jubljai\sKic>
Leposloven in znanstven. list?
Štev. 5. V Ljubljani, dnč 1. velikega travna 1893. Leto XIII.
G
.12
resni
Indska legenda.
k.
,oč. V koči samotni nad Gangoj Skrivnostno še bald ja gori; Na podu sedijo menihi, Srim Buddha med njimi stoji.
»»Ne boj se! Kaj bil bi pač stdril? Zavčla te vroča je kri? Pogledal, kaj ne, pregloboko Devici si kaki v oči ?««
Napdl razsvetljeni obrazi Zamišljeno gledajo v tiri. Vse tiho. .. Možjč so ti, misliš, Iz dnega vstali svetri.
»Jaz mislil sem, o prečastiti S Sam mislil sem s svojoj glavoj; Življenja uganko srim htel je Pronikniti smčlo duh moj.
»No, bratje«, pretrga molk Buddha, »Kdd vč še med vami kak greh? Zdaj vprašam vas v tretjič in zadnjič -Spovčdali vsi ste se vseh?
»In mislij polčtu nikoli Ogrrij nisem stavil, ne mčj . . . Po veri brahmanov to greh je, Kar delal, žžtl, jaz sem doslčj!
»Gorjč mu, kdor madež prikril bi, Zamdlčal na vesti bi kaj! Nikoli se ne bi posvčtil, Ne vnišel v nirv&uc bi raj.. .
»Kar v Vedah je pisano svetih, To misliti človek le smel Ne globlje, ne više, ne dalje. . Kdor misli d rogače — gorjč!«
»Nobeden se več ne oglasi? Obred že je sveti končrin? . . .« Pač! jeden še, mladi Ambattha Pred Buddho tja stopi skesrin:
Le redko smijal se je Buddha, Sed&j nasmehljri se sladkö, Začudeno gleda učenca, Smehljaje mu pravi tak<5:
»Grešil sem. prevzvišeni mojster! Grešil sem hudö, prehudd; Kakd naj odkriicrr. ti krivdo? V dnu duše me peče zeld.«
»Čenui pač nam vsakemu svojo Bog Brahma bi glrivo bil dal? Cemtf bi nam duha luč sveto Tam z lučjo bil svojoj prižgal! ?
»Čemd imaš nogi? — da hodiš! Za delo ti dvoje je rok:' Z razumom pa v glavi ti misliš, A misliti znii le še — bog!
»Čim bolj ti sdm misliš svobödno, Tem bolj si podobeu — bogd, Tem bolj približuješ se Brahmi .. Le misli zatd brez strahd!
»Le misli, Ambattha preljubi. Vse stvarstvo ti sžim premišljuj! Da misliti greh bi bil morda — Brahmanom nikrfr ne verdj!«
A. Aškerc.
V pojasnilo. Tudi buddhisti imajo spöved; imeli so jo že dobrih 500 let pred Kr. —	Pis.
v
/emu;
^2^at6hla s°ba Pot' $treho .. . Glej, baš mrliča iz nj<£ Odnesli so po stopnicah; Ob odru še luči gorč.
Kdo, vprašate, živel je tukaj ? Pozabljen je pevec bil; V samoti je tii spominom In slavi nekdanji žil.. .
In smeh se nepopisen Po lici je bledem razlil — Takd se smeje, kdor nekdaj Češčen in slavljen jc bil!.. .
Ropöt in Sum po stopnicah: Razdirat prišli so žč Oskromni mrtvaški oder — Ugasnejo luči bled&
Premnog po stenah golih Usfchcl je venec pripdt, Med venci se mnog posušil Živč je dehteči cvčt!
In zdajci tudi venec Za vencem z zidd je posnčt, Pohojen takisto je ž njimi Na tleh za cvetom cvčt..,
Na vence je in cvetove Gasnečc mu zrlo okd, Obstalo na njih kot v sanjah, Ko duh je ostavljal telo.
Na veke je zopet življenje Izginilo brez sled d — Kdo, vprašate, živel je tukaj? Kdo ? Rajši vprašrijte — čemd!
A. Funtek.
Abadon.
Bajka za starce. Pripoveduje Nejaz Nemcigren. (Dalje.)
V.
restopimo v lčpo Francijo, naravnost v Pariz, v svetovno-slavno mesto omike in zabave l Ondu v drugem nadstropji gostilne prve vrste odgrnimo gdste svilene zastore pred visokimi okni, da vidimo v prostorni spalni sobi. Solnce posije na posteljo, v kateri spi in jedva diha lep mladenič bolestno-vnetih lic. Pri postelji sedf negibno kakor kip pdstaren gospod, ki na videz tudi spi; solnčna svetloba ga predrami. Naglo vstane, položi spečemu bolniku roko na čelo, in zdajci se tudi ta predrami čil, čvrst in boder. Pdstarni gospod, Abadon, reče vzbujcncu, Samoradu :
—	Prebili ste, hvala meni, opasno vročinsko bolezen. Sedaj ste, hvala meni, zdravejši in trdnejši negoli kdaj. —
—	Srčna hvala, gospod in rešitelj! Zdi se mi, da ste me ravnokar rešili težkih sanj. Menil sem, da ležim na svojem ddmu hudd bolan, da mi mati strežejo in da me je posetila ljuba Cvetäna; jaz pa da se nisem mogel nI geniti ni izpregovoriti. Toda kje sem sedaj ? Te krasne dvorane še nisem videl. —
—	Kar se ti je zazdevalo in Živo slikalo v domišljiji, ko si zmrzaval na sneŽnikovem tčmeni, to so bile tiste prijetne sanje, s katerimi nastopajoča smrt mami zmrzujočega človeka. Sedaj bivava v Parizu. V Monaku sem ti rekel, da nama je takoj pobegniti proti severu. Ko si izrekel željo, da bi ostal ondu, kjer si bil, plavala sva že nad Snežnikom Mont-Blancom; zakaj pri meni, kakor bi že lahko včdel, grč vse premišljeno in urno. Tvoji žčlji sem ustregel, in sicer ljubezniveje, nego si zahteval. Smel bi te bil spustiti iz zračnih višav, da padeš na zčmljo kakor razpaljen in raztopljen meteor; toda pazno
17*
sem te postavil na bližnji zemeljski prostor, ki je bil pod nama. Tam si potlej prezčbal, in skVajni čas je bil, da si me zopet poklical na pomoč. —
—	Čc se prav spominjam, bilo je še v Monaku, ko sem se drznil prositi, da me pustite ondu. —
—	Kaj pak, to je tvoja dozdeval Bolje bi ti bilo, vender kdäj spoznati, da si nepopraven, nepokoren človek in da sem ti dosedaj vedno zabadava govoril: vprašaj mšne ali svojo pamet, prčmer zahtevaš mojega delovanja 1 Za svojo zopetno nepremišljenost si se moral pokoriti nekamo osem dnij ali osem tednov. Zate je to veliko časa, mene sevčda ne brigajo take malotne časovne mere. —
—	Čudno, da se iz vse ddbe svoje bolezni ne zavedam ničesar. —
—	Zavest morebiti še pride, toda kaj bi koristili vzbujeni žalostni spomini ? Sicer pa v tvoji blodnji ni bilo prave snovi, niti takovih duševnih pojavov, da bi si jih bilo vredno zapomniti, dasi se često pripeti, da človek v blodnji ali v sanji misli pametneje nego tedaj, kadar delujejo možgani ob popolni zavesti. —
—	Čudno se mi tudi zdi, da ste bolezen takd odpravili, kakor se na primer sleče stara in obleče oprana srajca. Ne zamerite mi te primere. —
—	Kaj naj zamerim človeški stväri, kateri je um tolikanj ne-dostaten kakor jezik prenagel! Tvoje sedanje zdravje je uspeh lččenja po mojem načinu. Tebi Že znana »moja teta, imenitna kača« je človeka zavedla v smrt; potlej je pa to svojo krivdo nekoliko popravila, da je v izboljšanje in podaljšanje človeškega življenja tvojemu praočaku Eskulapu razodela vračilne moči raznih zčlišč. Eskulapovi učenci so nekaj stoletij lččili svoje rojake s tistimi zčlišči, in ljudje so bili tedaj junaki in so se veselili starosti zgovornega Nestorja. Potlej so ljudje napredovali v vedi in modrosti, in kakor je vselej »boljše« sovražnik »dobremu«, takd so tudi nadomeščali preproste stare leke Eskulapovih učencev z boljšimi zdravili, in od modrega Eskulapa je ostala samd tista palica s kačami ovita. Takd ste prišli do umetnih lekarnic, do učenih zdravnikov in zajedno do grmadnega števila boleznij. Sedaj se lččite z zčlišči in rudninami, z vodd in vddko, z ognjem in ledom, po homeopatiji in alopatiji, sploh kakor je količkaj možno in nemožno. Jaz sem tebe lččil hkrati po starih in novih načinih, kajpak brez vöde, ker voda ti je prepovedana. Jedel si zeli kakor nekdaj kralj Nabuho-donasar, ko je zašel med vegetarijance, pil si mleko in vinsko Žganje, ležal na blazinah in na trdih deskah. Zavijal sem te v volno in platno; zračil te v žveplenem soparu in na kraški burji. Kadar ti je bilo pre-
vroče, posadil sem te na severni tečaj, in kadar si potreboval tople kopelji, položil sem te v pesek saharske puščave, časih pa ravno narobe. — Tako sem te ozdravil po vseh metodah, in to prav temeljito, kar moraš priznati. —
—	Res je takd, gospod. Samd nekaj me peče: kakd vpliva moja bolezen na najino pogodbo ? —
—	O tem miruj. Jaz sem užival svoje spanje, ti si ga tudi imel dosti, saj to sam čutiš. Za bodočnost ti pač nekaj svetujem, kar ti bode na korist. Pogodba nama grč h koncu, dosedaj ti pa ni prinesla nobene koristi, ampak zgolj neprilike in nadloge, katerih celd še ne veš vseh. Skrajni čas je, da popraviš, kar moreš, in da napdsled, Če bode možno, vender ujameš Še käj koristi. Saj včš, gradi se počasno, podira pa naglo. Tvoja prenaglica, ki ti je vedno v nesrečo, pa takd rada podira, ko bi moral graditi razsoden um. Torej namerjam svojim duhovom zapovedati, da ti strežejo samd toliko, kolikor bodem jaz posebe dovolil. Tudi bode koristno, da vselej, prčmer zahtevaš moje pomoči, med seboj hladno preudariva, kakšne bi bile posledice mojemu delovanju. Mislim, da ti bode to prav; sicer pa povem, da bodem vsekdar ravnal po tvojih zahtevkih, dasi sem prej izrekel svoje po-miselke. —
—	Od srca rad pritrdim tej izpremembi najine pogodbe. Koliko bridkostij bi si bil prihranil, da sva se takd zmenila v prvo uro l —
—	Ne glej nazaj, ko stopaš naprej l Ne obupuj, ampak verjemi 1 Upanje je sicer samd prazno dno tiste Pandorine pušice, katero je oče Zen ljudem podteknil v osveto, ker je Prometej bogovom ukradel ogenj. Toda kaj bi počel človek brez te obmane ? Tudi jaz se veselim Človeških upov. To na sapo zidano ničevo upanje in potlej dejansko obupavanje mi takisto nosi gotove dohodke kakor državam loterija . . . Vender pustiva to. Sedaj pristopi tvoj zakladoköp, ki je slišal, kakd trava rase, in se je nekoč napotil v Indijo, da bi z izdelki od lipovega oglja razdrobil angleško moč. Ta te lepd opravi in ti bode potlej razkazoval veseli, prijetni Pariz. —
—	Dovolite mi, gospod, prošnjo, da bi me spremljali vi sami po Parizu. Ta oskrbnik mi je najzopernejši človek, in prav presčda mi njega debelo laganje. —
—	To ti je ravno koristno: učiti se občevati z neprijetnim človekom in vedno paziti, je li resnica, kar čuješ. In kaj je to, laž ali resnica? Laž je navadno blagd, kije vedno na trgu; resnica pa redko zlatd. Zatorej oprezno ravnaj s pravico in ne nosi je vedno na konci jezikal Laž in resnica sta sestri; jednako opravljeni vedno hodita
druga tik druge in z jednakimi očmf gledata v svet. Kakd pa moreš z medlimi človeškimi očmf razločiti devico resnico od razuzdanke laži' ? Koliko lažij verjameš za resnico in koliko resnic, zlasti takšnih, ki »oči koljejo«, nečeŠ verjeti? Zatorej sem ti odbral oskrbnika za spremljevalca, da z njega pomočjo, kakor skozi temd do luči, prideš skozi laž do resnice. On ti bode Pariz lepd opisal: nekaj resnično, nekaj resnici podobno, in nekaj bode dodal iz svoje domišljije, ne z namenom lagati, ampak ugeniti resnico. Slikal ti bode to lčpo mesto človeški; jaz bi je nemara kazal takšno, kakor sem ti dndan pred-očeval rimsko mesto. To bi ti bilo menj prijetno. Mene Pariz itak ne zanimlje, saj poznam to selišče, odkar se je prelčvilo iz »blatne vasi.« Gledal sem na vašem planetu že mnogo mest, ki so nekdaj imela slavo in lepoto sedanjega Pariza, mest, o katerih sedaj niti sledu ni. Taka mesta se v časovnem teku prcminjajo in ponavljajo; meni so pa do pristudc jednolična in dolgočasna, ker so ljudje povsod tisti ubožci in bedaki. Sploh mi je prijetnejši pogled na veliko mravljišče v smrekovi šumi nego katerokoli Človeško bivališče. —
Abadon izgine. Vstopi oskrbnik in privede s seboj človeka, ki obleče Samorada po najnovejši francoski šegi; priredi mu lasč in brado ter ga sploh takd olika v pol ure, da bi tega ne mogla opraviti najboljša knjiga v sto dneh. Samorad se nikoli ni imel takd rad kakor tisto uro, saj ni bil nikoli še takd lep in takd zdravega obraza.
Sčdel je z oskrbnikom v eleganten voz, in vozila sta se po mestu in okolici blizu pet ur. V petih urah se človek naveliča tudi najlepših zabav in prizorov. Iz početka je bil Samoradu Pariz prekrasno mesto, proti kateremu bi bil Dunaj samd velika väs. Tudi ljudje so se mu zdeli bolj velikomestni in olikani, veselejši in lepši nego na Dunaji. Napdsled pa so mu bile krasne stavbe samd potratno nakopičeno kamenje; umetni nasadi, perivoji in čista jezerca zgolj spačeno oponašanje ne-dosežne prirode, in ljudje v Parizu sluge gladu in strastij kakor drugjč po Širi zemlji. Vse mu je bilo toliko priskutno, da bi bil teh pet ur rajši prespal —
Po obedu, pri katerem se je zopet odlikovala umetnost francoskega sokača, naznani Abadon, da so danes on, Samorad in oskrbnik povabljeni na večerno zabavo k podjetnemu bankirju Padelesu. Samorad bode tam baron Veseljenko, bogat veleposestnik iz ilirskih pokrajin nekdanje carjevine Napoleona I. Abadon je tam že star znanec kakor vitez Gonoba, grški kapitalist, ki svoje grmadne dohodke troši za nakupovanje umetnin in za kratkočasno potovanje križem svetä ter hkrati izkuša sebi vedno prijazno srečo na borzi. Oskrbnik, tudi star
znanec pri bankirjevih, pa je pl. PJahtalič, vsemogočni poslovodja viteza Gonobe in zajedno lastnik obširnih kamenišč na ilirskem Krasu. Kakd se bode sploh vesti med zbrano bankirsko gospddo, naj pa Samorad o priliki opazuje na pl. Plahtaliči, ki je pri tej gospddi popolnoma kos svoji nalogi.
Ko se dostojno pripravijo in pride določena ura, sčdejo vsak v svojo kočijo in oddrdrajo k bankirjem palači. Ondu najdejo zbrano mnogobrojno gospddo moških in ženskih, vse v lišpu in svitu. Bankir Padeles pozdravi barona Veseljenka prav uljudno in izrazi z izbornimi besedami svojo radost, da more vzprejeti takd odličnega gospoda v svojih salonih. Takisto priljudna in vzornih besed je bankirjeva soproga, pdstarna okrogla ženica, ki govori francoski z nemškim zatezanjem. Vitez Gonoba barona Veseljenka seznani z mnogimi gospodi, ki so vsi prav olikanega vedenja in se nič ne spotikajo ob baronovi francoščini, ki je, dasi natančna po slovnici in vadnih knjigah, nedo-statna in preokorna za živahno in dovtipno občevanje v pariškem salonu. —
Povpraševanj in pogovorov je bilo za Samorada skoraj preveč. Bankirja Padelesa je zanimalo vprašanje, ali se pridno gradč železnice v nekdanji francoski Iliriji, in kakd se na tržišče pribavljajo prirodni zakladi tistih pokrajin, ki so baje grmadni in jedva načeti ?
Namesto barona Veseljenka odgovori opravitelj Piahtalič, da se železnice gradč prav pridno, da pa veljko prog, ki bodo pot iz Pariza do vztoka izdatno okrajšale, čaka še potrebnega kapitala, katerega upamo dobiti iz Pariza zlasti sedaj, ko je panamski prekop obtičal v blatu in smrädu. Baron Veseljenko sam gradi privatne železnice do svojih bogatih rudokdpov srebra in bakra in do svojih pragozdov debelih orehov in ilirskih cčder, katerih ima nad dvajset štirijaških mirijametrov. — Bankirja Padelesa so taka podjetja živo mikala, in obetal je izdatno udeležbo svojo in svojih tovdrišev.
Bankirjeva soproga, ki se je delala nekaj bolj omikano, negoli je nje mož, pripovedovala je baronu Veseljenku med drugim, da je nekoč videla črnogorsko poslanstvo iz Ilirije, da so Črnogorci takd lepi ljudje kakor on, da še niso pozabili francoščine iz dobe prvega Napoleona in da se je njih prelepi närod ni noši res kar čuditi. Bogata mora biti tista Črna gora! Čudila se je ilirskemu ndrodnemu plesu »čardašuc, in hvalila glasbeno umetnost »čeških bratov«, (»frčres Bo-hemiens« se na Francoskem zovejo cigani), ki so čarobno igrali nži-rodne plese Ilircev in sosedov jim, junaških Čerkesov . . .
Baron Veseljenko se je seznanil z gospd, ki pa je bila morda gospodičina. Ta je govorca francoski, kakor bi bila domä iz Ljubljane. Pravila je, da je bila nekoč v Ljubljani, da je Čula celd slovensko govorico. Ta jezik je pa baje takd grd, da ga govorč Slovenci le tedaj, kadar jih tujci ne poslušajo. Vprašala je tudi porogljivo, kdo je bil tisti Vodnik, kateremu na čast LjubljanČanje toliko plešejo vsak predpust ?
Star gospod je trdil, da v Zagrebu govorč največ madjarski in da bode do konca tega stoletja vztočno jadransko Primorje do cela pomadjarjeno.
Poslovodja Plahtalič je skupini malobesednih bankirjev razkladal, da Francozje niso pametno ravnali, ko so pri panamskem prekopu pihali žerjavico za tuje koristi, dokler ni v nji začel pokati kostanj, ki jih je osmodil in oslepil. Tam döli v Iliriji bi se dalo zaslužiti kaj več; ondu je denarja malo, dela in blagd pa veliko. Tam ddli denarnemu mdžu ne gledajo takd pod rdke kakor tukaj v Parizu, in časniki tudi ceneje nego v Parizu trobijo v rog tistega podjetnika, ki kupi njih prepričanje. Zgovorno je dokazoval, da morajo bankirji, ki zasnujejo veliko podjetje, pribaviti sami sebi prvi gotovi dobiček ali smetano vsega dobička. Velika ideja je säma na sebi tolikanj vredna, da je svet nikoli ne prcplača. Kapitalist, osnovatelj, grč kakor kralj v boj za veliko idejo, ki se bode prej ali slej izvestno uresničila in človeštvu redno in nepregledno vrsto let dajala gotove koristi. Kdor izmed kraljev, vladarjev, hoče pridobiti slave v bdji, preliti mora veliko krvi svojih podložnikov. Uprav takd je z velikimi podjetniki, bojevniki za utelesitev velikih idej. Zatorej misli grmadna drhal malih ljudij podlo in tesnodušno, če sodi vladarja denarjev z drugo mero nego vladarje ljudij in če obsoja denarstvene mogotce, osnovatelje svetovnih podjetij, ker ti posnamejo svoj dobiček, primeren veličastvu ideje, kadar snujejo takšno podjetje, dočim tisti mali, poslušni ljudje, ki so prihranjeni svoj drobiž vteknili v hvalisano podjetje, ne najdejo, česar so pričakovali, in izgubč, kar so imeli. Oni so baš žrtva denarstvene vojske na slavo denarstvenih kraljev. —
Rad bi bil baron Veseljenko ugovarjal načelom in dokazom poslovodje Plahtaliča; toda pohvala poslušalcev je bila takd burna, da je Veseljenko nejevoljen prisčdel k drugi skupini. Ondu so sedeli posebe veliki denarni mogotci, tisti, ki računjajo samd z milijoni in milijardami. Med temi je sedčl Abadon-Gonoba, in videlo se je, da njega preudarna beseda veliko veljä in da je pogovor jako važen in resen.
Samoradu • Veseljenku družba in takd zvana veselica ni ugajala. Ljudje so bili praznični, toda njih pogovori so se sukali ob skrbčh in opravkih delavnikovih. Veselica je bila, a bilo ni veselih obrazov. Neprijetno mu je bilo dalje gledati na malem prostoru toliko tistih predrznih nosov, bodečih pogledov in pohlepnih ustnic, ki značijo vnuke očaka Abrahama. Potožil je to o priliki Abadonu-Gonobi. Ta ga mirno potolaži: — Zakaj ti ne prijajo moji stari prijatelji? Najstarejši, naj menj mešani närod so. Oni imajo najstarejšo vero, najstarejšo omiko in knjigo. Naj imajo torej tudi na životu nekaj posebnega, kar jih diči nad mčšanico drugih närodov z mlajšo zgodovino in omiko. Od veleuma Mojzesa iz davnih vekov do velebogatina Rot-schilda v sedanji döbi so bili vedno preganjani in zatirani, vender nikdar pregnani in zatrti, in sedaj ima njih denar in njih vpliv celd moč prve velesile. Zakaj bi torej ne smeli biti nekamo ošabni? Sicer te Plahtalič takoj odvede med ljudi tvoje vere in tvoje pasmine. Želim ti, da najdeš ondu boljših značajev in boljše zabave. —
Kakor na migljaj pristopi Plahtalič in odvede barona Veseljenka v prostore na divno razsvetljenem vrtu. Tam ga seznani s srednje-priletno, bogato opravljeno gospd in z nje hčerjo (vsaj takd se je povedalo), mlado cvetočo žensko v ukusni žalni opravi. Samorad se je presenetil, ko je to mladenko spoznal za tisto žensko, ki je pred nekaj dnevi v perivoji pri dvorci v Monaku tožila za mladim gospodom, ki je visel mrtev na platani. Presenetila ga je tudi nje lepota tolikanj, da je zdajci pozabil, kakd je Abadon tedaj obsojal to žensko. Ime ji je bilo Darinka, in govorila je pristno hrvaški. Samorad se je torej otresel težavnih spon francoskega jezika, in mladi dvdjici se je skoro zdelo, da sta v veliki družbi, hrvaško govorčč, samä in prosta. Razgovor je bil čimdalje živahnejši in prosto je govorilo srce s srcem pod tujim nebom v milem zvoku domačega jezika.
Lepa Darinka je pripovedovala:
— Detinska leta sem prebila v iztočni Istri, ondu, kjer se sedaj raz-cvita zdravišče Opatija. Moj oče, pomorski kapitan, rojak z otoka Krka, kupil je tam majhno posestvo s prijetno gospodsko hišo tik morja. Milo se spominjam slikovitega Kvarnera, pogleda na sivo morje, na Trsat in spominjam se otokov Cresa in Krka, smelo strmečih iz morja. Ne morem pozabiti genljivih napevov tamošnjih pomorščakov, in še sedaj mi zveni v ušesih ndrodna pesem: »Popuhnul je tihi vetar . . . Tihi vetar od Levanta«, ali »Vrbniče nad morem, Visoka planino, Trajna nina ni nena« 1 — Kolikokrat sem, sanjavo gledajoč preko morja, kakor bi v dalji uzrla očetovo ladjo, tožno pela nepozabno pesem: »Oj, talasi
mili ajte« . . . Zdelo se mi je, da tudi moj oče, plovčč tam v daljnem oceanu, poje to.pesem in da mi nosijo valovi odmev očetnih glasov:
»Oj, talasi mili ajte,
Čamae dalje moj tjerajte;
A ti more mirno stoj,
l)ok se u dom vratim svoj! . .
