Lepo slove i\ in znanstver\ 1 istT
Ste v. 6.
V Ljubljani i. ržčnega cvčta 1891.
Leto XL
Absalom.
X^ad vrhe dehteČega Galarfda Zardela je vzplavala zora mlada, Objel je zemljo usoden dan. Premagal je Joab Absaloma, Upornega sina kraljevega ddma, Napojil s krvjd ramotsko ravdn.
Po temnem lesu prepaden od straha Na m&zgu trudnem Absalom jaha; življenja le strla mu vražua ni pest. Obup mu v prsih sreč razjeda, Krivice pekoče se dvojne zaveda: Očetu in kralju je bil nezvest.
Na levi, na desni, kot črne pošasti Stezo mu stoletni senčijo hrasti, Odmeva meti debli žalosten jdk. Med jokom iz dalje se klik oglaša: »Iščimo nezvestega sina ustaša, Prehodimo l'zrod kraljevih otrdk!«
Temnice zelčne obok se zniža. Livadi ob gozdu se jezdec približa, V živdli vzpodbodc poslednje moči. Tcdajci krikne bolestno ob robu: Lasjč zamotdjo se v veje na dohu, Oddirja mezčg — begun obvisi.
Temd pred očmi mu groza ustvari; Nebrzdan grohöt mu na sitih udari: Z vojaki stopi Joab pod hrast. »Jehova jc hotel — v oblasti si moji. Ostčm si ušel nabrušenim v boji, A zdaj umrl — Izraelu nečast!«
Zapustil jc David krvavo bojišče, Plakaje po logu mladeniča išče, Od srca odpušča nezvesti mu čin. Na vejah gladni vzletavajo vrani Ponosno Davidu Joab naznani: »Na hrastu mrtev visi tvoj sini«
Bisträn.
Jelka.

gozdu jelka jc visoka stala, Močna poleg nje drevesa druga, Noč razkošna zemlji kraljevala, Mčliki včli so vetrovi z juga; Jelka ž njimi je ted&j šumela, Drevju v gozdu tožiti pričela:
»Vč drevesa, srečna vč drevesa, Vam ugodna zvezda je svetila, Vam prijazna so bilk nebesa, Ko v ponosno rast so vas vzbudila.
V	zemlji dragi poleg svojcev davnih, Til pognale, tu ste k višku vzpele, Poleg bratov, poleg sčster ravnih,
V	zemlji rodni bodete živele . . . Trikrat meni pa gorjč siroti — Da ne bila nikdar bi spočeta! Vsčkdar žalost bridka se me loti, Ko premišljam bedna svoja leta.
Jčsen medla je nad Ičsi brila:
V	sčmeni sera jaz se porodila. Takrat burja preko gorsko si črne, Čez ravni it» ddlov globočine Mene, skromno je zanesla sčme,
V	vašo sredo sfem iz — domovine! Samorasla jelka sem med vami, Tujka med neznanci tukaj bivam, Jutro, vččer me rosi s solzd mi, Koprneče o domovji snivam . .
Noč razkošna zemlji kraljevala, Mčhki včli so vetrovi z juga, Jelka žalno je zatrepetala, Zašumela so drevesa druga, Šepetala tiho ji — sočutje . . . Divno bilo jc le-td trenutje.
Stčbor.
Sreča in bogastvo.
►^ojdi sreče si iskht In povrni se bog.M, Pridi bogatin s petico, Potlej hčer ti dam ženico!«
Tvoja matka jc takd Rekla včeraj mi ostrd,
Ko priščl sem k nji za sebe Snubit, dčklica, bil tebe.
A čemtf bi hodil v svet In ostavljal dčklic cvet? Matka pač ne vč skrbeča, K d o mi je — bogastvo, sreča !
Batog.
«P5*
4000.
(Času primerna povest i/, prihodnjih dol). Po vzorih »lr. Ni&naha napisal dr. Nevesekdo.)
(Dalje.)
cdaj pristopiva k četrti cčlici.
»Tu je oče Gervazijl« izpregovori spremljevalec. Na tleh v cčlici je ležal na pol oblečen človek; samo umazano rjuho je imel ovito okolo sebe. Valjal se je po zelenji; v roki pa jc držal bič, s katerim se je tleskal sedaj po suhih kolenih, sedaj po rjavem hrbtu.
»Kaj jc to zelenje?« vprašam radovedno.
i Koprive!«
»Kakšne so zasluge očeta Gcrvazija?«
»Posebnih zaslug nima«, odgovori mi profesor. »Svojo kri pokori sedaj. V mladosti ni bil nič prida. Postopač je bil in denar — dobil ga je po strijci kanoniku — trosil je s polnimi rokami. To je jedini človek, kateremu se je posrečilo, da je preslepil kohorto starih dcvic in se v temni in viharni noči priklatil na ženski oddelek. Porodil se je — pomisli, amice! — porodil se jc otrok na ženskem oddelku, in povila ga je devica, ki pri nabdru ni bila potrjena za zakon! Groza in trepet! Prišel je poseben papežev nuncij, da preišče vso stvar, in končno so očetu Gervaziju dokazali, da je on provzročil vse zlo!«
»Groza! Groza!« vzkliknil sem. »Kaj se je zgodilo nji?«
»Nji? Vprašaš celö? Kar se je moralo zgoditi! Sredi ljubljanskega pdlja so postavili lesen oder, na njem pa so ji cvetoče toda pregrešno telö trli s kolesom, dokler ni izdihnila. Truplo so sežgali in pepel izročili vetru, da ga je raznesel na vse štiri strani. Ali ni bila to pravična kazen nje pregrehi?«
»Da, dal Tudi pri nas v Sibiriji kaznujejo prav takd takšna zlo-dejstva!«
»Vidiš torej, z življenjem je plačala prestopek grchotnega telesa svojega! Gervazija pa bi bili morali izročiti krvnikom, da bi ga obesili na vislice, ujedam v hrano! Takd zapoveduje poseben dekret nadškofa Jakopa XXXII.«
»Zakaj se ni zgodilo takd?«
»Ali si že čul, da bi bili kdaj obesili človeka, kateremu je bil strijc kanonik pri katedrali svetega Nikolaja ? Nikdar nc, in tudi očeta Gervazija niso smeli obesiti!«
»Tudi v Sibiriji bi ne bili obesili takega netjaka!«
»Obesili ga torej niso. Zaprli so ga v ječo in mu dali v roke knjigo blaženega Antona od Kala. Čital in čital je, in končno spoznal, da je človeku kri največja sovražnica. Navdihnila ga je milost božja, in vpisal se je v bratovščino iskrenih bičarjev, ki si pregrešno teld bičajo po nezmotnih navodilih blaženega Antona od Kala! Od tedaj si je neusmiljeno tepci kožo svojo, in iz vestno mu je večni Bog že davno oprostii nekdanjo pregreho. Posebnih zaslug pa vender nima.«
»Kakd se mu je odprl stolp blaženih spoznavalcev svete teorije?»
»Ker je bil najstarejši v bratovščni iskrenih bičarjev. Moj Bog, spoznavalcev, ki si z bičem mesarijo kožo svojo, imamo po mestu preobilo: kjer se družijo ulice, tam jih vidiš po dva in še več; kar izkušajo sc, kakd bi se prekdsili z najkrutejšimi udarci! Toda vsi pričakujejo iz težka, kdaj bode umrl bičar v svetem stolpu, da bi se izpraznilo njega mesto. Vender veliko je poklicanih, malo izvoljenih!«
»Čuden svet! Čuden svet!«
Oče Gervazij jc v tem neprestano pokal z bičem po temni svoji koži in rjul nekako takd, kakor zaboden vol, ki je ušel mesarju iz klavnice.
»Ako ti je po volji, pojdiva v sosedne cčlicc!« ogovori me učitelj z vseučilišča Svetega Simplicija. Molčč stopam za njim.
»Evo ti očeta Krispina!«
V cčlici ugledam suhega človeka, katerega so zgolj kosti in kite. Tičal je v kotu sključen na tleh in neprestano obračal oči proti nebu, kakor bi ondu zrl Bogä na žarečem prestolu. Upali h lic je bil, in žolta koža je pričala, da boleha na želodci in jetrih.
»Kakove so zasluge očetu Krišpinu?« vprašam jako radoveden.
»Neizrecne!« odgovori mi spremljevalec ponosno.
»Kakor je videti, mož obilo strada!«
»Le malo jč in živi samd ob travi, kakor rase po divjem polji.«
»Samö ob travi? Ni mogoče!«
»Ni mogoče! Pravičniku ni nič nemogoče! In ali nisi čital v svetih knjigah, da se je kralj Nebukadneear nekaj let pasel ob sami travi ? Bil je velik grešnik in ni včroval v pravega Boga. In pravičnik pred Gospodom bodi slabši od kralja Nebukadnecarja ? Zatrjujem ti na večno življenje, da živi oče Krišpin ob travi, kakor jo rode pusta pdlja!«
»Kaj je pregrešil, da se pokori takd strogo?«
»To mu je baš neprecenljiva zasluga, da ni pregrešil ničesar! Čudi se mu, zakaj oče Krišpin je najpopolnejši sad, kar so jih obrodile svete knjige blažega Antona od Kala!«
»Kakd to ?«
»Popolnoma umevno! Blaženi mož se je vglobil z vso dušo v sveto berilo, in dodelila se mu jc izredna milost, da je spoznal pravega duhd, s katerim je pisal blaženi Anton. Spoznal je, da sta človeštvu vir pregrehe govorica in žclodec. Odpovedal se jc obema, izrekel sveto obljubo, da ne izpregovori odslej nobene besedice, in da si izbere zeleno travo v jedino hrano želodcu svojemu. In ta obet izvršuje že mnogo, mnogo let! Kar je bilo dodeljeno kralju Nebuka-dnccarju, moglo se ni odreči pravičnemu čestilcu blaženega Antona od Kala! Čudi se stoletju, v katerem živimo!«
»Vedno tedaj molči?«
»Neprestano, in svoj želodec si krmi samd z zelenimi bilkami. Ali ni to sad svetih knjig, kakor ga ne pozna zgodovina? Ali se ti ne kaže tu steza, na kateri človek niti ne more srečati pregrehe ? Oj, blaženi, preblaženi oče Krišpin!«
Res jame sedaj oče Krišpin jesti zeleno travo, katero so na zlatem krožniku postavili predenj. Vrtil je oči in stokal, kakor bolnik, kateri mora uživati grenko zdravilo.
»Čudna zemlja! Čudna zemlja!«
»Sedaj dospeva k šesti cčlici!« izpregovori stari moj znanec. »Čudil se bodeš še bolj!«
»Dobri prijatelj!« odgovorim mu, »doslej sem videl toliko po-polnostij, da bi moja duša ne mogla prebiti ničesar! Ako ti jc drago, kreniva dalje do patra polkovnika.«
»Škoda! V stolpu je Še obilo izvrstnih spoznavalcev svete teorije. Ali željam tvojim sem pokoren hlapec!«
Tedaj si se mi zopet prikazal večni angelj Azrael! Razširila se je kupola nad mano, in pod jasnim nebom so se mi prožile pred strmečim očem zemlje sire ravnine, kakor tudi goličave, zakrite z
večnim snegom! Na Himalaje najvišjem ledenem vrhu pa je sedel poslanec Gospodov, okrog njega se je tajalo, in vodovje, rešeno stoletnih spon, drlo jc nizdolu ter preplavljalo in podsipalo rodovite livade. Azrael pa je pritiskal ognjevito dlan na čelo, za katerim je kraljevala večna modrost, in iz njegovih silnih očij so lile solze, ki so kakor iskre švigale nizdolu na ubogo zemljo. In kamor je padla solza, posušili so se vrelci zelene matere zemlje, in cvetoča polja so se iz-premenila v grozno puščavo 1 Človeštvo pa je tiste dni vzdihovalo in tožilo, da je večni Gospodar, vsemogočni Bog, poslal sušo v dežele in zatrl, kar bi bila rodila zelena ruša 1 . . .
Toda to ni bila suša, to je bila solza angelja Azraela, katero je jokal zaradi zaslepljenosti zbeganega človeštva!
VI.
Krenila sva natd iz dvorane svetih spoznavalcev blažene teorije in za bosonogo stražo stopala po dolgem hodniku — kakor jih je bilo brezštevilno v mestnem ozidji — dokler nismo prisopihali pred široka vrata, kjer je zopet stal stražnik z debelo sulico v roki.
»Evo ti stanovanja patra polkovnika!« izpregovori vojak, ki je bil brez dvojbe načelnik straži, katera naju je spremljevala. »Poča-kajta, da pozvem, ali hoče visokočestiti prelat in polkovnik tebe, tujca, videti še danes, ali ne.«
»In kaj potem ?« vprašam boječe, »ako se je odpravil prelat-polkovnik žc k počitku?«
»Potem lahko spiš tukaj na tlaku do ranega jutra!« odgovori mi trdi vojak in odide v notranje prostore.
»Tukaj je torej stanovanje patra polkovnika,« prične profesor. »Blagost mu, kdor je polkovnik bosonogi telesni straži!«
»Ali se mu godi dobro ?«
»Preizvrstno! Sob ima štiriindvajset in stražnikov tudi štiriindvajset!«
»Toda ali jih mora vzdrževati vseh štiriindvajset?«
»Kaj še vprašaš? Dvanajst mu jih vzdržuje zddruga krojačev, dvanajst pa zadruga čevljarjev.«
Tedaj je prišel načelnik straže iz stanovanja patra polkovnika. Ž njim pa sta prišla tudi dva strežnika, in vsak je imel v rokah rmeno paličico, katera se jako ostro prime človeškega mesd, kadar jo zasuče spretna in močna pest. Toliko da ugledata strežniški duši
ubogega učitelja z vseučilišča Svetega Simplicija, že se razkoračita nad njim v lakajski svoji oŠabnosti, katera je bila leta 4000. po Kr. prav takd navadna, kakor v devetnajstem stoletji.
»Ti si tukaj, berač?« zadere se jeden in dvigne z debelo la-kajsko pestjd rmeno paličico.
»Odrini!« zadere se drugi in takisto dvigne rmeno paličico. Tedaj bi morali videti modrijana s stolice Svetega Simplicija! Podplate je pobiral po tlaku, prav kakor bi gorelo pod njim, in trtice, s katerimi mu je bilo ovito obuvalo, popokale so in ostale za njim, dočim je hitro meril korake po temnih hodnikih! Za njim sta sopi-hala lakaja in ga pretepa vala z rmenima paličicama, kadar sta ga dohitela. Takd so čestili tiste dni pobožni strežniki učenika z vseučilišča Svetega Simplicija! Od tedaj ga nisem ugledal prej, nego takrat, ko je v prevzvišenih prostorih prevzvišene stolice razkladal vnetim učenccm teorijo blaženega Antona od Kala!
Meni pa je izpregovoril načelnik straži: »Pater polkovnik šc ne spi. Ukazal je, da te pri vedo prčdenj! Stopaj torej!«
Sel sem z omenjenima strežnikoma v notranje sobe. Kakšen blesk, ko sem stopal po teh sobah! Zlato in srebro se je lesketalo s sten in se iskrilo tudi s preprog, katere so senčile visoka okna. Obilo dragocenih podob sem gledal v zlatih okvirih, in največkrat tebe, belopolta Suzana, ko sta se ti v kopelji čudila poželjiva starca, ali pa tebe, Faraonova žena, ko si vsa pregrešna zavajala mladeniča iz dežele kanaänske! Vse to se je zarilo v svetlih okvirih, in ponosna telesa čarobnih žensk so vzbujala pregrešne strasti. Takd je stanoval polkovnik, katerega je vezala obljuba vednega uboštva!
Ko dospemo skoraj do zadnje sobe, izpregovori mi spremljevalec z rmeno paličico:
»Tukaj notri je pater polkovnik. Veselo je čul, da si mu odštel že šestdeset lir, in zategadelj te jc hotel videti že danes. Vstopi torej, nama pa, ki sva te vodila, daj vsakemu po pet lir, ker je takd pro-pisano v dekretu nadškofa Vrbana, in ker si denaren!«
Vzel sem iz päsa deset lir in jih odštel lakajema. Jeden mi jc natd odprl vrata, in stopil sem v sobo, kjer je bival tisti večer prelat-polkovnik gologlave straže.
Slabo je bila razsvetljena soba, v katero sem stopil. Ostal sem pri vratih, in le polagoma se je privadilo moje okd polmraku, ki je vladal v prostorni dvorani. Ondu pri bogato obloženi mizi sta sedeli osebi, ki se iz početka niti zmenili nista zdme. V živahnem razgovoru sta bila moža, in jeden — skrlat, v katerega jc bil zavit, pričal je
o visokem dostojanstvu njegovem — bil je jako razburjen. Veliko ga ni bilo v obleki, bil je pritlikovec, in v dve gubö mu je lezlo neznatno telesce. Na glavi ni imel las, iz česar sem sklepal, da imam pred sabo polkovnika gologlave straže. Obezal si je glavo z veliko ruto, kar je zopet pričalo, da ga je trgalo, ali pa da so ga boleli zobje, ako jih je še kaj imel.
Polkovnik je bil tisti večer razburjen, in prav tedaj, ko sem stopil v sobo, udaril je z roko po mizi, da so zazvenele steklenice, in da se je zazibalo vino v njih.
»Na mojo vero«, kričal je, »ali se je kaj takega že kdaj pripetilo polkovniku telesne straže, polkovniku, ki je osivel in ohromel v svoji službi, ki se je tolikokrat prehladil v tej službi, da ga trga po udih, prav kakor bi mu lucifer tičal v slöharni kdsti? Vprašam te, pater major — nat6či mi črnega afriškega vina, katerega mi je poslal kardinal iz Hartuma! — ali se je takemu polkovniku že kdaj pripetilo käj takega.5«
»Nikdar ne!« odgovori hitro pater major in prav takö urno na-toči črnega vina polkovniku in sebi v srebrno kupo. »V nebö vpije krivica, katera se ti godi!«
»Saj se še spominjaš«, nadaljuje polkovnik milo, »kakö izvrstno ti je spekel drozge in druge ptice; niso bile ne premehke, ne pretrde, ne ožgane, ampak rmeno zapečene, kakor da so od samega masla! Sedaj pa pomisli, kakšne so bile pečene ptice, katere smo morali časih jesti v škofiji! Ni bilo ne pečeno ne kuhano, kar se nam je pokla-dalo, nego osmojeno je bilo in ožgano, da nič takega. Na mojo vero, tega ne prebijem! Vse gori in tli v menil Natoči mi rmetiega vina, tistega, katerega mi je poslal prošt iz Damaske! Na mojo vero, da ni vina na zemlji, obupal bi!«
»Res je takö, kakor praviš!« hiti' pater major, toččč vino, »poštenemu človeku je sladka ta pijača često jedina tolažba! Toda kakö se je zgodilo vse to, povej mi vender!«
»Kakö se je zgodilo?« odgovori pater polkovnik. »Vrag se je vteknil vmes, in sedaj sem siromak, da ga nimam vrstnika pod nebeškim solncem! Saj včš. da je pri meni stara Meta — ničesar hudega ne misli, pater major! — da mi streže, da mi zavija noge v flanelo, ako me tare putika, in da mi poklada kuhana zelišča na glavo, ako me trga po nji l«
»Čul sem že, da jo imaš pri sebi, in tu in tam se je že käj govorilo o tem.«
»Vrag vzemi vsako govorico! Saj je nimam brezplačno, saj plačujem na leto 1000 lir, da so mi jo dali z ženskega oddelka 1 Prejšnje čase, ko je bila še mlada, in ko tudi jaz še nisem zavijal svojih kostij v flanelo — toda, kaj, saj včš, da so bili prejšnji časi boljši od de-našnjih!«
»Gotovo!« pritrdi pater major in prav tožno povesi glavo, na kateri se ta hip jako sumnjivo žari veliki bakreni nos. »Res minuli časi so bili lepši, in mladost je tudi lepša od starosti! Ali ne govorim resnice?«
»Sevčda«, odgovori pater polkovnik, tin zatd je največja krutost, ako vzamejo človeku še tisto malo, kar ima na starost! Grom in strela!«
»Huda krivica se ti godi!« pravi pater major. »Toda ali imaš še kaj tiste črnine? Če se ne motim, dobil si jo s Sicilije?«
»Nimam 1 Do zadnje kaplje mi je pošla, toda dobra pijača je bila. Vender pij kaj drugega, saj imaš še obilo steklenic pred sabo, katerih niti načela nisva!«
Peter major si natoči in pije. Potem vpraša: »Povej mi, kaj se je zgodilo dalje ?«
»Torej stara Meta je pri meni in dobra duša je, kakor gotovo je uboga duša moja. Odkar je nadškof Martinus uvedel najstrožje propise blaženega Antona od Kala — temu jc sedaj pol leta — prepovedana je ženskam vsaka govorica. To ti je znano! Moja Meta že pol leta ni izpregovorila niti besedice, toda v sebi je nosila besed na milijone. Povsod so silile na dan zaklenjene te besede, pri očeh, pri ušesih, povsod. Kako se je zvijala, kakd je vzdihala, kako je zatezala usta, govoriti pa vender ni smela, ako se ni hotela udeležiti smrtnega greha in ako ni hotela zapasti neusmiljeni inkviziciji proti ženski govorici! Smešno jo je bilo opazovati.«
»Haha!« zasmeje se pater major.
»Napdsled se mi je pa vender le smilila stara ženica, pater major!«
»Haha!«
»Nikar ne misli zla, pater major!«
»Ne mislim, pater polkovnik, ne mislim! Starost, haha!«
»Dobro moje srce se je topilo, pater major, in dejal sem si: ,Kaj, ko bi ji izposloval posebno privoljenje, dispenzo, da bi smela vsake tri tedne govoriti vsaj po jeden dan ?'' Bal sem se, da je sicer ne zadene kap, in da je ne zaduši zaprta govorica, kar je vsekakor mogoče pri ženski.«
»Zakaj ji pa ne naročiš tezalnice blaženega Antona od Kala, s katero se usta ženski zamašč tolikanj spretno? Zakaj ne, pater polkovnik ?«
»Vidiš, pater prijatelj«, odgovori polkovnik, »tiste stvari nimam rad v hiši, ženski preveč zakriva obraz, in ta je pri ženski vender najlepše!«
»Haha, pater polkovnik!«
»Ne misli si ničesar hudega, pater major! Kaj bi mi ženska z zakritim obrazom? Potem se ji pa na vratu tudi napravijo rane in žulji, ako bi predolgo nosila tezalnico blaženega Antona od Kala! In lep bel vrat, pater major, to je tudi lepa stvar!« (Dalje prihodnjič.)
Utrinki.
Živeža ptica iščoč, Vsčkdar nazaj do mladičev Skrita privede jo moč.
PI ice so — drage želj«5, Čustev prikritih izraz:
Vedno do ljubljencev vddi Srca jih tajni ukaz.
Slika si rev in gorja, Žalna temota noči,
Morda resnično tako Trdiš, prijatelj — plašan,
Srečen je potnik, ki tebi Rano dovolj ubeži!
Včnder: iz nočne temote Svetu poraja se — dan!
Ženski se mili klečč, Majhen ti bode uspeh:
Tebi naj sreča deli, Cesar ti prosi sred?
Prošnjam in sladkim besedam Rade povračajo smeh!
Spomni se ženskega svojstva: Sreča je — žensko im«S!
20.
K;\dar ne upa vremena, V prsih je kmetu hudö.
Ako se skoro zvedr:, Kaj nam oblačno nebo ?
Z upom na zornejše dni LMiko se nosi bolest, Ali trpeti brez upa — To je drugačna povest!
Gr. Novak.
Razmere gorenjskih kmetov okolo
Razven peš tlake so delali zcmljäki in polzcmljdki vozno tlako z vprežno živino, kolikorkrat je zahteval graščdk; četrtnjdki in drugi, ki so imeli še menj zemlje, opravljali so samdtež ročno tlako, ali pa so služili kot sil. Za potrebno hrano, pijačo in živinsko klajo je skrbela po stari pravični navadi graščina, vender ni bilo to povsod obično. Po starem pravdnem običaji tlaka ni bila odmerjena, niti ni bilo določeno občasje in opravilo, ampak zahtevala se je, kolikorkrat jo je hotel imeti vlastelin za osebne svoje ali domače potrebščine (prekoredna robota), vender samd za te, ne pa za obrtno ali drugo podjetje, ki bi donašalo mnogo dobička. To je bila v prvih časih }e-dina zakonita omejitev robote. Toda ko so jeli zapisovati dolžnosti in davščine podložnikov v graščinske urbarje, določilo se je pogojema, kakšno tlako (n. pr. kositi, obračati, plastiti, zmetavati i. t. d.) in koliko dnij v tednu (n. pr. po dva ali tri) mora posameznik tlačaniti (redna tlaka). Ako je zahtevala graščina tlako, ki ni bila zaznamenovana v urbarji, bila je navada, da je primerno odškodila kmeta. Ob obratu XV. veka so zahtevali kranjski vlastelini proti pogodbi novo, preko-redno tlako, ne da bi kmetov primerno odškodili. Bleške kmete so primorali, da so za graščinskimi ribiči nosili vrše, ribnjače in ribje brente z Bleda v Bohinj in z ujetimi ribami nazaj, »česar ni bilo prej.«1) Do cela je ravnala graščina proti pravdnemu običaju, da jih je zavezala tlačdniti dan za dnevom.2) Zmede so nastale tudi zatd, ker so zahtevali graščaki sedaj osebno tlako, sedaj robotnino, kakor je ravno nanesla korist in okoliščina. Ako je bilo treba na zemljišči, od katerega se je pobirala robotnina, postaviti kmetijsko poslopje, zahtevala je
') IX., str, 138, XI., 143 in XII, 145: »was vor nit gewesen ist«.
