa doživela v pre-
te ki osti. Brez tradicije ni napredka/ V drugi knjigi, § 2. na strani 55. piše Le Bon: „DieTraditition umfafit die Ideen, Bedtirfnisse und Gefiihle derVorzeit. Sie ist die Synthese der Rasse und lastet mit
ihrem ga n zen Gewichte auf uns. — (Stran 56.)
Ohne Tradition kein Fortschritt."1)
Pa naj kdo reče, da se pri nas »znanstveno11 ne dela!
Navel sem tu 1 e n e k a j stvari, ki pri čitanju kot zrelo jabolko zdrče v naročje, če pa bi se kdo spodtaknil nad kamnom, ki ga komaj prekobaca, pa bi ga tajil, no potem pa v detajl in s statistiko, koliko vrst je Terseglavovih in koliko Le Bonovih.
Čas je, da se posveti v „mogočni znanstveni napredek", »kulturno delo" inv „domače znanstvo “; kajti nabrati bi se znalo tam toliko »domačega znanstvenega dela“, da bi bilo v sramoto dolgo, dolgo.
O priliki pa še kaj, saj pravila in zakone „domače“, „mo-derne", »znanstvene" „plagiologije“ študirati tudi nekaj velja.
Nam znanstveno zaostalim Slovencem se odpira tu prav hvaležno, če se ne motim, obširno polje; obdelati to, zdi se začasno kulturneje, pomembneje, kakor pa širiti plagiat — v svrho znanstvenega imena — in tako »diskreditirati pred tujci" naše znanstvo.
Pregled
Kulturni.
Prva delavska univerza: Ruskin College v Oxfordu.
Možje, ki so se borili na Angleškem v demokracijo > so bili obenem naj-v cl' propagatorji za ljudsko izobrazbo smislu, kakor ga je preciziral lord Fzon. ko je obiskal prvo delavsko
o	',Verzo na svetu, Ruskin College v stordu : The men 1 see before me re-PivSent ck*ss whom has been fj en the vote, and who, because of the'r n“m^er’ are the ru'>ng power in nation. It is supremely important
that having the povver they should haverd also have the education — Ljudje, ki jih vidim pred seboj, repre-zentirajo sloj, ki so mu dali volilno pravico in ki je zbog svojega števila vladajoči element v deželi. Izredno je zato važno, da nima samo moči, ampak tudi vzgojo
V	nasprotju z univerzami kontinentalne Evrope je organiziran angleško-amerikanski visokošolski pouk po .college*. Navadno so to ogromna poslopja, ki bi bilo vsako zase lahko samosvoja univerza, v katerem pa ne dobe učenci samo učnega pouka, ampak tudi vso ostalo vzgojo, telesno kot du-
. J) Celotni stavek se glasi: „Ohne Tradition keine Zivilisation, ohne angsame Ausschaltung derselben kein Fortschritt.*'
ševno. Z drugimi besedami: .college' (izg. Koledž) ni samo univerzitetna šola, ampak je obenem internat, v katerem stanujejo tako učitelji kakor učenci, ki tudi vsi pri eni mizi obedujejo. Angleži, ki se še danes niso nehali učiti od starih Gikov, so posneli tudi to institucijo iz grške kulture.
Število slušateljev v koledžih je različno in varira med 12 in 600. Slednjo frekvenco izkazuje vsekakor samo Tri-nity College v Cambridge (izg. Kem-bridž), ki ima v celem 18 takih šol; Oxford jih ima 22. Anglija ima sicer še mnogo drugih univerz, med katerimi se je povzpela zadnja leta nedvomno londonska na prvo mesto, toda Oxford in Cambridge zavzemati med vsemi iz raznih vzrokov, ki se jih dotaknemo ob drugi priliki, popolnoma zase svoje mesto. Ali pouk je v njih izredno drag. Minimalni izdatek vsakega dijaka znaša dnevno en angleški funt, t. j. 25 kron — svota, s katero mora marsikak slovenski dijak izhajati skoro cel mesec.
