V libijski puščavi. Ronuiii. Aagleiki spisal A. Coo*n Doylc, (Dalje). «Da, zares —. Mislila sem na tisto tempeljnovo steno in na slike, ki smo jih gledali —. Ali se še spominjate tistih ujetnikov —? Vlačili so jih pred kralja in jim sekali roke —. Kako pobite in nesrečne obraze so imeli sredi divjih vojščakov —! Kedo bi si bil mis111, — mislil, da bo črez tri ure ista, prav ista usoda zadela nas —? In gospod Headingly —1« Obrnila se je v stran in je zajokala. «Nikar ne tuguj in ne obupuj, Ijuba moja!« jo je mirila teta. «Ali nisi šele pred kratkim tako lepo povedala, da smo vsi v Božjih rokah in da nas Bog gotovo ne bo hotel storiti nesrečne —! Kam pa mislite, da potujemo, gospod Stephens?« Rdeče vezani Baedeker je še vedno gledal Stephensu iz žepa. Dervišem se knjiga ni zdela vredna, da bi mu jo bili vzeli. Pogledal je vanjo. «Če mi ga pustijo,« je pravil, «si bom poiskal iz njega nekatere izvlečke VZ — hočem reči«, se je popravil, ko je zapazil otožni smehljaj na Sadijinem licu, «— nekatere podatke o tej pokrajini. Da bi se le kje ustavili! — O deželi tule imam vsaj temeljne pojme, sem si onidan na parniku dobro pogledal zemljevid. Nil teče od juga na sever, mi torej potujemo proti zapadu. Mislim, da se bojijo egiptovskih čet in da so za to pustili reko in dolino. Tod nekje pelje karavanska cesta, se spominjam, vzporedno z Nilom, kakih sedem^ deset milj* zapadno od reke. Ako ostanemo v zapadni smeri, računam, da pridemo v enem dnevu do ceste. Naravno je, da se take karavanske ceste drže studencev, ki se, dasi poredko, vendarle nahajajo tu in tatn po puščavi. Tudi tale cesta gre mimo nekaterih studencev, kakor sem opazil na zemljevidu. Dobili bomo torej vode in tudi počitka in sence. Kajte kjer so studenci, tam je tudi zelenje, so palmovi gaji, oaze, in v oazah ležejo ljudje in živali hote ali nehote k počitku. Upajmo torej, da bo kmalu bolje! Cesta se začne v Assiutu ob Nilu in pelje v deželo dervišev, tako da —.« Presunljiv krik je pretrgal njegovo pripovedovanje in cela ploha nerazumljivih besed se je ulila za njim, besed brez pomena in brez zmisla, jeznih in zapovedujočih, in v neprestanem ponavljanju so se usipale na ušesa iznenadenim potnikom. Vsi so se ozrli za vzrokom nepričakovanega izbruha. Nekoliko zadaj za drugimi je jezdil gospod Stuart, protestantovski pridigar. Rdeče lise na njegovem obrazu so se poglobile v škrlatno rdečico, njegove oči so bile prazne in nenaravno so se bleščale in kregal se je ,neprestano kregal, kregal —. Ubožcu se je zmešalo —. Kako usmiljena je mati narava! Ne dopusti, da bi njeni otroci prehudo ne trpeli. «To je preveč«, reče, «tale ranjena noga, tele razpokane ustnice, tale zbegani, trpinčeni duii; Počivaj nekoliko uboga duša, da se ti rane na telesu zacelijo, da bo tvoje telo spet porabno stanovanje —!« In z usmiljeno roko zagrne duši njene ranjene, boleče čute z nezavestjo in jo odpelje v mračno kraljestvo domišljijo —. In trpinčena duša ne čuti več bolečin, ne vidi več, ne sliši več, odmaknjena je iz trdih, krutih odnošajih prostora in časa in biva v prijetnib sanjah preteklosti —. Ljudje pomiljujejo blaznega človeka, pa če pogledaš bližje, se boš prepričal, da je blaznost le dobrodejno zagrinjalo, s katerim usmiljena mati narava zakrije trpečemu duhu njegovo nesrečno stanje —. Vprašaje so gledali beduini gospoda Stuarta. Kmalu so umeli, da je zblaznel. In blaznost je za beduine nadnaraven pojav, bojijo se blazneža, da je z duhovi v zveži, pravijo, nadnaravne moči mu pripisujejo. Eden beduinov je pojezdil na čelo karavane in sporočil poveljniku o dogodku. Ko se je vrnil, sta dva Arabca vsak ob svoji strani prijela Stuarta, da bi ne padel s kamele. Črnec, ki je bil naklonjen Angležem, se je približal polkovniku in mu nekaj šepnil. «Kmalu se bomo ustavili, Belmont!« je pravil Cochrane. »Hvala Bogu! Upam, da dobimo vode. Tako ne moremo naprej!« «Dejal sem črncu, naj nam pomaga in da ga bomo naredili za bimbašija, če se srečno vrneino v Egipt. Mislim, da bi nam rad pomagal, če bi le mogel — ampak —. Ustavil se je. Njegove oči so zrle v daljavo proti vzhodu. «Poglejte tamle!« je dejal z bridkim obupom v glasu. Dobrih sto kilometrov. (Dalje prihodnjič).