X., 139: »Item von wegen robot, dass wir täglich vohat muessen thun zu vnsern schloss, das vor nit gewesen ist.«
Po arluvnih virih spisal Anton Kaspret. (Dalje)
osebno tlako, zakaj kmetje so imeli v tem slučaji dolžnost, ne le opravljati teh kmetskih opravil, ampak tudi postaviti potrebni kozolec. Takd je dal bleŠki graščak Jurij Pucheimski bohinjskim Češnji-čanom na voljo, tlačdniti za tri senožeti ali plačati 12 šilingov. Kmetje so izvolili robotnino, toda malo časa potem je zahteval osebno tlako, baje zategadelj, ker so se pritožili zaradi previsoke robotnine, resnično pa zatd, ker jih je hotel primorati, da bi mu postavili senjak na senožeti.1) Da je bilo graščdku samd do tega, kakd bi se okoristil kolikor mogoče, vidi se iz pritožbe omenjene kmetske občine: »graščina oddaja senožeti vse predrago, vrhu tega moramo plačevati 12 gld. robotnine, tega ni bilo prej.«2)
Dalje je razljutila kmete tovorna in vozna tlaka. Kmetje so dobivali navadno plačilo za vožnjo, ki ni bila zaznamenovana v graščinskem urbarji. Po stari navadi je dajal graščdk kmetu za vsakega tovornega ali voznega konja pol vrča (emper) vina, 7 šilingov in 3 merice pšenice ali ovsa. To plačilo je graščina odpravila in zahtevala neomejeno vozno tlako ali pa primerno odkupnino. Proti tej dvojni oškodbi so se pritožili kmetje leta 1515.: »Mi moramo delati vozno tlako ali pa plačevati 64 šilingov, česar ni bilo prej; dajali smo le odškodnino za vino, sedaj pa jemlje graščina robotnino in nam ne daje, kar nam grč po pravici; po ,stari pravdi' je dati za vsakega konja pol vrča vina, 7 šilingov in 3 merice pšenice. To zahtevamo vsi kmetje: hoče li graščak imeti vožnjo, naj jo plača, kakor nam grč po pravici.«3)
Zmede med kmeti in graščaki so nastale tudi zaradi drvaščine, steljščine in uživanja graščinskih gozdov. Tlačanje in slobodnjaki so dobivali po starem običaji iz graščinskih gozdov steljo, podnet in drva, protje in kolje, kolikor jim je bilo treba. To užitno pravico je bleska gospoda kratila radovljiškim kmetom, ki so hodili k Savi in v Bohinj po drva. Zagoriškemu županu, Kristijanu Muselju, prepovedala je drvariti in plaviti drva, dasiravno jih je posekal v tistem gozdnem okraji, kjer so imeli njega predniki od nekdaj drva-ščino. Gorjanci so se pritožili, da hodijo Kreygovi podložniki proti stari navadi v njih srenjo po drva, kole in vitre ter jim delajo krivico in škodo. Hartmann pl. Kreyg se v zagovoru opira na to, da pripada ves svet ob Savi in Bohinji z gozdi, vodo in ribstvom vred oblastvu bleške graščine, da niso tožitelji brez graščakovega privoljenja nikdar
1) IX., 137; XI., 142, in XII , 144.
=■•) XI., 142.
») IX., 137, X., 139.
imeli drvaščine in stčljščine v dotičnih okrajih. Kmetje so mari več proti prepovedi njegovi »neskromno in nezmerno« veliko drv in lesa, več nego je bilo treba, zlobno in preščrno posekali, in zatd jim je vzel drva in les.1) Toda cesarski svetovalci niso priznali njegovega zagovora, ker je pripadalo dotično ozemlje ob Savi in Bohinj i graščini radovljiški, ne pa bleški. Zato so ukrenili, naj Hartmann pl. Kreyg ne brani Radovljičanom in drugim podložnikom ces. Veličanstva drva-riti in plaviti les, kolikor ga potrebujejo zase. Takisto so razsodili Muscljevo tožbo in izrecno ukazali: graščina naj mu privošči steljo, drva, les in protje za plot, kakor je bilo nekdaj. Celd Gorjanci so bili toliko uslišani, da je Kreyg obljubil preiskati njih pritožbo, in ako bi preiskava dognala, da hodijo njegovi tlačanje res v gorjansko srenjo po steljo, drva in les, tega ne bode dopuščal delj.2)
Najčešče so se pritoževali gorenjski kmetje zaradi ribstva, lova in planinske paše. V vseh prošnjah od zadnjega desetletja XV. veka do začetka krvave kmetske vojske (leta 1515.) obnavljajo kmetje prošnjo, naj se jim dovoli slobodno ribariti v Bohinjskem jezeru, Malem in Včlikem Suhem potoku, Bistrici, Radovni in sploh v potokih, ki se iztekajo v Bohinjsko Savo. Nekdaj so uživali navedene pravice, sdsebno ribstvo in lov, samd dežčlni knezi in vlastelini, sčasoma pa so jih povsem ali nekoliko prepustili svojim podložnikom, da so si množili dohodke ali plačevali nenavadne usluge. Bohinjci so dobili zatd, da so stražili ob meji benečanski na vrhu visokih in pustih gora, pravico ribariti v jezeru in loviti divje kozč in drugo divjad; samd na vsake kvatre so morali dajati graščini 24 rib. Jednako so bili radovljiški kmetje upravičeni loviti v bohinjski Savi »želodnike in kaple« in vsakovrstne ribe, in sicer od nje iztoka do Kreygove žage v Bohinjski Beli.3) Stodvorski občdnje so celd vse leto slobodno ri-bärili v Ribnici, izvzemši devet tednov od sv. Mihela do sv. Andreja.1) Vse te pravice so kmetom povsem ali samd nekoliko odrekli graščaki okolo obrata XV. veka. Sdsebno je prepovedala bleška gosposka, da bi kmetje ribarili v Bohinjskem jezeru, baje zategadelj, ker so pod jezom in tam, kjer navadno plavajo ribe, ribarili pred sv. Mihelom s prepovedanim ribiškim orodjem.") Kmetje so se pozivali na starodavno navado, po kateri so že za celjskih grofov in cesarja Friderika III.
») I., 109, III., 115, IV., 117, V., 119, VI., I2i."
s) VII., 132, 133; VI., 131 in 132.
«) VIII., 135.
•) 11., 112.
•') VI., 126.
si obodno ribdrili v jezeru vse leto, izvzemši devet tednov od sv. Mi-hela do sv. Andreja, kadar je lovila graščina v jezeru in potoku do jezu. In dasiravno šc sedaj dajö graščini na vsake kvatre 24 rib, vender se jim brani ribariti pod jezom.1) Hartmann pl. Kreyg pa ne lovi samö v potoku, ampak tudi v jezeru z mrežo, in sicer prav tam, kjer se drstč ribe najmirneje, kar kupoma, in takö pustoši jezero in druge	«
vode, »česar niso delali njega predniki«.3) Bohinjcem je bilo tudi to na škodo, da je napravila graščina čez Ribnico hranilni jčz, ki je zapiral ribam pot v potok. »To nam provzroČa veliko škodo,« slove njih pritožba; »ko bi ne bilo pregraje, bil bi potok ribat, toda zaradi jezu ne morejo prihajati ribe v potok niti ob drstitvi, niti ob drugem letnem času.«3)
Jednake zmede so nastale tudi zaradi ribstva v Bohinjski Savi. Ribja lov v imenovani reki je bila razdeljena takö, da je imela bleska graščina pravico ribariti od jezera Bohinjskega do Krevgove žage pri Beli. Odtod dalje do izliva v Podkörensko Savo je ribaril opravnik ali sodnik, ali pa oskrbnik gradu Wallenburg.4) Te delitve Hartmann pl. Kreyg ni dal veljati, temveč je trdil, da imajo Rddovljičanje ribiško pravico samö do Spodnjih Vodešč; njegova prednika, Jurij in	« Andrej Kreyg, dovolila sta le kot prijatelja in dobra soseda oskrbnikom wallcnburškim in uradnikom radovljiškim ribäriti do žage, in obratno sta tudi ona lovila do sovodnji obeh rek, toda zategadelj ni dobila radovljiška graščina nikake pravice, ribariti do žage.5) Ali cesarski komisarji so razsodili, da je Hartmann pl. Kreyg brezpravno užival ribstvo pod imenovano žago in delal RadovljiČanom škodo zatö, ker si je usvajal izključno ribolovno pravico v Bohinjski Savi.0) Prav takö so ga obdolžili, da si ukorišča ribjo lov v Radovni in sicer na škodo radovljiške graščine. Po kakšni pravici, tega ne vidimo iz odloka cesarskih komisarjev,7) vender je resnica, da je ribolovno pravico izvrševal izredno strogo proti občanom Gorij, Višelnice, Podhoma in Zaspa. Ko je nekega dnč zasačil kmeta, ki je ribaril v Radovni, vzel mu je vršo in mu zapretil, da mu da iztekniti oči, ako ga še kdaj za-
1) VI., ibidem.	<
-) IV., 115.
IV., 115 in 116.
4) IV., u 7-
*) VI., 129.
0) VII. 133: »von wegen der visehwaidt auf Wocheiner Saw die soll er vischen vntz auf die sag.« IV. 117: »bricht die vischhacken und vischt die lann aus, so neben dem wasser sein vnd vermaint im das niemand ze weren ze lassen.«
') VII., 134.
leze pri lovi.1) Natö so se kmetje naposled imenovanih občin udali graščinski prepdvedi, toda drzni Bohinjci so se kaj malo menili zanjo in so še dalje lovili v jezeru in postranskih potokih, dokler jih niso ukrotili graščinski postavljenci. »Petkrat so nam Kreygovi služabniki in ribiči po krivici vzeli mreže in sike, ko smo lovili na povelje našega opravnika, in še do denašnjega dnč jih nismo dobili nazaj; celo pretepaje in šiloma so nas odganjali od ribje vode. In ko smo naslednje leto lovili pred sv. Mihelom, napadli so nas zopet Kreygovi hlapci z orožjem v roki ter nas posilili in nam vzeli in odpeljali voz in ribe.«2) Jednako se je branilo rddovljiškim podložnikom ribariti v Bohinjski Savi od nje izteka do Kreygovc žage, dasiravno so jim cesarski svetovalci ondu izrecno pripoznali ribolovno pravico. Ze leta 1502. je dala oklicati Poliksena pl. Kreyg, Hartmannova vdova, da plača vsakdo, ki bode ribaril v Savi do tja, kjer se stekata obe reki, globo 10 mark šilingov.3) Takd je ostalo tudi v poslednjih letih. Vrhu tega so morali kmetje za graščinskimi ribiči nositi mreže, vrše in ribnjake v Bohinj in zopet nazaj. Toda svoje pravice, ribariti v Savi in postranskih potokih, niso ustopili. Se leta 1515, ko so predložili briksenskemu knezoškofu obsežno pritožbo ter ga prosili pomoči, obnovili so prošnjo za ribolovno pravico,4) sevčda brez vsega uspeha. Toda graščinski imetnik se jc trdovratno držal svoje pravice, opiraje se na ustanovno pismo, po katerem imajo ribolovno pravico gospodje, nc pa kmetje. »Kakor se je ravnalo, odkar pämeti svet, prav takd se šc ravna,«5) odgovoril je kmetom bleski graščdk in jim odrekel ves up, da bi si kdaj izprosili ribolovno pravico.	(Dalje prihodnjič.)
•) I., no. *) II., 112. =0 VIII., 135 »» *3<>. *) XI.» «43- £) XII., 145.

Zapuščena.
daljni zemlji vstaja ndte	Pota dva na dvoje gresta,
Cesto srčni moj spomin;	Prošenj spremlja sto ob:t:
Vir je meni sreče zldte,	Širna vmes življenja cesta
Vir je tudi bolečin.	Vije nama se gorjrt [ . . .
Cvetäna.
P U I J.
(Vizija.)
O.» liri ndma sem slonela,
Ubirala nje strun zvenečih glas, Izmisliti sem spev hotela,
Ki morja bi slavil čarobni kras.
Vse liho bilo v mojem krogi,
Nagibal solnca trudni se je dan, Dehteče sape včle so po logi. Ki bil od r<5ž in ldvora cvetan.
V pokoji sladkem počivali
Morndrji so in ladja kakor čoln, Pomorski ptiči zadremali —
Hladila bil je vzduh in mira poln.
In kakor pesem starodavna
Za mrfno vzdigovžUa se je v zrak Arena, veličastna, slavna,
Ki rimske vzvišenosti živ je znak.
Avgustovo, poglej, svetišče
Z umetnih stebrov čarom tčm, Denašnji dan še zatočišče
Lepote željnim našim je oččm.
In sanjajoč ponosne sanje
Oprfsan v morji Pulj zdaj mirno spi. Da dragocenosti nekdanje
Njegove so, še v snii ga veseli.
Zdaj sinja barva raztopila
Na nebu se v prečisto je zlatd, A skoro spet izpremenila
V	odejo tfcmno — spalo je nebo.
To d i iz mračnega se groba
Prikaže svetla luna zmagujoč, M i lobe polna nje bliščoba
V	valčh vpoddblja morskih se tresoč.
Od »Porte avree« možrf, glej, čila
Sfem stopata, in hipno kakor ščit Razpnč nad njima močna krila Avstrijski orel, prizor čudovit!
Takdj živd je vse po loki,
Zastäv, razpetih jader čujem štim, Bregdvi daljni vsi široki
Mornarjev klic odmevajo in Imun.
IJil jedni dvdjice izbomi
Jundk, ki stal pri Visu je razvnet In zmagal, drugi knez je vzorni, Kateremu se čudom čudi svet.
In bldde sence tisočere
Každ se v krogu njega in l)ežd, Vabljivo migajo katere,
Bolestno druge sklepajo rokč.
Med njimi tudi cvfetna žena,
Po kroni vzpenja se na moč, Od trnja krona je spletena — Senc.\ prebada ostri nje obroč.
I lovorov zdaj knezu miga venec,
V deželi daljni zlat prest?»!, A skoro cesar je mučenec,
Mrtvaški oder prestol slab in gfrl.
Iz rdk mi zdrsnila je lira,
Popokale nje strune so tožfeč, Nesrečna kneginja umira —
A slavne dvdjice ne vidim več.
Molčalo vse je v mojem krogi
Iu vzhajal mladi, solnca željni dan, Plesale sv&tle luči so po logi — A mirovala morska večna plan.
Oj, Pulj, na tvoji sem obali
Preslavljati hotela jaz morjč, Vendčr obrazi, ki kazali
Mi tamkaj se, potrli so sreč
Lujiza Pesjakova.

Tkalcev Anton.
Spisal Podgoričan.
režalostno je umrl Tkalčev Anton iz Podbrcga; sramotna in nečastna je bila smrt zänj, za ženo, za roditelje in vse sorodnike. Dokaj se je govorilo o čudni smrti njegovi; ali nihče ni mogel razumeti, zakaj vender ni hotel živeti mladi, lepi in imoviti mož. Žena si je otirala solze, mati Antonova je jokala noč in dan, stari Tkalec je pa vzdihoval in ječal, da se je smilil vsakomur. Tri dolge dni ni kadil starec od sdme žalosti in govoril je skoraj nepretrgoma: »Jej, kaj sem storil, sam sem pognal sina iz svetd! Oh, kaj bode z menoj ?«
Stari Tkalec in njegova žena sta imela dva sina; starejši je bil Anton, mlajši Janez. Anton je bil velike čvrste rasti, lepega in vedno veselega obraza, in ker je bil oče imovit, bil je sin tudi dokaj lepo oblečen. Ob nedeljah je nosil črn, kosmat klobuk, kastdrec; ka-mižolo od lepega višnjevega sukna, telovnik pa od črnega žameta, ki jc bil obšit s skrlatasto rdečimi trakovi. Po prsih je imel našito dolgo in gosto vrsto belih »čeških« gdmbov. Doli do kolen so mu sezale črne irhaste hlače, čez katere je zaleknil dolge golenice, da se niso videle platnene svitice pod kolenom. Za vrat si je zavezoval ozko, živordečo ruto. Kadar je stal pred cerkvijo ined vrstniki svojimi, ki so čakali maše, zavidali so ga ti strašno, in ko so šla mimo njih dekleta v cerkev, izpoteknila se je marsikatera ravno pred Antonom, ker se ni mogla premagati, da nc bi od strani pogledala brdkega mladeniča. Anton je pa kaj malomarno zrl dekleta; saj mu ni bilo srce več prazno, ampak v njem se je bila naselila ljubezen. V samotni koči v Župnici je živela v tistem času z materjo svojo mlada in lepa Kodričeva Manica, katera se je bila, ne vemo, kdaj, takd prikupila Tkalčevemu Antonu, da je mislil nanjo noč in dan, da ji je dal v srci svojem ves prostor. Tudi Kodričevi Mänici je prijal Anton, in ponoči je nestrpno pričakovala, kdaj potrka na okence, da mu odpre na kratek in kratkočasen pomenek.
Manica je bila nekoliko šibka, ali to je ni kazilo prav nič. Imela je dolge črnikaste lase, iskreče črne oči, obrazu primeren droben nosek in rdeča ustna. Kadar se je nasmehnila, pokazala je dve vrsti gostih in belih zob.
Mitnica je šivala, mati je pa obdelovala tisto njivico, katero sta imeli v najemu; ako jc pa že vse postorila, šla je tudi pomagat drugam. Živeli sta tiho in pošteno, ne meneč se za zlobni in opravljivi svet. Mati ni nikdar rekla Manici, da ne smč govoriti z Antonom. Delala se je, kakor bi ne vedela ničesar. Ne verjamemo, da bi poštama mati nikoli nc slišala šepetajočih ljubimcev, ali vsaj rožljajočcga	« okenca, saj je časih v tihi noči čula celd Škrabljanje in cviljenje mišij. Zdi se nam, da jc bila starki ta ljubezen po volji. V pameti svoji je preudarila, da bi za ubožno hčerko ne bilo napačno, ako se prikupi toli imovitemu in lepemu Tkalčevemu Antonu, da bi jo vzel na-pdsled celd na dom za svojo zakonsko ženo.
Anton je Mdnici povedal že zdavna, da ne vzame nobene druge kakor nje, in Mdnica je bila zatd vesela, srčno vesela.
Na svetu bi bilo vse dobro in dokaj menj nesrečnih zakonov, ako bi se ženin in nevesta poiskala sama. Takd pa, ker očetje samovoljno sklepajo zakone svojih sinov in hčera, ker takorekoč tržijo ž njimi, združijo dostikrat mladeniča in dčklico, ki se ne marata, ki se niti poznala nista in se nikdar ljubila ne bodeta. Dosti ljudij jc takd nesrečnih do groba.	4
Stari Tkalec in Tkalka sta sc neke noči', ko nista mogla spati, pomenila in dogovorila, da sta se postarala in opešala, da ju delo teži in da bi ga bilo dobro izročiti mlajšim in krepkejšim rokam.
In za nekaj dnij, ko so v mraku sedeli okolo peči, dejal je oče sinu:
»Anton, oženi se!«
»Oženiti se mora!« dostavila je mati.
Antona je obšlo po vsem životu sladko, doslej še neznano čustvo; od neizrecne radosti mu jc srce utripalo hitreje in močneje, in od neizmernega veselja ni mogel izpregovoriti. Hipoma toliko sreče!
»Ti bodeš imel dom, Janezu pa izplačaš ddto, kadar sc bode hotel oženiti,« povzame starec za nekaj Časa.
»Nama z očetom pa bodeš dajal živež do smrti, in v izbi bo-deva stanovala, ako bi se več ne razumeli,« reče mati.
Anton ni razumel ničesar; v duhu je bil pri Kodričcvi Manici.
»No, Anton, ali si zadovoljen?« vpraša oče, ko Anton lc ne odgovori ničesar.
»Zadovoljen, zadovoljen,« odvrne Anton.
»Kaj pa ti, Janez?«
»No, sevčda, saj vem, da mora imeti dom starejši sin. Jedno obleko mi bode vender dajal na leto, dokler bodem pri njem,« odgovori Janez.
»Sevčda ti jo bode. ako bodeš pridno delal.«
»Kaj ne, Anton, da bodeš kupoval Janezku obleko ?« vpraša ga mati.
»Raztrgan nc bode hodil,« odvrne ta.
Za nocoj je bil razgovor končan. V hišo jc prinesla dekla veliko skledo krompirja in jo postavila na mizo. Posedli so okolo nje in veselo zajemali večerjo. Anton ni jedel dosti; nasitilo ga je veselje.
Toliko da povečerjajo in odmolijo, zgrabi Anton klobuk in hiti iz hiše naravnost proti Zupnici h Kodričevi Manici. Kratka jc sicer steza, ali nocoj je bila Antonu predolga. Hitel je neprestano, nc meneč se, ako se je izpoteknil ob kamen, ali za bodeče trnje, ki jc časih pograbilo kamižolo in jo raztrgalo, njega pa opraskalo po rokah do krvi. Ko dospe do koče, kjer je bilo žc tema, potrka naglo in trdo na okna, da se stekla kar stresejo.
Starka plane iz postelje, Mänica pa se prestrašena zgane in skrije pod odejo. Saj ni mogla slutiti, da bi Anton potresal takd silno, ko jc sicer vselej potrkal na lahko, da je komaj slišala.
O, za KriŠča!« vikne starka. »Kdo pa je?«
»Jaz . . . Anton!« odzove se ta.
Starka lčže umirjena, Mänica pa si brž pri paše krilo, obleče jopico, stopi k oknu in odpre.
»Ti, ti, da si naju takd prestrašil!« pokara ga in se nasloni na okno.
»Mänica!« vzklikne Anton, iztegne se, oklene se nje vratu in jo hoče pritisniti nase. Ker je nc more, pritisne ji glasen poljub na usta.
»Glej ga, glej, kakšen je nocoj!« reče Mänica in potegne z rokavom po ustnih.
»Mänica, vzel te bodem!«
»Nocoj menda še ne!«
»Mänica, oče so dejali naj se oženim!« povč Anton.
»Kaj si pa ti dejal?«
»Ničesar, saj nisem mogel odgovoriti. Hitel sem k tebi.«
Objame jo zopet in poljubi.
Šepetala sta dolgo, dolgo; nobenemu ni bilo do spanja. Bila je topla jesenska noč, katero je razsvitljal srebrni mesečni srp in brezštevilne zvezdice. Sedaj in sedaj se je vzdignil izza južnih gora oblak in plul proti severu. Sapica je igrala s perjem po drevji, da je prijetno šumelo. V Kukovi gori so se oglašale lisice in ponočni vrani. Po vasčh je časih zalajal pes, ali se oglasil ponočnjak ukaje in pre-pevaje. Ko je pa Čutil, da je sam. da se mu nihče ne odzivljc, utihnil je tudi on. Sicer je bilo mirno.
Mesec se je že davno skril za temno Kukovo goro, ko se Anton poslovi. Poljubi Mänico še jedenkrat in se obrne od okna. Toliko da se nekolikrat prestopi, oglasi se na bližnjem drevesi dni zopcrni ponočni ptič, katerega črtč vsi vražni ljudje, ves preprosti närod. »Čuk 1 čuk! čuk!« Anton obstane; po vsem životu ga izpreleti mraz in groza. Zopet se oglasi vražna ptica: »Čuk! čuk! čuk!«
Anton se skloni k tlom, poišče kamen in ga zažene med veje. Ptica odleti, toda prčcej se zopet oglasi v bližnjem logu: »Čuk! čuk! čuk!«
Anton je šel domov, slikajoč si bodoče življenje kar najlepše in veseleč se na tihem sreče prihodnjih dnij. Kalil mu je veselje le ta vražji ponočni čuk, ki nikdar ne oznanja sreče; vender izkaliti in uničiti vsega veselja mu ni mogel, akoravno se je neprestano glasil v logu.