Naravno, da v takih razmerah ni bilo niti misliti, odpreti obe najslavnejši univerzi delavskemu sloju. Kaj se je zgodilo? Ker ni bilo mogoče dobiti delavcev v šolo, so šli dijaki med delavce. Ideja ljudske univerze, takozv. University Extension Movement, je okolu 70 let stara angleška misel, ki so se je lotili po tem vzgledu izven Anglije najprej Skandinavci (tod so ustanovili visokošolci prve ljudske knjižnice), potem Rusi, nato Nemci in za njimi posamezni avstrijski narodi.
Danes je na Angleškem na stotine delavskih izobraževališč, ki so po velikem delu združena v zvezo ,The Workers‘ Educatkmal Association, ki obstoji že nad 60 let in šteje zdaj okroglo 1250, drugače samostojnih organizacij križem cele dežele.
Kako so delali študentje1) za delavce? Zapustili so Oxford in Cambridge za eno ali dve leti in se popolnoma posvetili delavski izobrazbi. Nastanili so se v najbolj zanemarjenih delavskih okrajih in poučevali na večer redno po dve uri. Njih življenske izdatke in stroške za lokal in knjige krijejo ali zasebniki ali društva, včasih pa delavske organizacije.
■) Pripomniti bi imel, da pomenja beseda ,,Študent" na Angleškem nekaj bolj čislanega in odličnega, nego pri nas. Ta naslov gre pravzaprav šele dijaku, ki ima že nekaj let univerzitetnega študija za seboj; in mnogi profesorji imenujejo sami sebe „študent".
Imenovana Zveza poroča v svojem zadnjem letaku, ki ga je razposlala letošnjo pomlad vsem slušateljem angleških univerz, VZhy should Univer-sity Students join the Workers' Edu-cational Association? (by A. E. Zim-mern, M. A., Late Fellovv of New College), da je organizirala tekom zadnjih dveh let popolnoma sistematične večerne tečaje, v katerih poučujejo delavce o gospodarstvu, o zgodovini industrije in o političnih znanostih. Vsak tak Tutorial Class je omejen na 30 slušateljev obeh spolov in kakor pravi letak, je bilo na zimo 1909/10 v celem 35 takih z obstoječimi univerzami ozko spojenih šol.
Ni dvoma, da sodi temu prizadevanju vse priznanje, ali ravno tako ni mogoče prezreti, da je tak vzgojevalni zistem vzlic vsem poboljškom nekaj nezanesljivega in slučajnega, in zlasti ne more zadostiti tisti eliti mladega delavstva, ki bo poklicana nekoč med pivoboritelje svojega stanu. Organizacija proletariata je danes tako komplicirana, in kjer stopa v navskrižje z drugimi močnimi organizacijami, ji je treba tolike izvedenosti, da zahteva na svojih odgovornih mestih osebe s kolikor mogoče visoko naobrazbo in širokim pogledom. Na Nemškem, kjer so n. pr. še pred par leti oddajali tajništvo pri strokovnih društvih na način sinekure svojim političnim pristašem, zahtevajo že danes od vsakogar, ki se poteguje za tako mesto, da priloži svoji prošnji tudi kak samostojen spis, iz katerega je mogoče razsoditi, v koliki meri ima kompetitor res strokovne sposobnosti za tako mesto.
Anglija, od katere se moremo največ naučiti, dežela, ki jo Nemci sedaj že 40 let neprestano posnemajo in proučujejo, je napravila v letu 1899 tudi zadnji veliki korak na polju delavske izobrazbe: ustanovila je Ruskin College, inkorporiran 1900, ki je prebil do danes že vse prve bolezni — out-grown the disease of infancy, kakor je dejal njen rektor.