Dok se u dom vratim svoj!«
Toda žal, oče se ni vrnil na svoj dom. Morje ga je nosilo in živilo malone vse njegove dni; morje ga je napdsled vzprejelo v hladni grob sredi Indijskega oceana. Po očetovi smrti je moja mati, Francozinja, prodala letovišče pri Opatiji, in preselili sva se v Nizzo, nje rojstveno mesto. Tam sem ob mirnem mestnem življenji hodila v mnoge šole, učila se potrebnostij in nepotrebnostij, rasla in dorasla, mladina pak jc rekala, da nisem grda. Naselil se je v Nizzi mlad francoski trgovec, ki je prinesel dokaj denarja s seboj iz zapadne Indije. Nekdanji znanec mojega očeta, seznani se z mojo materjo in z menoj. Bil je duhovit, pošten in blag človek. Zaljubila sva se in poročila. Ni je bilo srečnejše žene od m£nel Ko sva bila nekaj dnij poročena, izkrca se v Nizzi siromašen mož z rjavo žensko. Prišla sta iz zapadne Indije, izprašala bivališče in razmerje mojega možd, in ta je bil poklican pred sodišče . . . Ves prepaden in zmeden se vrne od sodišča. Vprašam ga, slutčč bolezen ali nesrečo v trgovini, kaj mu je. On pa molči in gleda kakor blazen ndme. Skrivaj in ponoči se napoti proti Monaku, kakor bi bežal pred menoj. Vsa v strähu in skrbčh hitim za njim in ko dospem do njega, gorjč mi \ Moj mož visi mrtev na platäni vašega letovišča, kar ste vi, gospod baron, opazovali sami! Jezik nima besed, da bi izrazila svojo žalost; ako bi jo pa mogla, vi te žalosti ne morete pojmiti, ker ne veste, kakd globoko čuti žensko srce l Premagala sem obup in se vrnila v Nizzo. Ondu sem z včdela, da je tista rjava ženska, ki je prišla s siromašnim možem iz zapadne Indije, mojega mož£ prava žena, da je tisti mož nje oče in da sta s seboj privedla tudi petletnega sina mojega možl Takd je pristopila k nesreči še sramota! Sedaj sem vdova, ako sem bila žena, in prišla sem se v Pariz posvetovat s pravniki, da vsaj nekaj zäse rešim od precejšnje ostaline nesrečnega ali morda brezvestnega možd, ki naj mi oprosti, ako ga sodim preostro. Z materjo bivam v tistem hotelu kakor vi, in ne zamerite, da sem se v vaši bolezni, ko vam je viselo življenje kakor na niti, sočutno zanimala za vas. Saj je moralo biti takd . . . Moj rojak ste, in kakor mi je povedal Plahtalič, podobna
je vaša usoda moji nesreči: jaz sem izgubila mož£ šesti dan po poroki, vi svojo zaročeno nevesto Šesto uro po poroki. —
Ne bodem ponavljal, kaj sta vse govoričila Samorad in Darinka. Opomnim samd toliko, da je bila Darinka premetena ženska in da je dobro včdela, koliko vredni sta ženska mladost in lepota, kadar se zdnji oglasi povoljni kupec. Znala je pokladati svoje srce na medeni jezik, in nje očf so sijale takd iskro in presunljivo kakor kačje oči. Da, kačje oči I Često sem opažal strupene gade. Očarljive oči imajo in takd ravnodušno in vabeče vračajo človeku pogled, da se skoraj zmotiš in pogladiš gadu podbradek z golo roko. Pod čarobno netečimi pogledi lepe Darinke je bil Samorad kakor razgret vosek; popolnoma je pozabil svoje Cvetäne in prav nič ni popravljal Plahtaličeve pravljice o svojem vdovstvu. Dečko Amor in njega podložni zli duhovi so se že jako rado vali Čdrovnice Darinke in očaranega barona Veseljenka; onda pa je Darinkina mati, ki se je v tem bavila tu in tam, pristopila z gospodom Plahtaličem in po-milujč izrekla, da mora s hčerjo nocoj posetiti še drugo obitelj. Poslovili so se na skorajšen sestanek. —
Ni se še Samorad ohladil 111 ni še uredil svojih čustev, ko se mu pridruži Abadon - Gonoba in ga opozori na drugo mlado žensko, ki v stranskem salonu nckamo sameva. Seznani ga ž njo, z očetom in materjo. To je bila prijazna, zgovorna obitelj; toda videlo se je vsem, da se priljudnosti ne vadijo še dolgo in da so se morebiti ne zaradi izobraženosti, ampak vzpriČo zunanjih neprijetnih vplivov v poznejših letih izpremenili v prijazne in oskromne ljudi. Samorad*Veseljenko je skoro opazil, da jim je prijeten družabnik, da jih je nemara že kdo opozoril nänj in da bi se ne upirali, ako bi želel stopiti k njim v obiteljsko zvezo. Dana mu je bila ugodna prilika z mlado gospd govoriti prav slobodno; govorila sta pa nemški, kar je obema glaje teklo nego francoščina.
Ta mladenka je bila vdova Ljudmila, tista žena, ki jo je dal Abadon Samoradu videti na čarobne nadčnike kakor Ženo mladega gospoda, obešenega v parku njiju dvorca, ko sta bivala v Monaku. Bila je čudovito lepa žena in iz očij v oči gledana dokaj mičnejša nego tisto jutro iz dalje od Monaka do karpatskega prigorja.
Govorica se je razvila in ogrela ter je skoro tekla kakor med starimi znanci. Ljudmila je povedala, da se je nje ljubljeni mož usmrtil v Monaku in da je bil žrtva američanskegk dvoboja, ko je šlo za njega čast in za poštenje njegove žene. Po tem brezupnem usodnem udarci je pribežala k svojim roditeljem v Pariz, kjer je oče že delj
časa družabnik in deležnik pri podjetjih bankirja Padelesa. Vrnila se bode čez nekaj dnij v domovino, da ondu uredi domače stvari in prodd vse imetje. Potlej hoče očeta prositi, da se vsi preselijo v Ameriko, kjer bode pozabila vse, kar je prebila v Evropi, Če bode možno. V novem svetu med novimi ljudmi bode začela novo življenje.
Samorad je sočutno poslušal to povest, in vzbudila se mu je želja, da bi spremil to gospd v novi svet in v novo življenje. Ljudmila se mu je zdela v svoji žalosti nad vse lepa in divna. Izražala je svoje misli in svoja čustva takd odkritosrčno in s takd izbrano dostojno besedo, da je bil Samorad uverjen, kako nje duh visoko nadkriljuje njegovega duhä. Temne oči so ji sijale takd mirno, da se mu je zdelo, kakor bi gledal skozi nje v globočino nje preblagega srca in kakor bi v tem srci iz nočne žalosti odseval nekov zor, ki obeta, da Samo-radova podoba počasi zakrije spomin na bledega mož£. Prav veselo so dovolili Samoradu, da smč skoro posetiti Ljudmilino obitelj.
Prisedel je Abadon - Gonoba jako nejevoljnega obraza in podrl vse prijetne razgovore. Za malo Časa se je Samorad odslovil, ker ga je Abadon pozval v druge prostore, kjer ju je čakal opravnik Plahtalič.
Tam se Abadon obrne k Samoradu s porogljivo opomnjo:
—	No, dobro se baviš v Parizu l Cvetäna bi bila jako zadovoljna z nocojšnjim tvojim vedenjem! Prav takšen si kakor »Ribič« vašega pesnika Preščrna, »ki naprčj brez miru svoj čoln der vi«, ko so se valovi morja razdelili in so se iz njih prikazala mdrska dekleta. Tudi za teboj bi se lahko klicalo: »Zgubljčn je vtopljčn, se bojim«, da te nisem še o pravem času otčl skal in viharjev. —
Samorad se zardf in reče:
—	Dovolite mi, gospod, prav resno zatrdilo, da Cvetäne nisem pozabil nI trenutek. —
—	Verjamem, odgovori Abadon, da si mislil nänjo, vender samd toliko, da si nje lepoto primerjal lepoti nocojšnje morske dčklice Darinke in gorske Vile Ljudmile in potlej menil, da je lepota Cvetänina slična lepoti Darinkini, Ljudmila pa da je izmed vseh treh najlepša. —
—	Tega ne tajim, niti ne potrdim. Ali oprostite, gospod, opomnjo, da se vaša sodba o teh dveh ženskah, kakor ste jo izrekli v Monaku, ne ujema z nocojšnjim mojim opazovanjem. —
—	Slobodno stavljaj svojo sodbo nad mojo. Prav spominjaš pa me Shakespearejevega igrokaza »Sanja iz kresne noči«, kjer vilinska carica Titanija poljublja in s cveticami venča prizačarano oslovsko glavo brljavega tkalca Snutka. Tudi ti si se zmotil o glavi vse zabave. Darinka in Ljudmila vender nista bili hkrati ženi jednega možd. Mož
ni bil hkrati graščik v Karpatih in trgovec v Nizzi ter ni mogel umreti, po moji povesti, ker je izgubil pri igri, in po basni tvojih krasotic, za ameriškim duelom ali zaradi prihoda svoje žene Američanke . . . Kaj pa ti praviš, Plahtalič? —
Plahtalič se ponižno prikloni in odgovori:
—	Vdove Ljudmile ne poznam osebno. O nje očetu sem Čul, da je bil sila bogat tvorničar; opešal pa je bajč takd, da sedaj dela za oskromno plačilo v pisdrni našega bankirja Padelesa. Gospodičino, ki se danes zove vdova Darinka, poznam pa že nekaj let. Nekoč je bila pri družbi jahačev in glumačev. Vrlo je skakala skozi obroč in plesala po vrvi. Plesala in pela je tudi v malomestnih gledališčih. V Monaku in v Nizzi je bila že dve leti zaporedoma. Pri svojih ljubovnikih pa nima sreče: lanski se je ustrelil, letošnji obesil. —
—	Tako ve osebe vender ne dohajajo med takd odlično gospödo, kakeršna je nocoj tukaj zbrana, pregovarja Samorad.
—	Ta odlična gospoda! zagrohoče se Abadon. To so borzni igralci in njih varovanci, pravše oslepljenci: vsi zgolj hodnični značaji! Njih imetek je vedno na gibcži, in njih slava je puhla, kakor z vodikom ali z lahkim plinom napihnjen mehur, ki se dviga v zrak celd nad egiptovske piramide! Bahato računjajo s svojimi milijoni, ki jih narejajo kar v poslovnih knjigah: stavljajoč za vrednotne številke menj ali več ničel. O svojih podjetjih govorč kakor tvoj selski pre-kupovalec, ki tolikanj blebetä o zalogah in vagonih, kadar kupuje suhe slive in koruzo. Zanj ima železnica premalo strojev in vdz, za te ustanovitelje in podjetnike pa zemlja premalo prostora, da bi mogli na nji uresničevati svoja snovanja, osrečujoča vse človeštvo. To so pijavke v včliki meri, katere izsesavajo kri kar deželoma in narodoma. Z lažjd, s prej naročenimi slepilnimi brzojavi, zvijačno pritiskujč na poštena nevšečna podjetja, prekanjeno dražčč ceno živil, potrebnih vsem ljudem, izdajaje državne tajnosti, takd ti naglo nakopičijo veliko dobička na jedni strani in poderd velike imovine na drugi sträni. To so ljudje, ki se ne sramujejo propovedovati, da se je treba često oplaziti ob kazenskem zakoniku, prčmer se pridobi milijon. Vender imajo veliko moč in veljavo pri evropskih državah, katerim so v denarnih potrebah drago in drago plačani pomočniki. Ta njih moč in veljava je kakor mora, ki tlači pridno, delavno evropsko prebivalstvo. In bolje se vam bode godilo stoprav tedaj, kadar državniki, razbistreni po zlih izkušnjah, pozno nekoč spoznajo, da še državi potrebni denar in uspešno osrečevanje vladanih narodov lahko doseže tudi brez teh novodobnih rokovnjačev . . . Mislil si nemara, da sem te uvedel v
res odlično, duhovito francosko družbo, kjer se shaja cvet poštenjakov in omikancev. Ne zameri mi, če ti povčm, da za take kroge nisi pripravljen, nisi zadostno omikan. Tam bi bil možiček; tukaj si se pa veljav i 1, in to jedino zatd, ker si bil bogati baron Veseljenkol Slepili smo mi to družbo, zlasti Plahtalič je bil velikan v tej umetnosti, priljubljeni takim možem, pa tudi dni so nas slepili brez kvare za nas . . . To je nazvi - gospdda laži - bogatašev, ki s svilenimi klobuki pokrivajo podla čela in z gladkimi rokavicami ostre kremplje umazanih rdk! Omenil si, da se ta družba ogiblje ženskih oseb sumnjivega poštenja. Ravno narobe je res. Bolj se ogiblje pravega poštenja nego navideznega poštenja, in ko bi ti gledal toliko bistro kakor jaz, videl bi, da se tukaj negujejo in šopirijo žive podobe vseh sedmih naglavnih grehov ... In ta bankir Padeles, ta te izvestno zanimlje! Čudiš se udobnosti in opravi krasnih prostorov, katere nam je danes otvoril in razkazal. Ta hiša in ta vrt nista še plačana. Ta zlatnina, ta nakit, in te dragoccne posode, vse to ni pristno blagd. Te nasladne slike slovečih slikarjev so slabo ponarejene, in te visoke, z&nje plačane cene so zlagane. Kaj pa je takemu mdžu prava umetnost, ko gleda bolj na bogato okrašeni okvir negoli na sliko v njem? Opažal si, kalflS je bil mož pozoren in uljuden in kakd je tebi, tujcu, zaupno govoril o svojih velikih namerah. Vse to je dim in pena. Mož čuti, da se mu majd tik pod nogami, in zatd išče podpore pri svojih povabljencih, zlasti pri meni. Pomoči ne bode, odmeknile se bodo dosedanje opore, in mož se poruši. Cez teden dnij zagospodujejo v tej hiši drugi ljudje; gospod Padeles bode v državnem zapdru čakal obsodbe zaradi raznih prevar, in potlej ga vzame noč. Ljubezniva gospä Padelesova pa bode zopet kakor nekdaj za drag denar posredovala med bogatimi razuzdanci svojega plemena in med krščanskimi in nekrščanskimi nazvi-materami in vzgojiteljicami lepih Evinih hčera . . . Takd se godi v Parizu med podjetnimi finančniki, in prav sedaj je blato panamskega prekopa zaneslo toliko smradu nad to mesto, nekdaj sloveče zaradi poštenosti. Veseli se, da v tvoji domovini umetnost, kakd naj se brez kazni vara in kakd naj se človek bogati ob bližnjikovem imetku, ne uspeva še takd kakor v daljnem zapadu, in deluj natd, da se tisti ko-ristolovci, ki jih je Plahtalič vabil k vam, ondu ne vgnezdijo takd skoro in takd lahko. —
—	Kakd naj se Evropa otrese jarma velikih denarstvenih sil, ki tlači pridelke zemlje in rdk in nas ovira v družabnem gibanji? —
—	Ne včm, kakd prideš sedaj in tukaj do takega vprašanja vender na jednostavno vprašanje podajam takisti odgovor, s katerim
ti pa ne bode ustreženo. Reč bi bila prav lahka. Države naj imajo modre, pravične državnike; stanovi te, dobre ustave, po katerih se brez sile in prenaglice umika, kar je staro in slabo, in takisto nadomešča, kar je novo in dobro; ter končno vestne in značajne närod ne zastopnike. Posamezniki naj se pa vedejo po starem reku »ora et labora«, in po znanem reku stovečega Američana: »Kdor vas uči, da obogatite drugače nego z marljivostjo in varčnostjo, ne poslušajte ga: slepar je in otrovnik«. To je lahko izreči, izvesti pa skoraj nemožno, ko vsi bolehate na posebni bolezni svoje dobe. Z rokami in nogami hitite v močvirje. Ko ste toliko zabredli, da vam voda sili v grlo, pa stojč nogč mirno v blatu in rolcč se držč križema. Tedaj tožite in premodrujete svoje nadloge, toda ne obide vas krepostna misel, da bi dvignili rokd in obrnili nogč nazaj k rešnemu brčgu . . . Sicer pa menim, da te ne peče toliko vesoljna Evropa, kolikor nekaj malo oseb na tej marogi vašega plančta. —
—	Res je, gospod, že prej sem vas hotel vprašati po razmerji dveh oseb, ki sta me razžalili. Neka gospä se je rogala Slovencem in nekov gospod Hrvatom. —
—	Bodi ti ustreženo. Najprej ti moram povedati, da v tej družbi nihče ne žali vedoma. Pač pa hoče biti marsikdo duhovit in dovtipen; ker pa tega ne zna, zabrede preko meja olikane dostojnosti. Tista gospä je porojena Ljubljančanka, hči nižjega uradnika; bila jc nekdaj lepa in jc prišla po raznih potih in razpo tjih napdsled v Pariz, kjer sedaj nosi dolžnosti zakonske družice brez pravice zakonske žene. Nje nazvi-mož je prav tisti gospod, ki ti ni pohvalil Zagreba. Porojen je v hrvaškem Primorji, a vere je pravoslavne. Bil je marljiv in varčen brivec, pribrll se je do Pariza in si toliko nabrit, da sedaj zahaja med male kapitaliste, kakeršen je Padclcs. Da gospä kakor »stara Kranjica« po pristransko-nemčujoči in nedostatni vzgoji mrzi Slovence in da gospod, kakor pravoslavnik, Madjare bolj čisla nego rodne brate, to ti je sedaj umevno. Takovi čudaki, katerih je več, nego bi kdo sodil, ti so posebnost närodov, ki se stoprav vzbujajo, in so takim närodom toliko potrebni kakor Šibe učencem, ki zaostajajo v pridnosti. —
—	Izvolite mi še povedati, kakd je prišla vdova Ljudmila v to družbor —
—	No, vender si izustil vprašanje, katero ti je bilo ves čas na jeziku 1 ... Ta Ljudmila je prava ubožica in to čuti že säma. Mož je zaigral poslednje novce v Monaku v družbi tiste Darinke, ki je bila nedavno tebi toliko ljubezniva. Vlastelina v Karpatih bode skoro prodana, in od izkupila ne ostane za Ljudmilo prav nič. Oče, ki jc
bil bogat trgovec in tvorničar, zamotal se je v mreže prekanjenih podjetnikov. Denar so pobrali, moža so vrgli golega v reko nazaj. Sedaj mož služi Padelcsa za majhno plačo. S tem Živi sebe in razvajeno ženo; sedaj je prispela še hči z majhnim detetom, da vsi delč hudo siromaštvo. Nocoj so nastavili lepo vdovo v bankirjevih salonih, da bi se kdo ujel in to drago bitje s katerimkoli poštenim naslovom prevzel v varstvo in preskrbo. Nocoj se lov ni obnesla in prihodnjič ne bode srečnejša. —
—	Tej vdovi, gospod, pomagajte; saj vidite, da je ob prepadu in da je vredna vsega usmiljenjal —
—	S čim hočem pomagati? Kaj ne, z denarjem po. homeopa-tiškem načinu, ko je baš denar v nesrečo pehnil njo in njeno obitelj? Daj jim denarja, preobrazi vso puščavo saharsko v gozd samih da-teljnovih palem in podari ga jim. Onda se bodo z novim bogastvom v njih vzbudile stare strasti in razvade, nauk, pridobljen v nesreči, bode naglo pozabljen, kakor nam to kaže vsakdanja izkušnja, in beda se vrne v podvojeni strahdti. Sedaj imajo spomin na jedno vrsto srečnih dnij; potlej bi imeli spomin na dvojno täko vrsto in trpeli bi končno podvojeno kesanje. Kaj bi jim to koristilo? Rekel sem ti že, da se bode ta vdova pokorila vse žive dni. Sreča zänjo, da teh dnij ne bode veliko l —
—	To je žalostno, gospodi —
Prav vsakdanja reč. Če hočeš, popišem ti nje življenje. To je podoba navadne vzgoje bogatih hčera in slika posledic takšne vzgoje, sploh Človeška komedija s tragiškim zvrŠetkom. —
—	Prosim, gospod. —
—	Nje oče je bil sin srednjeimovitega trgovca. Ta sin se je marljivo učil in vežbal v trgovini, slep in gluh za vse druge vede. Lotil se je trgovine in skoro je znatno obogatel po opreznosti, neumorni delavnosti in varčnosti. V ddbi, za ženitev najbolj pripravni, ni utegnil misliti na ženitev, ampak ženil se je bolj v letih, ko si je smel že nekoliko odpočiti, zakaj denarja je bilo že veliko pridobljenega. V zakon je dobil jedinko bogatega tvorničarja, in to se je vse dogovorilo po trgovinskih pismih. Ta jedinka je bila lepa ženska, toda zamudila je zlati čas za možitev zaradi neke kričeče malenkosti, katera je utihnila stoprav Čez dve leti. Nekamo bolj pozno in na trgovinski način v zakonski jarem uprežena poročenca sta bila jako srečna. Mož se ni mnogo bavil z ženo, ker ga je nad vse zanimala nje dota: dobra velika t vomica. Mlada žena pa tudi mož£ ni motila v trgovini, samd da je bilo dosti pomočkov in prilik za razkošno življenje in za
ošabno razkazovanje in trošenje bogatih dohodkov. Čez dve leti se je porodila Ljudmila, njiju jedino dete. Veselja ni bilo konca nI kraja. Oče je trdil, da je hčerka njemu podobna, mati je takisto trdila o sebi, drugi pa so skrivaj šepetali, da je to dete podobno kričeči malenkosti iz polpreteklih časov. Bodisi täko ali inäko; mož in žena sta tekmovala, kdo bode hčerico bolj božal in mehkužil, in takd je bila končno prva ljubljenka tudi prva oblast v hiši. Zgodaj je spoznala, da so roditelji zeld bogati in da smč zaničevati vsakogar, kdor ni toliko imovit. Zdelo se ji je popolnoma umevno, da ji oče in mati ne odrekata nobene želje, in bila ji je posebna slast, trdo ukazovati svojim varuhinjam; te pa so morale molčč trpeti nje trmo in nagajivo trpinčenje. Prišel je čas šolanja. Ljudmila je imela ddkaj učiteljev in učiteljic, ki jih je mati menjavala po hčerini volji. Učila se je vsega, karkoli je poželela, in samd tega. Naučila se je vsega izborno in ne-doseŽno. Gorjč učitelju, ki bi bil Ljudmilin napredek po resnici obsodil! Takd je znala hčerka neprekosno francoski in angleški, peti, igrati na klavir, risati in slikati. Plesati in jahati je pa znala res prav dobro. Da bi se učila tudi kaj potrebnega za vsakdanje življenje in za gospodinjstvo, tega bogata mati ni dopustila: »Tega naj se učč ubožne hčere; pri nas bode vse to nadomestil denar.« Za hčerino izobražbo prezgodaj, za materino ošabnost prepozno je prišla ddba, ko je Ljudmilina lepota vzbujala pozornost mladih gospodov in zavist menj imovitih vrstnic. Mati in hči sta pregovorili tvomičarja, da je prodal svojo trgovino in tvornico za sveče in milo. Preselili so se v včliko mesto, živeli ondu prav bohotno ob dohodkih naloženih denarjev, in mati, ki je od nekdaj nekamo mcdlela po plemenitaših, bila je prav vesela obširnega občevanja s plemenito gospodo, sevčda največ s täko, ki je ubožala in iskala posojil. Hčerka je med svojimi častilci najbolj Čislala lepega mladeniča, častnika pri konjiči, potomca stare, toda ubožane plemenite rodbine. Trdila je, da ima ta mladi baron najlepše oči, najslajšo govorico in najolikanejše vedenje; uniforma mu prija najlepše, in nihče ne zna plesati, jahati in s kočijo dirjati takd čudovito kakor on. Ta mora biti nje mož — ako ne, pojde v samostan. Oče je kanil pregovarjati, da je ta gospodič zapravljivec, lahkoživec in igrač, da se je pečal in razpečal z mnogimi dekleti in da je sploh malopridnež, kar ga je. Hčerka se raztogoti: Najsi je malopridnež, lep malopridnež je, in moj mora biti! Mati je pritegnila hčeri: Slaba svojstva gospoda barona so zgolj obična razgrajanja mladine iz plemenitih krogov. Mladenič se mora nekoliko izrojiti. Potlej, ko bode venčan z Ljudmilo, poleže se mu mladostna vihravost,
18
in gospod baron, očaran po lepoti in duševnih vrlinah ljube žene, bode vzor mirnega, ljubeznivega zakonca. Oče se je udal večini glasov, kupil je na hčerino željo in na velik dobiček prodajnikov lčpo graščino v Karpatih, nekdaj rodno imovino baronovih prednikov, in jo je podaril mladima zaročencema. Zakladal iu je pa še dan nä dan z denarjem, ker graščinski dohodki niso zadoščali potrebam plemenitega zeta, kamoli razvajenim slastčm mlade baronice. Baronova tašča je bila takisto od dnč do dnč ošabnejša in potratnejša. Sedaj je moral oče, oziroma tast, gledati na to, da svojim kapitalom poviša obrestno stopinjo, sicer bi ne mogel zdelovati z povekšanimi razhodld . . . Tisti čas so nekateri Američani premetenih glav in umazanih rdk prera-čunjaii, da si utegnejo pridobiti nekoliko milijonov, ako na mlade rastoče američanske železnice oprezno navedejo in potlej od njih takisto oprezno odvedejo varno naložene evropske kapitale. Naš trgovec, baronov tast, prišel je vabnikom teh Američanov v pest. Potčrjal je večino svojih posojil, prodal dobre evropske popirje, veliko vsoto vzel v zajem na graščino svoje hčere in to vse je vteknil v ameriške Železnice, trdno prepričan in sdsebno pregovorjen po bankirji Padelesu, da v dveh treh letih podvoji' svojo imovino. Iz Amerike se niso vračali niti kapitali, niti niso prihajale obresti. Mož sam se je napotil čez »včliko vodo« in tam je na svoje oči' videl, da je opeharjen velikansko, prav amerikansko. Tiho se je vrnil v Evropo in tiho je razprodal, kar je imel. Poklical je zeta prčdse, da mu razodene, kakd se jc vse preobrnilo, in mu je izročil precejšnjo vsoto, češ, da je to poslednji denar, katerega more odriniti. Svaril je zeta, naj bode varčen; in če ostane in pametno gospodari z ženo na graščini, ne bode se jima godilo slabo. On pa pojde v Pariz, in če se vrne nekdanja sreča, obogatel bode novič. Zet je napotil Ljudmilo na graščino, sam pa je poskusil še jedenkrat slobodno poživeti, predno se v Karpatih po-medvedi. Denarje, katere mu je bil tast odštel s solzami v oččh, nesel je na veter in doigral je, kakor si videl, v Monaku. Ljudmila ni mogla ostati na graščini. Gospodariti in gospodinjiti ni znala; včdela je samd, kakö se denar izdaja, ne pa, kakd se pridobiva. Pobegnili so služabniki, kateri že prej niso spoštovali trde, ošabne gospč, drug za drugim, in pritisnil je upnik za upnikom. Prišla je v Pariz, iz dežja pod kap. Oče služi prav malo, ker so mu po tolikih prevarah in prevratih opešale duševne in telesne moči. Vender mora sam rediti vse. Mati in hči še toliko ne znata gospodinjiti, da bi detetu mleko stopili ali zašili kakovo cunjico. V toliki bedi živč, da bi použili celd papigo, katero jc Ljudmila s seboj prinesla, toda mati in hči ne vesta,
kakö se pišče oskube in speče. Stari gospod je ves zmeden in obupan. Pred nekaj dnevi mi je potožil svojo bedo, in posodil sem mu deset-tisoč frankov. Od teh je dal ženi za nujne potrebe petsto frankov; vse drugo je nesel na borzo, da käj priigrä. Kar je imel, izgubil je še tisti dan. Ženski sta pa skoraj ves denar obrnili na lišp, da sta mogli danes dostojno stopiti v to družbo ali na lovišče. Sedaj sodi sam, kakova bodočnost se odkriva mladi neizkušeni vdovi! . . . Sicer pa sedaj odidem počivat. Te Štiri ure pazi, da se ne izgubiš v Parizu, in drži se Plahtaliča. —
Samorad je ostal sam. Z vdovo Ljudmilo ni mogel več govoriti, kakor bi bil rad, ker je že odšla. Plahtaliča ni hotel motiti pri igri, v kateri je očito dobival. Torej se jame pogovarjati z gospodom srednjih let in prav sočutnega obličja. Ta gospod je govoril nemški z laškim naglasom in se je že delj Časa izkušal seznaniti s Samoradom. Prav prijazno je novincu v Parizu povedal marsikaj koristnega in mu svetoval, kakd naj se v£de, da ne pride v zadrege. Nasproti je pa Samorad, ravno te dobre nauke pozabivši, bil odkritosrčnejši, nego bi se mogel opravičiti pri Abadonu, ki ga je na večer svaril odkritosrčnosti.