Sedaj je stari Tkalec mnogo več govoril s sinom nego prej. Učil ga je, kakd naj gospodari, ako hoče izhajati dobro in pošteno brez dolga; kdaj in kakd naj seje, da bode rodilo žito lepo in bogato, kam naj hodi kupovat živino in kakšno naj izbira, da bode imel dobiček. Dajal mu je še mnogo drugih dobrih svetov in koristnih naukov, po katerih naj se ravna kot marljiv kmet in vesten hišni gospodar.
Ljudje so skoro zvedeli, da hoče Tkalec sina oženiti, in ugibali so, kam pojde po nevesto. Gotovega niso vedeli ničesar, in zatd jih jc skrbelo še bolj. Nekateri so pač vedeli, da se Tkalčev Anton in Kodri-čeva Mani ca rada vidita, in dni, ki so imeli posebno bistre oči, vedeli so povedati, da pod oknom Kodričeve Manice že drugo leto ne vzrasc trava, da jc zemlja za dva velika čevlja na široko poteptana kakor na cesti, da je že često kdo srečal zvečer Antona na stezi v Zupnico, da v ccrkvi ne gleda vedno na oltar ali na lečo, ampak tja, kjer stoji Kodričeva Mänica; in še mnogo mnogo drugega so opazili. Vender se jim je zdelo neverjetno, da bi jo imel res rad, da bi celo njo snubil: on sin imovitega očeta, ona pa hči siromaške matere, ki niti svoje koče nima.
V tem se je stari Tkalec paznih očij oziral po snahi in napd-sled opazil, da ima Korče iz Volčje Soteske brdke hčere, ravno za možitev. Zvedel je tudi, da bodo imele precej ddte. To jc prijalo starcu, ki je vedno gledal in skrbel, da bi prišlo več denarja v hišo. KorČetu je Tkalec namignil, da hoče sina oženiti pri njem, in KorČe-tovemu očetu je bilo prav, ker je včdel, da družini podbreškega Tkalca ni treba stradati.
Tkalec ni vprašal sina, katero nevesto si je izbral, ampak mislil jc, da mora vzeti tisto, katero hoče on; takd je oženil njegov oče
njega, in tudi drugi očetje so takisto ženili sinove svoje. Niti na misel mu ni prišlo, da bi se mu sin upiral in ne hotel vzeti dne, katere bi mu velel. Antonu se je skoro zdelo, kakd misli oče z ženitvijo, in to, kar je opazil in zvedel, razveselilo ga ni kar nič, ampak poparilo ga je do cela. Sklenil je pa sam v sebi, da se bode upiral kolikor in dokler se bode dalo, in da nikdar ne pusti Kodričeve Manicc, h kateri je še vedno zahajal prav pridno.
Bil je lep dan po hudem dežčvji, ko zaradi mokre zemlje ni bilo za nobeno večje delo zunaj. O takem dnevi kmet ne zamudi dosti in zatd grč prav v takem času rad na pot, na katerega mora prej ali slej. Tkalec si je mislil: »Ravno pravi čas za snubitev; za delo ni, pri Korčetu so bržkone domd, najbolje, da gremo danes snubit in završimo svatbo še pred zimo.« Zatd pošlje Janeza po brata svoje žene na Hlebče, sam pa reče sinu Antonu: »Le čeclno se opravi, gremo se ženit!«
To jc Antonu kar sapo zaprlo, takd nenadoma je prišlo. Zenit se, toda ne tja, kamor bi sam hotel! Vse je zatrepetalo v njem. Vedel je, da je prišel čas, ko mora glasno izpovedati, da si je že izbral nevesto, da neče nobene druge, nego to, jedino to. Včdel je pa tudi, da bode očeta pregovoriti težko, težko. Vprašal je torej malodušno:
»Kam pa greva?«
»H Korčetu v Volčjo Sotesko,« pravi oče.
Sedaj je včdel Anton vse. Sedaj se je bilo treba upreti na vso moč volji očetovi. Sčdcl je za mizo, naslonil glavo na roke in premišljal, kakd bi se najuspešneje upiral očetovi želji in tej ženitvi.
Ko vidi starec, da sc sinu prav nič ne mudi, da sedi in sloni pri mizi, pravi nepotrpežljivo: »Hitro se preobleči, ujec bode vsak hip tukaj, potem pa gremo v Sotčsko.«
»Oče, jaz ne grem!« odvrne Anton.
»Saj te menda ni sram ljudij? Kaj se jih bojiš?«
»Jaz ne grem, h Korčetu že ne!«
»Zakaj pa ne?«
»Zatd, ker nobene Korčetovih deklet ne maram.«
»Kdo te pa vpraša, ali jo maraš? Katera pa jc tista, ki bi jo maral ?«
Anton molči.
»Le hitro se preoblcci!« sili oče.
»Ne grem, pa ne grem; h Korčetu že ne grem!«
»Kam pa, ako tam ni zate?« pravi oče že nejevoljen.
»Tja že ne!«
»Kam pa? Govori!«
»H Kodričevi Manici v Zupnico!« odvrne Anton in si oddahne, češ, da je le ta beseda prišla iz ust, bode že kakd!
Skoro mu je bilo žal izrečenih besed.
Starcu pade pipa iz rdk, ki jo je ravno tlačil, in tobak se mu raztrese, takd je osupnil.
»Ka-dj? Ali sem prav slišal?« vpraša za nekaj hipov.
Anton ne odgovori ničesar, saj vč, da je slišal oče prav dobro.
»Glejte si ga, glejte, sam se žčni, za mojim hrbtom se žčni, in nikomur ničesar ne povč! Ali vidiš, stara, kakšen korenjak je najin Tonček?« pravi proti ženi.
»No, še tega je treba, da bi prišlo to beraštvo k hiši!« odvrne mati.
»Fant, izbij si sedaj dno dekle iz glave in preobleči se, potem gremo !«
»Ii Korčetu že ne grem, jaz jih ne maram; druge nečem nobene nego Kodričevo Manico!« odgovori Anton odločno.
»A tako?« pravi starec. »Toda na Tkalčev dom je ne bodeš vzel, ker ti ga ne dam; Janez ga bode imel, da včš.«
»Kaj mi je do ddma, naj se pa dni ubija z zemljo!«
»NI krajcarja ti nc zapišem.«
»Tudi prav.«
Starca je jezilo, ker sc je Anton odrekal vsemu, samd da bi se oženil po svoji volji. Ne, tega pa ne, da bi se Anton nc oženil tam, kjer bi hotel sam oče!
»Kaj bodeš pa delal, kakd bodeta li živela, kaj jedla, ako nc bodeš imel ddma, niti denarja ? Ko nc bode kaj jesti, hitro se je naveličaš,« pravi mati.
»Delal bodem, zdse in za ženo zaslužim lahko.«
»Sebe in ženo bi že živil, toda, ali misliš, da bodeta vedno sama?«
»Oženil se bodeš,« povzame zopet oče, »in ravno v Volčji Soteski.«
»Ne bodem se, rajši grem še danes z ddma in po svetu.«
Starec vidi, da šiloma ne opravi ničesar, zatd ga hoče pregovoriti iz lepa. Ko mati vidi, da bi sin rajši pustil dom in ddto, nego Kodričevo Manico, da grč rajši na tuje, in bi ga morda nikdar več ne videla živega, začne se jokati; saj baje joka nekatera ženska, kadar hoče. Anton je bil zeld mehkužen in solza kar ni mogel videti; materinih celd ne. Solze precej omajd trdni njegov sklep. Ko mu še oče in mati govorita na srce, češ, da ga ima Manica rada samd zatd, ker ve, da je hiša imovita, da bi ga še ne pogledala, ako ne bi imel denarja,
da nikdar nc bode srečen, ako se ožčni brez njiju dovolitve, brez očetovega blagoslova, pregovorita ga, da jima obljubi še dobro premisliti; ali snubit naj bi šli drugikrat. S tem pa oče ni bil zadovoljen, ker se je bal, da bi se sin zopet ne premislil in bi ga drugič nc mogel več pregovoriti, potem pa, ker je že Korčetu poročil, da pride s sinom in je hotel vselej biti mož-beseda. Pregovarjal je Antona še toliko Časa, da ga je pregovoril.
Preoblcčcta se, in ko pride ujec, gredö.
Spotoma Anton večkrat postoji' in se hoče vrniti. Posebno hudö mu je, dokler vidi v Župnici samotno Kodričevo kočo, kjer šiva Md-nica in misli morda ravno nanj. Oče in ujec ga malone šiloma tirata S Seboj.	(Konec prihodnjič.)
&
Na neposvečeni prsti.
orčdek sčn! — Doline, gorč, Vso zčmljo je krila noč, Med lihe je mrtvcccv mene vrslč Skrivnostna zavedla moč.
Na križe je mesec nagrobne sijal,
Sijitt je na cvet neštet, Ixi v kotu na grobu križ ni stili. Nobeden dehtčl ni cvet.
Do njega tj<\ doli sem krenil plah
Tik grobnih, nebrojnih vrst, In stopil sem, v prsih dvojbo, strah, Na neposvečeno prst.
Zemljo je pomladno veter tih
Prcvčval tožno-mehkd, Mirti je povsod zavladal dih,
Le tfcm ga, le t&m ni bild . . .
Raz lino polnočni je zvon brnčl —
Na grobu nastal je šum, Glasdu se je mčni in grozen zdčl Kot divjih; peklenskih trum.
Pred mano se zbral je röj duhov,
Pošastij ostudnih lelčs, In tukaj, na skrajnem vseh grobov, Pričeli so buren plčs.
Vrtčč se prepčvali tajen so spev,
Na ustih porogljiv smčh, Odsev leskct&l brezkončnih rev V mrtvaških je njih oččh . . .
Poslušal nestrpno spev sem jaz,
Gorčče v sebi molčč, Neznhu mi je bil njegov izraz, In včnder neznano-grozčč!
Nešteto je čustev mi v duši budil:
O kraji morečih sanj, O svetu nevidnem se spev jc glasil, Ki zlobnik ne včruje vduj . . .
Naposled odvčl kril&t kordk Prikazni je s svitom dnč, Scpčt pa nad grobom je plul legdk: »Mrliču temu gorjč !<
Stebor.
Dr. Jožef Mislej, slovenski modroslovec.0
licrilo prof. dr. Janka Pajka v »Slovenskem klubu« na Dunaji dnč 14. sušca 1S91.
(Dalje.)
roditeljih Mislejevih, o njega rojstveni hiši in mladosti ne vemo ničesar. Bržkone so bili roditelji dovolj imoviti, da so dali sina študirat.
Da je hodil mladi Mislej v latinske šole ljubljanske, nam sam. Ker je leta 1778. stopil v »retoriko« t. j. v prvi letnik liccja, to kaže, daje začel hoditi v latinske Šole leta 1772. (prim, o tem III., 1. d., str. LXXII.). Licejska dva letnika je obiskoval od leta 1778.—1780., kar omenja sam (III., 1. d., LXXIII.). V gimnazijskih študijah je presezal vse součence (Matjaš., str. 1.). Potem je šel v bogoslovnico ljubljansko, kjer je ostal do leta 1782.; stopivši iz tega zavoda, šel je leta 1783. na Dunaj, da bi se učil zvezdarstva. Ali iz neznanih vzrokov se je lotil medicine in je bil leta 1787. promo-viran za doktorja. (Wurzbach.)2)
Po priporočilu učenega in slavnega Quarinija, kateremu je postavljen spomenik na dunajskem vseučilišči, pride Mislej za sekundarija na občo bdlnico. Leta 1791. dobi službo fizika v ogerskem »slo-bodnem mestu« Kiseku (Gtins, madj. Köszeg), v sicer majhnem, toda jako lepem in prijetnem mesteci. V Kiseku je, kakor omenja sam v III. zvezku svojih del. izumil novo svojo sistemo. Leta 1810. ga pokličejo štajerski stanovi za ravnatelja in zdravnika v Tobclbad (Dobi-bad), dve uri izpod Gradca, v zdrav in jako romantiški kraj, kjer ostane do leta 1819. Poklicali so ravno Mislcja zatd, ker je slovel za dobrega poznavalca slatinskih voda in toplic. (Matjaš., str. 13.) Ko je bil topliški zdravnik, predaval je od jeseni leta 1815. do jeseni leta 1S16. na graškem vseučilišči kot namestni profesor »teoretiško« in »praktično« filozofijo namesto odšedšega pravega profesorja Rem-bolda in še ne došlega novoimenovanega profesorja Likavca, torej jedno šolsko leto (prim. Krones: »Geschichte der Karl-Franzens Uni-
J) Popravek. V spisu „dr. Jožef Mislej" na Str. 285. čitaj nam.: „iz Zern-plinske in A b a n j v a r s k e županije" — ,,iz Z e m e n s k e in A b a u j v a r s k e županije."
-) Po Matjašovskega besedah bi bil stopil Mislej samd iz znanstvenih ozirov v bogoslovnico (Matj., str. S.), kakor pozneje tudi v medicinske nauke, ko mu zvezdoslovje ni zadoščalo za pripomoček njegovim študijam (Matj., str, 8—9.). Z ravnateljem dunajske zvezdame Ilellom je bil pa vedno izvrsten prijatelj (Matj., str. 10.).
pripoveduje
versität in Graz.« 1886. — pod letom 1815.)- To začasno službo je opravljal hvalno in jako uspešno. (Matjaš., str. 13.) Pustivši težavno svojo službo v Tobelbadu, preseli se Mislej leta 1819. na Dunaj za privatnega zdravnika; Wurzbach mčni, da zatd, ker je hotel izdajati svoje spise. Matjasovsky pa našteva razven gori omenjenega vzroka i	še prošnje »mnogih prijateljev dunajskih«, ki so ga vabili na Dunaj
(Matj., str. 15.). Mislejeve dogodbe na Dunaji so znane jako malo. Vč se, da je imel veliko prakso, kar poudarjajo drugi kakor tudi on sam na mnogih mestih. Vsaj leta 1828. je stanoval v notranjem mestu in sicer: »Heiligen Kreutzer-Hof, Nr. 677., Stiege Nr. 1., Thür Nr. 22.,« kakor piše sam (III., 1. del, str. 84). *) Ves moj trud, da bi kaj več zvedel o njem, bil je doslej zaman. Poslednja leta Mislejevega življenja od leta 1835. do leta 1840., v katerem je baje umrl, kakor pravijo životopisci, neznana so popolnoma. Trudil sem se tudi v tem oziru, da bi zvedel kaj natančnejšega, vsaj leto smrti, ali zastonj. Vidi se, da ni umrl na Dunaji, ampak kje v neznanem kraji; zakaj v zapisnikih dunajskih župnij ni najti ničesar o njega smrti. To so vse podrobnosti, katere sem mogel doslej najti o njega življenji. — Slika Mislejeva, katero je priobčil Matjašovskv, kaže moža dolgih las, obritega, bolj upalih lic, visokega čela, častitega obraza in bistroumnih, bolj svetlih očij, močno podobnega Aleks. Humboldtovemu obrazu, v čelu pa Preščrnu.
Ali bolje nego zunanje življenje, znano nam je mišljenje in modrovanje Mislejevo. Rano je začel modrovati in s p i s o v a t i. Še dijak, dovršivši gimnazijo (ondaj šestrazrednico), leta 1778., tedaj pleten mladenič, začel je snovati novo svojo sistemo.2) K temu ga je napotila, kakor pripoveduje sam, neka propoved v Ljubljani, kateri predmet je bil nauk: »Kraljevstvo božje se najde, ako smo a) pravični v mislih in b) pravični v dejanjih« (III. zv., 1. d., str. LXXII.). O tem, kaj je pravica, sukalo sc je njega modrovanje; »hotel je predstaviti idejo pravice v črtah in merah« (III., 1. del, str. XXXI. in LXIV.)! Ali do jasnosti je dozorela njegova sistema šele v Kiscku, leta 1794. in jc bila izvedena med leti 1805. in 1809. (HI.f 1. d., posvetilo.) Toda ne samd to, kakd bi razpletel novo idejo v sistemo, ampak Še bolj to, kakd bi spisoval svoje nove ideje (»Stylisation« — pravi on) delalo mu je preglavic, zlasti spisovanje »največjo preglavico« (»die allergrösste Schwierigkeit«) (III., 1., str. LXIV.). To se tudi res čita
*) Po zagotovilu hišnega oskrbnika KrcuUerhofskega je Mislej stanoval pri nekem goslači, tedaj je bil bržkone vdovec ali samec
"-) O tem pripoveduje Mislej sam, pa tudi Matjasovsky, str. 2—3.
njegovim spisom z obraza. Nc da bi ne bilo Misleju dovolj besed, cclo preveč jih ima: preobloženi njegov zlog je prav zategadelj malo jasen in premalo točen. To je bržkone glavni vzrok, da niso Misle-jevi spisi od leta 1818., ko je izšel prvi spis, do leta 1829., ko jc pisal o tem neprijetnem mu pojavu, v Nemčiji vzbudili nobene pozornosti (III., i., str. 42.-43.). V Avstriji je učakal Mislej povoljnih ocčn, v Nemčiji posameznih, katere je vse priobčil na početku 3. zvezka svojih del. Ali gledč na jezik in pisavo se našemu nemški pišočemu rojaku ni godilo bolje nego največjim učenjakom nemškim. Kakd naduta je še dandanes učena nemška pisava, posebno modroslovska, o tem vč izvestno vsakdo izmed nas kaj povedati iz svojega izkustva. Po vsi pravici terja pisatelj knjige »Rembrandt als Erzieher,« naj bodo nemški učenjaki tudi nekoliko umetniki v pisavi. Saj bi tudi nam slovenskim pisateljem ne škodilo nekoliko več prave »umetnosti« t. j. prostosti v pisavi 1
Vidi se, da Mislej svojih spisov ni prijavljal po časopisih, ampak samd v posebnih knjigah. Napisal je te-le: Izdal je svojo si-stemo v treh zvezkih z občim naslovom: »Totalgrundmathesis,« in to prvi zvezek z napisom: »Grundriss einer Totalgrundmathesis oder Anwendung der Mathematik auf rein geistige Gegenstände . . . Von Joseph Misley, Doktor der Arzneykunde. Wien, 18 18.« Drugi zvezek ima napis: »Entdeckung der einzig möglichen totalen Grundwissenschaft ... als zweyter Band der Totalgrundmathesis von Joseph Peter von Alkantara Misley, ausübendem Medicus in Wien. 1825.« Tretji zvezek, obsezajoč dva dela, ima dvojen naslov: »Mathematisch bestimmte, folglich beste Einigung aller dialektischen Widersprüche . . . des dritten Bandes erste Abtheilung der Totalgrundmathesis von Joseph Peter Alkantara Misley. Wien. 1829., in »Panethikometrie ... als zweite Abtheilung des dritten Bandes der Totalgrundmathesis von Joseph Peter Alkantara Misley, Doktor der Arzneykunde in Wien. 1830.«
Razven teh natisnjenih obširnih del, katerim je priloženo obilo tablic, računov in več nariskov, spisal je Misley, toda nikjer ne objavil, delo naslovljeno: »Pancar pom a thesis,« neko fiziološko-psihološko delo, katero je imel že pripravljeno za natisek in potrjeno po cenzuri (III., 1. d., str. 28.—29.). Zaradi naslova »Totalgrundmathesis« so prištevali učeni možje, kateri niso sami videli in čitali Mis-lejevih spisov, Misleja matematikom, kar pa je do cela krivo in brez vse podlage; Mislejeva dela so jedino filozofska.
Gledč na Mislejevo s i s t e m o mi je samd do tega, da tu v glavnih potezah predočim najglavncjše nauke Mislejeve, ne spuščaje se v podrobnosti. Naš modrijan se je neprestano trudil, kakd bi zasledil, popisal in preračunjal občo, svetovno dušo. Kakor mu je svet jeden in jedin (I., str. 28.) ter takorekoč jedno samo, neizmerno in velikansko teld, takd prešinja ta svet tudi jedna sama duša, brezkončna in neizmerna, iz katere prihajajo vse in vsakeršne svetovne moči, kakor telesne takd dne, katere imenujemo v navadnem jeziku in zmislu duševne moči. Zakaj »duša« je Misleju vse, kar deluje znotraj v kateremkoli bitji in kar je zajedno podvrženo samosvestnemu trpljenju od zunaj (II. zv., predg. 41.). »Duše« v širšem pomenu so torej Misleju vse in vsakeršne gibajoče in delujoče moči, kakeršne predstavljata človeška domišljija in znanost v vseprostranstvu prirodinem.
Ta svetovna povsod bivajoča duša pa se človeškemu duhu ali prikazuje, ali pa skriva in se džt zasledovati in slutiti samd z duševnim očesom, t. j. po Mislejevem nazoru: nekatere svetovne moči so vidne človeku iz njih delovanja i druge so nevidne samč na sebi kakor po svojih delih. Vidne in čutne duše deli Mislej v pet vrst ali »kraljevstev.« Najnižja vrsta vseh še vidno delujočih duš mu je dna, ki obseza moči, katere stvarjajo od prašnih delcev kristale, katera provzročujc, da se nerazdelni in od njih sestavljeni drobni delci ali mr-vicc »prahu« zvezujejo, odbijajo in izbirajo ter zlagajo v nova telcsca in telesa, kar se vrši kemiškim delovanjem (II., predg. 61.—62.). Višja vrsta nego ta je dna, v kateri se kaže rastlinsko življenje, katero je vidno iz rasti listja, cvetja in sadja (II., predg. 61.). Na sredi in v dotiki z obojim navedenim življenjem je bitje »moččlk« (Infusorien), katere pomenijo početek živalskega gibanja in samostalnega delovanja (II., predg. 58.—9.). Zopet više stojč gledč na duševno življenje č 1 a n k o v i t e ali organske živdtinje, kakor konji, losi, go-lobje, ptice vsake vrste (II., predg. 57.—58.). Najvišji vrsti duš pa pripada — vsaj v vidnem stvarstvu — človeška duša, katera ima voljo in pamet (II., predg. 56.). To je pet višjih vrst svetovne duše, in to vidnih in čutnih človeku; toda duš, katere so nevidne, »latentne,« moramo si po Mislejevih nazorih predstavljati neštevno vrst iz vzrokov, kateri bodo razumljivejši pozneje.
Nečesa mi je omeniti takoj, kar je v Mislejevem naziranji svetd popolnoma izvirno, z znanstvenega ozira celd zanimivo. Mislej pripisuje gori naštetim peterim dušam nekako kolikor toliko zavedno in popolno matematiško-geometriš ko pamet. »Pametne stvari« — katerim prišteva razven človeka tudi angelje — zavedajo se po-
polnoma in jasno vseh »pet« — kolikor jih on predeljuje — geomc-triških »dimenzij« (Dimensionen). Te stvari poznajo oblike in pojme »teles« (Solide), ploščin (Flachen), kotov (Winkel), črt (Linien) in točk (Punkte) (II., predg. 56.). Zivötinje, stoječe pod pametnimi, n. pr. konji, »poštni golobje« (Posttauben), poznajo samd Črte, ker — morejo- letati samd v jedno mčr (II., predg. 58.)! »Polživdtinje« (Zoophyten) so po Mislejevih nazorih »kotne stvari« (Winkelwesen), ker žive najrajši v »zakotjih, špranjah in luknjah;« prim, žužke in črviče (II., predg. 58.—59.)'' Rastline poznajo »ploskve« (Flächen), ker razgrebajo na široko svoje liste, korenine in veje (II., predg. 61.). »Kristalnemu p r a h u« je znano vseh pet dimenzij, a samd na pol zavedno, tedaj tako, kakor bi mislil z mračno dušo (II. predg. 62.—63.).
Obča, po vsem prostranstvu razstrta in razširjena duša ali »ž i -votna moč« svetovna ima po Misleji svojstvo tankega vzduh a ali tanke sape (Hauch); imenuje jo »eter,« t. j. goreči vzduh (II., str. 53.) — starodavni näzor, katerega je vzprejel od drugih. Znano je, da se denašnje prirodoznanstvo nagiblje k temu nazoru in si mnogo prirodnih pojavov razlaga s pomočjo te »sape.« Ta ndzor, da prihaja iz »eterja« vse svetovno življenje, zajedno je panteistiški; ali Mislej se močno brani, da bi se mu podtikal »panteizem,« t. j. dni nauk, po katerem sta vidni svet z vsemi svojimi močmi in Bog jedno in isto bitje (II., predg. 130.). Mislej pravi, da prešinja duša ali vzduh sicer ves svet. da pa nikakor ni z Bogom isto bitje; zakaj svetovna duša, eter, predira ves svet na vse kraje in strani, tedaj kot stvar, ki je podvržena geometriškim nazorom in se torej daje matematiški predstavljati s črtami, ploščinami, ploskvami in telesi (II., str. 57.), Bog pa je »prosto« bitje, bivajoče v »središči« sveta, bitje »samd na sebi,« ne imajoče nI geometriške širine nI dolžine, ampak kot »jednojno bitje« podobno »matematiški točki« (II., str. 14.—15.). (Konec prihodnjič.)
