Sreča sv. Kajetana.
(Sveti večer 1417.)
V svetišče Marije Snežnice, kjer dviga visoki se Rim, spet sveti večer je priromal in Kajetan vstopil je z njim.
Pokleknil je z  dušo nedolžno pred jašli, pred čudežni les, ohranjen v posodi kristalni, kot davna svetinja z nebes.
»Češčene!
Preljubljcne jasli:
z nocojšnjo nočjo
Gospodu
za zibel izbrane
z deviško roko.
»Češčena! Samotna votlina: Vladarju z višin ob rojstvu storiti si smela predrag baldahin.
»Češčena! Devica in Mati! Presladka skrivnost! V brezmejni si sreči povil« v plenice najvišjo  Modrost.
»Vsevedni!
Od vekomaj moje
si vedel želje.
Vsevidni!
Od vekomaj v moje
si videl srce.
»Pa nisi
pastirjem me srečnim
pridružil tedaj:
da z njimi
na tleh betlehemskih
zagledal bi raj ? . . .«
Lep  angel je v kelihu zlatem molitev prinesel v nebo. In Kajetan se je zamaknil, zasmejalo se je oko.
Na tronu Devica z otrokom. Preblažena slika vseh slik ! Ob tronu z obličjem spokornim kleči Hieronim svetnik.
»Pri tvoji spokornosti sveti prositi te smem; Izprosi!
Naj Dete se nagne v moj srčni objem!«
Svetnik Hieronim se dvigne in gostu namigne molče -. Tja gori!  Ne k mcni! Tja gori iskrene pokloni želje!
»O, Dete!
Saj solnce posije
v najrevnejši dol.
Nagni se,
če nočeš popolno,
nagni se na pol!«
A Dete v naročju deviškem počiva in sanja in spi. Devica ozre se v nebesa in zopet povesi oči.
»0, Mati!
Samo za trenotek
mi Sinka podaj!
Objamem,
poljubim
in dam ga nazaj!
Pomisli!
V trenotku bo, Mati,
opravljeno vse;
in rahlo
in tiho, da Dete
oči ne odpre . . .«
In Mati učenca pogleda, premilo se mu nasmehlja. In Kajetan bliže pristopi. Devica mu Dete poda.
A Dete oči je odprlo in z božjo storilo močjo, da ni se učencu od sreče stopilo srce kot zlato.
Silvin Sardenko.