Pridruži se Plahtalič, povabi Samorada na drugo stran ter povč, da je dni prijazni gospod član skrivne policije in da pazi sdsebno na tujce. Samorad izpovč, kaj je vse govoril s tem prijaznim gospodom. Natd se Plahtalič vznemiri in prav oprezno uredi, da skoro izgineta brez hrupa.
Ko sta na cesti, razodene Plahtalič, da policija zasleduje Samorada, ker je v Monaku tisto jutro, ko je sošolcu Živku Trati Iku daroval denarja, v igriški banki izginilo precčj novcev in ker so se potlej nekateri pogrešani bankovci vrnili iz Samoradovih rdk, ko je pondči stavil v igrišči. Treba mu bode torej bežati iz Pariza, kakor je takrat z Abadonom bežal iz Monaka. Celd v svoj hotel se ne smč vrniti, ako neče biti še nocoj zasačen. Počakati se pa mora, da Abadon prespi, zakaj brez njega ne moreta ukreniti ničesar.
Samorad se odloči za pohajkovanje po mestu, še dokaj živahnem.
Stopita v veliko zabavišče, v. visoke dvorane in na čarobne vrtove, kjer je svetlo kakor podnevi. Polno ljudstva je bilo tam vseh närodov, največ mladine. Spanci so peli in pili čokolato. Lahi so de-klamovali in srebali kavo. Angleži so imeli pred seboj žgano vino in so molčč motrili vso družbo. Nemci so se napajali iz velikih kozarcev piva in so prezirno kritikovali gostoljubno' Francijo. Slovani so si natakali vina iz skupne steklenice ter so se hkrati bratili in prepirali ♦ . . Vsem glava pa so bili Francozje. Ti so peli in pili in go-
18*
vorili; nikar da bi se prepirali, smijali so se ter se živahno gibali v prirodnem zadovoljstvu. In te Francozinje med njimi: lepi životi, vitke rasti, zanimljivi obrazi, žarne oči! Kakd ljubko in lahko se vrtč in plešejo! Povsod kipi neumorna veselost, šala, dovtip in nasmeh — kakor bi več smrti ne bilo!
Plahtalič opomni, kakd se ta francoska mladina vede olikano in dostojno.
Samorad odgovori, da se neka ženska vender vrtinči nekoliko pre-razposajeno. Umolkne pa, ko spozna strmčč in nejevoljen, da je ta ženska vdova Darinka, v katero se je bil nocoj tolikanj zagledal. — Takoj se mu vsa družba priskuti, zaprosi torej PlahtaliČa, naj ga odvede drugam. Toliko da to izpregovori, že začuje pri mizi tik sebe glasen oduren smeh iz ženskih ust. Ozrč se na omizje in vidi vdovo Ljudmilo v živahnem pogovoru z mladim predrznim Častnikom, vso veselo in razvneto. Nje oče dremlje ob mizi, mati pa se živo pogovarja s starejšim čdstnikom, ki se tudi vede prav smelo. Samorad se prikloni, toda mati in hči se delata, kakor da ga nista opazili.
Samorad naglo odide in reče sam sebi: — Abadon vender prav socli in pozna svoje ljudi l —
Krenila sta potlej iz ulic v ulice in prišla v kraje, kjer je bilo menj svetilk in že malo šetalcev. Tam so se stikali znaki največje bede, tisti gladni ponočnjaki, kateri v smetčh in v odpadkih iščejo ka-keršnihkoli malenkotin, ki se morebiti dadd obrniti v denar za nasičenje gladnega žclodca. Ostrmel je Samorad, ko je videl v razkošnem, bogatem Parizu toliko bede. Zasmilili so se mu zlasti bledi, medli dečki v raztrganih cunjah; spomnil se je, da ima mnogo denarja pri sebi, in jel ga je deliti med te potrebne siromake. Ali je bilo to veselja in vrišča! Čim dalje je stopal, tem več drobnih rdk se je iztezalo proti njemu, in po malem je pritegnilo tudi dokaj odraslih, prav katilinskih postopačev. Prosili in rotili so ga ter bili gluhi za njega klicanje, da nima več drobiža pri sebi in da drugoč zopet pride. Iz težka se izmuzne iz velike gneče v gostilno nevabne zunajnosti. Gostilna je bila prazna, in medla luč je brlela v nji. Vsa drhal tišči skozi vrata. Samorad se utabon za veliko mizo. Drhal sili vänj od leve in desne strani pod mizo in nad mizo. On odriva, suje, brca, toda naval ne opeša. V svojem strahu in v istiniti stiski pozabi vse francoščine ter zakriči v domačem jeziku na ves glas: — Pomagajte, ljudje božji! — Zdajci se iz ozadja dvigne in odzove mož orjaške rasti, ki z grožnjami in kletvami namah odpravi vso drhal in prijazno pozdravi poznega gosta.
Samorada je sicer zaskrbelo, da je v tej zagati izgubil tovariša Plahtaliča; vender se skoro umiri, ko mu gostilničar povč, da je Francoz z dušo in telesom, da pa vender ni pozabil svoje domovine — isterskega Primorja. Bil je mnogo let pomorščak, v Toulonu v južni Franciji se je oženil, predlanskim preselil v Pariz in tukaj zdeluje še ddkaj dobro.
V ljubem domačem jeziku prinese beseda besedo, mlada krčma-rica pa steklenico stare črnine iz domaČega Primorja. Rojaka sta se rotila, da francoska zemlja ne rodi take kapljice. Samorad se je ogrel, in Francoz-Primorec mu je bil nad vsem Parizom. To je tudi hotel dokazati pri plačevanji. Ko drugjč ni imel več denarja, spomni se, da ga je bil Plahtalič naučil, kakd se more denar spraviti präv varno. Samorad torej izuje čevelj, potegne iz dna čevljevega bankovec za tisoč frankov in naprosi rojaka, naj ta list vzprejme v plačilo za vino in v spomin na rojaka od Save.
Roka roko umije. Primorec torej opomni, da je v tem predmestji, daleč od sredine mesta, opasno hoditi pondči; da ima pa on prijetno sobico, kjer si Samorad lahko brez skrbi odpočije in prebije to noč. Samorad vzprejme ponudbo iskreno vesel; rojaka načneta drugo steklenico in novič obsojata vsa francoska vina.
Ko se tako vtapljata v domače vinstvo in v pogovor o domačih spominih, stopijo v sobo in se dostojno javijo trije možjč resnih obrazov. Prvi je tisti prijazni gospod od tajne policije, s katerim se je Samorad toliko prezkupno pogovarjal v Padelesovih dvoranah, da ga je moral Plahtalič odvesti iz družbe. Ta gospod se izpriča kakor poverjenik policijskega oblastva. Ona druga možaka sta policijska stražnika, in bere se jima na obrazu, da se jima nikdo ne sme postavljati v bran. Uradnik prijazno naprosi, naj baron Veseljenko izvoli sesti v voz, ki čaka pred durimi. Ta prijazna prošnja je bila pa tolikanj odločna, da je ni kazalo odklanjati.
Primorec• Francoz pojasni to prošnjo, rekoč: — Ne zamerite, rojak moj, da je prišlo do tega. Ker znam mnogo jezikov, vzprejet sem med policijske služabnike. Vestno opravljam svojo službo, in sramoto bi delal rojakom svojim, ako bi ne bil pošten. V Pariz zahajajo rovarji od vseh vetrov in narodov, lopovi v platnu in v svili. Vi ste prišli v mojo gostilno pozno pondči in z drhaljo sumnjive vrednosti, med katero ste razsipali denar ... Za steklenico vina ste mi vsilili noto za tisoč frankov; potegnili ste jo iz čevlja, in ta nota — kakor blagoizvoli gospod komisär potrditi — očito je ponarejena . . . Torej vidite, da sem moral ravnati po svoji službeni dolžnosti ter oblastvu, ki čuva občo varnost, dati glas in znamenje po svojem tele-
grafu . . . Prav od srca, kakor vaš rojak, vam želim, da se izmotate iz te zadrge. Če ste nedolžni, onda se tudi bodete; zakaj ves svet priznava, da francoska sodišča preiskujejo zločine strogo po postavi, takisto to, kar obtežuje, kakor to, kar olajšuje, in da sodniki sodijo nepristransko po pravici takd tujca kakor domačina. —
Ni minilo pol ure, in Samorad je sčdel na klop samotne cčlice v policijski ječi. Obstražno so se za njim zaklenile okovane duri. —
(Dalje prihodnjič.)
Gazele.
7.
.lahna ziblje v jutra mräku se meglica, Nad gorami mötno trepetri danica. Z jutrom se vojskuje noč bežeča, Dftkler ne premaga dneva porodica. Med ljudmi jednako je borjenje: Jed na tčmna, druga svčtla polovica. Zmoter boju — jasen vzor, najlepša V večni je resnici vzrasel nam cvetica. Pridi čas, da vsaka duša zvesta Vzoru blagemu posveti se družica!
8.
Jeden del življenja svojega sem že prežil, Rddost mi družica bila, strah sodrng je bil. Kakor se za mračnim jutrom jasno zasvetil, Jasen mčni se takd za mračnim dan vrstil. Često iz nočf se svčtle dan rodi temdn, M ž ni se iz sreče döbe čas mcglčn rodil. Dokler nc objame pokoj zopet mi sred, Z nddejami dušo svojo bodem si pojil. Ko mi rddost v dom privede zaželeni čas, Srčno bode kakor ptičja pesem spev se moj glasil. ..
Rästislav.
Pogubni malik sveta.
Spisal dr. Simon Šubic, profesor ua vseučilišči v Gradci, (Dalje.) V. Denarni potresi.
^fokler imajo mogočni podjetniki neomejeno oblast v rokah,« takd nadaljujem svoje razpravljanje, »ne plačujejo več, nego morajo. Delavci pa zahtevajo več, nego je prav. Odtod prihaja, da so vedno nezadovoljni i prvi i drugi in da si neprestano nasprotujejo.«	«
»Kdo pa določuje tvarini ceno?« vpraša Sokrat radovedno. »Ako se podjetniki in delavci pričkajo zaradi plačila, ne včm, če ne trpi občinstvo zaradi cene.«
»Sevčda trpi kakor sploh vsak kupovalec, toda cene venderle k sreči ne more določevati izdelovatelj sam. Ustanavlja se na trgih. Kakeršno je ondu razmerje med ponudbo in povpraševanjem, takšna je cena blagu. Kadar ni dovolj blagd in izdelkov, takrat se cena poviša ; kadar pa ga preostaja, tedaj se zniža.«
»In kakd bi bilo takrat, kadar bi imel narod v svojem varstvu vse imenje? Ali bi ne umerjal jednostranske cene, katere bi se ne bilo moči ubraniti nI občinam nI posamičnikom ?«
»Tega se ni bati, ako bi imel zvedene in zanesljive nadzornike. Te pa si lahko voli sam. Sploh se ni bati, da bi gospodar nalašč škodoval samemu sebi. Da se mu ne pripeti kaj takega, moral bode paziti na meje med ponudbo in povpraševanjem. Käj imenitno je torej vprašanje, kakd je mogoče närodu preskrbeti, da prideluje ravno dosti vsakeršnega blagd in ne izvršuje izdelkov nI preveč nI premalo. Dokler je gospodarstvo, bodisi s pridelki, bodisi z obrtovanjem v posamičnih rokah, tačas si je pač težko pridobiti potrebni pregled. Najsi podjetnik vč, koliko potrebuje vsega na leto, zvčdeti pa venderle ne more, koliko rdk se polasti dotičnega pridelovanja in izdelovanja. Ni tega ne more včdeti, koliko se bode pridelalo in izdelalo v tej ali dni kronovini v obče. Koliko je treba pripraviti tega, koliko d nega blaga, to preračunjajo obrtniki dandanes večinoma po tržni ceni in po vpraševanji za blagom in izdelki. Kadar je tržna cena visoka, obično vsa-keršni obrtniki mimo delavcev, ki jim zadoščajo z izdelki za navadno potrebo, najemajo še dokaj drugih delavcev. Čim več pa jih zahtevajo, tem menj jih je na izbiro in tem dražji so. Takd si podjetniki sami
dražč izdelke. Poleg tega si pa kopičijo tudi toliko blagä, da vsega niti razpečavati ne morejo. Kaj je posledica? Preveč blaga in izdelkov so vrgli zajedno na trg; izgubilo je ceno; za blagd in izdelke niso prejeli, kolikor so računjali. Šlo je v izgubo. Kaj je zopet posledica temu? Podjetniki, katerim usihajo dohodki, morajo omejiti delovanje in tudi ne morejo delavcev plačevati takd visoko. Nezadovoljni s takšnim prikrajševanjem delavci ali popolnoma odhajajo iz službe ali pa izostajajo samo za nekaj časa. Odtod prihaja tisto izostajanje iz službe, katero nazivljejo ,strajk'. Kakd se podjetnik obväruj takšne Škode, dokler je obrt ves raztresen po tolikih posamičnih rokah? Kaj težko mu je neprestano paziti takd verno na vsakeršne trgovske iz-premine in na skrite' lokavosti drugih kupovalcev ali svojih nasprotnikov, da bi se izognil vsaki nesreči. Moral bi tudi poznati zmožnost ali nezmožnost svojih dolžnikov, kolikor se tiče poplačevanja ostankov in kljuk.«
»Zdrava pamet mi pravi,« odgovori Sokrat, »da bi morali tudi pri posamičnih podjetjih dni opazovalci, ki marljivo zasledujejo povprečno količino potrebnih pridelkov in izdelkov, včdeti precčj točno, koliko porabi ljudstvo na leto, torej koliko n. pr. govčdine, drdbnice in perutnine, koliko žita in sočivja, koliko jajec in zabele, koliko kožuho-vine in sukna, koliko preje in platna, koliko klobukov in dežnikov, koliko rudnin in kovin, koliko premoga in drv in koliko vsakovrstnih drugih tvarin. Ne odrekam, da bi tudi obrtnost in trgovina, raztresena po posamičnih rokah, vsaj v srednjih lčtinah ne bila poznala občih potroškov, ali tega ni možno reči o slabih lčtinah, kadar kmet nima denarja, da bi ga prinesel na trg, in takisto ne o bogatih lčtinah, ko se žito in sadje tolikanj obnese, da mu ostaja denarja nad navadne potrebe. Ob takih lčtinah se razpečd na trgih ddkaj več blagä in izdelkov. Vse pa bi bilo urejeno bolje, da vodi närod sam vsa podjetja, - ves obrt in vso trgovino. Dovolj bi mu bilo dotike z vsako potrebo; včdel bi, koliko t<5k seje lotilo dotičnega pridelovanja, in vselej bi lahko ustregel občinstvu. Iz lahka bi se preskrbelo, kar je prav, da bi v närodnih skladiščih in založnicah nikdar ne pohajali nI pridelki nI izdelki, da bi jih pa tudi ne preostajalo. V svojih knjigah bi imel närod natančne opazke, takd namreč, da bi včdel določno povedati, koliko je treba te ali dne stvari. — Recimo, da je prevzel närod v svoje roke vsa ljudska opravila in upravo vsega imenja. Tedaj bi vodil vse tvornice, delavnice, vse obrtne, poljedelske in rudarske p6sle. Konec bi bilo vsem težavam v pridelovanji in izdelovanji vsakeršnih tvarin. Pogledal bi v knjige in prčcej včdel, kakd je
treba razdeliti delovanje po gotovem, potrebnem števil« med delavnice in delavce. Sedaj bi se ne bilo bati dne izgube, ki je prej zaradi napačnega, nepotrebnega ali celd preobilega pridelovanja uničevala toliko podjetij, raztresenih na vse kraje. Dokler med pridelovanjem in porabljanjem ni bilo vidne zveze, nikakor se ni mogla množina pridelkov ujemati s potrebo; določiti ni bilo možno, koliko naj ta koliko dni podjetnik priredi tega, koliko dnega blagd. Posamičniki so torej pridelovali brez pregleda; največ, da so zvčdel i na trgu, ali njih tvarine pohajajo ali preostajajo, nikoli pa ne, koliko izdelujejo drugi podjetniki tega blagd. Posamičnik torej izdeluje in prideluje, dokler mu blagd ne preostaja, ker ga ne more prodati, ali dokler ne zvč na trgu, da zaradi znižane cene niti ne utegne plačati dragih delavcev. Kje pa naj si išče zaslužka, ob čem naj živi sam, ob čem njega rodo-vinci ? — Na obrtnem polji se med posamičnimi podjetniki skoro ne godi bolje nego v bitvi, samd da se ne pobijajo; pač pa se spopri-jemljejo tukaj delavci z delavci, ondu delavci z obrtniki. Če je kdo vzmogel kaj več, prisvojil si je ta ali dni obrt ter je začetkoma delal in prodajal v izgubo, dokler ni zadušil slabših tovarišev svoje stroke. Takd jih je prisilil, da so morali prodajati v izgubo, ako so hoteli živeti. Tudi dni, ki niso imeli dovolj denarne zaloge, opešali so in ustavili obrt. Toliko pa da se je takd otresel tekmecev, poskočil je s ceno in si nedolgo potem vrnil, kar je izgubil prej ž njimi vred.«
»Ali ni to kazniva pregreha zoper tuje imenje?« vpraša Sokrat.