Listi — nacleje.
lisle drevesne sem zrl:
sem zrl:
Sred li Človeško takd
Premnogi bil svež in zel&n,
Slo upnih požene brstov: Od mnogih uČaka saddv, A drugi že zgodaj zamro!
Bätog,
V razvitku je svojem zamrl.

j \
Pop Pero.1}
Črtica iz Bosne. Spisal R. Pcrušek. (Dalje.)
iš pop Pero je dobil inorijo v Blažuji in tamkaj svoje duše pasel mnogo let. Župljanjc so bili ž njim izredno zadovoljni; bil je pa tudi mož po volji božji. Znal je cerkvene knjige, bukvar, časoslov, psaltir in trebnik bolje drugih starejših duhovnikov, glas mu je bil zvonek in pel je tropare, pričestne, heruvike, oktoih i. t. d., da ga je bilo veselje poslušati. Vsako nedeljo in praznik je služil vestno i jutrenjo i večernjo (službo božjo) sedaj v tem, sedaj v (Snem selu svoje inorije, učil ndrod v propovedih, in o vsaki priliki pomagal z dobrim naukom in svetom. Prijazno je občeval s svojimi župljani. Kadar je prišel mčdnje, pozdravil jih je: »Dobro jutro, bratje, jeste li zdravi osvanili ? Bog da blagoslovi, Bog te blagoslovil!« Zatö so ga pa tudi seljaki častili. Razven navadnega bita so mu donašali peciva, pleč, kokošij, sira, jajec, rakije in drugih stvarij. Za krst, poročanje in druga opravila ni zahteval velikih pristojbin, in ako je trebalo, storil je to tudi zastonj. Kolika sreča, ako bi bila imela vsaka inorija takega popa! Ali žal, da so mnogi duhovniki prezirali narod in ga tudi gulili kolikor m6či. Onega popa, o katerem sem pravil, da je svoje ime podpisal z malo začetnico, sredi pa z včliko črko, tožili so kmetje pri vladi in pri metro-politu, da jim preveč računja za ccrkvena opravila. Zatö pa je narod izumil mnogo šaljivih pripovedek o takih popovih. »Umrla je neka žena, a pred smrtjo se ni izpovedala, ker popa ni bilo doma. Pride na rajska vrata, in tamkaj jo vpraša sveti Peter: ,Kaj hočeš in česa iščeš tukaj?' Žena mu odgovori: ,Iščem popa ali kalugjera (meniha), da se izpovem.4 — .Pojdi na öna druga vrata, kjer je pekel; kdor ti je
l) V poslednjem zvezku •»Ljubljanskega Zvona* se je podkralo v spis »Pop Pero« več neljubih tiskarskih pomot. Blagovoli čitati na str. 2S6. v vrsti 19. od spodaj »V Blaznji« 11. »v Blažttji«, na str. 287. v 2. vrsti od zgoraj »podv/timi« n. »podvrtimi«, »ddlenji« n. »dolgi«, v 4. in 5. »dvigne in podprt« n. »ne dvigne« in »ne podprč«, v 7. in 8. »da so turški štabski častniki i. t. d. svoj čas takö izprovajali« n. »da so se turški i. t. d. svoj čas takd vždli,« v vrsti 17. od spodaj na isti strani deni besedo »Filz« v oklč-pice. Na str. 288. v vrsti 9. od spodaj čitaj »Blažtfja« ne >'Blaž«ja«, v vrsti 3. od spodaj »v verskem nauku« ne »o verskem nauku«. Na str. 289. v vrsti 5. od zgoraj čitaj »blažuj-skega« n. »blaženjskega«, v 13. »Blažuj« n. »Blaznj«, v n. od spodaj »sosednih« ne »posebnih«. Na str. 290. v 16. vrsti od zgoraj čitaj »inorijaši n. »inoraši.«	Pis.
<
rekel, da so v raji popovi in kalugjeri, prevaril te je; tu jih žc nekoliko časa ni.' — ,Pa mi pokličite starca vladiko Dionisija, da me on iz-povč.' — ,1 vladika je med popovi in kalugjeri; kjer jc orel, tam je i perje.'«
Neki dan sem se šel izprehajat po cesti, ki vodi iz Sarajeva proti Blažuju. Vračajoč sc zapazim od daleč jezdeca, ki je imel kami-	<
lavko na glavi. Kljuse, na katerem je sedel, res ni bilo arabske krvi; bilo je majhno in mršavo, toda prilično svojemu jezdecu. Ko pridem bliže, spoznam popa Pero. Pozdraviva se, in vprašam ga, kam se jc namenil. »V Blažuj.« — »Je li jutri kak praznik, da jezdite tja?« Bil se je namreč preselil v Sarajevo in odslej se ni več vozil na poštnih kdlih, nego kupil si je bil za male pare svoje kljuse, katero ga je nosilo, kadar je bilo treba v njegovo inorijo in zopet nazaj v Sarajevo. Mislil sem torej, da ima prihodnji dan v Blažuj i službo božjo. —
»Ne,« odgovori mi, »obolel je jeden mojih inorijašev in je poslal pdme!«
»A, da ga izpoveste, pričestite in pomažete?«
»Ni Še takd hudo bolan, grem, da mu pomorem, ako je moči.«
»Ali ste morda tudi zdravnik ?«
»Seveda, siromašni pop mora biti svojim inorijašem vse: pop, pisar in leČnik in kar je še treba«.
Poslovila sva se, in mislil sem v sebi: »Ubogi bolnik, ako ti krepka narav ne pomore, ta ti izvestno ne bode.41 Pozneje mi je. pravil, da se v bogoslovji uče tudi poznavati nekoliko anatomije in preproste medicine, in morda jc po mnogi izkušnji res dospel do tega, da je včdel spoznavati navadne bolezni in dajati primerna domača zdravila in še bolje pravila, kakd se je treba vladati bolniku, da mu odleže. Saj krepki n&rod bosanski itak ni podvržen posebnim boleznim, katere tarejo kulturnega človeka. Da so seljaki klicali njega na pomoč, kadar je obolelo živinče, to je tudi jasno, saj ima živinče za neizobraženega seljaka še večjo vrednost, nego človeška, posebno pa šc ženska glava v družini.
Navzlic vsem naporom, katere sta vložili pri nas cerkev in šola,	^
da se iztrebijo prazne vere in vraže, vemo, da jc naše ljudstvo še vedno udano praznoverju. Lahko si mislimo, da to velja še mnogo bolj pri narodu bosanskem, bodisi katerekoli vere. Sevčda so mislili seljaki, da imajo tudi molitve popove različne uspehe, in zatd so za-klinjali popove, naj služijo »leturgjiju iz najkrupnije knjige« in »udrijo v najdublje molitve«. Posebno so se obračali do popov, kadar so mislili, da so bolestnika »spiele magjije« (da so začarani), ali da so mu »nahu-
dile zle duše«. Naš pop Pero je bil razborit in pameten človek, ki bi se bil rad otrescl tega mračnjaštva, toda ni mu dalo ljudstvo. Kjer je v närodu globoko ukoreninjeno praznoverje, ne da se iztrebiti s pametno besedo, in ljudstvo ima dnega rajši za glupeža ali pa za zlobnika, ki bi trdil, da nima nobenih močij proti prirodnim silam. >	Zatd pa je pop Pero pametno ravnal, da ni trkal z glavo ob zid,
in plaval proti strugi, zakaj brez sumnje bi si bil glavo razbil ob zidu praznoverja, ali pa utonil v reki vraž. Dasi je bil torej prepričan, da njegovi zapiski, s katerimi so se lečili ljudje in živina in druga čaro-dejstva, ne morejo imeti nobenega uspeha, vender jih je časih rabil, da si ohrani ugled v narodu. Ali na čast mu bodi rečeno, da je delal takd le v skrajni sili.
Dokler je bil pop Pero na selu, imel je tudi kos zemljišča v najemu in ga je obdeloval, da je dobil nekoliko koruze, krompirja in zelenjadi. Njega žena je bila marljiva, čistila je hišo, in kadar je bilo treba, pobelila jo je sama, deco je umivala in oblačila, da jih je bilo milo gledati, krave je molzla sdma. Ker so rano vstajali, brzo je po-stlala postelje, očedila hišo in pripravila zajutrek; da je sama prela t	in opravljala druga domača dela, to je jasno; žene kmetiške so de-
jale, da dela, kakor bi hotela živeti dva veka. Zatd pa jo je naš pop ljubil in skrbno čuval nje zdravje. Izvestno ni imel večje skrbi, nego da mu žena ne zboli in umrje. Kaj bi bil tudi počel ? Pravoslavni popovi se smejo ženiti samd jedenkrat. Hiša bi se mu podrla, zakaj ostal bi sam s šibko deco in moral gospodinjstvo poveriti najeti gospodinji, tuji ženi, katera bi skrbela samd za sebe. Ako bi vzel staro gospodinjo, ne bi mu dospevala z delom, ako bi najel mlado, evo zlih jezikov, ki prežč na popa, in gotove napasti, kateri se je težko ubraniti! Koliko je dobra žena vredna popu, kaže nam ta-le pripovedka : Dva popa sta se sešla, in prvi je vprašal drugega o dohodkih, katere donašajo krst, poroke in pogrebi. »Ali umira mnogo ljudij v tvoji inoriji?« vpraša jeden drugega, ali ta mu odgovori: »E po-mirucka svet, ljudje so trdnega zdravja.« Ne mnogo časa potem zboli žena dnemu, ki je dejal, da svet samd >pomirucka.« Ko pa mu žena umre, priteče ves obupan iz hiše in zakliče: »Jaoh mene, umrl je svet!«
Ko je začel pop Pero poučevati vero v sarajevski šoli, ni mu kazalo več ostati na selu. Prodal je, kar je imel živine v hlevu in si kupil dno mršavo kljuse z ogoljenim repom ter se z vso družino preselil v Sarajevo. Odtod je jahal v svojo inorijo, kadar je bilo treba. Sedaj, ko je stanoval v mestu, trebalo je, da nekoliko izpremeni živ-
ljenje svoje. To se je poznalo v vsi njegovi zunanjosti. V mestu se ni oblačil več kmetiški, nego nosil je dolg talar do peta in črni pas, ki je znamenje župniŠke časti. Tudi mantiji in kamilavki ni bilo prigovora ; mož si je omislil popolnoma novo opravo. Tudi ni več pušil iz čibuka, nego motal si je cigarete. Sevčda, kadar je šel na selo, takrat ni oblekel najlepše obleke, nego odel se je z dnimi starimi oblačili, v katerih sem ga prvič ugledal v Blažuji. Tudi popadija se je sedaj oblačila, kakor so se navadno nosile srbske meščanke boljših stanov. Svojemu sinu, kateremu jc bilo kakih dvanajst let, omislil je povsem evropsko obleko, samd za pokrivalo je ostal domači fes, od katerega se dotlej ni ločil nobeden domačin, naj je bil tudi v najlepši salonski obleki. Jedino hčerka, katera je hodila v srbsko šolo, ostala je v preprosti kmetiški obleki. Sčasoma se je naučil tudi nekoliko nemških besed, takd da se ne bi bil dal prodati, govoriti pa ni poskušal, in tudi to je dokaz, da jc bil jako pameten človek, ker se je takd ogibal vsaki nepriliki, katera bi ga utegnila zadeti, da je začel lomiti nemščino. Glavni vzrok, da se je preselil v Sarajevo, bil je ta, da je ondu mogel pošiljati deco svojo v šolo. Hčerko je namerjal dati izobraziti za učiteljico, sinu pa je pošiljal v gimnazijo, kjer se je bistroumni in pridni dečko dobro učil; morda bode še kdaj imenitna glava v svoji domovini.
Odkar se je pop Pero preselil v Sarajevo, občeval je mnogo z nami. Imel sem priliko razgovarjati se ž njim, kadar je bil odmor med naukom, često pa na prijateljskih shodih sedaj pri tem, sedaj pri drugem Članu učiteljskega zbora, kjer smo se zvečer živo razgovarjali, vmes tudi kaj zapeli in sevčda suha grla namakali z rujnim vincem. Spoznal sem v teh razgovorih, da je mož jako strpen v verskih stvareh in da se je vladal po načelu: »Poštuj tuje, a ljubi svoje.« Znal je društvo kratkočasiti z dovtipnimi opomnjami in pripovedkami in v teh pričah se ni plašno ogibal takih kratkočasnic, katere so se dostajale njegovega stanu. »Tudi mi smo grešni ljudje,« dejal je, »in imamo svoje napake«, in večkrat je kako prav osoljeno povedal o popovih in kalugjerih. S tem pa se ni trohice doteknil Časti svojega stanu; a visoko ga je cenil in bil prepričan o važnosti njegovi. Bil je tudi izvrsten govornik. Njega besede niso bile umetno sestavljene, toda vladal je krasni srbski jezik in izražal svoje misli prosto, vender pesniški odičeno. Čul sem mnoge njegove napitnice, ki so vzbudile vselej glasno priznavanje, čul sem ga pa . tudi o drugih prilikah. Ko je tedanjemu ravnatelju gimnazijskemu umrla soproga, bil je mož v največji zadregi, kakd bi jo krščanski pokopal. Bila je namreč evan-
geljske vere, in ako bi hotel najeti najbližjega evangeljskega sveče- . nika iz Oseka stalo bi ga to jako mnogo, poleg tega bi bilo celo nemogoče, ker bi minilo vsaj štiri dni, predno bi bil duhovnik dospel v Sarajevo. Česar mu rimski biskup ni dovolil, to jc dovolil pravoslavni metropolit Sava, ki je sam opravil opelo v cerkvi, potem pa je vodil izprevod pop Pero na pokopališče. Po molitvah jc izrekel nagrobno slovd toli ginljivo, da so vsi pričujoči ljudje udarili v plač. Malo besed je potrošil, toda krasno je opisal pokojnico kot vredno soprogo in mater ter dobrotnico potrebnikov, kakor bi si bil nalašč sestavil govor doma.	(Koncc prihodnjič.)
Poljska ustava z dne 3. maja.
Napisal dr. M. Murko.
joljaki so letos obhajali stoletnico svoje »konstitucije 3. maja« || posebno slavnostno v Galiciji, skromneje na Pruskem, tiho v rodbinskih krogih in v svojih srcih na Ruskem. Slavi pa se ta dan med njimi leto za letom, kakor n. pr. Mi-ckiewiczev rojstveni dan. Kakor drugi važnejši dogodki v zgodovini vsakega slovanskega näroda mora tedaj tudi ta vzbujati našo pozornost in samostalno oceno.
Poljska je v svojo dobo dobro izpolnjevala svojo nalogo ko velika slovanska država: ovirala jc še veče ponemčevanje zahodnih Slovanov, zadrževala je nemški viteški red, da ni še dalje širil krščanstva z mečem v roki, dosegla je sama mirno krščenje Litve, branila jc krščanstvo nasproti Tatarom in Turkom, tako da so se celo južni Slovani v 16. stoletji na njo enako ozirali kakor pozneje na Rusijo. Resnično je tudi, da je nosila civilizacijo na vzhod, Če tudi na svojo škodo, ker je s tem slabila svoje moči na zahodu, na vzhodu pa prišla v neizogibno nasprotstvo z zbirajočo se moskovsko Rusijo.
Vendar je propala tudi ta mogočna slovanska država, propala po svoji krivdi. Poljska ni bila republika in ne monarhija, ni bilo v nji vlade in reda. Imela je sicer kralja, ali bil je le »malowany«; volili so ga najprej najmogočnejši velikaši, po smrti Zygmunta Augusta (leta 1572.), poslednjega Jagellonca, prešlo pa je to pravo na vso mnogoštevilno šlahto. Ta »slobodna« »elekcya« je imela seveda najhujše nasledke; kdor je več plačal in več slobod obljubo val, postal
je kralj ali moral je podpisati svojim volilcem Pacta con ven ta, po katerih so mu bile roke popolnoma vezane. Tudi sej m (državni zbor), ki se je zbiral redno po dveh letih, ni mogel ničesar storiti, ker so imeli poslanci od svojih provincijalnih sej mikov instrukcijc, po katerih so morali glasovati: pa takem še celo ni bilo mogoče doseči potrebne jednoglasnosti, ker vsak poslanec je lahko zakričal »Nie pozwalam«, in sej m se je razšel brezuspešno (liberum veto). Od nesrečnega konca sejma leta 1652. jih je le nekoliko izpolnilo svojo nalogo. Ker kralj ni smel ničesar brez sejma storiti, ta pa v najvažnejših rečeh ni več prišel do sklepov, dobili so vso moč v roke posamezni magnati, ki so opravljali najviše službe. Opiraje se na svojo drobno šlahto in svoje — vojake, lahko je vsak magnat kljuboval kralju, in delali so to tudi najviši dostojanstveniki. Poljska napösled ni imela uprave, ni državnega zaklada, ni vojske. Nahajali so se celo ljudje — šc med zgodovinarji našega stoletja — ki so zmatrali to »zlato slobodo« za neko posebnost, za višo politično modrost in s ponosom govorili: »Polska nierzadem (neredom) stoi.«
Predlagali so primerne reforme protestantski stanovi v 16. stoletji ali brez uspeha. Zalibog pa tudi dobe protircformacije niso kralji porabili za to, da po primeru drugih vladarjev povečajo svojo moč, pač pa je jezuitska politika odpahnila kozake in sploh ruski närod, kateremu je vladala Poljska. Slahti so bila mesta trn v peti, propadala so vslcd različnih jim delanih krivic in ž njimi tudi obrtnija in trgovina, industrije pa sploh ni bilo v deželi. Iz kratka: Poljska se jc razvijala poslednja dva veka popolnoma nasprotno drugim državam in jc bila v 18. stoletji velik anahronizem.
Ni manjkalo že v 16. stoletji duhovnih in posvetnih mož, ki so bičali mnogo teh napak in predlagali primerne poprave, posebno pa se je množilo njih število v 18. stoletji. Vendar vsi ti reformatori so puščali liberum veto in e lekcij o, tudi Stanislav Leszczy tiski, dvakrat voljeni ali od sovražnikov krone izgnani kralj filozof, še se v svoji knjižici »Glos wolny wolnosc ubezpieczajacy« (leta 1733.) ni mogel odločiti za grajo teh najbolj kvarnih uredeb, ampak hotel jih je ie točno opisati in omejiti.
Sploh pa jc bilo že prepozno za reforme. V Poljski sta se btli Švedska in Rusija brez ovir, napravljali tam celo svoje vojaške sklade; ni čudo, da so se sosedne države mešale v njene posle, posebno pa obe zgodovinski nasprotnici: Prusija, dedič nemškega viteškega reda, in Rusija, s katero je Poljska še v 17. stoletji tekmovala. Še leta 1612. so Poljaki gospodarili v Moskvi, čez sto let pa je imela Rusija
že popolnoma prcvago v Poljski (leta 1717.—1773-). Poljska ni našla pravega zaveznika, ker z državo brez vojske se nikdo ne druži. Pru-sija je sicer semtertja hotela pomagati proti Rusiji, ali zahtevala jc drago pomoč proti Avstriji, dovolila pa tudi ona ni potrebnih notranjih reform kakor odpravo liberum veto in clckcije kraljev. Rusija in Prusija sta čuvali trdovratno poljsko anarhijo, ker je bila njima na korist. Motila sta se po takem tudi kneza Czartoryska, ki sta iskala pomoči Rusije, da doženeta potrebne izpremembe. Friderik II. in Katarina II., vladarja, katerim je bila sila več ko pravo, obsodila sta Poljsko na smrt, ali po teoriji ravnotežja morala povabiti tudi Marijo Terezijo, da se proti svoji volji udeleži prvega »razbora« Poljske, ki je nastopil leta 1772.
To je pomagalo. Zdaj so se odprle oči tudi nasprotnikom reform, od leta 1775. —1788. se je mnogo izpremenilo in popravilo. Največ pa je storil Sejm czteroletni, ki sc je začel dnč 6. oktobra 1788. leta. Na drugo jutro se jc zvezal v konfederacijo, to se pravi, niso ga vezala obstoječa prava in predpisi, ampak on si jih je sam daval. Prej so take konfederacije bile upor proti kralju, takrat pa so poslanci le mislili na poboljšanje in rešitev Poljske. Obe izbi sta skupaj zasedali, jeden poslanec ni mogel več preprečiti sklepov. Začelo se je vojsko pomnoževati, in v dveh letih je bilo res 45000 mož pod orožjem, če tudi ne 100.000, kakor je bilo sklenjeno. Da nc bi še neplačani vojaki gospodarili po davnem, osnovale so se »komisije civilno-vojaške«, ki so skrbele za javno varnost. Slahta jc dovolila davke, četudi ne pod tem imenom, ampak ko »dobrovoljno večno žrtvo.« Za omiko jc skrbela z velikim uspehom že prej ko m i sva cdukacyjna (prvo evropsko naučno ministerstvo 1), ki je bila ustanovljena že na onem sejmu, kateri je bil prisiljen potrditi prvi razbor.
Evropski položaj je bil takšen, da je patrijotična stranka lahko začela misliti še na važnejše izpremembe. Rusija in Avstrija sta vojevali s Turčijo; Prusija, nasprotnica obeh. ponujala se je Poljski ko zaveznica ; opirati se je bilo mogoče tudi na Anglijo in Holandijo, nasprotnici Rusije. Ze v začetku meseca julija 1789. leta so nameravali nekateri pa-trijotje u vedenje dedične parlamentarne monarhije in to misel povedali kralju. Bil je voljen poseben odsek za posvetovanje o obliki vlade. Pobrinila so se posebno mesta pod vodstvom varšavskega župana De ker t a za svoje pravice. Vendar delo ni posebno napredovalo. Sele vest, da bo sklenjen mir s Turčijo in da države mislijo na drugo delitev Poljske, naklonila je najveljavniše može, da so se odločili za hitrejše postopanje. Zbirali so se tajno s kraljem pri njegovem taj-
niku, duhovniku Piattoli, nekdanjem vseučiliščnem profesorji v Mo-deni. Glavno zaslugo pa-ima za ustavo duhovnik Hugo Kollataj, ki je poleg drugega duhovnika, Stanislava Staszica, že prej največ pisal in govoril proti šlaheckim predrazsodkom in zdaj na sejmu najbolj vztrajno deloval za svoje ideje. Ni znano, kdo je napisal ustavo, bržkone sam kralj Stanislav August, ali to je gotovo, da je v nji	«
največ Koftatajcvih mislij in da je on načrt popravil in končno uredil. Med šlahto sta se posebno odlikovala Ignacij Potočki, glavni govornik mladega patrijotičnega pokolenja, in Stanislav Malachovski, maršalek (predsednik) štiriletnega sejma, zaradi svojega značaja imenovan poljski Aristides.
Skoro je imela ustava že 60 navdušenih privržencev in ni mogla več ostati tajna. Ne samo ruski poslanec ampak vsi predstavitelji tujih držav so bili vznemirjeni in napenjali vse strune, da zaprečijo po dolgem času prvo neodvisno delo poljskega naroda. Moralo se je celo odstopiti od dnč 5. maja, ki je bil določen za razglas in razpravo ustave. V veliki razburjenosti sta prešla prva dneva maja meseca; dnč 2. so sklicali patrijotje privržence ustave, in sklenilo se je z navdušenjem, naj se še drugi dan vzprejme v sejmu.	*
Dnč 3. maja je kralj razstavil vojsko po ulicah. Tudi varšavski meščani, ki so slišali o hudobnih namerah neprijateljev, sklicali so cche, »braetva« in närod, naj bo pripravljen za obrano ustave, o kateri se je vedelo, da prinaša olajšave in srečo meščanom in ljudstvu. Vse jc bilo na nogah v prazničnih oblačilih, vse jc pričakovalo nc-trpljivo velikega dogodka. Posebno svečanostno je bilo v zbornici, ki je bila napolnjena do zadnjega mesta. Ob u. uri je vstopil kralj z velikim spremstvom. Maršalek je omenil po svojem nagovoru pri začetku seje, da države padajo in vstajajo. Poljska jc bila vsled svojih napak ponižana, ali povzdiguje se zopet, in naj nebesa od nje odvrnejo novo nesrečo. Tajnik odseka za vnanje reči je prebral poročila iz glavnih stolic, iz katerih se jc jasno kazalo, da neprijatelji Poljske, ki so se sprli, hočejo skleniti mir na njeno škodo. Strah je obšel vse, ko se je slišalo o mogočnosti novih nesreč. Po prošnji Ignacija Po-tockega je izpregovoril najprej kralj, ki je hvalil dobro misleče državljane, kateri so ga mnogo nagovarjali, naj izbere nova in bolj uspešna sredstva za blagor domovine. Iz tega se je rodil načrt, ki se strinja z voljo mnogih poslanccv. Naj se vzprejme skoro, ker če si hitro ne pomagamo, bo prepozno. Namen vseh sosedov je, da nas vzdržijo v naši slabosti.
