Zanke in uganke rudniškega trgovskega centra
Najbolj boleča točka krajevne skupnosti Krim-Rudnik in celotnega področja preko Karlovškega mostu ob Dolenjski cesti tja do konca - do Škofljice, je trgovski center. Saj ni mogoče trditi, da ni nobene trgovine in da ni nekaterih drugih prepotrebnih lo-kalov, vendar je za število krajanov na tem področju (gre pravzaprav za štiri krajevne skupnosti), vse skupaj hudo borno. Trgo-vine so premajhne, zastarele, vrste lokalov sploh ni in prebivalci morajo za vsako malenkost v mestno središče, To ni le izgu-ba časa, so tudi stroški. Kdor se odloči nakupovati v majcenih trgovinah na Ru-dniku, kaj kmalu zgubi potrpljenje v večni gneči v malih lokalih. Zato ni čudno, da občani tega področja že desetletje vztrajno ob vsaki priložnosti ponovijo svojo zahte-vo: trgovina. Včasih so to željo že skoraj uresničili, včasih so skoraj že držali trgov-ski lokal v rokah, pa se je spet vse izmuzni-lo. Pred več kot letom dni so začeli verjeti v nov trgovski center na Rudniku, a se jih sedaj zaradi vseh zaprek spet loteva malo-dušje. Menijo, da bo spet vse splavalo po vodi, ker se stvari zapletajo in so že v zamudi. Nestrpnost je zato razumljiva, po-sebej še, ker so se krajevna skupnost in vse družbenopolitične organizacije tega po-ročja izredno angažirali za trgovski center.
To je zgodovina, vendar jo kaže malce osvežiti! Prebivalci Rudnika so si želeli trgovski center. Beograjska robna kuča »Beograd« si je želela prostor v Ljubljani
in v KS so se dogovarjali z njimi. Točnih stroškov niso vedeli, pa so obljubili nižjo ceno na osnovi poprečnih cen v Ljubljani. Beograjčani so pristali. Kasneje se je izka-zalo, da bo prostor precej dražji. Beograj-čani so odstopili. Pojavil se je Mercator, dobil prostor in to brez natečaja. Tedaj je nastalo razburjenje in slišati je bilo o zapi-ranju Ljubljane. Napako so morali popra-viti! Razpis oziroma natečaj so ponovili javno in spet se je javil Mercator, obljubila je tudi beograjska firma s katero so se dogovarjali v KS. Beograjčani pa se potem niso javili. Zakaj, ne ve točno nihče.
Ob vseh teh začetnih zapletih so se Ru-dničani vedno bolj bali za svojo trgovino. Potem je v veselje prebivalcev vse steklo in sedaj so spet zastoji. Kakšen je trenutni položaj?
Izvajalec del in delno tudi investitor je celjski Ingrad, oziroma ljubljanski TOZD Ingrada. Predstavnik Ingrada DUŠAN LAJOVIC podaja sliko trenutneta položa-ja: »Sklenili smo pogodbo z Zavodom za urejanje stavbnih zemljišč Vič za prostor in ta prostor je tudi že praktično prenesen na nas. To je vse že urejeno. Naročili smo geološko raziskavo tal, ker gre tu za bar-janski teren in je nujna posebna gradnja. Geološka raziskava je že končana, stro-kovno mnenje pa bo izdelano dokončno v teh dneh. Naročili smo tudi lokacijsko do-kumentacijo in Ingrad je samoiniciativno naročil razpis za gradbeni projekt. Naša delovna organizacija ne želi karkoli zavla-čevati, ker želimo ohraniti ugled, ki ga
imamo in ki smo si ga pridobili v 20 letih. Po naši krivdi doslej ni prišlo niti do minu-te zamude! Mi se trudimo celo pohiteti s stvarmi in tako ponekod prehitevamo nor-tnalni postopek. Možne pa so v bodoče težave.«
Pri tem mislite na teren in težavne pogo-je gradnje?
»Sploh ne! Do zapletov lahko pride drugje. Kot sem že omenil, smo imeli raz-pis za gradbeni projekt in na razpisu je
sodelovalo več delovnih organizacij, kot: IBT, Slovenijaprojekt, naš Ingradov pro-jektivni atelje in tudi avtor za natečaj na-grajenega elaborata arh. Tihomir Sulič. Kot najugodnejši se je izkazal Slovenija-projekt, ki je vse obljubil v treh mesecih in po najnižji ceni. Zato so se odločili zanj. Tedaj se je zapletlo, saj se je arh. Sulič, ki so ga izbrali povsod sicer kot konzultanta, počutil prikrajšan. Z neformalno skupino strokovnjakov je želel izdelati gradbeni projekt on sam. V sodelovanje s tako ne-foramalno skupino nismo mogli iti pri tako velikem projektu, ker bi lahko prišlo do zamud. Tudi viška občina je bila proti neformalni skupini in je tako obveljala prvotna odločitev o Slovenijaprojektu.
Tvorec idejnega projekta arh. Tihomir Sulič je potem zahteval zaščito avtorskih pravic preko avtorske agencije. Po njego-vem zatrjevanju, naj bi ob nagraditvi pro-jekta bilo dogovorjeno tudi to, da ima avtor še posebne pravice. Mi smo iskali zapisnik tega sestanka, vendar ga ne naj-demo. Dokler pa zapisnika ni, se moramo ravnati po utečenih načinih poslovanja. Tako sedaj stopicamo na mestu in ne vemo kaj je res bilo. Zato smo se odločili za skupni sestanek med nami, Slovenijapro-jektom in avtorjem, da bi našli rešitev, ki bi bila pogodu vsem. Sestanek bo v teh dneh in tedaj bo vse jasno. Če seveda do dogovora ne bo prišlo, se bodo stvari zelo zapletle in to Iahko vse skupaj zavleče.«
Ingrad je v tem času opravil dogovore z interesanti za posamezne prostore v no-vem trgovskem centru in se dogovoril tudi za izhodiščno ceno. Ingradov interes je ta, da gre gradnja čim hitreje. Tu imajo na-mreč angažiranih za 15 milijonov lastnih sredstev, ki so povsem nekoristna, saj jih ne obračajo in Ieže trenutno v projektih, geoloških raziskavah in drugem.
Doslej kasni gradnja za mesec in pol zaradi zamude, ki je nastala ob ponovnem razpisu natečaja za trgovski prostor in pa še zamuda, ki nastaja sedaj, okoli izdelave gradbenega projekta, ker ni skupnega jezi-ka med avtorjem in ostalimi. Če bo dose-žen sporazum, menijo pri Ingradu, da bo mogoče vse nadoknaditi in da ob koncu ne bi bilo zamude pri otvoritvi.
Če bo šlo vse po maslu, bodo v decem-bru vložili dokumentacijo za gradbeno do-voljenje in takoj nato začeli s pripravljal-nimi deli. V marcu bodo začeli z glavnimi deli in v dveh letih bo trgovski center zgrajen in vseljiv. Seveda, če ne bo nadalj-njih zapletov. Potem bo končno uresniče-na dolgoletna želja prebivalcev Rudnika.
MILOVAN DIMITRIČ