Marko Kravos
V tretje gre rado
Ribji zev
Sredi ničesa je za piko nečesa, kot klica. Na sredi, v zevu med zobovjem v čeljustih, nekakšen ležaj, vez in sklep v koščenih ustih, ki se bočijo od zenita do nadira.
Kje kopna zemlja? Pod čelado nebeško, sredi neznanskega morja se zvira riba, riba faronika. V čolnu nekdo igra na trstiko uspavanko. Raztaplja led. Voda narašča.
Nič tako hudega, če se žrelo zapre: homo erectus je bil najprej ameba. Voda oživlja, preživlja in umiva. Začeti od kraja. Kot ikra iz goltanca.
Votlina, družina
Pečina v hribu, globoka jama. Na morju razvneto oko. Iz zemlje se no~ razliva, na zahodu vse ožarjeno.
Brlenje morja neznanskega, gluha noč z visokega brega. Mrak in zarja sta se razšla, brat in sestra si hrbet kažeta.
Rahlo, potiho si mati in sin stisneta roko, zajameta sapo kot nekoč davno ob rojstvu, zdaj v spomin in slovo.
Pesem iz rjuhe
Voščena, prosojna rjuha se v vetru suši in napenja, tisoč in ena noč v objemih visi med orehom in jablano. Sonce liže, briše znamenja.
Davni vzdihi, brizgi vrtoglavi, so postali trni, pesek v sklepih, ne spuhtijo več ob vetru, soncu madeži in gube na uveli koži. Z mize skotrljajo se orehi.
Kvatrna nedelja si otira lice, komaj zmore po spokorni poti med ponedeljkom in soboto, preko dnevov in noči v letu. Žganje komaj še pomaga.
Materinska roka rjuho boža, jo poškrobi, v mašni prt skroji, predela v srajčico za vnuka, z rdečo nitjo zarobi nasmeh na svoji ruti. Nič ni šlo v nič.
Spokorna pesem
Za hrbtom hiša in vrt. Greš? Grem. Koliko poti pelje v Rim? Kako pridem peš v Jeruzalem? Roka se dvigne v pozdrav in druga tudi, v znak vdaje.
Navzdol gre samo, potem čez hrib spokorno sklonjen, zbrano v neznano. Z drenovo palico, s školjko za miloščino poromati odet v raševino na polje zvezd, v Kompostelo.
Kot je bilo zapisano: morje bo slano od strtih gradov, kesanja in bolečin. Za mrzlo spoznanje, brušeno modrino, za vse že spočeto in nikdar rojeno so spravni dar solze, znoj in urin.
Le kdaj ob kresu skliče kraljica neba vse svoje vdane k makovi mizi. Od stiske velike mi je šlo iz glave, kako človeku ob svežem prtu odleže, kako ga drobno zrnje v sanje vzame.
Žvenketava luna snema z ljudi domišljave glave, s poljubi zdravi rane. Od robide ni soka, ko otisneš trnje, v jakobovi školjki zacinglja, ko s trave od sočutja kane.
Mož na oblaku
Pavletu Merkuju
Ne tu ne tam, ne prej ne potlej, z oblaka šele ugleda tam spodaj sebe.
Sredi vrveža, blis~a in hrupa, sredi prašnega ~asa stoji v zatišni vrta~i. Sam na svoji gredici, med zeliš~i.
Pelod goji: diše~e besede razstavlja v zvoke, razporeja razlo~ke, soglasja, tišine kot škrat svoje zaklade.
V hiši na dvoje vrat domuje. Pije sokove matere, njene darove, prevzame kruh z o~etove mize, glagole seje nad gluho mesto.
Mož na oblaku skomigne, ko vidi sam sebe z obeh strani meje. Natakne si škornje, pretegne si ka~je peroti.
Seveda potuje v obe smeri, na dva kraja: ob paj~evini se vzpenja med prednike, ob napeti struni se spuš~a med vnuke. Svetu pa s ~ašo tokaja nazdravlja.
Slika
Klavdiju Palčiču
Muzej, na steni slika, sacrum profanum, kentaver pri ženski do zadnjega diha.
Razgaljene sanje ob živalski sli, nesmrtno migotanje lepe nespameti.
Pika pri piki, hläpi. Kaj jih skupaj drži? Podoba v pozlati zakaj oživi?
V sinkopiran utrip preslikano znanje: perpetuum omame, ki daje, jemlje vid.
Svila zastira sled kačjega pika. Plankton je lep, ko se zasvetlika.
Puščica in lok
Napneš, izstreliš. Puščica leti, njena smer je tvoja izbira, njen domet je mera tvoje moči.
Sčasoma - spotoma postaneš sam svoj plen, zrak se zgosti, krošnja neba se povezne nate, puščica se ti zlekne k nogi,
postane mačka, prihuljeno čaka, da ji s tvoje povešene rame shirani sokol v gobec pade.
Lok in tetiva sta se opustila, pa ne izdaš božanske Afrodite, popiješ zvarek in že zanosno streljaš kozle, mačke srborite.
V tretje gre rado
Vsemirje rime je noro mrmranje vse morje na -er morijo marnje mar mir ne mrje trma burne trume tropoumje stroke ne rim ne mirje rodomerje s trte trstje trnje kjer trenje strto smrtje strese mrkne skrkne mrest kar smrk v brk ne mar ne art netresk ne crk strast kakor strah sreče za prst eros brez mere skrb in srbenje brez rok in vere čez mrki rob mrlenje trave na trg po strup po srp za spravo
v tretje gre Rado
Ponikalnica
Je pa slan'ca pomorila vse te žlahtne ptice pevke. Na oblasti zlata šiba novo mašo je zapela.
Sliši klic dramila, plane iz rdeče omame domovine sin, v red brez mej verjame, evre grabi,
zrine se v svetovni vrh, brez potomstva si ga mane, širi skupni trg.
Kadar perje leta, piške padajo z neba. Ko potihne reka, teče ponikalnica.
Kurje oko
Zaboga milega, kako grmi! Dežja in boga se je bati. Dež prinaša povodnji, bog preži ob svoji jablani.
Ma~ka se gre slepe miši, vrag pocitra tokaj in tobak. Kurje oko je jasnovidno, starost je naše ~rno zlato.
Borza naš rešnji križ, satelit je arhangel miru, vdanim pa mikro~ip v riti užitek in š~it proti zlu.
Praznujmo, ko padajo meje in strehe jezika in doma! Kdo pri tej hiši bo zadnji? Zadnji se najlepše smeje.