Kako gleda na vprašanja izboljšanja uradniških prejemkov Akcijski odbor državnih uslužbencev V »Politiki« od 19. febr. t. 1. je priobčena izjava Todora Dimitrijeviča, podpreds. JUU in predsednika Akcijskega odbora uradniških organizacij. Zaradi važne vsebine priobčujemo izjavo v celoti. Položaj državnih uradnikov je bil reguliran z uradniškim zakonom leta 1931., ki je bil sprejet v izjemnem času. S tcm zakonom jc bilo treba vso oblast osredotočiti v eni osebnosti odnosno v eni politični tendenci, pobiti voljo posameznikov in organizacij in to tudi tedaj, ko je ta volja imela najboljše namere. Tako so državni uslužbenci izgubili pravico iniciative celo v svoji stroki, a vse, kar je prihajalo od zgoraj kot odredba, se je moralo brez ugovora poslušati in izvrševati. Mnoge pridobljene pravice, ki so jih državni uslužbenci imeli po prejšnjih zakonih, s katerimi je bilo zagotovljeno tudi naprcdovanje stroke, so bile suspendirane. Državni uslužbenci so imeli tudi svojo uradniško zvezo, ki je imela tudi svoje določene svrhe in svojo imovino. Najnovejši uradniški zakon je v nekaterih svojih določbah bil tako reakcionaren, da ni mogel nihče predvidevati, do kakšnih moralnih posledic bo vse to dovedlo. Če se vzame za primer samo vprašanje napredovanja uradnikov, ki je s tem zakonom določeno kot diskrecijsko pravo ministra in se motrijo te določbe, tedaj se lahko ugotovi sledeče: Delo uslužbencev je vrženo v ozadje. Moralne kvalifikacije so izgubile svojo vrednost. Mlajši so z napredovanji prehiteli ne samo svoje sposobnejše, negc tudi starejše tovariše. Na starešinske položaje so prišli slabši uslužbenci in oni so demoralizirali vso stroko. Strankarske legitimacije in služba režimom, ki so se vrstili, so zamenjale one lepe lastnosti, ki dvigajo stroko in moralno osebnost človekovo. Po posameznih resorih čaka na tisoče najboljših uradnikov na milost za napredovanje. Uradniški aparat, še posebno s takim starešinskim kadrom, se je zlorabljal in radi zlorabe je diskvalificiran pred narodom in v službi. Zaradi tega brez vzpostavitve moi-alnega reda in brez upoštevanja strokovnih in moralnih kvalitet ne more biti govora o sposobnem uradniškem aparatu, ki bo koristno in uspešno vršil svojo dolžnost. Državnim uslužbencem je treba takoj dovoliti združevanje in snovanje uradniških zvez, ki bodo imele smoter dviganja stroke, socialno skrb in moralni preporod in ki bodo kot sposobno telo služile s svojimi skušnjami in nasveti državnim oblastem, kadar koli se bodo delali zakoni in uredbe, ki se nanašajo na državne uslužbence. Zato je z vprašanjem materialnega zboljšanja uradniškega položaja tesno povezan tudi moralni položaj. Gmotna stran državnih uslužbcncev, kakor tudi sploh vsakega državljana, predstavIja osnovno vprašanje. Pri sprejemanju uradniškega zakona je bila storjena taka pogreška, da so se deset let občutile zelo težke posledice. Izgleda, da so projekt uradniškega zakona sestavljali strokovnjaki, ki so, ako ne iz egoističnih razlogov, vsaj slabo poznali realno življcnje. Oni so za višje skupine državnih uslužbencev predvideli precej velike dohodke v osnovni in položajni plači in majhnc draginjske doklade — toda za uradništvo v nižjih skupinah so vzeli nasproten sistem — manjše osnovne in položajne plače, a večje draginjske doklade. Z zakonom so predvideli, da se prejemki osnovne in položajne plače ne smejo menjati brez spremembe zakona, a pustili so, da se z uredbo lahko regulirajo draginjske doklade, kar pomenja, da se lahko laže in hitreje menjajo. Od sprejetja zakona dalje smo bili priče nekolikih sprememb in znižavanj draginjskih doklad. Ta znižanja so v glavnem prizadela težko in edino nižje državne uslužbence