Po svoji zunanjosti se Ruskin College z arhitektonsko krasnimi starimi stavbami drugih univerzitetnih šol seveda ne more primerjati in tudi v notranji upravi in šolski organizaciji stoji mnogo za njimi. Poslopje, lastno, v katerem se nahaja, se skoro podira, a za novo stavbo, za katero so vsi načrti že izdelani in je kupljeno tudi že obširno zemljišče, nedostaje doslej p°'
trebnih sredstev: zidanje bo veljalo pol milijona kron.
Rednih profesorjev ima samo troje, Slater, Furniss in Allsopp, ki poučujejo iz sociologije, gospodarstva, angleške politične in ustavne zgodovine in notranje administracije dežele, Local Government. Število slušateljev je povprečno vsako leto 50 (letos 54) v povprečni starosti 24 let. V zavodu ostanejo navadno samo eno leto in le izjemoma dve leti; več pa v nobenem slučaju ne. Dočim poučujejo v drugih college v celem samo 35 tednov v letu, Poučujejo tu 48 tednov.
Vsak delavec-dijak mora plačati na teden en funt t. j. 25 kron; a ker je ta znesek vzlic skromnostim šole nezadosten, mora opravljati vsakdo na dan se po dve uri ročnega dela, t. j. sna-žiti sobe, kuhinjo, umivati pod itd ; delo, ki je pričakujejo kdaj kasneje od svojih žen. Prve čase so si morali fantje celo kuhati, a kakor pravijo, the results were sometimes as disastrous as the misdirected zeal of Brother Juniper.
Največji podporniki šole so delavske strokovne organizacije, ki pošiljajo tudi največ slušateljev. Tako plačujejo združeni strojarji, The Amalgamated Soči^ 0f Engineers, vsako leto nad '500 K, tako da imajo vsako leto tod sest mladeničev svojega naraščaja; železničarji, The Amalgamated Society of Kailway Servants, so darovali 7500 K za stavbeni fond in plačajo vsako leto nad 5000 K za štiri svoje mladeniče; severni tkalci, The Northern Counties Amalgamated Associations of Weavers, Pošljejo vsako leto troje učencev, rav-jjotako strokovne organizacije rudarjev, aelavcev v jeklenih livarnah i. t. d.
Druge velike skupine, ki podpirajo ,° šolo, go zadruge ali kooperative !*! občine, takozvane County Council,
1 so postale pravi eldorado občinskega Ottalizma, imenovan na Angleškem unicipal socialism. V tretjo skupino, Pošiljajo ie-sem nadebudne delavce,
V	,razl*čni zasebniki.
. svoji brošuri Ruskin College, an .National experiment (Reprinted otn the Cornhill Magazine for Au-Cnii	pravi Mr. Buston: Ruskin
Uege is a protest against the divorce _ ,een higher educational and ma-labour — Ruskin College je necr	Prot' ločitvi višje-izobraževal-
tu 0C? ro^nega dela in v resnici imamo Prvi poskus, združiti delavca po
možnosti (eksperiment ima seveda svoje naravne meje) z visokošolsko naobrazbo, v tem svoj izredni rezultat, da ni zapustil doslej niti eden absolventov svojega prejšnjega poklica, ampak se je vrnil v svojo vrsto nazaj: v tem tiči seveda jedro in bistvo te velike ideje, ki je postavila v krasnem učilišču Oxford, nad tisoč let stari univerzi, prvi in ustanovni kamen bodoči veliki delavski univerzi. (Glej več in podrobnosti : Oxford and Working Class Education: A complete discussion of the important question — Can work-people as such use the University? With courses of study and suggestions for preliminary study, drawn up by Labour representatives and University men together. Second Edition, 174 strani, cena 1 s 2 d = 1 K 50 v poštnine prosto po The Workers’ Educational Association, 18, Adam Street, Strand, London W. C.)