Ko se je prebral načrt, klicalo se je od vseh strani: »Zgoda, zgoda!« Maršalek je prosil kralja, naj »se zloČi že z novimi vezmi z narodom.« Vendar kralj je zahteval prej, naj ga scjm oslobodi prisege, s katero je obljubil pri nastopu na prestol, da si ne bo določeval naslednika. Z navdušenjem sc jc ustreglo njegovi volji. Potem je mnogo odličnih mož zagovarjalo načrt, ali našli so se tudi nasprotniki; bilo jih je le 18, izmed katerih pa se jih 5 ni dalo poznati. Ni manjkalo na videz tudi tragične scene. Poslanec Suchorzewski je potegnil v sredino zbornice svojega šestletnega sinka, vrgel se pred prestol, kričal kakor pijan, da ubije svojega otroka, da ne bo doživel suženjstva (niewoli), katero pripravlja ta ustava. Manj patetično ali z iskrenim prepričanjem in navdušenjem so govorili privrženci ustave. Po njih prošnji je kralj takoj v Izbi prisegel na novo konstuticijo in tisočkrat mu jc donelo nasproti; »Vivat krdll vivat nova konsty-tucya!« Ti klici so se razširili na ulicc, in vsa Varšava jih je bila polna. Solnce je žc zahajalo, ko se je scjm odpravil v natlačeno starodavno farno crkev. Ko je kralj prihajal po svojem hodniku, zasto-pile so mu pot poljske gospč s kneginjo Kurlandsko na čeli in čestitale s srčno radostjo. Oba sejmova maršalka nesli so »arbitri« (odlični gledalci, ki so bili za poslanci v sejmi) pred včliki oltar. Po kratkem nagovoru sejmovega maršalka oglasil sc je maršalek konfederacije velike kneževine Litcvske, Kazimicrz Nestor Sapicha, ki je v sejmi bil proti ustavi, ali tukaj v obličji Boga prinašal žrtvo svojega prepričanja, da ne bi daval žalostnega primera, ker nezloga je bila kriva vseh nesreč Poljske. Ta izrek jc napravil ogromen vtisek, ker Sapicha je bil mož zgovoren in popularen. Prisegli so zaporedoma maršalki, škofje in posvetni senatori, ministri in poslanci, ves narod. Ko je knezoškof Gor-ženski zapel Tc Deti m laudamus, pelo je tisoč prs to zahvalnico, katero jc spremljal grom topov s terase kraljevskega dvorca.
Tako je bila vzprejeta po francoski prva ustava v Evropi brez krvi! V dobi, ko se je rušila francoska monarhija, odrekel se je poljski narod oligarhični slobodi, utrdil in razširil kraljevsko moč. Lahko sta čestitala poljskemu kralju k novi ustavi po takem papež Pij VI. in kralj pruski, ki jo je pa kmalu po tem izdal. V tem zmislu je hvalil v angleškem parlamentu Burke poljsko ustavo, da bi ponižal francosko, hvalili so jo Amerikanec Tomaž Payne, Francozi Sieyčs in Volnev, pruski minister Herzbcrg v svojem govoru o revolucijah v berlinski akademiji dnč 6. oktobra 1791. leta, z navdušenostjo so prejeli poročilo o njej Holandci.
Oglejmo si glavne točke njene vsebine!
V	občem uvodu jc povedano, da ima ustava namen popraviti stare napake, čemur je položaj v Evropi ugoden, da bo Poljska slobodna od sramotnih ukazov tuje moči in sama skrbela za svoj blagor.
Čl. I. proglaša vero rimsko-katoliško za n&rodno in vladajočo, prepoveduje odstop od nje, zagotavlja pa po zapovedi krščanske ljubezni slobodo in varstvo vsem obredom in veram.
V	čl. II. potrjuje ustava šlahti vsa prava, mestom in meščanom (čl. III.) prava, katera jim je sejm dal že dnč 18. aprila 1791. leta; vsled tega so bila meščanom vrata odprta do zasedanja v sejmu, do dostojanstev v sodništvu, duhovništvu in vojski; zastopniki mest na sejmu so postali po dveh letih plemiči, in vsak sejm je imel še razen tega popleminititi 30 meščanov; obnovila se je avtonomija mest in normiralo njih pravosodstvo. O kmetih (čl. IV.) je povedano, da so izvirnik največih bogastev v državi in ko najštevilnejše prebivalstvo tudi njena naj veča moč; »človekoljubje in krščanske dolžnosti« kakor »dobro razumljeni lastni interes« tedaj zahtevajo, da se vzprejmejo »pod varstvo prava in državne vlade.« Treba je opomniti, da od 1. 1496. kmet ni mogel svojega gospodarja nikjer tožiti, ampak da je sam bil njegova poslednja instancija. Dogovori med graščakom in kmetom vežejo enako oba in nikdo jih ne sme svojevoljno izpremi-njati. Ilabota se sicer ne odpravlja ali v zemljah Reči Pospolite je vsakdo slobodcn, tudi tujec, ko je prekoračil njene meje, in sme se pečati, s čimer se hoče.
Vsaka vlada (čl. V.) v ljudski družbi ima svoj začetek v volji naroda. Deli se v pravodavno, izvršujočo in sodniško.
Pravodavna vlada je sejm (čl. VI.), ki se deli v »Izbo Poselsko« in »Izbo Senatorsko«. Izba Poselska bo ko znak narodove suverenosti »svetinja pravodavstva«, zaradi tega ona sklepa najprej o vseh predlogih. Izba Senatorska, zložena iz škofov, vojvod, kaštelanov in ministrov pod predsedništvom kralja, vzprejema ali odklanja, vendar le enkrat, z večino sklepe Izbe Poselske, kar se tiče občih prav, t. j. ustavnih, civilnih, kriminalnih in nalaganja večnih davkov, sklepa pa skupno z Izbo Poselsko s prosto večino, kar se tiče vseh tekočih stvarij. Senatori in ministri v rečeh svojega urada nimajo glasa. Redni pravodavni sejm se zbira vedno po dveh letih, more pa se sklicati tudi izvanredni. Poslanci so zastopniki vsega naroda in ne smejo tedaj od provincijalnih sejmikov, katerim se potrjujejo druga prava, vzprejemati nikakšnih obvez. Povsod odločuje večina, liberum veto in
konfederacije vsake vrste se odpravljajo. Za revizijo in popravo ustave se določuje izvanredni sejm vsakih 25 let.
Izvršujoča vlada (čl. VII.) je kralj in njegov svet »Straža prav«. Omejena je bila po današnjih načelih, ali ni smela tudi vojne napovedati, mira in sploh nobenega diplomatičnega akta definitivno >	sklepati.
Prestol postane dedičen, da se za vselej odpravi vpliv tujih držav in tekmovanje med domačimi velikaši, v moški in tudi ženski liniji po pravilih prvorodstva. Ker pri kralji ni bilo naslednikov, določil se je v začetnika bodoče dinastije Elektor (volilni knez) Saksonski (dom katerih je tudi že prej vladal). Kraljeva oseba je sveta. Ker pa kralj ne more ničesar sam storiti, tudi narodu ni za nič odgovoren. »Nie samowladzca, ale Ojcem i Giowa Narodu bye powinien«. Stražo ali kraljevski svet sestavljajo: 1. primas poljski, katerega lahko zastopa prvi ex ordinc škof, ali onidva ne podpisujeta rezolueij; 2. pet ministrov, t. j. minister policije, pečata, vojne, državnega zaklada, vnanjih reči; 3. dva tajnika brez odločevalnega vota. Navzoča sta lahko tudi polnoletni prestolonaslednik in sejmov maršalek. Ministri so odgovorni ,	s svojo osebo in imetkom; sodi jih sejm s prosto večino obeh izb.
Ce zahtevata dve tretjini tajnih glasov obeh izb zmeno kakega ministra, mora kralj takoj drugega imenovati.
Sodniško vlado (čl. VIII.) izvršujejo le za to ustanovljeni ali voljeni uradi, posebni za šlahto, mesta in kmete.
Po določilih o regenciji (čl. IX.) se pravi, da so kraljevski sinovi (čl. X.) »pienvszemi Dziečmi Ojczyzny« in za to ima poleg roditeljev tudi narod paziti na njih odgojo.
Svojo celost in slobodo brani ves narod (čl. XI.); vojska jc lc iz njega izvlečena brambena moč, in narod ji je dolžen plačo in spoštovanje, ker se posvečuje njegovi obrambi; prisega vojska zvestobo närodu in kralju in obrambo narodne ustave.
Ze ti podatki dokazujejo jasno, da so tvorilce poljske ustave navdihovale ideje francoskih cnciklopedistov in Rousscaua. Po veri se govori v nji najprej o treh stanovih, po tem šele o vladi, o kateri je izrecno povedano, da izhaja iz naroda. Närod je svoj suveren, on sam si daje zakone in ima celo pravo, da nadzoruje odgojo kraljevih otrok. Meščanom, posebno pa kmetom, ta ustava ni darovala Bog ve kaj, ali kako se govori v nji o teh do one dobe toliko zaničevanih stanovih!
Tako izposojevanje tujih idej nikakor ne pomanjšuje vrednosti in slave ustave, saj je vsak človeški napredek rodila dotika z drugimi
ndrodi, nadaljevanje in dovrševanje njihovih mislij in del. Ravno to je bila glavna napaka Poljske v zadnjih stoletjih, da ni hodila enakih potov z drugimi evropskimi državami. Vpraša se le, kako se presajajo tuje misli na domača tla. V tem oziru se mora priznati, da je poljska ustava izvrstno delo: slobodne ideje zahodne je porabila, da omeji zlato slobodo šlahte, razširi pa moč vlade in prava meščanov in kmetov. Ni preobračala vsega obstoječega, ampak zidala je na prejšni podlagi; puščala je po takem šlahti svoje, ali dala je meščanom mnogo njenih predpravic. Sploh je bil njen namen izjednačiti s časom oba stanova. Slahti je bilo dovoljeno vsprejemati meščanstvo; že dnč 29. aprila so se vpisali sejmov maršalek in ž njim 40 drugih od-ličnjakov ko hišni posestniki v varšavske meščane. Slahta, ki je bila neizmerno mnogoštevilna, kar je treba vedno pomniti, če se o nji govori, smela se je od te dobe tudi pečati s trgovino in rokodelstvom, in to ji ni moglo več »škoditi« ali pa jo »poniževati®.
Dela pred sto leti ne smemo soditi po naših današnjih pojmih. Ustava ni oslobodila kmetov od robote. Ali kje je bilo takrat na kaj takega misliti? Niso še bile znane take kreditne operacije, s katerimi se je to delo vršilo v našem stoletji. Le pomislimo, da je odpravo suženjstva in robote še v naše dni poplačal najliberalnejši vladar, Dom Pedro II., s svojim prestolom. Vredno je tudi omeniti, da je že prej več poljskih graščakov oslobojevalo svoje kmete po svoji volji, in ustava jih je vse odtegnila oblasti graščakov; šele v isto dobo pa je Katarina II., ki si je dopisovala s francoskimi slobodomiselci, priklenila zakonito k zemlji maloruske kmete, kateri še so bili do njene vlade bolj ali menj slobodni.
Celo neumesten pa je ugovor, da poljska ustava ni pokazala svoje veljave, ker popolnoma ni bila nikoli uvedena v življenje. Našli so se namreč trije mogočni magnati in drugi šlahcici, kateri so iz ponosa ali pa, ker so bili podkupljeni, zavezali Targoviško konfederacijo, da branijo stare zlate čase, ko so smeli gospodovati po svoji volji; oddali so z zaupanjem Reč Pospolito Katerini II. in skoro so sc bližali ruski polki v pomoč šlahccki slobodi. Boj je napovedala Rusija dnč 18. maja 1792. leta in s svojimi večimi močmi je TargoviČanom skoro pomagala do zmag. Kralj sam, bivši ljubimec Katarinin, ki ni imel trdega značaja, prestopil je k njim dnč 24. junija 1792. leta, ker je mislil, da z daljšim uporom pogubi narod; prestrašil se je, ko mu Friderik Viljem II. pruski ni prišel na pomoč, kakor je bil zavezan, Leopold II., prijatelj Poljske, pa je umrl. Targovičani so upali, da
bodo dolgo vladali, ali skoro so zvedeli, da sta se dnč 3. januarja 1793. leta Rusija in Prusija dogovorili o novi delitvi Poljske.
Ne vemo tedaj, kako bi se ustava z dnč 3. maja obnesla v življenji, bi li izpolnila vse nade, ki so se v njo stavile. To pa vemo, da je bila takrat delo velike politiške modrosti, zahtevala od svojih tvorilcev mnogo žrtev in zatajevanje samega sebe; ž njo se je predramil ves poljski narod in s Košciuszkom na čeli so jo slavno branili vsi stanovi. Poljska je sicer propala, ali vendar častno in zapustila je političen testament, ki ji dela, ne menj časti. »Ojčizna« je bila razdeljena ali v srcih vsega naroda živi bolj ko prej. Duh ustave z dnč 3. maja je oživljal poljski ndrod v poznejših nesrečah doma in na tujem, iz nje je črpal svoje moči k velikemu preporodu v umetnostih, znanosti in tudi v javnem življenji, tako da danes zavzema med evropskimi narodi zopet dostojno mesto. Kdor želi Poljakom isto, kar samemu sebi — to pa je vendar krščansko in slovansko — bo priznal, da morejo z upravičenim ponosom slaviti dan 3. majal
Denar in njegova vrednost okolo Škofje Loke v minulih dveh stoletjih.
Spisal dr. Fr. Kos.
fko se ozremo za dve stoletji nazaj, vidimo, da so imeli pre-l bivalci loškega okraja deloma drugačen denar, kakor dan-l j danes. Tudi se ni ujemala njegova cena s sedanjo. V fejl obče je bil v rabi denar dežčlne ali kranjske veljave. Razne gospöske, kakor dežčlna vlada in loško gospodstvo, pa so navadno računjale z denarjem državne ali nemške veljave. Kar se dostaje vrednosti denarja nemške in kranjske veljave, bila je cena nemškemu goldinarju nekoliko večja, nego kranjskemu. Zatö se ni čuditi, ako so zahtevale gosposke od svojih podložnikov, da so jim plačevali davek v denarji državne veljave.
Najnavadnejši denar okolo leta 1700. je bil gold in ar = 1 funt penezov. Goldinar je imel 60 krajcarjev, krajcar je imel vsaj takrat po loškem okraji 3 peneze (»Pfennig« = 0), penez pa dva vinarja (»Heller« = X). Razven teh novcev so še razločevali rčparjo (»Batzen«), groše in šilinge (»Schilling, solidus« = Šiling je imel 3 o penezov ali 10 kr., groš 3 kr. in rčpar 4 kr.
Jako obični so bili raznovrstni cekini ali du kat i. Zgodovinski viri tistega časa pogostokrat omenjajo ogerskih cekinov, cekinov v zlatu (»Dukaten in Gold«) in cekinov v denarjih (»Dukaten in Müncz®). Vrednost imenovanih cekinov je bila po 80 kr. dežčlne veljave. Dalje so bili po loškem gospodstvu jako razširjeni beneški cekini in cekini »in specie«. Jeden beneški cekin je	<
veljal 164t. leta 3 gld. 33 kr. Še dražji so bili cekini »in specie«, ker se je leta 1713. dobilo za jednega 4 gld. 23 kr. nemške veljave. Leta 1740. se omenjajo novi in zlati cekini. Nov cekin je veljal 3 gld. 46*kr., zlat cekin pa 3 gld 33*/* kr. Zgodovinska listina z dnč 28. svečana leta 1584. navaja tudi jedno t ere zlate cekine, d v o cekine in križa ste cekine.
Izmed srebrnega denarja je bila jako razširjena med ljudstvom beneška srebrna krona, katera je veljala leta 1633. po Gorenjskem 2 gld. in 6 kr., v Freisingu na Bavarskem pa le i gld. in 48 kr. Leta 1646. in 1650. se je dobilo po loškem okraji za srebrno krono 1 gld. in 50 kr., leta 1653. pa le 1 gld. in 30 kr. Beneška srebrna krona je imela ro lib er, libra pa 20 sol d o v. Dva krajcarja dežčlne veljave sta znašala leta 1706. tri črne solde ali kvatrine	4
(»quattrini«), jedna libra pa 133 l0 krajcarja. Po loškem okraji jc bilo v rabi dosti beneškega drobiža. Zatd se je leta 1723. razglasilo, da so prepovedani po vsem Kranjskem beneški kvatrini, soldi, beci (»bezzi«) in penezi.
Razven srebrne krone so bile okolo leta 1583. v prometu jedno-terne zlate krone in polkrone. Tu in tam se omenjajo nemški ali državni tolarji, izmed katerih je bil jeden okolo 1702. leta vreden 1 gld. 46 kr. in 2 peneza.
Ako primerjamo vrednost denarja dežčlne veljave vrednosti denarja nemške veljave, dobimo, da je imel 1 gld. nemške veljave 1 gld. 11 kr. in 1/3 peneza dežčlne veljave, 1 gld. kranjske veljave pa 50 kr. i7 8 peneza nemške veljave
Da spoznamo pravo vrednost raznega denarja, treba je vedeti, koliko se je moglo za kako vsoto dobiti tega ali drugega blagä.
Bokal vina je po loškem okraji veljal 1639. *eta 10 k*"-» 1711, leta 16 kr., 1727. leta pa 131/3 krajcarja; le za bokal starega vipavca je bilo treba plačati tega leta 16 kr. Umeje se, da so bila tuja, žlahtna vina dražja, nego domača, navadna. Bokal španskega vina je veljal 4 libre.
Funt slanine je stal 1711, leta 17 kr., leto pozneje 16 kr., leta t723. pa 10 kr. — Mesd je bilo leta 1706. jako cenčno. Loški
mestni sodnik Homan jc dal razglasiti, da se prodajaj funt po 2 kr. dežčlne veljave. Pozneje se jc podražilo. Leta 1768. je ukazalo okrožno glavarstvo za Gorenjsko, da veljaj funt mesa 6 kr. nc pa 61;*, kakor so želeli loški mesarji in mestno svetovalstvo.
Vojaki, ki so bili leta 1645. nameščeni v Loki, dobivali so polovico svoje plače v novcih, drugo polovico pa v blagu. Vojak pro-stak je dobival na dan po 6 kr. in 2 peneza v gotovini; za drugih 6 kr. in 2 peneza so mu pa dajali po 1 funt mesa, 2 funta kruha in i četrt vina.
Kar se tiče vrednosti žita, veljala je 1640. leta polovica pšenice 30 kr., polovica soršice 28 kr., polovica belomešanega žita 26 kr., polovica črnomešanega žita 20 kr. in polovica ovsa 12 kr. Nastopnega leta je cena žitu razven ovsa nekoliko poskočila, ker je stala polovica pšenice 36 kr., polovica soršicc 32 kr., polovica belomešanega žita 28 kr., polovica črnomešanega žita 22 kr., polovica ajde 16 kr. in polovica ovsa 10 kr.
Za i funt voska je bilo treba 1727. leta plačevati 40 kr., pet let pozneje 48 kr. in 1740. leta le 32 kr. — Kar se tiče smodnika, prodajali so 1727. leta funt po 30 kr., pet let pozneje pa le po 28 kr. — Funt lan enega olja je veljal 1727. leta 13kr., funt kadila pa i gld. kranjske veljave. — Za lekdt platna se je dobilo 1702. leta 38 kr., v nastopnih dveh letih pa po 40 kr. — Cena jednemu lotu rdeče svile je bila 1732. leta 8 grošev (=24 kr.).
Za pot z Dovjega na Gorenjskem v Škofjo Loko se je plačevalo sodnim pričam po 20 kr., z Dovjega v Ljubljano pa po 40 kr. Za mašo je dobival duhovnik navadno po 30 kr., in za 8 liber je hodil poljanski kapelan maševat v Crngrob.
Tem vsotam so bile primerne plače raznih uradnikov brizinskega škofa. Loški glavar je leta 1639. dobival na leto 133 gld. in 20 kr., sodni pisžir 30 gld., solicitator 18 gld., dva graščinska stražnika po 13 gld. in vratar 12 gld. Razven teh plač so dobivali našteti uradniki in služabniki nekatere malenkosti tudi v blagu. Umejc se, da so prodajali in kupovali zemljišča dokaj ceneje nego dandanes. Prav takd so bile tudi dote, katere so dobivali kmetski sinovi in hčere, mnogo manjše od sedanjih. Ako je imelo kmetsko dekle okolo leta 1700. kakih 300 gld. ddte, prištevali so jo bogatejšim.
Književna poročila.
II.
Bibliografija slovenska. Slovensko knjigarstvo od /. jauuvarja 1889. leta do i.jauuvarja /8po. leta. Sestavil Ivan Tomšič.
(Letopis »Matice Slovenske« za leto 1890. str. 237.-255.)
(Konec.)
Omenil sem že zgoraj, da se je časih res težko odločiti, pod kateri razpredelek se uvrsti knjiga po vsebini svoji. Takö n. pr. se dadd uvrstiti »Vijolice. Pesmi za mladost. Zložila Lujiza Pesjakova« i med leposlovne knjige i med pedagoške. Tudi tii je treba, da pogodi biblijograf instinktivno, kam sodi knjiga. Da pa zadosti i jednemu i drugemu načelu, omeni naj knjige v obeh razpredelkih, kakor sem priporočal zgoraj. Časih človek sam ne more dobiti knjige v roke; iz naslova samega, četudi mu je točno znan, pa ne more ugeniti vsebine. Ako čitaŠ n. pr. naslov: »Žlahtna rozga slovenskih goric. Spisal Slovencem za novo leto 1888. dr. Ivan Križanič. V Mariboru. 1887. V zalogi pisatelja.« i. t. d., ne moreš vedeti, kakšna je snov temu delu. Tedaj vestnemu biblijografu ne preostaja drugega, nego ozreti se po zanesljivih sotrudnikih. Dejal sem že: »Vsi ljudje vse vedö.« Da pa se knjige čisto različne vsebine trpajo pod jeden razpredelek, ali pa navajajo pod razpredelki, kamor ni malo ne spadajo, to je početje, ki glasno izziva ostro kritiko. Ncčemo govoriti o starejših letnikih, kjer tudi vse mrgoli takega čudnega uvrščanja. Takd je n. pr. leta 1870. Trstenja-kova mitološka razprava o Triglavu uvrščena med zgodovinska, državo-znanska in pravoznanska dela. Leta 1869. se šopiri »Slovenska kuharica« med närodno - gospodarskimi knjigami. Leta 1872/3. je zašel Subičev spis »Mehanična teorija o toploti« med närodno - gospodarske knjige. Takega brezzmiselnega uvrščanja kar mrgoli v vseh letnikih. Nekaj primerov hočemo navesti samö iz poslednjih letnikov. Od leta 1866. dalje se navaja Krajčeva »Näroclna biblioteka« med časopisi, dasi nima nobenega dnih svoj-stev, katera so potrebna za značaj časopisa. V letopisu za leto 1887. vidimo pod številko 2297. knjigo: »Sodni obrazi. Sestavil Bogdan Trnovcc« i. t. d., pod številko 2209., pa knjižico: »Postava od 15. septembra 1881, zadevajoča red o požarnej policiji« i. t. d. Obe knjigi sta brez dvojbe pra-voznanske vsebine, toda navedeni sta med »Različnimi deli«. V letopisu za leto 1890. pa je Levčeva »Zbirka obrazcev za slovensko uradovanje pri sodiščih« (štev. 2609.) zabeležena med »Pravoznanskimi in državoznanskimi deli.« V letopisu za leto 1889. čitamo knjigo »Primeri odlokov, vpisov in
potrdil o vpisih v zemljcknjižnih rečeh« (štev. 2507.) med »Različnimi deli«. Jednako so med »Različnimi deli« navedeni ti-le spisi, ki so vsi zakonarske, pravoznanske, politiške ali narodnogospodarske vsebine: »Neposredni davki i. t. d. Spisal Rajko Sinek« (Letopis za leto 1886. štev. 2060.), Ivana Belca ndrodno-gospodarsko razpravo »Kmetom v pomoč« (isti letnik štev. 2062.), »Ob agrarnem vprašanji. Spisal dr. Josip Vošnjak.« i. t. d. (štev. 1894.), »Poročilo o kmetijski enketi«. (štev, 1894.), »Zlati ključ za srečne volitve« i. t. d. (štev. 1899.), Ivana Belca spis »Obresti v socijalnem oziru« i. t. d. (štev. 2699.) i. t. d. In vender stoji v vsakem letniku nekoliko stranij spredaj debelo natisnjen razpredelek »Pravoznanska in državoznanska dela.« Sevčda se v razpredelkih navajajo samd take tiskovine, ki so bile tam omenjene od prvega početka te biblijografije. Vse drugo pa se meče v jeden koš, ki se imenuje »Različna dela«. V letopisu za leto 1887. čitaš med »Leposlovnimi knjigami« spis Janka Lebana »Človek v pogledu na njegovo telo in dušo, s kratkim navodom, kako si ohraniti in utrditi zdravje«, (štev. 2154.), med »Različnimi deli« pa »Kratek navod o prvi pomoči pri nezgodah. Spisal dr. Alojzij Valenta« i. t. d. (štev. 1206.). In vender sta oba spisa jednake vsebine in spadata med V.) Medicinska dela. V letopisu za leto 1890. čitaš med »Šolskimi knjigami« (štev. 2637.) »Deutch-slov. Wörterbuch (reete: Handwörterbuch) von Ant. Janežič« i. t. d. Zakaj neki, kaj je ta slovar samö za šolo? Baš naröbe, knjiga je namenjena včlikemu občinstvu. V letopisu za leto 1888. čitaš med šolskimi knjigami (štev. 2295.) spis: »Sadjarstvo ali ovočarstvo. I. del. Navod k umnemu vzgojevanju lepega in krepkega sadnega drevja« i. t. d. Spisal Rihard Dolčnc i. t. d. Kakö je zašel ta spis med šolske knjige ? Menda takö, kakor Janežičev slovar, katerega so predelali slovenski profesorji. Gospod Rihard Dolčnc je vodja dežčlne vinarske in poljedelske šole v Grmu, kar pa spiše šlovek učiteljskega stanu, mora biti šolska knjiga. V letopisu za leto 1889. (štev. 2513.) je naveden med »Različnimi deli« Raičev spis »Stapleton« i. t. d., ki je eminentno filološke vsebine. Čemu je pa v teh letnikih naveden še poseben razpredelek »Jezikoslovstvo« ? Saj imajo pravico do tega razpredelka vse knjige filološke vsebine, nc samö »Jczičnik«. Najlože bi bilo sevčda, vse knjige, ki niso časopisi, društvena dela in molitveniki, strpati pod jedno rubriko »Različna dela«. V letopisu za leto 1889. je uvrščena znamenita zgodovinska knjiga sedanjega lavantinskega kneza in škofa dra. Mihaela Na-potnika o svetem Viktorinu med »Molitvene knjige« (štev. 2497.). Ali vsaka knjiga ni molitvenik, četudi govorf o svetniku l
Kadar pa prebiramo öni razpredelek, ki govorf o »Leposlovnih knjigah«, tedaj celö ne vemo, je Ii öno, kar čitamo, šala, ali jc resnoba. Izpišemo nekakšen »cvetnik« iz poslednjih letnikov!