ter jih nazadnjc dovedla v tako težak položaj, ki se ne more z ničemer opravičiti. Kakšne težke posledice so nastale po takem znižanju prejemkov, je nemogoče natančno opisati. Zadostuje samo naglasiti, da so nižji državni uslužbenci dovedeni v težko gmotno in. moralno krizo. Gmotno zaradi tega, ker so prikrajšali sebi in svojim otrokom minimum življenjskih potreb in zanesli v svojo družino ne samo pomanjkanje, bedo in tuberkulozo, nego tudi neslogo, nemir, predbacivanja, ločitev zakona itd. Moralna kriza je nujna pri materialni bedi. Pošten uslužbenec se je znašel v težki dilemi, da izbira med dvojnim zlom: bodisi da na nedovoljen način, potom svojega uradniškega položaja, ustvari sebi dohodke za vzdrževanje družine, ali pa, da mirno gleda, kako rodbina propada in otroci hirajo. Veliko je vprašanje, kdo se je od uradništva odločil za eno ali drugo. Lahko si predstavljate, koliko družinskih nesreč in kesanja je bilo v tem času. Zato mora država to vprašanje rešiti z vso resnostjo. Uredbe o draginjskih dokladah, ki so za zakonom iz leta 1931. imele stalno tendenco, da prizadenejo uradnike iz nižjih skupin — one, ki so materialno šibki, — ne samo, da so v tej smeri bile nepravične, nego so bile asocialne. Od njih je največ pretrpela družina, medtem ko so bili zaščiteni samci in samice, ali družine brez otrok. Nastalo je vprašanje obstoja one osnovne celice, na kateri sloni družba. Prav tako je bila najbolj prizadeta žena, državna uslužbenka, in to poročena žena. Ako se upošteva, da so se cene življenjskih potrebščin že v času, ko je bila sprejeta uredba o draginjskih dokladah, stalno dvigale, a državnim uslužencem se je draginjska doklada zmanjšala pod najnujnejši minimum, tedaj je naravno, da si je del uradništva pomagal z nedovoljenim. načinom zaslužka, a drugi del s stalnim zadolževanjem. Če bi se izvršila obsežna anketa in preračunalo, koliko znašajo zabranc na uradniške plače, tedaj bi se država znašla pred problemom, ki ni prav nič lažji od problema kmetskih dolgov. To vprašanje je treba obravnavati z vso resnostjo. Kot osnova za rešitev naj služijo sledeči principi. a) Ugotoviti je treba osnovni minimum za eksistenco vsakega uradnika, brez ozira v kateri položajni skupini je. Obstojati mora nekaj osnovnega, brez česar noben uslužbenec biti ne more. Vzame naj se najprej uradnika samca, uradnika oženjenega brez otrok, oženjenega z enim, dvema in več otroki; ugotoviti je treba lestvico, ki se bo propor- cionelno dvigala po številu članov rodbine, toda tako, da vsak drugi otrok, odnosno prihodnji, dobi zvišano doklado, da bi bila družina pravilno zaščitena. b) Po ugotovljenem osnovnem minimu, ki bi bil neoporečen za vsakega uslužbenca, je treba ugotoviti pravilno lestvico za plače po skupinah, položajih in službenih letih. c) Ženo državnega uslužbenca je treba tretirati popolnoma enako z državnim usiužbencem ne glede na to, ali je poročena ali ne, in to po principu: za enako delo — enako plačilo. č) Določiti je treba stalno komisijo, ki bi vsak mesec podala poročilo o kretanju cen in o potrebi povečanja ali znižanja izrednih draginjskih doklad. d) Obdržati je treba samo prvi in drugi draginjski razred in ukiniti vsa mesta, ki so določena kot tretji draginjski razred, ker je največjc število naših vasi v takem stanju, da je državnemu uslužbencu teže in draže živeti tam, nego v trgih in mestih, še posebe pa, če se upošteva družina, ki se mora oskrbovati z obleko, obuvalom, zdravili, a vse to ne more kupiti v vasi, nego ima še poscbne stroške preden pride do njih. Akcijski odbor je istočasno proučeval vprašanje sredstev in načina, kako bi se moglo in moralo rešiti uradniško vprasanje. Na osnovi vsega tega