»Sevčda je. Toda kaj, ko se nobeno sodišče ne bavi z nasprotovanjem na trgu! Brezsrčnost in samopašnost je imovitejŠim podjetnikom gonila vodo — denar — na njih malin. Slepa sebičnost jih je vzpodbadala, da so iz občega imenja spravljali čim več denarja v svoje žepe, ne vprašajoč, koliko ljudem potisnejo beraško palico v rdkel Kjer se jim pa ni posrečilo uničiti nasprotnikov, nastopili so drug pot. Osnovali so obrtno ali trgovinsko družbo, da določujejo svojemu blagu in svojim izdelkom ceno po svoji volji. Sodružniki skrivaj pre-kupujejo tvarine in spravljajo manjše podjetnike v svojo oblast. Kadar dobč trgovino gotovega blaga v svojo pest, oglasč se, rekoč: ,Naše je, toliko veljdl' Ta osnova je izpremenila boj med strokovnimi nasprotniki v boj med bogatimi podjetniki, med kupujočim občinstvom in med manjšimi trgovci. Take obrtne in trgovske zveze neusmiljeno odirajo manjše trgovce in ž njimi vred vse občinstvo s previsoko ceno svojega blaga. Zvijačno spravlja bogatih ubožnejše podjetnike v zadrego in pogubo ter si obrača njih izgubo v svoj prid. Ali ni to peklenska osnova pridelovanja?«
»In če vprašaš,« reče Sokrat, »kaj jih tira do tolike krivice, zdi se mi, da nič drugega nego strast v podobi pogoltnosti: sebičnost, lakomnost po denarji! Kupom denarja žrtvujejo odrtniki Čisto vest in vse poštenje; z dušo in telesom se zapišejo denarju in postavijo včliki kapital na svoj oltar za m a lika svetili Kakd vender morejo posamični podjetniki, družbe in občine takim samogoltnikom prepuščati skrb za potrebe svojega življenja l Zakaj se vse občinstvo ne združi proti njim? V takem razmerji sevčda niti misliti ni na pravo blaginjo.«
»Mimo tega ne pozabi,« pristavim jaz, »da rabijo odrtniki in bogatini še druge zvijače, s katerimi jemljd denar lahkovernežem. Kadar si prisvojč več posamičnih podjetij določene stroke, združijo jih v veliko podjetje in razglasč, da prinašajo krasne letne dohodke. Velikemu podjetju ustanovč posebno upravništvo. S pogrešnimi poročili moti in vabi upravništvo nerazsodne ljudi, dokler jih ne ujame v mreže. Sedaj vrže na trg delnice, katere hvalijo plačani agentje na vsa usta; lahkoverno občinstvo pa se kar puli zanje. Takd spravijo bogataši dolžna pisma svojega podjetja v gotovino, in potem jim ni kaj do tega, kaj se zgodi z dobro prodanim podjetjem. Čim menj jim ostane delnic, tem menj imajo izgubiti, tem menj se menijo za bodoči uspeh. Večinoma se taka podjetja, osnovana na pretegnjene delnice, razrušijo käj žalostno. Bogataši sicer še pravočasno otmd svoj denar, občinstvu pa ostanejo delnice brez nobene vrednosti — ljudsko imenje sedaj ni drugega nego prazen popir 1 . . . Takega nevrednega dejanja se nakopiči časih toliko, da ga občinstvo ne more več prebiti. Otrese se, odreče vse zaupanje takemu obrtu in vsemu, kar je združeno ž njim. Kadarkoli prikipi brezupnost do tega vrhunca, nastopijo dne zadrege obrtništva, pred katerim se odprč brezdno in požrč obogatele obrtnike z ubožnimi vred in potrč mnogo občega imenja. Na tem vrhunci se vršč tisti nenddejani izpremini denarne sreče, katere se imenujejo krize. Teh pa dandanes neče biti konec! Toliko da se trgovci nekoliko umirč, toliko da se zopet vzbudi nekoliko zaupanja do obrtnih podjetij, toliko da se jame krepiti občin-stvena blaginja, že se v tej ali dni podobi odprč tisto brezdno in ponovi neizrečne pogube vesoljnega imenja. Ali kaj pravim imenja 1 To ni imenje, ako imaš toliko in toliko delnic ali dolžnih pisem, zapisanih na ta ali dni obrt! Kakd malo je vender iz veČine v delnicah prave vrednosti proti umišljeni vrednosti, do katere jih povzdiguje prekupovanje v tistih dneh, ko se na trgih izdelki dotičnega obrta hitro izpreminjajo v denar. Kadar pa na trgu preostaja neprodanega blagä, ker ni kupovalcev, kakd hitro ti pozebe vse zaupanje do tak-
Snega popirnatega denarja! Pondči se ti utegne uničiti — bogat si šel spat, siromak vstaneŠ, če dna tvornica, katere se udeležuješ z delnicami, ne more več delovati, bodisi zaradi prenizke tržne cene svojih izdelkov, bodisi zatd, ker so izostali delavci. Zadrega tvornice, katera se tiče tebe, utegne biti iz začetka posamična. Sčasoma se pridružijo druge tvornice. Plačila zaostajajo. Zaslužka ni. Dolgovi pritiskajo. Denar pohaja, da ga ni dobiti za obrtne dolžne liste ali da delnic ni mogoče prodati. Iz strahu, da ne pride izguba, porodi se brezupnost. Ta pa vrže in zavrže vse, celd to, kar bi bilo Še kaj vredno, ako bi se cenilo mirno. Čim več dežela zadevajo take zadrege, dejal bi, pogubni potresi trgovskega in obrtnega denarja, tem dlje se čutijo njih omamni in pogubni nasledki, tem bolj trpi vzpričo takega bridkega križa vesoljna blaginja.«
»Izvirov takih trgovinskih in obrtnih potresov, pogubnih za vso blaginjo,« mčni Sokrat, »ne bode možno odpraviti, dokler se ne konča sebičnost, pogoltnost in sleparstvo. Konča se pa šele takrat, kadar se odsekajo korenine tistemu drevesu, kjer rastd. To drevd pa je denarna osnova trgovine, obrta in slčharnega delovanja. Vse grč za denarjem in ž njim; brez njega so zaprta vsa pota. Dokler ljudstva niso toli močna in srčna, da ne odpravijo vse denarne moči in ne preosnujejo društvenega življenja na podlagi vesoljnega delovanja, godilo se jim bode kakor tistim mestom, katera razruši potres — na grobljah in razvalinah je treba po vsakem potresu zidati iz nova.«
»Kaj pa če bi poskusili z vzgojo izpremeniti človeško nrav ter jo oprostiti strastij in sebičnosti? Takd bi se, vsaj po Darwinovi teoriji, lože dosegla rešitev nego po preosnovi na drugo občinsko podlago. Darwin dokazuje, da še slepa priroda, kakor jo imenujemo mi slepci, po potrebi preraja svoje stvari in jih prilikuje okolnostim; kaj bi se torej Človek s svojim umom, povzdigovanim do nebä, in s toliko svojo pametjo ne iznebil pogubnih strastij!«
»Prerajaj in prestvarjaj človeka z vzgojo, kolikor ga hočeš,« zavrne me Sokrat, »strastij in sebičnosti mu ne vzameš, dokler je človek! O posamičnikih ne govorim, samega sebe izjemati, to se tudi ne spodobi, dasi nisem iskal plače svojemu pouku. Ni samd navada tista železna srajca, ki vodi človeka, sile življenja so, zlasti pa veljava denarja. V človeškem duhu samem tudi tiči nekova neukrotna sila, ki goni človeka, da si pridobiva veljavnost. Dokler torej denarju ne vzameš te moči, da si lahko ž njim pridobiš slčharno veljavnost, človek ne opusti strastnega hrepenenja po denarji, nego neprestano bode redil v sebi strupene korenine dnih pogubnih družabnih potresov.«
»Res, vzrokov, da se pojavljajo zadrege, dovolj je povsod pri sedanji denarni osnovi. Poglej, kamorkoli hočeš, povsod je več hudega nego dobrega. Kaj veliko nevarnostij prihaja odtod, da se daje preveč blagä na up ali kredit. Kadar oslabi' trgovina, pohaja denar tistim, ki so dajali blagd na up. Ker pa brez denarja ne morejo plačevati delavcev, tčrjajo plačilo zaupanih tvarin, in sedaj se pokaže, da je šlo na up mnogo več, negoli je bilo sploh denarja v vseh rokah. Nikdar torej ni mogoče zadostiti z denarjem zajedno vsem, ki so dajali na up. Tedaj nastopi nezmožnost plačevanja. Zaradi nje izgine vera v obet. Izpremem se upanje v brezupnost, odpre se Žrelo neiz-rečnega prepadanja prejšnje vrednosti. Vse grč pod nič, celd to, kar bi bilo v mirnih dneh res še kaj vredno. In vse to potegne s seboj v prepad tudi blagost vesoljnega ljudstva. — Zlatd in srebrd, katero dajemo za blagd, to je gotovo merilo vrednosti, kredit sam po sebi ni ničesar vreden. Up ni drugega nego vera, da se izpolni obet. Denar ima svoje meje, up in obet nimata nobenih. Obet izgubi vso vrednost, kadar zanj v potrebi ne dobimo denarja, in kadar je uničen, pogubi se takisto vse, kar se je kjerkoli opiralo na kredit. Vsi tej bedi je prvi vzrok sedanja denarna osnova, to pa podpira neprezor-nost posamičnih podjetij, iz katerih ni m6či spoznati, nI kolika je potreba občinstva, ni koliko se izdeluje vsega blagä, nI kolikega zaupanja so vredni ali kakd trdni so posamični podjetniki. Iz vsega tega prihajajo nevarnosti: pridelovanje nad potrebo, preplačane delnice in prenapet kredit. — Pravo blaginjo pa ovirajo še nekateri drugi vzroki. Jednega je spoznati iz pregovora, ki se je porodil v dobi posamičnih podjetij: ,Denar je po svojem bistvu boječ/ Saj pa je tudi lahko boječ, ko mu preti tolikanj pogube! V tistih nezanesljivih časih, sdsebno nekaj let po trgovskih in obrtnih potresih, počiva veliko po-skritega denarja brez obrestij. V tistih dneh ni treba za nobeno izdelovanje toliko rdk, kolikor se jih je v boljših časih živilo ob svojem delu. Sedaj iščejo delavci tolpoma zaslužka tudi med kmeti, katerih se sicer po krivici ogibljejo. Zadovoljni bi bili, ako bi jim sedaj dal kmet zaslužiti vsaj toliko, da bi živeli ob delu. In glej, kaj stori sila! Če ne dobč ni na kmetih nI po mestih vsaj toliko posla, da bi živili sebe in družino, kaj ti storč — uprd se! Z uporom pretč vladi, ker jih ne preskrbi vsaj s kakovim občim delom 1 — Koliko pa je mrtvega denarja po blagajnicah in zakladnicah! AH ne hrani säma Prusija, ki je po zadnji francoski vojski prejela pet milijard odškodnine, večino tega denarja in zlata na kupih, samd da bi imela hitro kaj v roki, ako bi nastopila nova vojska! Koliko mrtvih močij — rdk brez plod-
nega ali produktivnega dela — ima vlada med vojaki! Koliko nerodovi-tega ali mrtvega dela provzroča tudi vse tisto preobširno poslovanje po raznih uradih! Koliko delavnih močij pa uničuje celd vzajemni boj obrtnih stroki Koliko imenja je pogubilo zgolj nasprotovanje l Prav to nasprotovanje je menda največji nezmtsel na polji ljudskega gospodarstva, prav za prav bi mu pristajalo ime samomor! Vsa skrivnost uspešnega delovanja tiči v jedinosti, vzajemnosti in združenem delovanji.«
Sokrat povzame: »Odpiraš mi pregled večine tistih virov, iz katerih prihaja toliko nesreče; rad bi pa tudi zvčdel, ali so denarne zmede kvarne duhu aH ne ? Naštel si podjetnikom nekaj slabih svojstev: strast, pohlepnost, sebičnost, zvijačnost, sleparstvo i. t. d., ki ne značijo baš dobrega vpliva na morälo. Če provzročuje ta neugodni vpliv celd pregrehe, ne včm. Sicer pa tudi v naših starih časih na trgovskem in obrtnem polji ni bilo vse brez madeža. Izvestno se spominjaš, da je bil v klasiški dobi Hermes ali Merkur zajedno bog trgovcev in bog tatov! To gotovo ni brez pomena! V vaših sedanjih časih, ko so se tolikanj poostrile nezgode na Hermovem polji, bojim se, da trpi poleg ljudske blaginje tudi pravo vedenje ali ljudska nravstvenost.«
»Takd je 1 Potreba privede siromaka v izkušnjavo, pohlepnost po večjem imenji zavede imovitega Človeka, da si prisvoji käj tujega. Iz hrepenenja po denarji, v katerem si mislijo ljudje združeno vso blaginjo, izvira tolikanj hudobnostij in pregreh. Nad devetdeset stotin vseh pregrešnih del izhaja iz neprirodne razdelitve vsega imenja in iz bridkega boja za vsakdanje potrebe, iz pogubnega denarja. Denar je korenina tistemu usodnemu drevesu, ne drevesu spoznanja nego nesreče, katero dandanes s svojim sadjem ostruplja vse človeštvo od divjaka do izobraženca! Okolo tega drevesa nastavlja država zakone, sodnike, redarje in biriče, češ, da takd obrani okolico strupenega zla. Ali kaj pomaga, ko zahteva säma od svojih podložnikov toliko strupenega sadja, da se z njega močjd ali z davki vršč državna opravila! Takd provzročuje država säma, da se širi strup usodnega drevesa med vsem ljudstvom, od berača do bogatina, od pastirja do uradnika! Z najostrejšimi kaznimi komaj zabranjuje, da se ne pogubi družabni mir, takd silno vleče denar nase tuje rokč! Kdo pa bi se temu čudil, ko se dobivajo zänj vse prijetnosti in ko preti brez njega beda, lakota in smrti Kjer je käj trgovine, osebnega posestva, denarnih terjatev, povsod so sodišča preobložena z vsakovrstnimi pravdami. Vse se prepira zaradi plače, zaradi dolgov, sosed dolžf soseda, da je prikrajšan v denarji ali imenji! Ni je iz lepa stvari, če ne ženske, da bi se zaradi nje ljudje takd spoprijemali kakor zaradi denarja. Koliko jeze, koliko
sovraštva! ... In glej lenuha, kateremu se ne ljubi delati; ondu pi-janČuje po krčmah. Tam zasledi mož£, ki nosi polno mošnjo denarja s trga. Vzbudi se mu usodna misel: Ko bi imel toliko denarja, ali bi živel! Zdajci ga obide strast, misli že, da je denar njegov. Zaläzuje moža, ubije ga v gozdu in opleni. Razbojnik jel«
»Temu zločincu bi pa zaželel,« reče Sokrat, »da bi imel v prsih nekdanjega mojega demona. Ta bi ga kaznoval takd, kakor ga ne more nobeden vidnih sodnikovi«
»Stopiva za njim sedaj, ko prinesö umorjenca k pogrebu. Vidiš ga, tam le v öno krčmo je stopil. Pojdiva za njim. K peči v kot si dä postaviti bokal sladkega vina; väse ga vliva kakor vodo! Ali pa ne vidiš, kakd ga izprelčtuje rdečica in bledost, kakd so nemirne oči, kakö se mu tresejo roke, kakö drhti po vsem životu ? Iz vsega vedenja vidiš, da ima v prsih demona — mi mu pravimo vest. K pogrebu je zazvonilo. Razbojnik skoči izza mize, k oknu ga sili, da bi videl pogreb. Zdajci ugleda krsto, plane iz sobe, potegne molck iz žepa, stopi med pogrebce in grč ž njimi. Toda čim dlje grč, tem bolj se obračajo vse oči vanj. Na obrazu se mu vidi notranji boj nemirne vesti. Mislil je, da je kdo vč kakšen korenjak, toda pred grobom se zgrudi na tla in nehotč vzklikne: ,K leti denar!' Birič pristopi, jetnik jel« »Sedaj vidim,« reče Sokrat, »da stanuje moj demon, bog pravičnega kaznovanja, tudi v drugih človeških prsih.«
»Na poti domöv srečava zamišljenega mozä bledega, nemirnega obraza. Kaj mu je? Skrbi ga mučijo. Domä bolna družina, dolgä čez glavo, zaslužka nikjer, denarja ni dobiti nI za najnujnejše potrebe, najsi bi dal zänj življenje. V glavi se mu zmede — siromak zblazni l . . . In öni meščan, sicer trdnejših možgän, venderle si ne vč pomagati, tolikanj hud, neznosen je boj za živež. Ne dovolj, da ga tare duševna bolest, telesna bolezen ga vrže na posteljo. Sedaj pa ga pridejo rubit, ker ne more plačati majhnega dolgä. In glej, mili naši zakoni pustč, da se zvrši kaj takega! Nečast mu je to, katere ne more prebiti. Seže po samokres, ustreli se — poštenjaki . . . Kaj pa öni tam, ki živi v tolikih častčh? Toliko ima prijateljev, vse sili v njega družbo. In kakšne veselice od večera do večera, da se mize šibč pod šampanjcem 1 Bogat mož je in blagajnik več društev. Toliko mu zaupajo, da mu še nikoli niso pregledali nI računov nI blagajnice. Kaj pa Še — saj pijö pregledovalci sami šampanjca pri njegovi mizi! . . . Pač, sedaj pa! Pregloboko je segel v denarnico. Ko pridejo pönj na dom, izpije nekaj strupa — mrtev se zgrudi pred biriče!«
(Dalje prihodnjič.)
m'-
Olga
£ rišla je pomlad vesela, Solnce sije, svet ogreva; Vse se giblje, klije, raste, Zajec skače, kos prepeva.
Starček se pred hišo greje, Z gldve snel je pokrivalo; Ko pomlad se vrne, bo li Zopet solnce mu sijalo?
Od cvetice do cvetice Pridna se čebela trudi; Cmrlj za njo brenči in bere, „Slaba letiua !" se čudi.
Pisani metulj se ziblje, Išče tudi on medli si; Tukaj malo, tamkaj malo Lahkoživček ga pokrisi.
Tonče kozolce prevrača Tam po travi in razgraja; Sultanu to ni po volji, Vanj zaganja se in laja.
Kmet za plugom sključen stopa S težkim kmetovskim korakom; Vrana- pa za njim, kaj neki Išče tod za siromakom?
A skrijanec, čuj, nad njivo Grlo svoje spet poskuša; Letos poje kakor lani, Kmet trpin ga ne posluša.
Alt eden ga posluša: Bled, šibdk gospod iz mesta; Po stezi zavil je gori, Ne godi mu prašna cesta.
Sijaj, sijaj, solnce gorko, Dušo mu ogrčj in ude; Vetrič pihaj in odpihaj Šolski prah in misli hude.
Jazbec jrfzbiuo je pustil, Mesto, izbo on zaduhlo; Pustil grške in latinske Knjige z učenostjo puhlo.
Mračno, mož, razvedri čelo. Sape se nasrkaj čiste; Vetrom daj „supine" svoje In nevkretne „aoriste".
Mož ni napačen, a bliže Že jeseni ko pomladi; Ob sencčh lasjč sivč mu, Bele niti ima v bradi.
Vetrom Cezarja, Salusta, Cicerona in Nepota; Tacita in Ksenofonta, Platona in Herodota I
Krepko s6pe; otesnčle Prsi Širi sapa sveža; Luč ok<5 mu pije žejno, Lajša se mu udov teža.
Zemlja stara vsako leto Pomladi se spet spomladi; Ko človeku se zgubanči Lice, nič mu ga ne vgtadi.
III.
Tik stezč se v solnci greje Muren v svetli, črni suknji; Dolga mu je bila zima V oni temni, mrzli luknji!
Zldto solnce, mlada zemlja! Vse, kar vidi, veseli ga; Ogleduje, premišljuje I» vesel z rožički miga.
V gozd popotnik pride s polja: Vse vzbujeno, pomlajeno! Pod nogd šumi mu listje, Okrog njega vse zeleno!
Mlade bukvice ob poti Se šopirijo preširno; Od stopinj se glas razlega, Drugo tiho vse in mirno.
Kaj, da ne pojejo tiči Iz goščave v nčbo jasno? Gnezda znašati mudi se, Da ne bo mordk prekdsno!
Po stezi zavije doli; Bela pot pod njim zablčsti; Poleg poti klop ga vabi, Dobro bode malo sčsti.
IV.
Misli mu začnd rojiti Čudne po zabuhli glavi; „Kaj ko bi se muren ženil?14 Tiho sam pri sebi pravi.
,,Da bt te —"! — Koraki glasni Motijo ga v misli taki. „Ni mir d lu — smuk v luknjo! mirno Dalje stopajo koraki!
Lep kraj! In ta kraj je njemu Znan! Vijolice dišeče Tod je nekdaj med grmovjem Bral in jagode rudeČe!
V tistih časih, ko i njemu Zorna je pomlad sijala; Kje je zdaj? Oj, daleč, daleč! Kakor sanje je zbežala!
Isti kraj, samd drevesa Tu pred njim Stojč visoka. Kjer so jagode prej rasle In vijole kraj potoka!
Za potokom travnik pisan, Ob strančh mu živa seč je; Konci njega beli dvorec, In za dvorcem tčmuo smrečje.
Beli dvorec! — zdaj očem g:i Skriva drevje zeleneče —; Beli dvorec, ljubi dvorec Dom je bil mu mlade sreče!
Tu sedi, glavd podpira Z dlanjo si desnice svoje; Solnce bliža se zatonu, Zdajci v gošči kos zapoje.
Pesem poje, staro pesem, Ki izpčta ni nikoli; Pesem, ki jo Salomon Že Pel na zlatem je prestoli.
In po dneva trudu poje Hlapec jo v poletni noči, Ko ga hrepenenje vodi K ljubici v leseni koči.
Pesniki pojo to pesem Vsem narddom, v vsak; mčri; Peli so jo iu jo bodo, Kakor vč in zna katčri.
Svet se je ne naveliča, Svet je nikdar ne pozabi; In po svoje kos jo poje, Ko družico svojo vabi.
Pevec kos! tf tič hxxdobni, Stare vzbujaš mu spomine; S petjem vzbujaš siromaku Ti zaspale bolečine!
VI.
V	dvorci — ali pač sloji še? Lčpe sanje, kratke sanje! — Lčpi so cvell mu dnevi,
Z žalostjo zdaj misli nanje.
Mlad je bil; mladdst je sreča, Sama, druga ni nam dana; In td naglo nam izgine, Kakor mine rosa rana.
Oj, mladdst! Kaj je brez tebe Vse, kar svet poveličava! Kaj zlatd, gradovi beli, Kaj brez tebe čast in slava!
Bogatin ti, sivoglavi! Kar jc drdgo, vse je tvoje; A s teboj ne menja hlapce Mlad, ki nima strehe svoje!
Kömur več mladdst nc sije, Vč, prepozno! kaj je sreči; Kaj je zdravje, izuči nas Bolečina lc skeleča.
Zdravje vrne se bolniku, — Ko mladdst se poslovila. Želja, prošnja in molitev Več ne bo je privabila.
Sčm ga je zaneslo nekdaj, Ko iskal je doli, gori Živeža, kakör ga išče Gladna vrana po razori.
O j, gorjč mu, ki v mladosti Sila sili ga služiti,
V	tuji hiši neukretnim Paglavcem glavč bistriti!
I-Ilapec njemu se ne pravi, Vendar on trdd hlapčuje; Tujec je; celö prijaznost Siromaka ponižuje.
Vendar srečen dn! Prikazen Blaga trud mu je sladila; Pol otrok in pol devica, Lepa kakor gorska vila!
Tli pogled! Kedhr nevihta Po morjrf širini rjove, Lune svit takd posije Na razdražene valove!
In ta glas! O polunoči Zvon tak<3 božični poje; Glas je, kakor kader mati Teši bolno dete svoje!
Čudna duša td slovenska, Premehkd je jedro njeno; Ali skorjo ima zunaj, Skorjo, duša td, jekleno!
Bog sam večni jo razdmi, On, ki duše je ustvaril; Duše tudi one, ki jih Nam Slovencem je podaril.
Kri bi on prelil bil zanjo, -Vendar v svoji je slepoti Mnogokrat z besedo ostro Du^O ranil ji, siroti.
Ona je molČ£ trpela Neprijaznost in krivico; Kakor zvonček bel otožno Je povešala glavico. — —
Mine dan za dnem; viharno Njima zdaj, in zdaj je jasno; „Ona čaka, glej! govdri, Hiti, da ne bo prekdsuo!"
Dan ločitve pride! Srce
Krči se mu v težki uri.
Sam je. — „Pojdi, z Bogom, draga!
Reci." — Kar odprd se duri.
VII.
In prikaže glavica, Jok v oččh, po licih bleda. — On pokonci! Šel je, z njim je Nerečena šla beseda! — — —
Sreča ni šla z njim; ostala Tam mu je pri dragi devi! — Umiri se s časom; gladko Dalje so mu tekli dnevi,
Kakor reka, ki po ravnem Polji teče tiho, leno, Brez ovinka, brez ovire, Gdlo je obrežje njeno.--
Ko se gnezdo mu razdere, Kraj nezgode kos ostavi; Ko jim tukaj je premrzlo,
V	južno stran letč žerjavi.
Duh njegov takö pobegne
V	daljne, daljne stare čase, Med Helene in Rimljane, Da se z njih modrostjo pase.
Tam s Platonom iu Zeuonom, —	Z Aristotelom se brati;
Z resnim Tacitom modruje, Čas s Horacijem si krati.
Bog pozdravi vas, možaki, Poštenjaki stare mčre, Dasi ni Še vam, pagani, Luč svetila prave včre.
Kdor sedaj ta svet premišlja, Dan na dan se gnjus mu množi; Po pošteni družbi vaši Iz 16 pušče se mu toži.
Ljudoljubje na jeziku, V srci biva misel druga; Od nardda do nardda Širi se panamska kuga!
Glava in sreč bolf ga Po tovarišiji slabi; K vam beži, pošteni starci, Da pri vas svoj čas pozabi.
On takd; le včasi duh mu Tihe sreče kraj obišče, Kakor lastovka, ki tožno Obletava pogorišče. — —
Dom je, neki, zapustila, Bog vč, kje zdaj draga biva! Nikdar ni potem je videl, Slišal nf, če je še živa.
Ali v sanjah pa jo vidi, V sanjah ga tolažit hodi; Z onega svetrf jo morda Hrepenenje k njemu vodi.
VIII.
Sam sedi v samotni izbi
V	žalost potopljen globoko. Tiho, tiho! kar začuti Okrog vrata rahlo roko.
Lice k licu prisloni se, Ono mehko, sMdko lice! Slast neskončna ga prešine, Slast od blažene device! —
V	slasti mu trepeče duša, Slast vse ude mu pretresa; Sdlze mu Iij<5 od sreče, Slrfdke sdlze iz očesa. —
IX.
„Mama, trudna!" — „„Semkaj sčdi!"" „Ali mož!" — „„Ne grize, kali! Oprostite, da Vas motim, Menim, da ste malo spali!4'" —
Gleda on, debelo gleda, Kakor dete gleda plašno, Kakor da je strah zagledal Ali sploh prikazen strašno.
Vendar strašna m prikazen: Ženska z dčklico, gosposka, Ne premlada, ali lepa; Roka njena bela, ozka!
Lepa je na vrtu roža, V dobi, ko se razcveteva, Lepa tudi, ko krasoto Vso očesu razodeva! — —
V	drugem konci tam na klopi Gleda ona ga po strani; Smeh se bliska ji po lici,
V	smeh sta ustni ji nabrani. — —
Td pogled! ta glasek ! Dušo Slast mu tista spet prešiuja. „Ona in nobena druga! Ali ona se te ne spominja!"
—	gospodu tudi, Klara,
Da poduha cvetke tvoje;
Vi ne ljubite vijolic?
Jaz pa, ljubljenke so moje!"" —
•— „Moje tudi! Kolikrat sem
Tod jih bral v življenja maji!
In ne sam!" — — „ „Jaz pa sem djala,
Da ste tujec v našem kraji!'*"
—	„Vi ste tii domrf?" — „„Poleti Tit živim, pozimi v mesti;
Tam, — od tod se pač ne vidi — Dvorec v moji jc posesti."" —
—	„Nekdaj se je videl; drevje Gdsto ga sedaj zakriva;
Vse se je izpremenilo!" —
—	„„Tudi mi!"44 — „Dft, milostiva!" —
„Mama, jaz sem .žejna." — ,, „Malo
Še potrpi, srce moje;
Ali pa kar stfma pojdi,
Jaz sem trudna še od hoje."" —
Lepa je beseda mama, Še divjak jo rad posluša; Kaj, da ni po volji njemu, Ki je vendar dobra duša!
Kakor srna skokonoga, Dčklica med drevjem zgine, Vse je tiho nekaj časa; On napdsled molk prekine.
„Ljubo dete, hčerka Vaša!" — ,,„Moja? Ne, gospod čcščcni! Sestra moja v zadnji uri Izročila jo je meni!" " —
V Pragi vdova je umrla, Kjer sem dolgo pri nji bila; Srfma v tujem mestu, lani Spet sem se domdv vrnila.4"1 —
„Olga!" - „„Olga? Čudno, Olga Res imč je moje pravo; A kakd me Vi poznate, To, gospod, ne grč mi v glavo."41
„Mislite nazaj! Oj, mnogo, Mnogo let je, mlad učitelj Prišel je v rodbino Vašo, Sam negoden, odgojitelj.
Gospodična Vi ste bili, Rekel bi, v šestnajstem leti" — „„Sedemnajstem, prosim!"" — „Dobro! Dčklica v najlepšem cveti." —
X.
„ „On je bil — ne kJtj prijazen, Strog, osoren, nezgovoren; Kar naravnost, na debelo, V včdenji precčj okoren.
Dobro ga imam v spominu, Kakor kaže Vam ta slika, Vendar sem imela rada Tega čudnega svetnika.