V	letopisu za leto 1885. se navajajo med leposlovnimi knjigami ti-le spisi: štev. 1818. »Časnikarstvo in naši časniki. Spisal* g« i. t. d. — Ta knjiga je politiške in kulturno - zgodovinske vsebine. Pod številkami 1823. do 1825. so navedene tri knjige popolnoma zgodovinske vsebine: »Zgodovina fara ljubljanske škofije. Izdaje A. Koblar. Prvi zvezek »Zgodovina Soške in Preske fare« i. t. d. »Zgodovina politična in kulturna štajerskih Slovencev. Spisal in založil Ivan Lapajne« i. t. d. »Wcriancl de Graz. Zgodovinsko-rodoslovna razprava. Spisal Davorin Trstenjak« i. t. d. Pod številko 1838. jc zabeležena knjiga »Opis krškega okrajnega glavarstva v zemljepisnem in zgodovinskem oziru« i. t. d. Kakö je mdči pri takih knjigah, katerih naslovi tako jasno pričajo o vsebini, najti zveze z lepoznanstvom, tega ne umejem. V istem letniku je navedena knjiga (štev. 1829.) »Šaljivi Slovenec. Zbirka najboljših kratkočasnic iz vseh stanov. Nabral Anton Brezovnik« i. t. d. Ta knjiga pripada knjigam za ljudstvo. Spis Lovra Štepišnika (štev. 1837.) »Ženitne ali svatbine navade in napitnice z zgodovinskim katekizmom« i. t. d. pa bi sodil med narodopisne knjige, ako bi imel kkj znanstvene vrednosti; tako ga grč brojiti tudi med knjige za preprosti närod. Knjižici: (štev. 1833.) »Mlada leta. Našej deci napisal Josip Gradačan« in (štev. 1834.) »Närodne pripovedke za mladino. Spisal Dominicus« i. t. d. grč prištevati pedagoškim, ne pa leposlovnim knjigam.
V letopisu za leto 1886. se navajajo te-le knjige med leposlovnimi: (štev. 1992.) »Stavbinski slogi, zlasti krščanski, njih razvoj in kratka zgodovina i. t. d. Spisal J. Flis.« To knjigo treba uvrstiti med umetniška dela. Knjigi (štev. 2000. in 2004.): »Izgledi bogoljubnih otrok iz vseh časov krščanstva. Spisal in založil Anton Kržič« i. t. d. ter »Mladini. Spisal Miljenko Devojan« namenjeni sta deci in pripadata torej pedagoškim knjigam. Tudi knjig, kakeršni sta (štev. 2005. in 2006.) »Nemški Pavliha v slovenski obleki« i. t. d. in »I^ažnjivi Kljukec« i. t. d., ne grč prištevati leposlovnim knjigam. To so knjige za preprosti närod, ne za izobražence.
V	letopisu za leto 1887. je navedena knjiga (štev. 2150.) »Jugoslovani v zlati Pragi in slavnem Velegradu. Potopisne črtice. Svojim sopotnikom spisal Vekoslav Vakaj« i. t. d. Naslov sam že kaže, da spada v Oni razpredelek, ki obseza knjige geografske in narodopisne vsebine. Številka 2154. slove: »Človek v pogledu na njegovo telo in dušo« i. t. cl. Ta spis, o katerem smo že govorili, vsebine je medicinske, dasi ne znanstveno-mc-dicinske.
V	letopisu za leto 1888. se štejejo te-le knjige med leposlovne: Številka 2274. »Dvanajst večerov. Pogovori doktorja Junija z mladim prijateljem. Izdal in založil dr. Anton Mahnič«; štev. 2275. »Logika. Prijateljem modroslovja napisal dr. Josip Križan« i. t. d. — Obe knjigi sta filozofske
vsebine. Knjigi (štev. 2279.) »Pedagogiški letnik. I. leto« i. t. d., in (štev. 2281.) »Šolske drobtinice« i. t. d. in velik kup knjižic za mladino sodi med pedagoške knjige. Životopise (štev. 2276.) »Zlatomašnik sv. oče Leon XIII.« i. t. d. in štev. 2277. »Kinspieler-zlatomašnik. Spominska knjižica« grč navajati za zgodovinskimi spisi, s katerimi skupaj tvorijo jeden razpredelek.
V	letopisu za leto 1889. se prištevajo leposlovnim knjigam: Štev.
2426.	»Pedagogika. Po najboljših virih spisal Anton Zupančič« i. t. d., štev.
2427.	»Pedagogiški letnik. II. leto« i. t. d., štev. 2428. »Občno ukoslovjc. Po dru. Jos. Michu. Spisal Fran Gaberšek« i. t. d. — Fran Erjavec jc bil izvrsten pripovedovalec, vender da so njegove »Domače in tuje živali v podobah« (štev. 2429.) leposlovna knjiga, temu bi bil glasno oporekal 011 sam. Ker je to knjigo izdala družba sv. Mohorja, uvrstiti bi jo bil moral bibli-jograf po sedanjem ustroji biblijografije med društvene knjige. Da je tukaj navedena med »Leposlovnimi knjigami«, to je zopet dokaz, kakö nedosledno in brezmiselno se popisujejo. Tudi »Nazorni nauk za slovensko mladino«, katerega je spisal biblijograf sam, prišel je mecl leposlovne knjige takisto, kakör Poncij v »kredo«. Knjigo, navedeno pod štev. 2437. »Cesarska pesem. V spomin na 2. dan decembra 1888. S podobami okrasili avstrijski umetniki« i. t. d. bilo je uvrstiti med umetniške knjige. Knjižice pa, ka-keršni sta štev. 2438. in 2439. sodijo med spise prigodnike.
V	letopisu za leto 1890. je že zopet »Pedagogiški letnik. III. leto« (štev. 2617.) med »Lepoznanskimi knjigami«. Pedagoške vsebine je tudi knjiga: »Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk« i. t. d. Ker je naša pedagoška literatura primerno dökaj številna, odmenil bi ji bil biblijograf lahko poseben oddelek. Sevčda je uvrstil knjigo (štev. 2499.) »Gluhomutec in nja obrazovanja (sic!) i. t. d. Spisal Janez Koprivnik« i. t. d., ki je brez dvoj be tudi pedagoške vsebine, med »Različna dela«. Številka 2616. navaja teološko knjigo: »Apologetični razgovori ali Pot do resnice. Spisal France Lampe« i. t. d., številka 2618. pa životopis »Jožef Zupan, stolni prošt ljubljanski« i. t. d. med leposlovnimi deli.
Ker so strpane knjige vsakovrstne vsebine pod razpredelek »Lepo-znanstvo«, ne bi se prav nič čudili, ako bi našli v njem tudi »Slovensko kuharico« in »Hitrega računarja«, »Živinozdravništvo« ali k;\j takega. Ako bi hotel kdo ugovarjati, da so se knjige različne vsebine zatö navajale pod jednim razpredelkom in sicer slučajno lepoznanstvom, ker biblijograf ni včdel kam s knjigami, ker je bilo običnih takd malo razpredelkov, to je ta ugovor ničev. Saj nihče ni branil navajati teh knjig pod posebnimi razpredelki, kar bi bilo jedino pametno. Ako pa že biblijograf ni hotel pomnožiti števila razpredelkov, našel bi bil pravo mesto tem spisom med »Različnimi deli«. Navajati pa knjige toli različne vsebine pod razpredelkom
»Lepoznanstvo«, to je prav takö, kakor bi kdo v živalstvu navajal ribe, rake in žabe med sesavci.*
Ker si ne morem misliti, da bi bila temu fenomalnemu nezmislu kriva nevednost biblijografova, treba jo je deti na rovaš One skrajne površnosti, katero grajati smo imeli priliko že zgoraj. Sevčda se temu prigovoru ne morejo odtegniti tudi različni uredniki »Matičinega« letopisa, zakaj njih naloga je pač, da paznih očij pregledajo Ono, kar vzprejmö v »Letopis«.
Končujemo pa z željo, da naše opazke o biblijografiji slovenski ne ostanejo glas vpijočega v puščavi, nego da bi nas prihodnji letnik »Letopisa« razveselil s popisom knjig, ki bode ustrezal znanstvenim in praktičnim zahtevam. Biblijografa sevčda bode stalo nekoliko več truda in duševnega napora, ali, kakor čujemo, »Matica« ne zahteva, da bi ji kdo delal tlako brez nagrade.	R. Perušek.
III.
Fonov nemško - slovenski slovar za prvošolce.
(Dalje.)
Toda kaj posamezne besede! Njih pomene dobiva učenec lahko drugod, zanje sdme ne potrebuje posebnega slovarja. Kar mu provzroča največ težav, in v čemer bi ga zlasti moral podpirati takšen slovnik, to so fraze. Ali žžtl, kakö ubogo malo jih je zbral g. F.! Pri 34 berilih, katera sem pregledal,1) 54 fraz nisem dobil! Zastonj iščemo n. pr. št. 28. eine Reise machen, napotiti se; jem. Liebkosungen sagen, ljubkovati koga; 29. es wird Tag, danf se; einen Wunsch thun, željo izreči; 30. das Herz haben, upati se; 34. einen Freudenschrei thun, veselo vzklikniti; fertig stricken, doplesti; 45. eine Wette machen, staviti; 54, den Flammen preisgeben, požigati; 64. ungeschickt machen, neroden biti; da gab's einen gewaltigen Lärm, hudo je zaropotalo; 65. seine Gefangenschaft mit Ergebung führen, trpeti, prenašati ... in Ermanglung von etwas, ker nimam nečesa; unter seiner Würde halten, zmatrati käj za sebi nedostojno, imeti za nevredno sebe; 76. im tiefen Winter, sredi zime; den Mund ans Horn bringen, pritisniti, nastaviti . . .; einen Kreuzschnitt über das Gesicht geben, navskriž prerezati ga na obr.; einen Seitenhieb nach jem. thun, hlastniti po sträni koga; 87. im Gehen, spotoma; gerannt kommen, pridreti; 91. Anerbietungen machen, ponujati, obetati; 93. in Güte, iz lepa; 96. die Aufmerksamkeit auf sich ziehen, pozornost vzbujati ali näsc obračati; einen Anlauf nehmen, zagnati se; vergebliche Versuche machen, brez-
i) Namreč št. 3., 5., 6., 7., 8., 13., 14., 16., 28., 29., 30., 34., 39-» 43-, 4S-S4-» 56., 57-, 64., 65., 66., 67., 71., 76., 82., 86., 87., 89., 91., 93., 96., 98, 108.
uspešno poskušati; 108. ein Schrecken fasst mich, strah me izpreleti ali me obide; die Bekanntschaft jemandes machen, seznaniti se s kom. — Ali res misli gosp. pisatelj, da so te stvari takd gladke našim prvošolccm r Dal Bog, da bi bile 1 Iis wird Tag, (dani se) mi je n. pr. nekdo slovenil: bode dan! Baš na različno tvorbo fraz v obeh jezikih mora učitelj opozarjati neprestano, če hoče, da ne tolmačijo učenci nemščine doslovno in nc delajo sile materinemu jeziku ter napak nemški govoreč ne mislijo slovenski. To je menda dovölj znano načelo za pouk kateregakoli jezika. Če jc pa hotel g. pisatelj prihraniti prostora, izpustil naj bi bil rajši najnavad-nejše besede in vsa svojska imena, katerih ima samö pod črko A 19. — Izgovor, da se dobivajo v Fonovem slovniku posamezne besede teh fraz, čeprav ne fraze säme, nikakor ne veljä. Nerazsodni učenec more iz njih po tem slovniku narejati lc takšne nestvore: einen Freudenschrei thun. vrisk, veseli vzklik storiti; fertig stricken, gotovo plcsti i. t. d. — Ali fraze tolmačiti je dolžnost učitelju, poreče mi g. pisatelj. Res je; toda »kaj pa jc tebe treba bild?« slovnika namreč — ako je upravičen ta ugovor. —
Do sedaj smo se bavili s tem, česar pogrešamo v slovniku, in raz-videli smo, da tega ni malo. Preidimo sedaj na pozitivno stran, upajoč, da utegne biti vzgledno vsaj to, kar je vzprejetega. Ali žal, da moram i tu podpisati ostro obsodbo! G. pisatelju nečem nikakor oponašati nevednosti, nego kar sem zasledil napačnega v slovarji, to grč po mojih mislih vse na rovaš skrajne površnosti in vihravosti njegove.
Začnimo pri tem, kar je odločno krivo, oziraje se iz nova le na Onih 34 beril, t. j. na šestino vse čitanke. V pesenci št. 5. ošteva Karol Včliki lene sinove plemičev: »Trotzet nicht auf euer Milchgesicht.« Za Milchgesicht ima g. F. bledoličen človek, za trotzen kljubovati, zopcrstavljati se, šopiriti se. Prvo je krivo, drugo nedostatno. Slovenilo bi se to: &Ne ponašajte se z nežnim obličjem, z nežnoličnostjo.* — Prav tam stojč besede: »So steht es in der Schule wohl und gut im Vaterland.« G. F. navaja: es steht wohl, dobro stoji. Tega vender ne, ampak: prav je! — V št. 7. čitamo: »Er trug — auf, die Bäume abzuhauen und auszuroden.« Slovar: abhauen usekati; ausroden izsekati, posekati. Oboje napačno, nego: posekati in korenine poruvati, iztrebiti. — V št. 91. vpraša nekdo, kaj poreče Bog na sodni dan, am grossen Gerichtstage. Slovar ima za poslednjo besedo: pravdni dan! Ne, sodnik svetel takrat izvestno ne bode še »dnč« razpisoval pravdam! — V št. 16. vpraša gdst, koliko je dolžan, nun fragt' ich nach der Schuldigkeit; po slovarji pa je vprašal po dolžnosti! — V št. 76. strelja Münchhausen z žebljem na lisico »und traf so künstlich, dass er seine (des Fuchses) Lunte fest an den Baum nagelte.« Da zovejo lovci isičji rep Lunte, povč vsak nemški slovar, ako ni človek sam lovec. Vender
ima g. F.: Lunte, zažigal niča, luntaü — V št. 28. se postavi pes pred mulo, da bi ji zabranil pot, er stellte sich vor; po slovarji pa se predstavlja! — Tisti pes šine nazaj, od koder je prišel z gospodarjem, schoss des Weges fort; po slovarji pa je šinil naprej. — V št. 29. potuje Bog Oče po svetu. Prenočivši nekje, poslovi se zjutraj od ljudij in potuje dalje, zog weiter. Po slovniku pa je bil Bog Oče — tekun, ker je — naprej drl! — V št. 34. liže miičica mršavo svojo dlako ali kožušček, das Fe lic hen ; po slovniku pa liže mršavo — kožico. — Nekje stoji beseda das Hinauswerfen, po slovniku krasno: ven metanje! — V št. 64. pride volk v kuhinjo in potegne kar polno skledo mlincev k sebi, zog geradezu die ganze Schüssel herunter; poslovniku pa jo je naravnost dol strgal! Ljudje ga zasačijo in naklcstijo, kar je palica držala, ali bolje: kar se je dalo, was Zeug halten wollte; po slovniku pa so ga na toi k I i, kolikor je hotel držati, kolikor je bilo mogoče. Toda ta volk jc od sile nesrečen. Nekoliko prej so ga že drugi do dobra pretolkli, haben ihn weich geschlagen; po slovniku pa so ga nabili do mehkega. — Po slovniku se glasi: das Schnauben (des Windes št. 45.) sopihanje, namesto pihanje, piš; Gewebe (der Spinne št. 13.) tkanje, tkanina, namesto pajčevina; Gabel (des Steigbaumes št. 65.) vile, vilice nam. rogovila, räzsoha. — Glasovi v trobilu ne zmrznejo trdno [frieren fest, št. 76.), ampak zamrznejo, primrznejo. — Der Hahn erschwang sein Gefieder (67) ne: zmogel je perje, ampak: dvignil, razpel ga je. — Etwas drückt meine Seele nieder (3) ne: nekaj mi dušo doli potisne, ampak: tare. — Toda dovdlj! Toliko in še več odločno napačnega komaj v jedni
v
šestini vsega dela!	A. Stritof
(Konec prihodnjič.)
Slovniški razgovori.
II.
(Dalje.)
Nc trosil bi niti besede dalje o tem predmetu, ako bi se ne bal, da bi nasprotniki Miklošičeve trditve ne utegnili vse stvari zasukati na drugo stran; utegnili bi mi ugovarjati takö-le: „Priznavamo, da je raba dovršnikov v pravem ali durativnem sedanjiku nemčevalna; vender kaj zatd r Nem-čizna je, toda izmed tistih, s k a t e r i m i mora brez ugovora r a č u n j a t i celo knjižna slovenščina. Saj je tudi takö v ih nemčizen nekaj; da navedem samö jeden primer: Knjižna slovenščina, izražajoč pomoček, rabi povsod predlog si», kjer ga rabi nemščina (Miklošič „synt." 761: „nsl. die praepos. ab steht hier überall, wo sie im deutschen angewendet wird"). Vsi poskusi
nekaterih trebilcev, da bi uvedli pristni slovenski orodnik brez predloga si?, ostali so brezuspešni; samd nekateri prislovni izrazi te vrste so se zopet udomačili nekoliko bolj, n. pr. tem potem, tem povodom. Ni li Oni germa-nizem že toli ukorenjen in toli zastarel, da ga ne kaže več izruvati? Saj ga že poznajo brižinski spomeniki!" Takd in jednako čujemo nasprotnike, in obtorej smo na razpotji: ali dajmo pooblastilo tudi tej nemčizni, da se pridruži Onim nemčiznam, ki bivajo že od nekdaj v knjižni slovenščini? Ali jo opremimo ecld s priporočilnim pismom? Ce storimo to, smemo se nd-dejati, da se rabi dovršnikov v pravem sedanjiku skoro odprd vrnile in vrzčli, kakor dnitn glagolom na -irati, odkar jih je priporočil g. prof. I.. Pintar. — Ne, tega nikakor ne smemo storiti; vzrokov imamo dovolj!
Prvič ta pokvara z ozirom na teritorij nikakor ni razširjena takd hudo, kakor bi morda kdo mislil na prvi pogled. Vzgledi iz svetopisemskih prevodov Kuzmičevih, izdanih leta 1848. in 1858., katere smo navedli više zgoraj, dokazujejo, da se še dandanes nekatera narečja slovenska upirajo rabi dovršnikov v pravem sedanjiku. Ni li razven ogerskega še več takih narečij, o tem nas pouči' še kdäj naša dijalektologija, ki pa je še v povojih, kar se dostaje sintaktiških vprašanj. Vzgledi pa, katere navaja Miklošič iz Truberja in Dalmatina, pričajo, da tudi na Kranjskem še ni dolgo, odkar se je udomačila ta pokvara. Trüber in Dalmatin, ki sicer dovölj nemčujeta i v oblikah i v skladnji, rabita v omenjenih vzgledih gotovo ne-hotč in nevedč prav v duhu prastarega pravila slovenskega nedovršnike ondu, kjer jih poznejši prevodi nadomeščajo z dovršniki; pr. Miki. synt. 777. Ako pomislimo, da sta Trüber in Dalmatin Dolenjca in dalje uvažimo, kakö malo se jezik izpremem tudi v nekaj stoletjih, kakd malo se res razločuje Truberjeva närodna pisava od denašnje govorice v rojstvenem kraji njegovem, to se menda nikomur ne bode videlo presmelo naše domnevanje, da je nem če val ni rabi dovršnikov v pravem sedanjiku i izvora i središča iskati na Gorenjskem, preko katerega tudi dan danes ta pokvara ne s e z a daleč.1) Jako umestno bi bilo, ko bi se gospoda, katerim so natančno znana pojedina narečja naša, oglasili o tej stvari in jo takö ustanovili.
Drugič je pa tudi število dovršnikov, ki res služijo v pravem sedanjiku, jako oskromno. Kdor bi iz novega nauka profesorja L. P., da imamo tudi prave sedanjike z golim dejanskim (faktiškim) pomenom, v katerem nam služijo tudi perfektivniki, sodil, da smejo prav kakor v nemščini rabiti v s i dovršniki v pravem sedanjiku, ljuto bi se varab Brižinskih spomenikov pomote, o katerih nični Miklošič, „dass sie sich als Übersetzungen althoch-
l) G. prof. I,evcc mi je zatrjeval, <la se njemu kot Gorenjcu iz poectka res k;\r niso hoteli sedanjiki omenjenih nedovršnikov, n. pr. izročam, priporočam se iu drugi.
24*
deutscher beichtformeln darstellen", pustimo za sedaj in se obrnimo k denašnji govorici in pisavi. Resnica je, da je dovršnikov, rabečih nam v pravem sedanjiku, le peščica. Evo jih navadnejših: dam, podam, svet dam; dovolim; zvem, povem, odpovem se. zapovem; obljubim', opazim, opozorim; pouHm\ pohvalim, potrdim (Gorenjca-Podhomca sem slišal: „Ljudje tega in tega dohtarja potrdijo"); poročim (o le-tem veli Miklošič „synt." 777, da se je rabi) v molitvenih prevodih za latinski „commendo", „so dass wir uns nicht wundern können, wenn heutzutage poročiti ipft. gebraucht wird"), priporočim, naročim, izročim', prisezem (prim, v zadnji številki lanskega „Zvona" opombico pod zaglavjem: „Dva kratka rokopisa iz 17. stol.": „Jest Primus Peppier persheshem" i. t. d.) priznam; pridem', razsodim; rečeni, zagotovim; sklenem; ukazem. — Ne trdim, da bi se le-ta imenik, katerega sem sestavil na podlagi Sölarjeve zbirke, razpravljane v že omenjeni knjižici („Die Tempora und Modi im Slove-nischen mit Rücksicht auf das Deutsche und die classischcn Sprachen", str. 18.), in na podlagi Onih primerov, ki jih podaja gospod kritik sam v li. štev. lanskega „Zvona", ne dal še pomnožiti z nekaterimi drugimi, zlasti novo izumljenimi in v sodni praksi običnimi izrazi; toda mnogo več nego köpa jih ne bode.
Ozrimo se na dosedanje dokazovanje in poglejmo, kaj je njega rezultat. Isti kakor prvega slovniškega pogovora našega! Gosp. prof. Pintar tukaj kakor tam zagovarja nemčizno, a nemčizno, ki se nikakor še ni toliko razrasla in razpasla, da bi moraii, hoteč izruvati to ljuljko, ž njo vred popukati mnogo zdravih, pridnih rastlin, temveč prav plitke korenine ima ta plevel. In posledica? Zavrzimo ta plevel, da ne bode oviral rasti plodnim rastlinam!
