Leto I.	. Na Dunaji 15. julija 1870.	List 14.
Ne tožim.
Ne tožim vam, cvetice! Kar mlado mi mori serce; Saj vaše cvetno lice O bolečinah nič ne ve.
Ne tožim, kot sem tožil, Brezčutnim, terdim več ljudem; Kar plečem sem naložil, To nosil bodem, večno nem.
Ne tožim, zvezde zlate! Bolesti svoje vam nikdar: Tam daleč ve migljate, Kaj moja tuga vam je mar?
Za srečo nijsem rojen, Osodo svojo vem in mam, In znam, da sem obsojen, Čutiti bolečine sam.
V mraku.
Le vtoni, vtoni za goro, Le vgasni, solnčece svitlo! O padi, padi gosti mrak! Prinesi sercu mir sladak!
Kdo gledal bi ta vbogi svet, Ta svet le v jok in stok zaklet, Hinavstva polhen, polhen zmot, Terpinov dom in dom sirot!
Čemu sijalo bi lepo, Čemu, o solnčece zlat6? Sirotam siješ le povsod, In greješ le nesrečen rod.
Dokler mi siješ, solnce ti! Hladu, miru po serci nij: Mori pogled, teži spomin Me svojih, ljudskih bolečin.
Le skrij se, solnce jasno, skrij! Naj 'zgine svet izpred očij, Da zabi žalostno serce človeške zmote in gorje!
.Velja za celo leto 3 gl. za tri mesece
b. a.
Zori n.
XIV.
V Bledu 15. avgusta.
Mogla umreti nij stara Sibila, Da so prinesli ji z doma persti; Ena se tebi je želja spolnila, V zemlji domači da truplo leži.
Zdravnik, ko vidi, dane more pomagati bolniku, hirajočemu v tuji zemlji, pošlje ga v domači kraj, da se napije tu iz materinih tal novih močij, a če nij mogoče, da tu vsaj laže brez bolečin ugasne.
Ko bi jaz še upal zdravja, tu bi ozdravel ali pa nikjer. Iz viharnega morja sem se rešil semkaj na ta srečni otok, za mano so valovi požerli ladijo, ki je nosila moj up.
Lepo je vendar na sveti, lepa je zemlja, zakaj ne more človek biti srečen na njej!
Srečen? Zakaj bi jaz tu ne preživel nekoliko lepih ur? Cesa želim? Po čem hrepenim? Vse je ostalo za mano.
Nessun maggior dolore, Che ricordarsi del tempo felice Nella miseria! —
In vendar nij res, kar tako lepo poješ, visoko misleči, globoko čuteči Dante! Jaz se spominjam lepih minolih dnij, in vendar mi je mirno serce, kakor dete, ki se je nekaj časa jokalo po izgubljeni igrači, a potem trudno zaspi.
Zdravje, mladost in veselje diha tu vse okolo mene.
Korintu so rekli: Helensko oko —
Kaj si pa ti, moj Bled? Oj, bistro jezero med zelenimi goricami, kako mirno in jasno me gledaš, kako prijazno se mi smehljaš ter me vabiš z milim, mehkim pogledom!
Solnce se je skrilo za Triglavom. Bliže in bliže zagrinja tihi mrak gorico za gorico, jaz slonim sredi jezera v ladiji, ki jo mehko zibljejo prijazni valovi.
Kako sem sam! — Sam? S temno-sinjega neba me gleda tisoč in tisoč žarečih očij. O zvezde ve,
Po neba svitlih potih razkropljene!
Kako merzla je vaša luč! Nekedaj,
Ko bil sem še otrok, In nijsem vedel kam,
Tedaj sem pač mislil, da gledate nas, ter čutite z nami naše veselje, naše gorje. Zdaj vem, da nčme in gluhe brez čuta gledate doli na nas; vaša merzla luč odseva enako iz naših solz, naj jih veselje, naj jih žalost rodi.
Cuj, veselo likanje! Kako prijazno se razlega in odmeva od gore do gore. O, ti, ki te ljubezen vodi v tihi, skrivnostni noči po znani poti, veseli se svoje kratke sreče, uživaj jo, saj ti kmalu, prekmalu mine, kakor je meni minola!
16. avgusta,
Preširnov duh plava nad tem krajem. Ta nebeški pevec, ki je prišel med svoje, pa oni ga nijso spoznali, bil mi je, kakor veš, veden, zvest tovariš, rekel bi, od mojih otročjih let de denašnjega dne. Njegove pesmi beri v ledeni Sibiriji ali v goreči puščavi Sahari, beri jih žalosten ali vesel, star ali mlad, vedno in povsod ti bodo sladka dušna hrana, ki se je nikedar ne nasitiš. Vendar vse drugače se bero v tem rajskem kraji, kjer so se rodile. Tukaj jih človek, dejal bi, še le po polnem umeje. Kako je mogoče, da ga njegovi rojaki nijso umeli, cenili in ljubili, kakor je vreden!
Jaz sem se iz Preširnovih pesmij učil, kaj je poezija, kaj je lepota. S Preširnom se meni godi, kakor z Bledom. Koliko sem videl lepih krajev potem, in bral velicih pesnikov! Preširen in Bled sta mi ostala vendar na pervem mesti v serci. Morda je to moč perve ljubezni, in če je, saj se je ne sramujem.
Zdaj, ko mi je duh, dejal bi, prost vse zemeljske teže, urivajo se mi z mogočnejšo silo misli, ki mi že prej nijso dale mini, samo da mi jih je odgnalo viharno življenje; zdaj se jim ne morem več braniti. Ali ne bode morda enkrat konec vse poezije? Kedor opazuje in primerja preteklost in sedanjest, mora si staviti to vprašanje. Od dne do do dne je ožji njen krog. Sopare ostri krik je pregnal iz skrivnostno temnih kotov tihe gozdne duhove. Jasne vile ne plešejo več ob kresnih noč6h v bledi mesečini, in morske deklice ne vabijo več se sladkim petjem umerjočih mladeničev v svoje hrepeneče hladno naročje. Žvenketanje mečev in umirajočih stok ne budi več, ko nekdaj, nesmertnih pesmij, katerim se še čudi denašnji rod. Brezserčnim zatiralcem narodov, ki so gazili po človeški kervi, razbojnikom, ki so prežah iz skalnih gradov na mirne, neskerbne popotnike, ne prede več poezija okrog glav „svitle glorije." Ali kje so naše prelepo narodne pesmi, ki so se glasile po gorah in dolinah, ki so zvesto spremljale naše prednike v žalosti in veselji od zibeli do groba? Nam še so v naši mladosti božale serca. Tiha je zdaj gora in dolina, če se ne čuje zdaj terzdaj sirovo kričanje!