O — prav . . . rada! Že prileten Mora biti, če živi še; Blizu 111 ga več mi bilo, Kar je šel iz uaše hiše."" —
„Olga! Vi me le poznati Nočete! Prav se god» mi!" — „„Vi ste tisti? Glejte, glejte! Bog tor&j, gospod, Vas sprimi!"" —
„Z Bogom !, zdravi ostanite, Dalje Vam ne bom nadležen, Vendar, da sem Vas še enkrat Videl, sem Bogil hvaležen." —
„,,Z Bogom! to je pravo; z Bogom Reče se, ko se odhaja; 4 Ne takd, ko nekdaj, veste, To že bolje mi ugaja.
Toda, kaj takd hitite?14w — „Solnce je že šlo za gore." — „„Ženka, menite, bo huda, Vi bojite se pokore."" —
,Jaz pa žena!" — „„Samec torej? Niste-li našli nobene?"" — „Treba ni." — „ „V poznejših letih Mdžu je potreba žene.
Ženske roke mu je treba.'1" — „Mati moja so pri meni." — „„Dober sin ste Vi! pomoči Treba sdmi stari ženi.
Vam je treba krepke roke; Učenjaki ste čudaki; Umno treba Vas vladati, Ali to ni dano vsaki.
Dä, ženiti bo se treba!"" — „Če pa nočem?" — „ „Mati Vaša Hoče, nji je treba hčere; Kje bo prava, to se vpraša.
Tudi jaz, ki ni mi sile, Se premislim morebiti; Ko je ženska že v srpani, Zadnji čas se je možiti.
Prosta sem sedaj in sdma In, kar kJij velja — bogata; Kaj venela bi samica? Ko prostöst mi sije zlata !
Lahko si možd izberem, Dasi že medli mi lice; Muhe se na mčd lovijo, In možjd se na pelice!
Mlad najprej, seveda, bodi, Let imam dovolj že sama; In Adonis po lepoti, Vse bo gledalo za nama!
Slikarja lahkd si vzamem, Zmagovitega vojaka; Gledališkega igralca. Kupca, lc ne — učenjaka!
Učenjak poštena duša, Mnogo zna, vse korenito, Le ljubiti ne; če ljubi, Ljubi kakor ris, srdito!"" —
„Dobre volje ste, zakaj ne?
Duhoviti in šegavi;
In hudobni tudi f Slddko
Vam je maščevanje. — Zdravi!" —
„^Ne takd, gospod! še malo Ostanite, prosim; v glavo Prišla mi je Čudna misel; Kaj, ko to bi bilo pravo?
Vi se Ždnite; — le tiho! — Jaz bi se možila rada; Vi ste mož že malo v letih, Jaz pa — tudi nisem mlada.
Kaj iskala bi po svetu? —
V dči mi, v obraz poglejte!
Ne takö! Takd, možato!
Ali — bi — me, — kaj? Povejte!"" —
— „Olga ! — Smcm-li verojeti ? O ne, td pogled ne laže!" — „,,Ne prenaglo! — tii se moje Vsmiljenje edino kaže.
Vsmiljenja oba sta vredna. Vi in zlasti Vaša mati; Ona stara, Vi nerodni, Treba vama pomagati.
Dobra snaha hočem biti, Lčpo stregla bom ženici; Kuhala ji, kar je dobro; — Hči, ne tujka ji, v resnici.
Tudi mož se ne pozabi, Ne, skrbela bom za njega; Najprej, da se bo mi nosil, Kakor je gosposka Šega.
TÄk moj mož ne sme mi biti! Td zavratnica, td griva!"" — In začnfe mu popravljati, Skrbna ženka ljubezniva.
Zvezde gledale so z ndba, Kakor gledajo od veka, Videle, kar se najlepše Vidi, srečna dva Človeka!
On, ko brba mu po glavi Mehka, blažena ročica, Zgrabi, k ustom jo pritisne, Kje bi bila tü krivica?
Ali kaj se tü zgodi mu? — Nc doma poprej, ne v šoli, Ne po ustih ne nikamor Ni udarjen bil nikoli.
Zdaj pa, kaka mu sramota, Ko strahuje sam otroke! Euo zdaj dobi po ustih: ,,Pravi mož ne liže roke!" —
On pa, kdo bi bil to mislil! Bolečino in sramoto Voljno in molčd prenaša, Moško zaduši togot.o. —
„Moški ste strašnd nerodni! Predno kteri k&j ugane! To smo ženske že drugače Bistroumne in pretkane!
Jutri pridite, v nedeljo, Točno ob enajsti uri, V lepi, praznični obleki, Ter potrkajte na duri.
Z materjo, ne pozabite ! Snubit, kakor je navada; Točno, da se ne premislim; Z Bogom f —Jaz ne čakam rada!" —
Ona vmolkne, kos zapoje ; Slddko črni kos prepeva, Pesem spremlja ga po poti,
Slrfdko v srci mu odmeva. — * * *
Zaletaval se je malo In sč sabo je govoril; Kdor ga srečal, si je mislil: Mož si ga je natovoril.
Svet površen in prenagel Mnogokrat krivično sodi. Kar se tudi čukaj vidi, Vendar njemu to ne škodi.
Jaz, ki vam pripovedujem, In poznam ga, bi se čudil, Ko bi mož, poštčn in vesten, Dan in uro bil zamudil.
Josip Stritar.
SL
Balada o zvončkih.
cdolžni zvončki v solnčnatih bregčh, Ki novi Vesni rojstni god zvonite, Sni mladi stare zčmlje se mi zdite, Katere sanjala je v zimskih dnčh.
Sneg še pokriva vrhe in doline, Nad snegom topel vctrec redko piše, In solučni žarek od hladü trepeče;' Mordh še predno dan denašnji mine, Na čelo smrt svoj pččat vam zariše, In konec bode vaše mlade sreče — — Cemü li brišem si oči solzeče, Kaj vračajo v spomin se mladi časiJ( Sni mladi mi, ko zrem vas v belem krasi, Nedolžni zvončki v solnčnatih bregčh?
Fr. Gestrin.
O pomenu naših krajevnih imen.
Sestavil Evgen Lah. (Dalje.)
in.
|a je tudi naša kranjska zemlja iz sebe poganjala kali, da ! je bila dalje po nekaterih krajih plodnejša nego po drugih, videli so Kranjci že zgodaj. Rodovitosti kranjske zemlje nas spominjajo vasi Kal, Lucarjeo Kal, dvoje Kališ, Kalce in Tolsti vrh. Veliko več zemlje je bilo pa prvotno gole in suhe, torej same po sebi nerodovite. To nam pričajo vasi Zgornje in Spodnje Golo, GoleJc, Golnik, Goliše in Goli vrh, Suha (vasij tega imena je več), Suša, Sušje, Zgornja in Spodnja SuŠica, Suitor, Suhorije, Suhi dol in Suhadole; končno Pleša, Velika in Mala Plešivica.
Ker je bila torej zemlja večinoma nerodovita in ker bi se bila gotovo tudi prvotno rodovita zemlja izneverila in lenuhom odrekla svojo pomoč, češ, da niso samd »fruges consumere nati,« ampak da si morajo v potu obraza služiti svoj kruh in ga tudi zaslužiti, morali so se naši pradedje lotiti poljedelstva; kmetovati so jel i, kakor kme-tujejo naši rojaki večinoma še dandanes.
Ko so si pa jeli pomagati z obdelovanjem in umetnimi pomočki, prepričali so se skoro, da ugajajo različni zemlji različni pridelki. Danes govorimo po navadi o gozdih in njivah, o travnikih in pašnikih, po vinskih krajih pa še posebe o vinogradih. Takd se po naših pojmih deli produktivna zemlja, kateri je nasproti še peščica neproduktivnega svetä. So li že starodavni Kranjci svet delili tako zistematiško ali ne, o tem se ne d<L reči nič pozitivnega. Da so imeli pa za to vender že nekoliko pojma in razuma, prepričamo se prav lahko. Razločevali so že glavne pojme; to nam kažejo vasi Gojzd, Njiva, Travnik.. Le namesto pašnika jim je rabil še nedoločeni izraz Gmajna. Pri nekaterih teh oddelkov so pa tudi že poznali podrobnejše razločke. Poznali niso n. pr. le gozda, znan jim je bil tudi BorU, ZaborU in PodborH, Hosta in Podhosta, Gaj. Da so gozd časih tropiško nazivljali les, kažeta nam vasi Leseno Brdo in Lesce i. dr. Posekani svet so imenovali že tedaj Frato. Tudi niso poznali zgolj njiv, ampak takisto Dolge Njive, Ilavčje Njive, Volčje Njive in Županje Njive. Male njive so imenovali prav upravičeno Nivice (vas pri Ratečah in med Kropo in Selcami pod Jamni-
kom), več njiv skupaj polje, toda o tem smo že govorili. Mimo obiČnega travnika so poznali več T>'at in Senožet, mimo Gmajne pa Gmajnco.
Ker so nekdanji Kranjci takd natančno razločevali posamezne gozde, smemo reči, ne da bi bila naša trditev prazna, da so gotovo že dobro poznali različno drevje. Oglejmo si najprej sadno drevje. Da so sploh poznali pdjem sad, priča nam jednako imenovana vas. Najpopularnejše in povsod po Kranjskem razširjeno sadje so jabolka in hruške. Da to ni Kranjcem Časih kar z nčba letelo v usta, to je skoro gotovo. Vsak pomislek pa izgine, če pomislimo na vasi Jablanieo (več) in Jablan, dalje na vasi: Zgornjo in Spodnjo HruŠico in Podhruško, Hruševo, Hrušeuje, Ilruškarje in Birno vas. Hrušek pa niso že takrat le jedli in morebiti sušili, ampak narejali so od njih mošt; to nam jasno dokazujeta vasi Hrusevec in Hrttševlca, scilicet hruševa voda. Posameznih jabolčnih vrst niso še poznali, pač pa sta jim bili znani izmed hrušek Vodenica in Rutina. ČeŠpelj še ni bilo, torej tudi ne češp-ljevca, pač pa so imeli slive. To nam pričajo vasi Slivje, Slivica in Slivnica. Razločevali posameznih sliv sevčda še niso; čemu tudi, ker niso niti jabolk. Zeld znana jim je morala biti že črešnja; to nam svedočijo vasi Grešnica (več), Male in Velike Gresnice, Öresnjevk i. dr. Razločevali so pa tudi že črešnje in višnje. Saj se o tem lahko prepričamo iz vasi Višnje in iz mesta Višnje gore. Prav dobro so že poznali oreh; moral je biti pa že takrat proti mrazu zeld občuten, ker mimo Orehovlja, Orehovice in OreŠja se je drugjč posrečil le Orehek. Prav pridno so že trli lešnike in jih iskali po Leševji (v zatiški okolici). Dostikrat niso bili kkr navadni lešniki, ampak že pravi LeŠnjaki (v bloški okolici). Leskovo olje jc moralo biti že takrat dobro mazilo za malopridnike, ker so ga rabili ddkaj pridno, o čemer nam pričata Le-skovec in Leskovica. Naši kostanjarji so morali že takrat dobro tržiti; da so Kranjci radi jedli kostanj, kažeta nam vasi Kostanj (pri Kamniku) in mesto Kostanjevica. Vasi Božično fn Rožičev vrh končno spominjata sadu, ki sicer pri nas ni domač, ki je pa moral biti semkaj zanešen in našim ljudem vender že zgodaj znan.
Katerega sadja pa še niso poznali ? Najprej grozdja, kar je tem čudneje, ker so pridelovali, točili in pili vino (morebiti ponarejeno). Znane jim niso bile breskve, marelice in fige, kar je pa lahko umevno, ker so še dandanes pri nas le lokalnega pomena. Poznali niso iz jed-nakih razlogov oranž in datljev, znane jim pa tudi niso bile nešplje.
Preidimo k drevju, ki sestavlja naše gožde. Kranjska je morala biti svoje . dni jedna najgozdatejših dežel. Se dandanes, ko je vender ves Kras opustošen, ima nad 40% gozda in je v tem oziru peta av-
stro-ogerska pokrajina ter ima še vedno lepe in obsežne gozde. To kaže na marljive in umne roke naših ljudij, ki so spoznavši velike koristi, katere jim donašajo gozdi, zasajali našo zemljo z vsakovrstnim drevjem. Ta bogata razlika je tudi vplivala na mnogovrstna krajevna - . imena te skupine.
Začnimo z dnim drevesom, ki nam prispodablja mehki slovanski značaj, začnimo s slovansko lipo. Na Kranjskem poznamo Novo in Staro Lipo, Lipico, Podlipo, Prilipe, Lipnik in več Liptiic, Liplje, Velike in Male Lipeljne, Lipovec in Lipovico. Nasproti lipi postavljamo trdi nemški hrast, ki se ponavlja v vseh možnih verzijah po naših kranjskih vasčh. Na Kranjskem dobiš Hrast in Hrastek, Hrastje (več) in Ilraše, Hrastno in Hrastnik, Hrastovle in Hrastovico, Hrastenice in Hrastov dol. Če so pa Kranjci pri sadnem drevji poznali ne le drevje, ampak tudi sadje, katero so pridno jedli, zakaj bi ne bili poznali mimo hrasta tudi želoda (vas Zelodnik), ki so ga gotovo pokladali prašičem. Po hrastih pa so tudi šiške, tedaj ne samd blizu Ljubljane. Poznali so pa tudi dob in cčr. Za to imamo obilo dokazov v vasčh Dob, Dobe, Dobje, Poddob, Dobovec, Dobni dol, Dobeno, več Dobrav in Dobravica. Istotakd: Cerje, Cerovec, Veliko in Malo Cerovo in Cerov log.
Ločili so tudi že bukev in gaber: vasi Bukovec in Bukovje, Bu-kovica in Bukovsčica, Bukova (jora in Zabukovje. Znan jim je bil takisto žir: vasi Zir, Žirovnica in Žirovski vrh. Gabra nas spominjajo vasi Veliki in Mali Gaber, Gaberje, Gaberče, Gabrovo, Gabrovlca, Gabrovtiica in Gaber ska gora. Zeld priljubljen jim je moral biti javorjev les, kakor še dandanes vidiš skoro v vsaki kmctski hiši kaj javorjevega hišnega orodja. Z javorjem v zvezi so vasi Javor, Javorje, (dvoje), Javornik (trije), Javorjev dol, Zgornja in Spodnja Javoršica i. dr. Jednako razširjena je breza; tu imaš Brezo, tam polno Brezij, med njimi najpo-znatejšo kranjsko božjo pot. Ne daleč od te dobiš tri Podbrezja. Drugje zopet Zgornje in Spodnje Brezovo. Brezovic je vse polno, bodisi že Zgornjih ali pa Spodnjih. Končno ne smeta izostati Brezova reber in Brezova gora. Lepi drevesi sta tudi jesen in topol. Da so ji Kranjci poznali že davno, pričajo nam vasi Jasen, Jesenice (dvoje) in Jesenov ■vrh na jedni, Topol, Topole in Topole na drugi sträni. Tudi glogov les jim ni mogel biti neznan, kar nam kaže Glogovica pri Zatičini. Poznali so brst in jelšo: vasi Brstovec, Jelša, Jelše, JelŠevec in PodjevŠe; takisto vrbo in bezeg: vasi Bezgovica, Vrba, Zgornja in Spodnja Vrbica, Vrbovo, Vrbnje, Vrhovec in Vrbiče. Drenov les lahko doseže visoko starost, umevno, da so ga že tedaj poznali: vasi Drenovec, Drenovo> Drenik, Drenov grič in Drenova gora. Toliko o listnatem drevji.
Kaj pa igličasto drevje? Na Kranjskem imamo Smrečje, Smreč-njek in Podsmreko. Že od nekdaj so tudi poznali ponosno jelko in jo strogo ločili od smreke. Jelke spominjajo vasi' Jelovo, Jelovec, Jelovica, Podjele in Podjelovim brdom. Obema soroden je borovec, ki ima svoji zastopnici v vasčh Borovci in Borovaku. Jako redko drevo po Kranjskem je tisa. Posebno lep izvod dobiš na Lipnici pri Radovljici, tesno ob neki vaški hiši. Nje lastnik ti ponosno razklada nje visoko starost in vesel dovoli, da si utrgaš vejico za spomin. Dasi redka, mora biti vender že dolgo znana; nji na čast se imenuje vas Tisovec. O lepem mecesnu nimamo sledu.
Dejali smo že, da so naši ljudje ločili gozd in njivo, travnik in pašnik. Omenili smo. že, da ni zadoščal samd pdjem njiva, da so poznali tudi njivico, polje, poljane, trato, senožet, gmajno in gmajnico. Čemu pa je bilo Kranjcem vse to ? Ali je nastalo kar sämo od sebe ? Ali so zraven stali, roke križema držali in morebiti gledali, ali celd poslušali, kakd rase? Če je hotelo rasti, ni zadoščala samd mokrina, treba je bilo tudi käj vsaditi. To so naši ljudje dobro včdeli, o čemer pričajo vasi Sad, Sadnih in Sadinja vas. To, kar so sadili, imenovali so seme, katero so dobivali iz Semiča. Predno se je pa ta proces zvršil, bilo je treba zemljo po njivah posebe povleči in zrahljati, tem skrbneje, če je bila ledina (vasi Ledine in Ledinica). Poznali so tudi že potrebno orodje, ker bi sicer ne mogli po njivah napravljati razorov (vas Rozore pri Dobrovi). Sicer pa pričata o tem tudi primorski vasici Plužne in Branica, od koder so dotične pojme gotovo zgodaj zanesli k nam. Kar so obsajali in sploh obdelovali, delali so zatd, da tudi käj pridelajo. Če so sadili, tedaj so tudi želi (vasica Žeje), želi so pa s srpom, katerega so jeli spoznavati tudi po bližnjih Primorcih (vas Srpenica). Morali so znati kositi, ker so imeli že travnike; do tega sklepa nas dovaja več Kosez po Kranjskem. Pri nas se po navadi žito žanje in trava kosi. Časih pa niso imeli povsod še teh nazorov, in zdelo se jim je morebiti prikladneje, da so tu pa tam tudi travo želi, n. pr. v Senožečah.	(Dalje prihodnjič.)
s p
omincice.
pel mi bo mrtvaški zvon, Ni treba se solziti In tudi rožic na moj grob Ni treba zasaditi.
Saj bodo vzrasle cvetke mi Iz spevov zadušenih, Spominčice o nžidejah, S solzami pokropljenih!
Breda.
m
Jara gospoda.
Povest. Spisal Janko Kersnik.
(Dalje)
V.
alcaj se pa ne oženiš ?«
»I, zakaj se pa ti še nisi?«
Ti vprašanji sta bili naglo izpregovorjeni drugo za  drugim. Prvič je vprašal sodnik Vrbanoj, drugič adjunkt Pavel. Drugo vprašanje je bilo odgovor prvemu; natd je pa zavladal molk v mali družbi, ki je sedela nocoj kakor skoro slčharni večer pri okorni mizi v Kračini krčmi.
Sodnik se je bil popolnoma vdomačil in je tudi že poznal — kolikor toli — dobra in slaba svojstva dnih, s katerimi mu je bilo občevati dan na dan; počasi pa je spoznaval tudi dne, ki so mu prihajali blizu le po svojih pravnih opravilih. Ali to spoznavanje je bilo sila subjektivno vzpričo tega, kakd se je bila vršila njega izobrazba.
Kmetsko vzgojen, gimnazijsko poučen, na vseučilišči pa posvečen vedi za kruhoborbo — v tem še duhomorno vojaško leto — zahajal ni nikdar v kroge, kjer vlada blažilna moč izobraženih žena, in sicer zatd ne, ker ni imel prilike niti volje, da bi zahajal kam drugam. Dobro se mu je godilo po njegovem mnenji le tedaj, kadar je dobil ob praznikih od nekega starega strijca nekoliko goldinarjev. Te je zapravil v družbi jednakomiselnih tovarišev, bodisi na nedeljskem izletu ali v kavarni, odprti vso noč. To je bilo takrat, ko je študiral na vseučilišči. Pozneje pa je bilo drugače. Strijčevih podpornih goldinarjev ni bilo več; plača, katero je dobival v prvih letih svojega službovanja, bila je sicer majhna ali vender tolika, da mu ni trebalo stradati. Sevčda je moral štediti, in to ni bilo težko. Vstajal je ob sedmih, nekoliko se izprehajal, Šel potem v urad, opdldne zopet k obedu v oskromno predmestno krčmo, potem za pol ure v kavarno in natd zopet v urad do šeste ali sedme ure zvečer. In potem ? Pol ure v kavarno pogledat najnovejše večerne liste in natd zopet v staro, toda ugodno krčmo na predmestji, kjer je vitka točajka Nežika takd resno in skrivnostno povedala, kaj je nocoj svežih jedil in kaj jih ni. Tam je sedelo več kolegov, in v živahnem razgovoru o dnevnih dogodkih so minevali večeri. Zapeli so časih še kako pesem, o posebni priliki poklicali »Štefan« vina, toda nad vsemi je že ležalo tedaj nekaj kakor tesnoba, ki stiska vojaka pred bojem. In boj, pravi boj za obstanek.
za prvo službo — za avanziranje, ta boj je bil še pred njimi, in dasi niso znali — skoro že med njimi l
Potem je prišlo prvo stalno imenovanje. Vrbanoj je prišel za adjunkta k majhnemu sodišču južne Kranjske in bil tam več let. Uradnega dela je bilo dovölj, izven urada pa nobene take družbe, da bi se smelo reči: Vrbanoj se je učil v nji; ne, sam je oddajal od svojega. Ondu je med učitelji, trgovci, davčnimi uradniki in sploh ljudmi, ki so bili gledč izobrazbe za dobro stopinjo pod njim, na katere pa je bil v vsem neuradnem Času in občevanji navezan, prebil skoro ves svoj prosti čas ter se privadil tudi neko vi vznesitosti, češ: »Vender sem boljši od vas vseh in več nego vi!« Kakor je raslo to prepričanje, takisto je čimdalje bolj mrzil druge boljše gospodske družbe. V obližji je stanovala v prijaznem gradiči plemenita obitelj, katera je vedno rada vzprejemala sosedno gospodo; Vrbanoj je bil ondu samd jedenkrat, ali potem se mu je zdelo vse — preošabno; razloga temu ni včdel, tičal pa je ta razlog zanj jedino le v tem, da je prišel v družbo, katera mu je imponirala s svojo splošno in družabno omiko. —
»Zakaj se pa nista oženila že oba?« dejal je tretji v družbi, notar Valentin, ki se je slčharni večer shajal s prijateljema. »Danes jc bila Orlova Julika tukaj — glejta, to bi bilo nekaj!«
Zasmijali so se vsi trije; Pavel in Andrej sta vzela oba zajedno kozarec v roke in izpila kratek požirek, Valentin pa je novič zažigal svojo pipo.
»Danes je bil menda glavar, okrajni glavar tukaj!« reče Vrbanoj.
»Uradni dan je bil!« mčni Pavel.
»In Julika se mu je predstavila kot zagonska učiteljica,« pristavi Valentin. »No, gledal jo je izvestno kakor — pravil ali trdil ne bodem, kakd — pač pa, kakor žc znä, kadar je v zadregi! Saj vesta oba in spominjata se, da je naš okrajni glavar poznal Juliko že tedaj kakor mi vsi trije. Samd tega ne včm, je li bil takrat z nami na Kremenu ? — Oh, sevčda! Kakšen božji volek je bil! Med drugimi se je šetal, mi se nismo brigali zänj, mlajši je bil od nas, doma pa tam na sosedni graščini, in mogočnega strijca je imel, plemiča, in sam je takisto plemič —«
»Saj si ti tudi!« zasmeje se Vrbanoj, kakor bi hotel odmekniti razgovor drugam.
»Ali kako v ?« deje Valentin. »Meni vse plemstvo ni pomagalo ničesar!«
»Onemu pa je!« reče Pavel.
»Julika je potem prišla k moji ženi in pravila, kakd ljubeznivo se je vedel glavar. Kakd lahko je to! In če pomislim na nekdanja leta — tedaj ga je gledala Julika kakor preprostega otroka, in sedaj — «
»Dejal bi, da ga tudi sedaj ne gleda drugače,« mčni Pavel resno.
»Hoho!« zasmeje se Vrbanoj, in to takd zaničljivo, da dnadva kär osupneta. Sodnik je že vedel, da biva Orlovajulika v tem okraji, toda daljšega pomenka o nji še ni bilo v tej družbi. Tudi so se bili vsi trije že prijateljski razgovarjali o svojih dijaških letih in o življenji na počitkih, samo dnega dogodka na Kremenu, o katerem je bil pripovedoval Pavel Valentinu, omenil ni nihče vpričo sodnika. Valentin je bil prvi, ki se je z nocojšnjo opazko doteknil tega kočljivega spomina.
»Ančika, ali zopet spite?« zakliČe Vrbanoj v prvo sobo, zakaj dnadva sta umolknila po njega zadnjem zasmehu. »Ančika! Pridite semkaj!«
Dčklica pride in hoče vzeti steklenico, da jo novič natoči. Vrbanoj jo prime za roko, z desnico pa okolo pasa in jo potegne k sebi, rekoč:
>Midva sva še — drug za drugega! Kaj ne, Ančika?«
Dčklica ne odgovori ničesar, ampak se mu naglo izvije; Valentin se smeje, Pavel pa jezno gleda ta prizor.
