MRAK, MRAK PREKRIVA
Tista večna vprašanja, ki te ne zapuste nikdar. Res, morda sem se nasmehnil, človek se nauči, pravijo. Sredi Življenja stojim, gol, prazen. Spodaj je Zemlja, zgo-raj Nebo, jaz sem med njima, vselej med njima. Kdo bo rekel Besedo? Mrak, mrak me prekriva, sev meni razliva, ne najdedo roba. V očeh mi ugašajo zvezde, ena za drugo. Tisoč glasov: ne glej v Nebo, tam ni ničesar, čemur bi mogel verjeti. Vse je v tebi — moraš le vzeti. Jaz kar stojim. Naj
Tišini prisluhnem? V meni je, tu za zmeraj ostane. Rekel bi kaj, pa sem pretruden. Vsaka prehojena pot je le pot manj. Jih je dovolj za vse dni življenja? Priznam si: bojim seZemlje, Neba in sebe med njima, vselej med njima. Godba igra, vino se ra-zliva, veselimo se, vpijemo polnih ust, a vprašanje ostane: čebil bi Bog, bi res Ijubil Ijudi? Bi ne preklel greha sedmega dne?
ANDREJ BLATNIK