Padala nebeška mana Izraeloem je v puščavi; Zginila, ako pobrana Bila nij ob uri pravi.
Zakaj jih nijsmo nabirali, dokler je bil čas? Zdaj je prepozno!
In vendar ne obupajmo. Vsaka pomlad zbudi pevce iz nova. Dokler bode bilo in ljubilo, dokler se bode veselilo in terpelo človeško serce, ne bode konca poezije. Iz hrupa polnega življenja je pribežala v človeško serce. V človeškem serci je poeziji dom!
Pa drugo vprašanje: ali napreduje človeštvo? Čemu to vprašanje! Glej, človeški um dela čuda, katerih bi ne verjeli, ko bi jili mogli slišati naši očetje; mi se že kmalu več ne bodemo čuditi znali. Zvezdam je pota izmeril, spoznal je bilke rast, in njemu je znano, kak obraz je imela zemlja, predno je bilo življenje na njej. Strelo je z neba vzel ter v svojo službo ukoval, da poroča hitro, kakor misel, njegovo voljo po zemlji.
Eripuit ooelo fulmen, sceptrumque tyrannis!
Sceptrum tyrannis? Ne, tega ne! Izvil jim žezla nij, samo obvil ga je, da več tako terdo na ljudstva ne pada.
Um napreduje, tega nij tajiti; ali kaj pa človeško serce? Ali se razvija in blaži tudi tako ? Ali rasto naše kreposti, naše moštvo ? Kje so naši Kodri in Sokrati, naši Reguli in Cincinati? Res ne sežiga več, vsaj pri imenovanih izobraženih narodihne, bratbrata bogu na čast, vendar ga čerti in preganja, če se loči v mislih od njega. Ne prodaje več brat brata, kakor žival, na semnji; a zatira ga, zaničuje in o njegovem potu živi. Kervava vojska nij več najblažje, najčastneje opravilo možem; imenujemo jo „potrebno zlo," — a kako zlo! Kake so naše vojske, če jih primerjamo z nekdanjimi! Kedaj izgine pač ta največja sramota človeštva?
čudno se človeku godi, ko gleda in premišljuje razvijanje človeštva. Zdaj gre pot gori, zdaj doli, zdaj se po polnem izgubi v temi in goščavi; tam se prikaže zopet in kmaluzopet izgine! Kam d#rži ta pot? Ali se človeštvo bliža svojemu namenu, ali ga doseže kedaj? Vprašanja, ki so bila ze zdavnaj rešena, stavijo se iz nova. Z bojem si moramo zopet pridobivati pravice, za katere je bilo prelite že toliko človeške kervi. Z malo mero se nam odmčrja prostost, kakor bi nam hotel kedo odmerjati zrak v dihanje. Strašno bi bilo iti se sveta s prepričanjem, da nikedar človeštvu ne zašije rešenja in sreče dan. Ne, kažejo se znamenja, če jih prav umejem, da nij treba obupati.
Vstajati vidim, in to mi je sladko tolažilo, pri vseh narodih može, ki si podajejo v sveto zvezo bratovske roke, ki povzdigujejo svoj glas proseč in svareč, da smo si bratje, da večni mir bodi med nami, združimo se, pomagajmo si; ne sila in moč, pravica in ljubezen naj deli zemeljsko blago ; naj se jih ne trudi in terpi tisoč in tisoč, da eden uživa, da se eden veseli. Vsem enako pravico, in pervi naj bode, kedor je najboljši. Nesrečnim bratom, in koliko jih je! — ki žede in medle v siromaštvu in nevednosti, podajmo usmiljeno roko, razsvetljujmo jih, pomagajmo jim k dušnemu in telesnemu blagostanju!
Res je, posamezni še le se glasijo in učč tako; res je, njihov glas je še denes glas vpijočega; ali pride dan, če ga tudi ne bodemo gledali niti mi niti naši otroci, ko naraste ta sveta, izvoljena truma, da se ne bode nič moglo ustavljati njeni sili, njenemu gorečemu navdušenju. Zakon bode njena volja in od tistega časa ne bode se zemlja več imenovala — solzna dolina. —

17. avgusta.
Zlata vredno je naše ljudstvo; ljubiti ga mora, kedor ga pozna. Kako je krepko in zdravo v svojili mislili, kako bistroumno, uka željno in gibčno! Kaj bi se dalo narediti iz tacega ljudstva, in kaj se dela ž njim! S prostim kmetom gov6ri, kar hočeš, kako zvesto te posluša; kako te bode vprašal in kako odgovarjal! Tu nij nič nemarnega, potlačenega, kar se vidi tako pogosto drugod. Ustopi se v nedeljo pred cerkev, ko iz nje gre množica, kak lep, oččm in sercu dobrodejen pogled! Glej te mladeniče, kako krepke, visoke postave! Kako se n6sijo moški po konci! Tuje še pervotna moč, tega ljudstva ne bode lehko konec! — In ta dekleta — kake rasti, kaki obrazi! Kako ponosno hodijo, kako prijetno se vedo! Ne verjel bi jim, kedor jih take vidi, da so ves teden delale in se trudile.
Kaj bi se dalo storiti iz tacega ljudstva, in kako se dela ž njim! Grenkost premaguje človeka pri tej misli. Bog te blagoslovi, ljubljeni narod moj, in ti daj lepšo bodočnost!