Ali je pa istina, da so One hibe v brižinskih spomenikih in peščica dovršnikov, večinoma po nemških občevalnih frazah prevedenih in dandanes res semtertjä v pravem sedanjiku rabljenih, jedini učinek nemčevalnega vpliva? Ker se že bavimo s tem vprašanjem, hočemo si je temeljito ogledati od vseh stranij in vestno zabeležiti vse, kar se njega dostaje; upam, da mi bodo i čitatelji i »Zvonovo* uredništvo oprostili nekoliko gostobesed-nosti z ozirom na imenitnost te partije nase slovnice. — Omenjeni učinki tedaj niso jedini, vplivu nemščine treba tudi pripisovati vse One prefiksovane durativnikc (ne i te rati vnike!), ki niso do-vršnega pomena, kakor bi morali biti, temveč nedovršni proti zakonom slovenščine; znano je namreč, da se durativniki po pre-fiksih izpremenč v dovršnike; prim. Miki. synt. 286.2t. in 287.33. Prav ti prefiksovani durativniki z dovršnim pomenom nepobitno kažejo — nerazrušnost in elementarno silo Onega pravila, katero mi pri-
pisujemo ne samö slovanščini, nego tudi slovenščini, namreč, da dovršniki niso smetni v pravem sedanjiku. Da l)ode čitateljem jasnejša ta moja trditev, ki je zajed no jeden mojih najkrepkejših dokazov, naj navedem do malega vse tiste durativnike, in sicer po Miklošiči, ki jih je v primerjalni skladnji jako vestno zabeležil in pripomnil že sam, da so öni večinoma nemčevalni prevodi ali »	posnetki.
Miklošič uči » Synt.« 311: „P r a e f i x i e r t e verba. Erste classe: die praefixierten verba der ersten classe sind perfectiv .... von dieser regel gibt es nur wenige ausnahmen . . . nsl. poznati kennen ipft., ebenso spoznati anerkennen, während bulg. und sonst pozna pft., poznava ipft. ist: Trüber und Dalmatin gebrauchen noch znam ich kenne; zamorem vermöge (veliko zamore v soseski, Glasnik, i860., 48.), premorem ich habe im vermögen, und dopadem gefalle sind gleichfalls ipft.: diese verba sind den entsprechenden deutschen verben nachgebildet, dasselbe gilt von iznesti austragen, betragen: koliko to iznese, ebenso oserb. vuriesč betragen, ausmachen, dagegen vuriesč hinaustragen, auswirken pft."; sledita še dva vzgleda iz gorenje in dolenje srbščine. Sicer pa bi bil Miklošič isto lahko opomnil o slovenskem iznesti = hinaus->	tragen, češ, da je v tem pomenu dovršnik, kakor o gorenje - lužiškem vu-
nesč; morda ga je to zadržavalo, ker naši pisatelji rajši pišejo „ven nesti". — Iz druge vrste navaja Miki. jedino izjemo: „vtegnoti vaeare, posse: ne vtegnem. Glasnik, i860. 46."	V. Bežek.
(Dalje prihodnjič )
LISTEK.
-j- Ivan Jenko. Dnč 17. m. m. je umrl v Gorici Ivan Jenko, gimnazijski profesor in pisatelj slovenski. Pokojnik se je porodil leta 1853. v Prašah na Gorenjskem, dovršil gimnazijske nauke v Kranji in Ljubljani ter prebil leta 1877. na graškem vseučilišči učiteljsko preizkušajo iz slovenščine in latinščine za višje gimnazije in iz grščine za nižje >	gimnazije. V šolskem letu 1876 77. je bil suplent na gimnaziji ljubljanski, leta iS77. so
ga imenovali za pravega učitelja v Kranji, odkoder je bil leto pozneje premeščen na gimnazijo goriško. — Pokojnik jc bil brat slovečega pesnika Simona Jenka, čegar pesniško zapuščino je hranil in jako zanimivo opisal v poslednjem letniku celovškega ,,Kresa". Želeti bi bilo, da se nc pogubi ta dragocena ostali na, in zategadelj iskreno prosimo goriške rodoljube, naj poskrbč za to, da pricle v prave roke. Ivan Jenko se je tudi sam bavil s pesništvom. Pesmi njegove pričajo o veliki nadarjenosti, ž&l, da ni hotel poslušati prijateljskih nasvetov. Ko je n. pr. začel izhajati naš list, prepustil je uredništvu rokopis svojih pesmij, da ponatisne, kar ugaja. Ali glej, toliko da je izšla pesem „Pro-
rokovanje", katero je I.evstik nekoliko izpremenil in opilil v tehniškem oziru, zahteval je Jenko rokopis nazaj in od takrat ni več sodeloval pri našem listu. Leta iSS2. je izdal svoje pesmi v posebni knjižici, navedeno pesem pa jc zopet natisnil v prvotni obliki. Pozneje je bil čislan sotrudnik „Kresuu in priobčeval zlasti v „Slovanu" pod imenom „Mirko" lepe epiške pesmi, izmed katerih imenujemo sosebno daljšo pesem „Kljukova smrt". Ž&l, da nam je umrl v najlepši dobi, ko bi smeli pričakovati še marsikaj lepih proizvodov iz njegovega peresa. Bodi mu blag in trajen spomin'.	(
Pisateljsko podporno društvo jc imelo dnč 29. malega travna svoj letošnji obči zbor, h kateremu je prišlo okolo 30 društvenikov. Po kratkem nagovoru gospoda predsednika dr. J, Vošnjaka je poročal društveni tajnik, g. profesor S. Ruhtrl o društvenem delovanji leta 1S90.; njega vestno sestavljeno poročilo slove takd-le:
>Ko sem pred letom dnij dnč 13. malega travna poročal o napredovanji našega društva, poudarjal sem, da sedanji časi niso ugodni krepkemu razvijanju takega društva, kakeršno je naše. Narodnost naša še ni tako utrjena in zavarovana proti vsem napadom, da bi se mogli z mirno vestjo lotiti jedino le delovanja na znanstvenem in leposlovnem polji; nego treba nam je še vedno čuvati in stražiti na politiškem polji, treba se nam je še vedno boriti za ndrodne pravice ob periferiji jezikovne naše meje. In prav ta po-litiška delavnost jemlje malone vse moči najboljših naših pisateljev. Nikar, da bi nam povijali blažilne in spravljive pesmi v lepodišeče vence, pomakati morajo svoje pero v žolč; nikar da bi nam spisovali romanc in novele, vihteti morajo politiški bič, dobro vedoč, da kadar ne bode več narodnosti slovenske, takrat tudi ne bode več treba »Slovenskega pisateljskega društva« !
Poleg bojevanja za slovensko ndrodnost in politiškega delovanja, ki je bilo zlasti	4
letošnjo zimo nenavadno živahno in vsestransko, krivo je tudi nekoliko nenavadno veliko število društev v Ljubljani, katerih smo večinoma člani vsi, da »Pisateljsko društvo« vsaj na zunaj ni moglo takd delovati in obračati pozornosti nfoe, kakor se je to godilo v prejšnjih letih. Opustiti so se morala namreč začasno obična predavanja na zabavnih večerih v zimskem času. dasi je imelo že več gospodov članov svoja predavanja pripravljena, več drugih pa tudi že zasnovana. Upajmo, da se prihodnjo zimo dvakrat popravi ta zamuda.
Navzlic temu je »Pisateljsko podporno društvo« tudi v minulem letu vsaj na tihem popolnoma zadoščalo nalogi svoji, ker je gmotno res podpiralo pisatelje slovenske. Dvema pisateljema se je namreč dajala redna, nevračna podpora, dvema pa večja ali manjša posojila, ki se sedaj že redno vračajo. Da društvo ni moglo več storiti v tem oziru, n. pr. deliti štipendije mladim, nddejebudnim pisateljem, temu je vzrok oskromno društveno imenje, ki se množi le počasi in nc dopušča izrednih troškov.
Vender je naše društvo v minulem letu tudi na zunaj nastopilo prav sijajno in uspešno, ker je dalo pokojnemu tržaško-koperskemn škofu Matevžu Ravnikarju na njega rojstveni hiši v Vačah pri Litiji s pomočjo ondotnega lokalnega odbora, g. župnika M. Poč a, župana Grilca, poštarja Kolbeta in gg. učiteljev dnč 13. malega srpana vzidati spominsko	4
pločo. Pri tej priliki je tudi priredilo jako lepo ljudsko veselico, katera jc bila natančneje opisana v domačih naših listih. Dasi je bilo vreme zelo neugodno in jc zadrževalo mnogo obiskovalcev od blizu in daleč, in dasi nam je dež malone popolnoma pokvaril slavnostni vzprejem, vender je privrelo iz bližnje okolice toliko ljudstva, da je bilo. veselje gledati in da ostane ta dan izvestno vsakemu udeležencu v živem spominu. Posebno važno je bilo, da sta se te slavnosti polnoštcvilno udeležila šele malo časa prej osnovani »Zagorski Sokol« z godbo pod vodstvom g. staroste Medveda in mlado pevsko društvo šentlamberško, za katero se trudi ondotni župnik č. g. Anton Brcč. Posebno
ugodno je vplivala Ravnikarjeva slavnost na probujo zagorske in šcnthimberškc okolice, kjer doslej še ni bilo nrfrodnih veselic, in upati je, da zasejano seme ne zamrfe v kali. Poleg omenjenih zagorskih društev sc je udeležil slavuosti v mnogobroinem številu slavni »Sokol ljubljauski« in hvalno pevsko društvo litijsko-šmartinsko pod vodstvom marljivega nad učitelja g. Jerneja Ravnikarja in učitelja g. J. Bartla s pomočjo članov ljubljanskega »Slavca«, dalje vrlo gasilno društvo iz Litije in Smartina z načelnikom g. Turo, sorodnik rajuega škofa g. Jakop Ravnikar, župnik v Sišauu v Istri, potem več č. gg. duhovnikov iz Ljubljane in okolice, mnogo odličnih gospä iz Litije in lepo število odličnih gostov iz Ljubljane.
Slavnost sdma se je vršila natančno po propisanem vzporedu. Po vzprejemu pod trgom in izprevodu po lepo okrašenih Vačah je daroval č. g. konzistorijalni svetovalec Tomo Zupan sv. mašo, med katero je ljudstvu kžij lepo razlagal Ravnikarjcve zasluge za ndrod slovenski. Po Sv. maši je nastopil slavnostni govornik g. notar Luka Svctcc, potem pa so zapeli pevci tri lepe zbore, po katerih je šel izprevod pred Ravnikarjevo rojstveno hišo, kjer je gosp. dr. J. Vošnjak odkril spominsko pločo in jo priporočil Vačanom kot spomenik njih ponosa. Ker se jc bilo bati slabega vremena, razšla se je večina gostov takoj po skupnem obedu. Največ se jih je vrnilo v Litijo, kjer so vrli ljubljanski »Sokoli« pokazali telovadno svojo umetnost. I)a se jc Ravnikarjeva slavnost zvršila takd sijajno, zahvaljati mora društvo darežljivost prečastitega stolnega kapitelja tržaškega ter časlito istersko in ljubljansko duhovščino. —
Tudi z drugim važnim podjetjem je stopilo »Pisateljsko društvo« v ravnokar minulem društvenem letu pred slovenski svet. Vzprejelo je namreč v svoje roke nabiranje za P r e-š č r n o v spomenik, ki naj se postavi neumrlemu našemu pesniku o stoletnici njegovega rojstva, da bode na čast n d rodu slovenskemu in krasil glavno mesto dežele kranjske Odbor se je obrnil do najodličnejših slovenskih pisateljev, ki so dovolili skoro vsi, da se smejo njih imena podpisati pod odborov poziv (glej »Ljubljanski Zvon« št. 3. lctošnjegjt leta, str. 192.). Da je društveni odbor s tem ugodil slovenskemu nrfrodu in da mu je v doličnem pozivu govoril od srca, to se vidi najbolje iz tega, da se je v kratkem Času nabralo že okolo 500 gld. in da so poslali k tej vsoti cctd slovenski častniki iz daljnega Komorna svoje darilo na narodni žrtvenik. Slava jim!
Kar se dostaje notranjega društvenega delovanja, omeniti mi je, da se je društveni odbor od lanskega občega zbora sešel osemkrat in da je redno reševal tekoče posle. Visoki vladi so se predložila dne 14. ržčnega cvčta društvena pravila v izpremembo § 7 iu § 8. po sklepu lanskega občega zbora, in visoka vlada je temu pritrdila dnč 17. ržčuega cvčta, o čemer jc društvo obvestil slavni mestni magistrat ljubljanski /. dopisom z dnč 20. ržčncga cvčta 1890. leta štev. 11.155. — K velikanski slavuosti Kačičevi v Makarski dne 26. včlikega srpana minulega leta je poslal društveni tajnik brzojavno pozdravilo.
»Pisateljsko podporno društvo šteje danes 109 članov, in sicer jednega častnega člana (presvetlega vladiko J. J. Strossmayra), dalje 8 ustanovnikov, 25 pravih društvenikov (18 ljubljanskih in 7 zunanjih) iu 75 podpornikov (66 ljubljanskih in 9 zunanjih). Društvu jc sicer v minulem letu pristopilo 5 novih članov, vender se nam je skupno število za jednega skrčilo, ker nam je neizprosna smrt v minulem letu vzela 3 člane.
Gospoda moja, dolžnost je, da se danes spominjamo teh umrših naših članov in jim zakličemo zadnjič: »Da se vidimo v boljši bodočnosti!« Ti člani so: preblagorodni gospod dežčlni glavdr dr. Jožef Poklukar (pravi član) in gospoda dr. Frančišek Ambrolič, mestni zdravnik, in urar Josef Geba. Tem blagim rajnikom zakličemo »Večnaja pamjet i« in izkažimo jim zadnjo čast s tem, da vstanemo s svojih sedežev«.
Po tem pohvalno vzprejetem poročilu je poročal društveni blagajnik g. Anion Fun tek o dohodkih in troških do konca leta 1890. Dohodkov jc bilo 160 gld. 87 kr., troškov pa 99 gld. 93 kr.; torej je ostalo v blagajnici dnč 31. grudna m. I. 60 gld. 94 kr. Mimo tega jc darovala banka »Slavija« 100 gld., kateri so se naložili pri »Kmetski posojilnici ljubljanske okolice«. Društveno imenje je znašalo koncem 1890. leta 1295 gld. •13 kr., oziroma 1490 gld. Ö9 kr., ako se namreč prišteje posojilo za Kaičev spomenik v znesku 195 gld. 26 kr., o katerem pa se nc vč, aH se bode kdhj vrnilo. — To poročilo se odobri, zajeduo pa se blagajniku na predlog računskega pregledovalca g. A. Svelka izreče zahvala za marljivo poslovanje.
Na predlog g. tajnika G. Firea se stari odbor iz nova izvoli, takisto tudi dosedanja pregledovalca društvenih računov. V odboru so torej gospodje: dr. J. Vošnjak (predsednik), Fun tek, Levee, Orožen, /čutar, Tomšič, Zumer; pregledovalca računov pa sta gg. A. Svetek in A. Zagorja n.
Nato se je obči zbor posvetoval, komu in kje bi se letos vzidala spominska ploča. Predsednik priporoča, da bi se uzidala ploča na rojstveni hiši Vrbana Jamika v Štebnu (ziljska dolina), in če bi to ne bilo mogoče, spominska ploča Davorinu Trstenjaku v Kraljevcih blizu Ljutomera. »Pisateljsko podporno društvo« pa bi sdmo ne moglo osnovati velike slavnosti; nego podpirati bi nas morala tudi druga društva, zlasti »Sokol« ljubljanski. Ko sta gg. Ivan Hribar in Jožef Nolli pojasnila, da se »Sokol« letos zaradi drugih izletov (zlasti v Prago in Zagreb) ne more udeležiti ne te ne dne uamerjane slavnosti, opustita se za letos, pač pa se jednoglasno sklene, naj se vzida spominska ploča Fr. Erjavcu v Ljubljani in sicer meseca malega srpana, ko bodo profesorji in dijaki še v Ljubljaui. Odbor se pooblašča, da ukrene vse, kar se mu vidi za to slavnost potrebno.') Nato se zborovanje sklene.
Dramatično društvo je imelo dnč 23. m. m. svoj redni obči zbor. Zbor je otvoril podpredsednik, g dr. K. Bleiweis vitez Trsteniški s primernim nagovorom, v katerem je poudarjal, da se društvo krepko razvija, zajedno pa tudi pripravlja za novo deželno gledališče. Izrekel je zahvalo visokemu deželnemu zboru kranjskemu in občinskemu sklepu ljubljanskemu, katera zastopa sta naklonila tudi letos redne podpore. Nato je tajnik, g. Anton Trstenjak, prečital svoje izvestje o delovanji „Dramatičnega društva" od dnč io. včlikega travna 1890 do dnč 23. včlikega travna 1891. Iz tega izvestja naj posnamemo naslednje. Za leto 1890. je izdalo „Dramatično društvo" dva zvezka „.Slovenske Talijenamreč zvezek 55.: „Teharski plemiči^, spevoigra v treh dejanjih, spisal gosp. Anton Funtek, uglasbil g. dr. Benjamin Ipavec, in zvezek 56.: „,Svetinom hči1, igrokaz v treh činih, spisal Adolf Wilbrandt, poslovenil g. Anton Trstenjak.
„Dramatično društvo" je imelo 4 častne člane 33 ustanovnikov in 220 podpornikov, kar je sicer majhno število, in je zategadelj želeti, naj bi rodoljubi bolj podpirali „Dramatično društvo", kateremu je namen, ustanoviti v Ljubljani stalno slovensko gledališče.
Repertoar za leto 1891 92. jc že sestavljen. G. Janko Kersnik je obečal društvu izvoren igrokaz za prihodnjo gledališko dobo. Na gledališkem listu SO zastopana imena Ostrovsky, Jan Vrchlicky. dr. Štolba. Jan Vavra, Karol Pippich, Stroupčžnickv, Fr. Ad. Šubert, grof Alfred Frcdro, Shakespeare, Henrik Ibsen, Aleksander Bisson, A. Dumas, Sardou, Feuillet, Scribe i. dr. Na drugi striiui ima že društvo spevoigro „Teharski plemiči," potem Foersterjevo opero „Gorenjski slavček", katero je skladatelj temeljito predelal in povečal. Nadalje si je društvo preskrbelo Zajčevo opereto ,,Momci na brod" in
l) Iz raznih razlogov se je ta ukrep v poslednji odborov! seji »Pisateljskega podpornega društva« izpremenil tako, da se vzida letos spominska ploča pokojnemu dr. Ja• /rezu Blehoeisu v Ljubljani,	Vred.
operete od Lortzinga, Suppčja, Mascagna i. dr. Tako se je društvo dobro oborožilo za prihodnjo dobo. „Dramatično društvo" je sklenilo prirediti osem predstav vsak mesec v novem deželnem gledališči ter se jc zaradi tega odločilo pomnožiti igralno osobje. Lansko leto je bilo poleg režiserja angažovanih 9 osob, in sicer 5 gospodov i» 4 dame; ostalo igralno osobje se je, kakor navadno, sestavljalo iz gojencev in gojenk dramatične učilnice Vidi se torej, da jc nujna in skrajna potreba, da se igralno osobje Dramatičnega društva i	pomnoži, osobito, da se angažujd dobre nove moči. V tem oziru je storilo društvo vse,
kar jc potreba ter sc ie nadajati, da se mu posreči pridobiti novih igralcev za letošnjo zimo. V tem zmislu je stavil predlog g. A. Trstenjak, ta predlog je odobril občni zbor ter naročil novemu odboru, da skrbi za pomnožitev igralnega osobja.
Društvo vzdržuje dramatiško učilnico, v kateri se poučujd novinci teoretično in praktično. Lansko leto sta bila celd dva tečaja, oglasilo se je dosti gojencev, vender pa jih je le nekaj vztrajalo, in to zategadelj, ker niso imeli prilike igrati in ker v obče niso vlog dobivali. Premalokrat se igrfi, in vsak ne pride na vrsto. Sicer pa je dramatiška učilnica pokazala zelo povoljen uspeh Učitelj te šole je g Ig. Borštnik.
Stalni moški zbor je vsakemu gledališču potreben. „Dramatično društvo" to najbolje čuti in zategadelj se je jelo posvetovati s pevskim društvom „Slavec", da bi lc-td oskrbovalo moški zbor pri slovenskih predstavah. Vsekakor bi to bilo za društvo lepa pridobitev ter je tudi pričakovati, da se odboru posreči pridobiti vrlega „Slavca" pod primernimi pogoji za slovensko gledališče.
„Dramatično društvo" se jo preosnovalo. Obči zbor je vzprejel nova pravila, katera se v mnogočem razlikujd od starih. >	Po novih pravilih se deli ves odbor v in tend a učijo in igralni odsek Igralni
odsek pripravlja in presoja igre; sestavlja torej vseletni repertoar, intendsncija pa vodi predstave, nadzoruje oder, učilnico in ima v rokah tekočo upravo.
Po novih pravilih bode skrbelo uadaljc „Dramatično društvo" za pokoj ni ski zaklad onim onemoglim igralcem slovenskega gledališča, ki so bili daljšo dobo angažo van i pri slovenskem gledališči. Dotični načrt bode izdelal odbor. Končno bode „Dramatično društvo" uvelo „Iiišni in disciplinarni red" za igralno osobje „Dramatičnega društva." Tak red ima vSako stalno gledališče.
Na letošnjem občnem zboru je bil voljen nov odbor. Za predsednika je bil vzklikom proglašen g. dr. Ivan Tavčar, v odbor pa so bili voljeni naslednji gospodje: Dr. Karol Blciweis vitez Trstcniški, Fran Drenik, dr. Val. Krisper, prof Simon Rutar, Anton Trstenjak, dr. Jos. Vošnjak, Ivan Železnikar in dr. Žitck.
Koncert „Glasbene Matice". — Kakor smo že poročali, priredila je „Glasbena Matica" dnč 18. malega travna t. 1. v redutni dvorani koncert, čegar vzpored je obsezal orkestralne glasbotvore, moške zbore in samospeve za bariton s spremljevanjem klavirja. Prva točka je bila J. Glinke uvertura operi „Rusian i Ljudmila", katero je dovršeno proizvajala godba 17. pehotnega polka pod vodstvom kapclnika g. Nemmvc. Le-t d je pokazal pri tej priliki — kakor vedno — da ni samo izvrsten kapelnik, temveč da tudi vd s svojo godbo proizvajati najtežje glasbotvore; vrhu tega mu grč čast, da ima lin in eleganten ukus, sestavljujč posamezne točke. Kar mu izrekamo v posebno priznanje, to je, da do cela pozn£ glasbotvore vseh slovanskih skladateljev.
Moški zbor „Glasbene Matice" je javil svetu mlado svoje življenje v Nedvedovcm zboru „Vojaci na poti". Ta zbor je prava, pristna pesem slovenska! Beseda in skladba se družita v tako harmoniško celoto, da zveni vsa pesem in seza v srce, kakor glas zvonovega brona. Ali da se uveljavi, potrebuje neizogibno jako izurjenega zbora; od pevskega zbora in še bolj od posameznikov terja čvrstih glasov, linega razuma, dobro
vclbane in neomahne pevske tehnike, posebno pa solidarnosti pevcev — torej svoj ste v, kakeršna ima le pevski zbor, katerega je vodil dolgo časa jeden in isti, sevčda dober kapelnik. Nekako boječe sem torej pričakoval, kako se odzftve novi pevski zbor svoji nalogi — kot „vojak na poti". Pel je dobro, di, za občinstvo ljubljausko, katero ni baš razvajeno, prav dobro, vender dovršeno ne! In to je lahko umeti, zakaj pevski zbor je še mlad, uživa pa dobro vzgojo, katera ga izvestno vodi do dovršenosti.
„Vojaci na poti" so kazali neko boječnost, zakaj, ne vem; saj ni bilo razvajenih poslušalcev! Začetkom že intonacija ni bila precizna; v odstavku g-dur „Zdaj nc boji se nihče nas" sta bila sre-lnja glasova v intonaciji nedostatna. Da so bili pevci nekam boječe negotovi, vidimo iz tega, ker je zbor na konci pesmi v intonaciji pal. — Odstavek „A črn oblak i, t. d." zahteva v svoji posledici najkrepkejšega fortissiina — „blisk in tresk" Fortissima nisem konstatiral — ne rečem v absolutnem oziru, saj SO bili glasovi krepki in povsem mladi — ali v relativnem oziru ga nisem našel, in sicer zato ne, ker niso bili znaki; pp, p, mf in f v razmerji s seboj in znakom ff.
Vsekakor pa je mladi pevski zbor pokazal, da hodi najboljši pot in da se skoro iznebi teh nedostatnostij — vsa čast in hvala g. kapelniku, ki je v tem kratkem času vcepil mlademu zboru toliko zatajevanja samega sebe in toliko blagodejne rahločutnosti pevske!