»Taka dčklica, to bi bilo še nekaj!« nadaljuje Vrbanoj po AnČ-kinem odhodu. »Videti je nepokvarjena, pridna, lepo lice ima, in pa, in to je glavno: nič tistega gospddskega, česar še opisati ne morem, tistega, kar mi je takd zoperno.«
»Vzemi jo! Zakaj je ne vzameš? Vse prste si oblizne!« poroga se Pavel, ali takd, da nekaj kakor jeza zveni iz njega besed.
»Samd čudim se, da je še ti nisi, ko jo vender že poznaš toliko časa!« zavrne ga Andrej.
»Saj si lahko premislim!«
»Ko bi vaju ne poznal, prijatelja, dejal bi, da se šalita,« oglasi se notar; »ampak v vajinih besedah tiči nekaj, iz česar skoro sklepam, da bi se res dolgo ne upirala, nego se ženila, prav resno ženila pri tej le neumni punici.«
Pri teh besedah se Ančika vrne z vinom.
Sedaj jo Pavel, nikar da bi odgovoril Valentinu, prime okolo pasa; toda Ančiki je bilo nocoj vse preveč; prav nejevoljno odpahne Pavlovo roko in odide iz sobe.
»Glej to je usoda takih dčklic! Iz roke v rokol In najsi je Še takd dostojna in poštena, venderle je cvet, katerega svalkaš po rokah I«
»Oh, kje pa najdeš sveže cvetove?« zavrne ga Vrbanoj ki nično. »Toda pustimo to!«
In vsem trem je bilo takd prav; menili so se o drugih reččh, a tudi ne več dolgo; prejšnji prizori in govori so ostavili nekaj neprijetnega, kar se nocoj ni dalo več izbrisati.
(Dalje prihodnjič.)
O slovenskih in nemških čitankah na naših srednjih šolah.
I. Nekdanji >cvetniki* in sedanje ^čitanke*.
V nobeni stroki srednješolskega slovstva nismo Slovenci bolj zaostali, nego gledč dnih knjig, ki so vsekakor najvažnejše za pouk našega materinskega jezika, t. j. v slovenskih čitankah. Milo se je moralo delati slovenskemu učitelju, ko je videl in včdel, kakd krasne čitanke za materinščino so na razpolaganje nemškim in laškim dijakom, a pri slovenskih urah je moral jemati v roko — ,Cvetnik*, bodisi katerikoli, drug bornejši od drugega, in kar je bilo še najhujše: ob konci šolskega leta suhoparne, do ostude prežvečene knjige ni mogel položiti iz rdk, globoko vzdilmivši: 9 Hvala Bogu, prebili smo jo!4 Ne! Prihodnje leto si moral ukaželjne dečke pitati z istimi do čista oglodanimi kostmi ravno pri dnem predmetu, ki je i naj-omikanejšim nilrodom, Francozom, Nemcem, Italijanom, in bi moral biti tudi nam središče vsega pouka: v materinščini. Kaj čuda, da je bil baš slovenski pouk pri nas vse do najnovejšega časa i učiteljem i učencem nekako — recimo kar naravnost — breme, kateremu se je izmed učiteljev odtegnil, kdor se je le mogel. Filologi, katerim je bil iz večine poverjen ta pouk, dasi morda sicer podkovani in rezki latinci in grki, s slovenščino niso včdeli, kako in kam; načrta ni bilo nikakeršnega, cvetniki kukavni. Posledica jc bila, da so bili nekateri učitelji v materinščini silno popustili, kar so dijaki takoj opazili z bistrim očesom — »deca so greh i smeh* veli belokranjski pregovor — ter so slovenske ure izkoriščali za zabavo in ulk; vestnejši učitelji pa, hotčč tudi v slovenski pouk uvesti tisto rezkost in eksaktnost, kateri so bili vajeni pri grščini in latinščini, oklenili so se — slovnice, a ž nje otepanjem in premlevanjem vender niso naudušili mladine.1) Silno malo pa je bilo učiteljev, ki so premagali vse te težave in nadomestili nedostatna učila z bogatim svojim znanjem in — last, not least — z naudu-šenjem do predmeta. — I)a v tej sličici nisem pretiral ničesar, to mi izvestno potrdijo ne samö bivši in sedanji učitelji slovenski, ampak tudi vsi njih učenci, ki so se šolali po »cvetnikih«.
Kdo ali kaj je bilo vzrok ogrozni suhoparnosti naših čitank — ali morda njih zlagatelj? Gotovo ne! Janežič je bil kot veščak in kot šolnik izvestno najsposobnejši mož za ta pdsel; to je dovdlj dokazal s svojimi slovnicami, s katerimi je postavil slovniško stran slovenskega pouka na takd trdni temelj,
') Prim. XIV. izmed »Dunajskih sonetov« Stritarjevih: »Oj nčenik slovenskega jezika!« i. t. d.
da slonf ob njem še dandanes. Vzroka nam je iskati v stväri sami, v ubožni naši književnosti. Dobro je poznal Janežič imenitni pedagoški izrek, da je to, kar je najboljše, komaj dovdlj dobro za mladino. Ali odkod naj bi bil jemal, kje izbiral najboljše reči za mladino, ko niti dobrih nismo imeli skoro nič, ko so bili vsi književni proizvodi razven Prešernovih »komaj enmalo branja vredni r*
Toda na svojo veliko sramoto morajo priznati naši šolniki, da so se dali prehiteti od književnosti, in zlasti izza leta 1880. je bolj in bolj zevala nerazmerica med bujno in vsestranski se razcvitajočim slovstvom in sušičnimi cvetniki. Silno potrebo nove slovenske čitanke za srednje šole, katero smo vsi živo čutili že davno, opisuje gospod dr. Sket v predgovoru III. čitanki, rekoč: »Anton Janežič sam je bil sklenil, da sestavi ,cvetnika' tudi za tretji in četrti razred, ali žal, prezgodnja smrt mu je že leta 1869. pretrgala nit življenja in ustavila njegov naklep. — Od tedaj je preteklo nad dvajset let, in slovenska učeča se mladina je zastonj čakala na novo slovensko čitanko. Ravno ta slučaj pa priča jasno, kako trudapolno in mučno delo je pri nas sestavljati čitanke, bodisi za nižje, bodisi za višje razrede srednjih šol. Znano mi je, da je bilo več zaslužnih slovenskih profesorjev že začelo nabirati gradivo za slovenske čitanke za nižjo gimnazijo, med njimi zlasti gospoda profesorja M. Fleterhiik in Fr. Hubad, toda drugo slovstveno delovanje jim je branilo izvršiti svoj namen.*
Tu pa se pisatelj baš navedenih vrstic, g. prof. dr. Jakob Sket, poprime resno te stvari, in v primerno kratkem času ni samd predelal Jane-žičevih »cvetnikov*, oskrbevši njih poznejše natiske, med njimi zlasti korenito ^Cvetnik slovenske slovesnosti*, ki je izšel kot »Slovenska čitanka za peti in šesti razred srednjih šol« že v drugi pregledani izdaji (v Celovci, 1892.), ampak sestavil je tudi na novo »Slovenske čitanke« za nižje gimnazije, za vsak razred svojo, doslej troje.1) Potemtakem nedostaje samd še trem gimna-zijalkam Sketovih čitank, namreč četrti, sedmi in osmi.
Ker je g. izdajatelj sam o vsaki priliki (v »predgovorih«) izrekel željo, naj mu prijatelji naše mladine blagovoljno naznanijo vse nedostatke v čitankah ter odkrito izrečejo misli svoje o njih, torej gotovo i njemu samemu ne more biti čez voljo, ako izpregovorimo ne samd o podrobnostih njegovih čitank, gledč katerih nam je käj pri srci, ampak o tej priliki globlje posežemo ter malce razpravljamo o temeljih in pravilih, po katerih so sestavljene ali naj bi bile sestavljene naše čitanke. Načelno to razpravljanje bi se utegnilo komu pač videti nekoliko zakesnelo, sedaj ko je izšlo že nad polovico vseh
J) Te vrstice sem bil napisal že iz davna, ko me obvesti prijatelj kolega, da »Čitanke /a tretji razred srednjih šol« vis. naučno ministerstvo ni odobrilo; kateri vzroki pa so branili potrditvi, tega mi prijatelj ni včdel povedati.
čitank; toda prepozno vender ni, ker se je vzpričo živahnejše uporabe slovenskih učil nadejati kmalu novih natiskov že izšlih čitank. Mislim pa, da je g. izdajatelju i samemu do tega, da se razgovor ne vrtf samö o takih posamičnostih, katere človeka nehotč dregnejo v nos pri uporabi knjige, kakor se je n. pr. to zgodilo v oceni g. Jos. Jenka v 1. štev. letošnjega »I)om in Sveta«, dasi je mnogo ondašnjih opazk upravičenih.
(Dalje prihodnjič.)
V. Bezck.
K zgodovini Wolfovega slovensko-nemškega
slovarja.
(Konec.)
Dr. J. Blei weis je pisal:
»Prvo, kar je treba, je odstraniti ovire, ki so dozdaj zadržavale tisek slovarja. Ovira glavna je pa ta a), da manjka resna volja izpolniti oporoko preblagega knezoškofa Wolfa. Ce je rajnki Janežič z majhnimi svojimi močmi v kratkem spravil 11a dan — oba dela slovarja, no! Wolfova moč je velika! Druga ovira je b) napačna misel, da Wolfov slovar mora biti to, kar velikansko delo kake akademije. Nuj se bere predgovor k nemškem-slovenskemu delu in videlo se bo, da slovar ta naj vstreza dejanskim potrebščinam šol, uradnikov, in sicer javnega življenja. To dvojno oviro odstraniti, bode naj skrb si. deželnemu zastopu in kmalu imamo dober slovar v rokah. Naj nihče ne misli, da more bili kak slovar »omnibus numeris absolntus« tacega nima noben narod in ga ne bode imel, dokler se ne ustavi omikovanjc in olikovanje jezikov.
Slovar slovenskooiemški že bi bil zdaj gotov, ako se leta 1871. ne bilo vredništvo njegovo iz rok Navratilovih eskamotiralo v druge ali morebiti v nobene.
V Ljubljani 15. julija 1874.« G. L. Svetec je na vabilo odgovoril dež. glavarju:
»Ker sem zadržan, da ta dan ne morem v Ljubljano priti, dovolite, da Vam v tej reči na kratko pismeno svoje mnenje razodenem. Kolikor jaz vem, je zadnji stan te reči ta, da so bili pred 2—3 leti ljubljanski seminaristi naprošeni, da so vse za slovar nabrane besede, zlasti tudi zbirko rajnega g. Zalokarja na listke vsako besedo posamezi — spisali. Ali se je to zgodilo ali ne, jaz ne vem Ako se ni, mora zdaj to prvo delo biti, ako je pa to storjeno, potem je vse pripravljeno, da se slovar izroči zvedenemu uredovalcu (redaktorji), ki vse to blago kritično obdela, v red dene in za tisk pripravi. Pred vsem drugim je pa potreba, da se najde en človek, kteri bi, kakor prejšnja leta g. sedanji prost dr. Pogačar, vzel slovar pod svojo skrb, da bi neprenehoma na to gledal, da delo napreduje; da bi bil v vedni dotiki z gosp. kne^oškofom in skrbel za to, da so materialna sredstva zmirom pripravljena.
Ker je slovar ako se le to porabi, kar je že zdaj pripravljenega, velikansko delo, ktero bi en sam urcdovalec, naj si je najpridnejši, težko zmagal v tako kratkem času,
kakor je želeti, da bi se dovršilo, za to dajem v pre vda rek, ali ne bi kazalo, da se delo izroči več uredovalcem, tako da prevzame vsaki po nekaj črk v izdelovanje vse to pod enim glavnim uredovalcem, kteri bi imel konečni pregled in zadnjo uredbo.
Prejšnja leta sem jaz izrekel misel in te sem še dan današnji, da naj se ta slovar ne izdeluje preobširno in preučeno, ampak po osnovi in meri, kakor je nemško-slovenski del; drugače se dovršitev tega dela preveč odklada in se živi potrebi sedanjega ačsa predolgo ne ustreže.
To je ob kratkem moja misel za stran tega iu jaz pristavljam le še to, da naj bi se postavil v Ljubljani stalni odbor od 3—5 udov, kterega skrb bi bila, da napelje vso to reč na pravi tečaj tako, kakor sem v začetku svojega pisma omenil.<
Enketi dne 16. julija 1874. leta je predsedoval dež glavar Kalten-egger, zapisaval je deželni tajnik M. K reč, čegar s svinčnikom pisani zapisnik leži pri aktu št. 3949 de 1874. Dotični akt s pismoma dr. Bleiweisa in Svetca se je našel po Krečevi smrti 1889. leta na njega pisalni mizi — nerešen. Torej deželni odbor ni odgovoril niti kne/.oškofu, niti deželnemu sodišču. Iz zapisnika posnemljem:
Dež. glavar je naznanil došla mu pisma in poročal, kar je poz vedel od dr. Pogača rja, da je bil namreč Navratil pripravljen sestaviti slovar, toda njegova ponudba je bila odklonjena. Prof. Pajk je potem prevzel delo in ga že izdelal do pet tiskanih p6l, takd da utegne biti do prihodnjega dež. zbora že dovršenih 20 pdl. Naj bi se prčcej začeli nabirati naročniki. Uradnega naznanila knezoškofijskega v tej stväri je skoro pričakovati. Troški za uredovanje in natisek ncmško-slovenskcga slovarja so znašali 17.000 gld. Vpraša se, kakd bi se dalo nabrano gradivo kritiško razvrstiti in delo zvršiti.
Dr. Razlag dvoji z juridiškega stališča, ali je deželni zbor upravičen, da se vtika v to stvar, vender je dobro, da povč svoje mnenje. Takšen slovar bi mogli sestavljati samd štirje možjč: Miklošič, Caf, dr. Krek in Levstik. Ker pa nobeden teh neče prevzeti dela, moralo se bode izročiti drugim. Od Pajkovega dela naj se poskušne pdle pošljejo njemu in drugim v pregled; ako bi ne ugajalo, poišči se drug veščdk, če ne drugače, pötem javnega razpisa. Izreka se proti Svetčevemu nasvetu, da bi prevzelo delo več pisateljev, ker bi potem ne bilo jednotno.
Šolar se izreče za prof. Pajka, ker je filološko izobražen, toda vpraša se, bode li tudi dokončal delo. Zavezati bi se moral do gotovega obroka.
Dež. glavar omenja, da dr. Pogačar dvoji, da bi Pajk sam zvršil to delo.
Dr. Costa: Deželni odbor ni poklican, da bi razsojal, kdo in kakd izdelaj slovar, temveč upravičen je le paziti na to, da se delo sploh izvršuje. Nabrano gradivo pa se ne dä lahko urediti. Navratil bi bil za to najsposobnejši. Kar je Levstik razglasil za poskušnjo, ovrgel je Miklošič.
Dr. Zamik: Miklošičeva kritika o Levstikovem delu v »Novicah« je hvalila delo kot genijalno, le da je preobširno. Odločno brani čast Levstikovo kot filologa.
Dež. glavar vpraša, ali se gospodje strinjajo s tem, da bi se Pajk zavezal dokončati delo?
Dr. Razlag: Pisatelju in njegovim sodelovalcem se mora določiti gotova nagrada za pdlo, kadar se bode sklepala pogodba, in ko bi se knezoškof branil prevzeti vse troške, tedaj bi deželni zbor gotovo dovolil kčij podpore.
Šolar: Pajk naj se povabi k delu, sodelovalcev mu ni treba dati.
Dr. Z ar ni k: Najbolj bi koristilo slovstvu, ko bi se napravil slovar, kakeršnega je izdelal Dal za ruski jezik. V ta namen naj bi se z Levstikom začela obravnava še jedenkrat. Sevčda bi se moral Levstik za trdno zavezati, do kdaj bi končal delo.
Dež. glavar vzprejme vse to na znanje, ima pa pomisleke, da bi se delo, ko bi se izročilo Levstiku, predolgo zavlekio in ali bi hotel knezo-škof prevzeti večje troške. Tudi bi bil potem slovar izdelan po dveh sistemih, slovensko-nemški po drugem kakor nemško-slovenski.
Na njega vprašanje, ali se delo prepusti prof. Pajku, ugovarjal ni nikdo. —
S tem je bila končana enketa, pa tudi končano delovanje deželnega odbora za slovar. Na dopis knezo.škofov in dopis deželnega sodišča deželni odbor ni odgovoril in ni naznanil, da se je vršila enketa in s kakšnim uspehom.
Ko je bil dr. Pogačar leta 1875. imenovan za knezoškofa, obrnil se jc bil iz nova do Levstika, da bi izdelal slovar. Levstik se je res zopet lotil dela z znano svojo temeljitostjo, toda knezoškof je uvidel, da po tem poti nikoli ne pridemo do slovarja, in Levstik je, ker se s knezoškofom ni mogel sporazumeti zaradi slovarjcve uredbe, delo ustavil.
Stvar je potem mirovala do leta 1880. Meseca avgusta tistega leta se je podpisanec po želji nekaterih tukajšnjih rodoljubov peljal v Goričanc h knezoškofu, da ga naprosi, naj skrbi za izdavanje namerjanega slovarja. Knezoškofa dra. Pogačarja je razveselilo, da so nekateri slovenski filologi pripravljeni sodelovati pri slovarji, in obetal je, da skliče shod, h kateremu hoče povabiti veščake. Naročil je tačasnemu škofovskemu kapelanu A. Kob-larju, naj prej vpraša prof. M. Pleteršnika, bi li on prevzel uredovanje slovarja; prof. Pleteršnik je natd obetal pogojno, ako mu pomagajo drugi filologi.
Knezoškof dr. Pogačar je potem povabil 'nekaj gospodov k posvetovanju. katero se je vršilo dnč 4. oktobra 1880. leta pri škofovskem kapelanu A. Koblarji vpričo knezoškofa. K shodu so prišli prof. dr. Krek iz Gradca,
20
ljubljanski profesorji Pleteršnik, Leveč, T. Zupan, Kermavner, Vodušek, Wiesthaler, in podpisanec! Levstik, dasi povabljen, ni se hotel udeležiti. Prof. Krek je mislil, naj bode slovar osnovan takd, da bi bil na vrhunci sedanje leksikalne znanosti, torej obširen. Knezoškof je ugovarjal, da bi ga morali potem Slovenci zopet čakati leta in leta in da bi preveč veljal; da je bilo že prvega dela natisnjenega več nego treba in da se ne prodaja povoljno. Zatd da je treba bolj praktičnega in ne tako obširnega slovarja, na podlagi že nabranega gradiva. Tej želji so se navzočniki koncem uklonili in izbrali odbor za priprave slovarja. V ta odbor so stopili vsi navzočni profesorji in Koblar. Prof. Krek je obetal prevzeti končni pregled gradiva, po odboru pripravljenega, in ostati v vedni zvezi z delujočim od-borom, kateremu je bil za podpredsednika izbran prof. Pleteršnik. (Gl. »Slov. Narod«, št. 229. 1880. leta). —
Toliko o zgodovini Wolfovega slovensko-nemškega slovarja do leta 1880. O daljnem delovanji tačas izvoljenega odbora, o pripravah za slovar in njega končni uredbi bode menda poročal prof. Pleteršnik v obetanem predgovoru k prvemu delu.
Dr. J. Vohijak.
K prvemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfovega,
(Dalje.)
brbotati: puran brböce. — brtälka f. = gorenjski: drglja, otroška igrača: orehu se izvrtajo tri luknjice, jedna proti drugi, a tretja spodaj. Skozi nje se izpravi jedro in vse, kar je v lupini, skozi nasprotne luknjice se porine klinčec takd porezan, da se lahko obrača. Nänj se na drugi kraj, kjer gleda iz luknje, pritrdi ali spet cel oreh alt kitj drugega okroglega. Na klinčei je privezana debela nit sredi oreha, ki se potegne skozi spodnjo luknjico, namota na klinčec, in če se za njo potegne, obrača se klinčec z orehom z brčanjem. (Vidovec kraj Varaždina.) — brčkati pritscheln. — brkbor m., neko drevö; ako ženska pojč njega seme, verujejo, da zandsi brez moškega. — brčbrovhia f. berberis vulgaris. — brčcati se, sich vor Schrecken recken. — bremenent meniva = noseč: Vramec kron. 46 * Elizabet osta noseča alt bremenna. — brvnkati = grude na orani njivi z mo-tiko drobiti (gorenjski). -— brzskvcn adj. Pfirsich-Habd. ad. 391 Škvorc 84. in breskviii, Mikloušič izb. —- brisana f. ime kravi. — brczančec
dim. od bresdnek brezänjek, Anhöhe, erhöhter Ort. Habd. ad 566 stavši na jedan brežančec zače je karati. 44 gda bi on (Adam) bil na jednom bre-žanku vu paradižomu sedel... i prečesto. — breMndič: Habel, ad. 360, za tem sta biskup na jeden brežančič i ljuctvu reče:.. . — breždžiti se = vedriti se. — briga, brigica f. ime kobili. — brisTičnjak m. sprava, kjer visf brisač ali brisa. — britje n. das Scheren Vramec kron. 89 ovca na britje pelana. — brišdZalka f. Klystierspritze, Lalangue med. 332. — briHde f. pl. die Karbonade, vidi bržola. Gašp. 3.437 cvrči pripekano meso kakti brižole pri ognju. — brkati brkam reizen. — £rkav adj. = kosmat. — brk no n. = obrvi. — brnčak m. = brčalka. — brnjdča f. = brana die Egge. — bmje n. kravji gobec. — brodarija f. das Schifferwesen. Vranic rob. 2*171. prez potrebnoga vu brodariji znanstva. — brodinje n. das Schiffen, Matakovič 1. 263 2.39. — brodolZ>mlje n. Schiffbruch Vranič 206, 2.171. — brodostäja f. der Hafen. Vranič rob. 2.3 n Portsmouth ne samo brodostaja, nego isti varaš tako se zove, ima segurnu brodostaju. Kristianovič nač. 10 jc na brodostaju dospel. — brodotirina f. ein gestrandetes gescheitertes Schiff, Vranič rob. 2*191 komaj mogel je vreme dočakati, da z novič odtisnuti i brodoterini nazad se dopeljati bude mogel. — bro-dovišče n. = brodišče, kronika 156. — brodTavni adj. kronika 6ob. — brohänje n. starkes Hüsten Lalangue med. 132. Kašelj zaradi velikoga brohanja telo muti. 184 krv koja s kašlom i z brohanjem iliti štropotom pljuč čez vusta vun se hrta. — bruhati keuchend husten. — brojinje n. das Zählen. Mul. pos. 1449 sede pri pcnez brojenju. — brokat m. der Brokat. Zagrebec 1.441. vu morje hita vezda baržun vezda brokat. — brdkati bročem = hrokati: svinja broče. — br6kuiti bröknem, i broktati brokčem, broktniti; — brolnika, bralnika f. neko jabolko, žolto, sladko. — broždzTdka f. trozob tolkač, s katerim se grozdje iz pute v prčsiko vsuto tolče, da se »namošti*, zove se i greštalka. — broždžati, grozdje iz pute v presiko vsuto tolči, zove se tudi grčštati. — bručedka f. = brčalka. — brakanje n. ? Škvorc 18 tak se je treba bojati globušev kakti kebrov .brukanja, valjda = hrv. brukanje derisio. — bi Tikla f. = burkla. — brukvica f. Weidenruthe zum Korbflechten. — brlditi brüllen, schreien, grunzen, Trpläk psl. 74*4 neprijatelje tvoji brulijo na srejdt v tvojih hižaj, Gönzcy 92 svinje briileč bežijo domov. — brunast, dsta (brnäst) bräunlich, braun, ogersl. Nagy navod 93. jeso bejle, črne, žute, brnäste i pisane* krave (51. 60. 76. 91.) — brunčati = brenčati Švagel 1148 čmele veselo brunče, Kocijančič Fil. 4*29 pusti nje okolu tvojeh vuh brunčati. — brunČznka f. neko jabolko. — brata = brotnika, i br«tne jabuke. — brv&ice n. dem. od brvno, ogr. Göncv 73 eti so brvčnca, s šterimi jc dvor vse okouli notri zapravlen. — brvinje n. Balken Habd. zre. 467 iz jakoga hrasiovoga brvenja. — bubač
20*
m. die Knopper, zove se i gubač, skipek, zevrčlec, viičec. — bubdnjčec die Beule, Geschwulst, der'Höcker. — bub&njek, bdnjka m. Anhöhe: zidi na bubanjek pak boš videl dol. Fuček 63. do zemlje bili su vnogi oštri pečine bubanjki iliti vrhunci. 2) eine Geschwulst bei Rind und Ross. — bublenjak m. ime konju. — bübniti bübnem einen Faustschlag versetzen Habd. ad 998. Zagr. 5b 177. i ungeschickt fallen. — bücati: svinja buca na koga, kadar ji ne dä miru,;; pa hoče nanj. — buclast adj. backicht. — bučak m. ime prascu. — buče nje n. od buč iti. Habd. ad 167 varaš se na njega buči. — buČven adj. Kiirbiss-, Vranič, rob. 2'12 bučvenimi koščicami.
—	budi pl. m. je selski term. tech. za selske komisije (Kupljenovo).