Veš, kedo je zdaj moja posebna druščina? Seznanil sem se s kakih 20 let starim kmetskim mladeničem. Smert gleda revežu iz vpalih lic in vdertih očij; in tisto kratko, suho pokašljavanje že priča, da bode težko videl prihodnji sneg. Zvečer se hodi izprehajat ob jezeru pod gradom. Tam sem se seznanil ž njim. Zdaj sva velika prijatelja in ni-časa mi ne prikriva, saj pravi, da nema nikogar, s komur bi mogel govoriti, razen z mano. Čudne pogovore imava. Nikoli še nijsem videl tako vedoželjnega človeka. Vse bi rad vedel. A najbolj ga mikajo zvezde; nij mi dal miru, povedati sem mu moral vse, kar vem o tej stvari; pa kako si je utepel v glavo, da pride po smerti na eno zvezdo, zato jih tako rad ogleduje. Čudno mi je pri serci, ko vidim tega človeka s tako strastno poželjivostjo učiti se ter polniti si glavo s h stvarmi, ki mu nikakoršnega sadu ne obrodč. Ne slepi se samega sebe, dobro vč, da mu nij veliko časa več odmenjenega. Pa udan je v svojo osodo, najmanjše pritožbe nijsem čul iz njegovih ust. Ne samo na telesi, tudi na duši je bolan; telesna je pač samo nasledek dušne bolezni. Spet tista stara a vedno nova zgodba —
In komur se primeri, Poči mu seroe.
Rad je imel deklico, ki ga je rada imela, dokler nij našla druzega bogatega, kije bolj godil njenim oččm in njeni ničemurnosti. „Cosi fan tutte!"*) Siromak nij mogel premagati te nesreče, pregloboko mu je bila segla ter v serci se ukoreninila ljubezen. Poskusil jo je iztergati, pa ranil si je serce, da mu nikedar več ne ozdravi. Malo sem našel v svojem življenji tako blažili in globokočutečih sere. Zal besede mu nij iz ust eez njo, ki mu je kriva vse nesreče, ki mu je hladnokervno zamorila mlado življenje.
*) Tako vse delajo.
18. avgusta.
Pismo mi je došlo, saj veš, od kod? Nenadoma me je zadela smertna novica. Saj se tudi popotnik ne nadeje strele, ki ga z viška zadene. Utergana je zadnja nit, na kateri je viselo moje življenje. Černo mi je pred očmi! — —
Boris Miran.
Obrazi iz narave. IV. Sterneno polje.
Kod se je pervikrat rezala brazda, kedo je pervikrat sejal, — tega nam no pripoveduje zgodovina, ker ona sama je še le hči tistega človeškega napredka, ki se je v teku stoletij porodil iz poljedeljstva. Najstarejša poročila o ratarstvu zajemljemo torej samo iz mračnih pripo-vedek, po katerih bi bil sam bog z nebes stopal na zemljo, darit svojim ljubljencem med človeki največji dar: žito, ki nas živi. Kako značilno in pomenljivo je to slovansko ime!
Da, res izmed vse prirode je vesoljnemu človeštvu nij imenitnejše stvari od sterni! Ozrimo se ali v starodavne ali denašnje čase! Koder namreč se oster meč premenjuje v čertalo, tam se povsod zverino goneči lovec in potikajoči pastir sč svojo kervavo daritvijo umikata mirnemu poljedelcu, ki daruje svoj nekervavi pridelek. Ked6 bi se tu ne spominjal Abelove in Kajnove daritve? — Vsak na svojih si tleh hoče takoj tudi imeti družabni red; mejniki kažejo, doklč samo ima sosed pravico; namesto udomačenih živdlij se laže razdelitno žito prinaša na semenj ter na prodaj. Kjer je poprej stal premični šotor, tam se kmalu hiša priraste tako rekoč k tlom, druga se drugi pridružuje, da polagoma nastane vis, mesto, kakor drevo z listovjem, cvetjem in sadjem iz neznatnega zerna. A notri v hiši umna gospodinja vlada in za kolovratom prede nit zlatega miril.
Nepremično domovanje začenja buditi misel družabnega življenja. Godovi, gosti in razveseljevanja, katera se vračajo leto za letom, do-brodejno pospešujejo medsobno občevanje, iz katerega edino raste veliko. Raznostrano prizadevanje vnema duhove, ki potem z vednostjo in umsjteljnostjo blažijo in svetijo, da vidimo in spoznavamo, kaj je koristno, kaj lepo?
Poljedeljstvo torej povaja vso človeško omiko ter jo povzdiguje na višjo in višjo stopinjo. A ker navadno vse, kar si človek obrača samo na korist in dobiček, gubi svojo naravno, pervotno milino in poezijo, utegnil bi nevčdnik meniti, kako prozajično pač mora biti sterneno polje, iz katerega si kmetic res v „potu svojega obraza" vzdiga vsakdanji kruh! Ali glej — tudi polje po polnem ne pogreša poezije. Ozrimo se na-nje!
Ko odleze sneg; ko je po ledinah še vse rujavo, in predno travnik, zeleni stern na njivi. In kako dobrodejno blaži v persi, kako povzdiguje serce in vedri dušo to pervo, nežno in uponosno pomladanj-sko zelenje, nad katerim zgodnji skerjanec, zib&je se visoko gori v zračnih krogovih, prepčva svoje veselo alelujo!
Hitro se daljšajo sočnate cevi, kolence se na kolence natika in verhu vitkega bilja zakima klasje. Neznaten in ponižen ter samo kratkih ur je sterneni cvet, ker toliko bogatejši bode njegov obilni sad.
To še lehko klasovje se zdaj ljubo pozibava in v godnem zraku, ko krotak vetrič, igraje in ljubčč se ž njim, poplesava z njive na njivo po verhu zelenkasto-sivega sternenega polja. Vendar, da prevelika enoličnost ne žali pozornega očesa, natika si skerbna mati narava tudi v to svoje pohlevno krilo nekoliko mičnega in zalega lepotičja.