je popolnoma jasno, da je treba takoj pristopiti k spremembi uradniškega statusa in popraviti njihov materiaini položaj. Materialno zboljšanje ne more biti samo enostransko zvišanjc draginjskih doklad. lzkušnja nas je naučila, da je to zvišanje lahko tudi na škodo uradništva. Dogajalo se je, da so državni usiužbenci dobili od din 100,-- do din 200,— povišane plače, a takoj nato so se življenjske potrebščine podražile, a ne samo v razmerju tega zvišanja, nego mnogo bolj, in objektivno presojanje tega zvišanja je pokazalo, da prihaja ne kot posledica upravičene potrebe, nego preprosto zato, ker so državni uslužbenci dobili večje plačc. Iz tega sledi, da je treba ukreniti vse, da se cene življenjskim potrebščinam ne dvigajo brez utemeljenih razlogov, in da se pobija vsaka spekulacija na učinkovit način. Med načine, kako pomagati uslužbencem, štejemo tudi to, da Vsi državni uslužbenci, ki so izpolnili zakonske pogoje za napredovanje v višjo skupino, takoj napredujejo in se najdejo krediti za to. To bo ne samo gmotna, nego tudi moralna pomoč. Tretji način bi bil v tem, da se s pomočjo države najdejo za uslužbence gotovi krediti, da ne bi državni uslužbenci v primerih naj- težjih potreb ostali brcz kreditov, ali pa plačali velike obresti. V tem pogledu bi bila pomoč tudi v tem, da bi se državnim uslužbencem omogočila ustanovitev zveze, ki bi razpolagala z vsemi onimi gmotnimi sredstvi, ki nam jih je v to svrho država odtrgala. Ta zveza bi skrbela tudi za snovanje nabavljalnih in prodajnih zadrug, da tudi tem potom olajša breme, ki bi brez tega večno padalo na državo. Nesumljivo je, da morajo biti uradniške plače glavni vir. Državni uradniki sc zavedajo, v kakšnih razmerah se nahaja naša država, ne samo z ozirom na vojno stanje izven države, zaradi katerega se občutijo posledice tudi pri nas, nego tudi z ozirom na to, da se v zadnjem desetlctju v naši državi prav gotovo noben problem ni resno postavil in rešil. Državni uslužbenci so prežeti z zavestjo in željo pomagati svoji državi. Toda, kakor je za vzdrževanje državne cksistence potrebno dajati vsa materialna sredstva, kakor je potrebno najti vse vire za naše tehnično oborožcvanje, prav tako smatrajo za neobhodno potrebno, da se zagotovi tudi moralno oboroževanje. Še več, moralno oboroževanje, objektivno sodeč, je v teh momentih prav tako potrebno kakor tehnično. Državni uslužbenci so vojaki in vojaški starešine, in oni morajo živeti v polnem prepričanju, da so državna potreba in državna skrb. Nočemo sumirati dogodkov, iz katerih bi se videlo, da se je državni denar v milijonskih vsotah trošil za propagando, volitve, številne avtomobile, zlorabe, visoke dijete itd., nočemo naglašati dejstev, ki nam vsakodnevno kažejo na birokratizem, ki je neusmiljeno natezal državne finance, ker tu se govori le o onih državnih uslužbcncih, ki na svojih ramenih nosijo največje breme poslov, a katerih ramena so pod tem bremenom že polomljen* in njihovo življenje in življenje njihovih rodbin ogroženo. Ako se to vprašanje ne reši takoj, ako se ne upoštevajo dejstva, da ta rešitev in olajšanje ne velja samo od danes, nego od onega dne, odkar se gomilijo uradniški dolgovi, a še posebej, ako se uradnikom v tem težkem njihovem položaju da kot povišica samo po din 200,— do din 300,— mesečno, tedaj se moramo vprašati: kaj obupanec in lačen človek lahko naredi. Pripominjamo, da je v interesu stvari same, da sc to vprašanje ne rešuje zopet skrito in birokratsko, nego skupno z organizacijami državnih uslužbencev, da bi se Tzdržalo pri uradništvu v pravih mejah, in ukrenilo vse, kar se ukreniti da. To je žclja Tsek uradnikov in potreba v zvezi z najbolje razumevanim državnim interesom.