—	budnjak m. = bobek. — budnjilo n. = budnjak. — bufa f. krava trbušasta. — buhtčti schwellen Lalangue pupk. 134 kadar prestane odtok, mesečni, cecki po malom buhteju. — bujs bUjs! tako se kravam sol ponuja.
—	bukovUak m. ? Habd. ad. 821 jače se nekteri i brže katanica mušta-kovičem kakovem ali drugem dišečem vinom ožere, nego njegov gospod in petro vščakom, goljakom. bukovščakom, slamum etc. — bükvan m. buk vež.
—	bula f. ime psici. — bumba = bomba, kron. 2x0. — bumbdk in bfimbak m. Baumwolle. Habd. ad. x c 59 Vranič 108. 1T17. — büncek m. der Schinken. — bTuidaš m. Schafhund. — bundica f. ime psici. — biuita f. die Beule = bunka 2.) Vranič rob. 1.234 — burdna f. ime kravi. — Imrbukati bučem: puran burbuče. — biirkica f. ime psici. — burl a f. Fusswunde Habd. zre. 133 Elizabet je krastavem i burlavem ljudem njihove burle i kraste spirala, ad 592 kteri grehi jače smrde nego vse burle, vse telovne gube. 1058 da bi ljudi njihove burle videli, brže bi jim se smiluvali Gašp. 2.714 i. t. d. — burlav adj. wund an den Füssen, fratt, koji ima burle. Habd. zrc. 55.133 ad 1021 1059 Škvorc 340 Zagr. 5* 237 GaŠp. 1.557. — burlavec m. kdor je burlav. Habd. zrc. 59 ad 1058.
—	büskanje n. fulguratio Šimunič mar. 34 slov. bi bilo bolskanje stsl. blbskanije. — buča f. majhna in debela krava. — biičtica f. Sammelbüchse in den Kirchen. — butica f. der Mohnkopf — bi'ttola, bütula, butoldča, butolenka butolna f. neko jabolko belopolto. — buviti, büveti, buvim stieren Habd. ad 558 gda smo v goščenju, i dobre volje moramo biti, burno kot fratri mučali, ali listor v zdele kot voli v jasle buveli ? — bnzali lecken. — bužlUujka, bužlenka f. neko jabolko. — bziČati spritzen. Škvorc 163 komu je na mesto krvi mleko iz grla bzičalo. 2) sibilare Habd. zrc. 35 kače su špičastemi jeziki proti njemu bzičale. — bzikati sibilare Habd ad. 545 povsud bzikaju te čemerne kače ubique sibilant hi colubri. 2) n: blikati biesein.
(Dalje prihodnjič.)
M. Valjavec.
Prinos k slovenskemu knjištvu.
(Dalje.)
Izvestja za leto 1878./9.
Celje. Drž. gimnazija. Kra&an (tisk. pomota nam. Krašan) FranČ.: Mineralogisch-geognostische Untersuchungen liber die bei Cilli vorkommenden Eruptivgesteine. 37 str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1875./6.).
Ljubilo. Drž. realna gimnazija in včlika realka. Cilenšek Martin: Bau und Thätigkeit der Foraminiferen und riftbildenden Korallen. 27 str.
Ljubljana. Drž. gimn. Vodušek Matej: Neue Methode für die Be-reclmung der Sonnen- und Mondesparallaxe aus Plane ten vor üb ergangen und Sonnenfinsternissen. 28 str.
Novo Mesto. Drž. gimn. Ogorek Josip: Wann hat Cicero die beiden ersten Catilinarischen Reden gehalten. (Konee.) 23. str. (Gl. novomeške gimnazije izvestje za leto 1875.16.).
Brixen. K. k. Gymnasium der Augustiner Chorherren von Neustift. Dr. Mitterrutzner Ivan Zlat.: Slavisches aus dem östlichen Pu-sterthale (Drau- und Isel-Gebiet). 28 str. Poslovenil je ta članek Miroslav Mälovrh: Slovani v iztočni Pustriški dolini na Tirolskem. V Novo-mestu (sic!). 1880. 34 str.
Strassnitz (Moravsko). Drž. mala gtmn. Kümmel Emil Friedrich: Die zwei letzten Heeresziige Kaiser Heinrich's III. nach Ungarn (1051 und 1052) mit Rü cksichtsn ah m e auf die bairisch - kärntnische Empörung. (Nadaljevanje). 28 str. (Gl. iste gimn. izvestje za leto 1876./7.).
Weidenau. Drž. gimn. Glaser Karol: Die Prothese im Griechischen, Romanischen und Englischen. 27. str.
Dunaj. II. okraj (Leopoldstadt). Drž. mala realka. Holub Frani.: Das Reich Samo's, nach gleichzeitigen Quellen und neueren Forschungen. 14 str.
Salzburg. Drž. realka. Pichl Frani, pl.: Studie über das wahre Zeitalter des hl. Rupert, Apostels der Baiern. 40 str.
Trautenau. Drž. realka. Pospiech Alojzij: Das Congest um Ar-nonis, dessen Bedeutung und Wert für die älteste Salzburger und österreichische Geschichte. 22 str.
Izvestja za leto 1 8 7 9./80.
Dun. Novo Mesto. Drž. gimn. Suklje Fr ant.: Zur Geschichte der Septembercreignisse des Jahres 1792. 46 str. (Konec sledi.)
Ljubljana. Drž. gimn. Vodušek Matej'. Beiträge zur praktischen Astronomie. 38 str.	1
Novo Mesto. Drž. gimn Breznik FranČ.: O Sokratovi metodi s posebnim ozirom na Platonovega Menona in o pojmu. 13 str.
Pazin. Drž. gimn. Nemanič Davorin (Slovenec ali Hrvat?) De stoi-corum Romanorum primi Caesarum saeculi factione repugnante contra earn, qua saeculum tenebatur rationem deque Taciti quod de eius factionis con-siliis atque studiis de iisque, qui ea sectabantur fecerit judicio disputatio brevis. 24 str.
Teschen. (Združena drž. gimn.) Petschar (sic!) Miha: De Horatii poesi lyrica. 24 str. (Spominjam se tudi Petscharjeve razprave: »De satyra Horatiana* v nekem novomeškem izvestji).
Kotor. Realna in velika gimn. Rutar Simon: Starine bokokotorske. 25 str.
Trst. Drž. realka. Urbas Viljem'. Zur Behandlung des deutschen Sprachunterrichtes an den Mittelschulen mehrsprachiger Länder. 28 str.
Gorica. Drž. realka. Plohi FranČ.: Reinmar von Hagenau, seine Dichtung und sein Verhältnis zu Walter von der Vogelweide. 48 str.
Nora Kutnä. Drž. realka in začasna realna gimnazija. Braniš Josip: Vzrust a päd riše VelkomOravskč die püvodnfch pramenüv a nynejšich historiku. (Rast in padec kraljevstva včlikomoravskcga po prvotnih virih in sedanjih povestničarjih). 20 str.1)
(Dalje prihodnjič.)
__V Bezek.
Izpravek, Kolega g. dr. Fr. Kos me je blagovoljno opozoril, da dr. Ivan Urban Jarnfk, čegar nemški pisano izvestje sem navedel v zadnji »Zvonovi« številki na str, 241., ni Slovenec, kakor sem domneval, ampak Čeh. Treba torej omenjeni navedek prečrtati.
Književna poročila.
Slovensko gledališče. Zgodovina gledaliških predstav in dramatične književnosti. S četirimi slikami. Spisal Anton Trstenjak. Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani. V Ljubljani. Natisnila s Ndrodna Tiskarna* 1892. 8°, ip8 str.
vr.
»Dramatično društvo« je razposlalo letos svojim članom ukusno opravljeno delo, katero je pod gorenjim naslovom spisal, oziroma sestavil tajnik »Dramatičnega društva«, g. A. Trstenjak. Knjiga ima dvojen namen: prvič je
hotelo »Dramatično društvo« ob svoji petindvajsetletnici podati slovenskemu občinstvu sliko svojega delovanja, in drugič je poslavilo ž njo takö imeniten praznik, kakeršen je bila otvoritev novega deželnega gledališča v Ljubljani.
Gospod pisatelj deli slovensko dramatiško zgodovino v tri ddbe; prva se šteje od Linharta do ustanovitve »Dramatičnega društva«, druga seza do petindvajsetletnice »Dramatičnega društva«, tretja pa se je pričela z otvoritvijo novega deželnega gledališča. Obe prvi döbi opisuje g. Trstenjak na podlagi različnih virov, katere časih navaja pod črto, jako zanimljivo in do malega tudi točno, ozira se pa v uvodu svoje knjige tudi na oskromne početke dramatiške naše umetnosti, kolikor jih je mdči zaslediti pred Zoisom, oziroma Linhartom. V prvem delu govori najprej o gledališči pri jezuvitih, o pasijonskih igrah in izprevodih na Včliki petek. Jezuvitje so prirejali v Ljubljani komedije že leta 1602.; bile so navadno pisane v latinskem jeziku, izvajali pa so jih večinoma v semenišči jezuvitski učenci. Ker so te komedije dobro uspevale, jeli so jezuvite posnemati kapucini, in sicer tem lože, ker so imeli dober aparat, bratovščino Redemptoris mundi. Že leta 1598. so zasnovali javen izprevod, ki se je vršil na Včliki petek vsako leto, leta 1617. pa so uprizorili »izprevod s predstavo bridkega trpljenja in smrti našega Odrešenika« ; pozneje so dajali tudi drame. Jednake drame so bile uprizorjene po kmetih; takö se je n. pr. Kristusovo trpljenje leta 1730. predstavljalo v Kranji (v nemškem jeziku). Izprcvodi so bili tudi v Novem Mestu in v Škofji Loki. Pasijonske igre v Škofji Loki so se vršile (od leta 1721.) v slovenskem jeziku in so torej začetek slovenske dramatike. Obširno jih je popisal v »Izvestjih muzejskega društva« leta 1892. g. A. Kobiar, čegar poročilo je ponatisnjeno v Trstenjakovi knjigi. — Drugo poglavje razpravlja o nemških komedijantih v Ljubljani ter o predstavah v mestni in deželni hiši. Volk Engelbreht Auersperg je ustanovil gledališče v svojem knežjem dvorci (sezidanem leta 1642.), kjer se je igralo pozimi v veliki dvorani, poleti pa v nalašč napravljenem paviljonu na vrtu. Z Auerspergovo vzpodbudo so sezidali deželni stanovi jezuvitom nov konvikt (denašnjo reduto). V svoje gledališče je vabil Auersperg nemške komedijante, ki so hodili v Ljubljano že v prvi polovici 17. veka. Predstave so bile latinske in nemške; leta 1660. pa se je pojavila v Ljubljani prva laška opera. Deset let pozneje je bila prva slovenska predstava, in sicer izven mesta, Pod Turnom; igrali so nekaj dnij »raj*, potem pa nad sto let ni glasu, da bi se bilo kdäj igralo v slovenskem jeziku. — Ko so leta 1765. deželni stanovi pričakovali cesarja Jožefa II., "uporabili so staro jahalnico za gledališče; obsezala je prostora za 850 ljudij. Leta 1846. se je to gledališče prezidalo in prenovilo. Predstave so bile do Zoisa zgolj nemške in
laške. Šele Zois je vzpodbudil Linharta, da je spisal prvi dve slovenski igri (glej o Linhartu letošnjega «»Ljublj. Zvona« I. in II. zvezek). Tudi Vodnik je moral kaj storiti za slovensko gledališče in je poslovenil igro »Tinček Petelinček«, katero so igrali otroci leta 1803. v ljubljanskem deželnem gledališči. Po Zoisovi smrti je zamrla slovenska dramatika in se vzbudila šele leta 1848., dasi so še pred tem letom nekateri pisatelji oskrbeli nekaj dra-matiških prevodov. Leta 1848. se je osnovalo ^Slovensko društvo®, ki se je izreklo, da hoče ustanoviti ndrodno gledališče v Ljubljani. Res je priredilo dvanajst besed in predstav v deželnem gledališči; prvo predstavo dnč 8. malega srpana 1848 leta (»Županovo Micko«), zadnjo dnč 19. ržč-nega cveta 1850. leta (»Kljukec je od smrti vstal« in »Vdova in vdovec«). Ko pa je bila leta 1851. odpravljena ustava, zadet je bil slovenskemu gibanju smrten udarec. Res da se je še osnovalo delniško društvo za ustanovitev slovenskega gledališča, ali to društvo ni uspevalo. Šele ko se je leta 1861, ustanovila ljubljanska čitalnica, napočili so slovenski dramatiki boljši časi. Čitalnica je priredila do 1867. leta 36 predstav na svojem odru ; njo so posnemale razne druge čitalnice. Leta 1867. pa je bilo ustanovljeno »Dramatično društvo», s katerim se pričenja druga ddba slovenske dramatike. —
Do sčm seza prvi del Trstenjakove knjige. Drugi del pripoveduje najprej, kakö se je osnovalo Dramatično društvo v Ljubljani. Prvi načrt pravil jc sestavil Josip Starč, sedaj kr. profesor v Zagrebu, in na podlagi tega načrta so se izdelala pravila, ki so bila potrjena leta 1867. Društvo se je leta 1872. nekoliko preosnovalo in se končno leta 1891. popolnoma prenaredilo. — Nastopno poglavje »Slovenci v starem deželnem gledališči« je priobčil nas list lani ob otvoritvi deželnega gledališča, torej se nam danes ni treba podrobneje baviti ž njim. Pod naslovom »Dramatična književnost« našteva potem g. pisatelj izvirna dramatiška dela in prevode ter navaja dramatične proizvode, kateri so do leta 1891. izšli v »Slovenski Taliji«. Prelagatelji so navedeni po abecednem redu, takisto naslovi tiskanih iger. Nastopno poglavje drugega dela obseza predstave »Dramatičnega društva« od dnč 24. vinotoka leta 1867. do dnč 24. malega travna leta 1892., dalje navaja sodelujoče člane »Dramatičnega društva« od leta 1867. do leta 1892. in sodelujoče člane leta 1892. do 1893. Natö čitamo še zgodovino dramatične šole, ki se je otvorila leta 1869., dobrotnike »Dramatičnega društva« in končno imenik predsednikov, tajnikov in blagajnikov »Dramatičnega društva«. —
Tretji del je posvečen novemu deželnemu gledališču v Ljubljani, o katerem je takisto naš list lani priobčil jednako poročilo; četrti del pa navaja gledališke predstave po Slovenskem sploh, sosebno v Ljutomeru,
Mariboru, Celji in Idriji. V končnem članku »Slovenske pasijonske igre na Koroškem« spopolnjuje g pisatelj svoje poročilo o pasijonskih igrah z mnogimi zanimljivimi podatki. —
Vidi se iz tega tesnega pregleda, koliko važnega in lepega gradiva nam podaja knjiga »Slovensko gledališče«. Izvestno je stalo g. pisatelja mnogo truda, predno je zbral vse podatke in jih spravil v celoto. »Slovensko gledališče« je v obče znamenito delo in utegne dobro rabiti poznejšim raziskovalcem slovenske naše dramatike; vsekakor pa je treba popraviti, oziroma spopolniti nekatere podrobnosti, zlasti kar se tiče drugega dela. Dotične opomnje priobčimo v prihodnji številki.
(Konce prihodnjič.)
LISTEK.
Slovenska stenografija. Po sestavu Frančiška Ks. Gabelsbcrgerja priredil profesor Anion Bezenšek. Drugi popravljeni natis. Ljubljana. Izdala »Matica Slovenska« 1893. Tiskal C. Albrccht v Zagrebu. — To je najnovejša knjiga, ki jc izšla v zalogi »Matice Slovenske«. Pisatelj sicer pravi, da je njega knjiga zgolj popravljen natisek slovenske stenografije, priobčene že leta 1876. v »Jugosl. Stenografu« in leta 1878. v posebni izdaji, toda po naših mislih se sme knjiga zaradi obilih poprav in izprememb imenovati samostojno delo, nczavisuo od prve izdaje. »Slovenska stenografija« utegne izvrstno rabiti za šolski pouk, kateremu je najprej namenjena, rabila pa bode takisto uspešno vsakomur, kdor se hoče po svoji pridnosti priučiti stenografski pisavi. Osnovana je po načelih češke stenografije in se dobro prilega našemu jeziku; motijo nas samo nekatere malenkosti, ki pa nikakor ne podirajo splošne naše pohvale. Tako n. pr. se nam vidi znak za lj odveč, zakaj lahko izhajamo samo z /, mimo tega je raztegnjeni znak za lj nerazločen. Prav tako je nerazločen znak za s j, ki je lahko v hitrici prepodoben znaku za so, v nekaterih sestavah pa tudi črki g. Zadoščal bi zuak za s s pridejano poševno črtico. — Pomisleke imamo dalje tudi zaradi nerazločnosti proti znakoma za dj in vj\ znak za vt pa bi bilo morda prikladueje začeti nekoliko pod črto z zavojem od desne na levo stran, namesto od leve na desno stran, podobno nemškemu znaku za p, ki se začenja spodaj. Namesto vs bi bilo bolje stenografirati tis. — Pri samoznakih bi želeli za besedo „Avstrija" namesto av rajši au\ to bi se tudi ujemalo z znakom za aitto. Da pisatelj loči „hočem" in „čem", zdi se nam nepotrebno; obe besedi naj imata znak ho\ znak za „čem" pa bi utegnil dobro rabiti kot znak za „smem". Namesto znaka za „torej" (znak to in nad črto e) bi bilo bolje izpisati „tore", namesto znaka za ,,zakon'1 na črti pa zaradi sestavljenk bolje beležiti spodnji z Beseda „občina" se rajši izpiši {ob Čina). Zveze „trebadase" ni moči dobro čitati, bolje „treba dase". Znaka za predlog po ni treba bočiti, sam p zadošča vselej. Za skozi, pišimo bolje samo sko. Kdor se boji, da bi se ta znak čilal „skoro", piši za sko/o (s=r skoraj) znak sko s črtico na konci. Znak „vkljub" bi bilo pisati s podobno potezo kakor vt in vs; „vsled" pa namesto z/sl bolje «si z zavojem od desne na levo stran. Besedo „povsod" bi bilo namesto z
zu&koma po -f- od (nad črto) bolje pisati z znakoma p -j- so. Kar se tiče zitaka za „samo", ugajal nam je bolje samoznak v prvi izdaji. Za končnici ski in ški rabi pisatelj skupen znak (x z navpično črtico). Ali bi ne kazalo pisati dveh različnih znakov? Za ski ostani si — s[k)i, za Ski pa analogno Si = š[k)i; takisto rabi pisatelj za sivo znak so — s[tv)o, jednako pišimo torej za sivo znak So = S{tv)o ali pa šiv, Sicer pa moramo iz nova poudarjati, da je knjiga sestavljena izborno in točno v vsakem oziru. Gospodu prof. Bezenšku smo iskreno hvaležni za njegov trud in zeljno pričakujemo njega debatnega pisma, katero bodo slovenski scenografi vzprejeli takisto veselo kakor „Stenografijo*1. Pohvaliti nam je končno lepi in razločni tisek bodisi v tekstu bodisi v stenogramih. Upati je, da šolsko oblastvo skoro odobri zaslužno delo prof. Bezenška, in takd se utegne slovenska stenografija gojiti vse širše iu intenzivneje nego doslej!
H. Pfeifer.
»Slovenski Narod« je praznoval dnč r. malega travna petindvajsetletnico svojega izhajanja. Uredništvo je ta dan priredilo posebno slavnostno številko, ki je prinesla na prvi strani izvrstno izvedene slike pokojnih urednikov: Antona Tomšiča, Josipa Jurčiča in Ivana Železnikarja, potem pa obilico primernih člankov, katere so spisali odlični so-trudniki. »Slovenski Narod« je prejel mnogo častitek iz domačih krajev in iz tujine, sosebno s Hrvaškega. Mi s svojega stališča se iskreno veselimo petindvajsetletuice našega dnevnika, zakaj »Slovenski Narod« se je v vsi dobi svojega izhajanja pozorno oziral na slovensko književnost in si pridobil zdnjo izrednih zaslug, priobčujč v »Listku« izvirne proizvode naših najboljših pisateljev in prevode iz tujih, osobito slovanskih, književnostij. Prepričani smemo biti, da bode tudi dalje takisto vztrajno in odločno deloval za našo književnost in našo pros veto!
Pomladni glasi. Posvečeni slovenski mladini. III. Uredil Alojzij Slroj. Založili sotrudniki v Ljubljani, Tiskala Katoliška Tiskarna. 1S93. 110. str. — Knjižica je okrašena s podobo Leona XIII., obseza pa štiri pesmi in pet drugih sestavkov. Jezik vse zbirke je čist in pravilen, vsebina pa semtertja zaostaja za dno v prejšnjih dveh letnikih. Najboljša spisa sta životopis Leona XIII. (dasi je marsikaj v njem otrokom težko umevnega) in povest »Zaklad v hruški«. »Pomladni glasi« so letos nekoliko večji nego lani; cena pa jim je tista; mehko vezan izvod stane namreč 20 kr., trdo vezan 30 kr., po pošti 5 kr. več in se dobiva v Katoliški bukvami. Pismena naroČila vzprejema tudi " g. A. Stroj v ljubljanskem semenišči. Knjižica je navzlic posamičnim nedostatkom prikladno darilo za našo mladino.
Koncert »Glasbene Matice« *) Anton DvoHk je jedna onih redkih in veličastnih prikaznij, ko se umetnik, od prirode razkošno nadarjen, toda nepoznan in od materijalne bede tlačen, po silnem naporu in železni vztrajnosti ob svojih močeh brez vsake druge podpore vzphfe iz popolne nepozuauosti do svetovne slave.
Porodil sc jc dnč 8. septembra leta 184.1. v Nelahozevsi pri Kralupu na Češkem kot sin neimovitega krčmarja in mesarja Za ljudske šole se je učil pri domačem učitelji Josipu Spitzi petja in vijoline in se kmalu toliko izvežbal, da je o raznih svečanostih,
*) Namerjali smo že v denašnji številki priobčiti celotno poročilo o poslednjič izvedenem delu Dvordkovem „Stabat Mater", in sicer najprej za uvod životopis Dvofäkov, kakor ga je na programu objavil tajnik pevskemu zboru, g. prof. A. Širitof potem pa oceno dela samega. Toda ker nam je poročilo preveč naraslo, odložili smo oceno in priobčujemo danes samö rečeni životopis, uverjeni, da bode ž njim tembolj ustreženo našim čitateljem, ker je sestavljen po najboljših virih in doslej sploh jedini slovenski životopis slavnega skladatelja.	Ured,
plesih in tudi v cerkvi pomagal peti in gosti. Leta 1853. ga pošlje oče lc strijcu v vasico Zlonic, da bi dovršil tretji razred ljudske šole. Tam se deček uči zajedno pri organism A. Liehmanmt tudi klavirja, orgelj in nekaj teorije. Ko je leta 1855 v Češkem Kamnici pri organislu Hanckeji nadaljeval svojo glasbeno izobrazbo in se zajedno priučil nemščini, pozove ga oče čez leto dnij domov v Zlonic, kamor se je rodbina preselila, in odloči sina, da se izuči mesarstva. Ali ^letnemu DvoHku se je bila godba že preveč priljubila, da bi bil mogel biti zadovoljen s takim poklicem. Goreče je želel priti v zlato Prago in se tam vsaj toliko izobraziti, da bi bil kje za organista. Po dolgem obotav ljanji privoli oče v to, in oktobra meseca leta 1S67. se napoti i61etni DvoFsfk v staro-slavno Prago, gnan od neukroČenega kopernenja po višji glasbeni izobrazbi. V Pragi stopi najprej v takrat slavno Pitzschevo privatno orgljarsko šolo in se tri leta uči kar najmarljiveje. Ker pa mali denarni prispevki, katere mu je oče iz početka mesečno pošiljal, kmalu usahnejo, skrbeti je moral Dvofžik sam za vsakdanji živež in — trpel je mnogo bede. Pri neki zasebni godbi je igral na vijolo po raznih praških gostilnah. Ko se je leta 1862. otvorilo Češko začasno gledališče, oskrbovala je ta kapela gledališko godbo. Ko je bilo pa mlademu gledališču možno ustanoviti svoj orkester, bil je DvoMk z najboljšimi svojimi tovariši Član tega orkestra in je vztrajal na tem mestu do leta 1873, Takrat je namreč prevzel posel organistovski v Albcrtinski cerkvi v Pragi. Ali dohodki niso bili prej ne slej veliki, in služiti si je moral kruh s privatnim poučevanjem, sdsebno ker si je bil prav takrat izbral srčno ljubljeno zakonsko družico. Navzlic vsemu napornemu delu pa je vender od orgljarske šole sčm ves svoj pičlo odmerjeni prosti čas uporabljal v to, da jc proučeval razna dela klasiških mojstrov in se sam poskušal v kompoziciji. Ali to mu ni bilo tako lahko; nedostajalo mu je tako rekoč vsega: klavirja ni imel niti svojega niti izposojenega in tudi za nakup najpotrebnejših knjig in muzikalij ni imel potrebnega denarja. I,e nekaj prijateljev je našel — med njimi Bendla, ki je pozneje tako zaslul — in z njih pomočjo je vsaj nekoliko zmagoval stavljene zapreke: klavir je igral na njih domih, knjige in muzikalije pa si je od njih izposojcval. In komponiral je v tej prvi dobi svojega delovanja cele skladanicc partitur, toda le — za svojo miznico; da bi kdaj slišal svoje skladbe, ali da bi se mu celo natisnile in nagradile — te nade ui imel; komponiral je le, da bi utešil delaželjnega duha. Mnogo izmed tega je pozneje izdal, mnogo pa tudi — sežgal. Šele imenovanega leta 1873. je prvič javno nastopil z veliko domorodno „himno" na Hdlekovo pesem: „Dediči Bele gore". Vzprejela se je z ne-opisuim oduševljenjem, in Dvordku se je bilo odslej večkrat moči pokazati javnosti. Že prihodnjega leta 1874. se je proizvajala prva njegova opera: „Kralj in ogljar". Prvotna opera tega imena se ni mogla izvesti, ker so se pri izkušnjah pokazale nepremagljive težkoče. Skladatelj je napravil nato v treh mesecih na isti libreto do cela novo godbo, in opera je slavno uspela.