Kraj razora zaognji izza gostega bilja rudeča piirpara, živo žareč, kakor danica na porobji jutranjega nebesa. Tam ter tam rožno-cvetni kokolj spenja svoje veršiče malo više med klasje; njemu se druži jasno višnjavi posedec in od spodaj gori rudečkasti grah6r in belo cvetoči osldk hitita ob nekaterih bilih kvišku, na tihoma ovijaje in venčaje te ponižne steberce, ki podpirajo vse človečanstvo!
Skoraj potem začne svitli zor objemati lehko-pripogibajočo se stern: najpervo žolti ječmen, potlej bledečo rež ter na zadnje zlatoru-meno pšenico, da povsod tako zorno odseva preko prostranega polja, ter se tako bliščdvo razgrinja s krajev v razore, kader na večera veter valove vali dalje in dalje po njivah.
In zdaj je tist čas, da gre kmetič ob nedeljah po poludne tako rad malo okolo doli po polji. Kako le ugodno, kakor po kruhu diši s tega napolnjenega^ klasja! Kako dobrodejno mu je pri serci počasi po-hajajočemu po mejah med njivami ter videčemu tu svojih žuljavih rok stoterni sad, ki se mu zdaj sam ob sebi naobeša v naročje! Kako hvaležno se mu oko dviga proti nebesom, premišljdje, koliko hudih ur se je od setve že drevilo nad vsem tem pred njim tak6 bogato nakopičenim blagoslovom, a vendar vsaka mu je prizanesla, ker sam bog derži svojo branččo roko nad njim!
Tako morajo posebna čutila tukaj sprehajati tudi slehernega druzega mislečega človeka.
Kakšen mik, kako samovlastna poezija pač o poludne počiva nad sternčnim poljem! Nobena sapica ne ddhne, noben klas ne gane, nobena tica ne zaŠčebetd; šečerni murin ter dolgopeta, zelena kobilica, ki netrudoma precverčevata ves dan, molčita zdaj. Samo gori se srede čisto modrega, nebeškega stropa solnce sveti in pripeka doli, da vse medli in pojema od vročine; da razbeljeni zrak živo migotd nad prepa-ljeno sternijo, v kateri vse teli in čudno sika, kakor bi skrivne moči snovale tu notri.
Ali na večer! Kako tii nad žitom migajo gosti roji komarjev, „ki solnce doli spravljajo!" Zdaj in zdaj jih razperši lastavka, iz vasi pri-letčvši se svojimi sestricami, da si bliskoma igrajo nizko nad njivami. Za hladnega večera že prepelica, ko se pod težkim klasjem v razoru
napije rose, kliče kmetu v vas: „pet pedi, pet pedi!" In ko malo pozneje debeli mesec počasi prileze izza gore, pooglaša se tudi kosec poleg sterui v detelji: „resk, rčsk," do dneva!
V	tem stern tudi dozori. Merkla in vsa onemoglo polegla težko tehta v tla, čakaje samo še serpa in prijazno kimaje ženjici: pridi me, pridi žet!
In ženjice v četah hit£ invverstah se razstavijo po polji, radostno in z veselim ter povzdignenim sercem prepevdje lepe domače pesmi, da-si so si dobro v svesti, kaktS bode bolel ukrivljeni herbet; kak6 bode s potnega čela kaplja pobijala kapljo, predno se končd to preimenitno delo, velika sternčna žetev.
V	malo dneh so vse njive posnopane. Kmalu potem cepec poka na skednji ter na to predal stoka v žitnici; a sternčna slama očesu še dobro dč , ko jo vidi, kak6 dobro in gorko po zimi odeva kmetsko liisičo v vasi
Kakor je žito s polja, že jesenska merklost in otožnost, lčgata preko sternišča. Vendar, da kmetič ne jemlje samo prežalostnega slovesa od svojega ljubega polja, zagerne ga pred snegom ozimfna iz novasč svojimnežno zelenim krilom, lijoč mu nadepolnega upa v serce, da se spet poverne čas, ko bode žel, kar je sejal, kakor stoji v1svetem pismu zapisano:
„Menjevala bodeta dan in noč, vročina in mraz, setev in žetev: — dokler bode svet stal!"
J. Ogrinec.
Na dekletovem grobu.
Oj, ko še enkrat jaz bi videl,	TegS, storiti jok ne more,
Dekle! cvetoči tvoj obraz,	Kar je umerlo, je mertvo,
Kak' srečen bil bi neizmerno,	In ti takrat le spet boš vstala,
Dokler bom živel ves svoj čas!	Ko trčbil nngelj k sodbi bo.
A kaj pomagajo te želje, In kaj solze mojih očij? Plakanje li v življenje sladko Merliča zopet obudi?
Mirujte torej, persi moje, Umrite prazne v njih želje! A ti, oj upanje, tolaži Mi vbogo, ranjeno serce!
Jos. Cimperman.
Vojak.
Vojak po bitvi tam leži, Iz serca gorka vre mu kri. Oj mlada kri, oj mlad jun&k! Objemlje že te smerti mrak.
,, Prijatelj, bratec ljubi moj! Pristopi sem, pri meni stoj, Nastrezi inl&de te kervi,
n
In hrani verno kaplje tri!"
„(Je boš prišel domii kedaj, Očetu pervo kapljo daj, Daj drugo starej mamici, Daj tretjo mojej ljubici!"
Dovnel.
Pipa t a b a k a.
Pavlu Slamniku, graščinskemu oskerbuiku na Koprivnjaku, začeli so že v njegovem štiridesetem letu lasje izpadati. Ne zaradi tega, ker bi bil v mladosti preneizmerno življenje užival; moj bog! gospod Slamnik nij ničesa užil, kar bi dejal, daje greli. Preveč je bil bogd in svetil boječ. Tudi zaradi velike učenosti ne, kajti po četerti latinski šoli je bil študent Slamnik strašno trojko v spričalu svojemu rajnemu očetu domu prinesel. To je krivo bilo, da nij potem zopet v šolo šel, nego bil nekje za pisarja in pozneje za oskerbnika na graščini. Lasje so izpadali iz Slamnikove glave se svojega nagiba. Da bi to ustavil, strigel seje na gladko in zaradi iega je imel glavo, kakor bi bi! majheno luno človek posušil. A posebno neprijetnega lica nij bil.