Pozabiti ne smem omeniti dopisoval-nega oddelka te šole, correspondence department, ki je namenjen tistim delavcem, ki ne morejo v to šolo. Kajti da se nahaja med delavci dosti nadarjenih glav, ki si žele izobrazbe, ne more dvomiti, kdor pozna vsaj nekoliko delavsko življenje, a ti ljudje čitajo navadno brez vsake metode, kar jim pride ravno pod roke, brez cilja, brez kritike in brez zistema, ker o organizaciji študija in literature nimajo pojma. Mesto naobrazbe raste samo njih domišljija in samodopadajenje.
Temu nedostatku hoče odpomoči ta dopisovalni oddelek. (Pripomnil bi, da ima Anglija mnogo takih šol. The International Correspondence School v svoji lastni palači na Kingsway, London, poučuje pismeno n. pr. celo v najbolj kompliciranih inženerskih strokah.) Delavcu, ki se hoče na kak način izobraziti, daje ta department vsa navodila in popravlja tudi mesečne spise, takozvane eseje. Ustanovljen leta 1900 se ga je posluževalo do danes nad 8000 delavcev proti mesečni odškodnin'
1	s = 1 K 20 v in sicer ne samo iz Anglije, ampak tudi iz angleških kolonij po celem svetu. F. L. TUMA. a a n
Socialistični.
Italija. (Boj za volilno reformo.) Socialno - demokratična stranka v Italiji je pričela boj za uvedbo splošne, enake, tajne in direktne vo-
lilne pravice za italijanski parlament. Organizirala je na praznik prvega maja po celi Italiji velike manifestacije za zahtevo splošne in enake volilne pra-vice. Ha je volilna reforma v Italiji potrebna in kako potrebno je, da pride delavstvo do politične moči, dokazuje najbolje to, da je danes delavstvo v Italiji brez obligatoričnega zavarovanja. V Italiji nimajo delavci niti bolniških blagajn; obstajajo le nekatera podporna društva; nimajo zavarovalnic proti nezgodam i. t. d. To ni čudno, saj se s tem vprašanjem ni nihče pečal do zadnjega časa. Tako je bilo tudi z volilno reformo. V Italiji imajo volilno pravico že od leta 1882. Ali ta volilna pravica ni splošna. Po njej imajo volilno pravico le tisti, ki imajo 21 let in ki znajo dobro pisati in čitati. Vsi drugi so izkjučeni.
Da spoznamo natančneje, kakšna je volilna pravica v Italiji, odprimo statistiko zadnjih parlamentarnih volitev, ki so se vršile leta 1909. Vzemimo najprej zgornji del Italije. Tukaj pride na vsakih 100 moških od 21. leta naprej, ki znajo čitati in pisati pravilno ali samo za silo svoje ime:
Turin alfabetov1) 88'0 % volilcev 39'8% Milan	.	776 %	.	363%
Brescia	.	75'2%	»	337%
Treviso	.	69'4 %	,	32 6 %
V srednji Italiji pride na vsakih 100 Rim alfabetov 620°/0 volilcev 246% Florenca ,	59 5%	,	32 8 %
Siena	,	476%	.	28 8%
Modena	,	563%	,	22 7 %
V južnem delu Italije pride na 100: Neapel alfabet. 50 3% volilcev 22 7% Foggia	„	406%	„	23 2 %
Caserta	„	40 4%	„	28'5 %
Palermo „	429%	„	20'9%
Sirakuza	„	32 4%	„	19 9%
Sasar.i	„	45 3%	„	219%
Cagliari	37-7%	„	19-1%
Po tej statistiki nima volilne pravice skoro 40 % tistih, ki znajo za silo pisati in čitati. Kje so še analfabeti, katerih v Italiji tudi ni majhno število?!
Boj, katerega je začelo italijansko delavstvo, je popolnoma upravičen. Gotovo je tudi, da bo imel popoln vspeh in da bo vlada prisiljena razširiti volilno pravico na vse tiste, ki jo danes še nimajo, a jo hočejo imeti.
i) Alfabeti so tisti, ki znajo pisati in Citati.