Ali Dvoidk je bil še vedno komaj najožjim rojakom nekoliko poznan, Sedaj se dogodi leta 1875. znamenit preobrat. Ministersivo za uk in bogočastje mu podeli znatno državno ustanovo na več let in mu tako omogoči, da se posveti zgolj kompoziciji. A ne samo to: skladbe, pridejanc prošnji za ustanovo, prišle so v roke slavnemu muziku Brahmsu in imenitnima kritikoma Ehlertu in Hanslicku. Ti so spozuali izredno nadarjenost skladateljevo, opozorili javnost na nadebudni talent, in Dvojčku je bilo po-magano za vselej. Zakaj več pri njem ni trebalo, nego da je muzikaliŠki svet zvedel o njegovi eksistenciji: za vse drugo je skrbel njega veliki genij, skrbela pomladnočila tvornost njegova. Že leta 1877. ga pozove Simrock, naj spiše za njegovo založništvo ciklus „slovanskih plesov". Dvorak veselo vzprejme ponudbo, in tako je nastal leta 1878. umotvor, ki je po bliskovo raznesel mojstrovo ime po vsem muzikališkem svetu. Sedaj
jo bilo možno objavljati tudi starejše skladbe. Rešen materijalnih skrbij, posvetil se je DvoMk popolnoma kompoziciji, iu ker ga je poveličevala zavest, da sedaj ne piše več za svojo miznico, ampak za milijone glasboljubuih ljudij, izsipal je njegov genij, ujačen v delu, s čudovito plodnostjo vedno novih in novih zakladov pred strmeči svet: hkrati se je zaznalo po vsem svetu, da je Dvofrik skladatelj prav po božji milosti.
O nadaljnem življenji je le malo povedati. Da je bil pozvan profesorjem na praškem konservatoriji, da ga je modroslovna fakulteta imenovala častnim doktorjem, da biva sedaj za nekaj let v Novem Yorku kot ravnatelj tamošnjega konservatorija, to vse je dovolj znano. I,e nekaj naj se še izrečno poudarja, da je namreč prvo obče in neomejeno svetovno priznanje dosegel pri Angležih, in sicer baš s svojo „Stabat Mater", ko se je leta 1883. v Londonu prvič proizvajala.
Dvofdkova plodovitost je tolika, da ima njegovo najnovejše tiskano delo že številko 92. Znamenifejša dela so po skupinah razdeljena ta: 1. Orkestralna dela: a) šest simfonij, B, Es, D op 60., Dm op 70., F op. 76., G op. 88.; b) overture: „KTylu" op. 62., „Husitska" op 67, „Poletna noč", ,,'fragiška" in „Koncertna overtura"; e) druge orkestralne skladbe: „Suita" (D) op. 39., „Slovanske rapsodije" op. 45., „Slovanski plesi" op. 46. in 72., ,.Legende'4 op. 59., „Simfoniške varijacije" op. 78. — II. Komorne skladbe; Klavirski trio op. 21., 26., 65., serenada za godala op. 22., serenada za pihala op. 44.; kvarteti op. 23., 34., 51., 61., 80., 8r., 87.; notturno op. 40.; sekstet op. 48.; kvintet op. 77. — III. Klavirske skladbe so mnogoštevilne, med njimi najbolj znane: „Dumke" op. 12.' in 35., „Klavirski koncert'" op. 33., „It. Šuma ve44 op. 08.; valčki in mazurke. — IV. Opere: „K rdi a uhlir", „Šclma scdlak", ,.Dimitrij'4, j.Jakobin". -- V. Veliki pevski zbori; „Himnus" op. 30., „Stabat Mater" op. 58., „Svatebny kosile" op. 69., „Sv Ludmila" (oratorij) op. 71., „Psalm 149." op. 79., „Missa solemn is" op. 86 , „Requiem" op 89. in najnovejši, v Ameriki zloženi in tam proizvajam „Te Deum44. — VI. Manjše skladbe za petje: Osem dvospevov po moravskih ndrodnih pesmih op. 20. in 38.; »Moravski glasi" (13 duetov za sopran in alt) op. 32.; „Ave maris Stella4', „O sanctissima" in mnogo moških zborov in pesmij. —
„Stabat Mater", skladatelju samemu najljubša skladba, bila je zložena leta 1876., instrumentirana pa meseca septembra in oktobra leta 1877. Izvajala jo je najprej v praški Solijini dvorani „jednota hudebnich umglcu", kateremu društvu je kompozicija tudi posvečena. Svetovno slavo pa si je pridobila v Londonu leta 1883. Od tedaj se izvaja skoro po vseh velikih mestih. Skladba je po obliki nekako podobna oratoriju,*kar pa ni, ker nima dramatiskega razvoja. Obdeluje v desetih samostojnih številkah staro, 20 kitic obsezajočo, v latinskih tcrcinah zloženo cerkveno pesem „Mater Dei dolorosa", katera pa se navadno imenuje po začetnih besedah „Stabat Mater". Pesem se pripisuje laškemu pesniku Jacoponu da To d i iz rodu plemenitih Beucdettijev, porojenemu sredi 13. stoletja v Todi, umršemu leta 1306. Prvotuo je bil pesnik imovit in čislan odvetnik v Rimu, toda nagla smrt njegove žene ga je tako genila, da je stopil v red sv. Frančiška in bil potem frančiškan. Pesem je poleg „Dies irae" Tomaža Celauskega (Celano) iz istega stoletja najgenljivejša in najbolj znana latinska pesem srednjega veka in se poje ali moli v cerkvi kot tako zvana „sekvenca" (sequentia) zlasti na praznik žalostne Matere Božje dud 25. marca. Predočuje pa se nam v pesmi bolest Matere Božje ob smrti Odrešenikovi. — Mnogi skladatelji so se že lotili te pesmi; najznamenitejši so med starejšimi Palestrina, PergoUse in Astorga, med novejšimi pa Haydn, Winter, Rossini in DvoMk.	(Konec prihodnjič.)
Slovensko planinsko društvo. Jako veselo pozdravljamo to zelo potrebno vseslovensko društvo, katero se je ustanovilo po mnogih zaprekah i« si izbralo belo Ljub-
ljauo za svoj sedež. Društvu namen je spoznavati slovenske gore, planine in kraški svet ter pospeševati potovanje po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in Primorskem. Društvena pravila je potrdilo miuisterstvo notranjih stvarij, in počctkom meseca sušca st je odbor izbral za načelnika g. prof. Fr. Orožna ter pričel svoje delovanje.
Reči moramo, da »Slovensko planinsko društvo« v kratkem času svojega obstanka vrlo deluje in napreduje. Doslej je zaznamenovalo ta-le pota: na goro Sv. Jošta (86o m) in sicer iz Kranja in Škofje Loke; na dolenjski Kum {1219 tn) iz Hrastnika, Trbovelj in Zagorja; na Šm ar i j no goro (671 m) iz Tacna in Medvod; o;l črnuškega mostu čez Rašico (641 m) v Trzin Dne 12. sušca je bil prvi društveni večer v vrtni dvorani pri Maliči. Po zanimljivem nagovoru načelnikovem je g* prof. V. Borštner predaval »o Kamniških planinah«. Razlagal nam je zelo umevno krasne planine na znanem reliefnem zemljevidu Lergetporerjevem in na drugem zemljevidu, nalašč narisanem zä to predavanje. Mičuo je opisal pot na Ostrico in slikal veličastni razgled s tega vrha. Po mnogih na ogled postavljenih fotografijah je bilo predavanje še zanimljivejše in je gotovo marsikomur vzbudilo hrepenenje po dnih v nebd kipečih višinah. Pevci so izborno peli nekaj primernih pesmij, gg. Schweiger in Seidl pa sta si s svojim igranjem na citre pridobila mnogo pohvale. G. Seidl je igral in poklonil »Slovenskemu planinskemu društvu« nalašč za ta večer zloženo polko »Na planine«, katera točka se je vzprejela jako pohvalno.
Društvu je že pristopilo nad 150 članov, a še mnogo premalo za tako važno društvo. Kakor čujemo, ima odbor jako lep in obširen načrt za svoje delovanje, toda zvršiti se dri le, ako bode slavno občinstvo izdatno podpiralo to mlado a krepko društvo. Stvarnik sam je bogato obdaril slovensko zemljo, katera se ponaša s krasnimi planinami in znamenitostimi, skritimi v kraških otlinah.
Pristopajte novemu društvu, katero je gotovo vredno največjega zanimanja, ker hoče našim deželam ohraniti slovenski značaj! Slovenski napisi naj kažejo pot na naše gore in planine, slovenska beseda se blčsti v ravnini in na plauini l Ustanovnik plača jedenkrat za vselej 30 gld., vsak pravi Član pa 3 gld, na leto in 1 gld. vzprejemnine. Naslov : »Slovensko planinsko društvo« v Ljubljani.
Matica Hrvaška. (Konec.) »Zabavna knjižnica« priobčuje v svojem 145.—147. zvezku najnovejše delo znanega pripovedovalca Vjencesiava Novaka, realistiško nadah-njeno povest »Pod Nehajem«, nagrajeno iz zaklade Dušana Kotura. V nu se nam jako prijetno opisuje senjsko življenje iz polpreteklega časa. Velikih značajev pač ni v tej povesti, takisto ne velikih dogodeb, toda pisatelj pripoveduje do cela zanimljivo, vč o pravem času razveseliti čitatelja, dočim nas drugje pretresa tragika, katera se pojavlja v teh krasuo Opisanih prizorih iz preprostega življenja. Jako simpatiška je Je'a Miku!čičeva, poleg nje Ida Martiničeva; izmed moških značajev pa nas je sosebno zanimal bolni profesor Huger, dasi mu je prisojena nekamo premajhna naloga, in njega drug »ko/.mopolit« Hadaček; major Gröhl je utegnil biti nedavno še tipi&i. Vsa povest je prekinjena z iskrenim rodoljubjem in kaže, da je pisatelj dosti opazoval svoje ljudi ter se do živega zaglobil v njih delovanje in mišljenje. — Da poslavi štiristoletnico, odkar je bila odkrita Amerika, izdala je »Matica Hrvaška« knjigo »Krištof K o 1 u m b o i o t k r i d e Amerike«, za katero je pisatelj J tiraj Car iS porabil najboljše vire. Knjigo, nagrajeno iz zaklade Adolfa Veber-Tkalčeviča, krasi 51 slik, dodana pa ji je tudi karta Kolumbovih potovanj. Nje vsebina bode zanimala i mlade i odrasle čitatclje. — »Zabavne knjižnice« 14S. —149. zvezek obseza igrokaz iz narodnega življenja, katerega je pod naslovom »P as to rak« spisal Josip Eugen Tomic. »Pastorak« Nikola ljubi Anico, hčer vaškega krčmarja Gjukana; rad bi jo pa vzel v zakon tudi njega očuh Marko, bogat kmet, kateremu se je lahkomiselni Gjukan precfcj zadolžil Na javni dražbi kupi Marko Gjukanovo
posestvo, dela se pa usmiljenega in pusti krčmarja in Anico i dalje v hiši, Z bogatimi darili preslepi gizdavo dekle, ,da se odreče Nikolu in odide z Markom v Bosno, kjer otvorita krčmo in kavarno, Nikola vzamejo k vojakom. Ko se vrne, pozabil je nezvesto Anico in se zaroči z Marico, družico svojo izza mladih let. Marka priprd zaradi tihotapstva, Anica krčmari v Bosni dalje, udd se pa razuzdanosti, in naposled ji prisodijo petletno ječo, ker je umorila nezakonskega otroka. Skozi rodno vas jo odvedejo v Zagreb. — To snov jc pisatelj razpletel v štiri dejanja, katerih vsako se završuje z jako efektnim prizorom. Značaji so očrtani jasno, dasi nima*nobeden »sijajne* naloge, dejanje se razvija hitro, uprav dramatiško, narodno življenje je opisano živo, do cela značilno. Originalna osebnost je pandur Bariša, dobro pa so se posrečili pisatelju tudi dni trije tujci Nemci, ki bi radi izžemali preproste kmete. Iz kratka: Tomičevo delo se bere jako lepo in utegne imeti dober uspeh tudi na odru. Uprava hrvaškega gledališča je nagradila igrokaz leta 1892. s prvim darilom. — V 150. —153. zvezku prinaša »Zabavna knjižnica« slike iz tridesetih let pod naslovom »Osvit«. V krasnem jeziku, s pesniškim zanosom popisuje v tej knjigi sloveči pripovedovalec Šandor Gjalski dobo hrvaškega preporoda, katero so leta 1S35. započele »Narodne Novine«. Ljudevit Gaj, grof Janko Draškovič, Rakovac, Babukič, A. Mažuranič, Stoos in kar je bilo še drugih veljakov hrvaških, ki so v dni dobi branili ndrodne svetinje proti madjarizmu, vsi nastopajo pred nami zgodovinsko resnično, risani z mojsterskim črlalom. Skozi vse pripovedovanje pa se vije borba platonske ljubezni z domovinsko ljubeznijo Ivana Kotromaniča in Madleue. »Osvit« je takd lepa knjiga, da ji jc težko dobiti vrstnice, in sosebno veselo so jo vzprejeli tudi slovenski člani »Malice Hrvaške«, zakaj koga bi ne zanimalo požrtvovalno, odločno, navdušeno delo preporod i teljev ndrodu hrvaškega, katero se takd verno opisuje v tej knjigi! — Kaj naj končno porečemo o spomeniški knjigi »Matica Hrvatska od godine 1842, do godine 1892«, katero sta sestavila Tade SmiHklas in Fr, Markovic? Krasna knjiga se hvali pač dovolj sama! Poleg poročila, katero je spisal in lani govoril na včlikem zboru »Matice Hrvaške« T, Smičiklas, prinaša to vzorno delo životopise in podobe 8 znamenitih članov uprave »Malice Hrvaške«, namreč grofa Janka Draškoviča, Ivana Mažuraniča, Matije Mesiča, Ivana Kukuljeviča*Sakcinskcga, Avgusta Seuoe, Janka Jurkoviča, Vekoslava Babukiča in Stanka Vraza, potem pa opisuje štiri znamenite dobrotnike »Matice Hrvaške« : grofa Ivaua Nep. Draškoviča, Dušana ICotura, Antona Mažuraniča in Adolfa Vebra-Tkalčeviča. Dodan ji je še snimek iz izvirnega Ma-žuraničevega rokopisa »Smrt Čengič-age«, in sicer zvršelek tretjega speva »Čete«, — Kot založno knjigo je izdala »Matica Hrvaška« Plutarhove životopise glasovitih Grkov in Rimljanov v prevodu Sljepana Senca, To je že deveti zvezek prevodov grških in rimskih klasikov, obseza pa životopise Temistokla, Aristida, Kimona, Perikla, Alkibijada, Demostena in Aleksandra. — Književni dar »Matice Hrvaške« za leto 1892. je, kakor se vidi žc iz teh površnih črtic, izredno bogat in priča, kakd intenzivno se razvija leposlovna in znanstvena književnost med bratskim narodom hrvaškim. Bog daj srečo i nadalje!
Pozdrav istarskog Hrvata. Prve pjesme spjevao Rikard Kalalinic- Jcretov (Veljko Jeretov) Zagreb 1891 — Mladi pesnik Katalinid je zbral v tej knjigi, katera se nam je nedavno poslala 11a ogled, okolo poldrugo sto prvih svojih pesmij, posvečenih domovini, spominu pokojne matere in ljubezni. Katalinid je sotrudnik raznim hrvaškim listom in kaže zlasti v svojih novejših pesmih lep napredek. V »Pozdravu« sicer nismo našli visokih idej, pač pa izraža pesnik svoje misli krepko in jasno, zlasti v domovinskih pesmih, katere preveva goreče domoljubje. Vse pač ni dovršeno, ali nekatere pesmi, 11, pr. »Digo sam se», »Oj da sam val«, »Moj o j pjesmi«, »Ista moc«, »Djevojačka
močr, »Smrti«, »Izgubljena«, »Utopljenik« i. t. d. pričajo o lepi nadarjenosti, ki se bode izvestno še spopolnila in razvila. Knjiga bodi toplo priporočena. Kdor si jo koče omisliti, obrni se do uredništva »Narodnega Lista« v Zadru.
Nove hrvaške skladbe. Naš rojak F. S. Vilhar je izdal pri firmi Breitkopf in Härtel v Lipskem štiri hrvaške plese za klavir po motivih prostonarodne hrvaške glasbe; v Hartmannovi zalogi v Zagrebu je izšel zagrebški album plesov s 14 kompozicijami raznih hrvaških glasbenikov, skladatelj V. G. Brož pa je izdal najnovejše svoje skladbe za tamburaške zbore.
Gledališke novice. Našim čitateljem je pač še živo v spominu, kakd sijajen uspeh je dosegla lani češka opera na Dunaji, zlasti Smetanova »Prodana nevesta«. Prav takd uspešno se igra letos to delo v »Theater an der Wien«, in siccr v nemškem jeziku. Dunajsko občinstvo se k&r ne more prečuditi proizvodu češko-slovanškega genija. — Hrvaška umetnica gosptf Marija Ruzička-Strozri je dnč n. m. m. slavila petindvajset-letnico svoje dramatiške delavnosti. Zagrebško občinstvo jo je pri tej priliki obsitlo s krasnimi darovi in odlikovalo z viharnimi ovacijami. Naše čitatelje utegne zanimut i, da je gospa Ružička-Strozzi dnč 23. kimovca 1888. leta gostova'a tudi na slovenskem gledališči, in sicer v »Debori«. — Naše slovensko gledališče jc priredilo minulega meseca dve predstavi; prva (»Materin blagoslov«) je bila na korist pcnzijskemu in podpornemu zakladu za igralno osebje,, druga (»Cavalleria rusticana«) pa ua korist kapelniku g. Fr. Gerbiču.
Odlikovana pesnika. Občinski svet v Pragi je podelil Jaroslavu Vrchlickemu o priliki njega 40. rojstvencga dnč in Svatopluku Cechu o petindvajsetletnici njega književnega delovanja častno darilo po tisoč kron- v zlatu
j Dr. Fr. V. Jefabek. Dnč 31. sušca je umrl v Kraljevih Vinogradih češki pisatelj prof, tir. Fr. V. Jerabek v 57. letu «lobe svoje. Poleg drugih spisov je izdal več dramatiških del, izmed katerih imenujemo drame »Oče in sin«, »liana«, »Svatopluk«. igrokaz »Pota javnega mneuja«, sosebno pa socijalno dramo v petih dejanjih »Služabnik svojega gospoda«. Ta drama se jc leta 1889. v prevodu Fr. Gcstrina igrala tudi pri nas.
Stoletnica Kollarjeva. Akademiška češko • slovaška društva na Dunaji se pripravljajo, da poslavč spomin včlikega Slovana Kollrfrja ter bodo izdala posebno spomenico, za katero so pisatelji raznih slovanskih plemen obetali prigodue doneske Tudi hrvaško vseučiliško literarno društvo »Zastava« izd4 spomenico z životopisom KolMrjevim in prevodom izbranih sonetov iz dela »Sldvy dccra«.
»La geografia per tutti« se imenuje znanstven časopis, ki izhaja tretje leto v Milanu. Pod naslovom »Gli studii geografici in mezzo agli Stoveni« je priobčil v svoji 6. letošnji številki Članek o našem slovenskem zcmljepisji iz peresa prof. F. Musonija v Palcrmu. Pisatelj priznalno razpravlja delovanje naše »Matice Slovenske« in naš napredek sploh, potem pa nadrobneje poroča o Rutarjcvi knjigi »Slovenska zemlja«, katero sodi jako pohvalno.
Popravki k »Baladam in Romancam«. V „Kazalu" samem mora stati Napoleonom večer (ne: Napoleon večer). Na str. 7. mora v 3 strofi stati s saboj (ne v saboj) — srfm s sdboj govori. Na str. 8. naj stoji na konci 2. verza vejica. Na str. 28. mora stati v 1. verzu veselo (ne vesela). Na str. 45. je na konci 11. verza izpuščen pomožni glagol je (,,Prijetno tu pri vas je"). Na Str. 52. naj stojita imperativa bodi v zadnje strofe zadnjem verzu brez akcenta. Na str. 59. je v 2. strofe 2. verzu za glagolom leskeče izpuščen refleksivni pronomen se („Od bajnih leskeče se hičij"). Na str. 61. mora na konci 2 verza od zgoraj (pordga) stati ; (ne Na str. 75. mora na konci 3. strofe (čaše) stati pika (ne Na str, 83 govori 3. strofo tudi Martin §dm, torej mora pred strofoj Stati znak «. Na str. 88. mora na konci 15. verza za besedoj učenosti
stati vejica (ne pika). Na str. 104. so akcentuirane v 3. verzu 5. strofe besede tako-le: „Bol&en so tfroki htfdi" — na str. 105, pa v 3. verzu zadnje strofe tako: „A, mamka, ti nisi nikdli." Na str. 116. mora v 5. strofi 2. verzu stati $6j (ne svoj) .,Solnca nam priča sdj zlat. Na str. 153. mora v 2. strofi od spodaj stati wprejeti (ne: vprejeti), Namestu „me^1 (prepozicija) naj rajši povsod stoji „m<rfl.
A. Aškerc
Popravek. V poslednjem poročilu o >Izvestjih muzejskega društva« je po neljubi pomoti v rokopisu izostala beležka o članku »Slovenski ,mansus* in slovenska ,hobst'«. Dotično mesto sluj tako-le: V članku »Slovenska osebna imena v starih listinah« je zbral g. prof. J. Scheinigg iz Redlichovega dela »Die Traditionsbücher des Hochstiftes Brixeu vom 10. bis in das 14. Jahrhundert« blizu petdeset slovenskih imen, ki se nanašajo na posestva briksenskih škofov, in sicer na Bled in bleško okolico. Potem navaja gosp. prof. dr. Fr. Kos v člauku »Slovenski .mansus' in slovenska ,hobal* več vzgledov, iz katerih je razvidno, da so bile slovenske kmetije v it. in 12. stoletji na zemlji, kjer sedaj gospoduje nemščina, namreč po Gorenjem in Spodnjem Štajerskem, po Gorenjem Koroškem in celd po Dolenjem Avstrijskem.
Listnica. V poslednjem času nam je došlo mnogo člankov tako pripovedne kakor znanstvene vsebine, ki so nam vesel dokaz, da si naš list pridobiva čimdalje več zaupanja med gg. pisatelji slovenskimi. Izmed teh spisov priobčujemo že v denašnji številki »Olgo« iz peresa našega dičnega Stritarja, katerega smo, žil, pogrešali toliko časa, in v prihodnji številki izide tega književnika krasna pesem »Večerna«. Izmed drugih spisov naj bodo tukaj zlasti navedene te-le večje povesti in razprave: »Kheven-hiillerjeva vojska na Turke«, spisal prof. Ivan Steklasa, »Svatba na Selih«, spisal Pod-goričan, »Kako se branijo rastline nepoklicanih gostov«, spisal prof, M. Ciknšek, »Afo-rizmi o prijateljstvu«, spisala Pavlina Pajkova, »Tri dni obSprevi«, spisal J, Mantttani, »Obljuba«, spisala Pavlina Pajkova, »Iierondovi nimiambi«. spisal prof. R. PeruŠek, »Spomini na župnika Trsteujaka«, spisal prof. dr. Janko Pajk, in končuo zanimljiva razprava o Koranu, katero nam je poslal neimenovan pisatelj. Gg. pisatelje prosimo uljudno potrpljenja, ako jim zaradi tesnega prostora ne moremo tako ustrezati, kakor bi radi; «jih spisi izidejo, čim prej bode mogoče.
Radinski. Hvala. Prihodnjič. — Dobroslav. O priliki. Pošljite nam še kaj. — Brežan. Kadar bode prostor dopuščal. — Ogin. Jedno o priliki.
f Radoslav Lopašič. Završujd denašnji list, prejeli smo poročilo, da je v Zagrebu dne 25. m. m. po daljši bolezni preminil zaslužni podpredsednik »Matici Hrvaški«, Radoslav Lopašič, umirovljeni tajnik kr, deželne vlade, dopisujoči član »Jugoslovanske akademije znanostij in umetnostij«, častni član mesta Karlovca i. t. d Obširneje se bodemo pokojnika spominjali v prihodnji številki.
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. Oo kr,, pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Narodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Ndrodna Tiskarna« v Ljubljani.