V istem štiridesetem letuje gospod Slamnik začel opazovati, da perica njegove srajce slabo pere; da se pri suknji zmerom kateri gumb odterga, ki bi ga dobro bilo prišiti, ko bi ga kedo prišiti imel; da je hrana pri bližnjem kerčmarji, kjer je moral kositi in večerjati, zares predrago plačana. In več enačili tožeb je našel.
Ko bi se oženil, bilo bi vse drugače. Gumbi bi bili prišiti, perilo v redu, mislil je Pavel Slamnik, in mislil je še druge reči, ki bi tudi bile, a katerih nij da bi baš na glas pripovedoval.
Pavel nij imel navade mnogo govoriti. Ali mislil je mnogo in vse do zadnje čerte. Tega seje bil naučil pri številkah, katere je v knjigo bilo pisati dan na dan, in iz katerih je bilo treba natančnih resultatov iskati, daje gospodar vse v redu našel in ž njim zadovoljen bil. Torej je Pavel tudi ženitev do dna preštudiral. Na pervo je v poštev vzel svojo mesečno plačo in je računil, kako in s koliko bi dva izhajala, to se ve, pošteno in precej dobro. Potlej je številil, koliko bi žena prigo-spodinjila, kar je zdaj gotovih stroškov. Račun je na vse kraje in po vseh preudarkih verlo dobro kazal. Samo ena stvar mu je v križ hodila — in pobožni Pavel je sam pred seboj notri do kratko postriženih las pri tej misli zarudfel — v križ mu je liodilo, kako bode potlej, ako bogu v glavo pade, da ne bosta samo dva, nego s časom trije, štirje (več ne!) v Slamnikovi družini. Nij znano, kako je Pavel ta pomislek premagal, a premagal ga je gotovo, kajti predno je šest tednov minolo, že je rojila po lijegevi glavi samo misel, kako pač dobiti ženo.
To je bila težava. Slamnik je povsod, kjer so ga poznali, veljal za človeka, ki ne mara ženskega roda videti. Se njegov gospodar
graščak, kije bil oženjen iu starejši od njega, bil je na slabem glasu, da po letu rad z mladimi delavkami na polji govoriči in se šali. On pa z nobeno nij govoril, razen kar je bilo potrebno, in še to tem osorneje, čim mlajša ženska je bila. Dostikrat je videl, da so se mu smijale; jezilo gaje to pač, ali kadil je svojo pipo, ktero je zmerom v ustih imel, in je modro šel. V družbe pa zahajal nij.
Razen tega pa tudi izbiranja v okraji nij bilo velicega. Tacih deklet, ki so brati in pisati in še malo več znale, in baš take se je zdelo njemu treba, nij bilo mnogo. Lepe iu bogate si Slamnik nij upal dobiti. Njegova letna plača je bila že še doberšna; ali Pavel nij bil ničemuren, da ne bi vedel, da njegovo lice, njegova redkolasa glava in njegovih štirideseti — nijso posebno vabljive stvari.
Vsemu temu vprek se je stvar vendar razvila. Neki z otroki bogato oblagoslovljen davkarsk uradnik je imel sedem in dvajsetletno hčer, o kteri seje govorilo, daje v svojem cvetji imela več čestilcev, a snubača nobenega, ker je bil oče ubog. Na to je Pavel Slamnik oči obernil. Več kratov je šel tja, a svojega namena nij mogel povedati, ni j šlo z jezika. Naposled je davkarja na lov povabil, in ta, vedoč da se po graščinskem lovu dobra slanina in dobra klobasa pri poštenem vincu prigrizuje, sprejel je povabilo z veseljem. V liosti je gospod Slamnik skerbel, da sta na enem mestu čakališče dobila, in tam je davkarju počasi svojo željo razložil. Ubožnemu deržavnemu služabniku so se od veselja oči zasvetile, segel je Pavlu v roko, zagotavjal, da nij nikacega zaderžka, in vedel mnogo lagati, kako njegova hči Doroteja s spoštovanjem in posebno rada o gospodu Slamniku govori.
Gospod oskerbnik sicer nij bil duševen velikan, ne poseben poznatelj sveti in ljudij, a tega vendar nij veroval, da bi se bila prej zanimala zanj. Nij bilo uzroka niti prilike. Vendar nemogoče se mu nij zdelo, in bodi si kakor je, veselje bil. Vesel, ker je srečno svojo željo od serca spravil, vesel, ker mir je tak6j oče obljubil in še tako serčno brez okolišev.
Ko je prihodnjič zopet v davkarjevo hišo prišel, poznalo se je, da Doroteja že zna njegovo prošnjo, in še več, da je zadovoljna. To je oskerbnik Slamnik iz njenegapreprijaznegalica takoj videl. Odvalil se mu je drug kamen od serca, ker mu nij bilo treba ljubezni razkladati, česar se je najbolj bal; zdelo se mu je, da bi smešen bil in prav za prav nij si mogel izmisliti, kako se enaka stvar prične. Tako se je vse samo ob sebi naredilo v pogovoru. Doroteja je znala ljubeznjiva biti. Saj je bila že sedem in dvajset let stara, lepota je minevala, čas se je bližal, ko se začenja strašna ženska osoda starega devištva. Zdaj je veljalo z vso ljubeznjivostjo preprčči in privezati zadnjega rešitelja iz neljubega samskega stanu.
Pavel je bil ves navdušen, kar se je njemu dalo navdušenemu biti. Nij mislil, da je še kje kakšna bolj dobra, bolj ljuba ženska stvarca od Doroteje
Prčcej jeseni je bila poroka in gospod Slamnik je imel ženo.
Pervi čas je bil gospod Pavel v zakonu ves v nebesih. Kako bi ne, saj je bilo naenkrat vse v redu po stanovanji, v omarah in po vseh kotih! In Doroteja je znala kuhati, da se je samo jelo. In kako varčna je bilo!