Omeniti je treba, da je ministrski predsednik Luzzatti v svojem programu omenil tudi izpremembo volilnega reda. Ni se pa izjavil za splošno in enako volilno pravico, temveč samo za razširjenje na vse tiste, ki znajo le za silo napisati svoje ime. To bi bilo po gori navedeni statistiki precejšen napredek. Toda italijanski socialisti se ne morejo s tem zadovoljiti, temveč se bodo borili z vsemi sredstvo za splošno in enako volilno pravico. Ne smemo pozabiti, da se v tem boju oglašajo tudi ženske in da zahtevajo tudi one zase volilno pravico. Socialistična stranka jih podpira.
I. PETEJAN.
D □ □
Šolstvo.
XIV.
Na Dunaju je zborovala v dneh 10.	12. januarja enketa o telesni
vzgoji šolske mladine. Ta enketa je bila nekako nadaljevanje lanske en-kete, sklicane po naučnem ministrstvu, in se je pečala s preosnovo telesne vzgoje na avstrijskih šolah sploh. Prišlo je mnogo poklicanih, a malo izvoljenih; in ko bi hoteli očrtati po-drobneje vse predloge, želje in nasvete, ki so jih stavili razni faktorji v tej enketi, postalii bi preobširni. Zahtevalo se je vse mogoče, celo to, da naj se vpelje pouk o vojaškem streljanju v meščanske šole. — Tudi vojni minister Georgi je v svojem govoru v zadnjem zasedanju držav-nega zbora obširno zagovarjal telesno vzgojo na naših šolah vobče in pri tisti priliki povdarjal, da naj se na šolah pouk v telesni vzgoji tako uredi, da bode v popolnem soglasju s željami staršev. Enostrankega vojaškega „drila“ noče. — Slednjič omenjamo še, da je tudi naučno ministrstvo izdalo poseben ukaz, datiran z dne 13. aprila 1909, št. 23 926. na vse deželne šolske svete, da tia) pospešujejo telesno vzgojo ter pN' poročajo društva, ki negujejo zgolj telesno odkojo. Mnogi deželni šolski sveti so se pokorili temu ukazu« edino le kranjski deželni šolski svet je menda pozabil na ta ukaz, je paC trd oreh.
-------
RAZPRAVE
VIL rednega zbora jugosl. soc. dem. stranke v Avstriji. Ste-nografični zapisnik. Cena 60 vin. — Prvikrat je izdala jugoslovanska soc. dem. stranka v Avstriji stenografični zapisnik svojega strankarskega zbora. Zanimiv je in vreden, da se ga pazno čita. Dobi se pri: »Delavski tokovni dražbi v Ljubljani"
..KATOLIŠKO SVETOVNO NAZIHANJE IN SVOBODNA ZNANOST.'*
Napisal dr. L. Wahrmund. Cena 70 v. Te znamenite brošure, ki je toliko prahu vzbudil« v avstrijski javnosti, ima „Del. tiskovna družba v Ljubljani« še nekaj v zalogi, zato opozarja iznova, naj si jo omislijo tisti, ki se zanimajo za ta eminentno važni predmet.
( Drama Prešernovega duševnega življenja. (
Spisal dr. Ivan Prijatelj. — Cena 40 vin. ..........
Prešernim spomenik
Uredil dr. Ivan Prijatelj. Cena 80 vin — Ti dve knjižici, ki so jih izdali v Prešernovo proslavo .Naši Zapiski* 1. 1905. se nahajata še v zalogi ..Delavske tiskovne družbe v Ljubljani'*, Opozarjamo vse one, ki bi si jih radi nabavili.
Spisal I. S. Machar. Preložil dr. Anton Dermota. Cena 2 K.
