List 16.
Dobrovoljen svet bukvovezom.
Res, da vživamo prebivavci po deželi (na kmetih) ci~ eteji zrak, kakor pa Vi mestnjani, in marsikdo nas zato se zavida, pa po krivici, ker zato imate pa Vi mestnjani mar-siktere zložnosti in ugodnosti, ki jih mi deželani pogrešamo in to večkrat prav občutljivo. Postavimo: če si hočemo omisliti novo suknjo, moramo iti v mesto več ur hoda, potrositi mnogo krajcarjev na potivv mesto, da si izberemo-sukno, kakorsnje je nam všeč. Če pa tega nočemo ali ne moremo zavoljo daljave, ali zato, ker velikrat tudi ne utegnemo , ali pa boje se, da bi ne bila sukna predraga, moramo pa nadlegovati kakega prijatla v mestu, ali pa narav-
62
nost pisati krojača; potem moramo pa tudi večidel molčati, ako nam ni po volji pri suknji kaka reč, ali pa se vsa suknja ne.
Kar sem Vam tukaj le v izgled povedal od suknje, to velja od vseh drugih potrebšin , ki nam jih izdelujejo taki rokodelci, ki le po večjih mestih prebivajo in imajo ondi svoje delavnice, zlasti pa še od bukvovezarije, ker drugih rokodelcov se še dobi po kmetih semtertje, ki nam za silo kaj skerpajo, skujejo ali obskobljajo, bukvovezci pa stanujejo le po mestih; na deželi so skorej redki kakor bela vrana, in vendar bi jih zelo zelo potrebovali. Leto je okoli. Bukvarnica se je pomnožila z »Novicami", z „Danico", s ^Slovenskim prijatlom , z njih dokladami, s časopisi drugih jezikov, in z mnogimi bukvami, ki Dam jih bukvarji pošiljajo večidel le sošite ali pa velikrat še sošite niso, ampak samo na videz pole pij ene nekoliko po herbtu. Bog ne daj, ako bi veter prišel do njih, raznesel bi jih na vse štiri kraje sveta! Po farovžih imajo cele kupe deržavnih in deželnih zakonikov, ki bi imeli vsi po škofijskem povelji vezani biti. Pa tudi ljudje, ki čedalje rajše bero, so že ogulili molitne in druge bukve, in bi jim radi obleko prenovili, ako bi predeleč ne bilo v mesto. Glejte, koliko dela! Ali bi ne biio torej dobro in prav, ako bi kak mojster od časa do časa pošiljal svojega zvestega pomaga v ca po deželi, zdaj sem zdaj tje, ki bi nam vezal bukve, kterih mi, na priliko , ne moremo v Ljubljano pošiljati. Da bi pa mu orodje težav ne delalo, naj bi jemal le najpolrebniše seboj. Zaslužka bi bilo gotovo dovolj, ker vsak ima rajše lepo vezane kakor pa razcapane bukve v svojem bukvišu.
Da je pa moj nasvet tudi izpeljiv, uči skušnja , ker pred več leti je hodil po Gorenskem nek mož, ki je na herbtu nosil vse vezarsko orodje in je vendar vezal bukve prav lično. Prevdarite torej moj nasvet in skusite; vidili boste, da se ne boste kesali! *)                               Likar.
*) Res dobra misel, zlasti ko bi se vsako  leto   enmalo pred vedllo, okoli ktcrega c asa pride potujoči bukvovez.               Vred.