List 33.
Politični oddelek.
Žalosten oklic.
Osrednji volilni odbor katoliško-narodne stranke je v sobotnem „Slovencu" obelodanil svoj manifest, s katerim poživlja slovensko ljudstvo na Kranjskem, naj pri prihodnjih deželnozborskih volitvah pošlje v deželni zbor Farne pristaše katoliško narodne stranke.
Nič na svetu ni bolj naravno, kakor da politične stranke skušajo dobiti krmilo v roke. Stranke obstoje v ta namen, da skušajo uveljaviti svoja načela, svoj program, kar zamore jo storiti, če dobe absolutno večino v kakem parlamentarnem zastopu ali, ako to ni mogoče, da sklenejo s kako drugo stranko kompromis. Tako je po vsem svetu in tako je tudi pri nas.
Volitve dajo strankam priliko dobiti krmilo v roke in volilni oklici imajo namen, pred očiti volilcem najvažnejše težnje posamičnih strank, jim predstaviti tiste poglavitne programatične točke, katerih izvršitev se postavlja v prvo vrsto   in   določiti stališče   strank  napram
raznim aktuvelniui vprašanjem. Tako je običajno po vsem
izobraženem svetu.
Volilni oklic katoliškonarodne stranke se ne drži meja, ki jih je določil ta običaj. Oklic je siromaški v vseh aktuvelnih političnih in gospodarskih zadevah, zato tojiko bolj krvav v oznanjevanju sovraštva zoper narodno-napredno stranko.
Stranka izjavlja v svojem programu, da je in ostane v prvi vrsti kmetska stranka, in da bo vsako zadevo presojevala s stališča, ali utegne to kmetu koristiti ali škodovati in nadalje izjavlja stranka, da hoče porabiti vsa tudi najostreja postavna sredstva, da izvojuje splošno in jednako volilno pravico.
To je vse. Prav res, to je ves program, s katerim stopa stranka pred volilce.    Oklic se  ne  dotika ne jed-
nega konkretnega vprašanja razen splošne volilne pravice, na katero pa katoliško-narodna stranka niti ne misli, toliko manj, ker ve, da sedanja vlada in sploh sedanji volilni krogi splošni volilni pravici nikakor niso naklonjeni. Da bi pa pod vodstvom škofov stoječe stranke kdaj res začele z najostrejšimi postavnimi sredstvi boj za splošno in jednako volilno pravico, torej z obstrukcijo, to spada mej pravljice.
Značilna in pomembna je tudi izjava, da hoče katoliška stranka sicer varovati slovenski značaj kranjske, pri tem pa upoštevati tudi pravično posest (!!) Nemcev in sicer do pičice. Izjava, da se hoče posest Nemcev respektirati, naj je to tudi ublaženo z besedico „pravično" je nekaj izrednega, zlasti pa mora to osupniti tiste, ki čujejo katoliško-narodne stranke silno in vedno ponavljajoče se grmenje zoper liberalno slovensko-nemško zvezo. Tu je dokaz, da bi katoliško-narodni faust kaj rad z nemško Margareto šel v lopo.
Ves ostali del volilnega oklica je posvečen boju zoper narodno-napredno stranko. Ko bi se tu dokazovalo, da so načela te stranke slaba ali neprimerna, ko bi se tu navajali dokazi, da ta stranka ni sposobna ali ni vredna za vodstvo slovenskega naroda, ako bi se tu dokazalo, da je ta stranka grešila in kako ]e proti svojemu programu ali proti interesom ljudstva, bi proti temu noben objektiven človek ne ugovarjal.
Toda ne. Tega dela, ki se nam zdi tudi jako nehvaležno, se osrednji volilni odbor katoliško-narodne ni lotil. Omejil se je v svojem oklicu, torej v najslovesnejši oficijalni enuncijaciji na tako nezaslišano zasramovanje in na tako brezprimerno psovanje in sumničenje nasprotne stranke, da kaj takega svet pač še ni kmalu de živel. Ni čuda, da je ta oklic obudil v narodno*!Ti^7~" predni stranki najsilnejše ogorčenje, da bo mogočno raz-netil vse strasti, in da bo prav ta oklic kriv, če postane volilna borba zopet tako strahovita, kakor je bila zadnja.
Stranka, ki pred volilce ne more stopiti z drugačnim manifestom,   nego  je  ta,  ki  ga  je  obelodanila
Stran 322.
katoliško-narodua   stranka,   mora   stati   na   preklicano slabih nogah in se mora  zelo  bati  za   svojo  posest, če ne mora drugače izhajati, kakor da  apelira  na   najnižje; instinke v omiki daleč zaostalega in politično   malo razsodnega kmeta.
Oklic katoliško-narodne stranke je obžalovanja vreden pojav. Posledice tega oklica, ki ne morejo izostati, naj pripiše stranka sama sebi.
i