Da, varčna! In tu je vir Pavlove osode.
Kajti za nekoliko časa se mu je začelo dozdevati, da kader od kosila vstane, ne bilo bi težko in neprijetno, še obsedeti. Ker seje malo svoje Doroteje bal, potožil jej je občutke svoje nezadovoljne no-tranjesti prav na lahko in pohlevno v obliki krotkega vprašanja. Ona je naredila resen obraz, rekla, da on o gospodinjstvu ničesa ne umč, daje njegova plača majhena, in je treba skerbeti za starost. To vse je bilo za Pavla menda prepričalno, ker je molčal.
Za tri mesece pak je prišel veliki udarec. Ljuba Doroteja je namreč nanagloma iznašla, da vse njegove suknje od pražnje do delav-niške strašno — po tabaku smerdč, in da se grozni duh tabakovega dima sten prijemlje, kar je preko glave sitno.
A pipa, oh pipa! bila je Pavlova perva ljubezen od nekdaj že!
S kislim obrazom ter otožnim sercem obljubi, da ne bode več doind v stanovanji kadil, nego samo na polji in pred hišo na klopi. Težko je bila terda obljuba stoijena, ali ženi na ljubo gre nekaj žertvovati, posebno skerbni, mladi, pridni in lepi ženi, kakoršna se je Pavlu Doroteja še zmerom zdela. Zato je dobrodušni mož poterpel leto in dan, pušil samo zunaj doma in samo, kader žene nij bilo blizu. Tabak je kupoval skrivaj, kolikor seje dalo, da žena ne bi vedela, koliko se zanj potroši, kajti več potov je strahom čul, da Doroteja računi, koliko on v ničev dim, ki nikjer nič ne zaleže, na teden, na mesec, na leto itd. denarja zaverže. Vselej, ko so jo enake misli obsedle, vstal je Pavel, stegnil se, molčal, in, samo če seje dalo, zbežal od nje, dokler nij pozabila.
Zastonj ! Oblaki, ki so se ob njeni ženski hudobnosti nabirali, rodili so naposled vendar vihar.
Sedela sta v nedeljo popoludne, ko Slamnik nij nobenega opravka imel, pred hišo skupaj. Ona je imela svojega in njegovega pervorojenca v naročaji. Pavel se je bil prav blizu k njej primeknil in preko njegovega neumuega obraza je bilo razlito veselje, katerega ima oča o kervi svoje kervi.
To veselje ga je bilo menda zamotilo, da se je izpozabil in gledajoč smehljajoče dete pipo iz žepa izlekel ter v zobe del.
To je bilo preveč. Dorotejo jeza prime. Kakor bi blisk švignil, Pavlova je pipa ležala razbita daleč proč in v zobeh mu je bil ostal samo kaniš, zgornji konec cevi. In predno se je Slamnik zdramil in vedel, kako, kaj in zakaj, že je bil ženski jezik v urnem diru in tiru, in kakor toča je sulo na ubozega moža različnih imčn in priimkov in očitanih grehov. Sokratu enako bi bil Pavel to vse tiho preterpel; a da
mu je žena pipo iz ust potegnila, da nij dosti manjkalo, in zob bi bil izbit: to je bilo več nego more najpametnejši mož prebiti. Pavlu se torej obervi povesijo in ustne stopijo v podobo krive podkove. Tak je bil v svoji najhujši jezi.
(Dalje prih.)
Pri studenci.
Vodo je zajemala, V studenec doli gledala. „Kaj gledaš, dekle! svoj obraz? Naj vanj pogledam rajši jaz!"
Spustila verč je iz roke, In njemu pala na serce. Že mnogo let ga bilo nij, In zdaj — da to je ne vmon'!?
Dovnel.
Pogovori iz Lukijana.
(Iz V. Vodnikove rokopisne ostaline.) Priobčil Fr. Levstik.
III.
Haron, Menip, Hermet.
H ar. Daj brodovino , tat prekleti! Men. Rjuj, če se ti ljubi. H ar. Daj, pravim, ki sem te prepeljal. Men. Anti mu ne boš jemal, kdor uič nema. H ar. Je li kdo vsaj brez božjaka? Men. Je li kdo druji, ne vžm; jaz ga nimam. H ar. Zadavim te, ti kervavi tat! če ne daš. Men. Jaz pa te s tem oeipkom po buči mahnem, zmešam ti možgane.
H ar. Zastonj tedaj bi se rad vozil t&ko daljo? Men. Božji posel naj za-me plača, ki me je tebi izročil. Her. Za boga svetega! to lii bilo lepo, da bi jaz še plačeval za merliče.
H ar. Ne izpustim te.
Men. Le pritisni h kraju, pa mi čakaj brodovine. Kar ne imam, kako boš neki vzel ?
Har. Ne si vedel, daje prinesti treba, ali kali?
Men. Vedel, pa nič imel. Kaj že? Bi ne bil smel zavolj tega umreti ?
Har. Sam tedaj boš balial, da si zastonj se vozil?
Men. Ljubi moj! ne zastonj. Sem plal, veslal, ne jokal sam jaz med vsemi prepeljanci.
Har. Ti in tvoje delo! Božjak sem! Ce ne, bo gerda.
Men. Vleči me tedaj spet v život.
Har. Lepo praviš, da še zavolj tega pri Eaku palice izkupim.
Men. Torej ne bodi siten!
Har. Caj! Kaj imaš v malhi?
Men. N& bob, če hoč', in smertno kosilo.
Har. Od kod nam, ljubi božji posel! tega psa privedeš? Kaj vraga je govoril na brodu, vsem vožencemse režal, jih podajal, sam pel, oni ječali!
Her. Kaj ne veš, moj Haron! kacega moža si pripeljal? Slo-bodnjak je, ničesar mu nij mari. Ta je Menip.
Har. Čakaj! Le pridi mi v pest še enkrat!
Men, Ce ti le pridem. Ljubi moj! ne dobiš me v šako dvakrat.