NARODNO VPRAŠANJE IN SLOVET1CI
5 Napisal Etbin Kristan. — Cena 24 vinarjev. — Dobi se pri
tat »Delooski tishooni družbi o Ljubljani", n«
Osrednje glasilo Jugosl. socialne demokracije. Izhaja v Ljubljani vsak torek, četrtek in soboto. Cena mu je 14 K za celo leto, 7 K za pol leta, 3 K 50 v za četrt leta in mesečno 1 K 20 v. Prinaša zelo zanimivo vsebino in je najboljše □ pisani slovenski politični list. C3
Knjigarna L. Schuientner, Ljubljana
Pref ernaoa nllca St. 3
priporoča nastopne novosti svoje založbe :
Cankar /.: Kurent. Starodavna povest, Broš. K 1'50, vez. K 2 80, po pošti 10 v več. Ta povest je slika stoletnega trpina-veseljaka slovenskega naroda. Odlikuje se po posebnem jeziku del čudovitega domačega kolorita, tudi slog je nekaj izrednega, ne Sicer cankarjevsko briljanten, a vendar tako lep, da enako lepega ne piše noben naših pisateljev. Trije sonetje na koncu povesti so tako-rekoč njen magistrale.
Cankar /.: Hlapci. Drama v 4 aktih. Broš. K 2-—, po pošti 10 v več. V drami je pisatelj v jarko luč postavil aktuelno, socialno in kulturno vprašanje, ki mora zanimati vsakogar, kdor smatra, šolo in učiteljstvo za faktor, ki bo pred vsemi odločeval o usodi našega naroda. Ni to navadna politična senzacijska drama, pre-računjena za efemerni efekt, ampak stvar, ki pretrese učitelja, da se nad njo zamisli in premišljuje.
Milčinski Fr.: Igračke. Broš.TC%r~., vez. K 3'—, po pošti 20 v več. Zbirka ljubeznivih humoresk in satiričnih črtic zlasti uradniškega, posebno sodniškega življenja. Semtertja zazveni trpka ironija in marsikateri občutni udarec pade na justico in njene služabnike. Posebno prijetno de čitatelju čut za socialno pravičnost, ki se v obili meri razodeva v teh navidezno »nedolžnih" črticah.
Trdina /.: Zbrani spisi. VI. in VII. knjiga. Broš. a K 2‘50, vez.
&	K 370, po pošti 20 v več. Tudi te dve knjigi prinašata celo vrsto doslej še ne priobčenih pripovednih spisov. Njih vrednost vnovič povdarjati, bi bilo pač odveč, saj o tem je že vsakdo prepričan, da ga ni med našimi inteligenti, ki bi bil tako spoznal in obenem tako prav razumel življenje našega naroda na Dolenjskem kakor Trdina. S temfi knjigama pa zakladnica njegove literarne zapuščine še nikakor ni izčrpana. Še marsikak biser se bo dal iz nje izkopati.
Kersnik Janko: Zbrani spisi. V. zvezek. Broš. K 51—, v platno vezan K 6-—, v polfrancoski vezbi K 7'—, po pošti 30 v več-
V	tem zvezku, obsegajočem dva snopiča, so priobčene pisateljev.e poezije ter literarni in politično-polemični spisi. Urednik dr. Pri' jatelj jim je pridejal potrebni obširni komentar, ki sedanji ge' neraciji prinaša mnogo novega in pojasnjuje marsikatero tenu*0 zadevo iz našega polpreteklega političnega in kulturnega življenja-
Založništvo L. Schwentner vabi nadalje na naročbo:
Novih Akordov, ki so se s svojim devetim letnikom pre' ustrojili v glasbeno revijo na ta način, da prinašajo razen skladb v dosedanjem številu tudi prilogo glasbeno-literarne vsebine. Nihče ne more tajiti, da se s tem zadošča le živi pP' trebi, ki jo čutijo vsi muzikalni krogi. Cena za vse leto K za pol leta S K, posamezni zvezki po 2 K.