V	kapelniku, kot osrednjem sistemu, naj se združujejo vse pevske žice pevcev ; kapelnikovo okd, izraz njegovega obraza vodi zbor — a nc njegova roka in paličica za takt.' — Cc se temu zbor priuči, potem so odpravljene žaleče hibe, da n. pr. pevci SO-glasnika „s" ne izgovarjajo jednako — potem bodo pevci, gledajoč v okd kapelnikovo, res njemu v obraz dekla mi rali tudi tekst pesmi razumno, in tako dospeli na vrhunec akademiškega petja. — Pri mladem zboru sem to pogrešal malone popolnoma. — Oba zbora: Nedvödova „Slovenska dežela" in umetniško dovršeni zbor Focrstcrjcv ,,Slava Slovencem" sta se pela — če odbijem gori napominjanc hibe — jako eksaktno in precizno. V prvoimenovanem zboru se je odlikoval solo-kvartet po lepo ubranih glasovih; g. tenorist je zastal prekratko na visokem „g" pri slovu „vem", kar je provzročilo, da so drugi pevci zaostali; zatorej se zbor seveda s svojim refrenom ni mogel eksaktno pridružiti pevcem kvarteta. — Refrčn „Slovenske dežele enake ne vem", poje se lahko za nianso hitreje — sicer pa jc to moje osebno mnenje. — V drugoiinenovanem zboru „Slava Slovencem" je bil po mojem mnenji allegro nekoliko preoster, dasi je pisal skladatelj „allegro con fuoco". — Kakor se je izvrševat allegro, to ne ugaja naravi slovenskega petja. — Ta allegro je provzročil, da je intonacija trpela; zlasti pri unisono „es" in unisono „g" slova: „Vender kakor siva skala i. t. d ", iu pri dotičuih figurah prvega bäsa, katerih čistost in izraženost je morala hirati. — Počasni odstavek „uaj mrtvaški i. t. d." upravičujc, da se allegro izvršuje zmerneje.
V	vsakem oziru so se v F. S. Vilharjevi skladbi „Slovd" zbor, solist g. Nolli in orkester odlikovali po požrtovalni natančnosti in preciznosti, katere skladba ni zaslužila! Prezentirala se je ta točka jako veličastno: dva kapelnika, vojaški in društveni, mučila sta se, moški zbor se je družil sedaj v unisono, zdaj se zopet cepil v štiri glasove; g. solist je briliral v res čudovitem visokem „g" in izkazal skladatelju še posebno čast, da je ekstemporiral — to pa popolnoma umestno in primerno skladbi, ne da bi bil pritiral skladbo do ominoznega koraka, ki loči „Erhabenes vom Lächerlichem" — iz kratka: vsa točka je bila kakor odlomek iz obskurne „opera bufta inferioris generis". Zadnja točka koncerta se torej ne more zmatrati za resno — Take točke naj nc pačijo vzpo-redov a kade mišk i h koncertov; zakaj „Glasbena Matica" goji kot dobra mati samd dobre glasbotvorc — to je dolžna slovenskemu razumništvu.
b
Dobra in vztrajna volja vseh pevcev novega zbora, s tem svojstvom spojena železna roka in volja g. kapel nika, to nam je porok, da bode bela Ljubljana v ne daljnem času središče najboljšega jugoslovanskega, umetnega petja!
Ostale točke koncerta so obsezale samospeve g. Nollija. — Temu pevcu, ki je Slovencem in Hrvatom vedno v prijetnem spominu, dala je priroda izredno lep in zvenčč bariton. G. Nolli se je odlikoval zlasti v Zajčevi „Domovini in ljubavi" in rccitativu in ariji ,,Nikola Šubič Zrinjski" II. čin, V. slika, prizor 17. — V poslednjem in sicer „c-moll" odstavek allegro moderato, zahteva po vsebini in dramatiškem zlogu jako vznemirjeno in strastno naglaševanega speva in teksta: „Kad mignem ja, nek Ogenj sja, i proždre sve"; tega pa smo pogrešali. Rccitativ in romanca iz Donizettijeve opere „Don Sebastiano'1, ni dosegla dobrega uspeha; g. Nolliju ni uspevala — opazil sem, da je vajen tO pesem bolje — in uspešneje — peti na italijanskih tleh italijanski, nego v Slovencih slovenski. — Vsekakor ta glasbotvor ni dičil vzporeda, kar pa veljK skladbi, ne pevcu.
Akustika v dežčlni dvorani ni povoljna; tenorji so zaradi svojega stališča — na-sproti galeriji — prevalirali. V F. S. Vilharjevi skladbi „Slovd" je orkester stal za pevci, kar je sicer dosta pripomoglo gg, kapclnikoma, da sta bila v kontaktu, škodovalo pa je ,,grandijoznemu efektu" skladbe srime.
Koncertni ta večer nam ostane v najboljšem spominu; smelo trdim, da je bilo to prvo slovensko petje, ki se je vršilo akademiško - pevski dostojno in elegantuo, kakor sc doslej ni baš vršilo petje ljubljansko.
Veselo pozdravljamo ta novi zbor in želimo, naj neumorno in brezozirno nadaljuje v tem zmislu.	P.
»Narodne legende za slovensko mladino.« Nabral, izdal in založil Anion AW, učitelj v Središči. III. zvezek. V Ptuj i. Natisnil \V. Blanke. 1S91. Cena 16 kr.
—	»Ljubljanski Zvon« je imel že dvakrat priliko, da jc pohvalno naznanjal »Legende« g. Kosija. Zadovoljno sicer tudi danes pozdravljamo tretji zvezek, v katerem čitamo 21 legend, lepih in vseskozi prikladnih za našo mlatlino, vender nas je močno osupnilo, da se ni g. pisatelj k&r nič oziral na dobrohotne naše opomnje, kjer smo mu svetovali, naj skrbneje pazi na jezikovno čist O t o. Ne rečemo, da bi se »Legende« ne brale dokaj gladko, ali lahko bi se bil gosp. pisatelj izognil marsikaterih pogreŠkov proti dobremu zlogu. Da je glagol, zlasti v zavisnih stavkih, brez potrebe potisnjen proti koncu, to je grajal naš list žc v poročilu o II. zvezku, in prav to moramo grajati i danes. »Ko ga prelomi, vidi v sredi kamena črviča, ki je v okroglem gnezdu zvit ležal« (str. 3)
—	ali bi ne bil dosti lepši stavek: »Ko ga prelomi, ... ki je zvit ležal v okroglem gnezdu?« — »Ker . . . bila sta vedno s tem zadovoljna, kar sta si bila s svojimi rokami pripravila in nista nikoli zavoljo svojega uboštva godrnjala« (9) — ista hiba! Ker se takšni stavki ponavljajo malone na vsaki strdni, nečemo jih navajati dalje. — Zakaj bi pisali »Ni jim manjkalo ničesar« (3), ko jc vender mnogo lepše: »Pogrešali niso ničesar.« Namesto odvzeti (4, iS, 31) stoj samd vzeti. »Več sto jih je bilo na številu« (5) — to je prikrojeno nemški, dostavek »na številu« je nepotreben, r Umirajoči je vzel vejico« . . . (5) pridevniki brez samostalnika se ne glasč kitj prida, torej: »Umirajoči oče je vzel . . .« »Ob j o k o vat i k o g a« (6) lepše »jokali po kom«; namesto »blagor« (9, 19) pišemo »blaginja« G. pisatelj ne loči jedninskega rodilnika »ljubezni« od množinskega rodilnika »ljubeznij,« ker piše v .jednini »ljubeznij« (6, 7) »To slišati se kraljica razveseli« (6) — prav: »Ko tO sliši . . .« - »Ta pripoveduje, da jo na svoje troške napravil pokopališče« (o) — prav: . . . »da je ob svojih troških na» pravil pokopališče.« — Namesto »živeti o d milostinje« (7) pišemo »živeti o b milo-
st i nji. r — »Kvišku se dvigniti« (8) je pleonazem, »do padati« (9, 21) namesto ugajati, pri jat i, hud gcrmanizem — »Celi teden« (10) — prav »ves teden.« — »In mož jo je za to lepo pohvalil, mesto da bi jo bil posvaril« (ci) — prav: ». . ., nikar da bi jo bil posvaril.« — »Sramovati se pred kom« (n, 13), to je germa-nizem, prav: »sramovati se koga (česa); namesto »raztresen« (zerstreut, 11) beri »r a z m išlj en.« — ». . . saj so ga vendar . . . misli vedno obdajale« (12)
—	prav ». . . obhajale«; občudovati koga, kaj (12) — bolje »čuditi se komu, čemu«; »podučiti« (13, 19, 20) — prav: »poučiti.« — »Sv. Peter je postal mirnejši« (13) — prav: ,,se je nekoliko umiril." — Od sile nespreten je stavek (14): „Vem, da se vama čudno zdi, najti pri ubogem in siromašnem (ubog = siromašen) puščavniku, ki se je odpovedal vsemu posvetnemu in le v molitvi išče zadovoljnostij (!) in veselja, tako krasen, dragocen bokal." To bi se reklo lepše in točneje: „Vem, da se vama zdi Čudno, ker sta našla tako krasen dragocen bokal pri pu-ščavniku, ki se je odpovedal posvetnim stvarčm in sedaj le v molitvi išče zadovoljnosti." ,,A svetnik še pa vend ar-le ni" (1$) — koliko nepotrebnih besed, namesto „Toda svetnik še ni." — „Glavo si t ret i" (15) — Čista nemčizna: „den Kopf zerbrechen." Slovenec pravi; „glavo si beliti." — Oblika „poglejuje" (16) je neupravičena; „glc-štati" (16) ni slovenska beseda. — „Da ima tujec resnico" (18) — prav; ,,I)a govori tujec resnico." — „Tvoja vera v božjo modrost in pravičnost ni trdna iu na meni je, da jo utrjujem" (18) — prav: „. . . in skrbeti mi je, da jo utrdim."
—	„Rečita" (20) pravilno „recita." — „Ker je bila od Marice prava mati, od Anice pa le mačeha" (21) — prav: „Ker je bila Marici prava mati, Anici pa le mačeha."
—	„Ubogati" namesto „slušati" (22) je hud germanizem; „prositi miloščino" (23)
—	„prositi miloščine." — Na striini 24 beremo „oštirka" — čemit ta spaka? — „Zc-nico na svojem očesu" je menda tiskoven pogrešek. — „Da si nekoliko zaužije" (25)
—	prav: „da se nekoliko naužije." — „Vinčice" (25) — pravilno „vinčccc." — „. . . bode sreča Tvoja preč" (25); „postala je črna noč" (25); „špičasta" (27)
—	tO troje se gltfsi: . . . „bode sreča tvoja končana (uničena)"; „prišla je črna noč"; „šiljasta." — „Vzdihnil jej je satan tudi svojo dušo" (27) — prav: „vdihnil ji je . . ." — „Na polji" (30) poleg „na drevju" (30); „poišči si prostora" ne „prostor" (30). — „Ljudje so iz hiš letali" (31) — prav „hiteli." — „Bog nad tem nevoljen" (31) — prav „Bog zaradi tega nejevoljen." — „Njegov glas je hrumel ozbiljno" (32) — zakaj nc: „Njegov glas jc zvenel resno," ali še krajše: „Njegov glas je bil resen?" — „. . . imel je vendar sv. Vrban nad njimi veliko veselja" (33) — prav: „Vender se ga je sv. Vrban močno veselil." — „Proseč za milostinjo (33) — prav: „Proseč ga milostinje." — „Sv. Vrban se vsede" (33) — prav: „Sv. Vrban sčdc." — „Obdana z množico angeljev" (34) — lepše in pravilneje: „Spremljali so jo mnogi a 11 gel j i." — „Vse podzemeljska bilja" (34); „skazati" (34) poleg „izginiti" (32)
—	„Vse se veseli in raduje" (34., veseliti = radovati se). — „Postali so mirni" (35)
—	prav: „Umirili so se." — „Naklo" (35) — prav „nakovalo": „imel je biti že blizu doma" (35) — zakaj ne: „Bil je že blizu doma"? — „Iz sodčeka" (36) — prav: „iz sodčka" ali „iz sodca." — „Podati se" (37, 38) — prav „napotiti se. odpraviti se, iti." — „. . . pride kovač do velikega kupa cunj. Tu se vsede na vrhu teh" (38) — pravilno: „. . . Tu sčde nanje." — „Sveti Peter pride ponj, rekoč, da na j gre včn (39) — pravilno: „. . . naj grč iz nebes."
G. pisatelj nam bode izvestno pritegnil, da je treba zlasti pri mladinskih spisih ostro paziti na lepo in pravilno pripovedovanje. Spisi, kakor so „liegende", jako zanimajo otroke, zato jih bero pogostoma, in posledica je, da se jim vse napake živo vtis-
nejo v spomin. To pa nikakor ne pospešuje dobrega zloga, katerega mora vender kolikor toliko gojiti že ljudska šola. — To se nam je zdelo potrebno omeniti, sicer pa je knjižica lična in zaradi lepe vsebine vredna, da si jo omisli vsaka šolska knjižica.
Nove knjige za poučevanje v petji. Gospod prof. Anion Nedvht je dovršil v rokopisu štiri knjige za poučevauje v petji na ljudskih in srednjih šolah, namreč »Početni nauk o petji«, »Vaje v petji za ljudske in srednje šole«, »Kratek nauk o glasbi za ljudske jn srednje šole« in »Metodiški navod za poučevanje v petji«. Te knjige so izvestno živo potrebne našim ljudskim in srednjim šolam, katere so si morale doslej ponajveČ pomagati s podobnimi nemškimi knjigami, torej jih pozdravljamo khr naj topleje. G. prof. Nedved ni samo obljubljen in čislan skladatelj, nego tudi odličen šolnik, o čemer lepa priča so trije zvezki »Slavčka«, katere je izdal pred nekaj leti. Zato smo trdno uverjeni, da bodo navedene knjige prava dika našim učnim knjigam.
Muzejsko društvo za Kranjsko je izdalo svoja letošnja izvestja, med katerimi nas je obvcselil prvi slovenski snopič, obsezajoč gosp. Aniona Kobhrja spise: Drobtinice iz furlanskih arhivov. — O človeški kugi na Kranjskem. — „Loško gospodstvo frižinskih škofov." Nemške „Mittheilungen" se ločijo v zgodovinski in prirodoznanski del. V prvem so nastopni sestavki: Kunstgeschichtliches aus Unterkrain. Von Konrad Črno-logar. — Das ürbarium der Herrschaft Gottschee vom Jahre 1574. Von Prof. Feier JVolsegger. Potem čitamo prof. Simona Rutarja spise: Die Krainer vor Agram im J. 1529. — Archivalisches aus Wippach. — Dr. Franz von Krones. Die deutsche Besiedlung der östlichen Alpenländer. Berichtigungen und Nachträge. — V drugem delu so sestavki: Mycologia Carniolica. Ein Beitrag zur Pilzkunde des Alpenlandes. Von W, Voss. Das Klima von Krain. Von Prof. Ferdinand Seiiii. — Obširneje izpregovo-rimo prihodnjič.
Iz muzejskega društva. V muzejskem društvu je predaval dnč 27. malega travna kustos Milliner o izkopinah rimske naselbine v Ljubljani. Ko so namreč lansko jesen kopali velik kanal od Ljubljanice do Vrtače, naleteli so najprej na Kongresnem trgu na starine iz časov mostišč, potem pa v začetku Gradišča (pred Wurzbachovo hišo) na glavna vrata, „porta praetoria". Našli so sedem velikih zakrivljenih žebljev, na katerih se je še les držal. Rabili so ti žeblji gotovo za okov mestnih vrat. Dalje so našli v Igriških ulicah rimski kanal, ki je bil pokrit z ostanki razpolovljenih stebrov. Na Zelnikovem vrtu je bilo mnogo rimske opeke, poznali so se temeljni zidovi rimskih poslopij, našli so novce, dve razbiti stekleni igli i. t. d. Posebno zanimiv pa je nekakšen lončen pečat, na katerem stoji s hieroglifi zapisano: „Asar setem • aseh en Aman Pewah ma xeru", t. j. „umrši soduik Aniona Pcve, opravičeni". Gotovo ga je prinesel s seboj rimski vojak kot amulet in tam izgubil. Poleg Zelnikovega kozolca so odkopali kos (za-padnega mestnega ozidja, ki je bilo debelo 2 m. Zuuaj ozidja je bil 4—5 m širok „glacis" in pred njim 5 m globok jarek, ki je bil izvestno napolnjen z vodo. Po teh odkritjih se drf lahko popolnoma določiti mestno ozidje rimske naselbine. Ta jc imela podobo pravilnega četverokotnika, ki je bil 510;« dolg in 420 m širok, zunaj njega pa so bila še stanovanja do Gradaščice, Ljubljanice in proti severovzhodu do Slonovih ulic.
III. izkaz darov za Prešernov spomenik.	Prenesek . gld. 294*85
Dr. Jožef Sernec, odvetnik v Celji........'......„ 20"—
Dr. Kari Slane, odvetnik v Novem Mestu (podpisal gld. 50"—) .... „ io- —
Ivan Hribar, glavni zastopnik banke „Slavije" v Ljubljani....... ro-—
Prenesek . gld. 334*85
Prenesek . gld. 334 85
Kunigunde Blatnik v Ljubljani................. —"50
Vesela družba v Mokronogu dud 4. velikega travna........„ 12 64
Tretješolci in četrtošolci v Novem Mestu...........„ 6.—
Jernej Reit«, trgovec	v Mariboru..........„ —'50
I«>. Dolenec, „	„ „ ........... r—
Fr. Mehora, trgovski pomočnik „ „ ... -........ —"SO
Ivan Supančič, „	„ „ „ ..........„ — 50
Jan Mačku, komptoarist	,, „ ........... r—
Anton Dobaj, posestnik	„ „ ..........,, —-20
Mihael Cizelj, učitelj	„ „ ..........„ —"50
J. Erhartič, c. kr. pristav	„ „ ............ —'40
„Micika"	„ „ ........... —'30
J. V. Supan, posestnik	„ „ ............ 2' —
Neimenovan	,, ,, ..........„ —-50
A. Rakovec, železn. uradnik „ „ ..........„ i' —
Anton Zupančič, c. kr. nadpaznik „ „ ............ —"20
Alojzij Golob	„ „ ..........„ r—
Ilinko Sevar	„ „ ..........„ —.50
Dr. Fr. L. v Ljubljani ................... 5-—
J. G. v T..................... ■ „ 5--
Skupaj........gld. 374 09
Do dnč 24. m. m. je bilo podpisanih vsega skupaj gld. 769 09, od katerih jc po gorenjem izkazu izplačanih gld. 374*09. Mimo tega je daroval V. Rohr mann, tvorničar v Ljubljani, 1 delnico „Prvega Ndrodnega doma" v Novem Mestu za gld. 50*—.
f Anton Chittussi. Dud r. velikega travna je umrl v Kraljevih Vinogradih v Pragi češki slikar Anton Chittussi, čegar krasne pokrajinske slike slo v d po vsem umetniškem svetu; jedna izmed njih, „Pogled na Prago", bila je tudi pred nekaj leti razstavljena v Ljubljani. Ndrod češki po pravici žaluje ob grobu izredno delavnega umetnika, kateri bi bil še z marsikaterim dovršenim delom proslavil domovino svojo.
Shod slovanskih stenografov v Pragi. Odbor prvega praškega spolka Gabels-bergovih stenografov vabi na Četrti shod čeških stenografov in zajedno prvi shod slovanskih stenografov dud 15. in 16. včlikega srpana v Pragi. Mimo razgovora o društvenih stvareh, o češki stenografiji i. t. d., bode se tudi razpravljalo o vprašanji, kako bi se gojila vzajemna stenografija slovanska. Zajedno namerja omenjeni odbor prirediti v dnih dneh posebno stenografsko razstavo, na kateri bode izločeno vse, kar se dosiaje stenografije, bodisi češke ali občeslovanske. Kdor se hoče udeležiti shoda, ogMsi se vsaj do konca meseca malega srpana pri g. Jožefu Krondlu. starosti prvega praškega spolka Gabelsbergovih stenografov v Pragi, 787-II, dočim se razstavni predmeti oglašajo vsaj do dnč 15. malega srpana pri g. Vojtehu Paški v Pragi I., Jilskd ulice č. 12 n.
Listnica. — Pero et Ladislav. »Tukaj pošiljama nekaj najinih pesmij na ogled, in prosima naj se popravi, kar morebiti ni prav.« Sodčč po tem stavku, mislimo, da prav gotovo mnogo ne bode prav; toda poglejmo! »Na mi rod vorn« (sic!).
»Podam se na hribček Prijazni, lepi, Kjer cerkvica bela Prekrasna stoji.«
To je izvestno rečeno tako lepo, da ne more biti lepše.
»BI iz' cerkvice prišel. Na tratico pal, Se m' milo storilo. Kot otrok jokal.«
Ker sle prišli na »hribček« blizu »cerkvice«, padli na »tratico«, torej bi vsaj mislili, da sle se jokali kakor »otročiček« !
»Se ozrem na desno, Kjer spava mi brat: Pri tebi, oh bratec. Jaz bil bi kaj rad
Ta »k:\j« v poslednjem stihu ! Vse ncizrecno hrepenenje Vaše zveni i/, njega!
»Oj dragi vi moji, Kak srečni ste vi: Tu v hladni gomili Počivate si.«
Takšen vzdih, v tej obliki Človeka res khr pretrese, da l>crc le iz težka dalje. Vender še jedno kitico:
»Ce trupla res vaša Zdaj tukaj trohnč - «
kako, Vi ccld dvojile, da bi trohnela? —
»Pa duše vesele Pri Bogu živč — «
oprostite, vedeli nismo, da stoji gori beseda »res« namesto »dasi« — jasen dokaz, kam zavede bralca ta nesrečna pesniška sloboda! Prav ste govorili: popravljati nam v lej »pesmi« ni ničesar! — Pesmij »Tebi!« in »Srce« nečemo navajati, dasi je zlasti poslednja pristen vzgled, kako treba nagovarjati srcc, da se mu končno izvijc odgovor:
»Pri njej stanovati Le srčno želim; Se ž njo rado vat i Močno hrepenim —«
pač pa hočemo natisniti pesem »Mojej Dragej«, ker smo popolnoma prepričani, da jo porabi vsakdo, kdor bi rad zapisal nekaj vrstic v spominsko knjigo :
»Nebeškega hočem prositi Eno mu željo 'zročiti: Življenje naj teče Vam gladko ln vedno naj bode Vam sladko. Celo življenje naj srečno poteče lik enkrat pa uživajte rajske tam sreče !«
Jedino, kar bi utegnilo koga oplašiti, tO je akrostikon, toda saj ni treba pisati začetnic tako razločno, da bi $e prčcej bralo »Nežici« ! — Prijazno Vas zahvaljamo za daljne pošiljatve! — Zmagoslav v P.
»Z drevja zopet poje Zbor veselih ptic; Tudi v srce moje Scza spev in klic :
»Nehaj žalovati, Lep tako jc svet, S cvetjem majnik zlati Vcnča zemljo spet.« —
»Je li, da tožilo, Srce mi ne boš, Ko še trn obilo Nosi mladih rož!«
To je nekaj! Prccčj uglajena oblika, misel jasno izražena — toda konec! »Was zagst du, Herz, in solchen Tagen, wo selbst die Dornen Rosen tragen?« — Upamo, da bodetc kdhj še dober sotrudnik našemu listu. — G. J. v L Nekoliko boljša od poslednje, vender šc ne za rabo. Tudi predmet: dete plaka po materi je prenavaden, da bi nas mogel zanimati. — Ogin (»Gorski vir«): Pesmi v nibelunški meri po naših mislih nič k.\j ne prijajo pesništvu slovenskemu, dasi jih imamo že brez števila. Tudi snov nam ni po volji, zakaj Vile i. t. d. so se že vender preživele v novodobni poeziji. »Pozni poset« je pregrozen, zdi se nam, da brez potrebe; »Morski duhovi« so nejasni, tudi preveč spominjajo na znane nemške pripovedke. — Ciriljev: »Balada o beli halji« — pokrijmo jo s plaščem krščanske ljubezni! »Prošnja«:
»Tešil srce svoje, Tešil narod bodem, Dovoljenja, Vila, Če od Te dobodem« —
ako nam je ta Vila količkaj naklonjena, ne bodete ga dobili! — Slavomir: Nerabno.— Cvctoš: Porabiti bi utegnili jedino »Na botrinji,« toda nc v tej solzni obliki; vsem drugim pesmim so motivi zastareli. — Stčbor v T.: Hvala! Pride vse na vrsto. Srčno pozdravilo!
O drugih pošiljatvah izpregovorimo prihodnjič.
„Ljubljanski Zvon'4
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta i gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo ,,Nrirodna Tiskarna" Gosposke ulice št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Nrirodna Tiskarna« v Ljubljani.