Literarni pogovori. XIII.
Slovensko dram. društvo, da-si slabo podpirano, pridno napreduje. V kratkem časi je dalo na svitio 12 zvezkov „Slovenske Talije.« Zadnjih 5 zvezkov, ki smo jih prejeli pred nekimi dnevi, obseza 2 izvirni veseli igri, 1 večjo in 2 manjši prestavljeni in 2 opereti.
Perva izvirna igra je: „V Ljubljano jo dajmo!" Igrala seje že v Ljubljani. Došla so nam o predstavi razna poročila, ki se nikakor ne zlagajo, tako da nemarno o njej jasne podobe. Tudi o igri sami smo slišali različne sodbe; hvalili so jo nam in grajali enako veljavni možje. Toliko pa smo posneli iz teh nasprotnih glasov, da jo je zadela jako ostra kritika. Prostor nam ne pripušča obširneje razlagati svoje mnenje. Samo toliko:
Nikakor nečemo reči, daje doveršena, mnogo se da očitati njeni tehniki, ali pomislimo, njen pisatelj je mlad, in ta igraje njegova perva poskušnja na tem težavnem polji. A kar posebno poudarjamo, kar se nam zdi veliko vredno, to je: igra je izvirna, njen predmet je vzet na ravnost iz življenja, in sicer iz domačega življenja. Pri tem pa ima — in temu se po naši misli ne da ugovarjati — dve osobi, nenavadno srečno koncipirani in izverstno izpeljani. Pavle je prototip veselega, lahkoživega vinskega bratca, a poleg tega zvestega,pridnega hlapca, ki
ljubi svojo hišo ter se trudi za njen prid posebno, če mu njen gospodar časi malo kaj izpregleda in mu ne oponaša semtertja kacega sladkega požirka. Vedno je dobre volje, vedno šaljiv in gostobeseden, prijazno se mu smeje življenje, a zlasti, kader mu odseva iz polnega kozarca. In Neža — kedo je nij že videl ? Priletne molitvarice, kateri je brez sadu odcvela mladost in lepota, kar je je imela. Življenje ji je polno izkušnjav, katerim se je težko ustavljati; kar je mlado in veselo, vse je pregrešno, še smijati se nij prav. Gorj^, če vidi fanta z dekletom govoriti, saj se vč, kaj imata; tu so živi križi doli! Hitro materi povčdati, če nij že prepozno! Kedo bi se iz serca ne smijal, ko vidi, kako se Pavle šali ž njo, dobro jo pozna, in vč, kako se sme z njo govoriti. Križa se pred njegovim pregrešnim čeljustanjem, vendar seji na skrivnem nasmehuje zarujevelo serce. To je natanko po življenji opazovano in zvesto realistično načertano. Teh dveh podob bi se ne bilo sramovati najboljšemu pisatelju. Tu je življenje, tu bije prava komična žila. Tudi Gašparju in Rotiji nij kaj očitati. Mirko in Marija sta »on in ona" potrebna v komediji, brez posebnega obraza, osobi, kakoršni je vsak že večkrat videl na — odri.
Vse skupaj: „V Ljubljano jo dajmo" je igra, ki ne dela sramote naši mladi Taliji. G. pisatelju svetujemo, naj zvesto, kakor do zdaj, opazuje življenje, a tudi naj pridno prebira dobre komedijepisce, in kar je posebno važno in jako potrebno, če ima priliko in česar je treba, naj hodi pogosto v gledišče, kjer se dobre igre dobro igrajo.
Druga izvirna igraje: Roža, o katerej ne moremo tako obširno govoriti. Gosp. pisatelj sije izvolil, če se ne motimo, Moliera za igled, sijajen, klasičen, a nevaren izgled! Življenje je zdaj čisto drugače, nego za Moliera. Iz Moliera se nam je učiti, posnemati ga je nevarno. To je pač tudi zapeljalo g. pisatelja, daje svojo igro v verzih spisal, kar ji nij na korist. Vsaka stvar ima svoj čas. Vsa igra nam kaže v mislih in po obliki, daje delo visokoizobraženega, blagočutuega moža, in to jo lepa livala; ali pa imajo njene osobe dovolj moči in življenja, rekli bi, dovolj kervi v sebi, to se pokaže, kader pride igra na oder! —
„Graščak in oskerbnik" je srednje dobra igra, brez posebnih prednostij in brez posebnih napak. Prestava je čista, da ne more biti bolje; g. prestavljalec se je skerbno ogibal besčd in konstrukcij, katere bi se smele po naši misli brez skerbi rabiti. Kam pridemo z večnim čiščenjem? Saj nam tanko manjka besed.
„Klobuk" in „Svojeglavneži" sta prijetni bluetti. „Klobuk" se je dajal „za priklado," tudi v dvornem gledišči duuajskem.
Pri opereti je"godba poglavitna stvar; kedor je nij slišal, ne more soditi. Besede v „Tičniku" in „Serežanu" nijso niti merzle, niti gorke, avendartake, da se neustavljajo dobri muziki. Slišimo praviti, da obe opereti jako godita našemu občinstvu, in ta je glavna stvar.
O tej priliki si ne moremo kaj, da bi še enkratne ponavljali sveta gospodom prestavljalcem, če se nam je tudi naš pervi svet tako zameril. Naj dobro pogledajo in pregledajo igro, katero hočejo prestavljati. Po naši misli je prestave samo vredno, kar je dobro. Shakespearje
podloga vsacemu repertoiru. Naj se nam ne odgovarja, da se ta velikan še ne more predstavljati v našem gledišči; saj upamo boljše čase, in prestavljena mora biti igra, predno se predstavlja. Hamlet, Lear, Mac-betli, Otello, Julij Cezar, Romeo in Julija, teh naj se loti, kedor čuti zmožnosti v sebi in cM slov. dramatiki krepko podlogo. Druge igre še lehko čakajo nekoliko časa. Schillerja imamo že precej. Goethe nam je dal Ifigenijo, toda morala bi se malo pregledati. Celo Fausta imamo, a zakopan je nekje doli na Hervatskem; priporočali bi tudi njegovega Egmonta. Izmed novejših nemških dramatikov posebno našim rojakom na serce pokladoma ijrillparcerja (za silo tudi G. Freitaga). Pozabitisenesme genijalna Calderonova drama: življenje — sanje. Izmed živečih Francozov so A. Dumas (sin), Emile Augier in Victorien Sar-dou tudi Nemcem in pač vsemu svetu nedosežen izgled. Njihovi pred meti so iz življenja; žalibog, da to življenje je gnjilo, ali pa vsaj na-gnjito. Zato ne svetujemo, naj se prestavljajo. Ali učiti seje veliko iz njih, ker v tehniki in dijalogu nemajo verstnika.
A društvu, katero se tako marljivo trudi, ustvariti nam narodno gledišče, želimo se vsega srerca prav obilo duševno in materijalno podporo.
iS.
Slovenski glasnik.
*	Gosp. Fr. Urbanek je izdal češki knjigopis, z naslovom: »obraz čin-nosti v literature narodu českeho r. 1896." V češkem jeziku je lani izhajalo 97 novin: političnih, zabavnih in naučnih, a izdanih je 457 del, izmed katerih spada v pobožno slovstvo 88, h krasnej književnosi 75, k učilniškej književnosti 59, k povestnici, zemljepisju in narodopisju 44, za mladež 38, k pravoslovju in deržavo-slovju 37, k gospodarstvu 20 del.
*	Na svitlo so prišle Vuka Stefanoviča Karadžiča: Srpske narodne pripo-vijetke. U Beču 1870. Str. 312. V „dodatku" so pripovedke, katere v pervem izdavanji še nijso bile natisnene. Kolike cene so Vukovi spisi, to je znano vsemu izobraženemu svetu.
*	Gosp. Arnim Pavič je nedavno jugoslovanskej akademiji izročil svoje gradivo o zgodovini dobrovniške drame. Akademija je rokopis pregledala in obrekla mu materijalno podporo, da bode mogel popotovati v Dobrovnik ter dobiti svojemu delu date, katere se nahajajo edino v Dobrovniku.
*	V Moskvi izhaja pod uredništvom M. Erlangerja „Muzikalnij Vestnik" v mesečnih zvezkih za 8 rub. 80 kop. na leto. Namera temu listu je, seznaniti rusko občinstvo z novimi deli ruskih in drugozemskih skladateljev. O tej priliki vpraša hervatski lepoznanski list „Vienac" : „ne bi li dobro bilo, da taj list do-lazi v krugove naših skladatelja i prijatelja ove umjetnosti, pa da se oni upo-znadu s glasbom in pjevanjem naše sjeverne braee i obratno?"
*	Henrik. Noe je nedavno izdal o še malo poznani Dalmaciji zanimivo knjigo z naslovom: „Dalmatien und seine Inselwelt nebst "VVanderungen durch die Schvvarzen Berge." „Vienac" piše o njej: „u toj se knjiži osobito pozornost obrača na pripovjetke, priče i domači život našega naroda."
*	V Petrogradu je umeri sloveči ruski povestnik J. F. Ustrjalov; posebno imenitno jo njegovo veliko zgodovinsko delo o dobi carja Aleksandra I. — Na Češkem je umeri pesnik Vaclav Bendl, kateri se je zadnje čase bavil posebno s prelaganjem Puškinovih del. — Umeri je tudi v 52. letu svoje starosti znameniti češki pisatelj dr. Josip Pečirka.
Listnica lastnikova.
Gosp. J. K. v Lj. — Ne govoril bi resnice, ko bi dejal, da me Vaše prijazno pismo nij čisto nič razveselilo; tako neobčuten še nijsem. In vendar — dragi gospod! ali vas nij morda varilo prijateljsko oko? Vi ste prijatelj ,,Zvonu"; zato se Vam pač mnoga stvar drugače vidi. Ko se je zvedelo, pišete, da bode izhajal „Zvon" samo še do konca tega leta, nij se čul niti en glas: prav je! Ali dragi moj, nij se tudi slišal glas: škoda! — Rad bi Vam verjel, a ne morem, da ima „Zvon" toliko upliva pri mladini, zlasti ljubljanski. Pa ko bi tudi to res bilo, saj je vendar po drugod drugače. Posebno iz Štajerskega dobivam po „Zvonovih« prijateljih poročila, kako je vse nezadovoljno z listom. Premalo jim je „ praktičen," celo na politiko, pravijo, naj bi se naslanjal. „ Glasnika" mu stavijo v izgled, po katerem naj se ravna. Radi bi željo izpolnili gospodom, pa je ne moremo. Nikakor nam ne pride na misel, daje „Zvon" doveršen; nihče ne čuti bolj njegove pomanjkljivosti, nego njegov lastnik. S časom bi se moralo in tudi dalo mnogokaj prenarediti. A treba nam bi bilo večje podpore. Kakor vidite, delali so pri nZvonu" do zdaj samo 3 — 4 slovstveni podporniki. Zanimivega prozaji-čnega spisa od druge strani nijsmo še dobili, če tudi smo se pismeno večkrat že obernili do veljavnih mož. Sicer pa bi prosili gospode, ki so se „Zvonom" nezadovoljni, naj se blagovolijo oberniti na ravnost do nas, in nam razložiti svoje inisli. Ustreglo se jim bode, kolikor jim bode moči.
Gosp. J. N. v Lj. — Naša dolžnost je bila storiti, česar nas prosite, tudi brez opomina.
Opomba,
Ker smo prošeni od več stranij, naj poterpimo za naročnino, razpošlje se še ta list, kakor po navadi. Kedor neče dalje prejemati „ Zvona," naj nam blagovoljno zadnji list nazaj pošlje. Druzega nij treba nego na starem zavitku prečertati adreso in pristaviti: „retour — Wien!"
Tiskarna oo. Mehitaristov. Založnik: J. Stritar, urednik Fr.Peršič, 1. Johannosg. 16.»